LJUBLJANSKI zve n MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO LETNIK XXXIV. ŠTEV. 7. JULIJ 1914 Vsebina julijevega zvezka: 1. Ivan Albreht: Napoleon. — Pomlad. — Lahko noč.......297 2. Fran Albrecht: Po maturi.................299 3. Vilko Mazi: Custozza-Solferino. (Dalje prihodnjič.)........311 4. Marija Kmet: Tor če Skočir. (Dalje prihodnjič.).........318 5. L. Pintar: 0 krajnih imenih................325 6. Ivan Lah: Roman o gospe Ani in študentu Avreliju. (Dalje prihodnjič.) 330 7. Književna poročila...........................337 Fran Albrecht: Milan Pugelj, Mimo ciljev. — J. Wester: ho TroŠt, Moja setev. Zbrani mladinski spisi. — Dr. P. Grošelj: Dr. Boris Zamik, O bistvu življenja. — Ant. Debeljak: Nikola Ostojič, Nade i čeznuča. — Vilko Mazi: Mihovil Nikolič, Vjeručka, posljednje poglavlje. — Ant. Debeljak: M. M. Uskokovič, Čedomir Ilič. 8. Naše revije............. .........342 Dr. Kozina: Novi akordi. Razpis literarnih nagrad. je videl najizdatnejša sredstva za ohranitev „preljubega miru". Da je bil sam cesar Franc pod vplivom tega nazadnjaka, se razvidi najbolj iz njegovega nagovora na profesorski zbor ljubljanskega liceja, kjer je dejal med drugim: „Pojavile so se zdaj nove ideje, ki jih ne bom mogel nikoli spoštovati. Držite se lepo stare poti, kajti ta je dobra, in če so bili naši predniki zadovoljni z njo, zakaj bi ne bili še mi? Ne potrebujem učenjakov, ampak dobrih držav- 1 Viri, ki so mi pri tem najbolj služili: Generalstabs-Bureau für Kriegsgeschichte: »Der Krieg in Italien, 1859.' (Wien. Verlag des k. k. General-stabes.) .Der Krieg im Jahre 1 866.' (Vistem založništvu.) .Illustrierte Geschichte des neunzehnten Jahrhunderts." (Leipzig, Union Deutsche Verlagsgesellschaft 1890.) ljanov. Vaša naloga bodi, vzgajati mladino v tem zmislu. Kdor meni služi, moia učiti, kakor je moje povelje. Kdor pa ne zna tako, ali kdor misli nastopiti z novimi idejami, ta naj izgine, sicer ga odslovim sam." Da bi „nove ideje" ne poplavile cesarskih dežel, se je zlasti strogo pazilo na vtihotapljanje „nevarnih" knjig in časopisov. Mašili so jarke, nihče pa ni pomislil, da pronica silni element ljudske volje in skrivaj zbira svojo moč v široki strugi, da vzbukne nekoč na dan in ne najde več jezov, ki bi mu mogli zastaviti svobodno pot. Po Apeninskem polotoku se je valil ta skrivni veletok. V par desetletjih je bilo že očitno, da si išče zanesljivega izhoda na ravninah pod Mont Blancom, sredi plodnega Piemonta, v hiši, ki nosi ponosen napis: „L'Italia farä da se", v možu, ki se ga nazivlje „Spada d'Italia". Italijo je sestavljalo takrat kup državic, ki pa so bile vse objete od strupenega Metternichovega duha. Skromnemu ljudstvu, ki je hlapčevalo od roda do roda raznim useljenim mogotcem, je prinesel Šele veliki Korzičan blagodejno luč ustave. Po dunajskem kongresu pa je bila kronanim glavam prva skrb, ugasniti to luč z najbru-talnejšo reakcijo. Najokrutnejše nasilje pa je zavladalo v Lombardiji in Benečiji, ki si jih je bila izrekla Avstrija za svoj okvir. Niti najmanjšega ozira niso jemali na upravičene potrebe posameznih kronovin. Stari pajek Metternich je le vedno gosteje razpredal svoje špijonske mreže. Tako je rasla nevolja od dne do dne. Kdor je poznal blago-dejnost konstitucije, je ni mogel več pozabiti. Inteligenti so uvideli, da nimajo pričakovati od Donave nikakršnega odrešenja, zato jim ni preostajalo drugega, nego iskati to odrešenje v samih sebi. Osnovali s so v ta namen skromno družbo „karbonarijev". Eni so imeli v mislih samo svobodnejše razmere, pretežna večina pa si je postavila višji cilj: zjedinjeno Italijo. V par letih je bil ves polotok zrel za revolucijo, ki je tudi izbruhnila v Neapolju in Picmontu, toda brez pravega uspeha, ker je ni vodilo enotno postopanje, zlasti pa, ker se je ni udeležila velika večina preprostega ljudstva, ki je bilo še na prenizki kulturni stopnji, da bi moglo prav pojmovati ustavni problem. V avstrijskem delu polotoka se je zdaj okrutnost vladnega sistema le še poostrila. Osumljence so zadele strahotne kazni. Mnogo odličnih mož so odgnali v daljne ječe. Med temi je bil tudi znani pesnik Silvio Pellico. .Ljubljanski zvon" XXXIV. 1914. 7. 21 # Sovraštvo do tuje vlade pa je šlo pridno v klasje. Deset let po tisti neuspeli vstaji je osnoval neumorni zarotnik Giuseppe Mazzini v Marseju tajno zavezo „Mladoitalije", ki se je tudi hitro razširila in pomagala buditi misel zjedinjenja. Cesarju Francu je sledil na prestolu sin Ferdinand, toda samo po imenu, zakaj vajeti je držal zdaj neomejeno Metternich. Duh reakcije je prispel na vrhunec. Tako se je približalo viharno leto 1848. V Franciji, domovini revolucije, se je zopet dvignila nevihta in bliskoma švignila proti vzhodu, tja do cesarskega Dunaja, kjer je zrušila kozla „kočijažu" Metternichu. Kar čez noč ga je zmanjkalo s krmila. A Zdaj je zavrelo tudi v Italiji, skrivni veletok se je privalil do izhoda. To in onkraj Ticina se je pričelo brusiti morilno orožje. — Oči cele Avstrije so bile zdaj vprte tja v Milan, kjer je izdeloval ognjeviti dvainosemdesetletni starček Radecki vojtie načrte. Medtem, ko so pohajali visoki civilni uradniki različna zabavišča, zlasti znamenito Scala-gledišče in se brezskrbno zanašali na „velemoč" policije, je on edini spoznal nevarnost položaja. Toda zaman so bila vsa njegova prigovarjanja, naj bi mu poslali ojačenj. Ob pričetku vojnih operacij je imel pri rokah samo 15 tisoč mož, zakaj približno 20 tisoč mu jih je pobegnilo v sovražni tabor. Brez vojne napovedi je prestopila 40 tisoč mož broječa sardinska vojska mejno reko Ticino in po petih krvavih dneh (cinque giornate) se je moral Radecki umakniti iz Milana v Verono, kjer je tako dolgo branil sovražniku prehod čez Adižo, dokler ni dobil primernih ojačenj. Potem pa je potolkel Piemonteze 6. maja pri St. Luciji. Odločilna bitka pa se je vnela 25. julija na višavah krog Custozze, ki je trajala deset ur in se končala s popolnim porazom sardinske vojske. Karel Albert ' je moral skleniti premirje ter prepustiti Avstriji Benečijo in Lom-bardijo. V naslednjem letu je bil zopet tepen pri Mortari in Novari ter je moral zato odstopiti prestol svojemu sinu Viktorju Emanuelu II. Z nepopisno krutostjo so zopet zadušili avstrijski bajoneti v Lombardiji slehern pojav upora in ukrotili po vsem polotoku vihar 48. leta. Srd do tuje vlade pa je zavzel še večje dimenzije. Slej ko prej so se obračale oči patrijotov prek Ticina, odkoder je moglo naposled vendarle priti toliko zaželjeno odrešenje. Deset let je tlela iskra pod pepelom. Pustolovec Louis Napoleon, član karbonarijev, si je tačas kot cesar Napoleon III. dobro utrdil francoski prestol. Svojega velikega strica je dosegal kvečjemu v častihlepnosti, v drugih zmožnostih pa je zaostajal daleč za njim. Prikritost, prekanjenost, hladnokrvnost so tvorile njegovo bistvo, trabantila pa mu je srečna usoda. Sicer pa je bil telesno in moralno cela karikatura. Nasajen na nizke nožice, je imel nerazmerno velik zgornji život, tako, da je izgledal pravcat velikan, kadar je sedel. Njegov značaj je bil naravnost grozovit. „Le droit? Qu'est-ce que c'est?" se je zavzel, kadar ga je dirnila neprijetna beseda „pravica". Zasledoval je vselej in povsod samo en cilj: povzdigniti Francijo na nekdanji višek slave in ugleda in oprijel se je vsakega sredstva, ki je moglo meriti v dosego tega cilja. S podporo vdane vojske in uradništva neomejen absolutist, si je znal pridobiti ljudsko naklonjenost s pospeševanjem ekonomskih in socijalnih interesov ter s sijajem vojne slave. Po krimski vojni je bil na vrhuncu svoje moči. Vsa Evropa je gledala zdaj zopet v Tuilerije in pričakovala od tam merodajne besede v svojih spornih vprašanjih. Najbolj zaupno pa se je obračala tja mala Sardinija, ki je bila poslala svoj oboi pred Sebastopol in postala s tem protežiranka velike Francije. Avstrija je imela za časa krimske vojne grofa Boula za zunanjega ministra. Temu možu je treba po pravici naprtiti vso odgovornost za njeno poznejšo nesrečo 1859. leta. Namesto da bi bil ohranil Rusiji v krimski vojni neutraliteto, se je šel brez vsakega povoda zvezat z njenimi sovražniki in je postavil armado na ogrsko in gališko mejo, pri čemer je pa tudi ostalo. Hvaležnosti ni mogel zato pričakovati od nobene strani. Posledice te blazne poteze so bile ruinirane finance in neodpustna zamera v Petrogradu, ki se je posebno občutila v dneh, ko je prijela Avstrija za orožje proti tistim, ki se je vezala z njimi v krimski vojni. V Sardiniji pa je vodil krmilo mož izrednega državniškega 4 talenta, grof Cavour, učenec slavnega Machiavellija. Njegovo oprezno, preračunjeno delovanje za zjedinjenje Italije zasluži največjega občudovanja. Vsak korak, ki ga je storil v ta namen, je bil pretehtan in premišljen do kraja. Sardinska pomoč v krimski vojni je imela že eminentno politično ozadje. Tako je Cavour začel. Na pariškem kongresu pa je stopil že korak dalje in v posebni spomenici opozoril velesile na nečuvene razmere, ki jih zakrivlja Avstrija na Apeninskem polotoku. Uvidel je, da si je pridobil s tem francoskih in angleških simpatij in to mu je bila že velika cena. Tudi Rusija se mu je pokazala naklonjena, dasiravno je stala Sardinija še nedavno med njenimi nasprotniki. Obljubila mu je neutralnost, samo da izplača Avstrijo za njeno polovičarstvo v krimski vojni. Ves polotok se je pričel zdaj vidno probujati. Za udejstvo-vanje Cavourjevega programa se je osnovala 1857. leta „Lega na-zionale", ki je združila v svojih vrstah vse, kar je mislilo in čutilo italijansko. Sardinija je postala zdaj dežela vsega upanja. Cavour pa je delal še zmerom s treznim razumom. Jasno mu je bilo skoro, da bo ostala Avstrija v slučaju konflikta osamljena, toda Sardinija bi utegnila biti samo s podporami ostale Italije še vedno prešibka, zato je bilo treba poiskati močnega zaveznika in našel ga je v Napoleonu III. Napoleon, ki mu je bila Avstrija že dolgo trn v peti, je brez obotavljanja pristavil železo k ognju. Pričel je s prekanjenimi spletkami. Anglija je bila baš zaposlena z vstajo v Vzhodni Indiji in je imela tako vezane roke. Ruska pomoč Avstriji je bila izključena. Nerešeno je bilo samo še vprašanje, bo li hotela ohraniti tudi Prusija v eventualnem zapletljaju neutralnost? Kljub vsem sladkim prigovarjanjem Napoleona in Cavourja se vendar ni dalo izposlovati v Berlinu kaj gotovega. Toda bistroumni Cavour je presodil: „Česar ni mogoče skleniti zdaj, sklenilo se bo ob svojem času. Prusija se ne bo mogla izogniti nemški nacijonalni ideji, zato je zveza Prusije s povečanim Piemontom zapisana v knjigi bodočnosti." Sredi julija sta se sestala Cavour in Napoleon v kopališču Plombičres, kjer je slednji obljubil svojo dejansko pomoč pod pogojem, če se bo mogel zato opravičiti pred javnim mnenjem. Da bi bila zveza še trdnejša, je izposloval Cavour ob tej priliki ženitev Napoleonovega sina z najstarejšo hčerjo Viktorja Emanuela. Ob koncu leta je bilo v Sardiniji in v ostali Italiji vse pripravljeno na veliki mejdan. Prišel je dan Novega leta 1859. Ob tej priliki so imeli poslaniki tujih držav v Parizu navado, da so se napotili v Tuilerije čestitat mogočnemu Napoleonu. Kar je kramljal z njimi cesar, so brž sporočili svojim vladam, ki so videle v teh besedah zanesljivo prerokovanje politične situacije za tekoče leto. Avstrijski poslanik baron Hübner je čul topot iz Napoleonovih ust hladne besede: „Obžalujem, da razmerje moje vlade do Vaše ni več tako dobro, kakor bi rad..." Kaj je tičalo za temi besedami, je slutila takoj vsa Evropa; še bolj pa je potrjeval to slutnjo nagovor Viktor Emanuela ob priliki otvoritve sardinske zbornice. Dejal je med drugim: „Dasi spoštujem pogodbe, ne morem biti gluh za bolestne klice, ki me dosegajo iz tolikih krajev Italije . . ." Na jugu Nemčije so simpatizirali z Avstrijo, na severu s Pie-montom, v Berlinu pa se ni mogla politična tehtnica nagniti na nobeno stran. Vsak je mogel torej uvideti, da je položaj za Avstrijo skrajno kritičen. V zadnjem trenotku so se bili v Berlinu vsaj toliko zjedinili, da so obljubili Avstriji pomoč pod pogojem, ako ne zasleduje drugih ciljev, nego utrditev svoje posesti v Italiji. Ko so pa zaznali, da obsega načrt tudi oslabitev Sardinije in naposled strmoglavljenje Napoleona, so vtaknili roke v žep in obrnili hrbet. Avstrija je ostala prepuščena sami sebi. Pameten mož na krmilu bi bil storil zdaj gotovo vse, da bi se dosegel miren izhod iz konflikta, oholi Boul pa je poslal 23. aprila v Turin — ultimatum, z ošabno zahtevo raz-oroženja tekom treh dni, ki so mu ga seveda z veseljem — odklonili. Katastrofa je bila torej neizogibna. Napoleon je obvestil 26. aprila dunajsko vlado, da bo smatral prekoračenje Ticina od avstrijskih čet obenem za vojno napoved Franciji. Tri dni kasneje je prekoračila avstrijska armada mejno reko in s tem se je pričela zanjo usodna vojna 1859. leta. Radeckega ni bilo več, pač pa je ostalo par njegovih izbornih učencev (Benedek, Heß), toda na Dunaju, so zmožnost «prezirali, visok naslov jim je bila glavna stvar, zato so izročili vodstvo operacij v najnezmožnejše grofovske roke ogrskega mogotca Gyulaja, ki je zagrešil še pred pokanjem pušk neodpustno in usodno napako. Sovražnik se namreč ni nadejal tako nagle pripravljenosti avstrijske vojske in 110.000 avstrijskih bajonetov s 364 topovi bi bilo gotovo in poceni odneslo lavorike zmagoslavja, da so se takoj po prekoračenju Ticina obrnili na Turin, kjer je begala Cavourja strašna zadrega. Brez boja bi se moralo vdati mesto, zakaj najbližje francoske čete so bile še visoko v Alpah in so se zelo počasi pomikale, ker so jih ovirali visoki zameti. Najoriginalnejše pa je bilo, da so se bližale sovražniku — brez patronov in topov, po zaslugi zani-karnega vojnega ministra, ki ga je Napoleon takoj odslovil, ko je izvedel za to blazno dejstvo. (Dalje prihodnjič.) Marija Kmet: Torče Skočir. i. Zamolklo je udarjal stroj, ki ga je mehanično pritiskaval in spet izpuščal starikav in suh knjigovez; šelesteli so listi papirja in dišalo je po limu, da je človek komaj dihal in ga je dregalo v nos bodeče in zoprno. Velika je bila delavnica, a zdela se je majhna. Vsepolno je bilo nakopičenega papirja vseh barv, in knjige so ležale že vezane in nevezane lepo po vrsti na dolgi deski in pa v neredu na velikem kupu sredi sobe. Skoro temno je bilo, samo eno okno je razsvetljevalo sobo in še to je bilo obrnjeno na dvorišče. Zatohel zrak po pomijah in raznih odpadkih z dvorišča je počasi in leno polzel skozi okno. Delavci, pomočniki in vajenci so delali posamič ali po več skupaj in se potihoma smejali in pritajeno šepetali. Zdajpazdaj je zaklel mojster, suh in visok človek z debelimi naočniki na izbuljenih očeh, in je prisolil kakemu nerodnemu vajencu par gorkih krog ušes. Slabotni, majhni fantiči so bili vajenci. Z nekako spoštljivostjo so zrli na ošabne pomočnike, a za hrbtom so jim kazali jezike in se smejali, če je mojster oštel katerega izmed teh ošabnežev. V dnu srca pa si niso mogli misliti nič lepšega in vzornejšega, kakor postati kdaj pomočnik. Večkrat so vajenci šteli na prste, koliko let ali mesecev bodo še kot „učenci" in tisti, ki je imel že dve leti za seboj, je s pomilovanjem zrl na kakega novinca,češ: „Kaj bi ti sla-botnež, kdaj boš šele ti priplezal tako visoko kot sem že jaz." Največkrat so se prepirali med seboj in se naskrivoma suvali, ali pa so prilepili tovarišu kos papirja na hrbet in se smejali do solz, če je oni, nič hudega sluteč, vstal in šel po opravkih k mojstru. Vselej je nastal šum in grohot, dokler ni mojster jezno zavpil in oštel fante. V zadnjem mesecu so se največkrat norčevali iz fanta, ki je prišel šele pred par tedni. Bil je to Torče Skočir, s Krtine doma, sin učiteljeve vdove, ki je zdaj živela z otroci v mestu. Pravkar je stopil mojster k Torčetu in mu dejal: „Fant, za božjo voljo, kako pa šivaš! Ali ne vidiš, da visijo listi kar vsaksebi in še število strani ni v redu? Pazi, če ne . . ." in zamahnil je z roko, da je Torče odskočil daleč v stran in prevrnil kup knjig. Tedaj je pa završalo od smeha po delavnici, da je Torče boječe sedel na svoj stolček, in solze so mu stopile v oči. Prvikrat se je učil pri mojstru in sam si je izbral ta poklic. A že takoj prvi teden mu ni šel ta posel prav nič k srcu. A v šolo ? — Ne v šolo spet ni hotel. — Saj je bil poskusil tudi tam, pa ni šlo. „Kdo bo v šoli, ko je tako tesno in dolgočasno!" si je mislil; mati pa ga je tudi rada vzela iz šole, ker je bila že sita večnih učiteljevih pritožb. Torče pa je že mislil, kam bi jo spet popihal, tu mu ni prav nič ugajalo. Tako temno je bilo v delavnici, dišalo je po limu, vsak čas ga je mojster ali pomočnik stresel za rame in poskusil trdnost njegovih las, in poleg tega so se še tako norčevali iz njega. „Ne bo šlo," je dejal sam sebi, „kar pustil bom. Samo mati? E kaj — jokam se, pa bo —" Iz teh misli ga je vzbudil Lojze, vajenec, ki je imel že celo leto učenja za seboj, in ga je vprašal: „Torče, si videl v stolni cerkvi podobo matere božje —?" „Kje?" „I tam, v stranskem oltarju." „O da, videl, vsak dan jo lahko vidim. „Ali si videl, kakšna je — ?" „Videl; črna je —" Tedaj se je Lojze hudomušno nasmehnil in dejal. „Ali veš, zakaj je črna?" Torče ga je začudeno pogledal: „Ne, ali morda ti veš?" „Vem, vem. To je bilo tako: Pred leti je maševal ondi škof, in ko so med povzdigovanjem vsi ljudje gledali dol in se trkali na prsi, je naenkrat nekaj zahreščalo, in ko so ljudje pogledali, je bila mati božja v oltarju črna. Tako je bilo." Torče je od začudenja bulil oči v Lojzeta in ni mogel ničesar reči. Lojze se je komaj zdržal smeha; a drugi, ki so to slišali, so se zasmejali, da je mojster pristopil in gromko zavpil: „Mir, svojat!" — Skočirka, Torčetova mati, je veliko prestala na svetu. Njen mož, učitelj na Krtini, je bil pijanec in dobrovoljček, zapravljal je denar; a devet otrok je hotelo jesti ... ko je bila najstarejša hči stara dvaindvajset let in najmlajša tri mesece, je umrl njen mož. Morali so vsi s Krtine, prišel je nov učitelj in ker je imela Skočirka brata v mestu in jo je ta povabil, je odšla z vsemi otroki v mesto. Mislila je, da ji bo brat pomagal, a ta jo je vprašujoč pogledal in dejal: „Po kaj si prišla, Marjana? Ali misliš, da jaz zlato kopljem, ali da je v mestu tako življenje kot na Krtini?" Skočirka ga je vsa solzna pogledala in dejala: „I saj si me vendar vabil!" „Sem mislil, da ne boš tako neumna, da bi prišla. Vrni se!" „Kaj si neumen? Vse pohištvo je že na potu in dolga vožnja, misliš, da je zastonj? In pa otroci morajo vendar v šolo! Starejša dva fanta hodita že zadnje leto v gimnazijo, starejša hči v pripravnico, drugi drugam. V Ljubljano nisem šla, ker si me ti sem vabil. No, in zdaj . . . tako-le si z menoj!" „Če je tako, pa le glej, kako bo!" „Lepo me tolažiš!" je vzdihnila Skočirka in pojokala. „Ti moj bog, kam sem zdaj zašla!" — Torče ni bil za šolo. Petnajst let je bil star; šola jč bila muka zanj. Skočirka se je tolažila, da bo vsaj ostal pri rokodelstvu. „Saj ni treba," je dejala, „da bi bili vsi šolani, pa naj bo ta kaj drugega. Saj je dosti, da sem vse druge pripravila tako daleč." Podpirali so jo nekaj starši, dosti seveda ne. Ko so bili z doma, so pozabili, kako hudo je bilo življenje tam. Pa mati je bila vesela, da ni bilo treba vsaj skrbeti zanje. — Večer je bil. Torče je prišel domov, še ves prevzet od „čudeža", o katerem je pravil Lojze. Čuden fant je bil Torče, in mater je zelo skrbelo, kaj bo z njim. Rekli so, da mu „malo manjka",' take nenavadne misli in želje je imel, miru nikjer. Sredi noči je včasi planil s postelje in vpil na pomoč, rekoč, da ga lovijo; a čez nekaj časa je mirno legel, kakor bi ne bilo ničesar. Visok je bil in slok, a ni vedel prav, kaj bi z dolgimi rokami in nogami. Lasje so mu štrleli naravnost navzgor, da je bilo videti, kakor bi imel trdo, ščetinasto krtačo na glavi. Knjig ni ljubil in čitanje mu je bilo zoprno. A imel je zelo čustveno dušo in je bil dober fant. Najrajši je delal lesene vozičke za najmlajšo Anico in lepil iz papirja senčnike za * svetilko, ali izrezaval vojake, punčke in druge igračke, jih postavljal na leseno palčico in jih z vidnim veseljem in zanimanjem občudoval. Take stvari bi bil nemara delal vse žive dni, in ne bilo bi mu dolgočasno. Rad se je smejal in pripovedoval razne norčije. Bil je velik otrok! Zunaj mesta so stanovali Skočirjevi in krog hiše so bila lepa polja in zeleni travniki. Lepo je dišalo poleti po senu in zgodaj zjutraj so se slišali kosci, ki so klepali koso. Jeseni je dala koruza in repa marsikaj opraviti Torčetu, in nekoč je dobil prav gorkc po hrbtu, ko ga je zasačil gospodar polja. Od tedaj je strahoma stopal k debelim, rumenim storžem in hitro stekel, ko je imel plen pod suknjičem. Repo pa je olupil šele sredi mesta . . . Pozimi se je kepal, kakor bi šlo za premijo, in dostikrat je prišel ves moker in ves premrl od mraza domov. Tedaj se je široko zasmejal, vrgel moker klobuk v kot in dejal v smehu: „Ho — ho —pa sem jih le, vse sem prepodil, te šeme!" Vneto je poslušal, če mu je kdo pravil o vojskah, čudežih ali roparjih. Pa v najresnejšem trenotku, ko je človek mislil, da je ves prestrašen in prevzet, se je naenkrat zagrohotal in osmešil besede, da so se slednjič vsi za-smejali. Tak je bil. Časih pa je sedel v kot in je jokal, da bi se ga bil usmilil kamen. In zelo strahopeten je bil. Bog varuj, da bi bil ponoči sam in brez luči v sobi. — Ko je prišel Torče ta dan domov, je sedela mati kakor navadno ob zeleni pečici in pletla nogavico. Soba je bila precej prostorna in svetla. Čez dan je stala velika miza sredi sobe, ob zimskih večerih pa so jo prestavili k pečici. „Dober večer!" je dejal Torče, ko je vstopil, in precej z neko naglico nadaljeval. „Ko bi vedeli, kaj sem izvedel!" „No, kaj pa, kaj?" so se oglasili sestri in brat in prenehali z učenjem. „Tista črna mati božja v stolni cerkvi je postala šele pred kratkim časom črna in sicer med povzdigovanjem." „Ho-ho-ho" so se zasmejali oni trije. Mati je dejala: „I kdo te je pa spet tako navil?"... „Kaj se pa smejete?" je dejal začudeno Torče in je bil užaljen v dno duše. „Saj mi je povedal naš vajenec Lojze." „O to te je! Pa da verjameš!" je dejal Stanko. „Kar molči, veš. Ti pa kaj več veš, kaj ne? Lojze bo čez eno leto že pomočnik, veš, pa bi on ne vedel, misliš? Ti pa ti, ti s kaj več veš menda —" in ves solzan je šel Torče v kot in vrgel klobuk po omari. „Tiho — tiho," je mirila mati. „Saj se ne izplača, da bi se prepirala. Ampak Torče, da še tega ne veš, da so zamorci črni?" Sedaj se je nekaj razjasnilo v Torčetu in široko je odprl oči. Bolelo ga je, da je verjel in se osmešil doma in v delavnici. Spomnil se je, da so se takrat vsi zasmejali. „Zatorej so se tako smejali," je dejal. „Kaj se ne bodo!" je dejal Stanko. „Kar tiho bodi, veš! Pokažem mu!" In v duhu je delal načrte, kako bi se maščeval, pa mu ni prišlo nič pravega na misel, siccr pa — bal se je izvršiti načrte. — Zato se je spomnil, da mu sploh ne ugaja tam, in bo najboljše, če pojde proč. Tako je bil danes ves v teh mislih, da je še večerjati pozabil, četudi je bila drugače njegova prva beseda pri prihodu: „Večerja!" Še nekaj dni je hodil Torče h knjigovezu, a potihem je vedno mislil, kako bi odšel od tam. Bal se je matere, to je bilo največ. Bilo je neko nedeljo popoldne, ko sta bila Torče in mati sama doma. Solnce je sijalo v sobo in s ceste so se slišali otroci, ki so se prekopicavali sredi ceste in metali kamenje v bližnji potok. Mati je sedela pri oknu in brala časopis, Torče pa je bil v kuhinji, kjer je lomil trske in jih obrezoval, da bi si napravil palčice za igrače. A njegove misli niso bile topot prav nič pri delu, ves čas je izbiral na tihem besede, kako bi materi povedal, da pojde proč od knjigoveza. Ker jasno mu je bilo, da tam ne more ostati več. Seveda, kako to materi povedati? — to ga je mučilo. To popoldne je nalašč ostal doma, četudi ga je zelo mikalo, da bi šel tja na travnik, kjer so se tako živo igrali „vojsko". „Če danes ne povem, pa ne bom nikoli," si je dejal in ostal doma in iskal besede. Mislil je še, da bo najbolje, če se priplazi tiho do matere in jo zastraši — in potem bi ji v smehu povedal, da pojde. „Pa to spet ni nič," je dejal, „nazadnje bi me še prav pošteno oštela." „Kaj pa če bi ji kaj naredil? Drva znosil v kuhinjo?" Pa je spet zavrgel to misel, ker se mu ni ljubilo iti v klet v drvarnico. „Jokal bom," je sklenil slednjič in začel jc kar tebi nič meni nič jokati, da je mati prenehala čitati in je vprašala: „Si ti, Torče? Kaj pa jokaš, za božjo voljo vendar!" in odložila je časopis in šla v kuhinjo. „Kaj pa ti je, si se urezal, zbodel ali kaj?" je kakor v eni sapi povpraševala vsa prestrašena. Torče je slonel na mizi in jokal in jokal glasno, in ni odgovoril. Mati ga je prijela za rame in ga s tiho vprašala: „No, Torče, govori vendar! Kaj ti je?" „Tako se norčujejo, pa mislijo, da sem neumen," je jecljaje in strahotna izpregovoril Torče. Mati ga ni razumela izpočetka, potem pa se je spomnila, kam meri Torče. Zasrnejala se je in dejala: „Naj se norčujejo, kar tiho bodi; to nič ne de — zato se vendar ne boš jokal, tak velik fant, poglej ga no!" Torče pa se ni pomiril. Zdaj mu je šlo resnično na jok in debele solze so mu polzele izza prstov. „Pa veste," je spet dejal jokaje, „jaz ne trpim, več tega, veste, mama, tudi pljuvajo vame." „Kdaj je kdo v te pljunil?" je dejala mati ogorčeno. „Še ni dolgo; tisti pomočnik, tisti dolgin. Pa tudi ščipljejo me. Oh, mama, lepo vas prosim," je naenkrat dejal glasneje in objel mater krog vratu, „pustite me, da grem proč, pustite me!" Mati ga je vsa osupla gledala. „Kaj pa vendar govoriš? Potrpi, le potrpi! Vsakemu vajencu se godi tako. Ali misliš, da se kruh kar takole zasluži? Le potrpi, pa smejaj se in ne maraj nič za njihove norčije. Saj to so le šale, v resnici te imajo pa radi." „Ne, ne, mama, jaz ne ostanem več!" „Ne nori vendar! Kaj misliš, da bom spet hodila od mojstra do mojstra in te ponujala vsakemu? Misliš, da je to prijetnd? Kar molči o tem, veš! To ti povem enkrat za vselej!" In odločno je zamahnila z roko in se obrnila. „Mama, mama!" je zavpil ves obupan, „pustite me! Ne morem tega, da bi mi pljuvali v obraz in me imeli za norca!" „Molči!" je zavpila mati, sedla k oknu in spet vzela časopis v roke. Čitati pa ni mogla, ker jo je zelo skrbelo, kaj bo s Tor-četom. Vedela je, da se najbrž res norčujejo iz njega in ga to boli in smilil se ji je. Sklenila je, da pojde jutri k mojstru, in če ga pohvali, bo ostal tam, če pa vidi, da je res proti njemu in mu fant ni po volji, ga vzame proč. „Pa kam spet z njim!" je zavzdihnila in poklicala Torčeta, ki je bil ves obupan ostal sredi sobe. „Kam misliš, da pojdeš, če odideŠ od tam?" Tedaj se je Torčetu razjasnilo lice in brž je uganil, da utegne mati uslišati njegovo prošnjo. Ves vesel pristopi k oknu in pravi: „O, že vem kam! Tam v delikatesni trgovini, veste, vsak dan grem mimo, rabijo učenca. Tja pojdem, gotovo me vzame. Pa kako bi šel rad tja! Tako lepo diši, veste, pa kaj vse imajo tam, veste, 4 tam bi bilo zame, o da, tam bi pač ostal! Dajte, dajte, pustite me mama, ljuba mama!" je kar v eni sapi govoril Torče in v duhu požiral vse one stvari iz delikatesne trgovine. „No, no, nehaj vendar!" ga je ustavila mati. „Kaj misliš, da je to zato v trgovini, da boš ti jedel? Prodajati boš moral, pa pomivati tam, — to te bo zeblo pozimi! Jesti pa ne boš smel tistih jedil!" „No, to se bo že naredilo; bi rad vedel, če tupatain ne dobim kak kos šunke ali klobase," je mislil tiho Torče, rekel pa ni nič. „No, jutri pojdem k mojstru, da vidim," je dejala mati, in Torče je ves potolažen odšel na cesto in metal kamenje kakor za stavo kar preko streh. — V lepi delikatesni trgovini sredi mesta, v eni izmed najširših in najlepših ulic, je bil Torče kot vajenec že nekaj tednov. Mislil je, da pojde tu vse tako gladko in bo vse tako lepo, kakor si je prej predstavljal. Pa tudi tu je prišel kmalu do spoznanja, da je vsak začetek težak. Mislil si je, da bo takoj prodajal in rezal šunko, kar mu je posebno ugajalo, pa porabili so ga za vse drugo, kakor za to. Pomivati je moral vedno in vedno razne posode in kozarce. In ker je bila zima, ga je zeblo v roke, da je kmalu ozebel na vse prste in so se mu naredile velike otekline, pekoče in skeleče, da ga je bolelo, kakor bi mu z razbeljenimi kleščami trgali meso s prstov. „Tega ni bilo pri knjigovezu in tudi v šoli ne,u je Torče slednjič pomislil in hudo mu je bilo. Pa potrpel je vendar dalj časa kakor pri knjigovezu in ni materi pravil ničesar. Ko pa ga je nekoč vprašala glede ozeblin, se ni mogel premagati, da bi ne bil milo zajokal, tako zelo ga je stiskalo v grlu. „Oh ta fant," je vsa žalostna zavzdihnila mati, ko je vedela in slutila že naprej, da ne ostane Torče tudi tu ne, da bi se izučil za prodajalca. „Ta fant, ta fant! Zakaj ni več očeta. Njega bi bilo treba, drugače bi bilo z njim, tako pa sem sama, in fant naredi z menoj, kar hoče." Nekoč je Torče ubil kozarec, že tretjega, kar je bil v novi šoli — in gospodar je vzel pasji bič s stene in ga ošvrknil preko glave in hrbta. Torče je zardel do ušes in zamahnil z roko. Ko je gospodar to videl, ga je udaril še enkrat z bičem, to pot močneje, da se je Torčetu lice pordečilo v dolgi progi od nosa do ušesa. Zavpil je, skočil kvišku, odprl vrata, jih zaloputnil in zbežal. Gospodar je divje zaklel, potem grohotaje vrgel bič v kot in dejal proti drugim: „Prokleti fant, neroda ničvredna! Celo trgovino bi mi razbil, če bi ne bil strog." Videl je, da mu nihče ne pritrdi, pa se je zbal, da bi ne imel sitnosti s sodnijo in je dejal opravičevaje: „Sicer pa, ko bi bil res strog, pa sem še predober! Le malo sem ga po hrbtu. Ej, kako so mene, ko sem bil v njegovih letih! Ves moder, rdeč in Črn in rumen sem bil po životu, pa še jeknil nisem. Ta falot pa . . . Sicer pa, saj še čutil ni . . ." „V jezi človek marsikaj naredi," je pristavil nekdo. „Pasji bič peče," je dejal drugi smeje se. „Sodnija je pa sitna," je povzel spet prvi in potem sta oba odšla. Gospodar pa je klel, bal se je sodnije in potihem dejal: „Prokleta zalega, falot beraški!" In tako se je zgodilo, da je Torče Skočir tudi tu končal svoje učenje . . . (Dalje prihodnjič.) L. Pintar: O krajnih imenih. XVIII. (Dalje.) Trikrat premišljeno, še rado skaženo, — da ne rečem ponesrečeno, dokler še nisem dokazal opravičenosti tega nesrečnega izraza, ki je baje po trditvi g. R. P. krp a rs k i prevod iz nemškega verunglückt. Kakor pri vsem mora človek ttidi pri očitanju krparstva (Pfuscherei) biti zelo previden — in modro stori, če prav natanko prevdari, predno drugim krparstvo in šušmarstvo očita, ali ni morda sam nekoliko v tako krparstvo zapleten in zamotan. Kdor se torej še sam ni otresel krparstva, nikar ga drugim očitati, kajti to početje je tako predrzno, kakor če bi navpično na nadglavišče kamen zalučil. Kdor je prvi rabil obliko »ponesrečen«, tisti po mnenju g. R. P. ni vedel, da je nemški pretekli deležnik aktivnega in pasivnega pomena: ich habe geschlagen: tepel sem; ich bin geschlagen worden: bil sem te pen. — Torej se tisti, ki nepremišljeno ponavljajo obliko »ponesrečen« tudi tega ne zavedajo in ne pomislijo, da „ponesrečiti" kot neprehoden glagol (od kedaj pa?) ne more imeti preteklega trpnega deležnika. Le počasi vozimo, da se nam slovničarska ciza ali dvokolesnica ob ovinku ne zvrne! Ko sem tisto nepotrebno in zadirčno opombo k izrazu »ponesrečen« čital (Carniola, V, 101), sem takoj videl, da mora biti deležnik „geschlagen" na moji strani aktiven, na nasprotnikovi strani pa da mora ostati pasiven, kajti „patentirani filolog" še toliko sa-š mostojno misli, da je tisti moment opazil, kakšno vlogo da bo igral pri razlagi te preporne točke zaradi participa „ponesrečen", namreč da bo on tepel, nasprotnik bo pa te p en. — Nekateri hvalijo iskrenost in temperamentnost g. R. P., tudi jaz je ne grajam, kjer je umestna, vendar se mi zdi, da je prenagel in prerazgret, preveč v to zamišljen, da bi le nasprotniku prismodil zaušnico, pomisliti bi pa moral bolj, če se sploh in kje se nudi prilika pri-stnoditi jo, prismoditi po zaslugi in po pravici; tako se pa le prerado zgodi, da kdor išče, jo izkupi. Če gre prestrmo navzdol, je treba zavirati pa previdno krmariti. — Če pravi torej pregovor „trikrat premišljeno, še rado skaženo", tedaj pač, kakor izkušnja uči, prav pravi; če pa kaj niti enkrat ni trezno prevdarjeno, kaj se čemo potem čuditi, če taka trditev ne drži. Med take premalo premišljene trditve spada tudi ta, da je glagol „ponesrečiti seK (verunglücken) neprehoden (!) in da zato v slovenščini ne more imeti preteklega trpnega deležnika „ponesrečen". — Da je particip „ponesrečen" dopustna in pravilna oblika bi lahko izpričal s Pleteršnikom, ki ima (II, 145) preko tega participa izvedene samostalnike. Tisti, ki se je ponesrečil, je ponesrečenec, oziroma ona je ponesrečenka. S tem, da se glasi samostalnik „ponesrečenec, ponesrečenka", ne pa morda „ponesrečelec, ponesrečelka", in da je te posubstantivljene oblike mogoče izvajati le iz participa „ponesrečen", je pravzaprav dopustnost in pravilnost tega participa indirektno že izpričana in dokazana. Toda s tem se temeljiti jezikoslovci ne zadovoljijo, oni povdarjajo le svoj satnorazvidni(P) nauk: „Ponesrečiti se" je neprehoden glagol in zato ne more imeti trpnega deležnika. Pri tem pa ne pomislijo, da predpogoj za „ponesrečiti se" je prosti „ponesrečiti". Tu pa smo se včasih držali pravila, da so izimenski glagoli četrte vrste transitivni, intransitivne pa da so vzporednice po tretji vrsti. Potemniti (4) = temno narediti je transitiven, temneti (3) = temno postajati pa intransitiven. Isto funkcijo, kot jo ima neprehodni glagol tretje vrste, pa lahko prevzame prehodni glagol četrte vrste, če ga zložimo ali opremimo z refleksivnim zaimkom „se", ki je seveda potem objekt temu transitivnemu glagolu četrte vrste; to se pravi: subjekt in objekt sta v tem primeru strnjena. — Unesrečiti (Plet. II, 725) = nesrečnega narediti (koga drugega), unesrečiti se (== sebe) t. j. nesrečen postati; v nesrečo lahko spraviš tovariša, pa tudi sam sebe, v prvem primeru preide dejanje nanj, v drugem se vrne nate nazaj, v prvem je predmet (objekt) nesreče on, v drugem si predmet ti sam. „Unepokojiti koga, unejevoljiti koga" sta transitivna glagola, * toda „unepokojiti se, unejevoljiti se" sta, kakor navadno pravimo, intransitivna, ker dejanje ne preide na nov predmet, ampak ostane tam, kjer se je spočelo. — Unejevoljim koga, unepokojim koga se pravi, da ga spravim v nejevoljo, v nepokoj; unejevoljim se, unepokojim se pa, da sam postanem nejevoljen ali nepokojen. Če torej navadno pravimo, da sta glagola „unejevoljiti se, unepokojiti se" intransitivna (neprehodna) ali refleksivna (povratna, t. j. dejanje na subjekt nazaj vračajoča), iz tega še ne sledi, da bi bila pasivna participa „utiejevoljen" (mißgestimmt) in „unepokojen" (beunruhiget) nemogoča, kajti podlaga intransitivnima ali refleksivnima glagoloma sta transitivna glagola „unejevoljiti, unepokojiti" t. j. v nejevoljo, v nepokoj pripraviti — Potemtakem je pa tudi „ponesrečen" dopusten in pravilen particip za „ponesrečiti se". Če torej pravim, da je kaka razlaga ponesrečena, sem se v tem popolnoma pravilno izrazil in nikakor ne gre očitati mi krparstva. Izvajanje Kočne iz K*n» -f i>ub -f-»na pa ostane ponesrečeno, kakor je je ponesrečil izvajavec ali raz-lagavec. Izvedem pa lahko kaj po sreči t. j. uspešno, ali po nesreči t. j. neuspešno; če se mi razlaga ne posreči, tedaj je skažena, neuspešno izvedena ali ponesrečena (mißlungen), kakor bi jo imenovali lahko srečno ali posrečeno, če bi jo bil razlagavec prav pogodil t. j. po sreči dognal in ugodno uganil. Ponesrečiti je torej kot glagol četrte vrste po doslej veljavnih pravilih transitiven, kakor so transitivni vsi glagoli te kategorije sploh, in kot. tak je zmožen napravljati pasivni particip. Ta particip pa ne velja samo za glagolovo prvotno transitivnost, ampak tudi za njegovo reflek-sivnost. Razlaga se ne posreči (= se ponesreči), če razlagavec prave ne zadene, če mu izpodleti, če se mu pokaži in neuspešno izpodnese. Še nekaj! Direktno me sicer g. nasprotnik ni mogel počastiti s priimkom „patentirani filolog", vendar mislim, ker velja njegov spis v svoji prvi polovici najbolj meni, da hoče veljati dični ta naslov (dasi stoji v pluralu) tudi kolikor toliko moji malenkosti in da strelja gnevni ta izliv na mojo adreso. Če je temu tako, tedaj moram konstatirati, da sva menda glede patenta ali odprtega pisma t. j. izpričevala o usposobljenosti v slovenščini precej enaka. Po pro-stonarodnem pravorečju pa pravijo takemu pismu potent, kakor da bi se to ime bilo izvirno tako glasilo, češ ker ima od izpraše-valtie komisije izdano pismo dokazati zmožnost. Če torej to stvar nekoliko hudomušno zasučem, mislim da lahko tudi konsta-tiram, da tudi glede poten ta nisem toliko zaostal, da bi bil zaslužil kak ironično pobarvan naslov, ki bi hotel morda cikati na filologično mojo nezmožnost združeno z domišljavostjo in prevzetnostjo. V tem 4 smislu sem bil že v Ljubljanskem zvonu (XXVII, 689) jasno povedal, da ne silim v nobeno bahavost, objestnosti od nasprotne strani pa tudi ne prenesem nobene, da ne bi je primerno zavrnil. — Ker torej g. R. P. trdi, da — „naši patentirani filologi ne misle samostojno, nego si dade krojiti pravila po časnikarskih dosetkah (domislekih) in jih za pristno slovenščino vpišo v jezikovni zaklad", — ga že smem, ko sem upravičenost participa „ponesrečen" kolikor toliko vže dokazal, še dalje vprašati, kako on sodi o samostojnem mišljenju. Ali misli bolj samostojno tisti, ki kako na debelo prikrojeno, a še ne v podrobnem izcizelirano pravilo kar na celem pobere brez svoje kritike in je na slepo vero ponavlja, ali pa tisti, ki tako pravilo poskusi spraviti na pravo stališče ter mu odmeriti bolj točne in določne meje. Jaz bi sodil, da je samostojnejši mislec tisti, ki se resno potrudi, da bi premalo jasno in premalo določno pravilo natančneje pojasnil in precizneje določil. To pa hočem poskusiti jaz! G. R. P. pravi: „Ako vže hočemo vsako nemško besedo prevesti, bi se reklo verunglücken, ponesrč- ččti in prošli deležnik bi bil ponesreččl"--Nä'a, to pa ne! Prvič ni naš namen nemščino od besede do besede prevajati, ampak smo navajeni, če le mogoče, samostojno se izrazovati v smislu našega jezika — čemu bi videli povsod germanizme? — pa tudi če bi nemščini po besedi sledili, bi se reklo verunglücken samo ponesrečiti se in deležnik verunglückt bi bil le ponesrečen. Tako je; — pa zakaj? Rekli smo vže zgoraj, da imamo poleg prehodnih glagolov četrte vrste neprehodne glagole-vzporednike po tretji vrsti, s katerimi so približno enakega pomena tudi prvi, če jih opremimo z refleksivnim zaimkom, n. pr. zdravnikova naloga je bolnika ozdraviti, bolnikova želja pa ozdraveti (ozdraviti se). Mraz mi je prste oglušil, a prsti so mi mraza oglušeli (gluhi postali). Solnce je hribe žarilo, vrhovi gora so v solnčnih žarkih žareli (žarili se). Potemtakem bi bila trditev g. R. P. pravilna, moja pa le morda. Toda pri tem vprašanju moramo stopiti za en korak dalje in določiti mejo, kdaj se intransitivni glagoli tvore po tretji vrsti in v kterih primerih se samo glagol četrte vrste opremi z refleksivnim zaimkom, da postane iz prehodnega neprehoden. Razločevati nam jc pred vsem, ali ima izimenski transitivni glagol četrte vrste za podlago ali pridevnik ali samostalnik. V prvem slučaju prevladujejo kot intransitivniki oblike po tretji vrsti, v drugem slučaju služijo za intransitivnike z refleksivnim zaimkom opremljene oblike. V prvem * slučaju torej izpridevniški: bledeti, bogateti, krvavčti, noreti, rumeneti, siveti, slabeti......v drugem slučaju pa izsamostalniški: pogospoditi se, pokmetiti se, pomenišiti (ponuniti) se, ponemčuriti se, povol- kodlačiti se.....ne pa: pogospodeti, pokmeteti, pokristjaneti, po- luteraneti i. t. d. Potemtakem tudi iz samostalnika „nesreča" izvedeni transitivnik „ponesrečiti" svoje intransitivne paralele ne bo iskal v tretji vrsti (ponesrečeti), ampak si jo bo napravil prosto z refleksivnim zaimkom (ponesrečiti se), torej tudi particip ne bo mogel biti „ponesrečel", ampak le „ponesrečen", kakor pokristjanjen, po-nemčurjen ali pa užaloščen in razveseljen od užalostiti se in razveseliti se. Če bi bil transitivni glagol osnovan na podlagi pridevnika „nesrečen" in bi se glasil „ponesrečniti", tedaj bi mogli pričakovati intransitivne oblike po tretji vrsti „ponesrečneti", kakor imamo iz pridevnika „okoren" intransitivnik „okorneti" (Lj. zv. XXXIV, 246). S trditvijo, da Pleteršnik glagola „okoreti" ne pozna, sem se pa bil tam vsled površnosti alfabetnega reda debelo urezal. — Če torej o taki nepremišljeni trditvi pravim „tako pravilo pojdi se solit!" — tedaj ta sodba res da ni prav posebno prijazna in udvor-Ijiva, opravičena je pa! — Besed „konec, grnec (lonec), jarec, magarac i. t. d. jaz nikakor ne smatram za pomanjševalnice, ki bi poleg končina grnčina jarčina magarčina i. t. d. bile zmožne odstraniti moje pomisleke proti izvajanju augmentativnih samostalnikov- s sufiksom -ina iz pomanjševalnih na -ec. G. R. P. pravi, da bi lahko navel še več vzgledov, pa misli, da vže to zadošča za odstranitev mojih pomislekov. Več navajati res ni potreba, če bi mi pa kaj bolj prepričevalnega vedel navesti, tedaj bi mi bilo res po-streženo in moji pomisleki bi bili morda res odstranjeni; sedaj pa niso, še niti omajani ne, marveč stoje s prejšnjo trdnostjo. — Kako naj velja konec za deminutivum poleg pravih deminutivov konček in končič? — Ko bi bil m.iu>iu> deminutivum od rp-f.ni» bi ga bil Miki. v Lex. palaeosl. 146 tudi v prevodu z teßr/nov ali >xßv)Tapiov zaznamoval Še posebej kot deminutivum, ker je pa oba označil z Aeßvi;, smemo iz tega sklepati, da pri obliki i h.hi.iu» ni opazil nobene deminutivnosti. Magarac in tojimu» kot masculina name v primeri z neutrom magare in tcji* tudi ne napravita vtisa, da četa veljati za deminutivum, vsaj je vendar znano, da je masculinum vedno nekaj uglednejšega od neutra, da je vol uglednejši od voleta in voleka i. t. d. Tudi nihče ne tolmači izraza magarac morda z asellus, ampak le z asinus — in deminutivum od magarac je magarčič! V besedah „jarec, junec" sufiks -ec tudi ne deminuira, ampak samo substantivira, t. j. jar oven, jun vol.-- Nikakor torej ne morem odstopiti od svojega naziranja in prvotnega utemeljevanja, da je namreč „kot" (kätl)najprej deminuiran z „-r»c" nezmožen augmentacije z „-ina", da je torej razlaga Kočne iz kot + čc + ina ponesrečena, popolnoma ponesrečena. .Ljubljanski zvon« XXXIV. 1914. 7. 22 Ivan Lah: Roman o gospe Ani in študentu Avreliju. (Dalje.) Qospe de Champillon ni bilo všeč, da se je kneginja dala premotiti in da je izkazala gospe Ani vpričo vseh teh toliko prijaznost. Zato je prosila gospoda de Chemoi, da naj aranžira promenado. Gospod de Chemoi je takoj naznanil promenado. Gospodje so hiteli v salon po dame. V tem se je vzdramil tudi Avrelij iz svojih misli in je šel proti salonu, ker je hotel videti, kje je gospa Ana. Kavalirji so vodili drug za drugim svoje dame v dvorano. Avrelij je stal pri vratih in je gledal; vsak trenotek je pričakoval, da stopi kak kavalir h gospe Ani. Ker pa je z njo govorila kneginja, se ni upal nihče približati. Avrelij pa ni pozabil na misel, da ji preti nevarnost in je pri tem pozabil na vse dobre in lepe navade, ki kažejo pravega kavalirja v družbi. Ker je videl, da se bliža od druge strani ekscelenca Silva-Potok, je nehote stopil dva koraka naprej in se je priklonil gospe Ani. Kneginja se je ozrla in se posmejala. Ugajal ji je mladenič. Dasi se ji je zdelo predrzno, stopiti pred damo ob trenotku, ko ona z njo govori, vendar ji je tudi to ugajalo, ker je smatrala to za dokaz posebne odločnosti. Avrelij je videl gospo Ano v vsej krasoti, ko je stala pred kneginjo. Imela je svetlo belo obleko s širokimi prešivi, z visokim ovratnikom, ki je tako vabljivo obdajal njeno nežno glavo. Prišla mu je veselo nasproti in mu podala roko. Avrelij je poljubil njeno roko in iskal besedo, ki bi jo izrekel v zahvalo. „Milostiva gospa," je rekel z nemirnim glasom, „slišal sem, * da imate sovražnike in sem hotel govoriti z vami." Gospa Ana se je nasmehnila njegovim besedam in je rekla: „Prosim vas, ne govorite o tem, da vas kdo ne sliši, kneginja je zelo blaga gospa .. „Hotel sem vam ponuditi svojo pomoč, milostiva gospa, kajti ne mogel bi videti, da se vam godi krivica." „Hvala vam, toda sedaj sem pod zaščito same kneginje." „Gospod Terramyszka me je opomnil na to." „Hotela bi vas prositi za uslugo, ne odhajajte, dokler ne odidem jaz." „Počakam vas, milostiva gospa, sprejmite mojo službo," je rekel Avrelij navdušeno. Pri tem se je njima približal gospod Terramyszka in je zaše-petal gospe Ani nekaj laskavih besedi na uho. Gospa Ana se je posmejala. Gospod Terramyszka je rekel Avreliju, da želi kneginja nemudoma govoriti z njim in da bo med tem on nadomeščal ka-valirja. Avrelij se je začudil, vendar je prepustil svoje mesto gospodu Terramyszki in odšel v salon. „Niti meni ne zaupa, tako je ljubosumen," je rekel gospod Terramyszka gospe Ani. „Veseli me, da se je tako izteklo; lahko bi se bilo zgodilo, da bi bil danes položil svoje življenje za vas, kajti branil bi vas bil pod vsakim pogojem." „Zelo sem vam hvaležna za vašo požrtovalnost," je rekla gospa Ana. „Veseli me, da je kneginja spoznala resnico in prav razsodila med menoj in med drugimi." „Milostiva gospa, vaša krasota bi vas rešila tudi pred strožjimi sodniki nego je kneginja, katere dobro srce je znano." Gospa Ana je zardela in rekla: „Ne bi bilo prav, ko bi hoteli grešiti na račun svoje zunanjosti. Hvaležna sem kneginji, da je pripoznala mojo nedolžnost." „Upajmo, da bomo vas tudi drugod varovali vaših sovražnikov." Gospa Ana je hotela nekaj reči, toda beseda ji je zastala. „Sicer ste našli mladega kavalirja, ki ima dovolj odločnosti, da vas brani pred njimi; zato menda želi priti na dvor." „Tako?" se je začudila gospa Ana. „Morebiti vam ni niti znano o tem. No, pride čas, ko vam razkrije svoje načrte," je rekel gospod Terramyszka. „Ne jezite se nad menoj, da sem ga vam odgnal. Mogoče so ga namenili kaki drugi dami. Za danes potrpite z menoj, kajti vedite, da mnogo oči gleda na vas. Pozneje ne pozabite, da je ljubezen najkrasnejša stvar 4 na svetu. Jaz ostanem vaš zvest prijatelj." Gospa Ana se je čudila tem besedam in je premišljala, zakaj bi šel študent Avrelij na dvor. 7. Med tem je kneginja govorila z Avrelijem. „Profesor Grizelius mi je imenoval vaše ime in zelo me veseli, da vas poznam, kajti izkazali ste se tudi kot dober kavalir." Avreliju je zastala beseda. Spomnil se je na vse nauke svojega očeta in na vse besede, ki jih je slišal govoriti pred visokimi osebami; toda našel ni ničesar primernega; vse je prišlo tako nenadoma. Priklonil se je globoko in je rekel: „Milostiva kneginja, moj oče mi je pisal, da me priporoča vaši milosti; želel bi stopiti v dvorno službo." „To se lahko zgodi," je rekla kneginja. „Ostanite zvest in dober kavalir." „Vaše zaupanje, milostiva gospa, je zame največja sreča," je rekel Avrelij. Takrat se je približala gospa de Champillon in je rekla: „Gospod kavalir, ne pozabite na svoje dolžnosti; opazujem, da se odtegujete skupni zabavi." Avrelij se je čutil ponižanega, toda ni se mogel opravičiti. Priklonil se je kneginji in je sledil gospe de Champillon, ki ga je vedla v krog mladih gospodičen, ki so še čakale na kavalirje. Avrelij se je priklonil prvi in jo odvedel na promenado. Njegove oči so iskale med družbo le gospo Ano, kajti še vedno se mu je zdelo, da ji preti nevarnost. Gledal je za njo in je videl, kako so jo obdali kavalirji, markiz de Pollian, gospod de Gorian in eksce-lenca Silva-Potok ter so ji delali poklone. Gospod Terramyszka ni hotel zapustiti svojega mesta in je stal zvesto na njeni strani. Tudi ona se je ozirala po dvorani in je videla Avrelija obdanega od mladih gospodičen. Družba se je zabavala; stari mestni svetovalci so sedeli pri mizi in pili vino, profesor Grizelius pa je zabaval baroneso Sovanelli. Tako je prešel večer, dokler se ni kneginja poslovila. Vsi so hiteli okoli nje in ji poljubljali roko v slovo. Pri tem je Avrelij zopet našel gospo Ano. „Prosim vas," je rekla tiho, „počakajte me na dvoru, odpeljem se takoj." Nihče ni slišal teh besedi, razen gospoda Terramyszke, dasi * so trije kavalirji stali za gospo Ano. „Zanašajte se na mojo pomoč," je rekel gospod Terramyszka Avreliju. „Ali znate urno skočiti v kočijo? Bog ve, da bi bil sam rajši na vašem mestu." „Počakam vas," je šepetal Avrelij gospe Ani in je ves trepetal neznane sreče. Pristopil je k kneginji in ji je poljubil roko. „Na svidenje na dvoru," mu je rekla kneginja glasno. Avrelij ni odgovoril. Za njim je stopila gospa Ana pred kneginjo. Kneginja jo je poljubila na čelo in je rekla: „Tudi na vas ne pozabim." Gospa Ana ji je hvaležno poljubila roko. Gostje so odhajali v dvorano, kneginja pa je odšla z gospo de Champillon in s svojim ožjim spremstvom. 8 Pogosto je težko najti vzroke dogodkom, ki odločujejo našo usodo. Tako je bilo, ko je vozil kočijaž Similijan proti gradu. Videl je, da prihaja od druge strani velika kočija in si je mislil, da se pelje kneginja; zato je hotel biti prej na dvoru; kajti navada je, da pridejo gostje prej, nego oni, ki se njim na čast vrši večer. Zato je udaril po konjih in je pripeljal do vrat prav v trenotku, ko je zavila tudi druga kočija na dvorišče. Sluga Peter, ki je molče sedel poleg kočijaža Similijana, je hotel v zadnjem trenotku prijeti za vajeti in ustaviti konje, toda vsak kočijaž ima svoj ponos, ki se ga ne pusti vzeti, in zato je Similijan pognal na dvor s tako silo, da sta se kočiji zadeli druga ob drugo. Vsemu temu pa je bilo krivo to, da se je gospa Ana prepozno odpeljala, ker se je predolgo na-pravljala; v resnici pa se je kočijaž Similijan obiral okoli konj še dolgo potem, ko je gospa Ana sedela že v kočiji. Nazadnje se je tudi sluga Peter spomnil, da je nekaj važnega pozabil — kajti v ničemer ni hotel zaostajati za knežjimi strežaji — in je odšel v svojo sobo, ko je kočijaž hotel že pognati. Tako so se zakasnili. Kdo je bil kriv? In kdo je bil odgovoren za slučaj pri grajskih vratih, ki bi bil lahko postal za gospo Ano usoden? Kočijaž Similijan ni hotel slišati nikakih očitkov; zavedal se je, da je vozil prav, in se je jezil nad kočijažem kneginje Zapoljske, ker ni pravočasno zadržal konj. Zgodila bi se bila lahko nesreča. Vsi so namreč smatrali ta slučaj za veliko razžaljenje kneginje in so menili, da bo gospa Ana odslovila kočijaža Similijana. Ta pa si je bil tako svest svoje poštenosti, da je hlapce in sluge odločno zavrnil. Ko pa so dobili kočijaži, strežaji, hlapci in sluge pijače, se je Similijan bahal, da se ne ustraši niti kraljevskega kočijaža in da njegovi konji pre-4 hite tudi knežje konje, če je treba. Mnogi so se temu smejali in so mu ugovarjali. Kočijaž Similijan pa je na jezo pil mnogo vina in se je popolnoma upijanil. To pa je postalo bolj usodno za druge nego zanj. 9. Avrelij je stal sam v dvorani in je gledal gospoda Terratnyszko, ki se je poslavljal od gospe Ane. Gospa Ana se je smejala z veselim smehom in je pustila gospodu Terramyszki, da ji je poljubljal rokö. Avrelij je bil skoraj ljubosumen na starega kavalirja, ki je znal govoriti lepe besede in delati gibke poklone; vendar je premagal vse slabe misli. Odločil se je, da počaka na dvorišču pri kočiji gospe Ane, da ji za slovo poljubi roko ter ji s tem izkaže svojo globoko vdanost. Odšel je po stopnicah na polrazsvetljeno dvorišče, kjer so stale kočije. Vprašal je slugo, kje stoji kočija gospe Ane in se je ustavil pri vratih. Kočijaž Similijan je napregal konje in se je pri tem prepiral sam seboj; sluga Peter je čakal pri durih. Tudi drugi služabniki so pripravljali kočije za gospodo. Kmalu je prišla po stopnicah gospa Ana, ogrnjena z gorkim vijoličastim kožuščkom. Spremljal jo je gospod Terramyszka in za njo je stopalo nekaj gospodov. Avrelij je ogrnil okoli ram svoj črni plašč in je stopil na svetlo, da ga je obsevala luč. Gospod Terramyszka je zaklical kočijažu Similijanu, da naj urno vozi, ko mu da znamenje z roko. Similijam je na to nekaj zagodrnjal in je pripravil vajeti; sluga Peter je sedel na kozla. Gospa Ana je stopila v kočijo, ko je začutila na svoji roki vroč poljub napetih ustnic. Vedela je, da stoji Avrelij pred njo in mu je stisnila roko; naenkrat se ji je zdelo, da se je kočija zazibala in slišal se je glas gospoda Terramyszke. „Prosim vas, izpolnite svojo dolžnost . . ,M Avrelij je sedel poleg nje v kočiji. Meč se mu je zaletel med dverca in nekdo je zunaj zapiral vrata. Toda kočija se ni zganila. Kočijaž Similijan ni razumel znamenja gospoda Terramyszke in je pridrževal konje. V tem so gospodje kavalirji zapazili, da se je nekdo vsedel v kočijo h gospe Ani. Gospod Terramyszka je miril gospode in je hotel prikriti svojo zvijačo; toda bilo je prepozno, kajti dvorišče je bilo polno kavalirjev. Ekscelenca Silva Potok je zahteval, da se kočija odpre, markiz de Pollan je držal v rokah meč in gospod de Gorian je resno pogledal gospoda Terramyszko, ki je z vsemi priimki zmerjal kočijaža. Similijana. Na ta hrup je stopil na dvorišče tudi gospod de Champillon in je prosil, da naj se pojasni, če je morebiti med gospodi nastalo kako neprijetno nesporazumljenje. Takrat je kočijaž Similijan udaril po konjih in kočija je zletela po široki cesti iz gradu. Gospod Terramyszka je kmalu pomiril gospode in jim je obljubil, da jim pozneje pri pijači natančno razjasni skrivnost, ki jo bodo lako vsi prav razumeli. Odvedel je gospode seboj v gornje prostore in jih je povabil na vino. Tam jim je potihoma razložil, da se je pošalil z zaljubljenim študentom, ki je nehote prišel v kočijo in ga bo dama na pol poti izgnala, da se bo moral peš vrniti v mesto. Kdor hoče, ga lahko čaka pri mestnih vratih in ga osmeši. Vsi so se veselili, da se je gospod Terramyszka tako pošalil z zaljubljenim študentom in so bili tega mnenja, da ga pojdejo čakat pred mestna vrata, ko se bo vračal utrujen in izmučen. Na to so pili in so se smejali na vse grlo, v srcih pa so premišljali, kako bi bilo, ko bi se sami vozili ponoči v kočiji z 0110 damo. Teh pogovorov pa ni slišal gospod de Champillon, ki je nevoljno zgubančil čelo in je mislil, da mora o tem slučaju pripovedovati svoji soprogi. — Med tem je letela kočija po zmrznjeni zimski cesti, nagibala se je sem in tja in je odskakovala od trdih kolesnic; kajti'* kočijaž ni videl ceste pred seboj in je podil konje, koder so hoteli leteti. Sluga Peter se je držal za ročaj pri kozlu in je prigovarjal kočijažu Similijanu, da naj vozi počasneje, ker gospa ne mara hitre vožnje. Similijan je pridržal konje in je vozil počasi . . . Gospa Ana pa je vsa zadrhtela, ko je zapazila, da je študent Avrelij prisedel v kočijo. Želela je, da bi jo spremil; toda ko je čula na dvorišču toliko glasov, je vedela, da se je zgodilo nekaj napačnega. Hotela je, da bi ustavila konje in bi se odpeljala sama. Toda kočija je letela . . . Avrelij se ni zavedal, kaj se je zgodilo. Ko je stal ob kočiji in je poljubljal roko, ga je neka roka potisnila v kočijo in ni vedel, kaj naj stori. Hotel je izstopiti, toda nekdo je tiščal vrata in ko je rešil iz priperice svoj meč ter hotel stopiti na dvorišče, kjer so se prepirali glasovi, se je kočija zazibala in zdirjala. Mislil je, da se morebiti pripravlja kak sovražen naklep proti gospe Ani in jo je hotel varovati z lastnim življenjem. Med tem pa je čutil še vedno njeno toplo nežno roko v svoji in se mu je zdelo, da je prav tako, ä kakor se mu je zgodilo. Spomnil se je na besede gospoda Terra-myszke in je mislil, da izpolnjuje svojo dolžnost, ko spremlja damo na nevarni poti. Tako so pustili za seboj mestna vrata in so se vozili po cesti med poljem. Gospe Ani je bilo neprijetno, vedela je, da bodo njeni sovražniki izrabili ta dogodek v svoje namene, toda vdala se je v usodo in je tako pozabila na vse, da ni niti odtegnila roke, ki je ostala v roki študenta. Kočija se je zibala nemirno po razvoženi poti, da je moral Avrelij z drugo roko okleniti njeno telo in tako zabraniti neprijetne sunke. Njegova roka se je tresla in iskal je besed, da bi opravičil svoje dejanje. „Oprostite, milostiva gospa", je rekel, „zgodilo se je nekaj nenavadnega. Zdi se mi, da moram vas čuvati pred sovražnimi ljudmi." „Ljubo mi je, da me spremljate,- je rekla gospa Ana z mehkim glasom, „toda drugi so videli, da ste stopili v kočijo." „Nisem stopil sam, milostiva gospa, drugi so hoteli," se je izgovarjal Avrelij. „Razumem, toda ni bilo potrebno, kajti vi veste, kako sodijo ljudje." „Milostiva, s tem mečem maščujem vsako besedo, ki bi jo kdo izpregovoril proti vam." „Vi ste še mladi in lahko bi plačali svoj pogum z življenjem, kajti starejši kavalirji so izurjeni v orožju." „In tudi če je treba življenje za vas, milostiva . . 2" „Mislila sem," je rekla gospa Ana, „da me počakate v kočiji ali pri vratih zunaj dvora, kajti tam nihče ne vidi." Avrelija so te besede užalile. „Zakaj bi se bal in se skrival! Ali ne morem vpričo vseh pokazati, da sem pripravljen vas braniti pred vsemi?" „Zelo sem vam hvaležna za vašo službo," je rekla gospa Ana, „toda mislim, da mi ni pretila nikaka nevarnost." Avrelij se je začudil. „Drugi boljše vedo o nevarnostih, ki vam prete, nego vi, milostiva, kajti najtežje spoznamo lastne sovražnike." „Ali ne veste mogoče, da sem sedaj tudi v nevarnosti?" je rekla gospa Ana s tihim nasmehom. „Ne," je rekel Avrelij, ki je smatral besede za resne, „dokler sem jaz poleg vas, ne mislite na nevarnosti; jaz vas hočem varovati." Kočija se je nagnila in Avrelij je pokleknil na eno koleno, da je vzdržal ravnotežje. Gospa Ana se ga je oklenila z obema rokama okoli vratu. * „Kočijaž vozi zelo nerodno," je rekla, „in pot je slaba. Kmalu bomo doma." „Gospa," je rekel Avrelij, in je hotel izreči ono besedo, ki je cel večer polnila njegovo dušo; toda glas je zastal in ni rekel ničesar. (Dalje prihodnjič.) Književna poročila Milan Pugelj, Mimo ciljev. Knjižnica .Slov. ilustr. tednika*, II. V Ljubljani, 1914. M. 8°. 180 str. Vez. 2 K 50 v. .Tisočerih in tisočerih pota gredo v silnih ovinkih mimo ciljev, kakor bi jih zanašala neka peklenska sapa.* Na tem aforizmu, ki ga je doživel in povedal literat Grivar v svoji žalostni izpovedi pred sodiščem, je idejno zgrajena najnovejša Pug-Ijeva zbirka. Deset drobnih zgodb, novelet in slik je zbral, oziroma ponatisnil pisatelj v tem zborniku, ki sicer niti idejno niti umetniško ne pomeni nobene poglobitve od prejšnjih stvari Pugljevih, a tvori vzlic temu prav prijazno berilo, ne pretežko, pa tudi ne presuhoparno. In komur se hoče takega branja, mif'bo s to knjigo sigurno ustreženo. — Če pa bi hotel potipati v podrobnosti in analizirati vsebino, bi prisodil prvenstvo noveleti .Zanešeni", povestici .Zemlja sveta* in skici .Labud poje". Tudi .Helena* je snovno zelo zanimiva in originalna. Druge stvari so pa večidel bolj medle, četudi odete v nepotvorjen Pugljev jezik, to ne-skvarjeno slovenščino, črpano naravnost iz ljudstva. Puglja hvalijo mnogi kot enega najbolj objektivnih mlajših slovenskih pisateljev. Res je, da on niti zdaleč umetniško ni toliko subjektiven, kot je na pr. Cankar. Ali pa mu je to kot pisatelju v prid ali v kvar, je vprašanje. Dalo bi se namreč močno prerekati o takozvani objektivni in subjektivni umetnosti. Vsak umetnik je pač subjektivist, četudi ne riše baš svojega lastnega življenja. Če ni, kopira ali fotografira. S tem nikakor ne nameravam podcenjevati Pugljevc literarne umetnosti, ker tudi on ima svoj jezik, svojo formo, svoje ljudi. A jaz mislim, da je vzrok nedostatkom pri njegovem pisateljskem stvarjanju baš prevelika gorečnost njegova do popolne objektivnosti. Rad bi izrazil stvar v jedru, a zaide v popisovanje, ki je često gostobesedno. .Utešenje", .Zaljubljeni kmet0, .Jerom" — vse te črtice se izgube v tisto medlo luč, ki ne doseza efekta, kot ga je nameraval pisatelj. In zato se mi končno zdi, da bi nam mogel on, ki ima tako izbrušen dar opazovanja in toliko naravnega, nekaljenega gledanja na življenje, s strožjo notranjo koncentracijo, z disciplinirano samovzgojo in poglobitvijo vase napisati še vse kaj večjega in stalnejšega, kot se razmetavati v teh drobnarijah, ki ne presegajo včasi preprostega feljtona. Prikupna zunanjost knjige dela vso čast .Slov. ilustr. tedniku". Platnice je opremil Gaspari s čedno vinjeto, četudi se mi vidi tisti obcestni vagabund precej stereotipna figura naših publikacij. Fran Albrecht. Ivo Trošt, Moja setev. Zbrani mladinski spisi. L zvezek. V Ljubljani 1914. Last in založba „Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta*. 8°. 85 str. 1 K 50 v. Nova rčd zbranih spisov slovenskih mladinskih pisateljev se je pričela. Za Mišjakovim Julčkom, Rapetom, Palnäkom je nastopil Ivo Trošt, dobro znani pripovednik naših mladinskih listov. Kako samozavestno ponosno se glasi naslov zbirki: Moja setev! In prvi zvezek te .setve* prinaša preprosto povest o .pridnem Lovru in hudobnem Gašperju". Tako namreč bi se dovolj značilno po Krištof Šmidovem vzorcu lahko glasil naslov te baje iz življenja zajete povesti; a avtor si je dal bolj doneče ime: Oživela resnica. V predgovoru posveča pisatelj pričujočo zbirko z blestečimi, vznesenimi besedami .slovenski mladini", češ, naj zaupa sama sebi, naj zaupa, da sama iz sebe vse zmore, v tem je nje rešitev in nje poguba. „Samo- svest je nepremagljiva sila na svetu, v nezaupnosti (!) je smrt in sramota." V povesti sami, obsegajoči osem poglavij z neizogibnim .dodatkom", pa se opisuje življenje dveh tekmecev: sprva prevladuje Gašper v svoji hudobnosti in ničvrednosti, pozneje pa pride na površje skromni Lovro. Hudo se kaznuje in pravica se izkaže to je morala te na dokaj nenavadni, skoro neverjetni premisi zasnovane povesti. Dečka Gašper in Lovro rešita potapljajočemu se Egonu, sinu generalovemu, življenje, a vendar se ne more dognati, kdo je pravi rešitelj. Gašper si lasti zasluge, ki gredo pravzaprav Lovru; šele sredi povesti rešenec sam neovržno dožene, da je Lovro njegov rešitelj. Tu torej je višek dejanja, ki se vobče dobro zapleta in razpleta. Tudi to je nje prednost pred marsikaterim drugim mladinskim spisom, da je snov zajeta iz realnega življenja, dasi se dogodki slikajo s preočitim namenom moraliziranja; vse je preveč prikrojeno ,in usum Dclphini": tako na pr. jc namenoma vpleten motiv protialkoholni, protinikotinski, protikvartopirski. Definicije .zavisti, časti, krivice" sodijo tudi v to smer. Nekatera modrovanja se pisatelju niso posrečila. N. pr. (str. 36): Metka pravi: .Denar je — sveta vladar", Lovro ji odvrne: „Zato, ker človek ne zna ž njim vladati sveta, vlada denar človeka" (?!). Stric res opravičeno zdahne (!), češ, da je Lovro čuden človek. Ali (str. 36): Misleci, pesniki in pisatelji trde, da je zlo s tem ukleto, ker mora nezdržno roditi samo dobroto. To se pravi pač na glavo postavljati Oktaviovc besede v Piccolominih: .Das eben ist der Fluch der bösen Tat, daß sie, fortzeugend, immer Böses muß gebären." Tudi jc doživel znani Aleksandrov vzklik nedovoljeno premembo (str. 83): .Menjal bi s teboj, ko bi bilo mogoče." Tako neduhovitost bi bil kinik Diogenes primerno zavrnil. Ali je že kdo dognal sledečo vzročno zvezo (str. 18): Ker (Lovro) po naravi ni imel daru, da bi bil hitro umel vsako razlago in se odlikoval med nadarjenimi tovariši, so bili njegovi izdelki lepo čisti, odgovori dobro premišljeni ...? Posebna vrsta neskladnosti tiči v zvezi: .Na bregu jc bilo zbranih že mnogo meščanov in radovednežev." .Poetu" Kančniku so se njega dni slični dovtipi pač prilegali: .Mi pa pojemo tako, da nas zastopi vsaki lahko: filozofi in poetje in vsi drugi kmetje." — Pravopisnih hib bi ne smelo biti in ločil, kjer so potrebna, bi ne smelo manjkati v knjižici, spisani od »pismenega človeka" (str. 84). V pisavi lastnih, posebno zemljepisnih imen, je pa dandanes že taka nedoslednost, da bo edino sredstvo proti tej zmedi uradno oktroiranje šolskega ali magari uradnega pravopisa. Trošt piše: ižanska cesta, dolenjska ccsta, mestni dom, gotovo misli pa dolenjsko ccsto, kateri jc tako ime, in tisti mestni dom, ki sc mu tako pravi; torej: Ižanska, ' Dolenjska ccsta; Mestni dom. Pa saj take in slične malenkosti niso vredne, da se jih omenja. J• Wester. Dr. Boris Zarnik, O bistvu življenja. Izdala .Socialna matica" v Gorici. Glede mojega referata o tej razpravi, ki sem ga priobčil v 3. štev. Ljubljanskega zvona, jc izrazil prijatelj Zarnik 1 nektere pomisleke, ki so se žal izkazali kot neutemeljeni. Ako bi teh pomislekov primerno ne zavrnil, bi se utegnilo utrditi mnenje, da so bila moja izvajanja morda v resnici .prenagljena" in netočna; zato naj mi je dovoljeno položiti pomislek za pomislekom na kritično rešeto. V svoji brošuri (str. 23—32) pobija prijatelj Zarnik takozvani neo vi tal iz cm in sicer predvsem pojem smotrenosti, ki ga zastopa ta nauk. V svojem referatu sem omenil, da njegova kritika neovitalizma ni mogla zadeti v živo, ker oni pojem 1 Dr. Boris Zarnik: Pro domo k bistvu življenja. Veda 1914 štev. 3., str. 330-332. smotrenosti, kakor ga pobija prijatelj Zarnik, „ne odgovarja nazorom modernih teleologov"; v oporo svojim trditvam sem se skliceval na revijo, ki je glasilo neovitalistiške struje. V tej sporni točki mi odgovarja prijatelj Zarnik nekoliko ironično, češ .me-rodajna mu je (t. j. meni) tu fainozna revija .Zeitsch. f. d. Ausbau d. Entwicklungslehre" in končno pristavlja: .Zahtevati, da moram akceptirati logične kozle »modernih teleologov", ako hočem pobijati njih vitalizem, je pač nekoliko neskromno." Toda vsak nazor se mora pobijati le v oni obliki, v kteri v resnici eksi-stira. Neovitalistiški pojem smotrenosti se torej da uspešno ovreči samo tedaj, če ga kritiziramo v oni pristni obliki, v kteri je formuliran. Ako pa je njegova formula smotrenosti že sama ob sebi .logičen kozel", potem seveda se je prijatelj Zarnik potrudil preveč, kajti treba bi mu bilo samo ta temeljni .kozel" dokazati, in njegovo delo bi bilo z uspehom končano! .F a možna revija** torej ni merodajna zame, merodajna pa je za neovitalizem in merodajna bi morala biti za vsakogar, ki ta neovitalizem pobija. V nadaljnjem me prijatelj Zarnik poučuje, da bi jaz .pač smel vedeti, da je med loboznimi in filozniitii psevdopodiji fundamcntalna razlika in torej nc gre mešati obojih". Ta poduk bi si bil prijatelj Zarnik gotovo prihranil, ako bi se bil le potrudil prelistati one strani iz Prowazcka in Gurwitscha, ki jih v svojem referatu navajam. Kajti ravno na citiranih mestih se razpravlja o tej fundamentalni razliki, in baš to razliko v psevdopodijih povdarjam v svojem referatu, kajti že vsled nje nam je nemogoče navidezno tako enoten fizijološki pojav ameboidnega gibanja, .razložiti iz posameznih maloštevilnih principov." Končno naj se dotaknem še najbolj kočljive točke v odgovoru prijatelja Zamika. .Prijatelj Grošelj govori nadalje o kenotoksimu, sklicujoč se na neko popularno brošurico; ako bi bil malo pobrskal po znanstveni literaturi, bi bil uvidel, da sta Prcgcl in Pfeifer že pred 4 leti pokazala, da so one špekulacije popolonoma napačne." Prvič konštatiram, da so bili od mene navedeni eksperimenti, nc špekulacije, publicirani v letih 1911,1 19122 in 1913,3 torej dokaj več kot leto dni Drugič povdarjam, da tudi za spccijalne Weichard tov c nazore o bistvu utrujenosti in o njenih povzročiteljih kenotoksinih ter o retardinih, ki zavirajo utrujenost, nista niti Pfeiffer niti Pregel dokazala, da so popolnoma napačne špekulacije. 4 Kajti Wei char d t, duševni oče nauka o bistvu utrujenosti in ena prvih kapacitet na polju serologije, še v razpravi iz leta 1912 ne ve ničesar o tem, da bi bil kdo že pred leti pobil njegove s toliko akribijo in s tako velikim eksperimentalnim aparatom pridobljene nazore.4 1 Friedrich Loren t z: Über Resultate der modernen Ermüdungsforschung und ihre Anwendung in der Schulhygiene, Hamburg, Voos 1911. 2 Marx Lobsien: Über den Einfluß des Antikcnotoxins auf die Hauptkomponente der Arbeitskurve; Langensalza, Beyer, 1912. 3 Marx Lobsien: Über den Einfluß des Antikcnotoxins auf die geistige Leistungsfähigkeit. Arch. f. Pädagog. Leipzig 1913. po Pfeifferjevi in Preglovi, publikaciji in torej ta dva nista mogla kar anticipando ovreči Lorentzovih in Lobsienovih poskusov. 4 Wolfgang Wcichardt: Über Ermüdungsstoffc. Stuttgart, Enkc. 1912. Neko drugo Interesantno novico pa je zabeležil Weichardt v omenjeni razpravi, namreč novico, da se je ravnoisti Pfeiffer, ki naj je bil definitlvno pobil Weichardtove nazore, inejtem spokoril. .Dieser Autor (sc. Pfeiffer), der die Keno-toxinforschung aufs heftigste bekämpfte, bedient sich jetzt ihrer Methodik, mit besonderer Betonung des Temperaturabfalles, die er in unserem Laboratorium kennen lernte, und den Vorstellungen, wie sie auf S. 6 niedergelegt sind, in bemerkenswerter Weise" (36). Na str. 6 so namreč v kratkih stavkih zbrani Weichardtovi nazori o utrujenosti, kenotoksinu in njega protistrupu.) Torej .malo pobrskati po znanstveni literaturi' — to je za rešitev tega vprašanja pač pre-.malo" 1 Da sem se v svojem referatu skliceval na neko .poljudno brošurico", mi prijatelj Zarnik menda ne bo zameril, saj se je informiral tudi on, in sicer prav dobro — iz ravno take poljudne brošurice o razmerju elektrike in materije (G. Mie: Moleküle, Atome, Weltäther str. 169—171). Trditev, da sem .prešel v tabor vitalistov" in da se gibljem v .dogmatično-vitalistični smeri", smem menda pač smatrati samo kot dovtip. V svojem referatu sem analiziral znanstveno-metodiško postopanje prijatelja Zamika in izrazil nektere pomisleke, toda neglede na veljavnost ali neveljavnost končnega principa, ki ga zastopa Zarnik. Pot, način mi mestoma ni ugajal — o končnem cilju te poti sploh nisem govoril. In v tej točki leži jedro najinega tega prijateljskega disputa, ker sem izrazil svoje skromno mnenje, da mehaniziranje življenskih pojavov ni edini in najbrže tudi ne najuspešnejši pot, ki pelje do sfinge življenskega bistva. To mnenje pa imam čast deliti z mnogimi odličnimi fizijologi sedanjosti. Dr. P. Grošelj. Nikola Ostojič, Nade i čeznuča. Pjesme. (1900—1913). Sarajevo. Tiskara Vogler i drugovi. 1914. M. 8<>. 136 str. Broš. 2 K. Kakor se izdaja v sklepnem stihotvorenju Mojo j muzi, nam je bila skozi celo zbirko čast s časnikarjem, ki zgolj priskokoma kdaj zapali modricam žrtev, kar gotovo ni v prid kakovosti njegovih proizvodov. Naj vas torej ne dirne, ako naletite na obširno rešto prigodnic, katere že vnaprej nimajo dandanes posebne privlačnosti v lepem slovstvu. Kdo bi si Še upal poslati v beli svet slavospev prvi številki tega ali onega dnevnika, pa najsi je še tako visoko privihnil dimni stenj zabuhle retorike? .Ali sada dok nažalost samo tople riječi teku", se moramo več kot enkrat zadovoljiti s poslanicami na Petre in Pavle, katerih ne imenujem — da mi ni treba izpisati pol kazala — čeprav so globoki nabori na njih čelu brazde semena polne. V podobnih pesnitvah se čisto šopirno javlja, da naš .pjesnik starog kova natražnjačkim duhom diše." Glavni znak omenjenega poeta je tankočutno čustvo napram ognjišču, napram slabotnim in siromašnim, napram zatiranemu rodu svojemu. Zanesenjak, verujoč v popolnost sreče, mora biti dobra duša, ki vpliva blagodejno s svojo osebnostjo in živo besedo v ožjem krogu, dočim so pri objavljenih 56 kosih izostali vsi oni, katere bi želel čitatelj znati naizust. Znaten del knjige tvorijo spevi, semtertja predolgovezni, ki so izliv narodnega čuta, precej intenzivnega toda malo ekstenzivnega, četudi se spozabi enkrat noter do Port Arturja: vse po božjih, cerkvenih, državnih, družabnih pravilih in postavah, brez drzovitega izprebistreka, brez upornosti vsaj v mislih in besedah, tako da jih lahko čita nadebudna mladina. Še bolj pa bi dotični stihi sodili kot epilogi ali prologi na slavnosti. Končno omenjam verze iz rodbinskega življenja. Nežna mu je ljubezen do bolne matere: plač i molba — to je pjesma moja. Nc preveč bahava in vsiljiva mu je ljubav do potomcev. Najmanj nabreklo-govorniškega najdemo v vencu Njo j, spletenem iz 10 sonetov, ki so vsi etiketirani z latinskimi, laškimi, španskimi, francoskimi drobtinami. Da so bolj zgoščene v sredini, bi bile kitice Djevojčici dokaj čedne, medtem ko ovaja Vae mundo a scandalis zgolj spretno versi-fikacijo s prav pritličnim peš-poletom ... Sicer pa se ie o teh nadali in hrepenenjih pri nas že poročalo podrobneje, zato pristavim edino še to, da tiči v g. Ostojiču dovršen formalist in mojster krasnega, blagoglasnega jezika. Ant. Debeljak. Mihovil Nikolič, Vjeručka, posljednje poglavlje. Zagreb, 1914. Vlastitom piščevom nakladom. Komisija akademske knjižare Gjure Trpinca. 8°. 53 str. .Cena 2 K. Droben finale graščinske zgodbe, ki se razvija v lahnem, nežnem slogu skozi vseh pet poglavij. Nobenih vozlov in zapletkov. Ena tistih storij, ki že v samem začetku izdajajo ves potek: pot se ne izoži, nc izširi, enakomerno vijuženje vse do konca, na vsako stran kak grmič avtorjeve sentimentalne erotike. — Stari gra-ščak je napravil iz Miljeva ugledno gospodarstvo. .Počele mu najednoč oticati noge, a onda trbuh, i kad više nije mogao izlaziti iz sobe i salaziti s kreveta, brzo je svršio.' (str. 4.) Vjeručka je postala sirota, odpotovala v inozemstvo in se vrnila — poročena z Alfredom, ki je z vsakojakimi gospodarskimi reformami zavozil Miljevo na boben. Posestvo se je razkosalo; grad in park je kupil praktičen Amerikanec, ki je brezčutno ugonobil sleherno sled one tihe, diskretne poezije davnih dni. (str. 53.) Vjeručka in Alfred sta se umaknila v inozemstvo. Tako izzveni konec v turobnem sklepnem akordu. Snov bi najprimerneje presodil z avtorjevimi besedami: .Melodija njezina nije imala u sebi ništa originalno niti novo ... Stara, mila pjesma!* (str. 6.) — Delce se odlikuje po jedrnatem izražanju. Tupatam je pregosto .meblovano", pa to ne moti toliko. Pisano pa jc sicer gladko in sočno, krepkopotezno. Na omotu je okusna vinjeta Bele Csikosa-Sessic. Vilko Mazi. M. M. Uskokovič, Čedomir Hit. Roman. Knj i žara Oece Kolina, Beograd 1914. 80. 314 str. Broš. 3*50 din. Kakor priča omot te knjige, se je njen pisec pojavil v literaturi nekako pred desetletjem z delcem Pod životom, kateremu je priklopil 1. 1908. Vitae fragmenta. Pred 4 leti je dal v Genevi natisniti francosko razpravo za pravniški doktorat in obelodanil roman Došljaci. Zatem je priobčil knjigo Kot ruže cve-taju, a letos je poleg prevoda La Rochefoucauldovih Maksim izšel gorenji roman, ki se odigrava v Belgradu za naših dni: od kronanja kralja Aleksandra do pred aneksijo. Posvečen je Srbom, padlim v balkanski vojski za domovino. Duša celi zgodbi je ponesrečeno bitje, kakor jih premore sleherna književnost, zlasti takozvani realizem; predno pa se dotičnik docela pokačuri, t. j. zdrsne na vseobčo gladino, si s krogljo preluknja možgane. L. 1900. je bil siromašni Ilič slušatelj visoke šole, še ne polnoleten. Da ga bo lažje rubricirati, nam podaje avtor sliko srbskega dijaštva. Za ene veljajo pridevki: upirač, frakar, kruhoborec, brezbarvnež oziroma kameleon z edinim geslom »uspeti, samo uspeti, uspeti po vsaki ceni". Drugi vtelešajo politike, radikalce, demokrate, socijaliste, republikane, revolucionarje, materijaliste, moderne dijake kot prehodni stadij za nastopne pijance ä la naš Ristič, vinski modrijarh, ki poraja cele zveščiče misli, ali za najbolj zagrizene nazadnjake, če jim je boj za obstoj izpulil vse iluzije. Sin skromnega uradnika nima sredstev, da bi se družil s prvo vrsto tovarišev, zato se vozi namesto v Opatijo s Flammarionom po solčnih sestavili, skratka, oboroži se z znanjem cele dobe skoro igraje, saj ga je bil nekoč učitelj krstil za čudovito dete. Voditelj druge dijaške skupine, žejen in željen svobode, pričakuje obistinitev svojih idealov od ni2terijalistične filozofije. Za te ideje navduši bodočo učiteljico Višnjo, ki se vpiše njemu na ljubo še na univerzo, hoteč sama izvojevati svojega moža. Ker se je naš nazvijunak gibal zgolj v knjižnih fikcijah, so Čedomiru, človeku trenotka, ubile vso samostalnost: slabič z razcepljeno voljo, povestni osliček med senenima otepoma. Kot domači odgojitelj pri vseučiliškem prof. Matoviču, strastnem narodnjaku, ki bi nabil na oltar folkloristične opanke, ako bi mu bilo menjati vero, uvažuje prvič obstoječe razmere, zapustivši prenapeto revolucijonarstvo, česar mu zaljubljena Višnja ne odpusti, ekstremna kakor vse ženske. Povrhu ga še omreži profesorjeva hči, šepava razvajenka, in ker ga zalotijo, mora hočeš nočeš z njo pred oltar. Tast-minister ju pošlje v Pariz, kjer živi mladi doktrinarec le vedi in se prepira z žensko zbog fižola. Pred končanimi študijami je poklican na Matovičev pogreb, ne da bi mogel zopet nazaj v novi Babilon. Kot su-plent se krha nadebudni učenjak ob sitnostih predstojnikov in tašče, zapusti neznosno svojo hromelo, želeč se zvezati z Višnjo, ki ga še vedno ceni, a iz družabnih ozirov odbije. Filozofskega zametka ne more dovršiti, njegov dogmatizem in pozitivizem se začne rušiti, ko čita dela o metafiziki v višji matematiki: z osnutki zakuri peč in brodolotnnik utone v lastni krvi. Ljudi, hlepečih po modri cvetki romantike, pričujoči realistični roman ne bo spravil v zanos, dasi vsebuje dosti prikupnih prizorov. Romancier bolj neguje miselno plat in je podal polno potankih opazovanj, predvsem iz belgrajskega žitja in bitja, vse brez floskul in in fioritur, toda v prijetni lahkoti in semtertja zgoščeno kakor rečenice in krilatice. Nad bitnostjo Uskokovičevega psevdoheroja so pa menda že poklicanejši zlomili paličico. Ant. Debeljak. * Novi akordi. Uredil dr. Gojmir Krek, založil L. Schwcntner v Ljubljani. XII. letnik. Cena 10 K. Kakor prejšnji, tako obsega tudi letošnji letnik 6 zvezkov skladb slovenskih komponistov in tri zvezke književno-glasbene priloge. Če primerjamo XII. letnik s prejšnjimi, vidimo, da se je zbornik prav izdatno skrčil. Prvi letnik obsega 104 strani, XI. le 72 str., a XII. samo še 50 str. Književna priloga pa raste. Prva priloga v IX. letniku obsega samo 48 str., a priloga zadnjega že 60 strani. Meni se vidi, da stremi Krek za tem, da napravi prilogo za bistveni del, zbornik pa le za nekako vabo Novih akordov, da hoče iz prvotnega zbornika napraviti »Glasbeni časopis Novi akordi z glasbeno prilogo I' Upam, da ni več tako daleč čas, ko se naše koncertno življenje poživi, ko bo občinstvo razsodnejše in bo sledilo komponistom in ne bo potreba skladateljem lesti k občinstvu. Tedaj ne bodo naši Adamiči, Lajovci, Kreki in drugi rabili zbornika »Novih akordov", tedaj bodo rabili kritike svojih del in umetnikov, ki bodo njih dela izvajali. Minilo je komaj par let, ko sem se boril v odboru .Glasbene matice" zoper internacionalne sporede koncertov, nakopal sem si sicer nasprotnikov in moral iz odbora, ali moja misel je obveljala. Še v zadnji številki „Novih akordov" sem bičal pruski značaj šolskih prireditev „Glasbene matice", ali v letošnjih sporedih že najdem slovenske klavirske skladbe, katerim se je odrekala do danes sploh vsako vrednost. In končno ne skladbe, temveč kritika književne priloge „Novih akordov" je pripomogla naši moderni skladbi do zmage. V tem tedaj, da se je zbornik skrčil, ne vidim nesreče, da pa se širi književna priloga, vidim napredek. — Tudi v zadnjem letniku je ostalo Kreku staro geslo, da je tam napredek, kjer si ohrani stare, pa pridobi nove prijatelje. Ravnatelj Gerbič je še vedno zvest „Novim akordom"; objavil je poskočno „Mazurko" za klavir in baritonski spev .Kam?*, ki ga je pel pri zadnjem koncertu „Glasbene matice" operni pevec Levar in pridobil pesmi ugled, da ga je lahko vesel tudi sivolasi skladatelj. Zvest bojevnik v preteklem letu je ostal tudi naš Adamič. Če se ne motim, Adamič ne bo več dolgo rabil zbornika. Krila mu rastejo — zbori moški in ženski so mu preozki, ali mu pa postanejo tako komplicirani, da se nihče ne upa na izvajanje. V mislih sta mi vcčglasna mešana zbora .Pusto je" (posvečen „Glasbeni matici") in pa „Ecce dolor". Oba zbora zahtevata pevcev, kakršnih nimamo, ali pa ogromno časa in nad vse mere potrpežljivega dirigenta. Vedno bolj in bolj zapušča tla ä capclla skladbe in se približuje instrumentalni glasbi večjega obsega. V XII. letniku objavlja pet stvari, posrečen duet s spremljevanjem klavirja „Poj petelin, zoro mi naznani!-, dvoje čednih „Otročjih pesmic" s spremljevanjem klavirja, mešani zbor „Vasujejo"; najbolj se mu je pa posrečila naivna pomladanska pesem „Trobentice" s spremljevanjem klavirja. Tudi Mir k Vasilij iz Trsta obrača polagoma hrbet ä capella skladbi; v tretji številki objavlja lično klavirsko „Romanco". Med starejšimi sotrudniki najdemo tudi Josipa Pavčiča, kateri objavlja „Padale so cvetne sanje", tenorski solospev. Kar se tiče solospevov, nismo ravno na slabem; imamo jih že lepo zbirko najboljše kvalitete, ali malo jih je, kateri se po svoji krasoti in hvaležnosti za pevca lahko primerjajo s Pavčičevo „Popadale so cvetne sanje". Pavčič je fin muzik. — Med starejšimi se je oglasil še tudi St. Premrl in podal klavirski „Menuet" in solospev „Kedo je to". Pesem bo imela uspeh samo, če se jo bo lepo prednašalo. Isto velja tudi o lepi „Ali veš?" urednika Kreka. Pevec, ki ima navado samo peti note, naj jo lepo pri miru pusti. XII. letnik nam pa je predstavil tudi novega, nadarjenega muzika Emila Hoch-reit er j a, ki je stopil popolnoma nepričakovano z že uglajenim zlogom med so-trudnike Zbornika kakor tudi priloge. Hochreiter je na Dunaju živeč Slovenec, vzrastel je med instrumentalno glasbo in je vsled tega tudi njej posvetil svojo pozornost. V zborniku objavlja tri čedne klavirske valčke in upani, da nas kmalu zopet seznani s kakim delom. Poleg omenjenih skladateljev objavljajo še po en zbor Gröbning, Rožanc, Švikaršič, Kimovec in Jereb. Pevske zbore opozarjam na netežko, vendar zelo efektno Jerebovo „Jutro". Tudi Hlad ni k se je zopet spomnil „Novih akordov" ter objavil „Meditacijo" za orgle. —• Glasbeno-literarna priloga se je, kakor sem omenil, zopet razširila. Ni moj namen podrobneje se pečati s posameznimi odstavki, omenim naj le najvažnejše. Ljubiteljem cerkvene glasbe je ustregel Hochreiter, intimni prijatelj Sattnerjev, z vestno razpravo „Naša cerkvena glasba zadnjih let". Poleg tega članka objavlja isti v tretjem zvezku tematično analizo kantate „Oljki". Članek je imel namen seznanti čitatelje tik pred koncertom Glasbene matice z muzikalno vrednostjo dela. Analiza je vestno izpeljana, da je pa to tem a ti č na analiza, pa ne uvidim. Najzanimivejša članka vsega letnika sta gotovo Sattnerjev Moja .Assumptio* in kritika N. A. ter Krekov ,Post-ludij": Nekoliko replike na Sattnerjeva izvajanja. Gre za vprašanje, ali naj se skladatelj nagne in ravna po okusu občinstva, kar zagovarja Sattner in tudi moderni dunajski operetni komponisti, ali se naj občinstvo dvigne do skladateljev, kar zagovarja Krek. Prav imata sicer oba, vsak s svojega stališča, vendar postane prav gotovo Sattner Krekovih nazorov, če bo tako napredoval, kakor je. Oba gospoda sta pa po mojem mnenju popolnoma pozabila na pravi vzrok velike razdalje med komponisti Krekove vrste in med občinstvom; skladatelji gotovo niso krivi, da stoji občinstvo tako nizko pod njimi, krivo je naše čudno koncertno delovanje, katero sili vedno v ospredje osebe, ne goji se pa zaradi stvari same. — Še dvoje razprav ima ta letnik: Gcrbičevo «Čigav je nape v — Barčica \x> morju plava' in pa začetek moje razprave: .Kako sem poučeval petje". Drugi zvezek je posvečen spominu Josipa Kocijančiča in obsega zanimive razprave o njegovem življenju in muzikalnem delovanju. Delo so si razdelili Janko Leban: .O 35letnici skladateljeve smrti", dr. And. Ferjančič: .Spomin na Josipa Kocijančiča", dr. G. Krek: .Josip Kocijančič Ignaciju Gruntarju (pisma)" in .Kocijančičevo glasbeno delo*. — Sicer pa je ostala književna priloga enaka kot prejšnja leta: pravična kritika slovenske glasbe, vestno poročilo glasbe vobče. Dr. Kozina. Razpis literarnih nagrad. V povzdigo slovenske beletristike razpisuje založništvo .Ljubljanskega zvona" dve častni nagradi za najboljša pripovedna spisa. 1. Nagrada znaša 200 kron za najboljši pripovedni spis, ki obsegaj vsaj tri tiskane pole; 2. nagrada znaša 100 kron za pripovedni spis v obsegu poldruge pole Zvonove oblike. Celotni rokopisi naj se pošljejo do 15. oktobra t. 1. uredništvu »Ljubljanskega zvona' z izrecno pripombo, da so konkurenčni spisi. Glede snovi imajo pisatelji svobodne roke. Spisi se bodo presojali edinole z umetniškega stališča. Pisatelj, čigar spis dobi eno izmed literarnih nagrad in se natisne v .Lj. zvonu", prejme vrhtega še običajni sotrudniški honorar. Pisatelji naj priložijo svoja imena v zaprtem kuvertu, na katerem bodi zabeležen naslov konkurenčnega spisa. V Ljubljani, koncem junija 1914. Za upravni odbor „Narodne tiskarne" dr. Ivan Tavčar, predsednik. Uredništvu poslane književne novosti: Dr. Ivan Prijatelj, Janko Kersnik, njega delo in doba. Sešitek II. in III. V Ljubljani 1914. Založil L. Schwentner. 8°. 644 str. Broš. 5 K, po pošti 5 K 55 v. (Ves VI. zvezek v pl. vez. 9 K, pol franc. 10 K; po pošti 55 v več.) Milan Pugelj, Mimo ciljev. Knjižnica „Slovenskegailustr. tednika", II. knjiga. V Ljubljani, 1914. M. 8°. 180 str. Vez. 2 K 50 v. Engelbert Gangl, Moje obzorje. Učiteljska tiskarna. Ljubljana, 1914. 8°. V + 154 str. Vez. 3 K, po pošti 20 v več. M. Andrew Carnegie, Za svetovno razsodišče. Poslovenil Franč. Ser. Šegula (Pragersko, Štaj.) Tretja izdaja. V lastni založbi. 1914. 8°. 50 str. Brezplačno. Spomin na Gosposvetsko polje. Ob petstoletnici zadnjega slovenskega umeščenja koroških vojvod poklanja prijateljem koroških Slovencev dr. Val. Roži č. Celovec 1914. Založil pisaselj. V 8. 24 str. 50 v. Knjigarna Gece Kohna v Belgradu: Slobodan Jovanovič, Osnovi pravne teorije v državi. Drugo pre- radjeno in prošireno izdanje. 1914. 4°. V + 321 str. 7 din. Dr. Velimir Bajkič, Kritičke študije o našim ratovima 1912. g. 8°. 122 str. Cena 1*50 din. Jaša Tomič, Seoba u Srbiju i čija da bude zemlja u oslobodjenim srpskim krajevima? 1914. 8°. 65 str. Cena 1 din. VojeslavM. Jovanovič, Karijera. 1914.8°. VIII.+266str. Cena 3 din. Nevesinjski, S orlovskih krševa. 1914. 8°. 273 str. Cena 3 din. M. M. Uskokovič, Čedomir Ilič. Roman. 1914. 8°. 314 str. Broš 3-50 din. Mihovil Ni ko lic, Vjeručka, posljednje poglavje. Omot Bele Csikosa - Sessie. Zagreb. 1914. Vlastitom piščevom nakladom. 8°. 53 str. 2 K. Bogdan Po p o vi č, Ogledi iz književnosti i umetnosti. Beograd 1914. Izdanje S. B. Cvijanoviča. V. 8°. VIII+ 242 str. Broš. 4*50 din. Biblioteka jugoslavenske nacionalističke omladine. U Zagrebu 1914. — Br. 1. Giuseppe Mazzini, Ljubav i zadača žene. S talijanskog Zdenko Nikolič. 8°. 27 str. 40 v. — Sv. 2. Miloš Gjurič, Vidovdanska etika. 8°. 79 str. Cena 1 K. 1Mb posojilnica ljubljanske okoli =\ registrira zadruga z neomejeno zavezo v Ljubljani p= :: obrestuje hranilne vloge po čistih :: brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje posojilnica samazasvoje vložnike. Posojilnica posojuje svoj denar na varna kmečka posestva, radi tega je tudi ves denar pri njej popolnoma varno naložen. Gospodarstvo posojilnice vodijo gg.: Ivan Knez, vclctržec in velepos. v Ljubljani. Andrej Šarabon, veletržec in pos. v Ljubljani. Josip Lenče, veletržec in posestnik v Ljubljani, Ivan Mejač. veletržec v Ljubljani, Anton Pogačnik, posestnik v Spodnji Šiški, Franc Jare, posestnik v Medvodah, Avgust Jenko, posestnik v Ljubljani, Alojzij Vodnik, kamnosek in pos. v Ljubljani. Rezervni zaklad K 800.000*—. Upravno premoženje Ion Isla 191? K 19.100.DDD. s:: s Ustanovljeno leta 1881. s s s s