==J
December 1954
Nas letošnji h
ozic
Bratje in sestre!
Letošnji božič bomo praznovali v duhu Marijinega leta, ki poteka h koncu. Ali ne bo lepo, če bomo skušali preživeti sveto božično noč v takem razpoloženju, kot ga je preživela Marija na tisto prvo božično noč v betlehemski štalici?
* *
V letih pred Kristusovim rojstvom je v majhnem palestinskem mestu Nazaretu živelo dekle, ki je nosilo ime Marija.
Ves izraelski narod je pričakoval Rešeni-ka in zato je vsaka izraelska žena imela za največjo sramoto, da bi ostala brez otrok, kajti tako bi z gotovostjo izgubila upanje, da bi pričakovani Rešenik prišel iz njenega rodu.
Marija pa se je odločila drugače. Tudi temu upanju se je odrekla, ker se je hotela vso posvetiti samo Bogu.
Bog pa se je ozrl na ponižnost tega dekleta in jo je izbral za mater svojega Sina.
,JJe boj se, Marija, zakaj milost si našla pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila Sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in bo kraljeval v hiši Jakobovi vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.’’ — Marija je rekla angelu: „Kako se bo to zgodilo, ko mola ne spoznam?” Angel ji je odgovoril: „Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila in zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Sin boljič’ (Lk 1, 30—35).
Marija je Verovala angelovi besedi: „Glej, dekla sem Gospodot/a, zgodi se mi po tvoji
besedi!” Ta njen odgovor izraža vso globoko pripravljenost, s katero je sprejela božii načrt.
Ze od tega trenutka dalje je v veri molila Njega, ki ga je nosila v svojem telesu.
# #
Minevali so meseci. ,Jn ko je izšlo povelje od cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet, je šel tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto Betlehem, bil je namreč iz rodovine Davidove, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. In porodila je Sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču.” (Lk 2, 1—7).
Morali bi imeti deviško dušo kot Marija, materinsko ljubezen, kot je bila njena, in vero, zaradi katere je zaslužila ime Devica verna, da bi mogli vsaj malo prodreti v skrivnost, ki je napolnjevala njeno dušo v prvi sveti noči, ko je redila sina, ki je bil predmet njene ljubezni, a je bil obenem njen Odrešenik, pred katerim je padla na kolena in ga molila.
Bratje in sestre! V sveti noči, katero bomo praznovali ob koncu tega Marijinega leta, pohitimo k jaslicam v istem razpoloženju, kot je bila Marija v prvi božični noči! '
Videla je pred seboj, človeško govorjeno, nebogljeno dete, a vendar je verovala, da je to Sin božji, Odrešenik sveta.
Za Kralja zemlje in nebes ni bilo prostora v prenočišču, moral se je umakniti v pa stirsko votlino. A zaradi tega Marija m izgubila vere. Pač pa jo je vse to še bolj utrdilo v spoznanju, da božja merila niso človeška, da Bog ne sodi po zunanji moči, po oblasti, po bogastvu.
Ta globoka vera ji je dala moči, ko je že v kratkem morala na težko begunsko pot, da reši življenje Vladarju sveta, katerega je ogrožal tiranski Herod. Ta globoka vera, ki je preko zunanjih videzov gledala v globino, ji je dala moči, da je kot Devica moč-
Poskušajte rešiti NAGRADNO UGANKO, ki je objavljena v tej številki.
na vztrajala pod križem. Evangelij pravir „ ... stala je pod križem”; stoji samo, kdor ne klone, pa čeprav je breme težko. V tej veri je pa tudi prva dočakala velikonočno jutro.
Bratje in sestre! Z enako vero bomo tudi mi na letošnji sveti večer pokleknili pred novorojenega 'božjega Sina, ki nam je to noč prinesel pravo luč.
# #
Vsaka luč sveti, včasih tudi žge. Enim je kažipot, druge bode v oči, ker odkriva njihova zla dela.
Pastirji so jo sprejeli, modre je spremljala na dolgi poti v Betlehem, jim bila vodnica in znamenje in zagotovilo.
Toda betlehemsko prenočišče je bilo tisto noč polno ljudi. Od teh nihče ni slišal angelskega petja, ker ni bil pripravljen, da bi ga slišal. Herod je pozneje celd dal pomoriti vse otroke v mestu in okolici betlehemski, da bi tako zatrl novorojenega Odrešenika. In ta je več kot trideset let potem živel med narodom, ki je pričakoval Odrešenika, delal čudeže in ozdravljal bolnike, pa le redki so ga hoteli spoznati. Tisti, ki so govorili, da pričakujejo odrešenje, so šli slepi in gluhi mimo vsega; tujec, rimski stotnik pa ga je pod križem spoznal ter rekel: „Resnično, ta je bil Sin božji!” (Mat 27, 54).
Bratje in sestre! V Marijinem letu praznujemo božično skrivnost božjega učlovečenja. Naj bo po priprošnji naše nebeške Matere ta večer in vsak dan naša vera močna, kot je bila njena, da bomo v novorojenem Detetu spoznali Kristusa, da ga bomo spoznali tudi takrat, kadar bo njegov obraz opljuvan in razbičan, da ga bomo spoznali v Cerkvi dvajsetega stoletja!
A ne samo spoznali, tmeveč tudi tako živeli! Potem bomo tudi mi hvalili Boga in govorili:
„Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem,
ki so Bogu po volji.” (Lk 2, 14).
Vsem bratom in sestram, na domači zemlji kakor tudi onim, ki se na sveto božifno noč iz vseh delov sveta v duhu vračajo k domačim jaslicam, k bratom in sestram, Ženam in otrokom, želimo blagoslovljene' letošnje božične dni!	N. č-k
((Ha sneto noč
Zakaj pa nocoj bolj zvezde žarijo?
Kot sveče planine v nebesa kipijo ...
Pod njimi goščave skrivnostno šumijo.
Po hišah, po domih vse luči gorijo.
Tam v stolpu na griču zvonovi zvonijo veselo v polnoč.
Spomin se obhaja, ko stopil iz raja kot človek je Bog ... Ko v jaslicah Dete ročice je svete razpelo ljubeče.
NAŠA LUČ
December 1954
vse nežne, vse bele, da svet bi objele, ga krivde oprale, življenje mu dale.
Pastirci na trati se čudijo v strahu svetlobi prezlati, ki z neba prihaja in hlevček obdaja.
Pa angel prekrasni ves v luči se jasni prikaže, oznani:
Resnik vam je dan!
Zato pa zvonijo zvonovi nocoj.
Zato ni objel še domove pokoj.
Vse ceste živijo,
vsi verni hitijo,
tja k Detetu v jaslih —
ker sveta je noč.
P. A., Francija
Čar božičnih zvonov
Boom, boom, boom ... je trkal na okno male sobice v S., valonskem industrijskem me tu, veličastni glas zvona župne cerkve.
Boom, boom, boom ...
Rudar Jožo se je ravno prebudil iz globokega sna, se obrnil v postelji in nejevoljno godrnjal proti svojemu sobnemu tovarišu:
„Pa 'kaj, vraga, imajo nocoj spet duhovniki v cerkvi, da mi ne puste mirno spati?”
„Kaj vedno zmerjaš duhovne, Jožo! Ali si čisto pozabil, da je nocoj sveti večer?” ga je skušal miriti njegov prijatelj Ante.
... „ Sveti večer je nocoj? Se na misel mi ni prišlo,” je bil na mah pomirjen [o/o.
„Veš, Jožo, nocoj ne grem delat... Odločil sem e, da grem k polnočnici. Več kot 20 let je že poteklo, odkar sem zadnjič slišal mile napeve naših božičnih pesmi. —
O, hladna tujina, kam si me privedla?! V tej prokleti borbi za kruh človek pozabi na vse: na domovino, mater, Boga in svojo dušo ... Prej, ko si ti, Jožo, še spal, so zvonovi začeli odmevati v hladno noč. Tako slovesno so doneli nad našim mestom, da me je njihov glas globoko pretresel.”
Tako je modroval Ante in si medtem pripravljal kavo, a od cerkve je še vedno odmevalo: boom, boom, boom .. .
„Moje misli so pohitele v mlada leta,” je nadaljeval Ante. „Kako krasno je bilo pri nas na sv. večer! Revni smo bili, seveda, ali na nocojšnji večer smo bili srečnejši in bolj veseli 'kot najbogatejši delničar našega rudnika. Naša siromašna hišica se je ta večer spremenila v svetišče božje.
Ne razumem, Jožo, kako to, da sem bil tako srečen v domači hiši, ko so božični zvo-
novi trkali na zasnežena okna. Morda zaradi tega, ker je božja ljubezen sv. noči bila v nas?!”
Boom, boom, boom ... „Slišiš, Jožo? Vso večnost bi želel poslušati božične zvonove! Njihov glas mi ponovno vrača smisel za božje stvari. — Jožo, greš tudi ti z menoj k polnočnici?!”
# # *
I ozo je začuden poslušal svojega tova-I riša. Ni mogel verjeti svojim uše-som, da je Ante tisti, ki tako govori... Kot kak župnik, si je mislil... Že je imel na jeziku neko grenko, a se je premagal, ker ga ni hotel užaliti.
Na povabilo k polnočnici je samo molčal.
V hladni noči je še vedno odmevalo: boom, boom, boom ...
Jožo se je v naglici oblekel in brez besede odšel v temno noč ...
Zadnji čas dela nočno in nocoj bi moral že oditi na posel, a se ni obrnil proti rudniku.
Tudi on se je odločil, da nocoj ne gre ...
Zakaj, ne?
še sam ni vedel, kaj ga je privedlo' do te odločitve. Znan je kot vesten delavec in zelo redko se dogodi, da ga ni na delo.
Morda je Jožo pustil delo zaradi božičnih zvonov?
Morda ...
# • •
Jožo je dcubričina. Ali v očeh rojakov je komunist.
Kdo ve, kaj vse so naši ljudje?!
Treba se je mnogo razgovarjati z njimi, da jih človek vsaj, malo razume.
# * #
Jožo je predvsem siromak že od nekdaj.
Doma je bil dober katoličan. Vsako nedeljo je bil pri maši. In nekajkrat na leto je prejel sv. obhajilo.
škoda, da ga je revščina domače hiše vr gla v tujino.
Kaj bi podrobno govoril o tem, kako je bilo z Jozom na tujem?! To je preveč žalostno!
Jožo je zapustil svojo katoliško zemljo in brez posebne priprave padel v okolje, kjer se ne misli na Boga in dušoM
In kaj on razume od zapletenega socialnega vprašanja? Ničesar! A njegovo srce se
vedno ogreva za zastavo tistih, ki se borč za pravice brezpravnih.
Katera je ta zastava v današnjih dneh?
Jožo sam tega ne ve, a verjame tovarišem, ki mislijo, da so samo tisti, ki dvigajo rdečo zastavo s srpom in kladivom, sposobni rešiti socialno vprašanje delavskega in kmetskega stanu. Jožo tudi verjame tistim, ki v Cerkvi in duhovnikih vidijo služabnike kapitalističnega reda, torej velike sovražnike delavstva.
Kdo bi se mogel čuditi, da se je v Jožu počasi zrušilo vse tisto, kar mu je njegova
Beg sv. Družine v Eg.pt.
mama vsadila v srce in kar je prinesel s seboj iz katoliškega okolja v domovini?!
Ko je tudi nad našo zemljo zaplapolala nesrečna rdeča zastava, je Jožo navdušeno pozdravil ta dogodek.
Ubogi Jožo!
# * #
Tako stanje pa pri Jožu ni trajalo dolgo. On je namreč kljub vsemu ostal pošten človek. Njegovo srce je bilo vedno občutljivo za tistega, ki trpi. Komunizem je vzljubil v upanju, da bo mogel ta pravično rešiti socialno vprašanje malih ljudi.
Toda razmere med kmeti in med delavci za „železnim zastorom” so ga globoko razočarale. Slišal in bral je o stvareh, ki so z žalostjo napolnile njegovo srce. Hitro je spoznal, da komunizem še daleč ni prinesel tistega, kar je obetal.
To je Jožu počasi odpiralo oči.
In sv. večer ga je zalotil v tem razpoloženju.
r"v ožični zvonovi in Amine prijateljske
1*^ besede so na Joža napravile globok vtis, čeprav on tega ni hotel takoj pokazati.
Prav gotovo je to bila posebna milost sv. večera.
Ko je brez besede odšel v noč, je več ur blodil po poledelenih ulicah. Dasiravno je zvon že zdavnaj utihnil, je v njegovi duši vendar še vedno odmeval njegov čarobni glas ter mu budil spomin na mlada leta v domovini. Vse natanko mu je prišlo na misel...
Kako skrivnostno moč imajo zvonovi sv. večera!
Jožu se je zahotelo več zraka. Stopil je čez most ter se po ozki in strmi ulici dvigal proti vrhu hriba.
Bil je že skoro na vrhu, 'ko je ura udarila enaj t. Tedaj se je obrnil Ln ... o krasotal
čaroben prizor se je nudil njegovim o čem!
Na tisoče lučic se je iz doline dvigalo proti zvezdnatemu nebu.
Železarna Cockerill je od časa do časa sipala visbke plamene ognja, ki so še bolj osvetljevali božično nebo.
Iz vseh cerkvd so se vabeč k polnočnici ponovno oglasili očarljivi zvoki zvonov ...
Jožo je samo strmel, strmel...
Zdelo se mu je, da se je nebo odprlo in da so angeli Gospodovi z zlatimi trobentami klicali: „Slava Bogu na višavah in aa zemlji mir ljudem, ki so blage volje!” in s tem delavcem, ki trpe v tovarnah in rudnikih pod njim, oznanjali rojstvo. Boga-člove-ka, ki je že pred dva tisoč leti prinesel na svet blagovest pravice in ljubezni.
Jožo je v hipu razumel vse! Vse!
Razumel je, da more samo skrivnost sv. • noči postati temelj lepših dni za delavce, kmete in vse človeštvo.
Kristalne solze ginjenosti so se zasvetile na njegovem licu ...
Tedaj se je odkril in po dolgih letih je iz njegovega srca privrela vroča molitev ...
* # #
Proti zvezdnatemu nebu so še vedno kipeli čarobni glasovi božičnih zvonov, ko je Jožo prihitel k polnočnici in skupno s sobnim tovarišem Antejem in množico rojakov pobožno zapel: „Sveta noč, blažena noč...”
Boinm4
Sveta noč, božična noč!
Vsi smo s tabo spet objeti.
SUH angelsko se petje, dano nam je razodetje.
čuj me, človek, v radosti:
Sin Doga rodil se je.
V Betlehemu, v revni Halci Dete sladko smeje se.
Tjakaj pohitimo,	*"
počastimo ga srčno.
Jezusu se izročimo, naj nas vodi ljubljeno.
A. Gruntar, Francija.
UREDNIŠTVO, UPRAVA IN TISKARNA ŽELIJO VSEM VAM PO SVETU, SODELAVCEM, RAZNAŠAI.CEM,
POVERJENIKOM IN NAROČNIKOM
srečne božične praznike!
MED PREPROSTIMI IN UBOGIMI Vsako leto znova me božični praznik prešine z nedopovedljivo srečo. Pomislite: neskončni Bog se je ponižal in postal človek, kot kdo od nas, da bi nas rešil. V veliko tolažbo in ponos nam je, da je bil Kristus rojen v delavski družini. Svoje sodelavce si je poiskal med najpreprostejšimi sloji: ribiči, mitničarji, delavci. V njegovi Cerkvi morejo priti delavski sinovi tudi do najvišjih mest.
Tako naš je Jezus v jaslicah. Zato je naš tudi njegov nauk in mora biti naš! Zaživimo ga, razmišljajmo ga, oznanjujmo ga ...
C. Vošnik, Avstralija.
S
„Če vse globlje premislimo . .
^ ocialno vprašanje je te/'ko in zanio-tano. Ne verjemimo, da je stvar tako preprosta, da so na eni strani samo „izkoriščevalci”, a na drugi „izkori-ščanci” ter da bi bilo vse dobro, če bi prvi postali manj „hudobni”.
Na žalost ni takol
Kolesje gospodarskega življenja je često tako speljano, da podjetnik stoji pred izbiro: biti trd, neizprosen ali pa doživeti polom, ki ib.i tudi delavce potegnil v nesrečo.
A kljub vsemu je pri tem pohodu slepega mehanizma tudi del človeške odgovornosti. So namreč ljudje tisti, ki so pognali v tek ta način gospodarskega življenja in je torej še vedno precej, prostora ža blažilno delovanje ljudi dobre volje.
Kdo bi mogel pri tem koristno poseči vmes?
Najprej PODJETNIKI. Oni sicer ne morejo s kratko potezo rešiti socialnega problema, morejo pa po strokovnjakih iskati možnosti, kako priti do sprave med ekonomskim in socialnim vidikom v gospodarskem življenju.
Nato DELAVCI in NAMEŠČENCI, združeni v sindikatih. Ti morejo z upravičenimi zahtevami usmerjati napore podjetnikov. Poslanstvo teh je tudi nuditi delavstvu pametno socialno vzgojo.
Na tretjem mestu moramo poudariti vlogo DRŽAVE. Naloga države je skrbeti za skupno blaginjo. Njena dolžnost je ščititi šibkejše. Gotove socialne uredbe mora država predpisati kot obvezne. Pri tem mislimo na zdravstvene uredbe, zaščito delavca pri delu, uredbe delavnega dne, dopusta, stanovanj, pokojnine itd.
✓“Vmenjeni trije činitelji morejo veli-l I ko napraviti pri reševanju socialne ga problema. — Vendar moramo poseči še GLOBLJE, ako se hočemo problema lotiti s prave strani. Res je namreč, da so nepovoljne socialne razmere po-ledica ekonomskih, tehničnih in celo političnih pogojev, katerih n,i lahko zboljšati, toda ŠE BOLJ JE RES, DA TAKO STANJE USTVARJAJO in VZDRŽUJEJO: sebičnost, sovraštvo, skopost in neupoštevanje človekove osebnosti.
Tu tiči RAKAVA RANA današnje družbe!
Tu moramo začeti z zdravljenjem, ako hočemo uspeti!
Zastonj upamo na rešitev socialnega vprašanja BREZ NOVEGA MIŠLJENJA v teh točkah! Kajti priznati moramo, da so vsi stanovi družbe podvrženi omenjenim napakam. — Zato pravimo, da so socialni problemi predvsem NRAVNI (moralni) problemi.
Naše mišljenje mora spet postati KRŠČANSKO! — To novo mišljenje mora biti izoblikovano po načelih PRAVIČNOSTI in LJUBEZNI.'
Izrazimo se še bolj jasno: namreč, da je rešitev socialnega vprašanja nemogoča brez pokristjanjenja VSE družbe.
To misel je močno naglasil Pij XL, ki je zapisal: „Toda če vse globlje in natančneje premislimo, bomo jasno spoznali, da mora iti pred tako zaželeno socialno obnovo obnova krščanskega duha, katerega je bedno izgubilo toliko ljudi, ki se ukvarjajo z gospodarstvom; če ne, bodo vsi poskusi zaman in bo vsa stavba grajena ne na skalo, ampak na sipki pesek.” (Okrožn. „Quadr. anno”.)
Sodobno družbo na novo prekvasiti s krščanskimi načeli pa je prav poslanstvo Cerkve. Tako more Cerkev, ne da bi stopila iz svojega duhovnega poslanstva, biti velika dobrotnica človeštva tudi v socialnem področju.
Cerkev primerjamo kvasu. Kvas ne nadomešča testa, temveč pomešan v njem ga dviga s svojo notranjo in nevidno močjo.
Tako deluje Cerkev. Ona uči nauk našega Gospoda; ona dela ljudi boljše s tem, da jih spreobrača v resnične kri tjane; svet se na ta način počasi preoblikuje.
V francoski zbornici je leta 1925. poslanec Le Cour Grandmaison to poslanstvo Cerkve prikazal s temi krasnimi besedami:
„Na besedo Cerkve je zginilo suženjstvo; žena. otrok, siromak, tako zaničevani v poganskih kulturah, so spet zadobili svoje dostojanstvo. Višja oblast, višji zakon se nalaga velikim in jih opominja, da, če imajo
oblast, ni to za nje osebno, temveč za službo drug"’m.
„Družina se ustali in postane rodovitna. Doba velikih vpadov je zaključena; vo'iska 'ama po'na zakone 1'ubezni in postane bolj človeška. Prava Družba narodov — krščanstvo se osna vi ja pod oblastjo tiste visoke moralne oblasti (jpapeštva), katero vi danes skušate zavreči, a za katero zaman iščete nadomestila.
„Ne pravim, da je to bila zlata doba’ Bile so, priznam, zlorabe, zmote in nazadovanja. Toda poglejte: če to, kar je bilo, primerjamo s tem, česar bi se unravičeno mogli bati, kakšen napredek vidimo!
„Ali ni bil ta moralni vzpon tisti činitelj, ki je omogočil politične, socialne in gmotne pridobitve, katere uživamo danes?
„Naj vam bo drago ali ne, to, kar je dalo pečat današnji kulturi, je vprav krščanstvo.
„V zgodovini, človeštva so še druge visoke kulture, a vsem je svoisko: zatiranje množic v korist malega števila privilegirancev.
„Toi, kar označuie krščanstvo, pa je spo-štovanie malih, šibkih in nesrečnih oo zgledu božjega Učenika, ki je zaklical: Množica se mi smili!”
V resnici moremo reči, da je Cerkev po Kristusovem vzoru šla skozi stoletja, izkazujoč dobrote vsem.
#
S tem smo v nekaj besedah opozorili na zamotanost socialnega problema: nakazali smo, kaj morejo storiti delodajalci, delavski sindikati in država, ter poudarili, da so socialni problemi predvsem nravni problemi. Iz te zadnje ugotovitve izvajamo nenadomestljivo poslanstvo Cerkve pri graditvi novih dni.
Če Cerkev primerjamo kvasu, moramo sebe smatrati za testo. Prepustiti se moramo njeni prenovitveni sili. Pod njenim vplivom bomo postali notranja, duhovna, moralna, zares človeška revolucija, ki od znotraj obnavlja posameznike, družine, podjetja, proizvodnjo in vso družbo, kar EDINO more napraviti učinkovite in koristne za blaginjo človeka in vse človeške družbe zunanje obnove tehničnega, ekonom kega, socialnega in političnega značaja.
V-ko.
cudacs-Uctn [tcavniUu
Nekateri se še spominjate dneva sv. Barbare v Nemčiji, König Ludwig Recklinghausen Süd, ko so Slovenci ustanovili Društvo sv. Barbare. Predsednik je bil Ludovik Koren. Zapeli smo slovensko pesem: „Ljub-Ijan’ca dolga va;”. V tem času, leta 1912, še nismo imeli v Nemčiji slovenskega duhovnika, a smo se zbrali!
Tukaj v Franciji so drugačne navade kot tam v Nemčiji. Sv. Barbaro, 4. december, takole praznujejo: nekateri rudniki dajo delavcem 1000 frankov, drugi dajo dve klobasi, dve žemlji in vina, kolikor ga hočejo. Najprvo gredo seveda v cerkev k maši in pridigi, potem pa na skupen zajtrk. Vsi gospodje od rudnika se zberejo in podelijo medalje in 5000 frankov tistim, ki imajo že 30 let dela.
V rudniku Droitemont pa je bilo tako: ob osmih zjutraj smo se zbrali v šoli, kjer smo dobili kuhano vino. Potem smo šli. v procesiji v cerkev ob spremljavi godbe. Opoldne smo prišli nazaj v šolo, kjer nas je čakala ob pogrnjenih mizah jedača in pijača, kar je človek hotel. Plačali so nam 2 dni dela za 4. in 5. december.
Teh navad po Nemčiji ni bilo. A vseeno se spominjam praznika sv. Barbare. Tudi vi se gotovo spominjate, saj je bila ona vedno, ki je tolažila rudarje, ki leže pod težkim kamenjem.
Al. Vidic, Cruesnes, Frc.
OB 30-LF.TNICI DRUŠTVA SV. BARRARE V BRUAY
Že 30-krat ozelenela je pomlad, kar bilo je vsejano seme.
Vzklilo je in rodilo nekateri sad.
Bog daj, da še tako naprej bi vsi vrtnarji vestno ga zalivali!
Da cvetje ne omahne in korenina ne usahne, da bi se povzpelo do sreče velike in pognalo še marsikatere nove bi mladike.
Milka Zupančič, Francija
Ayinua
^ neg je dobro držal in par dni nred božičem me je komandant poklical k sebi. Pri njem je bil stari aga Mahmud, starešina male arnavtske vasice blizu samostana Matevče. Prosila sta me, da bi šel drugi dan z družbo nad divje svinje. Spomnil sem se govorice, da imajo v tisti vasi zelo lepo učiteljico. Pristal sem. Komandant je bil vesel in aga je rekel: „Alah je velik!” ter si pogladil sivo brado.
Ko sem v kasarni povedal kapelniku naše godbe, da grem na merjasca, je zatarnal: „Kdo nam bo pa pel pri polnočnici?” Kar zažijal sem vanj, še spomnil se nisem na polnočnico! Nič drugega ni kazalo, kot da se tudi on ponudi v lovsko družbo, iz katere bo lahko preje odšel in mene odvlekel s seboj. Sel je h komandantu in ta ga je z ve eljem sprejel.
V gozdu nas merjaščeva družina ni pričakovala. Zato smo kar hitro padli po njej,. SVinia jo je z mladiči pobrisala v eozd, a meriasec je padel zadet od neštevilnih krogel in šiber. Naložili smo ga na sanke in se odpravili proti aginem domu.
Agin dvorec je na zunaj izgledal preprost, na znotraj na mi je oko zastrmelo nad bog-atim razkošjem. Leno oblečene ..bule” izakrite žene! so nam brez besed ponujale ied in nalivale oiiačo. Po rokah in hoji smo ugibali nüh mladost in lepoto. Nekatere so bile nerodne, ena se je 10a sukala tako, kot bi bila moderno vzgojena. Spomnil sem se učiteldce in vprašal ago po njei. Vstal ;e in odšel v kuh'nio. Čez čas se <e povrnil in povedal, da je niso mogli najti na n'enem domu.
Žal mi ie bilo' in sem se lotil kapelnika in ga dražil, da ie prej preveč vlekel iz ču-tarice. Zafrknil me ie in družba se je zasmejala. Pri tem se mi je zazdelo, da se za menoj stoječa aginica zadrževano cmeie. Pogledal sem proti nlei, a ona se je že elegantno izgubila proti kuhinn.
Pol ure pozneje se je vrnila in z obvezano roko prinesla agi, ki ni maral meria-ščevega mesa, posebno jed. Ago je zaskrbelo, kaj je z rano. Ponudil sem se, da jo prevežem.
„Kaj boš ti, topničar, celil rane, ko si se vse življenje učil, kako jih delati! Mi godbeniki smo mojstri za zdravljenje duha in tele a,” me zafrkne kapelnik.
„Vi pa, vi!” sem se zasmejal, „če bi aginica vedela, da si ti tisti, ki z Beethovnom spravljaš ljudi na drugi svet, bi ti nikdar ne dala roke v previjanje!”
In spet sem zaslilšal pritajeni dekliški smeh pri aginici. Potem smo z ago in njo stopili v drugo sobo. Tam sem zvedel, da se je ranila pri rezanju merjasca, ker ji je spodletel nož. Prevezal sem rano in zdelo se mi je, da mora biti to dekle kristjanka. Žal, ni bilo prilike, da bi jo vprašal.
D
rišel je čas, da s kapelnikom odideva.
Na sanke sva naložila merjasca za božični priboljšek našemu pešpolku. Prav pred odhodom naju je dobil še aga in poprosil, da popeljeva agmico k zdravniškemu pregledu, kar sva oba prav rada storila. Kapelnik je sedel na sanke, jaz na konja in aginica za menoj.
Vso pot sva se s kapelnikom dražila, z aginico pa nisem mogel začeti kakšnega večjega pogovora. Sledila je najinim besedam in se zdaj pa zdaj z nama zasmejala.
Prikazalo se je mesto in za ovinkom sva se nazadnje iznebila obeh tovorov, merjasca in aginice. še sva dospela pravi čas k polnočnici.
Cerkve garnizon ni imel. Neko sobo so spremenili v kapelico in komaj nas je spre jela vse. Godba je krasno zaigrala in milo spremljala naše slovensko in hrvatsko božično petje. Kapelnik je sijajno dirigiral.
Po sv. maši smo si zunaj če titali božični praznik. Kar začutim, da se me je nekdo dotaknil. Ozrem se in ob medli svetlobi žarnice opazim neznan mi lep dekliški obraz, ki mi nasmejano kliče: „Sretan božič!” Pomaha z obvezano roko in s srebrnim nasmehom izgine. Zablisne se mi: aginica je to, iz arnavtske družine katoliške vere ...
Spremili smo po maši duhovnika v kolodvor ko restavracijo. S petjem narodnih božičnih pesmi smo pokazali prisotnim, da se, čeprav daleč od topline domačega ognjišča, vseeno iz srca veselimo rojstnega dneva božjega Deteta,
ti
Aojinice pozneje nisem več videl in skoraj bi že pozabil dogodek z dekletom z obvezano roko, da se ni vmešala božja Previdnost. Par let po tem dogodku so me Nemci iz koncentracijskega taborišča z majhno skupino preživelih odpeljali proti Mauthausenu. V Vršen so nas počakale čla-n:ce Rdečega križa in postregle s hrano in pijačo. Mlada lepa dama mi je nalila v ču-tarico čaja. Gestapovec je bil zraven in dama si ni upala govoriti.
Prijel sem jo za roko in ostrmel ob braz,-gotmi na niei. „Aginka!” sem zašepetal.
„Ne, učiteljica iz Skopske Črne gore”, je zašepetala. „Kako veste, da sem jaz to? Kdo ste vi?” Tedaj me je spoznala. Zakrila si je obraz z rokami, zajokala in pobegnila iz vagona.
Srečanje je bilo pretežko zanjo. Pred leti sem bil mlad poročnik, sedaj pa izmučen in sestradan kapetan, bolj podoba Lazarja kot živega človeka ...
Pogledal sem iz vagona za njo, pomahal z roko. Učiteljica si je obrisala solze, mi pomahala in z njenega lica je zasijal smehljaj. Prijeten spomin na tisto potovanje in na lovsko družbo v tisti sneženi božični noči me je vsega osvežil...
Ap.
\Jtszii dogodki
(šesto poglavje)
„Tako ne more iti dalje! Peš ne pridem nikamor, s kolesom ne veliko dalje, vlak in avtobus mi jo pa navadno — kljub moji veliki točnosti, katera je vsem poznana — pred nosom popihata. Kak avtek si moram kupiti, drugega izhoda ni. Konec, pika, a-men!” — Tako je sklenil poljski duhovnik, ki je leta 1938 pastiroval v Merlebachu.
Ker še za „pumpo” ni imel dovolj denarja, io je enostavno mahnil na rudniško ravnateljstvo. „Morajo mi ga kupiti — avto —, zakaj so pa tukaj in zakaj sem jaz tukaj,” tako se mu je zabliskalo v optimističnih možganih.
Žalibog so se kolesca v glavi rudniškega ravnatelja nekoliko drugače sukala, kakor je pričakoval gospod poljski dušebrižnik.
„Kam pa pridemo, ako hočemo vsakemu avto plačati?”
„Kdo pa pravi, da ga vsakemu kupite, jaz prosim samo zase!”
„Jutri bo pa prišel kdo drug in bo prosil zopet samo zase.”
„Toda jaz sem vendar duhovnik in moram potovati.”
„Tudi drugi so duhovniki in morajo potovati, potovati morajo tudi taki, ki niso duhovniki.” .
„Kaj takega nisem pričakoval od vas.” „In mi ne od vas.”
„Torej mi hočete odreči vsako pomoč?” „Vse, kar lahko storimo, je to, da vam damo nekaj ppodpore in enoletno posojilp ” Pastir poljskih duš je prišel k slovenskemu sobratu in milo potožil: „Horoba so trdi; nič ne dajo, toda prej bom jaz prišel do samofrča kot oni skoz šivankino uho.” „Horoba” se menda pravi po naše bolezen. Ker je bila ta beseda priljubljena in čisto nedolžna „kletvica” poljskega gospoda, smo mu kratko malo vzdeli ime „Horoba” in tako ga bomo imenovali tudi v teh veselih dogodkih.
Ni preteklo mesec dni in „Horoba” me je prišel iskat: „Avtomobilček, Simca 5, je že tukaj. Vi imate izpit, ali bi me hoteli voziti, dokler se ne bom še jaz navadil?”
Tako sem bil imenovan za brezplačnega Horobinega šoferja. Prvi teden je kar šlo, potem je pa že hotel gospod sam vrteti volan. Ako bi bilo v tistih časih toliko prometa, kot ga je dandanes, bi jaz imel brez dvoma že leseno nogo in prazen rokav ali pa bi mi morda že ,večna elektrika’ svetila. Nikdar ne bom dovolj hvaležen Bogu in Materi božji, ki sta gospoda in mene neštetokrat naravnost čudežno rešila. Poljski gocpod je namreč imel prave orlovske oči za zidove, drevesa in jarke kakor tudi za vse, kar se je podilo po cesti, pri čemer so
imele prednost zlasti krave. Ker je Horoba mnogo raje pil črno kavo kakor belo, mi še danes ne gre v glavo, zakaj se je toliko .zanimal’ za krave.
K I ’^ega đne bi bila skoro nodrla avto-bus. Na mestu sem ustavil voziček, tako sem pritisnil na zavoro. Tudi bus je obstal. Ven je skočil šofer in se začel dreti na „kšonca”, ki je moško sedel za volanom, kakor se ne bi bilo ničesar zgodilo.
TAM IZ NA
Iz ljubljanskih časopisov zvemo razne skrbi, ki tarejo naše ljudi v domovini: velika stanovanjska stiska, pomanjkanie be lega kruha, cene so previsoke itd. „Zmogljivost cestnega prometa stalno pada. Čez 90 odst. vseh vozil v naši državi ie od"Iu-žilo ...” čitamo 9. X. — Naš roiak iz Pariza Veno Pilon ie razstavil v Ljubliani 150 svo-iih slik. V Franciji živi že od 1928 leta. — V Mostah zidajo tovarno močnih krmil za živino. — V tovarni v Strnišču pri Ptuui je stekel orvi aluminij. Mnoga podietia imajo velike izeube, ker ni dovoli železniških vagonov, ki bi odpeljali robo, 5000 vagonov čaka popravila. — Pred voino so zgradili povoremo 005 stanovani v do’očenem času v Liubljani, a sedaj samo 442.
Baletni plesalec F. Pleško ie okradel cerkev na Ježici in že lani cerkev Dev. Marbe v Pobu. Kar naorei se vrste tatvine. En 'am dan v oktobru je pisalo: „Vlom v go-splno ..., Umor na ve'elici. . ., Neznanec odnesel ... ’ V čuvaimco vlomil... ’ Preten med delavci...’ Kurji tat”. — 27. in 28. oktobra piše: „Ob prvem srečanhi ga je okradla ..., Mlado tatico so prijeli. .., Delavce okradel..., Svojo žrtev nustil na cesti in pobegnil ..., Pazite na ženarie. ki so v 8 meserih odnesli nad miliion dinarjev ..., Proti gospodarskemu kriminalu ostro nastopiti...” itd.
Blizu Hrastnika ie osebni vlak zadel r,b tovornega. Zavirač je pri tem izgubil živ-lien:e. — V Krškem odkuouiejo državna podietia po tei ceni: govedo ca 120. tele 140. n:tani prašič 165, mladi pujski 2500, jabolka 16, zelie 15. jama 17, breskve za izvoz 70. krempir 12, piščanci 400 nar. — Slovenijo je letos obiskalo 1250 izseljencev:
šofer je končal svojo pridigo s pomembno zategnjenim „compris”, ,Horoba’ je pa mirno rekel: „Pas beaucoup compris, moi Polonais” in debata je bila končana.
Če bi vam hotel opisati v e doživljaje na tistem malem avtku, bi morala „Naša luč” prinašati to več let. Danes moram končati, ker mi je g. urednik namignil, da mu „gre trda” za prostor. Zato bom drugič nadaljeval s temi „zanimivimi” vožnjami. J. J-
IH KRAJEV
iz Francije 750, iz ZDA 430, nekaj iz Kanade in Argentine in drugih držav. — Večino slovenskega oglja pokupi Belgija. Smrekove, hrastove in bukove deske gredo v Francijo in Nemčijo; upognieno pohištvo izvažajo v Francijo in Belgijo; sobno pohištvo pa v Anglijo. Emajlirano posodo kupujejo zlasti Holandci, furnirske plošče pa Nemčija. Angleži poberejo 90 odst. le ne ga’an-terije (obešalnike, zložljive stolčke, deske za testo, kruh in meso, sedeže za stranišče, suho robo).
NOVICE, ZANIMIVE ZA IZSELJENCE
Jugoslovanska in belgiiska vlada sta podpisali pogodbo o socialnem zavarovanju svojih podanikov. To dej tvo ie razveselilo marsikakega rojaka v Belgiji, ki čaka, da se mu bodo štela leta dela v Sloveniji. Seveda bo treba še čakati, da pride do izvedbe te pogodbe. Upajmo, da se ne bo tako vleklo kot pri francosko-jugoslovanski pogodbi. Tudi med Luksemburgom in Jugoslavijo je bilo podpisano.
Ker so se pošiljke paketov vedno večale, denarna nakazila pa manjšala, bo izšla menda nova uredba, ki bo otežila pošiljanje paketov, vzpodbudila pa izseljence, da bi pošiljali domov denar. Za izseljenska nakazila bodo menda odslej izplačevali poleg uradnega kurza še enkrat (100 odst.) več!
O „izdaialcij" in izdajalcih
O n:i’em nadvse poSrtvovalnem izseljenskem du hovniku v Holandiji, g. Babniku Nandetu, so komunisti čisto brez potrebe in tudi brez vsakega uspeha pretočili zc veliko črnila.
Dopisnik Izseljenske matice v Ljubljani je v „Slov. poročevalcu” spet preizkušal moč svojega peresa n d Babnikovo osebo. Stvar je tako revna in smešna, da bi prav gotovo ne zaslužila naše pozornosti, če nam ne bi nudila priložnost, da ponovno razgalimo komunistično neresnost in lažnivost ter prav na kratko osvetlimo tragične dogodke zadnje vojne v naši domovini.
Člankar je svoj spis naslovil z: „Izdajalec ostane izdajalec tudi v tujini”. In to naj bi veljalo g. Babniku.
Komunisti so pa res veliki siromaki! Od vseh strani jih obkrožajo sami „izdajalci”...
Začnimo govoriti o tem, kar nam je bliže, da bomo laže razumeli to, kar je časovno in krajevno bolj oddaljeno od nas, in poglejmo najprej, kakšen „izdajalec” je g. Babnik v tujini, da bomo potem laže pravilno doumeli njegovo delo v domovini.
I.
Člankar se sploh ni jasno izrazil, zakaj po njegovem mnenju Babnikovo delovanje v tujini zasluži sramoten žig izdajstva.
Kateri zločin opravičuje tako hudo obsodbo?
Poglejmo vse delo prizadetega v Holandiji!
Ali je to izdajstvo, če g. Babnik vrši duhovniško službo med rojaki v Holandiji?
Morda je to izdajstvo, da skrbi, da sc naša mladina uči slovensko in čuti slovensko?
■ Ali je izdajstvo, če je on holandske Slovence navdušil za društveno življenje, da so postali v vzpodbudo ostalim skupinam v Zap. Evropi?
Morda je izdajstvo to, da je g. Babnik s svojimi požrtvovalnimi sodelavci organiziral krašne prireditve, ki so Slovence pred Holandci nadvse častna predstavile?
Priznate, da vse to ni nobeno izdajstvo?
Kaj torej?!
Je s tem zagrešil izdajstvo, ker z vsemi silami zavira potujčevanje naše krvi na tujem?
Je izdajstvo to, da je organiziraj prodajo vstopnic za nastop pevcev iz Ljubljane v Heerlcnu?
Ako se morate tudi njemu zahvalili, da ste mogli letos v Ljubljani pozdraviti kar dve večji skupini Slovencev iz Holandije, je to izdajstvo, g. dopisnik?
Naš gospod je zaradi svoje službe reven kot cerkvena miš; je morda to razlog njegovega izdajstva?
In „Sinica", kaplanov stari in polomljeni avtomobil Vas boli? Se morda po njej pretaka izdajalska kri?... Ah, pustite ubogo „Sinico" na miru, saj bo umrla naravne smrti, kakor hitro jo bo zapustil njen zvesti zdravnik-avtomehanik. Vam je morda nerodno, da ima Babnikova „Simca” veliko zaslugo za našo slovensko skupnost? Ona je naš „vaški osliček”. Zvozila je skupaj vse potrebno za naše prireditve, vse od kulis do „lepih deklet"... Hm, kaj pa mislite, dragi gospodine, da bodo naša dekleta peš hodila na vaje, če je pa Simca vedno pripravljena izkazati uslugo?!
*
No, ste se že spomnili, kaj je g. Babniku naprtilo očitek izdajstva v tujini?
še ne? Boste morda sami spoznali, da je Vaše pisanje, g. dopisnik, samo neizmerno neotesano zmerjanje onemogle komunistične jeze? Vidi se, da sami čutite, da bo skozi Ljubljano preteklo še mno-vode, prodno boste vsi skupaj, kar vas je na Slovenski Izseljenski matici, g. Babniku v izseljenskem delu segali do kolena.
Za naziv „IZDAJALEC” pa bo najbolj pošteno, da ga obdržite kar zase ter ga z rdečimi črkami pritrdite nad vrata vaših prostorov. Tam ga obdržite vse dotlej, dokler boste navadna podružnica komunistične stranke!
II.
G. Babnik „izdajalec” v domovini?
Zakaj pa to?!
Vsekakor zato, ker je sodeloval v borbi našega naroda proti takozvani „Osvobodilni fronti” (OE).
Kaj je bila „Osvobodilna fronta”?
Od odgovora na to vprašanje zavisi upravičenost ali neupravičenost komunističnega očitka g. Babniku.
Ako bi Osvobodilna fronta bila v resnici PRAVA Osvobodilna fronta, ki bi se RESNO in BREZ ZAHRBTNIH NAMENOV borila proti okupatorju za svobodo slovenskega naroda, bi VSAKDO, KI BI NASTOPAL PROTI TEJ FRONTI, ZASLUŽIL OČI TEK IZDAJSTVA! Tudi g. Babniki
Toda mi vemo, da je stvar bila čisto drugačna!
Slovenska „Osvobodilna fronta” je bila samo o-rodje, s katerim so komunisti hoteli izpeljati svojo revolucijo in zavladati nad našim narodom. Cilj komunistične OF torej ni bila svoboda slovenskega naroda, temveč izvedba rdeče revolucije in prevzem oblasti. Saj oni sami tega več ne tajč. Grozodejstva tujih okupatorjev nad Slovenci so komunističnim voditeljem nudila EDINSTVENO priložnost dvig-
niti naivnejši, a težko preizkušam del našega ljudstva in ga izkoristiti za svoje čisto posebne mračne in zlonamerne namene!
Priznati moramo, da so komunisti bili umetniki taktike. Oni ljudstvu niso razkrivali svojih namenov, temveč so podvzeli vse potrebne korake, da bi resnica prišla na dan šele, ko bi za ljudstvo bilo že prepozno. V ta namen so sedanji smrtni sovražniki vere svojim odredom naročali moliti rožni venec, ko so korakali skozi versko in narodno zavedne primorske vasi. Tako je med partizani stvarno bilo nekaj borcev, ki so iskreno mislili, da se borijo za srečnejše dni našega naroda. Kasneje so spoznali, kako strašno so bili prevarani.
Toda demokratično misleči Slovenci niso držali rok križem. Razumeli so klic časa in začeli organizirati odpor proti okupatorjem ter iskati stikov z zapadnimi zavezniki. A to ni šlo v račun komunističnim nakanam. Ti so sklenili v kali brezobzirno zatreti vsak narodni odpor, ki ne bi bil pod njihovim nadzorstvom.
Tako se je začela najstrašnejša, a morda tudi najbolj blesteča doba slovenske zgodovine. Gorele so vasi, vidnejši slovenski izobraženci, kmetje in delavci so padali drug za drugim, smrtno zadeti od zahrbtne komunistične roke. Neusmiljeni so bili oku-
patorji, a še krutejši so bili komunisti! Treba bi bilo vse to doživeti, da bi mogli pravilno doumeti globino trpljenja našega naroda v teh strašnih dneh. Ta nepopisljiva stiska je naše vrle kmečke može in fante prisilila, da so motiko in koso zamenjali za puško. Storili so to s krvavečim srcem, a treba je bilo misliti na zaščito domov, mater, žena in otrok.
In pri tej samoobrambi je sodeloval g. Babnik. Delal je z vso dušo in brez odmora, kot je njegova navada; in to mu je, kot vemo, prineslo očitek izdajstva.
Naj ga to ne vznemirja! Tolaži naj ga dejstvo, da ima naš narod danes veliko takih „izdajalcev”, katerim bo jutri postavljal — spomenike, a komunistične „narodne heroje”, ki so iz sle po oblasti kočevske gozdove, kraške in teharske jame napolnili z razmesarjenimi trupli slovenskih mučenikov, bo zgodovina zaznamovala z žigom RESNIČNEGA izdajstva.
*
Slovenski izseljenci skupno z zatiranimi brati in sestrami v domovini prosimo ljubega Boga, da nas reši komunističnih „narodnih herojev” ter nam pošlje še mnogo takih „izdajalcev", kot je naš g. Babnik!	V.
IZ VRST NASI H ROJAKOV
Da bodo novice objavljene v Številki, ki izide konec meseca, jih pošljite vsaj do 2. v mescu poverjeniku v vaši bližini ali naravnost na uredništvo v Celovec.
a n g 1.1 j a SS52
Slovenke in Slovenci v Vel. Britaniji voščijo vsem sestram in bratom po širni zemlji blagoslovljen božič in srečno novo leto 1955.
#
Poroki: V pro-katedrali v Bristolu sta se 25. septembra poročila Sarah Rosemary Pol-linger in Svetozar Potokar. — V cerkvi sv. Jožefa v Bedfordu pa 6. novembra Marcela Kragelj in Ivan Klemenčič. — čestitamo!
Prireditve: Predstava „Županove Micke”, napovedana v zadnji „Naši luči”, je bila preložena na kasnejši čas. Na prvo nedeljo v novembru smo imeli poleg razgovora o „Našem domu” tudi predavanje o življenju Slovencev v Argentini in tombolo. 20. novembra so člani igralske družine v Bedfordu uprizorili Jalenovo „Srenjo”, o čemer bo prinesla „Naša luč” kaj več prihodnjič.
Za 5. decembra pa pripravljamo že tradicionalni „Miklavžev večer”, ki letos obeta biti še posebno pester. Božič bomo praznovali doma po družinah.
Odbor za „Naš dom” ima naslov: 16. Hargrave Road, London N. 19. — Fond je konec oktobra narasel na £ 697, 16/80.
Ne pozabite ob praznikih na
„NAŠ DOM” v Londonu!
Darujte zanj!
K E L G I J A
LIMBURG - LIEGE
Waterschei. — Na 4. nedeljo v oktobru je slovensko pevsko in kulturno društvo SLAVČEK nastopilo s svojo drugo prireditvijo. Bile so deklamacije, nagovor, petje,
citre, burka „Svojeglavček”, tombola, šaljiva pošta in godba. Vreme nam sicer ni bilo ravno naklonjeno, vendar se je zbralo lepo število rojakov z vseh strani Belgije. Iz Eis-dena in Charleroi-a so rojaki prispeli s posebnimi avtobusi. Gostje iz Charleroi-a so nam pod vodstvom g. Ivana Kodeha zapeli nekaj lepih narodnih pesmi, za kar se jim i kreno zahvaljujemo. Tudi č. g. Z. Reven in c. g. N. Babnik sta nas počastila s svojim obiskom.
Nastop našega „Slavčka” je spet pokazal, kaj se more doseči, kjer vladajo zavednost, sloga in požrtvovalnost. Prav vse je navdušil „Svojeglavček”. Že dolgo se nismo toliko nasmejali kot ob tej priložnosti. Prav vsi igralci so pokazali izredne odrske sposobnosti. Žalostno je le, da v gmotnem pogledu „žanjejo” samo tujci... Ako bi ne bilo tako težko za potne dokumente, bi nastop ponovili v Nemčiji in Holandiji.
Odbornikom in članom društva iskrena hvala za ta prijetni večer. Posebna zahvala gospe Justi Ifčič-Avsecovi za krasne kulise. Enako smo vsi hvaležni predsedniku društva g. Stanku Novaku, njegovi gospe Lojzki-„Svojeglavčku” ter režiserju in pevovodji g. Stefanu Roglju za njihovo nesebično in neutrudno delo za našo skupnost v tujini.
Le tako naprej! Dokler bomo imeli še kaj smisla za žrtve in bomo složni, bomo še sposobni pripravljati nastope, ki nas častno predstavljajo pred tujino, utrjujejo bratstvo med nami ter nam pričarajo košček domovine v tujini.
Eisden. — Praznik Vseh svetnikov smo kot 'vedno zelo slovesno praznovali. Letos je prišel med nas g. Babnik iz Holandije, ki nam je pri dopoldanski službi božji, kateri sta med drugimi odličniki prisostvovala tudi bivši in sedanji direktor našega rudnika, držal lep nagovor. Popoldne smo se v izredno velikem številu ob krasnem vremenu zbrali na pokopališču, kjer počivajo že mnogi na'ši rojaki. Društvo sv. Barbare je poskrbelo, da so bili urejeni grobovi tudi tistih rojakov, ki nimajo več svojcev v tujini. Moški zbor je krasno zapel nekaj žalo-stink. G. Babnik se je v svojem priložnostnem nagovoru spomnil naših dragih pokojnih, nato pa smo skupno molili za naše drage umrle v tujini in domovini.
Poroke: Pomotoma smo prezrli poroki dveh naših rojakov. Gdč. Terezija Klavžar iz Eisdena je poročila g. Leona Franceschinija. Ga. Komac Anton pa
je že pred časom sklenil zakonsko zvezo z gdč. Jadvigo Ozog iz Wintcrslaga.
Obema paroma iskreno čestitamo. Bog blagoslovi njuno življenjsko zvezo!
Bolniki G. Ivan Gorjan iz Eisdena se je ponesrečil v rudniku. Prvo pomoč mu je nudila bolnica v Leutu; sedaj se zdravi pri mami na domu. G. Medvešček Franc iz Vuchta se je prav tako v Leutu podvrgel lažji operaciji. Gdč. Berta Gorenšek boleha že dalj časa. Trenutno leži v kliniki sv. Elizabete v Ličge-u. Zaradi težkega prehlajenja je ostal v domači oskrbi g. Ervin Bonk iz Eisdena. G. Ervin, čeprav iz Šlezije, je vendar eden najsposobnejših in najzveslejših pevcev našega pevskega zbora. Vsi Slovenci smo mu za njegovo naklonjenost iskreno hvaležni!
Vsem našim dragim bolnikom želimo, da bi čim-prej popolnoma ozdraveli!
•
Rojakom v Limburgu in okolici Ličge-a, dragim bratom in sestram v Holandiji, vsem Slovencem in Slovenkam v zapadni Evropi in Angliji ter vsem čitateljem „Naše luči” želim milosti poln in vesel božič ter srečno novo leto!
Vinko Žakelj
CHARLEROI - MONS
Dne 17. oktobra so naši pevci pod vodstvom g. Ivana Kodeha pe*li na prireditvi v Tamines, kjer se je zbralo okrog 140 Slovencev in Slovenk iz Beneške Slovenije. Prijetna zabava s tombolo in vsem ostalim je naredila udeležencem zares domače veselje. Naslednjo nedeljo se je odpravil poln avtobus s pevci vred v Limburg, v Waterschei, kjer so imeli pri tomboli še precej sreče, pri igri pa veliko užitka.
Naših dragih rajnih smo se spomnili pri slovenski službi božji v Charleroi, na SL oktobra, v Paturages pri Monsu pa na 1. novembra.
Zvedeli smo, da je pred več meseci umrl v Bruslju rojak g. Valentin Biček, roj. 1903. na Jesenici pri Cerknem. Svoj čas je delal okoli Charleroi, potem pa v Vilvorde. — 4. nov. je na posledicah hudih opeklin, ki jih je dobil v železarni Providence, umrl g. Vincenc Rukli, roj. 1921. na Trušnjem v Benečiji, bivajoč v Marchienne-au-Pont. Rajni se je poročil pred 4 meseci in je pričakoval prav te dni svojo ženo, da pride v Belgijo.
Rojakom v Belgiji in po drugih državah želim blagoslovljen praznik Kristusovega rojstva! —
Zdravko Reven, izs. duhovnik
Se pr poroeam za fotografska dela (Cartc d’ Idenn e in povečanje slik, 30X40 cm)
VIDIC ALOJZIJ
photographe
CRUSNES, M. & M.
FRANCIJA
Jlas de Calais
NOVA DOLOČILA GLEDE DUHOVNE OSKRBE IZSELJENCEV
Škofija v Arras je po naročilu iz Rima izdala naslednje določbe glede dušnega pastirstva izseljencev:
Za izseljence poljske, jugoslovan., ogrske in nem-ške narodnosti se ustanovijo posebni misijoni. Naš jugoslovanski misijon ima svoj sedež v Ličvin-u in obsega vso škofijo Arras, torej ves Pas de Calais.
Misijonarji teh narodnosti imajo do svojih rojakov iste dolžnosti in pravice kot vsak domači župnik v svoji župniji, ne glede na to ali so naturalizirani ali ne. To pa velja le za prvi rod.
Misijonarji so pod oblastjo škofa v Arras, imenovani pa morajo biti od pristojne rimske kongregacije.
Delujejo naj v bratski slogi z domačimi duhovniki po navodilih, ki so v škofiji veljavni.
Prispevajo od škofije določene takse in zneske za cerkve, kjer imajo službo božjo in opravljajo druga cerkvena opravila kot poroke, pogrebe itd.
Tako ima v okviru teh določb vsak misijonar pravico izvrševati dušno skrbstvo svojih sorojakov, ne da bi mu bilo treba, kot dosedaj, iskati za vsak slučaj potrebno dovoljenje.
Natančnejša navodila bodo prilično pojasnjena vernikom.
Lićvin. — Dolga leta je šaht 16 v Lievin-u čakal na kapelo, obljubljeno od premogovne družbe Lens. Družba je pozidala na šaht II cerkev, s kapelo za šaht 16 pa je čakala toliko časa, da so bili po drugi svetovni vojni vsi rudniki' podržavljeni.
Misel na kapelo pa ni zaspala. Ob velikem misijonu 1. 1952 je bilo sklenjeno, da se postavi kapela in,posveti Materi božji. Služi naj ta kapela domačinom in izseljencem, torej tudi nam Jugoslovanom.
Slovenci iz Pas-de-Calais letos na božji poti v Lurdu. Med njimi njihov priljubljeni msgr. Valentin Zupančič.
Z delom so pričeli 15. junija v tem Marijinem letu. Ljudstvo je požrtvovalno prispevalo z denarnimi prispevki za zidavo. Pri delu so pomagali prostovoljno in brez plače mnogi rudarji, med katerimi so se posebno odlikovali Slovenci.
Danes je nova kapela že pod streho. Upamo, da bo na letošnji sveti večer v njej prva polnočnica.
Naj nova kapela Matere božje pripomore, da se uresniči v naši koloniji božični slavospev: Slava Bogu na višavi in mir ljudem na zemlji!
Lens. — Umrla sta: 5. 10. Stanislav Vozel, rudar, star 37 let. Zapušča vdovo in dva sina. — 6. 10. je umrl Pavel Mlekuž, v 42 letu starosti. — Preostalim naše sožalje, pokojnikoma pa naj sveti večna luči
Da bi ob jaslicah naši izseljenci našli pravi božični mir in lepo domače razpoloženje ter da bi bilo novo leto polno božjega blagoslova in potrebne zemeljske sreče — to želijo slovenski duhovniki v Franciji: Naše ČRETNIK, msgr. Stanko GRIMS, msgr. Valentin ZUPANČIČ.
*
Cerkvena vest. — Vodja vsega dušnopa-stir kega dđa med izseljenci številnih narodnosti v Franciji gen. vikar pariške nadškofije msgr. Rupp je bi'1 imenovan za pomožnega škofa pariškega kardinala in bo prejel škofovsko posvečenje v baziliki sv, Denisa 18. januarja 1955. Slovenski izseljenci se tega imenovanja veselimo in čestitamo, ko nam je ostala v srcu topla beseda, s katero nas je novi škof pozdravil m nav-
dušil na našem romanju 1. maja v Habster-dicku.
Sveta maša za Slovence (kapela 80 me Vaugirard, metro: Saint-Placide) bo naslednje nedelje (ob peti uri popoldne): 5. in 19. decembra ter 2. januarja. — Na božič slovesne večernice ob pol štirih popoldne.
—	Kraj in čas (začetek bo pred polnočjo, da bo vsakdo mogel še z metrojem domov!) božične polnočnice bo javljen v nedeljo 19. decembra pri sveti maši.
NANCY
V	Nancy-ju Slovenci niso strnjeno naseljeni skupaj kot na primer v nekaterih severnih predelih Francije, vendar tudi tu ne manjka Slovencev.
V	nedeljo 17. oktobra so imeli naši izseljenci v Nancy-ju in okolici skujmo sv. mašo s slovenskim nagovorom; daroval jo je g. Nace Čretnik iz Pariza. Udeležencev ni bilo ravno veliko, vendar jrrecej za začetek. Želeti bi bilo, da bi bila skupna sv. maša za Slovence pogosto in da bi se ob tej priliki lahko jrobliže med seboj spoznali.
PacL JluUse-ynbutyMn
Marine — Tuctjuegnieux. — Tone Fajfar je spet poslal malega fantka h krstu. Veselemu atku in srečni mamici čestitamo.
Za Vse svete nas je obiskal msgr. Grims. Imeli smo priliko za sv. spoved in obenem je bila slovenska sv. maša. Prihodnjič pride, kot nam je obljubil, 10 dni pred božičem.
—	Za praznike smo imeli lepo vreme in menda ni bilo Slovenca, ki bi ne obiskal grobov. Pri nas je bil najlepše okrašen'grob
Senegačnikove mame. Se ve, ima 12 otrok in če v ak prinese svoj dar, se že pozna.
Muzikantje g. Jankoviča so „izleteli” v Bazaj, kjer so se jrrav dobro imeli: lepo igrali, lepo jreli pa še jedli in pili zraven. No, enkrat na leto to kar zaslužijo. Zdaj čakamo na sv. Miklavža in na Novo leto. Kdor je bil priden, bo že kaj; kdor pa ni bič, naj se raje umakne, da ga jrarkelj ne pobere.
Vsem Šimencem po tcj-le Franciji: vesel in srečen boilč in blagoslovljeno novo leto!
1>. A.
AUMETZ
Dolgo se nismo nič oglasili; smo pa še pri življenju. Tu še vedno biva okrog 30 slovenskih družin.
Smrt nas je obiskala v dobrem letu 5-krat. Umrli so: /gone Jože, Goriück Marija, Križnič Ciril (smrtno ponesrečen v rudniku), Majcen Janez in Katarina Cenčič iz sosednjega Boulange. To je velik udarec za tako malo slovensko kolonijo.
V kulturnem oziru se na žalost nič več ne udejstvujemo. Edino kadar pride med nas slov. duhovnik, se še zberemo skupaj pri sv. maši. Nekdaj tako cvetoče Slovensko delavsko društvo s svojim ponosnim pevskim zborom so vojne in povojne razmere skoro pojrolnoma uničile. Vzrok temu je tudi to, ker manjka ljudi. Saj se je nad polovica rojakov vrnila 1. 1946-47 v domovino. Gotovo pa se bi dalo še marsikaj napraviti. Mladine je še dovolj, samo treba bi bilo sloge pa dobre volje.
Slovence so tudi poznali že daleč pred jrrvo svetovno vojno. Edino še tu živeči slovenski izseljenec izpred prve svetovne voj-
Trije naši, povsod priljubljeni in že mnogokrat odlikovani harmonikarji: od leve na desno: Ernest Petkovšek, Marija Fratnik in Edi Radič iz Tucquegnieux. Tudi na slovenskih prireditvah radi sodelujejo. Želimo jim: pogumno naprej in nikoli ne zatajiti slovenskega rodu!
ne je 70-letni Anton Vezenšek v Errouvitle, kjer uživa zasluženi pokoj s svojo ženo in hčerjo. Bog ga ohrani še mnogo leti Drugi Slovenci so se pa večinoma naselili 1924— 1930. Tako imamo precej jubilantov, ki obhajajo letos 30 let prihoda in dela v Franciji. To so:	Štrukelj Viktor, Tolmajner
Ivan, Flajs Fr., šteblaj Anton, Kunej Jožef in Pišlar Andrej; med že upokojeni pa so: Saleteu Blaž, Levart Jurij, Gorišek Jurij, Bradetič Jurij in Pintar Izidor. — Vsem kličemo: še na mnoga letal
HOnslu fneji
Iz pisarne naše Kat. misije v Merlebachu in okolici:
To iporočilo pišem v mesecu novembru, ko se spominjamo zlasti naših rajnih, ki so pokopani v tuji zemlji, zato začenjamo tudi poročilo z onimi, ki so se ta čas ločili od tega sveta:
V	Merlebachu: Po dolgotrajni težki bolezni je umrl dne 17. junija t. 1. Knez Jernej v 55. letu, previden s svetimi zakramenti, cerkveno pokopan 19. junija na novem pokopališču pri koloniji Cuvelette (Merle-bach). — Dne 15. 10. je Vsemogočni rešil hudega trpljenja mater Dolanc Marijo, rojeno Brezovar. Previdena s svetimi zakramenti je bila pokopana 17. okt. na istem pokopališču kot zgoraj imenovani. Bila je mati vsem dobro poznanega Jerneja, dolgoletnega dirigenta in voditelja kluba harmonikarjev, ki je žel krasne uspehe pri mnogih svojih nastopih.
V	Cite Jeanne d’Are: Po nevarni operaciji na želodcu je umrl naš rojak Matoh Štefan dne 26. junija in bil cerkveno pokopan 29. 6. v imenovanem kraju. Poleg raznih društev se je udeležilo pogreba veliko njegovih prijateljev in znancev. Rojen je bil 1. 1914 v Meerbecku v Nemčiji.
V	Merschweiler (Saar) je bil ta čas pokopan naš rojak Sulejman Sadik, rojen 1. 1916 v Kosovski Mitroviči.
Bisten pri Ham/Varsbcrg: Primc Ivan, 25
let star, se je peljal s kolesom na pogreb svojega prijatelja, pa ga je na nevarnem ovinku pri Ham/Varsberg podrl na tla nasproti prihajajoči avto in tako poškodoval,
da je 7. oktohra odšel za svojim rajnim prijateljem in bil pokopan 9. 10. v župniji Bisten.
Vsem zgoraj omenjenim ter vsem našim rojakom želimo večni mir, vsem sorodnikom pa izražamo globoko sožalje!
•
NAŠI BOLNIKI: V bolnici v Algrange
sta bila ta čas težko bolna naša rojaka: šteblaj Anton iz Aumetza in Vojnovič iz Bou-lange. Oba sta upala, da bosta kmalu zapustila bolnico. — V Tucquegnieux leži že dolgo bolan naš rojak Zorko, kateremu streže pridna žena na domu, v bolnici Briey pa je bil v svoji nevarni bolezni že previden s svetimi zakramenti šantej Franc (kamen na pljučih), stanujoč že dolgo let v Mancieul-les. — V bolnici Hochwald še vedno leži naš cerkovnik Ribič Franc, kateremu je zdravniška komisija priznala 100% kamen na pljučih. V isti bolnici se mučijo v gipsn: Zadnik iz Hochwalda, Bizjak Alojzij iz L’ Hopital, Baškovec Jožef iz Carlinga, katerim se je pridružil zopet Kolenc Alojzij iz Cuveletta. Težko operacijo je srečno prestala mati Angela špelec iz Cite La Chapelle in mati Skobe iz Cite Ham. — V bolnici Ste Elisabeth v Merlebachu leži zelo oslabela mati Zagode, v isti sobi sta vdova Klakočer in mati Jankovič iz Cuveletta. Rudar Zlikovec Anton le z veliko težavo išče zraka, ker ga muči tudi kamen na pljučih. — Poleg teh je še več bolnikov doma: v Moutiers: invalid šmuc Alojzij (kamen na pljučih), Ličen Anton.
Vsem tem in še drugim bolnim našim rojakom želimo skorajšnjega zdravja oziroma pogumnega prenašanja njihove bolezni, katero gotovo v tem mesecu novembru darujejo za verne duše v vicah. Zelo hvalevredno je, da naši rojaki tako radi obiskujejo bolnike in jim pomagajo, kolikor morejo. To so dobra dela, ki neprestano kličejo blagoslov božji na dobrotnike!
Za praznike Kristusa Kralja, vseh svetnikov in dan vernih duš sera obiskal v hitrici kolonije: Knu-tange, Aumetz, Audun-le-Tiche, Bure, Tucquegni-cux, Moutiers in vse kolonije v okolici Merlebacha. Iskreno se zahvaljujem za prijazen sprejem, za vso ljubeznivost in gostoljubnost, katero ste mi izkazali na poti. Naj vam ljubi Bog vse tisočero poplačal
H
PROGRAM OBISKOV ZA DECEMBER ZA KRAJE IZVEN MERLEBACHA IN OKOLICE
V Algrange in okolici sc vrši zdaj 3-mesečni misijon. V Algrange bom prišel v nedeljo, 5. dec. popoldne ob 5. uri. Zvečer obisk družin, nato v ponedeljek ob pol 8. uri sv. maša. Pred sveto mašo sv. spoved (v kapeli). Popoldne obisk in prilika za sv. spoved v Knutange, Fontoy, Hayange in Uckange.
TOREK, 7. dec.: sv. maša v Algrange ob pol 8. . uri, nato obisk rojakov v kolonijah: Thionville, Val-mestroff, Wolmerangc-les-Mines. —
SREDA, 8. dec. (praznik Brezmadežne): v Algrange sv. maša s pridigo ob pol 8. uri.
NEDELJA, 12. dec. (popoldne): v Giraumont obisk družin, zvečer sv. spoved.
PONEDELJEK, 13. dec.: zjutraj sv. spoved in sv. maša s pridigo v Giraumont po župni sv. maši. — Nato obisk rojakov v Jarny, Piennes, zvečer zopet v Giraumont.
TOREK, 14. dec.: sv. maša in spoved v Giraumont, nato obisk rojakov v Tucqucgnieux in okolici (Mancieulles, Tricux).
SREDA, 15. dec.: sv. maša s pridigo v Tucquegnie-ux ob 8. uri. — Od tam popoldne v Aumetzu obisk družin, zvečer sv. spoved.
ČETRTEK, 16. dec.: sv. maša in pridiga ob 8. uri v Aumetzu, pred sv, mašo sv. spoved. Popoldne obisk družin: Bure, Boulange, Errouvilles, Crusnes. Zvečer v Aumetz.
PETEK, 17. dec.: sv. maša ob 8. uri v Aumetzu, nato obisk družin v Audun-le-Tiche, Valleroi, Aumetz.
SOBOTA, 18. dec.: sv. maša v Aumetzu ob 8. uri, nato obisk družin v Moutiers; spoved ob 2. uri popoldne v župni cerkvi, nato obisk rojakov v Ste Marie aux Chenes, spoved ob 4. uri popoldne.
Ves ta red pa se spremeni v slučaju velike poledice ali da bi ne mogel iz kakega važnega razloga z avtom na pot. Vsaka sprememba bo pravočasno naznanjena!
Spored božje službe in spovedovanja v Merleba-chu in vseh kolonijah v okolici bo pravočasno objavljen v časopisih in po radiu. Na ta način upam, da bo povsod dosti prilike za sv. spoved v adventu in za prelepe božične praznike, katere želim vsem brez izjeme, da bi jih praznotah v prazničnem veselju ter začeli blagoslovljeno novo leto 1955.
Isto željo izražam tudi vsem našim rojakom, h katerim morda ne bom mogel priti, pa bo prišla ..Naša luč'’, ki naj vam prinese bratske pozdrave!
Stanko, izselj. duhovnik v Merlebachu.
STIRING—WENDEL. - Teta LIZA želi vsem slovenskim rodbinam prav vesele božične praznike in srečno, uspeha polno novo leto 1955. — Zahvaljujem se vsem za obilen obisk in se še v nadalje priporočam. — Elisabeth, Couture — TETA LIZA — 7 rue Schoeneck, Stiring-Wendel.
HOLANDIJA
Lutterade. — Poredkoma se oglašamo. Morda zato, ker je nekaj zaspanih, nekaj pa zaljubljenih, da nimajo časa za kakšno drugo stvar. 16. in 17. oktobra smo imeli vinsko trgatev. Nismo leni, kar dva dni smo se vrteli pod težko obloženim odrom. Na tej trgatvi so nas obiskali tukajšnji c. g. Leenssen, naš č. g. Babnik in, ker je bil tukajšnji župan zadržan, njegov namestnik g. Defrins.
Ženimo se tudi dobro: septembra se je poročil Anton Reberšek, oktobra pa njegov brat Stanko Reberšek, oba s tukajšnjima domačinkama. Želimo jima vse najboljše!
imamo tudi bolnike: naš zvesti član Alojz Knez že vse leto boleha na rudarski bolezni, go. Ložnik že dalj časa bole noge, ga. Sotla tudi že skoraj leto dni ne more hoditi. Vsem želimo skorajšnjega okrevanja.
V družini Alojza Kneza ml. se je rodila hčerka. Čestitamo!
Prav vesele in blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto 1955 vsem Slovencem in Slovenkam v domovini in po širnem svetu — kamor koli pride „Naša luč” — in pozdrave! Društvo sv. Barbare, Lutterade.
Hoensbroek. — Ob jubilejni proslavi našega društva je bil postavljen za častnega predsednika glavni inženir rudnika Emma g. Geraerdts. Obolelemu g. Rud. Seliču želimo skorajšnje okrevanje. Drugih novic ni. Žal za praznike v eh svetnikov tukaj nismo imeli slovenske sv. maše.
Društvo sv. Barbare želi blagoslovljene' božične praznike in srečno novo leto vsem Slovencem v Holandiji, Belgiji, Franciji in tudi rojakom v domovini, tudi misijonarju g. Vidmarju, ki mu kličemo: Na svidenje!
Heerlerhcide. — 26. septembra je umrla v bolnici v Heerlenu ga. Ana Mulders, roj. Glinšek. Zapustila je žalujočega moža in 3 še male sinčke. Pokopali smo je ob zelo ve-
li
liki udeležbi Slovencev in domačinov na tukajšnjem pokopališču. Bila je zvesta članica našega društva in jo bomo pri vsaki prireditvi pogrešali. Žalujoči družini in staršem naše sožalje! — Oktobra se je poročila gdč. Kati Garaj z domačinom g. T. Heitzer. Želimo jima obilo sreče in blagoslova! — Na rudnikih so praznovali 25 let dela v septembru rojaki Martin Grošelj, Martin Romih, A. Vukelič, v oktobru pa rojaki Franc Karo, Martin Garaj, Maks Cotman in A. Puš. Vsem jubilantom čestitamo, da so še čvrsti in zdravi!
V nedeljo, 31. oktobra se je brala v kapeli pri sestrah sv. maša za č. p. Teoiima po naročilu Društva sv. Barbare. Naslednji dan je imel večernice v farni cerkvi v Heer-lerheide č. g. Žakelj iz Belgije, nakar smo šli na pokopališče, potem pa na patrov grob. 31. oktobra smo imeli tudi društveno zborovanje, s katerega smo odšli s trdno voljo 'boriti se za naše katoliške pravice. — Naš „Zvon” je imel jubilejno vinsko trgatev, ki so se je zlasti domači precej udeležili.
Svojim članom in članicam in bralcem „Nate luči”, posebno našemu č. g. Babniku želi odbor Društva sv. Barbare Hcerlerheide—Brunssum vesele božične praznike in srečno novo leto!
Eygelshoven. — Sporočamo žalostno vest, da je 23. oktobra umrl na posledicah operacije rojak g. Janežič iz Reeweg. Žalujoči družini naše prisrčno sožalje! — R. k. društvo sv. Barbare je imelo vinsko trgatev 24. oktohra, pevsko društvo „škrjanček” pa 17. oktobra. — Rojak Franc Herle iz Wolfsweg 15, Eygelshoven, je 2. novembra praznoval 25-letnico na rudniku Julia. Naše prisrčne čestitke! — Na Vseh svetnikov dan smo imeli sv. mašo v Gezellenhuis. Daroval jo je č. g. Žakelj iz Belgije. Po maši smo šli v sprevodu na pokopališče naših rajnih. Ob spominu nanje in na rajne brate in sestre v domovini je pevsko društvo „Škrjanček” zapelo.žalostinko „Vigred se povrne”.
Vsem bralcem in rojakom za svete božične dni mnogo sreče in miru!
NEMČIJA
Gladbeck. — _Pri svojem delu v rudniku se je težko ponesrečil naš rojak Mihael Berlec. Zlomilo mu je dvakrat nogo. Leži v rud-
niški bolnici Bergmannsheil v Buer. Želimo mu uspešno zdravljenje.
Za letošnje romanje v Kevelaer se nas je zbralo 12. septembra 90 romarjev na trgu zjutraj. Po lepi vožnji skoz kmetsko polje in razna' mesta smo se vozili in se čez dve uri približali romarskemu mestu, ki je letos v marijanskem letu obhajalo 300-letni-co kot božja pot. Ker je bilo ta dan silno veliko romarjev, smo morali daleč izven mesta izstopiti iz avtobusov. Na glavnem trgu nas je čakal č. g. Tensundern in v lepi procesiji smo korakali od tu do milostne kapelice, kjer so nas že čakali Slovenci iz Holandije. Pridružili so se tudi še rojaki, kateri so prišli z vlakom, tako iz Habing-horsta, Hamborna, Düsseldorfa, Bocholt, Meerbcck, Essen, Buer, Hassel. Zelo nas je razve.elilo, da smo mogli pozdraviti tudi Slovenca iz Argentine g. dr. Mikoliča. Sv. mašo v svečni kapeli je daroval č. g. Babnik
Pevski zbor v Gladbccku
iz Holandije, pridigal pa je č. g. župnik 'Fensundern. Obiskal nas je tudi vsem Slovencem znani č. g. Hegenkötter iz bližine Kevelaerja.
Popoldne smo obšli križev pot in potem smo se v neki dvorani zbrali, da nam je g. dr. Mikolič povedal kaj o življenju v Argentini in smo ga z navdušenjem poslušali. Po večernicah smo vklenili romanje in se vrnili domov.
Vse je lepo uspelo, samo včasih je nagajal dež. Ne gre nam pa v glavo, da so se rojaki iz. Holandije držali nekam proč. Lepo bi bilo, ako bi se pri molitvah in petju združili, da bi tako skupno počastili našo nebeško Mater, saj je bilo to skupno romanje! Saj se nismo prišli na božjo pot kazat,
naša želja je bila, da skupaj poromamo kot pred drugo svetovno vojno.
V nedeljo, 24. oktobra, so blagoslovili tu v Gladbecku novo cerkev sv. Janeza. Blagoslovil jo je prevzv. g. nadškof Baaken, do-'bro poznan posebno rojakom iz Hamborna,
saj je bil svoj čas duhovnik slovenskega Društva sv. Barbare. Pri mojem osebnem obisku po blagoslovitvi pri njem mi je pre-vzvišeni izročil za vse vas Slovence najpri-srčnejše pozdrave in blagoslov.
Dobravc
IZ UREDNIŠKE TORBE
NAGRADNA UGANKA
Zupančič M., Salaumines, Frt.: Hvala za poslano. Objavimo ob priložnosti, tokrat nismo mogli.
š. T., Eisden, Belgija: V tej številki poročamo, da je bila pogodba podpisana (2. nov.); podrobne določile še niso znane. Denar je pa iz Belgije že prihajal v Jugoslavijo doslej, vendar ne tisti, ki bo prihajal na podlagi te pogodbe.
P. A., Francija: Pride na vrsto drugič.
Gruntar, Francija: Smo skrajšali, ker ostalo Oi bilo primerno.
Vidic, Francija: Hvala za vse.
Rože, Francija: Enako želimo tudi Vam!
Vsem: Veseli smo vseh nasvetov in želja in tudi v bodoče z veseljem sprejemamo vaša pisma. Seseda je treba upoštevati, da je list skromen po obsegu in ne more objavljati vsakega pisma. Tudi glede pesmic bo uredniški koš v bodoče bolj nagajiv, ker blasta po vsem, kar se ne rima in kar gladko ne teče...
v
ženitoi/a^isUi Uahčelt
SLOVENKA
v domovini, 43 let, čedne zunanjosti, verna, zelo dobra kuharica in gospodinja, išče med izseljenci (najraje v Belgiji) dobrosrčnega moškega, ki bi bil resno pripravljen, jo po-ročiti. — Seveda je takoj pripravljena, izseliti se. — Resne ponudbe poslati pod značko „Prava sreča” na upravo lista „Naša luč”, Viktringer Ring 26, Klagenfurt (Celovec), Austria.
REŠITEV „KRIŽANKE ZA VSE SVETE”
Vodoravno: 1 kost, 5 o, 6 grob, 10 r, 11 ar, 12 **lrt, 15 lasa, 16 i, 17 vo, 18 oraj, 19 akor, 20 žreb, Vače, 23 del. 24 ali, 25 ak, 26 n, 27 Vič. - Navpično: 1 križ, 3 Savel, 4 trobi, 5 orač, 6 glad, 7 ra-hev, 8 osoli, 9 bar, 12 sova, 13 mrak, 14 Tjen, 21
•G. 28 č.
—	a	pomeni kraj na Dolenjskem
—	a	zvita divja žival
i je v cerkvi pred poroko
-	— s —
-	- 1 -
-	— 1------i pridevek imenu ruskega carja Petra
-	— i — — a	edina hči
-	— b------a	kraj onstran groba
-	— r — — a star slovenski rudarski kraj
-	— d-----n	pravimo Jadranskemu morju
-	— t-----a	je potrebna pri televiziji in radiu.
Prve črke navzdol ti dajo ime dežele.
Uganka ni težka. Tekom praznikov jo boš že rešil. Napiši rešene besede drugo za drugo in ime dežele na dopisnico (za tujino). Podpiši se s točnim naslovom in pošlji tako rešitev na naslov; „Naša luč”, Viktringer Ring 26, Klagenfurt, Austria, vsaj do 3. januarja 1955. Rešitev bo objavljena v številki, ki izide konec januarja.
Imenovani bodo vsi, ki bodo prav rešili. Izmed njih bodo izžrebani in dobili te nagrade:
1.	nagrada: Zbornik 1954 iz Argentine, 290 strani pisanega branja,
2.	nagrada: Georges Koziak, Jurčičeva povest „Jurij Kozjak” v francoščini na 166 straneh, lepo darilo vašim prijateljem.”
3.	nagrada: Francis Finžgar, Seven table aux for lent, Finžgarjevih 7 postnih slik v angleščini; tudi ljubko darilo za vaše drage.
4.	lepa Gasparijeva slika s slovenskega podeželja v barvah.
5.	lepa razglednica na kartonu s slovenske zemlje.
6.	podobna slika s slovenske zemlje.
Vsem želimo veliko sreče pri reševanju in žrebanju. Naj se lotijo uganke tudi tisti, ki mislijo, da niso bogvekaj brihtni in naj pošljejo rešitev pravočasno.
PERIODIQUE
NA$A LWC
Bratom in sestram slovenske krvi širom Zapadne Evrope v razvedrilo, veselje in podučilo.
Odgovorni urednik: Dr. Janko Hornböck. - Založba Družbe sv. Mohorja v Celovcu. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. • Printed in Austria.
Rojakom in rojakinjam ob koncu leta!
S tem prejmete zadnjo številko tretjega letnika „Naše luči”. Leto gre h koncu in kmalu bomo začeli drugo. Ta naš list se je že tako udomačil, da bi brez njega kar težko živeli. Je zares naše gore list, je naše krvi, naš dobri znanec, ki obiskuje stotine in stotine, ki živijo raztreseni po Zapadni Evropi. Razveseli jih, pove jim novice in jih poduči. Prav je, da se sedaj zahvalimo v imenu vseh tisočev bralcev vsem sodelavcem, vsem dopisnikom, našim dragim delavcem v tiskarni, vsem raznašalccm, vsem naročnikom in vsem dobrotnikom za njih požrtvovalnost in čut za sodelovanje pri tako pomembni dobri stvari.
Dragi bratje in sestre! Tudi v novem letu hočemo držati skujva j! To naj se pokaže spet s tem, da bomo radi prebirali in radi podpirali „Našo luč”. „Naša luč” ne izhaja s pomočjo kakšnih fondov in državnih podpor. Vse stroške zanjo mora pokriti naša, izseljenska dobrota in požrtvovalnost. Zato je pa tudi list samo naš in bo tak tudi ostal. Tiskarniški stro ški so zaradi podražitve plač in materiala spet narasli. Da bomo zmogli spraviti skupaj potrebne tisoče za vsako novo številko, vas pozivamo vse, kjer koli ste: darujte za „Našo luč”! Zrno do zrna — pogača, kämmen do kamna — palača! No, palače ne mislimo zidati za „Našo luč”. Samo gorivo bi radi kupili, da bo „Naša luč” lahko svetila, ker brez luči po svetu ne moremo varno in korajžno hoditi. Darujte za „Našo luč”! Nekateri nimate v domovini več nobenih znancev, da bi jim poslali paket za Ivožič in novo leto. Pa pošljite za „Našo luč”! Gre za dobro stvar, Bog bo blagoslovil vsak vaš dar!
Tako smemo upati, da vas bo za Novo leto pozdravila „Luč” v novem sijaju in vam potem skozi vse leto delala veselo in prijetno družbo! Vsem bralcem: mnogo sreče, zdravja in božje milosti!