UMETNOSTNI ZNAČAJ SLOVENSKEGA ŠTAJERJA IN KULTURNO SREDIŠČE V MARIBORU FRANCE ŠTELE Po svojem zemljepisnem značaju Slovenija ni enot no ozemlje. Prstan Evropin, kakor jo je v podobi Ilirije lepo imenoval Val. Vodnik, veže in ločuje cele svetove na evropski celini. Veže jih, ker preko nje vodijo in se tu zbirajo stara pota ljudstev iz otožnega vzhoda in hladnega severa v deželo sonca Italijo. Lo čuje jih, ker preko nje jjoteka meja med dvema od ločno različnima pokrajinskima značajema, srednje evropsko alpskim in sredozemsko in balkansko kra škim. Alpe in Kras, podnebno mila jadranska obala in panonsko ogrska ravnina so združene in ločene po nji. Naša domovina se na severu naslanja na visoka gorovja, odpira pa se proti vzhodu in zapadu prostra nim ravninam nasproti. V notranjosti je zemljepisno razkosana na več kolikor toliko zaokroženih enot, na katere se je skozi stoletja opirala njena upravna raz delitev. Svoje naravno jedro pa ima v zemljepisno trdno ograjeni Kranjski. Kot narod mejimo na troje izrazitih človeških ras, romansko, germansko in mad- jarsko-mongolsko, ter se le jjroti jugu in jugovzhodu prelivamo v neprekinjeno enoto s Slovanstvom, kate rega jugozapadna predstraža smo, naša zemlja pa nje gova naravna trdnjava. Prodirali smo iz. nje, kadar nam je ukazoval čas., pa se zopet umikali vanjo za varne grebene svojega goratega sveta. Značaj sloven skih ljudi pa tudi njih življenjski način, kultura in umetnost v takem položaju ne morejo biti enotni. Zgodovinski razvoj slovenskega ozemlja in raznoliki značaj našega ljudstva ter njegove govorice jasno zr cali zemljepisno razkosanost, in veliko naporov je bilo treba od 16. stol. sem, da smo po ti zemljepisni raz- kosanosti danega Kranjca, Korošca, Štajerca, Belo- kranjca, Prekmurca in Kraševca premagali v sebi in se zavedeli Slovenca. Iz čuta za to višjo enoto je rasla naša slovenska zavednost, nanjo oprt pa osrednji razvoj Ljubljane kot kulturnega, političnega in narodnega središča. Svoj prvi višek je osrednja vloga Ljubljane v našem življenju dosegla v dobi katoliške obnove, v kulturnem baroku, drugi višek pa v najnovejšem času kot polno vredno narodno središče Slovencev. Radi posebnega položaja v celoti Slovenije Slovenski Štajer ni nikdar popolnoma podlegel Ljubljani, čeprav sam ni imel samostojnega središča, dokler si ga ni ustvaril v zadnjih desetletjih v Mariboru. Upravno središče za Štajersko, nemški Gradec, ki se je od 16. stol. dalje razvijalo v nič manj od Ljubljane važno oporišče kulture in umetnosti, je vrglo svojo senco na Slovenski štajer. Čeprav so ga obsežna, skoraj do Drave segajoča, ljubljanski škofiji podložna cerkveno uj)ravna jjodročja v enem delu tesno vezala na Ljub ljano, se je pokazalo; da je zemljepisna ločitev po težko prehodnih grebenih Karavank in Kamniško Sa vinjskih planin še močnejša od nje. Ta ločnica, ki je ublažena šele na južnem koncu, povzroča, da se je vpliv ljubljanskega kulturnega središča vršil pred vsem v južnem pasu, kjer se je opiral na Savo in široki tok ljubljanskih vplivov, prodiraj očih proti vzhodu na Hrvatsko do Zagreba. Posledica te do no vejšega časa tako nepremagljive ločnice med jedrom Slovenije in Slovenskim štajerjem je tudi dejstvo, da ljubljanski tok ni mogel odriniti graškega, da ne bi prodrl do Save. Tako v baroku kakor v novejši dobi graški vpliv na vsem štajerskem ozemlju prevladuje in se v južnem delu srečuje z ljubljanskim, črto, do katere segajo ljubljanski vplivi, je mogoče potegniti približno od Solčave do Rogatca. Ima pa edino ta po men, da lahko rečemo, da so severno od nje ljubljan ski umetnostni vjalivi zelo slabotni, dočim je graški tok v južni polovici vsaj enako močan kakor ljub ljanski. Toda če hočemo prav razumeti umetnostni značaj Slovenskega štajerja, ne smemo prezreti še dveh dru gih činiteljev, zemljepisnega, ki ga predstavlja Drav ska dolina, in cerkveno upravnega. Dravska dolina veže Slovenski štajer s Koroško daleč proti zapadu do Tirolske in omogočuje pot tudi kulturnim vplivom okrog gorske pregrade, ki ločuje Kranjsko in južno štajersko, prav do doline Save. Cerkveno upravno pa se pomembnost zgodovinskih dejstev za razvoj kulture v Slovenskem štajerju veže na zgodovinsko razsodbo 1. 811., ko je cesar Karel Veliki določil Dravo za mejo cerkveno upravnim ozem ljem oglejskega patriarhata in solnograške nadškofije. Drugo, za postanek središča v Mariboru odločilno cer kveno upravno dejstvo pa pomeni prenos sedeža la- vantinske škofije v Maribor I. 1859. po A. M. Slomšku. Vsa ta zgodovinska in zemljepisna dejstva se zna čilno zrcalijo v umetnostnih spomenikih Slovenskega štajerja. Vpliv zvez preko Alp na Gorenjsko ob potu, ki je vodil iz Kamnika v Slovenj Gradec, se n. pr. kaže v srednjem veku v freskah v šmartnem ob Paki, ki jih je izvršil slikar prezbiterija cerkve sv. Janeza ob Bo hinjskem jezeru in v freskah furlanskega tipa v šmo- horju pri Sp. Doliču. Značilen spomenik za zgodnjo dobo je milostna Marija v Solčavi, iz k. 13. stol., ki po svojem slogu veže Marijo v Krakovem v Ljubljani in Marijo v Lechkirche v Gradcu. Ločujoča vloga Alp in posredništvo Dravske doline pa se kaže v zgodnjegotski arhitekturi, ko moremo ugotoviti kranjskemu gradivu popolnoma neznan tip cerkve s kvadratičnim svetiščem po vsem Slovenskem štajerju in opažati, kako prodira pri Loki tudi preko Save na Kranjsko do Svibnega in Tržišča. Za pozno gotiko pa je značilno, da je štajerskemu gradivu ne znan za kranjsko-primorsko gradivo značilni tip bo gato kamnoseško in slikarsko okrašene podeželske arhitekture. Vpliv Ljubljane kot baročnega umetnostnega sre dišča se izraža do črte Solčava - Rogatec v zaposlo vanju glavnih ljubljanskih baročnih umetnikov, Je- Iovška, ki je ustvaril svoje največje delo na Sladki gori, Berganta v Savinjski dolini, Metzingerja, ki ima odlično sliko v Rogatcu, L. Laverju v Pišecah in Fr. Robbe na Vranskem in pri Sv. Frančišku. Dve Metzin- gerjevi oltarni sliki pri Sv. Petru pri Mariboru severno 69 Seuerazapadni s(o(p mariborskega gradu pred 1938. od Drave pa sta osamljen pojav in razložljivi le iz osebnih zvez župnika J. K. Sitticha, po rodu Celjana. Gradec pa se je v baročni dobi odlično uveljavil prav do Save. Arhitektura Sladke gore, mariborskega rotovža in gradu ali minoritskega samostana v Ptuju je nerazložljiva iz ljubljanske perspektive. Isto velja za odlična baročna oltarna kiparska dela po mnogih cerkvah ali za večino baročnega slikarstva s pavlinsko skupino in slovenjegraškimi Straussi vred. Eden naj pomembnejših umetnostnih spomenikov, slikani strop v celjski grofiji, je razumljiv samo pod graškim vi dikom, s freskami v gradu v Brežicah pa si je graška umetniška smer postavila odličen spomenik prav na bregu Save. Tembolj veljajo graški vplivi za vse ozem lje v novejši dobi vse do svetovne vojne, ko je graški arhitekt Pascher v družbi graških podobarskih de lavnic naravnost vtisnil pečat južnoštajerski cerkveni umetnosti. Kako po Dravski dolini prodirajo od zapada vplivi s Koroškega in celo Tirolskega, sledimo n. pr. v na šem in tudi štajerskem gradivu popolnoma tuji okrogli cerkvi sv. Janeza pod Muto, v freskah v Vu- zenici, posebno pa v prekrasni renesančni arhitekturi cerkve M. D. v Puščavi. In le po potu s Koroškega, kjer imajo v freskah oktogona pri Gospe Sveti naj bližjega sorodnika, po ovinku za ločilnimi Alpami so razložijive freske v cerkvi Marija Gradec pri Laškem iz leta 1526. Z vplivom Ogleja kot umetnostnega faktorja mo ramo nedvomno računati v najstarejši dobi cerkvene uprave teh ozemelj, nimamo pa za to do sedaj znanih prič. Smemo pa sem šteti pleteninsko okrašeno ploščo v Slivnici. Pozneje pa kaže v umetnostnem značaju le malo opazna vloga ljubljanske škofije, da je bil do mači milje močnejši od teh vplivov, in Hren na Ple- šivici ni gradil cerkve sv. Uršlje v kranjskem, ampak prav izrazito v lokalnem okusu. Zato tudi Ogleju in njegovim eksponentom ne smemo pripisovati dru gačne vloge. O solnograškem vplivu pa mogočno 'priča ena naj- odličnejših umetnin Slovenije, po solnograškem sli karju Konradu Laibu-Pfeningu in sodelavcih posli kani krilni oltar v Ptuju iz srede 15. stoletja. V povojni dobi se poprej skoraj edino merodajna vloga Gradca polagoma prenaša na Maribor. Značilno in iz naših uvodnih opazovanj o zemljepisnem polo žaju Slovenskega štajerja dobro razumljivo je, da se novo središče vedno bolj utrjuje kljub prvenstveni, na lepo izročilo oprti vlogi upravno in narodno poli tično merodajne Ljubljane, čeprav nas več ne ločijo deželno upravne meje, se vseeno tiho uveljavlja neka razmejitev med območjem danes že mednarodno zrele Ljubljane in območjem mnogo skromnejšega, lokalno pomembnega središča v Mariboru. Po žilavih naporih zadnjih 20 let in po vidnih uspehih smo prepričani, da je velik del graške dediščine sam po sebi pripadel Mariboru in da bo Maribor obdržal svoje kulturno ozemlje, na katerem bo vsa intenzivna delavnost od visna od njega, pobude pa bo črpala predvsem iz Ljub ljane. Prvo kulturno potrditev mariborskega središča pomeni cerkveno kulturno delo od Slomška sem, v umetnostni stroki pa posebno v Napotnikovi dobi. Druga, širša kulturna potrditev pa se uveljavlja v naših dneh, oprta na zgodovinsko društvo, študijsko knjižnico, muzej, arhiv in umetniški klub. Iz dosedanjih razpravljanj ste že mogli spoznati, da bo po opisanih pogojih zemljepisnega in zgodovinske ga značaja pač težko iskati kak zaokrožen slove- nještajerski umetniški značaj. Če to gradivo, kakor je danes razdeljeno po zemljepisni ploskvi te de žele, v celoti pogledamo, opazimo zelo vidne sku pine z izrazitimi posebnostmi, v katerih se zopet kaže tudi zemljepisni in upravno zgodovinski značaj Slo venskega štajerja. Take skupine bi bile*. Dravska do lina, po kateri prodirajo proti vzhodu koroški in ti rolski vplivi; Slovenske gorice, kjer ni mogoče pre zreti precejšnje vloge nemške Radgone; Dravsko polje s Pohorjem; Haloze; Mislinjska dolina s Slovenjim Gradcem, ki nas zopet približuje Koroški; Savinjska dolina s Celjem, kjer se najbolj kaže vpliv Ljubljane; Šmarski okraj in Savska dolina. Toda z vsem tem še vedno nismo prodrli do spo znanja umetnostnega značaja Slovenskega štajerja, ki smo si ga postavili za nalogo. Pestri mozaik štajer ske spomeniške posesti je postal le še bolj nepregle den, problem njegovega skupnega značaja le še bolj zamotan. če se nam ni posrečilo ujeti tega značaja niti z zemljepisno, niti z upravno zgodovinsko analizo danih pogojev, se moramo nazadnje vprašati: V čem pa naj se sploh kaže ta značaj? Mogoče pa ga sploh ni in bi Slovenski Štajer tako predstavljal za naš problem 70 samo mozaik raznih zemljepisno razdeljenih in lo kalno pogojenih značajev. Prezreti namreč ne smemo, da umetnostni značaj kake dežele ni samo mehanična posledica zemljepisnih in upravno političnih pogojev, ampak v glavnem pro dukt tako ali drugače zemljepisno dane zemlje in ljudi, ki na nji žive. človek namreč ustvarja kulturo in umetnost, in človek s kulturnimi spomeniki izpo polnjuje dano naravo ter neprestano soustvarja to, kar imenujemo domačijski in po njej tudi umetnostni značaj svoje domovine. Doslej pa o tem človeku, o tem glavnem činitelju na slovenskem štajerskem še nismo povedali niti besede. Ko sedaj to vprašanje na čenjamo, moramo brez sramu in bojazni za naš na rodni ugled priznati, da moramo pri značaju umet nostnih spomenikov slovenskega štajerja računati z dvema narodnostnima sestavinama, z dvema dežel nima jezikoma bi lahko rekli s terminom, ki so ga tako pogosto porabljali v Avstriji, slovenskim in nem škim. Gola zgodovinska dejstva so, da je že 1300 let Slovenski štajer po ljudskem elementu slovenski, da pa mu je do postanka jugoslovanske države skozi tisoč let gospodovala nemška gospoda. Da sta v vsem tem dolgem času oba narodnostna elementa sodelovala pri nastajanju umetnostnega značaja te dežele, ni dvoma in prav tako ne more biti dvoma o tem, da je posebni naglas, ki ga čutimo, ko opazujemo umetnostne spo menike na južnem štajerskem, posledica medseboj nega vplivanja obeh. Vendar umetnostni značaj, ki nam ga kaže kaka dežela v sedanjosti, končno tudi ni samo produkt do slej navedenih činiteljev in človeka, ki ga neprestano soustvarja in spreminja, ampak tudi vse kulturne pre teklosti tiste dežele. Podobno prahu, ki se neprestano vlega na razprostrto, prvotno čisto ploskev, se vlegajo plasti spomenikov v zgodovinski zaporednosti kultur na prvotno kulturno deviško zemljo. Mlajše plasti ne prestano prekrivajo starejše, ki postajajo zmeraj manj vidne in jih končno, kakor vse, kar živi na zemlji, vsrka vase prst in prerase ruša novega življenja. Od paleolitika, starejše dobe kamna, ki je zapustil po membne kulturne sledove v Potočki zijalki, do kralje vega spomenika, ki ga postavlja sodobnost na Trgu svobode v Mariboru, se razteza vrtoglavo obsežna doba izpričanega kulturnega življenja Slovenskega Štajerja. Starejše kulturne plasti do nekako 1000 po Kr. je že zdavnaj prerasla ruša ter jih izkopujejo v jamah, gra diščih in grobiščih. Muzeji v Mariboru, Ptuju in Celju hranijo značilne priče te kulturne davnine z rimsko in staroslovensko vred. Tudi prva kulturna plast s Slovenci poseljenega štajerja, obsegajoča lepo dobo poltisočletja do 11. stol., je že toliko prekrita s po znejšimi, da skozi nje vidimo danes samo še en, zato tem dragocenejši spomenik, s pleteninskim vzorcem okrašeni kamen, ki je vzidan v cerkvi v Slivnici pri Mariboru. Ali ga je ustvarilo iz domačega pohorskega marmorja 9., 10. ali še 11. stol., ne vemo. Govori pa častitljiv, starinski, poznejšemu južnoštajerskemu umetnostnemu narečju še tuj jezik, ki je soroden lan- gobardsko - starohrvatskemu umetnostnemu izrazu. »Bože, gospodi milostivi« iz brizinških spomenikov, ki jim je nekako sodoben, častitljivo brni v naših uše sih, ko ga opazujemo.. Drugi slog je romanski 11., 12., in 13. stol. Tudi ta je še močno prekrit s poznejšimi. Njegove spome- Spomeniško po vojni zaščiteni del starega Maribora nike znanost sicer lahko točno rekonstruira, ni pa niti enega, ki bi lahko še služil sedanjosti kot estetsko živ pojav, šele na koncu te dobe, ko romanski slog že privzema nove oblike in prehaja v naslednjo, got sko plast 13., 14., 15. in deloma 16. stol., se pojavi par spomenikov, ki so še danes lepotno živi, arhitek tonsko krasna cerkev v špitaliču in samostanski kor v Studenicah. V gotski plasti pa že polje polnovredno umetnostno življenje. Arhitektura, kiparstvo in slikarstvo so nam zapustili spomenike trajne vrednosti. Daleč preko mej Slovenskega Štajerja sega umetnostna pomembnost in izbrana lepota cerkve na Ptujski gori. Polno vred nost imajo stolnica v Mariboru, proštijska cerkev v Ptuju, svetišče cerkve v Ljutomeru, svetišče opatijske cerkve, posebno a odlična kapela žal. M. B. v Celju, cerkev v Konjicah, dominikanski križni hodnik v Ptu ju, špitalska cerkev v Slovenjem Gradcu, župna cer kev pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah in premnogo drugih, ki še v polni meri služijo svojemu namenu. V kiparski stroki je odlično opazen milostni kip v Solčavi iz k. 13. stol., elegantni sv. Jurij v Ptuju, cela skupina kipov na Ptujski gori z mednarodno pomemb nim reliefom Marijinega varstva je iz prvih desetletij 15. stol., kakor tudi nji sorodni lepi kipi v Veliki Ne delji. Več lepih kipov žal. M. B., tako zvanih Pieta, po romarskih oltarjih štajerskih cerkva izpopolnjuje to gradivo. V slikarski vrsti ima največjo slikarsko umetnino sreda 15. stol. Ptuj v krilnem oltarju, ki ga je poslikal s sodelavci salcburški slikar Konrad Laib - Pfening. Med stenskimi slikami pa je najpomembnejši pasi- jon v špitalski cerkvi v Slovenjem Gradcu, ki ga je med 1450.—1460. naslikal v pobožno pobudo verni kom Andrej iz Ottinga. Renesančna plat, ki v 16. in 17. stol. sledi gotski, je zelo plitva, ker se z njo krije doba verskih homatij v zvezi s protestantizmom. Da je v novem slogu cve telo nagrobno kiparstvo, nam priča vrsta lepih re liefnih nagrobnikov v Ptuju in drugod. Stavbarstvo v značilno zapoznelem gotskem okusu zastopata odlična arhitektura cerkve sv. Treh kraljev v Slovenskih goricah iz okr. 1570. ter sv. Rozalija pri Št. Juriju ob južni žel. iz 1646. Obe kažeta odločilne vplive renesančnega umetnostnega naziranja. 71 •\„ K i Orožje iz začetka XVII. stoletju (izkopano 1939. na protestantskem pokopališču pri Betnavi) Plastiko in slikarstvo najbolje zastopa krilni oltar Mar. oznanjenja in drugi kipi pri Sv. Treh kraljih v Slovenskih goricah. Za ostalo stavbarsko snovanje, ki je za 17. stol. značilno za Štajersko, je značilna s svojo opremo vred cerkev sv. Mihaela nad Laškim iz 1637. Odličen spomenik renesanskega stavbarstva pa kaže v notranjščini izredno bogata cerkev M. B. v Puščavi iz 1672. V slikarstvu nadkriljuje vse ostale spomenike veliki, okr. 1600. poslikani strop v stari grofiji v Celju. Mnogo je ohranjenih t. zv. zlatih, bogato rezljanih oltarjev. Najlepši je sv. Družine pri Sv. Barbari pri Konjicah, odlični so pri Sv. Miklavžu nad Čadramom, pri Sv. Mihaelu nad Laškim, v župni cerkvi v Vitanju, pri M. D. v Puščavi in drugod. Zelo pomembna je sledeča, baročna plast iz k. 17. in 18. stol. Poleg gotike in najnovejše dobe je podobno kot na Kranjskem najvažnejša za umetnostni značaj današnjega Slovenskega štajerja. Več biserov je do dala štajerski umetnostni posesti: Prekrasno štuki- rano fasado in refektorij pri minoritih v Ptuju iz k. 17. stol.; stavbarsko odlične gradove štatenberg, Bre žice, Slovensko Bistrico, Dornavo, Ptuj, Hrastovec, Novo Celje, Maribor, kjer arhitekturo do najvišjega razkošja dvigata novomodni štuk in iluzionistično stropno slikarstvo; krasne vrtove, katerih enega hrani Dornava; učinkovito kiparstvo potov trpljenja Gospo dovega v Marenbergu, Šmarju in drugod; fantastično lepo notranjščino cerkve sv. Boka pri Šmarju (1738.); čudovito Sladko goro (1753.); prižnice v Slovenjem Gradcu, v Zagorju pri Pilštajnu in na Slomškovi Po nikvi (1758.); umetnostno pomembno cerkveno za kladnico pri Sv. Frančišku pri Gornjem gradu; stavbo cerkve v Gornjem gradu; bogato notranjščino cerkve v Bušah; notranjščino cerkve sv. Janeza nad Marenber- gom; VVeissenkircherjeve, Kreniser-Schmidtove, Ran- nacherjeve, Straussove, Molkove, Flurerjeve, Bergan- tove, Metzingerjeve, Jelovškove slike; kiparska dela Holzingerja, Kiningerja, Quadria in mnogih drugih. Kratko lahko rečemo, da je baročna doba do dna pre žela vso umetnostno kulturo te dežele in ji vtisnila neizbrisen pečat: Stolpi cerkva pri Sv. Lenartu, pri Sv. Trojici v Slov. goricah, pri Sv. Barbari v Halozah in oni, ki okrožajo od Krama do Ruš severovzhodno podnožje Pohorja, so trajno obogatili lepotni izraz štajerske domačije. Na to dediščino preteklosti je legla že pred našimi očmi ali vsaj pred očmi naših očetov zadnja gostejša plast, ki ustreza v glavnem dobi Napotnikovega škofo- vanja v Mariboru. S samozavestno roko ustvarjalke novih vrednot je segla pogosto tudi prav brezobzirno po baročni in gotski dediščini. Slabe slikarije Fan- toni - Brollove in še mlajših domačih delavnic so se razpredle po stenah pogosto lepotno odličnih notranj ščin in zastrle njih pristni zvok; odlična kiparska dela, kakor Quadrijev oltar v Studencih, so bila odstranjena in razni ponarejeni slogi, posebno gotski in romanski, naj bi popravili dozdevne pomanjkljivosti na spome nikih preteklosti. Bujna arhitektonska, kiparska in slikarska delavnost je prepregla vso deželo. Toda žal je le malo takega nastalo, kar vzdrži polno vrednost v sosedstvu spomenikov starih kulturnih dob. V slikar stvu nimamo sploh nič resne omembe vrednega. V kiparski stroki je polnovreden le glavni oltar stolnice v Mariboru. V stavbarstvu imamo samo eno vsestran sko, več kot provincialno pomembno in zrelo delo, frančiškanski samostan in cerkev v Mariboru z njeno slikarijo in opremo. Vse je zasnoval dunajski arhitekt Rihard Jordan (1892.—1900.). Isti je projektiral, čeprav ne tako posrečeno, cerkev v Vojniku (1896. do 1899.). Največ je gradil Gradčan Hans Pascher. Najpomembnejša med njegovimi deli je bazilika v Rajhenburgu (1908.—1914.). Dunajčan baron Ferstel ml. je projektiral mestno hišo v Ptuju. Večina osta lega pa spada v okvir malopomembne, pogosto pre- bahaške modne arhitekture po vzorcu Gradca in Dunaja. Od 1. 1918. dalje prvič v zgodovini Slovenskega šta jerja Slovenci sami, po svojem okusu, znanju in volji predemo preko vseh dosedanjih najnovejšo plast kul ture in umetnosti v tej deželi. O nji bo sodila že zgo dovina. Njena oporišča so v Ljubljani in Mariboru. Videli smo že in pokazali tudi, zakaj je verjetno, da je za polnovreden kulturni razvoj Slovenskega Šta jerja nujno potrebno po naravni konstelaciji dano pomožno središče v Mariboru. S tem smo označili vse činitelje, ki so povzročili tak umetnostni značaj kakor ga kaže Slovenski šta- jer v sodobnosti. Videli smo, da so to predvsem zem ljepisni, upravno politični in kulturno zgodovinski po goji, katere vse veže v enoto najvažnejši med vsemi činitclji, človek. Zemlja, okus prebivalstva in vse kul turne plasti od 11. stol. dalje se izražajo v umetnost nem značaju Slovenskega štajerja. Ta značaj vsebuje tudi vse, kar radi imenujemo svojo domačijo. Ta pa je končno bolj v naših dušah kakor v vidnih oblikah 72 zemlje in kulturnih spomenikov. Tisto čustvo, s ka terim so naši predniki 1300 let nalagali plast na plast sledove svojega življenja in vsakokratno celoto do polnjevali novim časom ustrezno, se budi v nas, ko svojo domovino opazujemo in doživljamo. Predvsem lahko ugotovimo, da je umetnostni značaj Slovenskega štajerja bolj dvojezičen kakor n. pr. kranjski; da je bolj srednjeevropski kakor značaj proti severu zaprte Kranjske, da je v baroku in v gotski dobi bolj romar ski, širše družaben kakor vaško lokalni in intimne j ši kranjski, predvsem pa manj italijanski kot t. zv. ljub ljanski; zato pa je značilno bavarsko-avstrijsko baro čen in nazadnje v primeri s kranjskim celo rahlo go sposki, kar ga dela ostalim Slovencem kar nekam tu jega, če pa se dvignemo nad prirojeno nam ozko pro- vincialnost polpreteklosti, bomo priznali, da je umet nostni značaj Slovenskega štajerja logična posledica njegovega zemljepisnega in zgodovinskega položaja in v vsakem oziru polno vredna sestavina kulturne Slo venije. 73