Dopisi. Iz Zagreba 30. okt. A. K. — V nedeljo 26. t. m. je slavilo pevsko društvo 5)kolo" svoj početek. Ob 11. uri je bila slovesna peta maša v cerkvi milosrčnih bratov, potem pa glavna skupščina v dvorani streljački. Predsednik gosp. Zlatarovič je razložil v lepem govoru namen družbe in je tudi povedal, koliko se je treba bilo boriti, preden se je dalo ustanoviti narodno družtvo. Potem so se volili častni člani iz vseh slovanskih narodov. Izmed Slovencov so bili izvoljeni gg. Davorin Jenko in dr. Gustav Ipavic, potem pa dr. Rad os lav Razlag, ki je prišel pozdravljat družtvo v imenu Slovencov. Ob sedmih zvečer se je začela beseda. Zapela se je najprej slovenska rNaprej", ktera se je morala ponoviti. Namesto Livadičeve-Crnogorski sin" so zapeli nekteri gospodje pevci Jenkovo „Strunam", ki se je tudi prikupila. Po besedi se je mladež zasukala v ples. Nekteri gospodje pravniki so razveseljevali še dolgo čez polnoč zbrano občinstvo v dvorani, ki je bila za okrep-čanje pripravljena, z vbranim čveteroglasnim petjem hrvaških in slovenskih pesem. Izmed slovenskih so se slišale: „Savica", „Otok bleski", „Kje so moje rožice", „Ljubica moja", 5,Pridi Gorenec", „Naprej" in še nektere. Stirnajst pozdravov je prišlo družtvu iz raznih slovanskih krajev, največ iz Ceske. Karlovec je poslal deputacijo. Ostala bo svečanost deležnikom v blagem spominu. — Gledišče bomo odprli 10. novembra v domačem jeziku. Iz Maribora 2. listopada. Zadnja beseda v tukajšni čitavnici je bila resnobnega značaja. Razun pri naših besedah navadnega petja je posebno zanimival govor o življenju in slovstvenem delovanju Slomšekovem, v kterem smo culi velevažne črtice. Ni nas volja govora prečastitega gosp. špirituala le površnje ponavljati, ker zavolj občne zanimivosti želimo in za gotovo pričakujemo, da se celi govor da natisniti. Jedno vendar ne moremo zamolčali in sicer, ker je tista reč zdaj z nova na dnevnem redu, iz srca želimo, da bi se na prid slovenskega naroda zvršila. Da bi se namreč slovensko slovstvo najhitreje in najbolje povzdignilo , so že rajnki, kakor smo iz životopisa zvedili, prosili za dovoljenje slovenske matice. Kar se je takrat odreklo, bo se gotovo ob dobi ravnopravnosti dovolilo. Slovenci! podajmo si tedaj roke in izvedimo uni imenitni nasvet našega cenitega pisatelja Cegnarja in postavimo s tem, da se vsaj po Slomšckovi smrti njih vroča želja izvede, umrlemu zaslužen spomenik! — Prihodnja beseda bode v nedeljo 9. listopada in se začne ko navadno ob 6. uri zvečer. Od rogačke Slatine 28. okt. Urno, kaj je novega? Domočih novic druzih ni, ko da se vse glasovitega razbojnika Patkota boji, kteri je pred po Ogerskem ropal, pred kratkem pa v Podravini in celo v Lotomerskih goricah. Toda, kakor se trdi, menda druga drhal v njegovem imenu greši. Morebiti pa je tudi on sam zraveu, ker mu na Ogerskem za kožo gre, in toraj zavetja išče. Patko je neki pred bil feldbebel pri Belgier-polku, ter je že tamkaj burke uganjal. — Glede slovenstva zaslužujejo posebno uspomeno iz „Izvješče školskega odbora", kakor so ga „Narodne Novine" iz Zagreba prinesle, te-le črtice za nas: „Poslie dugoga viečanja složi se odbor u to m, da se knjige, koje su dosad rabljene, dotle zadrže , dok boljih ne dobijemo; nu da svaki put imade dotični učitelj pogreške , u knjigi se nalazeče, učenicima u školi izpraviti." Na pitanje po-taknuto: čemu se imade odbor nadati od visoke vlade glede pregledanja školskih knjigah? zaključeno je, umoliti visoku vladu , neka naše školske knjige nešalje više u Prag i u Beč na kritiziranje. Skolski bo se odbor uvjerio, da su knjige vrativše se iz Beča ili Praga posije pregledanja imale više pogriešakah, nego što su imale prije revizije. A nije ni mogoče, da nam tudjini narav našega jezika bolje znadu nego mi." — Ni li tudi pri Slovencih taka? So li naše šolske bukve brez pogreškov? — Oh! le preveč jih je. *) Iz Gorice. (Oznanilo in povabilo). 26. sept. t. 1. št. 2192/P. je potrdilo c. kr. namestništvo v Trstu pravila (statute) slovenskega družtva za branje in pošteno razve-seljevanje v Gorici, kteremu je ime ^Slovenska čitavnica". Podpisani začasni odbor, ki je prevzel nalogo , oskrbeti, česar je treba za napravo in začetek imenovanega društva, je spolnil svojo dolžnost s tem , da je najel spodobno sta-novališče in sicer prostore nekdanjega kazina v hiši gosp. Anton žl. Stabile-na (v 1. nadstropji, odzad) na Travniku, zraven kavainice „pri Evropi", da je naročil čedno število slovenskih , hrvaških , srbskih , čeških, laških in nemških časopisov , sploh, da je preskrbel, česar terjajo družtvene pravila. Slovenska čitavnica v Gorici je tedaj za dobro in za trdno postavno ustanovljena in se pridružuje sestram svojim, čitavnicam: tržaški, ljubljanski, mariborski, celjski, tominski. Odprla se bo prve dni novembra t. 1. V tem, ko se daja to slovenskim domoljubom po Goriškem na znanje, šteje si podpisani odbor v čast, da se mu je zaželjena priložnost ponudila, vabiti vse prave prijatle slovenstva, posebno pa Slovence in Slovane po rodu, v omenjeno družtvo, ki je živa živa potreba naših dni. — Slovenci! časi so se spremenili; tega ne bo nihče tajil. Naš mili slovenski jezik, ki je bil do sedaj — kakor se je mislilo — le za kmeta dober in pripraven, zadobiva od dne do dne veči veljavo tudi pri gospodi, vpeljuje se že v visi šole in kancelije. Nikar mu tedaj mi, ki nas je slovenska mati na slovenski zemlji rodila , ne kratimo časti, ktero mu Cesar sami skazujejo, ktero mu je postava že davno privoščila. Spoštujmo svojo narodnost vselej in povsod, očitno in djansko; sosebno pa učimo se materni jezik čisto in gladko govoriti in pisati, kar bomo s pridnim branjem slovenskih časnikov in bukev, z govornimi vajami in enacimi primernimi sredstvi, ki nam jih bo slovensko družtvo ponujalo, gotovo dosegli. Končni in poglavitni namen našega društva je: Narodna omika! Čitavnica bo nekako narodno ognjišče , od kodar se bo po naravni in postavni poti širila dušna gorkota, blaga gor-kota slovenskonarodne vednosti in zavednosti, po hribih in dolinah slovenskih ob Soči in Ipavi. — Sicer pa vse za Vero, Cesarja in Domovino! V Gorici mesca oktobra 1862. Začasni odbor: Andr. Winkler, (c. k. uradn. in dež. odbornik) predsednik. Viktor Milharčič, (c. k. uradnik) podpredsednik. Andrej Jeglič, (deželni računar) tajnik. Jože Furlani, (duhovnik) deuarničar. Perd. Zorer, (c. k. sodniški svetovavec) odbornik. Anton Toman, (c. k. učitelj) odbornik. Andr. Marušie, (učitelj verstva na c. k. gimn.) odbornik. Iz Čepovana v goriškem okraji 21. okt. — Dva Tominca sta potovala v ipavske okolice, ter na prodaj nesla vsak svojo krošnjo raznega semena, kakor: korenja, salate pa regrata. Sla sta po Trnovskem gojzdu in ko ravno v Naglovec prideta (Naglovec je neki homec blizo Mrzavca), se vsedeta ter se pogovarjata to in uno. Naposled se spreta zavoljo svojih semen, ki sta jih po krošnjah pometala, da ne vesta, čigava je ta in pa una vrečica ter kričita: „Ta je maja, ta je taja." *¦) Celo s kolmi se bijeta. Zadnjič vendar se zopet sprijaznita, da kot najljubeznjiviša prijatla dospeta v ipavsko dolino. To smešno prigodbo zapišem le *) O tem se ne slagamo s častitim gosp. dopisnikom popolnoma, kajti ne moremo misliti, da bi revizorji delali notih pogreškov v knjige, vrivajo se le, ker je popravljanje v tiskar-nicah necimerno. Al to tudi je naša misel, da naj se pri tisku naših domačih knjig pusti zaslužek našim domačim tiskarjem in ne vleče na Dunaj, kar na Dunaj ne gre. Vred. **) „Ta je maja, ta je taja" govori prosto ljudstvo, mesto: „Ta je moja, ta je tvoja." Pis. 378 zato, da svet vidi, da se naši ljudje spet brž sprijaznijo, če se tudi skavsajo. — Letina je bila pri nas prav dobra brez razločka, da že zdavno take ni bilo, Bogu hvala! — Danes je pri nas tako močno deževalo in potem sodrilo, da je zdaj jako mrzlo. Iz Krasa. Ravnokar smo prejeli zadnji zvezek gosp. Kafolovih „Večuih resnic". Slavnoznani gosp. »pisatelj je sopet dokazal, da v bogoslovni učenosti vrlo krepko napreduje. Temeljitost njegovih dokazov pač ne spodmakne noben še tako sofističen ostroum. Skoz kosti gre človeku njegova beseda. In kar se jezika tiče, je gosp. Kofol eden tistih govornikov , čigar beseda je prav domača in razumljiva. Ta zvezek ima glede na predmete in njegove raz-deljenja še to prednost, da je mnogo pripravniši za porabo pri nedeljskih ogovorih, ker vsak del njegovega ogovora je kratka pridgica. — Na koncu knjige priobčuje knjigar Sonar v Gorici, da pride v začetku prihodnjega leta v njegovi založbi že imenovani „Don Quixoteu na svitlo. Prestavil ga je France Zakrajšek. Ker gosp. spisatelja po njegovih prelepih spisih že davno poznamo, nam je to oznanilo kaj drago. Na mladini prihodnost naša stoji. In ravno na Goriškem se šolska mladina glede narodnosti tako moško obnaša, da človeku srce veselja zaigra, ko le sliši nje pomenke o povzdigi narodne književnosti in izobraževanja našega naroda. Zatoraj se nadjamo , da bodo naši L"osp. bogoslovci posnemaje lepe izglede svojih prednikov letos to v svet poslali, kar smo že lani pričakovali. Iz Kanalske doline. — Veliko let je že preteklo, drage „Novice'*, kar niste nič iz naših krajev slišale, ker naši ljudje, rekel bi, še skoraj ne vedo, kako slovenščina po svetu napreduje. In nobenega ni, da bi jim to naznanil. Treba bi nam bilo tedaj misijonarjev za slovenščino, kakor v srednji Afriki za pravo vero. Imamo sicer nektere duhovnike , ki se za našo reč res pridno poganjajo , pa le malo jih je, in zato se boje nemškutarjem odkritosrčno v zobe povedati, kar jim gre. Drugi bi se radi dela popri-jeli, pa se jim gabi slovnice učiti. Najžalostnejša pa je ta, da v vradnijah slovenščina nikakor ne vživa svojih pravic. — Letina je bila precej dobra. Belo žito je bilo, posebno po hribih, tako lepo, da še stari možje takega ne pomnijo. Sadja so tudi veliko iz naše doline izpeljali; ja-belka sicer nobenega, pa toliko več hrušek vsake baze. Vse naše goričice so lepo a trtami obraščene, ktere so nam sode z vincom — letos proti navadi sladkim „cebedinom" — precej obilno napolnile. Tudi čbelic imamo veliko pri nas, ki so nam letos veliko medu napravile, ker so imele na kostanjevim cvetju in na ajdi obilno pašo. Pa marsikteri se pritožuje, da njegove panje 55roparce" uadlegujejo. Prosimo tedaj , da bi nam povedali Vi , kako bi jim mogli v okom priti. Hvaležni Vam bomo! A. M. k-vič. Iz tuhinske doline 1. listopada. + — V sredi preteklega mesca kozoprska so mogli pri kamniški gosposki tisti, ki niso vseh davkov do vseh Svetih že takrat odraj-tali, še povrh 70 kraje, plačati. Treba bi bilo , da bi se sploh in očitno na znanje dalo, zakaj se je mogel ta dnar odrajtati, da se v okom pride vsem krivim mislim in šuntarijam, kterih se o takih zadevah nikjer ne manjka. Dnarstvene in davkarske reči niso več skrivnostne reči, ampak na dan se stavijo, kakor vidimo to v državnem zboru in v deželnih zborih. — Ali se tudi po druzih krajih cigani tako pogostoma v trumah po 6 do 10 oseb klatijo, kakor pri nas? Eni, se sliši, imajo pravice, za poberanje cunj, pa jih ne pobirajo, ampak le beračijo ali pa kradejo. Ce taka drhal v samotno hišo pride , ljudi oplaši, da ji morajo dati, kar terjajo. Dokler so žandarji okoli hodili, jih je bilo malokdaj viditi; zdaj pa imajo cigani popolnoma prostost. Take potepuhe bi mogla gosposka prijeti in v dflavnišnico zapreti. Ce duhovni resnično revnim, domačim ljudem ne smejo listov za beračenje dajati, kako da bi cigani imeli pravico beračiti in ljudi nadlegovati? S Pivke 31. okt. H. — Prav je neki dopisovavec iz Vipave omenil modro začetih poprav na cesti čez Ueber-nico. Ondi je bilo že davno spoznano, da je treba vso cesto predelati; zakaj za živino, za blago in za ljudi je velika nevarnost pozimski čas, kadar je ledeno, pa tudi o poletji,.kadar je vse preveč suho. Načrti in nasveti so se delali; pa preveliki stroški — čez 30.000 gold. so bili našteli — so delo odkladati ukazovali, če bi se bilo vse imelo ob enem izvršiti. Zdaj pa se bo delo polagoma izpeljalo z navadnim popravami vsacega leta vred , tako da se bodo stroški le sčasoma in malo po malo izplačevali, poprave pa vendar ne na dolgo potegovale. Enake poprave se delajo tudi na tržaški cesti med Postojno in Razdrtim. Tukaj se v mnozih letih ni nič posebnega zgodilo, dasiravno je cesta celo nerodno izpeljana ; vsak griček in vsako dolinico poišče, samo da živina več trpi, in da burja o zimi in snegu lože dela velike žamete. Zdaj pa se grički in dolinice od-pravljujo z odkopi in nasipi, in krvine in kljuke se ravnajo z novimi nadelki. Hvala za to gre gosp. Pilcu (ne Bilcu — gospod je rojen Poljak iz Tarnovega), ki je zdaj vodja stavbnega vreda v Postojui, pa tudi višemu vredu, ki take početke dopušča in potrduje. Iz Iga poleg Ljubljane 24. okt. Naj zvedo tudi naše ,5Novice" nekoliko o naših jesenskih pridelkih. Pridelali srno, hvala Bogu! še precej vsake reči. Posebno se je ajda letos dobro obnesla; namlati se je tudi dokaj več ko druge leta. Tudi zelja, korenja itd. je obilno. Dosti več dela imajo tudi terice letos ko druge leta. Vse pa smo spravljali v najlepšem vremenu in tudi ozimino posejali. — Mesec dni imamo tudi pošto; radujemo se te priložne naprave, ker zdaj naše reči in časopise reduo prejemamo. O svojem času kaj drugega. Z Bogom! Fr. Pavlic, župan. Iz Ljubljane. Njih ekscelencija novi c. kr. deželni poglavar kranjski baron Schloissnigg, ki so v četrtek prevzeli vodstvo naše deželne vlade, sprejemajo sedaj poklone različnih uradnij, družb itd. — Ljubljanska zdravniška družba se hoče raztegniti v družbo za celo deželo. Ce le ne bo preveč težav z razpošiljanjem časnikov po deželi, kar je poglavitna korist, ki jo družbeniki od družtva imajo? — Kakor se je pred 14 leti ruski prof. Gregorovič več časa mudil v ces. knjigarnici naši, tako je tudi unidan naslednik njegov gosp. prof. Petrovski, ki uči slovanske jezike na učilišču v Kazanu , več dni se mudil tukaj in mnogo zanimivih slovanskih kujig našel v knjigarnici, tako, da jo prvo za pražko stavi med knjigarnicami avstrijanskih kronovin. Ponosno smo sprejeli tako hvalo iz ust kompe-tentnega moža, ki je le to obžaloval, da knjigarnica naša nima vseh slovenskih knjig in časnikov, ki so poslednje leta na svetlo prišle , in ki jih vsak išče ravno tukaj. V knjigi, ki jo je učeni gosp. profesor že pred več časom na svitlo dal pod naslovom: „Oglaski o poezii slovanski", se nahaja tudi prevod treh Prešernovih pesem. — „Poberkov" iz stokrat imenovanih časnikov tudi danes nimamo nič, ker njih dopisniki nekako mirujejo. 379