XLVII. LETNIK             1927               XI. ŠTEVILKA
LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
Srečko Kosovel: Pesmi iz zapuščine
Verzi
Moja pesem je eksplozija,
divja raztrganost,  disharmonija —
moja pesem noče do vas,
ki ste po božji previdnosti, volji
mrtvi esteti, muzejski molji —
moja pesem je moj obraz.
Pogovor z Neznanim
Zemlja kot črna kepa obupa nad plašno izmučeno dušo stoji, ki svoje peroti je v daljo razpela, da tebe, Neznani, bi vase ujela — kje si, kje si?
Strašna, o strašna ta Črna je noč, vendar presvetla, da se v njej izgubiš, da kot zvezda zatoneš v globoko temo, da v podzavesti se potopiš, potopiš.
Kje si, ti moje duše tečajnik,
kod hodiš povej, kje sedaj se mudiš?
Zemlja kot črna kepa obupa,
in ii molčiš ...
Rahlo potapljam se v nemo globino,
v črno temino široke noči,
duša pa čaka, da On pride mimo,
srce ga čaka, da spregovori.
Vse je odeto v tišino, v temino —
Neznanega ni...
41
641
Slabotno srce Reci, srce, kaj se bojiš, reci, srce, kaj trepetaš? Ali  vznemirja visoki te  križ, ali povsod pričujoča laž?
Človek, govori, čemu blediš? Ali je ječa povod strahu, in te pretresa, ker ne slediš v duši, po vesti svojemu Bogu?
Ali te strah je zlobe ljudi in ne veruješ v lepoto sveta, ker si tajiš, da nikjer več je ni? Molči, ah molči! Zaprl bom oči, da se mi v prsih strast pomiri kakor jezero sredi gora.
Balada V jesenski tihi čas prileti brinjevka na Kras.
Na polju več
nikogar ni, ona sama                  Strel v tišini,
čez gmajno leti,       droben curek krvi in samo lovec          brinjevka
ji sledi.                     obleži, obleži...
Pavel Golia: Večernice
i.
Nad reko se vrte pošastne sence
v pojemajoči luči.
Oblaki, beli kakor mleko,
hite, kot da jih muči težka vest
za tuje grehe,
kot da jih žgoča negotovost žene — -
Bolest, zakaj si stisnila
v tej plašni uri brez utehe
plašno srce samotni nočni ptici?
Moj Bog, kako mi dušo bičajo
sredi brezradostne planjave
njeni žalobni klici!