IA V E ST N I K NOTICIERO . ,:>ym VESTNIK je glasilo slovenskih protikomunističnih borcev. Izdaja ga konzorcij Predsednik Edi Škulj, upravnik Janez Kralj. Urednik: Branko Rozman Ovitek: Franci Pernišek UREDNIŠTVO in UPRAVA: Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. NAROČNINA: Južna Amerika 280 pesov odn. enakovrednost v dolarju, USA in Kanada 2.50 dolarja letno., Anglija in Avstralija 1 funt šterling, evropske države 2.50 dolarja. Editor responsable y redactor: Eduardo Škulj, administrador: Juan Kralj Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Bs. Aires Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No 817.736 MODERNE KATAKOMBE Večkrat se je od Janeza XXIII. sem čulo mnenje, da je rimski sedež ublažil svoje mnenje o komunizmu. Prav zato je toliko bolj pomembna nedavna izjava Pavla VI. (12. septembra) v katakombah sv. Domitile o komunizmu. V njej je komunizem odločno obsodil, pa istočasno povedal, zakaj Cerkev večkrat ne protestira proti njemu. Glavne misli so: , Spet v katakombah. Del Cerkve živi znova v katakombah. V komunističnih deželah Cerkev trpi in se komaj še ohranja pri življenju. A Cerkev ostaja v teh deželah, da brani resnico vsakega človeka do svobode, zlasti svobode vesti in vere. Vsiljevanje marksistične vere. Versko življenje skušajo komunistični režimi udušiti, ko istočasno toliko govore o svobodi. Pastoracija je onemogočena, če ne morejo prisiliti dušnih pastirjev ali vernikov k sodelovanju z vlado. Vse je monopolizirano v totalitarni državi: tisk in kultura, šolsko in vzgojno življenje ter oddih in speljano v to, da bi ločili mladino od Cerkve in ji vsilili marksistično vero. Preganjavci vere enaki kot včasih. Nameni modernih preganjavcev vere so isti kot tistih v starih časih: s fizično silo ali pa s pritiskom zakonodajnega, sodnega in upravnega mehanizma skušajo vsiliti „svoji resnico1'. Vatikan se skuša boriti proti temu, da bi marksistične vlade uničile pravice posameznikov, ne samo iz obrambe lastnih pravic, ampak tudi zaradi obrambe človekove svobode in dostojanstva in moralnih in duhovnih koristi ljudstva. Cerkev večkrat potrpežljivo molči. Rimski sedež ne protestira pogosteje in močneje, ne ker bi ne poznal ali bi skrival stvarni položaj, ampak iz krščanske potrpežljivosti in pa da ne bi s tem povzročil še hujšega zla. Vedno pripravljeni na razgovor. Cerkev je vedno pripravljena na časten in spoštljiv razgovor, na odpuščanje zmot in na to, da gleda bolj v sedanjost in bodočnost kot v žalostno bližnjo preteklost, a ne najde znakov dobre volje. Jasna beseda najvišje duhovne avtoritete, ki jo danes prizna ves svet, je tudi nam, ki že dvajset let zvestobo večnim načelom plačujemo s tujin-stvom, v potrditev pravilnosti naše poti. Ket tisti doma v katakombah molka bomo mi v katakombah tujine vztrajali in delali do vznika resnične svobode. BILI SO MUČENI IN POMORJENI V strelskih jarkih, ki so jih izkopali Nemci v bližini teharskega taborišča, so komunisti pokopali domobranske častnike in tiste, ki so jih v taborišču do smrti mučili ali so tam od lakote izbirali, število teh je nepoznano, a brez dvoma visoko. A večino jetnikov so vozili proti Laškemu in Hrastniku. Prva priča: V skupinah po 40 so jih vodili z dvorišča. S telefonsko žico so jim tesno povezali na hrbtu roke. Potem so zvezali po dva in dva skupaj. Na vsak tovornjak so naložili po 40 tako zvezanih domobrancev. Nalagali so jih kot polena vse križem. Na vsakem kamionu je bilo po pet oboroženih partizanov za stražo. Kjer so se kamioni ustavili, so na žrtve planili komunisti in civilisti. Po ■kakih dveh urah so prišli v smeri Celje, Rimske Toplice, Trbovlje na cilj. Konec poti je bil močno navkreber, ob cesti je stala samotna hišica. Ob hiši so domobrance razložili. Postavili so jih v tri vrste, zastražili, jim ukazali sesti in jih obsvetljevati. Sezuli so jih in jih po dva in dva vodili po gozdni poti proti razsvetljenemu morišču. Jetniki so prišli na njivo s pšenico. Od tu je pričevavec ušel, ko si je oprostil roke iz vezi. Do jutra je iz bližnjega skrivališča slišal streljanje. Druga priča: Domobranci so imeli roke zvezane na hrbtu in nad laktom s tovarišem. Nekatere domobrance so partizani pred umorom strahotno mučili. Domobranci so morali legati na tla in takoj spet vstajati. Žica se jim zarezala prav do kosti, V Hrastniku so nekatere pretepali s koli, na katerih so imeli nasajene velike nože. Fantje so bili razmesarjeni, celo glave so padale proč. Domobranci so se vzpodbujali med seboj. Le malokateri je bil zadet do smrti v tilnik. Večinoma so padali živi v jamo. Pri Hrastniku je končalo kakih 1500 domobrancev. Tretja priča: Več sto domobrancev so partizani zvezali in naložili na tovornjake. Vozili so jih kakih 20 km južno od Celja. Nedaleč je bilo čuti stokanje in ječanje: ker ni bilo slišati nobenega strela, je bilo naravno sklepati, da so partizani klali svoje žrtve z noži. Jasa, na kateri so se domobranci nahajali, je bila prepletena z žičnimi ovirami. Pozneje je bilo slišati, da so partizani svoje žrtve pri Hrastniku poklali, nato jih pa v nekem kamnolomu z eksplozijo zasuli. Četrta priča: Neki večer so zvezali po dva in dva kakih 500 domobrancev. K avtomobilu so postavili velik zaboj, da so si žrtve pomagale nanj. Večina je že toliko omagala, da ni mogla ve,č hoditi. Zmetali so jih na avto kot polena. Na zvezane fante so sedli štirje stražarji. Vozili so jih kaki dve uri proti Trbovljam. Pripeljali so jih k nekaj hišam. Tam so jih sezuli in slekli in kako uro močno s koli pretepali. Ob cesti je ležal velik kup čevljev in obleke. Po dva in dva so partizani odvedli domobrance po kaka dva km dolgi stezi proti gozdu. Ustavili so jih pred gozdom, nekako 300 m od morišča, od koder je prihajala svetloba in streljanje. Za pobeglim so streljali. Vso noč je čul streljanje. Zjutraj je prišel v Hrastnik. Peta priča — partizan: Domobrance, vrnjene iz Vetrinja, so komunisti skoro vse postrelili. Streljali so jih na Dolah pri Hrastniku in v Hudi jami pri Laškem. Menda tudi nekje blizu Brežic. Sam je videl v začetku junija 1945 v Hrastniku, kako so jih zvečer vozili v gozd. Z njimi so vozili tudi civiliste, ki so jih aretirali zlasti v Celju. Vso noč so jih vozili. Med žrtvami so bile cele družine z odraslimi otroki, pa tudi starci in starke. Šesta priča: Partizani so tudi blizu Brežic morili domobrance. Kakih 200 so jih pripeljali v dolinico in jim ukazali, da ležejo drug zraven dru-Eega v vrsto. Tako ležeče so zastražill in jih toliko časa stražili, da so umrli od žeje in lakote. Potem so vsakemu pognali strel v glavo in jih malo zasuli. Nemogoče je priznati načelo, da se dejanja ne vrednotijo več po tem, kakšna je njihova moralna in ustvarjalna sila, ampak po tem, komu pripadajo; da se ustvarjalec ne more vključiti ali, če hočete, integrirati v družbo s svojim individualnim ustvarjalnim delom, ampak zgolj preko disciplinirane in interesno ozke skupine; da za nazori o kulturni elitnosti občutiš namene druge vrste in da je zaradi teh, spetno prikritih namenov dopustna kakršnakoli, še tako makiavelistična in vetrnjaška taktika, skratka, ni se mogoče sprijazniti z mislijo, da bi antagonizme razreševali z nekulturnimi načeli in metodami, ki ponižujejo demokratično etiko kulturnega hoja do vulgarnih metod onemogočanja, zastrupljajo duhovne ter delovne odnose in navsezadnje izzovejo zunanje intervencije, ki so brez dvoma trpke in nezaželene... Nevzdržna nasprotja in neustrezne metode so se kopičile (Uje časa in od različnih strani ter so duhovne in materialne narave, njihova najbridkejša posledica pa je gotovo malodušje ter beg v privatizacijo Pri razmeroma širokem krogu slovenskih kulturnih ustvarjalcev. (Urednikov čredo, Sodobnost XIII, str. 2, 3) Jasna fotografija razmer, Ki danes vladajo v Sloveniji na kulturnem področju. Saj poznamo te komunistične metode. A si jih je pametno ponovno priklicati v spomin: dejanja se vrednotijo po tem, kontu literat pripada: v družbo te sprejmejo le, če si komunist; govori se o kulturni elitnosti, a to je le komunistična makiavelistična taktika onemogočanja. Koliko časa še bodo morali Slovenci prenašati nad seboj te barbare 20. stoletja? OB GROBU GKNURAIA RUPNIKA 5. septembra je DSPB Buenos Aires zbralo svoje člane in prijatelje pri maši za pokojnega generala; zatem pa je Miha Benedičič imel spominski govor pred spomenikom padlih 1941—1945. Dragi preživeli soborci, dragi rojaki! „Imeli smo može kot v gori hrast." Danes se zgrinjamo k temu spomeniku vseh naših padlih junakov, da se spomnimo še prav posebno enega naših največjih mož, iz komaj pretekle dobe — generala Leona Rupnika. Kdo ga ni poznal prvega slovenskega generala, na katerega visokem čelu je zablestela v vsej svoji lepoti in ponosu slovenska tribarvnica, naš narodni znak in zat> naša največja svetinja. Soborci! Gotovo se še spominjate tistih negotovih dni leta 1943, ko nihče ni vedel ne kod ne kam. Narod pa je moral živeti in poskušati preživeti strašne čase vojne, okupacije in zlasti revolucije. Ko ni bilo nikogar, ki bi se za narod hotel izpostaviti, se je pojavil general Rupnik, kot legendarni kralj Matjaž, idealist, cel Slovenec in se postavil na čelo tisočem in tisočem slovenskih idealistov, ki so bili z njim vred pripravljeni za svojo domovino in svobodo preliti zadnjo kapljo krvi: „Kaj nam mar je smrt, da je le sovrag naš strt, za slovensko-domačijo, za naš dragi dom in rod." Čez noč ie ustvaril nepremagljivo slovensko domobransko vojsko, ki ie šla od zmage do zmage. General Rupnik pa je bil tudi rešitelj Ljubljane. Znan je bil nemški načrt, da naj partizani zasedejo tudi Ljubljano, nakar bi jo Nemci razrušili iz zraka. Posrečilo se je generalu Rupniku odvrniti Nemce od te namere in ie torej rešitev pred popolnim uničenjem slovenskega narodnega, političnega in zlasti kulturnega središča, ne mala njegova zasluga. Ko govorimo o slovenskem, domobranskem, skratka o našem Rupniku, pa ne morem, da ne hi omenil dva velika moža, ki sta kot trdna stebra stala ob njem pri njegovi težki službi narodu. To sta bila naš veliki in nepozabni vladika škof dr. Gregorij Rožman in upravnik ljubljanske policije dr. Hacin, kateri ie kot star nolicist vzdržal vse muke komunističnih zaporov in ie še enkrat javno obsodil protinarodni zločinski komunizem, ko ie videl radijske oddajne naprave v sodni dvorani. Takoj so seveda prenos prekinili. .Izdaja zahodnih „ zaveznikov", zagrešena nad. slovensko narodno vojsko, ki so jo načrtno razorožili in nato z lažjo in pod oboroženim spremstvom izročili naravnost v klavnico rdečih zveri, je generala Rupnika potrla, strašna usoda njegove nikdar premagane domobranske vojske pa tako presunila, da je sklenil, da se ne odtegne, ko sežejo tudi po njem. Tako se je tudi zgodilo. Prehodil je vso krvavo Golgoto slovenskega domobranca, idealista, borca za svobodo in pravico naroda in domovine, kot ustanovitelj in voditelj domobranstva ter se končno zrušil pod kroglami strahopetne jugoslovanske politične soldateske. Padel je s svojimi junaki. Narod, Domovina, Bog — geslo slovenske domobranske vojske, je dobilo novo in največjo potrditev. Naj Zahod pokaže pjemu enakega! Molimo za velike pokojnike: Oče naš... — — OB 20-LETNICI NAŠEGA ZDOMSTVA (Govor g. dr. Jožeta Krivca ob 4. obletnici Slomškovega doma 19. sept. 1965) Zaradi tehtnosti izvajanj in globokih misli Vestnik šteje za svojo dolžnost, ponatisniti pričujoči govor v celoti (po Svobodni Sloveniji 23. 9. 65). Doma smo vsako jesen gledali jate ptičev, ki so se pripravljali ni odhod. Na odhod od rodnih gnezd, od domačih hišic. S pesmijo so se poslavljali, obletavali domače kraje in potem jih je nekega dneva zmanjkalo. Čutili so prihajajoči hlad in njihovo drobno srčece je slutilo, da bi jim v zimi ne bilo dobro pri nas. Tako se je pred dvajsetimi leti zgodilo z nami. Slutnja bližajočega se gorja nas je odtrgala od rodne zemlje in nas gnala na tuje. Grenkoba in bolečina sta bili v naših srcih, toda hrepenenje po pravici in svobodi je bilo močnejše. Odhajali smo na zunaj revni, kakor berači, zaničevani in zasmehovani od naših nasprotnikov, toda notranje nas je združevala isti misel z istim ciljem. Držali smo se skupaj kakor ptiči v jati in si pomagali -gati slišali naslednje besede gen. sekretarja romunske KP Nikolaja Caesescuja: „Ne more biti razprave o načinu, kako vsaka partija rešuje svoje probleme. Klasični koncepti marksizma ne morejo biti dokončen odgovor na vsa vprašanja, nastajajoča iz razvoja družbe." In ker so v Bukarešti nekdanjo Tolbuhinovo avenido preimenovali sedaj v Avenido Republike, mislijo nekateri, da je na Romunskem komunizmu Ž3 začelo pritrkovati in da bo vsak čas zasijalo sonce svobode... da je v neki tukajšnji reviji bilo zapisano v zvezi s poročilom o šahovskem turnirju na Bledu, da je ,,Bled kopališče v Jugoslaviji ob jaaranski obali“ in da je skoraj iste dni bilo objavljena novica agencije ANSA, ki ve povedati, da si je Katarina Spaak polomila nekaj kosti itd., ko je padla s konja na Bledu, „ki je 60 km oddaljen od avstrijske meje", poročilo pa prihaja iz „Lubejane“. Ker vemo, da si uradni zastopniki komunistične — ponavljamo komunistične Jugoslavije blagovolilo tratiti čas za druge stvari, namesto da bi uradno zahtevali popravke, prosimo vse narodne dame (vse že doslej prizadete in vse, ki mislijo, da smo nanje mislili), da ob prihadnji čajanki z gospodi s konzulata to gospodom povedo. Tako bodo res opravile narodno delo, kajti vse drugo je zaplotniški guatsch. In ko bo že vse zmenjeno, kai bo prihodnja ladja pripeljala in za koga in kako bo najlepše iti domov na kratek obisk, potem naj povedo še to, kako uspešno delajo v tujini šolski tečaji. To naj povedo v slovenščini, kajti volksjugodeutsch je lahko govorila samo druga žena maršala... da je ob 20-letnici bombe na Hiroshimo bilo marsikaj povedanega. Tudi tole: Na Jalti se je Stalin obvezal, da bo vstopil v vojno pi-oti Japonski 90 dni po nemški predaji. V tem času bi namreč mogel prestaviti svoje čete z zahodne fronte na vzhodno. Truman in Churchill sta doslej trdila fin z njima MacArthur in Marshall), da bi poseg Rusije prihranil okrog milijon življenj zaveznikom in skrajšal vojno. Zdaj pa so povedali, da je ameriška obveščevalna služba prestregla japonsko sporočilo Stalinu, češ da bi se Japonci radi predali. Stalinu takšna predaja na hitro ni šla v račune, ker se je hotel na vzhodu globlje zaplesti v boj, kajti le tako bi lahko dosegel čim več za svojo komunistično Rusijo. Ta ruski poseg v širšem obsegu pa zahodnim zaveznikom ni kaj preveč dišal. Zato so se domenili, da bosta Truman in Churchill odločila, kaj napraviti z atomsko bombo, ki je bila pravkar uspešno preizkušena. Churchill je svetoval Trumanu, naj Stalinu to dejstvo pove tako mimogrede, obenem pa poskrbi, da bodo njegove čete to bombo čim prej odvrgle nekje na Japonskem in tako sovjetom prekrižale račune o dolgi vojni. . . In Truman je ubogal Churchilla, povedal Stalinu, ki novice ni posebej pretresel, ker se mu je najbrž zdela raca, obenem pa naročil svojim pilotom, naj bombo odvržejo. Tako je padla na Hiroshimo. Pospešila konec vojne in Stalinu prekrižala račune... Se pravi: z atomsko bombo je moralo umreti toliko in toliko Japoncev, da s.o se drugi in z njimi azijski narodi rešili komunističnega mešetarjenja. Zato je pa bilo kasneje toliko naporov na Kdreji, da hi sovjeti pridobili zamujeno. — Kako bi bilo, ako bi Roosevelt poslušal Churchillo in napravil invazijo na Balkan... in to v času, ko se je Tito pogajal z Nemci (kakor je bilo prikazano v štev. Sli Klica Triglava na drugi strani ob priliki napovedi Jukičeve knjige)... kako neki, kaj mislite? da je poljski pisatelj Grzedzinski bil klican pred sodišče, ker je izjavil: „Jezuitski gojenci so pred leti imeli več svobode kakor današnji intelektualci" pod komunističnim režimom. — Mi pa poznamo nekega uradnika FLRJ, ki je na obisku v Im Plati izjavil: „Ne moremo se načuditi, kako je emigracija sposobna s tako ogromnimi žrtvami vzdrževati slovenske šolske tečaje in to vsako leto bolj sistematično." — Temu uradniku svetujemo', da svojemu nadrejenemu OZNOvcu, ki se izdaja za predstavnika „neodvisnega tiska", tega ne pove, sicer bo ob prestopu meje polom. Tudi mu naj tegale Vestnika ne pokaže.. . se razumemo? Naši otroci žive v svobodi. Zakaj svojih ne pustite?... Spectator IZ V PRAV E: S pričujočo številko Vestnika zaključujemo letnik XVI-1965. Obenem, ko se zahvaljujemo vsem zvestim naročnikom, prosimo vse, ki so z naročnino v zaostanku, da nam jo poravnajo. To morete storiti pri vseh naših poverjenikih, ki Vam Vestnik dostavljajo ali pa pri gdč. Zdenki Gornikovi v Slovenski hiši, ki iz prijaznosti isto sprejema ali pa pošljite po GIRO-postal na naslov upravnika: Juan Kralj, Ramon Falcon 1158, Capital. Brez dvoma je Vestnik najcenejša slovenska revija v zamejstvu. Kljub temu, da so se tiskarski stroški že v drugem mesecu tega leta zvišali za 34% in poštnina za več kot 100%, smo ostali pri ceni, ki je vsakemu zmogljiva. Drugo leto stopamo v 25. obletnico vseh dogodkov na naši rodni zemlji od puča naprej. Spremljajte te dogodke s svojimi popisi osebnih doživetij. KHJIGE V oceno dobivamo publikacije naših zdomskih založb. Težko je sproti ocenjevati vse, kar prihaja, a vsaj v zadnji številki bi radi opozorili na nekaj stvari, ki nas protikomunistične borce posebej zanimajo. ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE Gotovo postaja pod nekaterimi vidiki Zborniki Svobodne Slovenije vedno bolj najpomembnejša publikacija našega zdomstva, kolikor je namreč kronika našega življenja in dela in pa kolikor postaja z anketami nekaka ideologija naše emigracije. Opozarjamo na razprave, ki najbolj zadevajo stvari, za katere se tudi mi prizadevamo: Dr. Sire nadaljuje z objavo spominov. Objavlja »Proces", t. j. komunistično sodno farso proti Nagodetovi skupini leta 11)47 v Ljubljani. Msgr. dr. Jagodic je ob 18-letnici procesa, ki so ga v Ljubljani organizirali komunisti pred vojaškim sodiščem med drugimi tudi proti škofu dr. Rožmanu, objavil zagovor le-tega, kot ga je škof sam napisal po procesu in ga poslal sveti stolici v Rim. Je to važen zgodovinski dokument, ki priča, kako podlih laži in podtikanj so se posluževali komunisti proti škofu, samo, da bi mu vzeli čast. Po tem dokumentu se nam naš škof v vsej preprostosti in iskrenosti kaže še večji. R. K. je prispeval zanimivo razpravo »Katoliška Cerkev in državna oblast v Jugoslaviji". Iz razprave je razvidno, da v sedanji Jugoslaviji za Cerkev še vedno ni svobode. Objavljene so misli vodilnih svetovnih komunistov o veri in o dolžnosti vseh komunistov, da vedno napadajo vero. Razen Rožmanovega zagovora je gotovo najzanimivejše poglavje letošnjega Zbornika anketa ,,Kaj sodim o komunizmu". Na 75 straneh odgovarja na zastavljena vprašanja 21 ljudi iz šestih držav. Odgovarjajo A Ambrožič, ing. agr. M. Bajuk, S. Bitenc, N. Čretnik, dr. II. čuješ, V. dr. Debcljakova, P. Fajdiga, F. Gorše, M. Jan, J. Jazbec, dr. C. Jelenec, A. Jenko, M. Marolt, dr. L. Puš, M. Rantova, dr. L. Sire, dr. A. Starc, ing. M. Struna, dr. J. Velikonja, dr. .T. Zdešar in J. Žakelj. Odgovori osvetljujejo komunizem z najrazličnejših vidikov: z gospodarskega, kmetijskega, delavskega, kulturnega, mladinskega, vzgojnega, telesnovzgojnega, moralnega, verskega, narodnega, političnega, socialnega in zgodovinskega. „Ob dvajsetletnici" nosi naslov eno izmed poglavij. Je poskus prikazati nekaj iz tistih groznih let, ko so komunisti organizirali revolucijo, da so potisnili narod v sužnost, v kateri je še sedaj. Čeprav so nekateri novi vidiki lopo prikazani, je seveda to še zelo boren poskus knjige, ki jo že dvajset let nestrpno, a, se zdi, zaman čakamo. M. Starc prikaže v kratkem članku osnovne črte razvoja v Sloveniji med letoma 1941 in 1945. V njeni zlasti opisuje delo politikov na eni, pa Rupnikovo krivdo na drugi strani. Pri tem imamo dva pomisleka: objektivna zgodovina bo zahtevala natančnejših dokazov o delu politikov med vojno, pa bo obenem priznala generalu Rupniku skupaj s krivdo ogromno zaslugo za slovenski narod. V zanimivih člankih popisujejo J. Žakelj, J. Kalan, M. Osojnik, F. Lobnik, .1. Jereb, J. Melaher in P. Fajdiga slovenske razmere pod okupatorji. Velike zgodovinske cene je prispevek J. Gruma „Za zgodovino Turjaka", kjer je popisano vse dogajanje v zvezi s stotnikom Cenkvenikom. Dr. T. Debeljak piše o prvem slovenskem parlamentu (v Ljubljani 3. maja 1945). V novem zaglavju predstavlja dr. T. Debeljak do zdaj neznanega nam pesnika Ivana Hribovška, člana gorenjskega domobranstva. Sledijo poročila iz posameznih skupnosti slovenske emigracije. Kot dokument je Zbornik nenadomestljiva knjiga v vsaki slovenski knjižnici. KAREL MAUSER: LJUDJE POD BIČEM II. DEL Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu je izdala II. del Mauser-jeve trilogije ,,'Ljudje pod bičem". Knjiga je izšla prav za dvajsetletnico-komunističnega poboja 12.000 domobrancev. Avtor jo je posvetil svojim mrtvim prijateljem s Turjaka za dvajsetletnico. Nekaj misli o avtorju in o delu. Že večkrat je bilo zapisano, da je Mauser naš najplodovitejši pisatelj v emigraciji. In o tem nihče ne dvomi. Njegov slog je lahak, tekoč, čuti se, da piše iz notranje nuje in da ne dela sile besedi. Mauserjev pisateljski potencial prav gotovo dosega Jalnovega ali Bevkovega. Zgodbe zna razplesti neprisiljeno in zanimivo in življenje kar prekipeva dogodkov. Nekdo drugi bi iz nekaj njegovih strani napisal cele romane. Mauserju gre pa predvsem za fabulo, zgodbo. Naši ljudje radi jemljejo v roke Mauserjeve knjige in te imajo v življenju naroda zagotovljeno svoje mesto. Vsebinsko nam je delo všeč ne le po spretno zgrajeni zgodbi, ampak zlasti, kar zajema življenje iz tistih usodnih let okupacije in revolucije. Vsako delo, pa naj v kakršnikoli obliki prikazuje tiste usodne čase, da je le objektivno, navdušeno pozdravljamo. Saj so komunisti v teh dvajsetih letih popisali že toliko papirja z lažnim prikazovanjem zgodovine, da je joj. Nobenega dvoma ni, da je Mauserjeva povest Ljudje pod bičem do sedai nas največji pripovedni tekst iz tiste dobe. Res je, da to ni veliki tekst v svojskem pomenu besede, ker naš veliki tekst bi moral iti prav v opisovanje vaških stražarjev, domobrancev in četnikov v njihovih borbah. A je, kot rečeno, do sedaj naš največji tekst iz tiste dobe. Mauser sam je povedal, kakšen namen je imel s trilogijo: »Hotel sem vsaj v majhnem napisati apologijo našega odpora, ki jo je najbolj čisto podal Narte Velikonja, ko je pred sodiščem dejal: ‘Resnica je bila na naši strani. Kar smo napravili napak, so bile taktične napake!’ Hotel sem povedati, da so napake bile in da so se pošteni ljudje tudi od druge strani po zmagi zavedli, da ima resnica lepši obraz, kakor so mislili.'* Mauser je namenoma privzel v ospredje povesti idejno neopredeljene ljudi ali pa take, ki so simpatizirali z OF, ki pa so za resnico odprti, pošteni. Vštric z dogodki se tudi spreminja njih mišljenje. Nujno spoznavajo, da pri OF ne gre za osvoboditev, ampak za komunistično revolucijo in po-kopanje svobode. T’o tej poti se resnica razodene vse bolj, kot bi se drugače, saj mora več ljudi prehoditi dolgo pot iz enega tabora v drugega. Pred bralcem se vrstijo komunistični zločini, kot so se odigravali v resnici. Ker je Mauser delo pisal že leta 1949, so mu dogodki še zelo živo pred očmi. Tudi to dejstvo daje knjigi veliko ceno. Nekje je nekdo zapisal: „Mi povesti odrekamo pravico posvetila turjaškim junakom.. Ko bi tisti nekdo edinstveno izjavo vsaj podpisal s svojim imenom, bi Mauser v bodoče vedel, koga mora prositi za dovoljenje, 'la sme nekomu knjigo posvetiti! DR. TINE DEBELJAK: SPOMINI OB FINŽGARJU (Meddobje VIII, 3-4, str. 159—179) V tretjem delu Spominov ob F. S. Finžgarju je dr. Tine Debeljak osvetlil komunistično revolucijo in Finžgarjevo vlogo v pripravah nanjo in v njej sami. S tem delom eseja je avtor odlično prikazal tisto dobo in pojasnil marsikaj, česar do danes nismo še nikjer brali. Saj je tvarine toliko, da bi jo avtor prav lahko razpisal v celo knjigo, pa imamo pri prikazovanju nekaterih zgodovinskih področij, kot so ta, katerih se dotika dr. Debeljak, le rajši, da jih prikaže tako, kot jih: z dejstvi, brez literarnih primesi, pa vendar ne pusto, ampak prijetno, skoro kozersko. Dr. Debeljak ima .pri prikazovanju srečanj z ljudmi prav svoj slog in verjetno je to področje tisto, kjer največ pričakujemo od njega. Vsebinsko nam je nanizal celo vrsto manj poznanih osvetlitev. Komunistično razbijanje katoliškega in liberalnega tabora se nam pokaže, kot se je dogajalo. Priprava OF, različne reakcije na težke čase, prežalostna vloga Kocbeka, ki je resnična nesreča za slovenski narod, ne dosti boljša vloga Finžgarja. Skratka ljudje, dogodiki, čas in prostor v živem, resničnem prepletanju. V pomanjkanju resnicoljubne zgodovine iz tistih dni ie ta Debeljakov esej še toliko vrednejši. In tu je drugo, na kar gre posebej opozoriti: na dr. Debeljakovo ljubezen do resnice. Nikomur, tudi Kocbeku in Župančiču in Finžgarju, ne bo naprtil več krivde, kot so jo imeli. In sam prav rad prizna tudi svojo krivdo, v kolikor jo ie bilo (npr. pri protestu proti lastništvu Dom in sveta,.. .). Te tako, povsem resnicoljubno pisanje nam je v korist. Esej navdušeno sprejemamo in pričakujemo od avtorja novih prikazov revolucijske dobe na Slovenskem. (Le eno vprašanje: kdo je odgovoren za slovnične — ne tiskovne ■— napake? Npr.: dva področja, z Jusom, iz francoskih univerz, ni kazalo ohranjati spomina, vporaba, proletarijat, na častnemu občanu, na progresivnemu katoličanu, držati kurze. Meddobje si teh napak ne hi smelo dovoliti.) FRANC IŽANEC: ODPRTI GROBOVI (Buenos Aires, v juniju 1965) Vendar je izšla vsaj ena knjiga za dvajsetletnico vetrinjske tragedije. Hvala Bogu. Napovedovalo se jih je več, vsaj dve stvari sta bili še obljub-* Ijeni, pa nista izšli. Zato smo bili toliko bolj veseli te knjige. Franc Ižanec se je zadnjih nekaj let skril v molk in pridno obiskoval naše ljudi, s kosom papirja in svinčnikom v rokah, in zapisoval. Zapisoval, kaj so doživeli pred 20 leti. To delo se prav lahko primerja z delom mravlje: saj je k nekaterim družinam šel tudi do desetkrat. Ko je razodel svoje delo v krogu prijateljev, so mu ti takoj priskočili na pomoč z denarjem, pa tudi pri redakciji in — kar je bilo mogoče največ vredno — z dajanjem poguma. Sad tolikega avtorjevega truda, dobre volje ljudi, ki so pričali, pa razumevanje prijateljev je ta knjiga, ki je, kot upamo, le začetek cele serije knjig pričevanj v prihodnjih letih. To delo b) lahko imel avtor za resnično življenjsko delo. Za slovensko zgodovino bo pa s tem opravil nekaj neprecenljivega. Pojdimo h knjigi sami. Lepa oblika, prelepe platnice, kvaliteten papir, prijeten tisk, pa fotografije in črteži, vse naredi najlepši vtis. Nekatere fotografije so prvič objavljene, črteži so pa sploh prvič izdelani. Tako vsaj vemo, kje se nahajajo naši fantje. Nekatera pričevanja so še posebej izvrstna. Verjetno sta najbolj odlični pričevanji tisto o Bregarjevem breznu in tisto o morišču v okolju Mece-snove gorice pri Kočevju. Obe sta tudi opremljeni s črtežem. Tudi je hvalevreden poskus celotnega pregleda komunističnih pobojev in morišč slovenskih domobrancev. Razumljivo je, da imena prič niso napisana, čeprav bi ta, ko bi jih bilo možno napisati, dala pričevanjem še večjo vrednost. Nekoliko motijo tiskovne napake — gotovo je šla trda s časom — in pa malo preveč razvlečene uvodne strani (opozarjamo pa na odlični Predgovor). Edina misel, ki človeku ostaja po prebranju knjige, je, naj bi z vso dobro voljo Franc Ižanec zbiral kar naprej tak material in ga izdajal v snopičih. Vsako leto en snopič ki niti ne bi moral biti tako luksuzen — na bomo imeli v kratkem lep material za zgodovino tistih let. Ne vemo, kako ho sicer stvar finančno zmogel, ker za njim ne stoji nobeno društvo, gotovo bi na v takih primerih naša organizirana skupnost velikodušno priskočila na pomoč, zlasti sedaj, ko je avtor že dokazal, da dela vztrajno in resno. Čestitamo in pričakujemo novih pričevanj. B. R. V POČASTITEV SPOMINA ŽRTEV V KOČEVSKEM ROGU V nedeljo 5. septembra je „Odbor iz K/očevja rešenih** v Milvvaukee, Wisc. priredil žalno spominsko proslavo vsem, ki so padli kot žrtve množične morije, ki so jo vprizorili jugoslovanski komunisti pred dvajsetimi leti v Kočevskem Rogu. Organizatorji so bili v glavnem Srbi iz Milwauke* in okolice, sodelovali so pa tudi Slovenci, posebno člani prosvetnega društva Triglav v Milvvaukee. Dopoldne je bila slovesna služba božja, žalno opravilo v pravoslavni katedrali Sv. Save, popoldne pa akademija v srbski spominski dvorani zraven cerkve. Prireditev je bila lepa, uspešna, učinkovita, dobro pripravljena in dobro obiskana. Prišli so zastopniki tudi od daleč iz mnogih naselbin v Ameriških Združenih Držav in Kanade. Med programom so začeli razprodajati novo, v angleščini pisano knjigo Bore Karapandžiča »Kočevje — najbolj krvavi Titov zločin — Kochcvyc — Tito’s Bloodiest Crime“. Predgovor knjigi je napisal dr. Miha Krek, ki je bil tudi glavni govornik. Z zborno deklamacijo, živimi slikami in prizori članov prosvetnega društva Triglav in tem govorom je bilo slovensko sodelovanje močno povdarjeno. Ves obširni program so izvedli brezhibno. Ker je dr. Krekov govor izviren komentar te grozne tragedije, ga objavljamo v celoti. Predsednik odbora Vlada Lazarevič je v uvodnih besedah povedal: »Pred 19 leti se nas je rešilo kakih 50. Po božji milosti in Njegovi volji smo srečno bili rešeni nasilne smrti, ki so nam jo pripravili komunisti v Kočevskem Rogu. Obljubili smo tedaj, da bomo povsod in do konca naših moči govorili in oznanjali podlost, strahoto tega zločina, ki se je zgodil nad tisoči naših bratov in nad vsem našim narodom. Tovariši v Avstraliji in Evropi so letos že izpolnili svojo obljubo, mi pa jo danes. K tej akademiji smo Vas povabili in k današnji molitvi v cerkvi ste prišli v ta namen, da se spoštljivo spomnimo in da molimo za večno srečo žrtvovanih. Minister dr. Miha Krek se je rad odzval, da sodeluje pri tej žalni manifestaciji. Pozdravljamo ga prisrčno. Naj nam sedaj spregovori." Dr. Krek je v grobni tišini, ob pozorni napetosti udeležencev, ki so napolnili dvorano, govoril izmenoma v slovenščini in srbščini. Začel je s citatom iz »črne maše": Slovenija ■— gora mrtvaških lobanj — Nad Triglavom visi jastreb, črn kot vran in kraka čez vse vrhove domovine; Vojska nepokopanih okostnjakov čaka, da v miru počine... Tine Debeljak riše podobe množične moritve pred dvajsetimi leti n« Slovenskem v največji pesnitvi te nesreče in bolečine, nazvani „črna maša1'. Kot med jokom se mu zatika beseda: Čez zemljo slovensko klenkovček poje — edini zvon — Angel smrti je povlekel nanj in ne vemo kdaj neha.. . O naša vojaška parada: koraka za bataljonom bataljon brez vojaških pesmi, brez fantovskega smeha... Koraka bataljon za bataljonom vse viš in od vseh strani slovenske dežele v Loko, Hrastnik, Teharje in Celje, Podutik, Prevalje, krnske fojbe in Kočevski Rog. . . In pred vsemi gre na Križ pripeti Bog in za Njim še vsak nosi svoj lastni križ. Nanj razpet že na stran nagiba glavo za zadnjo pijačo, grenko in krvavo... Ob njem jase s strojnico partizan, da mu prebije še srčno stran... Zgodba je znana in ni da bi jo ponavljali. Njeni elementi so pa tile: V drugi svetovni vojni so razmere na nesrečo človeštva ustvarile vojno zvezo dveh največjih demokratičnih držav z najstrašnejšo diktaturo naše dobe. Združeno Britansko Kraljestvo, Združene Države Severne Amerike in Zveza socialističnih sovjetskih republik so združile svoje moči na življenje in smrt v boju za zmago nad Adolfom Hitlerjem, da bi preprečile njegov načrt in namen, da si podvrže in zasužnji Evropo. Za to zmago, za uničenje nacizma in fašizma, so veliki zavezniki žrtvovali vse, kar je vojna zahtevala, na koncu vojne pa celo, žal, žrtvovali tudi neodvisnost in svobodo narodov in držav srednje in vzhodne Evrope. Jugoslavija je ena teh žrtev, morda najbolj tragična. Ko so nacisti in fašisti okupirali našo zemljo, so prav dobro vedeli, da morajo zlomiti duha naših narodov. Potoki krvi streljanih talcev, sence obešenih, ki so se raztegnile od Triglava in Jadrana preko Balkana, taborišča smrti, ječe. nasilno preseljevanje celih vasi in okrajev in drugi teroristični akti fašističnih in nacističnih organov okupacijskega režima so opravili ta krvavi posel. Tedaj pa, v trenutku, ko je narod krvavel iz sto smrtnih ran, ko je okupator zatrl vse osebne in družabne svoboščine, ko je bila uničena vsaka redna možnost za medsebojno obveščevanje, narodne ustanove pa razdjane, v tem strašnem času narodne nesreče pa nas je zadela še strupena puščica tretjega totalitarizma, tretjega smrtnega sovražnika naše državne in narodne neodvisnosti in svobodnega življenja — strelica komunizma. Komunistični strup je močno učinkoval in končno je zmagal predvsem, ker je komunizem prišel in delal pri nas pod masko vojne zveze, vojnega zavezništva, ker mu je od prvega dne pomagala vsaj ena velika zavezniška država in je .pod pritiskom Sovjetske zveze tekom revolucije dobil še podporo ostalih velikih zaveznikov. Strup je učinkoval, ker so ga servirali pod firmo borbe za osvobojenje in socialno pravico, dasi so komunisti od vsega začetka imeli samo en in en sam cilj, da si pribore oblast, da komunizem postane naslednik nacizma nad to zemljo in njenimi narodi. Štiri leta, od 1941 do 1945 so komunisti, nacisti in fašisti tekmovali, kateri od njih bo več požgal, več ljudi pobil, kdo bo več uničil v Jugoslaviji. V imenu laži o zavezništvu so komunisti poleg tega uspeli, da so razbili narodne mo,či odpora proti okupatorju in speljali so ljudstvo v najbolj krvavo revolucijo zgodovine. Pri tem so zlorabljali svojo ideološko in strankarsko politično zvezo z Moskvo pred zavezniki tako, da je končno le Moskva edina pobrala sadove zavezniške zmage v jugovzhodnem delu Evrope. Naši narodi so iz enega suženjstva med vojno prišli v drugo še strašnejše v mirnem času. Pa vse to našim komunistom še ni bilo dovolj. Oni so zelo dobro vedeli, da so neznatna manjšina. Vedeli so tudi, da bodo pri najmanjši svobodi odleteli z oblasti. Zato niso smeli dovoliti prav nobene svobode in še danes ne smejo dovoliti nobene in nikake politične svobode. Vedo dobro, kot mi vemo, da naši narodi ne trpe diktature, najmanj pa strankarski totalitarizem. Vse to so komunisti vedeli in upoštevali. Niso se pa ustrašili pred ničemer. Nasprotno so odločili, da uporabijo vsa zločinska sredstva brez omejitve in brez mere. Ko niso mogli drugače, so enostavno s fizičnim uničenjem svojih dejanskih, aktualnih, morebitnih in možnih nasprotnikov in političnih tekmecev priropali sebi vso oblast. Konkretni, najbolj očevidni njihovi nasprotniki so jim bili v tistem usodnem ,času tisti, ki so se med revolucijo borili proti komunističnim partizanskim bandam, tisti, ki so v državljanski vojni branili svoje vasi, družine in premoženje pred komunističnimi požigi in pobijanjem, tisti, ki so v kakršnihkoli vojaških formacijah nastopali kot borci proti komunistom. Te svoje .preizkušene in prekaljene nasprotnike so komunisti morali uničiti, ker bi sicer njihova zmaga v revoluciji ne bila nikaka zmaga, njihova oblast ne bi bila možna. Zato so iz strankarsko političnih razlogov in samo zato, da si komu- nistični režim zasigura zmago in oblast, vsi protikomunistični borci v vseh delih države, sinovi vseh narodov Jugoslavije, morali izginiti, so morali biti po zločinskem načrtu uničeni. Ker je največja komunistična država bila eden stebrov vojne zaveze za zmago nad nacizmom in fašizmom, ni bila proti komunističnim zločinom možna nikaka pritožba. Na krilih vojnega zavezništva so komunisti v Jugoslaviji delali, kar so po svoji zločinski volji hoteli. Protikomunistični borci so morali oddati orožje in so goloroki bili po prevari nasilno izročeni svojim krvnikom. To so elementarne okolnosti in razlogi, ki so dovedli do množičnega ubijanja protikomunističnih borcev v Sloveniji v letu 1945. Tem posvečujemo današnjo žalno akademijo. Hvaležen sem odboru rešenih z morišča v Kočevskem Rogu, da me je povabil k sodelovanju. Prav tako imam prijetno dolžnost, da se zahvalim prijatelju Karapandžiču, da je v svoji naj-novejši knjigi v angleškem jeziku dokumentarno prikazal zločin množičnega ubijanja Srbov, Hrvatov in Slovencev v Kočevskem Rogu. S to knjigo tragedija Kočevski Rog prihaja pred mednarodno bralstvo. Prepričan sem, da bo knjiga bistveno pripomogla k razumevanju onih strahot v .Jugoslaviji od začetka komunistične revolucije do današnjih dni. S tem bo pa knjiga tudi pripomogla k pravilnemu razumevanju Titovega režima, kakršen je dandanašnji. Komunistični krvniki niso hoteli riskirati transport vojakov-jetnikov Srbov in Hrvatov preko večjih ozemelj in so zato vse ali vsaj večino vseh tistih, ki so jih jim zapadni zavezniki izdali v Avstriji in v Italiji in vse, ki so se sami vrnili domov od tam, pa jim padli v roke, enostavno pobili na moriščih v bližini avstrijske in italijanske meje v Sloveniji. Glavno, najbolj znano in največje množično pokopališče žrtev je Kočevski Rog. 'Vsi tisoči, ki tam leže, so tipične žrtve nasilja. Nikomur izmed njih ni bila dana nikaka možnost, da bi se bil branil .pred kakršnimkoli sodiščem ali s kakršnimkoli obrambnim sredstvom. Kočevski Rog ni bil nič drugega kot eden večjih gozdov v Sloveniji. V kraške jame tega gozda so pod puškami podivjanih komunističnih partizanov padali narodni mučenci. Komunisti so s trupli napolnili prazne fojbe Kočevskega Roga. Danes je Kočevski Rog divje množično pokopališče-gozd. Vstop vanj je še vedno zaprt in prepovedan. Toda to ni edino množično pokopališče v Sloveniji. Vsa naša dežela je posejana z njimi. V mnogih krajih blizu državne meje so ti grobovi. Tako je Slovenija spomladi in poleti leta 1945 postala in ostala znana po strašnem zlu po celi Jugoslaviji. Od takrat teko solze mater in sestra, hčera vseh naših narodov, na množične grobove v Sloveniji, od takrat hite tja spomini, misli in molitve iz vseh naših krajev. Od povsod se iz roda v rod ponavljajo vzdihi: O Slovenija, kraj bolečine in strašnega zločina. Upajmo, da smisel za poštenost in pravico ni in ne bo zamrl. Da ne bo zamrl smisel za resnično in pravo domovinsko ljubezen in za svetinje svobode. Upajmo, da bo ljubezen do svobodnega življenja prehajala v nove rodove, ki jim bo Kočevski Kog vso bodočnost ostal kot živa slika pekla na zemlji, pekla, ki ga je rodilo nebrzdano sovraštvo. Upajmo, da bodo v ne preveč oddaljeni bodočnosti narodni mučenci dobili svoj narodni hram, spomenik hvaležnosti njim, ki v teh grobovih leže, spomenik strašnega spomina in težkega opomina na dobo trpljenja in sužnosti pod komunistično tiranijo, božji hram silne vere, da moči pekla, kljub njihovim trenutnim in prehodnim zmagam, ne morejo trajno zavladati nad našimi narodi, ki so se prebijali skozi vekove, a v največjem trpljenju ostali zvesti geslu: Za častni Križ in zlato svobodo! Ne bi pa delali v smislu želja naših milih pokojnih, nasprotno, oskrunili bi njihov spomin, če bi danes in ob drugih podobnih prilikah govorili le o njih, se spominjali le njih. Iz grobov nam govore: Vsaj napram nam mrtvim bodite širokih src. V vsako svojo molitev in spominsko besedo vključite vse, ki so dali svoja življenja za ideale svobode, v obrambi pravičnih narodnih interesov, vseh, ki so umirali, da bi drugi mogli srečneje živeti. Z neomejenim spoštovanjem se klanjamo vsem, ki so padli v borbah z mednarodnimi napadalci, vseh, ki so umrli nedolžni kot talci pred sovražnikovimi puškami in na vešalih. vseh, ki so v strašnih mukah umirali v taboriščih smrti doma in na tujem. Z eno besedo vključimo vse, ki so tedaj, od dne, ko je padla prva bomba na Belgrad, pa do trenutka, ko je .partizan pokosil poslednjega borca, dali naši zgodovini znamenje svoje žrtve. Pokleknimo ob grobeh in pred Odrešenikovim križem, sredi sveč in plamenic ponovimo obsodbo vsakega sovraštva, zavrzimo vsako nasprot-stvo, vsako laž, prevaro in nasilje v družabnih in mednarodnih odnosih ter posvetimo svoje, čeprav skromne, pa vendar vse svoje sile in moči naporom za mir, za slogo, za življenje v prijateljstvu in v ljubezni, ki je sonce vsakega napredka in izvor sreče. Očistimo stari prah. Pred mrtvimi ni težko priznati in še lažje je reči: žal mi je. To govorim bolj sebi pred vami kot pa Vam, priznajmo, da smo v družabnem, v narodnem in državnem življenju pred dvajsetimi in več leti delali napake in velike grehe, tako da je kataklizma, ki je zahtevala toliko nedolžnih žrtev v veliki meri bila plod naših slabosti. Nismo dovolj skrbno upoštevali osnovne resnice, da je vsako sovraštvo in posebno mednarodno sovraštvo in krivičnost strupena sila zla, vsaka spekulacija na škodo bližnjega grobokop lastne sreče, vsako politično nasilje zločin nad lastnim narodom in lastno državo-domovino. To imejmo pred očmi in vestno upoštevajmo, pa bomo goreči apostoli socialne pravičnosti, ki ne trpi nobenega sovraštva, posebno pa ne razrednega sovraštva in ne diktature proletariata. Prenovimo se, da nam bodo odprta ušesa, da bomo slišali, sprejeli ii' razumeli duh stihov, ki z njimi Debeljak končuje svojo Črno Mašo, ko Bog križani govori pobitim in nam: Jaz, ki sem krst in kri in duh, beseda, poslanje in večno kraljevanje, svoj prst polagam na te lobanje oprane od vode in krvi... Ta kost — mojemu prestolu med Vami podstav! Ta kost — moji reki žezlo slav! Ta kost mojemu glasu piščal! Naj skozi Vaših zemskih stisk bolečino buči moj duh kot velikonočna struja, ki Golgoto stresa in mrtvece obuja in sleherno srce in vso domovino naj požene iz jolcov v moj zmagoslavni vrisk Aleluja! Zato in v teh namenih Slovenci v Molitveni Zvezi ob nedeljah molimo: O Bog, ki si dopustil, da so najboljši v krvavi revoluciji žrtvovali svoja življenja za vero in dom, poveličaj jih in se usmili našega naroda ter ga po njihovih žrtvah reši brezbožnega komunizma in narodnega pogina. Konec leta: konec novega letnika Vestnika: ali imate poravnano naročnino? — če ne, pošljite ček ali giro na naslov: Janez (ali Juan) Kralj, Ramon Falcon Jt158, Buenos Aires. Naročniki v USA in Kanadi lahko poravnate naročnino pri odbornikih DSPB. KONZORCIJ VRSTNIKA OBJAVLJA ŠKODLJIVI SPODRSLJAJI (Nadaljevanje) III. „Vestnik“ (št. 5, 1960) pa je takoj prinesel Bajlečev neresni članek ,.Resnica uči“ ter tako brez osnovnega čuta za odgovornost in čisto brez potrebe povzročil hudo kri, ki je že prišla do izraza na občnem zboru ZDSPB v Clevelandu dne 2. 7. 1960, pa postavila na pozornico — in zavoljo njegovih besed, zapisanih v ihti ..Spominov in reminiscenc" leta 1947, ob steno msgr. škerbca. Pa tudi ta alarm očitno še ni bil zadosti. Ves letnik 1962 je potem ..Vestnik" pod osebnim uredništvom g. Pavla Ranta prav v brk slovenski zamejski javnosti in v veliko veselje komunističnim hujskačem, ki nam sicer navzlic mnogim različnim pogledom na naše probleme niso mogli do živega, prinašal nesrečni Bajlečev pamflet brez vsakršne dokumentarne, resne vrednosti. (Zadnji, najbolj neokusni obrok na obžalovanje g. Janeza Gruma še objavljen ni bil!) Povrhu in navzlic temu, da dr. Franc Bajlec, ki po mnenju samega msgr. škerbca ,,vsega razvoja ni jasno doživel", brez vsakršne dokazane in dokazljive osnove postavlja celo množico trditev ter obtožuje gen. Rupnika in vrsto ljudi in skupin, Narodni odbor ni zanikal, da je to njegova bela knjiga, glasilo SLS „Domoljub“ pa ga je ocenil celo kot zgodovinsko delo. Ni nikd0 pomislil na to, ida bo takšno stanje stvari moralo nujno povzročiti hude posledice? Ni torej težko ugotoviti, kdo je izkopal prepad, ki je zazeval med slovensko zamejsko skupnostjo, — če je ta kedaj sploh resno obstajala! Tega prepada pa ne bo mogoče več premostiti, razen če Narodni odbor kot naš trenutno še uradni politični predstavnik zavzame jasno, nedvoumno stališče proti temu neresnemu pismenstvu in če prostovoljni ali naročeni pisarji čenč ne narede cbrata za 180 stopinj. Samo sentimentalni misijonarji, ki 19 let niso bdeli nad ,,zdravim čutom pa lastnostjo, z isto vago in istimi merili tehtati sebi in drugim", ki pa sedaj nenaidoma pretakajo solze ob robu prepada in patetično pridigajo popolno pozabo preteklosti zaradi dobrobita bodočnosti — pa naj prihajajo od koderkoli in naj govorijo v imenu česarkoli — so namreč že izgubili vso moralno pa tudi dejansko avtoriteto. Molčali so namreč 19 let, ko je ena stran nemoteno grmadila blato laži, klevet in krivic na gen. Rupnika in tiste, ki so z njim na čelu edini za časa revolucije doprinesli pozitiven delež k postavljanju uspešnega jezu proti krvavi komunistični poplavi prav za časa tuje okupacije, — če sm0 si kajpak predvsem edini vsaj v tem, da je naš odpor proti komunizmu sploh bil pozitivna in zato prvenstvena, edina naloga... — — — Ista vaga in ista merila torej za vse! Samo tako bomo zopet edini! Potem vam tudi jaz ne bom več kradel dragocenega prostora s pismi koc /c tole in za katerega vas p :osim, da ga objavite v prihodnji številki. Sodbo bo itak za nas vse izrekla zgodovina, za katero so viri že ohranjeni! _____________________________________Dr. Stanko Kociper Konzorcij ,,Vestnika" Kanton L. Falcon 4158 Buenos Aires, Argentina 18. marca 19G5. Gospod dr. Stanko Kociper General Paz G76 Temperley, FGNR Spoštovani gospod doktor! S precejšnjo zamudo odgovarjamo na Vaše pismo, katerega smo že pred časom prejeli po g. Tonetu Skubicu. Kar zadeva objavo Vašega članka v Vestniku, Vam hočemo sporočiti naslednje: 1. Čisto gotovo nimamo nobenega razloga, da ne bi Vaših člankov objavljali v Vestniku. 2. Glede Vašega že poslanega teksta: Z Vami bi se radi pogovorili zaradi omilitve nekaterih izrazov pa tudi zaradi načina samega pisanja, kajti Vaš dopis, vsaj tako se nam zdi, je pisan bolj za govor kot pa za natis. Poudarjamo, to je to naše mnenje. Gotovo pa drži, da smo za vsak pameten in trezen razgovor. 3. Doslej nismo objavili niti Vašega članka niti od drugih, ker se hočemo držati prošnje predsednika Zedinjene Slovenije, g. Božidarja Finka, da naj bi v obeh glasilih prenehali s članki, ki bi navzkrižja samo povečavah. Ni pa s tem rečeno, da ne bomo nekega dne prisiljeni prelomiti ta „tihi dogovor", če ga tako hočemo imenovati. 4. Kar pa zadeva novi material, smo mnenja, da trenutno ne kaže razširjati problemov, zlasti ne tistih, ki zadevajo cerkvene kroge. 5. Vaše članke bomo v Vestniku objavljali, kakor smo doslej še vse, ki ste nam jih poslali. Prosimo pa Vas — ne dvomimo, da boste v tem z nami istega mnenja — da nam pomagate že začeto debato voditi v stvarnih in resnih mejah, da tako ne bomo povzročili več škode kakor pa koristi naši skupni stvari! Pričakujemo Vašega odgovora in Vas lepo pozdravljamo! Za konzorcij Vestnika: Edi Škulj 1. r. ju prinesli tudi v isti št. 10-11 „Vestnika“ 1964. Ostala dva sta pa samo odgovora, ki ju je podpisnikoma poslal prezident gen. Leon Rupnik, in problemov prav nič ne razširjata. Zato nimate nikakšne pravice dokumentom, ki sem vam jih jaz poslal, zapreti strani Vestnika in se skriti za izgovor, ,.da trenutno ne kaže razširjati problemov, zlasti ne tistih, ki zadevajo cerkvene kroge". Saj ste z objavo ,,Dveh dokumentov iz leta 1945“ te kroge spravili na pozornico ravno vi; — prav tako kot sta gg. Janez Grum in Pavle Rant brez potrebe in tudi čuta za takt sprožila problem pok. msgr. Matije škerbca. če bo nanesla priložnost, da vam bom poslal kakšne prispevke, zares pričakujem, da jih ne boste ..objavljali kakor doslej", ko je minuli urednik »Vestnika" g. Pavle Rant nanje obešal svoje pripombe. — V ostalem me ui treba prositi — ne dvomite, da sem v tem z vami istega mnenja •—, debato, ki je jaz nisem začel, vodim v stvarnih in resnih mejah neizbežnih dejstev in dokumentov, pa kajpak v tonu, ki mi ga daje moj vsakokratni predgovornik. Zato jo bom tudi rad nadaljeval — pod enakimi po-K°ji za vse. Ne more namreč biti debate v zares stvarnih in resnih mejah, če ena stran lahiko oblaja vse in vsakogar, druga stran pa bi morala stisniti reP med noge kot dobro zdresirani psiček; če ena stran lahko pobalinsko kaže osle, druga stran pa ne bi smela reagirati kot takšno pobalinstvo zasluži; če ena stran lahko po mili volji kleveta in potvarja, druga stran pa še resnici ne bi smela dvigniti šrange; če ena stran za svoje potrebe lahko izkoristi tudi cerkvene kroge, druga stran pa bi morala tudi avtentične dokumente skriti pred nedotakljivostjo teh krogov; če ena stran lahko povsem spusti uzde nestrpnostim in strastem, za drugo pa „so neke meje". — Takšna dvojna merila in nedoslednost pogojev in pravic v že začeti debati zares povzročata „več škode kakor pa koristi naši skupni stvari" in „nav-zkrižja samo povečujeta" do rezultatov, ki jih ni težko predvideti. Preostane mi torej samo še prositi vas, da po načelu enakosti pravic za vse, zavzamete do vsega, kar sem vam poslal že dne 13. 12. 1964, enako stališče kot do prispevka g. Janeza Gruma in »Dveh dokumentov iz leta 1945". Potem pa, če hočete: pika in novo poglavje! Če je na katerikoli strani zares zadosti resne zavesti našega poslanstva kot semena resnično izkrvavele generacije, boste videli, da bom jaz tisti, ki se bom z vsemi razpoložljivimi silami in sposobnostmi trudil, da bo prav naš mučeniški prezident general Leon Rupnik pa njegova žrtev za slovenski narod tisti simbol pravega patriotizma, ki nas bo zopet zedi-n'l, kot nas je v najtežji uri slovenske zgodovine skoval v domobrance, in ne £ieide na naše organizirano ali zasebno prepričanje zlil v enotnost, kakor je do njega slovenski narod v vsej svoji težki zgodovini še ni imel. Temperley, dne 28. marca 1965. Spoštovani konzorcij Vestnika! Dne 25. 3. 1965 sem prejel vaše pismo z dne 18. 3. 1965, s poštnim pečatom dne 23. 3. 1965 ter z nečitljivim podpisom. 'V svojem pismu z dne 13. 12. 1964 sam vaše uredništvo poprosil, da ga priobči v prihodnji številki ..Vestnika". Kakor vidite, je od takrat minilo kar več kot tri mesece; pa mi sedaj nizate šele 5 točk, ki bi mi jih vsaj lahko sporočili že takoj po prejemu pisma. Morali boste priznati, da to ni čisto v redu. Navzlic temu pa, da bi sedaj lahko že z vso pravico smatral, da nimam do vas nikaikšnih obveznosti več, na vaše točke tole: 1. Vašemu uredništvu nisem poslal članka, pač pa pismo, s katerim sem samo zavzel primerno stališče do prispevka g. Janeza Gruma, ki je bil objavljen v ,,Vestniku" št. 10—11, 1964. — V tem slučaju ne gre torej za to, na kakšno stališče bi se postavili, če bi vam jaz pošiljal članke v objavo. Bila je samo moja pravica odgovora, ki sem ga po dobrem vzgledu g. Rudolfa Smersuja poslal pač „Vestniku“, „da ostane tako debata v ‘domači hiši’ “. Vi pa, žal, niste posnemali lepega primera „Tabora‘‘, ki je dopis g. Rudolfa Smersuja, v katerem je le-ta izrazil svoje pripombe k mojemu prispevku, takoj, lojalno in na prvem mestu primernega zaglavja priobčil. 2. Vašemu uredništvu nisem poslal pisma v literarno kritiko in oceno, kak0 je pisano. Ker je podpisano s polnim imenom, v vsakem oziru nosim odgovornost zanj jaz. Ne vem tudi, kdo v vašem konzorciju ali uredništvu naj bi bil za to kvalificiran, da lahko izraža dobrohotno „mnenje“, kakšen način pisanja naj uporabljam, da se bo vam zdel ,.pameten in trezen razgovor". — Navkljub temu sem sedaj pismo ponovno in pozorno prebral in ne morem v njem najti izrazov, ki bi le od daleč odtehtali klevete, krivice, potvorbe in zlonamerne izmišljotine minulih 19 let o pokojnem prezidentu generalu Leonu Rupniku, katere je kaj pridno obelodanjal tudi „Vestnik“ brez tenkočutnosti, ki jo kažete sedaj z ozirom na moje pismo, pa je še celo pri prispevku g. Janeza Gruma niste pokazali. 3. Prispevek g. Janeza Gruma je „Vestnik“ prinesel v št. 10-11 (ok-tober-november) 1964. — Že takrat je bil skrajni čas, da bi tudi g. Janez Grum spoznal, da postane lahko nevšečno plesati na spolzkem ledu neizpodbitnih dejstev, o katerih si očitno ni na jasnem. Če ga je „Vestnik“ kljub temu prinesel, ste torej prav vi s tem že „navzkrižja samo povečali" in zato niste imeli nikakšne moralne pravice, takojšnjemu odgovoru nanj (13. decembra 1964) zaloputniti vrata z izgovorom na nekakšen „tihi dogovor". 4. Kar vi imenujete „novi material", so štirje avtentični dokumenti. Dva sta podpisali isti osebi kot ona ,,Dva dokumenta iz leta 1945", ki ste Kar pa je med nami nergačev, ki zaverovani v neke nemogoče sanje Iščejo zadoščenja svojim osebnim ali klikarskim stremljenjem, se bodo izločili sami, ker si bodo ob domobranski enotnosti naših vrst razbili glave. Tokrat pričakujem vašega odgovora do dne 15. aprila 1965. Lepe pozdrave! Dr. Stanko Kociper Konzorcij ..Vestnika" Itamon L. Falcon 4158 Buenos Aires Buenos Aires, 28. maja 1966. Gospod dr. Stanko Kociper Temperley FNGR Spoštovani g. doktor! Konzorcij Vestnika je na svoji seji dne 23. maja sklenil, da bo Vestnik priobčil Vaš celoten članek škodljivi spodrsljaji. Obenem bo Vestnik priobčil vso korespondenco v tej zadevi, s pripombo uredništva, da ne soglaša s člankom in da zaradi tega zanj ne more prevzeti nobene moralne odgovornosti (v smislu starega jugoslovanskega zakona o tisku). Kakor smo Vam, spoštovani gospod doktor, že sporočili, je naše mnenje, da je članek pisan bolj za pogovor ne za natis. To smo silno milo izrazili, ker smo pač mislili, da boste sami uvideli, da so v članku mesta, ki so žaljiva. Posebno smatramo za žaljivo Vašo ugotovitev, da je Narodni odbor Uprizoril 3. maja 1945 ,.tragično opereto" na Taboru. To je zelo huda žalitev za našega mučenika dr. Albina šmajda, ki je bil eden prvih organizatorjev te „operete“. Tudi se ne strinjamo z Vašo sodbo, da je Narodni odbor pred Bogom in zgodovino prevzel odgovornost za vse, kar se je po 5. maju 1945 zgodilo. Smo mnenja, da takšna krivična ugotovitev nikdar ne bi bila objavljena, če bi pokojni general še živel. Vsa situacija leta 1945 je bila plod večletnega razvoja. General Rupnik pa je v svojem znanem testamentu čisto pravilno ugotovil, da bi tudi po njegovem načrtu večina domobrancev padla. Umrli bi pa bolj častno in lažje smrti. V bodoče prosimo Vas, kakor tudi vso slovensko javnost, da se zavedate, da Vestnik prinaša zgodovino, ne ,pa leposlovna dela z anonimnimi osebami. Kjer je sonce, tam so tudi nujne sence. iNi potrebno, da pokažemo preveliko vnemo za zbiranje obtožnega materiala proti osebam, ki so sodelovale v borbi proti komunizmu. Prepustimo to nalogo tovarišu Sajetu, da bo vendar enkrat prišel z drugim delom svojega Belogardizma na dan x imenikom 12.000 domobrancev, ki so bili likvidirani v Kočevskem Rogu: in Teharjih. Obenem Vam sporočamo, da bomo začeli zbirati material in dokumente, ki ga ni mogel zbrati rajni g. general "Rupnik, ko se je moral zagovarjati pred rdečimi sodniki. Prepričani smo, da bo pri tem sodelovala vsa. emigrantska javnost — tudi še živeči člani Narodnega odbora. Spoštovani gospod doktor! Le,po Vas prosimo, da nam oprostite ostrine našega pisanja. Nimamo namena Vas žaliti, pač pa smatramo za potrebno, da jasno povemo, kakšna bo bodoča smer Vestnika, da bomo vendar enkrat prišli do miru v naši hiši. Vsak pisec se mora zavedati zlatega pravila iz rimskih časov: Heu, emissum volat irrevocabile verbum (Ovid). Prisrčno Vas pozdravljamo. Konzorcij Vestnika Predsednik Edi Škulj 1. r. Člani: Maks Loh 1. r. Podpredsednik Miha Benedičič 1. r. Stane Bitenc 1. r- Tajnik Tone Skubic 1. r. Pavle Rant 1. r. KONZORCIJ VESTNIKA Buenos Aires, 27. septembra J965. SLOVENSKEMU DRŽAVNEMU GIBANJU V ARGENTINI Sporočamo Vam, da je konzorcij Vestnika na svoji seji dne 26. septembra t. I. razpravljal o objavi članka „lzvid o Vetrinjski žaloigri". Ker viri, na katere se „Izvid“ sklicuje, konzorciju v celoti niso poznani, prosimo, da nam v objavo v Vestniku odstopite: Spomine g. polkovnika Vuka Rupnika, Dnevnik g. Drčarjai in „Razna pričevanja". Šele po predhodni objavi teh virov bo konzorcij mogel dokončno sklepati o objavi ,,Izvida", ki predstavlja skupino zaključkov na podlagi citiranih virov. Za konzorcij Vestnika: Anton Skubic 1. r. Edi Škulj 1. r. tajnik predsednik PISMA UREDNIKU NE POTVARJAJMO RESNICE Vestnik št. marec-april 1965 je na strani 70 prinesel ,članek pod naslovom »Povejmo si odkrito". Ta pet in pol dolgi članek je podpisal, toda ne sam napisal Jakob Modic. Prvotno nisem imel namena odgovarjati na to prazno pisanje, končno sem le uvidel, da je le preveč osebnega napada na mene in me hoče celo prikazati javnosti kot lažnika, obenem pa polno sovraštva do naše organizacije TABOR. Na drugi strani pa nas uči demokracije in poje slavo stari Slovenski ljudski stranki Čeprav sem na kratko in dostojno odgovoril na prvi njegov članek v Ameriški Domovini od 5. oktobra 1964, pa zopet s pomočjo iste osebe gloda isto kost. Verjetno ga je preveč zabolelo, ker sem zapisal dejstvo, da je od bivših 19 članov odseka 14 članov pristopilo k Taboru. Sedaj je pa število še narastlo. V članku priznava, da je večina članov odstopila. Dejstvo pa je tudi, da je bil odsek takrat uradno razpuščen. Na občnem zboru Triglava pa smo samo črtali iz društvenih pravil odsek, ker društvena pravila se samo na občnem zboru spreminjajo. Modicu pa je bilo tudi naročeno, da ves tozadevni arhiv izroči tajniku društva, kar pa še do danes ni tega storil. Če se je Modic smatral še naprej za zastopnika in če mu ni bila kaka stvar jasna, zakaj ni raje sklical sestanek vseh članov in bi tam zadevo ponovno razčistili in tako ne bi bilo'treba, da se krajevne zadeve javno razpravljajo v časopisih. Jaz mislim, da smo se posamezniki imeli pravico ponovno organizirati in kakšno napako sem naredil, da sem bil že dvakrat javno napaden v časopisu, ker sem na pobudo članov poslal pooblastilo za občni zbor Tabor. V članku tudi trdi, da sem posameznikom povedal za občni zbor v Torontu na svatbi 5. septembra 1964, torej istočasno kot se je vršil občni zbor. Hotel me je postaviti na laž, pa mu ni uspelo, ker dotična svatba se je vršila teden dni preje t. j. 29. avgusta 1964 tako, da sem imel dovolj časa, da sem poslal pooblastilo pravočasno. Ni tudi res, da sem ga sklical telefefonično. Obratno pa je klical on mene in mi sporočil, da je bil v Lemontu in se sestal z g. Karlom Mavserjem in da je prav, da jaz kot predsednik društva vem za to. Ker me uči pravil, zakaj se jih potem sam ne drži in bi mi sporočil že pred sestankom, saj je bil sestanek napovedan že v naprej. Ob tej priliki sem mu tudi povedal, da me prav nič ne zanima, kaj on dela, kje on hodi, ker odsek itak ne obstoja več. Tudi je radoveden, kako bom vodil v naprej društvo Triglav. Če sem ga vodil uspešno že od leta 1952 — z izjemo dveh let, ker nisem hotel sprejeti predsedstva — pa do danes, ga bcm znal voditi še v bodoče, če bodo člani tako želeli. Do sedaj se nisem še nikoli vsiljeval in sem bil vedno izvoljen soglasno ali z veliko več.ino. Je še več stvari, na katere želi odgovor pa mu bo mogoče glavni odbor Zveze SPB Tabor ali pa prizadeti posamezniki odgovorili, če bodo smatrali Potrebno odgovarjati na to prazno slamo. Naj bo Modic član Vestnika, jaz pa ostanem zvest svojim soborcem Pri Taboru, ker čutim, da Tabor služi še vedno v iste namene, za katere je bila Zveza SPB ustanovljena pred 10 leti. Nadalje sem ponosen, da sem pri Taboru, ker so v tej organizaciji ostali prvoborci invalidi in tudi edini trije borci, ki so se izvlekli izpod trupel in mlake človeške krvi v Kočevsikem Rogu. Prav te invalide in rešence pa Modic v svojem članku javno obrekuje, kar je sramotno in žalostno obenem. Ali res ni imel kaj lepšega napisati našim borcem za 20-letnieo pokolja slovenskih junakov. Westt Allis, v letu junakov 1965. Frank Mejač 1. r Kakor je danes težko izdajati knjige, je nujno potrebno pisati o naši polpretekli zgodovini iz dveh razlogov (morda treh): 1. da začnem s tretjim: da se vsem tistim, ki vse preveč pozabljajo — da ne 'rečem v množini, v prvi osebi: pozabljamo •— osveži spomin na to, kar je bilo; ker mnogi pozabljajo, pri čemer mislim ne samo in ne predvsem, na določeno hibo spomina. . . 2. mladi rod raste, šel je samo skozi „novo“ šolo, vso zgodovino, in zlasti najnovejšo, pozna samo v luči komunističnega nauka in jo torej tako tudi gleda, in pojmuje. Se vedno čakamo knjige, ki bi bila za te ljudi primerna. S. Priče dogodkov med zadnjo svetovno vojno in po njej, dogodkov v slovenskem območju, počasi umirajo in zakon življenja in človeške usode je tak, da najkasneje v osemdesetih letih jče smo optimisti) nihče ne bo več med živimi (na zemlji). Bodoči zgodovinar bo pač gradil na pisani besedi, ki bo ostala. Komunistične literature mu ne bo manjkalo, v zeliko težavo pa bo našel kaj pisanega z druge strani. In če ne bo našel, bo nadaljeval, moral nadaljevati, s komunističnimi lažmi.. . Dolžnost do resnice, dolžnost do tistih, ki so padli kot žrtve, odgovornost pred bodočimi rodovi (gre za, vprašanje, na, čem se bo gradila bodoča, zgodovina) veže in kliče po resničnem, nepristranskem prikazu ene, najbolj burnih, verjetno tudi najbolj bogate dobe naše zgodovine. Tak prikaz, ki bo znal pokazati resnico, resnična dejstva, in ki bo imel pogum pokazati tudi senčne strani (če sami ne bomo nanje opozorili, jih bodo našli drugi, na nas pa bo ostal sum, da tragičnosti in kočljivosti raznih logodkov nismo zajeli. . .). 1. C., Pariz KONZORCIJ, UREDNIŠTVO IN UPRAVA VESTNIKA ŽELE VSEM NAROČNIKOM, BRALCEM IN PRIJATELJEM VESEL BOŽIČ IN MILOSTI POLNO NOVO LETO LETA STRAHOTE ISA IŽAISSKEM (1941-1945) Janez Klemenčič , (Nadaljevanje) I Predpisi za odpošiljanje paketov so bili precej zamotani, da si preprost človek ni mogel pomagati. Na Ig’i je prevzela odpošiljanje Kati Zdravje, ki je za malo odškodnino zavitke pravilno odpremila in odposlala. Imela je kar nekak urad. Pakete je morala odvažati v Ljubljano z lojterskim vozom, toliko se je nabralo vsakokrat. Marsikateremu je bilo rešeno življenje, če bi paket dobil ob pravem času. Odvisno je bilo to od poveljnika. Na Rabu je bil poveljnik neki colonello, ki ni bil človek ampak pes. Ta si je postavil načelo, kolikor mogoče veliko ljudi spraviti s tega sveta. Pošiljk ni oddajal, ljudje so pa umirali od lakote. Ko je Italija razpadla, je bilo na Rabu 14.000 zavitkov, 4.800 ljudi je pa od lakota vmrlo. Zadnji interniranci so hoteli to zver pripeljati s seboj na Kranjsko, da bi ga kazali po vaseh, pa *i je sam žile prerezal. Za mnoge je bila usodepolna strast kajenja. Za cigarete je dal vse, tudi hlebček kruha, ki je bil pravzaprav edini živež na dan, drugo je bilo sama voda. Lakomniki so pa kruh prodajali in kupovali ali obleko ali dragocenosti. Oboji so plačali svojo nespamet s svojim življenjem. 1943 „Quando Marcus Pascha dabit, totus mundus vae clamabit.** Ta pregovor se je letos uresničil. V začetku leta bi ne bilo še tako hudo, če bi ne bilo skrbi za interni-lance. Ti so bili naša skrb noč in dan. Dno 7. januarja smo šli župnik, župan in kaplan na laško poveljstvo. Internacijske zadeve je imel v rokah tašist colonello Valasco. šli smo k njemu za posredovanje. Sprejel nas je, odpravil na kratko. Ukazal je prinesti sezname. Povedal nam je, da bodo iz župnije Tomišel še nekateri poslani nazaj domov. Iz Iga pa nič. Strašna novica, ki jo seveda nismo upali nobenemu povedati. Pogum nam kljub vsemu ni upadel. Začeli smo z novimi prošnjami, delali sezname po vaseh, po taboriščih, pc raznih vidikih. Ko je bil seznam sestavljen, so Lahi zopet hoteli imeti drugače. Žene so zopet hodile okrog, jokale, vzdihovale in tudi veliko molile. Naše stanovitne prošnje niso bile zastonj. Meseca februarja so začeli prihajati tudi Ižanci. Moj Bog, pa kakšni! Komaj senca od tistih, ki so šli. Sestradani in shujšani, da so se komaj premikali. Drugi vsi zatekli in zabuhli. Ti so morali večinoma v bolnišnico, kjer so se hitro f ozdravili. Tudi shujšani so se kmalu okrožili. Seveda niso prišli vsi hkratu in tudi vsi ne. Velika žalost je bila po onih hišah, kamor se še niso vrnili. Posebno je bila velika sedaj, ko so videli shujšane in bolne, zlasti še, če sc povedali, da so njihovi bolni. Računali so s tem, da jih ne bo več nazaj. Interniranci so se vračali polagoma, vrnilo se jih je pa iz vsega Ižanskega precej. Niso se vedeli kam dejati. Komunisti so jih hoteli kar mobilizirati. Tem pa komunistična družba ni nič dišala. Da bi jih s silo ne odvedli, so hodili prenočevat na ižanski grad, da so bili pod laškim varstvom. Ko so se malo opomogli, so se uredili v vojaško četo, dobili so orožje in svojega poveljnika, naj-preje Benkota. Tabo je nastala „Va-ška straža'1. Začetkoma jih je bilo zelo žalostno gledati, ko so še bolehni in shujšani hodili na pohode. Kmalu so se pa opogumili, ker so se jim moči vračale in jih je bilo ' edno več. Dobili so tudi novega poveljnika z imenom Peter Skalar. Mož je bil dober vojak — voditelj in idejen protikomunistični borec, ki se ni bal zvečer moliti naprej rožni venec. Začeli so pridno patruljirati okrog. Prva izguba jih je zadela na Pijavi gorici. Hudo ranjen je bil Pavl; Strle, ki so ga prepeljali na Ig, a je med potjo umrl. Pokopali smo ga na ižanskem pokopališču, govoril mu je v slovo Skalar sam. Boljšega programatičnega govora še nisem slišal. Meseca marca so odkrile ižanske matere skupne grobove pod Krimom. To so bili grobovi onih žrtev, ki so jih postrelili lansiko leto meseca avgusta. Kar je bilo ižanskih faranov, sc jih pripeljali na ižansko pokopališče. Ne vem več, ali jih je bilo 7 ali 13. Krste so bile pa tako neprimerno narejene, da so molele ven roke in noge. Pogled je bil silno odbijajoč. Večinoma smo jih pokopali v skupen grob. Pogreb je bil v nedeljo ali pa 25. marca popoldne. Na pokopališču je bil jok in vpitje, da sem ves čas pričakoval, kdaj bodo prišli Lahi iz Smoletovega bunkerja in nas vse spodili iz pokopališča. Sedaj so pa tudi Želimljani začeli iskati svoje žrtve. Odkopali so jih. Ti so pa boljše pripravili. Pripeljali so pravilno izdelane krste in hkrati peljali skozi Ig 24 mrliških krst na pokopališče v Želimlje. To so bili tisti, o katerih so Lahi lagali, da so v Padovi, in da se bodo kmalu vrnili. Ti so dali življenje za pomorjene karabinerje, ki so jih komunisti ujeli pri napadu 15. 5. 1942, o katerem je nadučitelj Flajs rekel, da niti v prvi svetovni vojni ni bil noben napad izvršen tako hitro in tako sijajno. Lahi so medtem utrjevali lg. Napravili so močne bunkerje, obdali vso vas z žico in okopi, da so bili samo trije izhodi: proti pokopališču, Ljubljani, Kremenci. Poljska pot proti Mateni je bila zaprta. Stražili so na bunkerjih Lahi in po en član vaško straže. Četica Vaške straže je namreč imela svoj prostor v mežnariji, da ~i bilo treba vedno iz gradu hoditi k bunkarjem na stražo. Za potovanje v Ljubljano so bili prav taki predpisi kakor prejšnje leto, le da so bili Lahi vedno bolj sitni. Prav tako so tudi brez vzroka zapirali ceste, da nismo mogli iti na polje in travnike. Kadar se je zdelo, p p je bil izhod dovoljen samo od 8 zjutraj pa do 5 popoldne. Na veliko soboto pridem domov od blagoslavljanja. Okrog cerkve nagledam vse zastavljeno. Nova vojaška edinica je privlekla od nekod štiri velike topove in jih umerjala, kako bi jih mogla spraviti k cerkvi. Topove in vozove so razvrstili okrog cerkve, da so bili skoro zaprti vsi dohodi. Prav težko je bilo priti d.) cerkvenih vrat. Prav tako smo se težko uvrstili za velikonočno procesijo. Po praznikih so to nadlogo prepeljali deloma k Smoletu, deloma k šmonu. Eden je bil obrnjen proti Golemu, drugi pa proti Krimu. Vaška straža je delala pohode tu- di v 'hribe. Na Golem so dvakrat ujeli najhujšega komunista Koruzo in še enega njegovega tovariša. Ladri so ju obakrat izpustili. Ko so enkrat hoteli na enega streljati, laški oficir ni pustil, češ da ga bodo drugi dan ujeli. Tako se kaže v malem zveza, ki je bilo med komunisti in Lahi. Dvakrat se je pa pokazalo bolj očitno. Anzelc Anton, ki ima svoje posestvo v Podgozdu, mi je povedal, da so Lahi proti Golemu peljali avto municije, nazaj pa avto mesa. Iz Škofljice proti Turjaku so peljali avto usnja, nazaj so pa peljali avto kož. Domača dekleta so Lahi pustili na miru. En par bolj razvpitih so malo raznesli jeziki po vasi, pa še o teh sc ne ve, kako je bilo. Pač pa so si vozili svoje cipice iz Ljubljane. Okrog frančiškanske cerkvice je bila roba naprodaj. Enkrat so pripeljali na avtu take 17 in 18 let stare zgub-ljenke. Domača policija je pa vse skupaj nagnala nazaj v Ljubljano. Tudi oficir, ki je čez zimo stanova' v župnišču, ni bil v tem oziru nič boljši. Enkrat smo videli, kako je zjutraj ena taka zgubljenka šinila mimo kuhinjskega okna. Oficir, ki je poveljeval kanonir-jem ni več stanoval v župnišču. Tu smo imeli sedaj mir, dokler so bili Lahi v vasi. Veliko razburjenje je bilo 17. maja. Ta dan je šla laška posadka v Iško vas in vse ljudi izselila. Ravno sem hotel iti na poveljstvo v Javornikovo hišo, kar zagledam celo vrsto voz z raznimi vpregami. V začetku se nisem dosti menil za to, pogledam okrog sebe in zagledam Sedejevo mater, ki mi je povedala, da so morali vsi zapustiti vas. Kar so si po požaru napravili in kar so imeli ži- veža, so naložili na vozove in vse odpeljali na Ig. Glavni zbiralni prostor je bil določen pred gostilno Grbec. Ljudje so se morali zglasiti sami, prijaviti število živine in množino živeža. Sedejevo družino sem kar napotil na župnijsko dvorišče. Tem Lahi niso branili, drugim na niso dovolili drugam kakor pred Grbca. Iško vas so izselili popolnoma. V vasi je ostal samo Sedejev oče, ki je bil tako bolan in slab, da ga ni bilo mogoče prepeljati. lJu-stili so pri njem tudi ženo, da mu je stregla. Nastala je spet težavna naloga, kam spraviti pod streho ljudi in živino. Kateri so imeli kakšne sorodnike na Igu, so si sami preskrbeli stanovanje. Veliko jih pa nobeden ni mogel sprejeti, ker imajo vaščani po hišah malo prostora, drugim so Lahi dovolili, da so se premaknili k sorodnikom v druge vasi. Mnogi pa si sami niso mogli pomagati, tem je bilo treba preskrbeti stanovanja. Za prvo silo smo jih precej spravili pod streho v poslopju Kmečke hranilnice in posojilnice, kjer so preje stanovali laški vojaki. Malo so godrnjali, ali sila kola lomi. Uredili so si svoja bivališča, hkrati pa iskali stanovanja drugod, ki so ga sčasoma večinoma tudi dobili. Polje so pa smeli hoditi nazaj obdelovat. Na ižanski posadki vaške straže se je nabralo dosti članov. Oni iz Tomišlja so bili nekako nejevoljni, da varujejo Ižance. Tudi poveljstvo ni bilo edino. Da se vse te neprijetnosti rešijo, se je ustanovila posadka v Tomišlju. Moštvo so tvorili večinoma Tomišljani, poveljstvo je prevzel Skalar, na Igu je pa ostal za poveljnika Skubic. Sedež je posadka imela v tomi- šeljski šoli, ki so jo zavarovali z žico. Okrog cerkve so posekali drevesa, da se ne bi mogli približati komunisti. Uspehov posadka ni imela posebnih, ker ni imela prostih rok. Hodila je na pohode, napadati ni smela, tudi iz položaja niso smeli streljati, le če bi bili napadeni, bi smeli rabiti orožje. V tem se vidi, kako so bili Lahi pod vodstvom komunistov. V Iški vasi je bil to pomlad vod fašistov. Teh narednik je hodil v gozd pod Krim na pomenke s komunisti. Dekle Pavla Kete, mi je povedala, da to prav gotovo ve. Spomladi leta 1943 je bila ustanovljena tudi postojanka na Pijavi Gorici. Ta je bila sestavljena samo iz tujega moštva, ker Pijavčani niso bili za vaško stražo. Poveljnik je bil iz Device Marije v Polju. Položaj so imeli silno neroden, ker je v kotlini. Okrog cerkve in gasilskega doma so se utrdili z bunkerji in obdali z žico. Glavno taborišče so imeli v cerkvi. To postojanko so postavili Lahi zato, da je varovala laško posadko na Škofljici. Ravno iz tega razloga so jo postavili tudi v Zalogu nad Škofljico. Hudo preiskušnjo je prestala posadka na Pijavi Gorici meseca avgusta. Komunisti so napadli. Napad je pa trajal vso noč. Posebno goreče so bile komunistke, ki so izza varnih vogalov zmerjale vaško stražo in jo pozivale k predaji, navduševale so pa svoje borce, da naj vsa belogardiste pokončajo. Bili so tako blizu skupaj, da bi se lahko celo klofutali. Pokalo je vso noč. Zjutraj se je kadilo, kakor da gori vsa vas. S strahom smo pričakovali poročil, ker smo bili prepričani, da mora biti večina posadke mrtva, vas pa razvalina in pogorišče. Končno smo dočakali, da je prišel laški avto, ki nam je povedal izid. Koliko mrtvih ? Nobeden. Ranjenih? Štirje. Hudo? Lahko. Komunisti so razdrli mostove, da Lahi niso mogli priti takoj na pomoč. Najbrže se pa Lahom samim ni posebno mudilo, prišli so šele zjutraj. Drugi dan sem šel hrabro posadko pogledat. Utrdba je bila precej razbita. V glavni bunker je priletela mina in ga popolnoma raznesla. Pa vendar se je vojak rešil. Gasilski dom je bil zgoraj požgan, spodaj so bili pa v kritju brambovci. Tudi tem se ni nič zgodilo. Okrog cerkve vse razbito. Cerkev vsa črna in zakajena. Požgana je bila Pristavčeva hišo. Pristavca samega so na vsak način hoteli dobiti komunisti v roke, pa ga je žena rešila na ta način, da ga je pod svinjaki zakidala v gnoj. Razdejana in požgana je bila Skubičeva-Bezlajeva hiša. Gospodarja so pozvali, da naj jim da denar. Nekaj ga jim je dal, nekaj so ga pa sami staknili v kleti. Hišo so izropali popolnoma, odgnali vso živino, drugo premoženje pa požgali. Ravno tako so tudi požgali pri Jam-niku-Petriču. Skubica in Petriča so odpeljali na Golo. Kadarkoli so se komunisti zadrževali okrog Mokrca, so imeli glavni stan v Škrilju pri Glavanu, bolnišnica je bila pa na Golem pri Zotoviki. Svoje žrtve so najpreje pripeljali tja, imeli tam zaprte, jih zasliševali, potem pa, kakor je bila sodba. Petrič se je vrnil nazaj domov, Skubic pa ne več. Ustrelili so ga v grmovju na Golem. Njegovo truplo smo pozneje prepeljali na ižansko pokopališče. (Bo še) (Nadaljevanje) OB DVAJSETLETNICI IZ ZAPISKOV ZAKEŠKEGA ŽUPNIKA »Ni najhujše, da so požgali domove," je pravkar pravil, »najhujše je, da so zverinsko poklali toliko naših ljudi. Od 13. septembra, ko so Nemci ubili Petra Petrovčiča iz Ore-hovlja, pa do včeraj smo našteli kakih petdeset padlih na ozemlju naše župnije. V Bukovici ne bodo nikoli pozabili strašnega 15. septembra, praznika Žalostne Matere božje, ko so tamkaj divjale ogorčene borbe, v katerih so Nemci pokosili toliko naših ljudi. Med drugimi so padli Jožef in Marij Furlan iz Gabrovice pri Proseku, Marta Daneu s Kontovela in Alojzij Mihelčič iz Dutovelj. Še težje žrtve je utrpela Volčja draga dne 19. septembra, ko so nemški tanki in minometalci nepretrgano bruhali ogenj in jeklo, kot bi se bilo odprlo samo peklensko žrelo. Po končani bitki smo spravili na varno preživele ranjence in zagrebli pobite. Zaradi stalne nevarnosti, da :e Nemec vrne, nismo jim utegnili izkazati dolžne časti, večinoma smo jih pokopali, kjer so padli. Tako smo pokopali kar v gozdu, kjer so ležali, Antona in Jožefa Brankoviča iz Volčje drage in Metoda Furlana iz Bukovice, in kraj hiše, kjer se je zgrudil, Jožefa Brumata iz Bukovice. Za nekatere padle, čeprav oddaljene, smo ugotovili, kdo so, mnogi so pa ostali nepoznani. Tako smo dognali istovetnost dveh padlih z Otaleža, Petra Trevena in Antona Rejca, nikakor pa nismo mogli prepoznati kar dvanajst partizanov, ki zdaj počivajo v istem grobu..." Govornik je za hip utihnil. Z roko se je zagrabil za glavo, si zastri oči, nato pa nadaljeval: »Zdaj pa dohajajo vesti o drugih naših domačinih, ki so padli širom dežele, nekdo na Vojščici, drugi na Otlici in spet drugi pri Železnih vratih nad Dornberkom. Skoro v vsaki hiši jokajo nad padlim ali trepečejo nad pogrešanim. Vsi pa imamo isto željo, da bi se ozračje vsaj toliko umirilo, da bi vse naše pokojne lahko prenesli na domače pokopališče in jih pokopali v posvečeni zemlji." »Trdo nas je udarila božja roka!" je potrto vzdihnil Lipe, ko smo odhiteli proti Prvačini. »Le kje smo se Slovenci tako pregrešili, da nas je Bog tako kaznoval!" — »Stiske in nadloge niso vedno kazen za greh!" sem ga zavrnil. »Sveto pismo izrecno poudarja, da sta bil Job in stari Tobija pravična in krepostna moža, a se je prav nad njiju izdivjal pekel. V ozadju še tako bridke katastrofe moramo gledati delovanje neke višje sile, Boga, ki prav s preizkušnjo opominja človeka, naj gre vase, presodi svoja pota in preišče odnose do Boga, svojega Stvarnika, in jih vskladi z njegovo sveto voljo." »A če je res," je vztrajal Lipe, »da božja Previdnost deluje v življenju posameznikov in v zgodovini človeštva, kako je to, da zdaj zmagujejo nasilniki in zlobneži? Le zakaj prevladujejo temne brezbožne sile?" — »Neskončno modri Bog ima svoje načrte," sem povzel z razlago, »zunanji dogodki in zgodovinski pretresi so le gradivo v božjih rokah za njihovo uresničitev. Naj bodo narodi še tako zmagoviti, naj bo njihovo orožje še tako silno in njihove armade še tako bliskovite, naj imajo še tako daljnosežne zavojevalne naklepe, izvršili jih bodo le toliko, kolikor jim dopusti Bog. Ko bodo hoteli prestopiti od Boga jim določene meje, jih bo Bog zavrnil in njihovo gospostvo se bo sesulo. „Ob večernem časi, glej, strahota! Preden zasveti jutro, Hitlerju zaklical: „Do tu in ne dalje! Podaj račun o svojem hiševanju!““ V tem smo se približali stranski poti, ki zavije v Prvačino. Bližala se nam je gruča črno opravljenih žensk, zasolzenih in potrtih, kot bi se vračala s pogreba. „Saj prihajate iz Gorice? Iz zbirnega taborišča?" so nas nagovorile. Ko smo pritrdili, so nas povpraševale po usodi ta-mošnjih odpeljancev. Nismo jim mogli veliko povedati, ker onih oseb nismo poznali. „S pogreba, kaj?“ jih je Krištof vprašal. „Mar ste imeli več žrtev ?“ — „Vse solze smo izjokale. Docela otopele smo. S pogreba hodimo na pogreb! Moj Bog, kako je to grenko!" je spregovorila ena izmed njih. In je nadaljevala: ..Pomislite! Pri nas na Gradišču so Nemci samo 25. septembra poklali kar štiri moške: tri Kerševane, Edvarda, Jožeta in Rudolfa, ter Dragotina Žnideršiča. Pravkar smo tu v Prvačini pokopa!, še druge pobite sorodnike." Sočutno sem se ozrl po objokanih revah in iskal besedo tolažbe. „Kaj vse smo tu v Prvačini prestali te dni," si je brisala solze neka domačinka, „kake strahote, kake grozote! Začelo se je v soboto, onega strašnega 25. septembra, ko so Nemci pobili Antona Lisjaka iz Ža-lošč. Nato je sledil teden groze in trepeta. Nemški tanki so se kot peklenske pošasti razlezli na vse strani, z vseh kotov so regljale strojnice in pokale puške. Poskrili smo se in medleli v pričakovanju najhujšega. Nemške patrulje so preiskovale domove, odpeljale so več ljudi in tudi gospoda župnika. A mnogi so padli kot žrtve nemške krvoločnosti: v nedeljo Ambrož in Andrej Sulič pa neki moški iz Trsta, Ernest Leban se je menda pisal; v torek Rihard Saksida, Ernest in France Gregorič; včeraj pa še Miroslav škarabot. Nič čudnega, če se po naših domovih razlega krik in jok, če naše oči nimajo več solz, če so naša srca do smrti žalostna. Pa mislite, da je konec prelivanja krvi ? Sam Bog ve, kaj nas še čaka!" Iz gruče črno oblečenih žensk je stopila tik predme častitljiva starka, suha in koščena, iz oči, ki so ji gorele v čudnem plamenu, je žarela ogorčenost. „Gospod župnik!" je zaklicala z jekleno mrzlim glasom, da me je streslo. „Kar so počenjali Nemci, streljali ljudi kot zajce, ropali, razbijali in požigali, je zločin, je črno hudodelstvo. Nimam dovolj izrazov, da bi primerno obsodila tako početje in vkovala za vse čase nemški okrutnosti žig sramote. Toda v srcu me grize in kljuje neka druga bolečina, nepopisno bolj skeleča, neizrekljivo bolj uničujoča. Tujec je ♦ropal, požigal in moril, a je tujec! Tu v Prvačini pa so naši slovenski ljudje, naši partizani zverinsko poklali vso Suličevo družino: Andreja, bil je železničar, ženo Jožefo Bric in njeno sestro Angelo, in kar je najbolj strašno, tudi obe hčerki, 23-letno Zorko in še mlajšo Marico. Tudi sestrici Zorko in Marico sa zaklali!" Zona nas je spreletela. Bledi in trepetajoči smo zrli v starkin koščeni obraz, v na široko razprte oči, iz katerih so švigali plameni gneva in obsodbe. Prst je dvignila proti nebu in zavzeto ponovila: „To so storili slovenski ljudje svojim slovenskim bratom!" Strogo nas je pogledala in nato preteče govorila: „Uboj je greh, a bratomor je sedemkratno težji greh. In če vsaka po nedolžnem prelita kri vpije v nebo za maščevanje, vpije s stokrat močnejšim glasom kri nedolžnega Abela, po bratu prelita!" Roka ji je trudno omahnila. Starka je sklonila glavo, zaprla oči in presunljivo dostavila: »Nesrečne žrtve! Več kot deset dni je, odkar so jih pobili, zakopani so v neposvečeni zemlji in nihče nima poguma, da bi jim oskrbel cerkveni pogreb, da bi vsaj njihove izmučene kosti počivale v šeni križa!" V ruši me je zapeklo, kot bi mi bila z razbeljenim železom vanjo vžgala strašni izrek, da po bratu prelita kri kriči k Bogu s postoterjenim krikom. In zazdelo se mi je, da slišim, kako se z vse naše zemlje dviga k nebu en sam strašen krik, krik po nedolžnem prelite krvi. Vsa Goriška, vsa Primorska, vsa Slovenija se kopljejo v slovenski krvi, ki jo prelivajo rodni bratje. Padajo neštete nedolžne žrtve, po rokah lastnih bratov, padajo, njih kri pa vpije v nebo za maščevanje. PARTIZANSKE ŽRTVE V OPATJEM SELU Pot smo nadaljevali globoko sklonjeni, kot bi nam na ramenih težila gora prekletstva. »Mrazi me!" je ti-homa spregovoril Maksim. »Uboj je greh, bratomor .pa je sedemkratno težji greh, je klicala starka. Ta starkin klic mi je priklical v spomin prav tako tragičen primer, ki se je dogodil v Opatjem selu in o katerem so z grozo pripovedovali Kraševci v jahalnici." »Tudi v Opatjem selu?" sem se zdrznil. „I)a!" je prikimal Maksim. »Kako resnična je božja pretnja, da kri kriči po krvi, zločin po zločinu! Bilo je 10. septembra, takoj po italijanskem zlomu. Kot drugod po naših vaseh, so tudi v Opatjem selu noreli od veselja in vzklikali svobodi. Pa je neko 16-letno dekle, Vilma Ferleti.č, v svoji mladostni objestnosti strgala tovarišici trobojnico, jo vrgla ob tla in baje stopila nanjo. Vstal je hrup; da tepta narodno zastavo, so vpili. Čemuš Gotovo ne iz kake posebne hudobije. To je bilo dovolj, da so še isto noč sklenili njeno likvidacijo. Naslednje dopoldne, 11. septembra, jo je prišla iskat partizanska patrola, češ da jo peljejo na višjo komando. A so jo peljali le malo izven vasi in tam v neki dolinici ustrelili in pokopali. Starši niso nič vedeli kje. Si lahko predstavljate, kako jim je bilo hudo. Oče se je tu pa tam nepovoljno izrazil o tem zločinu, morda tudi zagrozil, da se bo maščeval. Komu bi ne zavrela kri, če mu po nedolžnem odvedejo hčer in ustrelijo ? Ker so se tiste dni nekajkrat pokazali Nemci na kratkih obiskih, se je partizanska komanda najbrž ustrašila, da bi jim užaljeni o,če utegnil kako škodovati. Zato so sklenili obračunati tudi z njim in ženo. Neko noč nato so udrli v njuno hi