Francka Župančič:
Kako je našla dušica pokoj.
(Pravljica.)
^^^*ekje v raju stoji prelepo drevo, drevo dušic. Vse leto in ob
f!Pfl|j8|   vsakem letnem času je posuto s cvetjem, kakršnega ne najdeš
€]i||ig nikjer na zemlji, četudi bi  ga  iskal  sto in sto let.  Ni tem
cvetom primere, in zato jih tudi ni mogoče opisati. Mislimo
pa si cvetove, najlepše v obliki, barvi in vonju — in tako si vsaj malo lahko
predstavimo cvetove onega drevesa.
V vsaki dobro zaprti čaši sniva majčkena dušica, in ravno v onem trenotku, ko hoče Bog vdehniti detetu dušico, se odpre malo eden cvetov. Odpre se tako malo, da šine vanj le solnčni žarek. Ta vzbudi dušico iz sna. Toda še preden se dušica docela zave, pride angel življenja, odtrga cvet in ga ponese dol na zemljo k zemskemu detetu. V otroku se nastani odslej dušica, dokler je ne poišče angel smrti in je ne donese spet nazaj v rajsko domovje.
Nekoč se je zgodilo — zakaj in čemu, to ve le ljubi Bog — da sta se odprla na drevesu dva cveta naenkrat, čeravno je le eno dete zagledalo luč življenja. Tedaj se je iztezala nepoklicana dušica, ki se je zbudila prezgodaj, in ni vedela, kaj storiti. Smukne s cveta. Ej, to je bilo lepo v raju! Ni trajalo dolgo, pa se je dušica nagledala vse lepote. Toda v svoj cvet nazaj ni mogla vec, ker se je ta medtem spet zaprl. Treba ji je bilo, da si poišče kje domovja. Smukne pri rajskih vratih venkaj. Plove nekaj časa med blestečimi zvezdami na nebu in naposled odleti na zemljo.
Toda tako lahka, kot si je dušica predstavljala, vsa ta stvar vendarle ni bila: kjerkoli je potrkala, povsod so jo zavrnili. Ljudje so že vsi Imeli svoje duše, in dveh ni hotel imeti nihče. Marsikateremu je bila še njegova odveč in bi se je bil rad iznebil na kak način. Tesno je že postajalo ubogi dušici in prav rada bi se bila že vrnila v raj. Toda> četudi ga je iskala, vendar ni več našla pota nazaj. Dolgo je blodila brez doma med nebom in zemljo. Počasi in stežka se je vdajala svoji bridki usodi. In ravno, ko je začela pozabljati dušica raj z njegovo lepoto, se je je polotil čuden nemir. Zdelo se ji je, kot da je izgubila polovico svojega življenja, ki ga mora zdaj iskati brez miru in pokoja.
To je bilo ob uri, ko se je rodil človek, katerega telo je bilo namenjeno za bivanje dušici.
Spet je dušica iskala in iskala, vpraševala, prosila in beracila z vedno večjim hrepenenjem, a povsod je bilo vse zaman. Naposled se ji je zazdelo, da ne more več prenašati svoje boli. Utrujena, obupana in brez vse nadeje je dospela nekega pomladnega dne na trato. Daleč na-okrog ni bilo nobene hiše. Samo posamezne breze in vrbe so rastle ob
47
bregu potočka, ki se je leno vil po svoji strugi. Zlatilo jih je zahajajoče večerno solnce.
Dolgo je ležala dušioa pod dehtecimi cveti trate in počivala po utrudljivem iskanju svojega doma; žaolstna, ker je neusmiljeni ljudje niso hoteli sprejeti. Naenkrat je začula tožece glasove pastirske pišcali, in ko »e je ozrla, je ugledala pod svetolisto brezo pastirSka pri čredi. Žalostno in milo je donela njegova pesem, in ko je utihnila, je zazrl pastirček sanjavo v daljino. Dušica je videla nj^ove solzne oči. Ravno tedaj je zastokal deček, vzdihnil globoko: >O Bog, kako sem vendar sam in zapuščenk                                                                                  (Konec.)