Za poduk in kratek oas. Kaznovana radovednost. (Po Seguru.) Preden je P. Olier uetanovil svoj prvi samostan, prebival je s svojimi tovariši v neki zasebni hiši v Parizu. Ker niso imeli posebne kapelice, zbirali so se v neki sobi ter so imeli v njej tudi svoje duhovne vaje pod vodstvom P. Olierja. Z iskrenimi besedami jih pater vspodbuja k čednosti in popolnosti; posebno pajih opominja vsakokrat, da naj pokončajo v sebi starega človeka t. j. svoje dosedanje slabo nagnenje in poželenje ter naj oblečejo novega, ker so sedaj zapustili svet in sklenili samostansko življenje začeti. Dolgo let je že bival v ravno tpj hiši stari Tomaž s svojo ženo. Bil je vrtnar in ob enem tudi hišnik. Srečno je živel v svoji majhni bajtici ob koncu vrta. Ko so pa prišli ti gospodje, se je življenje v hiši močno spremenilo. Oba, stari Tomaž in njegova žena, sta se zanimala, kaj pač ti gospodje delajo. »Zakaj se tolikokrat tam v sobi zbirajo? Morajo kakšne prav velike skrivnosti imeti«. Tako je govorila stara Tomaževka svojemu možu, ki je že tudi tako mislil. Oba se zares polasti velika radovednost, zato skleneta, da pojde Tomaž na vrata poslušat. Ko se gospodje na večer zopet zberejo, splazi se stari Tomaž do sobinih vrat. Po vsej hiši je bila tihota. Zdaj nastavi uho na vrata in posluša. Spoznal je Olierjev glas, ki je govoril tako-le: »Prijatelji moji! Zakaj še vedno čakamo? Še danes se poprimimo dela! Pokončajmo vendar starega človeka, pokončajmo brez usmiljenja, ne poslušajmo ga, če tudi kriči in vpije! Če ga umorimo, bodemo imeli pravi mir, zakaj on pazi na nas, on nas zalezuje povsod, da bi nas pogubil. Gotovo bode on nas umoril, ako ga poprej mi ne pokončamo. In pravim vam, kaj nam hasnijo samo trdni sklepi? Le ročno na delo, gospodje! Naš stari človek ne sme dalje živeti, nov mora priti na njegovo mesto!« Več ni slišal stari Tomaž. Mrzel pot ga je polil in ves dreven postane, zakaj pa? Starega človeka hočejo umoriti. Drugega starca pa ni pri tej hiši; to je le on sam. Za Boga! Njega tedaj hočejo gospodje umoriti, da pride nov vrtnar na njegovo mesto. In še to noč se bode to zgodilo? Bog mi pomagaj! Ves bled pribeži v svojo bajtico. »No, kaj si zvedel?« vpraša ga ona. >Oh, Ijuba žena, oh! Zgubljena sva, dobro, da sem šel poslušat; rešiva se, pa le hitro, hitro!« »Kaj pa je?« vpraša žena. »Umoriti naju hočejo, saj za-se vem gotovo. Le hitro poberiva najine reči, potem pa le beživa, če bova le imela še dovolj časa! Za božjo voljo, kdo bi si kaj takega le mislil? Ti gospodje so bili tako dobri videti, tako dobri in prijazni so se nama delali; zdaj pa — ah! zapomnil si bodem dobro; če še živ ostanem, ne zaupam nikomur nič več, ves svet je lažniv. Oh, Bog mi pomagaj in Ijuba Mati božjaU Tako .je stokal in se jokal stari Tomaž, ter hitro pobiral svoje reči v culico. Kar je videl, vse je zvezal v robec. Žena ni vedela, kaj prav za prav vse to pomeni. Ko pa vidi, da je možu resnica, začne tudi ona syqje reči pobirati. Ravno sla vezala tretjo culico. »0 sveti križ božji«, zakriči Tomaž, »že je prepozno!« Vrata se namreč odpro — in v sobo vstopi — Olier. Tomaž že tiči za omaro, žena pa se v drugem kotu zaene jokati. Olier začuden gleda, kaj to pomeni. »Tomaž!« reče milo in ljubeznivo po svoji navadi, »Tomaž, kje ste, da ne slišile. 2e pet minot zvonimo, da bi prišli k večerji, pa vas le ni. In kaj vse to pomeni, kaj stokate tako, zakaj spravljate v culice svoje reči, mar menite oditi?« Stari Tomaž pa kliee ljubega Boga in sv. Mater božjo na pomoč. Bil je prepričan, da mu je že odklenkalo. Lasje mu vstajajo po koncu. Sape mu zmanjkuje. Govoriti tudi ne more, zdi se mu, da ga Olier že drži za vrat. Plašno se ozre na Olierja, kaj da ima v roki *li nož ali samokres, toda nič nima. Aha! šine mu misel v glavo. V vrt me hoče zvabiti, tam čakajo oni. Ta raisel ga nekoliko osrči in' na ves glas začne strašno vpiti: »Da, da. k večerji! Ne, ven iz hiše ne grem, le imejti vi tisto večerjo, vi hudobnež! Zdaj vas poznam, vi se hlinite, ubijalec ste! 0, vse sera slišal, vse; ne dobite me. Pomagajte ljudje božji, pomagajte!« Zdaj še začne žena vpiti; bilo je strašno kričanje. Da bi ga slišala, začne tudi Olier zdaj glasno govoriti: »Tomaž, kaj pa vam je prav za prav prišlo, ste zblazneli ?« »0 ne, ne! Zblaznel nisem, pa lahko bi! Pomagajte, pomagajte!« In ves divji plane proti Olierju ter vzdigne svoji roki žugaje proli njemu. »0, le nič ne tajite več, vse sem slišal, vi ste hadobnež. Tam pri vratih sem poslušal, ko ste bili zbrani; mislite, da nisem slišal, da ste rekli svojim tovarišem, da naj starega moža umorijo, in to sem pa le jaz, o vi ubijalec! To noč hočete tedaj ta zločin storiti? Mene tedaj hočete umoriti, mene? Tako rad sem vas imel. Mislil sem si, da bom mirno v tej hiši umrl, zdaj pa me hočete umoriti; saj bi me lahko odposlali, če že hočete res imeti drugega vrtnarja. Pojdite le ven, umorili me ne bodete! 0 ljudje, pomagajte, pomagajte!« Pater ne ve, kaj bi počel. »Ljubi Tomaž, kaj pa govorite tako čudne reči? Kdo vas misli odposlati ali celo umoriti?«: >Vi!« zakriči Tomaž. »Jaz?« >Da, da, vi! Mar nisem spoznal vašega glasu tam v sobi? Tam ste rekli gospodom naj naenkrat umorijo starega človeka, naj ne čakajo več, ker je 1a njihov največji sovražnik v hiši! Oh jaz pa največji vaš sovražnik v tej hiši? 0, le nič ne gledajte tako! Ali nisem slišal prav, mar niste tako rekli?« »Oh, tako!« reče smehljaje Olier ter naglo zapusti sobo. Hitro pove tovarišem, ki so čakali na večerjo, kaj se je strašnega zgodilo. Vsi se zdaj napotijo k Tomažu, ta pa začne še hujše kričati kot poprej, ker si je mislil, da ga bodo zdaj vsi skupaj napadli. Ko je malo vtihnil, so ga začeli tolažiti in komaj so ga pregovorili, da je prazen njegov strah. Iz hiše ni hotel, dolgo časa še se je bal in p. Olier mu je moral na tanko vse razložiti in dokazati, da ni on tisti stari človek, katerega hočejo gospodje umoriti. Tako se je Tomaž pomiril in slednjič je bil tudi pripravljen, starega človeka — svojo nesrečno radovednost še posebno — umoriti. Storil je obljubo za vse svoje življenje, da ne bode več tako radoveden in da ne bode nikdar hodil na nobena vrata ali okno poslušat, kaj drugi ljudje delajo ali govorijo. Smešnica. Luka Prismolar se je vozil v Varaždin. Preko meje vpraša Hrvata: »Japica, kako daleč še imam v Varaždin?« »B6g-me«, reče ta in nekaj zapazi, »ako bodeš vozil počasi, dve uri, ako pa naglo, petur«. »Japica, jaz bodem pa rajši v jedni uri tam«, in Luka mahne po konjih, da iskro poskočita; toda joj, nekaj na vozu zahrešči, zadnje desno kolo je strto. »Oha«, kriči Luka, »oha, stojta mrhi, sedaj imam res pet ur v Varaždin!«