
I


miMAi...................
■
n
j A. AŠKERC
! AKROPOLIS
[ in
j PIRAMIDE
ZALOŽIL L. SCHWENTNER V LJUBLJANI

AKROPOLIS
in
PIRAMIDE
POETIČNI SPREHODI PO ORIENTU
NAPISAL
A. AŠKERC
V LJUBLJANI 1909 ZALOŽIL L. SCHWENTNER
03 ocO\OQ }
Natisnil A, Slatnar v Kamniku
KJE JE KAJ.
EGIPTOVSKE ARABESKE. Stran
» Galebi.................. 3
Na palubi................. 4
V parku Ezbekijeh............. 6
Pod palmami............... 7
•Učeni osel................ ^
Kavarna „pri arabskem konju"......... 16
Nil......■. . ;..........19
Heliopolis................. 21
Večer pri Mohamed-Alijevi džamiji ........ 24
Hufiijeva piramida ............. 27
Amenhotep IV................ 33
Gizejska sfinga............... 45
» Dva vodnjaka............... 49
Mohamed in Ajiša............. 51
Mohamed Alijeva pogostitev.......... 57
• Egipčanka................ 60
• Fata morgana...... ......... 75
Palma.................. 78
Hipatija................. 83
POD HELENSKIM SOLNCEM.
Izselniki.................105
Parthenon...............   . 107
• Velika noč na Akropoli............110
Stran
V Elevzido romam............. 113
Grobni vrček............... 115
„Neznani bog".............. "»
Boginja lepote .............. 124
Po ulicah atenskih............. 126
e Sokratova smrt.............. 128
Praksiteles in Phryne............ 132
Aspazija in Perikles ............ 136
Phrvne pred sodniki............ 139
Afrodita na Knidosu............ 141
Fidija in suženj.............. 143
Tempelj na Egini............. 147
Charos................. 149
Markos Bozzaris.............. 151
Balada o Misolungiju............ 155
V Kifisiji................ 158
V starem Korintu............. 159
Obed v novem Korintu........... 161
V Olimpiji................ 163
Itaka.................. 165
Pontikonisi................ 167
Parobrod se vrača v pristan.......... 170
Corrigendum.
Na str. 28. je izpuščen med 6. in 7. vrsto verz:
Zapomnite si strogi moj ukaz!
egiptovske arabeske

Galebi.
Na jadranskem morju.
Galebi, vi beli galebi,
pokaj obletavate brod?
Kaj spremljate s kričem veselim
po morju nas daleč na pot?
Galebi, vi beli galebi, prinašate mar iz daljav prijateljev naših in znancev poslednji nam ljubi pozdrav?
1*
3
Na palubi.
Na sredozemskem morju.
Sam na palubi. Beli parobrod peneče brazde reže svojo pot.
In kamorkoli gledam črez obzorje, pred mano z nebom se poljublja morje.
In vso neskončno sinjemodro plan obseva solnčnojasni vesne dan.
In duša moja se pogreza v sanje. Cimdalje globlje se potaplja vanje ....
Kaj smo? Kaj ves je svet? In naša pot je skoz vsemir ko tak-le parobrod?
Kam plavamo? V pristan li kam neznani? Povejte, modrijani kapitani!
Pa gledam to brezbrežno modro plan. In globlje duša se pogreza v san.
„Semiramis" pa dalje, dalje plove, šumeče brazde orje skoz valove.
V parku Ezbekijeh.
Sanjavo gledajo velike in temne tvoje me oči; ko lunska noč čarobe polna pogled tvoj mehki plameni.
O, snemi to kopreno črno, razgali tujcu svoj obraz! Le hip, Egipčanka prelestna, naj vidim ves tvoj čar in kras
Pod palmami.
Memfis.
Na trati kakor Beduin počivam v senci sred pustinje pod palmami, pod palmami . . . Nebo nad mano jasnosinje.
Pod palmami, pod palmami, pod solncem afrikanskim žgočim; pod palmami pod vitkimi, pod solncem južnim in pekočim.
Kako vse tiho kroginkrog ! . . . Zelene palme le šumijo z vršiči v vetru med seboj mi vztočno svojo melodijo.
7
Učeni osel.
Arabska pravljica.
Solnce sije opoldnevno na Kahiro in na njene vitkorasle minarete. V senco stare sikomore, čije dolge veje daleč segajo po trgu Khadra, je prijahal na počitek Hasan osla svojega.
„AUah s tabo, sosed Hasan ga pozdravi malomarno znanec Ahmet, ki je ležal kar na tlaku in užival skromni svoj obed težaški . „Kaj je novega v Kahiri? Ti pečaš se mnogo s tujci; vidiš mnogo, slišiš mnogo."
„„ Novega ni nič, moj Ahmet. Vse je staro. Stara pesem! Slabi časi, hudi časi! Toliko, da ne pogineš od gladu, prijatelj moj! Ko bi tega-le ne imel —"" Hasan mu pokaže s palcem na oslička poleg sebe — „„predla bi mi trda, toda sivček moj žival je mlada in zato ga rad zajaha domačin in tujec cesto. Da, da, ta-le moj tovariš ni tako-le karsibodi . . . Veš, kaj čudnega opazil sem na njem v novejšem času Kadarkoli nese osel tujca mimo obeliska ali stene kamenite, vselej stopa bolj počasi pa ozira se po strani po hieroglifih starih, po napisih tistih čudnih ter ponavlja neprestano svoj „i-a", „i-a", „i-a" . . . AUah vedi, kaj pomeni oslovo vedenje to!""
Kvišku plane s tlaka Ahmet, poči Hasana po rami: „Ta tvoj osel je talent! Pa še velik, nenavaden! Tvoj prijatelj sem, zato ti pravim, Hasan: Sreča čaka te na stare dni, ker osel mladi tvoj je kapital!"
„„Ne razumem te, prijatelj! Ni lepo, da si pošalil se iz sive glave moje!""
„Kdo se šali? ... Ta tvoj osel
se zanima za književnost,
za pesništvo, za umetnost;
za napise se zanima,
za hieroglife tiste!
Rad bi čital jih, kakopak!
Slišal sem, kaj vse stoji tam:
Svete pesmi tisočletne,
faraonov modri reki
in tak dalje in tak dalje . . .
Vidiš, in zato svetujem
ti, da pošlješ osla v šolo.
Kar na univerzo ž njim!
V slavni El - Azhar ga ženi!
Tam tvoj osel se navzame vsega znanstva in postane učenjak in pa estetik, svetih tekstov moder kritik. In ne bo več nosil tujcev niti domačinov, nego sedel bode na katedru in tolmačil bo poete poslušalcem ukaželjnim! No in ti boš vlekel plačo lepo zanj! Res, kar zavidam te za težke svetle piastre!"
In molče posluša Hasan, kar mu pravi dobri Ahmet, in zamišljen gladi osla po ušesih. V duhu svojem pa že vidi v rožnih barvah pred seboj življenje novo. Lahko bo si nakupaval živeža poslej na trgu, dasi huda je draginja v El-Kahiri, saj tovariš osel zanj bo služil piastre . . . .
„Dobro, Ahmet! Pa poskusim!" kakor v sanjah reče Hasan — »jutri ga poženem v šolo."
Kar govoril, to je storil.
Na dvorišču El-Azharja,
kjer na tlaku marmornatem
pod arkadami sedijo
pri učiteljih dijaki
in učijo se korana
in arabske vse modrosti,
se prikaže stari Hasan
tisto jutro navsezgodaj
z brihtnim mladim oslom svojim.
Ko bi trenil, uk prekine
se in tisoč radovednih
se očij obrne v osla.
Krik in vik in smeh razlega
se po slavnem El-Azharju.
Zmešan, plah stoji tam Hasan,
poleg njega mladi osel
ves ponižen vam poveša
dolge uhlje in ne upa
se ozreti po dvorišču ....
„Kaj bi rad, moj ljubi Hasan?" rektor sam pristopi k njemu.
„„To in to! . . . Talent sem našel v oslu tem-le! Naj študira,
sem si mislil .... Moj prijatelj
Ahmet pravi, da utegne
kdaj postati še književnik
in pa kritik duhovit,
če v tej slavni šoli vaši
nauči hieroglifskih
se skrivnostij moj osliček .. .""
Stari rektor se popraska
za ušesom in pogladi
si zamišljen sivo brado ....
Zaigra smehljaj mu lahek
okrog usten za trenutek.
A nato z vsem dostojanstvom
resno reče Hasanu:
„Hm, slučaj ta ni vsakdanji!
Resda, resda, nenavaden!
Sicer slavna univerza
naša je imela dosti
že različnih poslušalcev,
ali tak slučaj je prvi,
kar spominjam se . . . Pri bradi
Mohamedovi! Ne, osla
ni še bilo v El-Azharju!
Toda, kaj je nemogoče
Allahu! ? . . . Poskusim, Hasan!
Sprejmem ga med poslušalce."
In zgodilo se je čudo; izpolnila se prerokba Ahmetova je do pike.
Naglo so minula leta, naglo kakor pihne samum črez razbeljeno puščavo. Sedemkrat je Nil preplavil in pognojil polja ravna. Osel Hasanov dovršil univerzo je arabsko, slavni El-Azhar. Vtepli v glavo so mu trdo znake vse hieroglifske. In naredil je izpite in postal je literat. A diplomo je napisal rektor oslu kar na hrbet.
In posvetil se je slovstvu. In razlagal na katedru je mladini alkoran. Priporočal je ponižnost ter udanost v slepi kišmet. In tolmačil je rigaje in ocenjal dan za dnevom poezijo egipčansko in poete vse arabske
je prerešetaval v šoli mladi kritik dolgouhi. In čim lepše črke videl v kaki knjigi je pesniški, večji zdel se mu je pesnik sam in više cenil vselej poezijo je njegovo. In kar trlo poslušalcev se je k njemu prve tedne, saj po vsem arabskem svetu je raznesla se novica, da v Kahiri zdaj tolmači, poezijo pravi osel. Ali kdor ga čul je enkrat, ta se nič več ni povrnil. Po kavarnah pa kahirskih govorili so dijaki: „Hasanov učeni osel je natlačil v letih sedmih sicer si veliko v glavo, ali kadar odpre gobec in razlaga poezijo in ocenja nam poete, vemo brž, da tak neumno govori pač res le — osel."
Kavarna „pri arabskem konju".
Arabska parabola.
Kavo pije stari Osman Ali,
kavo pije, dolgi čibuk puši
pred kavarnoj „pri arabskem konju".
Mrak je padel na Kahiro pestro,
ulica je hrupna zažarela
v belih lučih na visokih drogih.
Puši starec čibuk svoj dišeči,
dim ovija se mu v kolobarjih
sivih okrog lepe bele brade.
„Mir s teboj, moj ljubi Osman Ali!" mladi znanec Tevfik sede k njemu. „„Allah s tabo!"" reče Osman Ali in dotakne se z dlanjo široko čela, ust in prsij svojih rekši: „„Dolgo nisem te že videl, Tevfik, dolgo! Kakšno tvoje je še zdravje?""
„Zdrav sem kakor sočna palma v polju. Toda nekaj mi leži na srcu. Modrijan si, znan po našem mestu. Čisla tvoja se beseda tehtna. Pa povej mi in svetuj mi, starec, kaj storim naj s svojimi sovragi? Vsak dan skoro več jih štejem Ijutih!"
V tla je gledal stari Osman Ali, krepko vlekel iz cevi je dolge dim dišeči pa molče poslušal, kar mu tožil je prijatelj mladi. Jantar žolti svoj iz ust potegne, pljune v stran pa reče mu smehljaje:
„„Kaj pomeni, če imaš sovrage? To pomeni, da si jim na poti! A če si na poti jim, si nekaj! In čimbolj se veča broj sovragov, večji si in si močnejši, kajpak! Tolik si, da jeden sam sovražnik ni ti kos, pa se še več jih zbira, ki bi radi te na tla podrli . . . Kjer ni nič, tam tudi ni nasprotstva. Kdor ni nič, na poti ni nikomur! Zadovoljen si, kar sem ti rekel?""
2
17
„Zadovoljen! Hvala lepa, starček!"
In sedela sta še dolgo skupaj,
do noči sta pozne govorila,
pila kavo in tabak kadila
pred kavarnoj „pri arabskem konju".
Nil.
Jaz sem sveti Nil — in kdo je več ko jaz! Jaz sem ta Egipet rajski vam podaril, jaz zelena polja ravna vam ustvaril; jaz sem dal vam palmo, žita zlati klas!
Jaz sem oče vaš in deca moja vi! Jaz hranitelj večni dobri vaš sem krušni, jaz sem vaš reditelj in vzgojitelj dušni; jaz sem vaš učitelj izza davnih dnij!
Jaz bistril sem prvi in jasnfl vaš um! Jaz učil graditi sem vas bivališča, piramide, sfinge, slavna vsa svetišča; jaz jeklil sem voljo vam in vaš pogum!
Jaz dežele svoje prvi sem vladar! Jaz sem dal mogočne bil vam faraone, jaz sem dal vam modre pisane zakone; jaz vžgal v srcih vam za dom sem blagi žar.
2+
19
Jaz praded vseh vaših starih sem bogov! Meni gre zahvala prva in daritev, meni slavospev gre sveti in molitev; meni gre najvišja slava, čast vekov!
Jaz Egiptu oče sem na večni čas! Jaz pravir sem bujni vsega mu življenja. Če usahnem jaz, pa vse usahne, jenja . . . Jaz sem sveti Nil — in kdo je več ko jaz?
20
Heliopolis.
Solnce žge po polju širnem. Peš korakam sam po cesti prašni beli. Tam v daljavi obelisk štrli iz zemlje ko kazalec velikanov pa mi kaže, kje je stalo tam pred tisoč, tisoč leti mesto slavno in ponosno — Heliopolis.
Solnce žge. Po prašni cesti romam proti obelisku. In na njivi pokraj ceste orje star fellah.
Gledam kmeta in na misel mi prihajaš, modri Platon, ki pred tisoč, tisoč leti morda prav po tej-le cesti
si potoval ukaželjen v Heliopolis.
Vroč bil dan je in pod palmo
sedel v senco si kraj njive,
na kateri je za plugom
stopal v solncu kmet.
Nagovoril si orača,
saj kdaj mogel je molčati
dolgo pravi kak Helen?
In ko si povedal kmetu,
da potuješ v mesto slavno,
da od solnčnega boga bi žrecev
se učil modrosti nove
nepoznane še, skrivnostne,
najglobočje, se smejal ti
je egiptovski orač.
Plug ustavil sredi brazde in obrisal pot si s čela in obrnil se je k tebi pa ti rekel je tako: „Kaj je treba ti hoditi, ljubi tujec, k žrecem našim! Jaz sam lahko razodenem ti modrost največjo našo! In modrost ta in ta znanost,
ki ti preživi vekove in vse bajke svečeniške, je modrost, ki gledaš tukaj s svojimi očmi jo, tujec — glej, modrost: orati zemljo!"
Solnce peče po poljani. In po pusti prašni cesti stopam sam in mislim nate, modri Platon . . . Glej, pred mano obelisk ko prst demonski velikanski kaže, kje je stalo nekdaj slavno mesto s svečeniki modrijani . . .
Ni je njihove modrosti več nikjer na polju širnem. A na njivi tam-le orje kakor je oral pred tisoč, tisoč leti tudi danes še fellah . . . Molče uči me, kaj največja je modrost.
2.3
Večer pri Mohamed-Alijevi džamiji.
Kairo.
Utonilo solnce je v puščavi . . . Zar poslednji še gori v daljavi
kakor Beduinov nočni kres, ki do sinjih plameni nebes . . .
Znojni dan že gasne in umira . . . V polumrak ovija se Kahira,
dražestna Arabka pod menoj, kakor odaliska v črn ovoj . . .
El-Kahira krasna, bajevita! Orientalka bujna, slikovita!
Da sem Hafis, himno bi zapel ti nocoj navdušen in vesel!
"A
Rož dišečih venec spletel v slavo bi ti, del ti ga na lepo glavo .. .
Glej, že gasne in umira dan . . . Mrak ko svilnat pada pajčolan
na Kahiro, mojo krasotico, črnooko devo, temnolico . . .
Vse je tiho .. . Gor do teh višav cestni hrup ne sega iz nižav.
Tiho dvigajo se minareti ko prerokovi kazalci sveti
izmed trušča zemskega v nebo ... Duša moja sanja tak lahko . . .
Tu ušes ne žalijo zvonovi, ne kalijo njihovi zvokovi
mi ubranosti, miru ... Z višin zdaj oglasil se je mujezin!
Kak poetično glasi molitev
se njegova, večnemu slavitev! ...
Mesto se ogrinja pod menoj kakor odaliska v črn ovoj . . .
Samo vitki minareti smeli iz mraku rasto v višave beli .
Naj te čuva AHahova moč, El-Kahira zlata! Lahko noč!
Hufujeva piramida.
„Jaz farao Hufu, vaš gospodar, vaš vojskovodja vselej zmagoviti, Egipta združenega silni car, ki živih tron zasedel sem sloviti, razglašam danes sveti svoj ukaz. Posluša naj ga vsakdo izmed vas!
„Ponosen grob, visoka piramida
telesu mojemu se naj sezida!
Tam ob puščave robu naj stoji!
Iz rezanega trdega granita
naj dviga se v oblake mi častita!
Ko Anubis zatisne mi oči,
jaz farao Hufu ne smem umreti,
ne smem strohneti! Večno čem živeti!
V kamnit me položite sarkofag
pa v piramido mojo me nesite,
v kraljevi grobnici me tam shranite!
Okoli mene plul bo sveti mrak,
a jaz od truda bom sladko počival, bom živel večno, o Egiptu snival . . . In še črez tisoč, tisoč dolgih let, Egipčani, ves vedel bode svet, da v piramidi smeli, starodavni prebiva farao Hufu vaš slavni. Na delo nujno zdaj pozivam vas! Vsak čvrste naj roke zastavi svoje! To vam naznanja veličanstvo moje!"
Ukaz jim svoj je farao prebral in s trona zlatega Hufu je vstal. Ministri so molče se priklonili, plašč dragoceni kralju poljubili in šli so iz prestolnega gradu povedat ljudstvu, kaj želi Hufu . . .
In glej in glej, v puščavi že se zida ob Nilu faraonu piramida. Stotisoč delavcev že mrgoli, stotisoč se tlačanov že poti in ugonablja, trudi na stavbišču ko na velikem pisanem mravljišču. Iz kamnolomov vozijo granit. Tam koplje, žge se glinasta opeka. Vse gnete se pri delu, skače, teka, čim prvi jutrni zasine svit.
Kak hrum in šum! Tu kamen tešejo,
ogromne kocke z dleti klešejo.
Tam stroji težke kamne dvigajo,
na skalo skala rezana se sklada,
zidarji tod po odrih švigajo —
in kamen kakor sam na kamen pada...
In raste jim ponosna stavba ta
in raste, raste kvišku piramida,
in više, zmerom više se še zida —
popne se mar do sinjega neba?
In glej, šele črez dolgih dvajset let
do vrha dograjen kipi v višave
ob robu žgoče libijske puščave
Hufujev mavzolej ... O, kak pogled!
Ko siva gora, gora kamenita
stoji tam piramida ponosita . . .
Egipet ves žaluje. Tiste dni bog Anubis zatisnil je oči Hufuju faraonu. Tam v palači sedaj je ležal hladen, bled in trd. In prišli so učeni dvorski vrači, da odženo od kralja kruto smrt. In pomazilili so mu z mazili skrivnostnimi in močnimi telo, zavili v prte drage ga, nato pa v krsto ga kamnito položili.
Zapeli žreci so svoj žalni spev, molitev sliši tihi se odmev . . . In krsto so slovesno odpeljali in v piramidi kralja pokopali. Leži v globoki rakvi sarkofag. Mir čuva ga, tihota, sveti mrak.
Kateri kralj ima tak mavzolej, ko farao Hufu ? Kdor veš, povej! Kako stoji mogočno, veličastno, ozira po deželi se oblastno nagrobni velikanski spomenik, nesmrtnosti simbol, rastoč navpik! In solnce žarko sije nanj po dnevi. In stražijo šakali ga in levi . . . In ko priplava tiha noč nad Nil, na nebu zažari nebroj svetil. Nad faraonom zvezd nebroj visi in luna mu ko večna luč gori . . .
O, blagor ti, Hufii, nesmrtni kralj! Priroma potnik mnog iz tujih dalj, zato, da grobni spomenik tvoj vidi, da čudi se prekrasni piramidi . . .
A slavni in nesmrtni kralj Hufii ne vživa v piramide dnu miru.
Duh faraonov tlači noč in dan ko težka mora strašen, divji san. Kralj vidi svoje sužnje in tlačane, ki zlomljene mu kažejo roke, zmečkane in izpahnjene noge pa krvaveče, gnojne svoje rane . . . Kako strmijo vanj od vseh stranij umirajočih delavcev oči! Kralj vidi pred seboj neštete žrtve, okoli sebe sliši glasen jok, ihtenje, škripanje z zobmi in stok, in trume rokodelcev vidi mrtve . . . In tožb in kletev zmešani glasovi grmijo na uho mu ko slapovi. Ves krik v peklenski zliva se koral „Tu smo, tu smo, nesmrtni slavni kr mi, ki smo piramido ti zgradili! Kako počutiš v krasni se gomili? To mora biti zate pravi raj! Glej, tebi žrtvovali smo življenje! Kaj mar ti bilo naše je trpljenje, da si le ti nesmrten vekomaj! . . ."
Ubogi farao! Ah, noč in dan že tisoč let ga muči strašni san. Prikazni žrtev svojih mora zreti. Kako bi rad vezij se iznebil,
nesmrtnost svojo kak bi rad razbil! Zaman! Živeti mora in trpeti! Oh, kolikrat je že preklel Hufu nesmrtnost svojo v piramide dnu! In tisoč let že farao vzdihuje, življenje svoje bridko obžaluje; pošilja vroče prošnje do neba, pošilja jih pred Amona boga, naj sname ž njega to neumrjočnost, naj v nič ga pahne božja vsemogočnost! In glej, črez tisoč let usliši bog nesrečnega Hufuja vzdih in stok. Prihruli so razbojniki barbarji, Egipta novi, smeli gospodarji in v piramido slavno vdrli so in kraljev sarkofag odprli so in polastili so se nakitnine, vseh dragocenostij in vse zlatnine . . In brž privlekli ven še tisti dan so mumijo Hufiijevo na plan. Skrunitelji so drzni jo razvili, na solncu so ležati jo pustili. In glej, ostalo je le pest prahu — in mir je imel farao Hufu.
Amenhotep IV.
(1392-1374 pred Kr.)
I.
„Jaz, kralj egiptovski mogočni, jaz farao Amenhotep, oznanjam danes vsemu ljudstvu svoj trdni, neomajni sklep:
„Vsi dosedanji so bogovi z današnjim dnem odstavljeni in vsi maliki brezštevilni so posihdob odpravljeni!
„Vsa njih svetišča praznoverska po vrsti naj se pozapro! Naj bedastoče hiš odznotraj poslej ne vidi več oko!
„In s pilonov in obeliskov in z vseh pomnikov in domov izpraskajte po vsem Ponilju imena krivih mi bogov!
„Vsi ti bogovi in maliki prevara, zmota so in laž! Proč ž njimi! Naj jih več ne moli poslej Egipčan zvesti naš!
„Saj modrijan se samo smeje pobožnim, abotnim lažem, izmišljotinam svečenikov in njihovim sleparstvom vsem!
„Ne! Amon tebenski sloviti to ni poslej nič več naš bog! Naš bog edini in najvišji je, ki sveta nam vlada krog!
„In ta bog pravi — to je Solnce, to zlati, svetli je a ton! Egipčani! Jaz danes Solnce postavljam na molitve tron!
„Najvišji bog poslej je Solnce in bog edini vaš in moj! Svetišče najkrasnejše v Tebah sezida naj se mu takoj!
„To moj današnji nepreklicni in črez vse važni je ukrep! To hočem, to vam ukazujem jaz, farao Amenhotep!
„Pa saj Amenhotep več nisem! Kaj Amon mi poslej je mar! Eh-en-aton, duh solnčni, zovem sedaj se jaz, vaš gospodar!"
Razglašen je ukaz. In v Tebah vse le o njem zdaj govori . . . In sveti Nil, velblodi hitri ga razneso na vse strani.
Egipet ves sprejel z veseljem Amenhotepov je razglas. Gospod in kmet, vojak in suženj spoštujejo njegov ukaz.
Le svečeniki Amonovi edikta ne spoštujejo; meščane tebenske zeloti na faraona ščujejo.
Žrtvujejo malikom svojim fanatiki še ko poprej in ljudstvo varajo nevedno in ga slepijo ko doslej . . .
In tisti dan udari strela med žrece. Kralj Amenhotep razglaša vsem meščanom novi, usodepolni svoj ukrep:
Z vsem dvorom svojim kralj užaljen iz Teb se starih izseli, stolico novo in ponosno na jugu si ustanovi!
Proč iz malikovalcev gnezda! V deželi solnčnega boga tam farao poslej bo vladal po željah svojega srca! . . .
II.
Ehut-aton! . . . Prekrasno rezidenco pričaral si iz tal si, modri kralj! Se tujci hodijo jo ogledavat in občudovat dan na dan iz dalj.
Amenhotep stoji na ploski strehi palače svoje krasne z ženo vred pa blažen se ozira, ves zamaknjen z višave ... O, kak čudovit pogled!
Dolina sočnatozelena, plodna. In sveti Nil vali se skozi njo . . . In sredi tega raja je ustvaril prestolnico ponosno kralj si to!
36
In Solncu, svojemu bogu, posvetil je mesto svoje farao na čast . . . Ehut-aton ta beli, vsa dolina boga najvišjega sedaj je last.
„Glej, Nefretete, draga žena moja, kako me ljubi sveti solnčni bog, kako z obličjem zlatim svojim gleda veselo na daritev mojih rok!
„Kaj Tebe, mesto to malikovalsko! Naj vladajo sleparski žreci tam! Najlepše dviga tukaj se svetišče atonu-solncu moj svobodni hram!..."
In kadar zarudi na vzhodu zarja in kadar noč prežene dneva svit, pa vstane farao in g-re v svetišče atona-solnce molit in častit.
Na mozaičnih tleh na sredi templja kleči Amenhotep ko svečenik boga atona svojega vrhovni ter prvi solnca prorok in svetnik.
Na glavi sveti krona se mu zlata, sto dragih kamnov se na njej iskri . . . Plašč dragocen na tla mu pada z rame . Dvorjanov družba s kraljem tam kleči.
In glej, ozrlo se je zlato Solnce v svetišče veličastno s sinjih dalj, in pred božanstvom svojim dviga roke in razprostira jih v molitvi kralj:
„0, slava ti, prekrasno Solnce božje! Ti luč nebeška, vse svetlobe vir! Ti vir življenja! Glej, kleče te molim! Ti bog najvišji vladaš nam vsemir!
„Ko ti pokažeš svetlo lice svoje, izgine črni mrak, izgine noč . . . Pogled tvoj žarki oživi svetovje in vsako stvar prešinja tvoja moč.
„Ko ti zaukaš na obzorju jasnem, v vesoljni radosti zavriska svet; odmevajo stotere melodije po stvarstvu, kamor šine tvoj pogled.
„Ti solnčni bog ustvaril si svetove, ti naš najvišji modri si vladar; in naš Egipet in naš Nil, nas same rodil je tvoj oplojujoči žar.
„Ti sam ustvaril nam duha si v glavi, ti nam ustvarjaš spremenljivi čas . . . Z največjim spoštovanjem se ti klanjam in molim tukaj farao te jaz.
„0, sveti, Solnce božje moje, sveti! Iz glav in src preženi tudi mrak! Preženi vse malike mi lažnive! Le tebe naj časti Egipčan vsak! . . ."
In Solnce sije skoz granitni tempelj na faraona, ki ko svečenik na tlaku vzpenja kvišku roke svoje, v molitvi ves zamaknjen kralj-svetnik.
III.
Gorje, Tebanci, vam, gorje sedaj! Zatemnel slave vaše je sijaj! Ne več med vami, ne! V Ehut-atonu sedi zdaj farao na zlatem tronu.
Sedi na tronu osemnajst že let in vlada modro svoj ponilski svet. In ljudstvo ga posluša in spoštuje in samo solnčnemu bogu daruje.
Tebanske žrece to boli, jezi; od gneva, srda škripljejo z zobmi . . . Po ulicah postopajo potrti . . . Ah, templji njihovi so vsi zaprti.
In bilo v svetih Tebah je nekoč . . . Nad mestom plavala je pozna noč. V napol razsutem starem so svetišču sestali se vsi žreci na dvorišču.
Le mesec vidi čudni dirindaj, kako vse to godi se naskrivaj . . . Živahen starček v sredo se postavi, tovarišem duhovnim svojim pravi:
»Osvojil faraonov solnčni bog že ves Egipet si je naokrog . . . Kaj bode z vami, stari vi bogovi? Ze bližajo se smrti vaše dnovi!
„ Ubogi Amon! Moli te še kdo zdaj v Tebah zapuščenih? ... In kako vse smeje danes drugim se malikom! Kako vse roga nam se svečenikom!
„Kaj mari stara vera je ljudem! Saj pametnejši so vam z vsakim dnem! In dogme naše svete in častite otročje bajke so jim, verjemite!
„In mi, vas vprašam, bratje, kaj smo mi ? Za koga smatrajo nas naše dni ? Za slepce in sleparje, ki resnice ne vidijo nikoli radi v lice!
40
„Prezira svet in zaničuje nas, saj nihče več ne potrebuje nas! Egipet je okužen z novim duhom — in mi s trebuhom pojdemo za kruhom!
„Prosveta ljudstva je opasna stvar! Globokim žepom našim je na kvar! Poprej gospodje siti in veljaki — sedaj smo lačni, suhi siromaki!
„In kdo je vsega kriv? . . . Amenhotep in pa njegov brezbožni, zlobni sklep! Kralj nam odstavil stare je bogove, on nam zaklenil njihove hramove!
„Ta blazni farao! Heretik ta! Sovražimo ga vsi iz dna srca! O, ta prevratnik, drzni zapeljivec, egiptovskega ljudstva pohujšljivec!
„Naj res edini solnčni bog njegov namesto drugih vlada nas bogov ! ? Ne, krivoverec, ne! V Ehut-atonu ne bodeš dolgo sedel več na tronu!
„ Nesreča je ta farao za nas! Le smrt njegova nam prinese spas! Podganskega mu treba dati strupa! Ni drugega izhoda nam in upa!"
„„Smrt faraonu krivovercu, smrt!"" zaori žrecev enoglasni črt . . . Obsodba strašna ori po dvorišču v noČ pozno v polrazsutem se svetišču.
Edina priča shodu tisti hip na nebu jasnem plava tolsti ščip . . . Osupel gleda burno zborovanje, posluša tajnostno posvetovanje.
Ko mesec tretjič se je pomladil, umrje farao, ker strup je pil . . . Podkupili sovražni svečeniki točaja dvorskega so mu z zlatniki . . .
IV.
Skrij, skrij se, svetli solnčni bog! Slovesno davno si odstavljen! In ves tvoj veličastni kult je prepovedan in odpravljen!
V gomili spava prorok tvoj in tvoj navdušeni molitelj, veliki kralj Amenhotep, vrhovni žrec tvoj in častitelj.
Sramuj se, Solnce! Za obzor puščave mrtve brž izgini! V Egiptu danes nič več bog najvišji nisi in edini!
Pahnili so z oltarjev, ah, fanatični te svečeniki; bedaki verni klanjajo se spet pred svojimi maliki.
Zaprti templji tvoji so, o, sveto Solnce, in razsuti! Oskrunili so žreci jih nevedni, zlobni in naduti.
In zopet stari vladajo po vsem Egiptu vsi bogovi; odprti njih hramovi so in zidajo se jim še novi.
Gorje ti, mrtvi farao, Amenhotep ti krivoverski! Se v grobu te preklinjajo in psujejo te žreci zverski . . .
Iz vseh napisov zdaj ime se slavno tvoje izpraskava; z vseh obeliskov, pilonov ga dleto kruto izsekava.
Izbrisati te hočejo za vselej ljudstvu iz spomina. Malikovalce črtil si! Pozabi naj te zgodovina!
In novi farao? . . . Lisjak laska se, hlini svečenikom; prezira solnčnega boga in klanja starim se malikom.
Ubita herezija je Amenhotepova prokleta; v Egiptu oživela je očetov stara vera sveta.
In spet so zadovoljni vsi: ljudje in njihovi maliki. Z dohodki mastnimi najbolj so zadovoljni svečeniki . . .
Gizejska sfinga.
GTze.
Jaz gledam solnce, ki poljublja z žarki gorečimi kamniti moj obraz; jaz gledam zlate zvezde v jasni noči, nebeškega azurja gledam kras.
Puščave mrtve gledam veličanstvo, svečano nje tihoto in pokoj; oblake peska žolte, ki jih goni vihar saharski, gledam nad seboj.
Jaz gledam Nila svetega valove, ki mimo se svetlikajo šumeč, po domovini moji izobilje in blagoslov na vse strani deleč.
Jaz gledam polje ravno, plodovito, cvetoči vrt, zeleni palmov gaj; jaz gledam mesta in fellahov sela — ves svoj egiptovski veliki raj.
45
Jaz gledam tisočletja, ki minula mi pred obličjem so ko kratek dan; jaz gledam, kak vali se mimo mene čas v večnosti brezdanji ocean . . .
Jaz gledam slavne svoje stare kralje. Ko živi mi stojijo pred očmi . . . Jaz gledam žrece, ki na žrtvenike bogovom v čast polagajo dari.
Jaz gledam, kak armade tisočglave sovražne zbirajo se pred menoj . . . Jaz gledam ljuto borbo za svobodo, krvavi in poslednji gledam boj.
Jaz gledam, kak oskrunjajo barbari svetišča stara naša kroginkrog . . . Pozabljena sta Izis in Oziris . . . In na oltarjih nov se moli bog . . .
Jaz gledam mir in boj, spremembo večno. Jaz gledam temno noč in svetli dan . . . Sveta uganko gledam tajnovito — razrešiti jo trudim se zaman.
Svet!... Kaj je svet? Povej mi, zlato solnce! Povejte, večne zvezde, kaj je svet? Kaj pravzaprav, vsemir si neizmerni? Kaj gledam jaz že tisoč, tisoč let?
46
Svet! . . . Gledam li izvirnik veličastni? Al vse to bilo je že kdaj poprej ? Vse to je bilo že? In le ponavlja se vse iz sebe večno in brez mej ?
Vse je že bilo? Ponovitev večna je vse? Le povrnitev prasveta? Iz sebe same li se preporaja v oblikah vedno istih snov ta vsa?
O, sveto solnce, in ve zlate zvezde, molčite? Ni odgovora od vas? Le svojo luč iz dalje tam neskončne mi neprestano lijete v obraz?
In človek, ti pritlikavec, kaj hočeš? Pokaj po svetu se mi trudiš tod, pred mojimi očmi se ugonabljaš? Kam vodi zagonetna tvoja pot?
Odkod, o človek, duh je tvoj demonski ? In kaj je misel tvoja, mi povej! Kaj hočeš, večni puntar in razbojnik ? Kam dereš le naprej, naprej, naprej ?
Tak gledam, gledam v daljo in vprašujem ... In mimo se vali za vekom vek . . . Odgovora ne slišim od nikoder. . . Kam vprašanj mojih se izgublja jek?
47
Jaz gledam z mirnimi očmi življenje, jaz gledam smrt — in hladno svet motrim. Sedim v puščavi, premišljujem, sanjam . . . Ko modrijan smehljam se in — molčim.
48
Dva vodnjaka.
Žalosten je mladi fellah Omer, vse premalo vrt rodi njegov! Tu pa tam po kaka bleda bilka — ali sočnih ni pa ni plodov!
Saj pobrska včasi kaj po gredah in zaliva si jih siromak, kolikor pač more dati vode sveže plitvi, skopi mu vodnjak.
Žalosten je mladi fellah Omer in zavist ga tare in mori, če pogleda, kakšno zdravo sadje vrt sosedov, Ahmedov, rodi.
Vidi Ahmed, da mu sosed hira, da zavist ga gloda, tare srd, pa s sočutjem stopi tisto jutro k Omerju na mali, pusti vrt.
Ves potrt je ležal suhi Omer v palme senci z motnimi očmi. Sede k njemu stari sosed Ahmed, stisne roko mu in govori:
„Kaj jeziš se name, ljubi Omer, če tvoj vrt je suh, neplodovit? Mari kriv sem jaz nesreče tvoje? Vzrok nevspeha ti drugje je skrit!
„Sosed, veš, vodnjak je tvoj preplitev, pa premalo daje ti vode! Vrčev par zajameš — pa je prazen in do dna izčrpan že, seve!
„Moj vodnjak pa ti je sila globok, rekel skoro bi, da je brez dna! Črpam vrelec, dan na dan ga črpam — ne izčrpam ga! Tako je, da!
„Glej, zato moj vrt rodi obilo sadja vsako leto . . . Tvoj vodnjak je preplitev, to je jasno, sosed! In zato si, Omer, siromak !"
Mohamed in Ajiša.
Koran, sura XXXIII. 49
„0, Ajiša! Dvajset rožic cvete mi na vrtu lepih. Dvajset žen mi dal je Allah, toda ti si najkrasnejša in najljubša mi med vsemi, odaliska moja mala!
Glej, Ajiša, pol stoletja že uživam milost božjo, hodim že po svetu grešnem. Osiveli so lasje mi, osivela mi je brada. Pa odkar si ti, Ajiša, žena moja, prerodil sem se! To čudo naredila je ljubezen tvoja sladka! Moč lepote tvoje mlade je velika! Bil sem starček —
in sedaj, odkar potapljam se v oči ti čarovite, kar poljube pijem tvoje, spet mladenič sem, Ajiša! Glej, zato pa ti obetam in prisegam ti slovesno, da tvoj oče Abu-Bekr pride z mano vred po smrti v raj najvišji, v raj deveti!"
„„Slavni prerok in gospod moj Čast je zame prevelika, da tako me ljubiš, čislaš! Kaj sem dekle jaz ubogo, ki pomladij štejem komaj zdaj deset! Kar dal mi Allah, to žrtvujem ti z veseljem: vso lepoto mlado svojo in ljubezen svojo nežno! Toda, prerok, gospodar moj! Naj povem ti, kar šepeče vsa Medina bela davno! Davno brusi že jezike ljudstvo, prerok moj, o tebi in očita ti mesenost in pohotnost, razuzdanost! Preveč bojda ljubiš žene
svoje, preveč si nabral jih v haremu, a najbolj, dragi, pohujšuje se Medina, kar si storil bil v svetišču zadnjič javno ! Ali veš še, kak si bil med službo božjo se približal mi, privzdignil mi kopreno na obrazu pa poljubil me, poljubil strastno, vroče me na usta! Zašumelo je po srenji, zašumelo po mošeji, in spogledal se je moslem z moslemom pa se namuznil . Ne zameri mi odkritost, Mohamed! Pa, ker te ljubim, ti naznanjam, kar za hrbtom dolgo, dolgo že klepeče verna tvoja ta Medina!""
„Naj šepeče, naj klepeče, naj opravlja me Medina! Kaj so mar mi svetohlinci! Kar živim na svetu, ljubim tri reči in te so: ženske pa dišave in molitev! Oh, Ajiša moja mala!
Težek posel je preroški, pa zato je dobri Allah odškodnino dal preroku sladko! Glej, in odškodnina in nagrada ta — ljubezni je užitek, o Ajiša! A z Medinci opravljivci se pomenim jutri! Pridi v džamijo pa bodeš cula razodetje božje novo; suro novo jim oznanim vernikom pa zamašim jim usta! Pridi me poslušat!"
Sla Ajiša je v svetišče drugi dan. Vse polno ljudstva vernega se gnete, klanja Allahu po tleh kamnitih.
Kar na lečo stopi prerok Mohamed — in vse utihne. Pa pogladi dolgo brado sivo božji si poslanec. In Ajiši se je zdelo, da ozrl se je z višine za trenotek nanjo; tudi zdelo se ji je, da šinil
črez obraz mu nasmehljaj je porogljiv, ko tak pogledal njen soprog je po sovercih . . Cuj, in že je spregovoril z gromkim glasom prerok mo
„Cujte novo razodetje, ki mi poslal ga je Allah noč preteklo! In tako-le rekel Allah mi je večni: Kar se tiče žen, seveda ti, moj prerok, smeš imeti, kolikor jih hočeš, samo da rediš jih vse pošteno! Tvoje tudi vse so sužnje, ki upleniš si jih v bojih! Izmed njih si smeš izbrati, kterakoli ti ugaja! . . . Ta zapoved najnovejša pa velja, seve, le zate! To izjemo dovoljujem samo tebi, ne pa drugim mosleminom jaz najvišji Allah sveti in edini!"
In sprejeli novo suro
v strahu božjem so Medinci;
klanjali so razodeti
se besedi Allahovi.
In od tega dne je imel
Mohamed res mir v Medini.
In molčali so meščani
o Ajiši in o ženah
drugih, ki jih ljubil prerok
je na stara leta svoja
ko mladenič s strastnim žarom.
Saj dovolil mu je Allah!
Mohamed Alijeva pogostitev.
(1. marca 1811.)
Osvojil si z mečem krvavim Egipet je Mohamed Ali; pregnal iz dežele je turške, angleške in druge druhali.
Dan vzhaja nad pestro Kahiro, in v svoji trdnjavi kamniti sedi že zamišljen pri mizi pa piše vladar zmagoviti.
List piše Mamlukom pogumnim v bogati vojvodski opravi; list piše jim Mohamed Ali, bel turban čepi mu na glavi . . .
„Glavarji mamluški! Egipet dal v pest mi mogočni je Allah. Največ ste pomagali v bojih mi vi! O, presrčna vam hvala!
„Res, hrabri ste, neustrašljivi, v preroku preljubljeni brati! Gorje mu, ki vi ga črtite! Zdaj vidim: vas treba se bati!
„Vsa čast vam! Le združeni z vami vse tujce zdaj v beg smo pognali. Poplačal bi rad vam usluge. Hvaležen je Mohamed Ali.
„Za zdaj vas pa vabim, o beji, da pridete drevi v trdnjavo, da pridete k meni na gostbo, na moslimsko malo zabavo!" . . .
In padel je mrak . . . Nad Kahiro že luna se zlata leskeče, razliva svetlobo črez mesto živahno, šumeče, vrveče.
In petsto junakov Mamlukov že jaha ponosnih v trdnjavo, gre petsto nakičenih bejev na paševo slavno zabavo.
To bode večerja sijajna!
To bode jedij in pijače
pa godbe in petja do jutra!
Oh, srce že v prsih jim skače . . .
In morda še mladih deklet jim pripravil je Mohamed Ali . . . O, paša pozna že njih želje in z beji rad včasi se šali . . .
Po klancu so strmem in tesnem prijahali beji k trdnjavi . . . In neoborožene paša s posadko jih svojo pozdravi.
Nenadoma počile puške albanske so bejem naproti! In petsto ta hip obležalo Mamlukov je mrtvih na poti . . .
Egipčanka. 1.
V Aleksandriji, 27. februarja 189*.
V Egiptu sem, v Egiptu, draga mati!
Tu živel Jožef je egiptovski,
izdan od bratov svojih in prodan.
Tu vrgla v ječo ga je Putifarka
in tu povišal ga je farao
med svetovalce svoje in ministre . . .
Kajneda, imeniten je Egipet?
Oh, mati moja! Kje sedaj ste vi
in kje sem jaz! Kak daleč sva narazen!
Široko in globoko morje, mati,
leži med nama. Jaz ne morem k vam,
in vi ne k meni . . . Kak prepad je to!
In ko poslavljala sem se od vas
in gledali sva solzni si v oči,
pokrival sneg še hribe je vipavske
in burja je divjala po dolini.
A tukaj? Topla smeje se pomlad! Pa kaj pomlad — poletno vroče solnce pripeka že in znoj nas že obliva . . .
Sest dnij in šest nočij smo se vozili iz Trsta po širokem daljnem morju. Ko hiša velik bil je parobrod in stanovali v njem so ko v hotelu popotniki gosposki in bogati. Sprehajali so se, hodili jest v obednico sijajno in potem posedali na solncu po palubi. Ej, blagor jim! Mi siromaki pa smo stanovali vam v nekaki kleti in spavali smo kar na golih tleh. In kakšna družba bila vam je to! Par poljskih Judov z ženami, otroki pa ogrski cigani muzikanti in nekaj ruskih kmetov romarjev, ki so peljali se v Jeruzalem . . . Kako se mi je gnusilo tam doli v trebuhu naše ladje, oh, kako! Pa rajša sem posedala črez dan na krovu sama, mislila na vas, na svoj domači kraj, se jokala pa gledala in gledala na morje . . . Ponosno plavala je ladja naša
vse dalje, dalje, bogvekam. Črn dim
valil se je iz dimnika. Galebi
so beli obletavali kričeč
visoki jambor. Oj, in tam valovi
šumeli so okoli nas peneči.
In kamor sem ozrla se okrog —
vse sama svetla, sinja morska plan!
Kako to čudovito je lepo,
pa tudi grozno, moje vam pero
povedati ne more. Ne! Ne more . . .
Po dnevi bilo je prijetno. Solnce sijalo je in jaz sem gledala po morju neizmernem, saj nikoli se nisem mogla ga nagledati . . . Noči pa sem se bala. Vsakikrat, ko legla spat sem v kot na trda tla, med tujimi ljudmi, sem tresla se, da kdo ne storil bi mi v spanju zla. Kako sem skrivala si v nedrijih mošnjiček s skromnimi goldinarji! Kako me gledal je zvečer pohotno ciganski godec mlad, ko bi pojesti me hotel bil nemara, ta divjak! In neki Jud je lazil za menoj in izprašaval me, pokaj in kam se vozim sama, ko sem mlada še
tako in pa — dostavljal je laskaje —
prikupna bojda. Oh, ta prilizljivec!
In vsak dan sem povpraševala, če
vozili bomo se še dolgo, kali,
v Egipet tisti . . . No, naposled pa
dospeli smo v deželo faraonov . . .
Slovenka, Goričanka, me sprejela
je na pristanu in me spremila
v veliko, pisano to tuje mesto . . .
Polagoma se že udomačujem.
Imam prijetno službo v dobri hiši
trgovski in otroke pestujem
ter vodim jih na sprehod dan na dan.
Gospa je Lahinja, doma nekje
tam blizu Trsta, pravi. Gospodar
pa je Francoz. Bogati so in v kratkem
vam pošljem, upam, že denarja kaj.
Saj ni ga dneva, ni je ure v tednu,
da ne bi mislila na vas. Najrajša
sprehajam se ob morju, po pristanu.
In kadar pride kaka naša ladja
iz Trsta ali z Reke, se oziram
vsa radovedna po popotnikih,
če ni med njimi prišel znanec kak
al znanka iz goriške domovine . . .
Oh, vse bi bilo dobro, samo vroče
po leti nam je tukaj, vroče, vroče!
In pa Arabci zagoreli ti
pa ti zamorci z divjimi očmi —
kako so zoprni mi to ljudje!
Kaj mislite, ko zadnjič sem sedela
z otrokom v parku, ki mu pravijo
„Mehemet-Ali", se približa mi
črn gizdalin, opravljen po gosposko,
pa reče mi, da mu zelo sem všeč!
Laska se mi in vpraša me nazadnje,
Če bi hotela ga — no, za moža!
Smejala sem se mu! Moj Bog, zamorec
moj mož, ko tinta črn! . . . In moja deca
bi bila tudi črna morebiti . . .
Fej! In smejala sem se mu naglas,
a on uganil je, zakaj se smejem . . .
Od tistih dob ne da mi več miru
in nadleguje me in zalezuje . . .
Cvetlic prinaša mi, a jaz ne maram
črnuha. Studi se mi, veste, kadar
me gleda ko človekožerec kak
pa kaže tiste bele mi zobe . . .
Ne bojte se! ZamorČeva jaz žena
ne bom nikoli! Sicer pa še hranim
globoko v srcu opomine vaše,
da naj se čuvam moških zapeljivcev!
To pismo pišem pri rojakinji v podstrešni sobi hiše petnadstropne in vam pošiljam ga črez sinje morje. In sto pozdravov in poljubov vročih pošiljam ž njim vam v svoj domači kraj! Pa ne pozabite moliti zame doma in v lepi naši farni cerkvi! Vas, draga mati, nosi zmerom v srcu in ljubi vas hči vaša — Malika.
II.
V Kairu, 1. maja 189*.
Res sram me je pred vami, draga mati!
Tri leta že minula so, odkar
vam nisem pisala, in vi ne veste,
da sem odšla iz Aleksandrije
in da v Kahiri zdaj prebivam tukaj...
Življenje moje se je spremenilo ko pusta noč se vselej spremeni v veseli dan. Ne, svoje Malike sedaj bržčas bi ne spoznali več! Otrok ne pestujem nič več. Ne služim tu pravzaprav. Svobodna dama sem, bogata, čislana in imenitna.
Ko videli bi stanovanje moje! Grofica nima lepšega nobena. V kočiji vozim se po ulicah, oblačim se v baršun in težko svilo pa zlate prstane imam na rokah, okrog vratu pa svetlo bisernico! Kaj delam ? Ah, takorekoč ničesar . . .
Oh, ta Kahira — mesto je prekrasno! Se trikrat večje nego Trst in pa kako bogato! Bog ve, koliko živi tu miljonarjev, ki zlato kar sipljejo okoli sebe . . . Raj je zame pisana Kahira ta!
Vsak kot poznam že po ogromnem mestu
in po okolici sem videla
vse znamenitosti ... Pri piramidah
sem bila cesto že in stala sem
pred tisto slavno kamenito sfingo,
ki z mrtvimi očmi ozira se
po svetu štiritisoč dolgih let . . .
Velblode jahala sem po puščavi
in osle tudi. In po svetem Nilu
vozila sem se večkrat že na ladji.
Orient, orient je to! Kako ga ljubim! Ta zmes ljudij rjavih, črnih, belih!
Oh, in kako so lepe vitke palme, zelene vse po leti in po zimi!
Živim v veselju samem. Česarkoli
srce si moje poželi, dobim
zastonj. Ne, mati moja, vi ne veste,
kako imajo radi me gospodje
bogati tukajšnji! Jaz ko kraljica
zapovedujem jim in vladam jih
z lepoto svojo . . . Kdo pač bil bi mislil,
da bo slovenska Malika še kdaj
v Kahiri taka imenitna dama!
Kako je prišlo to? . . . Dne nekega
sedela tam sem v Aleksandriji
z otroki v parku, kar pristopi k meni
Arabka stara pa mi reče tiho —
arabski jezik zdaj že tudi znam —:
„Vi, lepa gospodična, smilite
se mi, da morate pečati se
z otroki za plačilo pičlo. Cujte,
če daste majhen mi bakšiš, pa vam
jaz lahko preskrbim sijajno službo.
Imam v visokih krogih svoje zveze
med domačini in med Franki. Oh,
poznajo vsi egiptovski me paše . . .
Verjemite mi, taka rožica
5*
(.7
ko vi ne sme tu uveneti, predno razvila ni na solncu vse lepote! Zato pa rada bi vas presadila na drugo boljšo gredico čimprej, v razkošnejši in bogatejši vrt! Pa kaj bi tratila besede! Kaj nosila vode v morje in pokaj v puščavo peska! Pridite brž k meni domov in tam pomeniva se več! Pri Allahu prisegam vam, da vse, kar govorila sem, je istina! Sijajna, krasna služba! Dela nič, a šterlingov ko peska po Sahari! . . ." Tako mi govorila je Arabka. Verjeti nisem ji hotela ročno. Nazadnje gnala me je radovednost k njej in prepričala sem se takoj, da žena govorila je resnico . . .
Kako sem srečna in kako vesela! Saj mlada sem in drugi pravijo, da lepa tudi. Kaj še hočem več? Pri nas doma bi rekli po slovensko, da „godejo mi godci"... Kje je dekle v dolini vaši in na vsem Goriškem, ki bi godilo se ji kakor meni ? In za dokaz, da nimam prazne mošnje,
pošiljam danes vam pet zlatih funtov. A če vam pisala ne bom pogosto, nikar ne bodite zato hudi na svojo ljubo, lepo Maliko! Razmišljena od samih sem zabav in včasi še pozabim iti spat. Z oblačenjem in lepotičenjem potratim dragega veliko časa . . .
To pismo pišem vam v salonu svojem na mahagonski mizi dragoceni. Pred oknom maje palma svoj vršič košati ko pahljačo velikansko. In na balkonu papiga rumena, „Amour", kriči in oponaša smešno oslarje in velblodarje na cesti . . .
Z dišavami sem poškropila pismo. Zamorka črna moja, Zulejka, ponese ga na pošto. Draga mati, pozdrav svoj in poljub pošiljam vam črez sinje morje — vaša Malika . . .
III.
In tiste dni je pripeljala se domov v kočiji lepa Malika.
69
Deset let nismo videli je več. Kako se bila je izpremenila, odkar odpotovala je v Egipet!
Na tuje je odšla ko skromno dekle in osemnajst je menda štela let. Bila je brhka, vitka. Kri in mleko obličje njeno . . . Kadar ob nedeljah iz cerkve stopala je kakor srna, ozirali smo fantje se za njo, mežikali z očmi, prižigali si cigarete pa se dražili, čigava pač bo lepa Malika . . .
In danes! . . . Ko bi mati njena sama povedala ne bila nam, kako spoznali bi jo bili! Kot gospa bogata povrnila se je k nam. Na glavi je nosila slamnik bel s peresom nojevim. Obleka njena vse sama tenka in šumeča svila. Vse prste pa imela okovane vam s prstani je zlatimi, na kterih iskrili so se dragi kamenčki, nemara dijamanti brušeni . . . In za pestjo se ji ovijal je okoli bele roke modras zlat,
70
ki sebe samega je grizel v rep!
V ušesih pa je viselo ji dvoje
velikih svetlih solz na zlatih nitkah,
in ženske šepetale so po trgu,
da biserji so ti uhani dragi . . .
In milostno se nam je nasmehljala,
ko radovedni smo obsuli voz.
Je res to tista živa Malika?
Moj Bog, kako se nam je smilila!
Kam, kam šla njena zdrava je mladost ?
Kje rožice so sveže, ki cvetele
po licih njenih polnih so nekdaj ?
Kje tiste svetle so oči nedolžne,
ki gledale so v svet tako veselo
pa fantom se nasmihale poredno?
Bolelo nas je srce, ko z voza je stopala počasi kot bolnica. Zaplakala je stara mati njena, ko jo zagledala je in objela . . . Pa je posedala pred hišo tam na vrtu dan na dan na solncu bleda. In kadarkoli šli smo mimo nje, nam zdelo se je, da sedi pred nami živ mrlič. Kadar smo utegnili, obiskali smo jo in sedli k njej. Oblečena je bila v črno svilo.
Prijazno nam podajala je roko gosposko tisto svojo mrzlo roko, nasmihala se nam prisiljeno pa govorila neko čudno zmes. Študenti so pripovedovali, da Malika je v jezik materni kaj rada mešala arabščino, angleščino, francoščino — vse vprek. A mati njena je ponašala se ž njo in pravila po trgu ženskam, kako učena, oh, je njena hči, ki vse sveta jezike govori . . .
Tako se solnčila je do jeseni,
in tožila nam večkrat, da jo zebe,
če solnce skrilo se je za oblake.
In zdelo se nam je, da Malika
bledi in hujša se od dne do dne.
A rada bila bi živela še,
to culi cesto smo iz njenih ust.
Vsak dan jo obiskaval je zdravnik,
vikarju pa dajala je cekinov,
da bral za njo je maše pri oltarju
privilegiranem in misijonskem . . .
Na Mali Šmaren po večernicah
spet šli smo bili v vas k „Egipčanki" —
tako imenoval jo ves je trg- —. Sedela je v obleki črni svoji kraj matere na klopi sila bleda. Ko kip iz belega je alabastra uboga zdela nam se Malika. Nagnila glavo je nazaj na zid, strmela v daljo nekam proti jugu pa govorila, skoro šepetala: „Tam, tam leži prekrasni moj Egipet — tam onkraj morja ... Tam leži mladost cvetoča moja pokopana v grobu v puščavi ... In visoka piramida stoji na grobu mojem ... In šamzin, vihar saharski, piha tam črez mene, črez moje otrpnelo, mrtvo srce . . . Po noči pa prihajajo šakali in lajajo okoli piramide . . . Živela sem, živela tudi jaz . .. Sedaj sem mrtva, mrtva . . . Bilo je lepo, lepo . . . Minulo je, odplulo, izginilo ko kratke lepe sanje . . . In kaj ostalo mi je, vprašam vas, od tistega veselega življenja? Te cape svilene, okraski zlati, par biserjev, par svetlih dijamantov, par sto angleških funtov pa telo uvelo, ocvetelo, suho, mrtvo ..."
Zaprla je oči. Po bledih licih začele teči so ji bridke solze. Sklenila bele je roke v naročju, sedela mirno in v trenutku tem smo mislili, da je umrla že . . . Kar naglo zgane se, pogleda nas z velikimi očmi pa reče: „Kaj stojite tukaj! Pojdite v Egipet brž tja črez morje po nedolžnost moj Prinesite mladost mi spet nazaj! . . . Prokleto bodi to-le vse zlato, ki zanje tam prodala sem mladost! . .
In naslonila se je spet ob zid. Omahnile roke so ji ob strani. Široko še odprla je oči, izdihnila globoko . . . Prsi njene so dvignile se parkrat — in srce nehalo biti je „Egipčanki".
Fata morgana.
„Kaj danes, solnce, žgeš z neba tako ! Mar hočeš vse požgati pod sebo?
»Razbeljena žari že vsa puščava, gori peščena v solncu plan rujava.
„Tri dni že jaham . . . Dobri moj velblod, veš li k studencu svežemu kod pot?"
„0, žeja, žeja, moj velblod! Jaz hiram in omagujem in napol umiram! . . ."
Velblod pa stopa dalje . . . Kaj mu mar je huda žeja in pa solnčni žar!
Po sledi karavan naprej koraka pa nosi v sedlu mladega junaka.
In Ahmed se zavija v burnus svoj
pa temno gleda v daljo pred seboj . . .
75
Ni zašel li ? Ni li na krivi poti ?
In strah in skrb se jezdeca poloti . . .
Za pasom samokres mu nov tiči, na hrbtu puška kvišku mu štrli . . .
O, ne! Razbojnikov on ne boji se! Lahko se brani in lahko bori se.
Pa žeja, žeja! . . . Jezik se suši
mu v ustih že . . . Po žilah vre mu kri . . .
Ah, tam oazo vidi že v daljavi! Velblod koraka tod po poti pravi!
Oaza že zelena tam leži
pred njim! Velblod korake pospeši . . .
Kajpak! Saj vidi že košate palme . . . In Ahmet gleda, gleda izpod čalme . . .
Studenec tam izvira izpod skal
pa teče preko trat, čist ko kristal . . .
»Naprej, velblod! Korakaj mi hitreje! Saj skoro konec najine bo žeje!
76
»Naprej, naprej!" . . . Velblod, hiti, leti . . . Oaza tudi tam pred njim beži!
Beži pred Ahmetom in se odmiče čimdalje bolj tam črez peščene griče . . .
In Ahmet jaha, kar se da, črez plan — a zelenici bliža se zaman!
Oaza se odmiče, oddaljuje . . . In Ahmet širi roke in vzdihuje:
„Naprej, velblod, tovariš zvesti moj! Saj vidim tam studenec pred seboj!
»Naprej, da se na trati brž počijem ! . . . Tako, velblod! . . . Ah, saj že pijem, pijem
»oživljajoči, hladni, sveti vir!
Kako mi v žile stopa sladek mir . . ."
In Ahmet zgrudi se od žeje s sedla . . . V smrt fata ga morgana je zavedla.
77
Palma.
Palmo mlado, vitkoraslo, z vrhom bujnim in košatim je pripeljal iz Egipta s sabo si na hladni sever na svoj beli grad ponosni v gore bogataš.
Pa postavi sočno palmo v hišo novo, vso stekleno, krasno kakor tempelj grški. Nalašč dal je bil zgraditi ta rastlinjak dragoceni, da bi palma rasla v njem.
Pa stoji tam vitka palma z vrhom bujnim in zelenim, pa stoji v tej hiši svetli ko v svetišču. Dviga, vzpenja se pod kupolo stekleno. Solnce sije skozi streho in obseva mlado palmo.
78
In vrtnar ji streže grajski in zaliva jo s studencem in neguje po propisih znanstvenih jo dan na dan . In ves grad jo hodi gledat krasno palmo v svetli hiši. In kdorkoli ga obišče bogatina na grajščini, vsakemu pokaže palmo; in pred vsakim se ponaša, da je kupil jo v Egiptu daleč tam za drag denar. .
Neki dan pa čuti palma, da pojema solnce žarko, da ne greje ko popreje debla ji in pa vršiča. Ah, in kaj je to-le danes? Vse je belo po planinah! In na streho njeno tudi belega je padlo nekaj ko mrtvaški prt! Nikoli videla ni vztočna palma takega še kaj!
Pusti dnevi so in temni,
in oblaki se podijo
po obnebju črni, grdi . . .
Palma vidi, da ogiblje se je zlato, žarko solnce in da skriva se ji nekam . . . In vrtnar jo obiskuje, kuri peč, da bi segrel ji hišo novo, dragoceno. Skrbno stari mož ozira se po svoji negovanki; trebi listje ji in snaži deblo vitko ji, ponosno ter zaliva jo z vodo.
Ali mlada palma sanja o Egiptu solnčnem svojem . . Ah, na svojo domovino daljno, daljno misli palma! Na puščavo misli svojo in na Nil, ki tiho teče in namaka vse doline . . . Piramide vidi v duhu, ki kipijo proti nebu . . . Ah, kako je tukaj sama! Ujetnica je in sužnja! Kaj ji mar ta lepa ječa! Kje, kje zdaj so sestre njene bujnorasle in zelene! Solnce vroče jih obseva
in ogreva jih tam daleč! In domači topli veter ziblje goste jim vršiče, iz puščave pa obišče včasi divji jih šamzin! . . .
Težko, britko domotožje gloda palmi nežno srce . . .
Proč odtod! Proč, proč iz ječe
na svobodo preko morja
iz teh pustih, hladnih krajev!
Ko bi mogla! . . . Prazne sanje,
puhle nade, nične želje!
In globoko domotožje
gloda dan na dan ji srce
in razjeda sok življenja. . .
Palma hira in poveša
glavo svojo k tlom potrta.
Listje ji žolti in deblo
se suši ji. Korenine
niti vode, ki prinaša
je vrtnar ji stari, skrbni,
piti več ne marajo . . .
Tisti dan pa dotrpela mlada palma je na tujem. V krasni svoji novi hiši usahnila je, umrla. Domotožje umorilo ji nesrečno je srce.
Hipatija.
(L. 415.) I.
„Devica, filozofinja! Hipatija ti lepa, mlada, al veš, da v Aleksandriji poslednja si Helenov nada?
»Poslednji cvet, najlepši cvet ti naše stare si kreposti! Ti vzor si naš v teh težkih dneh, učiteljica si modrosti!
„Ah, kam smo prijadrali? Mrak se širi iz Jeruzalema, zakriva grško solnce nam! Krščanska noč nas že objema!
»Poglej po Aleksandriji! Helenska prazna so svetišča, oltarji hladni ... A ljudje v krščanska tekajo shodišča . . .
»Bogove naše — vsakdo ve, da so nam bili le simboli — kdo v našem mestu še pozna jih danes in pa kdo jih moli ?
»Cesarjev sem namestnik jaz! Pa v Aleksandriji kdo vlada? Ciril, episkop! Kaj ni res, prijateljica moja mlada?
»Ciril je mestu gospodar, menihi vladajo krščanski umazani! . . . Gorje, gorje prosveti grški zdaj paganski!
„Ah, kmalu bo Egipet ves pod peto divjih teh zelotov, a Grki izobraženi mi bomo ljudstvo le helotov! . .
Govoril strastno je Orest, govoril z gnevom je, goreče . . In ob peščeni nizki breg je morje pljuskalo peneče . . .
Pomladnji, topel, tih večer . . . Tik morja teče bela cesta. Hipatija učena se molče sprehaja kraj Oresta.
Globoko segle so v srce besede ji njegove vroče . . . Uprla v daljo je oči, ko gledala bi v dni bodoče . . .
Naposled reče: „Vse je res, gospod, kar praviš! Mi pagani umičemo čedalje bolj se pred nevednimi kristjani.
„Oh, vidim, vidim tudi jaz to novo gibanje opasno . . . In misliš, da uniči nam prosveto grško staro, krasno?
„Nikdar, Orest! Nikdar, nikdar! Nikdar helenstvo ne pogine! In naša tisočletna moč in delo naše ne premine!
»Nepremagljivo, večno je, kar duh ustvaril je helenski! Neumrjoče vse je to! Veruj preroški duši ženski!
„Vsa znanost in umetnost vsa, luč, solnce — vse na naši strani! Mi smo učitelji sveta! No, kaj imajo pa kristjani ?
„Nič svojega, prav nič, Orest! Pač! Evangelj nekak oslastni imajo, poln otročjih bajk! In vendar so nestrpni, strastni!
„In škof Ciril? Neveden kmet je in neznana mu olika! Zato pa množica časti čudaka tega ko svetnika . . .
„Ne! Ne udarno se jim, ne! Helenstvo je neumrjoče! Jaz trdno verujem, Orest! Ubiti nas je nemogoče! ..."
„»Hipatija, Hipatija! Ah, v tebi vsa je grška sila in ves duševni naš zaklad! Tako še nisi govorila!
„„ Žarišče duh je jasni tvoj, v katerem strinjajo se misli helenskih modrijanov vseh. Visoko jaz imam te v čisli.
„„Zato bojim se zate! Škof
Ciril je najin hud sovražnik.
On ve, da sem zaščitnik tvoj
in da paganstva zvest sem stražnik.
»»Poglej to rano! Mlad menih bil vrgel kamen mi je v glavo na ulici . . . Tako Ciril utrja v mestu si veljavo!
»»O, boj, Hipatija, se, boj poslej Cirilovih učencev! Od daleč že ogiblji se surovih naših Nazarencev!""
Prispeta v mesto. In Orest pogleda ji v oči globoko. In kakor da je zadnjikrat, on za slovo ji stisne roko.
II.
Hipatija sedi za mizo,
opira lepo glavo v dlan
in premišljuje . . . Res uspešen
bil zopet je današnji dan.
Ne, ne! Saj ni še izgubljeno helenstvo! Koliko ljudij je bilo prišlo jo poslušat iz mesta in od vseh stranij!
Vsa polna bila je dvorana odličnih Grkov vseh stanov. In ona jim razjasnjevala je filozofsko svojo snov.
Veliki misleci atenski iz nje so govorili spet; rojakom kazala je svojim duhov helenskih višji svet.
Ideje novoplatonizma razkladala jim je. Kako poslušali so vsi napeto, sedeli tiho tam pred njo!
Ob istem času kakor ona pa v cerkvi je Ciril učil in pridigal je tam nasproti . . . Ah, to bo škof se spet jezil!
Jezil se bode, jo preklinjal, da zmerom še kljubuje mu in da s pagansko učenostjo predrzno nasprotuje mu! . . .
Sedi Hipatija pri mizi med knjigami ...  Ze gasne dan. Zamišljena opira glavo prekrasno svojo v drobno dlan.
Kam gledajo oči velike
in črne tvoje, deva, tja
skoz okno v daljo ? Ali gledaš
uganko božjega sveta?
Napol odprta so ji usta . . . Ti beli biserni zobje! Nikoli ne poljubljaš moških? Res hladno tvoje je srce? . . .
Kar suženj njen otvori vrata, in v sobo vstopi — kdo je to? Krščanski škof iz Ptolomeje je, ki priklanja se pred njo.
„Ah, ti Sinezij, moj učenec! ? No, ti edini si kristjan, ki hodi redno me poslušat . . . Pa saj iz pisem si mi znan!
„In danes sem prejela tretje od tebe pismo, ti poet! Prečitala sem ga z veseljem. Kak za modrost si grško vnet!"
„„Učiteljica moja slavna!"" Sinezij vzdihne poleg nje sede — „„ oprosti, da sem prišel olajšat tužno si srce!
„„Hipatija! Edina ti si
na svetu, ki jo ljubim zdaj!
Ah, ženo mojo in otroke
bog vzel je k sebi v sveti raj!
„„Ti moja si tolažba sladka v življenja grenkih mojih dneh! Ti in modrost helenska tvoja! Saj menda zame to ni greh!
„„Kaj greh, Hipatija prekrasna! Kaj mar mi, če paganka si! Spoštujem te visoko, ljubim zato, ker modrijanka si!
„„Kako si govorila danes nam duhovito! Govor tvoj globoko segal mi je v dušo, v višave dvigal duh je moj!
„„Vem, da črtijo te kristjani nespametni, da, žalibog! Vem, da Ciril je tvoj sovražnik, pa jaz v njegov ne trobim rog!
„„Z besedo svojo, z golim mečem jaz branil bodem te poslej! Al mogla bi zato ljubiti, Hipatija, me ti? Povej!""
»Nikdar ne bodem te ljubila, Sinezij! Ves tvoj trud zaman! Haha! Ljubezen razodevat si prišel k meni, ti — kristjan!
»Učiteljica jaz sem tvoja, če hočeš, a nič več, nič več! Pa naj me brani al ne brani beseda tvoja in tvoj meč!" . . .
Sinezij vstane osramočen in bled stoji pred njo ko smrt.. »Hipatija! Se žal ti bode!" ji reče, zgine ves potrt . . .
Hipatija stoji pri mizi in zre za njim, ki šel je proč. . Razburjena se trese deva: „Oh, to nocoj bo mučna noč!
»Še maščeval se bode morda, ker sem odbila ga . . . Makar! Jaz filozofinja sem grška, ljubila pa ne bom nikdar!"
III.
„No, to me veseli, moj brat, če si zares se spreobrnil! Sinezij! S to Hipatijo si bil že preveč se očrnil!
»Krščanski svečenik in škof — ah, pa k paganki si zahajal učit modrosti se! Ne veš, da vero svojo si zatajal! ?
»Povem ti, da sem nad teboj, Sinezij, resno obupaval! Krščansko Aleksandrijo si dolgo, dolgo pohujšaval!" .
„„Ni bilo treba, brat Ciril, tovariš moj, se zame bati! Krščanstva svojega nikdar pač nisem mislil jaz izdati!
„»Filozofije le učil sem pri učeni se paganki; saj mnogo je uglednih mož se shajalo pri modrijanki!
„„0, ti ne veš, moj brat Ciril, kako je ženska duhovita! Veš, poosebljena modrost Hipatija je ta slovita!""
„Kaj duhovita! . . . Duhovit je tudi satan, pohujšljivec! Kaj misliš, da bedak bil kdaj je kak človeštva zapeljivec?!
»Modrost uči Hipatija? Modrost je ta, kajpak, paganska! Le eno jaz poznam modrost — in ta modrost je zdaj krščanska!
»Odkar imamo evangelj, ni treba druge nam modrosti! Le kar je Kristus sam učil, glej, to je višek učenosti!
»Pač le na poti nam sedaj je vsa helenska ta kultura! Zato razpasti mora vse! Helenstvu je odbila ura!
»Vse templje, spomenike vse paganske moramo podreti! Kdor drzno nam ustavlja se, i, no, ta mora pač umreti!
93
»Sinezij, ti si pesnik, vem, pa žensko tisto občuduješ! Za modrijane grške se in za poete navdušuješ!
„Oh, mnogo zla že iz Aten po svetu vsem se je razlilo! To mesto razuzdano nam že mnogo duš je pokazilo!
„Pa strup najhujši, ki ga kdaj med svet so brizgnile Atene, brezbožna je Hipatija! Naj kmalu strela jo zadene!
„V Atenah naučila se modrosti grešne je devica paganska! To norost uči zdaj v mestu našem čarovnica!
„Da čarovnica je, to pač aleksandrijska cerkev ve že! Kako drugače mogla bi ljudi loviti v svoje mreže! ?
„Boj ž njo ni lahek zame, vem. Orest, namestnik, sam jo ščiti... Pa dokončati moram ga dvoboj s Hipatijo srditi!
„Jaz ali ona! To je boj. Jaz škof Ciril, jaz sem krščanstvo! No, in princip nasprotni je Hipatija, to je paganstvo!
„Oba ne moreva poslej drug poleg drugega živeti! No, vidiš, da Hipatija čimprej bo morala — umreti!
»Veljaj, kar hoče! V Nitriji menihi so na moji strani. Za Kristusa navdušeni, to vem, so vsi parabolani.
„Najnižje ljudstvo morajo naščuvati mi bogoslovci. Ze jutri mi ujamejo Hipatijo ti moji lovci! . . .
In ti Sinezij? Ali smem zanašati sedaj se nate? Pretrgal li že vse vezi s Hipatijo si vražjo, brate?". . .
„„Končano je, končano vse! Pretrgal vse vezi sem z žensko, čeprav sem zmerom čislal v njej le filozofinjo helensko.
„„Poslednjikrat sem bil pri njej nocoj, pa sva grdo se sprla . . . Psovala mi je Kristusa . . . Zato se zveza je razdrla . . .
„„Veš, ko sem prosil jo, da naj pristopi rajša k naši veri, smejala se mi je v obraz, potem pokazala mi — dveri!
„„Zdaj hočem maščevati se nad njo za kruto razžalitev! Smrt ji! Zdaj mislim tudi jaz na njeno le ugonobitev!
„„Zato sem prišel k tebi, brat, ponujat ti v pomoč desnico! Uničiva Hipatijo, to zapeljivo čarovnico !. . .""
Nad mestom plava črna noč. In škofa skupaj še sedita pa kujeta načrt, kako Hipatije se iznebita.
IV.
Nad Aleksandrijo smehlja se najlepši solnčen, jasen dan. Pred mestom belim se leskeče neskončna sinja morska plan.
Iz luke piha hladen veter. Vršiče svoje zibljejo košate palme po vrtovih in veje pripogibljejo.
Po ulicah kipi življenje in polje ko po žilah kri . . . A tam od nekod iz predmestja kaj ljudstva reka se vali?
Procesija li to je kakšna? Kako je pisan ta sprevod! Kam neki množica se gnete? Nemara bojni je pohod?
Meščani gledajo to reko šumečo in postajajo po cestah in na pragih svojih, čudeč se glave majajo.
Čimdalje bolj narašča reka, čimdalje bolj šumi, buči . . . Obrazi divji, polpijani, in divje gledajo oči . . .
Iz vseh mornarskih beznic temnih je prihrumela ta druhal; iz lupanarjev bruhnil blato je to kanopijski kanal.
Umazana Rakotis danes izpraznila je svoj brlog; v razbojniških nočiščih njenih te sodrge izvira tok . . .
Kar Aleksandrija imela človeških skritih je smetij, vse pometala je na cesto . . . Zakaj? Kaj danes se godi?
In teče reka črna, teče, po ulicah divja naprej . . . Menihi Nitrijski številni pot kažejo tej reki, glej!
Pa kam puščavniki drevijo ? . . . „Smrt, smrt Hipatiji!" veli Sinezij z okna hiše svoje, ko tok se mimo privali.
„„Smrt čarovnici modrijanki!"" „„„Paganstvu smrt!""" kriči vse vprek . . . In sodrga vali se dalje ko morje drlo bi črez breg . . .
Hipatija, o beži, beži!
Ne veš, da se ti bliža smrt?
Pogubo tvojo je zapisal
na prapor svoj že ljudski črt . . .
Tam daleč, daleč v vili svoji Hipatija sedi doma. Ne sluti, da ves gnev predmestja in srd njegov le njej velja.
Odpravlja v šolo spet se svojo, razlagat in učit modrost helenskih filozofov slavnih in širit klasično krepost.
O, to bo spet veselja ura! Helenstvo — to je njena čast! Razžigati svetlobo grško poklic je njen, največja slast.
„Gospa!" — ji reče zvesti suženj — „voz čaka! . . . Ali kaj je to? Na ulici pred hišo tvojo ljudij se gnete sto in sto!
7«
99
„Glej, kak postopajo po cesti, prerivajo se sem in tja! . . . Gospa, ne hodi zdaj nikamor! Bojim se zate, o, gospa!
„Ne hodi! . . . Sanje grozovite o tebi sanjal sem nocoj: Pošast velika pridrevila iz morja bila v dom je tvoj!
„In zgrabila te je grdoba
pa te požrla mi namah . . .
Ne hodi ven! ... Če se spominjam
nocojšnjih sanj, pa me je strah!"
„„Ne boj se zame, dobri sluga! Kaj nisi videl še nikdar rabuk in puntov v mestu našem? Kaj meni kup ljudij teh mar!""
In gre Hipatija. Prestopi ponosna hiše svoje prag. V kočijo sede modrijanka, vozniku svojemu da znak . . .
„Smrt ti, paganska čarovnica!" Ciril iz trume zakriči . . . In tisoč že pestij se dviga, in divje vanjo zro oči . . .
Z voza jo sune truma besna, obleko strga ž nje ta hip . . . In glej, v deviški vsej nagoti stoji med njimi kakor kip . . .
Prekrasna kakor Afrodita,
okamenela od sramii
ozira se po pomočnikih
in vzdiha k svojemu bogu . . .
Ko v živo boginjo pagansko stooka zije vanjo zver pohotna, blazna . . . Kaj nobene ni zanjo pomoči nikjer ?
„Smrt, smrt!"... „„Ubijte jo, kristjani!""
menihi srepi vpijejo . . .
In kamenja se vsuje toča
na njo ... In kri oblije jo . . .
„Morilci, ubijalci! Stojte!" Orest prijahal je na plan . . . Hipatija na tleh je mrtva . . . Prepozno! Prišel si zaman!
101

pod helenskim solncem

Izselniki.
Na jonskem morju.
Po morju plava bela „Argentina" . . . On gleda s krova v daljo, skrb v očeh, a žena pestuje v naročju sina .. .
„Tristo potuje, pravijo, nas vseh. Bog ve, kod toliko so nas nabrali agenti! Cuj, in šele v tednih treh
k amerikanski pridemo obali! Obljubljena dežela, novi svet! Ej dolgo bomo se še tja peljali!"
Prižge si cigareto, truden, bled pa gleda, gleda tja po sinji plani neskončni.  O, kak čudovit pogled!
Pa njega ne zanima. Daleč strani
uhajajo mu misli. On živi
sedaj že v duhu med Amerikani . . .
105
Pod zemljo koplje premog", se poti in peha se za sebe, za družino, da lepše kdaj uživala bi dni.
Usoda ga pregnala je v tujino, pa zdaj se tu počuti ko doma . . . Tu našel res je drugo domovino.
Mar domovino revež kje ima?
Tam dom njegov je, kjer svoj znoj preliva,
in kjer je grob njegov, tam dom je, da!
Kdo ve, kaj mu bodočnost še prikriva! Naj bo karkoli! Nič se ne boji, čeprav je sreča rada goljufiva . . .
Glej, sinček tak smehlja se mu v oči! In žena spremlja ga ljubeča, zdrava . . . Ko gleda ju, mu rastejo moči . . .
Ne, ne! Zakaj naj duh mu obupava! Proč misli temne! Hej, tak jasen dan! In bela „Argentina" plava, plava
tja v novi svet črez sinjo morsko plan . . .
106
Parthenon.
Atene.
V azur neba kipi Akropolis iznad Aten pred mano skalovita;
k bogovom večnim s templji belimi vzdiguje gora slavna se, častita.
Pripeljal izza sinjega morja
bog dneva, Febos, že svoj voz je zlati
in prek oboka jasnega žareč
letijo iskri konji ž njim krilati.
In jaz popenjam se na strmi grič
in skoz kraljevske stopam propileje ...
V sprevodu pisanem grem praznovat navdušen z Grki vred panatheneje...
In svete himne pojemo gredoč
in žlahtne nesemo s seboj darove,
da na oltarjih jih žrtvujemo
in ž njimi počastimo spet bogove . . .
107
In že stoji pred nami Parthenon! Oh, kaj je? Marmornata bajka bela? San oživeli je Periklejev? Al poezija je okamenela?
Stojim zamaknjen in oči pijo čarobno in harmonsko to stebrišče pa tvoj, o Fidija, reliefni trak, ki ž njim ovenčal božje si svetišče.
In po stopnicah stopam v sveti hram — in čudo pred menoj se razodene: gigantski, veličastni umotvor, podoba zlata boginje Atene!
O, kje si videl živi svoj model,
ti mojster Fidija? V olimpskem raju?
Mar bil pokazal pesnik je Homer
ti boginjo v nadzemeljskem sijaju ? . ..
In mahoma predramim se iz sanj helenske svetle klasične davnine . . . Ah, na Akropoli stojim zares pa gledam krasnih templjev razvaline...
Očaran zrem te, stari Parthenon! Oči se kar ne morejo ločiti od teh ponosnih tvojih podrtin, o, umotvor edini, plemeniti!
108
Heroj ostane zmerom še heroj, čeprav je zgubil roke sredi boja. A ti bogov še danes svet si dom, in ni minula še lepota tvoja!
Velika noč na Akropoli.
Ate
Zvonovi zvonijo veliko noč . . . Haleluja!
Vzbudila iz groba že višja je moč spasitelja mrtvega in učenika, svetnika slovitega in mučenika . . . Haleluja!
Zvonovi zvonijo s cerkvenih lin . . . Haleluja!
Ziv vstal iz gomile že božji je sin! Premagal je smrt in podzemsko trohnobo in svojih sovražnikov žrecev hudobo . . . Haleluja!
Zvonovi zvonijo . . . Pomladnji dan se razpenja
črez bele Atene, črez hrib in črez plan . . Oj, koliko solnca in oplojujoče toplote, moči vse kali vzbujajoče! Dan življenja!
110
Na vrhu Akropole sam sedim, premišljujem,
otožen oziram se pa jih motrim teh krasnih svetišč razvaline, te svete fragmente velike davnine občudujem . . .
Zvonovi zvonijo veliko noč in vstajenje . . .
Saj marmor ta tudi začutil je moč, začutil že novo veliko je vesno, začutil je svoje vstajenje, slovesno prerojenje.
Zvonite, zvonovi, z visokih lin, le zvonite!
Ze vstajajo, vzhajajo iz razvalin, akropolski templji pomlajeni, novi, v vsem svojem nekdanjem sijaju! Zvonovi, le zvonite!
Veličasten stoji Parthenon pred menoj v stari slavi . . .
Erehtejon sijaj dobil prejšnji je svoj. Propileje se dvigajo spet ponosite v modrino neba tako bele, častite na višavi!
111
Lepota helenska že gre iz grobov prerojena
in vstaja, oteta iz sužnjih okov! Premagala smrt in vekov je temoto, premagala črt in barbarov slepoto, pomlajena.
Le vstajaj, lepota helenska, na plan, ti paganska!
Le vri, vri, antike vir sveži na dan! Po tebi že naša je žejala duša; predolgo morila je, mučila suša nas krščanska . . .
Že minul je dolgi, veliki naš post! Haleluja!
Pokore, askeze hinavske je dost! Ne maramo biti več anahoreti, zdaj hočemo zopet s Heleni živeti! Haleluja!
Zvonovi zvonijo veliko noč . . . Haleluja!
Helenske kreposti spet vstala je moč! Vstal vzor je helenski od mrtvih prirodr vstal duh zmagoviti antični svobodni! Haleluja!
V Elevzido romam . . .
V Elevzido romam po sveti cesti in z mano potuje cvetoča pomlad,
in solnce me spremlja, tovariš zvesti . . . Kako bi ne romal v Elevzido rad!
V Elevzido danes Helenov se čete valijo neštete na božjo pot,
slavit tam misterije stare, presvete, obhajat največji svoj narodni god.
Hej, vstala je, vstala je spet Proserpina, iz zemlje priklila je živa na plan! Veseli se, Demeter! Ukaj, očina! Izpustil je Hades hčer božjo na dan!
Glej, zazelenela je njiva in trata in s pisanim cvetjem obsul se je vrt! To vse si ustvarila, Demeter zlata, ker hčerka je tvoja premagala smrt.
g
113
V Elevzido romam . . . Svetišče že bliska kamnito se tam izmed gaja cipres . . . Cuj, evoe, evoe! množica vriska
in poje in pleše pobožni svoj ples . . .
Pred tempeljnom marmornim v senčnatem gaju med romarji tujec zamišljen stojim, misterije molim na svetem okraju in praznik veliki navdušen slavim:
O, večni prirodni misterij vstajenja! Do tal se priklanja moj duh pred teboj. O, nerazrešljiva skrivnost prerojenja!
V Elevzidi danes praznujem god tvoj . . .
114
Grobni vrček.
Kako sta ljubila se leta tri! In zdaj zatisnil ženin je oči . . .
Uboga Lais joče v svoji koči . . . „Oh, ne žaluj tako! Srce ti poči!"
tolaži mati svojo mlado hčer, ko pada na Atene tih večer.
Pa Lais joče, joče, nič ne spava vso noč, da stara mati obupava.
In jutri Alkifron bo pokopan . . . In ko pogleda v kočo beli dan,
odpravi Lais tiho se k lončarju
v predmestje Keramejkos, tja k Evharju,
da kupi glinast vrček si cenen
za grob, v katerem spal bo Ijubček njen.
8*
115
Izbira Lais, dolgo si izbira, po pisanih lekitih se ozira . . .
Predrago, vse predrago je za njo! . . . To le za bogatine je blago.
Pač, tu je belkast, majhen vrček pisan, s podobicami črnimi orisan!
Pol drahme da za stvar in gre domov . . . „To denem danes v grob v spomin njegov!
„Uboga deklica sem, zapuščena, pa takšnega ni dala še nobena
„v grob vrčka ženinu ko jaz ti dam, moj mrtvi fant, ki rada te imam!"
In položila vrček je v dno groba. Pogrebci so zasuli ga do roba . . .
Dišečega ni olja vlila vanj,
le solz je grenkih natočila vanj . . .
Kje, Lais, je sedaj ljubezen tvoja? A tvoj lekitos danes last je moja!
Na mizi zdaj stoji tu pred menoj prenežni, skromni grobni vrček tvoj.
»Neznani bog."
Tiste dni pa se v Atenah
vest raznese, da je prišel
neki Jud iz Palestine,
po imenu Pavel, tkalec
in šotornik po obrti,
mož preprost, še mlad in kuštrav,
malo fin, umit površno,
ki oznanja novo vero . . .
Vtihotapil se med Jude
je atenske in ponoči
pridiguje ta fanatik,
ki nekje gredoč obliznil
je kulture nekaj grške,
po shodiščih in moliščih.
Cisto zmešal jim je glave
tem Hebrejcem, ki tako že
so navadno pregoreče.
Zvedelo pa se je tudi,
da celo je nekaj Grkov
že hodilo ga poslušat
tega Pavla ob večerih! In Damaris, neka dama plemenita, zdaj raznaša po družinah razne bajke, ki jih pravil ji je Pavel . . . Smejejo se filozofi, toda stvar je zagonetna! In ne sme se več pustiti tujcu, da bi še nadalje kar na tihem motil mir in netil zdražbe po Atenah! No, seveda ... In začela tleti tla so pod nogami Pavlu, ker je zasmehoval z Zevsom vred bogove stare
No, in tisti lepi večer, po zapadu solnca moral iti Pavel je z meščani pred sodišče na sloviti sveti trg Areopag.
Ze valijo ljudstva trume tam po ulicah se tesnih s tujim Judom, malim Pavlom ki ponižen gre navkreber med sodniki in arhonti.
V hrib po prašni cesti stopa Pavel tam mimo Tezeja, marmornatega svetišča. Ko pogleda na višavo, pa zasveti pred očmi se mu Akropolis s svetišči belimi! Ne, ne krasote takšne ni še videl Pavel!
Pod Akropolo ustavi sprevod se na krasnem trgu kamenitem. Naokoli pa so stale sive skale resne, trde in molčeče ko sodniki, ki sedaj-le so posedli okrog Pavla in podprli brade svoje sive si z dlanmi po vrsti . . . To je bil Areopag!
Pa mu migne Pavlu jeden iz arhontov tam sedečih sivolasih in častitih, naj pove jim, kaj oznanja po Atenah, kakšno vero . . .
In v jeziku grškem, ki pa ni bil čisto Sofoklejev,
ne Demostenov uzorni, začne Pavel: „Cujte torej me, možje atenski slavni! Ko sem šetal se po mestu krasnem vašem in ponosnem videl sem, da ste pobožni; toliko je tukaj templjev! Našel tudi sem svetišče zanimivo, na katerem svetil se napis je zlati: ,Se neznanemu bogu.' In boga, ki ne poznate ga dozdaj še, vam oznanjam
Ta trenutek šinil Pavlu nasmehljaj je zadovoljstva prek obličja, ker posrečil se tako mu je začetek z duhovito bil opazko! In z nekakim negotovim in boječim skoro glasom jim razklada Pavel, da je Nazareški Jezus tisti bog bodoči, ki ga Judje križali so, umorili iz zavisti in iz zlobe, ker učil je novo vero . . .
Toda tretji dan po smrti vstal bil živ je mož iz grob In tako vsak človek vstane iz gomile sodnji dan! . . ."
Se je hotel govoriti Pavel dalje. Bil razvnel se je in glas njegov boječi drzen bil je že nekako, usiljiv in hripav. Pavel bil pač čisto je pozabil, da stoji zdaj med Atenci izobraženimi, ne pa med zeloti farizeji tam v Jeruzalemu svojem . .
Se je hotel dalje, toda dvignil se je glas nevolje med arhonti in sodniki. Majali so sive glave in naglas so godrnjali, drugi so se mu smejali, šepetali med seboj si na ušesa modrijani o nazorih Pavla čudnih ne baš laskave dovtipe . . .
Dvigne star arhont se s stola, znak da Pavlu, naj prestane, pa mu reče mirno, hladno: „Dosti, tujec! Dosti, Pavel! Mislili smo, da odkriješ nam resnico novo danes, da poveš nam kaj o novem nam neznanem še bogu. Toda, kar si nam povedal, novo ni za nas, prijatelj! Tam-le glej votlino v skali — arhont mu pokaže z roko preko ceste na zapadu — to je ječa Sokratova! Več sto let pred tvojim Kristom tam umrl je slavni modrec, ki učil je novo vero in tajil bogove stare. Rajši je umrl bil kakor da prekliče, kar učil je! Za prepričanje umrl je svoje in pa za svobodno misel svojo! Vidiš, tujec, da nam nisi prav ničesar novega povedal danes! Kar pa tiče se vstajenja iz grobov, to res je novo,
kakor ti si to razkladal.
Novo res je, pa otročje
in za nas je preneumno!
Pojdi, kamor hočeš, tujec!
A če najdeš kje po svetu
res neznanega boga,
smeš spet priti nam povedat!"
Boginja lepote.
Elevzinsko pobrežje je danes veselo. Glej, na tisoč in tisoč Helenov prispelo iz Aten je ponosnih in kdove odkod, da praznujejo slavni Pozejdonov god.
Za planine zahaja že solnce žareče, pozlačuje s poljubi še morje peneče, ki ob skalah se sinje zaganja, vali in buči in laska se, šepeče, šumi.
In razlegajo žrecev se himne slavnostne
v čast božanstvu podmorskemu pesmi skrivnostne.
In šumenje valov in duhovnikov spev
v veličasten harmonski se zliva odmev.
Kar utihne vse petje na mah. Na obali ko začarani romarji zdaj so obstali. Vse molči. Samo morje nemirno šumi in šepeče ob bregu, se peni, buči . , .
124
„Ah, ah, glejte jo, glejte, ljudje, Afrodito! Občudujte jo boginjo krasno, slovito! Iz Olimpa priplavala sem je med nas, da uživamo lepi njen stas in obraz!"
„„To današnjega dneva je višek in krona, da nam smrtnikom daje se gledati ona!..."" Vse oči so pobožne obrnjene v njo, ki na svet jo poslalo je samo nebo.
In stoji tam na produ v deviški nagoti Afrodita v vsej svoji božanski krasoti . . . Kakor slap se valijo rumeni lasje črez kipeče ji prsi in boke z glave.
Pa stoji tam, stoji kakor kip na obali. Pred nogami ji belimi pljuskajo vali. In zamaknjen jo moli ves romarjev zbor ko lepote najvišje oživljeni vzor.
Glej, in boginja stopa zdaj v morje peneče, vpričo množice že se pogreza strmeče do pasu v globočino . . . „Da, to je iz pen Afrodita rojena, da to je lik njen! . . ."
„„Hej, pozdravljena, Phrvne, hetera atenska! Ti najlepša v resnici si žena helenska!. . ."" Vsa obala ji ploska, jo burno slavi . . . Se peneče ji morje pozdrave šumi.
125
Po ulicah atenskih
Po ulicah lepih atenskih pohajam popotnik neznan in pisano gledam življenje, ki mimo šumi dan na dan.
Pomladno smehlja se mi solnce, pomlad je po parkih, vrteh; pomlad gori v srcih Atenkam, pomlad se iskri jim v očeh . . .
Sprehajam se sam in zamišljen. Med množico iščem z očmi . . . Ej, znancev predragih nemalo tu imel iz starih sem dnij!
Oziram se . . . Ali zagledam kod kakšen poznan mi obraz? Prijatelja starega, mislim, da srečam na cesti vsak čas . . .
Al srečam kje Sokrata danes? Prikaže se Platon mi kod? Demostena morda bom videl . . . Perikles zastavi mi pot . . .
Pa Sofokles, Aristofanes gredoč me pozdravita kje . . . S Praksitelom bržčas se snidem in s Fidijem mimogrede . . .
Po ulicah lepih atenskih pohajam zamišljen ves dan . . . Oziram se . . . Znancev slovitih iz starih dnij iščem zaman.
Sokratova smrt.
(399.)
Po ječi plava tiha, pozna noč . . . In Sokrat se vzbudi, in nemo zroč
pred sebe v temo modrijan posluša . . . Nič! ... To so sanje, ki jih vidi duša.
„Zaprt, ko hudodelnik sem zaprt! In kmalu pride pome bleda smrt!
„Zakaj sem tu? Tajil sem jim bogove, kazil mladino, širil uke nove . . .
„Kaj ni vse res?! Saj ni nikjer bogov! In kakršen je kdo, tak bog njegov . . .
„Le spavajte zdaj v miru mi, rojaki Atenčani preljubi, poštenjaki!
„Sodniki moji, zdaj ste brez skrbi . . . Mladine filozof več ne kazi . . .
128
„Krepost sem ljubil in učil resnico, zato so vrgli v to-le me temnico!
„Zaprt, ko hudodelnik sem zaprt . . . Obsojen ko razbojnik sem na smrt . .
„Kdo prišel k meni je? Krvniki moji? . . ." „„Mi smo, mi smo! Učenci zvesti tvoji!""
„Ah, vi ste ?! Pa že drugikrat nocoj! ?" „„Da, spet stojimo, mojster, pred teboj...""
In mesec sveti v tesno, vlažno sobo z mrtvaško in bledikasto svetlobo ...
In nič ne reče Platon, le stoji pred Sokratom pa joče in ihti . . .
In Ksenofon stoji potrt in gleda
v tla kakor kip pa stiska usta bleda . . .
A Kriton pravi: „Bliža se gorje, naš ljubi mojster! Poka mi srce!"
„„In kaj je, Kriton, kaj je? Ali z Dela v Pirej že sveta ladja je prispela?
„„Dotekel torej je nocoj obrok? Prijatelji, to vaš pomeni jok?""
9
129
„Da, ladja je prispela . . ." zašepeče učenec Kriton . . . Kak mu glas trepeče!
A brž se ujunači: „Mojster moj! Naš jok ti ne pomaga več nocoj!
„ Učitelj naš, o modrijan častiti, trenutka zdaj ne smemo zamuditi!
„Ne čakaj, da te tukaj najde dan! O, beži z nami! Konj je osedlan!
„Pred vrati čaka, koplje že s kopiti . . . Naprej z menoj! Hej, čas je še uiti!
„Pokaj bi čakal smrti čist, nekriv?! Uidi rajši ji črez mejo živ! . . ."
„„Tako, moj Kriton?! Želel bi ti mari, da kriv bi v smrt šel tvoj učitelj stari ?!
„„Ne, ne, prijatelji! Jaz ne bežim nikamor! Smrti jaz se ne bojim!
„„0, hvala vam, učenci, za sočutje, ki kažete mi vi ga to trenutje!
„„Zdravstvujte mi! . . . Ne plakajte tako! Ah, težko tudi meni je slovo! . . .
130
„„Zdravstvujte! Ljubite krepost, resnico, četudi vas kaznujejo s temnico!
„„Prispel je torej z Dela sveti brod . . . In pohujšljivec mora v smrt odtod . . .
„„Zdravstvujte! Dan se svita za gorami . . . Moj duh, učenci, bode vedno z vami . . .
»Prijatelji predragi, vi moj up!"" In Sokrat vpričo njih izpije strup . . .
9*
131
Praksiteles in Phryne.
„ Krasna žena, divna Phryne! Kak te ljubim! Misli moje vijejo se okrog tebe kakor vije vinska trta okrog vitke se platane. Ti si vzor moj, moj model si! Ti mi vodiš dleto ostro umetniško, kadar klešem beli marmor . . . Kadarkoli mi izraste pod rokami krasna žena Afrodita, boginja iz kamna, kdo je? Ti si, Phrvne! Marmor mrtvi oživi mi v blesku nežnem, čarovitem, ko začuti, da mu vdihnil sem podobo tvojo krasno, Phrvne moja! Gledam lik tak v belem kamnu, gledam ga tako zamišljen, glej, in vsakikrat se zdi mi,
da ta kip pred mano tudi diha, da po žilah skritih polje kri mu topla tvoja; zdi se mi, da usta drobna se odpro in poreko mi: „„Jaz sem Phrvne! Naj poljubim te, Praksitel, in objamem! . . ."" Ljubica, ti sladka moja, genij moj, ki navdihuješ, navdušuješ me pri delu, oh, povej mi, božja Phrvne, kaj bi bil brez tebe, Phrvne, jaz kipar Praksiteles! ?"
Naglo, strastno je govoril ji Praksitel te besede. Sedel ž njo je na terasi marmornate vile male, ki ni bilo ji je para v vseh Atenah. Solnce padlo ravnokar je tam za gore. Slavec pel je v oljčjem gaju. In ciprese vitkorasle šepetale so si v vetru anekdote tajnovite in pa razne mične bajke o heteri Phryni krasni,
ki objemlje in poljublja mojster jo Praksiteles . . .
Kar izvije se mu Phryne
iz objema . . . Kdo prihaja?
Skoz zavezo pestro, težko
pomoli tam glavo svojo
Phrvnin zvesti hišni suženj.
Gleda, plane na teraso
ves prestrašen: „Mojster slavni,
kaj izvedel sem na cesti!
V delavnici tvoji zdaj-le
se raznetil je požar!"
In Praksitel skoči kvišku. Prime se za g-lavo:  „Groza! . . Zdrava, Phrvne! Če uničil ogenj zli mi je „ Satira" in pa „Erosa," izgubil sem najlepše, kar sem imel! . . . Zdrava, Phryne! Oh, nesrečnik jaz!". . . In že je planil k vratom da gasit bi šel v kiparno . . . Toda Phryne ga ustavi, z alabastersko roko ga spet potegne nežno k sebi in zasmeje se mu sladko
pa mu reče: „Suženj laže! Laže, ker sem mu velela, da naj zlaže se ti danes! Nič gorelo ni v kiparni tvoji, nič, nič! . . . Ali pomniš, kaj obetal si mi včeraj ? Da podariš mi, si rekel, kip najlepši svoj, kajneda? A kateri je najlepši, tega včeraj nisi hotel mi izdati, akoravno sem prosila te! No, vidiš, zdaj pa si mi le povedal!"
„„Phryne, Phryne! Ženska zvita! Vsa si vražja, krasotica! Pa zato še bolj te ljubim! No, izberi si! Kaj hočeš: „Erosa" al pa „Satira"?""
„Erosa", boga ljubezni! I, seveda! On zaščitnik bodi najin v urah sladkih! „Erosa" mi daj, Praksitel! ?"
Aspazija in Perikles.
In dokončan je veličastni Parthenon. Ko sneg pentelikonski marmor se leskeče na solncu. Glej, pred Palade Atene tron gneto se danes prvič množice šumeče.
Svet, velik praznik ta današnji krasni dan! Heleni prišli so slavit panatheneje. V sprevodu na Akropole kamnito plan vali se ljudstvo skoz ponosne propileje.
Vali se in vali . . . Navdušeno pojo bogovom v čast nesmrtnim himno tisočglasno, in ko začarani vsi v tempelj sveti zro . . . Kdaj videl kdo že takšno je svetišče krasno ?
In mahoma utihne sveti spev in hrum . . . Pred templjem se prikazal modri je stavitelj njegov na sredi glasnih in pobožnih trum — Perikles . . . „Zivel, naš veliki povelitelj!
136
„Aten častitih naših umni ti prvak!
O, slava ti, Perikles! Slava, slava, slava!
Ti naš vodnik po cesti k solncu, naš junak!"
pozdravlja gromko množica ga tisočglava.
Čedalje bolj in bolj grmi pozdrav, grmi iz množice Perikleju, atenskemu vladarju . . . Tako grmi, zaganja v breg se in buči razburjeno, peneče morje ob viharju . . .
Perikles pa posluša ta pozdravni šum rojakov svojih pa stoji tam na stopnjišču, lep kakor sam Apolo sredi glasnih trum pa gleda, gleda jih, ves srečen ob svetišču . . .
Pa ko ozre se med ovacijo za hip Perikles, koga tam ob stebru zdaj zagleda? Aspazija, njegova ljubica sloni ko kip v hitonu pisanem zamaknjena, vsa bleda . . .
In vpričo vseh počasi stopi tja pred njo, prikloni krasotici svoji se spoštljivo, veselo se smehljaje ji poda roko pa reče glasno ji pred vsemi ljubeznivo:
„Aspazija! Slavnostni dan ta naj bo tvoj! Pozdrav rojakov šumni — tebi ga žrtvujem! Ti zlata žena, ti si dobri genij moj! Zato vso slavo svojo tebi le dolgujem.
137
„Ti, ti edina daješ mi čarobno moč v življenja borbi silni! Zvezda si mi jasna, ki v svetel dan spreminjaš najtemnejšo noč. Ti vodiš me k uspehom, ti družica krasna!"
138
Phryne pred sodniki.
„ Bogove torej si tajila, Phryne, preklinjala si javno jih! Gorje! Lepota kaj pomaga ti telesna, ko pa brezbožno tvoje je srce!
„Veš, kakšna te zato zadene kazen? Atenski zakon naš je strog in trd! Noben zagovor več ti ne pomore . . . O, Phryne, ti zaslužila si smrt!"
Smrt! . . . Nemo sluša to razsodbo strašno hetera krasna . . . Tiho tam stoji pred sivolasimi sodniki Phrvne in solze ji zalivajo oči . . .
Smrt! O, kako sovraži to besedo! Kaj ? Ona naj umrje! ? In sedaj, ko svet z lepoto oČaruje svojo in ko življenje samo ji je raj! ?
139
Smrt! . . . In ozira se hetera krasna . . . Kdo roko ji ponudi na pomoč? Kaj več rešitve zanjo ni nobene? Res Hades jo zagrne v svojo noč?
Smrt! Smrt! . . . Kaj njen odvetnik Hiperides
jo danes zagovarjal je zaman ?
Tri cele ure jo zaman je branil ?
In Phrvne solzna ga pogleda v stran . . .
In zviti advokat se ji približa in nekaj ji šepeče na uho . . . Sepeče ji in Phrvne ga posluša in pritrjuje, kima mu z glavo . . .
In zdaj odpne hetera si obleko, spusti na tla jo naglo z belih ram — in že stoji ko Anadiomene v krasoti nagi pred sodniki tam . . .
»Povejte mi: sem kriva ali nisem ? Se enkrat slišim sodbo naj, možje!" . . . „„Nekriva!"" starci govorijo resni . . . In poslušalci ploskajo v roke.
140
Afrodita na Knidosu.
In stopil je na lahki, hitri brod pa šel črez morje je na božjo pot na Knidos, gledat krasno Afrodito, Praksitelovo boginjo kamnito.
In dražili so ga gredoč ljudje, naj skrbno čuva mlado si srce . . . Ze marsikdo se tam je v kip zaljubil, na Knidosu svoj dušni mir izgubil.
Pa on se bajkam takim je smejal . . . Dan tretji veter ladjo je prignal na otok mali, tihi in sloveči, ko vrt na sredi morja zeleneči.
In že sprejel ga boginje je gaj,
gaj senčni, Anadiomenin raj.
Med mirtami, cipresami — o, sreče! —
svetišče njeno že se mu leskeče.
111
Timoleon prestopi prag- — ta hip pred njim stoji njen čudoviti kip . . . Pa gleda jo, zamakne se v kamnito Praksitelovo nago Afrodito.
Po templju plava mistični polmrak . . . In on jo gleda, gleda siromak zaljubljeni . . . Ne more se ločiti, svetišča več ne more zapustiti.
Priplaval že je mesec na nebo, Timoleon stoji še tam pred njo in poljubuje jo in jo objema, a ona gleda hladna ga in nema . . .
„Gov6ri, boginja! Zakaj molčiš? Saj nisi mrtev marmor! Ti živiš! Živiš, živiš mi, bela krasotica! Moj vzor in srca mojega kraljica!
„0, nagni k meni se le enkrat vsaj! Poljub svoj božji za slovo mi daj!..." In že se zdi mu, da ga žena gleda in da odpira usta svoja bleda . . .
Že čuti njen poljub ko sladko strd .. . Tako poljublja sama hladna smrt . . . V objetju njenem zjutraj se je zgrudil. Nič več Timoleon se ni prebudil.
Fidija in suženj.
Friz izrezava Fidija za novi tempelj parthenonski; pod ostrim dletom marmor se oživlja mu pentelikonski.
Zamišljen, ves utopljen je veliki mojster v delo svoje . . In trdi kamen mu zveni, pod kladiva udarci poje.
Na vse strani mu izpod rok iveri švigajo kamnite . . . Molče umetnik dolbe jih podobe bele, kipovite.
Rasto figure in rasto mu pod rokami ... To vrvenj in gibanje! Saj Fidija reliefu vdihnil je življenje.
Junaki mladi spo na boj . . . Glej, iskri vzpenjajo se konji, in jezdeci krotijo jih v veseli, nagli, bučni gonji.
In tam ženo bogovom v čast debelega k oltarju bika . . . Za slavno zmago ga sežgo . . Hej, kakšna krepka, živa slika
Tu krasne vidiš boginje in tam olimpijske bogove, ki milostno sprejemljejo iz svečenikov rok darove , . .
In gnete se in se vali
naprej, naprej sprevod svečani
in pisani . . . Vse vije se
tja nekam k dalji ti neznani . .
Ta bujnoživi bode pas krasil Atenino svetišče, in vsak ga bo občudoval, kdorkoli novi hram obišče . . .
Pa pride mimo Ktesifon, razcapan suženj, se ustavi pa gleda Fidijev relief in gleda in naposled pravi:
„Veš, kaj, veliki mojster, si za friz izsekati pozabil? Najzanimivejše snovi še nisi dosedaj porabil!
„Izdolbi tisti še prizor, ko sužnji vračamo se s tlake! Po prašni cesti pod večer domov ubiramo korake.
„Bosi in trudni tavamo . . . Z zaničevanjem vse nas gleda . . Umazani, napol nagi, sestradani . . . Eh, živa beda!
„In tam doma sprejemlje že nas lačna naša deca suha . . . Za vso družino ni dovolj plesnivega v kolibi kruha . . .
„ln pade noč ... In postel nam le trdo pasje je ležišče . . . Prizori takšni, mojster, glej, za novo bili bi svetišče!
„0, to bi gledali ljudje! Nemara bi se sramovali . . . Atenčani bi mislili, da mojster Fidija se šali . . .
»Nemara pa razžalil bi, umetnik slavni, še bogove, ko bi izdolbsti drznil se na frizu svetem nas — robove!
„Oh, kak škandal! Haha! Pa res!. Na ves glas suženj se zasmeje pa gre spet dalje svojo pot od Fidija skoz propileje.
146
Tempelj na Egini.
O, kak razgled, kak čudovit razgled odtod črez klasični helenski svet!
Glej, svetlo sinje morje se leskeče in solnce poljubuje ga žareče.
In tam blešči se Faleron, Pirej . . . In daleč, daleč Sunijon tam, ej!
In jadrenice kakor čajke bele peruti svoje hitre so razpele . . .
In tam-le pelje črn se parobrod . . .
Za njim vali se dim . . . Kam gre, odkod?
Stojim pred starim templjem na višavi. Oziram se, oziram po daljavi . . .
Tam plava v morju otok Salamis . . . In ti, rudečelasa mlada miss,
10*
147
ne vidiš bajevite panorame ?
Miss slika tempelj . . . Gledam ji črez rame.
O, to zares bo nežen akvarel! Aha, zdaj rišeš tisti kapitel!
In tukaj skoz svetišča razvaline že vidi lisa se neba modrine . . .
Nebo lepo je . . . Vendar se mi zdi, da lepše tvoje modre so oči . . .
In tu na sredi templja nekdo moli . . . Pa meni všeč je bolj tvoj laket goli . . .
In lepi tvoj obraz mi bolj je mar ko tistih-le kamnitih stebrov par!
In ljubši ko ves tempelj ta sloveči lasje so tvoji bujni mi, rudeči . . .
Le slikaj, miss, makari do mraku! Ze najdeva kako sama domu . ..
148
Charos.
Novogrška narodna legenda.
Tisti dan pa reče Bog: „Moj Charos, smrtni angelj, pojdi mi po dušo deve mlade, deve najkrasnejše, kar živi jih na otoku Lezbu! Hočem v raju jo imeti danes!"
Pride Charos, beli smrtni angelj, pride k lepi devi, da jo vzame in ponese jo iz koče male. Za roko jo prime beli Charos, že objemlje jo devico mlado, ali dekle geniju se smili, gane njena ga lepota silna, ganejo ga bratov, sester solze. Omehča se mu srce, upade mu pogum in mahoma povrne dobri Charos se brez duše tiste krasotice v raj k Bogu z otoka . . .
149
„Kje je duša krasotice mlade?"
Bog zadere se nad hlapcem svojim . . .
„Cakaj, Charos ti premehkosrčni!
Naučim te vse izpolnjevati,
kar ukažem jaz, tvoj gospodar ti!
Posihdob boš slep in gluh in hrom boš!
Več ne bodeš videl, je li duša
krasotice ali starke kakšne,
ali mladec je cvetoč al starec,
čigar dušo moraš mi prinesti.
Plakanja ne bodeš nič več slišal,
kamor pošljem te po dušo kako.
In bežati več ne bodeš mogel
mi iz kraja, kjer povelje moje
izvršiti moral boš natanko!"
In od tiste dobe izpolnjuje genij smrtni, Charos osiveli, službo svojo strogo, brez odloga.
150
Markos Bozzaris.
(20. avgusta 1823.)
Noč razprostrla je plašč črez gorati Epir, topla avgustova noč . . . Povsodi tihota in mir.
Mir?! V Karpenico so vdrli surovi Turčini. Plenijo, koljejo spet po Helenov očini.
Noč je. Razbojniki šli so utrujeni spat. Jutri spočiti spet pojdejo ropat in klat.
Kajpada jutri ves dan bi Osmani divjali pa po okolici bi in po mestu spet klali,
ko bi ne bližal se s svojim krdelom heroj Markos Bozzaris, pogumni rešitelj nocoj.
Tiho že bliža se Markos Bozzaris z junaki hrabrimi svojimi taboru turškemu v mraki.
V gozdu ustavi se gostem, lepo razvrsti svoje pogumne tovariše v bojne redi.
151
Nihče ne vidi jih. Zvezde na nebu gorijo, gledajo drzne junake — pa zvezde molčijo.
Reče jim Markos Bozzaris: „Heleni, Možje! Vem, da vam bije za sveto očino srce.
„ Vem, da vas sram je, da Turek barbarski nam vlada, da nam še zmerom svoj suženjski jarem naklada!
„Vem, da sramote poslej ne prenašate več! Vem, da že stiskate v pesti osvetni svoj meč!
„Hej, Leonida nesmrtnega nismo sinovi? Bratje po krvi in duhu mar nismo njegovi?!
„Turek, prokleti sovražnik naš, mora čimprej ven, ven iz Grčije naše domov preko mej!
„Ali svobodo, tovariši, ljubite zlato?
Pa postrelite teh ptic grabežljivih mi jato!
„V tabor grem turški pobijat Turčine! Naprej! Spava že vojvoda njihov, Dželaleddin-bej!
„Spava ves tabor. Vse tiho. Kdo z mano gre nanje? Kristus nebeški! Oh, kakšno veselo bo klanje!..."
152
Markos Bozzaris to reče — in tristo takoj hrabrih gre ž njim Sulijotov krajanov na boj.
Tiho, previdno že zviti gredo Sulijoti, risom podobni po nočni se plazijo poti.
Tiho, počasi jih vodi Bozzaris naprej . . . Že vtihotapili v tabor so turški se, hej!
„Bijte, morite jih turške ostudne hudiče! Streljajte, streljajte, bratje!" Bozzaris jim kliče.
„Kje si, Dželaleddin-bej verolomni ? Se spiš ? Na-ti svinčeni pozdrav! Zdaj se več ne vzbudiš!"
Strašen je boj ta ponočni, mesarsko je klanje .. . Markos Bozzaris, Turčinom pokvaril si spanje!
Ze so prispeli iz gozda mu vsi na pomoč Marku Bozzarisu bratje in bitev razsaja vso noč...
Plah se vzbudi premnog Turek, oči si pomane... Grški zabode ga meč. Spet zaspi, več ne vstane...
Bije vso noč se Bozzaris . . . Ko dan zažari, teče v potokih iz tabora turškega kri . . .
153
Ni jih nikjer več Turčinov. Črez mejo zbežali v noči usodni so, ki so še živi ostali . . .
„Slava ti, Markos Bozzaris, veliki heroj! Ti Karpenico otel si, očino nocoj!"
Markos Bozzaris pa nič več ne sliši slavitve svojih rojakov veselih. Sam padel je sredi moritve.
154
Balada o Misolungiju.
(25. aprila 1826.)
„Misolungi, smeli Misolungi, kaj ustavljaš se armadi moji? Vidiš, da nas je ko listja, trave! Ko naskoči moč te moja silna, v prah poruši se trdnjava tvoja! Ne kljubuj mi! Rajši kar udaj se!'
„„Ni premagal Mustafa me paša, ni premagal me ni Rešid paša, pa zato se smejem tudi tebi, Ibrahim, ki prišel iz Egipta solnčnega si nadme z vojsko svojo
„Misolungi, drzni Misolungi, kaj kljubuješ bojnim ladjam mojim Ali vidiš jih peklenska žrela, ki režijo iz brodov grozeča? Težke krogle bljuvale ti bodo te pošasti, brž ko jim ukažem. V prah poderem ti zidovje črno!"
„„Ne budali, paša, Topal paša! Ne budali mi in me ne straši! Ne bojim se ladij tvojih bojnih, ne topov, ne krogel tvojih težkih! Streljaj, paša, streljaj za zabavo — a trdnjave ne premagaš moje!""
„Misolungi, hrabri Misolungi,
zdaj odbila ura je poslednja!
Jaz sem Glad, ki te premagam danes!
Živeža ni več! Ni skorje hleba!
Mož pri možu pada onemogel,
omedleva žena poleg žene
in umira dete kraj deteta . . .
Kaj kljubuješ? Rajši kar udaj se!"
„„Niti tebi, Glad, jaz ne udam se!
Ne uklonim se ukazom tvojim
trdim, strašnim! Ne, ne! Ne udam se!
In udal se res ni Misolungi.
Le zagrmel je v obupu groznem.
Blisk je švignil. .. Stresla se je zemlja
Vzvalovilo se je morje sinje,
od strahu so vztrepetale ladje . . .
V zrak razletel se je Misolungi
pokopavši pod seboj Helene in Turčine ki so vanj udrli. . . Ne udaje se junak nikomur, sam pogine rajši nepremagan.
V Kifisiji.
Pomladno, rosno jutro. Solnce plava v božanskem veličanstvu črez nebo in s sinje visočine razsipava mi na zeleni, tihi park zlato.
Sam šetam, sam se po peščeni poti med palmami in med cipresami . . . In kakor da obisk jih rani moti, molče se čudijo drevesa mi . . .
Vse tiho kroginkrog. Le slavec peva v grmovju gostem oljčnem tod nekje; družici svoji dragi razodeva, kar vroče čuti nežno mu srce.
In hodim tak, po belih stezah hodim. In v sanjah ziblje se še temni gaj . . . Kod, kod popotnik zopet danes blodim? V najlepši atiški sem zašel raj!
158
V starem Korintu,
Vroč in soparen je dan. Sedim pod platano košato. Sanjam minulosti san pa pijem „krasi retsinato."
Grenko je vince, možje Heleni, to smolnato vaše! Muzate se mi, hehe, ker rado ne gre mi iz čaše . .
To je Korint?! Res je to? Sloviti Korint? Je mogoče? Kamor ozre se oko — uboge, zakrpane koče!
Mesto, kje tvoj je sijaj? Kje tvoji so zdaj veseljaki ? Tvoja krasota — kje zdaj ? Kje tvoji bogati veljaki?
Vas, ah, beraška le vas . . . Svetišč pred menoj razvaline . Cas, o sovražni ti čas! Rušitelj prekrasne davnine!
Ko bi ti, Pavel, sedaj obiskal korinške vaščane, vzkliknil vesel bi: „Aj, aj, kako bog kaznuje pagane!
„Mesto podrl je potres, ker bilo je prerazuzdano! Smrdel je greh do nebes, zato je do tal razdejano! . . ."
Vroč in soparen je dan. Sedim pod platano košato. Sanjam preteklosti san pa pijem „krasi retsinato". . .
V senci že čaka voznik, in konja že dremljeta trudna . Na-ti par lept, moj gostnik! Pijača je tvoja res čudna!
Obed v novem Korintu.
Ah, sinje morje se leskeče
mi pred verando . . . Krasni svet!
A grško dekelce boječe
na mizo nosi mi obed.
Natakarica moja mala, krčmarjeva edina hči, seveda ve že, da je zala in črne da ima oči.
Tako poredno se zasmeje, če moj pogled leži na njej . . . Deset pomladij šele šteje, v Atenah hodi že v licej.
O, na atenski tisti šoli že zvedela je marsikaj! Pozna vsa mesta naokoli po lepi Grški že sedaj!
Le tega še ne ve Irena, kje tuji gost je njen doma. Nikdar še cula ni imena očine moje! Hahaha!
„Dva dni in dve noči po morju domov bom vozil se odtod! Da, dve noči, dva dni po morju me nosil bode parobrod!"
„„Oh, to je daleč! Res neznano mi je, kje dom vaš tam leži!"" . . Zamišljena stoji pred mano, zamišljeno ji zro oči . . .
V Olimpiji.
Ze zbran je v stadiju ves grški svet . . . Mladeničev helenskih gledam cvet.
V Olimpiji sem torej zdaj častiti, gost danes sem v Olimpiji sloviti!
Na marmornih stopnicah tu sedim
pa gledam v stadij . . . Gledam in motrim
tekače in borilce, telovadce izurjene, pogumne, čile mladce.
Kak krasna so telesa naga ta! Po njih leskeče solnce se z neba.
Ne morem se nadiviti njih moči in vztrajnosti v umetni borbi vroči.
Le jeden cilj vsak vidi pred seboj, vsak misli le na zmage venec svoj.
Kako veselo je to tekmovanje!
Z napetostjo največjo gledam nanje.
11*
163
Naprej, prekrasni sokoli, naprej! Ze čakajo sodniki, da čimprej
zmagalce svoje obdarijo slavne! po zakonih navade starodavne.
Sedim in gledam plemeniti boj za čast očine, naroda razvoj.
V telesu lepem bivaj lepa duša! Ta vzor Helen dokazati tu skuša.
Zato sestal se ves je grški svet, zato bori mladeničev se cvet.
O, krasna ti helenska harmonija duha s telesom! . . . Kallokagathija
soglasju vzvišenemu je ime. In kje živi soglasje to drugje
ko v Palade Atene domovini, v Apolonovi sveti pokrajini! . . .
Predramim se iz sanj ... Ej, kruti čas, skazil Olimpiji si ves obraz!
Olimpije ni več! Le razvaline še vidim tukaj tužne iz davnine.
Olimpije nekdanje tu več ni . . . Ves svet Olimpija je naše dni!
164
Itaka.
Itaka! Tik skalnega pobrežja plava mimo naš ponosni brod; v solnčnem jutru orje bele brazde po planjavi morski svojo pot.
Itaka! Oziram se na otok . . . Hej, Odisej, kje si, moj heroj ? Kje Penelopa je lepa tvoja, Telemah kje sinko hrabri tvoj ?
In zamaknjen v čase starodavne na palubi tihi sanjam sam . . . Glej, ni to Odisejeva hiša zidana ob bregu strmem tam?
Solnce dvignilo je sivo meglo . . . Koga vidim na obali zdaj? Ali ni to moj junak Odisej, ki se vrnil je v domači kraj ?
Ni li jadrenica to njegova, na kateri je prebrodil svet, na kateri po viharnih morjih toliko je bil pretrpel let?
To Odisej, živi je Odisej! Zdaj-le vstopil v dom je lični svoj . . . Zdaj se vnel med njim in pa med snubci zveste mu soproge ljut je boj!
Lačnih snubcev sodrgo nadležno že pobil je z mečem moj junak pa pometal jih iz hiše svoje kar po vrsti kakor pse črez prag.
Zmagovit stoji sedaj pred hišo in Penelopa mu zre v oči in objemlje ga in ga poljublja . . . Morje pa se peni in šumi . . .
Itaka! Tu sanjam na palubi . . . Mimo plava, plava parobrod v solnčnem in pomladnem jutru dalje, orje bele brazde svojo pot.
166
Pontikonisi.
Kerkvra.
Pontikonisi, Pontikonisi! Skalni otoček, kako tu ležiš tih in samoten na sredi zaliva! Kakor začaran noč in dan spiš.
Temne ciprese družice so tvoje . . . Sicer vse tiho. Življenje molči večno med skalami temi ko v grobu... Morje le sinje tod rahlo šumi.
Pontikonisi, otok mrtvaški! Staro pravljico danes sem čul . . . Zviti Odisej je njega dni z ladjo svojo v deželo Feakov priplul.
Pride na breg Navzikaa, princesa, pride se kopat v morju in prat pa ga privede Odiseja s sabo h kralju-očetu v kamniti grad.
167
Tudi tovariše zveste njegove vzame princesa krasna s seboj: „Pojdite z mano vsi! Gostoljuben, bogat je oče stari moj!"
Pripoveduje zgovorni Odisej svoje dogodke dni in noči . . . Kralj ga posluša z vso svojo družino pa pogoščuje ga in časti.
To je zabava na dvoru Feakov! To je veselje, šala in smeh! Miza šibi pod jedrni se kraljeva, prazni za mehom vinski se meh.
Modri Odisej pa pripoveduje svoje dogodke noč in dan; pripoveduje, kako ga je strašil, gonil in metal po morju orkan . . .
Minejo dnevi, minejo tedni, minejo meseci — nič ne mudi se še Odiseju k morju na ladjo. Rajši s Feaki veselo živi.
Cisto pozabil je Itako drago! Kaj zdaj Penelopa zvesta mu mar! V mreže ljubezni ujel ga Feakinj davno lepote pregrešni je čar.
168
Minejo dnevi, minejo tedni, minejo meseci . . . Padel je mrak. Pa se na tihem izmuzne iz grada k ladji preljubi Odisej, junak.
Gleda Odisej . . . Luna mu sveti . . . Ladja ko skala prirasla je k tlom! Zevs spremenil jo je v kamen za kazen ker je pozabil na ženo in dom.
Parobrod se vrača v pristan . . .
Trst.
Gre parobrod črez morsko plan ... In tam in tam izza obzorja že dviga varni se pristan prav kakor rastel bi iz morja . . .
Počasi plava ladja tja in bliža znani se obali . . . „Doma, doma smo, spet doma!" šepečejo peneči vali.
Prispel je k bregu parobrod .. . Za nami zdaj so tuji kraji, za nami dolga morska pot, za nami daljni vztočni raji . . .
Za nami burja in vihar, kleči opasne in skaline . . . Počij, oddahni si, krmar, saj sidro že rožlja v globine!
A. AŠKERČEVI SPISI.
BALADE IN ROMANCE. 1903. II. izdaja. Str. 156. Cena
broš. 2 K, vez. 4 K. LIRSKE IN EPSKE POEZIJE. 1896. Str. 196. - Cena broš.
2 K 60 h, vez. 4 K. NOVE POEZIJE. 1900. Str. 222. Cena broš. 3 K, vez. 4 K. TRI DRAMATIČNE ŠTUDIJE. 1900. Str. 112. Cena broš. 2 K. ZLATOROG. Pravljica izpod Triglava. 1904. Str. 78. Cena
broš. 1 K 60 h, vez. 3 K.
ČETRTI ZBORNIK POEZIJ. 1904. Str. 247. Cena broš. 3 K
50 h, vez. 4 K 50 h. PRIMOŽ TRUBAR. Zgodovinska epska pesnitev. 1905.
Str. 135. Cena broš. 2 K, vez. 3 K. MUČENIKI. Slike iz naše protireformacije.  1906. Str. 167.
Cena broš. 3 K, vez. 4 K 50 h, JUNAKI. Epske pesnitve. 1907. Str. 170. Cena broš. 3 K,
vez. 4 K 50 h.
JADRANSKI BISERI. Balade in romance slovenskih morskih ribičev. 1908. Str. 154. Cena broš. 3 K, vez. 4 K 50 h. IZLET V CARIGRAD. Potopis. 1893. Cena 80 h. DVA IZLETA NA RUSKO. Potopis. (Razprodano.)
ALI JE PRIMOŽ TRUBAR UPESNITVE VREDEN JUNAK ALI NE? 1905. Str. 82. Cena 60 h.
Skupaj z IVANOM VESELOM:
RUSKA ANTOLOGIJA. Ruski pesniki v slovenskih prevodih. 1901. Str. 464. Cena broš. 3 K, vez. 4 K 50 h.
L. SCHWENTNERJEVA KNJIGARNA v Ljubljani.


i
A00000077220A
^J3