Posamezni izvod 40 grošev, mesečna naročnina 2 šilinga V. b. o. letnik Vil. CELOVEC, ČETRTEK, 22. MAJ 1952 Zaradi praznika je izšla ta teden samo ena številka ..Slovenskega vestnika" ŠTEV. 35 (495) Ko se je zdanilo, je obetala jutranja zarja 1 in krasen dan. Že v zgodnjih jutranjih urah bilo okoli celovškega Mestnega gledališča navadno živahno. Delavci in tehnično osob-SNG je pripravljalo scenarijo in tudi oder pevski koncert je zrasel hitro v kratkih ah, da se je lahko še vršila generalka pevcev, so se prvič znašli v skupnem zboru in šteli ipno okoli 200 oseb. Pred gledališčem pa je čakala nestrpno neugledna množica obiskovalcev, ki so prišli vseh krajev naše Slovenske Koroške — od iberka do Zahomca, od vasi ob vznožju Kara-nk do visokih Kostanj. Med odličnimi gosti prireditvi prisostvoval legacijski svetnik 'tja Vošnjak s člani Urada za zvezo FLRJ v 'lovcu soproga deželnega glavarja ga. Ana edenig, celovški župan g. Graf, kulturni re- Ob zaključku Krajnskih komedijantov sc predsednik SPZ na odprti sceni zahvaljuje avtorju dr. Bratku Kreftu in ljubljanski drami za gostovanje GOSTOVANJE LJUBLJANSKE DRAME nepozabno doživetje za naše ljudstvo Že več tednov pred veličastno nedeljsko prireditvijo se je čulo po naših vaseh: Slovensko narodno gledališče bo gostovalo v Celovcu! Tedne in mesece so že vadili pevski zbori slovenskih prosvetnih društev narodne pesmi, ki naj bi izpolnile program pevskega koncerta v celovškem Mestnem gledališču. Zborovodje in pevci so prinašali v ta namen velike in vsega spoštovanja vredne žrtve. Kljub obilnemu delu na polju, ki ga je nakopičila pozna pomlad, so vedno spet našli čas, da so se zbrali, čeprav izmučeni, ob večernih in nedeljskih Urah in se urili v petju, da bi čim bolj ubrano zadonela naša pesem. S to žrtvijo niso štedili ne na Radišah, ne v Bilčovsu, ne v Hodišah in ne v Kotmari vesi, ne v Borovljah in ne na Brnci, ne v Št. Janžu v Rožu in ne v Št. Vidu v Podjuni, tudi ne v Pliberku — vsepovsod, kjer pojo slovenska grla v zboru naše pesmi, je bilo živahno v zadnjih tednih in le-ta požrtovalnost nesebičnih ljudskih prosvetašev je zagotovila uspeh, ki je razveseljil vse naše ljudstvo. Končno je prišel težko pričakovani dan. Na predvečer so se pripeljali igralci Slovenskega Narodnega gledališča iz Ljubljane, da nam gostujejo s krasno slovensko veseloigro Bratka Krefta ..Krajnski komedijanti'*. Pripeljali so se z lastnimi omnibusi preko Jezerskega, kjer jih je sprejela na meji delegacija Slovenske prosvetne zveze s predsednikom tov. dr. Francijem Zwittrom na čelu. Med gosti iz Ljubljane sta bila tudi avtor komedije ..Kranjski komedi-janti“, slovenski pisatelj dr. Bratko Kreft in direktor Drame SNG Slavko Jan. — Po končanih formalnostih na meji je šla vožnja v Celovec na željo igralcev preko Velikovca, kjer so Položili pri spomeniku padlim partizanom venec in se je v imenu slovenskih kulturnih delavcev direktor ljubljanske Drame Slavko Jan Poklonil spominu njihove žrtve. Po večerji v Celovcu so se podali igralci v Hodiše in Log, kjer sta jih sprejeli gostilna Pri mostu in gostoljubna Černičeva hiša. ferent celovške občine mestni svetnik dr. Hol-zer, ravnatelj deželnega muzeja dvorni svetnik dr. Moro in drugi. Gospod deželni glavar VVedenig sam se je vsled službene odsotnosti oprostil. Celo iz daljnega Dunaja je prispel zastopnik bratov Cehov, deželni poslanec, občinski svetnik mesta Dunaja, g. Jožef Jirava, iz Kanalske doline v Italiji pa g. dr. Dolhar. Veliko je bilo število vseh tistih, ki so zastonj iskali vstopnice, ki so bile razprodane do zad- njega sedeža. Niti stojišča niso mogli doseči vsi, ki so želeli vstopa. Zastor se je dvignil Po polurni zamudi se je pričela slavnostna prireditev s pozdravnim govorom predsednika SPZ tov. dr. Francija Zsvittra, ki je dejal: Ko svečano obhajamo spomin desetletnice nasilne izselitve več sto naših družin in vključitve tudi našega koroškega slovenskega ljud- Naš pozdrav maršalu Titu za 60. rojstni dan IjHRtf kakor vsako leto, sc je tudi letos na jugoslo- »- v v ansko-avstrijski meji med Dravogradom in HHHSHNk' * Tjjg Labudom vključila slovenska koroška mladina HHHL,. c /Jjm ' v štafeto, ki nosi čestitke in pozdrave iz vseli ,ril _ tfmŠP krajev gora in dolin Jugoslavije maršalu Titu za njegov 60. rojstni dan. Ko sta zastopnika Zveze slovenske mladine na mejni črti preda-jala štafetno palico jugoslovanskim športnikom, da jo poneso dalje proti Ljubljani in Be-ogradil je v obojestranskih nagovorili bila na- Hpajfjfl' ' J® ' ^ ^ glašena tesna povezanost med brati tu in on- . . :. stran meje ter poleg pozdravnega pisma IV SH&hBOHI , , ,v mokr.itic ne (rotite delovnega ljudstva tudi ust- I meno izročene linjiskrencj-e čestitke tovarišu ! • Titu. Predano pismo, ki ga je vsebovala Sta- DH letna palica, ima naslednjo vsebino: . : V:'.: ; ' ■■■hhbhhhhhh Koroški Slovenci, ki se čutimo neločljivo povezane s celoto slovenskega naroda, Vam pošiljamo ob Vašem življenjskem jubileju, ko praznujete 60-lctnico svojega rojstva, najiskrenejše čestitke in pozdrave. Zavedamo se, da na čelu vseh jugoslovanskih narodov s svojo odločnostjo in neomajno borbo za neodvisnost, enako pravnost in miroljubno sodelovanje med narodi najbolj učinkovito krepite tudi naše napore za dosego pravic našega ljudstva, ki hoče živeti enakopravno in v dobrih od nosih z narodom, s katerim živimo drug poleg drugega. Zato Vam želimo trdnega zdravja in mnogo nadaljnjih uspehov pri graditvi nove socialistične Jugoslavije, pri obrambi ujene neodvisnosti in pri prizadevanju za resnično demokratično sodelovnnje vseh narodov v'popolni enakopravnosti in s tem za mir v svetu. Da bo osebno izročil pozdrave in čestitke koroških Slovencev maršalu Titu, se je predsednik Zveze slovenske mladine odpeljal preko Ljubljane v Beograd. Tam bo od tekačev jugoslovanskih športnih or ganizacij zopet prevzel koroško štafetno palico in jo prinesel do maršala Tita na predvečer njegovega rojstnega dneva. stva v Narodno osvobodilno borbo vsega slovenskega naroda, naš spomin naj ne bo grenka in temna misel trpljenja in maščevanja, temveč plemenita svetla misel miru, sprave in bratstva med narodi. Zato spomina desetletnice naše izselitve in začetka naše oborožene vstaje ne moremo lepše in bolj dostojno obhajati, kakor da pokažemo našo pesem, — listo prelepo koroško na-j rodno pesem, ki smo jo ljubeče in skrbno go-| jili tudi v pregnanstvu, da je kot tolažnica v j trpljenju še lepše zaživela v naših srcih in še j bolj mogočno prikipcla iz naših grl; da poka-l žemo tisto našo pesem, ki je spremljala tudi j naše borce na njihovi junaški poti, da jc potem borbena in junaška postala huditeljicn in glasnica lepših, svetlejših dni! In ne moremo obhajati desetletnice črnih dni bolj zgovorno, kakor da manifestiramo pred vsem svetom zavest naše kulturne in duhovne enotnosti s celotnim slovenskim narodom, ki je bil z nami vred ponižan in razžaljen, z nami vred na smrt obsojen, in ki se je zato z nami vred uprl nasilju —t- enoten in združen: cel narod — partizan! Zato s tem večjim veseljem in hvaležnim navdušenjem pozdravljamo v naši sredi najvišjega kulturnega predstavnika slovenske države — Slovensko narodno gledališče, ki nam bo s svojo predstavo ..Krajnskih komedijantov", 'oživelo, kakor pravi avtor in režiser dr. Bratko Kreft, ki ga prav tako pozdravljamo v naši sredi sam: „tiste svetle podobe iz našega pieporoda, ki so s tako veliko ljubeznijo in gorečo vero verovali v svoje delo in v svoj narod. Njihova ljubezen do slovenskega jezika je bila brezmejna. Tudi oni so, kakor ini, živeli v burnih časih, da jim prav gotovo velikokrat ni bilo lahko pri srcu, toda tista velika vera in zaupanje v bodočnost, v lastno moč in v svoj narod ter samozavest so jih priganjali k delu, s katerim so naše ljudstvo obujali k novemu iu večjemu življenju, kakor ga je mogel živeti vsaj kulturno pred njihovim nastopom v naši zgodovini." Naj nam današnja prireditev, naj nam predvsem ta sijajna igra ljubezni do slovenskega rodu ob desetletnici temnih, strašnih dni posreduje veliko spoznanje, ki je obšlo barona Zoisa: da se splača za slovenstvo živeti, delati in umreti! Prav desetletnica spomina najtežjih dni pa naj bo tudi manifestacija naše visoke kulture narodu-sosedu v plemeniti službi medsebojnega spoznavanja in zbližanja ter krepitve trajnih dobro-sosedskih odnosov! GOSTOVANJE LJUBLJANSKE DRAME Naša pesem je zadonela Nato se je pričel pevski koncert z nastopom združenih moških zborov pod vodstvom centralnega pevovodje Zdravka Hartmana. Ko je zadonela prva pesem — „Nmav čez jizaro", se je pogreznila dvorana v globoko tišino in tisoč src je prisluhnilo otožni melodiji, ki izraža ljubezen do naše rodne zemlje in so jo peli v daljni tujini trpini-izseljenci s solzami v očeh. Še pet pesmi je sledilo tej prvi in izzvalo burno odobravanje številnega občinstva. Pod vodstvom dirigenta in komponista Radovana Gobca, ki mu priznavajo z vso hvaležnostjo vsi pevci in zborovodje največje zasluge za veliki uspeh nedeljskega koncerta, je zapel v tenki ubranosti združeni mešani zbor šest znanih narodnih pesmi, ki so bile zapete s tako polno dušo in s tako velikim pevskim zanosom, da se občinstvo ni moglo dovolj načuditi sposobnosti domačih pevcev. Z vso predanostjo so se zaupali pevci svojemu mojstru in sledili vsaki njegovi kretnji s tako rahlim posluhom, da se je izlila pesem iz njihovih grl ko iz brona v dvorano. Tudi tem potom naj bo izrečena tov. Radovanu Gobcu za ves njegov nasebečni trud naša najbolj iskrena zahvala. Vse prekratko je trajal ta pevski koncert, ki je bil pač zaradi časovnih razmer skrajšan na polovico predvidenega programa. Njegov uspeh in dolge ovacije občinstva, ki so sledile vsaki posamezni pesmi, pa nedvoumno pričajo o tem, da si naše ljudstvo globoko želi svoje pesmi in pevskih koncertov svojih domačih zborov, ki bodo morali tej želji našega ljudstva še večkrat ustreči. .»Krajnski komedijanti” na odru upodobil g. Peček ter dekan Jurij Japelj — poznamo ga kot vnetega slovenskega prevajul-ca —, ki mu je dal pristno življenjsko obliko Pavel Kovič. Linhartova junaka iz njegove druge veseloigre: Matiček in Micka, nastopata v „Krajnskih komedijantih" kot služabnika barona Zoisa. Pristen slovenski Figaro v vsej svoji kmečkopreprosti zvitosti in trdobučnosti in kljub vdani uslužnosti le človeško dostojanstven se nam predstavi Matiček v osebi Staneta Levarja. Micko pa v prav taki originalnosti in prostodušni naivnosti igra Ančka Levarjeva. Vse izborno igranje ansambla pa je ustvarilo v ubranem medsebojnem kontaktu tisto neob-hodno potrebno skupno harmonijo, ki daje igri in odrskemu dogajanju videz naravne realnosti in je tudi izraz resnične odrske kulture in umetnosti. Hvaležni smo se poslovili od dragih gostov Originalnost komedije od besede do dejanja je zadivila vse občinstvo in potrdila v hvaležnih ovacijah priznanje avtorju in igralcem naše slovenske kulturne predstavnice. Žal, da imamo koroški Slovenci tako redko priložnost sprejeti jo v naši sredi. Rože, ki so jih poklonile igralcem in Slovenskemu Narodnemu gledališču v priznanje SPZ in druge slovensko narodne organizacije, so bile le skromen izraz globoke hvaležnosti, ki so jo občutili vsi na prireditvi navzoči do svojih dragih gostov, katerih obisk pri nas nam bo ostal v vedno trajnem lepem spominu. Slovenska prosvetna zveza je izročila Slovenskemu Narodnemu gledališču v spomin na njegovo gostovanje lovorjev venec s posvetilom na desetletnico izselitve in predsednik SPZ dr. Franci Zvvitter se je pri predaji venca v kratkih besedah še enkrat iskreno zahvalil SNG za njegov obisk, ki nas je tako bogato obdaril. Avtor komedije ..Krajnski komedijanti" in njen režiser dr. Bratko Krelt pa jc v svojih zaključnih besedah poudaril tesno povezanost slovenskega naroda s svojimi brati na Koroškem in dejal, da je gostovanje ,,Krajnskih komedijantov", ki prikazujejo stvarjenje prvega slovenskega pisatelja Antona Tomaža Linharta, v deželi, ki je dala prav tako enega prvih slovenskih odrskih pisateljev, Andreja Šusterja-Dra-bosnjaka, prav poseben izraz te tesne duševne in kulturne povezave, ki dokazuje celoto slovenskega naroda tu in onstran meja. Težko smo se ločili od naših dragih gostov, ki so se poslovili od nas v večernih urah in odšli po obisku starega slovenskega središča na Gosposvetskem polju spot v svojo domovino. Spotoma so se ustavili še v Železni Kapli, kjer so počastili spomin naših na tamoš-njem pokopališču pokopanih žrtev fašizma, na grob Franca Pasterka-Lenarta pa so položili vse cvetje, ki so ga bili sprejeli v Celovcu. Jugoslovanska in avstrijska industrija se dopolnjujeta Takoj po pevskem koncertu se je pričela predstava naših ljubljanskih gostov ..Krajnski komedijanti". Presadila nas je nazaj v čas, ki je minul že pred Prešernom, v čas prvega slovenskega odrskega ustvarjanja v dobi Atona Tomaža Linharta, prvega slovenskega pisate-Ija-dramatika in njegovega kroga z vnetim rodoljubom in podpornikom slovenskega kulturnega stvarjanja te dobe baronom Žigo Zoisom na čelu. Ko se je razgrnil zastor, nam je stopila pred oči doba Rokokoja z vsemi tedanji-, mi oblikami in oblekami, z vsemi notranjimi in zunanjimi manirami. Znašli smo so v okolju barona Žige Zoisa, ki ga je označevalo vzdušje tedanjega prosvetljenega kroga v Ljubljani, katerega najznačilnejša osebnost je bil revolucionarni pisatelj ..Krajnskih zgod", Anton Tomaž Linhart. V treh s šalo in pristnim slovenskim humorjem prepletenih dejanjih komedije nam prikazujejo razmere tedanjega časa in slikajo v pestrih barvah dogodke, katerih zgodovinsko ozadje zabavno poživljajo zapletljaji, ki jih je znal avtor sijajno postaviti v sceno. Vsa rojstna doba „Shupano-ve Mizke" se nam odvija pred očmi in nam predoči tudi porodne krče, v katerih se je zvijala pred svojo krstno predstavo. Kljub vsem težavam pa je uspelo pisatelju Linhartu, da je prodrl skozi železne mreže tedanje kulturne cenzure in dosegel prvo predstavo prvega slovanskega odrskega dela. Ce smo spoznali vse ogromne težave, ki so ovirale po starokopitnih nazorih tedanje kulturne cenzure uprizoritev ..Županove Micke", tedaj šele moremo prav presoditi vso spretno agilnost revolucionarnega in svobodomiselnega pisatelja Linharta, ki je v kratkem času po ./županovi Micki" postavil na oder tudi drugo slovensko veseloigro „Ve-seli dan ali Matiček se ženi". V ..Krajnskih komedijantih" sta v zadnjem dejanju že prikazana napotilo in pobuda, ki jo je dobil za to delo Anton Tomaž Linhart. Pristen rokokojski milijej ustvarijo v komediji ..Krajnski komedijanti" predvsem karakteristične osebnosti, ki nastopajo na odru. Najbolj močno stopi v ospredje nedvomno osebnost barona Žige Zoisa, iskrenega patriota in pobudnika slovenske kulturno dejavnosti, v katerem ima tudi močno oporo Anton Tomaž Linhart. Brez dvoma ima tudi Linhart svoj napreden vpliv na širokega in odprtega aristo-kiata, ki mu vsled svoje vplivnosti lahko pomaga utirati pot. Prepričljivo v vsem nastopu in pojavu ga je igral Vladimir Skrbinšek. Takoj za njim stoji v ospredju oseba Antona Tomaža Linharta, ki jo je poosebil Slavko Jan, poleg ostalih aristokratov in zastopnikov meščanske družbe, v kateri se posebno odlikuje oseba izlizanega cenzorja grofa Hohenwarta, ki ga je igral odlično z vso fineso g. Drenovec in Suzane Marranesi, zapel;ivo Italijanke, ki jo je odlično dala G. Gjungjenac; tip na sebi ji bil škof baron Brigido, ki ga jc prepričljivo Kakor poroča APA, je minulo nedeljo prispelo iz Jugoslavije v Gradec 45 strokovnjakov jugoslovanske jeklarsko in cementne industrije na teden dni trajajoče študijsko potovanje po Avstriji. Jugoslovanski strokovnjaki so gostje avstrijsko-ameriške družbe za proizvodnjo magnesita in si bodo poleg tovarne ma-gnesita v Radentheinu ogledali tudi Bohlerje-vo tovarne v Kapfonbergu, plavže v Dona-witzu, železarne in jeklarne VOEST in dvoje tovarn za proizvodnjo cementa. Na sprejemnem večeru je jugoslovanske go- rnja — ki je izvedla denarno reformo in vezala svojo valuto na sovjetski rubelj. Februarja meseca je prišlo v Sofijo posebno sovjetsko odposlanstvo, ki naj bi pripravilo to finančno operacijo. Kakor v Romuniji, je bila tudi v Bolgariji izvedena denarna reforma zaradi čedalje večjih notranjih gospodarskih težav in naraščajoče nevarnosti inflacije, ki je posledica vojnega gospodarstva in izkoriščanja po Sovjetski zvezi. Da bi znova postavila porušeno ravnotežje, se je zatekla sedaj k denarni reformi, ki pa ni Da tudi javnost izve o načrtovanih izkopavanjih v Podjuni, je deželni muzej skupno z zgodovinskim društvom povabil koroške novinarje na sprehod v prazgodovino Podjune. Vodstvo tega zanimivega sprehoda je imel major Franc Kohla, ekskurzije pa so sc udeležili tudi deželni glavar \Vedenig, ravnatelj deželnih uradov Newolo, vodja deželnega kulturnega urada dvorni svetnik Heinzl, deželni nadzornik srednjih šol dvorni svetnik dr. Schsvendensvoin, dežolni poslanec Sima in organizatorja ekskurzije, ravnatelj muzeja dvorni svetnik dr. Moro in predsednik zgodovinskega društva dvorni svetnik dr. Golles. Prva točka obiska je bila tako imenovana Gračarca na južni obali Klopinjskega jezera. Tam je bila po mnenju zgodovinarjev prazgodovinska naselbina, ki se je razprostirala čez približno trideset teras, katerih prva se vzdiguje le malo nad jezerom. Utrdbe te naselbine so segale na eni strani do Št. Jurja, na drugi strani pa do sosednega hriba. ste pozdravil ravuatelj tovarne magnesita v Radentheinu ter povedal, da je industrija magnesita v Avstriji že leta 1945 mogla pričeti dobavljati jugoslovanski industriji jekla in cementa proti ognju odporno opečne izdelke, v zameno pa je Jugoslavija pošiljala premog in kromovo rudo. Do konca leta 1951 je bilo Jugoslaviji dobavljenega magnesita v vrednosti 50 milijonov šilingov. Sedaj pa dela tovarna v Radentheinu na pripravah za gradnjo dveh velikih 180-tonskih peči za joklarno v Jesenicah. načelih, kakor na Poljskem in v Romuniji. Za sto starih levov so dali en novi lev, le plače, pokojnine in v banki naloženi prihranki do določene višine so bili menjani po razmerju sto starih za štiri nove leve. Slehernemu bolgarskemu človeku je lahko jasno, da gre tu za navadno krajo njihovega denarja, s katerim se bo okoristila le domača in sovjetska birokratska kasta, kajti istočasno znižanje cen je le pesek v oči tamkajšnjim delovnim ljudem, ker je samo 20-odstotno napram stokratnemu razvrednotenju denarja. Številni keramični drobci so priče nekdanjega kulturnega življenja v tej naselbini, ki obsega dobo od približno 1.300 do 300 pred Kristusom. Izkopavanja sama so na visokem hribu, ki je preraščen z gostim gozdom, zelo težka. Kljub temu pa so dosedanja skromna poskusna izkopavanja že zasledila številna ognjišča, ki pričajo o naselitvi v davnini. Nadalje tri „žrtvenike“ (?), ki so močno podobni vojvodskemu prestolu, in še s kamenjem obdan vodnjak, ki ga smatrajo kot svetega, Vse to je seveda bore malo, toda mnogi so mnenja, da bodo razširjena izkopavanja, ki se bodo v kratkem začela, vse bolj posvetila v še močno neraziskano in nejasno prazgodovino noše zemlje, posebno ker gre na Gračarci za mnogo starejšo naselbino kot na Magdalenski gori, ki izvira šele iz mlajše rimske dobe. Morda bodo zgodovinarji vsaj tukaj našli nekaj ostankov iz stare slovanske dobe, ki je nedvomno tudi na Koroškem morala nekje zapustiti svoje sledove. Vožnja je šla pato mimo neraziskanega okopa pri Goselni vesi, ki izvira verjetno iz dobe -• / • -'•i .■»/ -Jr. A:.'<>*.■ >'•' Za Poljsko in Romunijo je sedaj na vrsti Bolgarija Bolgarija je že tretja sovjetska podložniška j nič drugega kot nasilno zmanjšanje kupne dežela — prva je bila Poljska, druga Romu- i moči prebivalstva. Zamenjava denarja jc bila izvedena po istih Sprehod v prazgodovino Podjune Johannesburg. — Na mednarodni razstavi umetniške fotografije v Johannesburgu v Južni Afriki razstavljajo poleg svetovno znanih mojstrov tudi amaterji iz Slovenije. Ocenjevalna komisija je priznala Slovencu Mallyju dve diplomi. Slovenske amaterje so povabili še na ostale mednarodne razstave. Bern. — V navzočnosti diplomatskih predstavnikov in delegatov komisije OZN za prosveto, znanost in kulturo je bila tudi v Luzernu odprta mednarodna razstava fotografij in so tudi tu razstavljena dela jugoslovanskih fotografov. Evropski svet zopet zaseda Ta teden se je začelo v Strassbourgu spet zasedanje Evropskega sveta, na katerem gre za najbolj pereče evropske probleme. Pozneje se bo sešel odbor ministrov, ki bo proučil vprašanje vključitve posameznih organizacij, kot je Schumauov načrt, v Evropski svet, ter predlog Anthony Edena o sodelovanju med Evropskim svetom in zapadnoevropsko obrambno skupnostjo. Pričakujejo, da bo odbor podpisal tudi konvencijo o razširitvi dogovorov med državami bruseljskega pakta na vse članice evropskega sveta ter kulturno konvencijo o priznanju enakovrednosti vseh šolskih diplom v državah članicah sveta. Odbor ministrov bo podal tudi poročilo o svojem delu posvetovalni skupščini, ki jo sklicana za 26. maja. Še vedno ni konec anglo-egiptovskega spora Bivši laburistični minister Stockes je izjavil, da bi morala Velika Britanija priznati kralja Faruka za kralja Sudana, vendar z določenimi pogoji. Po Stockesovem mnenju mora biti status Sudana nasproti Egiptu enak statusu Kanade do Velike Britanije. Sedanje stanje med Veliko Britanijo in Egiptom bi ostalo še naprej v veljavi, obe državi pa bi morali pomagati narodu Sudana, da bi čim prej prišel do samouprave. Dotlej pa ni potrebna nobena sprememba v sudanski ustavi, kar pomeni z drugimi besedami, da bo generalnega guvernerja Sudana še naprej imenovala britanska vlada s privolitvijo egiptovskega kralja, ter da v dosedanji britanski upravi v Sudanu ne bo nobenih sprememb. Egiptovski krogi trdijo, da bi spet enkrat biJa pogajanja skoraj prekinjena, ko je egiptovska vlada obvestila britansko vlado, da so njeni predlogi nesprejemljivi. V Londonu pa izjavljajo, da še ni mogoče govoriti o prekinitvi pogajanj. Egipčani sodijo, da ne bi nikomur koristilo nadaljevanje pogajanj, saj ni nikakršnega upanja, da bi britanska vlada spremenila svoje stališče do egiptovskih zahtev. Ameriški veleposlanik v Kairu je minulo soboto vnovič posredoval, da bi preprečil prekinitev pogajanj med Egiptom in Veliko Britanijo. Obiskal je egiptovskega zunanjega ministra Hasuka v Kairu Stevensona. preseljevanja narodov. Ime Goselna ves izvajati iz „Gotendorf“ pa je vsekakor več. kot tvegano. Nedaleč od tu je nato osrčje Podjune: gora Sv. Home s sveto Rozalijo! To so stara zgodovinska tla, na gori ostanki predrimskega svetišča, pod njo stara rimska cesta, ki je povezala rimsko mesto Jueno z ostalimi rimskimi naselbinami. Tudi ta košček naše zemlje še ni popolnoma raziskan, čeprav sta prof. dr. Egger in dobrolski notar dr. VVinkler s svojimi izkopavinami tu že posvetila v zgodovinsko temo. Popolnoma neraziskana pa je prazgodovina sv. Katarino pri Šmihelu, kjer terase prav tako kažejo na prazgodovinske zgradbe. Prazgodovinski grobovi ob železniški progi v bližini sodijo na hallstattsko dobo. Zanimiva ekskurzija po prazgodovinski Podjuni je pokazala, da gre tukaj za stara zgodovinska tla, kjer pa je treba še ogromno dela in raziskovanj, če hočemo dobiti točnejši vpogled v prazgodovino naše dežele. Za to pa so potrebna sredstva, ki trenutno niso v dovolj® i meri razpoložljiva, čeprav je treba priznati, da deželna vlada kaže za la znanstvena dela hvalevredno razumevanje, ki se izraža tudi v potrebnih subvencijah. 'Jate roju našegei dopisnika £ pisateljem hi vežisesjem de. Brnikom DCsejlom Dovolite, gospod doktor, da vam, prodno se odpeljete, stavim nekaj vprašanj. In sicer bi začel kar z vašim prihodom na Koroško. Kakšna je bila vaša pot sem? O poti iz Ljubljane do meje ne boni govoril, ker nam je bila že vsem poznana. Na meji sa-"d smo bili posebno veseli, ko sta nas že tam Pričakala in pozdravila predsednik SPZ dr. Franci Zwitter in sekretar DFDL Franjo Ogris. Zelo hitro in vljudno so tudi avstrijski cari-niki opravili svoje delo, da smo lahko hitro nadaljevali svojo pot. Celo svetovali so nam, da 11 aj se vračamo po možnosti po isti poti, ker ie to za obmejne formalitete bolj enostavno, poleg tega pa naši kamioni verjetno ne bi prebredli veliko večje strmine Podkorenskega sedla* čez katerega smo se hoteli vračati. Naša pot je šla nato čez Železno Kaplo in Dobrlo ves v Velikovec, kjer smo se pozdravili s predsednikom DFDL dr. Petkom. Tu je napravil na nas posebno globok vtis prekrasni spomenik padlim borcem. Mislim, da ga nima-oio lepšega na slovenski zemlji. S komemoracijo smo sc kulturni delavci ob spomeniku poklonili spominu padlih, za svobodo. Na žalost nas je prepozni odhod iz Ljubljane silil, da smo morali ves čas hiteti, da ne bi prepozno v noči prišli v Celovec. Kako ste zadovoljni z organizacijo gostovanja? Ugotoviti moram, da je bila organizacija brezhibna. Sicer smo bili v začetku malo prizadeti s prenočišči izven Celovca, ko pa smo zjutraj občudovali lepoto Vrbskega in Hodiš-kega jezera v prvih sončnih žarkih in sc vračali ob jezeru v Celovec, smo bili navdušeni in veseli nad tako ureditvijo. Ali ste prišli v stik tudi z upravo celovškega gledališča in kako sle bili sprejeti? Da, srečali smo sc prvi večer za trenutek tudi z direktorjem g. Knappom, ki je bil zelo ljubezniv. Prav tako ljubeznivo nas je sprejel Upravnik g. Bittner. Le škoda, da ni bilo priložnosti, da bi sc kot kolegi bolj seznanili in bi bili spoznali tudi še celovške igralske tovariše. Sicer pa nam je šla gledališka uprava zelo ko-legialno na roko in so nam na koncu celo pomagali spravljati kulise, ker smo se malo zakasnili. Kako ste zadovoljni s »prireditvi jo samo? O naši predstavi kot avtor in rešiser ne bom govoril, to je stvar kritikov. Vsi pa smo bili Presenečeni nad visokim nivojem pevskega koncerta in naravnost zadivljcni nad lepoto koroške pesmi, ki je iz izvirnih ust še mnogo lepša. Prav gotovo nas je vaša pesem prav tako navdušila, kakor je navdušila udeležence Uaša predstava. Ali sto imeli vtis, da je publika vsekakor težko dogajanje spremljala in nenavadni jezik razumela? Odkrito priznam, da smo se malo bali, da v Celovcu ne bodo vsega dojemali. Zato sem hodil večkrat v parter, da opazujem in sem kmalu z veseljem ugotovil, da vsi dobro spremljajo dogajanje na odru. Tudi igralci so mi vedno spet veseli šepetali: dobro spremljajo! In v resnici je bil slik med igralci in publiko od dejanja do dejanja bolj živ, kar je prišlo do izraza tudi v vedno bolj močnem, izredno bogatem in hvaležnem aplavzu. Kakšen vtis ste odnesli iz Celovca? Poznam Celovec že od prej in se mi je že vedno dopadcl. Tudi tokrat je bilo tako. Posebno pa bi poudaril, da so nas ljudje tako na cesti kakor v gostilnah povsod zelo prijazno sprejeli in radevoljno vsakemu pomagali, posebno če so opazili, da smo tujci. V mnogih lokalih pa so govorili z nami tudi slovensko. Ali z našimi ljudmi niste prišli skupaj? Nam vsem je pač najbolj žal in je res velika škoda, da na kratko odmerjenem gostovanju ni bilo dovolj priložnosti za živ stik s koroškimi Slovenci. Prepričan sem, da hi bil tak stik Nisem bil izseljen. Tudi sem poznal pred j strašnim dejanjem malokatero izseljeniško družino osebno. Nisem imel torej, razen s Križni-lcovo v Smarjeti v Rožu, nobenih ožjih osebnih stikov z našimi pregnanci. In vendar zadostuje, da bi bil samo pet, deset minut v kaki slovenski hiši in že mi povejo, ne da bi bilo o tem govoriti, vse okoliščine, vsa domačnost in topla prisrčnost, da se nahajam v slovenski izseljeniški hiši. Menda je velika noizrecna in za ostale naše rojake nepojmljiva bol tako zelo poglobila srčne čute strašno prizadetih izseljenih bratov in sester in je tako zelo poduhovila vse njihovo notranje življenje, da je danes lasten vsem izseljencem enak neviden mučeniški pečat. Samo, kdor je bil v tistih časih sam lastnik slovensko domačije na Koroškem in je izgubil ali izgubljal neprestano svojo sveto od stari-šev podedovano zemljo, zamore tudi v polni meri občutiti in sočustvovati z našimi izseljen-ci-mučeniki, junaki. , Prvič sem v Ščedemrrikovi hiši v Šent Janžu pri Šent Jakobu. Gospodarja ni doma, nahaja se v gozdu, pripravlja steljo. In vendar mi gospodinja in hčerka njima neznanemu v obojestransko korist in je pri bodočih gostovanjih treba misliti tudi na to. Srečali pa smo v Celovcu precej ljudi, ki so šele v zadnjih letih zapustili domovino. In prav v pogovoru z njimi se je vedno spet pokazalo, da kri ni voda. Vsi so priznavali svoje domotožje, ki ob takih prilikah, kakor je doživetje pristne slovenske umetnine, človeka še bolj močno zgrabi. Ob vseh teh pogovorih smo spoznavali in videli veliko tragiko nepremišljene, zlorabljene emigracije. In še eno vprašanje. Kako ocenjujete vi, ki ste imeli že večkrat priložnost gostovati okrog, vrednost in vpliv takih gostovanj? Taka gostovanja so neprecenljive vrednosti na eni strani za medsebojno povezanost vseh delov našega naroda, na drugi strani pa za medsebojno spoznavanje in razumevanje narodov. Predvsem v kulturnem posredovanju je pot do resničnega zbližanja in plemenitega sodelovanja. Zato sem mnenja, da je treba taka gostovanja še in še gojiti in bi želel, da bi nas tudi celovško gledališče obiskalo v Ljubljani. tujcu, znancu samo po več ali manj brezhibni slovenski govorica, velita, da se vsedem. In postavita pred mene vrč mošta in kruha ter sira (bilo je na petek!), ne da bi me bili vprašali, kdo sem popotnik in odkod prihajam. In ko se končno predstavim, mi preudarna gospodinja šele potoži, kako so še danes, sedem let po vrnitvi iz izseljeništva, njive po nacistih Kanalčanu v last dane domačije zapleveljene in polne „grint“. Med drugim pripoveduje, da jo je izseljeniška usoda pripeljala tudi na Predarlsko. Silno se je prestrašila, ko so jo s hčerko (oče je bil v vojski) dodelili za delo neki domačiji visoko -v strmih hribih, kjer so bili vsi, absolutno vsi predeli stanovanjskih in gospodarskih poslopij leseni. „Tu naju pa bo požrl mrčes," sta si mislili. Na veliko presenečenje je prvo noč njunega bivanja pri novem gospodarju gospodinja ves prazen prostor pod posteljo nagačila s pra-protom. Na nemo vprašanje, ki ga je brala gospodinja v prestrašenih očeh njene nove dekle in njene hčerke, jima je povedala, da je storila to zaradi odvrnitve mrčesa. In v resnici: ves čas njunega bivanja v tej hiši nista bili nad-legovani po mrčesu. Po vrnitvi na razdejano domače gospodar- France Vernik : Jzseljeniška hiša - hiša plemenitosti j | stvo sta se Ščedemnik in Ščedemnica odločila, da ne bosta obdelovala toliko zemlje kot pred izselitvijo in sta sedaj tudi ugotovila, da na dvanajstih ali trinajstih birinjih posestva pridelata zadosti zase in za družino. Vsaj je sicer v tem okolišu pomanjkanje delovnih moči tolikšno, da se nahaja v sosednji vasi, v Dolinčičali, v petih velikih kmetijah vsega skupaj le osem delavnih moči. Tudi pri Primiku v Gorinčičah gospodarja ni doma, tudi on je v gozdu, pri stelji. Sam se zato podam na njegova polja, da izvršim potrebne službene oglede. ..Bližnjemu v pomoč", se še po domače čisto jasno izpod zidnega ometa odraža na pročelju bele hišice (za ognjegasno škropilnico) sredi vasi napis, ki je bil za časa Hitlerja izbrisan, a še danes ni povsem popravljen. Svojo domačijo jo zamogel Primik, (znan prosvetaš, Id je v svojih mlajših letih več kot tridesetkrat igral Serajnika v Miklovi Zali), po vrnitvi iz izseljeništva popraviti le, ker je izjemno usposobljen izvršiti sam vsa zidarska in tesarska dela. „Ce bi vi vendar videli našo živino, ko smo se v aprilu leta 1945 vrnili! Taka je bila, da bi se lahko prelomila," vsa zagrenjena potoži gospodinja. „In še danes nismo mogli izpodrediti kakovostno takih živali, kakršne smo imeli pred izselitvijo." Večletno, brezupno pregnanstvo je vendar menda tudi Primikovi družini vtisnilo neizbrisen pečat žalosti in bolesti, kajti na eni steni stanovanjske kuhinje visi francoska slika Kristusa s tako trpečim izrazom, kakršnega še nisem našel na nobeni podobi, drugo steno krasi vendar bel prtič — domač izdelek s slovenskim napisom: „0 zemlja je res le dolina solza, le žalost, trpljenje je tukaj doma!" Pridni otroci vendar štirje krepki, resni in izredno delavni sinovi so težko preizkušeni Primikovi družini v polno zadoščenje in pozabljenje preslanega izseljeniškega gorja. (Nadaljevanje na 4. strani) Izseljeniška številka „Svobode” Izšla je prva številka petega letnika »Svobode" — mesečnika Slovenske Koroške, v celoti posvečena spominu na množično nasilno izseljevanje koroških slovenskih družin. Kakor je bilo že v knjigi ..Koroška v borbi", ki je izšla ob desetletnioi upora slovenskega naroda proti nacifašističnemu nasilju, opisanih n®kaj odlomkov iz velikega trpljenja naših iz-soljencev, tako je tudi zdaj izišla številka "Svobodo" kratek prerez »največje tragedije v trpljenja polni zgodovini našega ljudstva". ^ verzih in propi je prikazan bežen pregled strašnih dogodkov, ki so prod desetimi loti zajeli slovenske koroške vasi od Šmohorja pa do Labuda. S preprostimi besedami so izseljenci npisali svoje grenke spomine; še nikjer doslej ni bilo tako obširno popisano vse ono trpljenje slovenskih koroških družin, ki se je začelo v jutranjih urah usodepolnega 14. aprila 1942. Mogočnemu zrcalu sliči najnovejša številka naše kulturne revije, v katerem se zrcalijo v živi pestrosti neprisiljeno nanizani trenutki iz življenja pregnanega koroškega Slovenca. Kakor filmski trak se pred našimi očmi odvija strašno gorje nasilne izselitve; od takrat, ko so brezvestni oblastniki-zločinci načrtno pripravljali smrtni udarec slovenskemu narodu na Koroškem, si sledijo posamezne slike velikega križevega pota našega ljudstva: divji napad težko oboroženih SS-ovskih in policijskih oddelkov na mirne slovenske vasi v zgodnjih jutranjih urah 14. aprila 1942, kratko in tem bolj težko slovo od doma, od rodne zemlje, prihod v močno zastraženo zbiralno taborišče v Žrolcu, dolga vožnja v tujino, v negotovo usodo... V daljni Nemčiji, v številnih taboriščih, pa bivanje pod SS-ovskim nadzorstvom, delo pri kmetih, v robstvu pri največjem krvniku XX. stoletja Himmlerju ter drugih velika-ših nacističnega nasilstva, stroga cenzura pošte, prepoved uporabe slovenskega jezika, bolezen in smrt daleč od doma ... Po neskončno dolgih letih spet vrnitev v domovino. Vse to in še mnogo drugih doživljajev je zbranih v 80 strani obsegajoči številki ,,Svobode". Vmes pa številne — deloma doslej še nikjer objavljene slike le še podčrtavajo doku-mentarično vsebino popisov. Uvodoma je natisnjena pesem ..Koroškim bratom" (Viktor Konjar), ki nas „ob desetletnici upora in izselitve" le še bolj povezuje v nerazdružljivo enotnost z vsem slovenskim narodom. Mira Wutti pripoveduje v spisu „Selili so nas .. .“ vse neizmerno gorje izseljeniške družine od aprila 1941, ko so aretirali očeta, pa do julija 1945, ko se je družina vrnila iz daljne Nemčije, da pokoplje očeta, ki je podlegel posledicam pregnanstva. „Nekaj utrinkov iz življenja na Hesselbergu" opisuje Vinko Groblacher, medtem ko se Jaka v kratkih stavkih spominja doživljaja z „landvahovci" na Frankovskem. „Težko slovo v logorju" je naslov članka, v katerem Lambert Pisjak obuja spomin na slovo od sina, ki je moral na bojišče, odkoder se ni več vrnil. „Iz dnevnika izseljenca" so razvidni drobni dogodki, ki so se vtisnili v spomin slehernemu izseljencu. Kamonita pot pregnanih družin je podrobno zajeta tudi v članku Elizabete Morak »Preg-nanci smo romali skozi razna taborišča", Janko Ogris pa v pesmi „V tujini" opisuje težko slovo od doma. S slikami opremljena „Tri pisma izseljenca" kratko osvetljujejo življenje v taboriščih Rehnitz in Rastatt, Frauenaurach pa nam predstavi Leni Kompoš, ko nas povede „Skozi rieve in težave izseljeništva". »Še konec leta 1944 so selili" je naslov krajše razprave, ki jo je napisal dr. Julij Felaher, ki je priredil tudi odlomke iz dnevnika Leopolda Hladnika, pisane v vezani besedi, kateri opisuje ..Zbiralno taborišče Beljak" in življenje ,,V taborišču Markt Rettenbach". ,,Doprinesli smo žrtve in še jih doprinašamo. In to za naš rod, da ostane ta zemlja naša, kakor je bila naša dolga desetletja!" S temi besedami zaključuje Jaka Reichman svoj' članek „Mnogi smo živi ostali!" in tako potrjuje besede, ki jih je uredništvo zapisalo v uvodu: Naj nas žalostni spomin te grozote ne plaši, temveč združi vse brez razlike v obrambi naših pravic, da naše ljudstvo nikdar več ne bo trebalo doživeti usodo trpinke Miklove Zale. Tukaj je treba še povedati, da je s to številko prevzela lastništvo »Svobode" novo ustanovljena založniška družba Drava, ki si je zadala nalogo, posredovati koroškim Slovencem slovensko tiskano besedo. Obširna in pestra jo vsebina riajnovejše številke »Svobode", pisana od izseljencev za izseljence, zato naj ne bo nobene izseljeniške družine, ki je ne bi imela. Zveza slovenskih izseljencev jo vsakomur posreduje za šil. 3.50. —rj. NOVOST ZA NAŠE PEVCE Mnogi naši zbori poznajo in tudi uporabljajo tri zbirke pesmi, ki jih je izdal »Klub koroških Slovencev v Ljubljani". Te zbirke so: »Zbornik koroških pesmi", »Pojdam v Rute" in »Nmav čez izaro". Pravkar pa je v založbi »Kluba koroških Slovencev v Ljubljani" izšla »Koroška budnica", ki jo je na besedilo dr. Antona Debeljaka uglasbil koroški rojak Luka Kramolc za pionirski ali mešani zbor s klavirjem. Skladba je napisana v slogu koračnice in zveni kleno tako v pionirskem kakor v mešanem zboru. Publikacijo je opremil akademski slikar Maksim Ga-I spari. MILAN PUGELJ: PESNIK Po tretji točki občinske seje ne more najti župan takoj dnevnega reda. Obrne se k tajniku in reče tiho: „Kaj je četrta točka?" ..Imenovanje tajnika. Ali bi šel ven?" ..Prosim, pojdi!" Župan pokašlja in pozvoni z drobnim zvončkom. Občinski svetniki, zbrani okoli dolge rdeče pregrajene mize, se ozro v župana. Tu in tam še šepetne kateri sosedu konec misli, ki jo je hotel izraziti prej na glas. Tajnik vstane in gre iz posvetovalnice v občinsko pisarno, ki je majhna in starinska. Vrata zapre za seboj in stopi k oknu. Od stropa visi svetilka, preprosta in črna. Slike po stenah so temne in nerazločne. Na pisalni mizi ob oknu se motno sveti visoki kovin- j ski tintnik. Zunaj je aprilska noč. Po cesti mimo okna naprej se vali topel veter in objema hiše in ljudi. Tu in tam izmed hišnih voglov ali izpod drevja mežika drobna luč, ko da hoče ugasniti. Nebo je temno, prepreženo s težkimi oblaki, ki vise nad mestecem, kakor bi grozili s svojo črno pezo. Daleč nad severnimi gorami se sveti podolgovata lisa in v njej tropa zelenkastih in trepetajočih zvezd. Tajnik je dolg, suh, nosi zalisce in pod nosom rahle brčice. V plečih je upognjen in z dolgimi rokami visi naprej, kakor bi nameravala pasti vsak hip skozi okno na prazno in slabo razsvetljeno ulico. Nervozen je in misli se mu javljajo in trgajo brez pravega reda. V srednji šoli je prekinil študije in potem se je obesil na to službo mimogrede kakor leteča krpa na kljuko, ki jo je bog ve kdo nastavil. In pozneje se je oženil. Tajnik se podpre s komolci in položi dlani na ušesa. Ali v špranje med roke in uhlje se ' rine glas, kakor bi hotel za vsako ceno v njegova ušesa. V lica tišči kri in žile po sencih gore, kakor bi se pretakal po njih krop. „Če ostane pri tem, mi ni mogoče z njim delati." Tajnik hiti po prstih od okna, prime polah-ko vrata na hodnik, jih previdno odpre in se stisne v temen kot. Zdrzne se, roke tišči na obraz in se skriva pred nekim glasom, ki ga čuje v svoji notranjosti, ko da bi rohnel izpod temnega stropa nanj in mu pretil. ,.Ob službo si in ti, bebec, si se oženili" In ves vroč, stiskajoč lica-z obema rokama, si ddgovorja: Izgubljen si, zavozil si, zdaj se pričenja tri že v pot tvojega življenjal Med tem se odpro vrata posvetovalnice in več glasov ga kliče: ..Gospod tajniki" Za hip premišlja, z roko si popravi lase in se odloči. ..Prenesem, vse prenesem," si šepeče. „Vem, kaj mi bodo povedali, slišal sem že prvič, ko bom slišal drugič, prenesem laglje." Tajnik se vrača nazaj, gre naglo in trdno skozi prva in druga vrata, mimo občinskih svetovalcev do drugega konca mize in sede na svoje mesto, tik župana. Župan stoji in pravi: ,.Občinski svet vas je nastavil za nadaljnjih pet let in vam povišal mesečno plačo od sto in šestdeset na dvesto kron. Čestitam vam!" „Hvala,“ se oglasi tajnik hripavo in sede. Nov val krvi mu plane v glavo, šumi mu po lobanji in ne more slišati in umeti tega, kar govore ljudje okoli njega. Nadaljuje opazke in zapisnik, ali to, kar zapiše, so izbruhi njegove duše. Kako je to mogoče, piše, neumevno je, Pred današnjo občinsko sejo je govoril z žu- ! neumevno. Vse je v redu ... vendar očrnjen panom o sebi. To je zanj naj več ja muka. Tudi če živi v obupu, potrebi, če je v svoji notranjosti nesrečen, ne izreče tega. Njega se lotevajo čustva, ki ne spadajo v krog, kjer živi. Jeseni včasih lete nad mestom žerjavi in kriče in kriče, a on jih gleda in si želi, da bi mogel leteti z njimi. Na vse strani, spredaj in zadaj je toliko sveta, toliko neznanega, a on visi tukaj in ne pojde nikdar naprej. Župan je njegov nekdanji sošolec. In tikata se. Pred sejo sta govorila: „Prosim te, župan, danes pride na red moje imenovanje. Meni je nerodno izraziti se, oprosti, a jaz ti vse zaupam. Mislim si, ti vse to veš tudi brez mojih besed." ..Gotovo prijatelj. Danes spravim to v red." Zdaj naenkrat buši tajniku v uho županov glas, kakor bi ga pognal veter skozi špranjo v vratih. „Jaz nimam ničesar proti tajniku, ali..." Tajnik se opre z rokami ob okno in nagne glavo daleč ven. Toda glas gre za njim, kakor bi mu sedel na rami in se sklonil obenem z njim v pomladno noč. ,,Knjige niso v redu. Došli dopisi niso takoj vpisani." sem, on, prijatelj, me je očrnil... kako naj še sedim naprej med temi ljudmi. . . To zapiše in ozre se po njih. Toda obraz starega Tolmaja gleda dobrohotno vanj in tam dalje se zadovoljno smehlja debeli in rdeči Zaplotar. Ti ljudje, si misli, skrivajo, skrivajo. Vse vedo, ravnokar so čuli, ali ne izdajo se. In strahoma se spomni župana Jn poglcdavanj. Vidi njegovo suho brado, njegove dblge brke in rdečkasto plešo; ki se-en»!ičmo''KVfctl'Žtlpa; nove oči so kakor iz stekla. Niti danes niti nikoli ničesar ne izražajo. Seja je končana, svetovalci izbirajo klobuke in palice in odhajajo. Pogovarjajo se po hodniku in njihov hrup se gubi na cesto in plava s toplim vetrom naprej. Tajnik ugaša luči v posvetovalnici, gre s papirji v roki v prvo sobo in tam obstoji pred županom. In zdi se mu, da so tiste besede, ki mu jih bo nekoč moral povedati, še nekje globoko in daleč in da ne more nocoj do njih. „No," pravi župan in oblači svršnik, „zdaj si zadovoljen." „N—,“ prične on in izgovori počasi s čudnim bolestnim smehljajem: ,,N—e!" „Ho, poglej! Koliko si pa hotel?" „Nič! No, če jo tako ... potem niči" „Pa odreci! Izjavi, ho, da ne sprejmeš!" „Jaz, veš, sem bil prej tukaj," prične kazati tajnik, govoreč počasi in meneč, da je tisto, kar ho moral povedati nekoč, še globoko in še daleč. „Kje si bil?" „Tu pri oknu sem stal, glavo sem držal ven, vrata som zaprl, a besede, so tiščale za mano, tiščale...“ Župan stoji široko pred njim, nalahko se guga in drži roke v hlačnih žepih. Prednji kraj klobuka mu sedi visoko nad čelom in iz brka-stega obraza gleda hladno in neizrazno pričakovanje. „Stal sem tukaj, potem sem šel skozi vrata in še tja je šlo za menoj... tvoje govorenje. Mislim, da zame ni več tukaj mesta, umazan sem." „Ali si bedast, za vraga! Saj je vse v redu!" ,,Ali to ni glavno, da sem umazan, temveč tega ne razumem, ne razburjaj se, ne razumem . . . kaj hočeš? „Cesa?" „Ti si moj prijatelj. Sedela sva skupaj v šoli, igrala vsa se — oba majhna, mlada. In zdaj naenkrat te slišim, dovoli mi, slišim, da ne moreš z menoj delati, če pojte tako ... a jaz ne vem, kje bi ti ustregel." „Ti tega ne razumeš!" „Dobro; ne razumem! Moj razum tega ne razume, bodi tako. Ali kar čutimo tukaj znotraj?" Tajnik se prime za prsi in gleda z iskrečimi očmi. „Mi lahko zapopademo vse — z našimi mislimi, z umom, ali to, kar je v prsih ... to je nekaj drugega, različnega. In ... kako je možno govoriti o prijatelju, kakor si govoril... pred ljudmi... zgrabiti prijatelja kakor kos mesa in ga vreči na mizo in obsoditi, to je vprašanje, težko... notranje vprašanje!" „Pojdiva, pojdiva!" kliče župan. ,,Ho, ali nisi ti naredil neke pesmi? No, ne obotavljaj se! Ti tega ne razumešl Jaz moram poročati tako, kakor se mi zdi! Konec! Pojdiva v krčmo. Čakaj, tista vražja pesem! Zapisal sem jo v album neki ženski... tisti košatil Stoj! Spomladi, spomladi... kako je?‘ „Oprosti,“ govori tajnik, dolg je, bled, upognjen in brezkrvne ustne se mu tresejo, „morda je uradno vse prav, ali mene je zagrabilo, kakor bi me udaril tod — po prsihl" „Tista pesem, se smeje jekleno župan, „ta-kole, čakaj: Spomladi bilo je, oči so ti sijale kot da iz zvezd pognali bi temnordeči cveti.. • Bil si poet, pozna se ti. Ge bi iskali doma, bi še kaj našli. Tako pod zglavjem kaj?" Prime ga pod pazduho in pelje po mestecu. Vse je mirno, po voglih gore redke luči, ob desni in levi se vrste v neredu razsvetljena okna in preko hiš in ulic se vale topli vali spomladanskega vetra. ,,Tu sem, hejjo! V tole krčmo stopiva na polič ali dva!" „Ne,“ pravi tajnik, „nocoj bi ne mogel piti. Skrbi me, ne razumem življenja, premisliti moram!" Župan ga pridržuje, potem izpusti in se zasmeje za njim. Tajnik se gubi ob lrišah, dolg, upognjen, negotovih, ohlapnih korakov, drži se za brado, gleda v tla, čelo mu žari, oči mu gore, misli viharno in misli in ne razume. Noč je lepa kakor še nobena tisto leto. V vetru se vali novo toplo življenje, ki prebuja ljudi, živali in rastline. Jablana vsa drhti in čaka, prsi zemljanov so polne slasti in slutnje po sreči. Tajnikova žena je odprla okno, sloni na njem in čaka moža. Ko pride se obrne in mu gre v temi po prstih nasproti. Oklene se ga naenkrat kakor duh. „Ti si," jo spozna in se začudi. Sede in ona se stisne v njegovo naročje. Naenkrat ga vpraša: „Kaj ti je?" Tajnik molči. Cez nekaj časa se spomni župana in reče s čudnim glasom: ,,Pesnik sem." DOM FILIP OlejaMiti Ljubček CJjzseLfatiiška hiša - hiša plemenitosti (Nadaljevanje s 3. strani) Tudi v Lebnovo izseljeniško hišo v Gorin-čičah sem prišel danes skoraj zastonj, tudi tu ni gospodarja, ki je kakor menda vsi naši šentjakobski kmetovalci v gozdu. Toda ni mi bilo žal, da sem se oglasil tu. Mlada gospodinja mi postreže z veliko skledo šolate in s posebnim prigrizkom za na pot. Ni vendar to razlog mojega posebnega zadovoljstva. Izredno mo zanima, ko začne gospodinja pripovedovati, kako so skušali Lebnovo družino v Nemčijo ukaniti in izkoristiti. Mož in žena sta kot posebno spretna, izvežbana delavca delala na neki lisičji farmi (Silberfuchsfarm) med Niirn-bergom in Wiirzburgom ter so ju tu tako izrabili in zaposlili, da nista mogla niti prav zvedeti, kedaj se je vojna končala. Sele septembra, ko so bili že vsi izseljeni več ali manj doma' sta zamogla ugotoviti, da naših ljudi m več v oddaljenem taborišču in sta se šele tedaj zamogla i>odati na pot v domovino. Toda morala sta na lastne stroške najeti avto, ki jih je v takratnem povojnem času vozil poldrugi dan do Miinchona. In sta k sreči po večdnevnem, obupnem in brezuspešnem beganju in iskanju možnosti za vrnitev pri nemških in ameriških oblastih čisto slučajno iztaknila neko juogslovansko taborišče, ki ju je s prvim transportom odpremilo do Beljaka. Ali ste bili tudi vi izseljeni, mamica?" se obrnem k stari za mizo pod razpelom sedečo ženico z izredno živimi očmi in črno ruto na glavi. „Saino na pol, gospod," odvrne trpko se smehljajoč in pripoveduje, kako so jo, 81 let staro in bolno, v postelji ležečo vlekli do Celovca in kako jo vendar prestrašeni in obupani hčerki iz sosednje vasi uspelo preprositi hitler-janskega mogotca v Beljaku, da so jo vendarle izločili iz transporta v Nemčijo. Pa menda tudi ne toliko iz usmiljenja, kakor zaradi tega, ker 81-letna, bobra mamica v resnici ni bila sposobna za prevoz. Umrla bi jim bila med potjo. Danes je Lebnova stara mati, babica in prababica, stara 91 let (v resnici 91 let!) ter je duševno še tako živahna kot vsaka mlada. Vsaj zamore šo danes gladko brati časopise, če ji dajo primerna očala. „ln še delati pomaga , pripomni ponosno a prizanesljivo dobra vnu-kinja-gospodinja, nekdanja izseljenka. Popolnoma tudi obvlada stara mamica v njenem 91. letu drugi deželni jezik. Izhaja pač iz posebno nadarjene družine. Eden njenih stricev je bil učitelj (za takratne čase, pred skoraj 100 leti, dokaz posebne nadarjenosti), drugi stric pa vsem koroškim Slovencem znani župnik Treiber iz Bač, ki je zložil nepozabno našo posebno pa vsem izseljencem v srce »segajočo", v kateri so se v času težke preizkušnje znašli najpogosteje: „Nmav’ čez jizaro, nmav čez gmajnico... V nekem mlinu so imeli lepo hčerko Zorko, j Mlinar bi jo rad imel preskrbljeno, mlinarica j bi jo bila rada omožila: lepo balo je imela zanjo že davno pripravljeno, toda Zorka ni hotela dobro. Odklanjala je ženina za ženinom. Tega ni delala iz prevzetnosti; prijazna je bila z ljudmi in dobra, toda nihče si ni mogel osvojiti njenega srca. Podnevi je pridno delala, zvečer je sedela na klopi na vrtu in gledala zvezde. Najrajši je opazovala jasno obličje meseca, kljub temu, da so jo svarili izkušeni ljudje. Tudi pesmi, ki jih je prepevala podnevi pri delu, so bile večinoma pesmi o zvezdah, o mesecu in o ljubezni, ki je ni poznala. Nekoč, ko je bila baš polna luna, je prišel k plotu tuj, lep mladenič. Zorko je nekaj zbodlo pri srcu. Bil je visok, smejal se je in bled jo bil njegov obraz. Ustavil se je in govoril. Vedel je rrtnogo pripovedovati o zvezdah, zlasti o Danici. To je Zorki zelo ugajalo. Potem je voščil lahko noč in odšel. — Zorka pa ni šla spat, sedela je dolgo v noč na vrtu in čakala, da se je prikazal mesec. Ko ga je glodala, ji je bilo tako prijetno pri srcu kakor takrat, ko ji je podal roko tisti neznani mladenič. Stal je potem ob vrtu večer za večerom. Zorki se je dozdevalo, da ima sence na obrazu; toda tekom večera so je razveselil ih je bil mil kakor prej. Pogovarjala sta se in sta pela in ko je mladenič ob slovesu poljubil venec njenih lepih las, se je z njo zavrtel ves svet. Zdelo se ji je, da živi le zvečer, dan ji je bil dolg kakor morje Ni mogla dočakati večera. Toda sčasoma je čutila, da ni več tako iskren in vdan, kakor je bil. Prihajal je vsak večer pozneje. Bil je suh, kot da je nekje drugje prebdel cele noči. V srcu se ji je zbudila ljubosumnost, a ni rekla ničesar. Ko je legla, je še dolgo plakala. Videla je, kako je zarana vzhajal mesec. Bil ga je le ozek srp in Zorki se je zdelo, da ima človeški obraz in da so smehlja Danici, ki je plavala počasi pred njim. In potem so prišli dnevi, ko ga sploh ni bilo. Sedela je sama na vrtu in ni pela. Do rana ni zaspala v postelji, meseca pa ni dočakala. Ni se prikazal. Kakor da je padel z jasnega, je prišel mladenič nekoč zopet; takrat ga je najmanj pričakovala; prišel jo še pred mrakom, brž ko je sedla na vrtno klop. Bil je suh, nenaspan, kot da je vso noč hodil za ljubico, a smehljal se ji je. Ko je odhajal mimo vrta, ga je čula, kako je še v daljavi pel: ,.Ej, Danica, tvoja lica mi najlepše cvetijo," Zorki so lica še bolj prebledela in oči so ji zardele od joka. A vendar je bila vesela, da se je zopet vrnil. Prihajal je zopet vsak večer ter je bil prijazen in nežen kakor v prvih dneh njune ljubezni. Zorka je okrevala, oživela. Najlepši je bil večer, ko ji je mnogo govoril o svoji ljubezni in ko mu je tudi ona rekla, da misli vse dneve samo na večer. Toda kmalu je zopet zamujal in pel pesem o Danici. Bil je lep, temen večer. Zorka je sedela na vrtu in čakala, a njega ni bilo. Zato pa je v sosedni hiši začela peti njena tovarišica: „Ta, ki ponoči ljubi, ta hinavski jo najbolj." Zorki je bilo, kot da umira. Poznala je že davno to pesem, toda danes je nanjo zato tako učinkovala, ker se ji je zdelo, da rešuje uganko njene hrepeneče duše. Plakala je do rana. Ni ga bilo ne drugi, ne tretji dan, in Zorka je umirala od žalosti in hrepenenja. Oblekli so jo kakor nevesto v belo poročno obleko, v lase so ji deli rožmarina in odprli okno, da bi duša mogla v nebo. Na večer se je zopet prikazal mesec. Zahajal je že. Videl je mrtvo nevesto in njegov srp je vztrepetal. Do rana je bilo povsod po travni" kih polno rose — bile so solze meseca. Zorke se niso upali več dni pokopati. Bila j0 kakor živa, telo je bilo sveže, le srce ji ni utri" palo. Nekega jutra so jo zaman iskali. Izginila je... Ko pa je zvečer vzšel mesec, je žarela zraven njega nova krasna zvezdica. Mesec si je -vzel svojo nevesto na nebesni oblok. ?.reda> 21. maj: Feliks Kani. 22. maj: Vnebohod, Julij Petek, 23. maj s Jat.e* Krstnik ' obota, 24. maj: Johana edelja, 25. maj: Urban I. Ponedeljek, 20. maj: Filip Ned otok, 27. maj: Beda Čast.s Janez I. 21. 5. 1474 **• 5, 1813 ’3' 3- 1937 23. 5. 1892 i6' 3. 1899 ’7, 3. 1760 SPOMINSKI DNEVI — Umrl slikar Albert Durer — 1851 Rojem pisatelj in časnikar Anton Koder — 1942 Ustreljen v Ljubljani narodni heroj Tone Tomšič. — Rojen nemški operni skladatelj Rihard Wagner. — Umrl v Ljubljani slavist dr. Ivan Prijatelj — 1941 Umrl skladatelj Slavko Osterc —- 1944 600 Nemcev napravi ofenzivo na Zapadno koroški partizanski odred. — Rojen v Kumrovcu v občini Kla-njec v Hrvatskem Zagorju maršal Jugoslavije Josip Broz-Tito — 1944 Minerski vod I. bataljona Zapadno-koroškega odreda uničil vodovodne cevi električne centrale v Borovljah. — Umrl v Ljubljani pesnik Dragotin Kette. — Rojen znameniti ruski mehanik I. I. Polžunov, ki je prvi na svetu sestavil parni stroj — 1910 Umrl bak-teriolog dr. Robert Kodi — 1926 Umrl v Tomaju pesnik Srečko Kosovel — 1944 II. bataljon Vzhodno-koroškega odreda napade nemško len) raka, ki jih do zdaj poznamo. Pri proučevanju teh vprašanj je prej potrebno sodelovanje znanstvenikov vsega sveta in široko izmenjavanje informacij. Od skupnega dela znanstvenih delavcev vsega sveja jc odvisen v veliki meri uspeh načrta. Prva mednarodna skupina, katere delo je v celoti posvečeno temu posebnemu študiju, je odbor za geografično patologijo raka. ki ga ie ustanovila pred kratkim mednarodna komisija za raziskavanje raka na svojem sestanku v Lizboni, katerega sc je udeležilo šestdeset zastopnikov iz 23 držav. Sovjetska zveza in njene podložnice na zborovanje niso poslale svojih delegatov, v skladu s politiko Kremlja, ki drži svoje znanstvenike izolirane in ki odklanja sodelovanje z drugimi narodi pri delu za izboljšanje položaja človeštva. Novi odbor bo skrbel za zvezo med znanstveniki, ki bodo proučevali geografično patologijo raka v raznih deželah sveta, prirejal bo sestanke teh raziskovalcev, izdeloval načrte za smotern študij itd. Deloval bo v ozki povezanosti z raznimi ustanovami j ZN. 'i Naj navedemo nekaj primerov vprašanj, gle-: dc katerih se bodo vršila raziskovanja. Kako ! to, da je rak na jetrih, ki je tako redek v Evro-! p! In v Združenih državah, cest pojav med do-j ločenimi skupinami v Afriki, Znanstveniki so I prepričani, da je temu vzrok prehrana. Zakaj ! je rak na prsih tako silno razširjen med ameri- j j škimi in evropskimi narodi, med tem ko je ze-! lo redek na Japonskem, Kitajskem in v severni I Afriki? j I | Znanstveniki upajo, da bodo ta raziskovanja | j odprla neznana pota na področju študiran ja | raka in pomagala znižati primere te strašne | bolezni po vsem svetu. Petcrhof: 21. in 22. maja: . Flammendcs Tal (barvni film) Od 23. do 26. maja: Der schnane Korsar Od 27. do 29. maja: Das Bleichgesicht (barvni film) KRIVA VRBA 21. in 22. maja: Ich mach Dieh gliicklich 24. in 25. maja: Der VVildfang (barvni film) VELIKOVEC 21. in 22. maja: Fiihn 23. in 24. maja: Singoalla dic Zigeuncrin V nedeljo, 25. maja: Der Mann der sich selber sucht NOVA POSEBNA POŠTNA ZNAM*A Avstrijska poštna in telegrafska direkc'!® v povodom 200 letnice obstoja zoološkega v ^ Schonhrunnu izdala posebne znamke, za komad je 1.5 šilinga in bo naklada ^ 800.000. Znamke so prodajali prvič 20. maja.