3 Članki IZVESTJE 14 • 2017 Članki O RAZISKOV ANJU ČASTI V HISTORIČNI PERSPEKTIVI NEVA MAKUC Zgodovinski inštitut Milka Kosa neva.makuc@zrc-sazu.si Izvleček: Prispevek podaja zgolj kratko predstavitev raziskovalnega dela, ki se je v 20. in 21. stoletju osredotočalo na koncept časti oziroma na kulture časti. Čast je zaznamovala tudi delovanje in čustvo- vanje evropskega prebivalstva preteklih stoletjih, vendar različna obdobja, območja, družbene plasti prebivalstva ipd. na različne načine. Dosedanje raziskave različnih skupnosti in različnih obdobij naka- zujejo potrebo po nadaljnih, najbolje interdisciplinarno zastavljenih raziskavah zgodovine časti. Ključne besede: čast, kultura časti, plemstvo, Sredozemlje V zadnjih desetletjih je bilo objavljenih več študij, osredotočenih na čast oziroma kulture čas- ti. Že v prejšnjem stoletju je bila tema deležna precejšnje pozornosti zlasti antropologov. Vedno bolj pa se zanjo zanimajo tudi psihologija, ekono- mija, zgodovina in druge vede. Gre za aktualno tematiko, ki jo zelo dobro v naš čas poglabljajočih se konfl iktov umeščajo uvodne besede avtorjev članka Th e Evolutionary Basis of Honor Cultures, objavljenega leta 2016 v znanstveni reviji Psycho- logical Sciences, in sicer »Around the globe, people fi ght for their honor, even if it means sacrifi cing their lives« (Po svetu se ljudje borijo za svojo čast, pa čeprav za to žrtvujejo svoje življenje) (Nowak et al. 2016: 12). Zgoraj omenjeni članek se navezuje na kon- cept različnih kulturnih prototipov, na evropskih tleh naj bi se namreč srečevala kulturna prototipa časti in dostojanstva. V kulturah časti naj bi bila vrednost posameznika odvisna od vrednotenja drugih, od ugleda, ki naj bi ga posameznik užival znotraj neke skupnosti. V tem okviru naj bi se razvijale nestabilne družbene hierarhije, saj naj bi kulturi časti botrovali gospodarska negotovost in manj zanesljiv sodni sistem (Aslani et al. 2016: 1178‒1201). Za kulturo časti naj bi bili med drugim značilni tudi relativno skromni resursi, ki so bili na razpolago v neki skupnosti (Sommers 2009: 38‒39). Tovrstnega koncepta se poslužu- jejo v različnih vedah, saj je lahko uporaben pri razumevanju miselnih vzorcev, pogajalskih stra- tegij ipd., pa tudi trenj in nesoglasij, ki se pojavl- jajo med skupnostmi, ki naj bi pripadale različ- nim kulturnim prototipom. Kljub potencialno uporabni vrednosti tovrstnega koncepta za razu- mevanje delovanja določenih posameznikov ali skupin pa se lahko postavi vprašanje, ali pri tem ne nekoliko preveč ukalupimo dejansko izredno kompleksne družbene stvarnosti. Naj si bo tako ali drugače, jasno je, da čast še vedno predstavlja perečo raziskovalno tematiko. Zanimanje zgodovinske stroke za to temo izhaja iz razvijanja koncepta časti v antropolo- giji, zlasti na primeru preučevanja sredozemskih družb v 20. stoletju. Kulturna antropologija ima dolgo tradicijo raziskovanja časti v okviru an- tropologije Sredozemlja, za kar je bilo ključnega pomena raziskovalno delo anglo-ameriških an- tropologov, ki so se v petdesetih letih 20. stoletja usmerili na preučevanje kmečkih skupnosti tega prostora. Njihove raziskave so se osredotočale na čast, sramoto, gostoljubje, družinsko življenje in druge prvine, ki naj bi bile skupne sredozemskim skupnostim. V osemdesetih in devetdesetih letih 4 Članki IZVESTJE 14 • 2017 je antropološke raziskave sredozemskega prostora zajela kriza, ki je sovpadala s povečanim zaniman- jem za raziskovanje Evrope in Bližnjega vzhoda. Ideja Sredozemlja je bila podvržena kritikam, saj naj bi predstavljala preveč nejasen in preobširen pojem. Tudi koncept časti kot eden izmed prvin, ki naj bi izražale kulturno enotnost Sredozemlja, je bil deležen kritik (Albera 2006: 109‒133; Hor- den, Purcell 2000: 485‒523; Rodriguez Mosque- ra 2002: 16‒36; Cohen 1992: 598). 1 V zadnjih letih pa raziskave Sredozemlja vnovič pridobivajo pomen, a z drugačnim epis- temološkim pristopom. Pri tem ključno vlogo igrata interdisciplinarnost (pomen pridobiva tudi pritegnitev zgodovinskih raziskav) in razširitev perspektiv z upoštevanjem raziskav, ki niso napi- sane v angleškem jeziku in so zato ostale delo- ma spregledane. Dionigi Albera predlaga, da se Sredozemlje obravnava kot kontekst (ne predmet preučevanja), natančneje kot splet zgodovinsko konstruiranih razlik (Albera 2006: 119‒126). Sredozemlje naj bi delovalo kot obsežno območ- je povezanih »mikroekologij« (Horden, Purcell 2002: 502‒507). Glede nesoglasij raziskovalcev v zvezi s kriteriji, ki naj bi razmejevali sredozemski prostor, zgodovinar Salvatore Bono izpostavlja, da gre za geografski prostor in skupek območij, ki obkrožajo morje in ki imajo pod njegovim vpli- vom skupne značilnosti. Potrebno bi bilo prepo- znati »enotnost« sredozemskega sveta, utemelje- nega na očitnih razlikah v geografskih, etničnih, demografskih, družbeno-gospodarskih razmerah ter različnosti kultur in tradicij. Te različnosti pa naj bi vodile k enotnemu zgodovinskemu procesu (Bono 2005: 417; Bono 2016: 119‒132). Enega od pomembnih konceptov v raziska- vah Sredozemlja predstavlja torej čast. Zgodovi- narja Peregrine Horden in Nicholas Purcell opo- zarjata na spreminjajočo se rabo termina čast v tem prostoru. Čast naj bi v različnih skupnostih imela različne vsebine. Poleg tega se lahko njen pomen spreminja celo v kratkih časovnih obdob- jih. Čast naj bi bila zelo lokalna po vsebini in hkrati univerzalna po pomenu (Horden, Purcell 2002: 502‒507). Pri rabi koncepta časti v zgodovinskih raziska- 1 Izčrpen pregled tovrstnih raziskav v: Albera 2006: 109 133 in Horden, Purcell 2000. vah je potrebna previdnost. Izogibati se je namreč potrebno posploševanjem, ki se tako rada prikra- dejo v obravnavo tovrstnih tematik. Horden in Purcell, na primer, opozarjata na študije, ki pri- kazujejo sredozemsko Evropo pred 19. stoletjem kot statični ostanek prejšnjih obdobij (Horden, Purcell 2000: 514). Pri raziskovalnem delu je po- trebno ne le upoštevati različna obdobja in ob- močja, ampak izhajati iz točno določene družbe- ne situacije, torej tudi iz okolja, bodisi ruralnega bodisi mestnega, spolne pripadnosti subjektov in podobnega. Potrebno je tudi ločevati med častjo, ugledom in spoštovanjem (Cohen 1992: 598‒600). Pri praksah, povezanih s častjo, gre za vred- notenje človeka v skladu z ugledom, ki ga je ta imel v družbi. Tudi v preteklosti v t. i. kulturah časti vrednost posameznika ni bila povezana z njegovimi vrednotami, ampak s spoštovanjem, ki mu ga je dodelila družba. Ta ugled pa je bil v vsakodnevnem življenju nenehno ogrožen. Mo- škim je bilo dodeljeno, da branijo čast sebe, svoje družine, posesti itd. Elisabeth S. Cohen v svoji raziskavi o medosebnih sporih, ki so se odvijali v novoveškem Rimu, izpostavlja, da je bilo potreb- no na dejanja, ki bi lahko okrnila čast, odgovoriti s protinapadom. Neka oseba je lahko na neko tr- ditev ali napad druge osebe smiselno odgovorila na vrsto načinov, ki so bili kulturno-pogojeni. Oblike, s katerimi ljudje ubesedujejo svoja čustva in jih prenašajo v svoje delovanje, so izhajale iz določene kulture, pri čemer je ta razumljena kot skupek iz zgodovine prenesenih vrednot, navad in predpostavk. Verjetni odzivi naj bi bili odvisni od vrste izziva, od pripadnosti določenemu druž- benemu sloju, poklicnega dela ter spolne pripad- nosti (Cohen 1992: 597‒617). Čast je zaznamovala tudi delovanje in čust- vovanje evropskega prebivalstva preteklih stole- tij, vendar različna obdobja, območja, družbe- ne plasti prebivalstva ipd. na različne načine. V zadnjem času je na voljo več študij, ki problem časti v preteklih stoletjih preučujejo na različnih evropskih območjih, pokazalo na njeno dejansko raznoliko podobo, ki ni bila vezana le na višje slo- je in na moško prebivalstvo. V preteklosti se je pri obravnavi pomena časti v novoveških evropskih družbah pozornost usmerjala predvsem na po- 5 Članki IZVESTJE 14 • 2017 men ženske spolne čistosti ter na to, da naj bi čast oziroma njena ubranitev spodbujala nasilno ve- denje moških (Pollock 2007: 3‒8). Linda A. Pollock pa je na primeru preuče- vanja življenja angleškega plemstva v obdobju med letoma 1570 in 1700 pokazala, da je nasilje lahko predstavljalo zgolj en vidik kulture časti. Če pustimo ob strani diskusije o razlikah med angleškim plemstvom in njihovimi stanovskimi kolegi na evropski celini, velja izpostaviti, da se v omenjeni študiji izpostavlja dejanski prispevek žensk h kulturi časti, vloga kolektivne, družin- ske časti ter ne nazadnje pomen samoobvlado- vanja in sprave. Čast je nudila vedenjske vzorce in zagotavljala povezavo z drugimi. Na ta način je kultura časti večinoma prispevala k družbeni koheziji. L. A. Pollock je pokazala, da je bila čast del vsakodnevnih odnosov in stikov, zaradi česar je mogoče prikaze časti razumeti le v njihovi po- vezavi z vsakodnevnim življenjem obravnavanega plemstva. L. A. Pollock pri evropskem plemstvu ugotavlja obstoj različnih predstav časti. Nasilje je bilo sestavni del novoveške kulture časti, a je predstavljalo zgolj eno od značilnosti, ki so jo brzdale druge, ki so bile prav tako del določene kulture časti (Pollock 2007: 3‒29). Obstaja več primerov, ki ponazarjajo, kako so povsod po Evropi v poznem srednjem in no- vem veku tudi mnogi pripadniki nižjih slojev ljubosumno branili svojo čast. Posebej dobro pa je ta dokumentirana v sredozemskem prostoru preteklih obdobij pri širših slojih prebivalstva (Hoden, Purcell 2000: 485‒523). Na primeru preučevanja rimskega podzemlja 16. stoletja je, denimo, Th omas V. Cohen izpostavil, kako je čast vsebovala vidike kodeksa, kvalitete in nema- terialne udobnosti, a je bila lahko razumljena tudi kot retorični proces, kot ena izmed več možnih strategij, ki so zagotavljale veljavo v nemirnem, nevarnem svetu. Ko so se tako plemiči kot tato- vi ali revni vojaki sklicevali na čast, so poudarili verodostojnost svojih obljub, grožnj ali izpovedi, kar je imelo velik pomen za uravnoteženje oseb- nih odnosov (Cohen 1998: 975‒998). Podobno oziroma celo stalno sklicevanje na čast pa je za- slediti v sodnih procesih, ki so se odvijali v Pie- montu v 17. in 18. stoletju, in sicer zlasti med služabniki in obrtniki (Horden, Purcell 2000: 520). Raziskovanje tematike časti v zgodovinskih raziskavah torej ne gre zamejiti le na višje sloje prebivalstva niti na sredozemski prostor ali njemu bližnja območja. V okviru slovenskega zgodovinopisja je nasta- lo že več prispevkov o časti. S tem vprašanjem so se na primer ukvarjale Darja Mihelič, Eva Holz, Marija Žvanut, Marta Verginella in Dragica Čeč. Novembra 1999 je bila v Kopru v sodelovanju koprskega Znanstvenoraziskovalnega središča, Zgodovinskega društva za južno Primorsko, Po- krajinskega muzeja Koper, Oddelka za zgodovi- no Univerze Ca’ Foscari v Benetkah in Oddelka za pravne študije Univerze v Vidmu organizira- na mednarodna znanstvena konferenca »Čast: identiteta in dvoumnost neformalnega kodeksa (Sredozemlje, 12.‒20. stoletje)« (Mlacovič 1999: 603‒604). Zbornik razprav je izšel naslednjega leta v okviru revije Acta Histriae s tematsko števil- ko, ki jo je uredil Darko Darovec. Prispevki pri- čajo o izredni raznolikosti preučevane tematike. Čast je torej pereča raziskovalna tematika. Pri njenem raziskovanju je potrebno izhajati iz točno določenega kulturega miljeja, vsakdanjega življen- ja, družbenega sloja in drugih vidikov, ki so lahko vplivali na dejanski pomen in vlogo časti v tem prostoru in času. Čast je imela različne pomene in se je tudi izražala na različne načine. Kaže se torej potreba po nadaljnih, najbolje interdisciplinarno zastavljenih raziskavah zgodovine časti. VIRI IN LITERATURA: Albera, D. 2006: Anthropology of the Mediterranean: Between Crisis and Renewal. V: History and Anthropology, let. 17, št. 2, 109‒133. Aslani, S. et al. 2016: Dignity, face and, honor cultures: a study of negotiation strategy and outcomes in three cultures. V: Journal of Organizational Behavior let. 37, št. 8, 1178‒1201. Bono S. 2005: Sulla storia della regione mediterranea. V: Mediterranea ‒ ricerche storiche 2005, let. 2, št. 5, 409‒418. Bono S. 2016: Mediterrano, storie di una idea liquida. V: Mediterranea ‒ ricerche storiche 2016, let. 13, št. 5, 119‒132. 6 Članki IZVESTJE 14 • 2017 Cohen E. S. 1992: Honor and Gender in the Streets of Early Modern Rome. V: Th e Journal of Interdisciplinary History let. 22, št. 4, 597‒617. Cohen T. V. 1998: Th ree Forms of Jeopardy: Honor, Pain, and T ruth-Telling in a Sixteenth- Century Italian Courtroom. V: Th e Sixteenth Century Journal, let. 29, št. 4, 975‒998. Horden P ., Purcell N. 2000: Th e Corrupting Sea. A study of Mediterranean history. Oxford, Malden: Blackwell Publishers. Mlacović D. 1999: Mednarodna znanstvena konferenca »Čast: identiteta in dvoumnost neformalnega kodeksa (Sredozemlje, 12.-20. stoletje)«. V: Zgodovinski časopis, let. 53, št. 4, 603‒604. Nowak A. et al. 2016: Th e Evolutionary Basis of Honor Cultures. Psychological Sciences, 27, št. 1, 12‒24. Pollock L. A. 2007: Honor, Gender, and Reconciliation in Elite Culture. V: Journal of British Studies, 2007, let. 46, št. 1, 3‒29. Sommers T. 2009: Th e two faces of revenge: moral responsability and the culture of honor. V: Biology and Philosophy, 24, št. 1, 35‒50.