List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
TAXE PERQUE	GORIZIA	34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA. 18	UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trieste ■ Trst - Tel. 040 - 414646
TASSA RISCOSSA	ITALY		
Leto XLI. - Štev. 35 (2063) Četrtek, 14. septembra 1989 Posamezna številka 1000 lir
Mi potrebuje Mi linju I«! pl Draga 1989 - srebrnemu juhileju naproti
Na rimski papeški univerzi Gregoriani je pred zadnjo vojno predaval zgodovino p. Leiber. Ko je govoril o odnosih med državo in Cerkvijo v raznih deželah, je preroško napovedal: »Odnosi med Cerkvijo in državo se bodo v bodoče vedno bolj odvijali po zgledu Združenih držav Amerike.«
Na zadnjem koncilu se je res tako zgodilo. V konstituciji Cerkev v sedanjem svetu je zapisano: »Cerkev uporablja časne reči, kolikor to zahteva njeno posebno poslanstvo. Vendar se ne veže na kake izjemne privilegije... se jim bo celo odrekla... kjer se bo videlo, da nove okoliščine zahtevajo drugačno ureditev« (GS 76).
Ko se je pripravljal zadnji konkordat med Italijansko republiko in sv. Sedežem, se je ugotovilo, da nove okoliščine zahtevajo novo ureditev medsebojnih odnosov, med temi tudi glede vzdrževanja duhovnikov. Tako je bilo določeno, da do leta 1989 država prispeva za vzdrževanje duhovnikov in popravila cerkva kot doslej, od leta 1990 dalje pa mora Cerkev' sama skrbeti za svoje vzdrževanje, to je skrbeti morajo verniki. To velja za katoliške verske skupnosti kot za protestantske in druge veroizpovedi. Verniki pa lahko prispevajo za potrebe Cerkve na tri načine: 1. z redno miloščino kot do sedaj; 2. tako, da naklonijo za cerkvene namene do dva milijona lir, ki jih potem odbijejo kot stroške pri prijavi davkov; 3. tako, da pri prijavi davkov določijo 8 promile za vzdrževanje Cerkve. V formularjih za prijavo dohodkov prihodnje leto bo zato posebna rubrika, v kateri bo vsak davkoplačevalec lahko določil, naj gre 8 promile za vzdrževanje Cerkve. To se pravi, da od vsakega milijona davka, ki ga mora plačati, lahko določi, da 8 promile ali 8.000 od milijona gre za Cerkev.
Tisti, ki ga je CEI poverila, da skrbi za vso to prenovo, je škof Nicora. Njega so vprašali, kakšna so njegova predvidevanja glede novega sistema za vzdrževanje Cerkve v Italiji. Odgovoril je, da je zmeren optimist. Toda potrebno je izvesti podobno obveščenost med verniki o novem sistemu vzdrževanja Cerkve, po časopisih, v nagovoru vernikom, v župnijskih in drugih občestvih. »Mislim, je dejal, da je sistem sam na sebi prepričljiv.«
In laiki?
»Med laiki,« je odgovoril isti škof, »opažam zanimanje in prepričanost, samo ne smemo izgubljati časa, leto 1990 je blizu.«
TEZAVE
»Težave so tudi zaradi tega, ker vsi ne razumejo centralizacije vzdrževanja Cerkve. Urejeno je namreč tako, da se bodo vsi prispevki vernikov, tako tistih, ki bodo naklonili Cerkvi dva milijona, kakor tistih, ki se bodo odločili, da ji dajo osem promile, stekajo v Centralni institut za vzdrževanje klera s sedežem v Rimu in od tam se razdelijo med duhovnike. Tako se dosega neko ravnovesje, da vsak duhovnik dobi določeno vsoto na leto, ne glede kje biva in kje je v službi. V bogatih župnijah nimajo preveč in v revnih nimajo premalo, vsi dobijo za dostojno preživljanje. Seveda se nekateri duhovniki bojijo, da verniki ne bodo prispevali in da Institut ne bo imel, odkod jemati. Zato pa je nujno vernike do časa informirati in zaupati v njih velikodušnost.«
Potrebno je ustvariti neko poglobljeno »čutenje s Cerkvijo« ne samo za evange-lizacijo, marveč tudi za materialne potrebe Cerkve, posebno z možnostjo »odštetja pri dohodkih« ter z možnostjo določanje, kam naj gre 8 promile od letnega davka, ali naj gre ves državi kot do sedaj, ali naj se 8 promile odšteje in gre za Cerkev. Prvič v zgodovini Italije bo davkoplačevalec suvereno lahko odločal, kam naj gre, četudi le majhen del njegovih davkov. To je velika novost, ki jo prinaša nov sistem za vzdrževanje Cerkve.
DRUGA POLJA DOBRODELNOSTI
V okviru kristjanove dejavnosti so še druga področja: misijoni, Caritas, Vincen-cijeve konference, pa zidanje novih bogoslužnih prostorov in popravljanje starih in še to in ono. Vse to je res, odgovarja škof Nicora, vendar je najprej potrebno poskrbeti za dostojno življenje duhovnikov in škofov. Krščanska dobrodelnost se mora začeti pri tistih, ki so nam najbližji.
V nedeljo 15. oktobra bomo v Italiji obhajali nedeljo za obveščanje in sensi-biliziranje vernikov o problemu vzdrževanja Cerkve. Kaj narediti? Govoriti o tem posebno z bolj občutljivimi in kompetentnimi laiki, pa v raznih cerkvenih in verskih skupnosti. Tudi pri verouku v višjih razredih srednjih šol, in, kjer mogoče, tudi po radiu.
K tem mislim škofa Nicore bi dodali zgled vernikov v Jugoslaviji. Tam morajo verniki s prostovoljnimi prispevki skrbeti za vzdrževanje duhovnikov, cerkva, semenišč in vsega ostalega. Od dohodkov in davkov pa ne morejo nič odtegniti. Ali bomo v Italiji manj zavzeti kot so v Jugoslaviji?
Stoletja minejo, a Cerkev je kot resnica, ena je in večna. Bratje, verjemite mi: Toliko Sv. Duha imamo, kolikor imamo Cerkev radi. (Janez XXIII.)
Sredi poletja je prišlo do rešitve vladne krize z nastopom Andreottijeve vlade. Prav tako pa je tedaj napočila še kriza deželne vlade Furlanije-Julijske krajine z odstopom Biasuttijeve vlade. In ta kriza še vedno traja in ni še kakih vidnih znakov za njeno skorajšnjo rešitev. Res je bil vmes poletni premor, vendar so prizadete stranke prejšnje večine kmalu po sredpoletnih počitnicah že začele vsaj skromno s poskusi za rešitev te krize.
'Politični položaj v naši deželi je dokaj zapleten. Zadnjo deželno večino so sestavljale Krščanska demokracija, socialisti, socialni demokrati, republikanci, liberalci ter Slovenska skupnost. Vendar je bil odbor le tristranski (DC, PSI, PRI), to posebej po znani »aferi Gonano«, nekdanjem predstavniku PSDI v odboru, ki pa je prestopil skoraj na stran socialistov z znano UDS (samostojna' skupina med PSI in PSDI, naklonjena socialistom). Poudariti je treba še, da so sedaj oz. v zadnji deželni večini štiri enocelične stranke, se pravi z enim samim predstavnikom, in sicer republikanci, ki so vendar v deželni vladi), socialni demokrati, liberalci (njih edini predstavnik je celo predsednik deželne zbornice) in Slovenska skupnost. Poleg tega so še druge enocelične skupine v opoziciji, kot Furlansko gibanje, Proletarska demokracija in dva zelena. Vse to jasno delno komplicira ustroj sedanjega deželnega sveta in verjetno tudi same večine. Kako naprej?
SOCIALISTI POVZROČILI KRIZO
Pri vsem tem je treba najprej spomniti, kako je pravzaprav prišlo do sedanje deželne krize. Kot že prejšnje podobne situacije je tudi sedaj to krizo sprožil PSI z brezpredmetnimi izgovori. V deželni zbornici je šlo za izvolitev Gonanovega naslednika, do česar seveda ni prišlo. Socialisti so postavili par meglenih argumentov o nefunkcionalnosti sedanje vdčine šestih strank, ki da jo je treba poenostaviti. V bistvu so napovedali, vsaj neformalno, nezaupnico Biasuttiju oz. DC in s tem povzročili padec deželne vlade.
To bi v prvi vrsti prizadelo slovensko stranko, ki le s težavo vsa leta pride do svojega deželnega svetovalca, prizadelo pa bi še druge tudi vsedržavne laične stranke, kot so zlasti PSDI, PLI in morda PRI — poleg furlanskih avtonomistov in dru-
Za nami so 24. študijski dnevi Draga. Potekali so v Finžgarjevem domu na Opčinah od 1. do 3. septembra, tokrat v znamenju slabega vremena, ki je organizatorjem prizaneslo le na uvodnem, petkovem večeru. Vsa ostala predavanja z diskusijo so se morala preseliti iz mične idilike kraškega zelenja v tesno in za to prireditev preozko dvorano. Kakorkoli že, s skromnimi sredstvi, ki so jim na razpolago, je organizatorjem le uspelo, da so s primernim ozvočenjem in televizijskim prenosom omogočili vsem udeležencem, da so lahko pozorno sledili besedam nastopajočih.
PRVO PREDAVANJE
Letošnja Draga je svoj uvodni večer posvetila slovenski manjšini v Italiji. Manjšina — žrtev ideoloških bojev? je bil naslov okrogle mize, na kateri sta nastopila prof. Tomaž Simčič in prof. Ivan Verč, tretji sogovornik, Ferruccio Clavora, pa je bil zaradi bolezni odsoten. Bolj kot za okroglo mizo je pravzaprav šlo za dve ločeni predavanji, ki pa sta, sodeč po odzivih v diskusiji, očitno zadeli v srž problema. Medtem ko je bil Simčičev poseg bolj zgodovinsko zastavljen in je razkrival odgovornost za stvarne politične izbire v povojnem času, je Verč govoril o nekaterih načelnih vprašanjih, predvsem o razliki med pluralizmom in dialogom ter se zavzel za večjo razvejanost znotraj
gih. Jasno je, da je SSk vsa leta odločno nasprotovala taki rešitvi in je vsaj do zdaj uspela, posebej ker tudi demokristjani niso preveč navdušeni nad podobnimi poenostavitvami. Znano je tudi, da socialisti podobne namere kažejo tudi na vsedržavni ravni in zahtevajo v bistvu zmanjšanje sedanjih političnih predstavništev tudi v parlamentu. Šlo naj bi v bistvu za nekako volilno pregrado do 5 % glasov, ki bi jih morale prejeti stranke za izvolitev svojega predstavnika. Zgledujejo se zlasti po nemškem, delno tudi francoskem vzorcu. Vsekakor je vidna želja po monopolizaciji v političnem življenju, tako v državi kot v deželi...!
STALIŠČE SLOVENSKE STRANKE
Gotovo, da prizadevanja za sestavo nove deželne vlade in večine pobliže zadeva tudi Slovence v deželi. Zato je prav Slovenska skupnost že imela vrsto srečanj s političnimi dejavniki in pri tem prikazala stališča in zahteve ter pričakovanja slovenske manjšine v Furlaniji-Julijski krajini. Gre predvsem za to, da Slovenci kot taki ne izostanemo v tej politični dialektiki med strankami zlasti nekdanje večine. Spet iznašamo že tradicionalne probleme, ki tarejo našo narodno skupnost v vsej povojni zgodovini. Vprašanje zakonske zaščite, vloga dežele pri reali-ziciji vedno večje enakopravnosti med večino in manjšino, ustrezni posegi deželnih organov na kulturnem, gospodarskem in socialnem področju, ki od blizu zadeva Slovence. To in še drugo je stalno prisotno v prizadevanjih slovenske stranke in njenih predstavnikov za pravilno mesto v deželnem političnem okviru. In to v bistvu sprejemajo tudi skoraj vsi glavni partnerji prejšnje vdčine. Zato je posebej na našem političnem predstavništvu, da še naprej vodi v tem reševanju krize pametno in daljnovidno politiko.
Spectator
* * *
V ponedeljek, 11. septembra, je pa prišlo do prcokreta: RD in PSI sta se zedinila, da bo nova deželna vlada slična prejšnji, to je petstrankarska. Ali bo tudi SSk vstopila v novo večino, ni še znano, ker se bodo razgovori nadaljevali morda še cel teden.
t. i. taborov. Zanimivost diskusije je bila ta, da so vanjo (prvič po več letih) posegli politično zelo različno orientirani predstavniki slovenskega zamejskega javnega življenja.
GOST IZ KANADE
V soboto je v dvorani Finžgarjevega doma predaval dr. Stane Bah, strokovnjak na univerzitetni upravi v Torontu. Predaval je na temo Problemi in rešitve v multikulturnih družbah, pri čemer je Kanado prikazal kot model bodočega »multi-kulturalnega« sveta. Ta država je namreč leta 1971 sprejela zakon, katerega namen je vsem etničnim skupinam, med katerimi so tudi Slovenci, pomagati do ohranitve svoje identitete. Govornik je pri tem osvetlil razvoj jezikovnega pluralizma, delo oblasti ter nenadomestljivo vlogo šolstva. Predavanje je bilo na visoki strokovni ravni, pa tudi diskusija, ki je sledila in v katero so posegli številni kvalificirani sogovorniki, je bila v Dragi med boljšimi.
MAŠA IN NEDELJSKO JUTRO
Nedelja se je kot običajno začela s sv. mašo. Somaševanje je vodil jezuitski pater Marko Rupnik iz Gorice, ki je imel tudi pridigo. V njej je s širokim in prepričljivim zamahom od cerkvenih očetov do Rahnerja in Martinija obravnaval ponižnost, to tolikokrat prezirano ali napačno umevano krščansko krepost. Po mnenju številnih udeležencev je bil govor p. Rupnika eden od viškov letošnje Drage.
Nedeljsko jutro se je kmalu po maši nadaljevalo s predavanjem izseljenskega duhovnika Branka Rozmana iz Miinchna, pisatelja in urednika »Naše luči«. Naslov predavanja je bil Vizije in meje narodne sprave, obravnavalo pa je problem medvojnega dogajanja na Slovenskem. Predavatelj je že na začetku povedal, da izhaja iz izkušnje človeka, ki se je po vojni znašel v taboru poražencev in da tudi danes v revoluciji vidi večje zlo kot v protirevoluciji. Kljub temu pa je skušal v svojem posegu čimbolj objektivno prikazati stališča tako enih kot drugih ter nakazati izhod iz začaranega kroga v popravi storjenih krivic, ugotovitvi celotne resnice in v ponovni vzpostavitvi demokracije na Slovenskem. Diskusija je bila mestoma zelo zanimiva, celo napeta, vanjo so posegli tudi diskutanti, ki so vojna leta doživljali v partizanih in se zato v nekaterih ključnih vprašanjih s predavateljem niso strinjali, a so mu skoraj vsi priznali, da je s svojim pristopom, predvsem s posluhom za argumente drugega, stvar vendarle premaknil z mrtve točke. V tem — to naj bo mimogrede povedano — se je dr. Rozman, ki sicer od načelnih stališč ni odstopal, vendarle bistveno ločil od kakega posega, ki s svojim tonom slovenski politični emigraciji jem-
lje ugled, namesto da bi jo predstavljal, kakor zasluži.
SEDANJI TRENUTKI SLOVENIJE
Drago '89 je sklenil prof. France Bučar iz Ljubljane s predavanjem, ki je imelo naslov Slovenija med Evropo in Balkanom. Prof. Bučar je tako v zamejstvu kot v matični domovini znan po svoji strokovni pripravljenosti, še bolj pa po svojih pogumnih nastopih v korist slovenske suverenosti in politične demokracije. S svojo običajno železno logiko je analiziral položaj, v katerega sta slovenski narod pahnila po eni strani napačno razumljeno jugoslovanstvo (= velesrb-stvo), po drugi strani pa 40 let realsocia-lizma. Razprava je bila sicer zanimiva, vanjo so posegli tudi predstavniki t. i. slovenskih alternativnih zvez, dr. Požarnik in Rupel za SDZ, Lojze Peterle za SKSG ter Ivan Oman za SKZ, kar je gotovo dalo Dragi poseben ton, po drugi strani pa se je preveč osredotočila okoli predloga o sklicanju t. i. Slovenskega svetovnega kongresa, gibanja, ki naj bi si v zamisli predlagateljev zadalo izredno pomembne in visoke cilje v korist slovenskega naroda.
NEKAJ OCEN
Kaj pa ocena letošnje Drage? Še enkrat se je izkazalo, da zanimanje zanjo narašča v matici, določeno krizo pa doživlja v samem našem okolju. Do nje je nekam indiferentno celo tukajšnje katoliško občestvo, pa čeprav mu Draga predstavlja takorekoč osebno izkaznico pred širšim kulturnim svetom. Drugo odprto vprašanje je vprašanje mladine. Splošna ugotovitev po vsaki Dragi je, da med mladimi ni opaziti kakega večjega zanimanja za to prireditev. A to drži le deloma. Petkovega večera se je npr. udeležilo lepo število mladih iz Trsta in Gorice. Res pa je, da mlajša generacije Drage ne občuti kot »svoje«. To pa je v nekem smislu tudi naravno. Novi rod bo v bodoče organiziral svojo »Drago« (ime ne igra vloge), ki bo pač taka, kakor si jo bo sam zamislil in kakor si je mi danes ne moremo predstavljati. Vprašanje se glasi drugače: ali Draga mlajšim nudi take vrste spodbude, ki bi jih usmerjale, da bi sami začeli razmišljati, sami začeli snovati svoje načrte, svojo podobo »Drage«.
S tem v zvezi je najbrž dovolj vprašanj za razmišljanje do prihodnje, jubilejne Drage. Iz dobronamernih, pa tudi iz zlonamernih krogov je bilo slišati predlog, da bi 25. Draga potekala v Ljubljani v Cankarjevem domu. Naše mnenje je, da bi Draga s tem izgubila eno svojih osnovnih značilnosti. Zamejski prostor ostaja namreč zaenkrat najprimernejše stičišče tistih treh Slovenij, zaradi katerih je Draga tudi nastala.	Audltor
Goriški romarji pred vhodom v cerkev sv. Jakoba v Composteli
Deželna kriza v teku
V PROTITOKU
Narava: demon ali formula?
DUHOVNA MISEL
»Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal;
naredili so si ulito tele,
ga molili, mu darovali in rekli: To je tvoj bog, Izrael...«
(2 Mz 32,8)
Tudi ljudje danes, zazrti sami vase, nestrpni in utrujeni od pričakovanja, častimo svoje bogove. Kot nekoč Izraelci, ki so »zgodaj vstali, da bi pred zlatim teletom darovali, jedli, pili in se nato zabavali« ( Prim. 2 Mz 32,6), malikujemo svoje idole: znanost, razum, razne ideologije, osebnosti, uspešnost, moč, oblast, denar, potrošnjo za vsako ceno, telo, spolnost, užitek, zdravje, mladost, šport in prosti čas. Ujeti v materijo zapravljamo priložnosti, da bi stvari vendarle premaknili na boljše. Vse premalo se zavedamo, da je življenje tega sveta potovanje in materialne dobrine samo sredstvo za dosego cilja.
Posledice nezvestobe, zavrnitve Boga in njegovega načrta so strašne. Človek ostane sam, prepuščen svojim strastem, brez prave prihodnosti, največkrat živi stanje praznine in obupa, ker ne vidi izhoda. Strupene sadove takšnega življenja čutimo vsi: teptanje najosnovnejših človekovih pravic, alkohol, mamila, slepi egoizem, nasilje, abortus, neurejena spolnost, razbite družine, osamljenost, razkroj medsebojnih odnosov in moralnih vrednot. Človek postaja sovražnik samemu sebi in okolju, kateremu pripada.
Zato je odrešujoče, da ljudje ne zmoremo vsega opraviti sami. Prehitro se utrudimo in omagamo na poti. Rešitve tega sveta nimajo v sebi zadosti moči, da bi človeka notranje spreminjale in osvobajale. Potrebujemo ljubeče, usmiljeno in odpuščajoče Očetovo srce, ki rad priskoči na pomoč. Potrebujemo roko, da nas vodi.
Bog, ki je naš nebeški Oče, pričakuje in z veseljem sprejema v svojo hišo izgubljene otroke, ki spoznajo svojo napako in se odločijo za vrnitev.
MILAN NEMAC
Iz naše polpretekle dobe
V zadnjem sestavku rubrike »V protito-ku« smo videli, kako je za moderno dobo (od 16. stol. dalje) značilno novo pojmovanje narave. Ne le da narava ni več v prvi vrsti božje stvarstvo, kakor jo je občutil srednjeveški človek, ampak ni niti več tista skrivnostna magična sila, pred katero se je človek antike čutil tako nebogljenega in ogroženega. Pravzaprav sta stari Grk in Rimljan živela veliko bolj vklenjena v neizprosne klešče neobvladljivih naravnih sil kakor pa kristjan prvega tisočletja. Nikolaj Berdiaev pravi celo, da zgodovina sama nič drugega ni kot osvobajanje človekovega duha iz začaranega kroga naravnih nujnosti.
Razodetje razbije to zakletost s tem, da oznani vsemogočnega Boga, ki je svet ustvaril in ga bo ob koncu časov sodil. Krščanstvo seveda s tem religioznosti ne uniči, ampak jo na novo utemelji. Jasno pa je, da za kristjana narava in njene sile niso več bog. Izhajajo sicer od Boga, ampak niso bog.
S tem v zvezi nam dva velika krščanska misleca posredujeta dvoje zanimivih zaključkov. Prvi je ta, da je, kot ugotavlja Guardini, kristjan (podobno kot Jud stare zaveze) v razmerju do sveta dejansko manj »religiozen« od pogana. Tega dejstva so se oprijeli tudi rimski oblastniki, ko so kristjane obtoževali, da so »ateisti«. Navidez nesmiselna obtožba, ki pa nam v tej luči postane razumljivejša. Pa ne samo rimski oblastniki. Od reformacije, preko nacionalnih držav do sodobnih totalitarizmov Cerkev dolžijo »sovražnosti do Države«. Za totalitarno državo je vsak vernik, prav v kolikor je vernik, potencialni »saboter«. Pa ne zato, ker je drugačnega političnega prepričanja, ampak ker zanj ne Narava ne Država, ne ideologija, ne ta ali ona stranka ne morejo biti bog. »Ne imej drugih bogov poleg mene« (Ex, 20,3) se glasi stavek iz prve božje zapovedi. V tej luči spet ni slučaj, da ponekod Država kristjanom še bolj kot politično udejstvovanje prepoveduje... dobrodelnost.
Drugi razmislek pa se tiče proučevanja narave in njegovih posledic, točneje znanstvene in kasneje industrijske revolucije. Prav gotovo so prva stoletja krščanstva, v nekem smislu ves srednji vek, od antike podedovala pojmovanje naravnih zakonitosti, pa tudi strah pred naravo in nje-
V popoldanskih urah, 18. avgusta smo se približali Santiagu de Compostela dn vsi smo nestrpno čakali, kdaj bomo iz daljave zagledali katedralo. In res, ko smo bili oddaljeni kakih 12 ikm od mesta, smo zagledali v kotlini visoko svetišče. Izstopili smo iz avtobusa in nadaljevali pot peš do mesta kot pravi romarji.
Tja smo prišli zvečer in, ko smo si uredili ležišča, smo šli na glavni trg (Plaza de Obradoiro), kjer je bilo že kar precej mladih, ki so peli, molili in se skupno veselili. Krajevni šikof je imel v bližnji cerkvi zelo lep govor v španščini. Po ostalih cerkvah pa so bile ure češčenja v vseh jezikih.
Če je bdlo v petek zvečer živo, je bilo v soboto 19. sept. zjutraj še toliko bolj. Vse je bilo mobilizirano in vsi smo nestrpno čakali papežev prihod. Mašnim obredom ste gotovo lepše sledili vi pred televizijskim zaslonom kot pa mi vklenjeni v veliki množici. Katedralo smo si mogli ogledati prvič šele v soboto popoldne, ker prej je bil vstop prepovedan iz varnostnih razlogov. O katedrali bi povedala samo to, da je dovolj, da pogledaš vežne oboke pa imaš pr-ed seboj celo Sveto pismo; tako je bogata.
V zgodnjih dopoldanskih urah smo začeli pešačiti na Monte Goro (Gora veselja), ki je oddaljena približno 6 km od Santiaga. Z nahrbtniki na ramenih in polni dobrega razpoloženja smo se tako pridružili veliki skupini mladih. Ko smo prišli na hrib, je bilo tam že veliko drugih skupin iz raznih krajev.
Čas je hitro mineval in kmalu za tem, ko smo si postavili ležišča na golih tleh (zemlja se je dvigala kot bi šel mimo trop ovac), je prišel na goro sv. oče. Toplo nas je pozdravil v 12 jezikih in mod temi je bila tudi slovenščina, če so prej drugi mahali in zakričali, sem -bila tokrat na vrsti jaz.
Papež je imel pomemben govor v glavnih jezikih. Dotaknil se je problemov, ki ogrožajo današnjega človeka, ki pretijo zlasti mladim in nazadnje je orisal vlogo ra-
nim proučevanjem. Vendar predstavlja ta ugotovitev le en vidik resnice, na podlagi katere bi bilo rojstvo modeme znanosti povsem nerazumljivo in razložljivo le kot plod slučaja. Dejstvo, da so se eksaktne znanosti v določenem trenutku (vsaj navidez) obrnile proti krščanstvu, bi dalo misliti, da se je matematično eksperimentalna raziskovalna metoda rodila zunaj ali celo proti krščanstvu, točneje iz humanističnega obrata k antiki, kar pa bi bilo spet malo verjetno z ozirom na magično-mitično pojmovanje narave antičnega sveta. Dejstvo je, pravi Berdiaev, da si sodobne »oblasti« nad naravo in njenimi zakonitostmi brez krščanstva, ki je naravo razbožanstvilo in človeka rešilo iz klešč naravnih elementov in demonov, niti misliti ne moremo.
Po mnenju Berdiaeva so v tem procesu odločilno vlogo odigrali svetniki in sicer zato, ker so se najbolj radikalno upali naravo presegati, ne sicer s tem, ker so se ji postavljali po robu, ampak s tem, da so jo premagali (recimo premagovanje strasti).
Seveda pa je mogoče danes na ves ta zgodovinski proces gledati tudi drugače: narava v zadnjih dvatisoč letih postaja res vedno manj »demon«, vedno manj »bog« in vedno bolj gola matematična formula, eden od tolikih obvladljivih elementov, ki so na voljo človeku za njegovo samoutemeljitev. Človek se ni otresel le religiozne odvisnosti od narave, ampak se otresa religioznosti kot take. In to je možno le, ker ni več odvisen od narave, ampak jo sam obvladuje. S tem je krog sklenjen in iz njega ni videti izhoda. Od tod čedalje vztrajnejše govorjenje o »krizi«. A pri tem pozabljamo, da beseda »krisis« v grščini nima le negativnega prizvoka, ampak pomeni lahko tudi »odločitev, izbor, pretres«. Krizen položaj je torej takrat, ko je možnost izbire večja. Stanje, v katerem je človek naravo v nekem smislu udomačil (koliko jo je bolj ukrotil kot udomačil, je vprašanje zase, ki terja razčlenjen odgovor), človeku gotovo nudi to možnost. In prav v tem je čar »kriznega« obdobja.
(Več o tem v naslednjih knjigah: R. Guardini, II potere, Brescia 1989; N. Berdiaev, II senso della storia, Milano 1977.)
žč
marja, ki naj po romanju odnese svojo vero tudi v lastni življenjski krog in naj jo oznanja drugim.
Za priložnost so organizatorji pripravili tudi primemo pesem, ki smo jo vsi zapeli. Noč smo prebili pod milim nebom z bedenjem v molitvi in, kdor je mogel, je zatisnil tudi oči. Ponoči je bilo precej hladno, začelo je pihati in spustila se je megla, da se je vlaga dvigala s tal. v jutranjih urah smo 'bil»i že vsi mokri in pre-mraženi ter smo se greli ob ognju kot apostoli.
Pokukalo je sonce in z njim je prišel tudi papež. Začela se je maša in sv. oče je navedel Pavlove besede iz pisma Rimljanom. Drugače smo pri maši sodelovali s skupnim petjem.
Mislim, da so me najbolj ganile besede, ki so zajele bistvo romanja: »Če Kristus ne bi ibil vstal, se mi ne bi združili za to srečanje. Vstali Kristus nam oznartja življenje. V trpljenju iščimo Kristusa, ki je prisoten v vsakem človeku. V pričakovanju, da bo zemlja primerna za stanovanje v zemeljskem življenju, nam romanje ponuja veselo upanje.«
Z mašo na gori se je romanje v bistvu zaključilo. Pred nami je bila še dolga pot do doma in izvrševanje papeževega navodila.
Romanca
Mladinski kulturni festival v Celovcu
Mladinska Sekcija Slovenske skupnosti in Slovenska Zamejska Skavtska Organizacija prirejata avtobusni izlet na Mladinski kulturni festival v nedeljo, 24. septembra, ki bo v Celovcu. Vabita vse mlade, ki jih zanima spoznati in srečati se z vrstniki na tem zanimivem srečanju. Avtobus bo odpotoval iz Trsta (Trg Ober dank, ob 7.30), peljal bo preko Opčin (7.45) in Gorice (Travnik, 8.20). Vpisujeta za Gorico Robert Cotič (tel. 20400 ob kosilu) in za Tržaško Fabio Pahor (208351).
II. BOHINJSKI TEDEN
V letih od 1931 do 1941 je med slovenskimi katoličani v osrednji Sloveniji, zlasti med izobraženci, prihajalo do razcepljenosti ob nekaterih pomembnih vprašanjih z verskega, socialnega in kulturnega področja: živo in sodobno življenje kristjana v svetu — organizirano delo katoličanov v Katoliški akciji — edinost v katoliški skupnosti — katoličan in odnos do marksizma in komunizma — vojna v Španiji: verska vojna ali ne — priznanje in uveljavljanje katoliških načel — absolutna resničnost katoliških dogem — človekova osebnost in dr.
Ob iskanju rešitve teh vprašanj in ob priznanju rešitev, nakazanih v nauku Cerkve in v papeških okrožnicah, so se duhovi kresali in razdvajali.
Zlasti med akademiki pa seveda tudi med mladimi izobraženci so se predvsem zaradi rešitve teh vprašanj izoblikovale od leta 1934 dalje tri skupine: »mladci« Kristusa Kralja (uradna dijaška KA, ustanovljena 1932, glasilo Mi mladi borci); »stražarji« (člani konzorcija študentskega lista Straža v viharju, ustanovljen 1934 ter člani študentskega društva Akademski klub Straža, ustanovljen 1937); »tretja skupina« (bivši pristaši mladinskega križarskega gibanja, nato krščanski socialisti, nazadnje predvsem člani katoliškega akademskega društva Zarja, katerega vodstvo je hotelo biti krščansko marksistično in je videlo v prof. Edvardu Kocbeku svojega ideologa; z zgornjim imenom se je ta skupina začela imenovati po I. bohinjskem kulturno-socialnem tečaju avgusta 1937).
»Tretja skupina« oziroma Zarja je svoje poglede na aktualna sodobna vprašanja propagirala s tečaji v Bohinju (1937 in 1939) in s predavanji v Beli dvorani hotela Union v Ljubljani od leta 1935 dalje. Prav te dni je preteklo 50 let, ko je Zarja organizirala od 7. do 12. avgusta 1939 pri Sv. Janezu ob Bohinjskem jezeru II. akademski kultumo-sociailni teden. »Teden je bil namenjen predvsem akademski mladini... Dve sto petdeset fantov in deklet se ga je udeleževalo z velikim zanimanjem... Povabljeni so bili Te udeležbi tudi vsi člani slov. kat. akademskega starešinstva, ki pa so z majhno udeležbo na tednu pokazali malo zanimanja za aktualna slovenska vprašanja« (cit. zbornik Bohinjski teden, str. IX, 137).
Kot predavatelji so se zvrstili: Uvodna beseda - pisatelj pisatelj F.S. Finžgar; Človek in njegov smisel - univ. prof. dr. Janžekovič; Oseba, središče novega življenja - prof. E. Kocbek; Oseba in kulturno ustvarjanje - prof. F. Koblar; Vzgoja k svobodi - docent dr. S. Gogala; Svoboda Cerkve in svoboda v Cerkvi - univ. prof. dr. J. Fabijan; Slovenstvo in katolicizem - prof. F. Vodnik; Katoliška obnova med nami - dr. S. Canjkar; Slovenski kulturni problem - prof. J. šolar; Osnovna narodno-gospodarska in socialna vprašanja Slovenije - univ. prof. dr.
A. Gosar; Slovensko vprašanje - prof. Bogo Grafenauer; Slovenci v Primorju - E.
B. (Engelbert Besednjak); Slovenci na Koroškem - župnik dr. J. Arnejc; Slovenska narodna svoboda, boj zanjo in njena vrednost - F. S. Finžgar; Narodnoobrambno delo doma - dr. J. Kržišnik. Vsi predavatelji niso bili iz zarjanskega kroga, čeprav so se odzvali povabilu. (Ciril Zebot v knjigi Neminljiva Slovenija, str. 109: »... poleg nekdanjih vodilnih križar-
jev in poznejših krščanskih marksistov:
E.	Kocbek, F. Vodnik, S. Canjkar in Bogo Grafenauer, so predavali tudi izrazito nemarksistični misleci...«).
Prireditelji so v začetku leta 1940 vsa celotna predavanja in skrčeno debato izdali v zborniku »Bohinjski teden 1939«. Dodali pa so »Predgovor«, podpisan »Zar-jani«, kot da bi se vsi člani Zarje strinjali z njimi. To pa ne drži, kajti le manjšina zarjanov je izpovedovala ideje in misli, priobčene v Predgovora, in se ravnala po njih. Prav 'te ideje in misli so razburkale slovensko katoliško javnost in izzvale val protestov in odgovorov.
Kot je znano, je prof. E. Kocbek takoj leta 1941 vstopil v OF in z njim je šla tudi manjšina zarjanov kot npr. J. Stanovnik, oba brata Jeza, Janez Tominec in Jože Brejc. Vsi ti in še drugi krščanski socialisti so bili šteti pod imenom »krščanska skupina« med ustanovne skupine v OF skupaj s komunistično partijo in »demokratičnimi Sokoli«.
(Se nadaljuje)
Srečanje slovenske verne mladine v Stični
Vsakoletno srečanje slovenske verne mladine bo v Stični v soboto, 23. septembra, z začetkom ob deseti uri. Predvidena je velika udeležba, zato bodo organizirani posebni vlaki iz Ljubljane, Maribora in Murske Sobote. V pripravi je priložnostna brošura z različnimi besedili in podrobnim programom celodnevnega srečanja. Ob zaključku srečanja bodo slovenski škofje vodili somaševanje vseh navzočih duhovnikov.
Poseben gost letošnjega srečanja bo generalni inšpektor salezijanskega reda, Egi-dij Vigano.
★
Pravi igralec bo zmagal nad nasprotnikom, a obenem se čuti eno z njim in hoče ustvariti močno, lepo, resno in obenem veselo igro. Več kot zmaga je vredna lepa igra. (Romano Guardini)
Jubilant dr. Janez Jenko, bivši škof v Kopru (glej članek str. 4)
Izjava o gradnji avtoceste po Vipavski dolini
Na slovensko javnost, prebivalce Vipavske doline, strokovnjake, in politično oblast se obračamo z javno zahtevo po odpovedi strokovno ne dovolj utemeljeni, za kmete neprecenljivi, pokrajinsko-ekološko škodljivi in dragi gradnji avtoceste Raz-drto-Vrtojba po Vipavski dolini.
Znano nam je, da so bili strokovni razlogi za odločitev o gradnji omenjene ceste takega standarda nezadostni in da osimski sporazumi ne določajo vrste niti trase ceste na relaciji Razdrto-Gorica. Vemo tudi, da je trasa ceste usklajena samo v tistih dveh delih (odseka Razdrto-Podnanos in Vrtojba-Selo), za katera je že bil sprejet lokacijski načrt. Ob tem verjetno širši javnosti ni znano, da načrtovana izgradnja odseka Razdrto-Podna-nos prejudicira potek nadaljnje trase ceste po kmetijskih zemljiščih Vipavske doline.
Ob tem dejstvu protestiramo, saj pomeni sprejemanje delnih odločitev ob odprtih vprašanjih celotne trase nadaljevanje že iz preteklosti poznane politike zavajanja in postavljanja pred izvršeno dejstvo.
Izvedba avtoceste po Vipavski dolini je nedopustna z vidika varovanja kmetijskih zemljišč in varstva okolja, ne nazadnje gre tudi za ohranjanje pokrajinske identitete tega dela Slovenije. Avtocesta bi ta edinstveni vrt Slovenije nasilno presekala na dvoje.
iPosebej opozarjamo na to, da bi z gradnjo omenjene ceste skozi Vipavsko dolino vrgli proč večino velikih denarnih sredstev, ki so bila v zadnjih letih v tej dolini porabljena za milioracije in komasacije.
Prepričani smo, da je mogoče realne prometne potrebe na relaciji Razdrto-Vr-tojba (Nova Gorica) brez občutnejše škode in za neprimerno manjšo ceno zadovoljiti s primerno rekonstrukcijo obstoječe ceste (ugotovljeni obseg prometa nikakor ne narekuje izgradnje ceste avtocestnega standarda).
Predlagamo, da se odprta vprašanja v zvezi z avtocesto Razdrto-Vrtojba strokovno korektno prouči v okviru priprave analize stanja in razvojnih možnosti kot osnove za pripravo družbenega plana za obdobje 1991-1995. Če bo proučitev pokazala, da res potrebujemo avtocesto, potem naj se ob »forsirani« varjanti primerjalno in večstransko proučijo tudi kraška oziroma druge variante. Podpisani posebej opozarjamo na korektnost v planski proceduri in ostalih postopkih odločanja ter na vključenost javnosti.
Kmete in druge lastnike zemljišč pozivamo, naj ne sklepajo odkupnih pogodb za prizadeta zemljišča zaradi predvidene gradnje avtoceste po Vipavski dolini, dokler ne bo na podlagi zadostnih strokovnih osnov sprejeta dokončna družbena odločitev o tipu ceste in njenem poteku med Podnanosom in Selom.
Slovensko krščansko socialno gibanje
Slovenska kmečka zveza
Zveza slovenske kmečke mladine
Zeleni Slovenije
Slovenska demokratična zveza
Socialdemokratska zveza Slovenije
Ekološko društvo Miren
Ljubljana, 6. septembra 1989
Praznik slovenskih minoritov
Na Ptuju so letos velika slavja, slavijo namreč 750-letnico minoritskega samostana. Glavne slovesnosti bodo v nedeljo, 17. septembra. Na Ptuju so sinovi sv. Frančiška Asiškega zgradili prvi samostan na slovenski zemlji. Sploh je zgodovina Ptuja tesno povezana z življenjem in delovanjem minoritov. Minoriti se marsikje imenujejo konventualci, tudi v Trstu (ulica Giulia). Huda izguba za redovnike je bilo porušenje umetniške cerkve zaradi bombardiranja zavezniških letal. Zgodilo se je 4. januarja leta 1945. Na mestu nekdanje cerkve je občinska uprava zgradila pošto, ki pa Ptuju gotovo ni v čast. Redovniki so nameravali obnoviti cerkev, a jim je bilo to preprečeno: raje pošta kot cerkev.
Število redovnikov je po vojni močno poraslo. Sedaj jih je 44 in imajo šest bogoslovcev, dva fanta v noviciatu in štiri v semenišču. Minoriti nudijo veliko pomoč slovenski Cerkvi. Trenutno upravljajo dve župniji na Ptuju, romarsko cerkev na Ptujski gori. V okolici Ljubljane upravljajo tri župnije, v Piranu pa imajo le samostan.
Slovesnosti na Ptuju se bo udeležil tudi goriški nadškof Bommarco, ki je minoritski redovnik.
Rffliiie i Sultani de Comisttla
59. obletnica bazoviških junakov
Razpeti Kristus med štirimi svečami, ob vznožju glavnega oltarja. Tako se je vernikom prikazala bazovska cerkev v tišini večera 6. septembra, na obletnico ustrelitve štirih fantov — Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča.
Od prvih povojnih let se v Bazovici daruje sv. maša zadušnica za štiri padle, ki jih je fašistična vihra odnesla, ker so si Želeli ohranitev slovenskega naroda. Na ta način se župnija, na ozemlju katere se je krvavo dejanje pripetilo, želi pokloniti tem junakom in jih ohraniti v živem spominu sonarodnjakov.
Običaj je, da se ob evharistični daritvi, ob molitvi za odrešenje duš umrlih, združijo verniki, katerim je po maši dana možnost, da prisluhnejo priložnostnemu razmišljanju v obliki govora.
Letošnje bogoslužje je bilo bogato. Poleg lepega igranja organista Marka Ozbi-ča in petja domačega cerkvenega zbora, se je ob oltarju zvrstila skupina mladih domačink, ki so prebrale in recitirale nekaj odlomkov v zvezi s štirimi padlimi.
Krajšo homilijo je podal domači župnik g. Živic, kateri je naglasil vrednote, za katere so se ti fantje žrtvovali in za katere je še danes vredno se žrtvovati.
Ob koncu maše je priložnostni govor imel prof. Ivan Artač, vsebino katerega bomo pozneje objavili.
Lepo je in spodbudno, da se ob skupnem darovanju sv. maše in molitvi spom-nemo tudi na te mladeniče, ki so umrli za svojega bližnjega, za svoj narod.
V nedeljo, ob 15. uri, se je pa na bazoviški gmajni odvila civilna počastitev štirih junakov. Kot je že dolgoletna tradicija je po pozdravu in petju bazovskega zbora »Lipa« sledilo polaganje vencev.
Zvrstili so se govori predstavnika Odbora za počastitev žrtev Benedetiča, predstavnika ANPI-VZPI Pessata in predstavnika Slovenske skupnosti Ozbiča.
Med slovesnostjo so stali ob spomeniku kot častna straža skavtje in taborniki.
Poklonila se je žrtvam torej celotna manjšina in tisti del sodržavljanov, ki priznava herojstvo dejanja padlih. Le-teh pa še danes ni italijanska demokratična in antifašistična republika rehabilitirala. Torej Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič so še danes za italijansko oblast zločinci, medtem ko niso več taki vsi ostali, ki so se borili pravzaprav za iste cilje. Slovenci smo očitno še vedno neprebavljiva zadeva za celotni ali vsaj večinski del javnosti države, v kateri živimo.
Dosti je govora o narodni spravi v matici, a koliko bomo morali še čakati na spravo z našimi sodržavljani? V to problematiko se je med počastitvijo vpletel tudi nerešen problem drugega bazoviškega »objekta«, to je »šohta« ali »fojbe«, ki ga je prav pred kratkim odprla na dramatičen način pobuda KPI. Med govorom predstavnika SSk, ki je na to opozoril, so se slišali glasni medklici nekega prisotnega, ki je ostro kritiziral dejanje partijskih predstavnikov.
Ob takih obletnicah, in ne samo takrat, bi bilo zelo umestno, da se vsi Slovenci vprašamo, koliko poti moramo še prehoditi, da nas bo skupnost, v kateri živimo, sprejela za to, kar smo. Ne moremo ostati križem rok ali iskati neprimernih rešitev. Moramo podati izvirne in zelo jasne ter sprejemljive predloge. Saj večinski narod živi tudi brez nas, če ga ne mi na našo prisotnost opozorimo. Na Žalost, a je tako.
Iz Beneške Slovenije
Težka izguba
Pod naslovom »Zbuogam, arhitekt Simo-nitti«, prinaša Novi Matajur poročilo o smrti in pogrebu arhitekta Valentina Si-monittija. Bil je med najbolj značilnimi osebnostmi Slovenske Benečije. Rojen v Barnasu leta 1918 »V malnu«, bi moral postati mlinar, toda njegovo življenje se je obrnilo drugače. Začel je študirati kot privatist ter napravil maturo na umetnostnem liceju v Genovi, nakar se je vpisal na univerzo v Benetkah ter diplomiral z disertacijo o Landarski jami. Tako je stopil v javno življenje. Uveljavil se je s svojim strokovnim znanjem ter bil nazadnje predsednik Zveze arhitektov, tehnični izvedenec in član deželne komisiije za regulacijski načrt. Toda bil je predvsem navezan na svojo Benečijo.
Prof. Viljem Černo je na barnaškem pokopališču dejal o pokojniku: »Odšel si od nas, dragi arhitekt, mož kulture, branilec narodne zavesti in naravnih pravic. Živel si z dušo vseh nas in si razodeval naš rod svetu. V sebi si začutil ukaz, da naša zemlja ne sme biti zamolčana...« Svoji mali domovini je posebno pomagal po potresu. Vodil je ekipo, ki je izdelala nove protipotresne tehnologije, sodeloval z raznimi skupinami tehnikov, ki so iz Slovenije prišli pomagat pri Obnovi. Svojo pozornost je posvetil tudi poškodovanim cerkvam, ki so tudi najbolj veljavni kulturni spomeniki Nadiških dolin.
Arhitekt Simonitti je po kratki bolezni umrl v čedadski bolnišnici 1. septembra, pogreb pa je bil v Barnasu; vodil ga je msgr. Paskval Guion, ki je o pokojnem govoril v cerkvi. Ta je bila daleE premajhna za tako številno udeležbo pokojnikovih prijateljev, Slovencev, Furlanov, Italijanov. Na pokopališču mu je zbor Pod lipo zapel vedno pretresljivo Oj Božime in pa Duša mi trepeče na besedilo Ivana Trinka.
PODPIRAJTE »KATOLIŠKI GLAS«! DARUJTE V NJEGOV TISKOVNI SKLAD!
Landarska jama
Ta zelo znana jama obhaja letos 1100-letnico, odkar je bila prvič imenovana v nekem dokumentu kralja Berengarja. V jami je cerkvica sv. Ivana Krstnika, oz. jama je spremenjena v cerkvico z oltarjem; v njej se nekajkrat na leto daruje sv. maša; domačini ji pravijo »sv. Ivan v čele«. K jami vodi 92 stopnic.
Ob tem jubileju so bile že razne pobude, da se ovrednoti pomen tega zanimivega spomenika, ki je zanimiv tako z umetniškega kot z zgodovinskega vidika. Romarji, ki greste na Staro goro, obiščite tudi to prastaro cerkvico, kamor se je pred Longobardi zatekla slovenska kraljica, kot trdi stara legenda, katero je Anton Aškerc uporabil za svojo epsko pesem »Atila in slovenska kraljica«.
Posredovanja za naše šole
Deželni šolski skrbnik prof. Ottaviano Čorbi je 12. septembra sprejel deželnega svetovalca Slovenske skupnosti Bojana Brezigarja. Do srečanja je prišlo v zvezi z nekaterimi perečimi vprašanji, ki zadevajo slovenske šole na Tržaškem. Brezigar je na sestanku načel vprašanje ohranitve slovenske osnovne šole v Briščikih, imenovanje ravnateljev nižjih srednjih šol in ustanovitve oddelka umetnostne smeri pri učiteljišču A. M. Slomšek v Trstu.
V zvezi s šolo v Briščikih je deželni svetovalec SSk poudaril, da so slovenske šole zaščitene in da zaščita velja tudi za to šolo, ki je bila odprta na osnovi recipročnosti istočasno z neko italijansko šolo v Istri. Načelo, ki mora prevladati pri ohranitvi teh šol, je predvsem želja in potreba staršev. V Briščikih so starši izrecno izrazili željo po ohranitvi šole in je zato ni mogoče ukiniti. Prof. Čorbi je zagotovil, da ne bo prišlo do zaprtja šole, čeprav je poudaril, da obstajajo nekatere težave z osebjem. Kar zadeva to vprašanje, je Brezigar opozoril, da je v letošnjem šolskem letu manj razredov kot v lanskem, kar pomeni, da število osebja v nobenem primeru ne bo večje od lanskega leta, zato ta problem po njegovem ne bi smel obstajati.
Drugo vprašanje zadeva imenovanje slovenskih ravnateljev nižjih srednjih šol. Brezigar je podčrtal, da ni mogoče slovenskih šol enako obravnavati kot italijanske, kajti gre za manjšinske šole, pri katerih ne morejo obstajati kriterij številčnosti kot pri šolah večinskega naroda. Prof. Čorbi je opozoril, da obstaja vladni odlok, ki ga mora Skrbništvo spoštovati in da bi bilo treba morebitno izjemo predvideti pri parlamentarni razpravi za dokončno uzakonitev tega odloka. Imenovanje regentov za letošnje šolsko leto ni torej mogoče, pač pa bo verjetno v kratkem imenovan ravnatelj nabrežinske srednje šole I. Gruden, ki je že uspešno opravil natečaj in mora sedaj zapisnik natečaja odobriti še Računski dvor.
Deželni svetovalec je deželnega šolskega skrbnika seznanil tudi s predlogom učiteljišča A. M. Slomšek, da bi ustanovili eksperimentalni tečaj umetnostne šole.
Brezigarja je v ponedeljek, 11. septembra, sprejel tudi tržaški prefekt Eusta-chio De Felice, kateremu je predstavnik Slovenske skupnosti obrazložil probleme slovenskih šol kot naslednji dan deželnemu šolskemu skrbniku.
Štirje stražniki pred vrati
Domači so želeli pregovoriti fanta, da bi se odpovedal redovništvu. Odgovoril jim je: »Ne, ne morem, ker me pred vrati čakajo štirje stražniki! Kdo so ti stražniki? Smrt, sodba, pekel, nebesa. Ko si ne bi nič drugega zapomnili od letošnjih duhovnih vaj, bi nam lahko že ta stavek spremenil življenje, če bi ga vzeli zares.
Za enkratnost našega življenja je Bog poskrbel za »dobro markirano pot«, te pa ni druge razen tiste, ki jo je nakazal Kristus v izpolnjevanju Očetove volje. Glede premajhnega upoštevanja zbranosti in tišine, je govornik svetoval, naj bi
si vzeli k srcu Avguštinove besede: »Ce odpreš usta, morajo biti tvoje besede več kot molk!« Čisto nov vidik o zakramentalni pokori pa si je vredno zapomniti ob vprašanju: zakaj nam duhovnik naloži tako malo molitve za pokoro? Ker je za večji del že Kristus zadostil s svojim trpljenjem in smrtjo na križu!
Hvalevredna je udeleženka, ki je poskrbela za tako lepo število priglašenih.
Pohvalo zasluži tudi sodelovanje pri razhodu, ko so razni pripomogli z osebnimi vozili in tako olajšali ostarelim nekoliko napora.
Če Bog da, nasvidenje prihodnje leto od 3. do 6. septembra 1990!
F.	V.
Licej »Prešeren« v Trstu ima novo ravnateljico
Dolgoletna zaslužna ravnateljica liceja »Prešeren« v Trstu dr. Laura Abrami je zapustila svoje mesto. Za novo ravnateljico je bila imenovana prof. dr. Nada Pertot, slavistka. Za slovenske šole ima prof. Pertot velike zasluge, saj je za šolo pripravila več učnih knjig. K imenovanju ji čestitamo in ji želimo uspešno delo na tržaškem liceju!
Odprli so novo šolo
Mnogi, ki smo načrte poznali bliže, smo posebno zadnje dni verjeli oz. čakali samo še na čudež, vendar je Mohorjevi v Celovcu v ponedeljek, 11. 9., uspelo tudi brez njega. Odprli so vrata nove, privatne dvojezične ljudske (osnovne) šole. Kdor ni videl na lastne oči, ne more verjeti, kaj je v dveh mesecih bilo mogoče narediti — sicer pa je organizacija delala v duhu HOČEMO. Bile so težave, saj je včasih manjkalo delavcev, drugič ni bilo materiala, nazadnje pa je zmanjkoval samo čas. In tega so pridni Korošci dobesedno lovili, še zadnja sobota in nedelja sta bili delovni. Ker drugače res ni bilo gotovo, so za metle in krpe prijeli nekateri starši prijavljenih otrok sami in svojim nadobudnikom počistili prostore. Res, da še marsikaj manjka, kar bo novemu okolju dalo privlačnost, toda že zdaj je bilo veselje stopiti v drugo nadstropje Slomškovega doma v Celovcu. Sicer pa gradbišče ni bilo le v tem delu hiše — od kleti do 5. nadstropja so si delavci podajali kljuke in spreminjali podobo nekdanjega internata. Zdaj bodo poleg deklet slovenske gimnazije tu še trije razredi šole (za četrtega letos še ni bilo prijav). Tudi telovadnica je še v gradnji, a dolgo ne bo več trajalo. Do 2. oktobra, ko bo šolo slovesno odprla ministrica za šolstvo, bo sigurno vse v najlepšem redu in pripravljeno, da se predstavi javnosti. Dr. Havvlicek že zdaj zelo pozitivno in obetajoče gleda na dvojezični pouk.
Direktorica nove šole — ena najmlajših s to pozicijo na Koroškem — Marica Hartmann, je bila tudi sama dijakinja slovenske gimnazije in je do zdaj poučevala v škofičah. Poleg tega je vnukinja »očeta« slov. gimnazije v Celovcu dr. Ti-schlerja. Sama je prevzela za poučevanje prvi razred z 22 otroki, v drugem bo mlada učiteljica Mirjam Užnik imela 10 otrok, 9 tretješolčkov pa bo imel učitelj Tomi Millonig. Zanimivo je, da je do nedelje bilo prijavljenih točno 40 otrok, ta dan pa je prišla še ena prijava in tako je končno število trenutno 41. Najbrž nihče na začetku ni upal misliti na tako lep uspeh.
Pouk se bo vršil v obeh deželnih jezikih, izmenično en dan slovensko, en dan nemško (po ital. vzorcu). Tako bo tudi najbolj prav za otroke, od katerih nekateri obvladajo oba, drugi samo slovenski ali samo nemški jezik. Sicer pa pri mladih nikoli ni problemov pri sporazumevanju. Te imamo le starejši, ki smo velikokrat — žal — polni predsodkov in kompleksov.
Pouk se je z mašo (ki jo je imel salezijanec Roman Kutin, ki bo tudi poučeval verouk) začel ob osmih zjutraj. Ravnateljica osebno je petje spremljala na kitaro, voditelj pastoralnega centra pa je prav povedal, da z Bogom začeto delo vedno obrodi sad in ima blagoslov. Po maši je v novih šolskih prostorih (kamor je prišla tudi televizijska ekipa in dogodek, ki je za manjšino res zgodovinskega pomena, posnela za slovensko oddajo) vse navzoče najprej pozdravila gospa Hart-mannova. Razkazala jim je prostore, nekaj so otroci skupaj zapeli, potem pa že posedli v razrede in dobili prva navodila oz. se seznanili z učitelji, čakala pa jih je tudi lepo pogrnjena miza in sr. Kornelija, ki tudi sicer skrbi za prehrano v domu, se je res potrudila z obloženimi kruhki in sokom.
Otroci (15 po številu), ki bodo cel dan ostali v oskrbi in še nekateri prijavljeni, bodo imeli tam tudi kosilo.
Ta- razveseljiv dogodek pa ni edini te vrste na slovenskem Koroškem. V St. Petru pri Št. Jakobu v Rožu so šolske sestre odprle petletno gospodarsko šolo z maturo, v katero se je prijavilo 21 deklet. Te se bodo poleg slovenskega in nemškega jezika učile tudi sosednega — italijanskega.
Mladim Korošcem, ki so s ponedeljkom začeli hoditi novo življenjsko pot, želimo vztrajnosti in poguma, da bi kljub morebitnim težavam ostajali zvesti slovenski besedi in narodni skupnosti, ki je včasih tako malo vredna in zaničevana. Mohorjevi pa čestitamo za uspel podvig.
R.B.
V Medjugorje ni prepovedano
Letos junija je sv. oče obiskal skandinavske dežele, med njimi tudi Islandijo. Eden duhovnikov na tem otoku piše:
»Katoliški duhovniki smo bili povabljeni na večerjo s sv. očetom. Zanimal se je za nas in spraševal o vsem, kar zadeva katoliško Cerkev na Islandiji. P. Terstrost ga je vprašal: »Ali niste utrujeni?« Odgovoril je: »Sem.«
P. Jacon ga je vprašal: »Z nekaj prijatelji grem v Medjugorje. Kaj mislite o tem?« Seveda papež ni dal dokončne besede, temveič je odgovoril diplomatsko: »To ni prepovedano. V Medjugorju je mnogo spreobrnjenj in mnogo molitvenega življenja. Pojdite!«
(Povzeto po »Glasnik Kraljice miru«)
iniHIIIUIIIIUIIIUIIIIIIItllllllllllllllllllllllllllllllHItlllllllilllllllllllllllllllllllUllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIUlllllllllllHIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIlllllllllllllltllMUllllllllllUIIIIIHIIIIMIIIIIIIIIllllllllllllllllimilllllllllllillllltlillltllllltllilllllllllltMIIIIIIIUIIIlUtlllllllllllllIHtUIIIIIIIIIIIIH
Kosovo in Metohija deželi tragedij
ZAČETNE STISKE V NEPOZNANI DEŽELI
Kmalu sem odpotoval na jug in zares mi ni bilo prijetno pri srcu, ko sem zelo utrujen od dolgega pota s svojo prtljago stal na peronu skopske železniške postaje, ki je bila takrat še zelo pestra: različni obrazi in obleke, tuji jeziki, poleg tega pa huda vročina. Nisem vedel, kam naj se obrnem. Iz zadrege me je rešil brkati cigan, sodobno rečeno Rom, in se ljubeznivo ponudil, da me pospremi, kamorkoli želim. Preden sem mu odgovoril, . je moje kovčke že naprtil na »samar« (neke vrste sedlo za nosača oz. prtljago) in krenil po glavni ulici. Škofijska cerkev in župnišče nista bila daleč. Ko je prejel svojo nagrado, je odhitel nazaj na postajo, da bi še kaj zaslužil. Ze prvi mi je postal simpatičen in s takimi poštenjaki sem se pozneje pogosto srečaval in nikdar nisem bil ogoljufan. Pozneje sem ugotovil, da so bile tudi tamkajšnje ciganke po nekaj ur na dan zaposlene v »boljših« družinah kot čistilke. Nikdar se ni slišalo,
da bi se katera od gospodinj pritoževala zaradi nesolidnega čiščenja, še manj zaradi nepoštenja.
V hiši sem našel škofa Gnidovca samega. Prav takrat je prišel iz Prizrena, da bi pripravil vse potrebno za selitev inventarja iz prizrenske škofije v Skopje. Bil je zelo vesel, ko me je zagledal, in me je prisrčno pozdravil. Po opravljeni maši sva takoj začela razpravljati o mojem delu.
Sledilo je veliko presenečenje. Povedal mi je, da je mesto Bitola (tedaj Bitolj) brez duhovnika. Tamkaj je sicer vojaški (divizijski) duhovnik, ker je v prvi Jugoslaviji vsaka divizija imela svojega duše-brižnika, ki je stanoval v mestu (sedežu) divizije,	skrbel za	redno bogoslužje in	še
posebej	za	bolne	vojake. Po potrebi	je
odhajal	na	obisk	v manjše garnizone,	ki
so bili	po	onih	krajih zelo številni	—
zaradi državne varnosti. Po vojaškem pravilniku je moral duhovnik vsem katoliškim vojakom omogočiti svete zakramente (spoved in obhajilo) za božič in veliko noč. Posebej bi moral poskrbeti za težke bolnike in umirajoče, vendar za taka potovanja sploh ni bilo potrebnih sredstev. Poleg katoliškega duhovnika sta
bila tudi pravoslavni in muslimanski.
Gnidovec mi je predlagal, naj takoj odpotujem v Bitolo, kar pa seveda takrat ni bilo posebno lahko in prijetno, saj še ni bilo neposredne železniške povezave med Skopjem in Bitolo. Tamkaj naj bi kot namestnik divizijskega vojaškega duhovnika prevzel skrb za vojake, da pa mi ne bi bilo dolgčas, naj bi za povrh skrbel za tamkajšnjo francosko šolo, ki so jo vodile francoske usmiljenke, med njimi tudi ena Slovenka, ki je skrbela za cerkev in za verouk v domačem jeziku. Priporočil pa mi je, naj se takoj pozanimam za tamkajšnje naše vernike, posebej dalmatinske naseljence, ki živijo v zelo težkih materialnih, zdravstvenih in moralnih razmerah. Tako bi potem lahko skupaj načrtovala, kako bi ljudem pomagala tudi do njihovih pravic.
Naslednje jutro sem zaskrbljen krenil na pot — v prvo službeno mesto, četudi samo začasno. Ponoči so mi komarji dali številne injekcije, da je peklo na vseh straneh. Vlak je bil prenatlačen s potniki, saj ni pogosto vozil. Slišal sem meni neznane jezike in šele pozneje sem odkril, da so bili to poleg makedonščine (ki uradno ni bila priznana) še albanščina
pa turščina in cincarščina. Seveda srbščine kot uradnega jezika ni manjkalo,
V začetku je vlak vozil ob reki Vardar. Ker je bilo sredi poletja, je bilo v strugi le malo vode. Ob vodi je bilo zelenje, bregovi pa so bili goli, samo posušena trava je bila na njih. Ponekod so se v vodi valjali črni bivoli in se, če se je le dalo, hladili: potopili so se globoko v vodo, tako da se je videlo samo njihove glave. Na ta način so se sicer znebili nadležnih insektov, zato pa so jih pogosto nadale krvoželjne pijavke.
Na železniški postaji Gradsko sem izstopil in na srečo dobil prostor v prena-tlačenem avtobusu za Bitolo. Vlak pa je odpeljal naprej v Solun.
V bližini Gradskega so ostanki (razvaline) nekdaj bogatega cvetočega mesta Stobi, pomembne trdnjave, z vojašnico in razvito trgovino. V njem je bila velika krščanska cerkev in tudi športno igrišče. Bilo je zares krasno urejeno in v času preseljevanja narodov žal uničeno.
Makadamska cesta se vijugavo vzpenja čez planino Pletvar v prilepsko-bitolsko kotlino. Rodovitna polja. V ozadju so precej visoke planine Pelister, Kajmakčalan in druge, ki so bile skupaj s spodaj le-
žečimi mesti in vasmi grozna klavnica in grobnica za številna mlada življenja pripadnikov najrazličnejših narodov, saj so se od tod poleg domačih bili številni pripadniki zavezniških armad. Po onih hribih in dolinah od Ohridskega in Prespanskega pa vse do Dojranskega jezera so še desetletja po končani vojni zbirali orožje in municijo.
Srečno sem prispel v Bitolo. V nekaj minutah mi je bilo povedano, kakšne so moje obveznosti v zvezi z nadomeščanjem vojaškega duhovnika tako za vojake kakor tudi za civilne vernike iz vseh krajev domovine, ki so bili razpršeni po velikem prostranstvu.
Prvi trenutki tamkajšnjega bivanja so bili zelo grenki in vsiljevala se mi je misel, kakšen smisel ima moj nepričakovani odhod od doma v neznano tujino. A že prva srečanja s tamkajšnjimi našimi ljudmi so razgnala vse oblake malodušnosti in zaskrbljenosti. Takoj sem spoznal, da si ti ljudje zaslužijo mojo požrtvovalnost, saj svojega poklica nisem izbral iščoč ugodnosti zase, ampak da bi pomagal in tolažil ljudi v stiski in potrebi.
(dalje)
Dvorana Katoliškega doma
Z naglimi koraki se bliža zaželeni dan 22. oktober - 30-letnica Zveze slovenske katoliške prosvete) ponovne otvoritve Katoliškega doma. Dela kljub vsemogočim težavam precej dobro napredujejo. Vsa omejena denarna posojila in darovi, so vpričo vedno novih nujnih posegov v dotrajani stavbi, pošla. Zato se Odbor za obnovo ponovno obrača na vse dobrovoljce z Goriškega, ki jim je Katoliški dom pri srcu, da priskočijo na pomoč. Predvsem bi lahko veliko prihranili, če bi sami s prostovoljnim delom počistili in prebarvali manj zahtevne prostore, uredili okolje... Prejšnji teden se je izkazala skupina mož iz štandreškega društva. Svojo pripravljenost lahko sporočite koordinatorju del g. M. Markežiču v poznih večernih
urah (tel. 533515).
Praznik krvodajalcev v Rupi
Imenovanje
G.	nadškof A. V. Bommarco je g. Marjana Markežiča imenoval za župnega upravitelja župnije sv. Martina v Sovodnjah ob Soči. •
Čestitamo in želimo obilo božjega blagoslova.
Romanje na Barbano
V prav lepem vremenu se je vršilo skupno romanje nas zamejskih Slovencev na Barbano v ponedeljek, 11. septembra. Vreme je važen dejavnik za uspeh tako množičnih romanj, kot je vsako leto ravno romanje na Barbano. Tudi ribiči s svojimi barkami so se naučili in pripravijo dovolj veliko število bark, da s prevozom ni več težav, kot je bilo včasih. Zato pa smo bili vsi romarji že kmalu po deseti uri zbrani na otoku. Prišel je tudi g. nadškof Alojzij Turk ter duhovniki s svojimi romarji in tudi sami. Pri kosilu, ki so ga nadškofu in duhovnikom pripravili oo. frančiškani, smo se duhovniki prešteli: bilo nas je 22, romarjev pa okrog tisoč. Letos so se nam pridružili tudi nekateri duhovniki z onstran meje. Prišlo je tudi nekaj romarjev. Tako smo bili vsi Primorci še bolj združeni ob bar-banski Mariji.
Že pred deseto uro so duhovniki zasedli vse spovednice, ki so potem ostale zasedene skoro celo mašo, saj je vsako leto kar lepo število romarjev in roma-ric, ki tam opravijo sv. spoved. Somaševanje je vodil g. nadškof; somaševalo je 18 duhovnikov. Petje je pa bilo ljudsko in je izbrane pesmi pela res cela cerkev. Prav ob takih priložnostih se vidi, kaj je naše ljudsko petje.
Po evangeliju je spregovoril g. nadškof. Čeprav ima svoja leta (r. 21.11.1909) in čeprav je od nove maše do upokojitve živel in deloval na jugu Jugoslavije večkrat v nemogočih razmerah in čeprav so ga po vojni (leta 1949) oblasti zaprle za več let, je še vedno čil in izredno dobrega spomina. Ljudem je spregovoril po domače in preprosto.
Nagškof je 'bil to pot prvič na Goriškem. Zato je uporabil priložnost, da si je ogledal tudi oglejsko baziliko z njenimi starokrščanskimi zakladi. Kot nadškof se je tudi vpisal v knjigo odličnejših obiskovalcev bazilike. Prvi med njimi je bil kralj Viktor Emanuel avgusta 1917; v knjigo je podpisal tudi Mussolini. In seveda še toliko in toliko drugih odličnih osebnosti, ki so od prve svetovne vojne obiskali baziliko.
Hvala Bogu in Materi božji za lepo uspelo romanje.
ZVEZA SLOV. KATOLIŠKE PROSVETE GORICA ob 30-letnici ustanovitve prireja od 26. sept. do 7. okt.
v deželnem Avditoriju v Gorici slikarsko razstavo del
MARKA IVANA RUPNIKA Delovanje ZSKP iz Gorice
Po poletnih počitnicah se je sestal v ponedeljek, 4. septembra, širši odbor ZSKP in izdelal program za jesenske mesece. Ze v septembru bo Zveza organizirala slikarsko razstavo Marka Rupnika, ki bo v deželnem Avditoriju. Razstava predstavlja tudi začetek kulturnih pobud ob 30-letnici ustanovitve ZSKP v Gorici.
Od 7. do 14. oktobra se bodo vršili na Koroškem Primorski dnevi, na katerih bodo sodelovale razne kulturne skupine iz naše dežele. Goriško bodo zastopali gojenci glasbenega centra Emil Komel, pev-
ska zbora iz Števerjana in dramska skupina prosvetnega društva »Štandrež« z igro Kaj bodo rekli ljudje.
V soboto, 14. oktobra, bo Zveza podelila priznanja zaslužnim kulturnim delavcem, ki delujejo v društvih in organizacijah včlanjenih v Zvezi. Osrednja prireditev pa bo v nedeljo, 22. oktobra, v Katoliškem domu v Gorici.
V tem okviru naj še omenimo, da bo Zveza izdala skladbe Mirka Fileja in brošuro o 30-letnem delovanju Zveze in včlanjenih društev, zborov in organizacij.
Odbor Zveze je tudi sklenil, da bo letošnja revija pevskih zborov Cecilijanka 18. in 19. novembra.
Šolsko obvestilo
Kot je goriški javnosti že znano, je škofija prodala stavbo malega semenišča tržaški univerzi. Ta bo za svoje potrebe počasi zasedla celo stavbo in se bodo morale slovenske šole izseliti. Letos je usoda zadela enotno srednjo šolo »Ivan Trin-ko«. Z novim šolskim letom se mora izseliti. Mesto je našla v ul. Cappuocini v šoli »Riccardo Pitteri«. Zaradi tega je ravnateljstvo dalo naslednje sporočilo:
»Ravnateljstvo državne srednje šole »Ivan Trinko« sporoča, da se pouk prične v četrtek 21. septembra.
Dijaki naj se zberejo ob 9. uri na dvorišču novega sedeža v ul. Cappuccini št. 10«.
Consortium musicum v Gorici
V nedeljo, 24. septembra, ob 17. uri bo v goriški stolnici koncert duhovnih pesmi. Pel bo zbor Consortium musicum iz Ljubljane pod vodstvom dr. Mirka Cudermana.
Ivan Pregelj v Voce Isontina
Tednik Voce Isontina je v svoji zadnji številki objavil besedilo Ivana Preglja o Sveti gori. Gre za odlomek iz dela Božje poti, ki ga je v italijanščino prevedel milanski zdravnik dr. Giovanni Tallone.
Duhovna obnova
Tradicionalna duhovna obnova za druž-benice in že.ne je tudi letos dobro uspela. Pri prvem premišljevanju zjutraj ob 9. uri je g. Vinko Klančar imel 52 udeleženk. Prišle so iz mesta in iz vasi. Glede teh želimo posebej poudariti, da so bile najbolj številne one iz Sovodenj. Zakaj jih ni kaj več tudi iz drugih vasi? Saj so ob zaključku dneva vse zelo zadovoljne. Tudi letos so bile, saj jim je g. Klančar tako prisrčno govoril, da bi se ne naveličale ga poslušati. Tudi šolske sestre vsako leto naše žene kar najbolje postrežejo. Tako so udeleženke vsaj enkrat v letu res »gospe«.
Vsem, ki so prispevali k uspehu, najlepša hvala.
Sožalje
Odsek prostovoljnih krvodajalcev So-vodnje ob Soči se spoštljivo klanja spominu Rajmonda Kledeta, zvestega člana.
Zeni Angeli, sinovoma ter hčerki z družinami in sorodnikom izreka občuteno sožalje.
Baragov dan v Sloveniji
V Sloveniji je vsako leto na predzadnjo nedeljo v septembru Baragov dan. Letos bo v nedeljo 17. septembra ob 16. uri v župniji Preska v bližini Medvod nad Ljubljano. Na srečanje bo prišel tudi novi postulator dr. Bruno Korošak, ki bo predstavil v tem letu opravljeno delo za beatifikacijo Barage.
Sekcija prostovoljnih krvodajalcev so-vodenjske občine, ki so vanjo vključeni tudi člani iz Štandreža, je letos, dne 2. septembra, obhajala 20-letnico ustanovitve; za proslavo so izbrali Rupo. Tam so se pred gostilno Ožbot sešli člani in gostje ter s svojimi zastavami odkorakali pred vaški spomenik padlim v zadnji vojni; spotoma je igrala godba na pihala »Kras« iz Doberdoba (ta je to pot prvič igrala, op. p.). Od spomenika so odšli v rupensko cerkev, kjer je župnik g. Dragotin Butkovič bral sv. mašo in povedal nekaj priložnostnih besedi. Med mašo je pel rupenski cerkveni pevski zbor.
Na žalost vreme ni bilo naklonjeno in je zaradi tega del programa na prostem odpadel. Ta se je odvijal na prostoru pod cerkvijo, ki je pa le za silo pokrit. Program je dvojezično povezovala Katja Tomasi. Najprej je nastopil pevski zbor »Razpotje« s Cola. Govor je pa imel Branko Černič, predsednik sekcije krvodajalcev v občini. Poudaril je, da geslo krvodajalec: »Daruj kri, reši življenje,« ni prazna fraza, saj v kardioloških in drugih oddelkih v bolnišnicah pogosto s trepetom čakajo bolniki, ali ima transfuzijski center dovolj krvi. »Srečanje ob prazniku krvodajalcev mora zato biti tudi dan premisleka.«
Praznika so se udeležili zastopniki številnih sekcij goriškega, tržaškega in videmskega območja. Prisotnih je bilo 24 praporov, številni so bili na prazniku prvič. Predsednica RK iz Slovenije je v telegramu opravičila svojo odsotnost zaradi naravnih nesreč, ki so prizadela Slovenijo (poplave in nevihte, op. p.). Bile pa so navzoče delegacije RK iz škofje Loke, Ajdovščine, Nove Gorice. Navzoča sta bila pokrajinska odbornika dr. M. Špacapan in Franco Visintin, potem še zastopniki sovodenjske občine ter zavarovalnice »Croatia« iz Jugoslavije, ki rada podpira humanitarne pobude.
Gostje z onstran meje so pozdravili in prinesli primerna darila. Pozdrave so izrekli še predstavnik transfuzijskega centra iz Gorice ter predsednik goriške zveze krvodajalcev Egidio Bragagnoli. V imenu goriške province pa je pozdravil dr. M. Špacapan. Pregled opravljenega enoletnega dela sta prebrala v slovenščini tajnica sekcije Marinka Batič, v italijanščini pa Darko Grilj. Omenili so, da se pripravlja brošura za 30-letnico društva krvodajalcev na Goriškem; poročilo o delovanju sovodenjske sekcije bo dvojezično.
Sledila je podelitev priznanj: za desetkratno darovanje krvi sta dobila priznanje Drago Butkovič iz 'Sovodenj ter Darko Grilj z Vrha, Vlado Klemše in Edi Pavletič iz Rupe; bronasto značko za dvaj-setkratno darovanje Mario Černič z Vrha in Andrej Fajt iz Sovodenj, člansko izkaznico je prejel Boris Tomšič.
Ob koncu se je vsem zahvalila tajnica, posebno še pevskemu zboru Rupa-Peč za prostor in za vsestransko pomoč. Za spomin je zboru poklonila plaketo. Vsi prisotni so bili nato povabljeni na zakusko, ki so jo pripravile predvsem skrbne članice društva sovodenj skih krvodajalcev in njih somišljenice.
Doberdob
Žabnice 89. Teden od 21. do 27. avgusta je bil za pevce zbora Hrast iz Doberdoba posebno zanimiv in pester. Tradicija nam je tudi letos narekovala, da smo se umaknili v kočo sv. Jožefa v Žabnicah, kjer smo letos preživeli že pete študijske dneve. Vsak dan smo imeli določen program, vsak dan so nas čakala nova spoznanja, nove izkušnje in vsakovrstne zabave, ki so popestrile vsako minuto našega bivanja v koči.
V torek zvečer smo pripravili v našem »hotelu« (tako smo pač imenovali kočo) slavnostno večerjo, na kateri smo uradno proslavili peto obletnico žabniških študijskih dnevov. Ob »romantičnih« srečkah, dobro pripravljeni jedači in kozarčku kraškega vina smo se zabavali in smejali do pozne noči. Posledice našega veselja so bile razvidne v sredo zjutraj, ko smo tfcžko vstajali iz svojih postelj. V sredo popoldne smo obiskali Rajbeljsko dolino in se kopali v jezeru.
V četrtek je bil na programu celodnevni izlet na Veliki Nabojs (2313 m) iz Zaj-zere. Prvi postanek je bil pri koči Pel-larini, naslednji na Nabojskem sedlu, Nekateri smo se povzpeli do vrha. Vreme je bilo krasno, tako da smo imeli čudovit razgled na morje naravnih lepot, ki so se razgrinjale pred nami. Zvečer nas je obiskal tenorist Dušan Kobal, ki se je takoj vključil v našo veselo druščino in z nami navezal dobre stike. Naslednjega
dne nam je v Rajblju pripravil koncert, na katerem nam je zapel več znanih arij. Poleg tega nam je predstavil opereto »Planinska roža«.
V soboto pa nam je vreme malo ponagajalo. Vseeno smo se z avtomobili odpravili na izlet do Vršiča. Nekateri smo se ustavili v Poštarskem domu in tam pojedli dobro enolončnico; drugi pa so se kljub vremenu opogumili in šli do Sleme-nove špice (1911 m).
In že je prišla nedelja, zadnji dan našega pohajanja. Kot vsako leto smo peš romali na Sv. Višarje, sodelovali s petjem pri sv. maši in še zadnjič preživeli skupaj lep dopoldan.
Študijski dnevi so sedaj že daleč za nami. V koči smo marsikaj lepega pridobili in se novega naučili. V vsakem izmed nas pa je ostalo nekaj, kar ne bo minilo: to je prijateljstvo, ki nas je združilo in nas spremlja v vsakdanjem življenju.
S.
Srebrni jubilej v Logu
V Logu na Vipavskem, v Marijinem svetišču, je obhajal svojo 25-letnico ško-fovstva dr. Janez Jenko, bivši koprski škof. V Logu je bil posvečen v škofa
8.	septembra 1964 in bil najprej apostolski administrator slovenskega dela goriške in tržaške škofije ter reške škofije, potem pa nove koprske škofije, ki obsega vse te dele Primorske, kjer prebivajo Slovenci.
V Logu je bilo škofovsko srebrno slavljenje izredno veličastno. Udeležilo se ga je kar enajst škofov, mnogo duhovnikov in izredna množica ljudstva. Stalne mašne dele je pel združeni zbor latinsko, ostalo pa je bilo v slovenščini. Papežev pro-nuncij Montalvo iz Beograda je v slovenščini prebral pismo sv. očeta. Pridigal je dr. Perko, beograjski nadškof, kjer je dr. Jenko dolga leta deloval kot duhovnik. Zamejstvo so zastopali dr. L. Bel-lomi, tržaški škof in pooblaščena zastopnika goriškega in celovškega škofa dr. Simčič in dr. Krištof, ker sta bila oba škofa zadržana. Pred cerkvijo je po maši zapel še moški zbor škofu Jenku Prešernovo Zdravico in druge pesmi.
'škofu Jenku, ki ga je ljubljanski pomožni škof Lenič med čestitkami imenoval »železobetonski steber slovenske Cerkve«, čestita tudi naš list in mu želi mnogo krepkih let v korist primorskega ljudstva.
DAROVI
Za cerkev na Sv. gori: N. N., Podgora
100.000 lir.
Ob spominu dvanajste obletnice smrti pok. nepozabnega moža, očeta in nonota daruje družina Vetrih za Zavod sv. Družine, za Alojzijevišče in za Pastirčka po
50.000 lir (skupaj 150.000 lir).
V spomin pok. Rozalije Hlede por. Maraž darujejo vzgojiteljice didaktičnega ravnateljstva Doberdob 200.000 lir za Sklad Mitja čuk.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: ob poroki CaraccioloiMarsi 20.000; Pijerina Sosič v spomin na brata Ivana 30.000; Zora Hrovatin v spomin na moža Antona ob
9.	obletnici smrti 100.000; Milena Žerjal-Starc 20.000; Ivanka Pegan v spomin na pokojne starše 50.000; Josip Fabris ob krstu vnuka Saše 50.000 lir.
Za barvna okna v Bazovici: Romarji iz Cunea v Medjugorje 40.800, družina iz Milana 25.000; ob srebrni poroki Remigio-Maruška 212.000; Marija Ježinova v spomin pok. Toneta Bernetiča 20.000; skupina iz Verone na poti v Medjugorje 29.000; hčerki v spomin matere Lojzke Križmančič 30.000; N. N. 20.000; N. N. iz Bazovice 1.000.000; N. N., Bazovica 50.000; Eda in Vinko Milič 50.000 lir.
Za cerkev v Gropadi: Eda in Vinko Milič 50.000 lir.
Pavia in Marčelo Sarazin ob zlati poroki darujeta za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu 50.000 in za cerkveni pevski zbor 50.000 lir.
Ivan in Eivira Ločniškar v spomin Albina Bandelj za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu 30.000 lir.
Za dela v Marijinem domu v Rojanu: Marija Kenda 70.000; M. O. 40.000; M. T.
50.000 lir.
Za lačne po svetu: Marija Trinko 50.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Slavka Ferlat 50.000; Srečka Kette-Jurič 30.000 lir.
Za misijone: Marija Trinko 50.000; Lojzka Čevdek 20.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
fMtTrsM
Spored od 17. do 23. septembra 1989
Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 10.15 Mladinski oder: »Miška Miki na dvoru kitajskega cesarja«. Radijska igra. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 »Prežganka« - antologija humorja. 12.40 Godbe na pihala.
14.10 Na počitnice. 15.30 Počitniški rendez-vous. 17.00 Šport.
Ponedeljek: 8.10 Iz četrtkovih srečanj: »Muzejstvo na Slovenskem«. 9.15 Otroški kotiček: »Beli očnjak«. Prvi del. 10.10 S koncertnega in opernega repertoarja. 12.00 Sonatina za glas in klavir. 12.40 Koroški akademski oktet. 14.45 Beležka. 15.30 Premišljevanja za današni čas. 16.00 In ti, kam pojdeš v soboto zvečer? 18.00 Izbor iz Kmetijskega tednika.
Torek: 8.10 Jutranji almanah. 9.15 Otroški kotičeke »Beli očnjak«. 10.10 S koncertnega in opernega repertoarja. 12.00 Barvne sin-tonije. 12.40 'Letošnji festival narodnozabavne glasbe v Števerjanu. 14.45 Kresničke. 15.30 Premišljevanja za današnji čas. 16.00 »Kulturnopolitikd« v kuhinji.
17.10 Klasični album. 18.00 »Magellanov oblak«. Nadaljevanka v osmih delih.
Sreda 8.10 Iz dvignjene zavese. 9.15 Otroški kotiček: »Beli očnjak«. 12.00 Trst, ■mesto znanosti. 12.40 Folklorna glasba.
14.45 Beležka. 15.30 Iz zemlje gre v trto -o poeziji. 16.00 Pogled v restavratorsko delavnico. 17.10 Klasični album. 18.00 Literarne podobe: Dnevnik in spomini Staneta Kavčiča.
Četrtek: 8.10 Križem po svetu. 9.15 Otroški kotiček: »Beli očnjak«. 12.00 Trst, mesto znanosti. 12.40 Slovenski žbori. Moški zbor Zarja iz Trbovelj. 14.45 Beležka. 15.30 Premišljevanja za današnji čas. 17.10 Klasični album. 18.00 Četrtkova srečanja.
Petek: 8.10 V Evropi manjšin. 9.15 Otroški kotiček: »Beli očnjak«. 12.00 Film in njegova vloga v naši družbi. 12.40 Folklorna glasba. 14.45 Beležka. 15.30 O tolmačenju otroške risbe. 16.00 Koncert za srce in orkester. 17.10 Klasični album.
18.00	Kul turni dogodki.
Sobota:	8.10 Kulturni dogodki. 9.15
Otroški kotiček: »Beli očnjak«. Šesti in zadnji del. 12.00 Poti, zanimivosti dn lepote naše dežele. 12.40 Naši zbori. Mešani zbor Primorec-Tabor iz Trebč in z Opčin.
14.45 Filmi na ekranih. 15.30 O tolmačenju otroške risbe. 16.00 Med zemljo dn sanjami. 17.10 Klasični album. 18.00 Sonatina za glas in klavir.
Š. Z. 01ympia vabi starše, naj (od 3. razreda dalje) vpišejo svoje otroke na začetniške tečaje odbojke (minivolley). Vadili bodo ob torkih in četrtkih. Prvi trening bo v torek, 12. septembra, ob 17.30 v. telovadnici 01ympie ob Katoliškem domu.
Naša gospodična Bruna je šla v pokoj
Po dolgih letih dela za pisalno mizo v tajništvu Srednje šole Ivan Trinko v Gorici, je gospodična Bruna Petruša odšla predčasno v zasluženi pokoj. Lahko bi bila na svojem službenem mestu še nekaj let, a odločila se je drugače in zapustila šolo, na katero pa najbrž ne bo pozabila, saj je bila najvažnejši del njenega življenja. Vedno je bila v šoli vsakomur na razpolago, vsakogar je znala ogovoriti, za vse je našla dobrohotno opravičilo. Sedaj, ko je v pokoju, bo vso svojo dobroto in razumevanje znala deliti potrebnim izven šole. Mi, ki smo ostali na svojih službenih mestih in ki smo jo imeli radi, jo bomo pogrešali, a nanjo ne bomo pozabili. Voščimo ji še dolga leta mirnega življenja, da bi tako lahko uživala sadove svojega tihega in skromnega, a zaslužnega dela na šoli.	—r
KATOLIŠKI GLAS
tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societa Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tdska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina:	Italija	40.000	lir
inozemstvo	55.000	lir
zračna pošta	85.000	lir
Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 19 % IVA