rir SLOVENSKA MILA. Ki)?
Odgovorni vrednik: Ani. Jaii^ie,
St. 15. .	V četvertek 14. aprila 1853.	IV. leto.
Fedor in 01 g a.
(Dalje.)
XI.
Dolga je bila pot in strašen mraz. P. Ivajlovič je resnico govoril. Ker so mogli večkrat koj pod milim nebom prenočili, med tem ko so jih od vsih strani vetrovi pihali in volkovi s strašnim tuljenjem zalezovali. Pes jim je neznano veliko pomagal. Večkrat ko so vsi trudni spali, je sam cul in marsikterega volka odpodil, ter spijočp zbudil, da so za njim streljali. Z nenavadno serčnostjo je pa tudi Olga težave dolge poti prenesla. Nikoli ni nič položila, nikoli nič zdihovala, nikoli ni bilo nar manjši besedice nevolje ali obupa iz njenih ust slišati. Ljubezen do brala jo je krepčala in upanje, ga na koncu pola vender najti, jo zmiram z novim pogumom navdaja. Ako sta jo Vazil in Ivajlovič tolažiti hotla, se jima smeja, ter reče: »Ne potrebujem tolažbe; mar nismo vsako uro bližej Fedora*?" Ako jo mraz prevzame, si roke začne dergati, rekoč: »Le po-lerpimo, kmalo bomo pri Fedoru, in tam se bom ogrela." Ako volkovi tulijo, pravi: »Le tulite, ne bote dolgo, pri Fedoru vas bom pozabila." Tako je pri vsih težavah vesela bila in se ni za nobeno reč nič zmenila.
»Resnično, pravi enkrat Ivajlovič, ako bi bil vedil, da boš tako pogumna, in da ti ne bo nič škodvalo, ne bil bi prej toliko besedoval in poti odsvetoval. Zares! ti nas može sramotiš."
»Ni čuda, dragi moj Ivajlovič! odgovori Olga veselo, da je tako. Angeljca imam zmirej na strani, ki me s svojimi krili varuje, in ljubezen do nesrečnega Fedora. Ne verjamete, kako lahko mi je."
Olgo vedno veselo viditi, tudi Vazil in Ivajlovič serčnejši postaneta. Ni ^ čuda, da jim je pot dobro od rok šla, in da so bili vsaki dan bliže konca.
In bila je noč. Mesec je svitlo svetil. Po osneženi planjavi derčijo hitro sani, na kterih so naši popotniki bili. V dalječini naenkrat zagledajo pikico, proti kteri zdaj dirjajo in ki je zmiram veči in veči. Rila je nizka, iz lesa narejena koča, v kakoršnih so pregnani stanovali. V okolici je bilo več tacih viditi. Povsot tema, le iz perve jim je majhna luč nasproti berlela.
»Olga! reče Ivajlovič, poglej tje; tu, kjer luč berli, sim se s Fe-dorom poslovil!«
»Olga glavo^ po koncu vzdigne in hoče pogledali, ali koj se spet nazaj vleže, rekoč: »O Bog jez nič ne vidim. Moje oči so od solz zalile in otemnjene.«
»No! počakaj še nekoliko. Saj zdaj bodi (stanovitna, ker si bila že tako dolgo, jo tolaži Ivajlovič. Tako terdno dekle kakor si ti, se ne bo vender zvidenja ustrašilo."
Stari Vazil jo objame in tolaži. Olga joka solze veselja. Misel, da so na koncu poli, jo vso prevzame, da si ne more več pomagati. Toda hitro jo spet P. Ivajlovič tolaži, ter pravi: Nikar obupati, bodi serčna. Olga. Se ni vse storjeno, nar hujši nas še čaka. Še le na pol smo dognali to reč, imamo pa še Fedora rešili in potem ž njim iti. En sam krik, ali glas zamore čuvaje zbuditi in po nas je. Tedaj, Olga! bodi serčna in stanovitna!"
Olga razumi prijazni opomin, si obriše solze in je na strani Vazila pri miru. Le serce ji tolče, kakor da bi ji počiti hotlo, zastonj si ga je hotla vpokojiti. In naprej zdirjajo konji, liho, kakor da bi jih bil veter nesel. Vse je bilo liho, nihče jih ne sliši. Zdaj P. Ivajlovič konje vstavi 5 obstojijo in on iz voza poskoči.
»Olga! zdaj smo lu. Bodi liho! pravi in jo z voza dene. Vsi trije gredo proti koči, od koder jim je še zmiratn luč berlela. Kmalo so pri nji. Ivajlovič Olgo prizigne, ter jo k oknu dene, rekoč:" Olga! bodi pri miru, ako ti je svoje in bratovo življenje ljubo. Tukej je, skor ga boš vidila, tode za božjo voljo molči, nobenega glasu!"
Olga mu prilerdi. Bila je lako ganjena, da ji sapa zastane in serce v persih raznesli hoče. Zdaj pogleda skozi temne šipe in zagleda Fedora! En zdihljej—lo je bilo vse, kar si je dopustila. — Tu sedi pri s'abi leseni mizi Fedor, glavo na roko naslonjeno, oči pa v berlečo luč vperte. »Oh! kako je bled, revež! zdihne Olga, da jo še komei Ivajlovič sliši." Koliko je vender lerpeti in prestali mogel! Ali zdaj, Vazil in Ivajlovič! ne obotavljajte se dalje — jez moram k njemu, moram ga na serce pritisniti, če ne mi bo počilo."
»Nikar vender še, reče Peter liho. Blizo je čas. Le tiho. Kmalo bo* vse dobro!"
Olgo zdaj spusti, in počas na okno polerka. Fedor sliši lerkanje, in po koncu glavo vzdigne. P. Ivajlovič še enkrat polerka; bliskoma skoči Fedor k oknu in ga odpre.
»Tiho, Fedor! 11111 pošepla Ivajlovič. Jez sim, tvoj prijatel Ivajlovič. Ali si sam morebiti?"
Fedor veselja poskoči. »O Bog! reče glasno, ali mi kej prinašaš novic od Olge, od ljube moje Olge! Pojdite k meni v sobo, dragi moj! Nikogar ni, čuvaj me je pred četertinko ure zapustil in se nocoj to noč ne bo več nazaj vernil. Ne bojte se — nihče nas ne bo dobil.«
»Tedaj če je tako, reče Ivajlovič, mi pa odpri duri. Prinesem ti veliko veliko, več kot si se nadjal!"
Zdaj prime Olgo za roke ter jo bratu, ki je duri odpiral, naproti pelje in predstavi.
»O Fedor, moj preljubi Fedor! veselo vsklikne Olga in se bratu na persi verze. On pa zavzet in poln veselja, umolkne in dolgo spregovoriti ne more. Vazil in Ivajlovič solze veselja točita in si dolge sive brade močila in Boga hvalita, rekoč:
»Večni Bog! naš Gospod! hvala in slava tebi na vse večne čase!!"
O to je bilo veselje po tako dolgi ločitvi! Brat in sestra se eden druzega priserčno poljubujeta in objemata. Od prevelicega veselja nista mogla nič govoriti. Vse, kar sta djala, so bili kralki veseli klici.
Vsaj se je nju goreča želja spolnila! Nič se zdaj nista bala, tudi naj hujšega ne, ker sla zdaj zedinjena in pripravljena eden druzerau težave olajševati. Kako je bilo naenkrat vse spremenjeno! Vsega sla pozabila o tej srečni sniditvi; solze se v očeh in v običji posuše; le veselje in radostni klici so bili iz nju ust slišati.
P. Ivajlovič pak, ki je vse dobro spre v idil in ludi, kako nevarno bi bilo dolgo lako početje, ju opomni, da je dovolj, da je čas na druge reči misliti.
vFedor! Olga! pravi prijazno k njima, zdaj sta že pervo veselje okusila, treba je, da utečemo, in se lako rešimo. Pojta! gremo na sani, veliko pota imamo še lo noč storiti. Nobenega odlašanja. Čas je drag!«
Fedor jih zavzet in žalosten pogleduje. »Kaj mar me hočete zapustili ?»
»Ne, ne«, pravi Olgo, »boš z nami šel. Zalo smo prišli. Nikdar več ne bomo ločeni.«
• »Kaj '? bežati"? zdaj koj"? praša začudjeno Fedor
,?Toda povejte mi —
»Nič več, nič! Tiho, Fedor! mu Ivajlovič v besedo seže.
»Na saneh imamo dosti časa se pogovarjali. Alo ber!«
Fedor je kakor oderven. Nič ni vedil, kam in kako. »Na, pelji ga, Vazil! mu reče Ivajlovič. Jez bom še luč ugasil in duri zaklenil, da nas koj ne zapazijo in da dalje moremo. Hitro, hitro! Berž ju Vazil vun pelje k sanem, ki jih je dozdej zvesti Sultan pred napadom varval. Naglo so vsi na saneh, vsak na svojem mestu. Kmalo ludi Ivajlovič prileti, se vsede, o berne, požene in pravi: »Zdaj smo storili, kar nam je bilo mogoče. Vse drugo Bogu prepustimo! Čez nekaj časa, ko i i bilo več koč viditi, pravi spet." »Zdaj se ponienkvajte in ukajte. Nikogar ni, da bi nas slišal, razun nebeškega Očeta!«
Olga in Fedor si pripovedujeta vzajemno, kar se jima je v tem "brilkoslipolnem času prigodilo. Vazil pa in IVter ju z začudenjem poslušata in zdaj Fedoru, zdaj Olgi pomagujeta, lako da jim ni bilo kar nič dolgočasno.
»Da, da, reče veselo Ivajlovič, Fedoru, ki se je zdaj tako srečnega čutil," kaj ne, la vožnja je \sa drugači mem zadnje, ko sva iz Moskve proti Sibirii šla! Kako je bil takrat žalosten in poparjen. Olga! Silo sim imel ž njim. Fedor! povej vender, zakaj da si bil nocoj lo noč brez čuvaja '? Ze sini bil na boj pripravljen in kej previden, da bi nas ne bil pred časom zapazil. In Oigi, kako ji je bilo hudo, ko le je spet pri oknu zagledala.«
Fedor jim zdaj razjasni vzrok, zakaj da je čuvaj odšel. Poglavar tistega mesta namreč je veliko pojedinjo napravii in vse svoje čuvaje in služabnike povabil
»Prav, prav za nas, reče Peter, da bi jih le še kakih 5 ur ne bilo, smo že dobri in gotovi brez vsega napada. Hi! hi! hi! le naprej! le tecite, sej ste po dnevu počivali!
Konji pa, kakor bi bili njih vodnika glas razumeli, bliskoma zdir-jajo, tako da so že v solčnem izhodu neznano daleč prišli, da se begune ni bilo treba več bali. Naenkrat jo zdaj Peter proti hosti oberne, zaktero so neko bajto zagledali.
»Tukej si bomo odpočili, da spet noč pride, pravi Ivajlovič. Treba je nam in konjem počitka. Tudi smo tu lahko brez vse skerbi.«
Bajta je bila že stara in zapuščena. Bil je morebiti nekdaj kak pregnan tu, po smerti pa ni bila nikomur več v čislih, tedaj je tako ostala. Med tem ko Ivajlovič spreže in jih pod streho dene, gredo Vazil, Olga, in Fedor v bajto, ki je bila zares revna in brez vsega orodja.
»Ne bodite v skerbeh, jim reče Peter, ki je njih misli vganil. Kmalo jo peč lahko naredimo, da bo v nji prebivati."
To zrekši gre berž okna in špranje s kožuhovno in snegom zade-Iovat. To storivši gre vun, si napravi derv, naredi potem ogenj, da se je kmalo gorkota zbirati začela.
»Vidva, Fedor in Olga, zdaj zaspita; jez pa Vazil bova zaporedoma, vsaki nekaj časa čula, da nas kdo ne zaleze. Zakaj sovražnikov se nam ne bo manjkalo. Bodita le mirna. Ivajlovič ni bil zastonj že tolikral v Sibirii, preveč so mu pota in kraji znani, da li zaiti mogli. Le spila brez skerbi, ljuba moja!«
Fedor in Olga še nekoliko šeptata; kmalo pa vsa trudna zaspita. Vazil ju še s kožuhovno zadela, in kmalo tudi sam zaspi, ker je pervi Ivajlovič stražo prevzel. Ko odmejeni čas preteče, pokliče stražar Vazila, mu priporoči na ogenj paziti, se potem sam zraven ognja vleže in sladko zaspi. Še le ko je sobice za gore šlo, ga pokliče Vazii. Hitro napravita nekaj jedila in pokličeta še Fedora in Olgo.
»Vstane se, čas je, jima Peter reče. Pojta berž jest iti pit, in potem hitro spel na sani!"
Naglo se vsi pri jedilu znajdejo, in še ni pol ure preteklo, že so konji dirjali po nezmerni planjavi in dirjajo tako dolgo, da spet jutro napoči. Ivajlovič je zmiraj za kak kot vedil, v kterem so bili celi dan varni. Tudi njegovo obličje je bilo vedno jasniši, kolikor so bili delj od Sibirskih meja.
»Zdaj smo dobri, pravi enega dne zjutrej Ivajlovič, ko se spel takemu skrivnemu ležišču bližajo. Ni se nam treba več bali, ker smo že tako deleč od Sibirske meje, da nas ne morejo za begunce imeti. Celih 24 ur hočemo tu biti in konjem dobro jesli dati. Uboga žival je veliko terpela."
Fedor bi bil sicer rad imel, da bi se bili naprej peljali, da bi bili skorej zunej sibirskih, pa tudi ruskih mej. Ker je pa vidil, da ima Ivajlovič prav, posebno zastran konj, ni hotel svojih misel na znanje dali. Tudi ni hotel Olgi počitka kratiti.
Drugo jutro še le, ko so se vsi dobro naspali, najedli in pokrepča-li, in ko je že sobice pobeljene planjave pomalovalo, napreže Ivajlovič konje, veli svojim se vsesli, in ko so vsi na saneh, požene, iu pravi: »Zdaj, ljubi moji! smo lahko brez vse skerbi, čudno bi bilo vender, ko bi nas zasačili. V dveh dneh smo v Petrogradu, odtod nam bo kej lahko, po barki se kam drugot prepeljati. Zima je že tako pri koncu, v nekoliko dneh bo spet vse živo na morji. Do tistega časa smo lahko spet pri ribču skriti, ki nas bo prav z veseljem sprejel. Tedaj le serčni bodite; konec terpljenja se bliža, kmalo bomo prosti, in srečni.«
Tako je Ivajlovič govoril. Vsi so potolaženi in mu radi verjamejo, ker so se še vse njegove prerokbe spolnile. Ali Ivajlovič se je ravno zdaj, tako blizo konca, zmotil, zakaj nar hujši nevarnost jim je protila.
(Dalje sledi.)
- 117 -Slovenska slovstvena zgodovina.
(Dalje.)
Podučevavci vere Kristusove so slovanski jezik le za silo znali; Slovani pa željni zveličavno vero na stalni podlagi spoznali, so prosili po poslancih greškega cara Mihaela 111. v Carigradu: naj li jim, ker se velika množica učenih Grekov in Slovanov lamkej znajde, krepkih in slovanskega jezika umečih mož poslal, ki bi učili narod pravega Boga spoznavati. Car skliče svoje svelvavce in jih seznani s potrebo in prošnjo slovanskega rodu. Ti mu imenujejo brata Cirila in Metodja, ki slu bila iz Soluna (Thes>alnnichi) sina Leona, imenitnega moža, znana učena modrijana, popolnoma zmožna v obeh jezicih, v gerškem in slovenskem. Bratoma se naznani prošnja slovanskega naroda, in precej sta v njo dovolila. Mašnika posvečena, sta se podala razširjal večno luč po slavens-kih krajih in cepit venike ter jih spreminjat v plodne torte. Da bi pa za-mogla svojo čedo dobro voditi in jo zučili kerščanstva, je bilo treba knjig. Alj narodu je manjkalo še pravopisa; berž ga je skoval Ciril, in po njem se še dandanašnje imenuje ciril.ski pravopis.
Preden pa od obeh teh slovečih sv. mož kej v< č zaslišimo, naj nam bo dovoljeno, v kratkem njun življenjopis podali.
Sveti Ciril se je imenoval poprej Konstantin in je bil znamenitega rodu naj mlajši sedmih sinov. Rojen je bil v letu 827 po Kristusovem rojstvu v Solunu. Jedva (komaj) sedem let star, ga je že njegov oče za znanosti odločil. Po očetovi smerti ga je poklical Logotet Teoksit v Carigrad, kjer je na carskem dvoru živel in se še mladeneč z odstavljenim očakom (patriarhom) Ivanom okoli leta 843 in pozneje prepiral. Teoksit ga je oženili mislil, ali Ciril se je temu ustavil in je v duhovski stan stopil. V 24. letu je bil s poslancem Georgjem k saracengkemu knezu Amermanu v Meliteno poslan, čez šest let na to pa od cesarja Mihaela s poslanstvom k Koz arom. In kmalo potem ga je ravno ta cesar Mihael in Cezar Barda z njegovim bratom Metodjem na prošnjo Slovanov v slavenske kraje spustil. Cez malo časa ga papež v Rim pozove, kamor je v letu 868 prišel, tamkej zbolel, v konci tega leta 24. ali 25. decembra redovnik postal, in 14. februarja 869. leta, 42 let star umeri in šel v boljši življenje.
Sveti Metodi, starji Konštanlinov bral, je bil začetnik uterjenega pravoverstva v slovanskem kraji. Na to je postal menih na Olimpu in v Carigradu in je bil okoli 861, ali 862. leta pri Borisu, knezu Bulgarie, ki je že takrat kerščanstvu nagnjen bil. Metodi je spremljal svojega brala povsod na potvanji po slovanskih krajih in je ludi Cirila v Rim spremil. V letu 869 ga je Kocel, knez Panonie iz Rima nazaj poklical, in potem zopet tje pozvan, je bil okoli leta 870 v panonskega škofa posvečen. Že škofa ga je solnograški nadškof in njegov zbor obsodi', in pol tretje leto so ga imeli na nemškem zaperlega v ječi od leta 872 — 874 (tako jija-farik). Se !e ko so ga Moravljani z ječe tir j ali, ga je papež osvobodil in Za nadškofa na Moravskem postavil. V letu 878 so ga zopet v Rimu založili, kamor je leto potem poklican, za opravičenega spoznan, in od papeža varvan bil (880). Potlej je med letom 880 - 884 od cara Bazilja
V Carigrad pozvan, potval v mesto. 2. julja 884 je cerkev v Bernu po svečil in 6. aprila potem v letu 885 svojo lepo dušo Gospodu izročil.
Sveti Ciril je, kakor smo že prej rekli, nov čerkopis znajdel, ki se po njem cirilski imenuje in ki se še dandanašnje pri naših bratih Rusih, Serbih, Rulgarih in v obrednih (lilurgijskih) staroslovanskih knjigah najde.
Opomogel si je večidel z greškim pravopisom. Ker pa greški jezik več glasnikov nima, ki jih slovanski rabi, je Ciril, da bi njegove pismen-ke potrebam slavenskega jezika popolnoma zadostile, za različne glase nove in drugačne čerke znašel. Uravnal jih je prav po izreki, in zato je Cirilov pravopis omnibus numeris absolulum (kar pa Kopitar ni dal veljati D. W. Jahrbucher 17. Rd. v. 1822), to je popolnoma, kakor je učeni Dobrovski rekel. Ciril je natanko zaznamval polglasnik; visoki in globoki e iz greškega ni mogel povzeli, ker se je takrat kakor i, kot ga še dandanašnji Greki izrekujejo, zgovarjal. Tudi za sičnike (Zischer), ki jih greško, nima, je lastne znamnja znašel.
Številke so pisali Slovani po greškem načinu s pismenkami a — i, b = 2, v = 3 i t. d.; i = 10, k = 20, I = 30 i. I rt.; r = 100, s = 200 i. t. d. Stotine so se z verha z neko čerto, tilla zvano, za-znamnjevale. Te številke se dobe v vsih staroslovanskih spisih, ker so zložniši kakor latinske; vender tolikanj zložne niso, kakor so arabske in so teže pošlevati. Arabske namreč so bile še le loOlet pozneje v Europi znane. Papež Silvester II. ki je bil učenec Kordovskega učiiišča, in je potval po vzhodnjih krajih jih je vpeljal za rabo v Europi. <5ez 200 let potem so sploh navadne postale.
Slovani so že sicer pred Cirilom pisali, toda ne lako vpravno ali razločno, s kipnimi čerkami. Zato se pravi pisati schreiben in inahleu, n. pr. pisana hiša; tedaj rusovsko živopisec Mahler.. Sostavki od ptujih misionarjev, so se ohranili iz 8. stoletja, kakor dve izpovedne slovesi; ena svetopisemska razlaga (homilia) škofa Abrahama *), je še do nas prišla, ki je pa malo mlajši od pervih sloves, namreč iz 10. veka.
Ciril je prestavil (tako g. Metelko) v slavensko nekoliko sv. pisma, 5 bukev Mojzesovih, psalme kazatelja, (pridigarja) bukve modrosti, evangelje, apostolske zgodbe in nekoliko listo v. Rokopisi so se sicer po-gubili, prestave v prepisvah pak so se še obvarvale. Obredne bukve, kakor masne, breviar, so bile slavenske. Kako so bili Slaveni navdušeni, kako so se radovali viditi, da se služba božja v domačem, narodnem jezikui opravlja! Narod je vriskal; njegov sveti vrisk, slavice (hymni) naj slajši kadilo Kralju nebes in zemlje in poveličanje Cirila je donelo čez slavenske pokrajne k sosednjim Nemcem. Zbudili so slaveči glasovi kačo zavidnosti v nemških nadškofih, posebno pri Solnograškem nadškofu Vi-hingu. Kako svedočivno je pač to znamnje, kolikanj mu je bila resnična spreobernitev slovanskega naroda na serci; razvidi se, da je sama slavo-hlepnost moža v verigah deržala kakor povoj otroka. Razserjen je bil, ker se ni mogla spreobernitev Slovanov trujenju njegovih duhovnikov pripisati; kmalo sta bila oba sveta brata Ciril in Metodi »krivoverca« razglašena in v Rimu zavoljo njunih prenaredb založena. Poklicana v Rim v odpravo hudega natolcevanja, sta svetnika tako dobro odgovarjala, da
*) Karantanski odlomki Fragmenta carantana so čisto slovenski. Prepisali so se v 10. stoletji, in prepisi prineseni iz Frajzingna, so se v Monakovem našli (leta 1807 glej Dobrovskitovo Slovansko), kjer So se zdaj.
ju je papež Ivan VIII. očitno pohvalil, in njune pismenke v lastnem pismu' za rabo poterdil (Lilleras slovenicas jure laudamus). Papež je potem Metodja posvetil v panonskega nadškofa; mlajši brat pa, holehni Ciril, se je, kakor smo prej rekli, v samostan podal, kjer mu je kmalo smert nebesa odklenila, in mu večno slovečega spomina pri Slovanih nikakor ni poderla.
Papežev pohvaljni razpis pa ni udušil čerta zoper sveta moža. Vstalo je preganjanje, kega je Vihing vodil, hudo po naših krajinah zoper slovanske duhovnike, in mnogo jih je zdihvalo vklenjenih po ječah slovanskih oznanovavcev svete vere. Med njimi vidimo, kakor smo že prej povedali Metodja samega v tamnici pol tretje leto in zakaj sedeti? Zato ker je s Slovani po slavensko Boga molil in božjo službo v jeziku naroda opravljal. Toda vse to se je le skrivaj godilo, papež ni od tega ničesar vedil; ker protivniki slavenskega obreda (lilurgije) so se bali zavoljo papeževega razpisa preganjanje zoper slavenske duhovske vzdigniti. Podpihovali so vladajoče kneze, da bi skorenoma zaterli slavenski obred, ker se sami niso upali; in lo se je tudi žalibože le vse prehitro zgodilo.
Ob času preganjanja je bežalo veliko duhovnov na Rusovsko, ali pa v Bulgario, kjer se je do danes ohranil zanešeni slavenski obred. Mnogo knjig so sabo vzeli, ker marni možje so jih dokaj in z velikim trudom prepisali Več svetopisemskih razlag, in pisma sv. Ivana Zlatousta so bile v izverstnem jezici prestavljene. Večji del leh dragocenih slov-stevnih zakladov se shranjuje na gori »Atos« (svela gora, inonte santo,) v Macedonii *).
Gora Atos je pololok, 6 — 7 milj dolg, 3—4 milje širok okraj, po pravici meniška deržava. Na njej se znajde 500 samostanov, se ve, da SO eni večidel le kočice in posamezne,izbe, 20 pa je velicih, ki so razun samostana tudi močne terdnjave. Časti vredni rusovski profesor Viktor Grigorovič iz Kazana, ki je več mescev tainkej bil, veliko prepisal, in celo ene evangeljske bukve sabo prinesel, je takole gora Atos popisal;
Sveta gora je deržava sama zase, nikomur podložna, ki plačuje samo sultanu majhen davek (vsak menih nanireč plača za svojo osebo 200 piastrov ali 20 gld. sreb. den.) Število menihov je neki bilo v časih 6000. Ti samostani so pa tudi neznano bogati. Imajo posestva po Mol-davi, Vlahii, Bulgarii in clo po Rusovskem. Menihi se pa razdele v dva različna reda, v sobivališčarje (cenobijarje) namreč, ki samo živež v samostanu dobivajo in nič lastnega nimajo, in v proste tedaj nepodložne meni-#he. Ti menihi stanujejo v poredovnih samostanih, kamor se radi podajajo postarani, bogati vojvodje, knezi, skerbni za svoj dušni blagor. Kadar berš odmerjo, podedva samostan zapuščeno premoženje, čez ktero o življenji sami gospodujejo. Od tod se pa tudi lahko povzame brezštevilna samostanska premožnost. K temu pa še dajo veliko milodari romarjev, tako da se neznano bogastvo v te človeške zapertije nanaša.
Na ta samostanski okraj pa zamorejo in smejo Ie romarji moškega spola dohajati, ženskemu ni dovoljen vhod, kakor tudi živali ženskega spola ne. Tako na priliko se lahko na konji k samostanu jezdi, na kobili pa ne. — Menihi prav ostro žive. Nikoli ne pokušajo mesa, ne rib, ne jajic, ne masla, same zelišča so njih živež; sočivje in naj slajši sad-
*) glej! Slawieebe Bibliothek sj>, dr, Miklošič,
je in olive, ki rastejo po njihovih vertih jim hrano dajejo. Le pb neklerih časih jedo ribe, pa še tacaš le s privoljenjem. Pri tej pičli, slabotni hrani pa vender dosežejo nekteri menihi visoko starost. Opraviti imajo vedno veliko, pečajo se s kmetijo, nmetnijami; posebno prodajo izurjeni kiparji svoje izdelke po visoki ceni romarjem. Kar pridobe sobivališčarji, je lastnina samostanova, prosti pa devljejo zaslužek v svojo hranilnico.
Tu tedaj se dobi prav veliko slavenskih knjig in rokopisov; pa zdajci bi se vprašanje stavilo, zakaj se iskreni Slovani tjekaj ne podajo?
Pol je težaven in nevaren, popotnik je prisiljen jezditi ali pa peš iti, in pod milim nebom prenočevati. Tjekaj pridši se mora živili od so-čivja, kar marsikterega neizrečeno težko stane, in potem se še jedva (komaj) dovoljenje zadobi, rokopise prepisovati. Ker jih je že veliko odnesenih bilo, so menihi nezaupljivi postali, in v veliko srečo si zarnore šteti, komur se je privoljenje podelilo, da si sme kaj prepisali. In zadnjič, če je že tudi dovoljena prepisatev, kakošna težavnost je ž njo združena! Ni ne klopi, ne miz; prepisavec mora, enako navajenemu samostanarju, na golih tleh sede pismo prepisovali, ter ga na koleno naslanjali. Profesor Grigorovič si je pa vender nekoliko opomogel, ter si iz desk zbil mizo za potrebo.	"	(Dalje sledi.)
Klovslieni glasnik.
Keršanski mladenS ali ogledalo pobožnega Živlenja za mladost.— Pod tirn naslovom je pri našem knjigarju J. Leonu sopet nova našej mladini prav primerna in koristna knjižica na svitlo prišla, ki mnogo lepih navkov in resničnih izgledov zapopada. Gotovo se bo vsim bravcom prav prikupila. Posebno jo priporočujemo za šolska darila v ljudskih šolah. Natis je čist in razločen. Šteje 142 strani in velja mehko vezana 16 kr. sr.—
Te dni pridejo v Ce^ cu tudi na svitlo sledeče bukve: Divji Hunci pred mestom Meziborom, podučna in kratkočasna zgodovinska povest; dalej 3. del: Zgodovinskega katekizma.—Družtvo sv. Mohora razpošlje tudi v kratkem: Domače ogovore od Kaffola; podučno povest: Božidar in rajtingo in imenik oaslitih društveniitov za preteklo leto. Verh tega se je ravno tiskati jela po celej Europi znana povest: Bajta strica Tomaža ali živlenje zamoreov v Ameriki. Po nasvetu več domorodeov damo to povest v posebnej knjigi tiskati, ktera bo s prav lepimi podobami okinčana, v kratkem beli dan zagledala. — Dalej se za društvo tudi tiska: Zgodovina stare zaveze z mnogimi podobami ozaljšana. — Iz tega oglasa se bodo domorodci prepričali, da se v Celovcu na vso moč za slovenščino dela.
Različne drobtluee.
* Slavna jermenska tiskarnica na Dunaju je sklenila, v spomin srečne otetbe Nj. ap c. k. Veličanstva prekrasen album izdati, ki bo z mnogimi slikami okinčan in pesme v vsili jezikih naše carevine zapopadel, ki bojo neizmerno veselje narodov o srečnej otetbi premiloslljivega cesarja prepevale. Gotovo bomo tudi v našem slovenskem jeziku več pesmotvorov notri brali. Cena tej čes 30 pol debelej knjigi bo 10 gld. sr. Čisti donesek je za zidanje nove Dunajske cerkve odločen.
Pridjana je 3. polpola zgod. spisa prof. Terstenjaka.
Natisnil Ferd. žl. Kteinmajr v Celovcu,