NASI ZAPISKI SOCIALISTIČNA REVIJA. Št. 3-4. (Marc-April.) , LETO X. VSEBINA: HENRIK TUMA : NAŠ PROGRAM. — HENRIK TUMA: KARL MARX. — KARL MARX IN BALKANSKO VPRAŠANJE. — SRETEN JAKŠIČ, Sarajevo: POLIT1ČKE PRILIKE U BOSNI I HERCEGOVINI POSLIJE ANEKSIJE. — PREPELUH-ABDITUS: SOCIJALIZEM DRŽAVI. — ADA KR/STAN: O ŽENSKEM GIBANJU. — ANTON DERMOTA-. REVOLUCIJA-EVOLUCIJA-REFORMACIJA. — M. ČOBAL, Zagorje. ZDRUŽEVANJE RUDNIŠKEGA KAPITALA. — R. GOLOUH: MARKS. _ _ _ _ _ PREGLED. — — — — — UREDNIK IN IZDAJATELJ: Dr. HENRIK TUMA V GORICI. - - - LASTNIK: KONZORCIJ NAŠIH ZAPISKOV. - '• - V GORICI 1913. TISKA : »GORIŠKA TISKARNA" A. GABRŠČEK. Naši Zapiski izhajajo vsak mesec. Naročnina: Za Avstro-Ogrsko za vse leto iK 5 s poštnino vred, za pol leta in za četrt leta sorazmerno; za Nemčijo K 5’80. za ostale države K 6’40. Posamezna številka 42 vinarjev. Za organizirane delavce in dijake na ,leto K 3’60, posamezne številke 30 vinarjev. Celi letniki 1911 in 1912 po 2 kroni 50 vin. in poštnino. Rokopisi in časopisi v zameno naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina .in reklamacije pa na upravo Naših Zapiskov. To številko poslali smo vsem dosedanjim adresatom ter priložili poštno položne liste za plačilo zaostale naročnine. List pošiljali bomo naprej le onim adresatom, ki poravnajo naročnino. Kedor ne želi lista prosimo, da vrne to številko nazaj. Za uredništvo in upravo Dr. H. Tuma. Naš program. Kakor filozofija v proletarijatu najde svoje gmotno, tako proletarijat v filozofiji svoje duhovno orožje in kedar udari strela misli temeljno v naivna ljudska tla izvrši se emancipacija Nemca v človeka.... emancipacija Nemca je emancipacija človeka. Glava te emancipacije je filozofija, nje srce je proletarijat. Karl Marx. Nemško-francoski letopisi 1844. Ob trideset-letnici smrti Karla Marxa, ustanovitelja modernega socijalizma, se z zadoščenjem zavedamo, da so »Naši Zapiski« kot prva slovenska moderna socijalna revija stopili v deseto leto in da so z današnjo številko postali socijalistična revija. Ustanovitelji Naših Zapiskov, moramo se jih danes s posebno hvaležnostjo spominjati, Kocmur, Linhart in Prepeluh bili so proletarci. Zelja po samoizobrazbi in znanstvenem spoznavanju gnala jih je samouke, samorasle zapisavati svoje misli. Meseca julija 1902 izšla je 1. številka Naših Zapisov. »Skromen enostaven stopa pred Vas prvi zvezek »Naših Zapiskov«... ne v zavoju vinjet, proletarsko dete stopa pred Vas in v duhu že vidimo, kako majate z glavami, kako skeptično prelistavate teh par strani... Eh, ne bodite tako skeptični! Saj pojde, ker mora iti! Moderni svetovni nazor širi svoje zmagovite peroti... v zraku vibrira že revolucija ... Kaj hočemo? Kitajski zid duševnega konservatizma, ki leži kakor težka ■mora v dolinah slovenskega gorovja hočemo pomagati podreti. Luči, — več luči! Kaj hočemo? Učiti se hočemo, zmisel za socijalno stremljenje hočemo širiti, povedati, da izumira stari »Ego«. Socijalizem prodira zmagovito ... Taborišče mladih, vrlih, krepkih duhov hočemo ustvariti; polna življenja in ekstaze je naša mladina — prostosti tej mladini!... ne stopamo pred Vas v obleki prerokov, duhovnikov in modrijanov. Le par prevzetnih grl Vam pravi: »Morda smo optimisti, a če izdamo le par zveskov, storili smo korak naprej. To naš iprogram. In če nas doseže usoda vsega živega... potem porečemo z 'beraškim ponosom nizozemskega genija Multatulija: Slovenci, to ni naša sramota!... To je Vaša sramota!« Prva teoretika \n inteligenta pristopila sta dr. Anton Dermota in prof. Karl Lončar. S svojim znanjem in delavnostjo dajala sta v družbi s Prepeluhom skoraj smer Našim Zapiskom. Stala sta na stališču realizma češkega univerznega profesorja K. Masaryka, katerega so primenili domačim tlom. Instinktivno, deloma hoteč stopili so na socijalno polje in Naši Zapiski v svojem lazvoju kažejo od leta do leta večjo zavednost v socijalni smeri. Po prirodnem razvoju iz danega realnega socijalnega stališča morali so danes Naši Zapiski postati socijalistiena revija. 2e v poslanici slovenski mladini: »Kaj hočemo?« začrtali so si bili masarykovci svojo pot in postavili program. Njih delo v Naših Zapiskih bilo je praktično izvrševanje na shodu 12. 9. 1900. sprejetih smeri, ki je polagoma iztekalo in izteklo v socijalizem. »Nezadovoljnost z žalostnim položajem slovenskega ljudstva, nejasnost stremljenja slovenske vodeče inteligence, je gonilni vzrok, ki nam je rodil spoznanje, da moramo najprej seibe vzgajati, najprej reformirati naše ljudi. Prvo sredstvo je samo-izobrazba. Po tej hočemo spoznavati smisel in cilj življenja. Zato hočemo proučevati vse pojave človeške kulture. Hočemo spoznati bistvo religije. Politika nam je znanost, politika nam je delo. Vse politično delovanje moramo opirati na kulturni temelj. Socijalno vprašanje stoji imperativno pred nami. Socijalno vprašanje nam je etično vprašanje. Narodnost je prirodni element, a narodnost nam ni malik, zato mednarodnost postaja prirodnejši fakt, nego negacija narodnosti, ampak kot solidarnost in narodna strpnost sredstvo v dosego kulturnih ciljev. Kritično gledamo na slovansko vzajemnost, tudi v Slovanu vidimo najprej človeka. Zahtevamo zase in od drugih kritičnosti, odkritosti iin svobodne besede. Za seboj imamo srednjeveški u n i v e r iz a 1 i z e m, kateri individuva ni poznal, kateremu je veljala le celota, ki je dobivala svoj viden izraz v cerkvi. Iz odpora proti zatiranju svobode individuva je reformaaija in renesansa preko absolutizma in francoske revolucije privedla do individualizma, ki proglaša, da je individuum sam sebi namen, kar mora vesti do liberalizma. Danes liberalizem nima več naprednega značaja, ampak je reakcionaren, ker hoče zadržati razvoj napredka. Liberalizem je izpolnil svojo nalogo, ko je premagal v mišljenju univerzalizem, v gospodarstvu fevdalizem. Liberalizem je v verskem vprašanju indiferentizem, enostranski racijonalizem, zanikuje verski in etični zrni sel življenja. Liberalni nacijonalizem je nacijonalni egoizem, ki zatira druge narodnosti. Klerikalizem je naslednik srednjeveškega univerzalizma, praktično izrabljanje religije 'in etike v namene posameznikov. Moderni človek je nehal verovati krščanskemu supra-naturalizmu, zato se tembolj .zateka k pozitivni strani krščanstva, k Ijubazni do bližnega. Krščanstvo je polag antike, katero je obnovila renesansa, drugi temeljni del vse moderne (izobrazbe. S o c i j a 1 i z e im je smeri individualizma nasproten. Povdarja celoto človeške družbe ter individuum -podreja tej celoti. So-cijalizem vidi prirodno neenakost moža dn žene, ki sta v rodbini dala prirodni temelj družbi, poleg ite neenakosti pa velja še umetno postavljena neenakost v družabnem redu in to ihoče socijalizem odpraviti. Socijalizem naše dobe je marksizem. Marksizem je filozofičen sistem. Temelj, na katerem sloni, je historični ma-terijalizem: ideje ne dajejo nobene smeri, ker vplivajo vselej gospodarske .razmere na postanek idej. Tega materijalizma ne sprejemamo. Čutimo pa pravičnost političnih in socijalnih zahtev s o c i j a 1 n e demokracije, zato čutimo tudi naravnost moralno dolžnost, da te zahteve podpiramo. Ob enem pa priznavamo, da se je klerikalizem v soaijalnem vprašanju povspel nad liberalizem. Priznavamo v socijalistiomi mednarodnosti ugoden korektiv narodnega šovinizma in egoizma, katerega liberalizem tako izrablja v svoje namene, kakor izrablja religijo klerikalizem. Danes vlada v marksizmu kriza, majejo se filozofični temelji socijalne demokracije. Gre zato, ali je mogoč v socijalni filozofiji razvoj, meščanske stranke so pokazale, da niso več zmožne razvoja in življenja. Vsaka kriza pa najde izhoda v revoluciji ali evoluciji. Potrebujemo revoluciije v svojih mislih in srcih, potrebujemo korenite socijalne reforme. Ne vednost ampak mišljenje 'bodi namen umske izobrazbe. Vsa novodobna vednost pa iima od Bacona dalje praktičen značaj. Izobrazba in vzgoja postaja socijalna vzgoja«. Naši Zapiski so pod temi načelli vršili imenitno svojo nalogo: budili inteligenco in pripravljali tal socijalizmu. Ustanovitelji Naših Zapiskov so tizšli iz realizma Masarvkovega, pot je vse one, ki niso izgubili izpred oči realizma, katere ni egoizem odtrgal od 'Samoizobrazbe in od stremljenja naprej, pripeljala v so- cijalno demokratično stranko kot predstavrteljico socijalizma. Tako so danes Naši Zapiski postali znanstveno glasilo socijal-demoikratične stranke. Poleg Naših Zapiskov kot predhodnice socijalistione revije nastopila je druiga revija slovenske inteligence, ki nosii po:nosno ime »Veda« ter hoče podajati probleme modernega znanstva. Veda 'bi bila v tej smeri nujna potreba in nam je stvaren dokaz napredka slovenske inteligence. Naši Zapiski niso bili ustanovljeni v to svrho in kot socialistična revija se ne morejo gibati le v okviru znanstvenih problemov, njih smoter so v prvi vrsti praktični problemi javnega življenja. Aiko Veda, zvesta svojemu imenu in brez političnega ozadja, ostane vzgojna sila naše inteligence, Naši Zapiski kot socijalistična revija smatrajo isto kot vsporedno sotrudnioo pri vzgajanju naše inteligence in našega proletarijata. Tekmovaje z Vedo nastopila je Napredna Misel. Dasi napredna, stopila je zadnja na plan. Nosi očitno znake politične smeri in svobodomiselnosti. Ker pa je pri aikituelnih problemih nujen zahtevek jasnosti im cijlnosti in je gola naprednost nasebi že nejasnost i;n negotovost, Napredna Misel do danes ni še utemeljila potrebe svoje eksistence. Napredna je Veda, napredni so Naši Zapiski in napreden je tudi klerikalni Čas, in rekli ibi bolj napreden od najmlajše revije. Napredek je gibanje v smeri razvoja. Iščemo ga mi socijalisti iz realnih tal ekonomičnega socijalnega življenja; išče ga »Veda« stoječa na stališču modernega znanstva; išče ga »Čas« stoječ na umovanju preteklih vekov, a tudi skušajoč najti metodo spojiti staro in novo, misticizem in realnost. Spoštujemo vsako resno stremljenje, zato sta nam »Veda« in »Čas«, prva kot solboriteljica, druga koit (nasprotnik, sotrudmka pri socijalni vzgoji. Ne bojimo se jakega in resnega nasprotnika, naj nam dviga pogum in spoznanje, vemo, da zmaga oni, ki zajema svoje misli iz realnosti in jih pretvarja v gibanje in delo. Le iz spoznanja biti, ki nas obdaja izven nas, le sledeč resnicam, katere smo črpali iz tega neusahljivega vira, le misleč, hoteč iz življenja in za življenje vidimo 'znamenje napredka, smo gotovi zmage. Vse poleg tega je egoistično tekmovanje iiz raznih interesnih sfer v prospeh posameznikov in posameznih skupin, ti so naši zoperniki. In teh se ne 'bojimo! Kjer ni spoznanja iz biti, ni realnega mišljenja v smeri dela za življenje, tam morajo vladati dogma in nedosegljivi, človeku nepojmljivi cilji. Priznamo, da je oboje potrebno čoveku v onem stadiju, ko ni zrel za samostojno mišljenje in ga vodita instinkt in čustvovanje. Napredek v spoznanju ni nič druzega nego boj za kulturo t. j. vladanje prirode po človeški družbi. Predpogoj je tehnika, poseganje človeške volje vsled spoznanja 'bistva stvari izven ujega in predpogoj tehnike, nadvlada mišljenja nad čustvovanjem. Dokler tehnike ni, je čustvovanje megleno, sili v nevidne daljave ter si stavi calje-fetise kot izraz primitivne fantazije, neznanja, strahu in brezmočnosti. Inteligenca je zrasla iz spaztnanja realnosti in spoznanja, kako je priroda usitvarila 'človeška plemena, jih diferencirala ter v zajemnem križanju, inad- iin podrejevanju med seboj, ustvarila človeško družbo, v kateri šele postane poedinec človek le kot plod rasti in razvoja cele človeške družbe. Človeška družba pa ni izbranih tisočero ljudi, katere sta zgodovina in slučaj postavila na prvo mesto, ampak je v veliki široki masi onih, ki proizvajajo, ki ustvarjajo produkte kulture. Im Begriffe der Associaition vollzieht sich heute nach allgemeinem Eingestandniss der Eortschnitt im Rechte. Ohne Mensehenreoht, herrselit Klas-senrecht im Staate. V pojmu asocajacije izvršuje se danes ,po splošnem priznavanju napredek vsega prava. Brez človeškega prava gospoduje !e razredno pravo v državi, trdi tudi neokantist Cohen. Za nas socijaliste je zveznost duhovnega z gospodarskim gibanjem, ki je temelj prvemu, načeloma neodbitna. Der Zusam-merrcHfig der geistigem mit den zugrunde liegenden wirtschaft-lichen Bewegungen ist grundsatzlich unabweisbar, pravi tudi neokantist Stammler. Ne za vsebino, marveč za enoglasje vsega spoznanja gre pri pristni znanosti — Niicht auf den Inhalt sondern auf die Eimhelliigkeit alles Erkennes kommt es :bei der eohten Wissenschaft an, pravi Staudinger. Le po zdrzni zveznosti vsega mišljenja izhaja ipri-rodno spoznanja — iNur durch den durohgangigem Zusamimenhang des Gedachten kommt die Naturerkentniss zustande. Vsaka izkušnja pa je postajanje, torej je mogoče spoznanje le iz genetičnega. Alle Erfahrung ist Enitstehung also eine Erkentnniss uur aus dem Cienetischen moglich. To je tudi naše stališče spozna v a 1 n e teorije. Der Sozialismus geht nicht restlos in Naturwissenschaft, d. i. in igenetisch-kausaler Erklarumg des Seienden oder Vermutumg des Zukiinftigen auf. Er triigit das Element des Verniinftigen ziehlbewussten Wollens eiin. (Natorp.) Socijalizem ne preide brez ostanka v prirodoznamstvu, t. j. v genetično-kavzalnem razlaganju bivajočega ali domnevanju ‘bodočega. Nosi v sebi element pametnega in ciljnega hotenja. Priznavamo, da brez itrdnosti pojmov ne bi moglo znanstvo ek- sistirati ne enega dne. (Struve) Alle Wiissenschaft beruht auf Hy-pothese, dieses hochsten P.roduktes der Wissenschaft. Vsa znanost spolega se na hipotezo, tega najvišjega produkta znanosti. Kaufcziky. Formalna logika ostaja nam končna naj višja kontrola vsacega mišljenja. A mišljenje mora tudi ustvarjati. Kakor je mišljenje neprestano gibanje našega duha kot odraza neprestanega gibanja vesolstva izven nas, kakor je mišljenje zrcalo vnanje 'biti, enako mora tudi m i š 1 j e in j e ustvarjati. Mišljenje je odraz vpliva vnanjega sveta na človeka, se giblje in obrača iv hotenju kot vpliv človeka na vnanji svet, t. j. dejanje in delo ter končni produkt dela v nepregledni vzajemnosti, kultura. S o c i j a 1 i z e m nam ni le teorija, s o c i j a 1 i z e m nam je tudi realno gibanje človeške družbe v smeri celote in enote. Kakor se je ustanovitelj modernega socijaliznia Kar! Marx, ko je gradil teorijo socijalizma ter položil temelj socijalni vedi, posluževal metode dialektike tako tudi umstveno ne moremo zastopati socijalizma po drugi metodi nego dijalektiki. Tudi nam je prvo sredstvo izobrazba. Iz te hočemo spoznavati smisel življenja. Prva poit k spoznavanju pa nam je razločevanje pojmov o postanku in razvoju človeške družbe, vidimo in najdemo jih s sigurnostjo in konkretno le v razvoju ekonomije. A tudi mi nismo materijalisti, maiterijaliisti-filozofi, razumemo pod historičnim m a t e r i j a 1 i z m o m le oni nauk, da gospodar s >k o gibanje daje temelj duhovnemu, da ideje nastajajo takrat, ko so se spremenili gospodarski temelji, ;k d dajejo človeku e ik s i s t e n z o — le da iščemo zakonitost našega dejanja in spoznanja iz tega, kar nas obdaja in ne iz našega hotenja, ki je posledica prvega. Oblike naše zavesti določujejo se po oblikah biti pravi Marxov materializem — vsa bit odvisna je od zavesti — trdi idealizem. Materija neomarksizma ni to, kar se da tipati in tehtati, ampak vsa realna bit. Na postulate kan-, tovcev (Cohen) odgovarjamo: Novodobni marksizem iztrebil je iz sebe vulgarni materijalizem in metafizični materijalizem. Neomarksizem priznava moč idej, pravice in države, a priznava jih le, ker so se vzrodile iz ekonomičnih razmer. Neomarksizem brez druzega priznava, da je ideja človeštva zvezana z idejo ljudstva in narodnosti, saj je ravno marksizem z ustanovitvijo realne socijalne vede prvi pokazal na narodnost kot produkt prirodnega razvoja človeške družbe. Odklanja pa nejasne zahteve po spoznanju božje ideje, kar je Cohenu in neokantovcem itak le moč dobrega, in so neokantovci v logičnem nasprotju s seboj; ideja božanstva mogoča je konsekventno le iz stališča dogmatičnega idealizma. Zato so nam tudi doslednejši krščanski filozofi. « Neoinarksistični materijalizem nam Cohen v polni meri priznava rekoč: »Eine Nation, die fiir reich und arm versohiiedene Schulen hat ist kein Volk.« Narod, ki ima za bogatina rin reveža različne šole, ni ljudstvo. »Wo die Lebenskraft unterbunden wird, da kann der Wille nicht gedeihen. Der Eudamonismus der Magenfrage bedeutet nichts geningeres als die Fursorge der reinen Ethik fiir die Tatkraft des reinen Wililens.« Kjer je živi jonska sila izp odvezana, tudi v Londonu, marveč general Dibič, .ki je z rusko vojsko primarširal čez Balkan v dolino Marice. In 'ko je Rusija komodno delovala na raztelesenju Turčije, zapadni diplomati niso prenehali propovedati o iposvečenem status quo in o nerazdeljivosti Turčije. Dokler bode ta tradicija temeljni motiv diplomacije zaipadnih držav, toliiko časa .bo devet desetin prebivalstva evropejske Turčije gledalo in videlo v Rusiji svojo oporo, svojo zaščito, svojega osvoboditelja, svojega mesijo. ■Predstavimo si za trenutek, da bi se grško-slovansko prebivalstvo osvobodilo turške vlade; da na balkanskem poluotoku velja režim, iki je 'priimemjen potrebam prebivalstva. Kakšen bi bil takrat 'položaj Rusije? Znano dejstvo je, da se je v vsaki državi na turškem ozemliju, katera je uspela, da postane ali celoma ali deloma neodvisna, takoj razvila jaka antiruska stranka. Kedar se it o 'godi celo v času, ko vazali vidijo v Rusiji oporo iproti turškemu potlačevanju, kaj bi smeli ipričakovati, ikedar bi izginil strah tega ipotlačevanja? Ali bi ne vzplamtela svetovna vojna, kedar bi prenehal turški vpliv na Bosiporu, Ikedar ibi se irazne narodnosti in veroizipove-danja balkanskega poluotoka osvobodile, kedar bi se široko odprla vrata mahinacijam in intrigam protislovnim željam in interesom velevlasti Evrope? — Ta!ko se vpraša klaverna rutina diplomacije. Kako 'pa naj bi iza tako delo ibilii sposobni Palmerstoni, Aberdini, kako toliko ministrov vnanjih poslov na kontingentu — le z jezo morajo misliti na kaj tacega. Dočim je človek, ki zgodovino poučuje, vajen diviti se večni /pramembi ljudske usode, v kateri ni nič stalnega izven nestalnosti, nič neprementjivega izven premembe, kdor je sledil železnim 'korakom zgodovine, odmevi 'katerih grme po razvalinah velikih cesarstev, neusmiljeno -iztrebljajo cele generacije, (kdor ima oči ter vidi, da noben dema-gogioni klic in nobena puntarska proklamacija ne more imeti toliko revolucionarnega učinka, kolikor ga imajo priprosta dejstva ljudske zgodovine, kdor more ipojeti ogromni revolucijonarni značaj sedanje dobe, v kateri para in veter, elektriciteta in tiskarsko črnilo, artilerija in zlati rudnikii v medsebojni zvezi izziv-ljejo več prememb in revolucij v enem samem letu, nego je to iprej storilo celo stoletje, ta se nikakor ne odplaši, da bi si ne postavil zgodovinskega vprašanja samo zaradi tega ne, ker bi njega pravilna rešitev mogla imeti za posledice evropejsko vojno. A vlade s svojo staro modno diplomacijo ne rešijo nikdar te težkoče. Kakor rešitev mnogih drugih problemov, tako je tudi rešitev turškega problema reservirana evropejski revoluciji. Bila bi igra fantazije, ako bi se hotelo skicirati načrt delitve evropejske Turčije. Moglo bi ise zamisliti najmanj dvajset projektov, od katerih bi ibil jeden zanimivejši od drugega. A mi se nečemo oddajati fantastičnim projektom, hočemo Je poskusiti, da na temelju nepobitnih dejstev dobimo obče gledišče za vprašanje. Tedaj pa uvidimo, da ima vprašanje dve strani. Prvo nepobitno dejstvo je, da je poluotok, ki se zove samo evropejska Turčiua pr i r o d n o m a s e 1 j e n j e jugoslovanskega plemena. Od dvanajst milijonov prebivalcev pripada sedem milijonov nanje. 2e 1200 let drži 'to zemljo. Alko postavimo na stran malo število prebivalstva, katero je tudi slovanskega porekla, a si je prisvojilo grški jezik, tedaj ostanejo kot tekmeci Jugoslovanom samo še turški in a rn a vtiski barbari, kateri so že od davna pokazali, da so trdovratni protivniki vsakega napredka. Nasproti njim so Jugoslovani, kateri tvorijo jedro polu-otOka, edini nosilci civilizacije. Oni res še niso konstituirali naroda, a v S rib i ji predstavljajo že močno in razmer no organizirano jedro naroda. Srbi .imajo svojo zgodovino in svojo literaturo. Svojo notranjo neodvisnost imajo od enajst letne hrabre borbe proti sovražniku, kateri je številoma mnogo močnejši od njih. Oni so zadnjih dvajset let kulturno močno napredovali; krščani v Traciji in Macedoniji, Blgari in v Bosni 'jih smatrajo kot središče, okoli katerega se skupijo v bodočih iborbah za neodvisnost. Lahko se trdi, da se neposredni ruski vpliv na Slovane na Turškem iztisne ib o 1 j, ko se učvrsti Srbija in srbska n a -c i j o n a 1 n o s t. Srbija morala ije, da utrdi svoj samostalni položaj kot krščanska država vzeti od zapadne Evrope nje politične institucije, nje šole, njeno znanost, nje industrijske izume. S tem se tudi pojasnjuje anomalija, da je Srbska, četudi pod ruskim patronatom že od svoje osvoboditve sem ustavna monarhija. Kakoršna že si bodi vez krvnega sorodstva in skupne vere med Rusi in Jugoslovani, njih interesi se ibodo križali od onega dne, ko se Jugoslovani osvobode. Trgovinske potrebe, katere izhajajo iz zemljepisnega položaja Obeh dežel stvar pojasnijo. Rusija, kompaktna zemlja brez morske obali proizvaja danes v glavnem agrarne produkte, morda bo pozneje tudi industrijske. Orško-slovanski poluotok pa je dejanski majhnega obsega ali njegove prostrane obali opljuskavajo tri morja, do katerih tudi Ruska eno vlada. Balkanski poluotok je predvsem trgovinska dežela tranzitnega prometa, četudi ima sama najboljših sredstev za lastno neodvisno produkcijo. Ekonomija Rusije stremi za mono- polom, ekonomija Jugoslovanov za ekspanzijo. Poleg tega so tekmeci >v centralni Aziji, kjer iima Rusija najživejše interese, da se prodajajo le njeni produkti, Jugoslovani ipa iimajo že danes največ interesa, ida vvažajo na vz-hodna tržišča produkte zapada. Kako ibi torej Ibilo imogoče, da se ta dva naroda združita? Turki, Jugoslovani im Grki imajo realno več skupnih interesov z za-padmo Evropo nego z Rusijo. In kedar ise železniške proge, katere bi vezale od Ostende, Haver in Hamburg preko Pešta, Belgrad in Carigrad, kakor se to sedaj namerava, izgrade, mora postati vpliv zapadne civilizacije in trgovine na jugovzhodu Evrope še vztrajnejši. Z druge strani Slovani na Turškem silno mnogo trpe od suženjstva, v katerem jih drži mohamedanski razred spahijev, 'ki so ob enem vojaki, katere morajo vzdržavati. Ta vojna posadka zjedinjuje v sebi dve javni funkciji, po eni strani vojaško, po drugi strani pa adminiistrativno-sodnijsko. No, pa tudi ruski vladajoči sistem, kolikor ni kombiniran s (fevdalnimi institucijami, ni nič druzega mego vojaška akupacija, kjer so meščanske oblasti in sodna hierarhija organizirane ma vojaški podlagi in kjer narod vse to irnora vzdržavati. Ako bi kdo mislil, da 'tak sistem odgovarja jugoslovanskemu značaju, ta naj nekoliko pregleda zgodovino Srbije od 1804. Karadjordja, osnovatelja srbske neodvisnosti je narofj odpustil in Miloša Obrenoviiča, ki je neodvisnost obnovil, napodil zgrda iz zemlje za to, ker ista poskušala vvesti nusko-avtokratičen sistem z vsem svojim spremstvom: korupcijo, polu-vojašiko (birokracijo in paševsko eksploatacijo. Evo vam torej proste im definitivne rešitve Balkanskega vprašanja! Zgodovina kakor tudi dejstva današnje dobe kažejo na ustanovitev svobodne neodvisne krščanske države na razvalinah muzilmanskega cesarstva v Evropi. Angleška ne more nikdar dopustiti, da se Rusija dokoplje do Carigrada. Orna im o r a omogočiti o r g a n i z o v a n j e neodvisnega slovanskega česarsitva, namesto o š i b e 1 e trhle Visoke P o r t e. Kdor hoče torej danes pomagati demokratičnim idejam Evrope, ta mora gledati, da z vsemi sredstivi pomaga razvijanju industrije in prosvete, zakonitosti im instinkta za svobodo in neodvisnost pri krščanskih vazalskih državah Turčije. Bodoči mir in napredek človeštva stoji s tem v najintimnejši zvezi. Kadar se resno hoče žeti in ob času, mora se obrniti največjo pažnjo na to, kako se obdelava zemljo in kako se v njo seje seme! SRETEN JAKŠIČ, Sarajevo. Političke prilike u Bosni i Hercegovini posiije aneksije. Anektiranje Bosne i Hercegovine Austro-Ugarskoj stoji u uzročnoj vezi sa uvogjenjem ustava u toj zemlji. I to u dva pravca. Sve veči narodni pokret za ustavna prava, koji se počeo razvijati naročito posiije radniških generalnih štrajikova 1906. godine, pri-siljavao je vlastodršce, da se začnu nositi mišlju o uvogjenju bosansko-hercegovačkog ustava. No to oni nisu htjeli, a valjda, nisu ni smijeli učiniti u jednoj okupiranjoj zemlji; uvogjenje ustava imalo je da prethodi anektiranje tih zemalja. I zbilja, tako je bilo. S druge Strane, posiije mladoturske revolucije i uvogjenja ustava u Turskoj, Austrija se morala požuriti sa anektiranjem bivših turških 'proviincija p rije nego što bi se Turska reformirala, a pošto je tim prevratom u Turskoj Bosna ostala jedrna neustavna zemlja u Evropi, vlastodršcima monarhije se valjajo požuriti sa uvogjenjem ustava. I tako je i bilo. 7. februarja 1910. godine svečano je proglašen »zemaljski ustav (statut) za Bosnu i Herze-govinu«. Nakan toga ove zemlje počinju živeti »ustavnim« životom. No da se ne bi mislilo, da se ovdje radi o stvarnem ustayu, o uvogjenju narodne samovlade i demokracije, potrebno je bar u glavnim potezima očrtati suštinu bosansko-hercegovsikog ustava. Kad to učinimo vidičemo, da taj razvikani bosanski »ustav« u stvari nije ono što se pod riječi ustav razumijeva u kulturnom svijetu. Vidičemo, da se tu radi o jednoj prostoj obmani i naroda in kulturnog svijeta na strani. Ustavno tijelo, sabor, ne donosi u sporazumom s k r u n o m zakone. Svaka zakonska osnova, prije nego što dogje pred sabor, mora da ibude odobrena od vlade u Sarajevu, austrijske i ugarske vlade i od zajedničkog ministarstva financija. Po saborskom riješenju, u saboru se najčešče ne dovoljava da čini i najmianje izmjene, ta zakonska osnova mora da obreda prije pomenute glavne i sporedne vlade, a onda tak ide vladaru na sankciju. Ovo stanje je bivši zajednički ministar financija karak-terisao sa riječima: Žaklju č c i b o s a n s k o g sabora nisu još zakon! Vlada je, po o v o m u, č i n o v n i č k a, neparlamentarna, neodgovorna sa'boru; da nas joj je čak general na čelu. Ona ne zavisi od povjerenja sabora, pa čak može živiti i bez odobrenog budžeta, jer može da troši, po ustavu, budžet, k o j i je odobren za prošlu godinu. Sve budžetarno pravo sabora se sasitoji u torne, što vlada ne smije, da u godini, u kojoj nema odobrenog budžeta, više troši preko iznosa prošlogodišnjeg budžeta. Iz saborske kompetencije je izključeno riješevanje o v o j s c i o carinama i o s p o 1 j n j o j p o 1 i t i c i. Dakie svi t. zv. »za-jedniški poslovi«. Sastav sabora je takav, da feudalni i konservativni elementi imaju najjače zastupstvo. Sabor sačinjavaju 92 člana, 72, birana i 20 virilista. Poslanici se biranju po kurijama (tri) i konfesijama (četiri) i to jednirn izbornim redom, u kome se nalazi sve: obče pravo glasa i cenzus, jednako i nejednako, tajrno i javno, proporcionalno i neproporcionalno, direktno i indirektno, pa čak ima i žensko pravo glasa (za muslimanske bogataške žene)! Od 72 biranifh poslanika pripada pravoslavnim 31, muslimanima 24, kato-licima 16 i jevrejima 1. Prva kurija bira 18 poslanika, druga 20, treča 34. Megju viriliste spadaju vjerske poglavice i predsjednici velikih korporacija. Konfesionalnim sistemom se stvara od sabora crkveni konoil, a kurijakiim sistemom daje se feudalcu (agi i begu) iz prve kurije 42 glasa prema jednom (1) glasu seljaka (kmeta) iz treče kurije. I ovakov »ustav«, koji uzakonjuje narodno bezpravlje, stupnio je u krijepost, i ovakov sabor, izabran u maju 1910., odpočeo je svoj rad. Srbi su poslali jedinstveno svoje poslanike, Hrvati svoje podijeljene na dvije partije, a muslimani svoje, koji su sačinjavali jednu partiju. Srbi u Bosni su elemenat, koji pokazuje dosta sposobnosti za razvitak, ali oni su slabo gledani od vlada, jer predstavljaju za jedan »opasan« elemenat, što je s druge Strane opet razlog, da bi vlastodršci vrlo rado njih zadobili za sebe, kad bi se to moglo postici praznim riječima. Hrvati, koji stoje pod uticajem klerikalizma, koji opet vodi bečku politiku, do danas su bili zgodan oslonac za sprovogjenje vladinih planova, a s muslimanima, koje predvode ieudalci, isti je slučaj, samo u još večoj meri. Prežiivljeli feudalizem još jedino ti vladi nalazi svoga zaštitnika, pošto bi ga narodne sile davno svalile u grob, čak, da je ostala i turska uprava. Jača ruka austrijska zadržala je toga mrtvoca, i vršceči »kul-tumu misiju« ostavila feudalizam (kmetstvo) još i danas da opstoji. Bosna i Hercegovina su zemlje, u kojima se radi sa austro-ugarske strani po najbolje shvačenim »principu« kolonijalne po- litike. One služe kao tržište za austr o-u g a r s k u robu i kao zemlje, iz k o j i h se odnose p r i r o d n e sirovine. Ta politika je pod otvorenim apsolutizmom trideset godina vogjena u najbrutalnijoj formi. Uvogjenjem ustava i otpo-činjanjem saborskog rada trebalo se početi više voditi računa o narodnim interesima i logično, mogao se očekivati jedan konflikt izmegju vlade i sabora, čije riješenje >bi imalo omogučiti ili produženje stare vladine politike ili prouzrokovati zasnivanje jednog novog političkog pravca, koga bi karakterisala borba za napredak i za riješenje zastarjelih, a neriješenih problema u ovoj zemlji. Ovo drugo nije nastopilo. Ustav je ostavio vlast u ruka-ma vlade i prouzrokovao reakcionarni sastav s a b o r a, i to je razlog što je vlaida, i inakoin uvogjenja ustava, bez ikakve smetnije nastavila svoju staru politiku narodnog obezpravljivanja i pliačkanja u korist onih, radi čijih je interesa provedena okupacija i aneksija, radi kojih je uveden ovakov ustav, a to su austr o-u garski kapitalisti i a g r a r c i. Da ispitamo uzroke zbog kojih se sabor pokazao nesposobnim za borbu s vladom. Prvo u sabor su došli u večini muslimanski i srpski feudalci i katolički klerikalci, ko ji najradije paktiraju s vladom, a predstavnika srpske i hrvatske buržoazije, ko ji bi vodili boribu s vladom zbog omogučivanja razvoja domačeg kapi t a 1 i m a ima u saboru manj e, Sabor i u unutrašnjem svome grupiranju, pokazao je do dana-s tri značajnije periode. Prva je ona u početku saborskog rada kada su s v i poslanici radili zajednički, da tako mogju dobiti štogod od vlade za narod i sebe. Tu su glavnu riječ vodili Srbi i Hrvati, a muslimani su išli za njima. To je vrijeme t. zv. »realne politike«, kad su sve saborske grupe sporazumno htjele, da rade sa vladom, da tako saborski rad bude koristonosan. Druga perioda je stvarenje m u s 1 i m a n s ik o-h r v a t s k o g a pakta v vrijeme kad je trebalo primiti vladinu fakultativnu agrarnu osnovu, koja ostavlja bosanskog kmeta, da i dalje robuje. Treča je perioda u stvaranju Bilmskijeve »r a d n e večin e«, u koju ulaze pristalice pomenutog pakta i srpski feudalci oko »Srpske Riječi«. Od početka saborskog rada do danas s vladine se strane radilo, da se stvori vladi poslušna večina, a što je to vladi polazilo tek momentalno. a ne stalno, za rukom, to je uzrok u torne, što vlada neče da daje nikakve koncesije za usluge, koje joj učini sabor. I kao što vidimo, danas, u vrijeme opstanka kakve takve vladine večine u saboru je, mesto napretka, nastupio naza- »o dak. Pod močnim uticajem vlade i zbog njenog korupcionistič-kog djelovanja, kojem potkupljuje poslanike, ona je u unutrašnjim grupacijama u saboru prouzrokovala nazadak, a ne napredak. Pokazivao se tu i tarno i po koji napredak, ima tu i tamo i koja opozicionalna grupa u saboru, ali one nisu tako jake, da vladi zadaju više brige. Te gragjaiTske poliitičke grupe, koje su ‘Svoje političko djelovanje ograničile isključivo na sabor, a u narodu nista ne rade, nisu do danas izašle iz uskog okvira konfesiona-lizma, niti su došle do uvjerenja o jedinstvu našeg čitavog naroda srpskog i hrvatskog imena, bez obzira na vjeru. Ali uz svu bezprimjernu poslušnost sabora prema vladi, ipak naša »ustavna mašina« nije pokazala mnogo sposobnosti za rad. Saborski rad je cesto prekidan krizama, čas radi nekog važni-jeg. a čas radi sitnijeg pitanja. U praksi se najbolje pokazala sva apsurdnost našeg usitavnog sistema, kome je zadaitak, da izposluje narodni pristanak za vladine planove. Sabor je popuštao i popuštao, ali često, i protiv svoje volje nastradao zbog prepletenosti ustavnih odredba i zbog prevelike suprotnosti izmegju narodnih interesa i onoga što vlada hoče. I sada se sabor nalazi 11 takvoj jednoj krizi, u kojoj bi se i našla večina, koja bi poslužila vladi za rasplet krize, ali ne smije, zbog naroda, da se potpuno otvoreno uprezgne u vladina kola. Ako se u ovom slučaju ne bi mogla stvoriti večina, to bi bilo potpuni znak politike popuštanja vladi i to bi moglo dovesti do velikih promjena u našem politiokom životu. Radi se sada o j e z i č k o m p i t a n j u. No o torne kasnije. Da vidimo sada kakvim se važnijim pitanjima bavio sabor u ove tri godine rada i nerada. Tu su pitanja b u d ž e t a, zatim najvažnije agrarno pitanje, onda dolazi željezničko pitanje i u zadnje vrijeme jezično pitanje. Povrh svega dolazi ovdje u s t a v n o p i t a n j e. Ova pitanja 'ističemo kao naj-važnija još i zbog toga što riješevanje svakoga od njih predstavlja čitav dogagjaj u našem političkom životu. A razumije se, u ove tri godine sabor se bavio mnogim zakonskim osnovama, kao n. pr. školskim osnovama, poštanskim štedionicama, šumskim pitanjima, krivičnog zakona itd. itd. Pitanje v o t i r a n j a b u d ž e t a našoj neparlamentarnoj i neodgovornoj vladi 'jeste vrlo komplicirano. Votiranje buidžeta, pored toga što se njima daju sredstva vladi za vogjenje nenarodne politike, znači još i davanje p o v j e r e n j a vladi. No kako naš sabor da postupi sa jednom vladom, sa ikojam je svako nerade-vojan? 1 u želji »radom«, našla se formula. Rekli su: treba glasati vladi budžet, da joj se omoguči, da nešto uradi za narod. 1 velika večina sabora odobri vladi budžet za 1910. godinu. Malo teže je išlo za budžetom za 1911. ali i on bi izglasan, ali sa budžetom za 1912. potpuno zape, jer ga je čak odibio budžetski odbor. Kas-nije se našla neka formula, po kojoj se za 1912. odobrilo vladi naknadno razliku potrebe prema prošloj godini, a pošto su računali, da je vladi odobren budžet za 1911. to se smatralo pitanje budžeta za 1912. »riješenim«. No sada je, kad bi trebao da dogje na dnevni red budžet za 1913. nastala saborska kriza, jer ima znatan dio poslanika u saboru, koji zastupaju stanovište, da se veže junktimom pravilno riješenje jezičnog pitanja sa votiranjem budžeta. Kao što se vidi, na lahak je način izglasan budžet samo u početku saborskog rada, a idučih godina ide to sve teže i teže. jer sabor upravo ne smije, da daje odabrenje za trošenje silnih milijona narodnog novca, kad se narodnim željama ne izlazi u sesret. A mora se naglasiti, da je vladina budžetarna politika vrlo »napredna«, jer je budžet do uvogjenja ustava do sada, dakle za četiri budžetske godine, skočio od 60 na 90 milijona kruna! Pitanje budžeta biče aktualno i zamršeno svake godine, jer nije tako jednostavna stvar dovesti u harmoniju volju narodnoh predstavništva, pa ma kaikovo ono bilo, sa voljom vlade, koja je eksponent bečkih i peštanskih vlastodržačkih krugova. Za agrarno pitanje mi rekosmo, da je u današnje vri-jeme naše najvažnije pitanje, i z>b 11 j a je tako>. Ostavljanje k m e t-s t v a, koje ima potpuno sredovječnu formu, 11 i njegovo uni-štenje, za nas predstavlja mogučnost ekonomskog, političkog i kulturnog razvoja i napretka. T to treba znati kakvo je pravo stanje sa našim agrarnim pitanjem. To pitanje su bili započeli radikalno riješevati kmetovi svojim u s t a n c i m a p r i j e o k u p a c i j e. I ijedan od motiva, kojim se opravdavala okupacija, jeste ibio: treba uvesti red u zemlji i ukloniti u z r o k e n e r e d i m a. No megjutim te nerede naša »kulturtregerka« nije otklonila u k i d a n j e m kmetstva, nego b o j a n e t o m i b r u t a 1 n o m šilom. Kmetstvo je ostalo i dalje, robovanje kmetova agama i begovima tada je bilo blagosloveno austri}skom vojnom šilom. Austrija nije zemlja, koja može služiti za primjer napredne i demokratske države. 'Pa i u Bosni ‘je ona upotrebila reakcionarne politiške metode, upotrebila je sredstva one prave austrijske politike, koju poznaju dobro svi potlačeni narodi u njoj, a naljbolje J ugoslaveni. Austriji i U g a r s k o j Bosna je treba 1 a da zasluži kao sredstvo za prodiranje n j i h o v o g k a p i t a 1 i s t i č k o g i m p e r i j a 1 i z m a, ali ona, k a o agrarna zemlja, n i j e smela š t e t i t i i n t e r e s i m a a u s t r i j s k i ih agraraca i m a g j a r -s k i h f e u d a ! a c a. I zbog toga, da se sprilječi napredak naše agrarne privrede i da feudalni Muslimani budil najbolji asi n n austrijske vlasti, ostavleno je neriješeno kmetsko pitanje. Zbog toga je Austrija u ovoj zemlji provela jednu strašnu reakcionarju i kontrarevolucionarnu politiku. I kad je več bilo zadnje vrijeme, da se ukloni ova rak-rana na tijelu našeg naroda, poslije aneksije i ustava i u vrijeme kad je industrijalizam u Austriji dobio nešto više sinage, naša je vlada došla sa jednim novim nedonaščetom, sa t. zv. f a k u 11 a t i v -n o m a g r a r n o m o s n o v o m, koje je postala zakon po pristanku muslimanskih i srpskih feudalaca i katoličkih klerikalaca u saboru. U torne zakonu se predvigja, da država daje z a j a m kmetovima za o t k u p a k o ga i 1 i beg d o b r o v o 1 j m o (fakultativno) pristane na o t -kup. To znači, da sada seljaci imajo preči iz kmetsko g u bankovno robstvo, ali -i to ako aga hoče. Svojom revolucio-narnom borbom bi kmetovi sebe potpuno oslobodili i prisvojili sebi zemlju, koja je njihova, a evo vlada im nametnu, da i dalje žive od aginske milosti, i da u slučaju otkupa, plačaju masne otplate i kamate. — Agrarno pitanje moglo je biti rvješeno u interesu narodne privrede i naroda samog, da su kmetovi otkupljeni državnim s t e d s t v i m a bez i k a k v e n a k n a d e, k o j i zahtev ije isticala i energično propagirala socialna demokracija. 1 previše je očita nazadnjačka uloga austro-ugarske upravo u pogledu riješevanje tako važnog i uvijek aktuelnog našeg ag-rarnog problema. A kad pregjemo da govorinno io ž e 1 j e z n i č-kom pi tan'ju, o uvogjenju velike željezničke mTeže po Bosni i Hercegovini, čije izgragjivanje zahtijeva 300—400 milijona kruna, može izgiledati kao da se žalijeznice uviode iz istih razloga kao u ostalom svijetu, da se koristi narodnoj privredi i da je to napredan rad. Ako stvar promotrimo izibliže, uvjeričemo se i ovdje o p r o t i v n o m. Zeljeznice, koje je projektovao ministar Bilinski i koje su uz strašnu opstrukciju izglasane u saboru, grade se o n u d a i o in a Ik o k a k o t o z a p o v i j e d a j u interesi a u s t r i j s k g i m a g j a r s k o g imperija-1 i z m a i c. i k ir. v o j is k e. Zato je najbolji dokaz što Au-strija i Ugarska za te željeznice smose 2/3 troškova i što vojni fak tori monarhije naregjuju, da na bosansko-hercegovačkim železnicama mora biti njemački službeni jezik, iz čega se izrodilo kod nas jezično pitanje. Željeznice, koje se grade sa gornjom svrhom i onuda kuda to odgovara interesima bečke politike, neče koristiti 'narodmoj orivredi, koja je sputana u dkove neriješenim agrarnim pitanjem. Razviljene željeznice če uspješnije dovoziti na naše pijače kapi-tal is tičke produkte i odvlačiti prirodne sirovi ne. To je u b i-j a n j e, a ne pomaganje narodne privrede. 1 zato je u ovome pitanju socijal-demokratska stranka zaiuzela ovo stanovište: p rij e u is v a j a n j a velikih ž e :1 /j e z n i č k i h p 1 a n o v a treba izvršiti r e v i z i j 'U ustava i u k ii n u t i kmetstvo. To znači: nama treba razgranata željeznička mreža onda kada če njima gospodariti narodno predstavništvo i kada če se one moči izkoristi za n a-p reda k narodne privrede. To znači, da je naša stranka htjela, da dovede u vezu ta tri važna pitanja: agrarno-ž-eljezničko- ustavno. I da-nas, kada je iz željezničSkog pitanja potaknuto ‘jezično pitanje, maša stranka želi i njega, da dovede u vezu sa ustavnim pitanjem i zahtideva od sabora, da ne glasa b u d -ž e t a dok se ne r i j e š i jezično pitanje i izvrši revizija ustava. Svako pitanje danas kod nas, zbog potpunog bankrotstva našeg ustavnog sistema, treba da postane ustavno pitanje. * * * U političkom životu naroda u Bosni i Hercegovini s o -c i j a ll n a demokracija igra vnlo važnu i časnu ulogu. Ona je jedina organizovana politička stranka u zemlji i najživlja je u svome političkom doelovaniju od sviju stranaka, jer upravo jedina poriva narodne mase, da učestvuju u poli tički m borbama. Socijalna demokracija nema predstavnika u saboru zbog k o n -fesionalnog izbornog sistema, ali ona ima znatan uticaj n zemlji i trojem svojih pristaša i svojom energičnom političkom djelatnošču. Razumije se, da u zemljama sa ovako nerazvijenim odnosima socijalna demokracija se, pored borbe za klasne interese proletarijata, mora isvu svoiju borbu koncentrirati u nastajanju, da se riješe zaostala društvena pitanja, a to je iborba z a nap reda k, za pr o gre s. Ukloniti zaprijeke narodnom eko-nomskom, političkom i kulturnom napretku znači stvor iti teren za k d a s n u borbu m o d e r n o g proletarijata. I socijalna demokracija u Bosni i Hercegovini (sindikati osnovani 1906., a politička organizacija 1909.) vršila je naj-sjajnije svoje zadatke u ovome smislu i vršila mticaj, koji je mogila imati u oziru teškim političkim prilikama. Alko je na tapetu pitanje ustavno, ili agrarno, ili želijezničko, ili jezično, socijal-de-mokratska stranka istupa sa svojim odregjenim, tačnim, prin-cipijelnim gledištem na sva ta pitanja, u torne pravcu prevodi akciju, a to njeno gledište jeste redovno rezultat najpravilnije shvačenih interesa našeg naroda i n j e g o v o g p r o -g r e s a. I kada socijalna demokracija ovako radi, kad narod politički probugjuje, kad vrši uticaj na nesposobne gragjanske političare, ona savjesno radi za interese naroda i specijalno proletarijata; ona sijajno vrši svoju historiijsku ulogu megju jednim narodom, koji se nije oslobodio feudalnih okova, a koga pritislkava kolo-nijalna kapitailistička politika. Svak inepristran mora da prizna časnu ulogu, koju igra socijalna demokracija u Bosni i Hercegovini. * * * Rasplet sadašnje isabonske krize imače osobito značenje i biče neobiono zanimljiv. On dobija svoju važnost zbog novih poHtičkih prilika, koje se na jugu monarhije stvaraju uticajem balkanskog rata, odnosno zbog »n o v o g p o 1 i t i č k o g k u r s a«, koji se očelkuje u palitici Austrije prema Jiugoslavenima, kao i zbog sukoba, koji je izazvan izmegiju stvarnih o d'n os a u z e mil ji i »ustavnog« u reg j en j a. Dok je izgledalo u vrijeme stvaranja ustava, da je on stvoren na osnovu stvarnih socijalnih odnošaija u zemlji, danas sve više i više izgleda, da je taj ustav nemoguč. Sve veče in veče po-tiskivanje reakoionanne feudalne klase, na čijoj snazi u mnogome bazira naš ustav n. pr. k o n f e s i o n a 1 i z a m a ono če nastopiti još više, kad nestane feudalnih odnosa u Turskoj, mora jedanput ustaviti u gilavu i našim vlastodršcima, da ovakav škandalozan ustav više nije moguč. Te dvije Okolnosti daju važnost i zanim-ljivost riješevanju sadašnje saborske krize. Istina, dasadašniji pokušaji za riješenje ove krize kazuiju, da se naša ivlada nije otresla starih metoda, koje ije upotrebljavala u ovakiim prilikama. Ona hoče, da križu riješi na taj način, što bi stvorila večinu u isaboru, koja bi pristala, da 'njemački jezik ostane v uinutrašnjoj željezničkoij službi i da -sabor votira budžet za 1913. godinu. U tu svrhu je ona angažovala neke političke »mahere« kao n. pr. predsjednika sabora Dra. Mandiča, da joj »napravi« večinu i on je upotrebio sva sredstva za taj cilj, pa je pokušao i sa »pravaškim« viječem u Abaciji, gdje su učestvovali pravaši iz Hrvatske, Dalmacije, Bosne i sfovenački klerikalci sa Šušteršičem na čelu, no tu je uspijeh bio tek djeiliomičan. Sada je ovako stanje: muslimanski feudalci su uz vladu i pri-staju na njen način riješenja, večina Srba su u opoziciji, a iz-gleda, da ni grupa oko »Srpske Riječi« neče smijeti popustiti i sada dolaze najviše u pitanje hrvatski poslanici. Megju njima su podijeiljena mišljenja i od toga, da ili če se više njih odrediti u z vladu ili p r o t i v vlade, zavisi hoče li se moči stvoriti večina za vladin način riješenja krize ili neče. iNapredniji, buržoazni hrvatski elementi otpočinju voditi opoziciiju i to su počeli na popularnom jezionom pitanju, tražeci, da se veže junk timom jezično pitanje i budžet i upravo od njihovog uspjeha ili neuspjeha u ovome momentu zavisi hoče li sada u saboru prevladati feudalne ili buržoaske t e n d e n c iij e. Kao što se vidi, u našoj gragjanskoj politici otpočinje prelom, koji može imati značajnih posiljedica po citav maš politički razvitaik i koji če imati odlučan utica*] i na ustavno i na agrarno pitanje. No, katoo rekosmo, u nastojanju vlade, da stvori u saboru poslušnu večinu i pored svih teškoča, baš kada se radi o je-zičnom pitanju, ne opaža se nimalo politike »novog kursa«, o kojoj je Bil inski govorio u delegacijama. Pa da li mora nastupiti »novi kurs«? Na to pitanje se ne može tako lahko odgovoriti, jer napokon nije jednastavmo pitanje hoče li auistro-ugarska monarhija sa d a n a š n j i m svojim u r e g j e n j e m i vladajučim Masama biti sposobna za jedmu politiku susretljivosti prema .lugoslavenima i ostalim potlačenim nacijama, upravo za politiku s v o g a v 1 a s t ,i t o g odr žanja. Jer niiko ne srnije smetnuti s uma, da su se stvorile uz graniou austro-ugarske jake jugslavenske nacionalne države i da bi produženije piolitike Čuvaja, Po tiorekai p r o g o n a megju Jugoslavenima u A u s t r i j i bilo navijanje vode na mlin tih j u g o s 1 a n s k i h balkanskih držav. Što se tiče specialno Bosne in Hercegovine, tu živi 800.000 Srba pravoslavnih, čije simpatije Austrija nije mogla zadobiti ni onda kad je stanje Srbije bilo mnogo 'gore i očaijnije, a još manje če ih zadobiti sada kada je Srbija ojačala i kad 'bi Austriija nastavila prema njima Istaru politiku veleizdajniških procesa i sličnih progona. Hrvati (oko 400.000), koji su do sad predvogjeni kleri-kalcima, služili austrijiskoj politici kao orugje u provogjenju njenih u« ciljeva, videči, da se s njima postupa ikao i Srbima, koje se sumnjiči »veleizdajništvom«, sve više prestatfu gledati u Beč i Pestu, gdje su njihove oči prije stalno uprte. Bosanski Hrvati se slažu sa 'banovinskim Hrvatima, koji vele, da je današnja h r v a t s k a p o tl i t i č k a generacija poslednja, k o j a pokušava, da svoje c id j e ve p no vede u gra-nicama m o tiar hi je. Hrvati i u Bosni, kao i u Hrvatskoj i Dalmacilji, sve se više približnju Srbima i vode politiku n a-r o d n o g j e d i n s t v a, dok su prije negirali Srbe. Kakva promjena! Ali ne u korist Auistrije. — Muslimani (oko 650.000) žive u vrlo žatosnim odnošajima, aili pošto njihovu politiku vode feudalci, 'to muslimani danais izgledaju jedina sigurna podloga za austrijsku upravu i oni u njoj danas vide zaštitnicu muslimanske vjere. Ali pitanje je, dakle če i to trajati, ijer se i musilimani na-cionaliziraju. Budu li državnici monarhije imali dovoljno sposobnosti i uvigjavnosti, da pravilno shvate svoje interese, bude li današnja dualistička monarhija, odnosno industrijalno-agrarna Austrija i feudailna IJgansika sposobna, da vodi liberalnu politiku prema Jugoslavenima, bude li izlazila na .susret zabtjevinia za uvogjenje narodnih orava, prava samouprave i is a m o o p r e d j e- 1 j e n j a, kod nas i na čitavom slavenskom jugu u monarhiji niogu se očekivati povoljnije političke prilike, koje če narod dovesti u snošiljivije odnošaje. Ne dogodi li se to ili dogodi li se pro-tiwio, onda bez sumnje stojimo pred velikim narodnim borbama sa vlaistodršcima, pred novim progonima i kojekakvim »valeiz-dajničkim aferama«, ijer če Srbija našim vlastodršcima biti od •sada veče strašilo nego do sada. A čemu to vodi? 'Kakovim to posljedicama može uvoditi po monarhiju, koja i inače pokazuje stagnacijai u razvitku i u kojoj reakcionarne klase odnose pobjede, što se skoro dogodilo u Ugarskotj? Hoče li Auistro-Ugarska preuzeti uilogu Turske u En ropi? Ili če se reformirati i de-c en t r ali s at i, pretvoriti u f e d er ali s tičku drža vu i time polka za ti sposobnost za život? »Vraču, iscijeli se sam!« PREPELUH-ABDITUS: Socijalizem državi. Modernega socializma 'teorija govori o državi kot o nepotrebni organizaciji človeške družbe.*) Navajeni smo govoriti na priimer o podružabljenju produktivnih sredsitev, ne o .podržavljanju. Ako govorimo o kakem konkretnem 'slučaju, pridemo v zadrego in nehotoma pri tem mislimo na državo. Strogii nauk marksističnega socializma razglaša današnjo državno organizacijo za uredbo gospodujočega sloja, s pomočjo katere so dani pogoji iza izkoriščanje neposedujočega sloja, prole-tarijata. — Da je v tej teoretični socijalistični — recimo — dogmi mnogo resničnosti, menda ni pomislekov. Prav zaito pa je tudi ta marksistična formula, vsaj teoretično, v modernem socialističnem gibanju ostala v polni veljavi in skorajda tudi nedotaknjena. Moderna, kapitalistično organizovana država, katere komplicirano notranjo in zunanjo politiko vodijo izključno interesi 'kapitalističnega sloja, problemi dobička in zaslužka, je nujno in razumljivo le zastopnica kapitala svoje dežele, s tem pa tudi .moderne denarne in posestniške veleburžoaziije. Današnja kapitalistično organizovana država, s svojo finančno politiko, podprta od srdite discipline militarizma, ki izralblja sleherni itehnični napredek in izum v prid svojega lastnega nadalijnega razvoja, 'je kakor 'trgovec, hlepi le za dobičkom in izasluškom, kaikor sleherna kapitalistična uredba, in zato nima ne časa in ne volje premišljavati o svojih eventuelnih nalogah. To stališče današnje države, iki je skozinskozi strogo materialistično in kapitalistično, se nikoli ne more kriti s stremljenjem in z interesi proletarijata. V 'tem pa se zrcali temeljni vzrok nasprotja med interesi gospodujočega in podložnega sloja v državi, med kapitalisti in revnim, delavnim ljudstvom. Nauk, da je torej država le orodje kapitala odnosno kapitalističnega razreda in da proletarijat nima v tej družabni organizaciji ničesar iskati, bi /bil iz povedanega pravilen in neoporečen.*) Ali pa se da to spoznanje tudi praktično uveljevljati, to je drugo vprašanje, ki je treba nanj odgovoriti. *) Ta trditev ne odgovarja teoriji. Državna organizacija je prirodna, prisilna organizacija človeška, vsled tega nujna, četudi ne stalna, ampak prehodna tvorba. Prirodna smer napredka pa gre od prisilne k svobodni organizaciji, in ker gre socijalizem v smeri napredka, ne govori o podr-žavljenju, ki nosi znak sile, ampak o podružabljenju, ki nosi znak svobode. Uredništvo. Zasledujoči praktično delo in praktične uspehe socialističnega gibanja, predvsem v parlamentih in zakonodajnih za stop ih, opazimo, kako se moderni proletarijat živahno in z vso vnemo ukvarja z raznimi državnimi uredbami, kako se socialistične delegacije v parlamentih ipotezajo za upliv proletarskih m delavskih interesov v državni upravi, kako s svojimi glasovi in govori uplivajo na notranjo in zunanjo državno politiko. Vsakdanje življenje vodi potrebo, da zahtevamo državno socialno- zavarovanje delavstva, zahtevamo boljšo in iproletarskim interesom ustrezajočo socijalno, stanovanjsko, davčno, trgovinsko politiko. Parlamentarne delegacije socijahie demokracije dosledno nasprotujejo vedno večjim militarističnim izdatkom; armada je otrok kapitalizma, ,ki jo potrebuje v svojo obrambo in za svoj n a daljni razvitek. Pri nas v Avstriji smo doživeli veliko socialistično gibanje proti draginji; to je bil boj prot idržavni trgovinski ipolitiki — izključno korist velekapitalistov in veleagrarcev na škodo vsega ostalega prebivalstva, predvsem delavstva. To stališče socijalizma v državi, ki pa je v očividnem nasprotju z veljavno socialistično teorijo o državi, je bila socijalna demokracija prisiljena zavzeti, aiko je hotela svoje namene in cilje tudi praktično uveljavljati. Kot družabna organizacija je država —n četudi teoretično negirana — postala bojno polje proletarijata vsepovsod. S tem pa 'je socijalizem molče priznal državo kot neko nujno obliko vseobče družabne organizacije, četudi je ravno militaristična forma 'kapitalistično urejenih držav rodila dvom o tem, je li današnja državna organizacija sploh nujna in koristna za človeštvo, ali ne. Ta faktični položaj svetovnega socializma rodeva spoznanje, da si mora na socialističnih načelih organizovani proletarijat biti na jasnem tudi o tem, kaj more in sme od države kot dane družabne organizacije forme zahtevati, kakšne naloge ima in kje je njen cilj. Zmagujoča 'demokracija v našem javnem življenju je pripustila besedo v državni administraciji tudi sloju, katerega živ-ljenski interesi so se doslej docela negirali. Demokracija je ustvarila temelj bojnega torišča nezadovoljnemu proletarijatu, odprla mu je pot do boja. To bojno polje je poglavitno omejeno na državo; boo pa se vodi za vpliv na državni ustroj, na njeno administracijo, njeno politiko doma in zunaj doma. Stari praktik modernega socializma, Ferdinand Lassalle, je to spoznal že tedaj, ko proletarijat še ni dosegel pogojev za odločilni boj v državi. Lassalle se je od drugih socialističnih 1 teoretikov razločeval v tem, da je stal vedno na tleh in v mejah države in se je bojeval z njo in za njo. Drugi predstavniki modernega socializma so živeli preveč mternacijonalno in niso imeli vsled tega prilike se tako globoko zamisliti v državno življenje, kakor je to zmogel Lassalle. Bili so bolj teoretiki, kot pa praktični delavci in organizatorji. Lassalle je živel na tleh države, s katero ga 'je vezalo ižvljenje, spoznaval je njene nacijonalne, kulturne in sooijalne težave in naloge. Jasno 'je videl, kakšne važnosti je državna organizacija za nadaljni družabni razvitek delavnega ljudstva. Gledal je bodočnosti v oči. Stremljenje nižjih razredov družbe, pravi Lassalle, je zadeva vesoljnega človeštva in njihovo gospodstvo nad državo bo rodilo cvet nravnosti, kulture in znanosti, kakršnega še ni v zgodovini. To tembolj ker imajo nižji razredi družbe že ipo svoji iprirodi najvišje nazi.ramje o nravnih nalogah države. Buržoazijski nazor o državi se izgublja v tem, da zasigura poedincem neovirani polet njih moči. »Če bi bili vsi enako močni, enako razumni, enako izobraženi in enako bogati, bi bila ta državna ideja zadostna in nravna. Ker pa to nismo in biti ne moremo, ta misel ne zadostuje in vodi v svojih posledicah do globoke nenravnosti, do izkoriščanja«. Nravstvena ideja delavskega stanu zahteva poleg svobodnega udejstvovanja individualnih moči še popolnitve: Solidarnosti interesov. Med tem, ko nravstveni nazor buržoaaije o državi, vezan zgolj na varstvo osebne svobode posameznika in njegovega premoženja, ni nič drugega kot nočnoeuvajska ideja, ima država po naziramju četrtega stanu funkcijo dovršiti razvitek (prav razvoj)*) človeštva s pozitivnimi dejanji Država torej, ki se postavi pod gospodstvo ideje delavnega ljudstva, 'bi ne bila več gnana nezavedno ali pa celo proti svoji volji od prirode stvarij, ampak z najvišjo jasnostjo in s popolno zavestjo, bi spoznala svojo nalogo v svoji nravstveni prirodi: Nezaslišan, svetovni napredek. — To je državna ideja delavskega stanu. Dolžnost delavskega stanu je, da se visoka nravstvena resnoba te misli poloti njegovega duha, zakaj »Vi ste skala, na katero se naj zida cerkev sedanjosti.« Razlika med buržoazijskim in socijaliističnim nazorom o državi je torej velika, nepremostljiva. Visoko nravstveno in etično**) naziranje delavstva o nalogah države, katero izhaija že iz nature nižjega, izkoriščanega razreda, je garancija za uspehe bodočih bojev proti zgolj materialistični in kapitalistični zavesti *) razvoj Entwicklung — evolucija, razvitek (conf. zavitek) das Entfaltete, razvitje die Entfaltung. **) nravstveno=sittlich, etično, nravno—moralno, nravi stal—Sitten. današnje kapitalistične države. Če je danes država res le orodje kapitalističnega nasilja, je jasno, da se ne more zavedati svoje nravstvene nature, kakor pravi Lassalle. Šele demokracija omogoči ljudstvu, da dobi državna organizacija neko višjo podstavo in se ji jasno očrta njen etični smisel, da ima kot družabna organizacija utemeljiti svojo eksistenco le v svobodi, v demokraciji in v 'blagru vseh državljanov, ne le enega sloja, ali celo posameznih stanov. loiaoiCTsaoiaszinisasaa-oioiaoi ADA KRISTAN. O ženskem gibanju. Zensko vprašanje se ne da izolirati, ker je prepleteno s celo vrsto drugih vprašanj. Zensko gibanje je prav tako, kakor vsak nov pojav v človeški družbi, izraz gospodarskih in kulturnih iz-prememb, posledica splošnega — tako tehničnega kakor duševnega — napredka. Vise zmote v presojanju ženskega problema izvirajo iz osnovne napake, da se žensko gibanje izilušči iz celotnega kompleksa, iz katerega zajema svojo življensko kri, od katerega dobiva svoje impulze in do katerega se obračajo vse zahteve tega gibanja. Da pravzaprav nimamo enotnega ženskega gibanja, ampak da imamo ženska gibanja različnih vrst, dokumentira pač dovolj jasno, v Ikakšni tesni zvezi so ta gibanja z družabnimi rezmerami in splošnim razvojem človeštva. A kako postopajo nasprotniki ženskega stremljenja po napredku? Eni vidijo v ženi le biološko bitje, ki jim prihaja kot družabno 'bitje le v toliko v poštev, da ohrani pleme, drugi se zatekajo k zgodovini, o kateri so duhoviti možje trdili, da se ne ponavlja, vsi skupaj pa kaj radi pozabijo na vrednost žene kot oseba in človek. Slabo služijo ti rezonerji človeštvu, ki bi moralo vendar ekonomično gospodariti s isvojimi vrednotami, kjerkoli se nahajajo. Saj je tudi v posamezni družini slabo gospodarstvo, če žena s krpanjem 'nogavic in sličnimi opravili morda zakoplje sposobnost, ki bi bila za družino večje, celo jako vedike materi-elne vrednosti, kateri bi se pridružil še velikanski moralni dobiček, kajti z izobrazbo in samostojnostjo mišljenja pridobiva tudi značaj; čut za odgovornost se poostri; žena ki ima te lastnosti, v kratkih urah stori več za domači red, mir in domačo udobnost, negio neizobražena ves dan; izobražena bo točnejša, duševno gib-čnejša in bolj velikodušna; le globok razum v zvezi s fino občut- nosit jo more ustvarjati v domu omo ozračje, ki spremeni hišo v resnično domov j e z vsem tajnim čarom. In kako bogati so otroci take matere! Kaj pa more dati omejena žena svojim otrokom?... To le mimogrede onim v prevdarek, ki isi domišljajo, da so praktični, če zahtevajo, naj se žena ne h riga za splošen razvoj in podobne »visoke reči«, ki »niso zanjo« — ampak naj porablja vse svoje zanimanje in zmožnosti za tajnost, kako postane kos surovega mesa sočen, befsteak, ki ga on, vladar stvansitva, tako rad je. Z obžalovanjem se mora konsitatirati, da dominira to naziranje tudi še med organiziranim delavstvom, da, tukaj še trdovratneje, ker živi delavstvo v tako tesnih razmerah, da je žena — če nima izredne energije — kakor v kleščah, iz katerih ni rešitve; posebno tam, kjer žena ne hodi na delo izven hiše. To je tudi s stališča moškega delavstva obžalovati, ker bi se tempo delavskega napredka nedvomno zelo pospešil, če bi za razširjenje socialističnih idej skrbele tudi žene. Poglavje o meščanskih sovražnikih ženskega gibanja je pa skoraj bolj zabavno nego žalostno. Naijmelanholičnejša žena ima lahko svoje veselje, če se malo ozira po teh nasprotnikih svojih modernih zahtev. Pred kratkim se je v i»Leipziger neueste Nach-richten« oglasil tak možakar, ki joka in stoika radi »ženske konkurence«,*) ki vidi 'jasno znamenje razpada družbe v tem, da nastavlja vlada žene kot predpostavljenke moških. Saj res — ali si more človek misliti kaj ‘strašnejsega, nego pametno žensko kot pred-postavljenko kakega rezervelajtnanta ali bivšega podčastnika!? Ali med vso to vezanije otrobov je pisec instinktivno vtaknil dvoje resničnih besed, ki mu jih je narekoval goli strah: »Stremljenje po ženski enakopravnosti je eno najbolj prekucuških gibanj« in: .»Gospodarska ter politična enakopravnost žena — bodisi deloma ali popolnoma izvedena — ugroža obstoječi državni in družabni red«. To si lahko z veseljem rdeče podčrtamo. Družabni »red«, ki štirim petinam človeštva jemlje ali znatno krajša pravico do telesnega in duševnega življenja, ne zasluži nič druzega, nego da napravi prostor pravičnejšemu redu. *) Vsak politični otrok danes že ve, da goni jeklen zakon, neizprosna potreba tudi žene v razne poklice in da obstoja vsa nevarnost ženske konkurence le v tem, da je žensko delo slabše plačano, kar tlači plačo moških in zapeljuje tako državo kakor privatne podjetnike, da se poslužujejo v večjem obsegu ženskega dela, ter da nesramno izkoriščajo ženske moči in uničujejo žensko zdravje. Pa zabaven je človek, ki godrnja zaradi »ženske konkurence,« njegove hčerke pa nosijo še kratka krilca, ko si gospod papa že glavo beli, kaj jih bo dal učiti, da bodo čim prej pomagale »zaslužiti*. Vsak, kdor to želi, bi torej moral omenjeno obtožbo naših meščanskih nasprotnikov imeti pred očmi in izvajati konsekvence. Seveda nihče ne misli, da žene prečarajo kapitalistično državo v socijalistiično; ampak da socijalni demokratje zmagajo prej, če bodo imeli ižene na svoji strani, o tem ni več dvomiti. Proti modernemu gibanju meščanskih žen rabijo že od začetka med drugimi najbolj ta argument: »Kaij vam bo volilna pravica — s tem boste le pomagale socijalni demokraciji!« Novejšega časa je izrekel te besede tudi referent na velikem javnem shodu v Charlottenburgu, ki je bil iz več razlogov precej zanimiv. Sklicala ga je bila neka neprostovoljno humoristična nemška zveza, ki si je stavila nehvaležno nalogo, pobijati žensko emancipacijo. (»Deutscher Bund zur Bekampfung der Frauenomancipation.«) Referent je začel z znanimi argumenti o različni naravi moža in žene, pa da je bil mož od nekdaj producent, žena pa konzument. Ko je pa rekel, da so voditeljice ženskega gibanja perverzne, je pri besedah »entartet«, »pervez« nastal tak vihar ogorčenja in tak dirindaj, da je mora] govornik utihniti. 1K0 je po daljšem odmoru zopet stopil na oder in izjavil, da ni hotel nikogar žaliti, da so to prirodoznanstveni pojmi, so mu zaklicali: »Ovca in rinoceros sta tudi prirodoznanstvena pojma, pa se nihče ne čuti počaščenega po njih!« Nadaljna izvajamja govornika so spremljali mnogoštevilni protestni klici, le posamezni člani komične »Zveze« so pritrjevali. Neki stari gospod si je napravil veselje, da je ob vsaki obtožbi ženskih glasno klical »bravo«. Bog ve, kako težko nosi revež svoj domači križ! Govornik je pa z eno samo elegantno kretnjo odstranil žene iz vseh poklicev, ki niso domačega značaja. Volilne pravice jim seveda ne da, ker bi ta le pospešila soeijalno demokracijo. Ves ogorčen je zaklical: »Avstrijske žene (seveda meščanske) so celo podpisale peticijo proti vojni!!« A glej! Vkljub njegovi očividni ogorčenosti je mnogo navzočih žen zaklicalo glasen »bravo« svojim avstrijskim sestram. Prav tako značilna je bila diskusija, v katero je poseglo lepo število žen; tudi neki zdravnik je pogumno zagovarjal žensko gibanje. Vsi so vzeli izvajanja referenta ostro pod lupo in mu dokazali tu zmoto, tam napačno predpostavljanje in pretiravanje. Žene nikakor nočejo postati »moški«, hočejo le pravico do razvoja svojih sposobnosti. V prilog referenta se je oglasil le en gospod, ki je žene milo prosil, naj opuste svoja moderna stremljenja in svoje cilje, pa naj skrbe samo za boljše gospodinje! In končni efekt tega shoda, ki je bil namenjen propagandi za pobijanje ženske emancipacije? Njega obiskovalke so se gnetle okoli voditeljic ženske emancipacije in se trgale za letake, ki iso jil le-te delile. — Za nas socijalistke nikakor ni popolnoma irelevantno, kako napreduje gibanje meščanskih borilk. Noben privilegij ne pade na mah — tudi privilegije moških in vse predsodke, ki so z njimi združeni, je treba sukcesivno izpodkopavati. Zato nas lahko veseli -sveži, pogumni boj radikalnejših meščanskih žen, ki stoje — hote ali nehote — itak z eno nogo že v socijalizmu, liin od katerih je že marsikatera dosledno misleča našla pot v socialistični tabor — vkljub velikanskim zaprekam, ki jih nagromadijo meščanski krogi, da zadržujejo vsaj tak javen korak svojih pripadnic. Slabotnemu boju in manjvredni kvaliteti marljivih sovražnikov ženskega gibanja na Nemškem se vredno pridružujejo slabotni protiglasovi, ki so se pojavili zadnji čas v avstrijski publicistiki. Tako je za literarno prilogo letošnje velikonočne številke naprosil največji avstrijski meščanski dnevnik, »N. F. Presse«, nekega Angleža, (če tudi največjega, ne vem,) da bi napisal članek o ženskem 'gibanju na Angleškem. Gosp. G. K. Chesterton, ki ie prišel po nekolikih dvomih — ali hi pisal, ali ne — do zaključka, da žensko gibanje na Angleškem ni le angleška stvar, ampak resnično zadeva vse Evrope, se je odločil da odreši to Evropo, ki tako željno čaka na njegovo modrost. (»Und da ich ersucht worden bin in einem der fiihrenden europaischen Blatter meine Ansicht fiber diese wichtige Angelegenheit zu ausern, so will ich dies so auifrichtig tun, als ich es nur immer vermag«.) — Pravijo, da so ženske nečimerne? Kdor ne sklepa takoj po uvodu članka, da je g. Ch. znamenit gospod — po čitanju članka sploh ne pride več prostovoljno in »z lepa« do tega zaključka. V podkrepitev, kako se mora vsak novi poizkus pravičnosti napram ženskemu problemu iz nova izjaloviti, navaja »dobo poznejših Grkov, ki so stali na visoki stopnji civilizacije in bili pripravljeni, dati ženi socijalen ugled, seveda ne varuhinji hiše, ampak svobodni neodvisni (!) ženi, prijateljici. Posledica je hila nezaslišana nravna izprijenost, vsled ikatere je moral ženski svet najprej trpeti.« Iste vrednosti, kakor ta zgled, je za nas, ki živimo v dvajsetem stoletju, tudi vse, kar navaja g. Ch. iz srednjega veka. (Mohamedovo prizadevanje za omejitev poligamije, katoliške ceirkve češčenje matere božje in svetnic, ter po kalvinizmu zopet ženi sovražen val, enako kakor v razpadajoči Grški.) Ves članek je precej kon-fuzen in poln sofizmov. Kar ni »historično«, kar ni nekak način ponavljanja preteklosti, to je zanj nezmisel. Jasno ikaže svoje mi- šljenje v stavku: »Žensko glasovno pravico občutijo tisti, ki se razumejo na politiko, namreč politiko brez fantastičnih sanj, enostavno kot nekaj smešnega«. Čudno le, da so drugod le »sanje« ne le že 'davno fakti ono izvedene, ampak da so se celo zanesljive moiške avtoritete 'izrekle skrajno pohvalno o političnem delu žen. — Končno najde učeni člankar vendarle eno napako moških, sicer le eno, a tej pripisuje vso krivdo ženskega gibanja. (Ekonomični razlogi za tega učenjaka sploh ne eksistirajo.) »V neštevilni slučajih, ko je stala žena ob zibelki in negovala otroka, ni šel mož za plugom. 2ena je hrabro vzela skrb materinstva nase, ali mož je v mnogih slučajih zapustil zastavo in zbežal iz boja.« Človek se mora čuditi toliki naivnosti, ki ne vidi, da izvira tudi ta napaka moških v pretežni večini sluča;jev iz slabega ekonomičnega položaja — čuditi tudi naivnosti, ki pripisuje vse obsežno žensko gibanje takemu razlogu. A gospod Ch. ponosno zaključuje svoj samozavestni članek: »Če to ni zadostna razlaga bo moral priti drugi; jaz ne vem boljše, ampak sem povsem siguren, da boljša razlaga ne pride od sufražetk.« To se bo pač smelo imenovati moško napihnjenost, ki menda še nikoli ni bila znak globoke razumnosti. Sicer pa eno stran prej omenja, da sufražetke niso neizobražene, ampak prej preveč izobražene. Njihovemu boju posveča le par vrstic, v katerih pravi, da je popolnoma brezpomemben; zdi se mu, da se volilna provica sploh precenjuje; pravica privatnika, da sme pisati pismo »Times«-i se gospodu Ch., zdi mnogo važnejša nego njegova volilna pravica. (Čemu neki jo privilegiranci tako skrbno zase hranijo?!) O načinu boja sufražetk sploh molči. In ravno ta točka bi nas tukaj na kontinentu že zgolj psiho-logično zanimala. Naj se o sredstvih tega boja sodi kakorkoli — toliko poročila o njem nas že doseže, da je eno jasno: da se ne bojujejo iz veselja do baja, ampak da se morajo te izobražene žene težko premagati, predno se prdkljajo s policijo kakor pretepači po poklicu; jasno je, da ne zamenjavajo iz veselja do muče-ništva svoje udobne, razkošne domove z mukami ječ in umetnega hranjenja; nepobitno ije, da žrtvujejo zdravje za svoj cilj le iz močne volje in iz prepričanja, da se na Angleškem tako najprej kaj doseže. 50 let mirne agitacije in 7 let trdega boja z vlado jih ni privedlo do cilja, zato so si rekle, da je treba Angleža v svoji •komoditeti motiti, da se odloči, dati pravice tudi drugim. Ergo: revolucija! Ta pa še nikdar ni vprašala po dopustnosti in estetiki svojih sredstev. Revolucija sufražetk ter okolnost, da novejšega časa celo požigaijo, pa ima tudi svoje zgodovinsko ozadje. Na mestu njihovega prvega požiga je našla policija zagoneten napis: By kind permission of Mr. Hobhouse. (S prijaznim dovoljenjem gospoda Hobhousa.) Kabinetni minister Hobhouse je namreč pred kratkim omenil, da žene niso pokazale svojo željo po volilni pravici >na način kakor moški 1. 1831., ko so požgali Mottingham Castle. L. 1831. so namreč moški iz istega vzroka na enak način vprizoirili revolucijo, poškodovali so javno lastnino, ometali policijo s kamenjem in prsrtjo, v Bristolu požgali več javnih in privatnih poslopij. In izsilili so na ta način svojo volilno pravico. Čudno, da g. Chesterton, ki le historično misli in sklepa in najbrže tudi historično zajtrkuje, obeduje in spi — ravno to zgodovino ignorira! Energija in požrtvovalnost sufražetk vsekakor laihko imponira. Manj pa »naprednjaštvo« gospoda Chestertona, ki si želi zopet patriarhalnih razmer srednjega veka. Takih čudnih »liberalcev« je tudi pri nas dovolj. Preko nasprotnikov te vrste lahko mirno gledamo v bodočnost. Bolj uvaževanje vredni so pomisleki čuvstvenih ljudi, ki skrbno vprašujejo, kakšne oblike bo imelo družinsko življenje bodočnosti, če bo žena delovala v javnosti. Vprašajmo predvsem: Kakšno pa je družinsko življenje danes, da se tako tresemo zanj? Prosim, napravimo par korakov do železnice. Glejte, v onem tesnem Ikupeju sedi šest ljudi. Prvi ne more dihati, če ni okno odprto, drugega trga, če je odprto, tretji ne more živeti, če ne kadi, četrtega duši kašelj vsled dima, peti je nervozen, da bi vse pobil in šesti postane nervozen, če vidi nervoznega človeka; vsak pa šteje na tihem minute do svoje postaje -— z olajšanjem, če je »odrešenje« blizu, obupno, če je še daleč. To je slika, ki se Cia izvrstno primerjati današnji družini. Seveda bi morali misliti tudi na medsebojno 'ljubezen v družini, ki baje oblači vse trpljenje. Da — težke katastrofalne udarce usode morda, a ne vsakdanjega trpljenja, ki neprenehoma trga živce in polagoma zamori nežni čut ljubezni. Zakaj pa takih uzornih družin polnih ljubezni najdemo tako malo tam, kjer se nam odpira notranjost obitelji in zakaj strmimo, če najdemo kje tako družino, kakor vpričo čudeža? Pač zato se čudimo, ker nam je življenje izbistrilo tiste pojme, o katerih mislijo bojazljivi Ljudje, da jih morajo ohraniti tako nedotaknjene, kakor so jim bi'li vceplejni — kot nekaj »svetega«, neizpre-menljivega. Eno je gotovo: Prava, neskaljena ljubezen more cvesti le v družinah, kjer uživajo posamezni člani (odrasli seveda) popolno svobodo ter prostovoljno iščejo drug drugega. To pa zahteva visoko inteligenco vseh članov in tako prostorno stanovanje, kakor si ga morejo privoščiti le imoniviti krogi. Naj se ne govori o ljubezni do rodbine in o nje svetosti, dokler se v dveh, treh malih prostorih drenja osem do dvanajst ljudi — kar še niso najhujši slučaji. Dobrih ovac gre sicer veliko v en lijev, ali to je ravno križ, da imajo ljudje precej več in drgačnih potreb, kakor ovce. Ko postanejo otroci večji, imajo svoje misli, svoj ukus, svoje nedolžne želje, ki so jim pa zelo pri srcu; pozneje si polagoma u-stvarjajo tudi lastno mnenje. Vsak .neopravičen pritisk staršev občutijo kot krivico. Starši, ki so se že vživeli v vlogo, da pomenijo otrokom vse, trpe, ko opazijo, da se jih otroci ne oklepajo več tako brezkritično kot prej. Če ni jako visoke inteligence, da bi starši vse to razumeli in našli pravi prijateljski ton napram otrokom in če tudi med sestrami in brati ni razumevanja, pntem neizogibno nastane tisti obupni položaj, ki napravi iz družine pekel. Če sta se še mož in žena že davno drug drugega naveličala, kar se pod neugodnimi okoliščinami v devetdesetih med sto slučaji faktično zgodi, potem je pekel popoln. Kdo bi prelil le eno solzo, če bi se mogel po kakem čudežu brez drugih nezgod razdreti vsak tak pekel? Kdo bi oviral ljudi, ki hočejo skupaj živeti? Nihče. Čemu se torej plašimo in tako krčevito skrbimo, na kakšen način se oblika današnje rodbine izpremeni. Pomagajmo rajši ustvarjati predpogoje, da bodo ljudje lahko rado-voljno živeli v družinah, da bo zakon resničen zakon. Samo uvi-devanje, da je treba zboljšanja, ne zadostuje. Jasen zgled mrtvega navdušenja daje meščanstvo od onih let sem, odkar se je pojavilo delovanje Ellen Keyeve. Ko je E. Keyeva v tiskani in govorjeni ibesedi z vnemo, kakor nihče pred njo. propagirala evangelij prave ljubezni in nauke o pravicah otrok, ter s svojim osnovnim nazorom »Zakon brez (ljubezni je nenraven, a ljubezen je lahko nravna brez zakona« revoluciionirala mišljenje sodobnih generacij, je bilo navdušenje za te visoke ideale velikansko; slavno Švedko so v vseh mestih, kjerkoli je predavala, obsipavali s cvetjem. Celo elegantni svet konservativnega Dunaja je bil navdušen. Ampak ljudje in 'razmere danes še niso zrele za izvedbo teh idealov. Slej ko prej se poročajo tisočaki in starši silijo svoje otnoke v poklice, za katere niso ustvarjeni. Kapitalizem je krut gospodar, ki ne trpi poleg sebe nobenih idealov. Kako trga matere od dojenčkov in peha otroke na 'cesto, je bilo že neštetokrat osvetljeno. Zakon in rodbina sta danes dva prazna pojma, ki dobita šele v socijalistični družbi svoj 'prav in izviren pomen. To je, česar odkriti in skriti nasprotniki napredka nočejo priznati: Socijalizem ne razdira; socializem prihaja v to razpadajo- čo, nezadovoljno, blodečo družbo, da — zida! Kapitalistični sistem sam pa pripravlja tla za bodočo stavbo. Danes preveva vedno bolj naraščajoča nezadovoljnost in nesigurnost tudi srednje sloje. V očigiled velikanske koncentracije bogastva in konsekventnega kapitalističnega razvoja v tej smeri raste nezaupljivost v sigurnost privatnih podjetij in privatnih zavarovalnic. Inteligentnejši del meščanstva dobiva vedno več zmisla za državno zavarovanje. Tudi razvoj privatne vzgoje v državno je že v najlepšem tiru. Ce se sedaj vsemu 'temu še pridruži velikanska nezadovoljnost žena, katerih naraščajoča inteligenca se ne more več zadovoljevati z ozkim delokrogom v družini, je pač že podlaga za novo družinsko obliko dana in so dani pogoji, pod katerimi se značaj sedanje družine neizogibno preobrazi. 2 e n a se za-čne zavedati, da stori z materinstvom človeški družbi uslugo in zahteva neprikrajšano ceno: Vse državljanske in človeške pravice, kakor jih mora zahtevati zadnji delavec v državi. Družiniski oče se zaveda, da je za njegov naraščaj najbolje poskrbljeno, če skrbi družba za naraščaj vseh. Pojem roditeljstva preide v pojem državljanstva. Celokupna družba pa se vedno temeljiteje zaveda, da naraščaj nikakor ni privatna zadeva, tako kakor niso kali bolezni, 'ki jih kdo razširja, privatna zadeva. Razrešitev je torej nedvomno ta: Žena, enakorodna državljanka, za svoje materinstvo odškodovana od države, postane odgovorna državi, a gospodarsko neodvisna od moža (mož nima večje pravice do žene, kakor žena do moža); državna oskrba in vzgoja naraščalja, kakor tudi gospodarska samostojnost žene odvzame možu coklje, ki ga danes ovirajo pri njegovem višjem stremljenju. Država pa ima svojo strogo kontrolo nad naraščajem. Tako bo vsem pomagano. A to je razrešitev, ki jo nam prinese edino socijalizem. Ni torej slučaj, da so nasprotniki .socijalizma obenem tudi nasprotniki vsakega dalekosežnega ženskega gibanja, ker čutijo, da dosledno moderno žensko gibanje odločnejše meščanske žene končno privede v tabor tiste politične stranke, ki zastopa vse njene zahteve in koristi do žadnje konsekvence. iPrazen slučaj tudi ni tisto »simpatiziranje« s socijalno demokratičnimi stremljenji, ki se včasih prikaže v meščanskih ženskih listih. Zensko vprašanje, ki je, kakor že uvodoma rečeno, prepleteno s celo vrsto drugih vprašana, se torej ne da rešiti drugače, kakor v zvezi is socijalnim vprašanjem sploh, ki pa ima le eno rešitev: Socijaflizem. Žensko volilno pravico potrebujemo kot nepodcenljivo orožje v boju za končni ci'lj. Vsak poraz nasprotnikov ženskega gibanja pa je obenem poraz nazadnjaškega, socijalizmu sovražnega elementa.*) ANTON DERMOTA. Revolucija-eVolucija-reformacija. **) Takoj iz početka lahko omejim predmet svojega razpravljanja. Če se govori o enem izmed teh treh pojmov, ki so postavljeni za naislov, se hoče reči, da ti trije pojmi p oni e n ja jo pravzaprav eni in isti pojav, in da je razilike med njimi le toliko, da se pri posameznih pojmih izpreminja stališče. Če govorimo o enem izmed teh treh pojmov, ne moremo pozabiti na druga dva. Vsebina vseh treh pojmov pomenja pravzaprav isto t. j. govorim o načinu in o smeri razvaja človeške družbe. Revolucija, Evolucija, Reformacija — vse te tri besede nam predstavljajo en in" isti problem, razmotrivan le z različnih strani. Ne gre nam tu zgolj za pojme in besede; kar nam vsebina teh izrazov predstavlja, so za nas problemi, ki se tičejo vse družabne uredbe, vsakega posameznika in organizacije človeštva sploh. Vsebina teh besed ije globoko segajoča — to so problemi zgodovine in vsakdanjega življenja, preteklosti in sedanjosti in bodočnosti — in vendar ije v njih toliko nejasnosti in toliko predsodkov, da je vredno o stvari razmotrivati, da izluščimo pravo jedro. Če omenjamo revolucijo, isi nehote predstavljamo velike in krvave dogodke, hudodelstva in poboje, vojske in druge nesreče, nad katerimi se zgraža zgodovinopisec in kulturni delavec. Navadno se takoj spomnimo na anarhizem in socializem in navadno jih takoj citiramo, naj se zagovarjata in opravičujeta zaradi teh groz in strahot. *) Ravno mi prihaja vest, da je na Angleškem 400 organizacij onih društev za žensko glasovno pravico, ki se nočejo posluževati metode su-fražetk, sklenilo, da napovedo vladi potom delavske stranke boj v parlamentu. Podpirati hočejo vse kandidate delavske stranke v vseh bojih za mandate. Na ta način dobe naši angleški sodrugi pri volilnem delu pomoč, ki je tndi nasprotniki ne bodo podcenjevali in marsikateri nasprotnik se spremeni v prijatelja ž. volil, pravice, ko bo videl svo-mandat v nevarnosti. **) Literatura: Razni Marxovi, Engelsovi, Masarykovi spisi. Kako je to napačno! Ravno tako je to izgrešeno, kakor če si predstavljamo, da bodoča socialistična in socialna revolucija v velikanskem polomu uniči vse, Ikar obstoja sedaj, dobrega in slabega, in da namesto tega vpostavi samo srečo in blaženost, ki se ji ne bo poznalo, da ije sezidana na podlagi krvi, grozodejstev in 'nasilja. Zakaj gre tu? Kakor že rečeno imamo opraviti s problemom, kakšna je pot, po kateri se družba in človeštvo razvijata? Za vprašanje gre tu, ali mora iti ta razvoj ix> poti nasilja, revolucije v vulgarnem pomenu besede; ali je razvoj mogoč tudi le potom reformacije, torej z mirno evolucijo? Razvojnih teorij imamo obilo. Postavljajo jih reisni učenjaki in veliki pesniki. Različne so, a vendar ije najti 'nekaj skupnega vsem tem teorijam, namreč vero, prepričanje ali tudi le slutnjo, da se človeštvo v svojem razvoju kljub vsem oviram in zaprekam povzpenja navzgor, vedno višje in višje, in da končni cilj — ko bo človeštvo živelo kolikor 'toliko srečno in zadovoljno — vendar le ni izključen in neverjeten. Revolucij imamo sicer vse polno in na vseh poljih. Govori in piše se o literarni, o umetniški, o gospodarski, o socialni, o politični revoluciji. Znano je, da je preteklo stoletje prav specijelno revolucijsko, 'ne samo v političnem in v gospodarskem oziru, ampak tudi v drugih, in da je raz/lika med dejanskim položajem, v katerem se je nahajala človeška družba začetkom 19. stoletja v Evropi in med položajem, s katerim se je to stoletje završilo, tako ogromna, da ni nobeno pretiravanje, če govorimo o revolucionarnem preobratu 19. stoletja. Običajno pa se misli, kadar se izgovarja beseda revolucija, v prvi vrsti ma socialno revolucijo, ki jo hoče izvesti in ki jo prerokuje velika stranka organiziranega praletarijata. Glede te revolucije vladajo splošno tako veliki in neutemeljeni predsodki, da je res treba, da se končno z njimi pomede in napravi prostora za pravilno umevanje tega pojma. Kdor si predstavlja, da se 'bo ta revolucija dala izvršiti zgolj in samo z nasiljem, ta si o stvari ni rna jasnem. Ni res, da 'bi se takozvani končni splošni polom moral izvršiti s krvavo, nasilno revolucijo; res je le, da sociijologi uče, da se sedanja družba razvija v taki smeri in na tak način, da se iz nje porodi takorekoč sama obsebi bodoča socijalistična država. Mogoče bi se mi ugovarjalo, da razšinjam nauke, ki ne soglašajo z onimi, ki sta jih zagovarjala začetnika znanstvenega socializma Marx in Engels, o katerih vlada splošno prepričanje, da sta biila za nasilno revolucijo, ki naj bi se izvedla, če ne bi šlo drugače, tudi s krvjo. Marx in Engels sta v nelkaterih ozirih res tipična reprezentanta razvojne teorije, po kateri gre človeška družba iz sedanje takozvane kapitalistične organizacije v socijalistično. Red-kokedaj se je zaisnovala globlje posegajoča družabna teorija, oziroma filozofija o človeški družbi, kot je ravno Marx-Engelsova. Več kot dve generaciji sta že prešli, odkar se je začela kritika' pečati s kritiko Marxovo o človeški družbi, — a še danes se ■ne more apodiktično trditi, da bi bili Marxovi nazori odpravljeni kot neporabni in neopravičeni, še danes imajo svoj velikanski pomen. Stališče, ki ga zavzemamo napram njim, je lahko prav različno; toda obsojati in v nič devati jih ne moremo, čeprav so ti nazori uničevalni in obsojevalni za naš gospodarski in družabni red. Marx je svotje nauke o človeški družbi osnoval na premiso, da so gospodarske razimere odločilni faktor, ki daje razvoju smer in ki samposebi določa tudi cilj temu razvoju. Marx imenuje to svoje naziranje materijalistično zgodovinsko naziranje. To naziranje temelji na nasprotjih, ki so dana v človeški družbi, oziroma med nje posameznimi razredi, — na razrednih bojih. Človeško družbo, v kolikor je zasnovana na kapitalističnem gospodarskem redu, tirajo razredni boji skozi grozne ekonomske in socialne krize in ikataistrofe, vsled katerih se beda vedno bolj kupiči in grmadi, 'število brezposelne rezervne armade pa vedno bolj narašča, v propad. 'Dejansko se pri teh katastrofah produkcijska isredstva in z njimi vse imetje človeštva koncentrira vedno bolj v rokah vedno manjšega števila ljudi, tako da je vedno manj tistih, ki so srečni posestniki kapi tatov, in da je ka-pitalov vedno več v rokah tega manjšajočega se števila. Kapitalistična družba se izpodjeda sama in se tudi sama uniči. Odnosno bo uničena od proletarijata, iki z revolucijo prevzame vodstvo produkcije in s tem vso uredbo družbe v roke. Da se ta prevrat izvrši nasilno, z revolucijo, je bil Marx še 1. 1845. trdno prepričan. Temu naziranju se pa ne čudimo: v tistih časih so bile same revolucije, ki so se podile druga za drugo. Od velike francoske revolucije dalje smo videli celo vrsto manjših, a dovolj ikrvavih. (Konec prih.) rarararaoirarsCTZCsKatCTsairarararaMCTOsaCTOTOiKšisca m M. COBAL, ZAGORJE. Združevanje rudniškega kapitala. Med tem ko se rudarji često 'brezbrižno vdajajo alkoholu ali puščajo zapeljevati .raznim nacionalnim ali klerikalnim frazerjem, napreduje združevanje rudniškega kapitala neprestano. Podjetniki so edini in znajo ceniti družitev, radi tega si >ne dovoljujejo zanašanja nacijonalnih ali verskih fraz v svoje vrste. Edini so, da imora biti njih združitev — boj proti delavskemu razredu, uslužbenim delavcem. V raznih revirjih obstoje že več desetletij družbe rudniških podjetnikov v varstvo njih interesov, ki so se končno združile v centralo. Na Slovenskem prihajajo v poštev rudniki: Trbovlje, Hrastnik, Zagorje, Kočevje in Karpano pri Labi raju. Koncem leta 1911 je bilo 95% rudniških podjetnikov organiziranih v zvezi, pri kateri 'je uslužbenih 130.000 rudarjev. Centralna zveza rudniških podjetnikov je ona uporna sila, ki zabrani vsak socijalni zakon v prid rudarjem. Tej zvezi se je ž nje vplivi na vlade često posrečilo preprečiti ali pa poslabšati zakone v državnem zboru. Lahko se trdi, da avstrijski rudniški podjetniki s svojo združeno močjo nadvladujejo. Razvoj akcijskih družb je tako napredoval, da v rudniških revirjih odločujejo one. Razdelile so si med seboj odjemalce, napravile cene po lastni volji ter se iznebile vsake konkurence. Število posameznih rudniških podjetnikov se vedno bolj zmanjšuje, kar dokazujejo sledeči podatki. V letu 1880 je bilo v Avstriji 33 akcijskih, 41 družeb z omejenim jamstvom in 276 posameznih rudniških podjetnikov; v letu 1890 24 akcijskih, 38 družeb z omenjenim jamstvom ter 192 posameznih podjetnikov; v letu 1900 30 akcijskih, 48 'družeb z omejenim jamstvom ter 160 posameznih podjetnikov; v letu 1910 37 akcijskih, 55 družeb z omejenim Jamstvom ter 91 posameznih podjetnikov. Število posameznih podjetnikov je toraj v 30 letih od 276 padlo na 91. Vpliv posameznih podjetnikov na produkcijo in celo gospodarstvo je toraj zelo majhen, odločujejo družbe, pred vsem velike akcijske družbe. Pri nas na Slovenskem prideti v poštev dve revirni okrožji, to je Ljubljana in Celje. V teh okrožjih se je produciralo ruiavega premoga v letu 1910 13,012.666 q, produkcija, 'ki se 'je razdelila na akcijsko Trbovljsko premogokopno družbo s 80.93%, na družbe z omejenim jamstvom s 5.34%, na posamezne podjetnike s 13.73%. Dobiček akcijskih družb stalno raste, kar kaže že ra- stoča vrednost akcij. Akcije Pražske metalurgi čne družbe, ki ima svoje rudnike na Češkem, največ v revirju Kladno, so stale nominalno a K 500; 20. marča leta 1912. pa so imele efektivno vrednost a K 2808; akcije Alpinske montanske družbe so stale nominalno a K 200, efektivno a I< 933; akcije premogovniške družbe v Masteh (Briix) stale so nominalno a K 200, efektivno a K 778: akcije Češke družbe stale so nominalno a K 200, efektivno a K 666. Pri Trbovljski družbi se zadnja leta ni dobičelk tako obnesel kakor poprejšnja, vsled česar tudi akcije niso šle kvišku, čeravno stoje nadnominalno, to pa raditega, 'ker so bili pri tej družbi rove skrajno zanemarili. Ako bi Izkoriščanje rovov šlo še par let tako dalje, bi bila družba prisiljena, da rove opusti vsled Požarjev, neizmerne vročine in izprijenega zraka. Družba bila je nasprotno primorana, -zadnja leta radi preustrojitve in izboljšanja tehnični!] naprav zvišati stroške od 7’5% na 26’4% produkcijske vrednosti. Na severnem Češkem v revirju Toplice-Moste znašajo produkcijski stroški 11’9% toraj so iza 14’5% nižji, kakor pri Trbovljski družbi. Zgubiček seveda ne trpi družba temveč delavec, kar dokazujejo sledeče številke. Poprečni letni zaslužek enega rudarja v letu 1910 je znašal v Tepliškem revinju K 1157, v Ljuibenskem 1073, v revirjih Ljubljana in Celje K 847. Iz itega je razvidno, da so rudarji na Slovenskem najslabše plačani. Mezda rudarja je v teku zadnjih deset let poprečno prav malo napredovala. Ko je produkcija ru-javega premoga enega posameznega rudarja v letu 1901 znašala poprečno 3926 q je v letu 1910 narasla na 4591 q, toraj je v letu 1910 en rudar produciral 665 meterskih stotov več ikot pred desetimi leti. V rudnikih rujavega premoga je 1. 1910 uslužbenih 56.954 rudarjev skupaj produciralo 37,874.410 q več kakor pred desetimi leti. Ravnotalko je pri črnem (kamenem) premogu 1. 1910 s 74.112 rudarji produkcija na posameznega rudarja leta 1901 znašala 1786 q, leta 1910 pa 1978 q, toraj na posameznika 192 q več, ali skupaj za 14,229.504 q. Rujavn premog je Trbovljska družba v okrožjih Ljubljana in Celje prodajala po 82 vinarjev povprečno. Velike razlike pa tudi v drugih rudniških okrajih ne bo. Če se vzame 'toraj za podlago cena rujavega premoga v naših krajih in preračuni povečanje produkcije rudarjev potem bi znašalo 37,874.410 q po 82 vin. K 31,057.016.20, črnega premoga pa 14,229.504 q po K 1’02 K 14,514.094’08. Iz teh številk je razvidno, kdo je bil zadnja desetletja močnejši delavci ali podjetništvo? Kdo je imel dobiček od tehničnega napredka, kainu je koristila rast produkcije? Tu je jasno, da rudniška gospoda ni zastonj organizirala in koncentrirala kapital. Nasprotno ima organizacija rudniškega delavstva v splošnosti kakor tudi na Slovenskem žalostno lice. Razmerje uslužbenih in organiziranih rudarjev je bilo: leta vseh usluž. rudarjev organiziranih 1903 146.092 5.007 1904 142.945 11.531 1905 144.605 17.749 1906 147.026 27.989 1907 152.605 30.715 1908 158.008 32.613 1909 159.150 28.352 1910 151.283 17.506 V slovenskih pokrajinah samih je razvoj organizacije od leta 1906 do konca leta 1912 sledeči: 1906 1374 organiziranih rudarjev 1907 1026 1903 1014 1909 1002 ,> 1910 934 1911 950 1912 934 koncem februarja 1913 pa le samo 752. To nazadovanje strokovne organizacije na Slovenskem je pripisovati največ 'brezbrižnosti rudarjev samih. Nazadovalo se je žal tudi drugod. iNa Češkem je povzročil nazadovanje separatizem in razdor s centralno organizacijo. Najhujši udarec je bil vendar za rudanje same. Med tem ko so centralni organizaciji separatisti odtujili približno 13000 rudarjev, jih za svoje separatistično organizacijo niso dobili več nego okroglo 2000. Organizacija rudarjev je imela v posameznih letih sledeče dohodke in izdatke: Leto Dohodki Izdatki Premoženje koncem vsakega 1 1903 K 17.438’42 K 14.702’97 K 3.748’60 1904 K 106.266T5 K 99.494’65 K 9.771’50 1905 K 149.534’90 K 132.644’27 K 23.856’66 1906 K 348.439’48 K 243.853*08 K 126.982’88 1907 K 491.982*43 K 422.429’58 K 210.663’33 1908 K 498.228’49 K 348.280’96 K 296.207T4 1909 K 509.170’85 K 372.898’36 1910 K 429.520'60 K 301.445*30 1911 K 357.925’17 K 251.242*58 K 2/7.120’91 -K 272.720’53 K 237.209’23 Za stavke se >je tporalbilo v raznih rudniških okrožjih od leta 1906 do leta 1911 sledeče svate: Taplice-Meste K 12.862’19, Plzensko-Miess K 18.009’30, Moravska Ostrava K 19.221’88, Rosice K 1.009’40. Zg. Štajerski revir Ljubno 'nič. Južne pokrajine z revirjem Trbovlje (slovenski okraj) K 28.546’00, Galicija K 6.820’20. Največ se je porabilo za stavke v Falkenavskem revirju, za njiim pride taikoj slovenski okraj. Na Zg. Štajerskem v šestih letih ni bilo stavke. Iz teh številk :se lahko razvidi, kako krivična je trditev, da imajo slovenski rudarji škodo pri centralni organizaciji. Le pri stavkinem fondu so slovenski rudarji na drugem mestu skupne organizacije. Med izdatki v tekočih šestih letih se nahajajo skupne svote: za bolniško podporo K 319.607’63, ibrezposelslko podporo K 86.06175, ipogrebščino K 104.275’00, potovalno podporo K 7.439’16, pravo varstveni stroški K 74.348’82. Konečno 'je omeniti še, da se je v letošnjem letu začelo gibanje boljšati, morda uvidijo delavci-rudarji, da bi bilo dobro posnemati delodajalce-gospode' Komu, mavrična luč, zastavo svetlobarvno tvojo ponosno razgrinjaš med nebom in zemljo in nad človeštvom ? Da junakov prihod, zmage trenotek oznanjaš? Komu večna luč pisani tvoj sijaj? Je ura osvobojenja ta, življenja, stvarstva ? Je tajni pozdrav misli nadčloveške?... Gledajo v nebo oči željne luči, prostranstva! Kaj da solčnno in jasno zdaj vidijo oči?... Dušo in razum moč razvnema miljonov, ki jim glad usojen, trpljenje, prokletstvo in tema! R. GOLOUH. MARK5. Ha čelih ožarjenih misli odsev; stremljenje, pogum polje v duši, zaveze temne padajo, zdaj helotje vstajajo, človeštva val gradove zlate ruši! Kvišku stremeče oči, prostrano nebo! V gloriji nove luči sence razpršujoč, junak misii nadčloveške prihaja pot sekajoč, teme prodirajoč! Za njim vojska razlaščenih!... Že v luči svetlobarvni obzorje vse gori, žar neumrjoče misli junaka, ki v bodočnosti prerokovani živi! PREGLED. Javno življenje. Politika. Literatura. M. R. Lemež. Vladimir K n a f 1 i č: „J u g o s 1 o-vansko vprašanj e“. (Politična razmišljanja o priliki balkanske vojske). Začetkom leta je spisal Knaflič vrsto člankov, katere je združil pod skupnim naslovom „Jugoslo-vansko vprašanje" ter jih izdal v obliki knjige v založništvu Lavo-slava Schwentnerja v Ljubljani. Iz dela je sicer čutiti stremljenje pisatelja, ki kaže, da je hotel globoko in široko fundirati svoje delo, da je hotel pronikniti v bistvo .Jugoslovanskega vprašanja", je gledati v mozaiku Evrope in na podlagi dobljenih dejstev poiskati smeri za razrešitev tega eminentno evropskega vprašanja, ki pa tvori le del splošnega narodnostnega problema. Ali že prvi splošni vtis pokaže, da je bilo to le stremljenje, katerega Knaflič ni uresničil, tako da mora človek razočaran odložiti knjigo. Snov je razblinjena in površno predelana, problemi povsod pričeti, ali nikjer pisatelj ne pronikne v njih globine, poišče one „prvce“ (str. 3), kakor nam je obljubil v uvodnih besedah. Naslov dela je sicer »Jugoslovansko vprašanje", ali prej bi bilo na mestu, če bi tam stalo „Avstrijsko vprašanje", ker je edino ta snov, okoli katere se vsaj malo osredotočuje cela razprava. Dalje je hotel pisatelj dati celemu spisu znanstven značaj, ali to se mu je posrečilo le na videz, ker po vsebini je delo vse prej ko znanstveno. Ni znanstvenosti v tem, da vpletate razna splošna izvajanja, da citirate tega ali onega znanstvenika, da se poslužujete znanstvene terminologije in tudi ne v tem, da ste pokazali stremljenje po globoki in široki fundaciji, ampak bila bi znanstvenost v tem, da bi bili vaše stremljenje tudi uresničili pri obravnavanju celega vprašanja. Tu pa g. Knaflič ni uspel, kakor hočem pokazati. Človek dobi vtis, da delo ni nič druzega kot površna kom-pilacija raznih ekscerptov, ki jih je pisatelj nanizal z gledišča Palackega izreka : „... bilo bi treba Avstrijo ustvariti, če bi je ne bilo“ (str. 8). In končno se tudi ni možno zadovoljiti s koncepcijo celega dela. Vse je spisano preveč v žanru novic po vzorcu naših političnih časopisov (razmere v Avstriji, turške razmere, dobri Avstrijci, itd.) Toliko besed in pripovedovanja in vendar nam vse prav malo pove! Ali mar ( mislite, da pri spisovanju brošur i ni treba truda, temeljitosti, globo- kosti, jedrnatosti in samokritike ? Vsega tega namreč v spisu ni najti. Da se z delom bliže seznanimo! Ponesrečen je že začetek, ko izvaja pisatelj: „ ... jugoslovansko vprašanje, deleče se na več poglavij : Na avstrijsko vprašanje, balkansko vprašanje in na jugoslovansko vprašanje v ožjem smislu besede" (str. 3). Jugoslovansko vprašanje je vendar treba strogo 1 ločiti od avstrijskega in balkanskega vprašanja, ne pa jih koordinirati in končno rešiti celo jugoslovansko vprašanje s stališča avstrijskega imperializma. „Ponesrečeno“, pravim, je delo vsled tega, ker g. Knaflič ne obravnava jugoslovans. ■ vprašanja s stališča prirodne soci- ** jalne skupine „naroda“, ampak s stališča »avstrijske državne ideje“ : narodi čakajo na končno uresničenje avstrijske državne ideje" (str. 71), ki jo stopnjuje končno v idejo po-donavsko-balkanske državne celote (str. 90). K temu le eno vprašanje! Ali dejstva ne govore dovolj jasno, da država ne more več biti sama sebi namen (vsaj v Evropi ne), ampak da ima svoj pomen in pravico do obstoja le kot izraz življenja prirodne socialne skupine „naroda“? Psihologično (avstrijski milje; dejstvo, da biva polovica Jugoslo-,|! vanov onkraj črno-rmenih mejnikov) in logično (Palackega nazor o potrebi obstoja Avstrije) je sicer razumljivo, da je prišel pisatelj do takega zaključka. Vprašanje je samo, če pomeni ta zaključek tudi rešitev jugoslovanskega vprašanja. Palackega izrek tvori temelj, na katerega je razpredel gospod Knaflič svoja izvajanja o jugoslovanskem vprašanju. Ali ne razodeva morda to dejstvo neko podzavestno psihično vez z vladajočim avstrijskim miljejem, ki je oropal marsikoga samostojnega mišljenja brez predsodkov v zadevi narodnostnega vprašanja? Dokazi na podlagi zemljepisnih, etnografskih in gospodarskih razmer, ki naj podpro ta nazor Palackega in ki ga raztegnejo konec koncem na ves Balkan in diktirajo podonavskobalkan-sko državno enoto (str. 19 sq), pač ne morejo držati in prepričati. Predvsem, kar se tiče nazora samega, je treba pomisliti, da je to nazor Čeha Palackega in da je s tega gledišča popolnoma razumljiv, danes (usoda je zagvozdila Čehe sredi med Nemce; rastoča jndu-strializacija in kapitalizacija Čehov na ozemlju, ki ga obdaja železni obroč nemškega kapitala; hiper-produkcija inteligence in naraščanje naroda; tok češkega izseljevanja na Nižje Avstrijsko in na Dunaj) še mnogo bolj kot za njega dni. Palacky je pač že takrat proniknil v bistvo češkega vprašanja in kot Čoh ga ni mogel rešiti drugače kot v smislu avstrijske državne ideje, ki se krije slučajno s češko idejo. Da bi pa veljalo to tudi za || Jugoslovane? Da, morda s stališča sentimentalne ideologije slovanstva, nikdar pa ne s stališča zdravega političnega razuma. Mi imamo skrbeti predvsem zase in se oprijeti onega trezn ega goizma, ki ga izvajajo ehi že dolgo in ki jim je pomagal daleč naprej. Taki abstraktni, četudi z navideznimi dokazi podprti sklepi per analogiam, ki pa ne morejo prepričati, vodijo le na stranska pota in ne morejo zadeti bistva vprašanja. Pišete: „Avstrija bi bila že davno razpadla, če bi vkljub nerodnosti njenih voditeljev osredoto-čujoče sile vendar ne bile močnejše od sredobežnih“ (str. 9). Ali ste nam pokazali njih moč, njih medsebojno razmerje, njih izvor, ali ste jih sploh skušali poiskati ? Vsega tega niste storili. Našteli ste sicer nekaj sredotočnih sil, ali samo našteli! In vendar bi bilo tako eminentne važnosti, da bi si bili o tem na jasnem, ker le v tem slučaju je dana možnost k smotrni in krepki politiki v dosego rešitve jugoslovanskega vprašanja, ki najde svojo prvo mirno točko še le v politični združitvi vseh Jugoslovanov. Hitrost razvoja se da sicer ovirati s kratkovidnimi in plitvimi represalijami od strani onih, ki so še vedno mnenja, da je namen države „vladati“, ki nimajo oči za dvoje najsilnejših elementarnih sil: za demokratizem in narodnost. Ali s tem se ne ustavlja tok razvoja, ker te prodirajoče elementarne sile podirajo in podro še tako trde zidove in njih branitelje. Tragika oviranja je le v tem, da se izgubljajo najboljše energije v tem boju, ki bi se obrnile sicer v pozitivno smer napredka. Kaj čudno dime stavek: Avstrijski narodi lehko s ponosom rek6 o sebi: Nismo se udali sili, ostali smo značajni'1 (str. 16). Taki nazori kažejo vso plitvost načina, kako se razumeva narodnost. Ali res nismo zmožni, da bi proniknili malo globlji v bistvo narodnosti, da bi spoznali jedro narodnostnih bojev ? Ali narodnost ni kolektiven izraz življenja gotove skupine ljudi in ali^ ni to življenje ravno tako »odvrženo zakonu samoohrane kot fcvljenje individua? Sicer ste na vi>k em mestu govorili sami v tem smislu o narodnosti: „Beseda „na-r odnost" ne pomeni le jezika ..., marveč boj za biti ali ne biti onih tisočev in miljonov, ki Arovore ta ali oni jezik...“ (str. 7). 8 In mimogrede še nekaj opomb o ideji „malega naroda"! Pišite: „Ideja malega naroda je ideja čim največjega kulturnega napredka vsporedno z velikimi narodi, toda na podlagi samobitnosti, demokracije, neodvišnosti, samouprave in neoviranega političnega, upravnega in socialnega razvoja" (str. 18) in slično: „Mal narod si je v svesti, da mora tudi on stremeti h kulturi, in sicer stremeti tako, da bo vsak njegov član v isti meri te kulture deležen, kakor člani velikih na-rodov“ (str. 17). Ne uvidevam, da bi bila to specifično ideja „malega naroda", mislim marveč, da je to tudi stremljenje velikih narodov. Pač pa sem mnenja, da je speci-fikon „malega naroda" edino v tem, kako doseči isti splošni napredek kot veliki narodi, kako korakati vsporedno ž njimi in kako doseči ono stopnjo, da za-more „mali narod" tudi sam kazati pot napredka. Ali vrnimo se k vašemu dokazu, da je Avstrija kategoričen imperativ zemljepisnih, etnografskih in gospodarskih razmer in da se ta imperativ razteza i na Balkan ! h Na treh mestih (str. 4, 8 in 19) skušate sicer dokazati Palackega tezo, ki ste jo vi še razširili na Balkan. Ali ti dokazi so izvedeni skrajno površno, da se ni možno zadovoljiti ž njimi. V ilustracijo načina pisateljevega dokazovanja naj citirani iz knjige: „Kakor se vshodne Alpe, Sudeti s svojo kotanjo, Karpati, Galicija in podonavska ravan, Ilirija in Posavje prirodno grupirajo ob Donavi ter spajajo tako srednjo Evropo z njenim jugovshodom, tvoreči prehod od nje na balkanski trikotnik med Jadranskim, Egejskim in Črnim morjem, s prehodom v Malo Azijo, tako se tudi narodi okrog te Donave in na tem balkanskem trikotniku grupirajo, sicer kaleidoskopično v etničnem, pa z uprav rafiniranim prirodnim sesku-pljanjem v gospodarskem oziru. Od industrialne Češke preko trgovinski Dunaj ob Donavi doli, ob Donavi gori, na desno in levo, v Rusijo, pa na Črno morje, pa v Trst, pa v Solun... ta raznolikost ljudi, jezikov, blaga, trgovskih zvez, prometnih žil, pa vendar eno skupno gospodarsko ustrojstvo: Podonavsko-balkansko" (str. 8). In na ta čuden dokaz sledi apodikti-čna trditev: „0 razpadu Avstrije se torej ne more niti teoretski govoriti" (str. 9). Da podprete vaše dokaze, citi-tate Ratzela: „Država se mora ohraniti i onimi sredstvi, s katerimi je nastala11 (str. 19). Vendar pa je to tako splošna misel, ki pove bore malo, ker se da ž njo operirati na vse možne načine. Če bi bili statično in dinamično temeljito preiskali Avstrijo, bi bili morda prišli do prepričanja, da so za postanek, razvoj in sedanji obstoj Avstrije odločilne vse druge notranje in tudi zunanje sile, kot ste jih omenili vi. Zlasti pri dinamični preiskavi bi bili našli, da so od vas naštete sredo-točne sile igrale prav minimalno vlogo. Morda bi bili našli, da je Avstrija pretežno produkt krepke in smotre-ne politike habsburške dinastije kakor pravite tudi sami mimogrede: „Prikljopljene pa so nam bilo (sc. province) kot take, torej zgolj po zgodovinskih vidikih v interesu hišne moči dinastije, včasih v interesu svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, enkrat po naročilu Evrope, nikdar pa po globokem sociološkem ali gospodarsko-političnem razumu" (str. 23). Morda bi se bili tedaj tudi izognili temni mistiki o „neki gotovi politični previdnosti, ki vodi ; usode narodov sama od sebe“ (str. 19), kateri previdnosti so baje sledili ustanovitelji Avstrije. Kdo je ta ^politična previdnost", kaj je nje bistvo, o tem ne izvemo ničesar. Razlagati tok dogodkov s takimi mističnimi silami se zadovoljuje sholastika, ne pa znanost, ki hoče pronikniti v bistvo stvari in spoznati njih razmerje v prostoru in casu. Ali važnejša je statična preiskava, ker ona nam razkrije sedanjost, obstoječe, ki tvori podlago za bodočnost, ki si jo hočemo zavestno ustvarjati sami, ne pa da bi bila naša bodočnost odvisna od s 1 u č a j e v kot je bila do danes. In pri tej statični preiskavi bi bilo potrebno, da bi nam bili pokazali kolikor možno vse sredotočne in sredobežne sile. Pokazati pa se ne pravi jih našteti, ampak najti njih izvor, pojmovati njih bistvo, premeriti njih moč in spoznati njih medsebojno razmerje. In niti to ne zadostuje; treba bi bilo gledati te sile z giedišča jugoslovanskega vprašanja, v mozaiku Avstrije in Evrope. Šele tako bi bila slika jasna in odprte smeri za razrešitev jugoslovanskega vprašanja. Dvomim, če bi bili potem napisali tako absolutno trditev kakor ste jo napisali na strani deveti zgoraj. In še bolj dvomim,če bi bili napisali: „Kot dobri Avstrijci.... priznavamo gospodarsko in prirodno potrebo e-notne in velike Avstrije ..(str. 89). Kot Jugoslovani gospodarsko / potrebo ? ? Ali o vsem tem ni govora v delu. Vem, bilo bi treba precej truda in časa k takemu spisu, ali potem bi tudi dali res kaj temeljitega in „razmišljanja“ bi nam bila dragocen prispevek k rešitvi jugoslovanskega vprašanja. Po takem znanstvenem raziskovanju pa bi bili prišli tudi gotovo k vse drugemu zaključku kot Čeh Pa-lacky. Dolga izvajanja o Avstro-Ogrski zapuste v bralcu vtis, da se hoče rešiti avstro-ogrsko narodnostno vprašanje, ne pa jugoslovanskega. Prav lepi so sicer zaključki o centralistični Avstriji na federalistični podlagi, ali dejstva govore prejasno; narodnostna, federalistična Avstrija bi bila proti-avstrijska. Besedno zveni to sicer paradoksno, ali sociologično je to trdo dejstvo. Na dolgo in široko nam dalje pripovedujete o avstro-ogrskih razmerah in jih razpredete skoro skozi celo knjigo, da čuti čitatelj nehote ponavljanje. Tak način razpravljanja bi bil morda na mestu za kako informativno delo ino-zemcem o Avstro-Ogrski, ali tudi tedaj bi bilo treba več jedrnatosti in smotrenosti. Nikakor pa se ne moremo zadovoljiti z načinom razpravljanja mi, ki živimo v teh razmerah in jih čutimo dan na dan na lastnem mesu. Mi moramo zahtevati več, in sicer sociologično analizo teh razmer. Morda bi bili prišli po temeljitem premotrivanju do prepričanja, da so te razmere posledica nekaterih odločilnih sre-dotočnih sil. In kar velja o našem delu v celoti, to velja še mnogo bolj o onih mestih, kjer pisatelj govori o Balkanu, o turških razmerah, o balkanskih narodnostnih razmerah, o razmerju med Jugoslovani in Grki, o kulturnem, gospodarskem in socialnem življenju Jugoslovanov, o njih razvoju, o razmerju Evrope k Balkanu, o razvoju dogodkov na Balkanu itd. Nikjer nič poglobljenja in temeljitosti. Iz teh izvajani si ni možno dobiti jasne slike o Balkanu in o razmerju Evrope k Balkanu, če je namreč sploh možno napraviti si kako sliko. In ko pisatelj razpravlja o razmerju Avstrije k jBalkanu, ne izvemo ničesar o razmerju avstrijskih Jugoslovanov k Balkanu, četudi bi bilo ravno to najvažnejše. Morda zadostuje Knafličevo delo oni slovenski publiki, ki išče po časopisju le dnevne novice, senzacijska poročila in prečita k večjemu še kak prazen podlistek, ki pa ne čuti potrebe po globokih in resnih razpravah, da bi zasledovala s kritičnim očesom tok dnevnih dogodkov ali da bi ji bila politika kaj več kot samo šport in dobrodošla snov za kavarniške pogovore. Gotovo pa ne zadostuje in tudi ne more zadostovati Knafličevo delo oni slovenski publiki, ki ji je politika prokleto resna živ-ljenska zadeva. Najmanje pa se zamore zadovoljiti s Knafličevim delom socialist, ki ima pač največji interes na temeljiti rešitvi narodnostnega in specielno jugoslovanskega vprašanja. C. P. — K. Gersin: Altserbien u. d. albanesische Frage. Wien 1912. Anzengruber-Verlag, Bruder Su-schitzky. VVien Leipzig. 55 str. 80, Vojna, ki se je pravkar vršila na Balkanu, je med drugim izvala množico monografij in brošur, ki se pečajo bodisi z vojno samo, z njenimi vzroki in posledicami, bodisi skušajo osvetliti svetu malo poznane razmere na Balkanu. V sporno vprašanje avtonomne Albanije posega brošura, ki jo je na Dunaju izdal Slovenec dr. Niko Zupanič, muzejski uradnik v Be-lemgradu. Razume se torej, da je brošura bolj političnega nego strogo znanstvenega značaja, vendar pa se avtor ne izigrava v gostobesednosti in fantastičnem strankarstvu, temveč nam skuša z hladno in mirno objektivnostjo — kolikor je to pač pisateljem politično-tenden-cijoznih spisov mogoče — na podlagi kulturno-historičnih in etnografskih dejstev rešiti zadevo, nad kojo stresajo diplomati svoje glave. Avtor je mnenja, da bi postala avtonomna Albanija nova mohamedanska država, nevarna ne samo balkanskemu, ampak radi avstrijsko-italijanske rivalitete v Albaniji, tudi splošno evropejskemu miru. V tem tiči gotovo nekaj resnice in naravnost svetovne - zgodovinski dovtip je, da se zavzema za avtonomno Albanijo Avstro-Ogrska, ki je napram nenemškim narodom v lastni državi pač vse prej nego avtonomno prijazna. Isto tako pa je sigurno, da si vstvarijo velesile^ z avtonomno Albanijo novo poprišče večnih diplomatičnih ljubosumčkanj, ki bodo nadomeščala prejšnjo „re-formiranje" v Macedoniji in Stari Srbiji. Trditve avtorja, da Albanci ne tvorijo narodnosti za se, da nimajo niti zgodovinske niti kulturne preteklosti, je pač kot pavšalno trditev treba vzeti kolikor toliko na rovaš politične tendencioznosti. Brošura obsega sledeča poglavja: I. Vojna. II. Kosovo. III. Stara Srbija. IV. Albanija in Albanci. V. Albansko-srbsko vprašanje in Av-stro-Ogrska in Epilog. Kakor je razvidno iz tega pregleda, nudi brošura, ne glede toliko na razne sodbe in zaključke avtorjeve, nego na temeljito vsestransko poznavanje položaja in razmer, dokaj interesanten vpogled v kultnrno-histo-rični razvoj in stanje severno-za-padnega okrožja in prebivalstva na Balkanu. V.^Knaflič. Janez Ev. Štuhec: Slovenska narodna mladina, Mur-ščak — Kapela 1912, tiskal D. Hribar, samozaložba, 452 strani. Na slovenskem književnem polju se je pojavila pred nekaj meseci zanimiva knjiga, politična knjiga o mladini. Kmečki mladenič, ki je bil več let v srednjih šolah, pa se je potem posvetil gospodarstvu na svojem posestvu, ker so mu bili umrli stariši, prematra (prav: motri*) politično življenje okrog sebe, NB politično življenje v slovenski vasi in slovenskem trgu ob severvshodni jezikovni meji. Zasluti z vsem čustvom svoje mlade in idealne duše nedogledno mizerijo sodobne slovenske politike, ki nima smisla niti za praktično politično življenje, niti za socijaino strukturo naroda, niti za izobrazbo in narodno obrambo, — pa vidi, da tu nekaj ni v redu. Sicer nima dovolj vpogleda v našo politično zgodovino, nima metodičnega znanja v neizprosni doslednosti, s katero se razvijajo pri nas reči, zato tudi nima povsem jasnih misli v preosnovi našega narodnega dela. Toda kedo pa je danes pri nas metodičen, koliko jih je, ki nimajo vpogleda in jasnosti, ki pa po vrhu tudi nimajo več idealov, ljubezni in volje V! To pa ima naš avtor. In če se je nam kritikom nekdaj zamerilo, ko smo odklonili Abditusove „Socijalne probleme11, ker nismo dovolj vpo- *) motriti, intueor zusehen, srbsko CMOTpiTt, isto, rusko. števali »ljubezni11 — dasi je šlo tam za metodo, ne pa za ljubezen — treba pri tej knjigi pribiti: buditi med kmečko mladino ljubezen do političnega dela in protestirati proti samozakrivljeni politični mi-zeriji, vse to brez teoretiziranja, je notranji namen tega spisa, in zato se mi zdi vesel znak, da prihaja ta poizkus politično-literarnega di-letanstva, četudi od posameznika, ravno od severne meje in da je tisti, ki je poizkusil ta korak, mlad in razmeroma visoko izobražen kmečki posestnik, zaradi svojega idealizma mnogo boljši nego večina onih slovenskih 800 vseučiliščnikov, ki žde brez idealizma in brez interesa v velikih mestih. V ostalem se ta književni proizvod seve ne dviga nad diletantizem. Osnovna ideja spisa je: „Ustanovitev vseslovenske mladinske organizacije, ki naj bi razširila med organiziranimi, zlasti kmečkimi mladeniči poznanje slovenskih potreb in zadreg ter sredstva izboljšanja pa gojila med člani in članicami poštenost, nravnost, ljubezen do grudi, idealizem, splošno izobrazbo in zlasti pospeševala narodno zavest v obmejnih vaseh in trgih ter podpirala maloštevilno in šibko slovensko meščanstvo oziroma tržanstvo11. — V podrobnem da je avtor navodila in pravila za snovanje društev in knjižnic, prirejanje zabav, vodstvo narodnoobrambnega dela, kjer pa vidi le zunanjosti: slovenske napise, poštne pečate, svoji k svojim, ne pa velikega narodnogospodarskega pomena priseljevanja, odseljevanja, kolonizacije, raznarodovanja delavca in kmeta v obrtnih in industrijalnih krajih. Iz psihologije navadnega nepristranskega človeka, ki govori s politiki — se prej naučimo spoznavati svoje temeljno pogreške, nego pa iz najduhovitejšega grmečega govora nasprotnikovega. V tem oziru je pričujoči spis o mladini sicer nezaslišan, v javnosti prezrt, toda resničen in težak „J’ accuse11. Socializem. Literatura. H. Pajer. Kolektivism čili hospodarske tendence socialismu. Napisal Ev-žen Štern. Nakladem trstfedniho delnickčho hnihokupectvi v Praže. Brošura ima namen, kakor pravi F. V. Krejči v predgovoru, objasniti gospodarski cil socijalizma in ga zagovarjati pred napadi, diktiranimi od razrednih predsodkov in pa pred napadi izvirajoč iz skeptične nezaupljivosti. Spis ne prinaša nikakih na novo objavljenih resnic ali pa novih gospodarskih pojavov. Zato pa skuša pisatelj z mirnim, stvarnim, koncentriranem in popularnim načinom na podlagi vestno preštudirane socijalistične literature pojasniti socijalistično stališče glede kolektivistične preuredbe človeške družbe. Zanimiv pa je avtor sam. Je to mlad, delavni akademik, duševni vodja socijalistične skupine čeških akademikov, ki je bil še nedavno pripadnik realistov, kateri tvorijo na Češkem takorekoč prehod iz buržoazije v soc. demakracijo. Realizem dovoljuje oni inteligenci, ki je že v akademičnih letih dovzetna za globokejše razmišlanje o socija-lizmu in katera po svoji politični izobrazbi in poštenosti ne bi nikakor mogla ostati v pristni meščan^-ski stranki, ostati na sredi pota do-doslednega in praktičnega socijalizma. Realizem onemogočuje, vsled svojega nejasnega in negotovega stališča skeptičnemu delu inteligence premisliti svoje politične ideje dokonča in nudi priliko ostati v taki razdalji od konsekventnega socijalizma, da si prihrani s tem marsikatere neprijetnosti in šikane, katere povzroča meščanska privatno-kapitalistična družba tako rada so-cijalistom. Stališče realistov je približno sledeče : Niso principi-jelno proti kolektivizmu in tudi ne proti individualističnem gospodarstvu. Na mesto apriornega cilja in apriorne smeri postavljajo empirijo. Zato hočejo biti za ono gospodarsko formo, ki po danem znanstvenem stanju, najlepše odgovarja človeški družbi. Za kolektivizem so le do te mere, v kateri je to družbi v korist in za obstoj privatne lastnine le, ako bo to koristno, (Iz referata F. Fonska na III. shodu napredne napredne češke mladine 27—29/IX 1912 v Plznu). Kakor je razvidno vodi to stališče k skepsi in politjčnem fatalizmu. Zato se je E. Štern tudi z nekolikimi vrsticami dotaknil svoje realistične minulosti ko pravi: „Sodim, da ostane politika onega, ki se druži k principu privatne lastnine, akoravno v kulturnih vprašanjih radikalizuje. le jokava politika dobrega srca, katera hoče položaj slabejših le sladiti in ne pa preurediti današnji družabni red. Tak demokratizem je le prenovljen liberalizem. Napram njemu se dajo porabiti besede Masaryka, katere pa se dajo žalibog obrniti proti avtoru samemu: Liberalizem je velik dogovor, vzdržati družbo na ta ali oni način na pokvarjenih temeljih, pri tem popraviti nekoliko na njenem poslopju, včasih se morebiti dotakniti tega ali onega temeljnega stebra, a m p a k 1 e d o t a k n it i; le nobene temeljne revizije". Zanimive in krasne pa so besede, katere je napisal Š. v zadnjem poglavju kjer piše o stališču inteligence v bodoči kolektivistični družbi in ki se glase popolnoma drugače kakor besede onih ljudi, ki hočejo zagovarjati neetičnost v politiki in egoističen utilitarizem. Š. pravi: „ Šocijalistična družba neče zgraditi samo novo državo; da jo bo mogla zgraditi in vzdr-žavati mora si pred vsem vzgojiti novega človeka, ki bi podrejal svoj prospeh, prospehu družbe... Cim večja je prava inteligencatim močnejša je nesebičnost. Ljudje vikoke duševne kulture ne lepijo na gmotnem bogastvn. V sedanji, gospodarsko barbarski družbi, katere najsilnejša tendenca je robati egoizem, ki se nam javlja v življenjskem, razrednem boju, poznamo vrsto proslulih, nesebičnih posameznikov, katerih gonilna sila ni navadni koristolov-ski interes, temveč gotova, idealna ali nravna nesebična stremljenja; to niso samo znanstveniki, gotovi umetniki in politiki, temveč tudi cela vrsta navadnih ljudij. Zakaj bi te izjeme v drugačni gospodarski okolici, v kateri bi bila posamezniku odvrnena nevarnost gospodarske bede, kakor tudi odvzeta možnost brezmejnega obogatenja, v kateri bi bil potlačen ne samo razredni boj temveč tudi vojne med državami in sedanja oblika boja med narodi, zakaj bi ne mogla v tej družbi postali nesebičnost vseobčna ? .... Kolektivistične družbe ni želeti, niti ni na njo misliti, kakor pri vsaki zdravi družbi, brez silne inicijativne delavnosti posameznikov. .. . Gotovo je, da bodo tudi v bodočnosti nadarjeni ljudje stremili doseči prva mesta. Ampak, radi zmene razmer in nazorov ne bodo delali za svoj osebni profit, temveč le, da za-doste svoji inicijativni in tvoriteljski potrebi in da udejstvujejo svoje ideje. Energija, katero razsipa povprečen posameznik na lovu za kolikor mogoče največjim kupom denarja, bo speljana predrugačena oziroma prevrednočena v stremljenje, kar najbolj spopolniti svoje delo, svojo vsebino in rodbinsko življenje, da bodo v stanu, kolikor možno največ darovati idealu bodoče družbe: koristiti celoti.“ Der čechoslavische Socialdemokrat. Pod tem naslovom je začela izdajati češkoslovanska soc. dem. stranka poseben informativen list v nemškem jeziku. V prvi številki, ki je izšla 15. marca t. 1. je natisnen na prvem mestu članek redaktorja L. Wintra pod naslovom „Kaj hočemo", kjer se proglašuje, da k izdajanja tega lista ni prišlo samo radi spora glede forme strokovnih organizacij med nemško in češko-slovansko soc. demokracijo, ker se je v njih vrstah čutila ta potreba že pred leti. V omenjenem članku stoji: „Spor, ki je nastal v avstrijskem delavskem gibanju je povzročil neodvratno nujnost, da se izdaja ta list, Posebno pa od one dobe, ko je bila poklicana tujina da izreče v tem sporu svojo sodbo. Videli smo v Kodanju, kako so sodrugi, kateri so nas sodili, raz-glaševali svojo sodbo na podlagi jednostranskih informacij in to vidimo skoro vsaki dan v tujezem-skem tisku. Bili smo obtoženi in skoro vsak dan se nas toži pred Internacijonalo; zato ne smatramo samo kot svoje pravice, temveč tudi kot svojo dolžnost, da priborimo sluh češkoslovanskemu delavstvu. Tako stopamo pred javnost, pred Internacijonalo. Mirno in dostojno bomo odvračali proti nam naperjene' obtožbe; povedali bomo Internaeijonali, kaj je češkoslovanska soc. demokracija in kaj da hoče. Bilo bi zelo umljivo, ako bi vporabljali pri svojem zagovarjanju ista sredstva, katera so se vporab-ljala dosedaj proti nam. Vendar bomo stremili se temu izogniti, kajti upamo, da bo zadostovalo že samo izdajanje tega lista k temu, da se bodo naši obdolžitelji držali v mejah resnice in stvarnosti. One, ki so udejstvovali obsodbo proti nam, smatramo samo za dočasne nasprotnike; pač pa smo prepričani, da postanejo po nedolgem času zopet naši sobojevniki in sodelavci — najsibo na podlagi sklenitve miru ali pa vsled nastale stiske. Zato ne ukrenemo ničesar, kar bi obteževalo to možnost; pač pa ukrenemo vse, da isto dovedemo." List izhaja 1. in 15. vsakega meseca in stane 4 K na leto. Uredništvo in upravništvo se nahaja v Ljudskem Domu v Pragi, Hybern-ska ul. 7. Ker je pisan list v svetovnem jeziku, zato je dana s tem možnost, da se informira vsakdo, ki ni vešč češkega pač pa nemškega jezika, direktno o hotenju in delovanju češkoslovanske veje bojujočega se socijalizma. Za nepristransko in stvarno sodbo glede znanega spora je treba slišati oba zvona. Drobna kronika. Z novim letom jel je izhajati v Londonu The Daily Citizem, za katerega je Labo-ur Party (delavska stranka) založila 70.000 šterlinov, t. j. nad poldrugi milijon kron. Za nadaljno vzdrža-vanje lista sklenila je National Conference of the Labour Party, ki šteje poldrug milijon članov, dne 7. marca 1913, da vsak član skozi tri leta donese no 1 sli., kar da za tri leta garancije preko 5 milijonov kron. Na poziv internacijonalnega bureau v Bruselju je stranka podpisala 200 šterlinov v podporo bednih _ delavskih družin na Balkanu ter je The Daily Citizen nabral v dobrem tednu v isto svrho 212 šterlinov, skupaj torej blizu 10.000 kron. V Madridu premenil se je s, 1. aprilom 1913 „E1 Socialista" v dnevnik. List izhajal je dosedaj 2-krat na teden ter ga je ustanovil 1. 1885 Pablo Iglesias. L’Humanite v Parizu jel je izhajati na šestih straneh ter izkaže dotični fond blizu 50.000 frankov prostovoljnih doneskov delavstva. V Chicago je socijalistična stranka poleg sekretarijata ustanovila tehničen bureau, ki ima nalogo, da centralizira zakonodajno delo strankinih poslancev v različnih državah. Delavskih 20 zastopnikov je zadnje leto predložilo okoli 500 zakonskih predlogov, ki se tičejo delavstva. Da se spravijo ti predlogi v sklad tako, da bodo proletarski zastopniki principijelno enako zastopali delavstvo, se je otvoril tehnični bureau. Ob enem se je obvezalo 150 attorney (odvetnikov) dajati svoje pravno zastopstvo na razpolaganje strankarski organizaciji. Izmed socijal-demokratičnega dijaštva visokih šol pa se je izbral odbor 30 članov različnih strok, katere naj prouči in predela različne pravne, ekonomične in socijalne probleme in stavi na razpolaganje tehničnemu bureau. Zadružništvo. Anton Kristan. Delavsko konzumno zadružništvo na Nemškem je letos izgubilo dvoje strokovnjakov, ki sta zavzemala najvažnejši mesti v gibanju. M a x R a d e s t o r (+-10. jan. 1903) je bil 1. predsednik „Osrednje zveze nemških konzumnih društev". E m il Kaltofen (+ 24. febr. 1813) pa je bil I. predsednik Velenakupne družbe nemških konzumnih društev. Kaltofen je ustanovil 1. 1890 konzumno društvo v Werdau, kojega prvi poslovodja je bil. L, 1897 je prevzel mesto poslovodje konzumnega društva „Vorwaerts“ v Draž-danih. Odlično je sodeloval pri ustanovitvi Velenakupne družbe nemških konzumnih društev, bil je njeni nadzornik od 1 1898 do 1902. Pozneje pa je postal I. predsednik. Mož neutrudljive delavnosti in energije! Kako ogromnih dimenzij je nemško konzumno zadružniško gibanje se povzame lahko iz dejstva, da že ni mogla „Osrednja zveza nemških konzumnih društev" s firmo Kaufmanu et Co. obvladati vseh zadružniških edicij. 26. nov. 1912 se je ustanovila v Hamburgu družba z omejeno zavezo pod imenom: „Verlagsgesellschaft deut-scher Konsumvereine". — „Jahrbuch der intdrnationalen Genošsenschaftsbevvegung" je po-četkom tek. leta izšel pod uredništvom dr. Hans Mullerja. Je razdeljen v dva oddelka; v prvem podaja mednarodno zadružništvo statistiko, v drugem pa opisuje dr. Miiller življenje dr. Williama Kinga in njegov pomen v zgodovini zadružništva. Knjigi, ki obsega 288 strani, je pridejan portret dr. Kruga. „Jahrbuch“ je za vsakega, ki se peča z zadružništvom, prav potrebna knjiga. — Avstrijska delavska konzumna društva trpe letos zelo po splošno občutni krizi. Zdi se mi pa, da bo to imelo prav dobro posledico. Delavske strokovne organizacije imajo danes po raznih hranilnicah in bankah naloženih kakih 40 mi-ljonov kron za 4l;s—4%—5% obrestno mero. Ti miljoni pomagajo kapitalizmu delati novih profitov. Konzumna društva delavcev in pa Velenakupna družba avstrijskih konzumnih društev morajo iskati za visoke obresti posojila in tekoče kredite pri bankah. Mar nismo že zmožni teh miljonov sami upravljati ? Kolikor smo poučeni, se o tem sedaj prav temeljito razpravlja. Tudi mal početek se je v naglici že napravil. — Ista konzumna društva trpe pa tudi še vsled drugega nedostatka. Za vodilna mesta manjka sposobnih mož. Zato je osrednja Zveza sklenila za letos oživotvoriti šolo oz. kurz za poslovodje s sledečim učnim načrtom: 1. Zgodovina in literatura zadružnega gibanja 3 ure 2. Zadružniška poslovodaja 6 „ 3. Davki in pristojbine 12 „ 4. Obrtni red in trgovstvo pravo. Delavsko pravo in zavarovanje 4 „ 5. Knjigovodstvo in korespondenca 36 „ 6. Pouk o delu v zadružni- ških podjetjih 14 „ 7. Nauk o spoznavanju blaga 14 „ 8. Pouk o tarifih 2 „ 9. Zavarovalništvo 2 „ Predavali bodo: dr. K. Renner, dr. B. Karpeles, revizorji Wilhelm Kaff, Rausnitz Kunke ter poslovodji Velenakupne družbe za avstr, konz. društva. Kurz bo trajal od 7. sept. do 4. okt. tek. leta. Največje delavsko konsumno društvo v Avstriji, „Erster nieder-osterreichisches Konsumverein" na Dunaju je z aprilom tek. leta popolnoma prešlo v roke organirira-nemu delavstvu. Predsednik upravnega sveta je sedaj bivši drž. posl. Eldersch, predsednik nadzorstva poslanec Domes, tajnik in glavni vodja pa čili sodrug Vukovič, dosedanji ravnatelj združenih konz. društev v Gloggnitzu in Neunkirch-nu. „Prvo nižjeavstrijsko konzumno društvo" je imelo v minulem letu 44.257 članov, ki so kupUi v 43 društvenih prodajalnah blaga za 13,935.810 kron 82 vin. Društvo je v lastni produkciji napravilo blaga lani za 8,700.344-33 K. in sicer: Kruha v pekarni za K 2,849 561 ■— mesenin „ „ 2,052.041'— v mlekarni „ „ 2,438.788"— v kleteh „ „ 712.307-— v kavožgalnici „ „ 647.644'— Člani so prejeli 5% dividendo. Društvo ima rezervnega fonda 538.277 kron, deležev 378.592 kron ter hiš v vrednosti 1,724.341 kron. — Mogoče se sedaj na Dunaju vsa delavska konzumna društva združujejo veno! Centralizacijska stremljenja se v konzumnem zadružništvu namreč čimdalje bolj uveljavljajo, ne le med Angleži in Nemci — tudi med Italijani, ki imaio splošno za to malo zmisla. Zadružni listi poročajo, da se združijo v Milanu tri največja konzumna društva namreč „Unione C o o p e r a t i va“, Co-perativa suburbana, Coo perativa di via Sala — lani so imela ta društva 25.000 članov in 7Va miljona lir prometa. Poleg teh treh je v Milanu in okolici se 27 manjših konzumnih društev, ki se jo pozneje tudi pridružila veliki združitvi. Duhovno gibanje. H. Tuma. Meseca marca priredila je ,,Slovenska dijaška zveza“ ciklus predavanj. Aktuelni ste bili predavanji Fr. Terseglava: Ali krščanstvo še odgovarja kulturnim potrebam modernega človeštva? in Dr. A. Korošca : O bodočnosti Slovencev na severni jezikovni meji. To zadnje predavanje je le malo povedalo o tem, kar bi obetal naslov. Predavatelj izhajal je iz dejstva, da smo narod delavcev in da smo si s svojo uporno silo znali ohraniti lastno kulturo. V tem tudi vidi našo bodočnost. Predavanje bilo je precej optimistično brez posebnega utemeljevanja. Optimizem naslanjal se je na uspehe stranke, kakor je predavatelj očitno iz tega stališča naslovil na socijalno-demokracijo grajo, da slovenske delavce prepušča nemški socijalni demokraciji. Pozitivnega nam predavanje ni nudilo, kolikor se pa očitanja slovenski socijaldemokratiziji odgovarja položaj organizacije na Štajerskem in Koroškem dejanskim razmeram. Delavstva je ali nemškega izvira ali pa vsled svobodomislnosti, višje nemške kulture jačje organizacije pritegnjeno v krog nemške socijalne demokracije; kolikor pa je delavstva priseljenega iz dežele, stoji pod vplivom krščansko-soci-jalne demokracije in je pod vodstvom duhovstva. Avtonomno jugoslovansko socijal-demokratično organizacijo očitanje predavatelja to-raj prav nič ne zadene. Razmere se izboljšajo takrat, kedar naraste dovolj slovenskega mestnega pro-letarijata. Na precej višji stopinji bilo je prvo predavanje, dasi nam tudi to ni nudilo novega. Predavanje bilo je po obliki zaokioženo in predelano, vsebina je kljubu vsej znanstvenosti stala na rezultatih že precej premaganih. Predavatelj je zgradil svojo trditev, da krščanstvo zadošča zahtevam modernega človeštva vseskozi na predpolagi, da je eksistiralo prvotno blagoženstvo in popolnost stvarstva in da je le temu sledil globoki prepad. Priro-doznanstvo nam vendar nasprotno kaže razvoj prirode od jednostavnih življenskih pojavov po današnjih kompliciranih, ki vrhujejo v človeku. Predavatelj je moral nehote priznavati primenljivost (Anpas-sungsfahigkeit) cerkve, ki je vsegdar sledila potrebam; te nastajajo z razvojem in njim mora cerkev sploh slediti, ako hoče ohraniti vsaj deloma svoj vpliv vpliv. Razdvojenost in negotovost sedanjega človeštva ne kaže toliko potrebe krščanstva za naprej kakor dejstvo, da praktično krščanstvo kljubu temu, da je imelo vsa sredstva duhovna in državna na razpolaganje, ni moglo preprečiti razdvojenosti in negotovosti. Krščanstvo torej ni nič druzega nego produkt zgodovinskega razvoja na gotovi etnografični, geografični in etični podlagi. Kjer se krščanstvo tej podlagi odteza, nima uspeha ter je islam isto povsodi izpodrinil, kjer je priroda bila ugodnejša zanj. Konečno je | kultura vladanje prirode, torej pozitivni vedi in iz tega se odraža delo in tehnika na prirodo. Delo je torej ustvarjajoče. Ker je krščanstvo zavzemalo v tem pogledu negativno stališče, radi tega je izgubilo v današnjem veku tehnike in dela svoj vladajoči pomen. V. Knaflič. »Kulturna matica". „Ljubljana je naš kulturni problem, to stoji. Dokler ga ne rešimo, ostane razpoloženje za stagnacijo na celi črti; to tembolj, čimbolj se izčrpavajo stare delavne moči. Ali menite, da se da ta kulturni problem rešiti samo z listkom v roki, s kopico agitatorjev, pritiskom časopisja? Mislim, da o tem nihče ne sanja in žalostno bi bilo, če bi o tem kedo tako mislil. Vse politično delo in ves ugled časopisja ostane brezuspežen, dokler se ne ustvari močna vrsta tiste inteligence, ki hoče zdravih, kulturnega središča vrednih razmer, dokler ne preustrojimo temeljito mišljenja in čuvstvovanja meščanstva. Leonova Družba postane Kulturna Matica". Ta Kulturna Matica naj bi združila vse svoje pozitivne sile v inteligentno vrsto in dobila po svojem znanstvenem in splošnokul-turnem delu vpliv na krog slovenskega razumništva ter s tem paralizirala delo naših Zapiskov, Vede, Matice Slovenske, Socijalne Matice itd. Ona bodi zbirališče katoliškega razumništva, zbiraj agilne moči za apologetiko, pravo, medicino, filologijo, pedagogiko, socijalno poli- tiko itd., ona hoče agitirati od osebe do osebe, prirejati sestanke, družabne večere, popularizitati zna-nost“. — Tako piše in misli klerikalna mladina pri nas. Da ravno klerikalna, in da je Puntarjev članek v „Zori“ vzbudil veliko odziva po vseh slovenskih semeniščih in alumnatih, v Dijaški zvezi in Leonovi družbi, kjer se vrše zasebni razgovori o tem ter izdelujejo načrti in morda še kaj več, je značilno. Tačas pa se mora majhna kopica demokratičnih naprednih in socijalističnih inteligentov in ^majhna kopica dijaštva boriti, ne le proti splošni letargiji, ki je obsedla široki krog slovenske inteligence, marveč tudi proti tihemu iz zasebnih razgovorov razvidnemu, po vstrajnem odporu nekaterih vplivnih gospodov in proti javnemu nasprotovanju mož, ki so kedaj obetali kaj več. Umetnost. Gledališče. VI. Knaflič: L’ amore dei tre Re. Sredi marča je preletela nekatere dnevnike polemika o Sem B e n e 11 i-jevem slučaju v Ljubljani. Dr. A 1 o j z Gradnik je poslovenil dvoje najbolj dejstvujočih dram tega refomatorja italijanskega odra, namreč: Cena d e 11 e Bef-fe in Amore d ei tre R e. Ta dva krasna umotvora, o katerih je razmeroma še premalo referiral Oton Zupančič, so igrali z velikim uspehom po celem svetu7~čelo v hladni Angliji, in Nemčija je sprejela ta dva umotvora ž gromkim navdušenjem. Znak posebne kulturne borniranosti je, če se glasilo slovenske .Ljubljanske inteligence izgovarja čes: pri nas ta našminkana italijanska pretiranost ni prodrla. Okus slovenske inteligence je precej germaniziran. Toda Nemec se je oE) italijanski pretiranosti imenovanih umotvorov naslajal, zato, ker te pretiranosti ni našel, kakor je ni najti v celi italijanski renesansi. Saj res ta dva umotvora nista nič drugega, kakor renesančna epika, združujeta visoko svetovno naziranje in fino lirično shvačanje jjrav dojemanjei) modernega človeka. Če~še dotični list trdi češ: „Ker na gledališke recenzije že davno nihče ničesar ne da, je naravno, da ni bilo za igro nobenega zanimanja", potem tiči v tej činjenici (prav istina*), da ljubljansko gledališč občinstvo in njegovo glasilo ne razumeta visoke vrednosti imenovanih del, — prava gledališka oz. širša kulturna kriza, ki je že zdavnaj zajela „našo belo metropolo". Ni toliko narodna dolžnost hoditi v gledališče, narodna dolžnost pa je, da kadar greš, greš k umetnini (prav: umotvor)8) in ne k opereti. Opereta je mikstura valčkov, flirta itd. tja smeš iti še le, če si preje že obiskoval umetniške igro-kaze in se obenem na njih kot inteligenten človek naslanjal, ne iz mode, ampak iz svojega pristne-nega čustva, iz svoje srčne izobrazbe, — ravno v tej točki smo še po večini barbari. To razmerje je narodna dolžnost. Tvoja narodna dolžnost je, da hodiš k dobrim predstavam in izostaneš od onih, ki v Ljubljani splošno ugajajo, ali pa izostani od obeh. Le v poslednjem slučaju smemo govoriti o finančni. krizi, s katero se glasilo slovenske ljubljanske inteligence izgovarja. Dokler pa za operete finančna kriza ne velja, je afera iz srede marca gledališki in kulturni škandal non plus ultra. Sram nas je lahko. Lujo Vojnovič je napisal „S m r t m a j k e J u g o v i č a“. .Ne~ spominjam se, da bi videl to epično delo na ljubljanskem odru. Najbrže tudi to ljubljanskega občinstva ne *) shvačanje-alatanje je nepotreben hdvatizem, dojeti=erfassen. dojemanje, = das Erfassen. dojetje die Erfassung do-jem, das Erfasste. ’) činjenica nepotreben hrvatizem, istina Thatsache, dejstvo Faktum. *) umotvor Kunstwerk (Geistesge-bilde) conf. samotvor. Naturvverk — umetnina, Kunstgegenstand. Uredništvo. vleče. Seve. Herbsmanover je kaj druzega. Vojnovič je pred kratkim končal novo dramo ,Ker tako hočejo v e 1 e v 1 a st i “. Preinijera je sočasno v Beogradu, Zagrebu in Pragi. Vojnovič že ve, zakaj ni oslal rokopisa tudi v Ljubljano, icer se pa vidi iz tega tudi, da nas prezirajo že kulturnejši Jugoslovani, ki so se učili ravno pri — Italijanih. »Slovensko vseučilišče mora priti v Ljubljano; tam je naše kulturno središče!“ Tako govore, dejanja pa dokazujejo nasprotno. Kultura.*) S končano balkansko vojno stopilo je kulturno vprašanje glede Bosne in Hercegovine nujno na dnevni red. Za Avstro-ogrsko stališče na Balkanu je vprašanje šolstva po eni strani, kulture po drugi strani, značilno. Dočim je Bulgarska od leta 1878 število analfabetov zmanjšala za 24% in danes šteje 70% analfabetov, je Avstro-ogrska v Bosni in Hercegovini število analfabetov zmanjšala za okroglih 5‘i,, in šteje danes 87% analfabetov in to celo v glavnem mestu Sarajevu. Dočim je Bulgarska zgradila v 30-letni dobi 1691'6 km normal-notirnih železnic ter spojila križem vsa glavna trgovišča, je Avstro-ogr-ska pustila Bosno in Hercegovino brez železniške zveze z Adrijo. Nezdrava avstrijska politika je hotoma prirodno zaledje Dalmacije in Adrije držala odločeno. A celo sedaj se Avstro-ogrska neče iztrezniti ter pripravlja načrt direktne zveze Bu-dapest-Sarajevo v trgovskem interesu Ogrske, Banjaluka-Jajce-Mostar v vojaškem interesu avstrijskem. Trgovska zveza na korist Avstrije Split-Sarajevo še danes ni resno mišljena. Izven železnic v Serajevo so vse druge dosedanje le vojaškega pomena, ozkotirne 76 cm. Ako kaj označtija kulturno delo Avstro-ogr- *) Pojem knltnra rabimo v pravem pomenu besede kot rezultat tehnike. ske, je to izraženo v nje železniški politiki. Češki trgovski svet zavzel se je pravočasno za organizacijo trgovine na odrešenem Balkanu ter zasnoval strokovni trgovski list Bal-kansky Lloyd v Zagrebu. Raxno. „Die Gemeinde“. Nemška so-cialno-demokratična stranka v Avstriji je začela izdajati list, v kojem bo gojila komunalno politiko. Izhajal bo enkrat v mesecu. Prva številka se dobro repre-zentira. Uredništvo je v rokah s. Ernsta Lenza. Stane pa 3 K na leto. Adresa: Venvaltung „der Ge-meinde“, Wien V/1 Rechte Wienzeile 97. Mozes ali Darvin. Šolsko vprašanje. Spisal dr. A. Dodel, vseuči-liški profesor v Curihu. S tem naslovom je izdal 1. 1911 bivši tiskarnar I. Pr. Lampret v Kranju brošuro, ki bi zaslužila po Slovenskem kar najširše domovanje. Prof. Dodel je na curiški univerzi svoj čas predaval o darvinizmu. Njegova predavanja so bila zelo obiskovana, zato jih je pozneje objavil v knjigi: Aus Leben und Wissenschaft (Verlag S. H. W. Dretz). Prvo predavanje je bilo: „Mozes ali Darvin". In to imamo v slovenskem prevodu; — občinstvo pa, kolikor vem, nima te brošure, ki leži še vsa pri izdajatelju v Kranju. Priporočamo to brošuro, da jo otmemo pozabljenju. Cena ? Mislimo, da ni draga — na naslovni strani ni napisana. Bolniško zavarovanje. Meseca marca vršile so se v^ Sarajevem volitve v ondotno bolniško blagaj-nico. Zmagala je socijal-demokra-tična stranka s 1397 glasovi proti Hrvatski muzulmanski zvezi, ki je imela 271 glasov. Značilno je, da tvorijo nasprotstvo proti delavsko-socijaldemokratični stranki v Bosni in Hercegovini hrvatsko-katoliški in konservativni muzulmanski elementi. Došle so sledeče knjige in časopisi: VI. Knaflič, Jugoslovansko vprašanje.*) Ljubljana — Schwen-tner 1912. Ivan Cankar, Milan in Milena.*) Ljubljana — Schwentner 1913. Maksim Gorki, Foma Gordjejev.*) Gorica — Gabršček 1913. Knjige Matice Šolske*) za leto 1912.: Flora slovenskih dežel, I. snopič. Eliza Kukovec, Domoznanstveni pouk v ljudski šoli, I. snopič. Fr. Hauptmann, Didaktika, IV. del. Pedagoški Letopis, XII. zvezek. Dr. Emil Brezigar, Vorboten einer W,irtschaftskrise Deutsch-lands,*) Berlin, Verlag Puttkammer 6: Miihlbrecht 1913. Przesvvit, politično-sooijalni mesečnik, L. XXXI. Krakov. Swiat Slo\vianski, mesečnik, leto IX. zv. 1. Krakov. Akademie. Revue Socialisticka, Ročnik XVII. Praga. Slovansky Preliled, mesečnik, leto XV. zv. 6.—7. Praga. Prudv, mesečnik, leto IV. zv. 4. Praga. Vijesti hrvatskog društva inžinira i arhitekta u Zagrebu etc. •God. XXXIV. zv. 4. Vijesnik bankovnih činovnika, leto V. zv. 4. Zagreb. Omladina, leto IX. zvezek 9.—10., Praga. Preporod, leto 1. zv. 8. Ljubljana. Rudar, glasilo slov. rudarjev 1. IV. Trbovlje Železničar, glasilo slov. železničarjev, 1. X. Trst. L’ Humanite, journal socialiste, Pariš 1. VI. The Daily Citizen, 1. I. London *) Oceno prinesemo v eni prihodnjih številk. '■{MIR