Ivan Razpotnik Skrivnost zelene jame (ČvdovUi dožlvllajl dveh dečkov) Vsebinal. dela: Mlada sošolca Tomo in Bran-ko sta bila že od nekdaj naj-boljša prijatelja. Slučajno sta ne-koč odkrila staro knjigo, ki fe poročala o nekem čudežnem pod-zemskem mestu z imenom Estera. Dečka sta bila zelo radovedna in sta marljivo proučevala podatke v stari knjigi; pisec te knjige je svaril vsakogar, naj ne obišče te-ga mesta, ker mu grozi neodvrn-Ijiva nesreča. Tomo in Branko sta si — pogumna dečka — ne-kega dne vendar najela čoln in pričela iskati po bližnjem otočju potopljeno mesto. Najprej sta našla »otok z volčjo glavo«., na katerem sta odkrila podzemsko jamo, ki je vodila do vhoda ta-jinstvenega mesta. čudežno sta ušla prvemu napadu na njuno življenje. Skrivala sta se, dokler se je dalo, toda prebivalci Estere so ju kmalu odkrili in pričeli za-sledovati. Pribežala sta v neko dvorano, v kateri je bilo na sto-tine zrcalnih sten, tako da sta imela vtis, da sta zašla v veliko množico Ijudi, medtem pa so le ogledala stokrat zrcalila rtjuno lastno sliko. Obupana sta blodila okoli in zdelo se jima je, da ne bosta nikdar našla izhoda iz te-ga zrcalnega blodišča. Tedaf je Branko po naključju odkril na nekem zrcalu z diamantom vre-zane besede: »štej do dvanajste-ga zrcala, od tega potem tri na desno in še enega na levo. Na tem zrcalu je vijak. Zavrti ga!...« II. del Tajna koščene kljuke Razburjeno sta prijatelja še en-krat pregledala pisavo na zrcalu. »Dvanajst zrcal moraš prešteti!« je ukazal Branko Tomu, »in potem obstati na mestu. Toda nikar se, za božjo voljo, ne uštej. Zaradi var-nosti ostanem jaz na tem mestu. Pojdi torej!« Tomo je odšel in pričel šteti: »Ena, dve, tri, štiri...«, dokler ni končno obstal in zaklical »dva-najst« v smeri, kjer je stal Branko. »Tako, dobro! Sedaj tretje zrcalo na desni strani! Ali ga imaš? — Ostani, kjer si! Pridem k tebi!« »Le pridi!« Branko je tudi prešteval zrcala in se trudil, da ga ne bi zmešale druge neštete zrcalne slike. Končno je srečno prišel do svojega prija-telja. »Tako, sedaj eno ogledalo na le-vo! Tu sva! Na tem zrcalu torej mora biti vijak. Pusti me bliže, bom steklo natančno pregledal!« Rade volje se je Tomo umaknil. V glavi se mu je kar vrtelo. Le proč, kakor hitro mogoče, iz tega vražjega prostora! je bila njegova edina misel. Branko je našel vijak, toda ta je bil tako majhen in neznaten, da je deček pričel dvomiti, če je pravi. Poskusil ga je izviti, toda vijak je tičal precej trdo v steklu. Potegnil je iz žepa nož, ki je imel tudi izvi-jač, in je z njim poskušal zrahljati vijak. In glej — posrečilo se mu je! Zr-calna stena se je zavrtela v vsej svoji višini in prikazala se je pod njo lesena ploskev; bila so to majh-na, nizka vrata s kljuko, katere ne-navadna oblika je presenetila Bran-ka. Bila je iz stare, rumeno rjave roževine ali slonove kosti in je ime-la obliko človeške roke. Tomo in Branko sta se spogle-dala. »Tu imava torej izhod!« je rekel Branko. »Toda zaradi te neverjetno čud-ne oblike kljuke bi bilo sklepati na . nova presenečenja!« se je skušal šaliti Tomo. > »Ah, kaj šel Vrata so vrata in če sva doslej že toliko doživela, naju tale smešni izvesek tudi ne bo spra-vil iz ravnovesja,« je menil Bran-ko, ki je spet dobil pogum. »Pojdi-va naprej!« »Seveda, kaj pa, če so vrata za-klenjena! In še nekaj! Skupaj gre-va, ne drug za drugim. Že večkrat sem čital o zahrbtnih pasteh in o vratih, ki se odpro, če stopimo na določeno mesto na tleh. Če greva drug za drugim, potem se lahko zgodi, da eden izmed naju naenkrat izgine. In če naju v tem mestu mo-re kaj rešiti, potem naju bo rešilo le dejstvo, da sva dva, verjemi mi! Z enim samim bi cenjeni prebivalci Estere mnogo laže opravili.« »Sem prav tvojega mnenja!« je potrdil Branko. Prijela sta se pod pazduho in Torao je pritisnil na kljuko. Vrata so se odprla. »Zdravstvujta!« ju je pozdravil svetel in prijeten glas. Brez besed sta prijatelja strmela drug v dru-gega. Stala sta v krasno opremljeni sobici. katere stene so bile prevle-čene z rožnato, s pisanimi cvetkami vezeno svilo. Mehka svetloba je si-jala skozi strop, ki je bil sestavljen iz debelih steklenih kock. Rdeča preproga je pokrivala tla, soba pa je bila opremljena z ličnim drob-nim pohištvom iz svetlomodro ple-skanega lesa. Iz globokega naslo-njača v kotu pa se je dvignila de-klica, oblečena v obleko iz zlatega brokata. Trd bel ovratnik iz čipk ji je obkrožal vrat in v svetle lase je imela vpleteno biserno ogrlico. De-klica je bila taka kakor zakleta grajska princeska v pravljici ali pa oživljeni starinski dekliški portret iz prejšnjega stoletja. »Pozdravljena!« je ponovila še enkrat in glas ji je zvenel nekoliko posmehljivo in veselo obenem. »Takšna sta torej moja rešitelja in potnagača! Dolgo, res dolgo sem čakala na tistega, ki bo znal pre-čitati napis v zrcalni dvorani!« »Dober dan!« je zajecljal Tomo, čisto zmeden. »Oprostiti nama mo-rate...« »Predvsem mi nikar ne reci ,vi\« ga je prekinila deklica. »Saj vendar mi trije nismo tako zakrknjeni starci kakor ostali prebivalci mesta, zato lahko brez predsodkov reče-mo drug drugemu ,ti'. Ime mi je Cvetana. In vama?« »Tu je moj prijatelj Tomo, s polnim imenom Tomislav. Meni pa je ime Branko!« »Zelo me veseli, dečka! Tretjič varaa kličem: Pozdravljena! Ve-rujta mi, da v tej lepi kletki sedim že precej dolgo. Sita sem že tega življenja, čeravno imam vse na raz-polago in se celo vsak dan spreha-jam po vrtu.« »Po vrtu? Kaj imajo tudi vrtove v tem potopljenem mestu?« se ie začudil Branko, in Tomo je dodal: »Kako je to mogoče, Cvetana. da te meščani mesta Estere, ki nas vse ljudi sovražijo in hočejo uničiti, trpijo tu?« Cvetana je stresla svojo svetlo glavico in hudomušno rekla: »Ha, ha, prebrisani meščani Estere niti ne slutijo, da sem jaz tukaj!« To-mo in Branko sta se vedno boli ču-dila. Cvetana pa se je zasmejala: »Na vajinih nosovih vidim. da kar ginevata od radovednosti! To-rej poslušajta! Rada vama povem svojo povest: vse kar hočeta in kar morata vedeti. Samo prej je treba poskrbeti za vajino varnost. Mi moramo mestne prebrisance pustiti v veri, da sta vidva postala zanje neškodljiva. Iz zrcalne dvorane prl-hajata, kajne? Ali so vaju zaprli tja notri?« »Niso naju zaprli! Samo napodili so naju vanjo kakor dva uboga, spehana zajčka!« Deklica je pokimala: »Da, tako delajo. Vedno enako. Sedaj poslu-šajta! V zrcalni dvorani pod umet-niško izdelanimi ploščami na tleh so — padalna vrata. Kdor bega po dvorani, mora prej ali slej stopiti nanje in pasti v globino. Pod to hi-šo teče temna, globoka voda. Od tam se ne vrne nihče več!« S tiho grozo sta premišljevala Tomo in Branko, kakšni zli usodi sta ušla in kakšni novi doživljaji ju še čakajo... (Se nadaljuje)