706
Oton Zupančič: Pomladnji veter.
In ker me ljubiš ti, in ker si moj, vem : sam se naskrivaj bojiš, da svojih dalj ne izgrešiš, in da ostaneš sam z menoj brez svojih daljnih, tajnih zvezd, in da ti dolgčas bo po njih pri meni, in tvoj duh bo tih. Povej, ni tvoja to bolest?
Daj, naj poljubim te oči, ki so mi v dušo gledale, daj,  naj poljubim ustnice, ki so mi to povedale! Za to besedo ves sem tvoj — zdaj  vidim: čutiš za menoj.
Oton Zupančič.
Pomladnji veter.
., mačice! Kdaj pa ste splezale tak naglo na vrbinje ? Ni dolgo še, kar v inje zavite so veje iztezale se v mraz.
Pa kdaj si, glog, si cvetja nabral ? Kot iz snežink posneto je v bele čipke speto — Kaj res že kučmo z glave dal je čas?
Pa deklice! Kaj je dahnilo v vas? Kaj vam oči je vžgalo, kaj v nedrih vam pognalo? „Pst! To se ne pove pri nas v obraz!" Pa ne!
Oton Zupančič.