MISELNOST ROBOTOV
Roboti korakajo.
Prvi robot je štirioglat.
Kamen v njegovi roki
je kocka.
In kocka je kocka od vekomaj
in  Dse, kar je, je kocka.
Kajetan Kovic
Deset češkoslovaških dni, ki so pretresli svet, če parafraziramo naslov Reedovega pričevanja o oktobrski revoluciji, deset dni, ki bodo za razliko od tistih, ki jih opisuje Reed, za vse veke v zgodovini obrobljeni s črnino, je minilo in neznosna živčna napetost je popustila vsaj toliko, da lahko razum trezneje zaznamuje razsežnosti teh dni; ne samo tistih, ki zadevajo sedanji politični evropski trenutek, ampak predvsem etične dimenzije češkoslovaške tragedije in seveda tragedije tistega dela človeštva, ki nakljub vsem črnim, preizkušnjam še zmeraj hoče verovati v neko temeljno pravičnost in človečnost.
Stiska je huda in po vsem tistem, kar se je pripetilo sredi stare, civilizirane in prosvetljene Evrope, po triumfu nerazumnosti, mračnjaštva ter nasilja, ne more biti v človekovi zavesti več prostora za kakršnokoli iluzijo. Resničnost je surova in temna ter potrjuje slutnjo, da človek nakljub bleščečim zmagam nad naravo še dolgo ne bo premagal sam d sebi strahotne kanibalske dediščine iz pradavnine.
In vendar pesimizem, ki bi se v prvem trenutku zazdel edino možna in učinkovita reakcija na pretekle dni, ne more popolnoma ohromiti duha in ga prisiliti k predaji. Nekaj se je namreč na tragičnem zgodovinskem prizorišču zgodilo: mrzli, surovi stroj ni mogel uničiti svetle človekove misli. Tudi tokrat, kot se je v zgodovini že neštetokrat ponovilo, se je človek uprl stroju z elementarno zavestjo o svojem dostojanstvu, svobodi, pravičnosti in napredku. Tudi sedaj je pred barikadami človečnosti stroj ostal nemočen.
Miselnost, ki je pognala tanke zoper ljudstvo z mlado vero v svobodo in humanizem, je bila izrazita miselnost robotov: iopoumna. nasilna in nečloveška. Nasproti tej miselnosti se je postavil gibki in svetli človekov duh, ki je celo v najtežjih trenutkih našel tolažbo in orožje v iskrivi, humorni besedi. To, kar je že pogosto izpričala zgodovina in kar se je nazadnje zgodilo v Vietnamu, se je ponovilo tudi v preteklih dneh: v mehaničnih možganih robota je nastala na videz neznatna, toda usodna napaka in stroj ni mogel razpoznati bistvenih lastnosti živega človekovega organizma.
60   Sodobnost                                                           945
Nekoč je divjala inkvizicija in so gorele grmade, dandanašnji oznanjajo nasilje nad človekovo duhovnostjo mrzle kače tankov z grozečimi topovskimi žreli. Boj med miselnostjo robotov in svobodno miselnostjo ni od včeraj ali danes, ampak je najbrž poglavitna vsebina človeške zgodovine. Ravno ta zgodovina pa hkrati izpričuje neizpodbitno resnico, da je robot sicer za kratko ali dolgo razdobje človekovo misel podjarmil in ohromil, ni je pa mogel izničiti. Generacija, ki je doživela že toliko zmag in porazov človečnosti in se je morala posloviti že od tolikerih iluzij se najbrž ne bi smela slepiti s praznimi upi, da je zgodovina nenadoma spremenila svojo poglavitno vsebino. In ravno zato, ker je ta generacija spregledala resničnost, mora ohraniti tudi upor in upanje.
Pred našimi očmi se obnavlja stara zgodba o Kanibalu in Arielu, na žalost pa d njej ni več blagega Prospera.
Mitja  Mejak
946