SLOVENSKE KULTURNE A K C I U §
Leto IV - 19 V O GE RO DE LA CULTURA E S LOVEN'A 24.9.1957
FE SUVALI
Festivali so slovesne prireditve, kjer ise izkazuje posebno spoštovanje umetnosti ali pa velikim osebnostim glasbe, dramatike ali poezije. V dobi antike so že bile take prireditve; obdajali so jih s islovesnim bogoslužjem. Zveza med bogoslužjem in manifestacijami umetnostnih stvaritev se je dolgo ohranjala. Še pred prvo svetovno vojno je pri takih prireditvah prevladoval verski motiv. ,Med najslavnejšimi festivali je bil v tisti dobi v Evropi teden velikonočnih prireditev v Oberrammergau na Bavarskem, kjer so prebivalci vasi igrali pasijonske igre. iPbleg tega festivala je bil zelo znan tudi vsakoletni festival v Bayreuthu na Bavarskem. Richard Wagner je zgradil igledališče z odrom samo za njegove opere. Ljudje so morali tudi tja prihajati s posebnimi “pobožnim” raz-položenjjem, ker je Wagner predpisal, kako se mora občinstvo obnašati med izvajanjem njegovih oper v dvorani.
Med prvo in drugo svetovno vojno so začeli festivali postajati pogosti. Prometne zveze so bile lažje in finančne potrebe raznih držav so naraščale. Zlasti manjše države so začele misliti na to, kako pritegniti število petičnih tujcev v razna središča. Med državami, ki so mogle najbolj uspešno poseči za tem sredstvom, je bila Avstrija. Dunaj je imel visoko glasbeno tradicijo, bil je center važnih gledališč in dirigenti du-najjskiih opernih gledališč so uživali svetovni sloves. Interpretacija glavnih oper je ravno na dunajskih odrih našla svoj najboljši in najprist-nejši izraz. Dunaj je sploh bil vedno središče glasbe. Imena Beethovena, Schuberta, Sčhumana, Haydna in Lizsta so zvezana z glasbeno slavo in tradicijami Dunaja.
Salzburg velja za Mozartovo mesto in dunajska vlada je z vsemi sredstvi podprla zamisel, da se začno prirejati vsakoletni festivali v rojstnem mestu enega največjih glasbenikov sveta. Mesto samo je polno umetnostnih spomenikov in zgradb, ki morejo služiti opernim in dramskimi prireditvam. Spored festivalov so izpolnjevala v glavnem Mozartova in Hofmannsthalova dela. Kar je bil Dunaj v 19. stoletju, to je postal Salzburg v našem času: evropsko glasbeno središče v poletnih mesecih in ob njegovih prireditvah se 'danes zbira tam kulturna elita vsega sveta.
Festivale imajo tudi v Ljubljani. Ko je po Hitlerjevi zasedbi grozilo, da festivalov v Salzburgu več ne bo, se je resno govorilo o tem, da bi festivale prenesli v drugo Salzburgu podobno mesto — v Ljubljano. Glavne prireditve bi bile na Kongresnem trgu na ploščadi pred Nunsko cerkvijo.
Vojne in druge homatije festivalov niso zavrnile; njih število narašča in so znak in dokaz kulturne višine narodov.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Glasbeni odsek
Enajsti kulturni večer
v soboto 12. oktobra ob 19. uri v dvorani Bullrich, Sarandi 41
FESTIVAL V SALZBURGU (Predvajanje filma z odlomki iz Mozartovih oper)
Posebnih vabil ni
“Če si torej postavljamo vprašanje, ali je poezija našega časa res poezija tega časa in kakšna bi morala biti, nima pomena meriti njeno sodobnost in s tem v zvezi njeno življenjsko moč z zunanjimi, goljufivimi znamenji: iz sedanjega časa in naših razmer gotovo izvira in zato ji sodobnosti ne moremo odrekati; vprašanje je le, če je poezija in kdaj je poezija... Edino v tem je vprašanje in v ničemer drugem in nanj ne moremo odgovarjati samo z merili sociološke analize in abstraktne estetike, ampak z vso svojo zavestjo in čutenjem, ker končno spoznavanje in doživljanje umetnosti sega v najbolj skrite plasti človeške notranjosti. Če nas dosti današnjega pisanja v kiticah in prostih verzih pusti hladne brez pretresa zavzetosti — in najbrž to ni samo občutek posameznikov — je hkrati s tem dan tudi odgovor na vprašanje globlje zveze takšnega pisanja s časom. Naši najbolj razširjeni poetični simboli in stil so sodobni v tistem pomenu besede, da jih pišejo tudi sodobniki. Zdi se mi, da je to premalo in da si lahko pri vsej obzirnosti želimo več kolumbovskega, kopernikijanskega duha za odkrivanje širokih, še ne odkritih svetov v naših srcih in več iskanja čistih in novih, nekonvencionalnih oblik in besed, ki so že dolgo tukaj in čakajo, da se poezija v njih vtelesi...’
“Modernizem in tradicionalizem, kakršna se pojavljata v sodobni liriki, sta največkrat samo dve različni obliki kapitulacije pred dvajsetim stoletjem: prva skriva to svojo kapitulacijo v šaraste cunje polblaznih metafor, dišečih po psihoanalizi in mašinskem olju, druga pa obledele historične kostume, zaudarjajoče po idejnem in formalnem naftalizmu.”
Iz ankete v Radio Ljubljana o sodobni poeziji.
štirinajsta prireditev
Enajsti kulturni večer v soboto 12. oktobra ob 19. uri v dvorani Bullrich, Sarandi 41
FESTIVAL V SALZBURGU
Večer Glasbenega odseka
Petnajsta prireditev 1957 Dvanajsti kulturni večer v soboto 19. oktobra 1957 ob 20. v kolegijiu “(Santa Rosa’^ Bartolome Mitre 1655
DIEGO FABBRI in njegova drama PREISKAVA - INQUISIZIONE
Literarno dramaturški uvod v predstavo, nje igro in režijo. Večer Gledališkega odseka
naši večeri
ob ra
zi in
ob
zoi
LEGENDA 0 VELIKEM INKVIZITORJU
Deseti 'kulturni večer je bil v soboto 21. septembra in je predaval č.g. dr. iPavel KRAJNIK. Prireditev je bila v okviru Literarnega odseka Slov. kult. akcije in je bila trinajsta v letošnji sezoni.
Večer je začel vodja Literarnega odseka dr. Tine Debeljak. Uvodoma je pozdravil predavatelja, ki je šele pred nekaj meseci prišel v Buenos Aires, kjer je prevzel pomembno delo med Rusi katoliške veroizpovedi. Lansko leto je ves svet slavil 75. letnico smrti F. M. Dostojevskega in zato je prav primerno, da se velikega ruskega misleca spomnimo ob verjetno najvažnejšem njegovem literarnem delu:	Bratje
Karamazovi . Dostojevski je v roman vpletel Legendo o Velikem inkvizitorju in nljen pomen nam bo danes razložil dr. P. Kraj n i k .
Za uvod je ga. Ksenija Kociprova prebrala v ruščini nekaj poglavij iz legende in njih prevode v slovenščino, ki jih je sama oskrbela. Poglavja so nam podala glavne misli legende.
Predavanje je bilo zasnovano tako, da je podalo prerez skozi idejni razvoj Dostojevskega. Za začetek je postavil predavatelj Dostojevskega sodelovanje v zaroti Petraševcev v 'Petrogradu 1. 1849. Revolucionar Dostojevski se je udeležil revolucionarne zarote, da bi sodeloval pri delu za reševanje človeštva v okviru socialističnih in nihilističnih tendenc. Bil je obsojen na smrt, vendar zadnji trenutek pomiloščen in poslan v katongo v Sibirijo. Dvajset let pozneje je poskus Petraševcev poskušal ponoviti Nečajev in obsodbo Nečajeva in njegovih tovarišev je Dostojevski podal v romanu “Besi”. Romian je hud odklon od socializma in nihilizma, Dostojevski zagovarja povratek h krščanstvu in to krščanstvo naj bi bilo naslonjeno na mesijanizem, ki preveva ruskega človeka.
Roman “Bratje Karamazovi” je največja literarna stvaritev Dostojevskega in v njej je ravno v Ivanu Karamazovu, ki legendo o Velikem inkvizitorju pripoveduje svojemu bratu Aljoši, pisatelj obračunal z ateisti. Ko je Dostojevski roman pisal, je zahajal na univerzo k predavanjem mladega univ. profesorja So-lovjeva in verjetno je njegov lik podal v Aljoši. Spopad med ateizmom in ruskim verskim pojmovanjem je obdelan v obeh likih in zato je treba legendi o inkvizitorju vzporediti še razgovor Ivana Karamazova s Hudičem. Iz obojega bi mogli sklepati, da je Ivan v svojem ateizmu doživel polom in je-zato njegov ateizem dejansko dokaz za nasprotno.
Ost legende proti katolicizmu pa je predavatelj razlagal .s pojmovanjem, ki se je zlasti v ruski teološki znanosti naslonilo na tolmačenje treh izkušnjav, ki jih Hudič zastavlja Jezusu po njegovem štiridesetdnevnem postu v puščavi. Zato zlasti moderni avtorji teologije in filozofije zavračajo naziranje, da je legenda napad na katoliško Cerkev.
Med debato je predavatelj pojasnil še podrobneje zlasti poglavje o skušnjavah in opozoril na napake, ki se delajo, kadar se presoja človeški element v Cerkvi. Sodobna literatura je šla isto pot in osvetljuje mnogo elementov, ki jih je načel že Dostojevski.
Poslušalci so se z obilnim aplavzom zahvalili predavatelju za bogat potek misli, ki jih je razvijal v predavanju. Zanimanje za večer je bilo veliko in je bila dvorana polna.
Avtor “človeka na obeh straneh stene” 'je 1. 1954 organiziral literarno anketo in v Meddobju objavil glavne rezultate. Tako so prišle na dan misli, ki bi sicer ostale nenapisane ali povedane le v ožjem krogu. Taka anketa bi bila potrebna danes, več mesecev po izidu Simčičeve knjige, da bi zvedeli, kaj bralci o njej mislijo; periodični tisk namreč o temi najpomembnejšem proznem delu, kar jih je doslej emigracija dala, molči.
V omenjeni anketi je mnogo govorje-raja o Kocbekovem “Strahu in pogumu”, povečini hvalijo njegovo umetniško silo. Simčičeva novela je močnejša. Navajam j,o v tej zvezi zato, ker imata obe knjigi nekaj skupnih potez: nekak Občutek poslanstva za pronicanje v duševne globine, voljo za objektivnost, težnjo po poklicnem uisovršenju.
“Človek na obeh straneh stene” je rafinirano napisano delo. Nekaj ur pred odhodom “junaka” — ki mu do konca ne vemo imena — iz Buenos Airesa zadošča, da se nam odkrije celo .življenje, skoz in skoz prebodeno z njegovo tajno, prešu-štno zgodbo s Katjo, eno z “onega brega”. Kompozicija je premišljena do podrobnosti: ko,S za kosom in vedno v primernem hipu se odgrinja pred bralcem podoba enega izmed nas.
IPIrelestne, v sebi zaokrožene mojstrovine 'So dogodki iz otroštva. Kakor mimogrede je začrtano pozorišče, a tisto posebno migotanje spominov, vonjave, razsežnost prostorov, zlasti pa projekcija oseb, njihovih trenj in privlačevanje, enkratna in vendar vsem tako domača doživetja — vse to se za stalno naseli v bralca. V teh prostorih srečamo drobnega, samotnega, pobožnega junakovega očeta. Sin visi vse življenje na njem, istočasno pa mu je misel, da bi mogel postati očetu podoben, “edina strahotna”. Oče je namreč spadal med ljudi, ki vedno najdejo edini pravi odgovor na življenjska vprašanja. Mati mu je zgodaj umrla. “Zanj je bila samo skrivnostno vznemirjajoč spomin nečesa potopljenega v neznano, bitje, ki mu je nekoč ob žalostnem večeru z dolgim, čudnim pogledom prekrižala pot.” , (Drugi del te označitve je eden redkih cankarjanskih stavkov v knjigi.) Mnogo več je spominov na mačeho; strah pred njo ga spremlja skozi življenje, z njim vred pa neka privlačna sila. Ob prvem snidenju z u-isodno žensko svojega življenja, se junaku utrne podobno občutje. “In nenadoma je začutil neko rastočo odtujenost, kakor jo je poznal v otroških letih. Kako sta si različni, si je rekel, in vendar spadata k istim ženam: ne gredo nikdar nikomur nasproti in obraz se jim more neverjetno spremeniti, kadar očitajo...” Ta primer naj tudi dokaže, kako more
Simčič s par potezaJZadeti svoje predmete: osebe, razpotja, dogodke in celo stvari: poslužuji6 Poetične tehnike, torej zlasti trapov, izbuj'a bralčevo dejavnost s tem, da oži^račje okoli glavnih postav, da izkof Pa dan jedro, iz katerega se potem lrca oblikuje prikazana oseba, zlasti ^na notranjost in njena povezanost s,etom. Toliko bolj dražljivo vpliva, k^r operira z ostro začrtano naturalistih Podrobnostjo (n. pr. “Obliznil si je ž^jo ustnico, stegnil palca obeh stisnP*^ pesti in se začel hihitaje z. njimia^ati na prsi.”).
Junakov brat je Ustno — direktno in posredno — prilfari v nekaj prizorih. Kot mrlič je pf1 začetku ljubezenske zgodbe med sv? Zaročenko in starejšim bratom. Pri ^ nekoliko tudi vzrok. Tu nastopita a^a v najbolj drobni, pretresljivi sliši1'2 mladosti: “Strmel je v nepregibno^Plo in od, nekod je priplavala predenj • a; dva otroka hodita sredi visoke tf6 in se skrivata med cvetočimi lesk11’ med tem ko se od nekod oglaša rež' '^licanje drobnega moža v vojaški unifj1'' • •. ” Kmalu nato ise zgodi tisto nevei. p in — naravno: (junak in zaročenkfNjegovega ubitega brata ,se poljubita.
Ta odločilni tren^j pripravlja avtor od prvega vpogleda jakovo mladost: v resnici si človek z štetimi neznatnimi odločitvami in opu-^ami plete mrežo, v katero se potem ^akern velikem dogodku zaplete svobc'3, volja. Drugo važno dejstvo — anale?1' dejstvi je pritegnil Ch. Moeller k r^Si nekoliko sorodnega dogodka v Jul1'3 Greena Moiri — je silovitost vtisov ofbrtvem bratu: razgibanost čustvenih L3"1 je sprožila erotično sprejemljivo?:zahtevnost. Že prej pa je pisatelj C av'l še en opornik, naravnost tezo v ls'u Goethejevega Zbirnega sorod-ri' _ (liVahlvenvand-schaft) : ob prve«1!, ^anju s Katjo je junaku kmalu vzšl^111'18^! o tistem mostu med ljudmi, ki ^zpne med dvema v hipu, sam od sel? n pa se ne da ni-
koli zgraditi” (74)'
Nadaljni potek Imenske zgodbe je poln izrazitih poj«',^111 'V skladu z obema prizadetima «ll>, v°di v zaključek v Trstu in pozneje r Ue«os Airesu j1)-Kljub veliki razlik .^načaju in v nazorih vodi Katjo istCe>?sfca elementarna ljubezenska sila ko^Pančičevo Veroniko, medtem ko 'S®	12 navala strasti
izkoplje kot stari ^ na obeh straneh stene, v katerem ^ resnico stojita
(i) Problematična ^ 1 zdi v raznih trenutkih velika in 'rif. a scena prenočevanja v tržaškU '■ Tisti odločilni “Zdaj sva zvezan®' r- 106) mi ni
ra-

dva dvoma (131) ; ki nobene stvari v življenju ni povzročil, ker nobene ni pričel (131) ; ki preveč išče, ker premalo misli (42) ; ki vedno niha med željo po poglabljanju v druge in strahom med ljudmi (3]2) ; stalni uhajač (113) ; ki .mu pogled zakriva temna koprena in je žalosten in slaboten (154) ; na dnu vsega tega bo strah pred resnico, neiskrenost do sebe: “Ko bi vsaj delček časa, ki sem ga uporabil za zakrivanje življenja pred seboj . . . Saj zadaj ni drugega kot ošabnost, ošabnost, ošabnost...” (130).
Mož, ki je bil deležen “klerikalne” vzgoje, si ni na jasnem, ali čuti krivdo za varanje žene ali ne, in njegovo versko življenje je pokopano v oddaljene prekate razbite duše. Simčič ne moralizira, ne sodi. Toliko močneje deluje tale preprosta poteza: (ves potopljen v slast tajnih sestankov s Katjo, pripoveduje junak ženi, kako se mu zdi, da postajaijo ljudje vedno boljši, tako da bo naposled še revoluciji zmanjkalo netiva. Ona:) “Ne vem,” je žena odkimala in si pogledala od pranja izjedene prste. “Ponoči so mi na podstrešju spet pomazali rjuhe s srpi in kladivi.”
Bolj kot vprašanja revolucije se v nazorih in pogoivorih nastopajočih pojavljajo vprašanja begunstva (prim1, str. 3,9, 40, 48, 55) zlasti pa zaostreno spoznanje ob koncu knjige: “Kaj ni naša usoda najti strup namesto vabljivega sadeža, nevarnost namesto gotovosti, surovo silo namesto naivnih lepot — toda ali ni prav v tem čudovit dar usode, ki je dan samo beguncem?”
Novela je napisana v živem, večkrat nervoznem slogu, polnem vrinkov, vzgibov, stranskih misli, aluzij. Pisatelj je iznajdljiv v novih možnostih izražaja; tudi po bogastvu besedja ,se med sodobniki odlikuje. Sicer pa sem o kombiniranju poetične in naturalistične tehnike povedal nekaj besed že zgoraj. Za ponazoritev nenadnih, tehtnejših miselnih prebliskov 'se poslužuje poševnega tiska; ni pa izvedel tega načina čisto dosledno.
V začetku izrečeno sodbo o vrednosti Simčičeve knjige moremo h koncu na kratko utemeljiti 'takole: stari motiv zakonskega trikota je obdelan na temelju bistrega opazovanja in resnega študija. Psihološka analiza glavnega junaka je prinesla bogate sadove; pred nami stoji človeška podoba, ki se uvršča med najbolje izdelane v že dobro zasedeni galeriji podob slovenskih izobražencev. (Pripomniti je vsekakor, da prepogosto seciranje in povezovanje s tolikimi etapami prejšnjega življenja v tako kratkem času vendar včasih zamegli portret; živi človek se tedaj pretvori v nekako sanjsko bitje ali v prekompliciran robot.) Kompozicija novele je duhovita, deloma tudi izumetničeno zasnovana, številne težave, ki jih postavlja odvijanje analitične zgodbe, so nasploh spretno premagane. Bujno raznolikost 'vsebine barva po svoje zlasti prepletanje slovenskih usod in zadev s tokom in brezobzirnostjo velikega sveta in s kozmopolitskimi težnjami; drugi par kontrastov in pritegovanj sta oba idejna tečaja, med katerima trepeče človeštvo in v njem naša slovenska družina. V mozaičnem razkošju se odlikujejo otroške scene in razpoloženjske karakterizacije mest in pokrajin. Slog je svež, gibek, skrbno pretehtan in zmogljiv, to je — kos zahtevam vsebine in izraza. Etična, narodna, socialna in psihološka vprašanja dobivajo mimogrede osvetlitve z raznih stališč; ponujajo se izvirne rešitve in iz vse novele poganjajo nastavki za razmišljanje in opozorila na mnogokaj, kar radi preidemo z že v naprej' izdelanimi “rešitvami”.
“človek na obeh straneh stene” je prejel drugo božično nagrado 1. 1955.
Alojzij Geržinič
poročamo
Kot veže Simčičevo novelo z velikim svetom modemi način psihološke analize — še vedno izhajajoč od Prousta in Kafke in Joyca in nato še iz valov, ki so ga njihovi ameriški nadaljevalci pljusknili Evropi nazaj — tako jo vežejo z njim obenem pa s Slovenijo kraji, koder življenje peha junaka: Maribor, Ljubljana, Trst, Koroška, Buenos Aires, argentinski sever. Ena velikih odlik dela so —- ne opisi, marveč prenosi v ta mesta in pokrajine. Človek je tam takoj domač in morda holj začuti njihovo značilnost kot po mesecih bivanja v njih. Ob sličicah iz Buenos Airesa in iz pokrajin ob brazilski meji se spomniš na Barine in Vo-lovškave podobe; prepričan sem, da v njih celo domačini odkrijejo črte, ki jih niso opazili ali se jih vsaj niso zavedali. Gori na severu najdemo tudi najlepšo človeško postavo — starega Grondona, modrega in plemenitega. Iz njegovih ust je stavek, ki ga bo ob koncu novele na pregraji prelomljeni junak mogoče kdaj izkopal iz spomina: “In je vprašanje, ali človek v tem življenju sploh lahko kdaj reši zgolj sebe?”
—	Urednik avstrijske revije “Die Oestereich Fur-che” je obiskal ljubljanski festival in objavil članek v svoji reviji, kjer pravi, da je ljubljanski fesitval že zavzel popolnoma določeno mesto med evropskimi festivali. Ta posebna svojstvenost festivala je v točkah, ki obsegajo operni, baletni, folkloristični in koncertni program. V baletu so Ljubljančani ohranjali predvsem tradicijo narodnega blaga. IPija in Pino Mlakar sta podala balet “Ohridsko jezero”. Za bodočnost festivala pa obeta največ slovenska plesna in pevska skupina “France Marolt”, ki se bavi z narodnimi plesi. O orkestru Slovenske filharmonije piše, da je na spoštovanja vredni višini in “da se tega dejstva dirigent Lovro Matačič zna nad vse suveren način poslužiti”.
—	Koroški kulturni in gospodarski krogi se trudijo, da bi ustanovili središče za visokošolski in znanstveni študij na Koroškem. V ta namen so poklicali v življenje dve ustanovi: “Mednarodna akademija za socialne znanosti” in “Društvo prijateljev mednarodnega visokošolskega središča na Koroškem”. Obe ustanovi se trudita, da bi dežela dobila “Visoko šolo za socialne znanosti”. Akademija ima svoj sedež V letoviškem kraju Poreče ob Vrbskem jezeru* in misli za letošnje poletje organizirati študijski teden, kjer bi obravnavali probleme v zvezi z vprašanjem kako iz Avstrije napraviti “kulturno žarišče in izžarevališče” mednarodne znanstvene delavnosti. Vodstvo vsega dela pa bi bilo v Porečah, oz. Celovcu.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Gledališki odsek
Sobota 26. oktobra ob osmih zvečer in nedelja 27. oktobra ob petih popoldne obakrat v kolegiju “Santa Rosa”, Bartolonie Mitre 1655
diego fabbri
preiskava
drama v treh dejanjih
poslovenil
branko rozman
V glavnih vlogah bodo nastopili Marija Kutnar Jeločnikova, Maks Borštnik, Maks Nose in Jože Rus; režiser Nikolaj Jeločnik.
kronika
— Dne 31. oktobra 1957 poteče rok za rokopise, namenjene knjižnemu natečaju razpisa knjižnih nagrad Slov. kult. akcije za 1. 1957.
— Gledališki odsek Slov. kult. akcije pripravlja uprizoritev drame D. Faibbrija “PREISKAVA” in bo sodeloval s predstavo pri Katoliški akciji za proslavo praznika Kristusa Kralja.
—- Lutkovno gledališče v salonu Bullrich, Sarandi 41, Capital, bo dne 5. oktobra ob 18. zvečer priredilo predstavo Claudelove drame “Marijino oznanjenje”. Opozarjamo na to izvedbo dela, ki je tudi med nami zelo znano in vabimo k predstavi, Id jo izvede poseben ansambel. J)elo bo podano v kaste-Ijanskemi prevodu Batistesse.
doma in po svetu
— Ljubljanski festival je obiskal univ. prof. Sisir Chaterjee iz Kalkute v Indiji. Pred kratkim je izdal izbor Prešernovih pesmi v bengalščini, enem, izmed najbolj razširjenih jezikov Indije. Ker ne zna slovenščine, je pesmi prevedel iz angleščine, pri tem mu je pa pomagal univ. prof. Janko Lavrin, ki poučuje slovanske jezike na univerzi v Nottinghamu na Angleškem. Iste dni je bil na festivalu v Ljubljani tudi angleški komponist Stanlejr Bate, ki je eden izmed najpomembnejših angleških skladateljev našega časa. Poslušal je koncerte ljubljanske Filharmonije in izjavil, da spada ta orkester gotovo med najboljše v Evropi.
—	Radio Ljubljana je v marcu priredil anketo o problemih sodobne poezije. S svojimi odgovori so sodelovali pesniki Božo Vodušek, Matej Bor, Jože Udovič, Cene Vipotnik, Peter Levec, Ivan Minatti in Kajetan Kovič.
—	France Stele je v Ljubljani izdal Zbornik za umetnostno zgodovino, IV. letnik, ki je posvečen sedemdesetletnici Izidorja Cankarja. Letos je slavil sedemdesetletnico tudi umet . zgodovinar Fr. Stele.
—	Anton Melik je pri Slovenski matici v Ljubljani izdal drugi del Slovenije. Obsega Štajersko, Prek-miurje in Mežiško dolino.
—	Državna založba v Ljubljani je
do,sedaj v sodelovanju z Moderno galerijo in Jakopičevim paviljonom izdala monografije o naslednjih umetnikih:	Božidar Jakac,
Fran Tratnik, Gojimar Anton Kos, Zdenko Kalin, Riko Debenjak, in ciklus Miha Maleša “Makedonija”.
Izšel je tudi poseben zbornik Likovni svet.
— Veliko pridobitev za arheo-logijo in za študij starih grških epov sta doprinesla Grk Ventris in Anglež Chadwick z razrešitvijo glinastih tablic, ki so jih zbrali v zadnjih petdesetih letih v Knos-su, PyloiSU in Mikenah. Mikenska kultura (1750 - 1400 pr. Kr.) se nam s tem odkritjem dosedaj nepoznanih znakov in jezika, ki je podoben staremu grškemu, približa iz prazgodovine v zgodovino. Homerjev svet ni enak z mikenskim, čeprav se je Homer po tradiciji spominjal te dobe in iz nje pesnil. Razlike so večkrat izredne: Mikenci so n. pr. svoje mrtve pokopavali —■ Homerjevi junaki so jih zažigali na velikih pogrebnih grmadah. Organizacija dela in administracija sta bili v Pylosu zapleteni —- Homer nam je prikazal raje rustično brezskrbnost in zdravo naravnost. Novo odkriti podatki govore o visoko razvitem, obrtništvu in .kažejo predvsem stvarnost življenja v mestu, kjer je bil Agamemnon “gospodar bojevnikov in bardov” in kjer sta bila v zabavo lov in piratstvo.
— Za 350. obletnico španskega pisatelja Cervantesa bodo v Parizu pripravili najdražjo izdajo njegovega dela “Don Kihot.” Cena bo tako visoka, ker ga bo opremil znani katalonski slikar Salvador Dali. Objavili bodo najprej en izvod, ki bo označen s črko “A” in jo ponudili najvišjemu ponudniku;
izklicna cena bo 10 milijonov frankov (en milijon pesov). Nadaljni izvodi bodo nekoliko cenejši: tri izvode bodo prodali po 1.700.000 frankov, 25 izvodov po 500.000 frankov, 50 izvodov po 300.000 frankov, ostale pa ipo 150.000 frankov izvod. Izvod, označen s črko “A”, bo tiskan na egiptovskem papirju in bo imel deset izvirnih akvarelov Salvadorja Dalija, tri vrste izvirnih risb na japonskem imperialnem papirju ter 15 barvnih litografij, istega slikarja. O-stali izvodi bodo imeli samo litografije, posnete po izvirniku. Knjigo bo izdal založnik Joseph Forest. — V Pragi so slovesno (proslavili dvajsetletnico smrti kritika in esejista F. X. Salde, ki je bil profesor za romansko literaturo na Karlovi univerzi v (Pragi. Izdajal je znane “šaldove zapiske”, literarno kritično revijo, ki jo je pisal sam. Vodilna praška revija “Novy život” je celo aprilsko številko posvetila njegovemu delu in razlagi njegovega ogromnega dela.
— V Nemčiji so objavili podatke o knjigah, ki so šle lansko leto najbolj v prodajo. To niso bile več leposlovne knjige, ampak knjige “politične” vsebine. Na prvem mestu je delo publicista Bietarga, ki je napisal življenjepis Napoleona. Na drugem, mestu je delo Paula Setheja “Med Bonnom in Moskvo” in znanstveno reportažno delo Roberta Jungka “Svetleje kot tisoč sonc.”
“GLAS” je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, .Ramos Mejia, FCNDFS, Bs. Aires, Argentina Ureja uredniški zbor. Tiska tiskarna “Federico Grote”. (Ladislav Lenček C.M.)', Montes de Oca 320, Buenos Aires