STATI INU OBSTATI STATI INU OBSTATI Revija za vpr Revija za vpr Revija za vpr Revija za vpr Revija za vpra{anja protest a{anja protest a{anja protest a{anja protest a{anja protestantizma antizma antizma antizma antizma ISSN 1408-8363 oktober 2008 7-8/08 IZ VSEBINE IZ VSEBINE IZ VSEBINE IZ VSEBINE IZ VSEBINE Miran Hladnik Trubar in internet Matja‘ Kmecl Zadr‘ki do Trubarja in njihov paradoks Francka Premk Trubarjeve vidne in nevidne povezave s somi{ljeniki Erich Bryner Teolo{ki motivi v svetopisemskih prevodih Primo‘a Trubarja Bo‘idar Jezernik Dva obraza podobe Primo‘a Trubarja Marko Ker{evan Trubarjeva »cerkev Bo‘ja slovenskega jezika« in »narod slovenskega jezika« Franc Kuzmi~ Trubar v Prekmurju STATI INU OBSTATI Revija za vprašanja protestantizma 1 1 Izdaja Slovensko protestantsko dru{tvo Primo` Trubar Predstavnik: mag. Viktor @akelj, predsednik Tivolska 50/10, 1000 Ljubljana Glavni urednik dr. Marko Ker{evan Uredni{ki odbor dr. Mihael Glavan, ddr. Igor Grdina, dr. Matja‘ Kmecl, mag. Violeta Vladimira Mesari~, dr. Vincenc Raj{p, dr. Ciril Sor~, Nenad Hardi Vitorovi} Odgovorni urednik Du{an Voglar Oblikovalec in tehni~ni urednik Kazimir Rapo{a info@drustvo-primoztrubar.si marko.kersevan1@guest.arnes.si Tisk Cicero Begunje d. o. o. 2008 STATI INU OBSTATI Revija za VPR Revija za VPR Revija za VPR Revija za VPR Revija za VPRA[anja protest A[anja protest A[anja protest A[anja protest A[anja protestantizma antizma antizma antizma antizma 7-8/2008 2 2 VSEBINA S SIMPOZIJEV 2008 5 Beseda urednika 11 TRUBAR IN INTERNET, Maribor 12 Uvodni nagovori 12 Srečko Reher 13 Niko Schlamberger 17 Andrej Flogie 20 Miran Hladnik, Trubar in internet 30 Fanika Krajnc - Vrečko, Antropološka sporočilnost Trubarjevih posvetil in predgovorov 42 Dušan Voglar, Primož Trubar v enciklopedijah in leksikonih 80 Matjaž Kmecl, Zadržki do Trubarja in njihov paradoks 86 Francka Premk, Trubarjeve vidne in nevidne povezave s somišljeniki in vizija sodobne elektronske komunikacije 100 Primož Jakopin, Trubarjeve vzporednice / Pismenost nekoč in danes 108 Tone Partljič, Konec Gutenbergove galaksije in konec kulturnega boja za Primoža Trubarja? 113 Franci Pivec, Jeziki na internetu 120 Matjaž Mulej, Primož Trubar in internet z vidika inoviranja 126 JEZIKI, IDENTITETE, PRIPADNOSTI MED SREDIŠČI IN OBROBJI Ljubljana 127 Erich Bryner, Teološki motivi v svetopisemskih prevodih Primoža Trubarja 137 REFORMATOR MED SLOVENIJO IN WÜRTTEMBERGOM Tübingen 138 France M. Dolinar, Protireformacija v notranje- avstrijskih deželah in usoda protestantov 147 Božidar Jezernik, Dva obraza podobe Primoža Trubarja 165 Zvone Štrubelj, Primož Trubar v luči leta 2008 3 3 BILO JE POVEDANO RAZGLEDI, VPOGLEDI PORTRETI PREVODI KRONIKA POVZETKI 187 TRUBARJEVI DNEVI Ljubljana 188 Marko Kerševan, Trubarjeva »cerkev Božja slovenskega jezika« in »narod slovenskega jezika« 203 Christian Rose, Primož Trubar – njegovo delovanje na Württemberškem in njegov pomen za ekumeno v 21. stoletju 213 Simona Menoni, Premik ikonografskih poudarkov v smeri protestantske verske miselnosti v stenskem slikarstvu druge polovice 16. stoletja na Slovenskem 238 Oskar Sakrausky, O Trubarjevih nemških predgovorih 257 Franc Kuzmič, Trubar v Prekmurju 262 Mihael Glavan, Trubarjevo Razodetje 274 Marijan Smolik, Prispevki katoliških teologov k preučevanju protestantike 279 Janez Kavčič, Čedajske vizitacije na Idrijskem 287 Pavle Jović, Prvi biografi Primoža Trubarja med južnimi Slovani 293 Alojz Jembrih, Croatica protestantica v korespondenci slavistov 19. in 20. stoletja 301 Mihael Glavan, Trubarjev in Ungnadov dar Evropi 309 Franc Kuzmič, Faksimile Kulčarjeve knjige 311 Mirko Rupel (Darko Dolinar) 320 Primož Trubar, Posvetilo Juriju Khislu 1579 326 Govor ministra za kulturo Vaska Simonitija ob odprtju razstave Primož Trubar 1508–1586 v Narodnem muzeju Slovenije 6. marca 2008 331 Synopses, Zusammenfassungen 342 Sodelavci te številke RAZPRAVE, [TUDIJE SODELAVCI VSEBINA 4 NOVE KNJIGE 4 5 NOVE KNJIGE 5 BESEDA UREDNIKA Letošnja številka revije ne izhaja v navadnem letu, izhaja v jubi- lejnem Trubarjevem letu. Če si je Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar z revijo v preteklih letih – včasih tudi bolj osamljeno – prizadevalo za negovanje spomina, širjenje vedenja o pomenu Tru- barja in protestantizma ter za aktualizacijo njegovih dosežkov in če smo že zato v lanski številki nekoliko zaskrbljeno spraševali, ali ne bo šla 500. obletnica Trubarjevega rojstva preveč mimo sedanjih gene- racij, je letos, hvala bogu, drugače … Trubarjevo leto je obeleženo z najrazličnejšimi dogajanji v njegovo počastitev; če kaj, prav njihova širina in raznovrstnost že na prvi pogled izražata doseženo zavest o Trubarjevem pomenu. Tudi na terenu neposrednega delovanja revije – pri znanstvenem raziskovanju in publicistiki – ne manjka novosti Na nov način je prikazana Trubarjeva življenjska pot (Mihael Glavan); dobili smo izčrpen in kritičen pregled prispevka slovenskih protestantov jezi- kovnemu in slovstvenemu delu, a tudi domiseln in sodoben vpogled v Trubarjevo delo za mladino (oboje Kozma Ahačič); ključna Trubar- jeva dela so v izdaji Nove revije dostopna tudi na CD; dobili smo novo, »Trubarjevo« izdajo standardnega prevoda Svetega pisma, ki jo je ob posebni podpori Evangeličanske cerkve pripravila Slovenska sveto- pisemska družba; na razpolago je prvi »prevod« celovitega Trubar- jevega besedila, njegove pridige o veri iz Katekizma 1550, v sodoben slovenski jezik, ki sta ga izdala Združenje Trubarjev forum in Refor- mirana evangelijska cerkev – če naštejem le nekatere dosežke. Tu so seveda veliki in manjši simpoziji, ciklusi predavanj, okrogle mize »v živo« in na radiu ali televiziji. 6 BESEDA UREDNIKA 6 Druga značilnost letošnjih praznovanj – opazna v primerjavi z dogajanjih ob preteklih velikih Trubarjevih obletnicah – je visoka stopnja soglasja o pomembnosti Trubarja in njegovega dela, in to dela v njegovi celovitosti. Kot kažejo prav velike obletnice, je odnos do Trubarja in njegovega dela šel na Slovenskem skozi več faz. Dolgo ga je dominantna (katoliška) večina zamolčevala ali pa izrecno za- vračala kot heretika in škodljivca, čeprav nikdar ni bilo mogoče docela mimo pomena njegovega jezikovnega dela; kasneje je prevladovala deljena ocena: priznavali in poudarjali so jezikovno plat dela in pri- zadevanja ter njen pomen za (prihodnji) slovenski kulturni in narodni razvoj, medtem ko so versko vsebino seveda šteli za krivoversko in škodljivo (v prevladujočih katoliških krogih) ali pa za nepomembno (razsvetljenska, svobodomiselska, tudi marksistična drža). Šele posto- poma in bolj razločno prav ob (bližajoči se) 500. obletnici se je začela – tudi v katoliškem okolju – uveljavljati ocena, da Trubarjevo delo za slovenski prostor ni pomembno le jezikovno-kulturno, temveč tudi versko-kulturno, da ni pomembno le za »narod«, ampak tudi za »krščanstvo«. Lahko rečemo, da sedanji čas v primerjavi s časom preteklih jubilejev ni toliko čas novih znanstvenih odkritij v zvezi s Trubarjevim delom kot čas celovitejšega in celoviteje pozitivnega vrednotenje Trubarja. In še eno novost so prinesle letošnje proslave in razprave. Če so bili v preteklosti med Slovenci spori o (naravi) pomembnosti Trubar- jevega dela za Slovence in če je bilo občasno slišati celo skrajne trditve, da je bilo ali bi postalo – če bi protestantizem uspel – njegovo delo pomembno za Nemce in v škodo Slovencem in slovenstvu, smo tokrat lahko srečali ocene, da je Trubarjeva življenjska pot, njegova življenj- ska drža, njegovo kulturno in versko delo zgled za poti evropskega povezovanja. Trubar v tem smislu zasluži zahvalo in počastitev vseh Evropejcev, je zapisal vidni predstavnik Evangeličanske cerkve v Württenbergu, kot lahko preberemo tudi v naši reviji. Na uredniško delo in oblikovanje letošnje številke so odločilno vplivali že izvedeni ali načrtovani simpoziji. Ti so angažirali bolj ali manj vse, ki se raziskovalno ali publicistično ukvarjajo s Trubarjem ali slovenskim protestantizmom. Revija po eni strani seveda ne more mimo njih in njihovih prispevkov, po drugi strani pa organizatorji 7 BESEDA UREDNIKA 7 simpozijev načrtujejo posebno objavo njihovega gradiva; izčrpna objava gradiva številnih simpozijev v reviji pa že sicer ni niti mogoča niti smiselna. V reviji smo v tej številki uvedli posebno rubriko S sim- pozijev 2008. V njej skoraj v celoti objavljamo gradivo s simpozija Trubar in internet: Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar je bilo skupaj s Slovenskim društvom Informatika neposredni organi- zator tega simpozija in gradivo bi bilo brez natisa v reviji dostopno le na spletu (spletna revija Locutio). Glede na naslov simpozija bi morda še posebej opozorili na prispevek Mirana Hladnika, ki prikazuje Trubarjevo navzočnost na internetu in na v nekem smislu vzporedni prikaz Dušana Voglarja o Primožu Trubarju v (knjižnih) enciklope- dijah in leksikonih. Čeprav se je mogoče strinjati z oceno, da letošnji simpoziji v primerjavi s tistimi ob prejšnjih obletnicah ne bodo prinesli kakšnih velikih novih »faktičnih« odkritij o Trubarjevem delu, pa je Francka Prem ob pomoči internetnega raziskovanja prišla do odkritja (ali vsaj zelo utemeljene hipoteze) o italijanskem so- avtorstvu slovenskega predgovora k Trubarjevemu Katekizmu 1555, hkrati pa dodatno osvetlila Trubarjeve povezave z italijansko versko emigracijo v tedanji Švici. V druge simpozije z revijo posežemo le selektivno. Nekoliko obsežneje, z več prispevki, predstavljamo dva takšna simpozija, ka- terih gradivo je/bo manj dostopno širši slovenski javnosti: simpozij v Tübingenu in svečano akademijo v evangeličanski cerkvi v Ljubljani. S simpozija v Tübingenu objavljamo tri prispevke slovenskih ude- ležencev, od katerih eden obravnava čas 16 stoletja, drugi spore ob vrednotenju Trubarja in Trubarjevega dela v 19. in začetku 20. stolet- ja, tretji pa podaja sodobno celovitejše videnje Trubarja in odnosa do njega v slovenski zgodovini s strani katoliškega avtorja. (Prispevek Božidarja Jezernika zaradi avtorjeve zadržanosti sicer ni bil prebran na simpoziju). Z mednarodnega simpozija, ki sta ga ob 500. obletnici Trubarje- vega rojstva pripravila 5.–7. junija ZRC SAZU in SAZU in katerega gradivo bo objavljeno v posebni publikaciji, smo izbrali samo prispe- vek švicarskega avtorja Ericha Brynerja. Razlogov je več: ker bo druga- če objavljen v nemščini; ker avtor kot teolog govori o teoloških vidikih Trubarjevega dela, ki so bili doslej zanemarjeni; ker je z njim kot 8 BESEDA UREDNIKA 8 pastorjem reformirane cerkve in sodelavcem Inštituta za zgodovino reformacije v Švici tudi simbolno navzoča švicarska Trubarjeva refor- macijska korenina in naveza, luteranska pa je neposredno predstav- ljana s Christianom Rosejem iz Evangeličanske cerkve v Württen- bergu in njegovim prispevkom na akademiji v Ljubljani; tretja na- veza – italijanska reformacija – je bila v reviji predstavljena s člankom tržaškega zgodovinarja Silvana Cavazze o tržaškem škofu Bonomu v 5-6. številki revije, govori pa o njej tudi že omenjeni članek Francke Premk. Čeprav iz omenjenih razlogov z njih ničesar ne objavljamo, naj na tem mestu spomnim še na druge simpozije: na jezikovno/jeziko- slovno usmerjeni mednarodni simpozij ZRC SAZU aprila 2008, s katerim so se letošnja tovrstna posvetovanja sploh začela, na simpozij, ki ga je začetku junija pripravila mariborska Filozofska fakulteta in na simpozij, ki ga za november pripravlja Filozofska fakulteta v Ljubljani; za oktober je napovedan tudi bolj zgodovinarsko naravnan simpozij v Slovenski matici. Trubarjevi teološki misli naj bi bil letos posvečen simpozij, ki jih sicer redno pripravlja (katoliška) Slovenska teološka akademija v Rimu. Skratka, že iz tega, kar smo povzeli, in tistega, kar bo dostopno ob celoviti objavi gradiv, je očitno, da Trubar s svojim življenjem in delom ni sprejeman le kot spomin iz 16. stoletja, ampak kot zgled in izziv tudi za 21. stoletje. Problemi, ki so v 16. stoletju zaposlovali Trubarja, so v veliki meri aktualni tudi danes, je zapisal Oto Luthar v uvodni besedi omenjenega simpozija SAZU; enako kot so Trubarjeva drža in (pogum za) dejanja ob začetku Gutenbergove galaksije lahko za zgled ob nastajanju novega računal- niškega komunikacijskega vesolja, kot lahko preberemo v prispevku s simpozija Trubar in internet. Igor Grdina je naslovil svoje predavanje na akademiji v evangeličanski cerkvi Trubar za vse čase … Kljub konjukturni dominaciji simpozijev smo tudi v letošnji številki hoteli vsaj simbolno ohraniti rubriko Razprave, študije, pa čeprav pod tem naslovom objavljamo le en prispevek. Simona Menoni s svojim raziskovanjem likovne ustvarjalnosti na Slovenskem v 16. stoletju, podobno kot Daša Pahor v 5-6. številki revije, zavrača razšir- jeno prepričanje, da je bila protestantska reformacija na Slovenskem brez posluha za likovno umetnost. 9 BESEDA UREDNIKA 9 Rubrika Bilo je povedano objavlja (prevedeno) uvodno razpravo avstrijskega evangeličanskega škofa in teologa Sakrauskega k Trubar- jevim nemškim predgovorom k členom (artikulom) treh veroizpovedi v slovenskem in hrvaškem jeziku. Sakrausky (in prevajalec v opom- bah) posebej osvetli Trubarjeve teološke usmeritve; razvidna je pre- mišljenost Trubarjevih formulacij in opredelitev, ki jih sicer včasih ocenjujejo kot površne poenostavitve in nedorečenosti (npr. ob zna- nem spornem vprašanju evharistije/Gospodove večerje). Razgledi in vpogledi z raznovrstnostjo prispevkov dopolnjujejo večplastnost revije. Posebej bi izpostavil zanimiv raziskovalni prispe- vek Janeza Kavčiča o cerkvenih vizitacijah na Idrijskem, ki se opira na še ne objavljene cerkvene arhivske vire v Čedadu. Marjan Smolik predstavlja prispevek slovenskih katoliških teologov pri raziskovanju slovenske protestantske misli 16. stoletja. Pavle Jović spomni na prve in zares zgodnje srbske biografije Primoža Trubarja in njihovo ozadje. Alojz Jembrih piše o hrvaški protestantiki v očeh slavistov 19. in 20. stoletja. Prispevki Franca Kuzmiča in Mihaela Glavana so tako ali drugače povezani s Trubarjevim jubilejnim letom. Darko Dolinar je v rubriki Portreti očrtal življenje in delo Mirka Rupla. Gotovo je primerno in pravično, da je osvetlitev tega zasluž- nega raziskovalca Trubarja in njegove dediščine dobila mesto v reviji prav v Trubarjevem jubilejnem letu, enako kot smo se ob uvodu vanj v lanski številki spomnili Jožeta Rajhmana in pred tem, v prvih šte- vilkah, dveh najpomembnejših začetnikov raziskovanja slovenskega protestantizma, Ludwiga Theodorja Elzeja in Franceta Kidriča. Letos naj bi izšel tudi italijanski prevod znamenitega Ruplovega dela o Primožu Trubarju iz leta 1962, ki ga pripravljata italijanski zgodo- vinar Silvano Cavazza in prevajalec Sebastiano Blancato. V rubriki Prevodi objavljamo prvi prevod Trubarjevega nemškega posvetila Juriju Khislu iz leta 1579, ki dokumentira Trubarjev in protestantski odnos do glasbene umetnosti. Kronika prinaša govor ministra za kulturo Vaska Simonitija ob odprtju razstave Primož Trubar 1508–1586 v Narodnem muzeju Slove- nije 6. marca 2008, ki zanimivo zarisuje izhodišča za razmišljanja v Trubarjevem letu; posebnost razstave je bila navzočnost vatikanskega in hkrati edinega ohranjenega izvoda Trubarjeve Cerkovne ordninge. 10 BESEDA UREDNIKA 10 Naj se na koncu iskreno zahvalim sodelavcem revije in vsem, ki so omogočili izid letošnje dvojne številke. Nenazadnje sponzorjem in donatorjem, ki so jo s svojim posluhom za pogoje obstoja in razvoja slovenske kulture finančno omogočili. Člani uredništva smo pre- pričani, da je revija v dosedanjem štiriletnem izhajanju dokazala svoj znanstveni in kulturni prispevek in da so dozoreli pogoji, da postane deležna tudi javnih sredstev, ki so načrtno namenjena znanstvenemu in kulturnemu delu. Marko Kerševan 11 BESEDA UREDNIKA 11 TRUBAR IN INTERNET MARIBOR SLOVENCI NA ZAČETKU IN NA KONCU GUTENBERGOVE GALAKSIJE Znanstveni simpozij v Mariboru 30. maja 2008, organizatorja Slovensko društvo Informatika in Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, pokrovitelj Direktorat za informacijsko družbo pri Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Po zaporedju nastopov objavljamo pozdravne nagovore Srečka Reherja, Nika Schlambergerja in Andreja Flogieja ter prispevke sodelujočih; te so v pisni obliki izročili: prof. dr. Miran Hladnik, mag. Fanika Vrečko Kranjc, Dušan Voglar, akademik dr. Matjaž Kmecl, dr. Francka Premk, dr. Primož Jakopin, Tone Partljič, mag. Franci Pivec in ddr. Matjaž Mulej. Gradivo s simpozija je objavljeno tudi v spletni reviji Locutio (http://www.locutio.si) S SIMPOZIJEV 2008 12 S SIMPOZIJEV 2008 12 UVODNI NAGOVORI Sre~ko Reher Dovolite, da vas najprej pozdravim in vam zaželim v svojem imenu in v imenu mariborske podružnice Slovenskega protestant- skega društva Primož Trubar dobrodošlico v Mariboru in prijetno delo na simpoziju, na katerem boste spregovorili o zelo izzivalni temi Trubar in internet. Pozdravljam vas s tistimi besedami, s katerimi je leta 1550 v prvi slovenski knjigi Catechismus Primož Trubar iz daljnega Rothenburga nad Taubero, mesteca v bližini Nürnberga, kamor se je zatekel po posredovanju prijatelja Veita Dietricha, nagovoril svoje rojake v njim razumljivem jeziku: »Vsem Slovenzom Gnado, Myr, Mylhost inu prauu Spoznane boshye skusi Jesusa Christusa prossim.« Prvič v zgodovini slovenskega naroda so se v natisnjeni obliki za- slišale besede, ki so nanj klicale mir, milost in pravo božje spoznanje in mu vlivale moč in upanje. Tega upanja pa niso dajale le prvi majhni skupini, ki se je po letu 1524 začela zbirati okrog Klombnerja, pozneje pa tistemu širšemu krogu, ki je začel nastajati in katerega duša je postal Primož Trubar. Še bolj preroško naravnane so se pokazale nekaj desetletij pozneje, ko so po uničujočem načrtu lavantinskega škofa Stobeja, ki sta ga uresničila škofa Tomaž Hren in Martin Brenner, zagorele prve slovenske knjige in so bile porušene pro- testantske molilnice in je bil udejanjen načrtni »izgon možganov«. Rekatolizacijske komisije pa niso prizanesle niti mrtvim, tudi na protestantskem pokopališču pri dvorcu Betnava pri Mariboru ne. Vendar še tako načrtno uresničevanje protestantskega dela ni moglo izničiti gigantskega dela, ki ga pomenijo prevodi in priredbe osrednjih verskih besedil s celotnim prevodom Biblije, prvo slovensko slovnico, organizacijo cerkve slovenskega jezika in šolstva. Zgorele so na grma- 13 13 di lahko le slovenske knjige, lahko so bile porušene le molilnice, ni pa mogel biti uničen Trubarjev duh. Danes imamo Slovenci bogato lastno literaturo na vseh področjih znanosti in izvrstne ustvarjalce, ki so nas popeljali v sam vrh umet- niškega ustvarjanja, in prav tako bogato prevodno literaturo, ki nam omogoča stalni stik na vseh področjih s svetovnimi dogajanji. Petsto let po Trubarjevi smrti imamo v Mariboru tudi prvo slo- vensko založbo elektronskih knjig, ki je nastala v okviru dnevnika Večer, ureja pa jo Helena Grandovec. Zato bo še kako zanimivo pri- sluhniti izzivom, ki jih postavljata naslov današnjega simpozija in njegov podnaslov Slovenci na začetku in na koncu Gutenbergove galaksije. Niko Schlamberger Ob prvih razmišljanjih, da bi bili Slovensko protestantsko društvo in Slovensko društvo INFORMATIKA soorganizatorja simpozija, posvečenega petstoti obletnici rojstva Primoža Trubarja, je bilo izrečenih kar nekaj pomislekov. Informatika in protestanti? Trubar in informatiki? Ob predlogu naslova simpozija – Trubar in internet – in njegovem podnaslovu – Slovenci na začetku in na koncu Gutenbergove galaksije – se niso pomisleki nič unesli, prej nasprotno, saj je bilo videti, kakor da se poskuša na silo povezovati nezdružljive pojme in pojave. Tudi besedna zveza Gutenbergova galaksija se je zdela vsaj eksotična, če že ne neprimerna. Po nekoliko globljem in temeljitejšem premisleku se izkaže, da gre vendarle za več skupnega, kakor se razodeva na prvi pogled. Trubar je zaslužen, da smo dobili Slovenci prvo tiskano knjigo. To je splošno znani dogodek, ki ga v zvezi s simpozijem ne bi bilo treba niti ponavljati, če ne bi stalo za tem nekaj več. Tisto več je dejstvo, da je Trubar kmalu po Gutenbergovem izumu tiska s premičnimi črka- mi, slabih sto let zatem, izdal prvo knjigo v slovenščini. Sto let v tistem času za prenos tehnologij, in tisk je bil vsekakor nova tehnologija, ni bila tako dolga doba, kakor je danes, ko merimo čas prenosa tehno- logije iz laboratorija v industrijo kvečjemu v letih. Vendar tudi zgolj UVODNI NAGOVORI 14 S SIMPOZIJEV 2008 14 to samo po sebi še ni epohalen dosežek, saj bi lahko knjigo v sloven- ščini kljub počasnemu prenosu tehnologij natisnil kdo drug tudi že prej. Trubarjev dosežek je dvojen: uporabil je novi izum, ki pomeni revolucijo v načinu prenosa informacije, in ga povezal s svojo vizijo in spoznanjem, da smo Slovenci narod in slovenščina jezik, ki je enakopraven drugim evropskim jezikom. Pri načinu prenosa informacije beležimo štiri revolucije v najple- menitejšem pomenu te besede, pri čemer je vsaka ohranila prednosti prejšnje in ji dodala novo kvaliteto. Vsaka od njih je tudi omogočila kvantni skok v razvoju družbe sploh. Prva je jezik, ne kot sredstvo komuniciranja, saj to ni privilegij, ki bi bil pridržan za človeka, temveč kot sredstvo za izražanje abstraktnih pojmov. S tem, ko je človek uporabil jezik, je osebna izkušnja postala prenosljiva in verjetno je prav jezik omogočil nadaljnji razvoj človeštva, saj je komunikacija le potreben pogoj za prenos informacije, ne pa tudi zadosten. Pri prenosu informacije je namreč bistvena semantika, torej pomen, ki ga imajo podatki kot nosilec informacije. Jezik je omogočil nastanek prvih kultur, katerih maksimalni domet je verjetno Inkovska država. Naslednja revolucija, ki je ohranila dosežek prve in ga nadgradila z novo kvaliteto, je bila iznajdba pisave. S pisavo je informacija postala prenosljiva in trajna. Pisava je omogočila nastanek države in civiliza- cije, kakor ju pojmujemo danes. Največji domet pisave kot pospeše- valke razvoja družbe je bila rimska civilizacija, ki je v marsikaterem pogledu temelj današnjega pojmovanja države. Tretja revolucija je iznajdba tiska, s čimer je informacija šele lahko postala tudi splošna. Omogočila je nastanek industrijske družbe, to je družbe, ki je dosegla vrhunec prav za časa našega življenja. Zadnja, četrta revolucija, katere nastajanju so priča naše generacije, je iznajdba računalnika in komu- nikacij. Njena najbrž najvidnejša in tudi najbolj dalekosežna demon- stracija je internet. S tem je informacija postala ne le prenosljiva, trajna in splošna, temveč tudi takojšnja. V trenutku, ko je dogodek posnet, je tudi že prenesen po vsem svetu. Nobenega dvoma ni, da so prav naše generacije priča nastajanju informacijske družbe. Trubarjev čas je prva doba po iznajdbi tiska, pa več kot le to. Njegov čas je tudi čas iznajdbe kompasa, odkritja Amerike, začetek širše uporabe smodnika, njegova sodobnika sta bila Galileo Galilei 15 15 in Nikolaj Kopernik, v tistem času je začelo nastajati naravoslovje kot znanost v današnjem pomenu besede. Ob tem, da je Zemlja postala manjša, izmerljiva in se pomaknila iz središča vesolja na njegovo obrobje, je svet začel dobivati nove razsežnosti, novo podobo. Srednjeveški vzorci in paradigme očitno niso bili večni in nespre- menljivi, narava je začela postajati merljiva in razčlenljiva. Prvič po antiki je kazalo, da se svet spreminja hitreje in močneje, kakor se je kadarkoli poprej. Tako okolje je imelo verjetno vpliv na način raz- mišljanja in na pogled na svet sploh. V takem okolju je bilo mogoče nove koncepte in zamisli razviti do delujočih rešitev, ki so bile na mnogih področjih, ne le na religioznem, naravnost krivoverske. Če bi se Trubar rodil prej, zanj najbrž danes niti ne bi vedeli. Šele danes lahko vidimo in razumemo, da smo Slovenci ob iz- najdbi tiska stopili na pot, ki nas je popeljala ne le v razviti svet, saj je bilo ozemlje, na katerem živimo, tisočletja med najrazvitejšimi deli sveta, temveč smo tedaj skupaj z drugimi razvitimi narodi tiste dobe naredili prvi korak na poti razvoja industrijske družbe. Njegova zasluga pa je še večja tudi iz drugega razloga. V znanosti in tehniki so novi dosežki večinoma neke vrste evolucija, spoznanja in odkritja pa elementi, ki so medsebojno povezani. Najlepša ilustracija tega spo- znanja je Newtonova misel, da je videl dlje, ker je stal na ramenih velikanov. Pri vizijah ramen drugih ni – ali vizija je ali pa je ni. Pri tem je treba imeti poleg vizije tudi pogum za njeno uresničenje in šele oboje skupaj lahko omogoči nov dosežek. Pri Trubarju gre tedaj za bistveno več kot le za uporabo Gutenber- govega izuma. Očitno je moral imeti vizijo, kaj hoče doseči, imel pa je tudi pogum in voljo, da je vizijo uresničil. Na začetku Gutenbergove galaksije je svoje rojake nagovoril z »lubimi Slovenci«, s tem je Sloven- ce formalno konstituiral kot narod. Verjetno si besede ni izmislil sam in smo Slovenci obstajali kot ljudstvo tudi že prej, vendar jo je upo- rabil in natisnil. To je moralo biti v njegovem času za nas, ki o tem razmišljamo 500 let za njim in se nam zdi samoumevno, da smo Slo- venci, v svetu, ki ga je obvladovalo nekaj tradicionalno priznanih na- cionalnih držav, nepredstavljivo pogumno dejanje. Knjiga, ki jo je v slovenščini izdal leta 1550, je slovenščino konstituirala kot svetovni jezik, in to v času, ko se je znanstvena literatura pisala in tiskala v UVODNI NAGOVORI 16 S SIMPOZIJEV 2008 16 latinščini, narodni jeziki pa so si šele utirali pot v književnost. To dvoje, namreč: da nas je imenoval Slovence in da je povzdignil sloven- ščino v svetovni jezik, je dosežek za vse čase in zato ga bomo po pravici častili, dokler bomo Slovenci in dokler bomo govorili slovenščino. Na začetku Gutenbergove dobe, dobe tiska, nas je torej Trubar umestil v zgodovino kot Slovence in naš jezik povzdignil v svetovni jezik. Gutenbergova doba se izteka in začenja se nova doba, doba računalnikov in komunikacij. To nikakor ne pomeni, da bo tisk izumrl. Nikakor ne, saj tudi pisava ni izrinila jezika in tudi tisk ne pisave. Vsekakor pa to pomeni, da se z novimi načini prenosa infor- macije odpirajo nove možnosti razvoja družbe, ki so bile prej vsaj neuresničljive, če že ne tudi nepredstavljive. Pri tem ne mislimo zgolj na nove načine opravljanja funkcij, ki so bile znane že prej. Ne mislimo torej na računalniško podprto poslovanje in delovanje vseh segmentov družbe in gospodarstva, kar danes radi označujemo s predpono e-. V mislih imamo nove pojave, ki jih brez novih tehnologij ne bi bilo, kot so internetna država, ki ima sedež v nekem stanovanju v Ameriki, ki izdaja potne liste, podeljuje državljanstva; pa virtualne svetove, kot je Drugo življenje, kamor se lahko preselimo ali zatečemo, kjer se izdaja virtualni denar, ki ima z realnim realno menjalno razmerje, in podobne. Na začetku Gutenbergove galaksije smo Slovenci postali narod s svojim jezikom. Na njenem koncu smo ustanovili svojo državo, enakopravni smo v evropski zvezi najrazvitejših držav sveta, ki ji prav v času tega simpozija tudi predsedujemo. Ni gotovo, ali se prehojene poti od prve slovenske knjige do vodenja Evropske unije v celoti prav zavedamo in ali znamo dovolj ceniti pomen in dosežek naroda, ki ga je, kakor se je pesniško izrazil Kajuh, samo milijon. Na koncu Guten- bergove galaksije se začenja nova pot, mogoče bi jo v kontekstu tega simpozija lahko poimenovali von Neumannova galaksija, na kateri smo naredili šele prve korake. To je nova pot in nova priložnost za vse, za majhne narode in države še tem bolj pomembna. Kar bi si želeli na začetku te poti, je, da bi se Slovencem rodil nov Trubar, ki bi z vizijo in pogumom svojega rojaka izpred petsto let mogel in znal izkoristiti potencial, ki se skriva v računalnikih in komunikacijah in ki bi nas usmeril, kakor je to napravil Primož, za naslednjih petsto let. 17 17 Andrej Flogie Ne bom trdil, da tudi ob drugih priložnostih, ko se letos spo- minjajo Primoža Trubarja, nimajo v mislih tako preteklosti kot sedanjosti, a nihče ni tega petstoletnega loka napel tako izrazito kot vaš simpozij. Mislim, da je to zelo utemeljeno in potrebno. Visoko cenim raziskave, ki se poglabljajo v čas Trubarjevega življenja in nam odkrivajo nove pomembne podrobnosti o njegovem delovanju. Ven- dar ne more biti dvoma, da nas to zanima, ker nenehno iščemo od- govore na vprašanja iz naše sedanjosti in si jih obetamo v zgodovinski izkušnji. Seveda je tudi nevarnost, da bi naše aktualne predstave in hotenja »podtaknili« zgodovini in jim na ta način povečali pomen in težo. Edini način, da se temu izognemo, je odkrit strokovni razgovor, v katerem se soočajo interpretacije in se razkriva jedro, postopoma pa tudi resnica. Težko je z enim pojmom označiti Trubarjevo dobo, pri čemer nam je v opravičilo poltisočletna časovna razdalja. Toda enaka, če ne celo še hujša je naša zadrega, ko moramo označiti današnji čas. Je to atomska doba, vesoljska doba, toplogredna doba …? Pobudniki današnjega simpozija so se osredotočili na digitalno dobo in glede tega jih Direktorat za informacijsko družbo pri Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo podpira in se čuti obvezanega k sodelovanju pri projektu. Internet je medij, ki se širi s hitrostjo, nepojmljivo za katero koli dosedanjo obliko komuniciranja. V najrazvitejših predelih sveta je v dveh desetletjih že dosegel celotno prebivalstvo in tudi pri nas ga uporablja že krepka večina ljudi. Vabljiva je njegova vseobsežnost, saj združuje sliko, zvok, pisavo, film itd. Ni presenetljivo, da danes v digitalni obliki nastane že 95 % vseh sporočil, ki nas čakajo na vseh mogočih koncih kot vgrajeni deli stvari za vsakodnevno rabo. To postaja neizogibna oblika našega izražanja, s čimer pa se odpirajo tudi povsem nove dileme našega bitja in žitja. Prepričan sem, da je razvoj v informacijsko družbo objektivna danost in da je zavračanje digitalnih tehnologij nesmiselno. Toda s tem nočem reči, da niso možne zelo različne poti in da tako kot pri razvoju v industrijsko družbo niso možne tudi stanpoti in usodne UVODNI NAGOVORI 18 S SIMPOZIJEV 2008 18 zmote. Zlorabe digitalnih tehnologij se nam že dogajajo in posebej hudo je, če se tega sploh ne zavedamo. Se bomo znali izogniti »sin- dromu kuhanja žabe«, ki uživa v loncu s toplo vodo, ko dojame, za kaj gre, pa je že prepozno za pobeg? Treba se je nemudoma soočiti z novo stvarnostjo in prepoznati alternative, med katerimi bomo izbrali najboljše rešitve. K bistvenim vprašanjem digitalne dobe sodi uveljavljanje kulturne samobitnosti. In prav v tem pogledu je povezovanje Trubarja in in- terneta najbolj utemeljeno: on je »lube Slovence« v formatu tiska- nega medija postavil na kulturni zemljevid sveta kot samosvojo kulturo, danes pa je treba to dejanje ponoviti v formatu digitalnega medija. Digitalizacija knjižne dediščine je le del zadolžitve, ki nam je naložena, drugi del pa je vstopanje v nov medij z izvirnimi deli. Verjetno nihče ne dvomi, da je treba to storiti in da odsotnost z interneta pomeni izbris iz novega kulturnega zemljevida sveta. Vse raziskave načinov pridobivanja informacij in znanja pri mladi gene- raciji se strinjajo, da 95 % pripadnikov »net-gen« najprej seže po spletnih virih. In ogromna večina pri tem tudi ostane, kar pomeni, da zanje vsebine, ki niso digitalizirane, preprosto ne obstajajo. Če na spletu ne bo »slovenskih vsebin«, tudi »slovenstva« ne bo! Kot ga ne bi bilo pred 500 leti, če se ne bi pojavilo v tisku! Za digitalizacijo dediščine imamo dobre vzore v uspešnih projek- tih, kot so Memory, Gutenberg, Minerva itd. Pred kratkim so v IZUM-u gostili našo rojakinjo Ingrid Parent, ki vodi projekt Kanada, v katerem bodo digitalizirali tri in pol milijone dokumentov o kanadski kulturi. Na podoben način bo treba združiti sedaj zelo razdrobljene pobude in projekte digitalizacije slovenske kulturne dediščine. To je treba zastaviti najmanj tako resno in ambiciozno kot najzahtevnejše pro- jekte v gradnji nacionalne infrastrukture. Glede sodobne ustvarjalnosti pa je treba vzpodbujati uporabo večpredstavnosti in razumeti prestopanje meja tradicionalnih zvrsti ustvarjanja. Znana so opozorila o prevladi angleščine na spletu in o nevarnostih, ki grozijo slovenščini. Toda predstavljajte si, kako tragič- no bi se zmotil Trubar, če bi zaradi Gutenbergovih nemških knjig zavrnil tehnologijo tiskanja. Na nas je, da internet obrnemo v prid slovenščini, in pri tem nam lahko pomaga le lastna ustvarjalnost! 19 19 Petstota obletnica Trubarjevega rojstva je vzpodbuda, da se za- vemo odgovornosti naše generacije za obstoj in prihodnost sloven- stva. Še dolgo po Trubarju so bili mnogi prepričani, da Slovence zadostno ohranja kar ustno izročilo, in se niso brigali za tiskanje, kar je bilo eno največjih tveganj za obstoj naroda. Vsak od nas se mora vprašati, kaj lahko stori za slovenstvo na svetovnem spletu, saj brez- brižnost ne bo ostala nekaznovana. To lahko preverite pri svojih otrocih ali vnukih. Ko poveličujemo Trubarja in njegovo dejanje, istočasno odmerjamo težo svoje lastne odgovornosti. Ocenjujem, da so pobudniki današnjega simpozija – Slovensko društvo Informatika in Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar – skupaj s soorganizatorji odkrili pravo temo za počastitev velikega moža slovenske kulture. To potrjuje tudi kakovostna ude- ležba na simpoziju in prepričan sem, da bodo objavljeni izsledki pomemben prispevek k slovenskemu ozaveščanju. Naslov simpozija obeta zelo inovativne poglede ob katerih vam želim veliko intelek- tualnega užitka in dobro počutje pod streho našega IZUM-a. UVODNI NAGOVORI 20 S SIMPOZIJEV 2008 20 Miran Hladnik TRUBAR IN INTERNET Inflacija simpozijev v Trubarjevo čast je v jubilejnem letu tolikšna, da vzbuja pomisleke. Simpozij je termin s področja znanosti, znanost pa povezujemo z raziskovanjem neznanega in odkrivanjem novega. Ali imajo desetine referatov na simpozijih po Sloveniji in tujini res ta namen? Dogajajo se ob okrogli obletnici, okrogla obletnica ali jubilej pa je izraz s področja kulture, ohranjanja zgodovinskega spomina, torej priklicevanja in utrjevanja že znanega. Naša srečavanja, posveti in simpoziji imajo predvsem kulturno vlogo, s čimer ni nič narobe, če se le zavedamo nevarnosti stereotipizacije spoznanj. Trditev, ki imajo nedvomno kulturno osmišljevalno vrednost, ni treba vedno znova preverjati in argumentirati, kar je praksa in naloga znanosti, zato rade skrepenijo v šolske fraze. Naslov tegale simpozija, Trubar in internet, kaže željo, preseči vpetost razpravljanja o Trubarju v krog kulturnega rituala in ga premisliti na novo v zvezi s svežimi civiliza- cijskimi dejstvi. Če bi začela svojo šolsko uro z naslovom Trubar in internet učiteljica za slovenščino, bi jo najbrž morala uvesti z izjavo: »Ne, Trubar še ni poznal interneta.« Pri mladini, ki še ni utegnila razviti zgodovinskega čuta in je preteklost niti ne zanima, bo izzvala začudenje in pomilo- vanje, saj si težko predstavlja že življenje brez mobija in se ji zdijo vsi časi pred njegovim izumom obupno dolgočasna prazgodovina. Kdo drug bo pod naslovom Trubar in internenet želel izvedeti, koliko Trubarja smo že preselili na internet, o principih, formatih in težavah digitalizacije, strojni analizi njegovih besedil itd. Tema je vredna poudarjene pozornosti in angažmaja, saj je nadvse žalostno, da je Trubarja v javno dostopni digitalni obliki komaj za vzorec. V 21 21 zbirki slovenskih leposlovnih besedil so Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor iz leta 1557 (http://lit.ijs.si/trubar57.html – 56.500 besed; to dobro delo za slovenski digitalni ponos je moral spet opraviti nekdo iz tujine, nemška slavistka Elisabeth Seitz 1998) in odlomki iz Trubarjevega berila v pičlem obsegu 1650 besed (http:// lit.ijs.si/trubar.html). Ta besedila je vatikanski portal IntraText (http:/ /www.intratext.com/Catalogo/Autori/AUT1561.HTM) uporabil za izdelavo konkordanc in besedilnih statistik. To pa je tudi vse. Trubarja imamo za začetnika slovenske književnosti, potrebe po tem, da bi se z njim v digitalni obliki vsaj ponašali, če ga že ne raziskovali, pa očitno ni, kar dokazuje, da je naše občudovanje prve osebnosti slovenske književnosti zgolj deklarativne narave. Na Wikiviru (http://sl.wiki source.org/wiki/Primo%C5%BE_Trubar) je pripravljeno kazalo 21 Trubarjevih knjig in desetih njegovih nemških predgovorov, trenutno pa tam žal ni še ničesar. Še najprej se obeta, da se bo kakšna Tru- barjeva knjiga pojavila v Googlovem projektu digitalizacije ameriških univerzitetnih knjižnic (http://books.google.com), ki hranijo marsi- katero slovensko knjižno rariteto, ali v kakšnem podobnem projektu v tujini. Če odtipkamo v iskalnik Primož Trubar, dobimo najprej članek iz Wikipedije. Že konec 2004, kmalu po rojstvu tega izvrstnega sple- tišča, je geslo za slovensko Wikipedijo pripravil dijak idrijske gimna- zije. Redakcij članka je bilo do danes 176 (http://stats.wikimedia.org/ SL/), s čimer se uvršča Trubar med 200 najpogosteje redigiranih slo- venskih člankov (povprečje je 14 redakcij na članek); avtorjev redakcij je bilo 79 (dobra polovica redakcij je delo 28 registriranih avtorjev, ostalo so anonimneži). Zaradi vandalskih posegov je bil članek oktobra 2006 in 22. januarja 2008 zaklenjen za redakcije in ga lahko urejajo le uveljavljeni wikipedisti; take usode so deležna le redka gesla na Wikipediji. Slovenski članek o Trubarju je bil preveden in prirejen za 13 drugih Wikipedij: bosansko, angleško, nemško, špansko, finsko, francosko, hrvaško, italijansko, nizozemsko, poljsko, portugalsko, slovaško, srbsko. Obsežnejše je nizozemsko geslo, kar je zasluga tujega štu- denta slavistike na izmenjavi v Ljubljani, ki je to delo opravil namesto izpita; tako nastajajo tudi slovenska gesla v bolgarščini, češčini, MIRAN HLADNIK 22 S SIMPOZIJEV 2008 22 poljščini, nemščini. Na vrhu seznama zadetkov s Trubarjem je poleg Wikipedije spletna stran društva Hervardi, ki skrbi »za ohranjanje domoljubnih tradicij« (gre za slovensko paravojaško organizacijo, ki se v zadnjem času izpostavlja v protestnih pohodih na južni meji). Če že slovenisti ne pogrešajo digitalnega Trubarja, nam ga mogoče digitalizirajo nacionalistični rojaki. Kaj povezuje Trubarja in internet? Pojma sta daleč vsaksebi in v naslovu simpozija ju združuje status zgodovinske prelomnosti. Tru- bar je prelomen kot začetnik slovenske knjižne kulture, internet je prelomen kot nov način komunikacije in sinonim za novo civiliza- cijsko paradigmo. O Trubarjevem prelomnem značaju ni nobenih dilem, o prelomnosti interneta pa pravzaprav tudi ne. Ker pa se med humanisti sem in tja še najde skeptik, ki zatrjuje, kako je bilo vse bistveno odkrito že pred tisočletji in kako je vse novo samo v dru- gačno embalažo zapakirana starodavna človeška izkušnja (s takimi trditvami se absolutno ne strinjam), naj ponazorim prelomnost interneta s slikovitim zgledom. Nekatere izziva kar k novemu štetju časa: namesto pred našim štetjem (pr. n. š.) pravijo pr. G. in namesto Anno Domini (A. D.) pravijo po G., kar ne pomeni pred našim Gospo- dom in po njem, ampak »pred Googlom« in »po Googlu«. Novi načini komunikacije bistveno spreminjajo tudi konstanto, ki ji rečemo slovenski nacionalni značaj. Če povprašamo tujega poznavalca slovenskih čudi, kaj je tisto, kar najbolj označuje podalp- ske Slovane, bo brž postregel s slovenskim pregovorom »Naj sosedu koza crkne« in tako izpostavil privoščljivost kot našo prepoznavno značajsko specifiko. Internetna revolucija briše zloglasno slovensko privoščljivo skrb za sosedovo živino iz zavesti in jo obeta nadomestiti s plemenitejšimi interesi. Gre za t. i. »distribuirano kooperativno omrežno produkcijo znanja«, ki jo bolje poznamo pod imenom Wikipedija. Wikipedija je metafora za internet, saj kar najbolje uteleša njegovo specifiko, tj. priložnost za kreativno participacijo slehernika pri produkciji informacij. Kot taka je strašno ranljiva in si v okviru tradicionalnega slovenskega obnašanja njene eksistence ni mogoče predstavljati. Ker Wikipedija živi in cveti med Slovenci že od leta 2002, bo za opis spremenjene slovenske čudi treba najti kakšen spodobnejši pregovor. 23 23 Med prelomnostjo Trubarja in prelomnostjo interneta se takoj pokažejo tudi bistvene razlike: 1. Trubar je prelomen samo za Slovence in za slovenščino, internet pa je pojav globalne narave. 2. Trubar je prelomen kot avtor prvih slovenskih knjig dobrih sto let po izumu knjižnega tiska (1440), internet pa je prišel med Slovence tako rekoč brez zamude. 3. Trubar je svoj knjižni projekt sicer namenjal vsem Slovencem, neposrednih bralcev pa je bilo pri izredno nizki stopnji pismenosti neprimerno manj kot današnjih udeležencev internetne komunika- cije; internet je leta 2007 uporabljalo že 60 % populacije ali skoraj 1 milijon ljudi (Raba interneta v Sloveniji, http://www.ris.org/), porast uporabe je 12 % na leto. Mesečno pregleda statistični Slovenec 275 spletnih strani in se na vsaki zadrži dobre pol minute. Tudi če je polovica teh informacij slikovne narave, pomeni to kar nekaj branja in spodbija tožbe o tem, kako novi mediji zavajajo vstran od branja. 4. Slovenski protestantski knjižni čudež je bil skorajda monopol- ni plod Trubarjevega ustvarjalnega genija, internetne informacije pa ustvarjajo desettisoči: internet nagovarja slehernika k ustvarjalnosti. Razlik med Trubarjem in internetom je očitno več kot skupnih točk, od tod potreba po bolj specifičnem podnaslovu simpozija: Slovenci na začetku in na koncu Gutenbergove galaksije. Ta usmerja k razmisleku o udeležbi Slovencev v knjižni kulturi in njihovi priprav- ljenosti za udeležbo v novi kulturni paradigmi. Koliko lahko Sloven- cem pri tem pomaga Trubarjeva oz. knjižna izkušnja? Moje razmišlja- nje jo bo preverjalo najprej ob spremembah koncepta avtorstva, nekaj malega pa še ob jeziku in razmerju med domačim in tujim. 1. Avtorstvo Problem avtorstva se izpostavi, ko pomislimo, kateri osebnosti bi v današnjem prelomnem trenutku pripisali podoben status kot Trubarju v prelomnem času 16. stoletja, in take osebnosti ne najdemo. Za nikogar ni mogoče reči, da je novodobni ali internetni Trubar. V žurnalističnih krogih se je pred časom sicer govorilo o slovenskem Gutenbergu (http://lit.ijs.si/cosic.html), pa ni bil mišljen izumitelj reciklažnega svinčenega stavka in knjižne preše, ampak projekt MIRAN HLADNIK 24 S SIMPOZIJEV 2008 24 Gutenberg, ki mu gre od pionirskih časov interneta dalje za digita- lizacijo svetovne literarne dediščine. Internetni čas postopoma briše uveljavljeni koncept avtorstva. Razkrajati se je začel že s kolektivnim avtorstvom pri filmu, gledališču, v glasbi, pa tudi v znanosti nas vedno znova doletijo korekture šolskih oz. enciklopedičnih resnic o izumiteljih tega in onega. V zavest prihaja, da največji dosežki v civilizaciji niso plod posameznikov, ampak skupinskih prizadevanj. Za izumitelje so zapisani ljudje, ki so znali spretno strniti in promo- virati znanje, ki so ga prispevali pred njimi ali ob njih že drugi. Samo ilustracija iz literarne vede, kjer je obveljal za prelomno osebnost, začetnika svetovnega zgodovinskega romana Walter Scott, čeprav je dokumentirano, kako je natanko tak tip zgodovinske fikcije kot njegov (s posebnim občutjem preteklega časa in s poudarkom na njegovi slikovitosti) že 40 let prej živel v nemški literaturi (http:// www.uibk.ac.at/germanistik/histrom/docs/kent.html). Scott seveda ni samo eno od možnih imen, pod katerimi si zapomnimo zgodo- vinski roman, ampak je bil za blagovno znamko žanra izbran zaradi svoje prevodne slave in vpliva. Še provokativni primer iz sloven- ske književnosti. Josip Jurčič velja za utemeljitelja pripovedne proze 19. stoletja, ker naj bi preprosto znal pisati bolje od vrstnikov. Daleč od tega, da bi mu hotel odvzeti prvenstvo, trdim le, da je njegova zvezda zasijala tudi na račun drugih stilnih, tematskih in žanrskih inovatorjev, kakršna sta bila npr. Anton Koder in Pavlina Pajk: en sam reprezentant za vsako obdobje pač lajša organizacijo jubilejnih ritualov. Romantično dojemanje kulturne zgodovine naroda kot zaporedja vélikih tekstov genialnih avtorjev, ki se pojavijo v spletu naključnih srečnih okoliščin (saj še pomnimo: daleč pred svojim časom in v sporu z nevrednim družbenim okoljem, najlepši zgled je ravno France Prešeren), se izpeva. S sodobnega stališča leta 2008 nimamo kaj proslavljati, ker se 1508. leta ni zgodilo nič odločilnega. Praznovanje Trubarjevega rojstva je refleks starodobnega poudarjanja avtorskega genija, ki predpostavlja, da je bila že tedaj spočeta tudi prva slovenska knjiga, ki se je rodila dobra štiri desetletja pozneje. Na pravno formalni ravni se sprememba kaže v pojavu drugačnih ureditev avtorstva, kot jo poznamo prek standardnega copyrighta 25 25 (vse pravice pridržane). Copyright je nastal v času monopolne knjižne oblike intelektualnih proizvodov in sodobnim oblikam, v katerih se pojavljajo proizvodi človeškega uma, zlasti zaradi internetne distri- bucije ne ustreza več in povzroča nerešljive pravne konflikte. Alter- nativna zakonodaja in praksa je znana pod imeni copyleft, licenca CC, licenca GFDL (GNU Free Documentation License ’licenca o rabi proste dokumentacije’ – gre za postmodernistični rekurzivni akro- nim) ipd. Vsaka naslednja gre korak dlje v razpuščanju avtorske blagovne znamke. Licenca CC (http://creativecommons.si/ – creative commons, »licenca ustvarjalnega ljudstva«) še zahteva, da se pri uporabi intelektualnega produkta sklicujemo na avtorja in njegovo voljo, da ne posegamo v njegovo delo ipd., licenca GFDL, s katero so opremljeni članki v Wikipediji, pa ne računa več z avtorskim napu- hom: ime avtorja ali avtorjev najdemo šele v historiatu redakcij, ne pa več na nekdaj običajnem mestu, v glavi ali na dnu dokumenta, avtorji se podpisujejo s psevdonimi in se strinjajo, da njihov prispevek takoj postane javna last. Običajno se misli, da je internet prostor vsesplošne kraje, pirati pa da imajo v razmerju do bogatih producentov status nekakšnih plemenitih robinhudov. Nasprotno, v Wikipediji, ki je zgled obna- šanja na internetu, je zahteva po tem, da vsako informacijo doku- mentiramo in opremimo z dovoljenjem za objavo, neprimerno večja, kot smo navajeni iz knjižne in časopisne kulture. Internet krepi občutljivost za izvor in za avtorstvo dokumentov in omogoča tudi instantno kontrolo plagiatorstva. Po drugi strani pa s tem, ko nago- varja, da damo svoj članek v javno last, goji sproščen in neritualni odnos do avtorstva. Primož Trubar se je svoje avtorske izjemnosti, prvenstva in zaslug še kako zavedal, bil nanje ponosen in se razumljivo upiral tujemu prisvajanju njegovega dela. Postavil se je na začetek dolge verige avtorskih veličin, na katerih je zrasla nacionalna literarna kultura. Internet gradi svet brez izstopajočih avtoritet. Za vseobsežno Wiki- pedijo ne stoji nobena državna ali profitna inštitucija, sodobna proizvodnja informacij hoče biti neodvisna tako od države kot od trga. Znani sta seveda imeni izumiteljev Wikipedije, to sta Larry Sanger in Jimmy Wales, vendar njeno življenje ni več odvisno od njiju, MIRAN HLADNIK 26 S SIMPOZIJEV 2008 26 razvila se je v sistem, ki se regulira sam. Avtorji občudovanja vredne količine člankov na Wikipediji se praviloma podpisujejo z vzdevki in le posamezni tradicionalno s svojim pravim imenom in priimkom. Kjer ni ekskluzivne avtoritete, tudi ni ene same, ekskluzivne resnice, zato wikipedijska gesla lahko neobremenjeno vključujejo različne perspektive na en pojav. Občudovalce knjižne kulture moti prav wikipedijsko nagnjenje k združevanju alternativnih definicij in odsotnost vrednostnih sodb. Avtoriteta je v wiki svetu razumljena kot nekaj, kar hromi kreativnost subjekta in omejuje svobodo, uve- ljavljanje avtorstva pa razume zgolj kot stvar ega in želje po honorarju. Ta dva pojma, kreativnost in svoboda, sta osnovni gesli wiki univer- zuma. Z izrecnim nagovarjanjem k smiselnemu kršenju oz. adaptaciji lastnih pravil se vanjo naseljuje tudi nekaj plemenitega anarhizma. Ustvarjajoča wiki skupnost je oblikovala dovolj učinkovite mehaniz- me skupinskega uredniškega odločanja, ki kljub odsotnosti avtoritete blokirajo avtorsko samovoljo. Ključno izrazje razkriva nazorsko zaledje nove paradigme: skupnost, občestvo, »ustvarjalna gmajna« (kar z asociacijo na slovensko uporniško pesem Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina iz šestnajstega stoletja opozarja na svojo uporniško dimenzijo; ne pozabimo, da je bil Trubar proti kmečkemu uporništvu!), »pametni kaos«, »decentralizirana eksistenca«, »moč od spodaj navzgor«, »množični um«, enakost, bratstvo. Niso to pojmi, ki od francoske revolucije dalje osmišljajo zahodno kulturo? Nena- vadno je, kako se v opisani duhovni atmosferi prav iz pisateljskih vrst pojavljajo glasovi, ki bi raje videli zmagovati razsvetljeni absolutizem. Ni tudi klic po novodobnem Trubarju take narave? Wikipedija je skupinsko podjetje iz prepričanja, da je skupnost najboljše varovalo pred ekstremnimi, agresivnimi ali zlonamernimi posamezniki. Kritiki ji očitajo, da je s poudarjanjem anonimnega kolektivizma v nevarnem sorodstvu z vzhodnimi ideologijami, govo- rijo celo o digitalnem maoizmu in strašljivem uveljavljanju množične pameti (hive-mind, »pamet panja«). Wikipedisti zavračajo strahove z izkušnjo, koliko individualnih kreativnih energij sprostijo taka pod- jetja, in s prepričanjem, da skupnostna naravnanost nikakor ne ogro- ža osebnostnega individualizma in zahodne demokracije. Množica seveda ostaja ambivalenten pojem v naši civilizaciji, ki ga salomonsko 27 27 rešujemo tako, da jo presekamo na dobro in zlo polovico: dobri množici, ki jo opredeljujejo demokratična pravila, damo ime skup- nost (občina, občestvo, ljudstvo), zlo množico, ki jo značita nasilje in centralizem, pa iz spomina na vse sovjetsko poimenujemo kolektiv. Kako močno zna ta »množični um« preplaviti ustvarjajočo knjiž- no elito, pokaže primerjava med spletnimi stranmi slovenskega pisa- teljskega društva (http://www.drustvo-dsp.si) in spletišča Pesnik.net (http://www.pesnik.net/content/view/420/1/), ki je, podobno kot spletna revija Locutio (http://www.locutio.si/), neselektivno odprt kateri koli pesniški ambiciji. Med 300 člani društva z uradno potrje- nim pesniškim statusom ni malo takih, pri katerih imamo težave, če hočemo priti z njimi v stik, ker nimajo ne e-naslova ne predstavitvene strani, ki jim je skratka za bralca figo mar. Neprimerno bolj živa je scena med največkrat anonimimi oz. psevdonimnimi avtorji na pesniškem portalu. Trenutno jih je okrog 700 in pohvalijo se lahko s številčno in sprotno bralsko odzivnostjo. Pasivnost udeležencev v knjižni kulturi se nadomešča s kreativno aktivnostjo udeležencev v internetni komunikaciji. Internetna kultura animira več ustvarjalnih energij, pa vendar še vedno zajame le manjši del populacije in je v tem smislu elitna: slovenskih wikipedistov je npr. vsega nekaj čez 1000 ali 0,1 % ljudi na internetu, blogarjev je med 100 uporabniki interneta šest, med 1000 nagovorjenimi slovenisti se jih za digitalizacijo lepo- slovne klasike javi le 1  % ipd. Preostala večina populacije, ki je v in- ternetni kulturi udeležena tako, kot je navajena iz knjižne kulture, to je pasivno, je potencial, ki ga bo verjetno nagovorila šele naslednja civilizacijska paradigma. 2. Jezik Trubarjeva odločitev za medij knjigo 100 let po njenem izumu ni bila pretirano inovativna, inovativna je bila njegova odločitev, da bo knjiga v slovenščini. Dalmatin je s prevodom celega Svetega pisma zagotovil Slovencem visoko 12. mesto med kulturnimi krščanskimi narodi v 16. stoletju. Dejanje je primerljivo s slovenskim prevodom operacijskega sistema Okna, »biblije današnjega časa«, kar uvršča slovenščino na 30. mesto; slovenščina je menda najmanjši jezik, v katerega je bil preveden. Med 253 jeziki, v katerih najdemo Wikipe- MIRAN HLADNIK 28 S SIMPOZIJEV 2008 28 dijo (po strožjem štetju, ki izključuje dialekte, 190), je po številu člankov slovenščina nekako na 23. mestu. Na dan nastane povprečno 50 gesel in s trenutnimi 63.000 gesli med skupaj 10 milijoni wikipe- dijskih gesel na svetu je slovenski delež 0,6 %. Internet imamo povprek za prostor uveljavljanja globalne angleščine na račun lokalnih jezikov, kar sploh ne drži več. Na Wikipediji je delež gesel v angleščini 25 % in vztrajno pada v korist rastočih spletišč v drugih jezikih. Internet spodbuja jezikovno raznolikost in je v tem pogledu primerljiv z učinkom, ki ga je imel na jezikovni in književni razvoj protestantizem. Ob vsakem wikipedijskem geslu se nahaja seznam povezav na isto geslo v drugih jezikih. Primerljivost opisov prvič odpira instantno možnost za soočanje raznolikosti konceptov sveta. Nič novega ni, da je slovenščina še najbolj diskriminirana v slovenski akademski sferi, kjer veljajo samo objave v angleščini, čeprav naj bi univerza in akade- mija jamčili slovenščini privilegiran položaj. To je nenavadno tudi spričo dejstva, da je bil internet izumljen prav za akademsko sfero. 3. Domače-tuje Trubar je moral v tujino, da je izpolnil svoje slovensko knjižno poslanstvo. Bivanje v tujini je bilo tudi zame in še za marsikaterega udeleženca internetne komunikacije bistvenega pomena za dojetje novih komunikacijskih možnosti. Idealno slovensko pozicijo v raz- merju domače–tuje lepo artikulira nostalgični klic junaka v Škamper- letovem romanu Kraljeva hči (1997): »Mi smo odhajali v svet, svet pa do nas ni imel dostopa. Kakšno razkošje!« Takega nesimetričnega udobja sodobni svet ne dopušča. Privilegiju splendid isolation se bo treba odpovedati in mislim, da brez škode. Za kulturno preživetje nas bo utrdilo samo, če se zunanjemu svetu izpostavimo, tako kot so za zgled počeli vsi veliki slovenski literarni avtorji: Trubar s prevze- mom tujega črkopisa in tiskarske tehnike, pa seveda s prevzemom alternativne veroizpovedi, Prešeren s prevzemom tujih pesemskih form in s kritiko avtarkizma v Novi pisariji, Cankar z bivanjem na Dunaju, Bartol s promocijo »neslovenskih« literarnih tem in ideolo- gij ... Interneta ne smemo spoznavati tako, kot spoznavamo sovraž- nika, da bi ga obvladali in premagali (spomnimo se Iztoka, ki je v Finžgarjevem romanu Pod svobodnim soncem spoznaval bojno tehniko 29 29 sovražnih Bizantincev), ampak ga moramo razumeti kot enkratno priložnost za sprostitev lastne ustvarjalnosti. Za konec ponavljam vprašanje, koliko nam lahko v spremembi civilizacijske paradigme, ki smo ji priča, pomaga Trubarjeva izkušnja? Trdim, da so izkušnje in preživetne strategije, ki jih je v ovkiru knjižne kulture, kakor jo je utemeljil Trubar, prakticirala slovenska družba in ki so ji v preteklosti pomagale preživeti, danes v veliki meri neupo- rabne. Uporabni in zelo pomembni se zdita pravzaprav samo dve Trubarjevi potezi, to sta odprtost za svež in neobremenjen razmislek o lastnem mestu v kulturi in pogum, podati se na novo, neuhojeno in negotovo pot. Postavljanje spomenika knjigi je kljub nasprotni želji snovalcev dokument spoznanja, da je z Gutenbergovo ero konec. MIRAN HLADNIK 30 S SIMPOZIJEV 2008 30 Fanika Krajnc - Vre~ko ANTROPOLO[KA SPORO^ILNOST TRUBARJEVIH POSVETIL IN PREDGOVOROV V celotnem korpusu Primoža Trubarja imajo poleg prvih sloven- skih knjig in ohranjenih pisem pomembno vlogo tudi posvetila in predgovori v njegovih tiskanih knjižnih delih. Trubarjeva nemška posvetila in predgovore je znanstveni in strokovni javnosti v nemški izdaji podrobneje predstavil Oskar Sakrausky, 1 delno v slovenskem prevodu Mirko Rupel, 2 še prej Janko Lokar 3 in Peter Scherer, 4 s poudarkom na pismih pa Jože Rajhman. 5 Avtorji so se dotaknili predvsem vsebine in oblike ter vloge nemškega in slovenskega jezika v posvetilih in predgovorih, manj pa je bilo poudarka na naslovnikih, ki so jim bila posvetila namenjena. Prav iz teh pa je mogoče izluščiti tiste vsebine, ki nam osvetljujejo antropološko sporočilnost Trubar- jeve misli 16. stoletja. Z vidika teološke antropologije je Trubar jasen. Njegovo duhov- ništvo sprva znotraj katoliške Cerkve in po sedemnajstih letih njegov živeti protestantizem vse do smrti mu daje pečat dušnega pastirja, ki je poudarjal človekovo grešnost, obnovitev njegove bogopodobnosti po Kristusu, milosti in veri. Trubarju je bil človekov greh povod 1 Oskar Sakrausky, Primus Truber, Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformationswerk, Dunaj – Ljubljana 1989. 2 Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934 in 2. izdaja 1966. 3 Janko Lokar, Iz predgovorov naših protestantskih pisateljev, v: Trubarjev zbornik, Ljubljana 1908, 1–20. 4 Peter Scherer, Die Funktion des deutschen Texets und der deutschen Sprache im Korpus der slowenischen protestantischen Schriften, v: III. Trubarjev zbornik, Ljub- ljana 1996, 323–329. 5 Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986. 31 31 Kristusovega učlovečenja, »za tiga volo Gospod Bug oča nebeski iz nega velike gnade inu milosti v suiem modrim svetu v ti Troici je znešal an čuden pot tiga človeka spet sturiti dobriga, h timu je odločil suiga lubiga sinu Jezusa Kristusa gospodi inu ohranenika našiga, de je v tim času moral postati an človik inu biti an spravlivic.« 6 Opra- vičenje po veri, »sola fide«, je mogoče samo zaradi neskončne Božje milosti. »Človek je v središču dogajanja, toda tako, da je še vedno odvisen od božje naklonjenosti (milosti) in z njo računa, ko spoznava sebe kot slabotnega grešnika.« 7 To je bila osrednja misel Trubarjeve teološke antropologije. Njegova skrb za posameznika, sicer v razsežnostih vere, ki jo lahko prejme s pomočjo njemu razumljivega jezika, pa nam daje možnost razjasnitve njegovega sporočila tudi z vidika kulturne antropologije. Že Zmago Šmitek in Božidar Jezernik sta v pregledu antropološke tradicije na Slovenskem Trubarja posredno, deloma pa tudi nepo- sredno uvrstila med klasike slovenske kulturne antropologije. 8 Po- memben je namreč mejnik 16. stoletja, ko je tudi na Slovenskem prišlo do ločevanja teologije in filozofije in ko se je zastavilo vprašanje o razmerju med vero in razumom. Čeprav je Trubar predstavljal predvsem verskega reformatorja, si je zastavljal tudi temeljna filo- zofska vprašanja, ki vsebujejo zametke antropologije in etnologije. Poleg tega, da se je živo zanimal za kulturne značilnosti Slovencev in drugih južnih Slovanov, zlasti za njihovo vero, jezik in običaje, poročal pa je tudi o pravoslavnih prebivalcih in islamu, je pri svojih posvetilih skrbno izbiral naslovljence, ki jim je namenjal posvetila in predgovore. V odnosu do teh se je dotaknil celotne vertikalne in horizontalne družbene razslojitve svojega časa in si takohote ali nehote ustvaril središčno pozicijo v svojem verskem, kulturnem in družbenem oko- lju, ki ga je sicer izvrglo v njegov »nigdirdom«, vendar pa je prav nje- govo izgnanstvo pripomoglo k temu, da je ponesel celovito »infor- macijo« o tem okolju tudi v tujino. 6 Navaja: Jože Rajhman, Trubarjeva Ena dolga predguvor, Ljubljana 1986, 85. 7 Jože Rajhman, Trubarjhev svet, Trst 1986, 78. 8 Zmago Šmitek, Božidar Jezernik, Antropološka tradicija na Slovenskem, Etnolog (NV), 2 (1992),2, 259–266. FANIKA KRAJNC - VRE^KO 32 S SIMPOZIJEV 2008 32 Posvetilo in predgovor kot medij sporočanja Posvetilo in predgovor v protestantski knjigi ni posebnost zgolj te dobe, predstavlja pa vsekakor pomemben medij, s pomočjo katerega je avtor oziroma pisec širši javnosti sporočil informacijo, ki je sicer bila namenjena posamezniku ali konkretni ciljni skupini, dotaknila pa se je (ta informacija) vsakogar, ki je imel dostop do knjige. Oblika posvetila je bila podobna že od humanizma dalje; kot je v svoji razpravi opozoril Karl Schottenloher, je posvetilo imelo bolj ali manj podoben namen pri vseh avtorjih. »Učinek poudarjanja odličnosti v posvetilu je pomagal pesniku, učenjaku, pisatelju do večje veljave v družbi. Javno izkazovanje spoštovanja, hvalospevi časti so bili v njegovih rokah. V svojih posvetilih je lahko našteval vse mogoče zasluge naslovljenca, povzdigoval njegovo plemenito poreklo, pripo- vedoval o njegovih slavnih dejanjih. Kot ’darovalec’ slave in časti je imel možnost s svojim darilom prodreti v vse družbene plasti in se tako počutiti povzdignjenega na družbeni nivo naslovljenca.« 9 Če to ugotovitev upoštevamo pri Trubarju, ji moramo pritrditi seveda le v primerih, ko so naslovljenci njegovih posvetil pripadniki višjega družbenega sloja. V tem primeru moramo pritrditi tudi Petru Schererju, ki ob raziskavi funkcije nemškega in slovenskega besedila v Trubarjevem delu poudarja, da je slovenski »predgovor« treba razlikovati od nemškega posvetilnega predgovora, ki je pravzaprav »dedikacija«. Ta razlika zvrsti ni nujno tudi razlika po tematiki in vsebini, pač pa bolj razlika po obliki in kompoziciji. Razvoj posvetila v knjigah v 16. stoletju spremljata dva bistvena dejavnika. Prvič: čeprav so pisci še delovali po vzoru cehov, so se vse bolj zavedali svojih avtorskih pravic. Kot drugo, tako tiskar kot avtor sta bila že zaradi visokih stroškov tiska prisiljena, da sta razen kupcev za svoje izdelke iskala tudi osebe, ki bi bile iz lastnih političnih, verskih ali finančnih interesov ali zgolj zaradi popularizacije in javnega imenovanja njihovega imena priprav- ljene vnaprej denarno podpreti tiskanje knjige. Vsekakor je knjiga kot nov medij na začetku Gutenbergove ere omogočala, da posamez- 9 Karl Schottenloher, Die Widmungsvorrede im Buch des 16. Jahrhunderts, Münster 1953, 195. 33 33 nik prek posvetila v določeni meri ob zmernem in preračunanem kapitalskem vložku doseže večno slavo in spomin. Interesi avtorja in tistega, na katerega je bilo posvetilo naslovljeno, so se torej v celoti ujemali. 10 Tako Schottenlohrer o posvetilih 16. stoletja. Naslovljenci posvetil v Trubarjevih slovenskih tiskih Pri Trubarju se nam zastavlja vprašanje, s kakšnim namenom je svoja dela posvečal tudi naslovljencem, ki so bili po svojem druž- benem položaju nižji od njega. Slovenska dela je v slovenskih in nem- ških predgovorih posvetil naslednjim naslovljencem: – 1550 Catechismus: Vsem Slovencem – tako je Trubar označil, komu namenja prvo slovensko knjigo. Hkrati se obrača na posamez- nika: »Christlicher lieber Leser«, ki bo to knjigo bral. – 1550 Abecedarium: Vsem mladim inu preprostim Slovencom. – 1555 Catechismus: Vsem vernim kersčenikom tiga krainskiga inu slovenskiga jezika. – 1555 Ta evangeli svetiga Matevža: Tei pravi Cerqvi Božy tiga slovenskiga jezika. – 1557–1558 Ta pervi deil tiga Noviga Testamenta: Pobožnim kristja- nom katerega koli stanu, ki prebivajo v deželi Kranjski, Spodnje- štajerski, Koroški, na Krasu, v Istri ali Slovenski mejni krajini. – 1557 Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor: Vom vsem dobrim inu bogaboiečim kersčenikom, kir v teh slovenskih deželah prebivate. – 1560 Ta drugi deil tiga Noviga testamenta: Presvetlemu knezu in gospodu, gospodu Maksimilijanu, kralju češkemu, nadvojvodi avstrij- skemu, vojvodi burgundskemu, zgornje in spodnje šlezijskemu, grofu moravske marke, grofu tirolskemu itd. (nemški predgovor). Lubi Slovenci, Vi (slovenski predgovor). – 1561 Register und summarischer Inhalt: Krščanskemu plemiču ple- menitemu gospodu Ivanu Ungnadu. – 1562 Articuli oli deili te prave stare vere kersčanske: Presvetlemu blagorodnemu krščanskemu knezu in gospodu Krištofu Würtember- škemu. – 1566 Ta celi Psalter Davidov: Blagorodnim, plemenitim, žlahtnim, 10 Karl Schottenloher, om. d., 195. FANIKA KRAJNC- VRE^KO 34 S SIMPOZIJEV 2008 34 častitim, spoštovanim in modrim gospodom, grofom, baronom, vite- zom, plemičem, meščanom in vsem vernim kristjanom, naklonjenim augsburški veroizpovedi, ki prebivajo v deželi Kranjski, na Spodnje- štajerskem, in Koroškem, v Goriški grofiji, Slovenski marki, Metliki, na Krasu ter v Istri, (nemški predgovor). Vsem bogaboječim vernim Kraincom inu Slovenom (slovenski predgovor) – 1566 Abecedarium: Muimu šularskimu tovarišu timu mlaišimu Jurkotu Forestu. – 1567 Ta celi catechismus s kratko zastopno izlago: Plemenitega in blagorodnega Jošta Gallenberga iz Gallensteina mlajšemu sinu mla- demu gospodu Gabrielu Gallenberškemu. – 1567 Svetega Pavla list h tim Efezeriem etc.: Vsem visoko in blago- rodnim, plemenitim, častitim in pobožnim ženam, vdovam ter devi- cam, ki prebivajo v kneževinah Kranjski, Spodnještrajerski in Koroški, v Goriški grofiji itd (nemški predgovor). Vsem Kraincom inu Slove- nom (slovenski predgovor). – 1567 Eni psalmi, ta celi catechismus inu … peisni: plemenitemu in častitemu mladeniču Juriju Kislu Fužinskemu in Razborškemu. – 1574 Ta celi catechismus, eni psalmi inu … peisni: mlademu Juriju Kislu Fužinskemu in Razborškemu. – 1575 Catechismus z dveima izlagama, ena pridiga etc.: mlademu Francu Juriju Renskemu s Stermola (nemški predgovor); Vsem boga- boiečim mladim inu starim Kraincom inu Slovenom (slovenski pred- govor). – 1577 Noviga testamenta pusledni deil: Blagorodnim in plemenitim gospodom ter gospodičem: gospodu Krištofu baronu T urjaškemu in Nadliškemu, dednemu komorniku na kranjskem in v Slovenski marki, zastavnemu gospodu na Čušperku, ta čas upravitelju dežel- nega glavarstva na Kranjskem; 11 gospodu Andreju Turjaškemu, go- spodu na Šumberku, Žužemberku in Mirni, dednemu maršalu na Kranjskem in v Slovenski marki; 12 mladima gospodoma Francu 11 Kristoph von Auersperg, sin Herbarta VIII., deželnega glavarja na Kranj- skem, ki je leta 1575 padel v boju s T urki, je bil član odbora krajnskih deželnih stanov. 12 Andreas von Auersperg, daljni bratranec Krištofa iz veje Žužemberžanov, je leta 1593 premagal Turke pri Sisku. Oba sta bila zaščitnika protestantov. 35 35 Gallu 13 Podpeškemu ter Jakobu Gallu 14 od Knežje poti 15 in Podpeči, (nemški predgovor); Vsem bogaboiečim mladim inu starim Kraincom inu Slovenom (slovenski predgovor). – 1579 Ta celi catechismus, eni psalmi inu … peisni: mlademu Juriju Kislu Fužinskemu in Razborškemu. – 1581–1582 Ta celi Novi testament: Presvetlemu visokorodnemu krščanskemu knezu in gospodu Würtemberškemu, gospodu Ludviku, vojvodi Würtemberškemu in Teškemu, grofu Mümpelgartskemu. 16 Antropološka sporočilnost Že predgovor k prvi knjigi – katekizmu 1550 – bralca informira o verskih razmerah v deželi, kjer živijo »vsi Slovenci«, katerim je knjiga namenjena. Avtor namreč poudarja, da je katekizem »pustil prepisati v ta naš jezik«, da bi svoje neuko ljudstvo poučil v veri, hkrati pa sporoča, da bo tako pomagal svojemu slovenskemu človeku »spoznati tiga antikrista, kir zdai povsod po sveidtu hodi v eni človeiski andaht- livi štalti inu hoče s človeskimi postavami, s falš pridigo inu z oblju- bami tar prytežom te ludi odpelati od prave vere«. Izvemo še po- membno informacijo o skupini ljudi, ki je v tem kulturnem okolju bila zadolžena in sposobna mladim in starejšim prenesti nauk ozi- roma člene prave vere, in sicer se Trubar obrača na »zveiste brumne farmoštre, pridigarye, šullmastre inu stariše inu vse te, kir znaio brati«. Enako skupino zadolženih za versko izobraževanje, »šulmo- stre, pridigarie inu gospodarie«, omenja v predgovoru h katekizmu 1555, kjer »vsem vernim kersčenikom tiga krainskiga inu slovenskiga iezika« sporoča, da so v katekizmu med drugim »navuki, koku vsaki sui stan ima pelati«. Matejev evangelij – prvo biblijsko knjigo – Trubar posveča kolek- tivnemu naslovljencu, »pravi Cerkvi božy tiga slovenskiga iezika«. 13 Franc Gall od Jame, Franz Kristoph Gall von Gallenstein zum Lueg je bil odbornik krajnskih deželnih stanov in deželni upravitelj. 14 Jakob Gall od Knežje poti – J. G. zum Grauenweg und Gallenstein, tako kot brat Franc poslanec kranjskih deželnih stanov. 15 Knežja pot – Grafenweg. 16 Mümpelgart – Mömpelgard, staro nemško ime za Montbeliard, sedaj mesto v francoskem departementu Doubs ob kanalu Ren–Rhona. FANIKA KRAJNC- VRE^KO 36 S SIMPOZIJEV 2008 36 Svojo gmajno, občestvo opredeli z jezikom in bralcu, ki je v tem primeru lahko nekdo zunaj te jezikovne skupine, sporoča: »ta vegši del ludi v naši deželi druziga ieziga ne zna, samuč ta slovenski«. Govori sicer o skupini ljudi, vendar so v njej posamezniki, ki jih opredeljuje jezik, in to slovenski jezik. Avtorjev odnos do posamez- nikov je zelo čustven: »Tiga [Evangelij po Mateju] vi zdai od nas koker eno mahinu kossilce oli iužinico v dobrim vzamite, inu špižate vaše duše, dotle z božyo pomočio te druge evangelie inu listuve preober- nemo.« Nehote ali hote izpostavi določene vrednote, ki so za naslov- nika posebej pomembne, »tretjemu« v tem odnosu pa omogoči, da prepozna človeka, ki mu je posvetilo namenjeno, in sicer: »Na pervu. Kadar ta slovenski iezig se povsod glih inu v eni viži ne govori, drigači govore z dostimi bessedami« pripadniki posameznih skupin na takratnem slovenskem etničnem ozemlju in ti ljudje najbolje razu- mejo »te gmainske kainske preproste bessede« in ne »lepih, glatkih, vissokih, kunštnih, novih oli neznanih bessed«. Ko se v nemškem predgovoru k Ta pervemu deilu tiga Noviga testa- menta 1557 sprašuje, zakaj prevajati Biblijo v narodni jezik, natanko opiše razmere, v katerih živi njegov slovenski človek: »Turki nepre- trgoma grozno mučijo Slovence, vendar ti nimajo nobene duhovne tolažbe.« In kaj je najpomembnejše v religioznem verovanju njego- vega človeka: »Slovenci se prav nič ne učijo in seznanjajo o najpotreb- nejših in tolažečih poglavjih naše prave krščanske vere … o razliki med postavo in evangelijem; kaj je izvirni greh in opravičenje po veri; kako se pravilno obračamo k Bogu in mu služimo; kako pravilno in koristno uporabljamo svete zakramente; zakaj morajo pripadniki Cerkve, pravo ljudstvo božje, na tem svetu trpeti bolj kot ostali ljudje.« In dalje. Pravi razlogi za prevajanje Biblije v slovenski jezik izhajajo iz socialnih, kulturnih in religioznih razmer okolja njegovega človeka: »Kako naj se kristjan tolaži v skrajnih stiskah, kot so: uboštvo, dolgotrajna bolezen, preganjanje, beda, težki zapori, hude bolečine in smrt.« Bralec more prepoznati tega ubogega zatiranega človeka, ki mu je namenjena verska knjiga, da bo iz nje črpal moč in tolažbo. Sam se počuti poklicanega, da temu človeku pomaga: »Oba naroda – slovenskih in hrvaških dežel – se mi iz vsega srca smilita, kot bi se morala upravičeno smiliti vsakemu človeku.« 37 37 Prvi del Nove zaveze je posvečen »vsem pobožnim kristjanom v deželah Kranjski, Spodnještajerski, Koroški,« Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor (slovenska) pa je znova naslovljena: »Vom vsem dobrim inu bogaboiečim kersčenikom, kir v teh slovenskih deželah prebivate.« Iz osebnega nagovora veje toplina, ki jo avtor preliva na naslovljenca. Ker je prvi del Nove zaveze verska knjiga, v kratkem predgovoru sporoča razloge, ki so ga privedli k pisanju, in med prvimi razlogi je neznanje njegovih naslovljencev v verskih rečeh, šele na drugem mestu neznanje tujih jezikov in stiska pred Turki. 17 Abecednik 1566 je posvetil svojemu »šularskimu tovarišu, timu mladimu Jurkotu Forestu«, ki pa je v resnici prijatelj njegovega sina Felicijana; z imenom Felician Truber je tudi podpisal predgovor. 18 Nagovor v prvi osebi dvojine da slutiti močno povezanost avtorja z naslovljencem, tudi zaradi tega, ker gre za intimno izpoved temeljnih verskih resnic, ki naj bi jih skupaj osvojila: »Midva veruieva terdnu, de Bug Oča ie naiu stvaril. Nega Syn Jezus Kristus ž nega martro, smertio inu gorivstanenem ie naiu od hudiča, pekla odrešil inu vsem vernim zaslužil ta večni leben … znava prov molyti, služiti Bogu, kai so, kai nom nucaio ty sveti zakramenti. Znava ločyti vse vere inu pridige, katere so božie oli antikristove.« Svojemu prijatelju tudi pojasnjuje, da je »le-te buqvice pustil predrukati vsem slovenskim lubim otročičom h dobrimu […] inu h poterienu te nayu periazni inu nayu starišev«. Jurko Forest, sin kranjskega deželnega odbornika An- dreja Foresta in prijatelj njegovega sina, ne potrebuje hvalospeva niti ga Trubar sam nima namena povzdigniti na nivo svojih dobrotnikov, od katerih je odvisna njegova materialna eksistenca. Dejansko se sam spusti na nivo otroka (njegov sin Felicijan je takrat štel okoli 10 let) in hoče poudariti, kako pomemben je vsak posameznik, tudi otrok – »hlapčič inu deklica« – za katerega sam pravi, da je zanj pripravil abecedarij. Tudi deklice so vredne prizadevanja, da bi bile poučene. Prvič se Trubar v svojem nemškem posvetilu obrne na kralja Maksimiljana šele leta 1560 v Ta drugem deilu tiga Noviga testamenta. 17 Prim. J. Rajhman, Trubarjeva Ena dolga predguvor, 7. 18 Prim. Fanika Krajnc-Vrečko, K prvi knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, v: Zbrana dela Primoža Trubarja I, Ljubljana 2002, 559 sl. FANIKA KRAJNC- VRE^KO 38 S SIMPOZIJEV 2008 38 Ob razlogih za prevajanje Biblije, ki jih sporoča kralju, bralca seznani tudi z vzrokom svoje prošnje za podporo pri tiskanju knjig: »Ker je pri vseh pisateljih stara navada, da svoja dela in knjige posvečajo ter pošiljajo visoki gospodi in oblastnikom, ali sicer uglednim in razum- nim osebam (česar sam doslej nisem počel), … sem Ta drugi del slovenskega Novega testamenta … hotel posvetiti in pokloniti vašemu kraljevskemu dostojanstvu ter v vašem imenu izdati s ponižno in vdano prošnjo, da bi vaše kraljevsko dostojanstvo … bilo tega in vsega mojega dela, ki je že in še bo izšlo, milosten zaščitnik, pospeševalec ter nepristranski razsodnik in sodnik.« Na kralja Maksimilijana se je obrnil tudi v pismu, saj je pri njem pričakoval pravično razsodbo glede očitkov, da ne piše v skladu s pravim naukom. 19 Trubarjevo posvetilo kralju je sicer polno slavospeva, vendar povsem samo- zavestno izraža prepričanje, da se bo kralj pravilno odločil in da bo »nepristranski sodnik in razsodnik«. S tem je Trubar pokazal svojo avtoriteto, čeprav je v primerjavi z Luthrom bil naproti kralju v veliko bolj podrejenem položaju. 20 Iz posvetila kralju Maksimilijanu izvemo za največje vrednote, ki jih kralju lahko želi nekdo, kdor od njega pričakuje naklonjenost, in sicer: »pravo in zveličavno spoznanje Božje resnice in volje, zvestobo in moder nasvet, pobožne in razumne cerkvene služabnike, poslušne in bogaboječe podložnike«. Posvetilo v edini nemški knjigi Registru in sumaričnem poročilu 1561 je namenjeno baronu Ivanu Ungnadu, ki je kot vodja uraškega zavoda bil Trubarjev tesen sodelavec in se Trubar pred njim ni nikoli počutil manjvrednega, še več, v pismu kralju Maksimilijanu ga imenuje »svojega starega milostnega gospoda«, ki mu je pomagal odvrniti krivdo v zvezi z ovadbo, da je v njegovih delih veliko zmot. 21 V posvetilu poleg razlogov za nastanek Registra popisuje razmere, ki so vladale med pripadniki obeh krščanskih Cerkva. Čeprav govori o osebni izkušnji, si bralec (nemškega) posvetila zlahka ustvari podobo takratnega Trubarjevega okolja: »Pretekle jeseni so mojega pomoč- nika […] nekateri pridigarji in meščani v Nürnbergu nagovorili in 19 Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 38. 20 Isto, 8. 21 Isto, 41. 39 39 spraševali, ako pravzaprav nisem pristaš in član zwinglijanske, kal- vinske, schwenkfeldske ali kake druge podobne sekte. Tudi v deželi Kranjski in sosednjih, slovenskih deželah pristaši Rima podobno govore o meni, grajajo moje knjige. In ljudi, ki moje knjige posedujejo in bero ter njihovih malikovalskih maš ne obiskujejo, imenujejo preklinjevalce, sektaše, hujskače in odpadnike od katoliške Cerkve.« Vsem tem obtožbam se je Trubar moral zoperstaviti, če je hotel nadaljevati svoje delo za dobro Slovencev in tudi Hrvatov, kajti »preprost Slovenec ali Hrvat, ki ga Turki neprestano ropajo in zati- rajo, je beden in siromašen«. Glede na to, da je posvetilo namenjeno nemško govorečemu bralcu, Trubar imenuje svoj materni jezik in jezik Hrvatov »tuji jezik«, ko pojasnjuje, »kakšne knjige in stvari so se doslej in se bodo v prihodnje v naših tujih jezikih tiskale«. O tem namreč poroča v Registru in hkrati svojemu naslovljencu – ne le Ungnadu, ampak tudi nemškemu bralcu – oriše, česa vse so ga obdolžili: »Nisem pa tudi poslej ne bom natisnil ničesar lahkomiselnega, nekoristnega, zanesenjaškega, sektaškega, uporniškega, prepirljivega, dvomljivega ali spornega, pa tudi nobenih sramotilnih knjižic, temveč samo to, kar je v korist spoznanju in Božji slavi, širjenju prave krščanske vere, ter tolažbi in večnemu zveličanju ustrahovanega, zaskrbljenega, od Turkov in antikrista mučenega in obubožanega slovenskega in hrvaškega ljudstva pa tudi spreobrnjenju Turkov.« Svojemu dobrotniku in milostnemu gospodu Ungnadu v posve- tilu prizna, da bi brez njegove pomoči bil celoten projekt prevajanja ogrožen, »kajti mi ubogi, nepoznani prevajalci nizkega stanu […] ne bi imeli niti zatočišča in preskrbe niti hrvaške tiskarne«. Na koncu posvetila omeni tudi naslovljenčevo soprogo in otroke ter vsem zaželi, da jih Bog ohrani in obvaruje zla. Eno najbolj zanimivih nemških posvetil je Trubar namenil »vsem visoko- in blagorodnim, plemenitim, častitim in pobožnim ženam, vdovam ter devicam« na Kranjskem, Spodnještrajerskem, Koroškem in v Goriški grofiji, in sicer v prevodu Pavlovega lista h tim Efezeriem 1567. Po uvodni razlagi Pavlovega pisma Efežanom svojim naslov- ljenkam nameni zelo prijazne in tople besede, ko jim daje priznanje za njihovo »posebno vnemo, ljubezen in naklonjenost do božje FANIKA KRAJNC- VRE^KO 40 S SIMPOZIJEV 2008 40 besede, […] ker na vseh svojih gradovih, dvorih in domovih hranite biblične ter druge nabožne knjige v nemškem in slovenskem jeziku, […] ste z branjem in petjem iz njih svoje ljube otročiče, služinčad in prenekaterega podložnika privedle v objem stare zveličavne vere, […] se iz njih naučile slovenskega jezika pa tudi druge naučile brati«. Poleg pomembne vzgojne in izobraževalne vloge, ki so jo v slovenskih deželah imele ženske, se jim Trubar v posvetilu skuša oddolžiti tudi za podporo ob njegovi ponovni vrnitvi v domovino, pa tudi zato, ker so nudile pomoč in zatočišče njegovi slovenski Cerkvi. Ženske sloven- skega in nemškega rodu, plemkinje in preproste so v Trubarjevem okolju imele pomembno vlogo in za to se jim v posvetilu zahvaljuje. Sklep Če smo si za izhodišče zastavili antopološko sporočilnost Tru- barjevih posvetil in predgovorov in če sledimo definiciji, kaj je antro- pologija, 22 lahko ugotovimo, da je Trubar s pozornim opazovanjem in preučevanjem svojega okolja opisal slovenskega človeka v njegovih temeljnih antropoloških danostih. Prepoznal je problem jezika kot sredstva človekovega kulturnega dozorevanja; njegovo potrebo po verski pripadnosti in pripravljenost, da aktivno sodeluje v verski vzgoji in obredju, čeprav za ceno preganjanja. Opozarjal je na za- ostalost slovenskega človeka v primerjavi z drugimi evropskimi narodi, ki je brez Božje besede v svojem jeziku še bolj podvržen zatiranju, in je videl rešitev v verskem ter kulturnem dvigu tega svojega človeka. V posvetilih je tujcem in domačim naslovljencem poročal o svojem prizadevanju za dvig kulturne ravni – s knjigo in prek te do religiozne rasti posameznika, kar je bilo zanj kot duhov- nika temeljno poslanstvo. Raziskovalec posvetil v knjigah na začetku Gutenbergove dobe je zapisal: »Intimnost posvetila daje knjigi barvo, toplino in odnos. 22 Antropologija preučuje človeka glede na razširjenost, izvor, razvrstitev in razmerja med rasami, njegove fizične lastnosti, razmerja v družbi, z naravnim okoljem in v kulturi. Za človeka kot posameznika je pomembna njegova spolna, rasna, verska, starostna, poklicna, razredna itd. pripadnost. Prim. Z. Šmitek, B. Jezernik, 260 sl. 41 41 Pušča določene vrednote, ko nam knjiga sama nima več kaj povedati. S seboj prinaša vedno nekaj osebnega: življenjsko zgodbo, avtor in naslovljenec se nam približata in tako spoznamo njun medsebojni odnos.« 23 Tudi iz Trubarjevih posvetil in predgovorov spoznavamo poseben odnos. Odnos avtorja do naslovljenca, do človeka kot posa- meznika in kot pripadnika neke kulturne in jezikovne skupine, ki je tudi po njegovi zaslugi iz ljudstva vse bolj postajala narod. Če se nam danes zdi, da o Trubarju ni mogoče povedati nič več novega, se ob prebiranju vsakega njegovega – sicer za današnje čase zahtevnega besedila – nehote zdrznemo, saj se nam odkrivajo vedno novi vidiki in možnosti razmišljanja o njegovem delu. Čeprav iz oddaljenosti 450 let smo – hoteli ali ne – tudi mi naslovljenci njegovih posvetil in predgovorov. Čeprav že trdno v informacijski dobi, se vred- nost Trubarjeve knjige in njegovega sporočila v njej ni nič zmanjšala. Tudi s pomočjo sodobne informacijske tehnologije nam je njegova beseda vse bližja, le seči moramo po njegovi knjigi in vzeti iz nje, kar nam ponuja. Predvsem pa bi se morali zavedati, da je Trubarjevo prizadevanje za slovenski jezik bilo namenjeno vsem Slovencem, tudi nam. 23 Schottenloher, om. d., 208. FANIKA KRAJNC- VRE^KO 42 S SIMPOZIJEV 2008 42 Du{an Voglar PRIMO@ TRUBAR V ENCIKLOPEDIJAH IN LEKSIKONIH Enciklopedije in leksikoni so posebna zvrst strokovnih knjig: osredotočajo se na pregledno urejeno posredovanje informacij in so po tej strani posebna stvaritev tako imenovane Gutenbergove ga- laksije. 01 01.01. Prevzemanje že objavljenih enciklopedij in leksikonov na internet še ni doseglo stopnje, ki bi približno ustrezala potrebam uporabnikov; razmišljanje o prenosu Enciklopedije Slovenije je še na stopnji osamljenih tipajočih razmišljanj; pri korpusih posameznih enciklopedij tudi še ni razvita nadgradnja (nenehno predelovanje in dodelovanje, dopolnjevanje, ažuriranje), kakršno omogoča spletna oblika, tiskana pa ne. Kljub naglo naraščajoči vlogi izmenjave infor- macij prek spletja so zato tiskane enciklopedije in leksikoni še vedno ugledni in pogosto uporabljani informativni strokovni priročniki ter pomembno sooblikujejo vednost, izobraženost in nazore širokega kroga uporabnikov. 01.02. S tega izhodišča se lotevam – za začetek še omejenega – pregledovanja, ali in kako sta v različnih leksikonih in enciklopedijah obravnavana osebnost in delovanje Primoža Trubarja. Deloma po- stavljam v ospredje izhodišče, da je prvi začel uporabljati slovensko tiskano besedo in tiskano knjigo. Pri tem pa je pomembna ugotovitev, da je ni uporabljal kot preprosto, nediferencirano nabožno knjigo, temveč v zelo diferenciranih zvrsteh: kot nosilko izvirnega besedila ali prevoda ali priredbe, kot učbenik, pesniško zbirko in pesmarico z 43 43 notami, pridigarski in duhovniški priročnik, razširjevalko verskih, refleksivnih in leposlovnih besedil, posredovalko teološkega traktata ali monografije, kodeks upravnih in zakonodajnih predpisov, vero- izpovedni kanon, zbirko strokovnih podatkov in opisov, koledar, nosilko informacij, pripovedi in mnenj o polpreteklem in sodobnem dogajanju, prostor za nagovarjanje, slavljenje, prošnjo, sporočanje, razpravljanje, zagovor, disput, polemiko in blasfemijo. Pri Trubarju – oziroma pri Slovencih na začetku Gutenbergove galaksije – so namreč izoblikovane in največkrat tako ali drugače združene v eni knjižni enoti že vse te zvrsti evropske novoveške knjižne civilizacije ali t. i. Gutenbergovega obdobja, torej zvrsti, ki jih v t. i. postgutenber- govskem obdobju povzemajo različne spletne strani, portali, blogi ipd. 01.03. Opiram se tudi na dejstvo, da sta sprejem kake osebe v posamezni leksikon ali enciklopedijo in način njene obravnave dokaj zanesljiv in zgovoren odsev vrednotenja v bolj ali manj širokem krogu strokovnjakov. Zato pričakujem, da bodo nanizane najdbe že sproti in same spregovorile tudi o odnosu časa in prostora do Trubarja. 01.04. Pri tem ne pripisujem prevelike teže posameznim spo- drsljajem in napakam v podatkih. Čeprav: po svoje pa je vendarle zanimivo, koliko različic se pojavlja pri navajanju Trubarjevega rojst- nega datuma – »8. 6. 1508«, »9. 6. 1508«, »9.? 6. 1508«, »junij 1508« (verjetno prav), »1508« (zares zanesljivo) – ali dneva smrti: »28. 6. 1586« (pravilno) in »29. 6. 1586«. Pogoste so tudi različice pri letnicah ob posameznih Trubarjevih službah in beneficijih. Menjavajoče se ali vzporedno ali celo zakasnelo pojavljanje letnic »1550« in »1551« za izid prvih slovenskih knjig je odsev dogajanja v stroki, ko je za nekaj časa bila pred drugo svetovno vojno uveljavljena letnica »1551«. Nekaj dvojnosti je opazne tudi pri navajanju naslovov »Cerkovna ordninga« in »Slovenska cerkovna ordninga«. Stroka je zaradi tiskarsko- knjigoveške pomanjkljivosti (knjiga nima običajne naslovnice) pri- vzela za poimenovanje knjige čelni naslov na 1. strani, tj. »Cerkovna ordninga« (Weismann, 1973; Rajhman, 1982: 215; Vinkler, 2005: 636– 637). Dvojnost se uveljavlja celo pri pisavi imena: »Primož Trubar« in »Primus Truber«. Naš letošnji slavljenec je vedno pisal » Truber«, samo leta 1550 » Trubar«, prav ta izjema pa je nazadnje postala v slovenski DU[AN VOGLAR 44 S SIMPOZIJEV 2008 44 stroki dogovorjeni kompromis (Rajhman, 1982: 206). V nemških in drugih tujih strokovnih delih je pogosto naveden kot »Truber«; strokovno najbolj utemeljen bi bil v enciklopedijah in leksikonih zapis z dvojnico, torej »Trubar« in »Truber«; tako je v nekaterih tujih leksikonih in v našem SBL. 02 Pravzaprav moram svoj pregled začeti s Trubarjem samim in z enim izmed njegovih del. 02.01. Njegova knjiga Register und summarischer Inhalt aller der Windischen Bücher, die von Primo Trubero biss auff diß 1561. Jar in Truck gegeben seind (Tübingen 1561; prepis v: Trubar, 1986: 44–48) je prva bibliografija slovenskih knjig, ob vsaki bibliografski enoti dodana vsebinska pojasnila pa jo približujejo leksikonskemu prikazu opusa kake osebnosti. 02.02. Na Slovenskem se bio-bibliografsko opisovanje izbrane skupine oseb po načelu, ki je vsaj v zametku leksikonsko, začenja v vseobsežnem orisu vojvodine Kranjske Die Ehre deß Herzogthums Crain (1689) polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja. V dodatku (Anhang) k 6. knjigi v II. delu (Valvasor, 1689: 343–370) so namreč obravnavani v ločenih imenskih enotah – te niso urejene po abecedi, temveč po času delovanja – učeni pisatelji, ki »zoper temo prižigajo luči« (Valvasor, 1689: 343; isti, 1984: 147), med njimi tudi Trubar, Adam Bohorič in Jurij Dalmatin. V enoti o Trubarju (Valvasor 1689: 345–346; isti, 1984: 147–148) Valvasor čisto na začetku navede, da je bil »bivši kanonik v Ljubljani« in da »je l. 1531. začel tu v stolnici pridigati Lutrov nauk o obeh podobah obhajila in zagovarjati ženitev duhovnikov«. Na koncu enote pa s citatom iz Trubarjevega pisma (Valvasor govori o »zadnjem pismu« iz 1586; šlo naj bi za »danes izgubljeno« pismo; prim. Rupel, 1952: 68 in 83; Valvasor, 1689, 343; isti, 1984: 326; enak odstavek pa je v pismu iz 20. 12. 1579, gl. Trubar, 1986: 254 in 258) opozarja na postaje njegovega delovanja v Kranjski, Trstu in v pregnanstvu na Nemškem. V srednjem delu besedila Valvasor označi Trubarja za »učenega moža« in po omembi prevoda evangelijev in nekaj drugih knjig poudari, da »je torej začel in izumil pisanje kranjščine z latin- 45 45 skimi črkami in tisk z istimi črkami«; nekoliko pozneje, ob še nekaj Trubarjevih knjigah, pravi, da jih »je prevel v slovanščino in kranj- ščino«. Valvasor je vedel, da se ljudski slovanski jezik »uporablja v mnogih krajih tako na Štajerskem kakor na Koroškem in Kranj- skem«, kakor je zapisal v enoti o Dalmatinu (Valvasor, 1984: 149). V enoti o Trubarju Valvasor opozori, da je Trubar omenjen »tudi v sumarični svetovni zgodovini Hermanna Fabronija Mosemanna« (prim. Valvasor, 1984: 324), ter prepiše iz nje daljši navedek o Tru- barjevem sodelovanju v Ungnadovem biblijskem zavodu v Urachu in o tamkajšnjih hrvaških tiskih. – Dopolnila k tukajšnjim podatkom o Trubarju najdemo 7. knjigi v poglavjih 8–14 (Valvasor, 1689: 425– 470), v katerih Valvasor na podlagi arhivskega gradiva piše o poteku reformacije in protireformacije na Kranjskem in v notranjeavstrijskih deželah; tu na več mestih – z nekaj popačenimi ali pomešanimi podatki – veliko govori tudi o Trubarjevem delovanju in pregnanstvu: o njegovem odmevnem pridiganju, o Textorjevem preganjanju Tru- barja, o Trubarjevi vrnitvi leta 1561 in o njegovem uspešnem širjenju luteranstva, o zaslišanju pri škofu Seebachu, o cerkvenem redu in ustanovitvi stanovske šole, o Trubarjevem dokončnem izgonu iz Kranjske, o njegovem priporočilu Spindlerja za superintendenta ter celo o njegovih sinovih Primožu in Felicijanu. Med drugim ponovi in razširi pripoved o Trubarjevem pridiganju v Ljubljani. Navaja tudi, da je bilo Trubarju 1531 prepovedano pridigati v stolnici in da je 1532 začel pridigati v meščanski špitalski cerkvi (Valvasor, 1984: 165.) Morda je Valvasor tako pisal na podlagi arhivskih virov, morda pa je to pobral iz poznejših (1547) Textorjevih obtožb kanonika Trubarja in kanonika Pavla Wienerja, da delita obhajilo pod obema podobama in da se je Wiener poročil (Rupel, 1962: 58). Pripoved je pozneje podana tudi v Elzejevem sestavku o Trubarju (REPTK, 1885). – Pri navajanju Trubarjevih knjig je Valvasor očitno imel težave; bile so prepovedane in uničene in si jih ni mogel ogledati (Bohoričeva slovnica in Dalmatinova Biblija pa sta mu, kakor kaže, bili dostopni), zato so podatki opisni in nekoliko približni, saj jih je verjetno zbral iz Trubarjevih pisem in drugih listin v arhivu deželnih stanov. Navaja 8 bibliografskih enot. Razberemo lahko tele Trubarjeve knjige: Ta celi Psalter Davidov (1566), Cerkovna ordninga (1564), Hišna postilla D. DU[AN VOGLAR 46 S SIMPOZIJEV 2008 46 Martina Lutherja (1595), Articuli oli dejli te prave stare vere kersčanske (1562) in katekizem (brez letnice); podatek o evangelijih bi se lahko nanašal na katero od delnih objav Trubarjevega prevajanja Nove zaveze ali pa na Ta celi Novi testament 1581in 1582. Kljub vsemu je od 26 Trubarjevih knjig omenil večino najpomembnejših, s katerimi je Trubar zidal »Cerkev Božjo tiga slovenskiga jezika« in s tem tudi temelje slovenske kulture. Valvasorjevo spoštovanje protestantskega književnega delovanja je ugotovljivo iz njegovega poudarjanja – nekaj desetletij po zmagi protireformacije – pomena Dalmatinove Biblije, ki je ob koncu 17. stoletja omogočala, kakor pravi v enoti o Dal- matinu, tudi rimskokatoliškim duhovnikom »pravilno po kranjsko povedati« odlomke iz Svetega pisma ter je bila torej temelj in merilo za kulturno izražanje v slovenščini. 02.03 V času po Valvasorju bi lahko med približke leksikonski obravnavi v najširšem pomenu besede prišteli nekaj bio-bibliograf- skih popisov (Munda, 1989: 40). V dialogiziranem vodniku po Seme- niški knjižnici Bibliotheca Labacensis publica Janeza Gregorja Dolničarja (1715, rokopis) Trubar, ki je bil 1596 uvrščen na vatikanski indeks katoličanom prepovedanih knjig (Grdina, 1999: 378), razumljivo ni naveden, vendar pa je med književniki omenjen Bohorič (Lukman, 1959: 473). 02.04. V abecedno urejenem pregledu kranjskih književnikov Bibliotheca carnioliae (1803) Marka Pohlina, ki lahko velja za prvi slovenski leksikon o piscih in knjigah, je dobil Trubar precej obsežno geslo. Pohlin se je pri pisanju biografskega dela gesla zelo površno oprl na Valvasorjev sestavek v dodatku k 6. knjigi Slave (Valvasor, 1689). Navedel je letnico rojstva, nemško ime rojstnega kraja pa neprepoznavno popačil; omenil je Trubarjevo revščino v času šolanja, pevsko službo pri Bonomu in kanonikat (»1547«) v Ljubljani. Iz Slave je prevzel skupino življenjepisnih podatkov iz Trubarjevega pisma in končal biografijo z dostavkom: »+ l. 1586 v odpadništvu in krivo- verstvu.« Ni pa povzel nobene besede vsaj o tem, da je Trubar prvi začel izdajati knjige v slovenščini. V kar dolgem bibliografskem seznamu z napovedjo »Izdal je:« je navedel 14 enot, ker pa je v njem pomešal Trubarjeve knjige in hrvaške tiske iz biblijskega zavoda v Urachu in še dve Dalmatinovi knjigi iz Ljubljane, je neuporaben. Od 47 47 Trubarjevih knjig je mogoče prepoznati le Ta celi Psalter Davidov (1566) in Hišno postillo (1595). Njegov sestavek pomeni v primerjavi z Valvasorjevim – nazadovanje. (Pohlin, 1803: 302–303; isti, 2003: 566–567.) 02.05. Počasen razvoj leksikonistike na Slovenskem je bil nepo- sredna posledica nasploh počasnega razvoja znanstvenega obravna- vanja slovenstva. V prvi polovici 19. stoletja so nastajali šele prvi vpogledi v zgodovino slovenskega slovstva (J. Trdina), deloma po- vezani z obravnavo knjižnega jezika (V. Vodnik, J. Kopitar, F. S. Metelko); Kopitar je v uvodu k svoji slovnici (1808) navedel biblio- grafske podatke o dostopnih Trubarjevih knjigah, J. N. Primic pa je svojemu učbeniku dodal nemško napisani življenjepis Trubarja (Primic 1814, 142–145). V vednost o začetkih slovenskega slovstva so marsikaj prispevali tuji preučevalci (C. F. Schnurrer, J. Dobrovský). Jožef Kalasanc Erberg je v svojih zapiskih Versuch eines Entwurfes zu einer Literar-Geschichte für Crain (1825, rokopis; objava v: Uršič 1975: 17–194) obravnaval tudi slovenske protestantske književnike, zlasti Trubarja; navajal je izčrpne bibliografske podatke na podlagi ohra- njenih izvodov knjig (Uršič, 1975: 10–13; na omembe v Erbergovem rokopisu opozarja osebno kazalo, 251.) V nemščini napisani bio- grafsko-bibliografski pregled M. Čopa (1831, za načrtovano knjigo J. Šafárika/Šafaříka), ki je visoko povzdignil Trubarja, je ostal v roko- pisu in bil objavljen šele 1864. (Dolinar, 1992: 208–209.) 03 V drugi polovici 19. stoletja so v Slovenski matici po češkem zgledu – in celo z besedama, prevzetima iz češčine – snovali (1867–71) leksikonski Naučni slovnik oziroma Mali naučni slovnik, vendar ga niso mogli uresničiti (Munda, 1989, 40). Vzrok za opustitev prizadevanj za slovenski leksikon in s tem za izoblikovanje informacijskega priročnika je bil še zmeraj enak: predvsem prešibka razvitost zgodo- vinskih in sploh domoznanskih ved. Kratki pregledi slovstva so se pojavljali v dodatkih k slovnicam (A. Janežič) in berilom, izjemoma samostojno (I. Macun, J. Kleinmayr); deloma so jih nadomeščali nizi biografskih esejev (F. Levec) in podobno. (Dolinar, n. m.) O Trubarju DU[AN VOGLAR 48 S SIMPOZIJEV 2008 48 in njegovem delovanju pa sta obširno pisala v nemščini L. T. Elze (1863) in A. Dimitz (1875). Ob 300. obletnici Trubarjeve smrti je v Ljubljanskem zvonu v nadaljevanjih izhajala razprava o začetkih sloven- skega slovstva (Fekonja, 1886). 03.01 Bolj načrtno je zasnoval svoj niz biografsko-bibliografskih sestavkov o velikih možeh slovenskega slovstva Josip Marn v svojem periodičnem Jezičniku (priloga glasilu Učiteljski tovariš) v svežnju Knjiga Slovenska v dobah XVI. in XVII. veka (1883). Publikacija je blizu bio- grafskemu leksikonu, vendar ostaja na meji med zgodovinopisnim pregledom literature in leksikonskim priročnikom. V predgovoru se Marn sklicuje na misel A. M. Slomška (1862), da so Trubar in drugi iz tistega časa »našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili; Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obernil po neskončno modri svoji previdnosti« (Marn, 1883: 1). V sestavku o Trubarju dokaj natančno navede temeljne biografske podatke o šolanju in duhovniškem delovanju ter doda v nemščini citat iz Tru- barjevega pisma (iz Valvasorja, gl. odstavek 02.02). Nato navede 18 Trubarjevih knjig z letnicami; pri večini knjig natančno navaja tudi Trubarjeve dolge podnaslove in razlage vsebine na naslovnicah, pri nekaterih pa tudi citate iz predgovorov, na primer o načinu pisanja slovenščine v knjigah, skupaj z nagovorom »Lubi Slovenci«, in o različnosti slovenskega jezika v različnih deželah (evangelij 1555). V zadnji tretjini sestavka podaja z odlomki iz Trubarjevih del (prevod evangelija, božična pesem, molitev) zglede Trubarjevega jezika in sloga. (Marn, 1883: 2–4.) 03.02. Prave leksikonske in enciklopedijske informacije o Trubarju so Slovenci – in zainteresirani drugojezični posamezniki – našli do prve svetovne vojne le v nemščini in češčini. Za obravnavanje Trubarja v nemških leksikonih in enciklopedijah je s svojim raziskovanjem slovenskega protestantizma 16. stoletja in s svojim objavljanjem v drugi polovici 19. stoletja veliko storil nemški znanstvenik Ludwig Theodor Elze, pastor (1852–65) obnovljene evangeličanske občine v Ljubljani. V obsežni specialni strokovni enciklopediji Real-Enzyklo- pädie für protestantische Theologie und Kirche (1866 1 , 1885 2 ) je zato lahko v 16. zvezku 2. izdaje izšel njegov zelo dolg in izčrpen sestavek Truber, Primus, in reformacija v Kranjski (REPTK 1885: 56–64; samo o Trubarju 49 49 ok. 15000 znakov). Pri pisanju za enciklopedijo se je Elze oprl predvsem na svojo knjigo o superintendentih v Ljubljani (Elze, 1863), pa tudi na Valvasorjevo opisovanje reformacije in protireformacije v Kranjski (gl. spredaj). Geslo o Trubarju se začne s kratkim orisom razmer v prvi polovici 16. stoletja in Trubarjevih prvih pridigarskih nastopov (tj. v Loki pri Radečah in v Laškem); tu govori o verski nevednosti ljudstva, nravstveni propadlosti duhovništva, izpraznjenih čaščenjskih formah in praznoverju ter o zbiranju kroga evangeli- čansko usmerjenih mož ob Matiji Klombnerju (1527), potem pa poudari, da je Trubar začel 1530 pridigati »proti zlorabam v katoliški Cerkvi, zlasti proti učinkom domnevnih videnj nekaterih tamkajšnjih razvpitih žensk, in z jasnimi dokazi iz Svetega pisma in po napotkih krščanskega katekizma usmerjati ljudstvo k pravi pokori in spo- znanju edinega Odrešenika Jezusa Kristusa«. Nato navede Elze iz- hodiščne življenjepisne podatke o šolanju in vplivu Petra Bonoma: »V odličnem in avstrijskemu humanističnemu krogu pripadajočem tržaškem škofu Petru Bonomu je našel mladi, ne neizobraženi mož dobrohotnega zaščitnika in dobrotnika […].« Glede delovanja v Ljubljani v 30. letih (do 1540; Elze navaja kot začetek nedokazano letnico 1531) omenja Trubarjeve pridige v stolnici, njegovega lute- ransko usmerjenega somišljenika kanonika Pavla Wienerja in Trubar- jevo zavzemanje »zoper neporočenost duhovnikov in podeljevanje Gospodove večerje v eni podobi, pa tudi za opravičenje samo z vero«. Dveh na to navezanih Elzejevih podatkov za ta čas (škofova prepoved Trubarju, da bi take nazore pridigal v stolnici; zato Trubarjevo pridiganje v mestni špitalski cerkvi sv. Elizabete, kjer se mu 1536 pri pridiganju evangelija pridruži Wiener) novejši raziskovalci ne pre- vzemajo, a se tudi ne opredeljujejo do njiju (prim. Rajhman, 1982: 206–207; Grdina, 1999, 373). O taki škofovi prepovedi in Trubarjevem pridiganju v špitalski cerkvi na dveh mestih piše Valvasor (gl. spredaj, 02.02). Za drugo Trubarjevo bivanje in pridiganje v Trstu (1540–42) Elze domneva čas po letu 1547, o njegovem drugem ljubljanskem obdobju pa točno navaja, da je bil 1542 imenovan za kanonika v Ljubljani in da ga je leta 1544 škof (tj. Textor) potrdil skupaj z Wienerjem za pridigarja v stolnici v nemščini in slovenščini. Po po- jasnilih, da je zaradi Textorjevega preganjanja 1548 pobegnil na DU[AN VOGLAR 50 S SIMPOZIJEV 2008 50 Nemško in dobil z njegovim priporočilom še isto leto mesto pridi- garja v Rothenburgu nad Taubero, si tu osnoval družino in se začel ukvarjati »tudi s tem, da bi svojim rojakom, ki jim ni več mogel pri- digati, omogočil dostop do evangelija v njihovem slovenskem, dotlej nikoli zapisanem jeziku,« Elze poudari, da »se mu je to posrečilo« in sta 1550 izšli »prvi knjigi v tem jeziku: 1) Catechismus, 2) Abece- darium in mali katekizem, obe natisnjeni v Tübingenu z nemškimi črkami«. Nato omenja službovanje v Kemptenu, sodelovanje s Petrom Pavlom Vergerijem ml. in izid treh Trubarjevih knjig 1555 (evangelij po Mateju, abecedarij, katekizem). Sledi precej popoln seznam Tru- barjevih knjig od leta 1557 do posmrtno izdane Hišne postille, skupaj 25 enot. Elze dokaj obširno opiše Trubarjevo zvezo s Stipanom Konzulom, delovanje v Ungnadovem biblijskem zavodu v Urachu in prevajanje nekaterih Trubarjevih knjig v hrvaščino, potem pa nada- ljuje z natančnim in zanesljivim opisom vrha Trubarjevega duhov- niškega delovanja, to je delovanja 1561–65 v Kranjski na položaju deželnega pridigarja in superintendenta. Pri tem opozarja na zaplete pred natisom Cerkovne ordninge (1564) in po njem, na utrjevanje evangeličanske verske občine in ustanovitev »evangeličanske deželne gimnazije« (1563), pa tudi na to, da je Trubar ob izgonu »zapustil svojo zbirko knjig svoji domovini, s čimer je ustanovil prvo javno knjižnico (z izposojo knjig na podlagi pisnega potrdila itn.) v Kranj- ski«. Geslu dodaja seznam strokovne literature o Trubarju, v katerega je uvrstil svoja dela in dela drugih (J. Andreae, J. V. Valvasor, B. Raupach, C. F. Schnurrer, J. Dobrovský, J. Kopitar, H. C. W. Sillem, P. Radics, P. J. Šafárik, A. Dimitz, J. Kostrenčić). S tem sestavkom je Elze omogočil širšemu krogu nemško beročih evropskih strokovnjakov in drugih zainteresiranih temeljit vpogled v Trubarjevo delovanje in njegov pomen. 03.03. Toda v takrat bolj znanem, 60 zvezkov obsegajočem delu Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich (1855–91) Constanta von Wurzbacha, na primer, Trubarja ni. Urednik bi se leta 1883, ko sta prišla na vrsto 47. zvezek in z njim priložnost za Trubarja, lahko tako pri presojanju o uvrstitvi kot pri pisanju sestavka oprl na knjigo Theodorja Elzeja o superintendentih v Kranjski (Elze, 1863), ki je izšla na Dunaju, in zgodovino Kranjske A. Dimitza. In ne nazadnje: 51 51 spregledani (?) Trubar je bil pomembna in vplivna osebnost v dobr- šnem delu Notranje Avstrije in ne le v eni izmed habsburških dednih dežel. Za primerjavo z odnosom do Trubarja: Francetu Prešernu je v Wurzbachovem leksikonu posvečeno zelo obsežno geslo; tudi Janezu Trdini je namenil geslo, čeprav je ta sestavek v 47. zvezku skrajno pomanjkljiv; v njem pisec sam priznava, da je o Trdini zelo slabo poučen. (Wurzbach, 1883.) 03.04. Še bolj kot specialna protestantska Real-Encyklopädie (REPTK, 1885; gl. zgoraj) je bil v širšem krogu – in predvsem tudi med rimokatoličani – odmeven in uporabljan splošni nemški biograf- ski leksikon Allgemeine Deutsche Biographie; Elze je prispeval obsežno geslo o Trubarju (ok. 10 300 znakov) tudi za 38. zvezek tega leksikona (ADB, 1894: 669–674). Primerjava z geslom v REPTK (gl. odstavek 03.02) pokaže tele glavne značilnosti: sestavek je zasnovan drugače; del stavkov je enakih, del pa je napisanih na novo; opuščen je biblio- grafski seznam Trubarjevih del. Na začetku gesla je podana uvodna oznaka: »Reformator v Kranjski, utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in književnosti.« Začetek Trubarjevega delovanja je pojasnjen s širšim okvirom: »V Kranjski pa se je že nekaj let med izobraženci meščanskega stanu in duhovščine, zlasti stolnične duhovščine v Ljubljani, širilo k reformaciji nagibajoče se razpoloženje, in tako je prišlo do tega, da je T. sloves njegovih pridig pripeljal v Ljubljano in da je tu, okrepljen v svoji usmeritvi, nadaljeval pridiganje v enakem smislu v stolnici (1531).« V zvezi z umikom Trubarja iz Ljubljane leta 1540 Elze navaja, da so se meščani leta 1541 pritožili zaradi ukinitve slovenskih pridig v stolnici. Med vzroki za Textorjevo preganjanje 1547 Elze navaja, da sta Trubar in Wiener skrivaj delila Gospodovo večerjo pod obema podobama in da se je Wiener še enkrat poročil. Po Elzejevih podatkih so deželni stanovi po Trubarjevem umiku leta 1547 zaman prosili za dovoljenje, da se vrne. Po poudarku, da je Trubar napisal in dal natisniti prvi slovenski knjigi, je vse njegovo naslednje književno delovanje prikazano tako rekoč le z naštetjem zvrsti, z naslovom pa je omenjena samo še Luthrova Hišna postila. Zato je pri tem sestavku še bolj kot pri devet let starejšem geslu opazno, da Elze v njem kljub obsežnosti ni posvetil dovolj pozornosti vsebinskim pojasnilom o Trubarjevih knjigah in tudi ni opozoril na njegove DU[AN VOGLAR 52 S SIMPOZIJEV 2008 52 teološke spise. Trubarjevo delovanje v Ljubljani v letih 1561–65 med drugim opisuje s poročilom, da je takoj začel pridigati v nemščini in slovenščini, in dodaja: » Takoj se je lotil ustanavljanja evangeličanskih občin v deželi in njihovega urejanja v evangeličansko deželno Cerkev; iz ’reformatorja’ je postal ’instavrator’ Cerkve, ki jo je odtlej vodil kot ’pastor’ (nadpastir, superintendent, škof).« 03.05. Tudi v takrat priljubljenem in obsežnem – »družinskem« ali »prestižnem«, kakor bi rekli današnji založniki – priročniku Brockhaus’ Konversations-Lexikon najdemo geslo o Trubarju, na primer v 14. izdaji v 15. zvezku. Strnjeno napisan sestavek navaja Trubarjev beg 1548, vrnitev v Ljubljano 1561 in izgon 1565 ter prevode kate- kizma, veroizpovednih besedil, Nove zaveze, psalterja in Luthrove Hišne postille (brez letnic); ne omenja bivanja v Trstu. Njegovo delo- vanje označi z jedrnatima stavkoma: »Za življenjsko nalogo si je zadal širjenje Luthrove reformacije med Slovenci. Hkrati je bil utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in literature.« (Brockhaus, 1898.) 03.06. Nasprotno pa sočasni 16. zvezek velikega in prav tako cenjenega, kar konkurenčnega priročnika Meyers Konversations-Lexikon gesla o Trubarju nima (Meyers, 1897). 03.07. V okviru kulturnih in političnih vezi med Slovenci in Čehi ob koncu 19. in začetku 20. stoletja je pomemben sestavek o Trubarju v obsežnem češkem leksikonu Ottův slovník naučný (28 zvezkov, 1888– 1909). Zaradi posebne uredniške zasnove leksikona Trubar v njem nima samostojnega gesla, temveč v 25. zvezku kazalko na geslo Jihoslované (Jugoslovani, pisec Hrvat Gjuro Šurmin), v tem pa je Tru- barju odmerjen primerno obsežen razdelek. V prikazu podatkov o življenju, preganjanosti in duhovniškem delovanju je nekaj pomanj- kljivosti (pomen Bonoma ni omenjen) in napak, njegov knjižni opus pa je dobro predstavljen. Navedeno je, da je 1550 »spisal prvi slov. knjigi, po katerih je potrebo občutil že doma,« in da je izdajanje knjig nadaljeval 1555, tokrat v latinici; omenjeni so prevodi Nove zaveze 1555–77. V drugem delu sestavka je o Trubarju povedano: » Trubar je izdal cerkveni red, psalter, nove katekizme, duhovne pesmi, vso Novo zavezo 1582, prvi slovenski koledar (1582). Sploh je Slovencem pri- skrbel vse knjige za protestantsko vero, od katerih je dvajseta, Luth- rova postila, izšla l. 1595.« Na koncu je dodano kritično mnenje o 53 53 Trubarjevem jeziku (zaradi germanizmov). V besedilu pred raz- delkom o Trubarju sta omenjeni podpora in pomoč deželnih stanov Kranjske, Koroške in Štajerske, vojvode Krištofa, kralja Maksimili- jana, P. P. Vergerija ml. in Ivana Ungnada slovenskemu protestan- tizmu in njegovi književnosti. Zapisana je tudi ocena: »Tako bogate književnosti kot Čehi v tej dobi Slovenci seveda niso dosegli, njihova literatura je služila verskim smotrom.« (OSN, 1898: 404–405.) 04 Po prvi svetovni vojni je med slovenskimi kulturnimi in znan- stvenimi delavci vzniknila zamisel, da bi začeli sestavljati in izdajati slovensko narodno enciklopedijo, vendar so jo snovalci zaradi po- manjkanja sodelavcev kmalu omejili na Slovenski biografski leksikon (Munda, 1989, 40); ta je začel izhajati 1925, Trubar pa je prišel na vrsto 1982. V desetletjih pred drugo svetovno vojno sta na Sloven- skem spregovorila o Trubarju le dva leksikonsko obarvana drobca izpod peresa slovenskega strokovnjaka. 04.01. Janko Šlebinger je v svoj Album slovenskih književnikov (1928) uvrstil tudi Trubarja. Album je v prvem delu objavil portrete knji- ževnikov, v drugem pa zelo kratka pojasnila o književnikih. O Tru- barju je Šlebinger napisal: »Trubar Primož, r. na Raščici pod Tur- jakom, u. 18. 6. 1586 kot pastor v Derendingenu na Nemškem. Z abecednikom in katekizmom je okoli 1550 položil temelj slovenski književnosti, poslovenil je novi testament, psalme, Lutrovo postilo, priredil več izdaj cerkvene pesmarice. (Elze: Trubers Briefe; Kidrič RDHV I, 179).« Omejil se je torej na Trubarjevo knjižno delo. (Šlebin- ger, 1928: 1, XXVI.) 04.02. Joža Glonar pa je v svoj Poučni slovar zapisal – v skladu z zasnovo priročnika – lapidaren in nespodbitno temeljni stavek: »Trubar Primož (1508, Raščica – 1586, Derendingen), protestantski pastor, početnik slovenske književnosti.« (Glonar, 1933.) 04.03. Slovensko literaturo in druga področja je obravnavala Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka (1925–29) urednika Stanoja Stanojevića, beograjskega zgodovinarja. Geslo o Primožu Trubarju je razmeroma obsežno (ok. 5000 znakov); napisal ga je DU[AN VOGLAR 54 S SIMPOZIJEV 2008 54 hrvaški literarni zgodovinar Franjo Bučar. V opisu Trubarjevega delovanja je kar nekaj pomanjkljivosti, napak in zmed; preprečilo bi jih lahko upoštevanje Kidričevih del. Vendar pa je Bučar primerno široko nanizal Trubarjev književni opus in ob sklepu poudaril, da je Trubar »oče slovenske književnosti« in da je dal svojemu ljudstvu »jezik, šolske in verske knjige, pesmi v ljudskem jeziku, uredil slo- vensko šolo in cerkev« (Stanojević, 1929: 907–908). Nenavadno, morda pa značilno je, da gesla ni napisal ljubljanski univerzitetni profesor France Kidrič, ki je dotlej že objavil tri nove temeljne raziska- ve o Trubarju. 04.04. Vendar pa se je neki Slovenec že pred drugo svetovno vojno uveljavil kot (podpisani) pisec enciklopedijskih sestavkov o slovenski književnosti in tudi o Trubarju. To je bil Andrej Budal, profesor na Tehniškem inštitutu v Vidmu (Udine). Italijanska splošna, ne le nacionalna enciklopedija znanosti, književnosti in umetnosti Enciclo- pedia Italiana di scienze, lettere ed arti (36 zvezkov) je objavila njegovo presenetljivo obsežno geslo o Trubarju, »slovenskem pisatelju«. Kot izhodiščne biografske podatke Budal navaja, da je študiral na Reki, v Salzburgu in na Dunaju in da ga je »posvetil za duhovnika v Trstu škof Bonomo, prijatelj luteranov«, o delovanju pa pravi: »Imel je razgibano življenje kot preganjani protestantski pridigar, kot pisatelj in prevajalec in kot organizator in superintendent slovenske pote- stantske cerkve. Glavni središči njegove dejavnosti sta bila Ljubljana in Urach, kjer je pomagal Ungnadu ustanoviti tiskarno za slovanske knjige. V svojih delih je ljudski jezik povzdignil v knjižni jezik.« Zavajajoče trdi, da je objavil samo »petnajsterico slovenskih knjig in delc« (verjetno je odštel zaradi sorodnih naslovov navidezne po- natise); omenja, da je »pobudil trideset slovenskih del drugih pro- testantov«. Pregled Trubarjevih del začne s knjigama Catechismus in Abecedarium s prvo izdajo (»1551«) v gotici in »drugo izdajo 1555 v latinskem črkopisu«, nadaljuje pa s prevodi Nove zaveze (»od 1557 do 1577«, »nova izdaja 1582«), kompilacijami več katekizmov, izdajo »Artikulov (1562) nove vere«, »Cerkovno ordningo (cerkveni red, 1566)«, Davidovim psalterjem, »izvirnimi in prevedenimi svetimi pesmimi« ter končuje s podatkom, da »je poskrbel za prevod Luthrove postile«. V sklepnem stavku pa poudari: »Prek Dalmatinove Biblije (1584), ki 55 55 temelji na Trubarjevih prevodih in so jo uporabljali poznejši pre- vajalci, tudi katoliški, je Trubarjev jezik še danes del slovenskega duhovnega bogastva.« Kot vir za vpogled v Trubarjeva besedila navaja Ruplov izbor Slovenski protestantski pisci, kot literaturo pa Ivana Gra- fenauerja, Franja Bučarja (Stanojevič, 1929) in Ruplov uvod v izbor besedil. (Italiana, 1937: 421.) 04.05. Naslednji slovenski leksikonski pisec je bil Josip Turk, profesor na ljubljanski Teološki fakulteti. Napisal je geslo o Trubarju za obsežni specializirani teološki in cerkveni Lexikon für Theologie und Kirche (1938). Njegov sestavek v 10. zvezku je zelo dober, s stvarnimi podatki (kraji, letnice, službe) opremljen in na najnovejše raziskave (F. Kidrič) oprt strnjen pregled Trubarjevega šolanja – tudi »pri humanistu škofu Petru Bonomu« – in službovanja; v oklepaju ob službi superintendenta 1561–65 bi lahko namesto nejasnega in zava- jajočega pojasnila »trikrat navzoč v deželi« bilo zapisano na primer »organiziral Cerkev in šolo«. Našteje začetne vplive na Trubarjeve religiozne nazore: »1524/25 Parafraze Erazma Rotterdamskega, od 1532 Bullingerjevi in Pelikanovi komentarji, od 1540/42 Kalvinova Institutio«. Nadaljnji teološki razvoj pokaže s podatkoma, da je kot begunec na Nemškem »želel na svoje rojake pisno vplivati v lute- ranskem smislu« in da knjiga Articuli iz 1562 združuje »augsburško, württemberško in saško veroizpoved«. Pri knjigah navede, da je Trubarjev katekizem (zapiše letnico 1551) »prva v slov. jeziku natis- njena knjiga« in da je »od 1555 objavljal v slov. prevodu dele Nove zaveze, 1582 celo Novo zavezo v 2 delih«. V naštevanju drugih knjig se osredotoči na najpomembnejše: poleg Articulov »1564 cerkveni red, 1566 psalter« in Luthrova Hišna postilla (po tem merilu pa bi lahko omenil še pesmarice in abecednik). Geslo žal ne omenja Trubarjeve vloge v biblijskem zavodu v Urachu. V izboru literature o Trubarju so govor Andreaeja, Elzejeva objava Trubarjevih pisem, Trubarjev zbor- nik 1908, dve Kidričevi razpravi. (LThK 1938: 310–311.) Turkov sestavek je po 60 letih deloma prevzela Deutsche biographische Enzy- klopedie (DBE, 1999: 99–100; gl. spodaj). 04.06. V času med vojnama je bil Slovencem na voljo nov češki splošni leksikon z naslovom Masarykův slovník naučný (7 zvezkov). Geslo v 7. zvezku je seveda zelo kratko (v prevodu razvezujem ured- DU[AN VOGLAR 56 S SIMPOZIJEV 2008 56 niške okrajšave): »Trubar Primož (Primus Truber), (1508–1586), slovenski verski reformator na Kranjskem in pisatelj. Kot kanonik v Ljubljani je bil 1547 zaradi protestantske agitacije izgnan in se je zatekel na Nemško, kjer je dal slovensko natisniti biblijske in druge verske spise; tako je uvedel slovenski knjižni jezik. 1561 se je vrnil v Ljubljano in ustanovil tam protestantsko versko občino, 1565 bil znova pregnan in postal 1567 župnik v Derendingenu.« Piscu se je kar posrečilo, da je na omejeni prostor zbral bistvene podatke; moral pa bi pripisati letnico začetka slovenskega knjižnega jezika in name- sto »protestantsko občino« bi lahko zapisal »protestantsko Cerkev«. (Masarýk, 1933: 370.) 05 Po drugi svetovni vojni je v slovenščini izšlo kar nekaj bolj ali manj obsežnih splošnih leksikonov in enciklopedij; nastali so s prevajanjem ali prirejanjem tujih priročnikov in z dodajanjem t. i. slovenskega deleža. Zaradi vnaprej omejenega obsega je pri tako nastalih leksi- konskih oz. enciklopedijskih geslih o Trubarju opazno krčenje in izločanje možnih informacij, ki pa ni zmeraj posrečeno in bi lahko bilo tudi ob spoštovanju prostorskega okvira drugačno. Na primer: neuporabna nedoločna navedba »več let« vsebuje prav toliko tiskar- skih znakov kot jasni podatek »1561–65«. 05.01. Za Leksikon Cankarjeve založbe (v enem zvezku, predelan po leksikonu Volksbrockhaus in temeljito dopolnjen) je značilno, da je od leta 1973 doživel več izdaj in dodelav, nazadnje kot Leksikon Sova. V 3. izdaji (1994) so po uvodni oznaki »začetnik sl. književnosti« v pre- gledu Trubarjevega delovanja (z nekaterimi letnicami) navedeni vsi nemški kraji, od slovenskih pa, čudno, le Ljubljana; bivanje pri Bonomu v Trstu ni omenjeno, je pa povedano: »Sprva pod vplivom švic. reformatorjev, nato luteranec.« Pri navajanju izbranih knjig z letnicami je nesorazmeren del prostora odmerjen katekizmom, od svetopisemskih prevodov (s pripisano pomembno letnico »od 1555«) je navedena le izdaja vse Nove zaveze z letnico »1582«, omenjene so pesmi, pomen Cerkovne ordninge (navedena kot Slovenska cerkovna ordninga) pa je dobro poudarjen z oznako »zamisel organizacije sl. 57 57 cerkve in šolstva«. Geslo je opremljeno s portretom. (Sova, 1994: 1103.) 05.02. V novem (2006) besedilu gesla o Trubarju za novo izdajo leksikona Cankarjeve založbe pa je po dobri uvodni oznaki »preva- jalec, pesnik, pisatelj; protest. pridigar« njegovo delovanje opredeljeno le precej splošno in brez letnic; omenjen je Trst, ne pa Bonomo. Izbor knjig in pojasnil ob njih je podoben kot v izdaji iz leta 1994. Portreta ni. (Sova, 2006: 1144.) Začetni del gesla je skoraj enak kot v Slovenskem velikem leksikonu, stavka v sklepnem delu pa sta dobesedno enaka (SVL 2005: 687; prim. spodaj). 05.03. Geslo o Trubarju v Mali splošni enciklopediji 1–3 (po Mali enciklopediji beograjske založbe Prosveta) vsebuje uvodno oznako »začetnik slovenskega knjižnega jezika, prvi slovenski pisatelj«; nje- govo delovanje opisuje od leta 1561 zelo natančno, dotedanji čas pa pomanjkljivo (med drugim ne omenja njegovega pridiganja v Ljub- ljani). Navaja vse pomembne knjige, vendar brez letnic; zaradi manj- kajoče vejice je pojasnilo »poročilo o svojih izišlih knjigah«, ki spada k Registru, zavajajoče pripojeno k Artikulom. Zaradi tiskovne napake je pojasnilo o črkopisu, ki ga je Trubar »priredil«, nepopolno. Opis Trubarjevega jezika je v primerjavi s podobnimi gesli nenavadno kritičen: »V knjižni jezik je uvedel svoj raščičanski govor in pogovorni jezik takratne Ljubljane. Na čistost jezika ni pazil, uporabljal je tujke, napačno koval nove besede, uporabljal je preveč nemško skladnjo in skoraj dosledno pisal spolnik.« Sklepna oznaka postavlja v ospredje njegovo versko dejavnost: »Trubarjevo delo je vseskozi versko refor- matorsko in prosvetiteljsko. Zraslo je iz ljubezni do domovine in bilo glasnik demokratičnih idej v okviru verske reformacije.« Sestavek je opremljen s portretno grafiko. Geslu sta, presenetljivo, dodani pod- gesli Trubarjeva spominska plošča v Derendingenu in Trubarjev dom v Derendingenu. (MSE, 1976: 559.) 05.04. Geslo o Trubarju v 8. zvezku Velikega splošnega leksikona (1997–1998, podlaga je Knaurr Universallexikon) je primerno obsežna in dobra, skoraj zgledna strnjena predstavitev moža, ki je po uvodni oznaki »začetnik sl. knjiž., pisec prve sl. knjige in prevajalec Svetega pisma«. Pri smiselno izbranih knjigah so večinoma dodane letnice, nerutinska pojasnila ob knjigah zadevajo bistvo, npr. »v idejnem DU[AN VOGLAR 58 S SIMPOZIJEV 2008 58 temelju sl. Cerkve Artikuli ali deli prave stare vere (62) je v augsburško veroizpoved vključil prvine württemberške in saške« in »v Cerkovni ordningi (64) določil položaj sl. protest. Cerkve v družbi«. Opazno veliko pozornosti je z natančnimi trditvami posvečene Trubarjevemu jeziku in slogu: »Slog je renesančno retoričen, z zapletenimi stavčnimi periodami in krasilno-pojasnjevalnimi sinonimi; živahno bojevit in ironičen je v pridigah in polemikah, duhovit v pismih in predgovorih – začetku sl. eseja in lit. opisa.« Dodani sta dve domiselno izbrani ilustraciji. Med morebitne zboljšave gesla bi – ob črtanju manj po- membnih podrobnosti – sodilo: omemba Bonomovega idejnega vpliva na Trubarja; opozorilo na postopno prehajanje v protestan- tizem že pred letom 1547; navedba prevoda Ta evangeli svetiga Matevža z letnico 1555 kot absolutnim začetkom prevajanja Svetega pisma v slovenščino; oris delovanja v Ljubljani v letih 1561–65 (v geslu ta leta sploh niso omenjena, stavek po omembi Cerkovne ordninge); opustitev nepotrebnega in nedoslednega spreminjanja naslovov v sodobno standardno sloveščino. (VSL, 1998: 4479, 4480.) 06 Samosvoja skupina so prevzeta in izvirna leksikonska dela za mladino. Zanja so poleg majhnega obsega predvsem značilne dru- gačna ureditev in zgradba, drugačna težnja k zanimivosti ter pred- vsem drugačna zasnova in raven pisanja. Namenjena so namreč podajanju prvih informacij na osnovni izobraževalni stopnji. Med prevzetimi – te prevladujejo – jih je le malo dopolnjenih s kakimi dodatki o slovenstvu. 06.01. V 130 strani obsegajoči Moji prvi enciklopediji je, na primer, dodan razdelek Slovenija in Slovenci z 31 kratkimi gesli iz geografije, zgodovine, etnologije in kulture. Med njimi je geslo Slovenska knjiga: »Prvi slovenski knjigi sta izšli 1550, takrat je Trubar izdal Abecednik in Katekizem. Trubar je izdal veliko knjig. Najpomembnejša knjiga tistega časa je prevod Biblije 1584, pripravil ga je Dalmatin. Te knjige so bile temelj za razvoj enotnega slovenskega knjižnega jezika in slovenske književnosti.« (Moja prva, 1987: 121.) 06.02. Več prostora za teme, kakršna je Trubar, je seveda v samo- 59 59 stojno sestavljenih leksikonskih delih za mlade. V literarnem biograf- skem leksikončku Znani obrazi v majhnem formatu in za mlade bralce je Berta Golob nanizala gesla o izbranih slovenskih in (ločeno) tujih pisateljih. V sestavku o Trubarju najprej poudari misel: »Če se Trubar ne bi bil odločil Slovencem napisati prve knjige, bi bila naša kulturna in družbenopolitična zgodovina popolnoma drugačna. V krog naro- dov, ki se izražajo v svojem jeziku, bi bili stopili še pozneje, to pa bi imelo hude posledice.« Nato navede nekaj temeljnih biografskih podatkov (brez letnic) in na koncu opozori na biografski roman Mimi Malenšek Plamenica ter na knjigo Jožeta Javorška o Trubarju v zbirki Znameniti Slovenci. (Golob, 1960.) 06.03. Mladi vedež, na primer, pa vsebuje tako geslo o Trubarju: » Trubar Primož je napisal Slovencem leta 1550 prvo slovensko knjigo. Z drugimi protestanti se je Trubar uprl papeževi cerkvi in prvi dal Slovencem v njihovem jeziku tiskane knjige. Ni bilo lahko pisati v jeziku, v katerem dotlej ni nihče pisal. Njegova zasluga je, da smo Slovenci tedaj dobili svoj črkopis, knjižni jezik in slovensko tiskano knjigo. Rodil se je 1508 na Raščici pod Turjakom, umrl pa 1586 kot izgnanec v Derendingenu na Nemškem.« (Mladi vedež, 1961.) 07 Sčasoma so na Slovenskem začela nastajati, deloma po tujih zgledih, tudi zahtevnejša izvirna splošna ali nacionalna leksikonska dela. Pri tistih, ki obdelujejo (tudi) književnost in kulturo, njihovi sestavljalci in pisci seveda niso zaobšli Trubarja. 07.01. Za priročni in zato najširši, zlasti dijaški, študentski in učiteljski oz. profesorski rabi namenjeni področni leksikon Slovenska književnost (1982) v zbirki Leksikoni Cankarjeve založbe, se pravi v zbirki t. i. Sovic, je geslo o Trubarju napisal Jože Rajhman. Geslo je med najobsežnejšimi v tem leksikonu. Vzporedno z biografskimi podatki pisec niza podatke in strnjene oznake o knjigah; z njimi podaja bistvene značilnosti Trubarjevega delovanja, vendar pa so pri Cerkovni ordningi (»morda najtehtnejše delo«) njegova pojasnila deloma pre- široka in deloma preskopa; tudi o pomenu zbirk pesmi ne piše. V sklepnem ovrednotenju poudari: »T. je začetnik sl. književnosti, s DU[AN VOGLAR 60 S SIMPOZIJEV 2008 60 svojimi deli je utemeljil sl. protest. misel in pokazal, da je sl. narod sposoben živeti v družbi kult. evr. narodov. Z njim je reformacija dobila narodnostne oblikovalne prvine, njen pomen v zgod. sl. naroda pa je neprecenljiv.« O slogu pisanja v slovenščini in nemščini meni: »Njegov slog krepak, nazoren, včasih šegav in retoričen; zlasti razvi- den je v predgovorih in pismih, ponekod se povzpne do žive pripovedi; te odlomke lahko štejemo za zač. sl. esejistike in lit. opisa.« Geslu dodaja izbor Trubarjevih bibliografskih enot. (SK, 1982: 368–369.) 07.02. V 2. izdaji leksikona Slovenska književnost (1996), tokrat v zbirki Sopotnik, je v celoti objavljen Rajhmanov sestavek iz 1. izdaje; z napačnim popravkom tiskarske napake v 1. izdaji pa je nastala ob uraškem zavodu napačna trditev »T. ni ravnatelj« (namesto »T. nj. [njegov] ravnatelj«). Novost je izbor literature o Trubarju. (SK 1996: 481–482.) 07.03. V priročniku z udarnim naslovom Veliki svetovni biografski leksikon in podnaslovom Osebnosti, ki so oblikovale našo civilizacijo Igorja Antiča je Trubar na začetku gesla označen kot »protest. reformator in pisec«, v osrednjem delu pa tudi kot »utemeljitelj sl. knjiž. jezika, prvi sl. pisatelj, pomemben prevajalec in ustanovitelj sl. protest. Cerkve«; navedeno je še, da se je ukvarjal »tudi z organizacijo šolstva« in da je »v Nemčiji pomagal pri pisanju in tiskanju hrv. knjig«. Pravkar citirana informacija o hrvaških knjigah ne zadene resnice (v geslu je pred tem pravilno navedeno, da je bil »vodja biblijskega zavoda« v Urachu), nedomišljeno pa je sporočilo stavka: »V skladu s protest. stališčem o razumljivosti Sv. pisma kot gl. teol. vira za vsakega vernika je izdal prve knjige v sl. jeziku (…).« Prvi del gesla podrobno navaja kraje Trubarjevega šolanja in delovanja (z večinoma točnimi letni- cami, z nekaj napačnimi navedbami službenih položajev), manjka pa podatek o izgonu 1565. Na koncu gesla je navedenih 10 Trubarjevih knjig z letnicami; v tem izboru ni nobene pesmarice, katero od knjig pa bi lahko spodrinil Ta evangeli svetiga Matevža (1555), ker pomeni začetek prevajanja Biblije v slovenščino. (Antič, 2002: 1112–1113.) 07.04. Geslo o Trubarju v tridelnem splošnem Slovenskem velikem leksikonu (2003–2005) po obsegu nikakor ne izstopa. Po oznaki v zaglavju – »Slov. prevajalec, pesnik, pisatelj; protest. pridigar.« – in podrobni navedbi krajev šolanja je delovanje orisano, najbrž zaradi 61 61 uredniškega omejevanja prostora, zelo strnjeno, skopo in brez letnic: »služboval na Slov. in Nem., saj ga oblast zaradi širjenja naukov M. Lutra preganjala. Več let bil superintendent v Lj.; v Urachu s pomočjo H. Ungnada ust. biblijski zavod, v katerem tiskali mnogo slov. in hrv. knjig.« Med nizanjem izbora knjig je razmeroma precej pojasnil o pesmih; na informacijo o prevodu Luthrove prepesnitve 1. psalma je navezan stavek: »Tudi predgovori h knjigam pisani pogosto ostro.« Sledi sklepna oznaka v dveh stavkih: »Za jezikovno osnovo si izbral osrednji slov. govor z dol. in gor. primesmi. Slov. lit. zgodovina šteje T. za začetnika slov. književnosti in utemeljitelja slov. jezika.« V sestavku bi – ob drugačni odmeri in izrabi prostora – lahko bilo omenjenih vsaj še nekaj nujnih podatkov: Bonomov vpliv, Trubarjev odnos do humanizma in sočasnih teologij, letnica začetka izhajanja prevodov Nove zaveze, njegovo teološko delo Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor, njegovo upoštevanje vseh Slovencev ne glede na deželne meje. Res pa je, da nekaj dodatnih podatkov vsebujejo še samostojna gesla Abecednik (z nepotrebnim dodatkom o S. Krelju), Artikuli (brez letnice izida), Cerkovna ordninga (brez letnice izida) in Katekizem, na katere opozarjajo vodilke. (SVL, 2005: 687.) 07.05. S posebnega strokovnega stališča obravnava Trubarja Leksi- kon cerkvenih glasbenikov (2005) dr. Eda Škulja. V njem ima Trubar oznako »urednik«; mišljeno je namreč urejanje (ne pa vsaj delno avtorstvo) pesmaric. V preglednem orisu Trubarjeve duhovniške poti v prvem delu gesla Škulj ugotavlja, da je bila odvisna od strpnosti ali nestrpnosti vsakokratnega ljubljanskega škofa do protestantskega reformacijskega gibanja. O njegovem glasbenem znanju, ki je v drugih priročnikih komajda omenjeno, nato navaja: »Trubar je že v Salz- burgu dobil nekaj glasbenega znanja, saj je sodeloval pri cerkvenem zboru kot diskantist. Leta 1524 je kot deški pevec sodeloval pri zboru tržaške stolnice. Glasbeno izobrazbo je moral zlasti teoretično utrditi, ko je pozimi 1527 pred vpisom na dunajsko univerzo obiskoval kvadrivij, ki je vključeval tudi glasbo. Iz tega sledi, da je kot klerik obvladal enoglasno koralno in večglasno figuralno petje, hkrati pa je bil doma v glasbeni teoriji.« V tretjem delu gesla obravnava vseh 8 protestantskih tiskov s pesmimi, od katerih so štiri prave pesmarice, in prikaže, da je Trubar sestavil 6 takih tiskov, med njimi dve pravi DU[AN VOGLAR 62 S SIMPOZIJEV 2008 62 pesmarici. Za podrobnejši vpogled v glasbene značilnosti teh tiskov opozori na koncu na svojo knjigo o protestantskih napevih. (Škulj, 2005: 368–369.) 07.06. Knjige, kakršna je Album slovenskih književnikov, lahko v novejšem času prištevamo med leksikone le s precejšnjim širjenjem pomena besede leksikon, saj gre za dodatni učni priročnik, kar kaže že razporeditev osebnosti po času delovanja in ne po abecedi. Ne glede na to pa kaže reči, da je v njem Trubar učinkovito predstavljen z osnovnim besedilom, izjavami piscev v 20. stoletju in dokumen- tarnim gradivom; vzdrži primerjavo z doslej obravnavanimi leksi- konskimi gesli. (Album, 2006: 8–9.) 08 Zaradi visoke strokovne kakovosti, obsega in izčrpnosti zahtevajo posebno pozornost gesla o Trubarju v Slovenskem biografskem leksikonu (1925–2000) in dveh povojnih velikih izvirnih enciklopedijah, v Enciklopediji Jugoslavije 1–8 (1955–71) in Enciklopediji Slovenije 1–16 (1987–2002). Ti znanstveno zasnovani korpusi so namreč v primerjavi z drugimi priročniki, ki pa so pogosto bolj »pri roki«, osrednji slovenski referenčni viri enciklopedističnih informacij in torej iz tega zornega kota odločilni za vednost in nazore o Trubarju. 08.01. Gesla o Slovencih in Sloveniji v Enciklopediji Jugoslavije so nastajala ob enakopravnem sodelovanju slovenskih strokovnjakov v uredniških odborih ter so plod njihovega raziskovanja in pisanja. Zelo obsežni (ok. 12 500 znakov, poldruga tiskana stran) in sistematično urejeni članek o Trubarju v 8. knjigi (1971) je napisal dr. Jože Koruza. V prvi tretjini članka Koruza podrobno in pregledno prikazuje Trubarjevo življenjsko pot in glavne točke v njegovem delovanju, nato pa temeljiteje osvetli posamezne značilnosti njegovih prizadevanj in del, predvsem Trubarjevo postopno prehajanje k protestantski vero- izpovedi, njegovo privzemanje različnih vplivov ter nazorov evropskih mislecev in teologov, neprivrženost ozki dogmatičnosti, skrb za duhovno izobraževanje ljudstva, prizadevanje za širjenje veščine branja, sestavljanje katekizmov, pesnjenje cerkvenih pesmi in urejanje pesmaric, prevajanje Nove zaveze in starozaveznega psalterja, preva- 63 63 janje in prirejanje postil, pisanje teoloških besedil, oblikovanje vero- izpovednih izhodišč slovenske protestantske Cerkve, pomen Cerkovne ordninge (navedena kot »Slovenska cerkovna ordninga«) in skrb za tiskanje verskih knjig v glagolici in cirilici. V sklepnem delu članka poudarja, da je Trubar pomemben »predvsem kot pisec prvih knjig v slovenščini, kot utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in sploh slovenske knjižne kulturne tradicije«, da je bilo njegovo književniško delovanje »reformnoverskega, religioznovzgojnega in prosvetnega značaja«, a da se je izkazal tudi kot »nadarjen oblikovalec pisane besede«, začetnik slovenskega umetnega pesništva in pisec nastavkov pripovedništva. Posebej poudarja Trubarjevo zahtevo po osnovnem izobraževanju dečkov in deklic tudi iz najnižje družbene plasti ter zasluge za stanovsko šolo in študij kranjskih mladeničev na univerzi v Tübingenu. V tako obsežno besedilo bi Koruza zlahka dodal, na primer, opozorilo na Trubarjevo uvedbo humanistične pisave oz. latinice, znameniti nagovor »vsem Slovencom« ali »Lubi Slovenci« kot poimenovanje narodnostne pripadnosti ter željo, da bi njegove knjige razumeli na širšem narodnostnem ozemlju in ne le v deželi Kranjski. V razdelku za literaturo Koruza navaja pogrebni govor Jakoba Andreaeja ter dela Elzeja, Kidriča in Rupla. Geslo je oprem- ljeno s portretno grafiko. (EJ, 1971: 380–381.) 08.02. Članek o Trubarju v 13. zvezku (1982) Slovenskega biograf- skega leksikona je veliko obsežnejši (ok. 113 000 znakov ali 3,8 avtorske pole, v knjigi 38 stolpcev) od gesel v jugoslovanski in slovenski enciklopediji. V prvih 10 stolpcih njegov pisec Jože Rajhman natanč- no oriše Trubarjevo izobraževanje in nato delovanje; sproti kritično pretresa dotlej objavljene podatke in jasno opiše tudi zapleteno obdobje 1561–62. V nadaljnjih 16 stolpcih podrobno razgrne Trubar- jevo književno delo. Za vsako oštevilčeno knjižno enoto (skupaj 26 enot) navede vse bibliografske podatke ter prikaže njeno vsebino, okoliščine njenega nastajanja, vire zanjo in njen pomen; pojasni tudi rabo naslova Cerkovna ordninga. V zadnjem delu gesla Rajhman govori o Trubarjevem verskem in kulturnem programu, med drugim o njegovem sprejemanju vplivov humanizma, zahtevah za šolanje mla- dine vseh stanov, uveljavljanju slovenskih cerkvenih pesmi, značilno- stih teologije, odnosu do stanja v družbeni ureditvi, oblikovanju DU[AN VOGLAR 64 S SIMPOZIJEV 2008 64 slovenskega knjižnega jezika in teološkega izrazja. Po Rajhmanovih poudarkih je Trubar s svojim opusom »uvrstil slov. narod med evropske«, »odkril sposobnost sloven., da se izrazi tudi v pisani besedi,« zgradil temelje za rast slovenstva ter »ustvaril zanj značilno slov. pot v protestantizem in v tem pokazal svojo genialnost; izrazila se je v sprejemanju tujih vzorcev na njemu lasten način«; njegovo »delo je edinstveno v slov. kulturni in polit. zgodovini«. Na koncu članka našteva Rajhman v poltretjem stolpcu izbor strokovnih spisov o Trubarju in v enem stolpcu sočasne in poznejše upodobitve Tru- barja. (SBL, 1982: 206–225.) 08.03. Ob SBL moramo upoštevati tudi obsežno geslo (ok. 10 300 znakov) o Trubarju v 16. snopiču Primorskega slovenskega biografskega leksikona (1990); napisal ga je Martin Jevnikar. V uvodu je napovedal, da se bo omejil le na Trubarjevo delovanje na Primorskem, vendar je, opirajoč se predvsem na Ruplovo monografijo in Rajhmanov članek v SBL, napisal celovito in strokovno trdno predstavitev Trubarja, seveda s poudarkom na njegovih primorskih obdobjih (3 bivanja v Trstu pri škofu Bonomu, štirinajstdnevno pridiganje na Gori- škem 1563). Dodal je tudi izbor iz literature o Trubarju. (PSBL, 1990: 72–74.) 08.04. Geslo o Trubarju (ok. 34500 znakov, 20 ilustracij, 6,5 knjižnih strani) v 13. knjigi Enciklopedije Slovenije sodi med najobsež- nejša biografska gesla te enciklopedije; napisal ga je Igor Grdina. Na podlagi svojih novih vrednotenj dotedanjih dognanj in ocen suvereno umešča Trubarja v širši prostorski, časovni in idejni okvir. Sledi metodi hkratnega celovitega opisovanja posameznih faz (življenje, dejavnost, objavljene knjige) po časovnem zaporedju. Vanj vpleta konkretne podatke o Trubarjevih stikih z evropskimi humanističnimi in reformacijskimi gibanji, o njegovem opiranju na posamezne refor- macijske teologe, o vpletenosti v utrjevanje določene smeri evangeli- čanstva, o hkratni samosvojosti njegove teologije, o navezavah na prepletanje evropskih političnih silnic in o vlogi pri izdelavi pro- testantskih knjig v glagolici in cirilici za balkanske dežele. Grdina opozarja na Trubarjevo ponosno zavedanje, da se slovenščina pred njim ni pisala v knjigah, in o njegovem knjižnem jeziku med drugim navaja: »T., ki ni poznal v srednjem veku sporadično nastalih roko- 65 65 pisov v svoji materinščini, je na podlagi temeljitega poznavanja stanovsko (kultivirana slov. na Bonomovem škofovskem dvoru, pre- prost kmeki govor v rojstni vasi in drugod na podeželju, mestni v Trstu in Ljubljani) in pokrajinsko (kot pridigar se je mudil na slov. Štajerskem, v Trstu, Ljubljani in na Dolenjskem) različnih slov. govorov […] ustvaril tudi slov. knjižni jezik. Ni mogel kar preprosto zapisati kakega že obstoječega govora ali narečja, saj bi s tem tvegal nerazumljivost pri številnih rojakih v drugih pokrajinah in deželah, njegov namen pa je bil pisati knjige v jeziku, ki bi ga zlahka razumel vsak Slovenec […]. Trubarjev slog, ki je povsem v skladu z ideali njegove generacije učenjakov v Svetem rimskem cesarstvu, kaže na to, da je pri oblikovanju slov. besedil uporabljal popolnoma enaka načela kot pri oblikovanju nem. (posvetila, pisma) in lat. (pisma). V ospredju je težnja po razumljivosti […].« Grdina poudarja Trubarjev nagovor rojakov s sedanjim imenom Slovenci že leta 1550 in njegovo odločno oblikovanje »Cerkve Božje tiga slovenskiga jezika«. V sklep- nem delu gesla pa piše o Trubarjevem pomenu: »T. je osrednja oseb- nost slov. kulturne zgodovine […]. Med slov. protestanti je imel kljub večinoma neformalni izobrazbi najširše obzorje; med evropskimi sodobniki je užival velik ugled. […] Njegova dela, ki so nastala iz religioznih pobud, močno presegajo zgolj verski pomen (razvijanje teološke in pravne terminologije; nastavki esejistike, pripovedništva, historiografije v slov.). T. je bil prvi poimensko znani avtor slov. pesmi. Za njegovo pisanje je značilen retorično učinkovit pripovedni slog, ki njegovi besedi zagotavlja živost še po več st.« Geslu sta dodana bibliografija Trubarjevih slovenskih tiskov in strog izbor iz literature o Trubarju; enoto J. Riglerja je vneslo uredništvo brez vednosti Grdine. (ES, 1999: 372–378.) 09 Dodajam še nekaj opozoril na povojne neslovenske enciklopedije in leksikone ter na njihovo upoštevanje Trubarja. Za začetek: 09.01. Že predvojni šestdelni splošni leksikon Larousse du XX e siècle ne vsebuje gesla o Trubarju (Larousse, 1933), tudi povojni desetdelni DU[AN VOGLAR 66 S SIMPOZIJEV 2008 66 splošni leksikon Grand Larousse encyclopedique Trubarja ni vključil (Larousse, 1964). Tudi Encyclopaedia Britannica ne vsebuje gesla o Trubarju; verjetno ga tudi nikjer ne omenja, kajti v indeksu ni nave- den (Britannica, 1963; Britannica, 1993). 09.02. Presenetljivo je, da gesla o Trubarju v svojem 12. zvezku ne vsebuje obsežni specializirani Biographisch-Bibliographisches Kirchen- lexikon (BBK 1999). 09.03. Avstrijski leksikon svetovne književnosti Die Weltliteratur Trubarju ni namenil samostojnega gesla; omenja ga na začetku gesla Slowenische Literatur (Slovenska književnost). Navede samo, da so »velike osebnosti slovenskega protestantskega gibanja« Trubar, Dalmatin, Krelj in Bohorič »v prizadevanju za uresničitev jezikovnega in kul- turnega programa protestantizma« ustvarile »od 1550 do 1595 po- trebam časa ustrezno literaturo v ljudskem jeziku« in da je »Trubar, glava slovenske reformacije, prevedel Novo zavezo«, k čemur zapiše prepozno letnico 1582 (Weltliteratur, 1954: 1655). 09.04. Obsežni leksikon osebnosti na nekdanjem in sedanjem Avstrijskem Österreichisches biographisches Lexikon Trubarja še ni obrav- naval (ÖBL, 1957–). Pomembnejši leksikoni in enciklopedije v drugih republikah Socialistične federativne republike Jugoslavije so Trubarja primerno upoštevali. Na primer: 09.05. Opća enciklopedija (1982) Jugoslovanskega leksikografskega zavoda namenja v 8. zvezku Trubarju razmeroma obsežno geslo s portretom. Letnice o službah sicer niso povsod točne, toda glavne značilnosti njegovega delovanja so dobro poudarjene, predvsem: Bonomov vpliv, prvi knjigi 1550, uvedba slovenskega jezika v književ- nost in izdajanje slovenskih knjig, prevod Nove zaveze (1582), ustvar- jalec protestantske poezije, vodenje biblijskega zavoda v Urachu, superintendent v Ljubljani, skrb za šolstvo, Cerkovna ordninga. Sklep- na oznaka pove: »V verski in družbeni ideologiji se ni strogo ravnal po luteranstvu, temveč je iskal rešitve, ki bi ustrezale slovenskemu ljudstvu.« (Opća, 1982: 310.) 09.06. Leksikon jugoslavenske muzike (1984) se v geslu o Trubarju posveča predvsem njegovemu odnosu do glasbe. Navaja, da je Trubar »spoznal pomembno vlogo ljudskega petja za širjenje protestantskih 67 67 idej ter mu posvetil veliko pozornost«, in nato opisuje posamezne Trubarjeve knjige s pesmimi. Glede napevov, zapisanih z menzuralno notacijo, meni: »Melodije za svoje pesmi je jemal iz ljudske glasbe in tujih virov, ni pa izključeno, da je nekatere sam skomponiral.« Pojas- njuje Trubarjevo prilagajanje besedila privzetemu napevu, navaja, da je v določilih o bogoslužju v Cerkovni ordningi ohranil poleg sloven- skega in nemškega petja tudi latinsko, in opiše njegov pomen: »Tru- barjeva cerkvena pesmarica, v kateri je ohranjen del srednjeveškega slovenskega cerkvenega repertoarja, je veliko […] prispevala k razvoju in širjenju slovenske pesmi v 16. st.« (LJM 1984, 476.) 09.07. Mala enciklopedija (3 zvezki) razumljivo vsebuje le kratko geslo, ki označi Trubarja za »očeta slovenske knjige« in med drugim pojasni, da je »izdal prvo tiskano knjigo v slovenščini 1551. leta, pisal večinoma za verske namene, vendar pa je s svojim delom, ob delu svojih sodelavcev […] zelo veliko storil za slovensko književnost« in da so »njegove knjige utemeljile knjižni jezik in književnost pri Slovencih« (Mala, 1986: 636). Leksikoni in enciklopedije v drugih državah obravnavajo Trubarja – če ga vključijo – z gesli zelo različnega obsega in različne strokovne kakovosti. Na primer: 09.08. Bol’šaja sovetskaja enciklopedija (1956) v kratkem geslu naniza najnujnejše podatke (z dvema pomanjkljivostma): »Začetnik sloven- ske literature. T., eden izmed pridigarjev protestantizma v Sloveniji, je izdal v slovenščini ’Abecednik in katekizem’ (1551), prevedel ’Novo zavezo’ (2 zv., 1557–60), Luthrova dela ’Postila’; napisal vrsto cerkve- nih pesmi. V začetku 17 . st. je bil protestantizem v Sloveniji zatrt in T. dela sežgana, vendar je njegova dejavnost močno vplivala na nadaljnji razvoj slovenske nacionalne kulture.« V razdelku za literaturo navede A. Sokolova in F. Kidriča. (Bol’šaja, 1956.) Manj obsežna Malaja sovet- skaja enciklopedija (10 zvezkov) pa gesla Trubar nima (Malaja, 1958–60). 09.09. Das Bertelsmann Lexikon (1974) se v skladu s svojo splošno odločitvijo za kratka gesla omejuje na le nekaj podatkov o delovanju: »od 1530 začetnik reformacije v Kranjski; zaradi protireformacije pobegnil v Nem.; njegov prev. NZ (1557–1560) postal temelj slov. knjižnega jezika.« Letnici ob Novi zavezi nista natančni. (Bertelsmann, 1974: 29.) DU[AN VOGLAR 68 S SIMPOZIJEV 2008 68 09.10. Brockhaus Enzyklopädie (1974) vsebuje strnjeno napisano geslo s sprejemljivim izborom podatkov; pri omembi začetka objav- ljanja prevodov Nove zaveze moti napačna letnica 1557 . Geslo se konča s poudarkom, da je Trubar utemeljil slovenski knjižni jezik in objavil v njem prve spise. (Brockhaus, 1974.) 09.11. Meyers Enzyklopädisches Lexikon (1978) v geslu o Trubarju precej krči podatke; med drugim navaja, da »si je prizadeval za širjenje reformacije med Slovenci, pobegnil pred protireformacijo in deloval od 1548 kot pridigar v različnih nem. krajih«, izdal 1550 katekizem, prevajal Novo zavezo »(od 1557), kot tudi druge cerkv. spise v slo- venščino«; po sklepni oznaki »velja z Dalmatinom in Bohoričem za ustvarjalca slov. knjižnega jezika«. Pesmarice, veroizpovedni spisi in Cerkovna ordninga niso posebej omenjeni. Kot literatura je navedena Ruplova monografija. (Meyers, 1978.) 09.12. Italijanski splošni leksikon Lessico universale italiano objavlja zelo strnjeno besedilo o Trubarju, »slovenskem pisatelju«. Po rojstnih podatkih je v njem navedeno, da ga je posvetil tržaški škof Bonomo, da je postal luteran in »posvetil vse življenje širjenju protestantizma na slovenskem ozemlju«, da je »prevedel Novo zavezo (1557–1577) in različna dela, Pesmarico, Katekizem, Abecedarij itn. v luteranskem duhu«. Za sklep doda: »Njegova dejavnost je temeljnega pomena za rojstvo slovenskega knjižnega jezika.« Morda je bil prostor nekoliko nepravično preskopo odmerjen, kajti lahko bi bil omenjen Bonomov idejni vpliv, Trubarjevo izgnanstvo, delovanje v Ljubljani 1561–65 in vsaj še Cerkovna ordninga; pri prevodu Nove zaveze bi začetna letnica morala biti »1555«. (LUI, 1980: 459.) 09.13. Skromnejše je geslo o Trubarju v deset let starejšem leksi- konu Dizionario enciclopedico italiano; sklepna oznaka je enaka kot v pravkar prikazanem sestavku. (DEI, 1970: 421.) 09.14. Enodelna poljska Encyklopedia popularna PWN podaja med množico kratkih gesel tudi enoto o Trubarju s telegrafsko nanizanimi podatki: »1508–86, slovenski pisatelj; reformacijski delavec; ustvar- jalec temeljev slovenskega knjižnega jezika; avtor prvih knjig v slo- venščini; prevajalec Nove zaveze.« (PWN, 1982: 805.) Korekten niz. 09.15. Nemški specializirani leksikon za književnost Kindlers Neues Literatur Lexikon posveča med literati vsega sveta Primožu Trubarju 69 69 precej dolgo geslo. Avtorica Hilde Bergner se osredotoča v skladu z zasnovo leksikona na Trubarjevo osrednjo leposlovno-versko knjigo, na Ta pervi deil tiga Noviga testamenta (1557). Najprej opiše vsebino knjige; neutemeljeno pa obide pomembni in obsežni spis Tiga noviga testamenta ena dolga predguvor. Nato navede podatke o prvem Tru- barjevem prevodu iz Nove zaveze (1555) in o objavah nadaljnjih delnih prevodov (do 1577) do natisa celote (Ta celi Novi Testament, 1582). Ob tem opozori, da je obravnavana knjiga iz 1557 poleg katekizma in abecednika (iz »1550 ali 1551«) »ena prvih tiskanih knjig v sloven- ščini«. V skladu z namenom gesla bi lahko bil omenjen tudi prevod psalmov. Sledijo pojasnila o Trubarjevem delovanju: v Ljubljani je pridigal pod vplivom Pellikanovih in Bullingerjevih komentarjev (Bonomo in Erazem Rotterdamski nista omenjena), zaradi prega- njanja je dolga leta živel na Württemberškem (superintendentska služba v Ljubljani ni omenjena). Proti koncu gesla avtorica poudari Trubarjev pomen za Slovence: protestantizem je bil izkoreninjen, »tako da se je ohranila le zavest o lastnem literarnem izročilu,« ta pa je v začetku 19. stoletju »znova oživela in se povezala s prebujenim narodnim občutjem«. Jezik Trubarjevega prevoda (osnova sta »do- lenjsko narečje in ljubljanski mestni govor«) je po njeni oceni »tako krepek in prvobiten, da so se nanj oprli vsi poznejši katoliški prevodi Biblije – kakor tudi na prevod Jurija Dalmatina, Trubarjevega učenca«. Na koncu gesla sta seznam nekaterih Trubarjevih knjig in izbor starejše in novejše literature o Trubarju. (Kindler, 1988: 796–797.) 09.16. Enciklopedija štamparstva (1996) Dragutina Furunovića vse- buje dolgo geslo Trubar, Primož i štamparije u Tübingenu i Urachu s Tru- barjevim portretom in z deloma čudno oznako Trubarja v zaglavju: »Začetnik slovenske književnosti in utemeljitelj slovenskega jezika. Tiskar v Tübingenu.« Ob glavnih biografskih podatkih geslo med drugim navaja, da sta katekizem in abecednik iz 1550 »prevoda, toda njuna predgovora sta izvirna« in da si je Trubar v svojem delu »priza- deval upoštevati dela Bullingerja, Luthra, Melanchthona, Brenza, Lossija in drugih«. Velik del gesla je posvečen tübingenskima (tudi Trubarjevima) tiskarskima mojstroma Morhartu in Gruppenbachu. V podgeslu Hrvatska štamparija (tiskara) u Urachu podrobno opisuje in našteva njene tiske; našteva torej tudi prevode Trubarjevih knjig v DU[AN VOGLAR 70 S SIMPOZIJEV 2008 70 Konzulovo in Dalmatovo hrvaščino, čeprav jih posebej ne označi. Ne prikazuje Trubarjevih nemških posvetil in predgovorov v glagolskih in cirilskih tiskih. Podrobno piše o delovanju Trubarja, Ungnada in sodelavcev v Biblijskem zavodu. Navedbe se deloma razhajajo s po- datki slovenskih raziskovalcev. (Furunović, 1996: 1281–1299.) 09.17. Ugledna Deutsche biographische Enzyklopedie objavlja konec 20. stoletja razmeroma dovolj obsežno, po vsebini pa nezgledno geslo o Trubarju; geslo je nenavadna kompilacija iz leksikonskega sestavka Josipa Turka (LThK, 1938; ta vir je naveden na koncu gesla namesto šifre avtorja) in po posameznih formulacijah sodeč še iz drugih virov (ADB, 1894; Kindler, 1988). Napačne ali vsaj vprašljive so navedbe: za čas pred 1547 pretirano ocenjuje, da je Trubar že »povsod pridigal v duhu reformacije«; ne pojasni Trubarjeve religijske usmeritve in vplivov nanjo; ukrepanje ljubljanskega škofa 1547 preveč določno povezuje z zmago katoliške strani v schmalkaldski vojni; Trubarjevo sodelovanje z Vergerijem napačno postavlja v čas nastajanja prve slovenske knjige (»1550 je ob podpori Petra Pavla Vergerija sestavil za izobraževanje svojega ljudstva katekizem v slovenskem jeziku, s tem takrat prvič zapisanem«). Med drugimi knjigami našteje le Ta pervi deil tiga Noviga testamenta iz 1557 (»K prvim natisnjenim knjigam v slovenščini spada tudi […]«) in skupno objavo vseh novozaveznih prevodov (»1582«). K pomanjkljivostim gesla spada torej tudi: ne navede začetka objavljanja (1555) prvih prevodov evangelijev v sloven- ščino, ne omeni vsaj pesmaric, Articulov in Luthrove Hišne postille; ne omeni Trubarjevega dela v biblijskem zavodu v Urachu. Dobra stran gesla pa je, da za čas službe superintendenta pojasni: »organiziral je protestantsko občino in napisal cerkveni red«. (DBE, 1999: 999–100.) 09.18. Novi Lexikon für Theologie und Kirche (prim. 04.05) objavlja o Trubarju kratek, a pregleden ter na bistvene podatke in poudarke (H. Bullinger, prvi slovenski knjigi, prevajanje Nove zaveze, delo v Urachu, superintendent v Ljubljani, Cerkovna ordninga) osredotočen sestavek Franceta M. Dolinarja. V razdelku z literaturo je zanimivo opo- zorilo na razpravo A. Bernarda v francoskem glasilu. (LThK, 2001: 274.) 09.19. Obsežni specializirani leksikon Musik in der Geschichte und Gegenwart vsebuje razmeroma dolgo geslo o Trubarju; napisal ga je Marijan Smolik. Ob izčrpnih biografskih podatkih, opozorilih na 71 71 pomen Trubarjevega dela (prevodi Nove zaveze, teološki nazori) in precej širokem izboru literature je poudarjena predvsem Trubarjeva skrb za glasbo v cerkvi in šoli. Smolik pojasnjuje podlage in predloge besedil in napevov v Trubarjevih pesmaricah ter omenja Trubarjevo svobodno prirejanje; meni, da Trubar sam ni ustvaril nobenega napeva in tudi ni zapisal nobenega slovenskega ljudskega napeva. (MGG, 2006: 1085.) 10 V času, ko se bolj ali manj že pomikamo po postgutenbergovski galaksiji, je za obravnavano temo nujen tudi vpogled v stanje na medmrežju. 10.01. Tu je pri roki vpogled v Wikipedijo, prosto enciklopedijo. V njej se je pojavil simpatičen, a mestoma še pomanjkljiv in nedorečen prispevek o Trubarju (wiki 2008: maj). Za stanje na tem segmentu medmrežja je očitno značilno, da se slovenski vrhunski znanstveniki in strokovnjaki ne odločajo za širjenje kakega svojega sestavka o Trubarju in njegovem pomenu prek postgutenbergovskega medija tako v slovenščini kot v nekaj tujih jezikih – za kaj takega se ne odločajo niti v Trubarjevem jubilejnem letu, ki je dobilo tudi pokro- viteljstvo Unesca. 11 Na začetku sklepnega presojanja vsega gradiva in izrisovanja splošnih značilnosti se moram ustaviti pri najosnovnejšem vprašanju: Kako je sploh z uvrščanjem Primoža Trubarja v enciklopedije in leksikone? 11.01. Pregled je pokazal, da slovenske izdaje enciklopedij in leksikonov geslo o Trubarju zmeraj vsebujejo, če so izvirna avtorska dela in zajemajo književnost oziroma tudi književnost; to velja tudi za področje glasbe. Enaka je ugotovitev pri tistih v slovenščino prevedenih tujih leksikonih in enciklopedijah, ki so predelani in avtonomno dopolnjeni s t. i. slovenskim deležem. Seveda pa se obravnave Trubarja močno razlikujejo; v razlikah med obravnavami DU[AN VOGLAR 72 S SIMPOZIJEV 2008 72 v različnih obdobjih odseva predvsem vsakokratno stanje vede o literaturi, za razlike med obravnavami v istem obdobju pa je krivo predvsem subjektivno uredniško in/ali avtorsko ravnanje. Kljub razlikam pa je Primož Trubar nesporna stalnica geselnikov za sloven- ske izdaje obeh vrst. 11.02. Takšno upoštevanje Trubarja srečamo na Slovenskem že pri treh najzgodnejših sestavljalcih natisnjenih pregledov vidnih osebnosti in njihove književniške dejavnosti, pri Janezu Vajkardu Valvasorju (glej spredaj odstavek 02.02), Marku Pohlinu (02.04) in Josipu Marnu (03.01). Kljub bolj ali manj jasno izraženemu zave- danju, da je Trubarjeva duhovna dejavnost s stališča Rimskokatoliške cerkve nesprejemljiva, so o njegovem knjižnem opusu zbrali in objavili podatke – Valvasor z velikim občudovanjem, Pohlin s škodljivo nedoslednostjo in s pripombo o krivoverstvu, Marn pa z natančnostjo in željo, da bi Trubar veljal za enega od velikih mož slovenstva. Že v 17. stoletju je postalo po Valvasorjevi zaslugi jasno, da vsakršno obravnavanje slovenske književnosti in slovenskega jezika vključuje tudi Trubarja. Tako je pozneje ravnal Jožef Kalasanc Erberg (02.05) in tako so ravnali Jernej Kopitar, Matija Čop in njuni nasledniki. 11.03. Podlaga za takšno stališče do Trubarjevega dela je spo- znanje, da je Trubar utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in začetnik slovenske književnosti. To spoznanje je na Slovenskem že leta 1689 določno in odločno zapisal in natisnil Valvasor. V različnih oblikah je izraženo tudi v leksikonskih in enciklopedijskih geslih. Proti koncu 19. stoletja ga je poudaril Ludwig Theodor Elze v svojih dveh obsežnih sestavkih za nemško protestantsko enciklopedijo in nemški biografski leksikon (03.02, 03.04); kot temeljna oznaka je bilo v istem času zapisano v nemškem Brockhausovem konverza- cijskem leksikonu (03.05) in češkem leksikonu (03.07), v 20. stoletju pa še v drugih tujejezičnih priročnikih (04.03, 04.05, 04.06), zelo poudarjeno celo v italijanski enciklopediji (04.04, pisec Andrej Budal) iz fašističnega časa. Vsebujejo ju seveda tudi izvirni slovenski sestavki pred drugo svetovno vojno (04.01, 04.02) in po njej (05.01 itn., 06.03, 07.01 itn.). 11.04. Tako označena pomembnost pa sestavljalcev nekaterih velikih tujih enciklopedij in leksikonov v 19. in 20. stoletju (03.04, 73 73 03.06, 09.01) ni prepričala, da bi morali vanje uvrstiti tudi Trubarja. O spornosti takega uredniškega stališča govori tudi nemajhna sku- pina tujih priročnikov, ki Trubarja obravnavajo. 11.05. Od sestavkov v različnih tujih ter slovenskih izvirnih ali dopolnjenih leksikonih se po dolžini, strokovnosti in izčrpnosti loči skupina treh člankov v velikih nacionalnih dosežkih, tj. v Enciklopediji Jugoslavije (08.01, Jože Koruza), Slovenskem biografskem leksikonu (08.02, Jože Rajhman) in Enciklopediji Slovenije (08.04, Igor Grdina). Po dolžini in takratnem pomenu sta z njimi premerljiva omenjena (11.03) Elzejeva sestavka. Obravnavanje Trubarja v teh besedilih je temeljito; opozarjanje na različno izčrpnost in pomanjkljivost gesel (gl. nadalj- nje odstavke) zanje ne velja. 11.06. Nizanje leksikonskih podatkov o krajih in letih Trubarje- vega delovanja je različno; celo v izvirnih slovenskih sestavkih in celo v drugi polovici 20. stoletja niha od neuporabne nedoločnosti (07.04) do zgledne preglednosti in natančnosti (08.03; 04.05, Josip T urk). 11.07. Še več raznovrstnosti je pri izboru za omembo Trubarjevih knjig in pri navajanju podatkov o njih. Nekaterim piscem in ured- nikom so se posrečile dobre rešitve (05.04), nekateri izvirni slovenski sestavki pa niso zadovoljivi (07.03). 11.08. Odnos do Trubarjevega prevajanja svetopisemskih besedil s pogosto zapletenimi teološkimi, leposlovnimi in slogovnimi prvi- nami se v krajših sestavkih, v katerih ni prostora za daljše razlage, kaže že v razvrščanju podatkov. Če so v sestavku navedeni Ta evangeli svetiga Matevža z letnico 1555 in pojasnilom, da je to začetek sloven- skega prevajanja Nove zaveze, nato njen prvi del (1557–)1558, zadnji spis 1577 in natis celote (1581–)1582, je že narejeno skoraj vse. Seveda pa kaže navesti tudi psalter 1566. Toda take rešitve ne srečamo pogosto. 11.09. Med tehtanjem, katere knjige kaže navesti, so marsikdaj neutemeljeno opuščene pesmarice; s tem je zamolčana ta stran Trubarjevega delovanja. Nekateri sestavki dovolj opozarjajo nanje (04.04, zlasti 07.04); seveda pa obširno informirajo o glasbi in pesmih glasbeni leksikoni (07.05, E. Škulj; 09.06; 09.19, M. Smolik). 11.10. Vrh Trubarjevega duhovniškega in reformatorskega delo- vanja, se pravi, njegovo delovanje v vlogi superintendenta 1561–65, je DU[AN VOGLAR 74 S SIMPOZIJEV 2008 74 v številnih sestavkih obravnavano pomanjkljivo ali pa celo zamolčano (05.04.), čeprav gre za obdobje, ko je Trubar načrtno in z natančno opredelitvijo teoloških in organizacijskih temeljev (Articuli, Cerkovna ordninga) poskrbel za protestantsko cerkveno organizacijo (Elze: »iz ’reformatorja’ je postal ’instavrator’ Cerkve, ki jo je odtlej vodil«, 03.04.) in oblikoval »Cerkev slovenskega jezika« (Grdina, 1999: 376). Nekajkrat je to nakazano le z oznako Articulov ali Cerkovne ordninge (05.01, 05.04). Še redkeje je omenjena za tisti čas čisto nova skrb za šolstvo, ki je bilo del Trubarjevega načrta (04.03). 11.11. Trubarjevo bivanje pri tržaškem škofu Petru Bonomu v nekaterih sestavkih sploh ni omenjeno (05.01); v nekaterih je ome- njeno, vendar brez namiga ali pojasnila o njegovih spodbudah pri Trubarjevem miselnem razvoju; v nekaterih pa je zadovoljivo opo- zorjeno na Bonomov vpliv (05.04); še posebno v Primorskem sloven- skem biografskem leksikonu (08.03). Preseneča, da sestavek v italijanski enciklopediji ni temu posvetil več pozornosti (04.04). 11.12. Krajši in srednje dolgi sestavki se že iz praktičnih razlogov ne spuščajo v širša pojasnjevanja o Trubarjevem idejnem razvoju; nekateri se tej pomembni sestavini neutemeljeno sploh izognejo. Zgleden je strnjen Turkov prikaz iz leta 1938 (04.05), ki omenja humanizem, Erazma Rotterdamskega, Bullingerja, Pelicana, Calvina, nato luteranstvo in povzemanje iz treh veroizpovedi. Tudi za kratka gesla je očitno mogoče izoblikovati dobro rešitev (05.01): »Sprva pod vplivom švic. reformatorjev, nato luteranec.« Rajhman piše o Tru- barjevem »sprejemanju tujih vzorcev na njemu lasten način«, s čimer je »ustvaril zanj značilno slov. pot v protestantizem« (08.02). Nasploh pa je to očitno ena izmed zahtevnejših tem, zato naj se je po mnenju leksikonistov lotevajo pisci velikih sestavkov (08.01 ipd.). Le malo pozornosti je posvečene Trubarjevemu teološkemu spisu Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor in njegovim nazorom o etiki. 11.13. V kolikor toliko širših obravnavah jezika je v ospredju vprašanje, kakšno podlago je izbral Trubar za svoj knjižni jezik, zato pisci navajajo eno ali dve (ali njuno kombinacijo) izmed dosedanjih teorij ali celo tri (05.04); Grdina na podlagi kritike prejšnjih razloži svoje stališče (08.04). Nekateri opozarjajo, deloma iz sodobnega zornega kota, na germanizme in podobne pomanjkljivosti (03.07, 75 75 05.03). Nekaj piscev se posveča tudi orisu Trubarjevega sloga (07.01, 08.01, 08.02, 08.04, 09.15). 11.14. Le nekajkrat se razmislek o Trubarju dotakne njegovega pesniškega oblikovanja in pripovednih odlomkov (07 .04, 08.01), torej začetkov slovenskega literarnega ustvarjanja v ožjem pomenu besede. Tudi Trubarjevo prevajanje svetopisemskih besedil pomeni (pravza- prav neopaženo) uvajanje literarnega izražanja v slovenščino; s tega stališča ni nepomembno, da je Ta pervi deil tiga Noviga testamenta uvrščen v obsežno zbirko obravnav svetovnih književnih del (09.15). 11.15. Večina piscev sestavkov o Trubarju verjetno meni, da pou- darek tipa »utemeljitelj slov. knjižnega jezika in književnosti« že sam po sebi pomeni, da je Trubarjevo delo temelj za razvoj slovenstva in narodne samobitnosti. Vendar so nekatere razprtije (npr. leta 1908, pa tudi pozneje) pokazale, da to ni samoumevno in splošno sprejeto. Zato je dragoceno, da je o možu, ki je »uvrstil slov. narod med evropske« (Rajhman, 08.02) in je »osrednja osebnost slov. kulturne zgodovine« (Grdina, 08.04), to posebej poudarjeno tudi v leksikonski in enciklopedijski obravnavi. Zanimivo je, da je to poudarjeno v slovenskem leksikončku za mladino (06.02), v tujem leksikonu pa je, na primer, opozorjeno na povzemanje Trubarjevega izročila v sloven- skem narodnem prerodu na začetku 19. stoletja (09.15). 11.16. Opravljeni pregled obravnav Primoža Trubarja v enciklo- pedijah in leksikonih in na podlagi tega sestavljeni prikaz njihovih značilnosti (tu ga objavljam v nekoliko skrajšani obliki; celovita različica je objavljena v spletni reviji Locutio (http://www.locutio.si)) razkriva tudi izpolnjene/neizpolnjene temeljne izdelovalske zahteve (»know-how«) glede sestavkov za gutenberške enciklopedije in leksi- kone. Te zahteve pa ne morejo biti ne predmet ne cilj preseganja Gu- tenbergove galaksije: veljajo tudi za spletne različice in vzporednice leksikonov in enciklopedij – kljub njihovi globalnosti in soustvarjalni odprtosti. Zanesljivost in uporabnost spletnih enciklopedijskih tvorb lahko temeljita predvsem na odgovornem ravnanju avtorja/sodelavca. Temeljnih načel strokovnega komuniciranja namreč ne more oma- lovaževati niti internet niti katerikoli od prihodnjih, dandanašnji še neznanih postgutenberških medijev. DU[AN VOGLAR 76 S SIMPOZIJEV 2008 76 12 V seznamu, ki sledi, so navedeni pregledani viri in literatura. Pri vsakem viru je na koncu v oklepaju dodana številka odstavka, v katerem je obravnavan. Te številke so uporabljene tudi v sklepnem povzetku (zgoraj, poglavje 11); to omogoča hiter vpogled v vsebinski prikaz vira. ADB (1894): Allgemeine Deutsche Biographie 39. Leipzig: Verlag von Duncher u. Humboldt. (03.04) Album (2006): Album slovenskih književnikov. Ur. Aleksandra Lutar Ivanc. Ljubljana: Mladinska knjiga. (07.06) Antič, Igor (2002): Veliki svetovni biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga. (07.03) BBK (1999): Biographisch-Bibliographisches Kirchenlexikon 12. Spalten: Verlag Kirchenlexikon. (09.02) Berčič, Branko (1968): Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahr- hunderts. V: Abhandlungen über die Slowenische Reformation. München: dr. dr. Rudolf Trofenik, 152–268. Bertelsmann (1974): Das Bertelsmann Lexikon 10. Lexikothek. Gütersloh: Bertelsmann Lexikon-Verlag. (09.09) Bol’šaja (1956): Bol’šaja sovetskaja enciklopedija 43. Moskva: Gosudarstvenoe naučnoe izdatel’stvo Bol’šaja sovetskaja enciklopedija. (09.08) Britannica (1963): Encyclopaedia Britannica 1–23. Chicago itn. (09.01) Britannica (1993): Encyclopaedia Britannica 1–29. Auckland itn. (09.01) Brockhaus (1898): Brockhaus’ Konversations-Lexikon 15. 14. izdaja. Leipzig. (03.05) Brockhaus (1974): Brockhaus Enzyklopädie 19. 17. izdaja. Wiesbaden. (09.10) DBE (1999): Deutsche biographische Enzyklopedie 10. München: K. G. Saur. (09.17) DEI (1970): Dizionario enciclopedico italiano 12. Rim: Istituto della Enciclo- pedia Italiana. (09.13) Dimitz, Avgust (1875): Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 II, III. Ljubljana: Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Dolinar, Darko (1992): Literarna zgodovina. V: Enciklopedija Slovenije 6. Ljubljana: Mladinska knjiga. 77 77 EJ (1971): Enciklopedija Jugoslavije 8. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod. (08.01) Elze, Ludwig Theodor (1863): Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain während des sechzehnten Jahrhundert. Dunaj. Erberg, Jožef Kalasanc: gl. Uršič, Milena (1975). ES (1999): Enciklopedija Slovenije 13. Ljubljana: Mladinska knjiga. (08.04) Fekonja, Andrej (1886): O početkih slovenske književnosti. Ljubljanski zvon, str. 42 sl., 105 sl., 231 sl., 281 sl., 355 sl., 418 sl. Furunović, Dragutin (1996): Enciklopedija štamparstva 3. Beograd. (09.16) Glonar, Joža (1933): Poučni slovar 2. Ljubljana: Umetniška propaganda. (04.02) Golob, Berta (1960): Znani obrazi. Ljubljana: Mladinska knjiga. (06.02) Grdina, Igor (1999): Trubar, Primož. V: Enciklopedija Slovenije 13. Ljubljana: Mladinska knjiga. Italiana (1937): Enciclopedia Italiana di scienze, lettere ed arti 34. Rim: Istituto della Enciclopedia Italiana. (04.04) Kindler (1988): Kindlers Neues Literatur Lexikon 16. München: Kindler. (09.15) Larousse (1933): Larousse du XX e sičcle 6. Pariz. (09.01) Larousse (1964): Grand Larousse encyclopedique 10. Pariz. (09.01) LJM (1984): Leksikon jugoslavenske muzike 2. Zagreb: Jugoslavenski leksiko- grafski zavod »Miroslav Krleža«. (09.06) LThK (1938): Lexikon für Theologie und Kirche 10. Freiburg in Breisgau: Herder. (04.05) LThK (2001): Lexikon für Theologie und Kirche 10. Freiburg, Basel, Rom, Wien: Herder. (09.18) LUI (1980): Lessico universale italiano 23. Rim: Istituto della Enciclopedia Italiana. (09.12) Lukman, Franc Ksaver (1959): Pripombe o Dolničarjevi »Bibliotheca publica Labacensis«. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 5-6, 1959, 469–476. Mala (1986): Mala enciklopedija 3. 3. izdaja. Beograd: Prosveta. (09.07) Malaja (1958–60): Malaja sovetskaja enciklopedija, 3. izdaja. Moskva: Gosu- darstvenoe naučnoe izdatel’stvo Bol’šaja sovetskaja enciklopedija. (09.08) Marn, Josip (1883), Jezičnik. 21. leto. Knjiga slovenska v dobah XVI. in XVII. veka. Priloga k: Učiteljski tovariš, Ljubljana. (03.01) Masarýk (1933): Masarykův slovník naučný 7. Praga: Československý kompas. (04.06) DU[AN VOGLAR 78 S SIMPOZIJEV 2008 78 Meyers (1887): Meyers Konversations-Lexikon 16. Leipzig in Dunaj: Bibliogra- phisches Institut. (03.06) Meyers (1978): Meyers Enziklopädisches Lexikon 23. Mannheim, Wien, Zürich: Lexikonverlag. (09.11) MGG (2006): Musik in der Geschichte und Gegenwart 16. München. (09.19) Mladi vedež (1961): Mladi vedež. Ljubljana: Mladinska knjiga. (06.03) Moja prva (1987): Moja prva enciklopedija. Ljubljana: Mladinska knjiga. (06.01) MSE (1976): Mala splošna enciklopedija 3. Ljubljana: DZS. (05.03) Munda, Jože (1989), Enciklopedija. V: Enciklopedija Slovenije 3. Ljubljana: Mladinska knjiga. ÖBL (1957–): Österreichisches biographisches Lexikon. Dunaj. (09.04) Opća (1982): Opća enciklopedija Jugoslavenskog leksikografskog zavoda 8. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod »Miroslav Krleža«. (09.05) OSN (1898): Ottův slovník naučný 13. Praga. (03.07) Pohlin, Marko (1803): Bibliotheca carnioliae. Dunaj. (02.04) Pohlin, Marko (2003): Bibliotheca carnioliae. Faksimile in kritični prevod Luka Vidmarja. Ljubljana: ZRC SAZU. (02.04) Primic, Janez Nepomuk (1814): Novi Némško-Slovénski bukvar, al A.B.C. Gradec. (02.05) PSBL (1990): Primorski slovenski biografski leksikon 16. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. (08.03) PWN (1982): Encyklopedia popularna PWN. 3. izdaja. Varšava: Państwowe wydawnictwo naukowe. (09.14) Rajhman, Jože (1982): Trubar (Truber) Primož. V: Slovenski biografski leksikon 13. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. REPTK (1885): Real-Enzyklopädie für protestantische Theologie und Kirche 16. Leipzig: J. C. Hinrichs’sche Buchhandlung. (03.02) Rupel, Mirko (1952): Primož Trubar in Formula concordiae. V: Drugi Trubarjev zbornik. Ljubljana: Slovenska matica. Rupel, Mirko (1962): Primož Trubar. Življenje in delo. Ljubljana: Mladinska knjiga. SBL (1982): Slovenski biografski leksikon 13. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. (08.02) SK (1982): Slovenska književnost. Zbirka Leksikoni Cankarjeve založbe. Ljub- ljana: Cankarjeva založba. (07.01) 79 79 SK (1996): Slovenska književnost. Zbirka Sopotnik. Ljubljana: Cankarjeva založba. (07.02) Slomšek, Anton Martin (1862): Slava rajnim rodoljubom in utemeliteljem našega slovstva. V: Drobtinice za leto 1862, 71–79. Sova (1994): Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana: Cankarjeva založba. (05.01) Sova (2006): Leksikon Sova. Ljubljana: Cankarjeva založba. (05.02) Stanojević, Stanoje (1929): Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka 2. Zagreb: Bibliografski zavod. (04.03) SVL (2005): Slovenski veliki leksikon 3. Ljubljana: Mladinska knijiga (07.04) Škulj, Edo (2005): Leksikon cerkvenih glasbenikov. Ljubljana: Družina. (07.05) Šlebinger, Janko (1928): Album slovenskih književnikov. Ljubljana: Tiskovna zadruga. (04.01) Trubar, Primož (1986): Pisma Primoža Trubarja. Ur. Jože Rajhman. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Uršič, Milena (1975): Jožef Kalasanc Erberg in njegov Poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. (02.05) Valvasor, Janez Vajkard (1689): Die Ehre deß Herzogthums Crain II. Ljubljana. Cit. po izd. 1877, Novo mesto. (02.02) Valvasor, Janez Vajkard (1984): Slava vojvodine Kranjske. Izbrana poglavja, izbral in prevedel Mirko Rupel. Ljubljana: Mladinska knjiga. (02.02) Vinkler, Jonatan (2005): Slovenska protestantska veroizpoved in cerkveni red za vse dni v letu. V: Zbrana dela Primoža Trubarja 3. Ljubljana, 605–644. VSL (1998): Veliki splošni leksikon v osmih knjigah 2. Ljubljana: DZS. (05.04) Weismann, Christoph (1973): Trubers »Cerkovna ordninga«. V: Primož Trubar, Cerkovna ordninga. Slowenische Kirchenordnung. München: dr. dr. Rudolf Trofenik, XVII–XXV. Weltliteratur (1954): Die Weltliteratur. Biographisches, literaturhistorisches und bibliographisches Lexikon in Übersichten und Schtichwörtern 3. Dunaj: Verlag Brüder Hollinek. (09.03) wiki (2008): http://sl.wikipedia.org/wiki/Trubar. (10.01) Wurzbach, Constant von (1883): Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich 47. Dunaj. (03.03) DU[AN VOGLAR 80 S SIMPOZIJEV 2008 80 Matja‘ Kmecl ZADR@KI DO TRUBARJA IN NJIHOV PARADOKS Slovenska predstava o Primožu Trubarju se neprestano mota okrog reči, ki vsaj za našo kulturno in celo narodno zgodovino niso bistvene. Pred sto leti, ob 400. obletnici reformatorjevega rojstva, je Ivan Prijatelj v enem temeljnih del naše trubarologije, v razpravi Kulturni pomen slovenske reformacije, opozoril na takšno zgrešenost, ko je v uvodu zapisal, da glede Trubarja grešimo, ker ga sodimo edino z verskega in protiverskega stališča ter da mu zato delamo krivico tudi kot verskemu reformatorju. – Ob tem je treba seveda takoj pripomniti, da je besedna dvojica versko in protiversko rabljena v kontekstu nekdanjega kulturnega boja med tako imenovanimi kle- rikalci in liberalci in da predstavlja nekakšen metonimični sinonim za (rimo)katoliško in ne(rimo)katoliško; Trubar je bil seveda globoko veren, saj je lep del svojega dela in življenja posvetil prav očiščevanju in resničnosti verovanja. Prijatelj je pač v omenjeni razpravi mislil na veroizpovednost/konfesionalnost. Toda omenjeno poenostranjenje pogledov na Trubarja sploh ni ostalo omejeno na nekdanje klerikalce, Trubar kot goreč protipapist in polemični protikatolik je zlasti v predekumenskem času še kar naprej izzival (in izziva) podobne ugovore: z njegovo »nevernostjo«/ nepravovernostjo poskušajo odriniti ob stran tudi dejstvo, da je zasnoval slovensko knjigo, poskrbel za njen tisk, da je sam napisal četrt stotnije, to je polovico vseh protestantskih knjig, poskrbel na ta način za jezikovno normo in prakso, da brez njega ne bi bilo niti Dalmatina niti Bohoriča in njegove slovnice, da – z eno besedo in metaforo – ni bil »oče slovenske knjige«, temveč nekakšen antikrist. Še danes se sicer nekoliko sramežljivo, pa vendar iz uglednih ust sliši ponavljanje stare teze, da tisto s Trubarjevo knjigo oziroma prote- stantsko književnostjo pač ni bilo kaj zelo epohalnega; da bi se prej 81 81 ali slej že še našel kdo drug, ki bi za Slovence to postoril. Značilen primer v obliki znanstveno brezhibne razprave te vrste je prispeval v Reviji katoliške akcije 1943 sicer izjemno izobraženi teolog, univer- zitetni profesor in med drugim specialist za sholastično filozofijo Josip Turk – omenjena razprava je zgoščena in obenem razčlenjena revija načinov omalovaževanja Trubarjevih dosežkov; utemeljena pa na aksiomatskem prepričanju, da slovenstva brez katolištva ni in da je sleherno dejanje zoper katolištvo hkrati tudi dejanje zoper sloven- ski narod. Posledično, čeprav pri Turku že precej prej, je primerno povzdignilo škofa Hrena in njegove zasluge, Turk pa ostaja do današ- njih dni njegov glavni apologet – vse pod formo skrajno eksaktne znanosti in korektnega deduciranja. – Ekumenska Cerkev je takšne poglede vsaj do neke mere in vsaj pogojno hvalevredno zmehčala; kar nekaj trubarjevskih slavnosti se ob poltisočletnici reformator- jevega rojstva dandanes dogaja tudi v katoliških cerkvah, kar nekaj predlogov zanje pa je bilo, sicer z nekakšno nelagodnostjo, tudi zavrnjenih. Trubar ostaja v manj artikulirani zavesti slejkoprej pač predvsem krivoverec. Prijatelj je v komentarju takšnega ocenjevanja zastavil vprašanje, ali je v 16. stoletju sploh bilo mogoče postoriti karkoli zunaj cerkvene družbe, in je seveda odgovoril, da ne: »V onih časih je imelo versko polje veliko širši obseg, nego ga ima danes. Zunaj vere takrat ni bilo kulture. Cerkvena tla so bila edino torišče vseh kulturnih dejanj.« Trubarja je ob tem celo imenoval »verskega apostola« in gorečneža ter retorično zahteval, naj nihče sploh niti ne razpravlja o njegovi vernosti, če nima tudi sam »živega čuta za verska vprašanja; verski indiferentnež pa naj o njem sploh molči«. Jezik je po Trubarju pač eden od »darov sv. Duha« in je bistven za stanje duha v slehernem človeku. Znano in že omenjeno formulo o prvenstvenosti (katoliške) vere pred jezikom je torej treba – po Prijatelju – obrniti: če naj bo vera resnična in prava, jo je treba razumeti, neprestano preverjati z evan- gelijskimi sporočili oziroma besedili, zveza z njimi pa je lahko samo jezik. – Pa spet ne katerikoli, ne nemški ne latinski ne grški, temveč tisti, ki naj bi bil vsakomur najintimnejši, od Boga dan – materinščina. Saj sta oba z Luthrom poudarjala, da sicer čisto dobro razumeta latinščino in Trubar povrhu še nemščino, da pa je jezik vere lahko samo najosebnejši jezik, to pa je materinščina – za Luthra nemščina, MATJA@ KMECL 82 S SIMPOZIJEV 2008 82 za Trubarja slovenščina. Vere in jezika ni mogoče zoperstavljati ali celo zaporednostno ločevati, saj je jezik edini most v vero, ki jo z njim nenehoma gradimo in preverjamo. Prav zato je Trubar mnogokrat ogovarjal tudi svoje bralce, naj mu za Božjo voljo sporočijo, če najdejo kakšne »temne«, to je nerazumljive ali dvoumne jezikovne rabe v njegovih evangelijskih in drugih prevodih. Za ohranjanje verske čistosti se mu je zdelo to več kot pomembno; samo po sebi pa prav tako zgovorno govori o njunem medsebojnem razmerju v Trubar- jevem delu ter o (malo)vrednosti omejevanja razprave na izključno »versko« in »protiversko« (po Prijatelju) raven. Gre pa v to območje razmerja do Trubarja tudi njegovo današnje odrinjanje v rezervat prekmurske evangeličanske skupnosti. Njen odnos do velikega reformatorja je seveda lep in priznanja vreden; posvojili so ga, čeprav ostajajo slejkoprej edini, ki jih Trubar v pre- števanju Slovencev ni nikoli omenjal. Veroizpovedno so pač njegovi in s tega vidika je seveda bolj njihov kot katerihkoli drugih Slovencev. S kulturno zgodovinskega in civilizacijskega vidika pa je njegova dediščina vsaj toliko kot od sicer zglednih prekmurskih evangeli- čanov od vseh nas. Tavčar je ob 400. obletnici Trubarjevega rojstva v tem smislu vzkliknil: »Ali ne živi še v vsaki slovenski knjigi?, dasi je že zgnil zadnji njegov [Trubarjev] pepel v tuji zemlji? Ali ni še dandanes učitelj slovenskega naroda z vsako slovensko knjigo? Pretekla so stoletja in stoletja, kar je preminil, ali še danes je Primož Trubar s slovensko knjigo najvišji dobrotnik slovenskega ljudstva«. – Ne glede na kontekst nekdanjih polemik med klerikalci in liberalci, kakršen je bil v radikalni formi tudi Tavčar, govori ta njegova retorika zoper sleherno sektaško in enostransko razumevanje Trubarjevega pomena. Ne more si ga prisvojiti niti Društvo slovenskih pisateljev, ki bi bilo glede govorjenja o protestantskem utemeljevanju slovenske knjige še najlegitimnejši dedič, niti slovenske knjižnice – nihče izrecno; kajti s Trubarjem se je vsemu slovenskemu duhovnemu početju odprl nov, moderen svet; govorimo celo lahko o naših začetkih informacijske družbe. Kopitar ga je imenoval našega (kulturnega) Kolumba, za njim so to oznako ponavljali Metelko, Levstik in drugi. Drug velik očitek, ki praviloma temelji predvsem na eristični taktiki, se oblikuje okrog hipoteze, da gre s Trubarjem in njegovimi 83 83 za vdor »tujosti« v avtohtoni slovenski svet. Ta vdor naj bi sčasoma pomenil raznaroditev Slovencev, njihovo ponemčenje; protirefor- macija, četudi še tako surova (posebej do knjige), naj bi zato bila slovenska narodna odrešitev. Malo je v to smer iz aktualističnih razlogov cikal celo Levstik; zadnja državna prireditev ob dnevu reformacije pa se je zelo opazno tudi vpregla vanjo – s Trubarjem se pač servisirajo različne politične ideologije, ne samo nekdanji kleri- kalci in liberalci. – Skoraj vse protestantske knjige so bile res tiskane na Nemškem; njihovo izhajanje so podpirali nemški gospodje, tudi temeljna veroizpovedna motivacija je prihajala odondod; Trubar si je spričo »revnosti« slovenskega jezika res pomagal z mnogimi germa- nizmi, tako naj bi bil slovenščini in slovenski stvári škodljiv, toda govorjenje o nevarnosti odtujitve Slovencev zaradi protestantizma in njegovih virov, je na koncu koncev eden najšibkejših in najtanjših stereotipov pri zavračanju Trubarja. Prepričljivo so ga ob Prijatelju zavrnili tudi drugi poznavalci. Tako jezikoslovec Fran Ramovš: »Prva knjiga v našem jeziku je bila tiskana in izdana v tujini. Da v tujini, to ni bistveno; tudi prva angleška je bila tiskana in je izšla v tujini, v Flandriji, samo dobrih sedemdeset let pred našo. Bistveno pa je, kdaj je prva slovenska knjiga izšla, kdaj smo se mi s svojo živo besedo uvrstili mked civilizirane narode.« – Ivan Prijatelj pa s svojo značilno preprosto in vendar veljavno logiko: »Kje pa naj se uči neuk učenec, ako ne pri učitelju, danem mu od prirode? In kje naj bi se bili takratni Slovenci, ako ne pri sosedu Nemcu, ki se je poprej tudi učil pri izobraženejših sosedih. – Učitelji in izpodbujevalci so mogli priti Slovencem v oni dobi samo z Nemškega, in priznanje in slavo zaslu- žijo možje, ki so se odločili iti k njim v šolo. Ako bi ne bili tega storili, bi bil ležal naš jezik še dve in pol stoletji v pozabljenju. A prvi, ki bi ga bil potem pričel pisati, bi ga bil tudi pisal pod nemškim vplivom, in bogve kakšnega; imamo vzroke misliti, da še bolj ponemčenega.« Tretja skupina zadržkov do Trubarja se je razvila šele sčasoma in se je oprla na družbeno razrednost; mnogo njegovih opredelitev se namreč nanaša bodisi na plemstvo in stanove, bodisi na »ubogi, preprosti narod« – vse pa so protislovne in očitno priložnostim po meri. Zdaj je pisal kaj proti kmečkemu uporništvu, zdaj so se mu ti njegovi sodeželani smilili v dno duše; nespremenljiv je ostajal očitno MATJA@ KMECL 84 S SIMPOZIJEV 2008 84 samo v stališčih do Turkov, ki pa so mu bili v veliki meri tudi kritje pred morebitnimi očitki, da deluje proti plemstvu. Da ne bi kot pogosto ob takih priložnostih navajali Speransa, ki pa je protestante in kmečke punte nekako sintetiziral v narodno in razredno osnovo prihodnje slovenske državnosti, je bolj prepričljivo in slikoviteje pogledati kar Mirka Rupla, ki je sicer eden najbolj zaslužnih Tru- barjevih biografov in zagovornikov. Ta je v Slovenskem poročevalcu 12. junija 1948 ob 440-letnici Trubarjevega rojstva objavil podlistek o njem: afirmativen in seveda poznavalski, v smislu povojnega »revo- lucionarnega« razpoloženja pa vendar tudi značilno družbeno raz- redno uglašen. Za zgled Trubarjevega družbenega (graje vrednega) oportunizma je navedel precej znane reformatorjeve besede iz Kate- kizma 1575: »V pozemeljskih rečeh, kar se življenja in blaga tiče, so verni dolžni od svoje gospode in drugih silo in krivico trpeti … Kadar … pak ta gospočina previliko štivro, pravdo, činže, nove cole, aufšloge, tlake nalaga, terje inu bodo od hudih flegarjev, hlapcev, županov, valpetov inu beričev obrečeni, ovadeni inu oblegani, da nim bode tu nih po krivici vzetu, štrajfani, v ječo vrženi, od nih imejna, zemel inu blaga pahneni, pregnani zavolo mitov etc. – tako silo ino krivico so ti verni dolžni volnu trpeti, nih tako nujo, revo, silo ino krivico zred sujo družino Bogu tožiti inu kratku nekar punte oli avštrije začenati oli sami sebe maščovati, koker so … ti Vogri v tim 1508. lejtu inu ti Kranjci v tim 1515. inu ti Dolenci v tim 1573., ti Štajerji v tim 1528. bili sturili, oli so per tim hud konec vzeli, so bili pobijeni, obešeni inu na špice vtakneni.« Toda ob tem je treba dodati, da je besede iz Ruplovega navedka pisal »ubogi predikant uboge slovenske cerkve«, ki je pri prosjačenju za denar, s katerim je tiskal svoje knjige, moral ugajati donatorskim gospodom. Bil je pač organizator, pragmatik, ki je imel svoje cilje skrbno in dosledno rangirane. Vedel je, da z odprtim rebeliranjem proti gospodi ne bo dosegel ničesar, pa če je imel še tako rad svoje ljudi in če bi jim še tako rad pomagal v njihovi silni bedi, o kateri je sicer stalno pisal in zoper njo vzneseno rotil vse okoli sebe. Toda če drugega ne, pa so bile spominsko še zelo blizu krvave in nasilne nemške kmečke vojne okoli 1525, pa tudi vrste manjših tlačanskih puntov, ki so se jih gospoda bali kot kuge; moral se je vsaj narediti, da svoje kmete odvrača od česa podobnega. 85 85 Na anekdotični način gre v območje »razrednih« zamer do Tru- barja tudi priložnostno opozarjanje, da se nobena partizanska enota ni imenovala po njem; tako kot so se Levstikova, Gregorčičeva, Prešernova, Cankarjeva in še katera. Zdi se, kot da se »farmošter«, četudi še tako zaslužen in revolucionaren, preprosto ni zdel primeren za kaj takega. – Kakor se ni zdel sicer narodno podobno zaslužni liberalec Jurčič; ki pa so mu 1944 vsaj vzidali spominsko ploščo v rojstni dom – takoj nato so to »partizansko« ploščo domobranci tudi razbili, kar pa po svoje in na simbolni ravni prav tako pospominja na usodo Jurčičevega rašiškega rojaka in »narodovega« spomina nanj. Vse omenjene tri skupine ugovorov zoper Trubarja so, to je jasno, instrumentalizacije, največkrat sprotno politične; s svojo enostran- skostjo delujejo služnostno: iz tega ali onega razloga naj bi se bilo treba spomina na Trubarja znebiti, vsaj izbrisati kakršnokoli zasluž- nost z njega. Če smo pravični, moramo celo priznati, da vse tri temeljijo na bolj ali manj sprejemljivih ali vsaj ugotovljivih argu- mentih, tako da same za sebe učinkujejo še kar prepričljivo. Toda v nekakšnem skoraj čudaškem sprepletu vseh troje negativnosti odloč- no potrdijo enega najodličnejših dogodkov v slovenski zgodovini. – Takole: Trubar je želel očistiti vero, ki je izginjala v posvetni gnusobi; odgovornost zanjo je naložil slehernemu posamezniku; toda tega je bilo treba najprej opismeniti in izobraziti, ga opremiti z opisme- njevalnim priročnikom, katekizmom in drugimi cerkveno-nabožnimi besedili; ker je za tisk potreboval denar, ga je edinole lahko naprosjačil pri »reakcionarnem«, neslovensko govorečem in čutečem plemstvu, razrednem sovražniku slovenske kmečke revščine – tega je torej pripravil, da je »sponzoriral« svojemu razrednemu in narodnemu sovražniku (kar se je pokazalo v nadaljnjem poteku dogodkov) prvo, niti ne maloobsežno literaturo, s tem pa odprl pot v začetke moderne informacijske in narodno samozavestne družbe. Torej je Trubar bil najprej verski reformator, dokazljivo se je oprl na nemško kulturo, skoraj barantal je z razrednimi sovražniki slovenske revščine, skupni imenovalec pod črto vsega trojega pa se kaže kot sijajen, pogojno moderen in skoraj množičen začetek slovenske književnosti ali kar slovenske novodobne civilizacije. Težavna in zamotana logika, vendar deluje. MATJA@ KMECL 86 S SIMPOZIJEV 2008 86 Francka Premk TRUBARJEVE VIDNE IN NEVIDNE POVEZAVE S SOMI[LJENIKI IN VIZIJA SODOBNE ELEKTRONSKE KOMUNIKACIJE V življenju ni dovolj, da velik človek verjame neverjetno, da se to udejanji, je potrebna akcija. I. Uvod o raziskovanju Izumom oz. odkritjem v humanistiki botruje: 1. spontan preblisk, asiociacija ali osebni napotek, najdba v knjižnici ali na medmrežju, 2. domneva, 3. hipoteza (domneva v objavi), 4. utemeljeno prepriča- nje, ki ga je treba še vsestransko podpreti z nespornimi dokazi, temelječimi na trdem delu, 5. ugotovitev, 6. trditev (ugotovitev navzven), ki izloči dotedanja neosnovana ustaljena mnenja ali hipo- teze, kar včasih naleti na hud odpor okolice. V 35 letih »trubariade«, tj. raziskav Trubarjevih del, od organizacije nove sekcije za zgodovino slovenskega jezika pri SAZU, tj. za izdelavo slovarjev slovenskih protestantskih piscev 1 in s tem v prvi vrsti Trubarjevega jezika naprej, 2 so se zgodile tri, dotlej še neznane ali domala prikrite stvari, ki so za slovensko javnost temeljnega pomena. 1. Za Sekcijo slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja ZRC SAZU 3 ni bila nepomembna naključna najdba za Pleteršnikovim slovarjem največjega (1800 strani) dvozvezkovnega rokopisnega Slo- vensko-nemškega slovarja Štefana Kociančiča (1871), ki šteje okrog 1 Delo je nastajalo iz čistega idealizma in nekajletnega volontiranja: poldrugega leta leksikografske vajeniške dobe v kabinetu prof. dr. Franceta Bezlaja in pet semestrov službovanja s statusom »asistenta-stažista« po odlični doktorski promociji v Švici (Zürich). 2 Status sekcije je pridobila šele kasneje. Najprej je bila Komisija za historične slovarje slovenskega jezika. 3 Pozneje preimenovana v Sekcijo zgodovinskih slovarjev slovenskega jezika ZRC SAZU. 87 87 47.000 leksikalnih enot. 4 To, do tedaj v Sloveniji skoraj povsem neznano leksikografsko mojstrovino sem našla po spletu okoliščin, povezanih s Trubarjevim prevajalskim postopkom, v Goriški teološki knjižnici 5 med Kociančičevimi rokopisi. 6 2. Na pobudo Zeva Ben-Hayyima, predsednika Hebrejske akade- mije za jezik, 7 sem raziskala Trubarja v luči izvirne hebrejščine, 8 kar je dalo glede na prevajalčeve zgodnje izjave o neznanju hebrejščine 9 povsem nepričakovane pozitivne in neovrgljive rezultate, ki so vse- stransko potrdili Trubarjevo ubesedovalno ustreznost originalu. Pri tem moram omeniti pomen elektronskega pristopa za to raziskavo. Tehnični del monografije sta omogočila Primož Jakopin s posebnim avtorskim, za zahtevno jezikoslovje in najtežje oblike prečrkovanja prilagojenim, za tiste čase genialoidnim računalniškim programom STEVE, 10 in iznajdljiva računalničarka Alenka Koren, ki je s pomočjo posebnih namenskih programskih risalnih pripomočkov v STEVU sama izdelala zahtevni hebrejski črkovni font. 3. Po temeljitih raziskavah vseh tiskov 16. stoletja je bilo ugotov- ljeno, kako je treba tolmačiti skrivnostno neznanko, začetnico N., ki je izpričana pred Vergerijevo V. in Trubarjevo T. na koncu spremne besede k Trubarjevemu Katekizmu iz leta 1555 in ki sledi Trubarje- vemu posvetilnemu pozdravnemu nagovoru »Ty Vashi Slushabniki 4 Premk, 1995. 5 Stara Gorica, »Biblioteca del Seminario Teologico«. Slovar je prišel na dan pri iskanju nečesa drugega: hebraističnega gradiva tega avtorja. 6 Dostop do gradiva je Francki Premk leta 1993 olajšal status italijanskega štipendista po zmagi na mednarodnem natečaju znanstvenikov »vzhodno- evropskih« držav. 7 Zev Ben-Hayyim, predsednik hebrejske akademije za jezik, je Francki Premk po predavanju o slovenskem zgodovinskem slovarju (Dictionnaire de la langue slovène au 16e siècle na mednarodni leksikografski konferenci Proceedings of The Second International Round Table Conference on Historical Lexicography) v Leidnu (1976) dokazal, da je znanje hebrejščine, jezika originala, predpogoj – conditio sine qua non – za raziskovanje bibličnega jezika. 8 Premk,1992: 2–752. 9 V predgovoru k Prvemu delu Tiga noviga testamenta, leta 1557, tj. devet let pred izdajo Psaltra (1566). 10 V sistemu ATARI – z za tiste čase najobsežnejšim črkovnim naborom. FRANCKA PREMK 88 S SIMPOZIJEV 2008 88 inu Bratie«. Tri začetnice N.V.T. (Catechismus, 1555) namreč pomenijo: Francesco Negri Bassanese, Peter Pavel Vergerij ml., Primož Trubar. Postopek preverjanja je bil zelo počasen in temeljit. 11 Ta navidez nepomemben prispevek slovenski znanosti pa nima ne le velike teže, temveč globoke in razvejene korenine, ker se za dešifrirano inicialko skrivajo še neznane okoliščine švicarsko-italijan- skih obmejnih pribežališč verskih spreobrnjencev pred inkvizicijo. Tam se je zbrala osrednja intelektualna elita, ki je utelešala temeljni kulturni in teološki miselni vzorec 16. stoletja, s katerim je bil Trubar tesno povezan. Počasi ga je oblikoval v samostojno in hkrati inte- gralno osebnost, vse življenje v celoti duhovno vpeto v svoj prvotni kulturni prostor. S tem se odpirajo novi pogledi na komunikacijo v 16. stoletju, ki se ji je treba posebej posvetiti. II. Vidne in nevidne prijateljske vezi V 16. stoletju je renesančni človek neposredno vpet v evropska dogajanja. To je čas velikih prijateljskih vezi, ki so prekinjene ob smrtni postelji: Med dokazanimi osebnimi stiki v zahodni 12 svetovni literaturi omenimo pregovorno prijateljstvo Michela de Montaigna z De La Boetiejem. 13 Razmišljanje o tem, kako bi potekalo Trubarjevo življenje in delo brez tržaškega škofa Petra Bonoma ter Petra Pavla Vergerija ml. in njunega kroga učenih somišljenikov, lahko ostaja samo na ravni ugibanj in špekulacije. Pri Slovencih sta Primož Trubar in Peter Pavel Vergerij ml. drug za drugega nepogrešljiva. Največja Vergerijeva zasluga je dokazljiva: ustno je nagovoril Trubarja k prevajanju Biblije in mu pri tem pomagal. 14 Prav tako je dokazano, kako je tržaški škof 11 Trajal je nekaj desetletij. Ob izidih raziskave so sproti nastajale posamezne študije (Premk, 1999; Premk, Premk - Bogataj, 2006) 12 O stikih s slovanskimi novodobnimi intelektualci 16. stoletja bo izšla posebna študija. 13 Prim. Premk, 1973: 54. 14 Jakob Rigler in Ivan Filipovič, Vergerius, v: Slovenski bibliografski leksikon 13, Ljubljana 1982: SAZU, str. 408. 89 89 Peter Bonomo Trubarju krojil usodo in bil do smrti njegov zaščitnik, vendar v podrobnostih še ni povsem razviden tržaški trikotnik: P. Trubar – P. Bonomo – P. P. Vergerij ml. Sodobni slovenski 15 in italijanski avtorji pa v svojih raziskavah niso povsem istih misli s S. Di Brazzanom, raziskovalcem Petra Bonoma, glede škofovega deleža pri Trubarjevi izobrazbi in osebnostni rasti. V svoji monografiji Di Brazzano trdi, da škof Bonomo ni namenjal preveč prostora narod- nim jezikom, še tistim z literarno tradicijo, na primer italijanščini, ne, kaj šele tistim brez nje. 16 Neverjetno organizirane stike s sodobniki razkrivajo Trubarjeva pisma, ki so dokazano dosegla svoje naslovnike. Pomembna Tru- barjeva korespondenta sta bila Heinrich Bullinger, naslednik Hulri- cha Zwinglija, in močno preganjani »heretik« Bernardino Ochino, ki se je skupaj s hebraistom Francescom Stancarom zatekel pred inkvi- zicijo v švicarsko-italijansko obmejno mestece Chiavenno k P. P. Ver- geriju ml. in Francescu Negriju. Za boljši vpogled v Trubarjevo vpetost v aktualna duhovna dogajanja pa ne zadošča natanko poznavanje njegovih pisem, uvodov in posvetil k posameznim, tudi nemškim in glagolskim tiskom, temveč se je treba vživeti tudi v druge velike osebnosti zahodnih jezikovnih tradicij, ki so prispevale pomemben pečat svoji dobi in njenemu zorenju. Presenetljive nevidne povezave vodijo od Trubarjeve izdaje psal- mov do francoskega preroka Michela de Nostradamusa (1503–1566), ki je v rimanih štirivrstičnih kiticah utelešal kozmos in svet in je tako združeval sodobnike z bodočimi generacijami. Umrl je natanko v letu, ko je ugledal luč sveta Trubarjev Ta Celi Psalter Dauidou (1566). Ob Trubarjevem pregnanstvu iz Kranjske njegovo dopisovanje s 15 Bonazza, 1996: 22–33, idr. 16 Di Brazzano, Stefano: »non credo sia di emfatizzare troppo ... lo spazio concesso dal vescovo alle lingue volgari, e non soltanto a quelle già dotate di una ricca tradizione letteraria come l’italiano, ma anche a quelle che, come lo sloveno, ne erano affatto prive«. Glede Pietra Bonoma (1458–1546) trdi, da nekateri slovenski znanstveniki (omenja P. Simonitija pa tudi F. Premk [o tem zadnjem je obsežnejša študija v tisku]) pri svojih izjavah glede škofove zavzetosti za narodne (neuradne, cerkvene) jezike pretiravajo (Di Brazzano, 2005: 328). FRANCKA PREMK 90 S SIMPOZIJEV 2008 90 Heinrichom Bullingerjem in biblicistom Bernardinom Ochinom ni prenehalo, temveč je segalo še v njegova kepmtenska leta. 17 V svojih pismih je Trubar razodel Bullingerju o svojem prevajanju Psalterja stvari, ki jih ne najdemo niti v njegovem predgovoru k temu delu niti nikjer drugod; pozorni moramo biti na vsako besedo, predvsem pa na izraz »sobrate«, kar pomeni, da so mu bili Bullin- gerjevi 18 najtesnejši sodelavci dobro znani: »Pozdravite v mojem imenu vaše sobrate, zlasti gospoda Waltherja; njegovo in Muscu- lusovo delo o psalteriju mi prav dobro rabita za moj slovenski psal- ter«. 19 Pri Švicarjih Wolfgangu Musculusu in Rudolfu Walthru ter v manjši meri Hulrichu Zwingliju, ki so prevajali predvsem neposredno iz hebrejščine in na katerih prevode psalterja ter komentarje se je Trubar v svoji težnji po približevanju originalu občasno naslanjal, je treba omeniti naslednje: Musculus v komentarjih psalmov In Sacro- sanctum Dauidis P Ê alterium Commentarij 20 v izvirni pisavi razlaga nave- deno hebrejsko in celo kaldejsko besedilo, to pa zahteva določeno predznanje klasične hebrejščine; torej je prvi slovenski pisec moral doseči vsaj osnovno stopnjo znanja tega jezika, da je komentarje lahko uporabil. 21 Pričevanja o B. Ochinu kažejo, kako skrben je bil Trubar pri svetopisemskem prevajanju, saj je pritegnil k novozaveznemu preva- janju tudi greciste. Sergio Bonazza piše, da je Ochino ne le »spremljal Trubarjev prevod Nove zaveze v slovenščino«, temveč, da »je bil pri tem celo soudeležen z nasveti«. 22 Podobno je Trubar k starozavez- nemu prevajanju pritegnil tudi hebraiste. 23 17 Prim. Premk, 1996: 15, 16, 89. Dve pismi iz leta 1557 Heinrichu Bullingerju (Rajhman, 1986: 33). Prim. Bonazza, 1996: 26 idr. 18 Rudolf Gualther (Walther, Walti) je Bullingerjev naslednik, Bullinger pa je naslednik Ulricha Zwinglija. Torej je bil Trubar v najtesnejši povezavi s »zwinglijanci«. 19 V prevodu Jožeta Rajhmana, dve pismi iz leta 1559 Heinrichu Bullingerju (1986: 37). 20 Musculus, Wolfgang (1551): Sacrosanctum Dauidis Psalterium. In Davidis psalterium comentarii. Basileae: Ioannes Hervagius. 21 Premk, 1992. 22 Bonazza, 1996: 27. 23 Študija, oprta na Trubarjeve izjave v glagolskem tisku, je v delu. 91 91 Trubarja in Negrija so povezovale navzven nevidne vezi, domnevno prek Vergerija in drugih članov evangeličanskega zatočišča v Chia- venni. Bernardino Ochino je bil poleg Vergerija najbližji sodelavec Francesca Negrija v času, ko je nastajal njegov katekizem v Chiavenni (predvidoma podlaga za Trubarjev Catechismus, 1555), in zato je bil nedvomno tudi nadaljnji posrednik med dvema »oporečnikoma«: Trubarjem in Negrijem. Francisco Bossanese, Bassanese, Bassianate, Negrus, Negro itd. je bil Vergerijev dolgoletni sodelavec in njegov popoln, samo dve leti mlajši sodobnik (1500–1563), preganjani ubesedovalec zloglasne in v svojem času silno popularne, močno polemične, heretične literature, ki je bila na indeksu inkvizicijske komisije. Od pomembnejših Negrijevih življenjepisnih podatkov je treba omeniti, da je bil najprej benediktinski opat v Padovi, leta 1525 je za vedno zapustil samostan, se v Nemčiji pridružil luterancem, leta 1538 pa sta ga Capitone in Zwingli kot radikalnega zagovornika reform in protestantskega pastorja z izredno humanistično izobrazbo poslala v Chiavenno. Tam je organiziral šolo latinščine in grščine v tesnem sodelovanju z Vergerijem ml., Ochinom in Stancarom. Negrijeva smrt je bila povezana z njegovo željo, da bi preobrnil k novi veri tudi Slovane. Na Poljskem, kjer se mu je v letih 1556 in 1559 pridružil tudi Vergerij ml., 24 je Negri leta 1563 umrl. 25 Kakšen pomen ima pri razkrivanja še neznanih dejstev iz prvega obdobja Trubarjeve književne dejavnosti INTERNET? Ko ni moglo biti prav nobenega dvoma več, da Inicialka N. (v podpisu N. V. T.) v Catechismu 1555 pomeni Negri (Francesco Negri Bassanese), N. V. T. pa torej Negri, Vergerij, Trubar, smo preko sestavka na medmrežju prišli še do nadaljnje pritrdilne informacije, ki je nudila ozadje obširni severno- italijanski literaturi. Elektronski članek sporoča, kako je v Chiavenni nastala Vergerijeva in Negrijeva predloga za slovenski Trubarjev katekizem 1555: »S svojimi nauki zoper troedinost in krščevanje so Negri, Vergerij, 24 T o je tudi razlog, da je moral Vergerij Negrija v Trubarjevem Catechismu 1555 sopodpisati z začetnico. 25 Caponetto, 1997: 47. FRANCKA PREMK 92 S SIMPOZIJEV 2008 92 Ochino in Stancaro, najslavnejši italijanski hebraist svoje dobe, razdvojili občino. V poznejših letih je prišlo do razhajanj s Petrom Pavlom Vergeriem ml., ki je poskusil italijansko govoreče občine evangelizirati s katekizmom Johannesa Brenza, ki naj bi ga po neka- terih virih prevedel.« 26 Da ga je Vergerij prevedel skupaj z Negrijem, ni hipoteza, temveč dejstvo, podprto z dokazi. O tem govori drugi, tudi na medmrežju objavljeni članek. Anabaptisti oz. menoniti, ki so Negrija poleg valdežanov občasno pritegnili s svojo doktrino, prevod katekizma pripisujejo njemu, Negriju, in ne Vergeriju. 27 Do tega podatka bi bilo brez INTERNETA zelo težko priti, kar nas tudi opozarja na nekatere še nepritegnjene stvari. III. Novo o okoliščinah tiska Ena Molitou tih Ker ∫ ∫ ∫ ∫ ∫zhenikou, 1555 Vprašanje avtorstva je v 16. stoletju bistveno težje rešljivo kot danes. Veliko je bilo prepisovanja, prisvajanja, sodelovanja, nerazre- šenih ali težko določljivih psevdonimov. Zato je povsem upravičeno vprašanje: Zakaj se je treba še ukvarjati s tako nepomembnim delcem, kot je Ena Molitou tih Ker∫zhenikou? Znani avtor izvirnika je Vergerij, prevoda pa Trubar. V času globalizacije je razvidnost mreže povezav, četudi samo na miselni ravni, nujno potrebna. To dokazujejo tudi italijanski slavisti, literati in zgodovinarji, 28 ki po tolikih letih in ustaljenih mnenjih o zgodovinskih in literarnozgodovinskih dejstvih analizirajo celo naj- manjše stilistične posebnosti njihovih avtorjev, da bi potegnili mejo, do kamor sega avorstvo enega in se prične delež drugega. Zato se vračamo k duhovnima »bratoma« Negriju in Vergeriju. Pričevanja o literarnem soustvarjanju Negrija z Vergerijem kažejo povsem v novi luči tudi Trubarja, ki je z Vergerijem sprva tesno sodeloval. Splet raziskanih okoliščin vodi do novih vprašanj in s tem 26 Wenneker, Erich (1993): 581–583, http://www.sentieriantichi.org/storia/ fanini.html. Prim. Del Col, 1998: CCIX. 27 Prim.. Henry A., DeWind (1959): Negri, Francesco (1500-1564). Global Anabaptist Mennonite Encyclopedia online. 28 Luigi De Biasio, Sergio Bonazza, Silvano Cavazza, Andrea Del Col, Stefano Di Brazzano, Ugo Rozzo, Fulvio Tomizza. 93 93 do novih predvidevanj: ali je Ena Molitou tih Ker∫zhenikou (1555) tudi Negrijevo delo, se pravi, delo, v katerega je vsaj avtorsko posegel, če ga že ni napisal? Kot nakazujejo literarnozgodovinska pa tudi jeziko- slovna dejstva, je bilo to delo, ki ga je Trubar prevajal, a je njegov podpis izostal, po vsej verjetnosti tudi jabolko spora med njim in Vergerijem, saj je pod Eno molitou 1555 z velikimi črkami zapisan samo VERGERIUS, a tudi to le pri slovenskem tekstu. Zakaj? Zakaj ni Vergerij podpisan tudi pod italijanskim vzporednim besedilom? Ali je s tem res hotel prikazati svojo gorečnost za slovenske tiske ali svoj velik prispevek k slovenskemu prevodu? V času skupnega bivanja v Chiavenni sta Vergerij in Negri v celoti združevala svoja prizadevanja in sta bila pobudnika istih refor- macijskih tiskov. Negri in Vergerij sta si svoja dela v švicarskem pregnanstvu medsebojno prevajala: povečini je Negri prevajal Verge- rijeva latinska dela v italijanščino, pa tudi obratno. Tako govori vse v prid temu, da sta tudi to delo z Vergerijem napisala skupaj oziroma da je Negri Vergerijevemu izdelku dodal še svoj bistveni vsebinski delež. Hudo preganjani Negri verjetno v tem tisku ni poimenovan niti z inicialko N., kot je pri katekizmu 1555. Morda zaradi hude ogroženosti. Tudi za to hipotezo govorijo ugotovljena dejstva. Številni Negrijevi anonimni, a dokazljivi prevodi Vergerijevih italianskih spisov v latinščino so potekali v znamenju njunega tesnega prijateljstva. O prijateljih in bratih priča zapis »Ty Vashi Slushabniki inu Bratie« in »N. V. T.« v Catechismu 1555. 29 Edoardo Barbieri domneva, da je medsebojno ustvarjalno sodelo- vanje med Negrijem in Vergerijem dobilo neslutene razsežnosti: Francesco Negri je prevajal tudi Vergerijeva latinska dela iz latinščine nazaj v italijanščino. Vsaj pri enem, spisu De Gregorio Papa, naj bi bilo gotovo tako: »Negri naj bi bil prevajalec latinskega besedila De Gregorio Papa v italijanščino«. 30 29 »Tutti cioè leggevano molto, condividendo per anni le stesse opere e parlandone tanto e spesso avevano duque una sensibilità religiosa comune, avanzavano le stesse critiche alle pratiche tradizionali, aderivano agli stessi fondamenti teologici.« (Del Col, 1998: CCIX.) 30 »... il Negri sia stato il traduttore in italiano di uno scritto latino Del Vergerio, il De Gregorio Papa.« (Barbieri, 2000: 245.) FRANCKA PREMK 94 S SIMPOZIJEV 2008 94 Ključni indici za domnevo, da je Ena Molitou tih Ker∫zhenikou (1555) tudi Negrijevo delo, pa slede. O Vergerijevih posegih v Negrijevo delo La tragedia del libero arbitrio, ki se je oblikovala v Negri-Vergerijevem sodelovanju prav v času nastanka omenjene molitve, obstajajo različ- ne študije. Najprej je Vergerij v Poschiavu 1550 Negrija prepričal, da je dodal svojim prvim redakcijam tragedije besedilo o obsodbi zasle- dovanj v Benetkah, ki je ugledalo luč sveta ob izidu 1550. 31 Najbolj žgočo skupno tematiko zasledovanj preganjanih kristjanov naznanja tudi podnaslov k molitvi, objavljeni in prevedeni 1555; 32 njen polni naslov se glasi: Ena Molitou tih Ker∫zhenikou, kir ∫o ∫a volo te praue Vere Vie∫u∫a Cri∫tu∫a, pregnani. 33 Knjiga Fulvia Tomizze Slabo prihaja s severa, zgodovinski roman o P. P. Vergeriju ml., ki ga italijanski zgodovinarji zaradi navajanja trdnih dejstev upoštevajo kot polnovredno znanstveno delo, 34 podaja življenjsko bibliografijo P. P. Vergerija ml. 35 V njej je omenjena inicial- ka N, nanašajoča se na Negrija Bassanese, uvrščena med Vergerijeve bibliografske podatke: 36 »Gospodu N., zaradi kazni, ker imamo (imava) prepričanje, ki ga ljudje sovražijo, ker nočemo (nočeva) iti na Tridentinski koncil.« 37 Nemogoče je prezreti, da Vergerijev naslov povzema usodo žrtev preganjanja, med katerimi sta on, Vergerij, in Negri. Dešifriranje začetnice N. za Negri je omenjeno tudi v najsodobnejši znanstveni literaturi, ki navaja lastnoročen Vergerijev komentar k drugemu ponatisnjenemu bibliografskemu spisku prepovedanih 31 »Negri è stato indotto da un incontro col Vergerio a Poschiavo già nel 1550 ad aggiungere al testo delle prime edizioni della Tragedia le invettive contro la persecusione a Venezia che appariono nella edizione del 1550.« (Barbieri, 2000: 252.) 32 Obenem je tudi glavna tema obravnavane molitve. 33 V italijanskem izvirniku: Oratione de per∫ ∫eguitati, e foru∫ ∫citi per lo Euangelio, e per Gie∫ ∫u Cri∫ ∫to. 34 Delo je grajeno na trdnih dejstvih. (Tomizza, 1984.) 35 Tomizza, 1984: 493– 501. 36 »Al signor N. perchè cagione non, che siamo della dottrina dal mondo odiata, non vogliamo andar al Concilio di Trento.« (Tomizza, 1984: 495) 37 V prevodu Francke Premk. 95 95 knjig – v Vergerijevem Il Catalogo dei libri – Index librorum prohibitorum (Katalog knjig – Spisek prepovedanih knjig). Vergerij v njem identi- ficira F. N. B. kot Francesco Negri Bassanese. 38 N. pomeni Negri. S tem Vergerij sam dokončno razveljavlja možnost, da bi pod kratico N. v Catechismu 1555 Vergerij poimenoval samega sebe (kot Nostro, tj. »Naš«) ali Jakoba Andreaeja, ki je bil navzoč pri skupnem priprav- ljalnem sestanku s Trubarjem in Vergerijem v Ulmu leta 1555. Najtrdnejše dokazno gradivo za sodelovanje Negrija z Vergerijem tudi pri pripravljanju kratkih besedil, kot sta katekizem in Ena Molitou tih Ker∫zhenikou za tisk, je letnica 1549, to pa je čas njunega najtes- nejšega sodelovanja. Prav v zvezi s tem datumom Ugo Rozzo piše: »Proti koncu leta 1549 naj bi v Poschiavu izšlel majhen katekizem, objavljen brez imena avtorja, ki naj bi mu sledila Ena Molitou ...« 39 Kratki besedili v pisanju izurjenemu Vergeriju res nista delali naj- manjših težav, 40 a povsem očitno sta Negri in Vergerij posegala drug drugemu »v pero« in končni izdelek je bil skupen. Le tako je mogoče razumeti, zakaj je VERGERIUS odtisnil svoj avtorski pečat le pri slovenskem tekstu, pri italijanskem pa ni bil nikjer naveden. Trubar je bil v Vergerijevih očeh le začetnik, ki se svojemu avtorstvu brez težave lahko odreče, Vergeriju, svojemu velikemu dobrotniku, v prid. To pa poleg razhajanj obeh piscev zaradi trdnega stališča o individual- nosti slovenskega jezika (Trubar) in skupne južnoslovanske jezikovne podstave ciljnega jezika, v katerega naj bi Trubar prevajal (Vergerij), poleg Vergerijeve oholosti ni bil glavni razlog za Trubarjevo užalje- nost. Trubar ni bil ozkosrčnega značaja. Globje razloge za očitno nesoglasje, do katerega je moralo priti med Trubarjem in Vergerijem že pri slovenjenju besedila Ena Molitou tih Ker ∫zhenikou 1555, je mogoče najti pri jezikovni analizi tega slo- venskega besedila. Prevod je Trubarjev, o tem ni nikakršnega dvoma. Toda v njem so napake sklona, kot »utim vezhni F uitlobi, prebiuash« 38 F. N. B. pomeni Francesco Negro Bassanese: »… jo bom razgalil jaz, to šifro. Francesco Negro Bassanese pomenijo te tri črke. On mi je dal dovoljenje, da to pojasnim.« (Barbieri, 2000: 242.) 39 Rozzo, 2000: 143. 40 Prim. Rozzo, 2000: 144. FRANCKA PREMK 96 S SIMPOZIJEV 2008 96 (str. 1), oblika druhe v: »od mezha oli kake druhe rizhi de poginemo« (str. 2), nadalje je sama narava besedišča pogosto odmaknjena od Trubarjevega besednjaka oziroma od izvirnikovega slikovnega ubese- dovanja, na primer prevajanje tipa abstractum pro concreto, kot il cuore »srce« z duh: lo F pirito che ci hai donato rende teF timonio ne cuori noF tri tui Duh, kateriga F i ti nam shenkal, pryzho daie timu nashimu duhu. Ta dokumentacija kaže, da se je Vergerij prehudo vtikal v slovensko prevajanje, ga celo popravljal, in to narobe, kar je imelo verjetno za posledico, da Trubar kot prevajalec v knjižici Ena Molitou tih Ker ∫zhe- nikou 1555 sploh ni hotel biti poimenovan oziroma je knjižica izšla brez Trubarjevega pristanka. Kako naj bi bil duhovno razgibani furlanski duhovnik in »heretik« Narcisso Pramper da Udene, avtor dela Specchio de verità (Zrcalo resnice) 41 neposredno ali posredno prek Vergerija ml. povezan s P. Trubarjem? Zrcalo resnice razgalja v prvi vrsti zlorabe katoliškega duhovništva pri cerkvenih obredih. Med osrednjimi viri, ki jih je Pramper upošteval, je bil po vsej verjetnosti tudi latinski komentar Vergerijevega opusa: »Zdi se, da naj bi imel (Pramper) tudi ... en latinski prevod Vergerijevega dela.« 42 Pramper v Zrcalu resnice delno prepisuje traktat Augusta oz. Ago- stina Mainardia (s psevdonimom Antonio di Adamo) Annotomia della Messa (Pripombe k maši). 43 Agostino Mainardi je bil za razliko od furlanskega duhovnika Narcissa Pramperja italijanski benediktinski duhovnik, ki je prestopil v protestantsko vero, zapustil Italijo in bil do smrti protestantski pastor v obmejnem švicarskem mestecu. Na internetu najdemo pod geslom Agostino Mainardi podrobnos- ti o tem, kako so se v Chiavenni, centru novodobnega gibanja, sre- čevali intelektualno razgibani privrženci evangeličanskega nauka kot 41 O Pramperjevi razpravi (Narcisso Pramper), objavljeni 1560, najdemo vse podrobnosti v monografiji avtorja Luigija De Biasia, 1986. 42 Prim. »De gli autori et compositori dell’errore della messa et del vero et falso sacerdotio.« (De Biasio, 1986: 23). Prim. Premk, 1999: 80. 43 Kritična razlaga in razčlemba maše. 97 97 Vergerij ml., Negri, Ochino in Stancaro, pomembni za prvo fazo Trubarjevega ustvarjanja. 44 Sklep Pri iskanju pravega odgovora na odprta vprašanja v zvezi z živ- ljenjem in delom Primoža Trubarja lahko internet igra pomembno vlogo vsestranskega moderatorja. Postopek odkrivanja štiristo let stare resnice je lahko zelo za- muden: potreben je spontan preblisk, asiociacija ali osebni napotek, najdba v knjižnici ali na medmrežju, ki vodi prek domneve ali hipo- teze do utemeljenega prepričanja. T o pa je treba še temeljito raziskati, preden lahko pridemo do ugotovitve, vsestransko podprte z novimi dokazi, da se lahko uveljavi kot znanstvena trditev (ugotovitev nav- zven), in šele takrat se lahko izloči neosnovana ustaljena ali še neuko- reninjena mnenja. V sestavku obravnavane povezave med italijanskimi, švicarskimi in slovenskimi privrženci novim evangeličanskim verskim tokovom v 16. stoletju razgaljajo preteklost v neposredni zvezi s Trubarjem, tudi tisto, ki je ostala stoletja popolnoma neznana oziroma prikrita. Tako je podan ključ do umevanja podrobnosti nepojasnjenega so- avtorstva v Trubarjevih tiskih, v prvi vrsti zadevajočih leto 1555. To pa je podlaga vse njegove kasnejše dejavnosti. Tako je bila razrešena do nedavna nepojasnjena uganka: Skrivnostno začetnico N., ki je izpričana pred Vergerijevo V. in Trubarjevo T. na koncu spremne besede k Trubarjevemu Catechismu iz leta 1555 in ki sledi Trubarjevemu posvetilnemu pozdravnemu nagovoru Ty Vashi Slushabniki inu Bratie N. V. T. (Catechismus, 1555), je treba brati »Francesco Negri Bassanese«, ob soavtorjih: Peter Pavel Vergerij ml., Primož Trubar. Kot neustrezni sta bili izločeni dve drugi možni razvezavi kratice N.: »Nostro« (»Naš« Vergerij 45 ) ali Jakob Andreae 46 . Glede vloge interneta si moramo biti edini, da pravim uporabni- kom lahko večkrat pride na pomoč ob ključnem trenutku. Najbolje 44 Wenneker, 1993: 581–583. 45 To možnost je najprej odkrila in kot neustrezno črtala Francka Premk. 46 To tolmačenje ni preseglo ravni hipoteze v slovenski literarni zgodovini. FRANCKA PREMK 98 S SIMPOZIJEV 2008 98 je, da ga uporabimo šele po tem, ko smo se skozi vso temeljno problematiko in njene čeri prebili »peš«, to je z ustrezno strokovno knjižno literaturo. Poleg vseh drugih prednosti interneta moramo navesti še tiste, ki posebno v humanistiki ne smejo biti prezrte: možnost preverjanja. Onemogočeno je kakršno koli potvarjanje. Pri tako novih in neobičajnih raziskavah, kot je podana s tem prispev- kom, se vsak uporabnik interneta lahko takoj prepriča o verodostoj- nosti navedenih podatkov. Prav tako je internet tudi zagotovilo, da zgodovinska dejstva v zvezi s starejšimi avtorji, kot je Trubar, ne ostajajo prikrita. Čeprav so bila stoletja nedosegljiva, pridejo s povezovanjem slovenskih, hrva- ških, italijanskih in nemških izsledkov kmalu na dan. Ključni etični predpogoj, da bo sistem interneta še dolgo deloval in se razvijal, pa je uporabnikova etika, ki zagotavlja avtorjevo zaščito. Povzetek najnovejših dognanj V obravnavi je podanih veliko indicev za hipotezo, da je Ena Molitou tih Ker?zhenikou ne samo Vergerijevo, temveč tudi Negrijevo delo. Za to, da je temu tako, govorijo dejstva: Vergerij ni niti z začetnico podpisan pri italijanskem izvirniku tega besedila, temveč samo pod slovenskim prevodom. Italijanski izvirnik je nastal leta 1549, to je v času največjega sodelovanja med Vergerijem in Negrijem. Anabaptisti oz. menoniti, ki so Negrija poleg valdežanov občasno pritegnili s svojo doktrino, prevod katekizma, ki je nastal prav v tem letu (1549) in ki mu Ena Molitou sledi kot njegov integralni del, pripisujejo njemu, Negriju, in ne Vergeriju. 47 Tudi do tega podatka bi bilo brez interneta zelo težko priti. Tako se na vse možne načine najtežjega odpora postopoma sestav- lja mozaik informacij o Trubarjevem življenju in delu v trdno celoto. 47 Prim. De Wind, 1959. 99 99 VIRI, LITERATURA Barbieri, Giovanni (2000): Pier Paolo Vergerio censore degli indici dei libri proibiti. Pier Paolo Vergerio il Giovane, un polemista attraverso L’Europa el Cinquecento. Ur. Ugo Rozzo. V : Forum (2000): 143–177. Bonazza, Sergio (1996): Primož Trubar in italijanska reformacija. V: III. Tru- barjev zbornik. Ljubljana: Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. Di Brazzano, Stefano (2005): Bonomo, Pietro. Diplomatico, umanista e vescovo di Trieste. Trieste: Edizioni Parnaso. Caponetto, Salvatore (1997): La Riforma protestante nell’Italia del Cinquecento. Torino: Claudiana. De Biasio, Luigi (1986): Narcisso Pramper da Udene. Un prete eretico del Cinquecento. Udine: Del Bianco Editore. Del Col, Andrea (1998): L’inquisizione nel patriarcato e diocesi di Aquileia 1557–1559. Trieste: Edizioni Universitŕ. Premk, Francka (1992): Korenine slovenskih psalmov. Ljubljana: Trubarjevo društvo. Premk, Francka (1973): La signification du moment présent et l’idée de la mort chez M. de Montaigne. Doktorska disertacija. Zürich – Ljubljana. Premk, Francka (1999): Medsebojni ustvarjalni vplivi Primoža Trubarja in Petra Pavla Vergerija ml. Peter Pavel Vergerij ml., polemični mislec v Evropi 16. stoletja. V: Acta Histriae 8 (1999), 61–90. Premk, Francka, Premk-Bogataj, Eva (2006): Važnost stvaralačke veze Primož Trubar – Peter Pavel Vergerij ml. za Slovence i Hrvate. V: Prilozi za istraži- vanje hrvatske filozofske baštine 1–2 (2006), 63-64, 13–34. Premk, Francka (1995): Veliki rokopisni slovensko-nemški slovar Štefana Kociančiča (1871) in hrvaško izvirno besedišče. Riječ 1 (1995), 1/2, 43–56. Rajhman, Jože (1986): Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana: SAZU. Rajhman, Jože, Ivan Filipović (1982). V: Slovenski biografski leksikon 13. Ljubljana: SAZU. Rozzo, Ugo (2000): Pier Paolo Vergerio censore degli indici dei libri proibiti. Pier Paolo Vergerio il Giovane, un polemista attraverso L’Europa el Cinque- cento. Udine: Forum. Tomizza, Fulvio (1984): Il male viene dal nord. Milano: Arnoldo Mondadori. Wenneker, Erich (1993): V: Biographisch-Bibliographisches Kirchenlexikon 5. Spalten: Verlag Kirchenlexikon, 581–583. FRANCKA PREMK 100 S SIMPOZIJEV 2008 100 Primo‘ Jakopin TRUBARJEVE VZPOREDNICE / PISMENOST NEKO^ IN DANES O Primožu Trubarju je bilo v jubilejnem letu že toliko povedanega, da bi bilo brez časovnega stroja težko o njem samem kaj res novega in za bralce teh vrstic zanimivega dodati. Je pa vsak tak jubilej odlična priložnost za pogled v preteklost in v prihodnost, in je tu nekaj drobtinic o tem, kar je bilo, in o tem, kar bi lahko še bilo. Najprej drobna opomba ob večkrat izrečenem, za marsikoga »stare šole« le retoričnem vprašanju, ali je Gutenbergove dobe že konec ali je še ni. Ali se bodo s knjigami, v platnice odetimi listi potiskanega papirja, kot osnovnim učnim in razvedrilnim pripomočkom ukvarjale še prihodnje generacije? Odgovor je prav gotovo, da ne. Podatki, književnost in kar je še vsebovanega v knjigah, bo seveda moralo biti še naprej nekje shranjeno in uporabnikom dostopno. Vendar v bolj prijazni, tudi do okolja, in lažje dosegljivi obliki. Koliko lepše bo, ko po knjigo ne bo treba niti v knjižnico niti v trgovino, ampak jo boste za zelo zmeren denar preprosto pretočili v svoj računalnik in jo na lahkem tankem zaslonu s kontrastom kot pri črkah na papirju ter z brezžično povezavo udobno brali, kjer boste hoteli in kadar boste hoteli. Ne bo se treba več spraševati, koliko izvodov je treba natisniti, da se ne bi grmadili kupi neprebranih knjig, v žalost avtorjem in izgubo založnikom, ali pa kaj narediti z vsemi tistimi knjigami, ki jih ni, ker se premajhna naklada ne bi izplačala. Gutenbergova doba se umika, informacijska doba je na pohodu. Primož Trubar mi je bil od nekdaj pri srcu, in ne samo zaradi imena. Ko si še majhen, se ti seveda prav dobro zdi, če je že nekoč davno pred teboj živel pomemben mož z istim imenom. Tako mi je bil tudi kip na začetku Tivolija, pred pravoslavno cerkvijo in nasproti 101 101 Moderne galerije, ki skromno kuka iz spomladi in poleti bohotnega zelenega gaja, vedno nekako domač. Od vsega, kar smo se o njem učili v šoli, mi je poleg tega, da je napisal prve slovenske knjige, najbolj ostalo v spominu nekaj zanimivih podrobnosti. Ena je recimo bila, ko je okrcal cerkvene veljake, ki so malarjem drago plačali, da so svet- nikom v cerkvi narisali muštace po zadnji španski šegi, Turki jih pa potem sesuli v prah. Kdo mu tudi ne bi bil naklonjen, če so sežigali njegove knjige, dragocene kot so bile, nastale s toliko truda in v sodih čez gore pritovorjene z Nemškega. Saj ga skoraj ni bolj barbarskega početja, pa neizmerne in velikokrat nepopravljive škode, če se spomni- mo le turških kopeli, ki naj bi jih pol leta kurili z zbranim znanjem antičnega sveta, zakladi aleksandrijske knjižnice, ko je mesto leta 642 padlo v roke zavojevalcev, ali zbirke majevskih kodeksov, ki jih je, tudi v Trubarjevem času, julija 1562, ukazal zažgati škof Diego de Landa. Pismenost v konkretnem pomenu te besede, taka, ki ni bila samo za izbrano elito, ampak namenjena bolj ali manj vsem, se je res začela s Trubarjem pred slabimi petsto leti. Rokopisne knjige so bile bolj ali manj unikatne ali v nekaj prepisih, le po samostanih in na kakšnem gradu, tiskana beseda pa je s stotinami izvodov segla precej širše. V Trubarjevem času je bila tehnologija tiskanja stara sto let, že dodo- brega izpopolnjena in tudi tiskarn je bilo že kar nekaj. Moji spomini na računalniško pismenost se začnejo z letom 1972, ko sem bil pred diplomo na tehnični matematiki. Stari oče mi je želel ob tem važnem dogodku podariti nekaj primernega, pa je iz kataloga nemške trgovske verige Quelle iztrgal list z elektronskimi kalkula- torji. Takrat so bile te reči še precej drage, mikroprocesorji so bili komaj na začetku svojega pohoda, in je tisti, ki mu je še posebej padel v oči in ga je na listu obkrožil, poleg osnovnih operacij, kot so seštevanje, množenje in podobno, imel tudi trigonometrične funkcije, stal 380 tedanjih nemških mark. Bil je pa stari oče le toliko previden, da je želel pred nakupom tudi moje mnenje; na isti strani so bili namreč še trije drugi kalkulatorji, cenejši in dražji. Jaz, v službi na Računskem centru, kalkulatorja nisem rabil, če sem hotel kaj bolj zapletenega izračunati, sem tisto pač sprogramiral. List sem vzel v roke in ga, ko sem pogledal kalkulatorje, seveda še obrnil. Na drugi strani so bili električni pisalni stroji. Najcenejši, pa že s širokim valjem, PRIMO@ JAKOPIN 102 S SIMPOZIJEV 2008 102 za list A4 v »pokrajinskem« načinu, je stal 410 mark. Lahko si mislite, kako je bil razočaran moj prednik, trgovec z dušo in telesom, na pamet je znal množiti trimestna števila, ko ga je vnuk, le kakšen matematik bo to, prosil, če lahko namesto kalkulatorja dobi pisalni stroj. Pa je želji ustregel in stroj sem dobil. Ko je deset let kasneje, leta 1982, mikroračunalniška revolucija pljusknila tudi k nam, mi je bilo takoj jasno, da so električnemu pisalnemu stroju šteti dnevi. Ni bilo dolgo, pa sem že imel iglični tiskalnik, najprej sicer samo sposojen, in sem diplomsko darilo, še celo brez izgube, odstopil tipkarici s CK- ja. Ni še vedela, kaj prihaja, bila je vsa navdušena, jaz sem imel pa malo slabo vest. Prehod z nove tehnologije nazaj na staro je res težak in ubijajoč. Ko se enkrat navadiš urejanja besedil z računalnikom, je pisalni stroj prava muka. To sem na lastni koži izkusil sredi osemdesetih let, ko so pripravljali prvo številko revije Moj mikro. Bil sem neke vrste pionir, mikroračunalniška avtoriteta in so zato naročili štiri prispevke. Veliko dela, pa zanimivega in razveseljivega, če se to ne bi zgodilo ravno na dan, ko sem za deset dni odhajal na Bloke na orožne vaje. Edina mož- nost, da tam pridem do pisalnega stroja, računalnika še niso poznali, je bila, da sprejmem uredništvo vojaškega glasila Bloški partizan. Podnevi teren, zvečer in ponoči urednikovanje, najtežje od vsega je bilo napisati »navdušen« uvodnik, pa še Moj mikro. Težka je bila s pisalnim strojem, niti električen ni bil, bencina je bilo samo še za dva vojaška članka in dva računalniška. Uvodnik je res vžgal: k sreči nihče izmed rezervistov ni uganil, kdo je avtor, so se pa pridušali, da če bi imeli samo še en naboj, bi ga prihranili za tistega, ki je to napisal. Vzporednic med Trubarjevo pismenostjo in računalniško pisme- nostjo je seveda več. Razmere ne eni ne drugi niso bile ravno na- klonjene, tako kot Trubarju je bilo pa tudi še marsikomu drugemu dobrih štiristo let kasneje jasno, da je nekaj v zraku, da piha veter, ki prinaša spremembe. In tega so se nejasno zavedali tudi tisti, ki so, mnogokrat bolj po uradni dolžnosti, vse to zavirali. Nastopil je čas novega, ko je veliko prostora in možnosti, da se izkažeš in uveljaviš. V Trubarjevem času je šla h koncu tisočletna srednjeveška tema, v katero je stari svet padel po lepi dobi svetlih antičnih dosežkov, in ki se je na koncu tako izrodila, da je postal nujen nastop Martina Luthra. 103 103 Bilo je to obdobje velikih odkritij, od Marka Pola, ki mu je uspel neuresničeni sen Aleksandra Velikega, priti na breg Velikega oceana, do Vasca da Game, odkritelja morske poti v Indijo, Krištofa Kolumba, ki je na zelo praktičen način potrdil dvome skeptikov v dogmo o svetu kot o ravni mizi, in Ferdinanda Magellana, ki je obplul svet. Kakšen prelep občutek je moral imeti moj soimenjak, ko je držal v roki še po barvi dišeč, nov novcat primerek svoje knjige, ki bo v stotinah izvodov ponesel med sonarodnjake vse, kar je najboljšega zbral, uredil in povezal skupaj. V našem času so nastopili drugi mediji in druga tehnologija. Telefon bo kmalu sto petdeset let star, radio in televizija sto, energija iz atoma in računalniki so že bili petdeset, od prvega človeka v vesolju jih bo tudi kmalu toliko. In kot je pri iznajdbi tiska trajalo kar nekaj časa, preden so bili od nje ustrezni učinki, tako tudi šele zdaj žanjemo prve prave sadove teh izumov. Sem spadajo osebni računalnik, mo- bilni telefon, digitalna fotografija, film in televizija, GPS, in še vse drugo, kar si lahko obetamo v bližnji prihodnosti, recimo združitev vsega naštetega, pa še telekomande za vodene naprave in mini medi- cinskega diagnostičnega centra v enem samem, lahko prenosnem osebnem digitalnem asistentu. In kot je Trubar dobro vedel, da lahko pravi napredek prinese le pismenost, ko bi vsi lahko prišli do znanja, posredovanega v knjigah, tako je bilo pred tridesetimi leti jasno, da brez vsem dostopnih računalnikov informacijske dobe ne more biti. Še v sedemdesetih letih preteklega stoletja so se programiranja v srednjih šolah učili le s tablo in kredo, nekdo je duhovito pripomnil, da je to podobno, kot če bi se učili plavanja samo na suhem, brez plavalnega bazena. Računalniki, neskončna računska moč, so bili samo za redke izbrance. Kako bi lahko pozabil večere ob koncu študija, ki sem jih prebil v predsobi, pred stekleno steno klimatizirane sobe Računskega centra Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko? Dopoldne in popoldne je bil računalnik, IBM 1130 s 16 kilobajti pomnilnika in dvema diskoma po 1 megabajt, namenjen obdelavam v Računskem centru. Izvajal jih je operater, in če je bila vmes kakšna luknja, so prišli na vrsto tudi študentski posli, v obliki kupčkov luknjanih kartic, shranjenih v škatli na pultu pred vrati. Nekaj si sprogramiral, z nekaj sreče in potrpljenja PRIMO@ JAKOPIN 104 S SIMPOZIJEV 2008 104 na luknjaču spravil v strojno čitljivo obliko, ena vrstica programa ali podatkov je bila ena papirnata, 80 znakov dolga kartica, potem pa je kupček romal na konec drugih v škatlo. Čez nekaj ur, včasih šele naslednjega dne, si dobil kupček kartic spet nazaj skupaj z rezultati obdelave, odtisnjenimi na računalniškem papirju z zeleno-belimi progami, da se je lepše videlo, kaj je v isti vrstici. Pa seveda ni šlo takoj, nekje v programu je bila napaka, napačne kartice si naluknjal še enkrat in spet je šla obdelava na čakanje v škatlo. Hitro je bilo štirinajst dni okoli, preden se je kaj do konca posrečilo. Zvečer in ponoči, od osmih naprej, po dveh operaterskih izmenah, pa je bil pa računalnik rezerviran za raziskovalce, ki so znali sami upravljati z njim, še največ jih je bilo z Inštituta Jožef Stefan. Rezervacije so bile vpisane v posebnem zvezku, za veliko dni vnaprej. Do desetih zvečer, če si imel srečo, te je vratar pustil še malo dlje (ni te takoj vrgel ven), si bil lahko v predsobi, kjer je bil tudi luknjač kartic, popoldne navadno bolj prost. Ko si prišel gledat, ali je obdelava že narejena, si zraven še kukal skozi stekleno steno in občudoval komandno ploščo računalnika, z utripajočimi lučkami in stikali, kot iz Vojne zvezd. Tako dan za dnem in si že približno vedel, kaj dela operater: kartice je najprej vstavil v čitalnik, s konzole, komandne mize računalnika, sprožil obdelavo in potem pognal še tiskalnik za izpis rezultatov. Od osmih do desetih zvečer je bil računalnik velikokrat rezerviran za raziskovalko z Oddelka za teorijsko fiziko, ki je pripravljala doktorsko disertacijo. Ko se ji je kaj zalomilo, je sedla za mizo, se zatopila v izpis, da bi našla napako, in mi pomignila, da lahko za deset ali petnajst minut skočim noter in naredim še kaj zase. Premisleki ob mojih napakah so morali biti seveda zelo hitri, pa sem v enem večeru naredil toliko, kot bi mi sicer, z upoštevanjem hišnega reda za štu- dente, uspelo v nekaj tednih. Kdo si ne bi želel vse te silne moči, pravega računalnika, samo zase? Pa kaj, ko so bili stroji nepopisno dragi, en bajt pomnilnika je recimo stal en dolar. Deset let pozneje, na začetku osemdesetih, je prišla mikroračunalniška revolucija in sanje vseh računalnikarjev so bile na dosegu roke. Pa kot je bilo treba v Trubarjevih časih tihotapiti knjige čez mejo v sodih, tudi z mikroračunalniki ni bilo ravno eno- stavno. Da se ne bi privatni sektor preveč razmahnil na račun druž- 105 105 benega, da ne bi domači proizvajalec, Iskra Delta, ostal brez zaslužka pri montaži, je bilo treba pretečo povodenj poceni računalnikov v kali zatreti. Tako si lahko po pošti prejel paket v vrednosti največ 10 ameriških dolarjev, čez mejo pa enkrat letno prinesel en računalnik ali periferno enoto zanj, v vrednosti, ki ni presegala 1000 nemških mark. Tudi carina, s prometnim davkom vred, ni bila majhna, pri- bližno še polovico cene. Plače so bile nizke in uvoz na črno tako rekoč edina možnost, ki je prišla v poštev. Prvi računalnik, s katerim se je že dalo kaj bolj resnega početi, je bil angleški, Sinclairjeva Mavrica, ZX Spectrum. Sam strojček je bil manjši kot list formata A4 in dobre tri centimetre debel, na letališču se ga je dalo, če si imel suknjič, lepo skriti za pas na hlačah, tam kjer hrbet začne izgubljati dobro ime, le držati si se moral ves čas vzravnano, da ni začelo zadaj kaj čudno štrleti. Problem je bil pa z napajalnikom, ki je bil velik, neroden in težak, pa še polno železa in bakra je bilo v njem, da se je na vsakem rentgenu takoj jasno videl. Treba ga je bilo poslati po pošti, dosti več kot 10 dolarjev res ni bil vreden. Cariniki seveda niso bili butasti in jim je šla stvar na živce. Napajalnik, ki sem si ga dal poslati iz Nemčije, je prispel na pošto s carinsko deklaracijo in počenim ohišjem v nepoškodovani stiroporni embalaži. Nekdo ga je vzel iz škatle in treščil ob zid ali mahnil po njem s kladivom. Pa deloval je vseeno. Še ena zanimiva vzporednica s Trubarjevim časom je poleg tega, da smo večino prvih osebnih računalnikov, kot večino druge tehnične robe, dobili s senčne strani Alp, še nemški jezik. Če je bil prvi raču- nalnik angleški in v tem jeziku tudi vsa dokumentacija zanj, je bil drugi, Atari ST, sicer ameriški, praktično vsa literatura zanj pa nemška. In če se v osnovni in srednji šoli nemščine nisi učil, si se je moral pa malo kasneje. Poglejmo na koncu še, kaj bi lahko Primož Trubar napravil danes, če bi se še enkrat rodil, kje je še prostor za novosti in izboljšave, ki bi nam vsem koristile. V njegovem času se s pismenostjo, znanostjo ali podobnim ni dalo ukvarjati, če nisi bil duhovnik, danes bi bil verjetno raziskovalec in, zakaj pa ne, izumitelj. Informacijska doba bo slonela na znanju in veliko tega je še vedno dostopnega le v knjižni obliki. Zato bi bilo najprej treba poskrbeti, PRIMO@ JAKOPIN 106 S SIMPOZIJEV 2008 106 da se vse knjige iz vseh knjižnic znajdejo na internetu. Googlov projekt o prenosu 10 milijonov knjig v elektronsko obliko, začet leta 2004, vključuje tudi skeniranje vseh 7 milijonov knjig Knjižnice michiganske univerze. Končano naj bi bilo v šestih letih, kmalu po letu 2010 in naj bi stalo približno 10 dolarjev na knjigo. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani hranijo približno 3 milijone knjig, in še čakajo na korenjaka, ki bo zbral denar in se projekta lotil. Strojno prevajanje iz slovenskega jezika v glavne svetovne jezike je naslednji izziv, ki še čaka na ustrezno rešitev. Slovenci žal sami od sebe ne govorimo angleško, da se nam s temi problemi ne bi bilo treba ubadati in smo prisiljeni v dvojezičnost. In koliko lažje bi nam bilo, koliko težkega dela bi bilo prihranjenega, če bi se recimo dalo besedilo, ki ga, navadno v časovni stiski, spravimo skupaj, strojno prevesti v sprejemljivo angleščino. Tako žalostno je gledati slovenske spletne strani, pripravljene samo v angleščini. Avtor besedil skoraj gotovo ne sovraži našega jezika, le časa morda ni bilo, da bi pisal dvakrat. Pa še težko delo je imel, po zadnjih raziskavah povprečni izobraženec, katerega materin jezik ni angleški, obvlada ta jezik kot 14-letni angleški šolar. Strojno prepoznavanje govora je tudi na tapeti. Tipkanje najbrž nikomur ni prijetno opravilo, mimogrede kljuneš mimo, pa je treba nazaj in popravljati. Narekovanje računalniku bo sicer zahtevalo urejene misli in nezmedeno glavo, ampak govoriš pa le sedemkrat hitreje kot tipkaš. Drugih problemov, ki niso neposredno povezani s pismenostjo, je tudi še kar nekaj. Odprava neinvazivnih metod v medicini že sodi sem. Jemanje krvi za laboratorijske analize, kot ga poznamo danes, mirno lahko postavimo v srednji vek. Koliko trpinov vsak dan zabode igla v žilo, ali tudi skozi in skozi, fizičnih in psihičnih travm teh posegov se nikoli povsem ne rešiš. Izumitelj umetne pijavke, ki ti bo kri vzela tako, da tega skoraj ne opaziš, bo še zaslužnejši od izumitelja telefona in televizije. Robotika prav tako še čaka na pravi preboj. Ko se bo majhen robot sprehodil po krompirišču in z vseh listkov pobral koloradske hrošče, ne da bi kaj pohodil, bo pa res vsakemu jasno, kaj je ekološko pridelovanje hrane. Da o osebnem robotu, ki bo šel z vami na Triglav, nesel nahrbtnik, pa še lubenico zraven, lepo ves čas na hladnem, na 107 107 težjih mestih dal roko in zraven še kaj zabavnega povedal, sploh ne govorimo. Lahko in varčno prevozno sredstvo. Ivo Boscarol je lansko leto od vesoljske agencije NASA prejel 100000 ameriških dolarjev nagrade za ultralahko letalo, katerega ena izmed glavnih odlik je, da prazno tehta manj kot potniki, ki potem sedejo vanj. Avto, ki bo prazen tehtal 333 kilogramov in peljal pet oseb s prtljago, je tehnično že izvedljiv, le napravil ga ni še nihče. Zdaj pa se en potnik pelje s tono in več težkim vozilom, varčevanju z vse bolj dragocenim gorivom v pravi posmeh. Prav nobene nove tehnologije, le zavzetega in vztrajnega navdu- šenca, ki bi znal potrkati na prava vrata, bi zahtevala dva ukrepa za polepšanje krajine. V njej vsi živimo, po njej potujemo, hodimo, jo obdelujemo, pa bi bilo toliko pogledov nanjo veliko lepših, če bi ji naklonili malo več prijaznosti. Prvi in lažji izmed obeh ukrepov bi bil zakopanje daljnovodov. Kamorkoli se obrneš, na ravninskem svetu in tudi po bolj gozdnati deželi, nikjer ne gre brez daljnovodnih stebrov in žic med njimi. Če bi žice spravili pod zemljo, kot je to že nekaj časa navada v naseljih, bi krajina spet zaslužila svoje ime. Drugi ukrep zadeva pa t. i. letalsko urbanizacijo, ko hiše v krajini niso razporejene v strnjenih naseljih, ampak kot bi jih sejal iz letala. Ni ga večjega veselja, kot postaviti hišo kar najdlje od soseda, po možnosti sredi nedotaknjene narave. Če ne gre drugače najprej na črno, potem bomo pa stvar že legalizirali. Ko se je pred leti nekaj naših strokov- njakov urbanistične stroke odpravilo na senčno stran Alp, jih je zanimalo tudi, kako se po nemško reče »črna gradnja«. Pa so prese- nečeni izvedeli, da tega izraza tam sploh ne poznajo. Črnih gradenj pač ni bilo. Ena od možnih rešitev problema? Davek na nepremičnine, ki bi bil v razmerju z razdaljo objekta od strnjenega naselja. Primož Trubar je bil velik mož, rad se je učil, imel je odprte oči, beseda mu je tekla in znal je najti način, da je lepe ideje, za katere se je splačalo delati, spravil med ljudi. V svojih prizadevanjih ni bil tog, zategnjen in omejen, trudil se je pa še toliko bolj z veseljem, ker nova vera, za katero si je prizadeval, ni bila samo veliko skromnejša od prejšnje, ampak tudi ni nasprotovala življenjskim radostim svojih pastirjev. In takih se nihče pameten ne bi branil, ne takrat in ne zdaj. PRIMO@ JAKOPIN 108 S SIMPOZIJEV 2008 108 Tone Partlji~ KONEC GUTENBERGOVE GALAKSIJE IN KONEC KULTURNEGA BOJA ZA PRIMO@A TRUBARJA? 1. Naš simpozij (ki vsaj v mojem primeru res nima znanstvene dimenzije in, žal, tudi ne raziskovalne narave) ima podnaslov Slovenci na koncu Gutenbergove galaksije. Osebno nisem prepričan, da lahko že kar govorimo o koncu Gutenbergove galaksije, torej tiskanja in branja knjig, četudi seveda ne zanikam moči in obsega interneta. Toda cela ljudstva (Afrika, Azija …) se borijo za šole, knjige, izobrazbo, torej za tiskano besedo. Pa tudi pri nas so knjižnice zmerom bolj aktivne … Nekatere starejše generacije pa se še zmerom borijo z internetom in prisegajo na knjigo. Težko torej govorimo o koncu Gutenbergove galaksije, ampak o sobivanju ali o prehodnem stanju med »dobro, staro« knjigo in internetom. 2. Ker pa smo že v Mariboru, velja morda reči še besedo dve o mariborskih protestantih, oziroma o dogodkih v času reformacije in protireformacije … Najbolj znan dogodek je nedvomno obisk proti- reformacijske komisije s sedeža sekovske škofije, torej iz Gradca, v začetku januarja 1600, v kateri so bili škof Brenner, sodniki in veliko vojaško spremstvo … (Zapisana številka je 1000, četudi strokovnjaki menijo, da gre za napako in menijo, da gre za 100 vojakov, ki so spremljali komisijo.) Njihovo delo v stolnici, kamor so 6. januarja zbrali vse odrasle Mariborčane, kajpada zvečine nemške narodnosti, ni rodilo velikih rezultatov in dogodkov, zato pa toliko več dogajanje na Betnavi 8. in 9. januarja 1600. Na Betnavi je bila namreč močna protestantska občina s kapelo, šolo, pokopališčem … Kot zanimiv dogodek se omenja, da so simbolni znak komisije – vislice, ponoči podžagali in je komisija naslednji dan postavila troje vislic. Komisija je pregnala protestantskega predikanta in ukazala razrušiti kapelo 109 109 in šolo in, kar je pravzaprav zelo osupljivo, oskruniti in preorati pokopališče. Graščaku Herbersteinu pa so ostro zagrozili, da mu bodo odvzeli imetje, četudi ni bil prisoten in se je umaknil k somiš- ljenikom plemičem in graščakom v okolici (Fram, Rače, Pohorski dvor). Zanimivo je, da med mariborskimi protestanti, zvečine ple- miškega rodu, ni slovenskih priimkov, kaj šele posameznikov kali- bra Trubar, Dalmatin, Bohorič, Krelj … Pač pa je potrebno omeniti, da je leta l613 prišel v Maribor T omaž Hren in položil temeljni kamen za salezijanski samostan na prostoru, kjer je danes frančiškanska cerkev. 3. O protestantih in reformaciji imamo na Slovenskem tudi zani- miv prispevek k »slavilni« poeziji, saj je Trubarjev sodobnik protestant Matija Trost napisal štiri zanesene slavilne pesmi v latinščini že kar v letu 1588 v čast Primoža Trubarja; poslovenil jih je Anton Sovre. Zaradi knjig, ki so ob obisku reformacijske komisije gorele tudi na mariborskem rotovškem trgu, da ne govorimo o grmadah v Ljubljani, kamor so Hrenovi sodelavci vozili knjige v ogenj z vozovi, je verski boj na Slovenskem dobil vzdevek kulturni boj, in lahko bi rekli, da se nadaljuje do današnjega dne. Osamosvojitvena delitev v letu l991 na »osamosvojitveni Demos« in »kontinuiteto« (ki je le še ena od ideoloških nepotrebnih in tudi netočnih delitev) je z rekatolizacijo in zahtevo po rehabilitaciji domo- branstva posegla tudi nazaj vse do Trubarja. Rektor teološke fakultete v Ljubljani dr. Janez Grilj je še pred nekaj leti omalovaževal Trubarjevo literarno delo, rekoč, da so »takrat vsi pisali knjige in da če jih ne bi Trubar, bi jih zagotovo kdo drug«. (T o je tako, kot da bi rekli, da naša osamosvojitev nima prave cene zato, ker so se v devetdesetih letih osamosvajali tudi drugi.) Še lani so organizatorji državne proslave ob dnevu reformacije poslali v kulturnem programu na oder rekato- lizacijskega škofa Tomaža Hrena in nič protestantov, zlasti ne Tru- barja, kar je protestantsko skupnost pripeljalo do revolta in protesta. Jančar je v svoji zadnji kolumni v Delu zapisal, da smo s temi pre- tiravanji prišli tako daleč, da nekateri vidijo v Trubarju nekakšnega predhodnika »rdečih«, drugi pa v Tomažu Hrenu predhodnika »be- lih« oziroma »črnih«. Z Rimskokatoliško cerkvijo pa je res problem tudi v tem, da kadarkoli ima besedo pri politiki, hoče rehabilitirati TONE PARTLJI^ 110 S SIMPOZIJEV 2008 110 najprej svoje zgodovinske »grešnike«, enkrat Hrena, drugič domo- brance itd. Ker se že iz tega vidi, kako nesmiseln je naš »(ne)kulturni boj«, upam, da se ob letošnji državni proslavi 8. junija ne bo nadaljeval, saj je povsem anahronističen in neproduktiven. 4. Prav zanimivo in polemično zagreto se je kulturni boj raz- plamtel ob štiristoletnici, torej leta 1908. Med pisatelji sta se v razpravljanje bojevito vključila Anton Aškerc in Ivan Cankar. Aškerc je že leta 1905 napisal pesnitev Primož Trubar, ki pa ji umetniško vrednost odreka na primer tudi avtorica Aškerčeve monografije Marja Boršnik. V istem letu ga je v (liberalnem, tudi Aškerčevem) Ljubljan- skem zvonu napadel Josip Tominšek, kar je vzpodbudilo Aškerca, da je najprej v tej leposlovni reviji, kasneje pa v samostojni brošuri objavil polemičen odgovor z naslovom Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak. Mnenje je, da Aškerc s svojo polemiko ni bil prepričljiv in da njegova pesnitev s polemiko vred razkriva prej tedanjega Aškerca kot Trubarja. Še bolj pa je posegel ob štiristoletnici v kulturni boj Ivan Cankar s predavanjima Ob Trubarjevi štiristoletnici (na Dunaju) in Trubar in Trubarjeve slavnosti (v Trstu). Cankar je odločno izjavil, da bodo Trubarja leta 1908 praznovali predvsem tisti, ki bi ga v njegovem času gotovo izgnali iz Slovenije, saj Slovenija po Cankarju še nikoli ni bila tako »papistična« kot v začetku dvajsetega stoletja. (No, podobno je danes, ko nas je dvakrat obiskal papež in imamo v Rimu svojega kardinala …) Vendar je Cankar tudi v tej polemiki pokazal odlično poznavanje zgodovine. Njegova trditev v Hlapcih štiri leta kasneje je bolj pretirana, vendar je literarna, saj Jerman pravi, da se ukvarja z zgodovino slovenskega naroda in da pravkar študira obdobje refor- macije: »Takrat so na Slovenskem pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica je pobegnila. Kar je ostalo, je smrdljiva drhal in mi smo vnuki svojih dedov …« Ali je tudi zaradi tega stavka nekdanji slovenski metropolit in današnji kardinal Franc Rode tako skritiziral Cankarjeve Hlapce? 5. V Trubarju je Rimskokatoliška cerkev dolga stoletja videla le krivoverca. V času, o katerem govorimo, torej leta 1908, je morda izražala svojo nejevoljo nad njim že bolj spravljivo, vendar je tedaj poudarjala (Janez Evangelist Krek, Matija Prelesnik, celo Franc Ko- 111 111 vačič), da je s svojim protestantizmom utiral pot pangermanizmu, saj da ga slovenščina ni zanimala, le tuja vera, »Tomaž Hren pa je ljubil slovenščino«, torej bi brez protireformacije izginili … Polemika in kulturni boj (poleg polemike o Trubarjevi vlogi se je bila tudi bitka »za Cankarjevo podobo« med socialisti in klerikalci) sta se prenesla v trideseta leta 20. stoletja, ko Josip Gruden in Franc Terseglav, na primer, pišeta o Trubarju bolj pozitivno in ga razglašata predvsem za kulturnega delavca … Če ga je zviška še pred leti odpravil dr. Janez Grilj, pa je očitno drugi koncil v Rimu v prinesel le spravljivejše tone v sodelovanju rimskokatoliške vere z drugimi verskimi skupinami, torej tudi s protestanti. O tem je precej pisal tudi mariborski škof Vekoslav Grmič, njegov kolega v škofiji dr. Jože Rajhman pa je sploh po- memben raziskovalec protestantske književnosti in dela Primoža Trubarja. (Ko so konec junija v Vidmu ob Ščavnici odkrivali spomenik dr. Grmiču, ga je v svojem govoru predsednik države dr. Türk pri- merjal celo s Trubarjem.) Omeniti velja, da je sedanji slovenski nadškof dr. Alojz Uran blagoslovil avtobuse, ki so se v jubilejnem letu odpeljali s katoličani v Tübingen in Derendingen v Nemčijo po Trubarjevih poteh. Tudi proslava 8. junija, kjer je bil strpen in zgodovinsko zanesljiv govornik kulturni minister prof. dr. Vasko Simoniti, je dala slutiti, da so ob Trubarjevi petstoletnici legendarni in anahronistični »kul- turni boj« ne bo poglabljal, če se mu že ne znamo v celoti izogniti. Danes Rimskokatoliška cerkev ponuja spravljivejšo in zanjo prav častno mnenje o reformaciji, da je namreč okoli leta l5l5 sama začela z reformami, ki so bile potrebne zaradi številnih napak duhovščine, da je Martin Luther najprej sodeloval v tej reformi, a je potem »na žalost« tako zaostril svoja stališča, da je prišlo do ločitve … To je bolj spravljiva verzija zgodovine, če vemo, da je v Trubarjevem času divjala šmalkaldska vojna (1546–47) med nemškimi protestanti in kato- liškim habsburškim cesarjem … Tudi stališča »Trubarjeve strani«, da o Tomažu Hrenu ne gre govoriti le negativno, »saj Trubarjevih knjig ni požigal, ker so bile slovenske, ampak, žal, krivoverske«, daje slutiti nekakšno diplomatsko zatišje, če že ne napredek. Upajmo, da ob kaki drugi obletnici ali delu ne bomo znova izkopali »sekire« kulturnega TONE PARTLJI^ 112 S SIMPOZIJEV 2008 112 boja ali Mahničevih delitev, ki ni ničesar bolj sovražil kot slogo med Slovenci. Vsekakor pa nam zaradi praznovanja 500. obletnice Trubarjevega rojstva doslej ni treba biti nerodno. P. S. 1. Če je internet medij, kjer avtorstva niso tako trda in »zadrta« in gre samo za virtualno ponudbo vseh mogočih informacij, tudi raz- ličnih ali polemičnih stališč, vse to okoli Trubarja in reformacije ni tako izzivalno in agresivno kot v knjigah. 2. Še vedno pa nimamo dokončanih in objavljenih Trubarjevih Zbranih del v obliki knjig (Guttenbergove galaksije), pa tudi ne v internetni obliki, čeprav velja, da se za zdaj največji literarni spo- meniki kljub vsemu najbolj varno hranijo v obliki knjig. 113 113 Franci Pivec JEZIKI NA INTERNETU Raznovrstnost jezikov, ki pomeni skoraj isto kot raznovrstnost kultur, je vprašanje, ki zagotovo zasluži enako pozornost kot biotska raznovrstnost. (Smith, 2001.) Žal ni tako in Unescova Deklaracija o kulturni raznovrstnosti iz leta 2001 (prevedena v 328 jezikov!) nima potrebne odmevnosti. Redki se zavedajo, da od 6000 ali 7000 jezikov, kolikor jih danes še živi, vsakih štirinajst dni eden utihne za vedno. Le nepoučeni so lahko prepričani, da Evropa pri tem ni udeležena – blagohotno pozabljajo, koliko jezikov je umrlo v Evropi in koliko jih Evropejci pokopljejo po svetu. John Paolillo (2005) je izračunal indeks jezikovne raznovrstnosti, ki zajema večino jezikov, ki so danes v rabi na določenih območjih. Indeks raste od popolne jezikovne homogenosti (indeks 0) navzgor: Območje Število Indeks jezikov raznovrstnosti ZDA 170 0,78 Vzhodna Azija 200 4,45 Južna Azija 661 29,80 Južna Amerika 930 30,50 Evropa 364 32,44 Jugovzhodna Azija 1317 37,66 Oceanija 1322 46,57 Afrika 2390 185,68 114 S SIMPOZIJEV 2008 114 Dejstvo je, da t. i. »masovni« jeziki zajemajo le polovico človeštva, druga polovica pa govori množico t.i. »redkih« jezikov, teh pa bo po oceni Davida Crystala (2000) leta 2050 le še polovica od današnjega števila. Informacijska in komunikacijska tehnologija ni kulturno nev- tralna, ampak izhaja iz ameriške kulturne tradicije, ki jo na odkrit ali prikrit način tudi uveljavlja. O tem na računalniških šolah ne govo- rijo. Zožitev problema »digitalne ločnice« zgolj na vprašanje dostop- nosti informacijske in komunikacijske tehnologije je zavajajoče. Pozablja se, da govorimo o komunikaciji, te pa brez rabe jezika do- mala ni. Snovalci interneta so izhajali iz romantičnih predstav o vsesplošni globalni povezanosti ljudi, problem jezika pa so pri tem enostavno preskočili. Po potrebi so se sklicevali na popolno decentraliziranost svetovnega spleta, ko nihče ne more nikomur ničesar vsiliti. Načelno je res, da interneta nihče ne nadzoruje, v praksi pa o njegovi uporabi kar bistveno odločajo: – telekomunikacijski monopoli in oligopoli, ki imajo glede jezika kar oprijemljive usmeritve; – multinacionalke za proizvodnjo strojne in programske opreme, za katere je jezik vprašanje podjetniške ekonomike; – mednarodna telesa in konzorciji, ki se dogovarjajo o upravljanju in standardizaciji interneta (ICANN, DNS, RIPE, W3C, Unicode, ISO itn.) in pri tem deklarativno sledijo Unescu, praktično pa dajejo prednost angleščini. Tudi vlade se glede tega obnašajo različno: ene podpirajo, druge pa onemogočajo jezikovno raznovrstnost v lastnih državah. Jezik, ki ga govorimo (predvsem materinščina), je najbolj popoln vmesnik, kar jih obstaja, zato tudi digitalna komunikacija nikakor ne more mimo njega. To je za nekatere nedoumljivo, zato se dogaja, da posamezni deklarirani nosilci »nove ekonomije« globoko podce- njujejo pomen kulture. V študijah, ki obravnavajo vzporednice med današnjim prehodom na internet in nekdanjim prehodom na tisk, se običajno močno poudarja ozadje verskega spora, redki pa omenjajo, da je bilo od šestih milijonov knjig, ki so izšle med letoma 1518 in 115 115 1546, več kot 80 % natisnjenih v materinščini in ne v takrat »uradni« latinščini (Schultze, 2001). Žal tudi znanstveniki niso brez greha, ko gre za vprašanje mate- rinščine. Najprej moramo sicer priznati, da celo 90 % jezikov sploh nima znanstvene leksike in v takih primerih znanost v materinščini ni možna. Preostali jeziki pa so glede tega tudi različno razviti, odvisno od investiranega prizadevanja. Mnogim je razvoj lastne znanstvene terminologije zapravljanje časa in se raje odločijo za komunikacijo v jeziku, ki je to že razvil. Prav to je odločilno, da 80–90 % ključnih naravoslovnih ter 74–82 % ključnih družboslovnih in humanističnih časopisov (po kriterijih institucij za indeksiranje) izhaja v angleščini. Posledice lepo ilustrira naslednji primer: roman- ske jezike govori 27,5 % svetovne populacije, v prej omenjene znan- stvene časopise pa znanstveniki iz teh govornih področij prispevajo manj kot 10 % vsebin. Zadnje čase se vrstijo ostri očitki skandinavskim znanstvenikom, ki so v prid angleščine močno zanemarili znanstvene besednjake v materinščini (Nilsson, 2005). Svetovni splet so si naredili znanstveniki za svojo rabo (CERN) in ni čudno, če so pri njem vidni tudi njihovi problematični pogledi o rabi jezika. Za zasnovo in uresničevanje jezikovne politike na internetu so potrebni kazalci o stanju jezika. Odgovornost za razvoj takšnih kazalcev bi seveda pripisali akademskim ustanovam, a paradoksalno se v resnici vsi zanašajo na komercialne organizacije (npr. Global Reach ali Jupiter Research), ki jih jezik zanima v sklopu tržnih raziskav. Zato tudi ne preseneča, da so podatki o stanju jezika na internetu neredni in se hudo razhajajo. To je posledica zelo različnih in slabo utemeljenih metodologij merjenja. Global Reach (2005) ugotavlja število uporabnikov interneta po jezikovnih skupinah in za leto 2005 podaja naslednjo sliko: Angleško govoreči uporabniki 300 milijonov Kitajsko govoreči uporabniki 220 milijonov Japonsko govoreči uporabniki 105 milijonov Špansko govoreči uporabniki 80 milijonov Nemško govoreči uporabniki 70 milijonov Francosko govoreči uporabniki 50 milijonov FRANCI PIVEC 116 S SIMPOZIJEV 2008 116 Italijansko govoreči uporabniki 45 milijonov Korejsko govoreči uporabniki 40 milijonov Portugalsko govoreči uporabniki 35 milijonov Ostali neangleško govoreči uporabniki 200 milijonov Če ničesar drugega, ta slika kaže, da preplah, češ da se je uveljavila popolna prevlada angleško govorečih uporabnikov interneta, ni utemeljena. Bolj zgovorne so raziskave o dejansko uporabljenih jezikih na internetu, ki pa so povezane z velikimi metodološkimi težavami. Kaj sploh meriti? Najpogosteje se meritve usmerijo na iskalnike glede na jezik, v katerem delujejo. Za OCLC (največji knjižnični informacijski sistem na svetu) to niso bili dovolj ciljani podatki, da bi jih lahko uporabili pri svojem trženju. Zato je Edward O’Neill (2003) raje upo- rabil metodo vzorca spletnih strani. Za leto 1999 je dobil naslednjo sliko o jeziku spletnih strani: Strani v angleščini 72 % Strani v nemščini 7 % Strani v francoščini 3 % Strani v japonščini 3 % Strani v španščini 3 % Strani v kitajščini 2 % Strani v italijanščini 2 % Strani v portugalščini 2 % Strani v holandščini 1 % Strani v finščini 1 % Strani v ruščini 1 % Strani v švedščini 1 % Strani v drugih jezikih 2 % Sedaj vemo, od kod vsem znani podatek o tričetrtinski prevladi angleščine na internetu, ki se »reciklira« že deset let in ob katerem nihče ne pomisli, da je imel OCLC tudi komercialni interes dokazati, kako z njihovim vztrajanjem pri angleščini ni nič narobe. Dvom pa 117 117 bi bil utemeljen tudi iz razloga, ker je O’Neill zajel metodološko zelo reven vzorec 2229 strani z interneta, ki je takrat obsegal že več kot 2 milijardi strani. Daniel Pimienta (2005), znano ime protiglobalizacijskega gibanja, je nekaj let pozneje izpopolnil metodologijo vzorčenja in v raziskavi FUNDREDES je dobil naslednje podatke: jezik 1998 2003 angleščina 75 % 45 % nemščina ? 7 % španščina 3 % 5 % francoščina 3 % 3 % italijanščina 1 % 2 % portugalščina 0,5 % 1 % ostali jeziki 13 % 37 % Tudi Pimientova raziskava pa ni mogla zajeti »nevidnega« inter- neta, kjer je raznovrstnost jezikov še bistveno večja. Primerjava za petletno obdobje pokaže kar izrazite spremembe in opozarja na hudo zmoto tistih, ki fatalistično pristajajo na prevlado angleščine, ne da bi sami kaj naredili za materinščino. O podobnih spremembah govorijo tudi mnoge druge raziskave, npr. v Indiji, kjer se je na območju jezika pandžabi (punjabi) leta 1996 na internetu uporabljala izključno angleščina, leta 2006 pa sta jo prehiteli tako hundujščina kot pandžabščina. Primeri Kanade (Québec), Katalonije in drugih kažejo, da je z načrtnostjo mogoče doseči bistvene premike. Ni pa jasno, ali je mogoče zajeziti tudi vdiranje angleščine v pogovorni jezik, pri čemer pa ni mogoče vse krivde naprtiti internetu. Zelo dobro bi bilo, če bi jeziki z majhnim številom govorcev v internetu ne videli le grozečega pohoda »velikih« jezikov, ampak tudi priložnost za lastno uveljavitev, saj gre za učinkovitejši in cenejši medij od tiska. Problem je, če za to ni ne volje (beri: organizacije) in ne potenciala (beri: ustvarjalne sile). Posebno težavo pomenijo pisave na internetu. Američani so stan- dard so svojo potrebo objavili že konec petdesetih – njihov ASCII FRANCI PIVEC 118 S SIMPOZIJEV 2008 118 (American Standard Code for Information Interchange) in njihovih 128 znakov mnogi še vedno jemljejo kot »zakon«. ISO je precej kasneje sprejela standard Latin-1, ki ima 256 znakov in upošteva bistveno več jezikov. Vseobsežen je BMP (Basic Multilingual Plan), ki vsebuje kar 65 536 znakov, s katerimi naj bi zadostili prav vsem jezikom. Pri uveljavljanju slovenščine na internetu moramo biti pozorni na naslednje vidike: – DOSTOPNOST: potrebna je infrastruktura, ki pa poleg teh- ničnih naprav zajema tudi slovensko tipkovnico, standardizirano pisavo, slovarje in geslovnike, verifikatorje pravopisa, internetne domene v slovenščini, strojno prevajanje; potrebne so razumne tarife glede na socialne razmere, saj je socialna ločnica povsod odločilnejša od tehnološke; in potrebna je funkcionalna pismenost vseh. – UPORABA: usposobljenost uporabnikov se ne nanaša zgolj na tehniko, ampak tudi na družbeni vidik – pravi stebri informacijske družbe so etika, znanje in participacija, kar vse temelji na mate- rinščini. – OBVLADANJE TEHNOLOGIJE: obstoječe usposabljanje za IKT v Sloveniji je obsežno in drago, ni pa učinkovito in ne doseže večine, zato so potrebne korenite spremembe v šolah, knjižnicah, javni upravi, NVO in drugod. – RAZUMEVANJE POMENA: prevladuje »zabavni« pogled na IKT, ki računa s pasivnimi potrošniki, zato je tudi vprašanje sloven- ščine postransko; še posebej mlade ljudi je treba pritegniti v aktivno ustvarjanje digitalnih vsebin, pri čemer bodo skrbeli tudi za mate- rinščino. – DRUŽBENA KRITIČNOST: neprepoznani so kulturni in etični vplivi IKT, zato informatiki sploh ne razumejo pomena kulturne identitete v informacijski družbi in je zanje moteč nefunkcionalen element. – INOVATIVNOST: informacijska družba je nova paradigma, ki odstira drugačne poglede na svet, kar je samo po sebi vzpodbuda za inovativnost, toda le ob pogoju, da uporabnik lahko soustvarja IKT, zaradi česar potrebuje odprto kodo. 119 119 – RAZVOJNA STRATEGIJA: internet so široko odprta vrata za povezovanje ustvarjalnih potencialov na vseh področjih, za kar so potrebna »lokalizirana« (poslovenjena) orodja in politične razmere, ki sprejemajo najširšo participacijo – brez tega se Slovenija ne bo uvrstila med evropska razvojna jedra. VIRI, LITERATURA Capurro, R. & al. (ur.) (2005): Localizing the Internet. Ethical Issues in Inter- cultural Perspective. Schriftenteiche des ICIE, zv. 4. München: Fink Verlag Crystal, D. (2000): Language Death. Cambridge: Cambridge Univ. Press Eisenstein, E.L. (1993): The Printing Revolution in Early Modern Europe. Cambridge: Cambridge Univ. Press Global Reach (2005): Global internet statistics by language. Online marketing information http://global-reach.biz/globstats/index.php3 Hauben, M. (1995): The Expanding Commonwealth of Learning: Printing and the Net. http://www.columbia.edu/~rh120/ch106.x16 Nilsson, H. (2005): Perte de domaine, perte de fonctionnalité: indicateurs et enjeux. http://www.ailf.asso.fr/presentation.htm Paolillo, J. (2005): Language Diversity an the Internet, v: J. Paolillo & al. Measuring Linguistic Diversity on the Internet. Montreal: Unesco Institute for Statistics Pimienta, D. (2005): Linguistic Diversity in Cyberspace – Models for Deve- lopment and Measurement. V: J. Paolillo & al. Ibid. Schultze, J. Q. (2001): Going digital – will internet have as much influence as the printing press. http://www.findarticles.com/p/articles/mi_m4_118/ ai_70368686/print FRANCI PIVEC 120 S SIMPOZIJEV 2008 120 Matja‘ Mulej PRIMO@ TRUBAR IN INTERNET Z VIDIKA INOVIRANJA Nisem specialist niti za informatiko niti za Primoža Trubarja niti za protestantizem, pač pa me pojava, zajeta v naslovu tega posve- tovanja in zato tudi tega diskusijskega prispevka, pritegujeta z vidika moje ožje stroke – teorije sistemov in inoviranja. To pomeni, da mi gre za kar se da celovito obravnavanje tako zapletenih pojavov, kot so invencijsko-inovacijski procesi. V tej luči imata Primož Trubar in internet, pravzaprav njegovi avtorji in uresničevalci, veliko skupnega. Inovacija je namreč po sodobni mednarodno uradni definiciji Vsaka novost, koristna po praksi njenih uporabnikov (EU, 1995, str. 4). Nastane, če avtorji upoštevajo celoten splet pogojev iz Prikaza 1. Torej se mo- rajo ravnati po Prikazu 2 čim bolj celovito, a popolna celovitost ni izvedljiva. Zato smo 24 let po prvi objavi pojma dialektični sistem (Mulej, 1974) objavili zakon zadostne in potrebne celovitosti (Mulej, Kajzer, 1998). Njegovo doseganje podpira sistemsko razmišljanje, ki smo ga povzeli v Prikazih 3, 4, 5 (Mulej idr., 2008 in prej, od Mulej, 1974, 1979 dalje). Povezavo med dovolj celovitim opazovanjem, doje- manjem, razmišljanjem, čustvenim in duhovnim življenjem, odloča- njem in delovanjem priznava tudi Evropska unija (EU, 2000), kot kaže Prikaz 6. Vloga Primoža Trubarja in avtorjev interneta se da videti v Prikazu 7. INOVACIJA = (invencija X podjetnost in podjetništvo X celovitost X upravljanje in vodenje X sodelavci X kultura X dobavitelji X odjemalci X konkurenti X družbeno okolje X naravno okolje X slučajni dogodki / sreča) Prikaz 1: Enačba pogojev za nastanek inovacije 121 121 ← → Prikaz 2: Razlika med (1) navidezno, (2) potrebno in zadostno ter (3) popolno celovitostjo Sistemsko razmišljanje je način razmišljanja, ki • upošteva in postavlja v ospredje pozornosti soodvisnost(i), • je povezovalno razmišljanje, ki tvori mostove med specialisti, • e spodbija niti ne razveljavlja pomena specializacije, ampak jo dopolnjuje s sodelovanjem med specialisti, da bi vodilo k sinergijam, • ne prikriva dejanske kompleksnosti niti kompliciranosti, da ne bi pretirano poenostavljanje vodilo v spreglede in zato v zapletene posledice. Prikaz 3: Sistemsko razmišljanje – kratka opredelitev Celovitost zajema razmislek, odločitev ali dejanje, ki zajema hkrati: (1) celoto (sistemnost), (2) dele (sistematičnost), (3) odnose (soodvisnost, dialektičnost, interdependenco) in (4) realističnost (bližino stvarnosti, materialističnost), kot sistem, tj. splet, vse hkrati in prepleteno, soodvisno in z medsebojnimi vplivi. Prikaz 4: Opredelitev celovitosti po dialektični teoriji sistemov Enostranskost z omejitvijo na en sam izbrani vidik – miselno sliko Popolna celovitost z omrežjem čisto vseh vidikov – miselnih slik Dialektični sistem (= omrežje), ki povezuje vse bistvene in samo bistvene vidike v miselno in/ali čustveno sliko o obravnavanem pojavu, ki ustreza zakonu zadostne in potrebne celovi- tosti in zato dovolj zreducira reduk- cionizem, da omogoča dovolj stvarno obravnavo. MATJA@ MULEJ 122 S SIMPOZIJEV 2008 122 Sistemsko razmišljanje je taka praksa razmišljanja, ki bolj upošteva obravnavani pojav kot celoto (z okoljem) in manj njegove posamične dele (kot samostojne). Bolj upošteva dejansko zapletenost, kot se ji umika s pretiranim poenostavljanjem delovanja, ker slednje večinoma nima enostavnih, ampak zapletene posledice, saj povzroča, da človek spregleda kaj bistvenega. Z upoštevanjem zapletenosti podaja sistemsko razmišljanje podlago za posplošitev v teorijo sistemov in potem temelji na teoriji sistemov (izrecno, vidno, ali neformalno). Teorija sistemov je veda o poznavanju zapletenih pojavov in o me- todah njihovega obravnavanja – razmišljanja, razumevanja in obvla- dovanja. Je torej epistemologija in metodologija. Ukvarja se s pojavi, katerih zapletenost nastaja kot kompleksnost zaradi soodvisnosti med njihovimi sestavinami. Zaradi nje nastajajo med njimi medsebojni vplivi, ki povzročajo, da nastajajo nove last- nosti pojava kot celote, ki jih je mogoče le delno in bolj ali pa manj (ne)zanesljivo predvidevati vnaprej. Po svoji konkretni naravi so obravnavani pojavi lahko katerekoli vrste. Zato je teorija sistemov uporabna v kateri koli specialni stroki in situaciji, toda svoje izvirno poslanstvo izpolnjuje predvsem kot most za njihovo medsebojno, medstrokovno sodelovanje. Teorija sistemov med drugim razvija vrednote nadstrokovnosti, ki omogočajo, da meje med strokami ne izključujejo sodelovanja, četudi ne nehajo obstajati. Zato razvija tudi vrednote / etiko soodvisnosti, voljo in sposobnost specialistov za medstrokovno sodelovanje. Razvija in uporablja tudi pripomočke, ki nas bližajo celovitosti.* Prikaz 5: Sistemsko razmišljanje in teorija sistemov – povzetek lastnosti * François (2004) je v Enciklopediji pokazal, kako veliko variant teorije sistemov in kibernetike je danes nadomestilo in dopolnilo nekdanjo edino – splošno teorijo sistemov. Zato raznim avtorjem pojem sistemsko raz- mišljanje utegne pomeniti kaj zelo različnega od drugih. 123 123 The Action Plan [First Action Plan for Innovation in Europe, 1996, based on Green Paper on Innovation, 1995] was firmly based on the ’systemic’ view, in which innovation is seen as arising from complex interactions between many individuals, organizations and environmental factors, rather than as a linear trajectory from new knowledge to new product. Support for this view has deepened in recent years. Prikaz 6: Sistemsko razmišljanje o inoviranju po definiciji EU (2000, str. 6) Prikaz 7: Soodvisnost vrednot, kulture, etike in norm Vrednote nekega posameznika Kultura skupine, ki je sprejela vrednote vplivnega posamez- nika Norma: uveljavljanje etike z vplivom na ljudi, da smejo pripadati družbi/skupnosti/ skupini Etika: razširjena ali celo posplošena uporaba kulture kot merilo, kaj je prav in kaj narobe → ← ↑ Primož Trubar je po vsem, kar sem o njem utegnil prebrati in slišati, v luči povzete teorije vzoren inovator. Enako najbrž velja za avtorje in podjetnike, ki so spravili internet v življenje in v svetovno rabo. Lahko bi jim pripisali naslednje bistvene lastnosti, ki so v Evropi redkejše kot v Ameriki, v Sloveniji pa še redkejše kot drugod po Evropi. Sovpadanje velike gospodarske krize okrog 1870 je namreč sovpadlo z razmahom ameriškega gospodarstva po državljanski vojni 60. let 19. stoletja. V naslednjih 4 desetletjih se je iz Slovenije izselilo 20 % vsega prebivalstva (Enciklopedija, 1964, p. o Slovencih), iz Nemčije in Anglije pa 3–3,5 %. Šli so seveda podjetni, ostali rutinerji. (Podrobneje v Mulej, 2006.) Primož Trubar je, kot slišim, združeval naslednje lastnosti: MATJA@ MULEJ ↑ 124 S SIMPOZIJEV 2008 124 – samostojne zamisli, – premagovanje odporov, – podjetno uveljavljanje zamisli, – spretno izmikanje oviram, – težnja koristiti uporabnikom, – vizija, da ustvarja nekaj bistvenega in novega, celo korenito novega, – spretno sodelovanje s potrebnimi partnerji, – protest zoper utečeno prakso, ki je veljala za edino pravo, a ni bila nujno edina možna praksa, – uporaba novih tehnoloških in družbenih možnosti, da uveljavi svojo zamisel. Podobno velja za avtorje interneta. Oni so vplivali, ne internet, ki je le sredstvo za človeško uporabo. V obeh primerih gre za dolgoročno, korenito in resnično inovacijo s širokim obzorjem in vplivom avtorjev, ne le za navidezno ali celo pravno in moralno sporno, kot slišimo in vidimo v številnih primerih. Upoštevajmo pri tem podatka, da inovacija nastane po podatkih patentnega urada ZDA iz enega samega odstotka sprejetih, uradno priznanih patentov in iz manj kot petih odstotkov inovacijskih projektov velikih podjetij. V celoti torej ni normalno uspeti, a brez inoviranja se da uspeti še manj. Trubarju in avtorjem interneta je uspelo. Še več, uspela jim ni kar neka tehnološka inovacija, ampak ino- vacija kulture, etike in norm obnašanja. Ni sicer dovolj celovito, če rečemo, da je nastala informacijska družba, ampak bi bilo celovitejše reči, da je nastala informacijska sestavina inovativne družbe – v primeru interneta takoj, v primeru Primoža Trubarja šele v več stoletjih. Informacija pač – celoviteje gledano – ni zgolj elektronsko tehniško vprašanje in tema, ampak izraža vsak vpliv, torej so infor- matiki tudi knjigovodje, knjižničarji, tržni in drugi raziskovalci, starši ob vplivanju na otroke, brani pisci itd. Trubarju je knjiga bila informacijsko komunikacijsko sredstvo za vpliv na ljudi, da so sprejeli novo vero in se začeli zavedati svoje narodnosti, ki je postopno postala tudi nacionalnost in država s svetovno uradnim jezikom (in zdaj menda s 40 ambasadami v Ljub- 125 125 ljani). Internet pa je postal informacijsko komunikacijsko sredstvo za hitro obveščanje mnogih, ki ga tudi sam uporabljam redno, četudi delno in še vedno raje posežem po knjigi. A to je že druga zgodba. VIRI, LITERATURA Enciklopedija (1964): Slovenci. V: Enciklopedija leksikografskog zavoda. Zagreb: Jugoslovenski leksikografski zavod. EU (1995): Green Paper on Innovation. Draft. December 2005. European Commission. http://www.cordis.lu/cordis/grnpaper.html EU (2000): Communication from the Commission to the Council and the European Parliament: Innovation in a knowledge-driven economy. Commis- sion of the European Communities, Brussels, xxx COM(2000) 567 final. François, C., ed. (2004): International Encyclopedia of Systems and Cybernetics. 2nd edition. München: K. G. Saur Verlag. Mulej, M. (1974): Dialektična teorija sistemov in ljudski reki. Naše gospodarstvo, 21, 3-4, 207–212. Mulej, M. (1979): Ustvarjalno delo in dialektična teorija sistemov. Celje: Raz- vojni center. Mulej, M. (2006): Zakaj v Sloveniji še ni dovolj inoviranja – gospodarsko in kulturno razvojni razlogi = Why Slovenia has not reached a sufficient level of innovation – reasons of economic and cultural development. Naše gospo- darstvo, 52, št. 3-4, 39–48. Mulej, M. in soavtorji (2008): Invencijsko-inovacijski management z uporabo dialektične teorije sistemov (podlaga za uresničitev ciljev Evropske unije glede inoviranja). Ljubljana: Korona plus. D.o.o. Inštitut za inovativnost in tehnologijo. Mulej, M., Kajzer, Š. (1998): Ethics of Interdependence and The Law or Requisite Holism. V: Rebernik, M., Mulej, M., eds. (1998): STIQE ’98. Proceedings of the 4th International Conference on Linking Systems Thinking, Innovation, Quality, Entrepreneurship and Environment. Maribor: Institute of Systems Research Maribor et al. Nussbaum, B., Berner, R., Brady, D. (2005): Special Report. Get Creative! How to Build Innovative Companies. And: A Creative Corporation Toolbox. Business Week, 8/15 August: 51–68. Nussbaum, B. (2006): In inside innovation. Attachment to Business Week, June. MATJA@ MULEJ 126 S SIMPOZIJEV 2008 126 JEZIKI, IDENTITETE, PRIPADNOSTI MED SREDI[^I IN OBROBJI LJUBLJANA Mednarodni znanstveni simpozij v Ljubljani 5.–7. junija 2008, organizatorja Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Slovenska akademija znanosti in umetnosti Objavljamo prispevek Ericha Brynerja iz Basla. 127 127 Erich Bryner TEOLO[KI MOTIVI V SVETOPISEMSKIH PREVODIH PRIMO@A TRUBARJA V 16. stoletju je bilo v Zürichu zelo dobro znano, da je Primož Trubar kot prevajalec Nove zaveze opravil odlično delo. Heinrich Bullinger, naslednik vodje züriške Cerkve Zwinglija, mu je izkazal najvišje priznanje. V svojem pismu z dne 10. oktobra 1557 mu je napisal: »Z vsemi močmi te rotim, da vztrajaš v tako zelo sveti in koristni stvari. Kajti kaj lahko narediš koristnejšega, kot ljudem, ki doslej niso poznali odrešilnih besed in dejanj našega Odrešenika in njegovih nadvse pravih naukov, omogočiš njihovo branje? Dvomim, da lahko v današnjem času narediš še kaj večjega.« 1 Toda Trubarjevo delo ni bilo preprosto. T ežava, ki jo je moral premagati, je bila v tem, da ni znal hebrejščine in le zelo malo grščine, zato je moral prevajati Sveto pismo iz latinskega, nemškega, italijanskega in češkega jezika, po drugi strani pa takratna slovenščina še ni bila knjižni jezik in tega je bilo treba najprej ustvariti. Trubar je v predgovorih k svojim izdajam Svetega pisma dostikrat poročal, s kakšnimi težavami se je srečeval, dokler jezik ni bil tako dober, razumljiv in koristen, da je tudi še tako preprost slovenski kmet lahko razumel evangelij, zgodbo apostolov in pisma Nove zaveze. Pri tem je marsikatere stvari zelo dobro rešil, zato je za slovenski jezik in književnost enako pomemben kot Martin Luther za nemški in Gáspár Károlyi za madžarski jezik. 2 Trubar je veliko razmišljal o načelih svojega prevajalskega dela in – denimo v predgovorih svojih izdaj – zagovarjal svoje delo, razkril 1 Bullinger Trubarju, 10. oktobra 1557, citat v: Mirko Rupel: H korespondenci Trubar-Bullinger, Slavistična revija III, Ljubljana 1950, 150. 2 Članek Bibelübersetzungen, v: Religion in Geschichte und Gegenwart, 4. naklada, knjiga 1, Tübingen 1998–2007, 1487–1515, zlasti 1499 sl. in 1509. 128 S SIMPOZIJEV 2008 128 svoje motive in namene. V teh predgovorih smo priča jasno in širše razmišljajočemu teologu. Pri prevajanju Svetega pisma so Trubarja in njegova sodelavca v Biblijskem zavodu v Urachu Antuna Dalmato in Stipana Konzula vodili predvsem štirje glavni motivi: 3 1. Prevod Svetega pisma je orodje za oznanjenje evangelija in sezna- njanje z njim je vsesplošna dolžnost kristjana. Vsak naj bi v svojem maternem jeziku slišal evangelij, bral Sveto pismo, slavil bogoslužje in molil. Tudi preprosto ljudstvo mora razumeti oznanjenje. To je bila osnovna želja reformacije nasploh. Trubar je želel to storiti za svoj narod. 2. Trubar in njegova sodelavca so »ubogemu slovenskemu ljud- stvu« in hrvaškemu ljudstvu posvečali posebno pozornost. Trubar je opravil obsežno jezikovno ustvarjalno delo za Slovence. Zaradi tur- ških vpadov, ki so neposredno ogrožali krščanski svet, je bila re- formacija s svojimi pridigami v ljudskem jeziku, svetopisemskimi besedili in teološkimi spisi v jeziku ljudstva po njegovem mnenju za južne Slovane tudi izrednega političnega pomena. Religija in narod, teologija in politika so bili v njegovih konceptih tesno povezani. 3. Trubar in drugi reformatorji so bili povsem prepričani, da se bliža konec sveta. 4 Iz eshatološke zavesti je črpal močne impulze v 3 Ernst Benz, Hans von Ungnad und die Reformation unter den Südslaven, v: isti, Wittenberg und Byzanz. Zur Begegnung und Auseinandersetzung der Ref- ormation mit der östlich-orthodoxen Kirche, Marburg 1949, 152–179. 4 Tudi to je razvidno iz korespondence med Trubarjem in Bullingerjem: Bullinger je leta 1557 Trubarju poslal svoje kratko delo De fine seculi et iudicio venturo Domini nostri Iesu Christi, Basilea 1557, ki vsebuje interpretacijo odlomkov Svetega pisma o koncu sveta. V daljšem naslovu je zapisano, da so v tej knjižici »razložene besede našega Odrešenika (Mt 24) o koncu sveta in poslednji sodbi, nato besede iz Dan 7 o močno zapleteni vladavini papeža in njenega konca ter na koncu besede apostola 2, Tim 3, o nevarnostih zadnjega časa in obstojnosti in obsežnosti Svetega psma«.Trubar se je Bullingerju na koncu svojega pisma z dne 10. julija 1557 zahvalil in omenil, da je oba govora,»2 orationes De fine seculi«, uporabil v svojih pridigah (Trubar Bullingerju, Kempten, 10. julij 1557, Zürich, Mestni arhiv E II 345, 43 1). Isto leto je Bullinger objavil svojih 100 pridig o apokalipsi: In apocalypsim Iesu Christi revelatam quidem per angelum Domini, visam vero vel exceptam atque conscriptam a Ioanne apostolo & evangelista, Conciones centum, Basilae 1557. 129 129 borbi proti obema najhujšima sovražnikoma krščanstva, proti papežu in T urkom, kot je to za Luthrom in drugimi reformatorji ocenil tudi Trubar. Prevodi Svetega pisma naj bi bili namenjeni misijonu med slovanskimi narodi, ki pravega evangelija še niso poznali (med njimi tudi Rusini in Moskoviti), vendar tudi misijonu za boj proti T urkom. 4. Posebno zanimiva je Trubarjeva teološko utemeljena jezikovna in prevajalska teorija: Raznolikost jezikov in jezikovna zmešnjava, ki je bila od Boga poslana kot kazen za gradnjo babilonskega stolpa (1Mz 11), postane s prihodom Svetega duha na binkoštni dan (Apd 2) orodje Svetega duha in orodje za vzpostavitev Božjega kraljestva, kot so v Stari zavezi napovedovali preroki (Joel 3 in drugi). V nadaljevanju bom natančno obdelal vse štiri točke. Osrednja Trubarjeva teološka misel je strnjen sinopsis glavnih sporočil Stare in Nove zaveze o stvarjenju, izvirnem grehu in odreše- nju. To je razvidno že iz dolgega naslova celotne izdaje Nove zaveze (1581–1582), v katerem je nakazal razmerje med obljubo in izpolnit- vijo: »Ta celi Novi testament našiga Gospudi inu Izveličarje Jezusa Kri- stusa (…) vtim je tiga stariga Testamenta dopolnene, Summa inu prava Iz- laga (…)« 5 V nemškem predgovoru izdaje prvega dela Novega testamenta (1557) je Trubar opredelil svoj obsežni slovenski predgovor, ki vsebuje celoten verski nauk, in zapisal: »V njem govorim tudi o tem, kako je bil ustvarjen prvi človek po Božji podobi, kakšna je Božja podoba, kako je bila ta podoba uničena in s tem človeška narava pokvarjena in kako je bila s pomočjo Sina Božjega ponovno popravljena.« 6 V prvem delu celotne izdaje Nove zaveze iz leta 1582 se je Trubar obširno ukvarjal s to tematiko in razglabljal o znanem mestu v zgodbi o izgonu iz raja (1 Mz 3,15), ki pripoveduje o sovraštvu med žensko in kačo, ki ga je Bog po izvirnem grehu ustvaril. V obdobju reformacije so to mesto imeli za »praevangelij« ali »protoevangelij« ali vsaj nakazano napoved Kristusovega prihoda. Trubar je o tem napisal: »Zgoraj omenjeni Božji nasvet o naši blaženosti v Kristusu je bil v Stari zavezi oznanjen v prvi prerokbi takoj po izgonu Adama in Eve iz 5 Oskar Sakrausky, Primus Truber. Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformationswerk, 413, Dunaj, Ljubljana 1989. 6 Prav tam, 100. ERICH BRYNER 130 S SIMPOZIJEV 2008 130 raja, nato od očakov, kar pomeni od Boga samega, sprva zamegljeno, nato nekoliko jasneje skozi besede prerokov, na koncu v jasnih besedah, ki so jih izgovorili Kristus in njegovi apostoli … vsem ljudem v vseh jezikih …« 7 Posebno zanimivo je, da so Trubar in njegova sodelavca Antun Dalmata in Stipan Konzul tesno povezali zgodbo o gradnji babi- lonskega stolpa in jezikovni zmešnjavi v Stari zavezi z zgodbo o prihodu Svetega duha na binkoštni dan v Novi zavezi. V predgovoru k hrvaškemu prevodu besedila Confessio Augustana 1562 so zapisali: »Ko je Bog želel kaznovati Adamove potomce, ker so začeli graditi stolp, katerega vrh naj bi segel do neba, je zmešal jezike, tako da medsebojno razumevanje ni bilo več mogoče ... Nato pa je s pomočjo Svetega duha želel zbrati vse člene svojega ljubljenega krščanstva vseh jezikov in govorov. V ta namen je svoje apostole na binkoštni dan napolnil s Svetim duhom … tako da so v danem trenutku razumeli in govorili vse jezike …« 8 To misel je prevzel Jurij Dalmatin v svojem predgovoru k izdaji prevoda celotne Biblije (Biblia, tu je vse svetu pismu Stariga inu Noviga Testamenta) 1584 in jo poglobil: Bog je »z zmešnjavo babilonskih jezikov« človeku odvzel odrešilno in blaženo besedo, vključno s hebrejščino (ki je po takratnem prepričanju veljala za prajezik in materni jezik človeštva, kot je to že zapisal Avguštin v svojem delu De civitate dei); v zadnjem času je v svoji neizmerni usmiljenosti s pomočjo Kristusa preklical prekletstvo in kazen in ju spremenil s tem, da je na binkoštni dan apostolom razdelil jezike, da so lahko govorili v jezikih vseh ljudstev in so jih poslušalci lahko razumeli. Bog je želel zbrati ljudi »vseh jezikov in govorov po vsem svetu med vsemi narodi, da bi pastir lahko bil čreda in hlev«. 9 S primerjavo jezikovne zmešnjave (po 1Mz 11) in jezikovnega razumevanja (po Apd 2) so Trubar in njegova sodelavca podali zani- mivo jezikovno filozofsko utemeljitev za prevajanje Svetega pisma: V obdobju reformacije je Luther prevedel Sveto pismo v nemški jezik, francoski in angleški teologi pa v francoščino oziroma angleščino, 7 Prav tam, 420 (močno skrajšano). 8 Prav tam, 167. 9 Prav tam, 588–590; primerjaj Jn 10,1–16. 131 131 kot zadnji v tej vrsti in v obdobju, ko se bliža konec sveta, je zdaj na vrsti prevod v slovenski jezik in hrvaščino, ki se bo širil tudi na Poljsko, v Litvo, k Rusinom in Moskovitom in k muslimanskim Turkom. Ernst Benz, cerkveni zgodovinar in ekumenist v Marburgu (Nemčija) (1907–1978), je v svojem znanstvenem delu Hans von Ungnad in reformacija med južnimi Slovani (1949) ugotovil, da »teološka primer- java babilonske jezikovne zmešnjave kot utemeljitev za prekletstvo in kazen ljudskega jezika in binkoštni dogodek kot posvečenje ljudskega jezika ni tako ni predstavljena niti pri Luthru ali Melanchthonu niti pri drugih reformatorjih«. 10 Luther ima v svoji interpretaciji gradnje babilonskega stolpa (1527), v razlagi binkoštnega praznika (1526) in v drugih spisih zares povsem drugačne namene. 11 Tudi Erazem Rot- terdamski, katerega komentarje Svetega pisma je Trubar po lastnem pričanju zelo cenil in uporabljal, je v svojem razmišljanju o bin- koštnem dogodku poudaril povsem drugo: Zakon Stare zaveze je bil izraelskemu ljudstvu izročen na gori Sinaj, zakon Nove zaveze, evan- gelij, je bil apostolom prav tako podarjen na gori, v zgornjem pro- storu templja na gori Sion. 12 Benz je v pesnitvi sirijskega teologa Jacoba Batnaeja von Saruga (451–521) našel zanimivo vzporednost med 1Mz 11 in Apd 2. 13 Vendar je vprašljivo, ali je Trubar sirijsko pesnitev sploh poznal. 10 Benz 1949, 170. 11 Martin Luther je v delu Genesin declarationem iz leta 1527 v 11. poglavju označil samoljubje človeka kratko malo kot Božjo kazen za gradnjo babilonskega stolpa in posebej omenil napačno pridigo Božje besede po delitvi papeštva, v samostanih in sektah, in medsebojno nerazumevanje med teologi. Če ostanemo v Kristusu, ostanemo tudi v enotnosti in se med seboj razumemo. D. Martin Luthers Werke, Kritična skupna izdaja, 24, Weimar 1900, 226–236. Primerjaj tudi Luthrovo pridigo za binkoštno nedeljo 1526, isto, knjiga 10,1,2, 278–284. 12  Collected Works of Erasmus. New Testament Scholarship, knjiga 50, Paraphrase on Acts of the Apostles, 13 sl., Toronto, 1995. Primerjaj tudi Theodor Bibliander: De ratione communi (gl. spodaj op. 18), 57, in Konrad Pellikan: In … acta commentarii (glej spodaj navedeno opombo 16), 15 sl. 13 Jacob Batnae iz Saruga (451–521), avtor okoli 700 homilij v verzih, od katerih je več kot 300 ohranjenih in so delno vplivale na sirijsko liturgijo, je ustvaril obsežno pesnitev o jezikovnem čudežu na binkoštni praznik (v nemškem ERICH BRYNER 132 S SIMPOZIJEV 2008 132 Bolj smiselno je pogledati binkoštno liturgijo pravoslavne cerkve. Kondakion (liturgični verz s teološko značilnostjo praznika, ki se doda liturgiji) za binkoštno nedeljo se glasi: »Nekoč je Najvišji stopil z nebes, pomešal jezike in razpršil ljud- stva. / Ko je delil ognjene zublje, je vse pozval k enotnosti. Enoglasno zdaj slavimo Svetega duha«. 14 Jezikovni čudež na binkoštni dan (Apd 2,1–11) se razkriva v branju berila med bogoslužjem na binkoštno nedeljo. Bog je torej zbral ljudi, katerih jezike je po gradnji babilonskega stolpa zmešal, in jih pozval k ponovnemu medsebojnemu razumevanju in enotnosti. Pri binkošt- nem bogoslužju naj se enoglasno slavi Bog. Sveti duh je razklano človeštvo prek vseh jezikovnih, narodnih in deželnih meja pripeljal k enotnosti in v Božje kraljestvo. Trubar in njegova sodelavca so imeli nekaj znanja o pravoslavni cerkvi in njenem bogoslužju. To je izviralo že iz same geografske bližine Slovenije z Bosno, Srbijo in Bolgarijo in iz mnogih stikov s popotniki, diplomati, trgovci, begunci in teologi, predvsem tudi z menihoma iz Bosne in Srbije, ki sta Trubarju nekaj časa pomagala pri tiskanju. V predgovoru k prvemu delu Nove zaveze v hrvaškem jeziku in v glagolici (Tübingen 1562) so avtorji razglabljali o pravo- slavni cerkvi v vzhodni in jugovzhodni Evropi in zelo izčrpno opisali Chrysostomosovo liturgijo, »ki jo imenujejo liturgija sv. Ivana Zlato- ustega«. 15 Omenjen je celo binkoštni praznik, vendar ni citirana bin- koštna liturgija. Morda so Trubar in njegova sodelavca misel, da sta jezikovna zmešnjava po gradnji babilonskega stolpa in jezikovno prevodu: Des heiligen Mar Jakob Homilie über den heiligen Pfingstsonntag und die Austeilung der Zungen und die Gnadengaben der Apostel, Sveta zgodba Jakobove homilije o sveti binkoštni nedelji in razdelitvi jezikov ter o milostnih darovih apostolov); jezikovni čudež v tempeljski dvorani pri zadnji večerji na hribu Sion se primerja z jezikovno zmešnjavo v Babilonu. V: Ausgewählte Schriften der Syrischen Dichter Cyrillonas, Baläus, Isaak von Antiochia und Jakob von Sarug, Bibliothek der Kirchenväter, München 1913, 271–285. Benz 1949, 176–179. 14 Neophytos Edelby, Liturgikon, 215, Recklinghausen 1967; »Liturgična knjiga« bizantinske Cerkve. 15 Sakrausky, 206; celotni odlomek o pravoslavni Cerkvi, že kar mali nauk o veroizpovedi, prav tam, 205–208. 133 133 razumevanje s prihodom Svetega duha na binkoštni praznik tesno povezana, prevzeli iz pravoslavne liturgije ali iz svojih srečanj s pravoslavnimi duhovniki. Toda tudi v reformatorski teologiji ta misel nikakor ni bila redka, čeprav se v Luthrovih, Melanchthonovih delih in delih drugih teo- logov, ki jih je preučil Ernst Benz, ne pojavi. Ker je Trubar nekoč dejal, da se je od Heinricha Bullingerja in drugih teologov v Zürichu veliko naučil, in ker si je tudi nekaj časa (1555–1559) dopisoval z Bullingerjem, 16 bi lahko iskali tudi na tem mestu. Heinrich Bullinger v svojem obširnem komentarju o Apd 2, 1–4, z binkoštnim dogod- kom ni povezal jezikovne zmešnjave, temveč izgon iz raja. Darilo Sveta duha na binkoštni dan je označil kot veliko skrivnost, čudovito odredbo in najsvetejši Božji sklep, kajti Bog je razveljavil izvirni Adamov greh in tako ponovno vzpostavil Božjo podobo v človeku. Kristus je po svoji smrti, vstajenju in vnebovzetju na binkoštni dan Svetega duha postavil nad vse meso, da bi bili ljudje spet ozdravljeni in bi se izbrisana Božja podoba v nas ponovno popravila (uporabljena glagola sta restituere in reparare). Jezikovni čudež je za Bullingerja poleg tega še priložnost, da pojasnjuje intenzivni študij jezikov za oznanjanje evangelija. 17 Obširna razglabljanja o jezikovni zmešnjavi po gradnji babilon- skega stolpa in o jezikovnem razumevanju na prvi binkoštni praznik so pri züriškem teologu Theodorju Biblianderju (1505–1564). V enem od njegovih glavnih del, knjigi De ratione communi omnium linguarum et literarum commentarius (Komentar o znanstvenem sistemu vseh 16 »… ich hab aus euren und des herren Pellicani commentariis, gottlob, vill erlernet und aus derselbigen 17. jar noch einander in Windischland gepredigt …« (Trubar Bullingerju, 13. septembra 1555, Zürich, Mestni arhiv E II 345, 419). – Konrad Pellikan (1478–1556) je bil od leta 1526 do svoje smrti profesor hebrejske stare zaveze na Šoli teologije v Zürichu in avtor filozofsko natančnih biblijskih komentarjev o Stari in Novi zavezi. Objavil je med drugim: Commentarii Bibliorum, 4 knjige Zürich 1532–1539; In sacrosancta quatuor evangelia et apostoloum acta Commentarii, Zürich 1537; In omnes apostolicas epistolas commentarii, Zürich 1539. 17 Heinrich Bullinger, In Acta apostolorum commentariorum libri VI, Tiguri 1533, 18v-22r. ERICH BRYNER 134 S SIMPOZIJEV 2008 134 jezikov in pisav) iz 1548, 18 je Bibliander podal obširno jezikovno zgodovinsko in jezikovno primerjalno študijo, v kateri se je potrudil najti »metodo in razumljiv sistem«, s katerim bi bilo mogoče urediti, znanstveno raziskovati, v kontekstu razumeti in medsebojno pri- merjati jezike človeštva. 19 Bibliander je v svojo raziskavo vključil svetopisemska sporočila o zgodovini jezikov in jezikovno razume- vanje in vzpostavil pomembne povezave med 1Mz 11 in Apd 2. Tudi zanj je bila hebrejščina prvi jezik prvotnega človeštva (kot jo je že označil Avguštin). Da obstajajo številni jeziki, je Božja kazen za človeško nadutost (hybris), »nepremišljen, ošaben, težak in brezbožen greh tistih, ki so v deželi Sinear v nasprotju z božjim nasvetom in ukazom gradili babilonski stolp«. 20 Ljudje so prejeli kazen, ki so jo zaslužili, in medsebojna komunikacija je bila odslej nemogoča. T oda Božja kazen je vsebovala tudi milost in dobroto, in Božja sodba je bila polna modrosti, dobrote in pravičnosti. Človeštvo je s Kristusom dobilo še eno priložnost. Že preroki so napovedovali, da bodo ljudje nekoč govorili nove jezike (prim. Sof 3, 9–13; izrek preroka Bibliander izčrpno obravnava); nato je Bibliander še opozoril na zadnje Jezusove besede po Markovem evangeliju: »Tisti, ki bodo verovali … bodo govorili nove jezike.« (Mr 16, 17). Predvsem pa je opozoril na bin- koštno zgodbo v Apd 2: Jezusovi učenci naj bi bili sprva grobi in neizobraženi in so se izražali le v svojem maternem jeziku, nenadoma pa naj bi govorili »jezik vseh ljudstev in narodnosti, katerim naj bi prinašali slavo evangelija«. 21 Medsebojno jezikovno razumevanje je bilo tudi v prafari osrednjega pomena: Raje pet besed v razumljivem jeziku kot 10 000 v nerazumljivem, je napisal apostol Pavel svoji fari v Korintu (1Kor 14). Bibliander je te razlage izčrpno analiziral, a tudi Trubar jih je rad citiral. 22 Morda so Trubar in njegova sodelavca misel, 18 Theodor Bibliander, De ratione omnium linguarum et literarum commentarius. Cui adnexa est compendiaria explicatio doctrinae recte beateque vivendi, & religionis omnium gentium atque populorum, quam argumentum hoc postulare videbatur, Tiguri 1548. 19 Bibliander, isto, 1. 20 Prav tam, 36. 21 Prav tam, 57 sl. 22 Prav tam, predgovor (neoštevilčen); 54. 135 135 da sta jezikovna zmešnjava po gradnji babilonskega stolpa in jezi- kovno razumevanje zaradi prihoda Svetega duha na prvi binkoštni praznik tako tesno povezana, prevzeli po Biblianderju, čeprav Bib- liander v Trubarjevih pismih Bullingerju ni izrecno omenjen. Dne 13. septembra 1555 je Trubar pisal Bullingerju, da dolguje njemu in Konradu Pellicanu, komentatorju Stare in Nove zaveze, in »drugim teologom« kar precej. 23 V letih naraščajoče ločitve med luteransko in helvecijsko reformacijo v zgornjenemških farah, kjer je Trubar dolgo časa deloval, je moral biti s pozitivnimi izjavami glede Züricha vse- kakor močno zadržan, vendar je dokazano, da je na prve impulze Trubarjeve reformacijske teologije, ki jih je prejel od tržaškega škofa Bonoma, svojega učitelja in mentorja, močno vplivala helvecijska in ne luteranska reformacija. Trubar se zaradi cerkvenopolitičnih razlo- gov ni mogel distancirati od luteranskega nauka, vendar je še naprej simpatiziral s züriško reformacijo. 24 V sklepu bi povzel naslednje tri točke: 1. V zgodovini prevajanja Svetega pisma v obdobju reformacije ima Trubar izjemno mesto. Uspelo mu je prepoznati znake časa in ustva- riti pomembno jezikovno ustvarjalno in prevajalsko delo. Deloval je v prostorskem in časovnem napetostnem polju: prevodi Svetega pisma so bili namenjeni, kot je dostikrat poudaril, »ubogemu slo- venskemu narodu«, ki se je znašel v borbi proti antikristu, ki se je manifestiral, kot je Trubar velikokrat dejal, v papežu in v Turkih, in Trubar in drugi reformatorji so občutili, da prihaja konec sveta. Njegovo delo naj bi se širilo tudi v druge slovanske dežele 25 vse do 23 Prim op. 16. 24 Peter Bonomo »hat mir und andern an seinem Hoff neben dem Vergilio, auch die Paraphrases Erasmi und Institutionen Calvini, … aussgelegt«; gl. Sakrausky, 95 sl.; Mirko Rupel, Primus Truber. Leben und Werk des slowenischen Reformators. Südosteuropa-Schriften, 5. (Nemški prevod in priredba: Balduin Saria). Südosteuropa-Verlagsgesellschaft, München, 1965, 205. 25 Trubar je nagovoril »uboge kristjane« v Bosni, Srbiji, Bolgariji in okoliških deželah. Predgovor prvega dela Nove zaveze v hrvaščini in v glagolici, 1562; gl. Sakrausky, 205. V predgovoru Dalmatinove Biblije 1584 so omenjeni tudi Čehi, Poljaki, Moskoviti, Rusini (v današnjem razumevanju Belorusi in ERICH BRYNER 136 S SIMPOZIJEV 2008 136 ruskega carstva in prav tako naj bi se uporabljalo v misijonu proti Turkom. 26 2. Skladnost med jezikovno zmešnjavo po gradnji babilonskega stolpa in jezikovnega razumevanje na binkoštni dan je bila Trubarju in njegovima sodelavcema izjemno pomembna. V zgodovini teologije 16. stoletja ni bila tako edinstvena, kot je znanost doslej predvidevala, temveč je dokazana v številnih delih teološkega in liturgičnega ustvar- jenja, v liturgičnih besedilih pravoslavne cerkve in teoloških in jezi- kovnofilozofskih delih v obdobju reformacije, še posebej v delih züriškega teologa Theodorja Biblianderja. 3. Iz teh opazovanj je razviden zanimiv pogled na Trubarjevo ravnanje z razmerjem med Staro in Novo zavezo, ki spominja zlasti na švicarsko reformacijo. Po Bullingerju učijo evangeliji natančno to, kar je učila že Stara zaveza, Nova zaveza je zanj le interpretacija Stare. 27 Calvin je prav tako poudaril enotnost obeh zavez. 28 Tudi Trubar je poudaril enotnost svetopisemskih pričevanj Stare in Nove zaveze; tako je v Novi zavezi ponovno vzpostavljeno, kar je bilo izgubljeno v Stari zavezi: Božja podoba in jezikovno razumevanje grešnikov. Na bin- koštni dan »je Bog apostole napolnil s Svetim duhom, tako da so v danem trenutku razumeli in govorili vse jezike«, kar je dalo povod za prevajanje Svetega pisma v ljudske jezike, tudi v slovenski in hrvaški jezik. 27 Tako je Bullinger že kot mlad docent poučeval v samostanski šoli v Kapplu 1528: »Vse knjige Svetega pisma imajo skupen cilj: Bog v nebesih … je s človeškim rodom sklenil večno zavezo, pogodbo ali pakt«, citat iz Fritz Blanke, Immanuel Leuschner, Heinrich Bullinger, Zürich 1990, 277. Za Bullingerja je Nova zaveza »samo interpretacija Stare zaveze«, kot je razvidno tudi v njegovem glavnem delu Dekade, 1549–1551; prim. H. Bullinger, Sermonum Decades quinque de potissimis Christianae religionis capitibus, 1552; tudi v: Heinrich Bullinger, Theologische Schriften, 3, Zürich 2008, str. XV. 28 Calvin, Institutio II, 10, 1 isl. in drugod. Ukrajinci), Bosanci in Vlahi (Romuni, kjer je bila starocerkvenoslovanščina v 16. stoletju uradni in liturgični jezik), in Turki, kjer so na istanbulskem dvoru prav tako razumeli slovanski jezik; prim. Sakrausky, 593. 26 Trubar v predgovoru prvega dela Nove Zaveze 1557, gl. Sakrausky, 91–93; in v predgovoru k drugemu delu Nove Zaveze 1560, gl. Sakrausky, 188 sl. in drugod. 137 137 REFORMATOR MED SLOVENIJO IN WÜRTTEMBERGOM TÜBINGEN Znanstveni simpozij »500 Jahre Primus Truber, Reformator zwischen Slo- wenien und Württemberg« v Tübingenu, organizatorji Inštitut za deželno zgodovinopisje in zgodovinske pomožne vede Univerze Eberharda Karla v Tübingenu, Univerzitetno mesto Tübingen in Komisija za deželno zgodovino v Baden-Württembergu T okrat objavljamo prispevke slovenskih sodelavcev na simpoziju dr. Franceta Martina Dolinarja, dr. Božidarja Jezernika in dr. Zvoneta Štrublja. S SIMPOZIJEV 2008 138 S SIMPOZIJEV 2008 138 France M. Dolinar PROTIREFORMACIJA V NOTRANJEAVSTRIJSKIH DE@ELAH IN USODA PROTESTANTOV Ob koncu zasedanja državnega zbora v Augsburgu, 25. septembra 1555, so med drugimi sklepi objavili tudi določila t. i. augsburškega verskega miru. Ta je državnim stanovom, ne pa tudi njihovim pod- ložnikom, zagotavljal pravico izbirati med katoliško in luteransko veroizpovedjo, medtem ko je druge veroizpovedi izključeval (člen 3–5). 1 O toleranci in svobodi vesti v tem dokumentu ni govora. Ravno nasprotno: deželni gospod je z njim dobil pravico določati vero- izpoved podanikov v svoji deželi. Med pogajanji večkrat izgovorjeni stavek »Ubi unus dominus, ibi una sit religio« se je na podlagi besedila luteranskega kanonista Joachima Stefanija iz leta 1612 preoblikoval v današnjo splošno uporabljeno obliko »Cuius regio, eius et religio«. 2 S tem je augsburški verski mir dal pravno podlago za sobivanje dveh različnih veroizpovedi znotraj cesarstva, katoliške in luteranske, hkrati pa potrdil enokonfesionalnost posameznih dežel v cesarstvu po srednjeveškem načelu, da enotnost religije zagotavlja enotnost dežele. Pravica deželnega gospoda, da določa veroizpoved svojih 1 Der Augsburger Religionsfrieden zwischen König Ferdinand I. im Namen Karls V. und den katholischen und protestantischen Reichsständen, v: Eberhart Büssem – Michael Neher, Arbeitsbuch Geschichte, Neuzeit, Band I., (16. bis 18. Jahrhundert), Quellen, München 1977, 194–200. 2 »Ut et ideo hodie religionem cohaerere dici potest, ut cuius sit regio, hoc est ducatus, principatus, territorium seu jus territorii, eius etiam sit religio, hoc est jus episcopale seu jurisdictio spiritualis«. Joachim Stephani, Institutiones iuris Canonici, Freiburg 1612, citirano po: Erwin Iserloh – Josef Glazik – Hubert Jedin, Reformation, Katholische Reform und Gegenreformation (Handbuch der Kirchengeschichte IV), Freiburg 1967, 309–310, op. 27. 139 139 podanikov, je okrepila njegov položaj nasproti deželnim stanovom v razvojnem procesu k absolutističnemu preoblikovanju države. V pisanem konglomeratu habsburških dednih dežel v jugovzhod- nem delu cesarstva so notranjeavstrijske dežele predstavljale dolo- čeno specifično enoto. Od leta 1522 jim je vladal mlajši brat cesarja Karla V. (1500–1557, cesar 1519–1556) nadvojvoda Ferdinand I. (1503–1564). 3 Ferdinand že na začetku protestantom ni bil naklo- njen, in sicer ne toliko iz verskih, ampak bolj iz političnih razlogov. Protestantski stanovi bi namreč s svojimi verskimi privilegiji lahko oslabili njegovo politično moč in s tem postavili pod vprašaj enotnost njegove »nacionalno« tako raznolike države. Luthrova zahteva po temeljiti prenovi Cerkve je bila upravičena in nujna. Zahteva po temeljiti prenovi je bila v Cerkvi navzoča že vse od visokega srednjega veka daje. Do razlik med zagovorniki reforme je prihajalo pri vprašanju, v kakšnem obsegu sme, oziroma mora pre- nova poseči na teološko in disciplinsko področje Cerkve. Osrednja teološka vprašanja so se osredotočila na problem človekovega opra- vičenja, resnične Kristusove navzočnosti v zakramentu evharistije, zahtevo po laičnem kelihu in bogoslužju v narodnem jeziku. Na področju cerkvene discipline so postavili pod vprašaj primat rimskega papeža, duhovniški celibat in upravičenost redovništva. Luthrove ideje so se bliskovito širile s pomočjo tiskane besede. Ostre razprave med katoliškimi in protestantskimi teologi so se kmalu prenesle tudi na politično področje. Od augsburškega verskega miru dalje je bila odločitev za eno od obeh pravno priznanih veroizpovedi znotraj cesarstva izrazito politična odločitev. Ko govorimo o protireformaciji, moramo nujno upoštevati pred- vsem dva vidika: notranjecerkveno prenovo in politično rekatolizacijo dežele. Katoliška Cerkev je na tridentinskem koncilu kritično raz- mislila o svoji identiteti, se notranje okrepila in položila temelje teološki jasnosti in disciplinski enotnosti. Z novo generacijo škofov in v t. i. tridentinskih semeniščih oblikovanih duhovnikov si je Cerkev med verniki zopet utrdila svojo samozavest. Cerkveno prenovo je Sveti 3 Od 1521/22 nadvojvoda avstrijskih dednih dežel, 1526 madžarski in češki kralj, 1531 rimski kralj, 1556 cesar. FRANCE M. DOLINAR 140 S SIMPOZIJEV 2008 140 sedež nadzoroval z rednimi vizitacijami škofij, rednimi poročili (Relationes ad Limina) in obiski škofov v Rimu (Visitationes ad Limina Apostolorum) in predvsem prek papeških nuncijev v posameznih deželah. Slednji so bili hkrati v službi izgradnje centralistično-abso- lutističnega vladanja papeža, ne samo kot suverena Cerkvene države, ampak tudi kot vrhovnega poglavarja katoliške Cerkve. V Gradcu je bila nunciatura odprta leta 1580. V procesu prenove Cerkve je imel pomembno vlogo leta 1540 ustanovljeni jezuitski red. Po zaslugi Ferdinandovega spovednika in ljubljanskega škofa Urbana T extorja (1543 – 1558), osebnega prijatelja Ignacija Lojolskega, so prišli jezuiti leta 1542 kot pridigarji na Dunaj in tam leta 1551 ustanovili svoj kolegij. Sledili so kolegiji v notranje- avstrijskih deželah: 1573 v Gradcu z rezidencama v Dolnji Lendavi in Millstattu, 1597 v Ljubljani z rezidenco v Pleterjah, 1605 v Celovcu z rezidenco v Dobrli vasi, 1613 v Leobnu, 1615 v Gorici, 1619 v Trstu in 1620 v Judenburgu. Leta 1585 je bil graški kolegij povzdignjen v osrednjo univerzo za notranjeavstrijske dežele. V teh kolegijih se je vzgajala nova generacija katoliške inteligence, ki je pomagala dati deželi ponovno katoliško podobo. Vzporedno s katoliško prenovo, ki jo je pospešila tudi prote- stantska kritika cerkvenih razmer v Notranjeavstrijskih deželah, je potekala politična rekatolizacija po načelu augsburškega verskega miru cuius regio eius et religio. Ferdinand I. je bil sicer prepričan, vendar hkrati tudi pragmatičen katoličan, ki je katoliško vero izkoristil za oblikovanje svoje absolutistične oblasti. Proti protestantizmu se je odločil že leta 1522; leta 1527 je ukazal sežgati »heretične«, torej protestantske knjige. Vendar je imela zanj odločilno vlogo politična stabilnost njegovega vladanja. Zato je bil, kot so pokazala pogajanja leta 1555, pripravljen tudi na kompromise s protestanti. Zato je v notranjeavstrijskih deželah dovolil, »dokler ne bo koncil drugače odločil«, poroke duhovnikov in laični kelih. Zato je prepovedal objaviti tiste odloke tridentinskega koncila, o katerih je menil, da bi utegnili zmanjšati njegovo absolutistično oblast. V nasprotju s svojim bratom, cesarjem Karlom V., ki se je iz protesta proti določilom augsburškega verskega miru leta 1556 odrekel svoji cesarski kroni, je kralj Ferdinand, ki je naslednje leto nasledil svojega brata kot cesar, 141 141 augsburške dokumente podpisal in jim s tem dal veljavo državnih zakonov. Vendar tudi Ferdinand ni bil pripravljen deželnim stanovom priznati istih pravic, ki jih je augsburški verski mir priznal državnim stanovom. Malo pred svojo smrtjo leta 1564 je cesar Ferdinand I. habsburške dedne dežele razdelil med svoje sinove, Maksimilijana, ki je bil po očetovi smrti izvoljen za cesarja, Ferdinanda in Karla. Nadvojvoda Karel II. je dobil Notranjo Avstrijo in si izbral za svojo rezidenco Gradec na Štajerskem. Karel je že od začetka poudarjal, da ima v svojih deželah edini pravico določati veroizpoved svojih podanikov, na kateri je, podobno kot njegov oče Ferdinand, med drugim gradil svoj absolutizem. V pismu svojemu bratu cesarju Maksimilijanu II. (1564–1576) je leta 1569 izrazil resne pomisleke proti, po njegovem mnenju prevelikim Maksimilijanovim simpatijam in popuščanju protestantom. V tem, pogosto spregledanem dokumentu, je Karel predstavil natančno premišljen program politične rekatolizacije svojih dežel, vključno s cenzuro tiska. 4 Gradec je z njim postal središče in izhodišče politične rekatolizacije notranjeavstrijskih dežel. Tej so bili namenjeni že omenjeni jezuitski kolegij (1572), jezuitska univerza (1585) in papeška nunciatura (1580) v Gradcu. Čeprav je bil Karel trdno odločen v svojih deželah uveljaviti kato- liško vero, je bil leta 1572 zaradi finančne stiske pri obrambi dežele pred Turki prisiljen v t. i. Graški pacifikaciji (graška verska pomiritev) štajerskemu plemstvu in graškim meščanom priznati svobodo vero- izpovedi in vesti. Deželni stanovi so mu zato obljubili višje izredne dajatve. Šest let pozneje (1578) je iz istega razloga v t. i. Bruškem libelu (verska pomiritev v Brucku ob Muri) priznal iste pravice tudi koro- škemu in kranjskemu plemstvu, glavnima mestoma Ljubljani in Celovcu ter Leobnu, ne pa tudi Gorici. Čeprav je šlo v obeh primerih le za vladarjevo ustno zagotovilo, ki ni imelo veljave »deželnega zakona«, je bila po mnenju avstrijskega zgodovinarja Karla Amona s tem de facto ustanovljena »deželna Cerkev brez deželnega kneza«. 4 Karl Amon, Abwehr der Reformation und Rekatholisierungsversuche in Innerösterreich unter Ferdinand I. und Karl II., v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628, Celovec 1994, 412–413. FRANCE M. DOLINAR 142 S SIMPOZIJEV 2008 142 Do konflikta z notranjeavstrijskim nadvojvodom je prišlo, ko so plemiči hoteli njim osebno priznane privilegije raztegniti tudi na svoje podložnike. Na Kranjskem je Primož Trubar že pred tem z objavo svoje Cerkovne ordninge leta 1564 poskušal pod zaščito deželnih stanov za Slovence organizirati luteransko deželno Cerkev. Glede na določila augsburškega verskega miru je v obeh primerih z vidika državnega prava šlo za kršitev izključne pravice deželnega kneza določati veroizpoved svojih podanikov in s tem torej za kršitev pravnega reda države. Leta 1579 so se v Münchnu sestali bavarski vojvoda Viljem, tirolski vojvoda Ferdinand in notranjeavstrijski nadvojvoda Karel ter se dogovorili za enoten nastop proti protestantom. Zedinili so se, da bodo dosledno uveljavili pravna pooblastila, ki jim jih omogočil augsburški verski mir. Nekaj let kasneje (1584) je nadvojvoda Karel imenoval za svojega osebnega svetovalca in vladnega namestnika v Gradcu ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja (1580–1597), gorečega zagovornika cerkvene prenove in od leta 1578 predsednika refor- macijske komisije za Gorenjsko. Tavčar se je dogovoril z briksenškim in freisniškim škofom, ki sta imela zemljiško posest tudi na Kranj- skem, za enoten nastop proti protestantom. Prav tako je Tavčar posredoval pri regentinji Mariji Ani Bavarski, da je smel leta 1581/82 oglejski pomožni škof Paolo Bisantio in leta 1593/94 ogeljski patriarh Francesco Barbaro opraviti apostolsko vizitacijo v habsburškem delu patriarhata. Njuna vizitacijska poročila pričajo o veliki razširitvi protestantizma v naših deželah v tem času. Tavčar si je prizadeval uveljaviti vladarjeve odloke proti protestantskim mestnim svetnikom in sodnikom, podpiral je tisk protiluteranskih knjig in skrbel za boljšo izobrazbo svojih duhovnikov. Ker ni imel možnosti v Ljubljani ustanoviti od tridentinskega koncila predpisanega škofijskega seme- nišča, naj bi jezuitski kolegij, ki mu ga je še uspelo ustanoviti tik pred smrtjo, istočasno oblikoval katoliško inteligenco in služil kot izobra- ževalno središče za duhovniške kandidate. Po Karlovi nenadni smrti je bila zaradi mladoletnosti njegovega sina Ferdinanda v notranjeavstriskih deželah za nekaj časa prekinjena uveljavitev münchenskega dogovora. Položaj se je radikalno spre- menil, ko je Ferdinand II. leta 1595 (cesar 1619–1637) prevzel oblast. 143 143 Pri poklonitvi deželnih stanov v Gradcu, Celovcu in Ljubljani je Ferdinand odločno zavrnil zahteve protestantov, da njim in njihovim podložnikom prizna pravico do svobode veroizpovedi. Konkretna načela rekatolizacije notranjeavstrijskih dežel je izdelal lavantinski škof Jurij Stobäus pl. Palmburg (1584–1618), ki je po Tavčarjevi smrti postal vladni namestnik v Gradcu. Pred svojim imenovanjem je bil Stobäus svetovalec Ferdinandove matere Marije Ane Bavarske pri uveljavljanju pravic njenega mladoletnega sina. Dne 20. avgusta 1598 je Stobäus nadvojvodi Ferdinandu predložil spo- menico, v kateri je nadvojvodi svetoval, naj z rekatolizacijo svojih dežel začne takoj, ne glede na obstoječo turško nevarnost. Odločno naj uveljavi določila augsburškega verskega miru, vendar naj se pri tem vzdrži vsakega nasilja. Vzporedno s politično rekatolizacijo mora potekati temeljita notranja prenova Cerkve. Dalje je Stobäus nad- vojvodi odsvetoval uporabo rimske inkvizicije, za katero se je za- vzemal papeški nuncij v Gradcu. Namesto nje so bile v notranje- avstrijskih deželah ustanovljene posebne reformacijske komisije, katerih člani so postali najvišji politični in verski predstavniki posa- meznih dežel. Prvi so preverjali politično zvestobo podložnikov do vladarja, drugi pa skrbeli za pravovernost katoliškega nauka med verniki. Protestante so skušali najprej pridobiti za katolištvo s teme- ljitim poukom o katoliškem nauku. Tistim, ki se zaradi svojega prepričanja niso bili pripravljeni spreobrnitvi v katoliško veroizpoved, je bilo dovoljeno prodati svoje premoženje in se izseliti iz dežele. Protestanti so bili zaradi predlagane rekatolizacije dežele razum- ljivo ogorčeni, vendar je bila njihova reakcija nanjo premalo pre- mišljena in je položaj le še zaostrila. V Gradcu je prišlo do divjih verbalnih napadov na papeža in nadvojvodo, v Celovcu so protestanti onemogočili sleherno katoliško bogoslužje, pri Gospe Sveti so na- padli in sramotili katoliške romarje ter poškodovali cerkev, v Ljubljani so nasilno preprečili procesijo svetega Rešnjega telesa. Na te izgrede je nadvojvoda Ferdinand odgovoril 19. septembra 1598 z izgonom vseh protestantskih učiteljev in predikantov iz notranjeavstrijskih mest. Reformacijske komisije so začele svoje delo na Štajerskem. V komisiji za Štajersko in Koroško je cerkveno stran zastopal sekovski FRANCE M. DOLINAR 144 S SIMPOZIJEV 2008 144 škof Martin Brenner (1584–1615), v komisiji za Kranjsko pa ljub- ljanski škof Tomaž Hren (1598–1630). Brenner je na različnih itali- janskih univerzah prejel temeljito teološko izobrazbo. Ko ga je Salz- burški nadškof imenoval za generalnega vikarja za Štajersko, si je za prednostno nalogo zadal uveljavitev odlokov tridentinskega koncila. Bil je znan kot odličen in prepričljiv pridigar, kot član verske in reformacijske komisije pa je bil odločen in neizprosen izvrševalec nadvojvodovih odlokov do protestantov. Na Kranjskem je glede na ostale avstrijske dežele protestantsko gibanje že zaradi drugačnosti jezika predstavljalo poseben primer. Osrednja osebnost slovenske reformacije je bil Primož Trubar (1508–1586), ki se je pri tržaškem škofu Petru Bonomu (1502–1546) podrobno seznanil s humanistično kritiko tedanje družbe in si pri ljubljanskem škofu Franzu Kazianerju (1536–1543, tudi Frančišek Kacijanar) poglobil svojo gorečnost za temeljito prenovo Cerkve na slovenskem narodnostnem ozemlju. Ob svojem prihodu v Ljubljano in imenovanju za kanonika se je pridružil skupini v ljubljanskem stolnem kapitlju, ki je simpatizirala z reformacijo. Ko je moral leta 1548 zapustiti domovino in je postal luteranski pridigar v Rothen- burgu nad Taubero, kjer se je istega leta poročil z Barbaro Sitar, je tudi formalno izstopil iz katoliške Cerkve. Po Luthrovem načelu, da se mora vsak človek osebno in brez posrednikov srečati z Božjo besedo, je leta 1550 »svojim ljubim Slovencem« natisnil prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecedarij. S tem je položil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku. Vrh literarne dejavnosti slovenskih protestantov je nedvomno Dalmatinov prevod vsega Svetega pisma, ki je izšel z letnico 1584. Na katoliški strani si je Tavčarjev naslednik T omaž Hren nekoliko kasneje prizadeval za boljšo izobrazbo duhovnikov, obnovil je izobra- ževalno ustanovo za duhovnike v Gornjem Gradu (Collegium Maria- num), v Gradcu in Rimu je zanje ustanovil več štipendij, pospeševal je cerkveno likovno umetnost ter podpiral reformna prizadevanja jezuitov in kapucinov. Na področju slovenskega jezika in slovstva pa ni imel tako srečne roke in ni mogel ponuditi ničesar, kar bi bilo primerljivo s protestantsko literarno dediščino. Podobno kot na Štajerskem in Koroškem se je tudi na Kranjskem 145 145 reformacijska komisija polastila cerkva in premoženja, ki so ga nekoč protestanti odtujili katoličanom, in uničila vsa znamenja protestant- ske navzočnosti v notranjeavstrijskih deželah, vključno s protestant- skimi knjigami. Šele leta 1627 je cesar Ferdinand II. ukazal, da »here- tičnih«, z drugimi besedami protestantskih knjig niso več sežigali, ampak jih izročali jezuitski univerzi v Gradcu oziroma jezuitskim kolegijem v posameznih deželah. Seveda je tudi reformacijska komi- sija na Kranjskem po ukazu graškega nadvojvode sežigala protestant- ske knjige, poleg nemških tudi slovenske. Slednje seveda ne zaradi tega, ker so bile slovenske, ampak zato, ker so za takratni čas in takratne razmere veljale za protidržavne. Naša generacija je še v drugi polovici 20. stoletja doživljala množično uničevanje t. i. »državi sovražnih knjig«! Žal je uničevanje knjig v 16. stoletju prizadelo šele nastajajočo slovensko knjižno dediščino. O začetkih slovenskega knjižnega jezika si nemško govoreči in nemško misleči nadvojvoda v Gradcu seveda ni belil glave. Pač pa je zaradi nje prišel v notranjo stisko ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je njegova stanovska kolega, lavantinski škof Jurij Stobäus in sekovski škof Martin Brenner na večinoma nemško govorečem območju nista doživljala: Kaj storiti s slovenskimi protestantskimi knjigami, ki so bile razglašene za državi sovražne in morajo zato s ostalimi protestantskimi knjigami končati na grmadi? Škof Hren se je pomena slovenskih knjig nedvomno zavedal. Vsega ni bilo mogoče rešiti. Verjetno tudi ni bilo v njegovem interesu, da bi se npr. ohranila Trubarjevi katekizmi in Cerkovna ordninga. Vsekakor pa je želel rešiti Sveto pismo. To vendar ne more biti »heretično«. Kljub temu ni bilo lahko v času brezkompromisne politične rekatolizacije dežele in intenzivne katoliške prenove (oboje moramo upoštevati, ko govorimo o protireformaciji) pri politični oblasti v Gradcu in cerkvenih predstojnikih v Rimu dobiti dovoljenje, da so smeli slovenski katoliški duhovniki uporabljati Sveto pismo, ki ga je prevedel protestant Jurij Dalmatin. Napačno bi bilo, če bi ostrino katoliških ukrepov proti prote- stantom presojali samo skozi prizmo slovenske kulturne zgodovine. Slovenci smo bili v notranjeavstrijskih deželah vendarle jezikovna manjšina. Protireformacija ni bila naravnana proti slovenski knjigi, kot bi bilo včasih razumeti nekatere posplošene in poenostavljene FRANCE M. DOLINAR 146 S SIMPOZIJEV 2008 146 prikaze tega obdobja. V bistvu je šlo za boj na državni ravni, šlo je za pravice deželnega gospoda, ki je skladno z določili augsburškega verskega miru uveljavljal pravni red v svoji državi. Zato slovenski protestanti niso mogli računati na politično podporo protestantov v nemških deželah in je tudi niso dobili. Človekove pravice svobode vesti in svobode veroizpovedi pa v tem času niso priznavali ne na katoliški in ne na protestantski strani. T e »svoboščine« so bile pridr- žane samo privilegiranemu sloju prebivalstva. Sledila je vrsta ukrepov, s katerimi je nadvojvoda vedno bolj omejeval dejavnost protestantov. Ko so protestanti uvideli, da ne morejo računati na politično podporo nemških protestantov in da se zanje ne bosta zavzela niti cesar Maksimilijan II. (1564–1576) niti cesar Rudolf II. (1576–1612), je bil njihov boj za svobodo veroizpovedi v notranjeavstrijskih deželah izgubljen, čeprav je Maksimilijan veljal za protestantom naklonjenega, Rudolf II. pa je madžarskemu plem- stvu zaradi grozeče turške nevarnosti priznal pravico, da smejo načelo cuius regio eius et religio uveljaviti tudi za svoje podložnike. Položaj v notranjeavstrijskih deželah se je zaostril, ko je nadvoj- voda Ferdinand II. leta 1619 postal cesar in leto dni pozneje v bitki pri Beli gori zlomil upor protestantskih Čehov. S tem je postal popoln gospodar položaja v habsburških dednih deželah, ki so navzven ponovno dobile katoliški videz. Dne 1. avgusta 1628 je podpisal odlok, s katerim je ukazal, da morajo tudi plemiči v roku enega leta sprejeti katoliško veroizpoved ali pa zapustiti deželo. Do izteka tega roka se je iz notranjeavstrijskih dežel izselilo približno 800 ljudi. 147 147 Bo‘idar Jezernik DVA OBRAZA PODOBE PRIMO@A TRUBARJA Nove politične skupine (narodi), ki so se v devetnajstem stoletju začele pojavljati v Evropi, so bile še v drugi polovici stoletja v notra- njeavstrijskih deželah habsburške monarhije novost, za katero so- dobniki niso imeli nobene podlage v osebni izkušnji. Kot je zapisal prvi slovenski časopis, tedaj vsi »Slovenci« niso niti razlikovali med besedama narodno in nerodno: »Nektéri Slovenci ne razločijo, kakor je potréba, teh dveh besedi: narodno in nerodno. Narodno je nekaj lepi- ga, kar je jednimu ali drugimu narodu lastniga, zato se reče: národ- nost: Nationalität. Nerodno je pa nekaj malovredniga. Ungeschick- lichkeit. Gerdo bi bilo, ako bi mi te dve clo različne besede razločiti ne znali. Zato v glavo si jo zarežimo!« (Nepodpisano 1844: 155.) Veliki možje in zgodovina Da se je neka skupnost mogla oblikovati kot narod, je morala imeti določene povezovalne elemente: skupen jezik, preteklost, prihodnost, usodo, ljudsko kulturo, vrednote, okuse in pokrajino (Lowenthal 1996: 63). Za romantično razpoloženje devetnajstega stoletja je bilo bolj ko ne samoumevno, da je zgodovina delo velikih mož, herojev. Oni naj bi bili tisti, ki so s svojo jasnovidnostjo, delavnostjo, po- žrtvovalnostjo in vztrajnostjo vodili množice v svetlo prihodnost. Zato je nacionalizem devetnajstega stoletja rabil še tako imenovane velike može ali velmože oziroma heroje, v katerih so videli »zrcalo njih dobe ter vir navdušenja in izpodbude« (Gangl 1905: 3). Najbolj značilen predstavnik tega pogleda na zgodovino je bil Thomas Car- lyle, ki je menil, da je »Zgodovina Človeštva, zgodovina človekovih dosežkov, v resnici Zgodovina Velikih Mož, ki so tu delovali. Ti 148 S SIMPOZIJEV 2008 148 velikani so bili vodniki ljudem, oblikovalci, ideali in v širšem smislu stvarniki…« (Carlyle 1841: 1.) Na Carlylovi filozofiji zgodovine je Anton Aškerc utemeljil svojo epsko pesnitev, posvečeno štiristoti obletnici rojstva Primoža Tru- barja. »Carlyleu so taki možje«, je zapisal Aškerc v polemiki z Josipom Tominškom, »inicijatorji epohalnih dejanj, oni so sinteza časovnih stremljenj in so tisti kažipot, ki določajo smer novim strujam. Nihče ne more tajiti, da je dala reformacija svetovni zgodovini novo smer. Wiclif je rodil Husa, Hus Lutra, a Luter – Trubarja. Trubar je novo poglavje v slovenski zgodovini, kolikor je imamo. S svojo inicijativo je imel uspeh; njegova glava je določala smer naši zgodovini. Četudi je protireformacija siloma zatrla novo vero med Slovenci, vendar je imel Trubar s svojim energičnim začetkom uspeh: posrečilo se mu je ustvariti svojemu ljudstvu literaturo. Slovenščino je povzdignil Tru- bar za književni jezik, postavil je torej temelj domači literaturi in na tem temelju gradimo še danes poslopje svoje kulture. Ali torej Trubar ni pravi heroj?« (Aškerc 1905a: 26–7.) Od sredine devetnajstega stoletja do druge svetovne vojne je bilo poudarjanje vloge velikih mož stalnica v razmišljanju o zgodovini slovenskega naroda. Za prvi »narodni spomenik«, za Prešernov in Vodnikov spomenik, je dal pobudo mladi Lovro Toman, češ: »Vsak spominek, ki ga narod imenitnim možém stavi, ga tudi sebi stavi, kér spominek kaže, de se je narod zavedil svoje dolžnosti, svojiga poklica, svoje močí, da je spoznal pomembo take stavbe, ki je priča hvaležnosti in spodbada k enacimu, slavo zaslužljivimu načinu.« (Kamnogorski 1850: 61.) Podobno stališče je zastopal lavantinski škof Anton Martin Slomšek, ki je zapisal: »Poštovali so starodavni Izraelci svoje očake Abrahama, Izaka in Jakoba; sveto jim je bilo njihovo blago imé. Prepevali so Mojzeza, svojega postavodajavca visoko modrost, Jozue- tovo in drugih vojšakov veliko hrabrost. Mogočne dela očakov bile so iskre serčnosti sinom; njihovo pokopališče bilo je v sili mlajšim pribežališče. – Stavili so stari Egipčani, nekdanji Helenci in Rimljani svojim junakom veličastne spominke, so dajali svojim dobrotnikom hvalo in čast. Tud Nemci, naši sosedje imajo Valhalo, svojih pesnikov in slovnikarjev veličastno dvorano, ter obhajajo slavnih možev hvalni spomín. In naši južni bratje Serblji svojih junakov lepe vojne pojó. Kaj 149 149 mi Slovenci slavnih možev pogrešamo, ne poznamo njihovih del, se ne glasijo med nami naših očakov lepe imena? Tega Bog ne daj! Naših prednikov verlih častiti spomín je živelj narodnega duha. Pometi starih junakov slavo, in si pripravil mlajim pogín!« (Slomšek 1862: 71–72.) Miroslav Malovrh pa je v svojo »zgodovinsko povest« vtkal sledeči dialog, v katerem je »Kopitar« razložil, kakšnega pomena so veliki možje za razvoj in napredek naroda: »Treba je le velikih mož in pokaže se, če je Slovencem sojena lepša prihodnjost ali če morajo umreti kot sužnji. – S posamičnimi možmi, pa naj so še tako veliki, se ne da nič opraviti. – O pač, je s poudarkom vzkliknil Kopitar. Vsi veliki prevrati so delo posamičnih mož. Brez takih velikih mož, ki znajo razvneti dušo in srce naroda. ki se v strastnem sovraštvu upro obstoječim razmeram, se ni še nič velikega izvršilo. Nekaj takih mož naj nam da usoda, potem, to je moje upanje, bi bila Slovencem zagotovljena prihod- njost.« (Malovrh 1904: 242.) Leto pozneje je Malovrhovo misel dopolnil eden najvidnejših slovenskih politikov dolgega devetnajstega stoletja, dr. Josip Vošnjak, ki se je opiral na Nietzschejevo filozofijo o nadčloveku: »Toda krivico bi delal Slovencem, kdor bi trdil, da je taka iz kruhobrostva izvirajoča brezznačajnost neka posebnost Slovencev. Nikakor ne. Splošna je vsem narodom, najsi bode germanski, slo- vanski ali romanski, ker je povsod število trdnih, neomahljivih zna- čajev v neznatni manjšini proti veliki ljudski masi, ki jo Nietsche imenuje ’Herdentier’. Končno pa ravno ti četudi maloštevilni značajni borivci za narodne ideale navadno v odločilnih trenotkih prosti narod potegnejo za seboj k zmagovitemu boju. Nietsche s svojim ’sverh- čelovekom’ – tako prestavljajo Rusi ’Übermensch’ – seveda predaleč sega, ker mu dovoljuje vsako nasilje, celo zločinstvo nad ’Herden- tierom’, pa jedro njegove misli je resnično, da se masa mora pokoriti in se tudi navadno res pokori in podvrguje možem z duhom in značajem, njo nadkriljujočim. To nam kaže vsa človeška zgodovina. Duh naroda se teko rekoč koncentruje v eni osebi, katera ga potem vodi k zmagi, včasi pa tudi v pogubo.« (Vošnjak 1905: 102.) Podobno je razmišljal tudi etnolog in antropolog Niko Županić, BO@IDAR JEZERNIK 150 S SIMPOZIJEV 2008 150 ki je menil, da so veliki možje kardinalni vir, »iz katerega zajema narod svojo žitno in bitno energijo, svojo moč in obliko«, in pojasnil: » To so tisti izvoljeni ljudje, katerim je izročila usoda sredstvo, vzgojo in izobrazbo naroda. Narod kot tak je nekaka brezoblična masa, strukturo in obliko mu dajo šele njegovi reprezentanti, to so vladarji, politični, intelektualni, etični in estetični, okoli katerih se mase zbirajo in koncentrirajo kakor atomi okoli kristalizacijske točke.« (Županić 1907: 557 .) Kardeljanski obrat v razumevanju preteklosti Avtor knjige o slovenskih vodnikih in prerokih Ivan Lah, denimo, je menil, da je zgodovina naroda njegov življenjepis, ki ga pišejo predvsem njegovi heroji. »Zato ustvarja vsak narod sam svojo zgo- dovino. Toda ogrodje zgodovine tvorijo veliki dogodki, v katerih se preskušajo narodne sile, njegova volja in moč, in na čelu velikih dogodkov stopajo junaki, voditelji, glasniki in preroki. ’Zgodovina sveta’ – pravi veliki mislec Carlyle – ’je življenjska zgodovina velikih mož.’ Z njimi ustvarja narod svojo zgodovino.« (Lah 1927: 5.) Na podobnem stališču je slabo desetletje pozneje Anton Slodnjak raz- mišljal o zgodovini slovenskega slovstva. Za Slodnjaka je bil velik človek tisti posameznik, ki »v svojem razumu le jasneje in bolje pojmuje svojstva družbenega okolja in prav zato lahko stopi v začasno protislovje z ’množico’, katera pozneje vendarle prav tako pod vpli- vom družbenih odnosov počasi stopa na njegovo stran« (Slodnjak 1934: 76–77). Prelom s takim razumevanjem zgodovine je skušal narediti Edvard Kardelj v svojem Razvoju slovenskega narodnega vprašanja, prvič objav- ljenem 1939, s katerim je želel podati marksistično interpretacijo slovenske zgodovine (Kardelj 1957: 30 v uvodu). Vendar njegov Razvoj ni bil zgodovinska študija, temveč interpretacija slovenske narodne zgodovine kot boja med dobrim in zlim (glej Plumb 1969: 98; Jezernik 2004: 17), s katero je preteklost postavil v funkcijo doseganja revo- lucionarnih ciljev v prihodnosti. Paradoksalno so bili v Kardeljevi interpretaciji gibalo zgodovinskega razvoja veliki možje, in sicer književniki France Prešeren, Fran Levstik in Ivan Cankar, kar indicira, da njegova zavezanost marksistični interpretaciji zgodovine, po kateri 151 151 je bila zgodovina produkt (delovnih) množic, ni bila posebej trdna. Bržkone pa je k temu svoje prispevala tudi Kardeljeva ambicija, in sicer, da bi se umestil kot vodilni slovenski ideolog, dedič in nada- ljevalec navedene trojice, torej ambicija, ki je bila močnejša od njegove zavezanosti marksistični teoriji. 1 Veliki možje oziroma heroji so torej predstavljali najboljše oziroma najbolj želene lastnosti in najbolj imenitne dosežke naroda ter poma- gali ljudem oblikovati njihov odnos do preteklosti. Posamezniki, ki jih je skupnost sprejela za »velike može«, so bili tako spremenjeni v podobo naroda, ki jo je bilo mogoče občudovati, se iz nje učiti in se zanjo, navsezadnje, tudi boriti. Iz narativne podobe velikih mož so se pripadniki določene skupnosti učili solidarnosti in gradili občutek lastne vrednosti v primerjavi s pripadniki drugih narodov; s tem pa so prispevali h kulturni homogenizaciji pripadnikov določenega naroda in k zarisovanju ločnic med Nami in Drugimi. S poudar- janjem veličastnega in izpuščanjem sramotnega iz narodove pretek- losti so tako imenovani narodni buditelji gradili častno in slavno preteklost naroda. Častna in slavna preteklost pa je dajala oporo nacionalizmu v sedanjosti. Izbira herojev iz preteklosti, ki se jih je moralo ljudstvo spominjati, da bi lahko gradilo svetlejšo prihodnost, je bila strateškega pomena. Četudi narodni voditelji tega niso govorili na glas, so s svojo izbiro propagirali določene politične in svetovno- nazorske ideologije, določena družbena, politična in kulturna ho- tenja. »Spomin«, je zapisal James Young, »se nikoli ne oblikuje v vakuumu; motivi za spominjanje niso nikoli čisti.« (Young 1993: 2.) Slovenski jezik kot prava domovina slovenstva Med Slovenci, ki so bili brez svoje države, je bila ideja naroda, kakor jo je razvila nemška romantika, zelo privlačna; dajala je namreč »narodu od države samostojno življenje« (Vošnjak 1913: 541). Za nemške romantike je bil glavni znak narodnosti jezik. Wilhelm von Humboldt, ki je ustvaril pojem modernih filologij oziroma »znanosti 1 V izdajah Razvoja, objavljenih po drugi svetovni vojni, ki so bile sicer vedno bolj obširne in dopolnjene z zgodovinskimi podatki, je osnovna teza knjige ostala nespremenjena. BO@IDAR JEZERNIK 152 S SIMPOZIJEV 2008 152 o narodnosti«, je bil mnenja, da je prava domovina pravzaprav jezik (»Die wahre Heimat ist eigentlih die Sprache«). Kar so nemški roman- tiki »s sveto navdušenostjo pisali in govorili proti gospodstvu tujega duha in jezika«, pa so brali tudi avstrijski Slovani, saj so nemški romantiki tedaj imeli svoje središče na Dunaju (Murko 1901: 124). Kot je razložil Fran Ilešič v uvodu k prvemu Trubarjevem zborniku, je v času romantike, »’rodoljubje’ pomenilo ljubezen zlasti do rodnega jezika kot takega; ker je jezik najrazločnejši znak moje individual- nosti, mojega pokoljenja, zato ga ljubim in čuvam, tako rekoč kot del samega sebe« (Ilešič 1908: xviii). Za tako imenovane narodne buditelje je bil tedaj slovenski jezik temeljni kamen slovenske narodnosti. Po besedah »očeta slovenskega naroda« dr. Janeza Bleiweisa, denimo, je bil narod brez narodnosti telo brez kosti: »Duša narodnosti pa je jezik.« (Nepodpisano 1862: 322.) Skoz pero P. Jankoviča (Janko Pajk?) pa je v knjižici, namenjeni »prostemu ljudstvu«, slovenski jezik povedal sledeče: »Jaz sem duša slovenskega naroda; skoz to, da me narod, govoriš in pišeš, živim jaz in živiš Ti. Berž ko mene zapustiš, nehaš narod biti in postaneš derhal in soderga ljudi brez narodnih pravic. Taki ljudje tudi zgubijo svojo domovino; take ljudi vse gazi in tlači; taki ljudje so zaverženci svetá. Zató, moj ljubi narod slovenski, derži se mene, Tvojega jezika; derži se vsega, kar je Tvoje; tirjaj svoje pravice, da bodeš krepko živel in da dosežeš slavo na zemlji!« (Jankovič 1869: 38–39.) Na takih izhodiščih si je lahko slovenski nacionalizem nadeval povsem »nepolitično« zunanjo podobo. Slovenski narodni voditelji pravega cilja vsakega nacionalizma, nacionalne države, niso omenjali. V svoji retoriki so ljudem meča predpostavljali ljudi peresa. Namesto govora o slovenski nacionalni državi so govorili o pomenu domačega jezika in poznavanja preteklosti, o dragocenosti domačega slovstva in narodnega blaga (Lončar 1911: 55–6). Vendar je bil boj za slovenski jezik po svojem bistvu politični boj (glej npr. Prijatelj 1956: II, 58). To dimenzijo boja za slovenski jezik je izrazil škof Slomšek že leta 1861, češ: »Svoje dni je nemščina za mizo sedela in še sedí; slovenščina je za vratmi stala in ji služila. Za to je gospôda nemško govorila, in še govorí, dokler so le posli slovensko gučali. Zdaj hlapci in dekle nemško govorijo in se besede materne sramujejo; evo bratje! tedaj pa 153 153 mi slovenšino za mizo posadimo, in jo počastimo, kakor svojo milo mater …« (Nepodpisano 1861: 192.) Za mobilizacijo slovenskih množic so tedanji politični voditelji predlagali, da bi v Ljubljani, kot slovenskem narodnem središču, ki se je pred tem postavljala s po dvema javnima spomenikoma feld- maršalu Radeckemu in cesarju Francu Jožefu I., postavili še »narodni spomenik«, posvečen »prvemu slovenskemu pesniku« Valentinu Vodniku (1758–1819). Zbiranje sredstev zanj in slovesnosti ob nje- govem odkritju konec junija 1899 so ljudem pomagali utrjevati narodni ponos in samozavest, to pa sta bila pri ljudeh, ki so bili več stoletij pod tujim kolonialnim gospostvom, predpogoja za emanci- pacijo. Ali kot je zapisal Davorin Terstenjak: » T udi mi moramo pokazati, da kakor drugi narodi tudi mi častimo možé, kteri so s svojim bistrim duhom in svojo mogočno besedo segnili v dušo svojega naroda, da se je zavedel in slavno razvijati začel svoje dušne moči. Zapomnite si národno prislovico: Kdor ne poštuje sam sebe, ga tudi ne poštujejo drugi.« (Terstenjak 1858: 2.) Povzdigovanje slovenskih velikih mož v procesu »narodne pre- buje« oziroma konstrukcije slovenskega naroda ni služilo temu, da bi ljudi nekaj naučilo, temveč jim je pomagalo, da so nekaj postali: člani skupnosti. Eden glavnih zagovornikov postavljanja spomenikov, Lovro Toman, je ob stoletnici rojstva Valentina Vodnika zapisal: »Narod, ki spoštuje in slavi svoje slavne možove, slavi le sebe. Spomini slavnih rojakov so stebri, na ktere so pripete niti zgodovine domače, – spomini so kakor Memnova pila, s ktere so doneli o sončnim izhodu in zahodu čarni glasôvi. Doné tako iz takih spominov tudi čudo- tvorni glasovi, kadar posebno se mrači ali jasní domovine nebo.« (Toman 1858: 354.) – To geslo je bilo v različnih variantah temeljni princip v procesu konstrukcije slovenskega naroda. 2 2 »Narod, kateri ne časti in ne spoštuje svojih velikih mož, nij vreden, da jih ima« (Pajk 1878: 80) oziroma »Narod, kateri svojih velikih mož ne časti, jih vreden ni« (Š. 1883: 802) oziroma »Narod, ki svojih môž ne časti, samega sebe vreden ni« (A. S. 1889: 1). BO@IDAR JEZERNIK 154 S SIMPOZIJEV 2008 154 Memnova pila Vendar, kolektivni spomin je podložen manipuliranju. V drugi polovici devetnajstega stoletja, ki je bil po Evropi čas splošnega čaščenja stoletnic, so se spomnili na Primoža Trubarja, »osnovatelja novoslovenskega slovstva, književnega Kolumba našega«, pozneje in dosti bolj plaho, kot so se spomnili na Valentina Vodnika. Javno so nameravali obeležiti tristoletnico Trubarjeve smrti (28. junija 1886) s »spodobno slavnostjo« v Ljubljani, a so opustili namero, ker bi se »tako praznovanje iz lehko razumljivih uzrokov morebiti napčno tolmačilo« (Nepodpisano 1886: 377). Namesto javne slavnosti je pisateljsko društvo priredilo slavnostni večer, Ljubljanski zvon pa je v spomin »nedosežnega pisatelja in vélikega narodnega dobrotnika« objavil literarno-zgodovinsko razpravo O pričetkih slovenske književnosti (Fekonja 1886) in »prekrasno legendo« Novi svetník, v kateri je pesnik Anton Aškerc postavil v nebesa »novega svetnika« po njegovem dolgoletnem bivanju v Nigdirdomu in tristoletni pokori v vicah (Gorázd 1886: 321–322). Misel na Trubarjev spomenik v Ljubljani se je razvila šele dve desetletji pozneje. Kot se je spominjal Ivan Hribar, se ima »ta obču- dovanja in spoštovanja vredni junak svojega časa«, Primož Trubar, zahvaliti za nastanek svojega spomenika »drugemu, njemu sličnemu junaku svojega časa – Antonu Aškercu«. Aškerc je po izdaji svoje pesnitve Primož Trubar (1905) nekega dne ljubljanskemu županu prinesel poklonstveni izvod te knjige; ob tej priložnosti je izrazil misel, da bi Trubar kot stvaritelj našega pismenega jezika zaslužil v Ljubljani spomenik (Hribar 1983: I, 305). Župan Hribar je predlog sprejel z naklonjenostjo, v primerjavi s spomeniki Vodniku in Pre- šernu pa za to idejo ni dobil množične podpore v narodu. Če so se slovenske množice ob Vodnikovem liku poenotile in jih niti Prešer- nova svobodomiselnost ni razdelila, pa so se ob podobi Primoža Trubarja razdelile v dva nasprotna (politična) tabora. Fran Ilešič je v uvodu k prvemu Trubarjevemu zborniku, izdanem ob štiristoti oblet- nici Trubarjevega rojstva, zapisal: »Ljubav in mržnja, ki spremljata in značita razvoj vsega sveta, sta prečesto dali značaj tudi spominu na Primoža Trubarja ter stvarno spoznanje potisnila v ozadje. Ljubav je narekovala besede: 155 155 (Trubar), ti si velikan! Med nami prvi bojeval si sveti boj za svetlobo in vesti svobodo – in ves narod je šel za teboj! Mržnja pa je slovenski učenosti posodila besede o ’neodkrito- srčnem in zlobnem’ odpadniku (o Speratu v Solnogradu), o raz- širjevalcih protestantizma kot ’drugih janičarjih’, o ’predrznih novo- tarjih’, o ’volkovih verne črede’ itd.« (Ilešič 1908: v.) Če je ideja o postavitvi Vodnikovega spomenika slovensko pre- bivalstvo notranjeavstrijskih dežel povezovala v eno telo, ga je pol stoletja pozneje misel na Trubarjev spomenik razdelila na dva naspro- tujoča si dela. Liberalno-narodnjaški politiki so namreč Trubarja slavili kot simbol svobode misli, boja proti dogmatizmu in kleri- kalizmu, in kot začetnika slovenske narodne zavesti, medtem ko so ga katoliško-klerikalni zavračali kot nosilca tuje, neljudske miselnosti, ki bi v primeru uspeha zadušila slovenski narodni razvoj (Kerševan 1987: 63). Vodnikov spomenik je dobil svoje pravo mesto v družbe- nem okolju po odkritju spomenika Antonu Alexandru grofu Auer- spergu alias Anastasiusu Grünu. Postavitev Grünovega medaljona na Nemškem trgu je namreč omogočilo jasno diferenciacijo med pre- bivalci Notranje Avstrije. Tisti, ki so si prizadevali za osvoboditev izpod kolonialne podrejenosti, so se zbirali okrog Vodnikovega spomenika, to je »vodnikovali«, njihovi nasprotniki pa okrog Grü- novega, to se pravi, da so »grünovali«. Podobno je Trubarjev spo- menik dobil svoje dokončno mesto v slovenskem okolju šele tedaj, ko je bil leta 1913 »v spomin na 1600letni Konstantinov jubilej in na IV. slovenski katoliški shod« v zunanji vdolbini ljubljanske stolnice postavljen kip najbolj vnetega borca proti reformaciji škofa Tomaža Hrena (Lesar 1913: 446). Ta spomeniška dvojica (Trubar in Hren) predstavlja nemi priči ostre in žolčne polemike, ki traja in traja. 3 Toda po drugi strani lahko isto dvojico opišemo kot simbol delitve duhov, ki je dokončno opredelila slovenski narod kot moderen evropski 3 Papež Janez Pavel II., denimo, je med svojim obiskom v Mariboru maja 1996 predstavnikom slovenske znanosti in umetnosti govoril o slovenski kulturi od Prešerna do Balantiča, ne da bi omenil ime avtorja prve slovenske knjige. BO@IDAR JEZERNIK 156 S SIMPOZIJEV 2008 156 narod, to je kot razvito in notranje strukturirano družbo. Če je bila postavitev Vodnikovega spomenika v službi mobilizacije slovenskega ljudstva v boju proti kolonialni preteklosti, je postavitev Trubarjevega spomenika označila, da se je nekako pol stoletja pozneje slovensko ljudstvo uspešno organiziralo v narod. Dva obraza Trubarjevega spomenika V počastitev štiristote obletnice Trubarjevega rojstva je sklenil poseben odbor pod vodstvom dr. Ivana Tavčarja postaviti spomenik utemeljitelju slovenskega knjižnega jezika, naročilo za izdelavo kipa je dobil kipar Franc Berneker. 4 Odkritje spomenika so načrtovali za Trubarjev štiristoletni rojstni dan 8. junija 1908, vendar so ga »vsled raznih ovir« preložili na september (Nepodpisano 1908e: 446–447). Toda 8. septembra 1908 so ob navzočnosti udeležencev vseslovan- skega shoda časnikarjev in književnikov v Bleiweisovem parku blizu Narodnega doma slovesno položili samo temeljni kamen za spome- nik (Nepodpisano. 1908d: 350). Ta je bil zaradi slavnostne prireditve pomaknjen predaleč v cesto, zato ga je bilo treba pozneje prestaviti za nekaj metrov globoko v park, kjer je bilo pač primernejše mesto za spomenik. »Vse lansko leto je bilo torej zaman in troški postavljanja temeljnega kamna in vse slavnosti so bili proč vržen denar«, je privoščljivo komentiral Slovenec. Da je Ljubljana vendarle prišla do Trubarjevega spomenika, sta z denarjem iz svojega žepa omogočila »narodno-napredna veljaka, dva Ivana«, namreč politična voditelja narodno-napredne stranke Ivan Hribar in Ivan Tavčar (lj. 1908: 3). Spomenik »ustanovitelju slovenske književnosti« so nato odkrili 1. maja 1910, in sicer »brez vsakega slavnostnega hrupa« (Šlebinger 1910: 382). Trubarjev spomenik je del slovenske politične elite, ki je v Trubarju videla predvsem znanilca »novih, starej veri nasprotnih načel« (Klein- mayr 1881: 46), bodel v oči, še preden je bil sploh postavljen. Tako je 4 Kipar si je zamislil skromen spomenik v obliki govorniškega pulta, na katerega se opira protestantski pridigar in oče slovenske knjige. Bernekerjev Trubar je kljub skromnim sredstvom za njegovo postavitev dobil sloves »najbolj posrečenega spomenika pri nas« (Stelè 1966: 155). 157 157 škof Jeglič 6. oktobra 1908 za- beležil v svojem dnevniku na- slednje »žalostne dogodke«, ki so se tedaj zgodili v Ljubljani in jih je obravnaval v pastirskem listu, »da bi ljudstvu in tudi du- hovnikom pokazal pravo smer v luči krščanskih načel«: »a) pola- ganje temeljnega kamna za spo- menik Trubarju, 2) shod ’svo- bodomislecev’ v Ljubljani in 3) o ljubljanskih izgredih« (Jeglič 1908: 51). Slavnostnemu polaganju te- meljnega kamna za Trubarjev spomenik je posvečalo veliko po- zornosti tudi glasilo slovenskih konservativcev, dnevnik Slovenec. Tako je nepodpisani pisec dan pred slovesnostjo razkrival »pravi namen Trubarjevega slavja«, češ: »Preden so dobili slovenski častivci ’Svobodne Misli’ idejo, da proslave Trubarja, so že izvršili proslavo Trubarjevo nemško-nacionalni protestantje. V vsenemški, protestan- tovski cerkvi v Ljubljani, zidani z denarjem Viljema II. in drugih pruskih ’dobrotnikov’, je ’die rollende Reichsmark’ postavila Tru- barju spomenik. V ’Carnioli’ so nemško-nacionalni profesorji graške univerze, najzagrizenejši sovražniki slovenskega naroda, napisali proslavljajoče članke Trubarju. To je znamenje, da šteje nemški protestantizem Trubarja med svoje junake. Nemci vedo, da bi bili Slovenci, ako bi se bili poprotestantili, danes do zadnjega ponemčeni. Samo v zapuščenih hribovskih vaseh bi se še skrivaj slišal slovenski jezik. Hribar tega seveda slovanskim časnikarjem ni povedal. Slo- venski ’Los von Rom’ je geslo teh elementov, ki proslavljajo na Franc Berneker, Trubarjev spomenik (razglednica) BO@IDAR JEZERNIK 158 S SIMPOZIJEV 2008 158 Hribarjevo komando luteranca Trubarja. Zato je bila velikanska netaktnost od Hribarja, da je slavnost, ki ima v svojem jedru nemško- luteranski značaj, združil z občnim zborom ’Osrednje zveze slovan- skih časnikarjev’. V Slovencih je Hribar najznačilnejši zastopnik one struje, ki je v Vsenemcih znana kot ’Los von Rom’. To proglaša njeno glasilo ’Slovenski Narod’ dan na dan in iz najgrših vsenemških glasil neprenehoma prevaja pamflete na slovenski jezik. Hribarjevi netakt- nosti se imajo zahvaliti slovenski časnikarji, da marsikoga, ki so ga pričakovali, ne bodo videli na svojem sestanku. Netaknost Hribarjeve stranke je šla tako daleč, da niti obvestil o slovanskem sestanku niso pošiljali glasilom ’Slovenske Ljudske Stranke’, ki predstavlja ogromno večino vsega slovenskega naroda. Ko mi pozdravljamo slovanske goste v Ljubljani, jim je podala Hribarjeva stranka vzgled, kako se slovanska vzajemnost ne goji, ampak se zanaša konfesionalni boj in nestrpnost med zastopnike naroda. Tak ’neoslavizem’, kot ga pojmujejo slavilci Trubarjevi, ki je identičen z bojem proti najsvetejšim tradicijam slovanskih narodov, ne bo imel obstanka. Zmagala bo krščanska misel tudi v Slovanstvu!« (Nepodpisano 1908a: 5.) Bralci Slovenca so bili tri dni pozneje obveščeni še, kaj je dr. Ivan Tavčar zamolčal pri otvoritvi temeljnega kamna: »Bilo je pred meseci na seji ’Matičinega’ odbora, ko se je razpravljalo o tem, kako naj se Trubarjeva 400-letnica proslavi. Tudi dr. Tavčar je bil mnenj, da našega reformatorja ne kaže preveč poveličevati, rekoč: ’Če bi šlo po Trubarjevi volji, bi bili mi danes vsi Nemci!’ Pri odkritju temeljnega kamna pa je dr. Tavčar pred slovanskimi žurnalisti Trubarja koval v zvezde kot rodoljuba prve kvalitete, tako da so navzoči Čehi, Hrvati in Srbi mislili, da slovenski narod v Trubarju res slavi svojega Husa. Dr. Tavčar se je pač tudi to pot uklonil Hribarjevi komandi, ki je hotel imeti ob priliki Trubarjevi le ’rodoljubno’ komedijo v lastno slavo in glorijo. Ne štiristoletno sovraštvo do Trubarja, kakor meni dr. Tavčar, ampak pomilovanje do dr. Tavčarja, ki mora tako zatajiti lastno prepričanje, nam je narekovalo to opombo.« (Nepodpisano. 1908b: 3.) V prepričanju, da je ponavljanje mati učenosti, je Slovenec devet dni pozneje ponovil to opazko, češ: »je imel dr. Tavčar pri seji ’Slov. Matice’ popolnoma prav, ko je rekel: Ko bi bilo po Trubarjevem 159 159 namenu, bi ne bilo danes nobenega Slovenca več, ampak sami Nemci. Trubar ni pisal zato slovenski, da bi ohranil slovenski jezik, ali pa celo iz ljubezni do materiščine, ampak le zato, da bi svoje rodne brate odtrgal od katoliške cerkve in jih na ta način napravil za Nemce. Trubarja torej ne slave toliko kot slovenskega književnika, pač pa kot sovražnika katoliške cerkve, kateri se je v boju proti cerkvi poslužil slovenskega jezika.« (Nepodpisano 1908c: 3.) Superintendent Trubar in škof Hren Zgolj zanikovanje zaslug protestantskega pridigarja Trubarja ni moglo izničiti ugleda avtorja prve slovenske knjige in privrženci katoliško-konservativne stranke so v boju proti liberalizmu 5 ubrali drugo taktiko. V boju za interpretacijo preteklosti so začeli povzdi- govati dosežke borca proti reformaciji škofa Hrena. Miroslav Pre- mrou, denimo, je menil, da »uprav zaradi národnosti moramo za- hvaliti óne možé, ki so se uprli novi veri, da so vsaj takó zabranili nadaljno spajenje z Nemci – protestanti«. Nato pa je še z radostjo potrdil, »da sta se vladika Hren in novomeški Kastelec, pridno zaje- majoča iz tistih ’kalnih virov’, pisanih ’v malovredni obliki’, trudila dajati ljudstvu boljše knjige, nego so bile istodôbne« (Premrou 1892: 733). Jožefu Benkoviču pa se je »nehote« vsiljevalo vprašanje: »Kaj bi bilo s slovensko zemljo, če bi se iz Nemčije sem zatrošeni plevel in naplavljena sodrga ne bila odstranila? Najbrže bi ne bila dobila več pristnega narodnega lica. Bi se li moglo tako pokvarjeno ljudstvo upirati potujčevanju? Ko je Hren preprečil ves luteranski vpliv na Slovence, lotil se je pozitivnega dela. Da bi izboljšal podivjano in propalo ljudstvo, je s škofijskimi sinodami najprej krepko organizi- ral svojo duhovščino.« (Benkovič 1899: 290.) Isti avtor je tri leta pozneje skušal opisati še, »kam bi slovenski narod duševno in gmotno zabredel, ako bi še kaj časa sledil takim veščam, in ako bi mu apostol- 5 Privrženci katoliško-konservativne stranke so liberalcem očitali, da jih zanima samo boj proti veri in nič drugega: »Ne, svobodomiselstvu ni za svobodo, ne za enakost in bratoljubje, gre se jim le za to, da pridejo do moči in udarjajo po Cerkvi. Za to jim je, da razkristjanijo šolo, vzgojo in vpeljejo civilni zakon.« (Lavrenčič 1913: 1.) BO@IDAR JEZERNIK 160 S SIMPOZIJEV 2008 160 ski škof Tomaž Hren s pomočjo re- dovne in svetne duhovščine iznova ne prižgal ugašajoče luči sv. vere ter tako pokazal pot k pravi prosveti« (Benko- vič 1902: 430). Ko je bil v spomin na tisočšeststo- letni Konstantinov jubilej in na četrti slovenski katoliški shod 6 v eno izmed do tedaj praznih vdolbin ljubljanske stolnice postavljen spomenik »aposto- lu Kranjske« (glej Jezernik 2008: 46), knezoškofu Tomažu Hrenu, mu je Jo- sip Lesar napisal pravi panegirik: »Kdor pravično sodi, bo rad priznal, da je bil Tomaž Hren duhovnik in škof po božji volji in verski junak v najširšem po- menu besede. Bil je državnik, učenjak, pesnik, vnet prijatelj naroda, zlasti zati- ranih in ubožcev, podpornik vsega, kar je lepo, dobro in resnično, ljubitelj umeteljnosti in vednosti. Geslo njegovega življenja je bilo: ’Terret labor, aspice praemium’, ki je vklesano v vznožju spomenika. Če te straši težavnost, vedi, da te čaka plačilo. O posvečenju za ljub- ljanskega škofa, 29. marca l. 1599., je namreč Hren dal kovati spomin- sko svetinjo. Na hrbtu, t. j. na reverzni strani, je geslo ’Terret labor, aspice praemium’ in podoba škofa, ki nosi na desni rami križ po trnjevi poti; iz oblakov pa mu angel ponuja krono in palmovo vejico. Brez dvoma je Hren dosegel ’krono pravice’ (II. Tim. 4, 7), ’venec slave’ 6 Liberalno glasilo Slovenski Narod je pred katoliškim shodom konec avgusta 1913 večkrat opozarjal, da so vsi katoliški shodi bili »klerikalna strankarska prireditev, prirejena pod cerkvenim plaščem«; zato je Ljubljančane tudi pozival, naj shod bojkotirajo (glej na primer Nepodpisano 1913a: 3.; 1913b: 1; 1913c: 4). Ivan Pengov, Tomaž Hren 161 161 (I. Petr. 5, 4), dosegel trojni venec, trojno gloriolo: venec mučeništva po ljubezni do neumrljivih duš, venec devištva in venec učeništva kot učitelj vernikov na potu zveličanja. Njegov spomin ostane blago- slovljen med katoliškimi Slovenci.« (Lesar 1913: 452–453.) Sklep Prezentiranje zgodovinskih osebnosti je vedno izraz in vir moči, zato je tudi v tesni povezavi s političnimi procesi, predvsem z vpra- šanjem, kdo sprejema odločitve o tem, kdo lahko predstavlja koga, kako, kje in s čim; kdo kontrolira zgodovino, kdo ima moralno pravico kontrolirati jo in v čigavem interesu. Javne podobe določenih zgodovinskih osebnosti ne le prikazujejo določeno zgodovino, temveč jo tudi soustvarjajo za javnost. Lahko rečemo, da so slovenski politični voditelji na prelomu stoletja postavili spomenik Primožu Trubarju z dvema obrazoma. Pristaši narodno-napredne stranke so ga upo- dabljali kot heroja slovenstva in svobodne misli, pristaši katoliško konservativne stranke pa so mu skušali nadeti podobo malika krive vere. Prav ta delitev duhov pa je pomenila, da se je slovensko prebi- valstvo notranjeavstrijskih dežel ne le zavedlo pomena narodnosti, temveč se je izoblikovalo v moderen evropski narod, to je v moderno in notranje strukturirano družbo. Slovenski narod se je oblikoval, ko se je tudi notranje razslojil. Zato na začetku dvajsetega stoletja vsenarodna politika slogaštva, ki je uspevala, dokler slovenskega naroda še ni bilo in se je v protikolonialnem boju šele konstituiral kot politično telo, ni bila več mogoča. Ko je za uspeh osvobodilnega boja še bilo treba množicam pojasnjevati, kaj je narodno in kaj nerodno, je bil velik mož Valentin Vodnik; njegovo delovanje je bilo sprejemljivo za slovensko katoliško-konservativno politično elito, ki je imela v rokah ključ do razuma in srca slovenskega ljudstva. Ko je ta politika rodila zdrav sad in se je iz egalitarnih ljudskih množic oblikoval strukturiran slovenski narod, delitev na »domorodce« in na »ptujce« ni bila več najpomembnejša ločnica v političnih pogledih. Tedaj je stara politika slogaštva postala nefunkcionalna, del politične elite, ki si je prizadevala za sekularno družbo, pa je za promoviranje svojih pogledov na družbeni svet uporabil tudi protestanta Primoža Trubarja. BO@IDAR JEZERNIK 162 S SIMPOZIJEV 2008 162 VIRI, LITERATURA Aškerc, Anton (1905): Primož Trubar. Zgodovinska epska pesnitev. Ljubljana: Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Aškerc, Anton (1905a): Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak ali ne? Ljubljana: Komisijska založba L. Schwentnerjeve knjigarne. Benkovič, Josip (1899): Maksimilijan Leopold baron Rasp in njegova šola. Dom in svet, 289–301. Benkovič, Jožef (1902): Slovenski reformatorji. Voditelj v bogoslovnih vedah, 290– 313, 399–436. Bond, George C., Angela Gilliam, ur. (1994): Social Construction of the Past. Representation as Power. London in New York: Routledge. Brejc, Janko (1913): Slovenski slavnostni govor. Slovenec, 26. avgusta, 1–2. Carlyle, Thomas (1841): On Heroes, Hero-Worship, and the heroic in History. London: James Fraser. Fekonja, Andrej (1886): O početkih slovenske književnosti. V tristoletni spomin smrti Trubarjeve (1586. l.). Ljubljanski zvon, 42–49, 105–107, 231–235, 281– 286, 355–360, 418–423. Gangl, Engelbert (1905): Slava Prešernu! Ob odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani. Ljubljana: Narodna tiskarna. Gorázd (Anton Aškerc) (1886): Novi svetník. Ljubljanski zvon, 321–322. Hribar, Ivan (1983/84): Moji spomini. Ljubljana: Slovenska matica. Ilešič, Fran, ur. (1908): Trubarjev zbornik. Ljubljana: Matica Slovenska. Jankovič, P. (1869): Čujte! Čujte! kaj slovenski jezik tirja. Za prosto slovensko ljudstvo. Dunaj: Janko Pajk. Jeglič, Anton Bonaventura (1908–1912): Dnevnik. Rokopis, Nadškofijski arhiv Ljubljana, fond Škofijski arhiv Ljubljana, dnevnik škofa Jegliča, škatla 13/1c. Jezernik, Božidar (2004): Moč spomina, premoč pozabe. Zgodovina za vse, št. 1, 5–18. Jezernik, Božidar (2008): Pomnenje zgodovine kot pozabljanje preteklosti. Zgodovina za vse, št. 1, 37–56. Kamnogorski, L. (Lovro Toman) (1850): O Prešernovim spominku. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečí, 10. maliga travna, 61. Kardelj, Edvard (1957): Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 163 163 Kerševan, Marko (1987): Protestantski »tuji duh« in katoliška slovenska verna duša. Luther in luteranstvo v slovenski literaturi. Sodobnost, 63–69. Kleinmayr, Julij pl. (1881): Zgodovina slovenskega slovstva. Celovec: Julij plem. Kleinmayr. Lah, Ivan (1927): Vodniki in preroki. Ljubljana: Vodnikova družba. Lampe, Evgen (1905): A. Aškerc. Primož Trubar. Dom in svet, 46–50. Lavrenčič, Matija (1913): Katoliška načela in javno življenje. Slovenec, 6. sep- tembra, 1–2. Lesar, Josip (1913): Žiga Lamberg – Tomaž Hren. Dom in svet, 446–453. lj. (1910): Trubarjev spomenik. Slovenec, 13. aprila, 3. Lončar, Dragotin (1911): Slovenci. Načrt slovenske socialne zgodovine. Ljub- ljana: Komisionalna založba Delavske Tiskovne Družbe. Lowenthal, David (1996): Possessed by the Past. The Heritage Crusade and the Spoils of History. New York in London: The Free Press. Malovrh, Miroslav (1904): Pod novim orlom. Zgodovinska povest. Ljubljana: Narodna tiskarna. Murko, Matija (1901): Misli k Prešernovemu življenjepisu. Ljubljanski zvon, 122–137. Nepodpisano (1844): Nekaj od Slovencov, št. 3. Kmetijske in rokodélske novice, 28. velkisérpana, 155. Nepodpisano (1861): Slovenci in Nemci. Danica, 21. listopada, 192–193. Nepodpisano (1862): Iz Ipave. Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 24. sep- tembra, 320–323. Nepodpisano (1880): Koledarji Slovencev. Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 14. aprila, 117–118. Nepodpisano (1886): Listek. Ljubljanski zvon, 377. Nepodpisano (1908): Pravi namen Trubarjevega slavja. Slovenec, 7. septembra, 5. Nepodpisano (1908a): Slovanski časnikarski kongres v Ljubljani. Slovenec, 9. septembra, 2–3. Nepodpisano (1908b): Kaj je dr. Tavčar pri odkritju Trubarjevega temeljnega kamna zamolčal. Slovenec, 10. septembra 1908, 3. Nepodpisano (1908c): Trubarjevim slavilcem za klobuk. Slovenec, 19. septem- bra, 3. Nepodpisano (1908d): Trubarjev spomenik, Slovan, 350. Nepodpisano (1908e): Trubarjevo slavje. Ljubljanski zvon, 446–447. BO@IDAR JEZERNIK 164 S SIMPOZIJEV 2008 164 Nepodpisano (1913a): Katoliški shod. Slovenski narod, 7. avgusta, 3. Nepodpisano (1913b): Napredna javnost in katoliški shod. Slovenski narod, 9. avgusta, 1. Nepodpisano (1913c): Katoliški shod. Slovenski narod, 18. avgusta, 4. Plumb, J. H. (1969): The Death of the Past. London: Macmillan and Co. Premrou, Miroslav (1892): Jurij Juričič. Ljubljanski zvon, 732–738. Premrou, Miroslav (1893): Dr. h. c. Theodor Elze. Ljubljanski zvon, 622–630. Prijatelj, Ivan (1956): Slovenska kulturno-politična in slovstvena zgodovina 1848–1895. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Slodnjak, Anton (1934): Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Akademska založba. Slomšek, Anton Martin (1862): Slava rajnim rodoljubom in utemeliteljem našega slovstva. Drobtinice za leto 1862, 71–79. Sperans (Edvard Kardelj) (1939): Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana: Naša založba. Stelč, France (1966): Orís zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodo- vinski poskus. Ljubljana: Mladinska knjiga. Šlebinger, Janko (1910): Trubarjev spomenik v Ljubljani. Ljubljanski zvon, 382–383. T erstenjak, Davorin (1858): Novoletnica. Novice gospodarske, obertniške in narodne, 6. januarja, 1–2. Toman, Lovro (1857): Vodnikov stoletni rojstni dan 3. februarja 1858. Novice gospodarske, obertnijske in národske, 7. novembra, 354. Toman, Lovro (1858): O Vodnikovem godu. Novice gospodarske, obertnijske in narodne, 27. januarija, 29–30. Vodnik, France (1930): Ideja in kvaliteta. Dom in svet, 4–8. Vodnik, France (1934): Nekaj pripomb k slovenskemu vprašanju. Dom in svet, 440–443. Vošnjak, Josip (1905): Spomini. Ljubljana: Slovenska Matica. Vošnjak, Bogumil (1913): Študije k problemu jugoslovanske narodne misli. Veda, 524–572. Young, James E. (1993): The Texture of Memory. Holocaust Memorials and Meaning. New Haven in London: Yale University Press. Županić, Niko (1907): Ilirija. Ljubljanski zvon, 486–492, 554–557, 615–620. 165 165 Zvone [trubelj PRIMO@ TRUBAR V LU^I LETA 2008 Od ljubljanskega škofijskega duhovnika do evangeličanskega župnika v Derendinegnu Uvod Primož Trubar je kot evangeličanski župnik preživel 12 let na ozemlju današnje Bavarske (Rothenburg nad Taubero, 1548–1553; Kempten, 1553–1560), 23 let pa na Württemberškem: leto in pol med Tübingenom in Urachom (1561–1562), dobro leto v Lauffenu (1565– 1566) in celih 19 let v Derendingenu (1567–1586), svoji zadnji živ- ljenjski postaji. Od njegovih 78 let življenja je to slaba polovica, natančneje celih 35, skoraj 36 let. V duhovnika je bil posvečen pri 22. letih v Trstu, 17 let je deloval v okviru katoliške Cerkve: 15 let v ljubljanski, dve leti v tržaški škofiji. Kot evangeličanski superintendent je v Ljubljani preživel tri leta (1562–1565), nato pa je bil drugič in dokončno pregnan. Dovolite, da na začetku tega referata potegnem kratko vzpo- rednico: rojen sem le pet kilometrov od Trubarjevega rojstnega kraja Rašice. Za šolanje z univerzitetno izobrazbo v Sloveniji, Torinu, Rimu, Lyonu in Parizu sem porabil več kot dvakrat toliko, celih 23 let, Trubar le od svojega 12. do 22. leta, torej pičlih 10 let. V duhovnika sem bil posvečen pri 27. letih v svojem rojstnem kraju, pet let starejši od Trubarja. V okviru ljubljanske škofije sem deloval dobrih 7 let, 8 let manj kot Trubar; v okviru tržaške škofije pa dobrih 10 let. Trubar je bil v Trstu od 16. do 19. leta kot dijak na dvoru škofa Bonoma, od svojega 21. do 22. leta se je v Trstu pripravljal na duhovniško posve- čenje; kot 34-letni duhovnik je v prvem zatočišču, spet pri Bonomu, preživel v Trstu kot slovenski pridigar še dve leti (1540–1542). Skupaj je bil v Trstu sedem let. Po vzporednici: tri leta manj, kot sem bil tam jaz sam. Do enačaja pa pridemo, če to trojko najdemo nekje v Trubar- 166 S SIMPOZIJEV 2008 166 jevem življenju: on je bil trikrat poročen, jaz, za zdaj, kot katoliški duhovnik – še nikoli! Leta 2000 sem prišel v Tübingen na sobotno leto in dva semestra študiral na priznani teološki fakulteti. Kaj kmalu sem ugotovil: saj tu blizu je pa pokopan moj rojak Trubar. »Dano mi je bilo znamenje,« sem si dejal, »rojen pet kilometrov od Trubarja, tu pa le dva kilometra in pol do Derendingena!« Približal sem se mu. Poprej sem vedel le to, kar o Trubarju ve povprečen Slovenec: da je bil rojen na Rašici, kjer je njegov spomenik in domačija, da je bil pregnan, da je avtor prve slovenske tiskane knjige, da je postal protestant in da je pokopan nekje na Nemškem. Toliko in nič več! V pričujočem referatu, ki uvaja sklepno diskusijo simpozija, bi rad povedal le dve stvari iz mojega osebnega srečanja s Trubarjem. Prvič, kako in v čem je še vedno neznan in premalo cenjen med Slovenci doma in po svetu. Drugič, kako je še vedno premalo razumeljen tu, v Nemčiji, ali bolje na Württemberškem in v Evropi. To dvoje, s stališča naslova, ki me obvezuje: Trubar v luči spoznanj v letu 2008, Tru- barjeva duhovniška pot od ljubljanskega škofijskega duhovnika do evangličanskega župnika v Derendingenu. 1. Primus et Secundus – Prvi in drugi Ne bojte se, ne bo več matematike. Prehajam na prvo točko, ki razgrinja razlolge za Trubarjevo premajhno, nepopolno in večkrat tudi popačeno razumevanje Trubarja kot osebnosti med Slovenci. Besedi in števili »Primus in Secundus«, sem si sposodil od priznanega slovenskega intelektualca in duhovnega moža, Vinka Ošlaka. 1 Trubar se je podpisoval po latinsko, danes bi rekli, mednarodno: Primus Truberus. Znano reklo, ki izvira iz Plautove komedije Persa (Perzijec), pravi: »Nomen est omen«, ime je znamenje, pove nekaj o tistem, ki ga nosi. Z Ošlakom se tudi sam sprašujem: so Trubarjevi starši namerno izbrali to ime, ki tudi v slovenski obliki Primož izvira iz latinskega korena, ki pomeni »prvi«. Ošlak pravi: » Trubar je v resnici Primus, je 1 Gospod Vinko Ošlak mi je dovolil, da uporabim nekaj njegovih misli iz pridige pri bogoslužju v Krščanski cerkvi bratov v Šmartnu ob Paki 25. maja 2008. Besedilo še ni objavljeno. 167 167 v resnici Prvi, ker je na prvo mesto v svojem srcu in umu postavljal tistega, ki je v redu bivajočega sam Prvi.« 2 Na prvo mesto je postavil Boga in njega, ki je njegova »prvina«, »božji prvorojenec«, kot je bistro in globoko doumel apostol Pavel. 3 Skrivnost Trubarjevega duhov- niškega življenja tako v prvem, katoliškem obdobju, kot tudi v dru- gem, evengeličanskem obdobju je prav to: vse življenje, od 12. leta naprej, ko je odšel na šolanje v Reko, pa do njegovega zadnjega diha, na smrtni postelji v Derendingenu, je iskal Prvega in mu zvesto služil. Ponosen je bil na svoje »božje prvenstvo«, da je sin v Sinu in po veri odrešen v Jezusu Kristusu, Besedi življenja. Samo v tem okviru lahko beremo Trubarjevo življenje, samo v teh koordinatah dobi pravi pomen tudi njegov odnos do Biblije, s katero je živel nerazdružno kot s svojo pravo izvoljenko in nevesto od svojega šestnajstega leta naprej pa vse do svoje smrti. Stopimo za trenutek v Derendingen in se pridružimo Trubarjevi mali čredi, ki se boji izgube svojega pastirja, za trenutek se vživimo v Trubarjeve zadnje dni zemeljskega življenja. Po pripovedovanju Mirka Rupla je še v ponedeljek, 20. junija 1586 sam obhajal bolnega soseda. Naslednji dan, v torek, je omagal in legel v posteljo. Dan pozneje, v sredo, je dal poklicati tübinškega župnika in superintendenta Die- tricha Schepfa, pri katerem se je spovedal in prejel obhajilo vpričo veliko ljudi. Do nedelje se je pripravljal na smrt, glasno molil in opominjal farane, naj bodo stanovitni v veri. Istočasno je poskušal prevesti še konec Lutrove postile, tako, da so mu brali nemški tekst, on pa je pisarju narekoval prevod v slovenščino. V ponedeljek ga je prišel tolažit pridigar, ki ga je v bolezni nadomeščal. Pridigar je iz molitvenika že začel brati molitve za umirajoče, nakar je Trubar energično vzkliknil: »Nikar, nikar! Iz Svetega pisma!« V torek, 28. junija, ko je ubogim ljudem odpustil dolgove, je mirno in tiho zaspal v Gospodu. 4 Smrt, vredna velikega človeka in globokega, svetopisemskega kristjana, Kristusovega duhovnika! »Kakršno življenje, takšna smrt«, 2 Citat iz pridige Vinka Ošlaka. 3 Prim. 1 Kor 15,23. 4 Prim. Mirko Rupel, Primož Trubar. Življenje in delo, Ljubljana 1962, 219–220. ZVONE [TRUBELJ 168 S SIMPOZIJEV 2008 168 radi pravimo Slovenci. Do zadnjega diha se je použil v službi ljudem, še na smrtni postelji je svoje lube Slovence nagovarjal v materinščini, s svetopisemsko, Božjo besedo, kakor jo je v Hišni postili doumel in posredoval drugim Matin Luther. Pokopali so ga na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija, z velikimi častmi. Na rektorjevo vabilo so se pogreba udeležili vsi študenti tübinške univerze, nagrobni govor je imel kancler univerze in tübinški prošt dr. Jakob Andreae. Nagovor je bil nato objavljen; to je prva in najbolj zanesljiva Trubarjeva biografija. Dve leti po Trubarjevi smrti, leta 1588, je Matija Trost iz Vipave v slovenščino prevedel Andreaejev pogrebni govor; namesto grških in latinskih hvalnic, ki jih navaja Andreae, je vnesel štiri lastne latinske hvalnice, kjer opeva pokojnega Trubarja. Četrta je še najlepša in najbolj primerna, da tu podkrepi navezo med Primus in Secundus. Mnogo poslal med ljudi knjig zlatih je Luter o veri, v boj zoper papežev nauk varavih verskih resnic: kadar si črko našel, kako se piši slovenski, ti enako kot on spravljal si bukve na dan. Zlagal on svete je pesmi, dajal medodije jim sladke, trume jih nemške sedaj Kristusu vdane pojo: zlagal ti zlate si pesmi, dajal melodije jim vedre, trume slovenske jih zdaj Kristusu vdane pojo. V knjigah njegovih na novo olepšana vera je stara, hkrati olepšan po njih jezik tevtonski blešči: v knjigah se tvojih na novo olepšala vera je stara, hkrati olepšan po njih jezik slovenski živi. 5 Prav zanimiva je primerjava med Luthrom in Trubarjem. Pri podrobnejši analizi teksta pod našim specifičnim vidikom, namreč v prepletu med primus in secundus, je iz astronomske razdalje jasno: vera, verska resnica, svete pesmi, Kristusu pete, olepšana stara vera so »primus«. 5 Prevod iz latinščine je oskrbel Anton Sovre; prim., prav tam, 222–223. Prevod v nemščino je oskrbel Karl Klaus Klemme. V nemški izdaji Ruplovega dela (Primus Truber. Leben und Werk des slowenischen Reformators, München 1965) je na 271. strani samo izvirno latinsko besedilo brez nemškega prevoda. 169 169 Šele nato: boj proti papežu, črka, piši slovensko, sladke in vedre melodije, olepšan jezik tevtonski, olepšan jezik slovenski, to, kar smo imenovali secundus. Samo iz primusa, se pravi, iz Trubarjevega najglobljega motiva- cijskega ozadja smo upravičeni gledati na vse drugo, kar vemo in slutimo o Trubarju kot osebnosti, vse, kar vemo o njegovem duhov- niškem delovanju in o njegovi literarni delavnosti ter o rezultatih njegovega dela; vse to je Trubarjev Secundus, stvari, ki sodijo na drugo mesto; pravzaprav so v taki tesni navezi s Primusom, v taki, da jih samih po sebi sploh ne bi bilo! Sklenem s prvo točno zelo na hitro: Slovenci do danes tega še nismo dodobra razbrali niti ločili. Vse Trubarjeve biografije, ki jih poznam, še niso dosegle smiselnega zaporedja vipavskega, tübinškega študenta Matija Trosta, iz leta 1588. Secundus je tako močno poudar- jen, da skoraj izgine Primus, z njim pa seveda tudi pravi obraz in prave poteze resnične, zgodovinske osebnosti Primoža Trubarja. Tudi v letu 2008, jubilejnemu letu 500. obletnice Trubarjevega rojstva, je med Slovenci zaporedje še isto: Trubar kot prvi, ki je izdal prvo slovensko tiskano knjigo, Trubar kot prvi, ki je sestavil abe- cednik, Trubar kot prvi, ki je načrtoval ustanavljanje župnijskih šol tako za dečke kot tudi za deklice, kar je na Slovenskem dosegla šele šolska reforma avstrijske cesarice Marije T erezije leta 1884, kar tristo let kasneje! Trubar tudi kot prvi slovenski kantavtor svojega časa, Trubar kot ustanovitelj slovenske narodne cerkve, kjer lahko vidimo celo prvi poskus slovenske ustave, saj v Cerovni ordningi predvideva ureditev tako cerkvenega kot tudi svetnega reda. Nikjer pa Trubar ni prvi kot duhovnik, kot globoko svetopisemski kristjan, kot mož trdne in neomajne vere, kot pričevalec za Kristusa, kot exul Christi, kot je sam sebe večkrat imenoval. Vesel sem bil namiga novega predesednika Slovenije dr. Danila Türka, ki v posvetilni besedi jubilejne knjige, ki jo je izdala slovenska vlada (2008 Trubarjevo leto), piše: »Če je Trubarjev opus velik in vreden občudovanja že po svoji zahtevnosti, pa ne pove najpomembnejšega: Trubar je bil zlasti iskalec resničnih odgovorov na vprašanja o človeku in snovalec praktičnih rešitev za duhovni napredek slovenskega naroda. Povezal je dve navidezno nazdružljivi misiji – tisto, ki jo ZVONE [TRUBELJ 170 S SIMPOZIJEV 2008 170 poznajo misleci univerzalnega pogleda na človeka, in tisto, ki jo udejanjajo priktično misleči ljudje. Ta njegova sposobnost biti hkrati vizionar in človek praktične dejavnosti, hkrati evropsko oblikovan intelektualec in avtor slovenske narodne ideje ter ob vsem tem dokazati, da med temi različnimi vlogami ni notranjih neskladij, je najbolši izraz njegove veličine.« 6 Prav lepa hvala predsedniku Slovenije za ta uvid, ki tudi meni daje priložnost, da takoj preidem na drugo točko predstavitve Trubarja: Še premalo poznan in razumljen v Nemčiji in Evropi? 2. Propheta et exul Christi – Kristusov prerok in Kristusov pregnanec Secundus bi lahko bilo, kot spet ugotavlja Vinko Ošlak, še drugo simbolično ime za Trubarja. Z vsem svojim bitjem in žitjem je iskal drugo najpomembnejšo stvar v življenju: srečo in blagor za svoje rojake, »lube Slovence«, kot jih je rad imenoval 7 . Srčno je želel, da bi čimveč slovenskih rojakov bilo deležnih tistega prvega, Primusa, Boga Očeta in njegovega prvorojenca, Jezusa Kristusa po poti Duha. »In ker Trubar ni bil samo Primus, ampak tudi Secundus; ker ni iskal in našel Boga in njegovega kraljestva in pravičnosti tega kraljestva le zase (...), je Bog blagoslovil njegovo delo in smo Slovenci zato, ker je on bil tako zares tudi Secundus, torej zavzet za drugo največjo stvar po Bogu in njegovem kraljestvu, da bi namreč v tej sreči ne bil sam, ampak združen z vsemi svojimi, ki jih je imel tako rad, deležni milosti, da lahko tudi s Trubarjevo pomočjo iščemo Boga in je tudi nam na tej čudoviti, čeprav tako ozki in strmi poti lahko ime Primus, ker nam je Bog prvi in njegovo kraljestvo dano, vse drugo, tudi potrebno, pa po Božji obljubi navrženo.« 8 Zopet mi uhaja misel na primerjavo med Martinom Luthrom in Primožem Trubarjem. 6 2008 Trubarjevo leto, Ljubljana 2008, Izdal in založil Koordinacijski odbor za državne proslave (Aleksaner Zorn), slovenski tekst na strani 3, nemški na strani 5. 7 Vinko Ošlak, isto, tj. pridiga, glej op. 1. 8 Prav tam. 171 171 Svojo drugo točko, v kateri gorovim še o preskromnem ovred- notenju Trubarjeve evropske podobe na Würtemberšekm, v Nemčiji in Evropi, bom poskušal predstaviti v artikulaciji med »podobno kot Luther« in »drugače kot Luther«. O tem, da je primerjava med Luthrom in Trubarjem dopustna, govori več dejstev, predvsem Luth- rov prevod Biblije in njegova utemeljitev nemškega knjižnega jezika, na Trubarjevi strani pa prevod Nove zaveze in Davidovega psalterija in utemeljitev slovenskega knjižnega jezika. Pred Luthrom je bilo menda v Nemčiji že kar 72 prevodov Svetega pisma, ki niso nikoli zaživeli. »Priti je moral nek jezikovni genij, kar je Martin Luther s svojo izjemno sugestivnostjo nedvomno bil, in prepričati Nemce, da so posvojili njegov tip jezika in se združili ob njem – in enako se je pravzaprav zgodilo z jezikom Primoža Trubarja. Vsak Slovenec dan- danes bolj ali manj lahko prebira Trubarjeve spise brez kakšnega slovarja, lahko ga razumemo, tu in tam seveda kakšno besedo teže, ampak vendarle razumemo, kaj nam Primož Trubar dopoveduje. Že če se ozremo v hrvaški prostor, ni nič podobnega. Njim je starejša književonst pred 19. stoletjem dosegljiva samo skozi res velike prired- be, posodobitve. Tako je še marsikje drugje na evropskem vzhodu, recimo Slovaki si morajo vso književnost iz časa pred 1830–1840 prevesti, da jo navaden človek danes razume. Primoža Trubarja gotovo ni treba prevajati, je dovolj, če tu in tam kaj raztolmačimo, drugače pa lahko vendarle razumemo vse. In ravno v tem je ta njegova jezikovna genialnost, ki ni manjša od Luthrove. Ta njegova jezikovno genialnost se je zelo hitro pokazala že v tem, da so katoličani, ki so dali Trubarja na indeks, posvojili njegov knjižni jezik in da se je prvi katoliški prevod Biblije 1784–1802 pravzaprav zgledoval pri Dalma- tinovem jeziku.« 9 Citat, ki sem ga navedel je iz nedavnenga, majskega predavanja velikega slovenskega poznavalca Trubarja in njegovega opusa, ddr. Igorja Grdine, ki s sodelavci ureja Trubarjeva Zbrana dela. 10 9 Iz predavanja: ddr. Igor Grdina, Primož Trubar v svojem času in kasnejših obdobjih slovenske zgodovine, Knjižnica Laško, 8. 5. 2008; citirano po magnetofonskem zapisu. 10 Zbrana dela Primoža Trubarja, I-IV, glavni urednik Igor Grdina, Ljubljana 2002–2006. ZVONE [TRUBELJ 172 S SIMPOZIJEV 2008 172 Preden preidem k tehtnici, ki se šele v bližini leta 2008 premika v bolj poudarjeno evropsko vlogo Primoža Trubarja, zaradi česar se Trubarjev pomen zmeraj bolj veča, preden torej preidem od »podob- no kot Luther«, kar je bilo doslej večkrat razumeti »veliko manj, slabše, neprimerno nižje«, k smelim trditvam, ki jih bom prikazal pod geslom »drugače kot Luther«, bi rad opozoril še na pozitivno plat dojemanja Trubarjevega Primusa pri nemško govorečih biografih, teologih in zgodovinarjih, ki so Trubarja prav obravnavali, namreč v primarno zgodovinskem teološkem kontekstu reformacije. Tam namreč, kjer smo Slovenci še tako nebogljeni. Spet k živemu, komaj teden staremu, govorjenemu, a zanesljivemu viru slovenskega pozna- valca Trubarjeve dediščine, predavanju dr. Mihaela Glavana v Domu Primoža Trubarja (Primus Truber Haus) v Derendingenu: »Nemški reformacijski teologi, ki so s Trubarjem neposredno sodelovali, kakor Veit Dietrich in Jakob Andreae, med švicarskimi pa predvsem Bullin- ger, s katerim sta si dopisovala, so natančneje poznali tudi njegovo teološko in jezikoslovno miselnost, ostali pa so svoje poznavanje črpali predvsem iz njegovih nemško pisanih, večkrat zelo temeljitih predgovorov k slovenskim knjigam. Vse to je zadostovalo, da so Trubarja in njegovo delo za slovensko in hrvaško knjigo redno in dokaj izčrpno predstavljali v vseh večjih enciklopedičnih in leksi- konskih delih na nemško pišočem področju že v naslednjem stoletju in kasneje.« 11 In nato Mihael Glavan preleti naslednja stoletja, pri čemer spet pripiše osrednji pomen ohranitve spomina na Trubarjevo dediščino nemškim in avstrijskim avtorjem. »Tujci so seveda v okviru nemške in avstrijske reformacije še naprej raziskovali tudi slovensko. Njihovo znanstveno in strokovno delo prevladuje še celo 19. stoletje. Kot pomembnejša avtorja velja omeniti Mathiasa Robitscha (Die Geschichte des Protestantismus in der Steiermark, Gradec 1865), ki je pisal o štajerski reformaciji s katoliškega vidika, in zlasti Johanna Losertha (Die Reformation u. die Gegenreformation in den innerösterreichischen Länderen 11 Mihael Glavan, Trubars Pilgerreise durch Europa und Slowenien, predavanje ob slavju 500. obletnice v Primus Truber Haus in Derendingen 31. 5. 2008, prevod v nemščino je oskrbel Karl Klemme. 173 173 im 16 Jahrh., Stuttgart, 1898). Za posebno, novo etapo smemo šteti delo Ivana Kostrenčića in Theodorja Elzeja, ki že predstavlja prehod v obnebje slovenskih raziskav. Prvi je nadaljeval žlahtno Kopitarjevo tradicijo v dunajski Dvorni knjižnici, drugi pa je deloval med Slovenci v Ljubljani. Tranzicijo v nacionalno zgodovino in literarno zgodovino potem nadaljuje Avgust Dimitz (1827–1886), ki je v svojem obsežnem delu Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 (v snopičih izhajalo 1874–1876) na osnovi arhivskih virov podrobno obravnaval tudi reformacijo in začetke slovenske književnosti.« 12 Kljub tako bogati literaturi o Trubarjevem opusu se je pri Slovencih odnos do očeta slovenske literature začel spreminjati šele proti koncu 19. in nato v začetku 21. stoletja, ugotavlja Glavan. 13 Vesel sem bil zapisa prof. dr. Rolfa-Dieterja Klugeja v rubriki Tübinger Köpfe v Tübinger Blätter 2008, ki pravi: »Za širitev reformacije je bilo odločilno, da je Martin Luther s svojimi prevodi Svetega pisma v ljudski jezik naredil religijo za stvar ljudstva. Tudi Primož Trubar je poskušal s prevodi katekizmov in Nove zaveze neposredno do- seči slovensko ljudstvo. Drugače kot Luther, pa je moral Trubar najprej slovenski jezik slovnično in pisno utemeljiti in ga napraviti za uporabnega. In drugače kot pri Luthru je bilo pri Trubarju: ne le, da ni našel podpore pri deželnem gospodu, ampak ga je ta celo izgnal iz svoje dežele. V luteranski deželi Württemberg je končno našel zatočišče, da je lahko uresničeval svoje verske in literarne dejavnosti.« 14 Klugejev dvojni »drugače kot Luther«, kar pomeni »drugače in težje kot Luther«, če ga prav razumem, nakazuje napredek in premik na gledanje in oceno usode slovenskega reformatorja Primoža Trubarja tu v Nemčiji in na podlagi tega tudi v Evropi. Ob 400. obletnici njegove smrti, leta 1986, ko je na univerzi v Tübingenu potekal od 12 Prav tam, Ibid. 13 Dobesedno v nemšekm prevodu: »Die Geschichte ändert sich vor allem Ende des 19. Jahrhunderts und später im 20. und 21. Jahrhundert, als die Slowenen Größe und Bedeutung der Arbeiten Trubars erkennen und sich ihrer Erforschung in all ihren Dimensionen widmen.« Prav tam. 14 Rolf-Dieter Kluge, Zum 500.Geburtstag des slowenischen Reformators Primus Truber, v : Tübinger Blätter 2008, 94. letnik, str. 26. ZVONE [TRUBELJ 174 S SIMPOZIJEV 2008 174 3. do 8. novembra potekal podoben, recimo tudi veliko širši in ob- sežnejši mednarodni simpozij, takih besed in ocen še ni bilo slišati. Profesor dr. Rolf-Dieter Kluge je uredil simpozijski zbornik z istim naslovom, kot ga je imel simpozij, namreč: Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen, Primus Truber und seine Zeit, kar lahko poslovenimo v: Življenje med Ljubljano in Tübingenom, Primož Trubar in njegov čas, in s podnaslovom: Nameni, potek in posledice reformacije na Württemberškem in v notranjeavstrijskih deželah. 15 Kluge dobro ve, koliko je bila takrat ura glede umestitve Trubarja v tedanji evropski prostor; koliko je bilo tudi truda, da so prispevki simpozija spoh izšli, po dolgih devetih letih, ne v Tübingenu, ampak na Bavarskem, v Münchnu, leta 1995. Če smem interpretirati Klugejev zapis v Tübinger Blätter 2008, in predavanje o Trubarju, ki ga je imel v organizaciji Europa Zentrum v Stuttgartu, v petek, 15. februarja 2008, lahko rečem, da se pribli- žujemo novemu in bolj ustreznemu in realnemu prikazu Trubar- jevega življenja in njegova opusa na Württemberškem, v Nemčiji in nasploh v Evropi. Po mojem vedenju je bil Trubar kot katoliški duhovnik – v Laškem, Loki, Ljubljani in Celju, v Trstu in kot kanonik v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja in nazadnje v Šentjerneju na Dolenjskem – vedno po- končen, dosleden in vzoren duhovnik. Prav tako je kot evangeličanski pastor vedno deloval do skrajnosti odgovorno, vestno, pošteno in uspešno. Na vseh šestih delovnih mestih, v Rothenburgu nad Tau- bero, v Kemptnu, v Urachu, Ljubljani, Lauffenu in Derendingenu, je zapustil sledove. V Kempnu ga imajo za enega od utemeljiteljev njihove evangeličanske cerkvene občine, saj je zanjo napisal tudi Cerkveni red. V težkih časih začetkov reformacije, ko so se v tem obmejnem mestu med Avstrijo, Švico in Nemčijo mešali vplivi lute- ranske in zwinglijanske smeri reformacije, je znal narediti red in ubrati tako pot, ki je skupnost gradila in ne rušila. Neki kemptenski učitelj je že za časa njegovega življenja o njem napisal kratko dramsko igro. V nedeljo, 1. junija 2008 je bila v Kemptnu uprizorjena nova dramska igra o Trubarju, ki jo je ob obisku Slovencev v okviru 15 Zbornik simpozija, ur. Rolf-Dieter Kluge, v zbirki: Sagners Slavistische Sammlung, ur. Peter Rehder, zv. 24, Verlag Otto Sagner, München 1995. 175 175 ekskurzije Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar in v spremstvu slovenskega evangeličanskega škofa Geze Erniša, režiral in za slavje ob 500. obletnici Trubarjevega rojstva z dramsko ekipo izvedel domačin Thomas Öder. 16 V Derendingenu, kjer je je pokopan v cerkvi sv. Gala, je spomin prav tako živ. Po njem se imenujeta tudi ulica Dererndingena, Primus-Truber Straße, in evangeličanski dom Primus Truber Haus na tej ulici, kjer je zapovrstjo pet srednjih šol. V cerkvi sv. Gala je oznančen njegov grob, spominska plošča, ki je bila postavljena ob 400. obletnici njegove smrti (1986) in izredno lep leseni epitaf, lesena plošča z okvirom v renesančnem slogu. Po- stavljena je bila že leto dni po njegove smrti, leta 1587, kar dokazuje pozornost in čast, ki jo je užival v svoji skupnosti. Tudi v Derendingenu je bila junija 2008 premierno uprizorjena dramska igra o življenju slovenskega reformatorja Primoža Trubarja. Napisal jo je domačin Roland Brutscher, naslovljena je Primus Truber der Dolmetscher Gottes (Primož Trubar, Božji prevajalec), v njej je na- stopilo veliko mladih. Ali ni to znamenje živega spomina, spomina na nekoga, ki je zapustil globoke sledove? Prav v nasprotju, kar nekam anahronistično temu živemu Tru- barjevemu utripu v letu 2008, izzveni sklep referata, ki ga je leta 1986 na mednarodnem simpoziju v Tübingenu podala Helga Schanbel- Schüle, ko je ugotavljala približno takole: No ja, slovenski reformator Primož Trubar je v starem Württembergu (Alt- Württemberg) imel podporo in zaščito za svojo prevajalsko dejavnost in je bil v službi slovenske reformacije. Za stari Württemberg je bila to dobra prilož- nost za podporo protestantskega gibanja na področju habsburškega območja. Na koncu koncev pa bi Primož Trubar za württemberško skupnost v Derendingenu tudi brez teh ozadij ne bil ravno najslabši župnik. 17 16 Thomas Öder, Primus Truber oder die Entdeckung der Sprache – Primož Trubar ali odkritje jezika. Dramsko delo v štirih scenah, premierna izvedba 1. junija 2008 v cerkvi sv. Manga v Kemptnu, režija Thomas Öder. 17 Prim: Helga Schnabel-Schüle, Primus Truber als Pfarrer in Württemberg, v: Primus Truber und seine Zeit, ur. Rolf-Dieter Kluge, zbirka Sagners Slavi- stische Sammlung, ur. Peter Rehder, zv. 24, Verlag Otto Sagner, München 1995, 437. ZVONE [TRUBELJ 176 S SIMPOZIJEV 2008 176 Je bil Primož Trubar zares eden od povprečnih, »ne ravno naj- slabših župnikov« na Württemberškem? Po kakšnih kriterijih je možno triditi kaj takega? Kaj ni mislil nekaj podobnega tudi njegov biograf G. Stökl, ki je zagovarjal le nemško resnico o slovenskem refor- matorju? 18 Ga ni prikazal v pritlikavem formatu nekoga, ki je bil ogrožen z dveh strani, s strani papeža in Turka; pa se je spontano, brez razmisleka zvil kakor jež in naperil bodice navzven. 19 Reševal naj bi torej le svojo kožo? Primož Trubar oropan svojih dveh imen: Primus in Secundus! Trubarjevo zorenje v preroka slovenskih obzorij Tukaj bi rad opozoril na prevečkrat pozabljeno razsežnost Tru- barjevega duhovniškega in nasploh, njegovega duhovnega poslan- stva, namreč na njegovo preroško nalogo, ki se je je dobro zavedal. Vzel jo je zelo zares že v razmerju do Božje besede in v svojem pre- vanjanju. Ob svojem duhovnem učitelju, tržaškemu škofu Petru Bonomu, je Primož Trubar dolgo dozoreval za pot v širino in v globino in za pogum preroka. V 18. psalmu je zapisano: »Gospod pa mi je bil obramba; izpeljal me je na prostrano polje, me rešil, ker me ljubi!« (Ps 18,20). Vsakdo, ki mu je naložena služba preroka, mora imeti debelo kožo, trdna pleča in občutljivo notranjost. Primož Trubar je že v svojem 17-letnem katoliškem obdobju, kot duhovnik v Laškem, Loki in Celju, Ljubljani, Trstu in Šentjerneju, zaslutil smer prihod- nosti. Zavezal se ji je in ji ostal zvest. Ni še vedel, da bo to pomenilo izgnanstvo, življenje v stalnem gibanju in v neštetih preizkušnjah. Toda poti nazaj nikoli ni poznal! Po prelomu s katoliško Cerkvijo, po Nürnbergu, po prvem delov- nem mestu v okviru nove cerkvene krovne organizacije v Rothen- burgu nad Taubero, je lahko dovolj samostojno in suvereno zaživel v Kemptnu, kjer je od leta 1553 do leta 1561 vodil evangeličansko 18 V knjigi: G. Stökl, Die deutsch-slavische Südostgrenze des Reiches im 16. Jahrhundert. Ein Beitrag zu ihrer Geschichte, dargestellt an Hand des südslavischen Reforma- tionsschrifttums, Breslau 1940. 19 Prim: Jože Rajhman, Trubarjev svet, Trst 1986, 190–191. 177 177 skupnost sv. Manga ter bil duhovno in literarno nadvse ustvarjalen. Po dveh letih po prihodu v Kempten, leta 1555, je prevedel in objavil prvo novozavezno knjigo, Ta evangeli svetiga Matevža. Že čez dve leti, leta 1557 je izšlo nadaljevanje, Ta prvi dejl tiga Noviga testamenta). In hkrati tudi prvi teološki prikaz in razlaga verskih resnic v slovenščini: Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor. Sedem let je minilo od izida Katekizma in Abecednika: le sedem let od prvih sistematičnih zapisov slovenske abecede in prvih trditev o pravi veri in že smo pri teološkem, že kar strokovnem besedilu o opravičenju. To kratko, a sila plodno obdobje Trubarjevega prevajalskega in literarnega ustvarjanja dobro nakazuje Trubarjevo odločnost in namero, da svojim »lubim Slo- vencem« v čim krajšem času odpre dostop do knjige, do žive Božje besede, ki naj jo bere in razume vsak Slovenec. Lahko rečemo, da gre za sedem čudežnih let. Sedem debelih let, ki se bodo preroku povrnila s sedmimi leti popolnega molka, s sedmimi suhimi leti, leti trpljenja. Kot smo lahko slišali v nedeljo, 1. junija 2008 v cerkvi sv. Manga v Kemptnu ob že omenjenem jubilejnem romanju Slovenskega prote- stantskega društva Primož Trubar po Trubarjevih poteh, je bilo Trubarjevo konkretno dušnopastirsko delo nerazdružno povezano s prevajanjem Biblije v razumljiv jezik, materni jezik njegovih rojakov, »lubih Slovencev«. Dekan Jörg Dittmar je v cerkvi sv. Manga v Kemptnu v pridigi izrecno poudaril: »Kar je Luther začel v Wartburgu – je Primož Trubar nadaljeval v Kemptnu. Vemo, da je v kemptenskem obdobju v slovenščino prevajal predvsem Pavlova pisma. In to, mislim ne pod ravno primerljivimi pogoji (...); bil je daleč od domovine in daleč od tistih, za katere je prevajal. In še enkrat: prevajanje Svetega pisma ni samo literarni postopek. Je dejanje vere, dejanje poglabljanja in poosebljenja, dejanje ustvarjanja vesele novice o Jezusu Kristusu (...). Ne bi bilo dovolj, če se danes Trubarja spominjamo samo zaradi velike zgodovinske za- sluge kulturnega ustvarjanja. Naloga, da prevajamo Kristusovo sporo- čilo za nas čas in za naše življenje, je prav za nas protestante zapisana v naši ustanovni listini, tako kot je bila za Primoža Trubarja.« 20 20 Citat iz pridige dekana Jörga Dittmarja v cerkvi sv. Manga v Kemptnu 1. ju- nija 2008. ZVONE [TRUBELJ 178 S SIMPOZIJEV 2008 178 Bad Urach – Biblijski zavod in Trubarjeva vizija Balkana Sedaj bi vas povabil iz Kemptna v Urach; skupaj obiščimo po- membno, dasiravno kratko obdobje Trubarjevega življenja na Würt- temberškem, tedanji Urach, kjer mu je vojvoda Krištof pred odhodom za superintendenta v Ljubljano (leta 1561) zaupal mesto župnika in mesto ravnatelja biblijskega zavoda za izdajanje knjig v slovenskem, hrvaško-glagolskem in srbsko-cirilskem jeziku. Glede t. i. biblijskega zavoda bi rad nekaj razjasnil. Vedeti moramo, da je izraz biblijski zavod prevod nemške besede Bibelanstalt, ki je nastala veliko poznee. Zato lahko govorimo o biblijskem zavodu le posredno; v resnici je takrat šlo za slovensko in hrvaško glagolsko, cirilsko in latinično tiskarno, združeno s skupino prevajalcev in založniških vodij. Izvor bibličnih družb sega v Anglijo, kjer je bila že leta 1698 ustanovljena British and Foreign Bible Society (Britanska in tuja biblična družba). Že leta 1711 je v Nemčiji po tem modelu v mestu Halle nastala Cansteinsche Bibelanstalt, sto let poznje, leta 1812, je bila v Stuttgartu ustanovljena znamenita Württemberška biblična družba, Württembergische Bibelanstalt. Otto Schuster je v svojem prikazu zgodovinskih slik iz württemberške cerkvene zgodovine med letoma 1534 in 1934 leta 1935 prvič poimenoval Uraško tiskarno z Uracher Bibelanstalt, Uraški biblijski zavod ali Uraška biblijska družba, in celo še več: Prva evangeljska biblična družba. 21 Ko je bilo Trubarju v roko dano pero, ga ni več odložil! Tudi to dokazuje pogum in vztrajnost preroka. Iz obilja svojega notranjega bogastva, iz popolne predanosti duhovnemu poslanstvu v službi evangeljske Besede, je še istega leta, leta 1557 prišel novi izziv, nova preroška naloga: z božjo Besedo ne le med Slovence v njihovem materinem jeziku, z božjo Besedo še dlje, vse do Konstantinopla, do središča osmanskega cesarstva, do sultana. Pot po Balkanu je vodila skozi hrvaške, bosanske, srbske, bolgarske dežele. V njim razum- ljivem, maternem jeziku pa je pomenilo: hrvaški jezik, pisan v glago- lici, in srbski jezik, pisan v cirilici. 21 Otto Schuster, Aus 400 Jahren. Bilder aus der württemberischen Kirchengeschichte 1534–1934, Stuttgart 1935, str. 54-62: Die erste evangelische Bibelanstalt (Prvi evangeljski biblijski zavod). 179 179 Za projekt uraškega biblijskega zavoda je Trubar zorel od leta 1557 naprej. Leta 1559 je napotil sodelavca Štefana Konzula na Kranjsko, da se je tam posvetoval s poznavalci hrvaškega jezika in glagolice. To je Trubar posebej poudaril v posvetilu kralju Maksimilijanu v ciril- skem Katehizmu iz leta 1561. Vse do leta 1562, ko je odšel za deželnega škofa, superintendenta slovenske evangeljske cerkve v Ljubljano, je bil s srcem in dušo predan misijonski ideji širjenja evangelija prav do Konstantinopla. V tem posvetilu je trdno prepričan, da bodo besedila, tiskana v slovenskem in zlati še v hrvaškem jeziku in v cirilici, ki jo, kot pravi, »kristjani na Turškem in evropski Turki sami najbolj uporabljajo«, slabila »Antikristovo in Mahometovo carstvo«. Danes se dobro zavedamo, da projekta uraške biblijske tiskarne za slovenski, hrvaški in cirilski tisk brez Trubarja enostavno ne bi bilo. Zakaj? In tu imamo priložnost prodreti v Trubarjevo motiva- cijsko ozadje, ki ga bom spet poimenoval »preroško vizijo«. To, kar ni mogel v tistem času nihče iz sveta idej spraviti v realnost, je bilo dano Trubarju. Le nekaj primerjav. Martin Luther se je že od leta 1519 naprej zanimal za zbližanje z vzhodnimi pravoslavnimi kristjani. Z njimi je simpatiziral, ker so tudi oni zanikali rimski primat. V knjigi o Kristusovi zadnji večerji (Von Abendmahl Christi) in v knjigi o koncilih in Cerkvah (Von den Konzilien und Kirchen) je svoje teze o Cerkvi utemeljeval tudi z vidika pravoslavja. Dlje pa ni šel in ni mogel iti. Tübinški teologi, med njimi tudi Trubarjev dobri znanec in zaščitnik Jakob Andreae, so iskali stike s pravoslavjem, vendar je vse to obrodilo malo sadov: nekaj pisem in dopisov in nekaj obiskov. Italijanski humanist Peter Pavel Vergerij, ki je Trubarja vzpodbudil, da je leta 1555 začel prevajati Sveto pismo v slovenščino, nima, razen širokopoteznih besed in meglenih idej o jeziku in konglomeratu prebivalcev jugovzhodnega Balkana, drugih zaslug za uresničenje edinstvenega projekta tiskanja knjig v uraškem biblijskem zavodu. Hrvat Matija Vlačić - Franković, poznan kot Flacius Illiricus, avtor obsežnega teološkega opusa in močan idejni vodja ortodoksne smeri protestantizma, t. i. flacianizma, konkretno ničesar ni naredil za svoj hrvaški narod, kaj šele za dialoško in ekumensko misel zbližanja z drugimi cerkvami. Trubar, kljub temu, da ni bil teolog na ravni omenjenih učenjakov, ZVONE [TRUBELJ 180 S SIMPOZIJEV 2008 180 pa je znal z genijem stvarnega, preudarnega in načrtnega dela pripe- ljati protestantsko, teološko in misijonsko misel do realizacije. S povprečnim duhovnikom, istrskim prevajalcem Štefanom Konzulom Istrijanom in z bolehnim Dalmatincem Antonom Dalmato, ki jima je zagotovil eksistenco, je v Urachu uspel natisniti trideset knjig v latinici, glagolici in cirilici, v skupni nakladi prek 31 000 izvodov. Od teh je kar 25 del v hrvaškem jeziku: 12 v glagolici, 7 v cirilici in 6 v latinici. Nekaj je tudi knjig v italijanščini. Ne smemo pozabiti, da je v zavodu v Urachu leta 1564 izšla tudi najbolj izvirna Trubarjeva knjiga: Cerkovna ordninga. Kar desetim od prvih dvanajstih knjig je Trubar napisal nemška posvetila in predgovore, njegovo vlogo in pomen pa poudarja njegova podoba na čelni strani platnic številnih knjig (podobi Štefana Konzula in Antona Dalmate sta vedno na zadnji strani knjig). Ob izhodu iz Ammandenhofa si, prosim, oglejte tudi spominsko ploščo, ki so jo Hrvatje postavili pred slabim letom v spomin na začetke hrvaške protestantske literature. Omenjena sta Konzul in Dalmata … Trubarja pa ni ne na plošči, ne na obzorju hrvaškega vedenja o začetkih njihove protestantske literature. Se temu lahko čudimo? Zagotovo je bil projekt biblijske tiskarne uresničen tudi po sreč- nem naključju – to je bilo srečanje z baronom Ivanom Ungnandom, ki je bil tudi sam pribežnik iz katoliške Avstrije in tedaj goreč spre- obrnjenec k protestantizmu. Veliko svojih denarnih sredstev je za- stavil za misijonski projekt na Balkanu. Proti Turkom ne pomagajo več sulice in puške, je bil prepričan cesarski prvoborec proti T urkom, ampak nabrušena beseda evangelija. V ozadju je bila tudi podpora württemberškega vojvode Krištofa, ki je podpiral to misijonsko, na neki način zanj tudi pomembno politično akcijo. Krištofa imamo v uraški cerkvi upodobljenega v opaznem kipu na levi strani, pred levim izhodom iz cerkve. Njegov ded, grof Eberhard V. Bradati, ki je bil rojen v Urachu leta 1445, je na desni strani, pri glavnem vhodu. In svetovalec za verska vprašanja na Krištofovem dvoru? Za projekt se je zanimal tudi on, Peter Pavel Vergerij, ki je ravno v času, ko je Trubar zorel za to novo misijonsko nalogo, Trubarja ovadil pri vojvodi Kri- štofu. Trubar je v ustvarjalnem in preroškem zaletu preskočil tudi to oviro in leta 1561 napisal pregled svojih del (Register und summarischer 181 181 Inhalt, Seznam in vsebinski posnetek vseh slovenskih knjig, ki jih je Primož Trubar dal v tisk do leta 1561), v katerem je na kratko predstavil vsebino vseh svojih knjig. Tako smo Slovenci dobili svoje prvo bibliografsko delo! To je tudi edina knjiga, ki jo je Trubar napisal v nemščini. Ivan Ungnad, vojvoda Krištof, Peter Pavel Vergerij, Štefan Konzul, Anton Dalmata: toda, če iz te družbe odstranimo Trubarja kot idejnega vodjo in ravnatelja biblijskega zavoda, smo projektu odsekali glavo. Misijonska in preroška vizija v Urachu ima samo eno kon- kretno in glavno ime: Primož Trubar, v eni osebi organizator in ravnatelj uspešne tiskarne, usposobljene za latinico, glagolico in cirilico, teolog širokega dialoškega in ekumenskega kova, etnolog s podrobnim poznavanjem in opisi običajev ljudstev na jugovzhodu Balkana, pisec in diplomat, ki je v predgovorih uraških knjižnih publikacij obveščal o turški nevarnosti in balkanskih ljudstvih kralja Maksimilijana na Dunaju, württemberškega vovjodo Krištofa v Stutt- gartu, nemške volilne kneze in druge odgovorne veljake v Evropi. Trubarjeva vizija združene Evrope Značilnost prerokov je, da so samohodci, da ubirajo nove in nepoznane poti. Trubar se je za takega izkazal tudi v vprašanju zbliževanja različnih krščanskih veroizpovedi in v vprašanju odnosa do islama. Ideja o pokristjanjevanju muslimanov na Balkanu izvirno ni bila Trubarjeva, o njej je pisal že Erazem Rotterdamski, Trubarjev knjižni oče. Tudi Luther se je lotil tega vprašanja, saj so se Turki nevarno bližali zibelki protestantizma v Evropi. Znano je, da je bila za Luthra turška nevarnost predvsem političnega in ne verskega značaja; zanj je bil boj proti papežu odločilnejšega pomena. Trubar je tu ubral svojo lastno pot. Turška nevarnost je bila zanj prav tako velika, kot je bila nevarnost papeža. Lahko trdimo še več: bila je celo večja nevarnost, saj bi turška zmaga v evropskih deželah ogrozila obstoj krščanstva samega. Zato v isti sapi roti, svari in moli: »Zateri Turka, papeža!« Trubarjevo neposredno izkustvo s turško ekspanzijo – od rosnih let naprej, pa potem študentskih, ko je moral na Dunaju 1529 prekiniti študij in zbežati domov, mimo pravkar od Turkov požgane rojstne vasi Rašice in naprej v Trst – mu je narekovalo temeljit eksistencialni ZVONE [TRUBELJ 182 S SIMPOZIJEV 2008 182 in duhovni angažma; naravnost gnalo ga je, da se proti turški ne- varnosti neustrašeno bori z duhovnim orožjem, z besedo, Biblijo, prevedeno v jezik pokrajin, kjer Turek dela največ gorja. Tudi v odnosu do pravoslavja je Trubar ubral svojstveno pot. Pravoslavne je dobro poznal in jih štel za bližnje. Ne smemo pozabiti, da je prav sem, v Urach, septembra 1561 – po desettedenskem bivanju v Ljubljani – pripeljal dva pravoslavna, uskoška popa, enega iz osred- nje Bosne, Ivana Malaševaca, drugega iz osrednje Srbije, Matijo Popovića, ki sta bila nekaj časa zaposlena kot prevajalca v glagolsko hrvaščino in cirilsko srbščino. Nista mogla ostati dolgo, ker je bilo vzdrževanje zanju predrago, zaradi obilne pijače in njunega jedilnega menija, rib, ki sta jih dnevno zahtevala za prehrano. Verjetno tudi nista bila kaj sila pridna delavca. Vendar pa je Trubar že prek njiju mogel neposredno dobiti ključne informacije o pravoslavju. Pravoslavni bodo, po Trubarjevem prepričanju, postali zavezniki v boju proti Turkom. In še naprej: Turki, kot najhujše, naravnost metafizično zlo za krščanske narode na Zahodu, so božja šiba zaradi grehov tako katoličanov kot tudi evangeličanov. To prepričanje je takorekoč Trubarjeva formula ekumenizma. Približevanje med prote- stanti in katoličani, določeno popuščanje spora, je po Trubarjevem mišljenju, omogočila prav turška nevarnost. Zato ni čudno, da v pojasnilu k Janezovem Razodetju (1577) oriše turško nevarnost kot »apokaliptično nevarnost«. Pred takim bližnjim koncem človeštva je potrebno stopiti skupaj, tako s pravoslavnimi kot tudi s katoličani. Ta Trubarjeva dialoška in ekumenska odprtost je danes zmerak bolj aktualna, v Evropi in tudi v svetu. Proces zbliževanja krščanskih Cerkva, ekumenizem, gre pospešeno v smeri odprtega dialoga tudi zaradi čedalje večjega pohoda islama v današnjem svetu. Predsednik Sveta Evropske unije José Manuel Baroso in predsednik evropskega parlamenta Hans-Gert Pöttering sta na nedavnem 97. katoliškem shodu v Osnabrücku (21.–25. 5. 2008) izpostavila problem približe- vanja Turčije Evropski uniji in zatrdila, da je pogoj za vstop v Evrop- sko zvezo dosledno spoštovanje verskih pravic kristjanov, ki živijo v T určiji, zlasti grškopravoslavnih vernikov, ki jih tam ni malo. Dialog Evrope z arabskim svetom in z islamom mora potekati na najbolj različnih ravneh. Pravicam, ki jih na verskem področju uživajo musli- 183 183 mani v Evropi, morajo na drugi strani, v arabskem svetu, zlasti v Iraku in Libanonu, ustrezati pravice tam živečih kristjanov. Kljub številnim perečim problemom, sta zatrdila, ni nobene druge alternative: le boljše poznavanje drug drugega, dialog in medsebojno spoštovanje. Kar simbolično je dejstvo, da v hiši, ki jo je Trubar zgradil v Derendingenu s svojimi žulji, stanuje danes turška družina. Ekume- nizem prerašča v medverski dialog, ki vedno bolj postaja izziv tretjega tisočletja. Trubar je to poglavje preroško že začel. Tu lahko danes z veseljem odkrivamo neponovljivi format Trubarjeve preroške oseb- nosti, ki je bila zmožna v osrčju tedanje Evrope uveljaviti svoj genij ustvarjalnosti in samobitnosti, in sicer v okoliščinah pregnanca, v ekzilu. Trubar kot prerok, torej! Kot prerok združene Evrope, ki ni in ne more obstati le kot skupni tržni prostor, ampak mora postati skupnost vrednot, za katere je Trubar živel in z energijo sonca ogreval srca svojih »lubih Slovencev«. Mimogrede, še tole vprašanje: bi bili danes v Evropi to, kar smo v letu 2008, brez te duhovne sinergije, ki nam jo je posredoval oče naše slovenske narodne zavesti? Sklep Kako sanjajo preroki, sem se nekoč vprašal? Sanjajo drzne sanje, prehitevajo stoletja, svobodno navigirajo na »internetu Duha«, presegajo čas in prostor, navdihujejo Boga. S tem, da trpijo, da se dvignejo na Kalvarijo, se prekalijo in na novo vstanejo. Samo tako, kot vztrajen preok in vizionar, je Trubar mogel »stati inu obstati«! Potem ko je Trubarja tübinški teolog Jakob Andreae, go- vornik na njegovem pogrebu in prvi zanesljivi biograf njegovega življenja, s posebnim priporočilom vojvode Krištofa poslal na inko- gnito poizvedovalno potovanje v domačo deželo – pisalo se je leto 1567, Trubarju je bilo takrat 59 let – je kmalu po vrnitvi za sedem let zaprl svoja preroška usta in za »dolgih sedem let« odložil svoje pero, od 1567 do 1574. Bil je to molk preroka, čas notranje preobrazbe, vstop v svetišče notranje resnice, posvečeni čas trpljenja. Andreaeju je prinesel zaželene neposredne podatke o islamu in koranu, tübin- genski teolog jih je spretno uporabil pri svojih pridigah proti T urkom. Trubar pa je začel bojevati svoj notranji boj. Vse bi se lahko zlomilo, če kot prerok ne bi gledal daleč v prihodnost. Sestopil je s Kalvarije ZVONE [TRUBELJ 184 S SIMPOZIJEV 2008 184 molka in v zadnjih dvanajstih letih svojega življenja v Derendingenu napisal še deset knjig. Izida enajste, Hišne postile d. Martina Lutherja, ni dočakal. Prevajal jo je še na smrtni postelji. Tako kot je prerok Elija po bibličnem poročilu, preden je bil vzet v nebo, vrgel svoj plašč na Elizeja, ki ga je nasledil v preroškem poslanstvu, je ob odhodu naš slovenski prerok vrgel svoj plašč ustvarjalnosti in slovenstva na Jurija Dalmatina, Adama Bohoriča in sina Felicijana, ki je leta 1595 izdal Hišno postilo. Trubarjev preroški plašč pa je čez dolga stoletja prekril še Prešerna, Slomška, Cankarja, Aškerca, Gregorčiča, Kosovela, Minat- tija, Kocbeka, Pavčka, Zajca in še toliko drugih, ki so s Trubarjem na čelu vstopili v slovensko velikonočno procesijo. Kako se Trubar izmika Slovencem? Trubar se je kot osebnost – še posebej v vlogi slovenskega in evropskega preroka – dolgo izmikal Slovencem. Ob prvem Trubar- jevem zborniku 22 , leta 1908, ob 400. obletnici Trubarjevega rojstva, je bil žrtev navzkrižnega ognja med strankarskimi liberalci in kle- rikalci, pa celo žrtev protislovenskega ilirizma. Kdor ga je poskušal videti drugače in bolj celostno, je bil izključen iz javne debate, kot na primer Ivan Prijatelj, ki si je moral sam poiskati založnika za svojo obširno razpravo. 23 Pri drugem Trubarjevem zborniku, 24 leta 1951, ob 400. obletnici slovenske knjige, je padel v evforijo komunizma, zato je imelo nosilno predavanje Borisa Ziherla naslov Družbeni razredi na Slovenskem in reformacija. 25 Leta 1986, ob 400. obletnici Trubarjeve smrti, je podoba njegove osebnosti prvič dobila bolj celostne poteze, čeprav je še leta 1980 slovenski zgodovinar Jožko Humar v svoji knjigi Primož Trubar, rodoljub ilirski, 26 razglasil Trubarja za »prvega Jugoslovana« in dal na platnice knjige zapisati: »Končno sem ob študiju njegovih del prišel do prepričanja, da je bil Trubar velikan slovenske politične misli in akcije, velikan, ki sta ga v tem 22 Trubarjev zbornik, Ur. Fran Ilešič, Ljubljana 1908 23 Ivan Prijatelj, O kulturnem pomenu slovenske reformacije. K Trubarjevemu jubileju, založba L. Schwentner, Ljubljana 1908. 24 Drugi Trubarjev zbornik. Ob štiristoletnici slovenske knjige. Ljubljana 1952. 25 Isto, 7–52 26 Jožko Humar, Primož Trubar, rodoljub ilirski, Koper 1980. 185 185 prekosila le Boris Kidrič in Edvard Kardelj.« 27 Danes se lahko temu le še smejemo. Vsekakor, smo še v »vigiliji« prepoznavanja prave podobe Primoža Trubarja. V tem smislu je avtor Trubarjeve najnovejše biografije, 28 dr. Mihael Glavan, v soboto, 31. maja v Domu Primoža Trubarja v Derendingenu sklenil svoj nagovor takole: »Tako danes lahko z gotovostjo zatrdimo, da je Trubar temelj in steber, brez katerega ne bi bili, kar smo. Zato Trubar še zmeraj roma z nami in mi z njim. Trubar je še zmeraj naš sopotnik, še zmeraj vznemirja naše bivanje in. Nismo še odkrili vseh dokumentarnih virov, ki osvetljujejo njegovo življenje in delo in nismo še prelili vseh njegovih knjig v sodobno govorico in berilo, ki bo dostopno in razumljivo današnjim Sloven- cem. Zato bo Trubar še romal z nami.« Trubar pa zagotovo ostaja še nedokončana naloga tudi v nemško govorečem prostoru. Zdaj, ko so meje padle in smo vsi del ene Evrope, si lahko pri tej nalogi drug drugemu bolj pomagamo: Nemci, ki so eksperti v razumevanju Trubarja kot Primusa, nas še lahko veliko naučijo, mi, Slovenci, ki smo bolj nagnjeni k poudarjanju drugega Trubarjevega imena, Trubarja kot Secundusa, jim lahko pomagamo pri razumevanju naše narodne in kulturne identitete, predvsem, kako smo v Evropi s kulturo pravzaprav preživeli, kjub temu, da kot narod več kot 1200 let nismo bili samostjojni in državnotvorni. Državo smo dobili šele pred manj kot dvajsetimi leti! V tem smislu smo zagotovo fenomen Evrope, recimo, še neznan evropski čudež. To je zagotovo najprej Trubarjeva zasluga. »Izbral je kulturo kot tisti faktor, ki je reševal in ohranjal slovenski narod tudi v kasnejšem zgodovinskem Razvoju.« 29 Med skromnimi začetki zgodovine Slovencev in današ- 27 Isto, Humarjev zapis na notranji strani platnic. 28 Mihael Glavan, Trubarjev album. Romanje s Trubarjem. Ljubljana 2008 29 Jože Rajhman, Trubarjev svet, Trst 1986, str. 198–199; avtor citira Jožeta Pogačnika in pri tem pomenljivo pripomni: »Ponovil je – namreč Pogačnik – sodbo, ki je bila že izrečena (I. Prijatelj, Fr. Kidrič), v novi obliki. Toda če jo sprejmemo v njenem jedru – Trubar se je odločil ob nasprotjih časa za edino možno perspektivo, ki bi ohranila slovenstvo – kulturo – potem se nam pokaže Trubarjeva genialnost kot pravilna odločitev slovenskega genija (ki je dobesedno zrasel iz slovenskih tal).« ZVONE [TRUBELJ 186 S SIMPOZIJEV 2008 186 njim predsedovanjem Slovenije Svetu Evropske unije trdno stoji mejnik slovenskega kulturnega in narodnega ozaveščanja: Primož Trubar. Teolog Jože Rajhman zato po pravici pravi: »V deželi dvo- jezičnega prebivalstva je z jezikom priboril nižji plasti pravico do obstoja. In to je sveto. Pred Trubarjem bi morali z grozo ostrmeti: bilo je dano njemu. Nikomur pred njim, nikomur za njim. Če so že sežgali njegove ’prevode’, niso sežgali njegovega jezika, niso mogli zadušiti narodne zavesti, ki ji je on ob njenem rojstvu stal ob strani.« 30 Danes je ta jezik eden od enakovrednih jezikov v Bruslju, jezik, v katerem je bilo na začetku letošnjega leta razglašeno evropsko leto medkulturnega dialoga. Držalo bo, kar sem zapisal v razpravi, ob- javljeni v katalogu razstave Trubarjev in Ungnadov dar Evropi, 31 ki je bila do 29. junija 2008 odprta v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani in je Slovencem prinesla na ogled uraške izdaje v okrašeni vezavi: »Knjige v glagolici in cirilici so za Švicarje živa eksotika, nam Slovencem pa so v evropskem letu dialoga zares v čast in ponos: duhovno so kar nekakšen temeljni kamen miloljubnega verskega in družbenega sožitja, ne le na področju Balkana, ampak na celotnem globusu: Prešeren je to Trubarjevsko vizijo izrazil z željo in hrepe- nenjem, ’da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan’!« 32 30 Isto, 186 31 Spremna publikacija ob rastavi: Trubarjev in Ungnadov dar Evropi. Ob 500. obletnici Trubarjevega rojstva in v času predsedovanja Republike Slovenije EU, ur. Mihael Glavan, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 2008. 32 Zvone A. Štrubelj, Trubarjeva dialoška in ekumenska širina, prav tam, 13. 187 187 TRUBARJEVI DNEVI LJUBLJANA Svečana akademija in znanstveno srečanje ob 500. obletnici rojstva Primoža Trubarja v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani 7. junija, organizatorica Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveniji Objavljamo predavanji dr. Marka Kerševana in dr. Christiana Roseja iz Reutlingena na Württemberškem. S SIMPOZIJEV 2008 188 S SIMPOZIJEV 2008 188 Marko Ker{evan TRUBARJEVA »CERKEV BO@JA SLOVENSKEGA JEZIKA« IN »NAROD SLOVENSKEGA JEZIKA« Trubar je sam sebe štel predvsem za duhovnika »v službi evan- gelija«, in to je tudi resnično bil. Bil je zavesten pripadnik luteransko- evangeličanske cerkve. Vsekakor je to bil v času tistega svojega delo- vanja, zaradi katerega se ga Slovenija in Slovenci – prav kot Slovenci – danes občudujoče spominjamo in iz katerega so izšle prve slovenske knjige in slovenski knjižni jezik. Prav zato ne bo odveč, če ob tej priložnosti ponovno premislimo odnos med njegovo (reformatorsko, protestantsko, evangeljsko) versko in (slovensko) jezikovno-knjižno dejavnostjo. Najsi izhajamo iz Trubarjevega verskega prepričanja ali iz njegove izjemne »ljubezni do našega preprostega ljudstva« in ponosa na svoj jezik, ni mogoče mimo osnovnega: Trubarju in sodelavcem po njiho- vem prepričanju pri uporabi slovenskega jezika ni šlo za »širjenje lastnih naukov«, ampak za »oznanjanje Božje besede (evangelija)« kot največje Božje milosti za ljudi vsakega ljudstva, vsake dežele. (Pustimo tu ob strani, da je bilo to za Trubarja še toliko bolj urgentno, saj je za Luthrom bil prepričan, da se čas tega sveta izteka …) V predgovoru »zhes vse lystuve S. Paula« in v predgovoru k Pismu Rimljanom reformatorsko dosledno izpostavi Pavlov nauk o opra- vičenju po veri kot pravem in čistem evangeliju, kot veselem oznanilu o človekovem opravičenju zgolj po Jezusu Kristusu in Božji milosti, ki je je človek deležen v veri in po veri. Trubarjeva razlaga je na višini takratne teologije, saj je povzemal ključna reformatorska besedila in dokumente, se opiral na Luthra, Bullingerja in Melanchthona; kot taka je tudi v skladu s sodobno protestantsko teologijo. 189 189 Vseskozi si vneto – lahko bi rekli, iz hvaležnosti za milost vere, ki je je bil sam deležen – prizadeva, da bi evangeljsko oznanilo prišlo do ljudi in jim postalo »zastopno«, še posebej tistim, ki so mu bili najbližji in so bili hkrati po njegovem prepričanju takrat v največji stiski, se pravi njegovim »lubim Slovencom«. Tu pa smo seveda pri vprašanju ljudskega jezika – in spet pri apostolu Pavlu, le da tokrat pri njegovem prvem pismu Korinčanom. Gre za Pavlovo opozorilo, da je uporaba jezikov, ki jih ljudje ne razumejo, »nerazločnih glasov«, »nerazumljivih besed« – ob vsej notranji veri, ki jo hočejo izraziti – govorjenje v zrak, ki ljudem in Cerkvi nič ne pomaga in je »ne izgrajuje«. »V Cerkvi raje povem pet besed s svojim umom, da bi poučil tudi druge, kakor pa na tisoče (nerazumljivih) besed z darom jezika.« (1 Kor 14,11–19.) Reforma- torji, tudi slovenski, so Pavlovo kritiko (glosolalije) preusmerili na vprašanje razmerja med ljudem nerazumljivimi posebnimi cerkve- nimi ali tujimi jeziki na eni strani in ljudem razumljivim jezikom in govorom v cerkvi na drugi. Spet Trubar: »Kako bodo ljudje sami razumljivo molili in na duhovnikovo molitev rekli amen (tako bodi), če ne razumejo, kaj duhovnik mrmra ali kriči (v latinskem jeziku).« (Catechismus s dvejma islagama, 1575; SPP, 224.) Ker je skratka beseda pri reformatorskem pojmovanju oznanjanja Božjega evangelija dobila večjo težo, je sorazmerno temu postalo akutnejše in aktualnejše tudi vprašanje »zastopnosti« te besede, vsekakor v primerjavi s tedanjim katoliškim, pa tudi pravoslavnim forsiranjem podob in ritualov (vključno z ritualno uporabo besed, ki je v ljudskoreligioznem razumevanju drselo v magijo, če se že ni tako rekoč utopilo v njej, toliko bolj, kolikor bolj so bile besede »svete«, z nerazumljivostjo ločene od običajnega, »posvetnega« jezika ). I. BOŽJA BESEDA V REFORMATORSKEM KRŠČANSTVU Kako je torej z mestom besede v reformatorskem krščanstvu, v protestantskem pojmovanju krščanske/evangeljske vere in kakšne posledice je to imelo – in ima – za status ljudskega jezika in ljudskega govora? MARKO KER[EVAN 190 S SIMPOZIJEV 2008 190 Težko, nemogoče je govoriti o docela enovitem reformatorskem/ protestantskem pojmovanju Božje besede. Kljub temu pa lahko rečemo, da ob vseh razlikah obstaja temeljna konvergenca, da obstoje skupni poudarki, tako v 16. stoletju kot v sodobni protestantski teologiji.. Božja beseda je beseda: ni le sporočilo, ki bi bilo lahko spoznano brez besed, ni zunanji »govor« narave ali zgodovine, njunih podob, ki bi brez besede razodetja govorile o Bogu. Božja beseda po drugi strani tudi ni zgolj notranji glas, notranji govor (v) človeku. Božja beseda prihaja k človeku od zunaj, kot sporočilo o učlovečenju Besede, o Jezusu Kristusu. To sporočilo je pričevanje apostolov, katerih pripoved/pričevanje je zapisana v evangelijih in drugih spisih Svetega pisma (kjer so zbrane in zapisane tudi pripovedi in napovedi prerokov o Odrešeniku, ki pa so kot take spoznane šele v luči evan- gelijev). Vera je notranja (»srčna«) pritrditev temu sporočilu evan- gelija: je notranja pritrditev, toda pritrditev zunanjemu, v Svetem pismu danemu sporočilu. Je notranji odgovor na Božji nagovor, slišan preko besede Svetega pisma. Vera je poslušnost slišani Božji besedi, kot je bila dana in pripoznana preko apostolov in prerokov. (»Vera je iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Jezusovi besedi.« Rim 10, 17.) Tako se osnovna protestantska usmerjenost razlikuje na eni strani od rimskokatoliške, ki išče dodatna zunanja pomagala in sredstva odrešenja, na drugi pa od »spiritualistične«, z njeno zgolj notranjo Božjo besedo in notranjim Božjim glasom. Od obeh usmeritev jo razlikuje primat, ki jo daje »oznanjanju Božje besede (evangelija)«: v bogoslužju na to kaže prvenstvo pridige, saj je tudi zakrament obhajila (Gospodove večerje) prirejen oznanjanju besede evangelija. Primat ima pri tem govorjena/oznanjana beseda: beseda, ki se oznanja, ki se posluša, na katero se z besedo odgovarja. Božja beseda je v načelu govorjena/izgovarjana beseda. Zapisana beseda je izšla iz govorjene in se vanjo vrača. Zapisana beseda (pričevanja Božjega razodetja) je pri tem merilo/zagotovilo, da gre pri cerkvenem ozna- njevanju, pri pridigi, za »Božjo besedo«, ne pa nauke pridigarjev ali cerkve. Zapisana beseda pridobi na teži in izključljivosti prav zaradi primata, ki ga ima govorjena. (Barth 1986:124 ff.) »Kdor ima Boga brez njegove besede, ta Boga nima.« (WA 30,3; 191 191 213, 34–39). Z Bogom imamo opraviti, v kolikor se nam razodeva, v kolikor se nam nudi z besedo, vanjo »oblečen« in z njo spoznan. Pozorni moramo biti na Božjo besedo in se ne ukvarjati z njegovo skrito voljo (tako piše Luther v polemiki z Erazmom, WA 18,685, 29-31, po LH: 363). Božja beseda je za človeka primarno klic in nagovor: »Evangelij ne pomeni drugega kot pripoved in krik (predig und geschrey) o Božji milosti in usmiljenosti (…) in pravzaprav ni to, kar stoji v knjigah, zapisano s črkami, ampak bolj ustna pridiga in živa beseda, glas, ki odmeva v svet, javno izkričan, da se ga povsod sliši.« (Luther, WA 12, 259, po Barth 1986: 104.) Če povzamemo po Jünglu: Bog je eno z Božjo besedo. Božja beseda pomeni: Bog govori. Bog (ki) je govoreči Bog, je govoreča oseba (Jüngel: 169; tudi Barth 1986:141). Božja beseda – Bog kot Beseda – je ustvarjajoča in odrešujoča beseda. Krščanska vera je spoznanje Jezusa Kristusa kot učlovečene Božje Besede, iste Besede, ki je ustvarila svet in zaradi katere imajo od njega govorjene besede isto ustvarjajočo, odrešujočo in poživljajočo moč (samo po besedi). (Jüngel: 173.) Če kaj, je za reformirano evangeljsko krščanstvo od Luthra do Bartha značilna ta poudarjenost in središčnost Božje besede, neraz- družno povezane s središčnostjo Jezusa Kristusa – s tem pa tudi pou- darjenost in središčnost – seveda na drugi ravni ! – človeške besede v cerkvi. Dietrich Korsch takole – sledeč Luthru – povzame »odločilno vlogo medsebojne povezanosti besede in vere za evangeličansko razumevanje cerkve«: » Svetost cerkve je … v Božji besedi in pravem verovanju (Luther). /…/ Vera pride iz besede in se v besedi izrazi.« (Korsch:164-167.) Akademik Boris Paternu je ob 400. obletnici Trubarjeve smrti opozoril: »Mit besede in jezika je postal bistvena sestavina refor- macije.«(Paternu: 56–57.). Protestantsko apoteozo besede ilustrira s Kreljevo pesmijo: »Ampak beseda Božja muč/ je prava sama svetla luč/ ta nam svejti v naši temi /…/ nas trošta, viža, posveti/ druguč rodi ter ponovi«. (prim. Slovenska protestantska pesmarica, 236.) MARKO KER[EVAN 192 S SIMPOZIJEV 2008 192 II. BOŽJA BESEDA IN/KOT ČLOVEŠKA BESEDA TER LJUDSKI JEZIKI Da cerkev oznanja Božjo besedo, seveda ne pomeni, da se v cerkvi govori (ali v Bibliji piše) kakšna drugačna beseda kot človeška. Ni posebnih svetih besed, ki bi jih lahko uporabili ali morali uporabiti za oznanjanje in zapisovanje razodete Božje besede: Božja beseda razodetja po Barthu sama »osvaja, si prisvaja navadne človeške besede – ona sama, se pravi Bog in Božja moč/milost«. Po božji milosti in božji svobodi, suverenosti – in samo po njej – postane človeška beseda Božja beseda, človeški govor o bogu govor Boga samega. (Barth 1986: 250.) »V veri postane Božja beseda člo- veška misel in človeška beseda, seveda ob neskončni nepodobnosti in neustreznosti, toda ne v popolni tujosti svojemu zgledu /…/ Pri tem ni mišljena nikakršna imanentna preobrazba človeškega mišljenja, človeškega jezika, nikakršna ukinitev stisk in zadreg (Ärgerlichkeit), v katerih je beseda tudi tu meso.« (254.) Vse povedano o človeški besedi in njenem razmerju do Božje besede (Boga kot Besede, razodete besede, zapisane in oznanjane besede) velja tudi za ljudske jezike. Človeškost človeške besede je tudi v raznolikosti človeških jezikov. Na mestu »človeške besede« so vedno besede konkretnega in od drugih različnega jezika (vsaj od Babilon- skega stolpa dalje …). Za tem ne stoji le tolikokrat navajani Pavlov izrek »Vsak jezik bo spoznal/slavil Boga«. Luther 1524: »Od tod se hebrejski jezik imenuje sveti. In sveti Pavel ( Rim1,2) ga imenuje za sveto pisavo, brez dvoma zaradi svete Božje besede, ki je v njej izražena (verfasst). Prav tako lahko imenujemo sveti tudi grški jezik, ki je bil pred drugimi izbran, da je bila v njem zapisana Nova zaveza in da je bila iz njega s prevajanjem kot iz enega vodnjaka prelita v druge jezike in je posvetila tudi njih.« (LTA 5: 219, prim. Luther 2002: 61.) Luther sicer daje prednost prvim svetim jezikom, toda posvečeni so vsi iz istega vira in razloga, v vseh se izreka razodeta Božja beseda in nobeden posebej ni Božja beseda sama. Trubar sam izrazi prepričanje o povezanosti Božje besede in 193 193 ljudskega jezika v svojem znanem nemškem predgovoru k prvemu delu Nove zaveze: »Bog ve, da sem še v tistem času, ko sem pri vas pridigal v slovenskem jeziku iz latinskih in nemških knjig, večkrat vzdihoval in klical k Bogu, naj zaradi posvečevanja (Heiligung) svojega imena in razširitve svojega kraljestva tudi naše ubogo preprosto dobrosrčno slovensko ljudstvo (Volk) pomilosti in ga obdari z veliko milostjo in darom, da se bo tudi njegov jezik pisal in bral kakor jezik drugih narodov ter da bi se Sveto pismo in druge krščanske knjige prav prevedle in natisnile v slovenskem in hrvaškem jeziku.« (Prim. SPP: 71–72) Zaradi te dvojne zveze med ljudskim jezikom in Božjo besedo – razumljivi ljudski jezik kot sredstvo/pot Božje milosti in kot sredstvo/ pot človeškega odgovora, čaščenja in posvečevanja Božjega imena – je mesto ljudskega jezika tudi v jedru oznanjanja Božje besede v Cerkvi in njenem bogoslužju: »Hočemo, da se v naši Kranjski deželi psalmi, pesmi in druge božje službe, sveti zakramenti, doprinašajo in delijo v slovenskem kranjskem jeziku«. (Cerkovna ordninga 1564; SPP: 173; TZD III: 484.) Cerkev je creatura verbi (Luther). »Cerkev Božja« je cerkev Božje besede, nastala je po njej, obstaja zaradi njenega oznanjevanja. Člo- veški govor je seveda govor v nekem ljudskem jeziku. Trubarjeve besede o »cerkvi Božji slovenskega jezika« pregnantno izražajo to temeljno spoznanje o naravi cerkve kot cerkve Božje besede. III. »CERKEV BOŽJA SLOVENSKEGA JEZIKA« V vseh teh komponentah oznanjanja Božje besede kot obstoja/ dogajanja cerkve kot cerkve, je navzoč ljudski jezik. Cerkev Božja je kot cerkev Božje besede vedno cerkev Božja nekega ljudskega jezika. Ni slučajno, da je Trubar začetek ustanavljanja »Cerkve Božje sloven- skega jezika« pripisal »Božjemu duhu«, ki je v Slovencih »zbudil lakoto in žejo po evangeliju« (uvod v Ta evangeli Svetiga Matevža). Ob tem ne gre prezreti, nasprotno, treba je podčrtati, da Trubar v sloven- skem predgovoru k pismom apostola Pavla, ko govori o Cerkvi, (protestantsko) opozori/pojasni: »Cerkev, to je, skupnost (gmajna) MARKO KER[EVAN 194 S SIMPOZIJEV 2008 194 vseh vernikov«, ki »bo v veri potrjena, okrepljena in napolnjena z upanjem«, »kadar se v njej bere, poje in pridiga v razumljivem navad- nem deželnem jeziku« ( Svetiga Paula ta dva listy 1561; SPP: 47.) Posebej je treba podčrtati – bilo je že, a ne vem, če dovolj – da so Trubar in slovenski protestanti uporabljali ali vsaj predvidevali upo- rabo slovenščine na vseh ravneh cerkvenega življenja. Trubarju pri uporabi slovenščine torej ni šlo le za »versko didaktiko za nižje sloje«: seveda tudi za to iz »ljubezni do ljubih Slovencev«, a nikakor ne le za to. Jezikovno in književno delo protestantov 16. stoletja gotovo ni imelo nacionalnih ciljev, se pravi ciljev nacionalnega prepoznavanja in povezovanja ljudi s sorodnim jezikom s pomočjo knjižnega jezika. Osnovni namen je bil verski. Verska in rodoljubna motivacija pa si pri Trubarju in njegovih nista nekaj alternativnega, niti nekaj enostavno komplementarnega. »Gre za potrebo in čast – ločiti se ju ne da«, je o tem zapisal že France Kidrič (Kidrič 1978/ III: 231). Ta specifična povezanost verskega in rodoljubnega, ta »potreba in čast«, je proizvedla prvi slovenski knjižni jezik in omogočila njegovo kasnejšo drugačno uporabo. Bohorič v latinskem predgovoru k svoji slovnici – očitno z uspehom – opominja »slavne in plemenite mladeniče«: »nikar ne dopuščajte, da bi se morala na vas zvračati krivda, če tudi naš jezik ne bi oznanjeval slave Gospodove«. Širina in globina protestantsko krščanske verske motivacije za uporabo ljudskega/slovenskega jezika je omogočila široko podporo slovenski cerkvi in šoli s strani nemških protestantskih plemičev in meščanov, ki je vključevala tako politične odločitve deželnih stanov kot neposredno finančno podporo. Pri tem ne gre pozabiti niti drugih notranjeavstrijskih dežel niti nemških dežel, predvsem Würt- temberške in Saške. Uporaba slovenskega jezika v službi Božje besede – da ta »pride do besede« pri ljudeh slovenskega jezika – je neizogibno vodila v konstituiranje »slovenske cerkve«, »Cerkve Božje slovenskega jezika«, o kateri govori Trubar. Luthrov izrek, da je cerkev creatura verbi, je mogoče razumeti tudi v tej dimenziji oz. pomenu. »Cerkev Božja slovenskega jezika« se je v bistvenem verskem pomenu konstituirala 195 195 tudi, če/ko še ni bila konstituirana organizacijsko. Poudariti je treba tudi na tem mestu, da so Trubar in drugi pisci 16. stoletja jasno izrekali svojo osebno (so)pripadnost – in ne le zunanjo naklonjenost, simpatije ipd – z naslovljenci in nagovorjenci »slovenske cerkve« ali »cerkve slovenskega jezika«. »Naš jezik«, »naša cerkev«, »naše ljud- stvo«, »mi Slovenci« – opredelitve, ki jih srečamo pri Trubarju in njegovih – so izražale in vzpostavljale neko (zamišljeno) skupnost, neko skupno identiteto, ki je povezovala navznoter in vendarle tudi razlikovala navzven, čeprav nikakor ni bila sovražno in izključujoče postavljana nasproti npr. nemški cerkvi, »cerkvi nemškega jezika« na Kranjskem. Trubar že leta 1557 v slovenskem nagovoru zapiše: »Vsem dobrim in bogaboječim kristjanom, ki prebivate v slovenskih deže- lah«. Po ljudskem jeziku (»mojih ljubih Slovencev in bratov«) ne poimenuje le cerkve (»slovenska cerkev«), ampak tudi že dežele. V Katekizmu 1555 govori celo že o »slovenski deželi« v ednini (TZD I, 331). Iz Trubarjevih siceršnjih naštevanj dežel oz. pokrajin, katerim da so namenjena njegova slovenska besedila, je tudi jasno, da z izrazom »slovenske dežele« nikakor ne meri na ves slovanski svet. IV. JEZIK, SLOVENSKA IDENTITETA IN KONSTITUIRANJE SLOVENSKEGA NARODA Iz razprav v 19. in 20.stoletju – političnih spopadov in teoretskih raziskav – je znano in ponavljano, da so Slovenci kot »nezgodovinski narod« oblikovali svojo nacionalno samozavest na »naravnopravni« in ne na »zgodovinskopravni osnovi« oz. da so se oblikovali kot »etnično-kulturni« narod, preden so postali državnopolitična »na- cija«. Prav tako je dovolj znano in poudarjano, da sodi k tem naravno- pravnim osnovam oz. etnično-kulturnim posebnostim, ki so oprede- lile posebno slovensko identiteto kot izhodišče za »narodne zahteve« (po avtonomiji, samostojnosti in suverenosti), predvsem poseben slovenski jezik, ne pa, kot v mnogih sorodnih/ zapoznelih primerih posebna religija/cerkev ali druge etnično-kulturne (folklorne) značil- nosti ( poseben način življenja, običaji, način oblačenja itd.) ali celo »rasa«. Katoliška religija in cerkvena organizacija ni niti posebej MARKO KER[EVAN 196 S SIMPOZIJEV 2008 196 povezovala niti razlikovala prihodnjih Slovencev od kateregakoli njihovih sosedov; razen ene so vse zgodovinske škofije imele svoj sedež na robu (bodočega) slovenskega ozemlja ali celo onkraj njega: vse so vključevale slovensko in drugače (nemško, italijansko, hrvaško) govoreče vernike. Tudi govor o »skupni zgodovinski usodi« kot konstituensu naroda je za »Slovence« izrazito ambivalenten. »Skupna zgodovinska usoda« je bila zanje tisočletje skupna usoda dežel nem- škega cesarstva na tem območju (in/ali madžarske krone) in skupna usoda po jeziku in poreklu različnih prebivalcev Kranjske, Štajerske, Koroške, Goriške … Šele z razvojem jezikovne (samo)zavesti/identitete in ideologije se je »pokazala« posebna »skupna usoda« »Slovencev« znotraj obstoječih dežel in preko njihovih meja, različna od usode nemško (ali italijansko, madžarsko) govorečih prebivalcev. Trubarja in njegove je do slovenščine kot posebnega knjižnega jezika pripeljalo njihovo protestantsko krščansko pojmovanje vere in/iz oznanjevanja Božje besede; to pojmovanje vere in oznanjevanja je zahtevalo tudi v ljudskem jeziku zapisano/prevedeno Biblijo ter ustrezne cerkvene, šolske in kulturne ustanove, ki so tak knjižni jezik omogočale. Seveda so bili tu še drugi času lastni humanistični motivi za opismenjevanje in izobraževanje, ki so dopolnjevali in podpirali temeljno versko motivacijo. Čeprav se je za potrebe katoliških duhovnikov (pridige, spovedi, molitve..) nekaj pisalo in tudi tiskalo v slovenščini tudi v stoletju po koncu protestantske dobe, se je slovensko jezikovno in knjižno delo zaresneje obnovilo šele v 18. stoletju, predvsem zaradi nastajanja obveznega šolanja, vsaj na začetnih stopnjah v ljudskem jeziku, s katerim je začel prosvetljeni absolutizem habsburške Avstrije ob koncu stoletja. Dogajanje je neslučajno sovpadalo z »janzenističnimi« in »državno cerkvenimi« reformami v avstrijski katoliški Cerkvi, ki so za svoj uspeh potrebovale nove katekizme, novo nabožno literaturo in končno po dvesto letih tudi nov, Japljev prevod Biblije. Toda osnovna dinamika od tedaj ni bila več versko cerkvena, vsekakor ne v tistem temeljnem smislu, ki je privedel do slovenskosti protestantske cerkve 16. stoletja. Osnovna gibala so bila zdaj kulturno-politična in socialno-nacionalna. Pri tem se seveda vsiljuje vprašanje o povezanosti, o kontinuiteti 197 197 ali diskontinuiteti med dogajanjem 16. in 18.stoletja. Pri raziskovanju take povezanosti je treba upoštevati dejstvo stoletnega razmika med obema obdobjema, razmika, ki ga je povzročila protireformacija in zmaga načel katoliške prenove. Čeprav so občano še uporabljali izraz »slovenski jezik« (na primer Janez Svetokriški v pridigah),je tem obdobju skoraj povsem izginila »slovenska« identiteta in identifikacija, kakršna je bila uveljavljena pri protestantih 16. stoletja (od nagovora »vsem Slovencem« do samoopredeljevanja »mi Slovenci« in govora o »slovenskih deželah«). Hrenova in Kastelčeva slovenska samoopredelitev sta ostali v roko- pisih. Absolutno so prevladovale zgolj pokrajinske/deželne teri- torialne identifikacije (Kranjci, Štajerci itd.), hkrati s poudarki, ki jih v tem času najdemo pri Valvazorju, da » pomeni pojem nacije (Na- tion) pripadnost k pokrajini« in da »posebnost maternih jezikov in različnost jezikov še ne pomeni različnih ljudstev«; v nasprotnem »bi morale biti v naši kranjski deželi razne nacije, ker se tu govori več kot en jezik« (Slava Vojvodine Kranjske). Marko Pohlin, čeprav že znanilec novega obdobja, v svojem znanem zagovoru uporabe domačega jezika v uvodu v svojo Kranjsko gramatiko zapiše v nemščini (!): »ne sramujmo se našega materina jezika, dragi rojaki! (liebste Landsleute). Ni tako slab, kot menite, da je.« Tudi drugi znanilci novega so na začetku skoraj brez izjeme uporabljali le pokrajinska imena. Linhart naslovi svojo v nemščini pisano zgodovino »Poizkus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije« (čeprav že vidi v prebivalcih »med Dravo in Jadranom« eno samo ljudstvo »po jeziku in izvoru«). Kopi- tar je leta 1809 izdal prvo slovensko znanstveno slovnico kot Gram- matik der slawischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark ). (Vodopi- vec 2006: 20,21.) Globina in dolgotrajnost tega razmika gotovo navajata k oceni, da ne gre prvenstveno za kontinuiteto, ampak tako rekoč za nov (in drugačen) začetek širšega uveljavljanja slovenskega jezika in narodne samoidentifikacije in samozavesti na tej osnovi. Ker pa je bil to vendarle nov začetek in ne začetek kot tak, se je vsebinsko in formal- no /jezikovno vendarle lahko opiral na prvi, protestantski začetek. Ni naključje, da lahko Kopitar poimenuje Trubarja za Kolumba slovenskega jezika in skrbno zbira ohranjene primerke protestantskih MARKO KER[EVAN 198 S SIMPOZIJEV 2008 198 knjig. Protestantske knjige iščejo in kupujejo tudi drugi slavisti, npr. Dobrovský in ne nazadnje Žiga Zois. Prav v teh letih (1799) je Schnur- rer, knjižničar v tübingenski biblioteki, objavil prvi popis ohranjenih slovenskih in drugih slovanskih protestantskih del v Tübingenu. Pozneje se je temu prizadevanju in raziskovanju protestantske knjižne in siceršnje dediščine pridružil nemški pastor leta 1850 obnovljene cerkvene občine v Ljubljani Theodor Elze in postal eden vodilnih raziskovalcev zgodovine slovenskega protestantizma, med drugim z izdajo Trubarjevih pisem. Lahko bi rekli, da je obnovljeno zanimanje za slovenski protestantizem 16. stoletja imelo dva vira oz. dve spod- budi: narodno-zavedno s slovanskimi jezikoslovci 18. in 19. stoletja in obnovljeno nemško protestantsko samozavest na Kranjskem. Skoraj pozabljeno je, da je ob 400. obletnici Trubarjevega rojstva izdal izčrpen in zavzeto napisan Trubarjev življenjepis tudi pastor nemške protestantske cerkve v Ljubljani Ottmar Hegemann. Omejena neposredna kontinuiteta med obema obdobjema je vsekakor vendarle obstajala (izražena z uporabo Dalmatinove Biblije, Bohoričeve slovnice in pisave). Protestantizem je bil v procesu in času »narodnega prebujenja« 18. in 19. stoletja navzoč z neposrednimi učinki vsaj omenjenih del, zmeraj bolj pa posredno preko nastajajoče »kolektivne memorije« – naknadno selekcioniranega /rekonstrui- ranega zgodovinskega spomina, v oporo in spodbudo nastajajoči novi stvarnosti. Tega so se zavedali tako različni akterji in glasniki v slovenski zgodovini, kot so bili v tej zvezi že omenjena Žiga Zois in Jernej Kopitar, pa katoliški škof Slomšek, ki je govoril o jezikovnih in narodnih zaslugah protestantskih krivovercev, literata Cankar in Aškerc, politiki, kot Kardelj v svojem Razvoju slovenskega narodnega vprašanja, in nenazadnje prvi parlament samostojne slovenske države, ki je med praznike uvrstil tudi Dan reformacije. Kolektivna memorija je po Asmannu tista, ki združuje »podanašnjeno preteklost, kulturo in družbo /…/ skupina gradi svojo zavest identitete in specifičnosti na takem vedenju in izvaja iz njega formativne in normativne im- pulze, ki ji omogočajo reproducirati svojo identiteto. V tem smislu ima objektivirana skupinska kultura strukturo memorije.« (Prim. Kerševan 2006: 14.) 199 199 Pri vprašanju o »narodotvorni« vlogi jezika je očitno treba razli- kovati dve ravni obstoja jezika: eno je dejanska sorodnost in bližina različnih ljudskih govorov (»dialektov«), ki omogoča medsebojno sporazumevanje; drugo je normiran, standardiziran, izdelan knjižni jezik, ki/ko ga uporabljajo različne institucije (politične, verske, kulturne in predvsem šolske), ko z njim nagovarjajo izbrane/želene naslovnike (jih obveščajo, poučujejo, prepričujejo, jim ukazujejo). Jezikovna bližina obstoječim govorom daje knjižnemu jeziku (nekega centra in njegovih ustanov) komparativno prednost pri sporočilnem in povezovalnem prizadevanju v konkurenci z drugačnim jezikom drugega centra. Nacionalna gibanja so s svojim knjižnim jezikom praviloma poskušala doseči/vzpostaviti/utrditi optimalne meje na- sproti konkurenci po logiki »meje mojega jezika – meje mojega sveta«. Rezultati so bili različni: ponekod je uspelo z enotnim knjižnim jezikom (postopoma) preseči relativno velike razlike v ljudskih govo- rih, drugod so se znotraj relativno majhnih razlik uveljavili različni standardizirani knjižni jeziki. Če kje in kdaj, je tu in zdaj treba ponovno poudariti pomen Trubarjevega služenja Božji besedi za slovensko besedo, za slovenski jezik in posledično za konstituiranje slovenskega naroda kot ljudstva slovenske besede, slovenskega jezika. Ne gre le za bistveno večji kvantitativni obseg knjižne produkcije Trubarja in protestantov v slovenskem jeziku v 50 letih »njihove« zgodovine na Slovenskem v primerjavi s stoletji pred tem in tudi še skoraj dvema stoletjema za tem. Gre tudi in predvsem za bistveno večji pomen, ki jo je imela slovenska (govorjena in pisana) beseda v protestantskem obdobju zaradi bistveno večjega in bistveno dru- gačnega mesta besede v protestantskem krščanskem verovanju in delovanju v primerjavi s katolištvom tistih stoletij (in tako rekoč vse do reform II. vatikanskega koncila sredi 20 stoletja): drugačen in bistveno večji pomen, ki ga je imela v cerkvi in za cerkev. Brižinski spomeniki so kot najstarejši v latinici ohranjeni zapis nekega slovanskega jezika – po kraju in času zapisa po vsej verjetnosti prednika sedanje slovenščine – izjemno pomemben in zanimiv doku- ment, toda vendar le dokument, dokaz, da so v cerkvi pri verskem delovanju, (molitvi, spovedi, pridigi) duhovniki vseskozi govorili MARKO KER[EVAN 200 S SIMPOZIJEV 2008 200 ljudem tudi v njim razumljivem jeziku (in si pri tem pomagali z rokopisnimi predlogami in zapisi). Pozneje, v poreformacijskem obdobju 17 . in 18. stoletja, so take duhovniške priročnike za delo med ljudmi tudi že tiskali (vzorce pridig in že zbrane pridige, katekizme, molitvenike in pesmarice); kot take so jih lahko brali tudi redki pismeni laiki, toda ne praktično ne načelno niso bili namenjeni predvsem njim. Zaradi take namembnosti so bile v slovenščini redki tudi v 17. in 18. stoletju, ko se je tisk že na široko uveljavil (dolgo in pogosto so ostajali zgolj v rokopisu). Prav tako so teološka in druga študijska besedila, pisana za duhovnike in redovnike na Slovenskem v predreformacijski in poreformacijski dobi, bila skoraj v celoti napisana najprej v latinščini in pozneje v naraščajočem deležu v nemščini. Kot je zapisal ugledni slovenski zgodovinar Vasilij Melik, so bili v obsežni tovrstni srednjeveški samostanski produkciji na Slovenskem v slovenščini le drobci, tudi potem, ko je na mesto prej prevladujoče latinščine prihajala nemščina. In tako je bilo tudi še dolgo po tem, ko so protestanti že zmogli v slovenščino prevesti vso Biblijo in ko sta Trubar in Dalmatin prevedla in priredila v slo- venščini izjemno zahtevna protestantska veroizpovedna besedila in napisala v slovenščini tekste, ki imajo naravo zahtevnih teoloških razprav (in ne pozabimo seveda prvih šol v slovenskem jeziku ter Bohoričeve slovnice, kot pogojev obstoja nekega jezika kot knjižnega jezika). Takega vzpona slovenščine v knjižni jezik v 16.stoletju ni mogoče pojasniti zgolj z večjo vnemo protestantov za širjenje svojih naukov in z izkoriščanjem možnosti, ki jih je ponujal tisk. Verske vneme pri širjenju njihovih naukov vsaj jezuitom in kapucinom v tistem in poznejšem obdobju ni manjkalo in tudi tisk je bil čedalje bolj na voljo vsem. Tak vzpon je mogoče le z upoštevanjem bistveno drugačnega pomena in mesta (Božje) besede v cerkvi in za cerkev. Ta pomen je izhajal iz drugačne osredinjenosti na Kristusa, na učlovečeno Božjo Besedo in odrešujočo besedo evangelija, o katerem in za katerega pričajo zapisane besede prerokov in apostolov v besedilih Svete- ga.pisma. V takem pojmovanju je cerkev creatura verbi, kot je zapisal Luther. Med protestantskim pojmovanjem cerkve kot »cerkve Božje besede« – ki je po Božji besedi nastala in po službi Božji besedi obstaja 201 201 – ter Trubarjevo »cerkvijo Božjo slovenskega jezika« je nerazdružna zveza. Mnogi sodobni jeziki, predvsem jeziki velikih ljudstev in starih držav, niso potrebovali tako silnega vzgona, da so se oblikovali kot izdelani in kultivirani knjižni jeziki. Slovenski jezik ga je potreboval. Ali bolje rečeno: prav zaradi silnega vzgona, ki je izhajal iz prote- stantsko krščanskega verovanja Trubarja in njegovih, je slovenski jezik – govor prebivalcev Kranjske, Štajerske, Koroške, Goriške itn. – doživel svoj vzpon in razvoj v knjižni jezik že v 16. stoletju. Brez tega bi ga šele kasneje, ko so se končno tudi na Slovenskem razvile možnosti za tak razvoj; morda pa ga v takem poznejšem obdobju, ko so se poro- dila tekmovanja in spopadi med jeziki in narodi, sploh ne bi. Niso vsi ljudski jeziki postali knjižni jeziki in še zlasti niso vsi pozno nastali knjižni jeziki postali bistveno vezivo in sredstvo nastajajočih mo- dernih narodov. Zaradi izjemnega mesta, ki ga je slovenski (knjižni) jezik dobil pri nastajanju moderne slovenske narodne identitete – kot njen okvir in sredstvo – je protestantsko jezikovno in knjižno delo postalo del slovenske »kulturne memorije«. In ta se mora spominjati tudi verskih temeljev in motivov tega dela! Lahko rečemo, vsaj v slovenskem primeru, da je tudi narod creatura verbi, pa čeprav seveda ne v istem smislu kot je creatura verbi cerkev za Luthra. Toda Trubarjeva »Cerkev Božja slovenskega jezika« je imela neminljiv delež pri nastanku »naroda slovenskega jezika«. VIRI, LITERATURA LH – Albrecht Beutel (ur.): Luther Handbuch.Tübingen 2005: Mohr Siebeck. LTA – Martin Luther: Taschenausgabe. Auswahl in 5 Bänden. Berlin 1982: Evangelische Verlaganstalt. SPP – Mirko Rupel (ur.): Slovenski protestantski pisci. Ljubljana 1986: DZS. TZD – Zbrana dela Primoža Trubarja. (Glavni ur. Igor Grdina). Ljubljana 2002 ff: Rokus, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. WA – Martin Luther: Werke. Kritische Gesamtausgabe. (Weimarer Ausgabe.) Weimar 1883 ff. MARKO KER[EVAN 202 S SIMPOZIJEV 2008 202 Barth, Karl (1986): Die kirchliche Dogmatik. Studienausgabe 1. Zürich: Theo- logischer Verlag. Jüngel, Eberhard (1999): Das Evangelium von der Rechtfertigung des Gottlosen als Zentrum des christlichen Glaubens. Tübingen: Mohr Siebeck Kerševan, Marko (2006): Protestantizem, slovenska identiteta in združujoča se Evropa. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Kidrič, France (1978): Izbrani spisi. Tretja knjiga. (Ur. Darko Dolinar). Ljubljana: SAZU. Korsch, Dietrich (1997): Religion mit Stil. Protestantismus in der Kulturwende. Tübingen: Mohr Siebeck. Luther, Martin (2002): Tukaj stojim.Teološko politični spisi. (Izbral, prevedel in uredil Božidar Debenjak). Ljubljana: Krtina. Paternu, Boris (1986): Protestantizem in konstituiranje slovenske književnosti. V: 16.stoletje v slovenskem jeziku, knjižnosti in kulturi. Obdobja 6. Ljub- ljana: Filozofska fakulteta. Vodopivec, Peter (2006): Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Ljubljana: Modrijan. 203 203 Christian Rose PRIMO@ TRUBAR – NJEGOVO DELOVANJE NA WÜRTTEMBER[KEM IN NJEGOV POMEN ZA EVROPSKO EKUMENO V 21. STOLETJU V veliko veselje in čast mi je, da lahko v okviru slovesnosti ob petstoti obletnici rojstva Primoža Trubarja zastopam Evangeličansko deželno cerkev na Württemberškem ter da vam smem v imenu našega deželnega škofa Franka Otfrieda Julyja ter celotnega cerkvenega vodstva izreči prisrčne pozdrave in najboljše želje. V zadnjih letih so stiki med evangeličansko cerkvijo v Sloveniji in našo deželno cerkvijo zelo tesni. Stiki med obema cerkvama so številni. Škof Erniša sodi med dobrodošle goste naše deželne cerkve. Predvčerajšnjim, 5. junija, je bila v mestni hiši v Tübingenu po- membna slovesnost. V knežjih sobanah dvorca Hohentübingen je dva dni zapored potekal simpozij, na katerem so predavali tudi profesorji iz Slovenije. Dne 12. junija bo Evangeličanska teološka fakulteta Univerze v Tübingenu skupaj z evangeličansko cerkveno občino iz Derendingena, Albrecht-Benglovo hišo ter evangeličansko študijsko ustanovo Das Evangelische Stift v Tübingenu pripravila še svojo slo- vesnost. Pri tem velja posebej poudariti, da so člani evangeličanske cerkvene občine v Derendingenu, kraju, kjer je Trubar dolga leta deloval, sami napisali in inscenirali gledališko igro z naslovom Primož Trubar – prevajalec Božje besede, ki jo bodo uprizorili junija in julija. Julija bo v okviru slavnosti v Bad Urachu potekala tridnevna kon- ferenca. Tudi vi v Sloveniji ste pripravili izjemno zanimiv slavnostni program. V veliko čast nam je, da smemo biti navzoči na tej slavnosti. Imamo dobre razloge, da lahko rečemo naslednje: V teh dneh se v Sloveniji in v Nemčiji o Primožu Trubarju veliko govori in ponovno smo ga priklicali v spomin. Tako je tudi prav. Veselim se, da smem tukaj oblikovati nekaj misli o pomenu Trubarja za deželo Würt- 204 S SIMPOZIJEV 2008 204 temberg in spregovoriti o njegovem pomenu za evropsko ekumeno v 21. stoletju. K temu naj najprej dodam dve uvodni misli. A. UVODNI MISLI 1. V württemberški evangeličanski deželni cerkvi kot regionalni škof v prelaturi v Reutlingenu zastopam pokrajino s 700.000 evan- geličanskimi kristjani, s 450 cerkvenimi občinami ter preko 500 duhovnicami in duhovniki. V neposredni soseski Reutlingena – oddaljena le 15 kilometrov – sta dva izredno pomembna kraja, kjer je deloval Primož Trubar: Bad Urach in Tübingen-Derendingen. Vendar pa poleg tega obstajajo tudi še druge povezave. Med naloge würt- temberškega regionalnega škofa in prelata sodi tudi, da obišče tiste cerkvene občine, kjer je prosto mesto duhovnika in iščejo novega. In tako sem februarja letos obiskal cerkveno občino Grüntal pri Freu- denstadtu. Nekateri med vami morda veste, da je v Grüntalu deloval Trubarjev sin Felicijan. Ta je leta 1595 med delovanjem v Ljubljani izdal prevod Lutrove Hišne postile (Hišna postilla D. Martina Lutheria) v slovenskem jeziku, ki ga je Primož Trubar dokončal na smrtni po- stelji. Drugi Trubarjev sin, Primož Trubar ml., je bil od leta 1587 do smrti leta 1591 duhovnik v Kilchbergu pri Tübingenu 1 – kraju, ki je bil svojčas predmestje Tübingena in je le nekaj kilometrov oddaljen od Derendingena. 2. Na tem mestu bi se rad zahvalil še gospodu dr. Antonu Zvonetu Štrublju, vodji slovenske katoliške skupnosti v Stuttgartu, ter go- spodu prof. dr. Hermannu Ehmerju, nekdanjemu vodji arhiva naše deželne cerkve v Stuttgartu. 1 Več o tem prim. Helga Schnabel-Schüle: Primus Truber als Pfarrer in Württemberg [Primož Trubar kot duhovnik na Württemberškem], v: Rolf- Dieter Kluge (ur.): Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen. Primus Truber und seine Zeit. Intentionen, Verlauf und Folgen der Reformation in Württemberg und Innerösterreich [Življenje med Ljubljano in Tübingenom. Primož Trubar in njegov čas. Nameni, potek in posledice reformacije na Württemberškem in v Notranji Avstriji]. München 1995, str. 427–437. 205 205 B. DELOVANJE PRIMOŽA TRUBARJA NA WÜRTTEMBERŠKEM 1. Življenjepis Primoža Trubarja prav vsi zelo dobro poznate. 2 Rodil se je domnevno 9. junija 1508 v Rašici (tudi Raščica) nedaleč od Ljubljane. Umrl je dobrih 78 let kasneje, 28. junija 1586 v Deren- dingenu. Če imamo pred očmi leta njegovega življenja in delovanja ter jih seštejemo, je potemtakem živel vsega skupaj trideset let v Sloveniji (Ljubljana itn.), osem let v Italiji (Trst), pet let v Avstriji (Salzburg in Dunaj) in petintrideset let v Nemčiji (Nürnberg, Ro- thenburg nad Taubero, Kempten, Bad Urach, Lauffen ob Neckarju in Derendingen). Te številke dokazujejo naslednje: Primož Trubar je bil pravi Evropejec! V nadaljevanju se bom osredotočil na to, da bom strnjeno predstavil postaje njegove poti v Nemčiji ter njegovega delovanja na Württemberškem. Pri tem bom preskočil biografske podatke o njegovih prvih štirih desetletjih, ko je deloval kot slovenski duhovnik in reformator, utemeljitelj jezika in kulturni posrednik. 2. Marca 1547, le leto pred svojim štiridesetim rojstnim dnevom, je bil Trubar prisiljen zapustiti domačo župnijo. Ljubljanski škof Urban Textor (1491–1558) je bil odločen nasprotnik reformacije. To je pomenilo konec njegovega delovanja na položaju stolnega ka- nonika v Ljubljani. V tem času se je Trubar namreč vedno bolj ogreval za reformacijske ideje in kritiziral rimo-katoliško cerkev. Novi škof je dosegel ukaz, da je treba zapreti in izgnati privržence protestantizma. Trubar se je posrečilo srečno pobegniti v Nemčijo, kjer ga je v Nürn- bergu sprejel Veit Dietrich [Vid Dietrich], nekdanji Lutrov tajnik in prijatelj. Slednji mu je priskrbel tudi mesto drugega pridigarja (1548–1553) v Rothenburgu ob reki Tauberi. V službi luteranske cerkve je doživel »branje Biblije v maternem jeziku pri bogoslužju, pa tudi v družinskem krogu in za zasebno uporabo«. » To ga je dokončno vzpodbudilo [...] in utrdilo v prepričanju, da mora dostop do evan- gelijev ter temeljnih verskih spisov v slovenskem jeziku omogočiti tudi svojim rojakom.« 3 2 Še vedno je vredno branja delo Mirka Rupla: Primus Truber. Leben und Werk des slowenischen Reformators [Primož Trubar. Življenje in delo slovenskega reformatorja], Südosteuropa-Schriften, zv. 5, München 1965. CHRISTIAN ROSE 206 S SIMPOZIJEV 2008 206 3. V Rothenburgu sta nastali tudi prvi slovenski knjigi: Katekizem, ki se naslanja na Lutra, Brenza in Flacija, ter Abecednik, namenjen slovenski mladini, ki ga spremlja mali katekizem izpod peresa Johan- nesa Brenza. Ta filološki mojstrski dosežek je pomenil rojstvo sloven- skega knjižnega jezika. Trubar se je zavedal pomena tega prevoda in izdaje: »Odkar stoji svet, se to še ni zgodilo, kajti v slovenskem jeziku doslej ni bilo ničesar napisanega in ničesar natisnjenega.« 4 4. V času njegovega delovanja v Rothenburgu se je spremenila politična situacija. S passausko pogodbo leta 1552 ter dokončno z augsburškim verskim mirom leta 1555 (cuius regio, eius religio) je bil de facto odpravljen cesarski »interim« in v mnogih skupnostih so iskali evangeličanske duhovnike. Tako so Trubarja poklicali k župnijski cerkvi sv. Manga v mestu Kempten, kjer je osem let (1553–1561) poleg duhovniških opravil z veliko vnemo uspešno prevajal v slovenščino tudi svetopisemska besedila. Leta 1557 se je odpravil v Tübingen, da bi spremljal tisk svojega skoraj popolnega prevoda Nove zaveze. Leta 1560 ga je domača cerkev v Sloveniji povabila, da se kot super- intendant in deželni škof vrne v Ljubljano. Omahoval je in se posve- toval z vojvodo Krištofom Württemberškim in Jakobom Andreaejem, samostanskim pridigarjem in upravnikom Univerze v Tübingenu. Zatem mu je vojvoda dodelil duhovniško mesto v Urachu (1560–1562), kjer se je Trubar lahko popolnoma posvetil prevajalskemu delu in pripravi na tisk. 5 V ta namen je s podporo svojega mecena barona 3 Cit. po Rolf-Dieter Kluge: Zum 500. Geburtstag des slowenischen Reformators Primus Truber [Ob petstoletnici rojstva slovenskega reformatorja Primoža Trubarja], v: Bürger- und Verkehrsverein Tübingen e.V. (ur.): Tübinger Blätter 94 (2008), str. 26–35. 4 Tako piše Trubar leta 1561 v posvetilu baronu Ivanu Ungnadu. Cit. po Z. Štrubelj: Wegweiser zur Wander-Ausstellung »Allen Slowenen. Lebenslauf und Werke von Primus Truber (1508–1586)« [Vodnik po potujoči razstavi »Vsem Slovencem. Življenje in dela Primoža Trubarja (1508–1586)«], str. 8 . Prim. tudi H. A. Fild: Primus Truber – Reformator Sloweniens (1508–1586). Vortrag anlässlich des 400. Todestages von Primus Truber [Primož Trubar – reformator Slovenije. Predavanje ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja], Rothenburg o. d. Tauber 1986, str. 6. 5 Več o Trubarjevem bivanju v Urachu prim. Hermann Ehmer: Primus Truber und der südslawische Buchdruck in Urach [Primož Trubar in južnoslovanski tiski 207 207 Ivana Ungnada leta 1561 ustanovil južnoslovanski Biblijski zavod (»Windische, Chrabatische und Cirulische Thrukherei«, tj. Slovenska, hrvaška in cirilska tiskarna). Ungnad je bil lastnik, Trubar pa ravnatelj Biblijskega zavoda, kjer so v letih 1561–1564 skupno izdali 31 hrva- ških tiskov, natisnjenih v glagolici, cirilici in latinici. Večino knjig so natisnili v tiskarni Morhart v Tübingenu. Cilj, ki naj bi ga dosegli natisnjeni spisi, je bil širjenje evangeličanske vere s pomočjo prevodov med Italijani, Slovenci, Hrvati in Srbi, navezati stike z ekumenskim patriarhom v Konstantinoplu ter začeti z misijonskim delovanjem med Turki. 6 Biblija, kot knjiga upanja, naj bi ljudem v stiski vlivala pogum in jih tolažila. 5. Leta 1562 se je Trubar odzval klicu svojih rojakov. Kot super- intendent je po württemberškem vzoru v Urachu sestavil in izdal Cerkovno odningo, ki je obsegala tudi šolstvo, izobraževanje in socialne odnose. Vrhovna svetna deželna oblast je ta cerkveni red za slovensko Cerkev ocenila kot poseg v pravice deželnega kneza in Trubarja – prošnjam evangeličanskih deželnih stanov navkljub –Trubarja izgnala iz dežele. Vrnil se je v izgnanstvo, v svoj »nigdirdom«, in zopet na Württemberško, kjer mu je vojvoda Krištof podelil duhovniško mesto v kraju Lauffen ob Neckarju. Tu je Trubar ostal manj kot leto dni, nato pa se je odpravil v Derendingen. Želel je nadaljevati prevajanje. Hotel pa je biti tudi v bližini univerze v Tübingenu in njene tiskarne. 6. V Derendingenu je prevzel mesto duhovnika in našel zatočišče za nadaljnjih skoraj dvajset let delovanja (1567–1586), do svoje smrti. V tej v župniji opravil enormno delo. 7 Z neumorno ustvarjalno močjo je s svojim delovanjem iz Derindingena spodbujal krščansko vero svojega ljubega slovenskega ljudstva. Od 26 Trubarjevih objav v slovenskem jeziku jih je enajst nastalo v Derendingenu: med drugim je prevedel Psalter, Pavlova pisma in Janezovo Razodetje. Po naročilu upravnika univerze Jakoba Andreaeje se je Trubar leta 1567 še zadnjič inkognito odpravil v Slovenijo. Obiskal je muslimanske ujetnike in v Urachu], v: Rolf-Dieter Kluge (ur.): Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen (prim. op. 1), str. 438–451. 6 Prim. Rolf-Dieter Kluge: Zum 500. Geburtstag (gl. op. 3), str. 32. 7 Prim. o tem Helga Schnabel-Schüle: Primus Truber als Pfarrer (gl. op. 1), str. 433 sl. CHRISTIAN ROSE 208 S SIMPOZIJEV 2008 208 zbiral podatke o islamu in o Koranu. Ti podatki so bili za teologa Andreaeja temelj za njegove slavne pridige z naslovom Trinajst pridig o Turkih. 8 7. Na tem mestu je potrebno omeniti še, da se je Trubar za sedem let umaknil iz javnosti, da bi se posvetil kontemplaciji ter bi tedanje zgodovinske dogodke lahko zasledoval iz odmaknjenosti duhovne osebnosti, ki je usmerjena v večnost. Leta 1575 – medtem je Trubar dopolnil 67 let – je nadaljeval s svojimi edicijami: najprej je objavil Katekizem z dvema interpretacijama, dve leti pozneje pa še zadnji del Novega testamenta; slednjega je leta 1582, tedaj že v starosti 75 let, objavil v celoti. Leto pred tem je prevedel pomembno luteransko veroizpovedno besedilo Formula concordiae (Formula soglasja) ter si prizadeval, da so jo podpisali tudi protestantski pridigarji in učitelji v Kranjski, Štajerki in Koroški. Leta 1584 je končno izšla celotna Biblija v slovenskem prevodu Jurija Dalmatina (1547–1589), ki ga je Trubar pripeljal s Kranjskega s seboj na Nemško ter mu priskrbel štipendijo. 8. Iz njegovih zadnjih let je citirano pismo kranjskim deželnim stanovom, iz katerega dobimo jasno predstavo o Trubarjevem življe- nju. Trubar je pismo podpisal lastnoročno z naslednjimi besedami: 8 »Primož Trubar, nekdanji, pravi, vpoklicani, predstavljeni in potr- jeni kanonik v Ljubljani, duhovnik v Loki pri Radečah, v Laškem in v Šentjerneju, kaplan pri sv. Maksimilijanu, slovenski pridigar v Trstu ter po prvem pregnanstvu pridigar v Rothenburgu ob Tauberi, du- hovnik v krajih Kempten in Urach, potem pridigar slavne dežele Kranjske in Goriške grofije v Rubijah, po drugem pregnanstvu du- hovnik v kraju Lauffen in sedaj duhovnik v Derendingenu pri Tü- bingenu.« Preden je Trubar 28. junija 1586 umrl in so ga v Derendingenu pokopali, je na smrtni postelji dokončal prevod Lutrove Hišne postile. Nagrobni govor je imel Jakob Andreae. Ta govor »je edino avtentično pričevanje o življenju in delu Primoža Trubarja«. 9 8 Cit. po Z. Štrubelj: Allen Slowenen. Lebenslauf und Werke von Primus Truber (1508–1586) (gl. op. 4), str. 14. 9 Cit. po Rolf-Dieter Kluge: Zum 500. Geburtstag (gl. op. 3), str. 33. 209 209 Iz nekaj kratkih stavkov lahko dobimo vtis o tem nagrobnem govoru: »Potem ko se je že dvajseto leto zadrževal tu v Derendingenu in je po svojih zmožnostih in kot mu je dopuščalo zdravje, pridno in zvesto opravljal svojo službo, pridigal in podeljeval zakramente, je vsem znano, kakšna oseba je bil in kakšne spremembe je uvedel. Do vseh je bil ponižno prijazen in do vseh ljudi, še posebno pa do revnih dobrot- ljiv, celo do tistih, ki si tega niso zaslužili. In kljub temu niti sebi niti svojim otrokom ni ustvarjal zemeljskega bogastva (…) temveč je želel, da njegova vera v GOSPODA Jezusa Kristusa ne umre, temveč ostane živa vera, ki naj se izkazuje v ljubezni do bližnjega v dejanjih in delih.« 10 C. PRIMOŽ TRUBAR – EVROPEJEC Iz doslej povedanega ste dobili majhen vpogled v to, kako tesno je bilo in še vedno je življenje in delo jubilanta povezano z našo cerkvijo na Württemberškem. Sedaj pa bi rad dodal še nekaj stavkov o Trubar- jevem trajnem pomenu za Evropo. 11 10 Originalni citat se glasi: »Nachdem er nun in das zwentzigst Jar sich hie zu Derendingen auffgehalten/unnd/souil er/nach seines Leibs gelegenheit/ wann er gesund gewesen/vermocht/seinem Ampt mit predigen und reichen der Sacramenten fleissig und trewlich außgewartet/ist meniglich bewusst/ welcher gestalt er auch gelebet/unnd was für ein Wandel er geführet hat. Dann er gegen meniglich sich mit aller Demut freundtlich/unnd gegen allen Menschen/sonderlich aber gegen den Armen gutthätig erzeigt/auch gegen denen/so es nicht würdig gewesen. Und demnach weder jme selbst/noch seinen Kindern Schätz auff Erden samlen wöllen … dass sein Glaub an den HERRN Christum nicht ein todter/sonder ein lebendiger Glaube gewesen sey/de sich durch die Liebe gegen dem Nächsten mit der That/unnd in Wercken erwisen hat.« (Po: Helga Schnabel-Schüle: Primus Truber als Pfarrer (gl. op. 1), str. 435. 11 Pri tem se opiram na zapiske Zvoneta Štrublja: Entwurf des Lebensweges des Primož Trubar [Osnutek o življenjski poti Primoža Trubarja]; neobjavljen rokopis (Stuttgart 2006), ki vsebuje besedila za pripravljano knjigo o slovenskem reformatorju, str. 5s., 11s. CHRISTIAN ROSE 210 S SIMPOZIJEV 2008 210 1. V duhovnem smislu je bil Trubar Evropejec. Njegovi načrti o razširjanju pisane besede v slovenskem jeziku, njegovo zavzemanje za prevode v hrvaščino, njegov Biblijski zavod v Urachu, njegovo obvladovanje in razumevanje tedanje konstelacije moči ter politič- nega evropskega prostora, vse to kaže na velikega, strokovnega in treznega moža, ki se je zasidral v duhu evropske civilizacije. Evropa temelji na vrednotah antike ter krščanstva. Obema stebro- ma evropskega mišljenja je bil Trubar na poseben način zavezan. Na eni strani smislu za svobodo in demokracijo kakor tudi pravicam in dolžnostim posameznika. Na drugi strani pa je bil zavezan predstavi, zakoreninjeni v judovsko-krščanski antropologiji, in sicer o človeku, ustvarjenem po Božji podobi, s čimer mu je bilo podeljeno ne- dotakljivo dostojanstvo. Človek kot Božja stvaritev je v središču Trubarjevih razmišljanj. Vsa njegova prizadevanja jezikoslovca, du- hovnika, reformatorja in kulturnega posrednika so namenjena iska- nju tega središča. 2. Trubar je bil popotnik med svetovi. Zagotovo ne bi bil vsak kos tolikim izgonom, sporom in spremembam. Pod motom »Stati inu obstati« se je z dušo in telesom zavzemal za svoje ljubo slovensko ljudstvo ter njegovo vključitev v evropsko in krščansko kulturo. Njegove duhovne korenine so bile raznolike: 12 Že zgodaj je prišel v stik s humanizmom, z renesanso ter reformacijo. Kot šestnajstletni mladenič je prišel na dvor tržaškega škofa. Peter Bonomo (1458–1546) je bil popotnik in učen humanist, ki se mu ima mladi Trubar zahvaliti za odločilne spodbude: študij latinščine na podlagi rimskih klasikov, študij italijanskega in nemškega jezika. Trubarja je Bonomo opo- gumil, da neguje svoj slovenski materni jezik. Kasneje je Trubar pridigal v vseh treh jezikih. Poleg tega je Bonomo svoje učence poučeval na osnovi parafraz k Novi zavezi, ki jih je zapisal humanist Erazem Rotterdamski. Kritiziral je ritualno in dogmatično okorelost svoje lastne cerkve in že zgodaj kazal naklonjenost reformacijskemu gibanju. Vse to je zapustilo dolgotrajen vtis pri mladem Trubarju. 3. Na različnih postajah svojega življenja se je Trubar aktivno udeleževal dogajanja v zahodnoevropski kulturni zgodovini. Na 12 Prim. Rolf-Dieter Kluge: Zum 500. Geburtstag (prim. op. 3), str. 27. 211 211 podlagi kratke primerjave tedanjega zgodovinskega dogajanja s Trubarjevimi biografskimi podatki lahko jasno razberemo mnoge povezave. Ko je Trubar leta 1530 posvečen v duhovnika, oblikujejo nemški protestanti v Augsburgu Confessio Augustana (Augsburška veroizpoved), na katero se Trubar v svojih kasnejših delih vedno znova sklicuje. Ko Trubar leta 1542 postane kanonik v Ljubljani, istočasno umreta tržaški škof Bonomo in ljubljanski, Trubarju naklonjeni škof Ivan Kacijanar. Njegov naslednik, Urban Textor, z železno roko preganja reformacijo. Trubar se pridruži opoziciji in prestopi v protestantsko vero. Istočasno v Rimu utemeljijo inkvizicijo. Triden- tinski koncil (1545–1563) je leta 1549 obsodil reformatorje Luthra, Calvina in Zwinglija, Trubar pa naslednje leto objavi slovenski refor- macijski katekizem. Ko Trubar leta 1555 v pregnanstvu v Kemptnu prevede Evangelij po Mateju, razglasijo augsburški verski mir, po katerem obvelja princip »cuius regio, eius religio«. To načelo in Trubarjev cerkveni red za slovensko evangeličansko cerkev na Kranjskem sta nazadnje odločilna razloga za Trubarjev drugi in dokončni izgon iz slovenskih dežel leta 1585. Ko leta 1577 sestavijo Formulo Concordia«, jo Trubar prevede v slovenščino in si na pobudo Jakoba Andreaeja uspešno prizadeva za njen sprejem v notranjeavstrijskih deželah; tako postane slovenski prevajalec Nove zaveze dejaven sooblikovalec ev- ropskega reformacijskega gibanja. Pri tem je omembe vredno, da je Trubar pogosto poudarjal, da ni prestopil k novi veroizpovedi, temveč ravno nasprotno, da so ga pregnali iz katoliške. Vse do svoje smrti se je Trubar imel za »exul Christi«, za Kristusovega pregnanca. Do konca se je zavzemal za resnično, čisto, staro »evangeljsko« vero. Trubar je bil tako del evropskega reformacijskega gibanja in je do danes njegov zgleden primer. D. POVZETEK IN PERSPEKTIVE Pomen Primoža Trubarja povzemam z besedami znanega stro- kovnjaka Rolfa-Dietra Klugeja. Ta meni, da je bil »Primož Trubar prepričan in principom zvest, obenem pa toleranten in ljudstvu zavezan reformator, utemeljitelj jezika in kulturni posrednik, ki nam je Nemcem v številnih predgovorih k svojim knjigam in pismom CHRISTIAN ROSE 212 S SIMPOZIJEV 2008 212 pojasnil razmere na Balkanu ter med južnimi Slovani in obratno, ki je svoje rojake obveščal in poučil o življenju na Württemberškem in v Nemčiji. V svojem dvojezičnem Katekizmu je izrazil željo, da bi slovenska mladina »razumela in se učila tako slovenščino, torej ’windische Sprache’, kakor tudi nemščino«. Trubar je cenil nemško pomoč in podporo na področju veroizpovedi in jezika. Zahvaljuje se »pobožnim Nemcem, pri katerih smo našli pribežališče, zatočišče in dom in ki so nam pomagali pri izdaji in tisku hrvaških spisov in spisov v cirilici. Trubar […] je bil s svojim življenjem zgled za prija- teljsko sožitje med južnimi Slovani in Nemci, med Slovenci in Würt- tembergom. […] Ta aspekt njegovega delovanja zasluži priznanje in posnemanje tudi v današnjem času«. 13 Temu sklepu se rad pridružim. Primož Trubar je zgleden primer za to, kako lahko presežemo konfesionalne, kulturne in etnične razlike in stkemo trdnejše vezi med Slovenijo in deželo Württemberg ter poleg tega trdne vezi v celotni evropski skupnosti. Po mojem mnenju ni naključje, da vaša dežela v Trubarjevem jubilejnem letu predseduje Svetu Evropske skupnosti. Za evropsko identiteto ni nepomembno, da se je Trubarjev še kako pomemben prispevek h kulturni zgodovini začel z razširjanjem biblijskih spisov. Biblija je predhodnica, nekakšen pred-akt, ves svet obsegajoče ekumenske vere in vrednota v evropski skupnosti. Morda lahko to povem ravno danes: Odgovorni v Cerkvi, v gospodarstvu in v politiki ne smejo pozabiti, da je evropsko gibanje zasidrano v kulturni skupnosti z istimi vred- notami, ki temeljijo na biblijskem pred-aktu judovsko-krščanske vere. V tem oziru so Evropejci Primožu Trubarju dolžni zahvalo in obču- dovanje. Zame je čudovito darilo in napolnjuje me z globoko hvalež- nostjo, da smem to doživeti skupaj z vami. 13 Rolf-Dieter Kluge: Zum 500. Geburtstag (prim. op. 3), str. 35. 213 213 RAZPRAVE, [TUDIJE Simona Menoni PREMIK IKONOGRAFSKIH POUDARKOV v smeri protestantske verske miselnosti v stenskem slikarstvu druge polovice 16. stoletja na Slovenskem Kljub nekaj pogumnim poskusom starejših generacij slovenskih umetnostnih zgodovinarjev 1 problem vpliva reformacije na umet- nostno dediščino na Slovenskem še vedno ni docela osvetljen in pojasnjen. Večji del spomenikov druge polovice 16. stoletja je le delno umetnostnozgodovinsko obdelanih, pri čemer je bila v preteklosti v središču zanimanja predvsem arhitektura, delno tudi kiparstvo, slikarstvo pa je bilo zastopano le z nekaterimi študijami, posvečenimi posameznim izbranim spomenikom. Zdi pa se, da čas za zapolnitev vrzeli s poglobljenimi umetnostnozgodovinskimi študijami umet- nosti rojene v obravnavanem obdobju vedno bolj zori. Pričujoči prispevek se bo osredotočil na osvetlitev vpliva prote- stantske misli na ikonografijo stenskega slikarstva druge polovice 16. stoletja na Slovenskem v primerjavi z ikonografskimi rešitvami v izhodišču protestantske misli, torej s tistimi, katerih duhovni oče je bil Martin Luther, ter bo poskušal jasno razložiti duhovno ozadje protestantizma luteranske smeri, iz katerega je predvsem v zadnji tretjini 16. stoletja, ko je tudi na Slovenskem umetnost reformacije 1 Nace Šumi, Likovna umetnost protestantske dobe na Slovenskem, v: Simpozij Slovenci v evropski reformaciji šestnajstega stoletja (Ljubljana, 6.–8. 10. 1983), Ljubljana 1986, 255–259; Emilijan Cevc, Reformacija na Slovenskem in likovna umetnost, v: III. Trubarjev zbornik. Prispevki z mednarodnega znanstvenega simpozija Reformacija na Slovenskem. Ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja (Ljubljana, 9.–13. november 1987), ur. Franc Jakopin, Marko Kerševan, Jože Pogačnik, Ljubljana 1987, 121–138; Nace Šumi, Arhitektura šestnajstega stoletja in reformacija na Slovenskem, v: III. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1996, 195–204. 214 RAZPRAVE, [TUDIJE 214 doživljala razcvet, nastalo nekaj izjemno kvalitetnih spomenikov stenskega slikarstva. Večina slovenskih pokrajin je bila v 16. stoletju del nekdanjih habsburških dednih dežel, te pa so spadale pod nemško cesarsko krono. Tako so bile tudi umetnostno povezane s severom, s Srednjo Evropo, to pa je poleg velike politične nestabilnosti in vpadov T urkov v 16. stoletju zaznamoval predvsem pojav protestantizma, ki je kmalu zajel tudi vse današnje slovensko ozemlje. Z njim so v umetnost prišli tudi nova ikonografija in novi vsebinski poudarki. Za umetnostna naročila so bili zaslužni predvsem plemiči, ki so prestopili v prote- stantizem in na svojih gradovih vzdrževali predikante, ter vzpenjajoči se in vedno premožnejš meščanki, ki so trgovali z nemškimi mesti; oboji so bili v neposrednih stikih z velikimi nemškimi protestant- skimi središči. Čeprav je reformacija dosegla slovensko ozemlje že v prvi tretjini 16. stoletja, so bila umetnostna naročila na likovnem področju uresničena šele po sredi stoletja, potem ko se je novo gibanje močneje uveljavilo in tudi formalno vpelo v življenje na Slovenskem. Kljub razmahu in pomenu protestantskega gibanja na slovenskih tleh pa je ostala protestantska umetnost na Slovenskem bolj ali manj spregledana, kot je v svojem prispevku o govški protestantski cerkvi opozorila že Daša Pahor, ali pa je bila potisnjena zgolj na raven poljudne ustvarjalnosti. 2 Martin Luther se na začetku svojega javnega delovanja ni posebej, s teoloških izhodišč posvečal podobam, a je po ikonoklastičnih izpadih nekaterih njegovih privržencev moral spregovoriti tudi o čaščenju svetih podob. Teh ni izrecno odklanjal, prav tako ni odo- braval njihovega nasilnega odstranjevanja, saj je opominjal, da naj ljudem, ki so šele nastopili pot prave evangelijske vere, pustijo podobe, ker se človek ne more odvaditi malikovanja z lastno močjo, marveč le s poslušanjem božje besede. Ob tem pa je ostro zavračal »papistično« čaščenje svetih podob, ki je bilo po njegovem mnenju malikovanje, zatekanje po pomoč k Mariji in svetnikom pa je štel za zatemnjevanje Kristusove podobe in spreminjanje Odrešenika v jeznega sodnika. Pri 2 Daša Pahor, Protestantska cerkev v Govčah pri Žalcu, Zbornik za umetnostno zgodovino, XLI, Ljubljana 2005, 59. 215 215 tem je mislil posebno na motiv Deesis, Marije in Janeza Krstnika kot priprošnjikov na slikah Zadnje sodbe, 3 in na podobo Marije s pla- ščem, pod katerega se zgrinjajo pomoči proseči verniki. 4 Do izteka 15. stoletja je namreč vera v Marijo kot najpomembnejšo priprošnjico in zavetnico človeštva prodrla v vse pore verskega, pa tudi vsakdanjega življenja. Ob obeh temeljnih tipih Marijine zaščitniške in priproš- njiške vloge – Marija zavetnica s plaščem in Marija priprošnjica v motivu Zadnje sodbe – se v našem in sosednjem avstrijskem prostoru v zadnji četrtini 15. stoletja aktualizira še t. i. Kužna slika ali slika nadlog, kjer se oba ikonografska tipa spajata. Nad takimi predstavami poznega srednjega veka se je Luther močno zgražal in jih v svojih besedilih docela odklanjal. 5 Posebno nevarno pa se mu je zdelo prepričanje vernikov, da z ustanavljanjem cerkva, oltarjev in samo- 3 »… machen aus Christo nichts, denn einen strengen, zornigen Richter, für dem man sich fürchten müsse, als der uns wollte in der Hölle stoßen, wie man ihn gemalt hat aus dem Regenbogen zu Gericht sitzend und seine Mutter Maria und Johhanes den Täufer zu beiden Seiten als Fürbitter gegen seinen schrecklichen Zorn.« (WA 46, 8.) Prim. Dieter Koepllin, Reformation der Glaubensbilder. Das Erlösungswerk Christi auf Bildern des Spätmittelalters und der Reformationszeit, v: Martin Luther und die Reformation in Deutschland. Ausstellung zum 500. Geburtstag Martin Luthers, veranstaltet vom Germanischen Nationalmuseum Nürnberg in Zusammenarbeit mit dem Verein für Reformationsgeschichte, ur. Gerhard Bott, Nürnberg 1983, 334. 4 Srednjeveško upodabljanje Marije zavetnice s plaščem, ki pod plašč svojega usmiljenja sprejema pripadnike posvetnega in svetnega stanu, je za Luthra »Abgötterei, daß man weiset die Leute von Christo unter den Mantel Mariae, wie die Predigermönche getan haben! Ist’s aber nicht eine große und greuliche Katzerei gewesen, daß wir alle unser Vertrauen auf unsern lieben Frauenmantel gesetzt haben, da sie ihr Blut für uns nicht vergossen hat?« (WA 47, 276.) Prim. Dieter Koepllin, om. d., 347. 5» S. Bernhard hat auch so gelehrt, man müsse die Heiligen als Nothelfer und die Jungfrau Maria zur Mittlerin haben und sie als Mutter des Herrn anrufen, daß sie dem Sohn ihre Brüste zeige, und er uns gnädig würde und seinen Zorn fallen lasse. Nein, es ist nicht mit Brüsten auszurichten, etwas anderes muß es tun! Darum sollen wir wohl diese Sprüche in uns haben, da Christus sich selbst abgemalt hat, daß er kommen sei nicht zu richten und zu verdammen, sondern selig zu machen, was bereits verloren und verdammt sei.« (WA 47, 276.) – Luther ni samo odklanjal poznosrednjeveški motiv dvojnega posredništva, ampak se je še posebej SIMONA MENONI 216 RAZPRAVE, [TUDIJE 216 stanov, z romanji, z molitvijo rožnega venca in psalterja lahko kupijo opravičenje. Luther je bil namreč tisti, ki je prvi prodorno in jasno izrazil osnovno reformatorsko sporočilo, da sta opravičenje in od- rešenje mogoča samo po veri – sola fide, da je človek osebne milosti po Kristusu deležen brez osebnih zaslug, torej brez soudeleženosti s svojimi zaslužnimi deli ali dejanji. Saj po njegovem nekomu, ki nima vere, nobeno dobro delo ne pomaga k pobožnosti in odrešenju, hkrati pa ga tudi nobeno zlo delo ne naredi hudobnega in ga ne pogubi, marveč je nevera tista, ki osebo dela slabo ter opravlja hudobna in pogubna dela. Zato se to, da kdo postane pobožen oziroma zloben, ne prične z deli, pač pa z vero. 6 Na drugi strani namreč tradicionalni katolicizem gleda na človekova dejanja kot zaslužna pred bogom in torej soodločajoča pri človekovem opravičenju, odrešenju in zve- ličanju 7 iz česar sledi vrsta naročil za gradnjo cerkva in njihovo bogato opremo, ki pa posamezniku iz protestantskega gledišča torej ne morejo pomagati pri odrešenju. Protestantizem luteranske smeri torej ni nasprotoval upodab- ljajoči umetnosti, kot je bilo v preteklosti velikokrat narobe razum- ljeno, 8 je pa izrecno nastopal zoper čaščenje slik in zoper prepričanje, da se s plačevanjem gradnje cerkva in cerkvenih podob da zaslužiti zgražal nad tem, da je poznosrednjeveška teologija prišla še do primerjave med mlekom iz Marijinih prsi in Kristusovo krvjo: »Aber ich mag Mariens Brüste noch Milch nicht; denn sie hat mich nicht erlöset, noch selig gemacht!« (WA 46, 663.) Prim. Dieter Koepllin, om. d., 335 in 338. 6 Martin Luther, O kristjanovi svobodi (1520), v: Izbrani spisi, Ljubljana 2001, 186. – Izbrani Luthrovi spisi so prevedeni po izvirnikih, kot so reproducirani v Weimarski kritični izdaji Luthrovih zbranih del D. Martin Luthers Werke. Kritische Gesamtsausgabe (tj. WA), Weimar 1964-. Prevedli so jih Nenad Vitorović, Martin Benedik in Nada Grošelj. 7 Marko Kerševan, Protestantizem in protestantsko načelo, Poligrafi, Revija za religiologijo, mitologijo in filozofijo (ur. Marko Kerševan), št. 21/22, letnik 6, Ljubljana 2001, 28, 35. 8 Emilijan Cevc je denimo zapisal, da je protestantizem v sakralni umetnosti nastopal zaviralno (prim. Emilijan Cevc, Renesansa, v: Enciklopedija Slovenije 10, Ljubljana 1996, 169) in da je bil odnos protestantov do likovne umetnosti bolj odklonilen kot pozitiven (prim. Emilijan Cevc, Reformacija. Likovna umetnost, v: Enciklopedija Slovenije 10, Ljubljana 1996, 141). 217 217 oziroma kupiti zveličanje. Luther je tako vernikom naročal naj ne častijo podob, hkrati pa je svetoval slikarjem, naj upodobitvam dajo novo vsebino, naj bodo slike predvsem didaktični pripomočki, da jih ljudje ne bodo samo občudovali in častili, torej ne smejo biti zgolj za okras, temveč naj skupaj s pisano besedo utrjujejo v ljudeh biblično besedilo in s tem vero. Umetnost je torej presojal kot teolog in ne kot estet ali njen poznavalec, zato jo je smatral kot povsem podrejeno teologiji ter ji kot taki seveda ni puščal svobode, temveč je morala vsebinsko slediti evangeliju. Slikar Lucas Cranach st., Luthrov pri- jatelj, se je pod Luthrovo teološko taktirko prvi lotil ustvarjanja nove ikonografije, ki naj bi zajela in vernikom približala protestantski verski nauk. Med novimi ikonografskimi motivi je najbolj repre- zentativen motiv t. i. postava in milost, kjer gre za preprosto anti- tetično upodobitev temeljnih poglavij iz stare (obdobje postave) in nove zaveze (obdobje milosti), preko izbranih starozaveznih in novo- zaveznih prizorov pa je izpostavljeno osnovno reformatorsko spo- ročilo o opravičenju in odrešenju samo po veri (slika 1). Na staro- zavezni strani kompozicije se slikana zgodba prične z Izvirnim gre- Slika 1 SIMONA MENONI 218 RAZPRAVE, [TUDIJE 218 hom (I), nadaljuje z Izgonom iz raja (II), Mojzesom s tablami postave (III) in Bronasto kačo (IV) v ozadju prizora ter štirimi starozaveznimi preroki (V) stoječimi ob Mojzesu, s prerokom Izaijo v ospredju, saj je ta napovedal Marijino brezmadežno spočetje (VI) – upodobljeno je na novozavezni strani upodobitve – in Kristusovo trpljenje ter od- rešitev po njem. Na desni nas v novo zavezo uvaja prvi pridigar in glasnik, ki je pripravljal pot Gospodu, torej Janez Krstnik (VII), ki se obrača h Križanemu (VIII) z kazečo gesto, običajno pojasnjeno z napisom iz Janezovega evangelija: »… zakaj postava je bila dana po Mojzesu, milost in resnica je prišla po Jezusu Kristusu« (Jan 1,17). Križani, Jagnje Božje, se ponuja neposredno ob njem stoječemu Adamu in mu obljublja odrešitev po veri, kar se prefigurira v omenjenem starozaveznem motivu bronaste kače. Da pa je smrt zares premagana in smemo z neomajno vero zaupati v vstajenje in večno življenje nam kaže Vstali Kristus (IX) ob praznem sarkofagu, stoječ na hudiču in okostnjaku, torej smrti in Kristusov Vnebovhod (X). Obravnavanega motiva v do sedaj odkritem gradivu stenskega slikarstva ni bilo najti, ga pa v reducirani obliki najdemo na epitafu Janeza Baptista Valvasorja iz časa okoli leta 1581; zdaj je vzidan na zunanjščini kaplanijske hiše v Laškem, nekoč pa je bil v tamkajšnji špitalski cerkvi, ki so jo leta 1833 podrli. Od epitafa je ohranjena preprosta pravokotna reliefna plošča, razdeljena v ožje spodnje polje s poškodovanim biografskim napisom, nad njim pa sta v osrednjem polju upodobljena klečeča pokojna Janez Krstnik Valvasor in njegova prva žena Emerencijana Khisl. V ožjem zgornjem pasu je v sredini upodobljen prizor Kristusovega vstajenja, ob straneh v ozadju pa manjša prizora iz stare zaveze: Mojzes, ki sprejema postavo in prizor z bronasto kačo (slika 2). 9 Pred kratkim pa se je izkazalo, da celoten ikonografski koncept poslikave v nekdanji kapeli gradu Negova, sledi ideji t. i. postave in milosti. Ivan Stopar, 10 ki je v literaturi edini doslej opozoril na obstoj 9 Emilijan Cevc, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, Ljubljana 1981, 111–112. 10 Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji II. Med Prekmurjem in porečjem Dravinje, Ljubljana 1991, 89. 219 219 fresk v prostoru nekdanje kapele, je po Janischu, 11 ki piše o nasli- kanem kronogramu – »DIC, qVo anno renoVatVM pVtas« – temeljito obnovo in okrasitev kapele s poslikavo postavil v leto 1621. Imenitno, žal ponekod slabo ohranjeno in mestoma močno poškodovano slikarijo v nekdanji kapeli gradu Negova pa bo treba glede na slo- govne karakteristike in premišljen ikonografski koncept, ki izpričuje protestantsko miselnost naročnika, postaviti predvidoma v zadnje desetletje 16. stoletja, ko je bila glede na arhivske vire v letih 1589–1598 lastnica gospoščine Negova Anna Trautmansdorf, poročena z Wol- fom Stubenbergom, 12 Stubenbergi pa so v 16. stoletju veljali za eno izmed najpomembnejših protestantskih plemiških rodbin na Šta- jerskem. V drugi polovici 16. stoletja je namreč tudi sicer potekala Slika 2 11 Josef Andreas Janisch, Topograpisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen II, Gradec 1878, 339sl. 12 1590: »… Wolgebornnen frauen frauen Anna frauen von Stubenberg aus Kapfenberg und gebornnen von Trautmanstorf zu Negau …«; 1594: »… Wolgebornen frauen frauen Anna frauen von Stubenberg gebornen frauen von Trautmanstorf frauen aus Negau und Burgau …«, PAM, gospoščina Negova, št. 135 in 136. SIMONA MENONI 220 RAZPRAVE, [TUDIJE 220 velikopotezna prezidava in obnova gradu v znamenju novodobne renesančne rezidence: gradnja renesančnega arkadnega hodnika, nadstropje vzhodnega trakta in renesančna predelava gotskega se- vernega trakta. 13 Ob temeljiti renesančni obnovi gradu so pravilno orientirano srednjeveško kapelo zaradi renesančne prezidave eno- nadstropnega gotskega trakta na severu, ki je na južni strani dobil elegantno pokrito arkadno stopnišče, orientirali proti zahodu. Stop- nišče je vodilo do novo zazidane plemiške empore na vzhodni strani kapele – nanjo stopimo čez takrat prebito šilastoločno odprtino – potem pa se je spustilo naprej do kapelinega srednjeveškega vhoda. Zaradi nove orientacije so v kapelini zahodni steni prebili šilastoločno okno, križnorebrasti obok, ki se razteza na dveh polah oboka, pa je skupaj z zazidanim tridelnim oknom v južni steni in ohranjenim globoko žlebljenim šilastoločnim portalom še iz poznega 14. ali verjetneje zgodnjega 15. stoletja. 14 Poslikava notranjščine grajske kapele torej razkriva premišljen ikonografski koncept. Tik nad šilastoločnim vhodom v kapelo je v medaljonu upodobljen Kristus. Z razprostrtima rokama sega izven kartušastega okvirja medaljona, zanju pa ob straneh segata dva monumentalna, v bogato vihrajočo tkanino ogrnjena angela, ki Kristusa spremljata v prostor kapele. Angela stojita na kamnitem zidcu, neke vrste balustradi, okrašeni z renesančnimi groteskami, na vsaki strani vrat pa se naslikani zid oblikuje v imitacijo renesančne školjkasto zaključene niše, v kateri sta postavljeni naslikani figuri sv. Pavla na levi in sv. Petra na desni. Slikana zgodba se, ko stopimo v prostor kapele mimo dveh velikanov cerkve nadaljuje, pravzaprav pričenja, na kapelini južni steni. Žal močno uničeni prizor, ki je ujet v površino zazidanega gotskega okna, prikazuje Izvirni greh (slika 3 in 4). Na desni strani drevesa spoznanja, ki simetrično razpolavlja prizor na dva dela, stoji Eva z dolgimi razpuščenimi lasmi, na drugi 13 Natančneje o prezidavah in obnovah gradu glej: Neva Sulič Urek, Grad Negova, Gradovi, utrdbe in mestna obzidja. Vodnik po spomenikih, Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine, ur. Nataša Gorenc, Ljubljana 2006, 127–129. 14 Za okvirno datacijo srednjeveških arhitekturnih elementov se zahvaljujem dr. Robertu Peskarju, direktorju Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. 221 221 strani drevesa pa sedi Adam in z desnico sega proti Evi, ki mu bržkone ponuja grešno jabolko. Trenutku slabosti sledi Izgon iz raja, kjer se s hrbtom proti gledalcu obračajoči Adam in Eva, ki v agoniji sklepa roke pred seboj, ob spoznanju svoje golote pokrivata s plapolajočo draperijo, nad njima pa lebdi ukazujoči angel (slika 5). Prizori iz stare zaveze se zaključijo na zahodni, po spremembi orientiranosti kapele torej kapelini čelni steni, kjer je na južni strani okna upodobljen starozavezni prizor Bronaste kače. Antitetično temu prizoru je na drugi, torej severni strani okenske odprtine upodobljeno močno poškodovano in težko berljivo Križanje. Kljub uničenosti se zraven v pokrajino razporejenih križev da razbrati še fragmentarno ohranjena stoječa figura na levi strani Kristusovega križa, predvsem pa mladi Janez Evangelist, ki v svojem naročju pridržuje omedlelo Marijo Magdaleno (slika 6). Novozavezne prizore pa pravzaprav v slikano celoto uvaja Kristusovo rojstvo na kapelini severni steni, sklenejo pa se z upodobitvijo Kristusovega vstajenja na vzhodnem polju severne Slika 3 Slika 4 SIMONA MENONI 222 RAZPRAVE, [TUDIJE 222 Slika 5 Slika 6 223 223 Slika 7 Slika 8 SIMONA MENONI 224 RAZPRAVE, [TUDIJE 224 stene (slika 7). Zadnja sodba, ki zavzema emporino čelno steno je premišljeno razdeljena na dva dela (slika 8). Na čelnem delu je upo- dobljeno Vstajenje mrtvih z že nakazano delitvijo na pogubljene in blažene je skupaj z blaženimi na poti v Nebeški Jeruzalem na Kristusovi desni in prekletimi pred peklenskim žrelom na Kristusovi levi. Ob pogledu skozi polkrožno odprtino pa vidimo skrajno vzhod- no steno empore, kjer je upodobljen še nebeški del sodbe, torej Kristus sodnik, ob njem prva priprošnjika Marija in Janez Krstnik, pod njimi pa sedeči apostoli. Plemiška družina, ki je obredu v kapeli prisostvovala sedeča na empori, je tako že na tem mestu simbolično izvoljena, torej izbrana v Kristusovo nebeško slavo. Tudi poslikava obočne sheme, dveh pol križnorebrastega oboka, korespodira z upodobitvami na stenah kapele (slika 9). Nad južno steno, na kateri so razvrščeni starozavezni prizori najdemo upodobljene starozavezne preroke, nad severno, kjer so novozavezni prizori pa štiri evangeliste. Tik nad prizorom Bronaste kače je upodobljen Mojzes s tablami postave, vzhodno od njega sledijo prerok Izaija, Jeremija, Ezekijel in Slika 9 225 225 Danijel. Nad severno steno je tik nad križanjem na oboku upodobljen prvi pridigar, Janez Krstnik, ki mu proti vzhodu sledijo pišoči štirje evangelisti, Matej z angelom, Marko z levom, Luka z volom in Janez Evangelist z orlom. Ob njem po napisnem traku in križu prepoznamo še apostola Andreja, preostalih treh figur, ki krasijo skrajni vzhodni del druge obočne pole pa žal zaradi uničenosti spodnjih delov z napisnimi trakovi ali morebitnih atributov, ne moremo natančneje identificirati. Preostale razpoložljive dele oboka zapolnjujejo angeli, igrajoči se z draperijami, ki si jih ovijajo okrog svojih razgibanih telesc. Tik nad oknom zahodne zaključne stene pa se dviga ožarjen golob sv. Duha, nad njim Bog oče, ki pred svojim razgrnjenim plaščem – pri tem mu pomagajo angeli – pridržuje križanega Kristusa ter z golobom sv. Duha tvori sv. Trojico. Nobenega dvoma torej ni, da poslikava sledi ideji t. i. postave in milosti, enemu izmed redkih izrazito protestantskih ikonografskih motivov, ki se je s pomočjo grafike, še zlasti nekaterih Luthrovih biblij, zelo razširil po celi srednji Evropi ob koncu dvajsetih let 16. stoletja, ko je Lucas Cranach st. izdelal prvi dve sliki s tem motivom. Za poglobitev vere in dejansko spreobrnjenje v srcu pa je Luther dajal prednost premišljevanju Kristusovega trpljenja, seveda, če ga človek ugleda pravilno, saj kot pravi, »takšno premišljevanje človeka spre- meni v vsem njegovem bitju in ga skoraj kakor krst vnovič rodi«. 15 Luther torej modificira poznosrednjeveško meditacijo o Kristusovem trplje- nju: motrenje moramo čutiti v srcu in ne le z zunanjimi simboli ske- sanosti. Meditacija srca naj ne vodi le v strah in tožbo, kar se zdi, da je bilo osnovno vodilo poznosrednjeveških upodobitev Kristuso- vega pasijona, temveč nasprotno, naj prikazovanje Kristusovega trpljenja v srcu prebudi sprejetje ljubezni, ki sta nam jo s pasijonom pravzaprav izkazala Bog in Kristus. Po Luthru naj torej upodobitev Kristusovega trpljenja vernikom omogoči resnično spoznanje Boga, ki ni oblasten in ustrahujoč, marveč dober in ljubeč. To postavljanje Kristusa v ospredje – v protestantskem svetu je posebej priljubljeno upodabljanje verujočega posameznika neposredno pred Kristusom – 15 Martin Luther, Pridiga o premišljevanju svetega Kristusovega trpljenja, v: Izbrani spisi, Ljubljana 2001, 276–284. SIMONA MENONI 226 RAZPRAVE, [TUDIJE 226 kaže na razliko med rimskokatoliškim in protestantskim pojmova- njem razmerja do Cerkve. V rimskokatoliškem je Cerkev – kot skup- nost, ustanova, hierarhija – nadrejena posameznikom, vernikom; je posredovalka božje besede in božje milosti z besedo in zakramenti. Tako je razmerje posameznika do Kristusa odvisno od njegovega razmerja s Cerkvijo, v protestantizmu pa je – ravno nasprotno – razmerje posameznika do Cerkve odvisno od njegovega razmerja do Kristusa. 16 Kot piše Marko Kerševan, 17 bi primerjalno religiološko lahko rekli, da ima v rimskem katolištvu Cerkev kot ustanova primat, kar pomeni, da so krščansko verujoči in odrešeni tisti, ki so in ker so v Cerkvi – ni zveličanja zunaj cerkve – po protestantskem pojmovanju pa je cerkev tam, kjer so verujoči, poklicani in odrešeni. Cerkev je potemtakem skupnost vernikov, pri čemer posameznikova vera, poklicanost in odrešenost ni pogojena s Cerkvijo kot ustanovo ali skupnostjo, ampak je zadeva med Bogom in posameznikom, s čimer je razložena še ena izmed temeljnih postavk protestantizma – solus Christus. Čeprav na Slovenskem srečamo upodobitve molečega pokoj- nika pred ali pod Križanim ali Kristusovim vstajenjem le na reliefih naših protestantskih nagrobnikov in epitafov, 18 pa tovrsten motiv srečamo tudi v stenskem slikarstvu iztekajočega se 16. stoletja in sicer v sklopu poslikave vzhodnega zaključka južne stranske ladje celjske opatijske cerkve sv. Danijela, ki razkriva povsem novoversko vsebino. Na severozahodnem podločju oboka se je namreč dal v monumen- talnih dimenzijah upodobiti naročnik poslikave, ki se z rokami sklenjenimi v molitev obrača k celopostavni stoječi figuri Kristusa s 16 Opredelitev razlike po protestantskem teologu Schleiermacherju (1768- 1834); prim. Marko Kerševan, Protestantizem in protestantsko načelo, Poligrafi, Revija za religiologijo, mitologijo in filozofijo (ur. Marko Kerševan), št. 21/ 22, letnik 6, Ljubljana 2001, 20. 17 Marko Kerševan, prav tam. 18 Luther je dal navodilo tudi za podobe na nagrobnikih, ob katerih naj vernik zbrano premišljuje o smrti, sodbi in vstajenju. Tudi nagrobniki naj torej pridigajo s kipi in slikami ter z izreki iz biblije. Upodobitve naj ne bodo zgodovinsko ilustrativne, marveč naj poglabljajo v bibliji izpričane verske resnice, ki so skrite človeškim očem. Pri tem gre posebno mesto utrditvi nauka o odrešenju po veri v Kristusa in o vstajenju (prim. Emilijan Cevc, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, Ljubljana 1981, 81). 227 227 križem v rokah (slika 10 in 11), kar je glede na ikonografijo doslej odkritih stenskih poslikav na Slovenskem v 16. stoletju edinstven, v srednjeevropskem protestantskem svetu pa precej pogost tip upodo- bitev. Gre namreč za upodobitev enega izmed omenjenih temeljenjih protestantskih načel – solus Christus – ki ga ponazarja osebno iskanje resnice, torej brez posredovanja Cerkve kot ustanove ali skupnosti. Ob tem ni brez globljega vsebinskega pomena še prizor nasproti naročnika kjer je – ožarjen z nebeško svetlobo – upodobljen vstali Kristus z vstajenjskim praporom v rokah, od spečih vojakov ob sarkofagu je žal ostal le del čelade na levi in ščit na desni strani upodobitve, ki kaže brezmejno vero naročnika v vstajenje in v večno življenje po veri v Kristusa. Zanimiva in na Slovenskem edinstvena ikonografska posebnost, ki je blizu protestantskim idejam, pa je motiv lisice romarice iz cerkve sv. Urha v Maršičih (1515) 19 (slika 12). V kardinalsko opravo odeta lisica se je s popotno palico in molkom odpravila na romanje. Kardi- nalski klobuk je okrašen s parom prekrižanih ključev – simbolom rimskega papeža – iz popotne torbe, ki ji visi okrog vratu, pa moli glava kokoši, ki jo je očitno spotoma zadavila. V času reformacije so krožili med ljudmi številni pamfleti s kritičnimi idejami, ki so z Slika 10 Slika 11 19 Jure Mikuž, Podobe Gallusovega časa, Ribnica 1991, 52–53. SIMONA MENONI 228 RAZPRAVE, [TUDIJE 228 Slika 12 Slika 1 4 229 229 besedili in ilustracijami – velikokrat tudi preko slabih lastnosti izbrane živali – naperjene proti vedenju in načinu življenja fevdalnih in cerkvenih dostojanstvenikov. V primeru lisice romarice gre torej za kritiko in svarilo pred hinavstvom dvoličnežev na najvišjih cerk- venih položajih, saj lisica že od najzgodnejših časov kot žival sim- bolizira slabe lastnosti, kot so zvitost, hinavščina, dvoličnost, prevara, zahrbtnost, kasneje pa tudi hudiča samega. Protestantizem je namreč kritično gledal na romanja; lisičja pot zvablja vernike k napačni službi božji, odpustkom ter romanjem k papežu. Kljub množici tiskanih podobic s kritičnimi ostmi naperjenimi proti katoliški cerkvi, ki so v tem času krožile po Evropi, pa nas preseneti monumentalna upodo- bitev tovrstne kritike v podeželski podružnici že leta 1515. Nič manj zanimiva pa ni upodobitev Luksurije na severni steni podružnične cerkve sv. Kunigunde v Kungoti pri Ptuju iz leta 1588 (slika 13), saj je tudi v tem primeru zanimiva domneva, ki jo poznamo za primer Luksurije – detomorilke pri Svetem Tomažu na Velikih Poljanah nad Ortnekom (slika 14). 20 Namreč kljub temu, da motiv sodi v sklop srednjeveškega pojmovanja pregreh in nečimrnosti z Slika 13 20 Jure Mikuž, om. d. 53-57. SIMONA MENONI 230 RAZPRAVE, [TUDIJE 230 idejo minljivosti, pa je v času reformacije možno ta sicer cerkveni, a nepravoverni motiv razumeti kot napad na cerkev samo, tako kot razumemo tudi omenjeni motiv lisice romarice iz cerkve v Maršičih. Ob tem torej, da je šlo v srednjeveškem besednjaku pri motivu Luksurije za didaktično moralizirajoč motiv versko nravnega opo- zorila na nevarnost skušnjave mesa in na minljivost telesnih užitkov – brez globljega pomenskega akcenta bi si čutno upodobitev golega ženskega telesa, ki ga v prsi in mednožje grizejo kače seveda le s težavo predstavljali na cerkvenih zunanjščinah ali notranjščinah – bi more- biti v Kungoti smeli motiv resda razumeti kot kritiko slabosti in pregreh, v katerih so se takrat bohotili predstavniki katoliškega stanu, torej kot opozorilo, ki je blizu protestantskim idejam, saj je tudi sicer v poslikavi zaznati premik poudarkov v smeri protestantske verske miselnosti. Zgolj za ilustracijo tovrstne kritike nemoralnega nravnega življenja duhovščine iz nemškega govornega območja, kjer med drugimi personifikacijami pregreh nastopa tudi Luksurija, poglejmo lesorez Sebalda Behama iz leta 1521 (slika 15), ki je bil brez dvoma ustvarjen kot propagandni letak. Personificirane pregrehe Napuh (Superbia), Razvrat (Luxuria) in Pohlep (Avaricia) so prignale meniha Slika 15 231 231 do kmeta, ki ga preganja personifikacija Revščine (Paupertas), ta pa meniha grabi za čelo in ga sili pojesti odprto knjigo – po vsej verjet- nosti rodovniških zaobljub – motiv pa brez dvoma izraža luteransko pozicijo do kritike razpuščenega in pregrešnega življenja duhovščine napram revnemu življenju preprostega ljudstva. 21 Zraven poslikave v nekdanji kapeli gradu Negova, kjer ikono- grafski koncept dosledno sledi ideji postave in milosti, pa sicer v gradivu slovenskega stenskega slikarstva druge polovice 16. stoletja na Slovenskem sledimo le premiku ikonografskih poudarkov v smeri reformirane verske miselnosti. Najbolj znamenita poslikava, kjer je jasna ikonografska navezava na katoliško izročilo, a so poudarki premišljeno izbrani drugače, je poslikava Lutrove kleti pri gradu v Sevnici iz zadnjega desetletja 16. stoletja (slika 16). Premik se kaže z 21 Konrad Hoffmann, Die reformatorische Volksbewegung im Bilderkampf, v: Mar- tin Luther und die Reformation in Deutschland. Ausstellung zum 500. Ge- burtstag Martin Luthers, veranstaltet vom Germanischen Nationalmuseum Nürnberg in Zusammenarbeit mit dem Verein für Reformationsgeschichte, ur. Gerhard Bott, Nürnberg 1983, 250. Slika 16 SIMONA MENONI 232 RAZPRAVE, [TUDIJE 232 izpostavitvijo figur sv. Pavla, katerega pismo Rimljanom (1,1–16,27) je bilo Luthru teološko izhodišče, prvega pridigarja Janeza Krstnika in z vključitvijo figur iz stare zaveze (Mojzes s tablami postave, Elija na ognjenem vozu, starozavezni kralji in preroki), predvsem pa z osredotočenjem na podobo Križanega. Za vsebinski premik so po- membni tudi napisi, ki spremljajo upodobitve evangelistov pri pisa- nju svojih evangelijev. V katoliških prezbiterijih so namreč podobe evangelistov običajno opremljene z napisi začetkov njihovih evan- gelijev, največkrat pa le z njihovimi imeni. Tu so napisi nedvomno premišljeno izbrani drugače, posebej pomenljive so Markove začetne Slika 17 233 233 besede poročila o Odrešenikovem vstajenju: »Ko je minila sobota …« (Mr 16,1) in Matejev začetek poročila o zadnji večerji: »Prvi dan opresnikov pa so učenci pristopili k Jezusu in rekli: ’Kje, hočeš, da ti pripra- vimo pasho?’« (Mt 26,17). Čeprav se torej ikonografska sestava motivov naslanja na katoliško izročilo, lahko glede na najmočneje izražene poudarke v danem ikonografskem sestavu, sklenemo, da je duh, ki se v celoti slikarije izraža, protestantski. Da je v primeru t. i. Lutrove kleti v Sevnici nedvomno šlo za poslikavo protestantskemu bogoslužju namenjenega prostora, pa nas prepričuje še – seveda ob premišljeno izbrani ikonografiji prizorov – v poslikavo prefinjeno umeščena upodobitev vrtnice, Luthrove rože. Vrtnica zavzema osrednje mesto v cvetlični in vitičasti ornamentiki, ki prepreda zahodno stran loka banjastega oboka, kjer je premišljeno postavljena ob bok motivu Vera icon, torej Kristusovi podobi na temenu loka z upodobitvami pametnih in nespametnih devic, s čimer je jasno izražena ne le pripadnost Luthrovemu nauku, ampak tudi ena izmed poglavitnih dogem protestantizma – solus Christus. Luth- rovo heraldično znamenje je kot prepoznaven simbol za luteranstvo znano od leta 1519, ko je Wolfgang Stöckel v Leipzigu publiciral Luth- rovo pridigo Ein Sermon gepredigt zu Leipzig auf dem Schloß am Tag Petri und Pauli im 19. Jahr z naslovnim lesorezom, ki prikazuje Luthrovo podobo, obdano z napisom ter grbom z Luthrovo rožo (slika 17). 22 22 Herbert Immenkötter, Zeit der Entscheidungen. Luther 1517–1520, v: Martin Luther und die Reformation in Deutschland. Ausstellung zum 500. Geburts- tag Martin Luthers, veranstaltet vom Germanischen Nationalmuseum Nürn- berg in Zusammenarbeit mit dem Verein für Reformationsgeschichte, ur. Gerhard Bott, Nürnberg 1983, 174. – V pismu Lazarju Spenglerju 8. julija 1530 je Luther natančno razložil pomen svojega emblema: »Das erste sollte ein Kreuz sein – schwarz – im Herzen, das seine natürliche Farbe hätte. Denn so man von Herzen glaubt, wird gerecht … Solch Herz soll mitten in einer weißen Rose stehen, anzeigen, dass der Glaube Freude, Trost und Freiede gibt… darum soll die Rose weiß und nicht rot sein; denn weiße Farbe ist der Geister und aller Engel Farbe. Solche Rose steht im himmelfarbenen Feld, dass solche Freude im Geist und Glauben ein Anfang ist der himmlischche Freude zukünfig … Und um solch ein Feld einen goldenen Ring, dass solche Seligkeit im Himmel ewig währt und kein Ende hat und auch köstlich über alle Freude und Güter, wie das Gold edelste köstlichste Erz ist …« (Martin Luther, Werke. Kritische Gesamtausgabe. Briefwechsel, 18, Weimar 1930–85, 445). SIMONA MENONI 234 RAZPRAVE, [TUDIJE 234 Medtem ko v Sevnici upodobljena vrtnica ne sledi natančnemu Luthrovemu opisu emblema in njegovega teološkega pomena – vendar tudi ta zaradi izbrane lokacije bržkone ni brez globljega pomenskega akcenta – pa na loku emporine odprtine nekdanje kapele v gradu Negova najdemo barvno in likovno dosledno upo- dobitev Luthrovega izbranega simbola (slika 18). Tega bi morebiti smeli videti tudi v obočni poslikavi severne stranske ladje župnijske cerkve sv. Martina v Laškem, kjer je v prevladujočo rastlinsko deko- racijo na zahodni obočni poli vključeno mrgolenje angelov, ki so vpleteni v prefinjeno izrisano elegantno vitičevje, to pa se na svojih vršičkih in izrastkih zaključuje v različne sadeže ali v drobne cvetove, med katerimi se nekateri izrisujejo v premišljeno oblikovano vrtnico, v kateri bi lahko prav tako prepoznali Luthrovo heraldično znamenje (slika 19). Po doslej odkritem in ohranjenem gradivu stenskega slikarstva 16. stoletja na Slovenskem pa kažejo edinstven izbor motivov leta 1995 v prvem nadstropju stolpiča pred južno fasado gradu Švar- cenštajn v Lazah pri Velenju odkrite freske. Severno steno domnevne grajske kapele sta krasila prizora iz starozavezne zgodbe o Juditi in Holofernu (slika 20) ter prizor Suzane v vrtu, južno pa Job na kupu gnoja in Velika gostija. Tako Juditina knjiga (Jdt 1,1–16,31) kot Suzanina zgodba iz Danijelove knjige (Dan 2 13,1–14,2) spadata med t. i. devtero- kanonične ali apokrifne knjige, ki jih je Martin Luther v wittenberški Bibliji leta 1555 zbral na koncu Stare zaveze kot dodatek ter jih pojmoval kot vsebinsko poučne in koristne za branje, a neustrezne za Slika 18 235 235 teološko utemeljevanje. Ob Jobovi (Job 1,1–42, 17), ki je bila Luthru še posebej ljuba, spadata med priljubljene starozavezne protestantske teme tudi Juditina in Suzanina zgodba, vse pa je Luther s svojimi somišljeniki zaradi njihove sporočilnosti – kreposti in neomajnega zaupanja v pravičnost Boga – izredno cenil. Juditina, Suzanina in Jobova zgodba namreč učijo, da nesreče ne zadevajo pravičnikov kot kazen, temveč kot Satanove preizkušnje, iz katerih jih reši le vera. Upodobitev prizorov iz Juditine zgodbe pa moramo med drugim razumeti tudi kot versko-politični motiv, ki je dobil politično osnovo 27. februarja 1531, ko je bila v Schmalkaldnu ustanovljena tako Slika 19 Slika 20 SIMONA MENONI 236 RAZPRAVE, [TUDIJE 236 imenovana schmalkaldenska zveza protestantskih plemičev in mest v boju zoper katoliškega cesarja Karla V. Zveza je za svojo zaščitnico izbrala ravno Judito, ki s svojim zaupanjem v pravovernost izraža protestantsko voljo za obrambo svoje vere. Novozavezni prizor, Jezusovo priliko o kraljevi svatbi (Mt 22,1–10; Lk 14, 15–24), pa morebiti smemo razumeti kot odkrit namig o veri v to, kdo bo naposled okusil Gospodovo večerjo (Kralj je rekel: »Svatba je pri- pravljena, a povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.« Jezus pa je na koncu zgodbe poučil: »Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« Oboje: Mt 22, 8–9 in 14.). Čas razcveta reformacije je torej tudi na Slovenskem čas kvali- tetnih umetnostnih dosežkov, ki so nastali večinoma po naročilu protestantski veri naklonjenega plemstva; to se nikakor ni zadovo- ljevalo le z nižjo umetnostno produkcijo. Prepričani pa smo lahko, da bodo sledila nova odkritja, ki bodo po sistematičnih analizah ustvarila celovitejšo sliko kulture in umetnosti protestantskega gibanja na Slovenskem. SLIKOVNO GRADIVO Sl. 1: Postava in milost, Lucas Cranach st., olje/les, ok. 1551 (Lutherhalle Wit- tenberg), reprodukcija iz http://www.rpi-virtuell.net/artothek/impulse/cranach/ cranach.htm. Sl. 2: Reducirani motiv postave in milosti na epitafu Janeza Krstnika Valvasorja, kaplanijska hiša v Laškem, ok. 1581, foto: Tomaž Lauko. Sl. 3 in 4: Adam in Eva, detajla iz prizora Izvirni greh, južna stena grajske kapele, Negova, zadnje desetletje 16. stoletja, foto: Mateja Neža Sitar. Sl. 5: Izgon iz raja, južna stena grajske kapele, Negova, zadnje desetletje 16. stoletja, foto: Mateja Neža Sitar. Sl. 6: Pogled na kapelino zahodno steno z antitetično postavljenima prizoroma Bronaste kače in Križanja, grajska kapela, Negova, zadnje desetletje 16. stoletja, foto: Mateja Neža Sitar. Sl. 7: Kristusovo rojstvo in Vstajenje, severna stena grajske kapele, Negova, zadnje desetletje 16. stoletja, foto: Mateja Neža Sitar. 237 237 Sl. 8: Zadnja sodba, empora grajske kapele, Negova, zadnje desetletje 16. stoletja, foto: Mateja Neža Sitar. Sl. 9: Poslikava oboka, grajska kapela, Negova, zadnje desetletje 16. stoletja, foto: Mateja Neža Sitar. Sl. 10 in 11: Klečeči naročnik poslikave, ki se obrača h Kristusu s križem, opatijska cerkev sv. Danijela, Celje, konec 16. stoletja, foto: Valentin Benedik in Simona Menoni. Sl. 12: Lisica romarica, p. c. sv. Urha, Maršiči, 1515, foto: Tomaž Lauko. Sl. 13: Luksurija s hudičem, p. c. sv. Kunigunde, Kungota pri Ptuju, 1588, foto: Valentin Benedik. Sl. 14: Luksurija – detomorilka, pri Svetem Tomažu na Velikih Poljanah nad Ortnekom, foto: Marjan Smerke, reprodukcija iz Jure Mikuž, Podobe Gallu- sovega časa, Ribnica 1991, 56. Sl. 15: Alegorija meništva, Sebald Beham, lesorez, 1521, München, Staatliche Graphische Sammlung, Inv. Nr. 819400, reprodukcija iz Konrad Hoffmann, Die reformatorische Volksbewegung im Bilderkampf, v: Martin Luther und die Reformation in Deutschland. Ausstellung zum 500. Geburtstag Martin Luthers, veranstaltet vom Germanischen Nationalmuseum Nürnberg in Zusammenarbeit mit dem Verein für Reformationsgeschichte, ur. Gerhard Bott, Nürnberg 1983, 250. Sl. 16: Lutrova klet, Sevnica, po letu 1590, foto: Mateja Neža Sitar. Sl. 17: Luthrova roža na naslovnem listu Luthrovega spisa An die Radherrn aller stedte deutsches lands, das sie Christliche schulen auffrichten vnd hallten sollen, Wittenberg 1524, Germanisches Nationalmuseum, 8° W. 1551 Postinc., reprodukcija iz Gottfried Seebass, Von der reformatorischen Bewegung zur evangelischen Kirche. Der frühe Protestantismus, v: Martin Luther und die Reformation in Deutschland. Ausstellung zum 500. Geburtstag Martin Luthers, veranstaltet vom Germanischen Nationalmuseum Nürnberg in Zusammenarbeit mit dem Verein für Reformationsgeschichte, ur. Gerhard Bott, Nürnberg 1983, 430. Sl. 18: Luthrovo heraldično znamenje, grajska kapela, Negova, zadnje desetletje 16. stoletja, foto: Mateja Neža Sitar. Sl. 19: Domnevna stilizirana Luthrova roža, severna stranska ladja p. c. sv. Mar- tina, Laško, po sredini 16. stoletja, foto: Tomaž Lauko (izrez). Sl. 20: Prizor iz Juditine zgodbe na sneti freski z gradu Švarcenštajn v Lazah pri Velenju, Muzej Velenje, tretja četrtina 16. stoletja, foto: Simona Menoni. SIMONA MENONI 238 BILO JE POVEDANO 238 BILO JE POVEDANO Oskar Sakrausky O TRUBARJEVIH NEM[KIH PREDGOVORIH Pojasnilo Oskar Sakrausky (1914–2006), verski zgodovinar, teolog in škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Avstriji (gl. Ludvik Jošar, Oskar Sakrausky, Stati inu obstati 3-4, 2006, 255–259), se je uvrstil med najpomembnejše preučevalce protestantizma na Slo- venskem in Avstrijskem. Plod njegovega odkrivanja dejstev o pro- testantizmu na Koroškem pred protireformacijskim zatrtjem in po njem je poleg različnih objav in novih najdb slovenskih tiskov tudi bogata zbirka, na podlagi katere je ustanovil Evangeličanski diocezni muzej v Brežah (Fresach) blizu Beljaka. Raziskoval je med drugim teološke tokove v 16. stoletju in njihove prvine v slovenskem prote- stantizmu (Theologische Strömungen in der reformatorischen Literatur der Slowenen und Kroaten, v: Abhandlungen über die slowenische Refor- mation, München 1968), teološki pomen Dalmatinovega prevoda Biblije (Die theologische Bedeutung der Bibelübersetzung Jurij Dalmatins, v: Jurij Dalmatin, Biblia 1584, II, Abhandlungen, München 1976), Bullingerjeve teološke vplive na Trubarja (Theologische Einflüsse Bul- lingers bei Primus Truber, Carinthia, Celovec 1981) in podpisovanje Formule soglasja na Koroškem (Die Unterzeichnung der Konkordiaformel durch die Kärntner Pfarrer und Landstände, Carinthia, Celovec 1981), pa tudi tesno povezanost reformacije na jugovzhodnem koncu takrat- nega Svetega rimskega cesarstva z jedri v protestantskih nemških deželah (Südosteuropäischer Austausch in der Reformationsforschung, v: Heimat und Kirche, Heidelberg 1963). V knjigi Primus Truber, Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformationswerk, ki sta jo leta 1989 izdala dunajski Inštitut za protestantsko cerkveno zgodo- 239 239 vino in Slovenska akademija znanosti in umetnosti, je Sakrausky na 639 straneh zbral in komentiral Trubarjeve nemške predgovore v slovenskih in hrvaških knjigah, pa tudi nekaj drugih predgovorov, na primer Jurija Dalmatina, Janža Mandelca in Felicijana Trubarja; na začetek je uvrstil govor Jakoba Andreaeja ob Trubarjevem pogrebu. V svojih uvodih in opombah k posameznim Trubarjevim predgo- vorom oziroma posvetilom je nanizal nešteto stvarnih podatkov, predvsem pa je razgrnil širše zgodovinske okoliščine in hotenja, iz katerih izvirajo Trubarjeve prošnje in priporočila naslovljencem, teološki poudarki, pojasnila o svojem delovanju, razlage o vsebini knjig, poročila o dogajanju v različnih deželah itn. S tem je omogočil globlje razumevanje, kako je bilo Trubarjevo delo vpeto v prostor in čas, kakšna je bila njegova teologija, kako dalekosežni so bili njegovi načrti in kako širok pomen moramo pripisovati njegovi osebnosti. Za vpogled v razpravljanje Sakrauskega je izbran uvod (Deutsche Vorreden, 148–156) v tri različne Trubarjeve nemške predgovore k trem izdajam Articulov iz leta 1562. Te izdaje so: 1. Articuli oli deili te prave stare vere kersčanske (slovenska; Primož Trubar, Zbrana dela III, ur. Igor Grdina in Jonatan Vinkler, Ljubljana 2005, 5–224, tu brez nemškega predgovora), naslovljenec predgovora je württemberški vojvoda Krištof (prevod v: Slovenski protestantski pisci, ur. in prev. Mirko Rupel, Ljubljana 1934, 67–70); 2. Artikuli ili deli prave stare krstianske vere (hrvaška v glagolici), prvi naslovljenec predgovora je saški vojvoda Janez Friderik II. Srednji; 3. Artikuli ili deli prave stare krstianske vere (hrvaška v cirilici), naslovljenec predgovora je hessenski deželni grof Filip. Trubarjeve Articule sta v hrvaščino prevedla Stipan Konzul (Istri- jan) in Antun Dalmata (Dalmatin). Vse tri knjige so izšle kot del za- ložniškega programa »slovenske, hrvaške in cirilske tiskarne« oziro- ma t. i. biblijskega zavoda Ivana Ungnada v Urachu, kot kraj natisa pa je naveden Tübingen. Trubar je s pobudami in organizacijsko sodeloval pri ustanavljanju zavoda, nato pa je bil njegov ravnatelj. Vsi trije naslovljenci Trubarjevih predgovovorov so s svojo politično močjo in denarjem podpirali uraški zavod. Ob prevedenem uvodu kaže še opozoriti na štiri opombe Sakrau- skega ob Trubarjevih predgovorih. V opombi 3 (167, ob besedah »bey OSKAR SAKRAUSKY 240 BILO JE POVEDANO 240 disen vnsern letsten zeiten«, »v teh naših poslednjih časih«) ob Trubarjevem nemškem predgovoru k slovenski izdaji Articulov Sa- krausky navaja, da je Ivan Ungnad v pismu nemškim evangeličanskim mestom, knezom itn. (142–147) s prošnjo za denarno podporo pove- zoval svoje goreče misijonarsko prizadevanje za širjenje evangelija med južne Slovane s svetopisemsko in Jezusovo napovedjo konca časov (Mt 24,14): »In ta evangelij kraljestva bo oznanjan po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in takrat bo prišel konec.« V opombi 7 (161) ob istem predgovoru opozarja, da se je tudi Trubar v Kemptnu moral po določilih augsburškega verskega miru (1555) ravnati po Augsburški veroizpovedi (prim. tudi op. 3a). V opombi 10 (176) ob Trubarjevem nemškem predgovoru k cirilski izdaji Articulov piše: »Najboljša utemeljitev za Trubarjevo združitev treh veroizpovedi in njihovo razširitev v njegovih artikulih je bilo izoblikovanje Formule concordiae, kakršno je 15 let pozneje po številnih poskusih sprejela kot združevalno izpoved luteranov večina luteranskih duhovnikov v cesarstvu. Po Trubarjevem prizadevanju so jo podpisali tudi slovenski evangeličanski duhovniki. Primerjati kaže besedilo tega Trubarjevega predgovora s predgovorom k predstavitvi Solida declaratio […].« V opombi 10 (249–250, ob obravnavi dveh »spornih artikulov«, »die streittigen Artickel des Glaubens«; prim. Trubar, ZD III, 14 sl.; gl. spodaj op. 3a in 22a) ob Trubarjevem nemškem predgovoru k cirilski izdaji knjige Edni kratki razumni nauci poudarja Sakrausky Trubarjevo prizadevanje za »pomiritev različnih smeri verovanja« in njegovo iskanje »sredine«, kajti: »Kot komaj kateri izmed teologov njegovega časa, ki so večinoma šteli eno izmed veroizpovedi za edino pravo in druge za krive, je Trubar spoznal, da se duhovi niso razhajali ob dejstvih razodetja, temveč je šlo, kot pojasnjuje, za dva artikula, ob katerih so se ločevale veroizpovedi.« V tem Sakrausky razbira: »Za razločno spoznanje tega sta seveda potrebna že zelo preudaren in izkušen duh, pa tudi jasno hotenje za krščansko skupnost. Trubar je bil, s sodobno besedo povedano, zavesten ekumenik. Njegove misli so veljavne še v današnjem sožitju in spopadanju krščanskih vero- izpovedi.« Zaradi povezanosti dveh Trubarjevih glavnih teoloških del, se pravi Articulov in Tiga Noviga testamenta ene dolge predguvori (1557), kaže ob 241 241 prevedenem uvodu Sakrauskega upoštevati tudi njegov uvod ob Trubarjevem nemškem predgovoru h knjigi Za pervi deil tiga Noviga testamenta (85–88) in uvod (227–234) ob Trubarjevih predgovorih h glagolski in cirilski izdaji knjige Edni kratki razumni nauci (gl. op. 19a). V prvem uvodu namreč Sakrausky poudarja, da si je Trubar s svojim dolgim predgovorom in samostojnim, k svojemu ljudstvu narav- nanim oblikovanjem teoloških misli pridobil ugled reformatorja slovenskega ljudstva. V drugem uvodu pa obravnava tudi podobnosti med Trubarjevo teologijo in stališči v knjigi Loci communes rerum theologicarum (1521, 1536) Philippa Melanchthona. Podobnost je, kot poudarja, predvsem v antropološkem izhodišču (temu je blizu tudi Heinrich Bullinger), kajti »Trubarjev dogmatiški koncept izhaja, tako kot Melanchthonov, iz človeka, ki potrebuje odrešitev«. In nato opozarja: »To posebno ’prilagoditev’ ne samo človeku nasploh, tem- več človeku v njegovem stvarnem položaju, da bi ga soočil z Božjim nagovorom in ga ’pridobil’ za vero, upošteva Trubar še bolj kot Melanchthon.« Trubar govori o evangeliju svojim trpečim rojakom, ki se mu globoko smilijo zaradi turških vpadov. Razumljivo je, da se opira na sočasne reformacijske teološke spise, vendar izvira pomen Trubarjevega dolgega predgovora tudi iz tega, da razen Melanchto- novega takrat pravzaprav še ni bilo nobenega sistematičnega refor- macijskega dogmatiškega dela; Trubar je s svojim teološkim trak- tatom prazaprav tudi tu utiral pot. Ob prevodu iz knjige Sakrauskega je dodanih nekaj prevajalčevih opomb, označenih ob zaporedni številki s črkami a ali b ali c. OSKAR SAKRAUSKY 242 BILO JE POVEDANO 242 UVOD v nemške predgovore k Trubarjevim veroizpovednim artikulom v slovenščini in hrvaščini 1 Primož Trubar je ravno začel uresničevati svoj načrt, da bi s prevodi svetopisemskih, kateheznih in bogoslužnih besedil dobilo evangelij tudi hrvaško ljudstvo, ko je prejel uradno vabilo deželnih stanov Kranjske, naj se kot deželni pridigar vrne v domovino. 2 Čeprav ga je vabilo razveselilo, je menil, da je dolžan še naprej izpolnjevati svojo nalogo pri misijonarskem prevajanju za svoje rojake v Kranjski in za Hrvate. Za pridigarja in dušnega pastirja so ga poklicali zato, ker so se med njegovo trinajstletno odsotnostjo zbrale na Kranjskem ne samo v Ljubljani, temveč tudi v drugih mestih evangeličanske verske občine, v katerih so nekdanji rimskokatoliški duhovniki pridigali evangelij, krščevali otroke po evangeličanskem redu in delili sveto večerjo pod obema podobama. Bil je čas, da se evangeličanstvo na Kranjskem na pravi način preuredi v Cerkev in da ta dobi blagodejno vodstvo. 3 Augsburška veroizpoved 3a iz leta 1530 je bila z augsburškim verskim mirom leta 1555 državnopravno priznana kot krščanska veroizpoved, zato se je v habsburških deželah okrepilo upanje, da bo tudi tu, vsaj glede laiškega keliha in porok duhovnikov, delno dovoljeno evange- ličansko verovanje. 4 To upanje se je upravičeno opiralo na nadalje- vanje koncila v Tridentu, na katerem naj bi obravnavali prav ti cesarjevi zahtevi. 5 Še pred passausko pogodbo 5a leta 1552 so bili evangeličanski državni stanovi pozvani, naj koncilu predložijo pisni prikaz svoje vere, tega pa naj pojasnijo njihovi zastopniki. 6 Zato so poleg Augsburške veroizpovedi iz leta 1530 predložili Württemburžani svojo Confessio piae doctrinae, quae nomine illustrissimi principis ac domini D. Christophori Ducis Wirtembergensis (…) iz leta 1553 7 , Wittenberžani pod vodstvom Philippa Melanchthona pa svojo Confessio doctrinae Saxonicarum Ecclesiarum (…) iz istega leta 8 . Toda na sodelovanje ni na evangeličanski strani po augsburškem verskem miru mislil nihče več. Nato se je tudi pokazalo, da je koncil na sejah leta 1562 zavrnil vse verske zahteve protestantov, na primer laiški kelih 8a in poroko duhov- nikov, in vztrajal pri darovanju maše, mašniškem posvečenju, čaščenju 243 243 svetnikov in papeški vrhovni oblasti. 9 Tako se je verski spor razvil v cerkveni razkol. V deželah državnih stanov evangeličanske veroizpovedi in v držav- nih mestih je lahko evangeličansko cerkveno življenje potekalo v skladu s predpisanim cerkvenim redom, medtem ko se je v bavarskih in habsburških deželah moral protestantizem sredi različnih prega- njanj bojevati za svoj obstoj. Rimskokatoliška cerkev je z vsemi sredstvi poskušala znova pridobiti svoje odpadle vernike in ovirati vsako oblikujočo se evangeličansko skupnost. 10 Kristjani evangeličanske vere na Kranjskem in Hrvaškem so torej morali bojevati dvojen boj za obstoj: na eni strani v nenehnem strahu pred vpadi Turkov in na drugi z versko prisilo rimske Cerkve: »in pošlji papežu in Turkom smrt …« Tako se glasi vrstica v stari Luthrovi verski pesmi. 11 Razumljivo je, da se je Primož Trubar moral na tedanji stopnji svojega prevajanja lotiti dela za veroizpovedno besedilo v slovenščini in hrvaščini, 11a s katerim je moral ovreči in zavrniti tako rimsko- katoliški »napačni in zmotni nauk« kot tudi zanesenjaške krive nauke 11b »schwenkfeldovcev, osiandrovcev, adiaforistov, sinergistov, zwinglijancev in zakramentircev«. 12 Hkrati je Trubar želel nastopiti svojo težko službo vodilnega predikanta na Slovenskem opremljen z veroizpovedjo, natisnjeno črno na belem. Knjiga, ki obsega 114 listov in stvarno kazalo, njeni počastitveni izvodi pa so bili vezani v telečje usnje in na prednji platnici okrašeni s Trubarejevim portretom v zlatotisku, na zadnji pa s portretoma Š. Konzula in A. Dalmate, je že s svojim videzom vzbujala zaupanje in naj bi bila s svojo zunanjščino znamenje novega verskega gibanja. 13 Nemški posvetilni predgovor v slovenski izdaji je naslovljen na württemberškega vojvodo Krištofa, Trubarjevega zaščitnika; 13a Trubar je namreč v svoji knjigi uporabil tudi njegovo württemberško vero- izpoved. V predgovoru utemeljuje, zakaj svojim slovenskim rojakom ni Augsburške veroizpovedi le preprosto prevedel, temveč jo je dopolnil z deli saške in württemberške veroizpovedi in za pojasnjevanje celo pritegnil apologijo 13b Augsburške veroizpovedi. 14 OSKAR SAKRAUSKY 244 BILO JE POVEDANO 244 V nemškem predgovoru Novega testamenta iz leta 1582, ki je prav tako posvečen württemberškemu vojvodi, 14a Trubar znova zelo jasno piše o namenu svojega prevajanja: »In teh knjig ne beró samo v mestih, kjer so navadne šole, beró jih kljub papeževi prepovedi tudi kmetje in njihovi otroci po vaseh z velikim poželenjem in veseljem. Odtod in iz evangeljskih pridig so z milostjo in učinkom sv. Duha dosegli in dobili pravo razumevanje vseh zveličavnih naukov krščan- ske vere, kakor so zapisani in razloženi v jasnih izrekih sv. pisma, v katekizmu in v augsburški veroizpovedi, tako da jih morejo proti nasprotnikom in papežnikom zagovarjati in braniti.« 15, 15a Mlada, šele rastoča evangeličanska Cerkev se je namreč morala znati braniti pred verskim pritiskom katoliške in pred nevarnostjo zanesenjaštva. 16 To nam posredno kaže tudi notranjo zgradbo mlade Cerkve. Plemstvo in njegovi izobraženi uradniki, meščani in trgovci v mestih in trgih so dobro razumeli nemščino. Niso bili brezpogojno odvisni od slovenskih prevodov Trubarja in njegovih sodelavcev. Toda že soproge nižjega plemstva, žene meščanov, kolikor so izvirale iz roko- delskega in kmečkega stanu, pa seveda hlapci in dekle in kmetje niso dovolj znali nemško in naj bi – če so se naučili brati – nove evan- geličanske spise brali in se jih učili na pamet v jeziku, ki so ga razumeli in bili navajeni. To številno ljudstvo je potrebovalo evangelij, Božjo bližino, milostljive obljube Jezusa Kristusa v njegovih besedah, trplje- nju in smrti in vstajenju v slovenskem jeziku. 17 Trubar je namreč svoj prevod Pavlovih pisem Efežanom, Filip- ljanom, Tesaloničanom, Timoteju, Titu in Filemonu leta 1567 po- svetil »visokorodnim in blagorodnim, plemenitim, poštenim, častitim in pobožnim ženam, vdovam in mladenkam, ki prebivajo v kneževi- nah Kranjski, Spodnještajerski, Koroški, v grofiji Goriški itd.«, 17a ker niso samo zelo vneto prebirale Božjo besedo svojim otrokom in vsej hišni družini ter z njimi prepevale, ampak je bil tudi zaradi njihove želje znova poklican s »Patmosa«, iz svojega prvega pregnanstva, v domovino, da bi tu uredil krščansko pridigarsko službo. 18 Kako nestrpno so Trubarjevo vrnitev pričakovale ravno ženske, razberemo iz kratkega prizora, ki je pustil sledove na zunanji strani Ungnandovega pisma deželnemu upravitelju Joštu Gallenberškemu. 245 245 Pismo je prispelo v Ljubljano, toda deželnega upravitelja ni bilo tu. Zato ga je odprl njegov svak Herbart Turjaški, ga prebral in spet zapečatil, nanj pa zapisal: »Pismo sem zaupno odprl in to se je zgodilo zato, ker je mojo ženo posebej zanimalo prebrati, kdaj bo g. Primož prišel. H. baron Turjaški.« Njegova soproga je bila goreča evangeli- čanka. 19 Trubarjevi Articuli so nadvse zanimivi tudi s stališča evangeličanske teologije. Slovenski predgovor, dolg 46 strani, vsebuje najprej na 32 straneh prevedeno Trubarjevo nemško posvetilo v cirilici natisnjene knjige Edni kratki razumni nauci (1562) češkemu kralju Maksimili- janu 19a z razlago, o katerih artikulih ali delih krščanske vere se zdaj prepirajo pridigarji in kristjani. 20 Sledi kratek oris začetkov nemške reformacije do Augsburške veroizpovedi; Trubar ga je, kot sam navaja, povzel po Sleidanovem 20a delu Historia reformationis. Nato Trubar pri- kazuje člene Augsburške veroizpovedi, to pa uvaja predgovor, naslovljen cesarju Karlu V. 20b Od 28. do 107 . lista svobodno obravnava 28. členov Augsburške veroizpovedi – zares svobodno, saj ne navaja 28, temveč 36 členov. Dva člena sta poleg tega obravnavana že v predgovoru. Drugi člen, ki govori o izvirnem grehu, je obdelan po Matiji Vlačiču (Flacius) v duhu strogih luthrovcev, čeprav Trubar ne uvaja latinskega pojma »človekova substanca, ki je izvirni greh«. 20c Nobena med uporab- ljenimi veroizpovedmi ne vsebuje take stroge opredelitve izvirnega greha. 21 Pojem greha, bolje rečeno, pojmovanje človeka pred Bogom, najgloblje ločuje katoliško in protestantsko razlago človeškega bitja pred Bogom. Tu tiči zavračanje vsakršne človeške in cerkvenoorgani- zacijske pomoči za odrešitev duše in velja na protestantsko-sveto- pisemski način le »sola gratia« – »solus Christus«. Tu je Trubar popol- noma na strani reformacijske teologije. 21a Manj luthrovski pa se kaže artikel X o sveti večerji. 21b Člen je zelo kratek, ni pa dobesedna ponovitev člena X v Augustani. Seveda uči Kristusovo realno navzočnost v sveti večerji, ni pa naveden način Kristusove navzočnosti, kar je v členu X Augsburške veroizpovedi izra- ženo s formulacijo »de coena Domini docent, quod corpus et sanguis Christi vere adsint et distribuantur vescentibus in coena Domini; et OSKAR SAKRAUSKY 246 BILO JE POVEDANO 246 improbant secus docentes«, 21c v Apologiji pa je pojasnjeno, »quod in coena Domini vere et substantialiter adsint Corpus et sanguis Christi et vere exhibeantur cum illis rebus, quae videantur, pane et vino, his qui sacramentum accipiunt«. 22 Členi XXII–XXVIII (»Artikel, von welchen Zwiespalt ist, da erzählet werden die Mißbräuch, so geändert seind«) se pri Trubarju glasijo drugače. 22a Tako navaja med drugim tudi člene o Svetem pismu, o zadušnicah, o blagoslavljanju vode, soli, vina itn. Vidimo, da si Trubar tudi pri tem prizadeva za razmejitev od rimskokatoliškega nauka. 23 Takšna samostojnost pri uporabi Augustane je nakopala Trubarju marsikatero težavo in nezaupljivost württemberških teologov, pa tudi barona Ungnada. Ta je nazadnje popustil in dal Articule v tisk. 24 Do hude napetosti med Ungnadom in Trubarjem pa je prišlo, ko je Trubar izjavil, da je v hrvaškem prevodu »veliko napačnega«, s čimer je mislil na izbiro besed in način pisave v hrvaških besedilih, Ungnad pa je bil zaskrbljen za pravovernost in smisel prevodov. Napetost je povzročila prelom med Ungnadom in Trubarjem; spora se ni dalo poravnati, kajti Trubar je takrat deloval kot superintendent v Ljub- ljani in ne več kot ravnatelj knjižnega zavoda v Urachu. 25 Svobodnost v odnosu do Augustane moramo Trubarju šteti v dobro, saj je svoje artikule sestavljal za Cerkev v skrajni osamljenosti in hudem preganjanju in je zato poudarjal druge poglede, kot so jih poudarjali na zavarovanem zaokroženem prostoru nemške organi- zirane skupnosti. Pred očmi ni imel samo boljšega razumevanja členov Augustane pri svojih rojakih, ampak tudi zavračanje rimske Cerkve in sekt. 26 Tudi koroški evangeličanski pridigarji niso preprosto prevzeli Augustane za svojo veroizpoved, temveč so na njeni podlagi leta 1566 sprejeli in podpisali svojo Krščansko enovito veroizpoved evangeličanskih predikantov v Koroški, ki jo je sestavil Nikolaus Gallus v Regensburgu. 27 Enako je storilo 42 duhovnikov v Spodnji Avstriji, ki so leta 1562 podpisali svojo Veroizpoved in poročilo o nauku, veri in pridigah Christophorja Reuterja. 28 Šele po bruški verski pomiritvi 28a in cerkvenem redu iz leta 1578 je postala augsburška veroizpoved obvezna za pridigarje in učitelje v Notranji Avstriji. 29 Nazadnje so se leta 1582 pozno, a vendarle sporazumeli za Formulo concordiae, 29a ki temelji na Augsburški veroizpovedi. 30 Žal se je Trubarjev prevod Formule 247 247 izgubil, vendar pa se je Trubar tudi osebno zavzel v Koroški in Kranjski, da so to veroizpoved, ki združuje luteranstvo, podpisali v vsej Notranji Avstriji. 31 Anton Dalmata in Štefan Konzul sta se sprva branila, da bi Trubar- jev splet treh veroizpovedi prevedla v hrvaščino, a sta to vendarle storila, ko je Ungnad dovolil tisk slovenskih Articulov. 32 V hrvaškem glagolskem prevodu dolgega slovenskega predgovora sta spremenila le naslovljence, tako da nagovarja »kristjane v Dalmaciji, Hrvaški in vseh drugih na te meječih deželah slovanskega jezika«. Pod pred- govor, ki ga je napisal Trubar, sta postavila le svoji imeni in poleg tega dodala knjigi svoja lesorezna portreta. 33 Vidimo, da je Trubarjeva odsotnost od junija 1562 omogočila obema prevajalcema pri Ungna- du v Urachu pomemben vpliv na delo v knjižnem zavodu. 34 Tako cirilska kot glagolska izdaja Articulov sta bili natisnjeni v 1000 izvodih. Od glagolskih tiskov je šlo 389 nevezanih izvodov v Ljubljano in 174 izvodov v Beljak, 307 pa jih je ostalo v Urachu za poznejše razde- ljevanje. Na prodajo knjig niti niso mogli računati, kajti prebivalstvo, ki so jim bile namenjene, je bilo večinoma zelo revno. V Metliki je na primer obstajala leta 1562 pod pridigarjem Vlahovićem poleg slo- venske občine tudi hrvaška evangeličanska občina. Od cirilskih tiskov so dostavili v nevezani obliki 494 izvodov na Dunaj, 100 v Beljak in 45 v Ljubljano. V Urachu je ostalo še 312 izvodov. Okoli 30 izvodov vsakega tiska so poslali kot častna darila darovalcem denarja. Poleg različnih oblastnikov so navedena tudi mesta Magdeburg, Straßburg, Frankfurt, Reutlingen, Regensburg, Nürnberg, Rothenburg nad Taubero, Donauwörth, Ulm, Augsburg, Kempten, Kaufbeuren, Lin- dau in Memmingen. 35 »Štefan Konzul je bil poslan k evangeličanskih državnim stanovom z dolgim pisanjem in polnim vozom natisnjenih knjig, in Konzul je poslal veliko več (podpore za Urach) od mest kot od knežjih plemičev. 36 Cirilski natis Articulov se le malo loči od glagolskega. Ni pa v njem podob prevajalcev Antona Dalmate in Štefana Konzula. Čeprav je Ivan Ungnad, baron Ženeški, žrtvoval ves svoj čas, zdravje in premo- ženje za tiskanje hrvaških knjig, ni njegove slike v nobenem tisku. Celo takrat, ko je Pavao Skalić (Skalicius), domišljav slepar, 37 sestavil za prvo v glagolici natisnjeno knjigo nemško posvetilo, v katerem je OSKAR SAKRAUSKY 248 BILO JE POVEDANO 248 poleg württemberškega vojvode z veliko hvalo povzdignil tudi Ivana Ungnada, je ta ukazal takoj ustaviti tiskanje in je črtal vse, kar je v knjigo vnesel Skalić, Trubar pa je moral napisati novo posvetilo. 38 Zanj je bil uraški zavod »zelo primerno in boguvšečno podjetje«, »slavno krščansko podjetje«, ki mu pripada odrešenjski pomen. 39 Temu »podjetju«, ki je leta 1561 potrebovalo za svoje obratovanje 3109 goldinarjev, je zagotovil za začetek 1078 goldinarjev. V nasled- njem obračunskem letu 1562 mu je posodil 1822 goldinarjev. K temu moramo prišteti še vzdrževanje včasih celo 10–12 oseb, ki so posredno ali neposredno sodelovale pri zavodu. »Niso pa priračunani in všteti kurjava, razsvetljava, stanovanje in podobno, kar je gospod Ivan Ungnad itn. izdal tudi za osebe, ki so bile poslane iz podjetja ali vanj, in stroški za osebe s konji, ki so dolgo in pogosto živele na gradovih njegove milosti v Koroški.« 40 Če razmislimo o tem Ungnadovem, globoko v njegovi verski zavesti zasidranem »podjetju«, razumemo, kako prizadeto se je moral odzvati na Trubarjevo izjavo, češ da je v prevodih »veliko narobe«. Trubarjeva morda mimogrede navržena izjava, ki vrh tega ni zadevala niti smisla niti pravovernosti prevedenega besedila, mu je pomenila skrunitev in bogokletje hkrati. Izkušenemu vojaku in politiku seveda ni bilo dano versko spoznanje, da je Bog zgodovine skriti Bog in da je njegovo delovanje »sub contrario«. 41 Božje odrešenjsko delovanje se izraža v usmerjevalnem in reševalnem delovanju Boga ob križu njegovega Sina Jezusa Kristusa: Božje besede ni mogoče uporabiti kot neposredno na zgodovino vplivajoče sredstvo, kakršno je lahko vojska dva tisoč vojakov. V tem so bila Ungnadova pričakovanja, do se bo dalo s hrvaškimi knjigami premagati Turke, le pobožna sa- njarija. 249 249 OPOMBE PISCA 1 Rupel, Mirko, Trubarjevi Artikuli, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 6, Ljubljana 1927, 100–129. Rupel, Mirko, Glagolski in cirilski Artikuli in njih razmerje do Trubarjevih, Slavia 8, Praga 1929, 271–288 in 526–550. Elze, Theodor, Die slowenischen protestantischen Ritual-, Streit-, Lehr- und Bekenntnisschriften des XVI. Jahrhunderts, JGPÖ XV, 1894, 139–143. Stöckl, Günther, Die deutsch-slawische Südostgrenze des Reiches im 16. Jahrhundert, Breslau (Wrocław) 1940. Berčič, Branko, Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts, v: Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 183, št. 20. Zbornik narodne in univerzitetne knjižnice III, Ljubljana 1984, 22 in 23, št. 16, 18, 19. Vorndran, Rolf, Südslawische Reformationsdrucke in der Universitätsbibliothek Tübingen, v: Contubernium 24, Beiträge zur Geschichte der Eberhard Karls Universität Tübingen, VIII in IX, Tübingen 1977. Rupel, Mirko, Primus Truber. Leben und Werk des slowenischen Reformators, v nemščino prevedel in predelal Balduin Saria, v zbirki: Südosteuropa- Schriften 5, München 1965 (tj. Rupel-Saria). Weber, Georg Gottlieb, Kritische Geschichte der Augsburgischen Confession aus archivalischen Nachrichten 2, Frankfurt 1784, 253–281. Bučar-Fancev, Bibliografija hrvatske protestantske književnosti za reformacije, v: Starine 39, Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Zagreb 1938, 88–96. Bučar, Franjo, Povijest hrvatske protestantske književnosti, Zagreb 1910, 73 sl. Elze, Theodor, Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897, 169 sl., 193, 215, 243, 250 sl., 255, 288, 318. Rajhman, Jože, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986, 107 sl., 120, 130, 140, 148. Sakrausky, Oskar, Theologische Strömungen in der reformatorischen Literatur der Slowenen und Kroaten, v: Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 135 sl. 2 Elze, Briefe, 74–77. 3 Dimitz, August, Geschichte Krains II/6, Ljubljana 1875, 244 sl. 4 Loserth, Johann, Die Reformation und Gegenreformation in den inner- österreichischen Ländern des XVI. Jahrhunderts, Stuttgart 1898, 99 sl. 5 Zahtevo za dovolitev laiškega keliha in porok duhovnikov je Karel V. vložil že leta 1548, a ni bila odobrena; gl. Gieseler, Johann Carl Ludwig, Lehrbuch der neueren Kirchengeschichte III/1, Bonn 1840, 353, op. 7. Cesar Ferdinand I. OSKAR SAKRAUSKY 250 BILO JE POVEDANO 250 je prek svojega odposlanca 7. junija 1562 med drugim vnovič predložil koncilu tudi omenjeno zahtevo; gl. Gieseler, om. d. III/2, 543, op. 4. 6 Jedin, Hubert, Die Deutschen am Trienter Konzil 1551/1552, v: Concilium Tridentinum, ur. Remigius Bäumer, Darmstadt 1979, 141 sl. 7 Brecht, Martin, Abgrenzung oder Verständigung – Was wollten die protestanten in Trient?, v. Concilium Tridentinum, gl. zg., 185 sl. 8 Corpus doctrinae Christianae, Das ist, Gantze Summa der rechten waren Christlichen Lehre des heiligen Evangelij … durch den Ehrwiurdigen Herrn Philippum Melanchthonem verfasset, Leipzig 1562, Repetitio der Augspurgischen Confession, geschrieben Anno MDLI zu uberantworten im Concilio zu Trident, 222 sl. Vse tri veroizpovedi so izšle v latinščini, vendar vsaka zase v več izdajah v Frankfurtu: 1553 (1. izd.), 1556 (2. izd.), 1559 (3. izd.). Confessiones Fidei Christianae tres, diversis quidem temporis editae, Frankfurt 1553. 9 Mirbt, Carl, Quellen zur Geschichte des Papsttums und des römischen Katholizismus, Tübingen 1901, 234: sessio XXI (16. 7. 1562), sessio XXII (27. 9. 1562) itn. 10 Dimitz, August, Geschichte Krains, III/7, 1. pogl. 11 Geistliche Lieder – Mit einer neuwen vorrhede D. Mart. Luthers, Leipzig 1545, št. 34 Otroška pesem. 12 Tshakert, P., Lehrbuch der Kirchengeschichte II, 159, 127, 129, 130, 53, 133. 13 Vorndran, v: Contubernium 24, 49. Alfonz Gspan navaja v svojem Prispevku k ikonografiji Primoža Trubarja (v: Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 151 sl.), da slovenski tiski niso bili opremljeni z razkošnimi usnjenimi platnicami s portretom v zlatotisku, temveč so bile tako vezane le hrvaške knjige, natisnjene bodisi v glagolici bodisi v cirilici. Vorndran pa v svojem nadvse natančnem opisu uraških tiskov (Contubernium 24) navaja na 46. strani v točki 6 tudi slovenski tisk v taki razkošni vezavi s podobo Trubarja na sprednji platnici in podobama Konzula in Dalmate na zadnji. 14 Nemški predgovor k slovenskim Articulom, A iij b. 15 Nemški predgovor v: Ta celi Novi testament, 1581-82, iij b. 16 Dimitz, August, Geschichte Krains, II/6, 249 sl. 17 Baum, Wilhelm, Deutsche und Slowenen in Krain, Carinthia, Celovec 1981, 187. 18 Svetiga Pavla lystuvi, Tübingen 1567, A iij b; Raz 1,9. 19 Elze, Briefe, 178. 20 Vsebinsko ujemajoča se dela besedil sta v Articulih na straneh 4b–16b [B ii a – F b], v Razumnih naucih pa na straneh A ij a – Dija. Rupel-Saria, 164 sl. 21 Articuli, I b – I ij b (18b–19b). 22 Articuli, L ij a – L ij b (37a–37b). Apologie, v: Bekenntniss-Schriften der evangelischen lutherischen Kirche, Göttingen 1930, 64–247. 23 Articuli, Regišter, Ff ij a – Ff ij b. 251 251 24 Elze, Briefe, 215 sl. 25 Isto, 217 sl. 26 Articuli, nemški predgovor, A ij b in A iij b. 27 Sakrausky, Oskar, Johann Hauser – Pfarrherr und Diener am Evangelio aus Villach, v: Neues aus Alt-Villach, 1. Jahrbuch des Stadtmuseums, Beljak, 1964, 54 sl. Ponatis: Carinthia, 1981. Fonyad, Pal, Confessio Carinthica, v: Ostmitteleuropas Bekenntnisschriften der evangelischen Kirchen AB und HB des Reformationszeitalters III/1, 1564–1576, Budimpešta 1987. 28 Wiedemann, Theodor, Geschichte der Reformation und Gegenreformation im Lande unter der Enns I, Praga 1879, 334 sl. 29 Loesche, Georg, Die reformatorischen Kirchenordnungen Ober- und Inneröster- reichs, v: Archiv für Reformationsgeschichte 18, 1921, 42 sl. 30 Rupel, Mirko, Primož Trubar in formula concordiae, v: Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 65–112. Sakrausky, Oskar, Die Unterzeichnung der Konkordienformel durch die Kärntner Pfarrer und Landstände, JGPÖ 94, 1978; ponatis: Carinthia 1981, 141 sl. Mayer, F. M., Jeremias Homberger, v: Archiv für Österreichische Geschichte, LXXIV/1, 1889, 205 sl. 31 Rupel, Mirko, om. d., 67 in 78 sl. (priloge). Berčič, Branko, Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts, v: Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 219, št. 40. 32 Elze, Briefe, 243. 33 Vorndran, Rolf, om. d., 50 sl., op. 4. Rupel, Mirko, Glagolski in cirilski Artikuli in njih razmerje do Trubarjevih, Slavia 8, Praga 1929, 271 sl. Bučar-Fancev, Bibliografija hrvatske protestantske književnosti za reformacije, v: Starine 39, Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Zagreb 1938, 88 sl. 34 Elze, Briefe, 326 sl. 35 Bučar-Fancev, 89 in 94. Stöckl, Günther, Die deutsch-slawische Südostgrenze des Reiches im 16. Jahrhundert, Breslau (Wrocław) 1940, 173, 259. 36 Schnurrer, Christian Friedrich, Slavischer Bücherdruck in Württemberg im 16. Jahrhundert, Tübingen 1799. 37 Bučar, Franjo, Povijest hrvatske protestantske književnosti, Zagreb 1910, 136–140. Elze, Briefe, 62, op. 3. Isti, Primus Truber, v: Allgemeine Deutsche Biographie 34, 1892, 443–444. Krabbel, Gerta, Paul Skalich. Ein Lebensbild aus dem 16. Jahrhundert, Münster v Vestfaliji, 1915. 38 Rupel-Saria, 139. OSKAR SAKRAUSKY 252 BILO JE POVEDANO 252 Elze, Briefe, 104 sl. Rajhman, Pisma, 82. 39 Benz, Ernst, Hans von Ungnad und die Reformation der Südslawen, Zeitschrift für die Kirchengeschichte 58, 1939, 394. 40 Zimmermann, Bernard Hans, Hans Ungnad, Freiherr von Sonnegg, als Förderer reformatorischer Bestrebungen bei den Südslawen, v: Südostdeutsche For- schungen II, 1937, 10, op. 49. 41 Ratschow, Carl Heinz, Gott der verborgene Richter, v: Gasteiner Gespräch der lutherischen Bischofskonferenz, Reden von Gott, Hamburg 1971, 121 sl. OPOMBE PREVAJALCA 3a Augsburško veroizpoved (Confessio Augustana) je leta 1530 na zahtevo evangeličanskih stanov sestavil Luthrov sodelavec Philipp Melanchthon; izročena je bila cesarju Karlu V. in je predstavila evangeličanska stališča na državnem zboru v Augsburgu; postala je temeljni veroizpovedni spis luteranov. Besedilo je zasnovano kot predlog (uvodni predgovor cesarju so podpisali volilni knez Saške, deželni gospodje Brandenburške, Lüneburške, Essenske in Anhaltske ter zastopnika cesarskih mest Nürnberg in Reutlingen) za reformacijo krščanstva v okviru obstoječe Cerkve (gl. Trubar, ZD III, 53 sl.), zato vsebuje v prvem delu 21 točk, ki so izvedene iz starih krščanskih naukov, v drugem delu pa 7 točk o »zlorabah«, ob katerih se je vnel spor (gl. op. 22a in Trubar, ZD III, 125 sl.). – Trubar je ne samo v predgovorih k veroizpovednim spisom in svetopisemskim prevodom, temveč tudi v pismih večkrat poudaril svojo privrženost Augsburški veroizpovedi, na primer v pismu kralju Maksimilijanu 2. 1. 1560 in priloženem rokopisu spisa Register vnd sumarische verzaichnus (Trubar, Pisma, ur. Jože Rajhman, Ljubljana 1986, 39, 48), v pismu kranjskemu deželnemu glavarju, deželnemu oskrbniku in odbornikom 12. 1. 1560 (isto, 53) in v pismu ljubljanskemu škofu Petru Seebachu 8. 7. 1561 (isto, 87). 5a Zaradi vojaškega pritiska saškega volilnega kneza Mavricija in drugih evangeličanskih knezov je moral cesar Karel V., ki je v vojni 1546–47 sicer premagal protestantsko Schmalkaldensko zvezo, leta 1552 v Passauu s pogodbo privoliti, da bo do odločitve na prihodnjem državnem zboru dovoljeval navzočnost protestantov v cesarstvu. 8a Po schmalkaldenski vojni je bila na državnem zboru v Augsburgu 1548 sprejeta t. i. vmesna uredba (Augsburški interim), ki je dovoljevala duhovniško poroko in laiški kelih, tj. Gospodovo večerjo pod obema (sub utraque) podobama. Sakrausky v op. 19 (257) ob Trubarjevem nemškem predgovorou h knjigi Edni razumni nauci navaja: na prošnjo cesarja Ferdinanda I. je tridentinski koncil leta 1563 dovolil obhajanje pod obema podobama; krški 253 253 škof je to slovesno objavil leta 1565 na Dunaju; nadškof in podrejeni mu škofje so istega leta protestirali pri cesarju proti taki določbi; cesar Maksimilijan II. (gl. op. 19a) pa se je skliceval na predhodnika Ferdinanda I. in naročil nadškofu uveljavitev obhajanja pod obema podobama; v salzburški nadškofiji je bil laiški kelih leta 1585 spet prepovedan. 11a Articuli, gl. zgoraj uvodno Pojasnilo. Polni slovenski naslov slovenske izdaje: Articuli oli deili te prave, stare vere kersčanske, iz. S. pysma po redu postavleni inu kratku, zastopnu izloženi. Kateri so tudi taku v tim 1530. leitu našimu Nermilostivšimu Gospudi Cessaryu Carolu tiga imena petimu, raincimu, inu potle v tim 1552. leitu timu concilyu v Trienti od enih velikih nembških vyudov, meist inu pridigariev naprei položeni inu dani, zdai pervič iz latinskiga inu nembškiga iezyka v ta slovenski zveistu istolmačeni. Od spreda v ti slovenski predguvori se pravi, katera vera ie od S. Troyce postavlena, ta ner praviši inu nerstariši. Skuzi Primoža Truberia Crainca. Nemški naslov slovenske izdaje: Drey Christliche Confessionen, namlich Augspurgische, Wirtembergische und Sächsische (…), se pravi: Tri krščanske veroizpovedi, namreč augsburška, württemberška in saška (…). 11b »Zanesenjaki« (entuziasti, zamaknjenci, sanjači; Schwärmer) je bila oznaka za tiste privržence reformacije, ki so želeli sami z zakonom in silo uvesti Kristusovo kraljestvo ali pa so sploh zavračali zvezo krščanstva in svetne oblasti; pripadal jim je npr. radikalni reformacijski teolog in nazadnje Luthrov nasprotnik Tomaž Münzer, duhovni vodja nemških kmečkih upornikov (poraženi 1525, Münzer usmrčen). Martin Luther je izraz Schwärmer uporabljal predvsem za prekrščevalce, Münzerja in radikalnega duhovnika Andreasa Karlstadta (zoper tega je 1524 naperil spis Zoper nebeške preroke), ki je bil sprva dejaven v Wittenbergu. – O očitkih, da je »pristaš cvinglijanizma, kalvinizma, schwenkfeldijanizma ali sličnih sekt«, piše Trubar v posvetilu Ivanu Ungnadu k delu Register und summarischer Inhalt (1561, Slovenski protestantski pisci, izbral in uredil Mirko Rupel, Ljubljana 1934, 47; prim. tudi Primož Trubar, Pisma, ur. Jože Rajhman, pismo kralju Maksimilijanu 2. 1. 1560, 38–51 in pripadajoče opombe); z natančnim povzemanjem vsebine svojih knjig v Registru je Trubar zavračal take očitke. – Kaspar von Schwenckfeld (1489–1461), šlezijski plemič, je veliko storil za razmah luteranstva v Šleziji; zavračal je verske obrede in institucije; razvijal je spiritualistični nauk o neposredni navzočnosti Božje besede in Kristusa v človeku; približeval se je Zwingliju; na Württemberškem je pod vplivom prekrščevalcev ustanavljal majhne občine svetih. Trubar je imel v Kemptnu težave s svojim schwenkfeldovsko usmerjenim pomočnikom; nazadnje ga je odslovil. – Andreas Osiander je deloval v Nürnbergu in nazadnje v Königsbergu (Kaliningrad); leta 1530 se je v Augsburgu v nasprotju z drugimi reformatorji izrekel za pravico protestantskih stanov do upora cesarju; od Luthrovega nauka o opravičenju se je odmaknil; menil je, da je opravičenje substancialno sodelovanje Kristusove pravičnosti in torej ne OSKAR SAKRAUSKY 254 BILO JE POVEDANO 254 človeku vnanje dodano Kristusovo zasluženje, kajti Kristus skozi vero prenika s svojo Božjo pravičnostjo v človekovo dušo in ga naredi resnično notranje pravičnega in svetega. – Adiaforisti, med drugimi wittenberškimi teologi tudi Philipp Melanchthon, so po letu 1548 menili, da bi ob nekaterih obredih in zakramentih lahko popustili katoličanom; nasprotoval jim je Matija Flacius. – Sinergisti so v luteranstvu razvili nauk o sodelovanju človeka (in njegove volje) z Bogom pri spreobrnitvi in opravičenju; pod vplivom humanizma jim je bil blizu Melanchthon, ki pa je vendarle poudarjal človekovo odvisnost od Božje milosti in Svetega Duha; nasprotoval jim je zlasti Flacius. V Formuli soglasja je ta nauk zavrnjen (gl. Stati inu obstati, 3-4, 2006, 279, tč. 4). – Huldrych Zwingli je deloval v Zürichu in izpeljal reformacijo v delu švicarskih kantonov; po verskem pogovoru v Marburgu (1529) se je dokončno razšel z Luthrom ob nauku o Gospodovi večerji, saj je vztrajal pri razlagi, da Kristusovih besed ni mogoče razumeti dobesedno »to je [est] moje telo«, temveč kot »to pomeni [significat] moje telo«. Trubar je kljub izrekanju zoper zwinglijanstvo imel stike s Zwinglijevim nasled- nikom Heinrichom Bullingerjem (gl. Pisma, ur. Jože Rajhman, 1986) in se opiral na njegove spise (gl. Fanika Kranjc Vrečko, Jože Rajhman in slovenski protestantizem 16. stoletja, Stati inu obstati, 5-6, 2007, 9–21). – Zakramentirci (Sakramentierer) so bili po Luthrovi oznaki tisti (predvsem Zwingli, Andreas Karlstadt, Schwenckfeld), ki so zanikovali resnično navzočnost Kristusovega telesa in krvi v evharistiji (prim. op. 21c). 13a Krištof Württemberški (1515–1568), vojvoda od 1550, je bil tudi teološko razgledan; njegov vzgojitelj in poznejši svetovalec je bil Michael Tiffernus iz Laškega, ustanovitelj štipendij za študij študentov s Slovenskega na tübingenski univerzi. Krištof je podpiral Trubarjevo delovanje in tudi izdajanje hrvaških knjig; odločal je o dovoljenju za tiskanje Trubarje- vih knjig; pomagal je Trubarju v njegovem izgnanstvu po 1565; razmerje med njima je razvidno tudi iz korespondence (Pisma, ur. Jože Rajhman, 1986). 13b Cesar Karel V. je 1530 dal Augsburško veroizpoved v presojo katoliškim teologom; ti so jo zavrnili (Confutatio pontifica, papeška zavrnitev). V obrambo Augustane je Philipp Melanchthon napisal Apologio (1530). Prva različica je bila ostra in je cesar ni sprejel, po podrobni preučitvi spisa Confutatio pa je Melanchthon napisal novo različico in jo objavil leta 1531 v latinščini, še istega leta z dopolnili tudi v nemščini. 14a Ludvik, Krištofov sin in naslednik (od 1568), prav tako podpornik Trubarjevega delovanja; prim. tudi Trubarjeva pisma Ludviku (Pisma, 1968). 15a Navedek v slovenščini iz: Slovenski protestantski pisci, izbral in uredil Mirko Rupel, Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1934, 150–151. 17a Isto, 97. 19a Prvi del Trubarjevega slov. predgovora (Articuli, B ii a – F i b; ZD III, 7–38) je 255 255 deloma prirejeni in skrajšani prevod predgovora, naslovljenega na češkega kralja Maksimilijana in natisnjenega v cirilski knjigi Edni kratki razumni nauci, naipotrebneii i prudnei artikuli ili deli stare prave vere krstianske, Tübingen 1562, ki je hrvaški prevod (objavljen tudi v glagolici) Trubarjevega obsežnega slovenskega teološkega spisa Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor, v ti so ty ner potrebniši inu pridniši Articuli (…) zveistu inu zastopnu izloženi itn., Tübingen 1557. To je Trubar pojasnil v nemškem predgovoru k slovenskim Articulom (Deutsche Vorreden, ur. Sakrausky, 162). – Habsburžan Maksimilijam II. je bil 1564–1576 cesar nemškega Svetega rimskega cesarstva, pred tem pa med drugim avstrijski nadvojvoda, od 1560 češki kralj in od 1562 rimsko- nemški kralj. Maksimilijan je bil naklonjen reformacijskim prizadevanjem, motili pa so ga zagrizeni teološki spori med reformatorji; ni se odpovedal rimskemu katolištvu; z denarjem je podprl izdajanje knjig v biblijskem zavodu v Urachu. V času napetosti glede nasledstva na cesarskem prestolu ok. 1560 je navezal stike z württemberškim vojvodo Krištofom in drugimi nemškimi protestantskimi visokimi fevdalci. Trubar ga je leta 1560 uspešno zaprosil za pomoč pri odvračanju očitkov, češ da ne piše pravoverno. Prim. Trubarjeve Maksimilijanu naslovljene predgovore in pisma. 20a Johannes Sleidanus (Philippi, Philipson iz Schleidena) je objavil knjigo De statu religionis et reipublicae Carolo V caesare commentarium libri XXVI (Straßburg 1555), kronološki prikaz dogajanja v letih 1517–1555 na podlagi arhivskega gradiva (več: Jonatan Vinkler v opombah v ZD III, 619–620). 20b Tih enih nemških vyudov inu meist za volo nih vere inu articulov pruti našimu gospudi, ranicimu cessaryu Carolu &c. predguvor, prevod izvirnega uvodnega pojasnila cesarju pred Augsburško veroizpovedjo 1530 (gl. op. 3a). 20c Gl. Ta II. articul (ZD III, 63–64). Prim. Formula soglasja, Stati inu obstati 3-4, 2006, Artikul 1, 271–275. 21a V predgovoru k Articulom poudarja: »Inu le-to vero inu navuk, kir pravimo, vučimo vse ludi inu očitu, po vuki vsiga S. pysma pridiguiemo, de mi le skuzi Jezusa Cristusa […] inu skuzi obeno drugo reč, ne v nebi ne na zemli, po Božy oblubi bomo izvelyčani.« (ZD III, 18–19.) 21b V X. artikulu piše: »Od obhayla oli večerye Cristuseve […] se vuči inu veruie per nas, kadar se prav obhaye inu derži po Cristusevi postavi, taku se per taki večeri tu pravu tellu Cristusevu inu ta nega s. kry vpryčo daie inu iemle.« (ZD III, 79–80.) 21c Navedek iz Augustane: »o Gospodovi večerji učijo, da sta telo in kri resnično navzoča in podeljena použivalcem pri Gospodovi večerji, in zavračajo drugače učeče«. – Naslednji navedek iz Apologie: »da sta pri Gospodovi večerji resnično in substancialno navzoča Kristusovo telo in kri in se resnično pode- ljujeta s tistima stvarema, ki se vidita, s kruhom in vinom, tistim, ki spreje- majo zakrament«. – Melanchthon je med nadaljnjim dodelovanjem Augusta- ne (Variata, obj. 1540) v ta artikel vnesel formulacijo: »docent, quod cum OSKAR SAKRAUSKY 256 BILO JE POVEDANO 256 pane et vino vere exhibeantur corpus et sanguis Christi vescentibus in coena Domini« (»učijo, da sta s kruhom in vinom resnično podeljena Kristusovo telo in kri použivalcem pri Gospodovi večerji«). Melanchthonova razli- čica, ki bi bila morda bližja zwinglijancem, je izzvala nasprotovanje strogih luteranov; ti so v Formuli soglasja izsilili vrnitev na staro augsburško for- mulacijo. 22a V Articulih sledi po zadnjem oštevilčenem členu (XXI) s posebnim, nenaslovljenim, a med besedilom spet cesarja nagovarjajočim (1530) predgovorom (str. R a – R iii a; ZD III, 125–129) uvedeni drugi del knjige z naslovom Ty izpačeni inu preoberneni articuli, kateri so spet od nas na ta pravi pot perpravleni inu oberneni (str. R iii a – Ee iiii b; ZD III, 130–220); vsebuje 13 razmeroma dolgih poglavij, ki posebej poudarjajo razlike z rimskokatoliško veroizpovedjo. Ta poglavja (tj. articuli) niso oštevilčena, ampak opremljena z naslovi. Obravnavajo naslednje teme: maša; zakrament Kristusovega telesa in krvi; spoved; post, človeške postave, obredi, vnanje službe božje; poroke duhovnikov in drugih ljudi; samostanske zaobljube, dolžnosti do družine; škofovska in papeška oblast; koncili; Sveto pismo; spisi cerkvenih učiteljev; zadušnice in pogrebi; vice in odpustki; blagoslavljanje vode, soli in drugih reči. Za oporo pri razmejevanju od rimskega katolištva je Articulom dodano tudi stvarno kazalo (Regišter, ZD III., 222–224). 28a V Brucku ob Muri so 1578 notranjeavstrijski protestantski deželni stanovi in katoliški nadvojvoda Karel sklenili sporazum, ki je po zgledu graške pomiritve za Štajersko (1572) dovolil plemstvu svobodno izbiro vere in bogoslužja, meščanom Gradca, Celovca in Ljubljane pa versko svobodo, evangeličanske pridigarje in šole. 29a Formula concordiae (Formula soglasja; polni naslov: Temeljita, jasna, pravilna in dokončna ponovitev in pojasnitev nekaterih artikulov Augsburške veropizpovedi) – zanjo si je veliko prizadeval tübingenski teolog Jakob Andreae – je bila na Nemškem sestavljena leta 1577 in s podpisi, zbranimi na Nemškem, slovesno razglašena in natisnjena leta 1580. Izvirnik je v nemščini. Z njo so bili zavrnjeni tudi nekateri nauki oz. poskusi Philippa Melanchthona. Drugi del, tj. izčrpna predstavitev naukov, ima naslov Solida declaratio (prim. zgoraj, v uvodnem pojasnilu, citat iz Sakrauskega). V Štajerski in Kranjski je bila podpisana leta 1580, v Koroški proti koncu leta 1582. Gl. Formula soglasja, izbor Marko Kerševan, prevod in pojasnilo Božidar Debenjak, Stati inu obstati, 3-4, 2006, 267–291. Izbral, prevedel in napisal pojasnila Dušan Voglar 257 257 RAZGLEDI, VPOGLEDI Franc Kuzmi~ TRUBAR V PREKMURJU V Trubarjevem letu je prav, da se sprehodimo in pogledamo, kaj imamo o njem v Prekmurju, kako in koliko je bil navzoč v tej po- krajini, ki je bila vse do konca prve svetovne vojne odrezana od osrednjega narodnega telesa, ker je pripadala Ogrski. Najprej kaže pogledati v razpoložljive pisne vire. Po doslej znanih ugotovitvah je prva knjiga v prekmurščini izšla leta 1715 – to je bil Lutrov Mali katekizem v prevodu Franca Temlina. Pri obredniku, ki je v pismu 1 Mihaela Bakoša Mihaelu Institorisu Mošovskemu omenjen kot »Agenda vandalica« in z letnico izida 1587, po vsej verjetnosti ne gre za obrednik v prekmurščini, saj bi bilo to prezahtevno in v ekonomskem pogledu »nerentabilno« delo, kajti v tem času je bilo le nekaj duhovnikov. Po vsej verjetnosti gre prej za Dalmatinovo agendo, ki je izšla v Wittenbergu leta 1585. 2 Tudi druga 3 in tretja 4 prekmurska knjiga, ki sta v razvidu, v predgovorih ne omenjata Trubarja. Toda 220 let po Trubarju pa je Trubarja omenil Števan Küzmič, ki je – tako kot Primož Trubar – dal svojim rojakom doma in po svetu, čeprav je živel v tujini, najmočnejše impulze za njihovo pred- vsem versko in potem še narodnostno življenje. Ker tudi on ni mogel 1 Franc Šebjanič, Pisma Mihaela Bakoša Mihaelu Institorisu Mošovskemu, posebni odtis iz: Jezik in slovstvo, XV/1969-70, 1-12 2 Edini ohranjeni izvod je v Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti v Zagrebu, leta 1983 pa je izšel kot faksimile pri Pomurski založbi v Murski Soboti. 3 Red zveličanstva (1747), ki ga je pripravil Mihael Sever. 4 Vöre krščánske krátki návuk (1754), ki ga je pripravil Števan Küzmič. 258 RAZGLEDI, VPOGLEDI 258 svojega poslanstva opraviti zgolj ustno, se je osredotočil tudi na literarno področje. Po pripravi in izdaji prepotrebnih šolskih učbe- nikov je posegel še na teološko področje. Poleg Vöre krščanske kratki navuk (1754) je njegovo najpomembnejše delo prevod Nove zaveze v prekmurščino. V predgovoru v Nouvem Zakonu (1771) zasledimo v prekmurskem tisku prvič Trubarjevo ime. Pod predgovorom je podpisan Jožef Torkoš, soavtor tega predgovora pa je prav gotovo tudi Števan Küz- mič. Dokaza ne bo težko izpeljati. V pregledu zapiše, da Bog skrbi za ves človeški rod tudi glede oskrbe z Božjo besedo, da ima »Gospodin Bog na ves slovenski narod svojo božansko skrb, to je, za vse Slovane«. Tako je v 13. »paragrafu« je zapisano: »Gospod Bog je imel in še zmeraj ima kakor za ves človeški rod tako tudi za ves slovanski rod [narod] svojo božansko skrb v tem: kakor je od Srednjega do Belega morja vso Dalmacijo, Istro, Slavonijo, Bosno, Bolgarijo, Hrvaško, Kranjsko, Štajersko, Ogrsko, Moravsko, Češko, Poljsko in Rusko deželo z njim napolnil, tako je v vsakem od teh narodov v različnih jezikih nekatere spodbudil, da so prevedli sveto pismo na svoj mate- rinski jezik, v katerem so se narodili. Zadosti nam bo, če druge izpustimo in se spomnimo Kranjcev in spodnjih Štajercev, kateri so, kakor menimo, skupaj z našimi ogrskimi Slovenci v županijah Že- lezni, Zala in Šomogjski ostanki tistih Vandalov, ki so v petem stoletju [saeculo V] po Kristusovem rojstvu odšli iz tega kraljestva v Vlaško in Špansko državo, od tam pa odpluli čez morje v Afriko. Med tistimi je že leta 1562 po Kristusovem rojstvu Primož Trubar, služabnik božje besede v Urahu, kakor se sam imenuje, izdal Novo zavezo z glagolskimi črkami v kranjskem jeziku. [Poudaril F. K.] Drugo leto, to je 1563, dajo ponovno tiskati Anton Dalmata, Štefan Istrijanski [Konzul] in Jurij Jurijević v tem jeziku v eni knjigi štiri evangeliste, v drugi pa Dejanja apostolov, Pisma in Janezovo Razodetje, kakor kažejo naši primerki, in 4to [v četverki]. Po teh gre Jurij Dalmatin in prevede vso Biblijo, to je vse pismo Stare in Nove zaveze, na štajerski jezik z velikim trudom, kakor pravi. Tiskajo jo v Wittenbergu leta 1584 z vlaškimi ali deačkimi [tj. latinskimi] črkami, in folio. Hvale vreden je tudi Francel Mihal, ki je v Budišinu, in 8vo [v osmerki] daroval Slovenom v Luzici [tj. Lužiški 259 259 Srbi] ali Vandalom Evangelij sv(etega) Mateja in Marka 1670, sv(etega) Pavla list Rimljanom in Galačanom 1563 in potem celo Novo zavezo 1706. leta. Njemu so sledili drugi štirje modri učitelji božje besede v našem času in so izdali leta 1728 v Budišinu, in 4to [v četverki] vse knjige Stare in Nove zaveze.« 5 V 14. »paragrafu« je zapisano: »Kdo bo torej krátil našim med Muro in Rabo prebivajočim Slovencem te svete božje knjige prevajati na svoj jezik, v katerem edinem razumejo Boga, ko jim govori po prerokih in apostolskih pismih? Gospod Bog tudi njim zapoveduje, naj jih berejo, da jih zmodrijo za zveličanje po veri v Jezusa Kristusa. Tega pa ne morejo čakati iz Trubarjevega, [poudaril F. K.] Dalmatinovega, niti iz Francelovega ali kakšnega drugega prevoda [versio]. Ta jezik naših ogrskih Slovencev ima namreč za razliko do vseh drugih dosti njim tujega in svojega lastnega. Kajti v že prej omenjenih se najde velika razlika. Zato je bilo potrebno nastopiti takemu človeku, ki bi s tem delom pripravil Bogu slavo, svojemu narodu pa zveličanje. Tako je Gospod Bog za to spodbudil Števana Küzmiča, šurdanskega du- hovnika, ki je prevedel iz grščine s pomočjo in pomaganjem Svetega Duha ter veliko pridnostjo celo Novo zavezo na ta jezik, katerega bereš in poslušaš. S pomočjo [stroški] mnogih vernih duš je tiskana in tebi v roke dana iz ravno tega vzroka, iz katerega ti je že pred tem od njega pripravljeni Vöre krsztsánszke krátki návuk, tiskan leta 1754.« Eno izmed načel protestantizma je bilo, da verniki berejo Sveto pismo sami v svojem, maternem, razumljivem jeziku. Gotovo ni prišel do te ugotovitve pod ta predgovor podpisani Jožef Torkoš, 6 sicer zelo izobražena osebnost, saj po vsej verjetnosti zgoraj omenjenih jezikov ni obvladal, hkrati pa je težko verjeti, da bi poznal vsa našteta dela. Če pa je to že napisal, mu je navajanje sugeriral oziroma zanj priskrbel podatke Števan Küzmič. Ta pasus s temi ugotovitvami lahko brez dvoma pripišemo Šte- vanu Küzmiču, ki je bil v slovanskih jezikih podkovan, saj mu je bila 5 Predgovor je iz prekmurščine prevedel v slovenščino Mihael Kuzmič. Gl. Mihael Kuzmič, Predgovori Števana Küzmiča, Ljubljana 1981. 6 Jozsef Torkos (Győr, 1710 – Sopron, 1791), evangeličanski duhovnik. Šolal se je v Győru in Wittenbergu, kjer je tudi 1736 magistriral. Bil je pridigar v Győru, od 1749 v Šopronu. Napisal je več del s področja zgodovine in cerkve. FRANC KUZMI^ 260 RAZGLEDI, VPOGLEDI 260 na bratislavskem liceju omogočena široka razgledanost po slovanskih jezikih. Po vsej verjetnosti so imeli v tamkajšnji knjižnici tudi vse omenjene prevode, ki jih je Küzmič pregledal, da se je potem kljub vsemu lotil svojega prevajanja in potem tudi dokaj drzno o tem pisal v tem predgovoru. Trubar je prevajal in postopno izdajal Novo zavezo, iz Stare zaveze pa je prevedel le Psalme. Dalmatinov prevod zajema vse Sveto pismo, in čeprav ima slovarska in drugačna pomagala še za druge slovenske jezikovne skupine, Küzmič v teh ni mogel najti obravnavanja in potrditve svojega ljudstva, vrh tega pa ni bil prepričan, da bi bil ta prevod njegovemu ljudstvu neposredno in dovolj razumljiv. Zelo soroden prekmurščini je bil verjetno po Küzmičevem mnenju tudi prevod Nove zaveze, ki ga je Francel oskrbel Lužiškim Srbom. Iz tega lahko še sklepamo, da je Küzmič ob prevajanju Nove zaveze v prek- murščino uporabljal tudi te prevode. Duhovniki pa so gotovo uporabljali Dalmatinov prevod Biblije, kajti jezikovno jim je bil blizu. Uporabljali pa so tudi druge slovenske knjige. V vizitacijskem zapisniku iz leta 1627 je bila med knjigami pri sv. Trojici (Gornji Petrovci) navedena Trubarjeva »kranjska« Hišna postila. Po vsej verjetnosti je bil Trubar in njegov krog znan vsem prek- murskim protestantskih duhovnikom in učiteljem ves čas, čeprav o tem niso pisali. Zelo razgledani in vsestransko ustvarjalni Janoš Kardoš je napisal tudi cerkveno zgodovino in jo naslovil Evangeliomske vere ino cerkvi občinski prigodi (Evangelijske vere in cerkve splošni dogodki). Ostala je sicer v rokopisu, a so jo leta 1932 izdali v knjižni obliki. V prvem delu v opisovanju zgodovine začne s Kristusom in njegovim delo- vanjem, vključi pojav islama in se pomudi pri predreformatorjih, v drugem delu pa se posveti reformaciji, največ seveda Luthru, in konča s kratkim prikazom Kalvina in Zwinglija, medtem ko o slovenskih protestantih ne spregovori ničesar. Več prispevkov o Trubarju in slovenskih protestantih pa zasledimo pozneje po prvi svetovni vojni, ko je bilo Prekmurje pridruženo k matični domovini. O tem je pisal evangeličanski periodični tisk (Düševni list, Evangeličanski kalendari), nekaj pa tudi katoliški (Novine). 261 261 Skratka, Trubar je bil tudi v Prekmurju navzoč že nekoč, danes pa je prav posebno, tako z njegovimi knjigami kot tudi z literaturo o njem; celo ulica v Krogu pri Murski Soboti je posvečena njemu, v Murski Soboti pa drevored med Pokrajinski muzejem in evangeli- čansko cerkvijo. FRANC KUZMI^ 262 RAZGLEDI, VPOGLEDI 262 Mihael Glavan TRUBARJEVO RAZODETJE Nova pridobitev ob 500. obletnici Trubarjevega rojstva Kljub raznovrstnosti in obsežnosti Trubarjevega dela, ki je vklju- čevalo tudi liturgične, cerkvenopravne in šolske knjige, je vendarle bilo v ospredju prevajanje Svetega pisma kot temeljne knjige slovenske Cerkve. Pričelo se je leta 1555 z Evangelijem po Mateju, nadaljevalo z evangeliji in apostolskimi deli (1557–58), se dopolnjevalo z apo- stolskimi pismi in se končalo s peto Trubarjevo svetopisemsko knjigo z naslovom Noviga testamenta pusledni dejl (1577). Celoten naslov knjige je: Noviga Testamenta pvsledni deil, vtim so S. Paula htim Iudom. S. iacoba, Petra, Iansha, Iudesha listuui, inu S. Iuana Resodiuene, Skratkimi sastopnimi Islagami, Druguzh popraulen inu prepissan sdai peruizh drukan, od primosha Truberia. … Das letst Theil des Newen T estaments, in wölchen begriffen seind, die Episteln dess heiligen Apostels Pauli zun Hebreer, Item, Jacobi, Petri, Johannis, Jude, sambt der Offenbarung, mit kurtzen, vestendigen Ausslegung. Vtibingi, [Georg Gruppenbach] M. D. LXXVII. 8 º . 300 listov. V prečrkovani obliki: Noviga testamenta pusledni dejl, v tim so sv. Pavla h tim Judom, sv. Jakoba, Petra, Janža, Judeža listuvi, inu sv. Ivana Rezodivene s kratkimi zastopnimi izlagami druguč popravlen inu prepisan zdaj prvič drukan od Primoža Trubarja. Vsebinske določilnice Gre za eno izmed vsebinsko najbogatejših, najbolj zanimivih in samostojnih Trubarjevih del. Knjiga se odlikuje z dolgimi in izčrp- nimi komentarji ob vseh poglavjih. Najbolj temeljit je Trubar pri interpretaciji Janezove Apokalipse ali Razodetja. Že izvirno besedilo, zadnje v Novi zavezi, je zvrstno nekaj posebnega, ker odstira, razodeva 263 263 Božje načrte s svetom in človekom. Čeprav izhaja iz stvarjenja sveta in analize Božjega stvarstva na zemlji ter človekovega ravnanja v njem, je predvsem profetično usmerjeno v prihodnost. Ta se piscu razodeva v podobi nenavadnih duhovnih videnj, ki so pogosto zelo strašljiva in grozljiva ter s svojimi simbolnimi podobami, npr. žena in zmaj, dve zveri, velika vlačuga in zver, jezdec na belem konju idr., nakazujejo dogajanje pred sodnim dnevom. Svetopisemsko besedilo iz 1. stoletja po Kristusu, ki je sicer razmeroma kratko, kliče po bogatem komen- tarju ne samo zaradi zastrtih podob, ampak predvsem zato, ker gre za popis stvarnosti, ki se je že začela, ki že poteka in mistično pre- obraža svetovno zgodovino pred bližajočim se koncem sveta. Prav zato Trubar svoj komentar utemeljuje na opazovanju in kritičnem vrednotenju človeškega zemeljskega bivanja, razkriva vse temeljne slabosti, ki so delo Antikrista in njegovih pomočnikov, cerkvenih in svetnih. Še več. Odkrito vstopa v svoj čas in okolje, med svoje vernike in nasprotnike v slovenskih deželah in svoja svarila in napotke nave- zuje na povsem konkretne dogodke in osebe iz svoje življenjske in poklicne poti. Tako nam pričevanjsko poroča iz svojih prvih in drugih ljubljanskih let, o usodah kranjskih in drugih plemičev v bojih s T urki, o hudem koncu papeških preganjalcev slovenskih protestantov, o potresih in o širjenju vere proti jugu v turške dežele itd. Značilni sta še dve vsebinski določilnici teh komentarjev: posvetilo mlademu rodu in moralistično modrovanje ostarelega pridigarja. Trubar je to svoje delo izrecno posvetil mladim kranjskim plemičem (Turjačanom in Gallom), ki so pod njegovim duhovnim vodstvom študirali na Nemškem, in pri tem izhajal iz vsebine, ki meri v prihod- nost, v nadaljnje ohranjanje in rast »cerkve slovenskega jezika«, kakršno bodo morale zagotavljati zoreče generacije. Že skoraj sedem- desetleten je povsem odkrito in naravnost opozarjal, da nihče ni imun za zlo in vse pregrehe in slabosti tega sveta, tudi lutrski ali evangeljski kristjani ne. Vztrajno in gostobesedno je pozival k življenju po veri in v etični neomadeževanosti. MIHAEL GLAVAN 264 RAZGLEDI, VPOGLEDI 264 Zgradba knjige Knjiga je sestavljena iz dveh delov. Prvega tvorijo pisma apostola Pavla in drugih, drugi pa je prevod Razodetja ali Apokalipse, zadnje novozavezne knjige. V izvirni obliki to niso obsežna dela, toda Trubar jih temeljito in izvirno komentira. Njegov razlagalni delež je vselej natisnjen ležeče. Obsežna knjiga ima ob navedenih osrednjih delih še nekaj uvodnih in zaključnih dopolnil. Na prvo mesto za naslovno stranjo je postavljen kratek slovenski uvod, ki obsega le eno stran in se glasi takole: 1 »Bog pomagaj vsem pobožnim Krajncem in Slovencem, ki bodo brali te apostolske knjige Dokaj pozno in z odlašanjem vam pošiljam pisma in pridige petih apostolov, prevedena in razložena v našem jeziku, ki so jih naši stari učitelji postavili na konec Novega testamenta, v velik poduk in upanje vsemu krščanstvu. Često jih razumno preberite. Skozi njih boste Zunanjost novega izvoda knjige Noviga testamenta pusledni dejl, 1577 1 Besedilo prvič (poskusno) navajamo v sodobni jezikovni priredbi (prevodu). 265 265 potrjeni v pravi veri in nauku katekizma, v njih boste našli nebeški zaklad in zveličanje vaših duš ter pravo tolažbo v vseh nadlogah. Zavoljo lahkega prenašanja ali nakupa boste v takem malem formatu ali obliki, če bo Božja volja, po moji dolgi bolezni kmalu imeli evangeliste z obilno razlago. V tem času molite zame, kakor jaz za vas. Gospod Bog, oče Jezusa Kristusa, bodi z nami! Amen. Vaš stari pastir Trubar.« Začetek nemškega posvetila MIHAEL GLAVAN 266 RAZGLEDI, VPOGLEDI 266 Kratkemu slovenskemu uvodu sledi nemško posvetilo, ki obsega deset oštevilčenih strani (z rimskimi številkami). Trubar ga tokrat namenja že drugi generaciji slovenskih plemiških sinov, ki so študirali na Nemškem: Krištofu in Andreju T urjaškemu ter Francu in Jakobu Gallu. V začetnem delu besedila pojasnjuje svojo zapoznelo izdajo, potem pa daje tudi osnovna teološka pojasnila. Posebej je zanimivo, da smatra Pismo Hebrejcem za delo apostola Pavla, čeprav je Martin Luther odločno zanikal Pavlovo avtorstvo, poznejša katoliška bibli- cistika pa govori o »Pavlovem avtorstvu v širšem pomenu«. Tudi ostala pisma nedvoumno uvršča med apostolske spise. O svojih obsežnih komentarjih pa pravi, da temeljijo na delih najboljših sočasnih strokovnjakov, npr. Brenza. Večji del nemškega uvoda Trubar namenja predstavitvi svojih doživetij in življenjskih izkušenj iz mladostnega delovanja na Kranj- skem (navaja tudi podatek o svojem rojstvu), nasvetom za pobožno in moralno življenje mladih ter kritičnim opozorilom proti brez- božnosti in nemoralnosti. 2 Med drugim piše: »Upoštevajoč vse to, da sem namreč otrok in podložnik Vaše dežele, da so Vaši pobožni, pošteni in ugledni predniki poleg Vas in drugih Kranjcev mnogokrat izkazali različne dobrote meni in mojim ter mi tudi zvesto pomagali s svetom in dejanjem pri mojih treh preganjanjih, sem iz dolžne hvaležnosti v spomin in potrdilo seda- njega in bodočega prijateljstva izdal tole pravo apostolsko in katoliško knjižico v Vašem imenu, radostno upajoč, da bodo naši bogaboječi Kranjci in Slovenci tole knjižico zaradi Vašega starega častitljivega imena, rodu in porekla tem češče in marljiveje brali in da bo zaradi Vaše odobritve in Vaše brambe obdržala svojo veljavo pred obre- kovalci. Je pa še drug vzrok tega posvetila. Z žalostnim srcem slišim tole: nekateri (tudi v naši domovini) Vašega stanu in starosti, vzgojeni zmlada v evangeliju, a poslani nato v tujino na visoke šole, postanejo, ko se kot odrasli vrnejo domov in so svobodni, ker jih starši ali skrbniki nič več ne brzdajo in strahujejo, kmalu predrzni, sirovi cepci, 2 Slovenski protestantski pisci, ur. in prevedel Mirko Rupel, Ljubljana 1966, 253–254. 267 267 postopači, pijanci, vržejo od sebe vso spodobnost, ves nauk, boga- boječnost, puščajo svoje knjige v prahu in celo – strašno je slišati – odpadejo zaradi časnega miru in užitka k papeštvu ter preganjajo pravoverne; ne premislijo, kaj bodo za to prejeli; prav gotovo časno in večno pogubljenje.« Začetek slovenskega predgovora MIHAEL GLAVAN 268 RAZGLEDI, VPOGLEDI 268 Nemškemu posvetilu sledi slovenski predgovor na dvajsetih ošte- vilčenih straneh (prav tako z rimskimi številkami XI-XXX), pri čemer je zadnjih pet strani pritaknjenih, kakor sam pravi, »zavolo de le-ta papir cilu prazen prez pisma ne ostane, sem le-te besede perlužil«. V prvem delu so posebno ekspresivni stavki o sodnem dnevu in vseh grozotah, ki bodo takrat pričakale nevernike, kar izpričuje Trubarjevo iskreno vero v približevanje konca sveta, ki se mu razodeva prav v odstopanju papežnikov od čistega evangelija in v osvajalskih in roparskih pohodih Turkov. V nadaljevanju izraža prepričanje, da bosta odpadniško malikovalstvo in turška vera vendarle premagni, »zakaj iz sledne srage krščanske kriji en krščenik zraste«. Ni pa kritičen samo do katoličanov in drugovercev, ampak z bičem ošvrkne tudi mlačneže in pokvarjence v lastnih vrstah: 3 »Hinavski, nepokorni lutrski in papeški morajo sami uvideti svoje grehe, zaradi katerih nas Bog tepe z Antikristi. O kaznih in srdu božjem moramo mi vsi (naj smo papeški ali lutrski, ki se imenujemo in želimo biti pravi kristjani stare katoliške evangeljske vere in božji ljudje) često premišljevati in prav pogledati v Svetem pismu, v katerem so božje zapovedi in postave, obljube in nauki sv. evangelija, preveriti, če se jih nasproti Bogu in ljudem držimo z vero, z našimi božjimi službami, stanom, poklicem, deja- njem in življenjem. Tako bomo ugotovili, slišali in videli, da je velik del, veliko preveč tako lutrskih kakor papeških brezbrižnih, na- sprotnih božji besedi in nepokornih. Papežniki namreč očitno mali- kujejo s svojimi popačenimi mašami, odpustki, zaobljubami, kloštri, redovi; sovražijo Kristusovo jasno, razumljivo besedo, zapovedi; zapostavljajo in teptajo njegovo čast, mučeništvo in zasluženje; s svojim lažnim naukom in hinavščino spravljajo uboge ljudi ob dušo in zaklad. T udi lutrski postajajo čedalje zlobnejši, nezvestejši, živijo v nepokorščini, malo in skoraj nikomur ne izkazujejo prave ljubezni in prijaznosti. Skratka, lutrski prav tako kakor papeški, vsaj njih velik del, do ušes stojijo v poprej zgoraj imenovanih velikih smrtnih grehih, ki jih je prerokoval Kristus. Nikdar poprej ni bilo ne slišati ne videti 3 Tudi pri tem odlomku gre za prvo (poskusno) jezikovno priredbo (prevod) v sodobno slovenščino. 269 269 na svetu toliko oholosti, požrešnosti in mnogotere malopridne po- tratnosti, kakor se zdaj dogaja pri oblačenju in gostijah. Zdaj te naše smrkave glave, smrdeče trebuhe in blatne noge zgolj z žametom, damaskom in škrlatom oblačimo in nanje obešamo žlahtne kamne. Nikdar poprej se ni pri nikomur, pri nobeni gostiji ali svatbi prinašalo in postavljalo tolikanj dragih, sladkih in raznoterih jedi in obrokov kakor sedaj, ne samo pri gospodi, ampak tudi pri meščanih itd. Zato naj se nihče ne čudi in krivi ali obsoja Boga, ki nas tako obiskuje in kaznuje s Turki in z drugimi nadlogami. Berite, kaj o tem prerokuje Izajija (3,5), da bodo prevzetne ženske gole, v preprostih haljah, z vrvmi prepasane, vlačili po blatu; njihovi možje in sorodniki pa bodo od meča, lakote in žeje v zlu pokončani itd. To vam še zmeraj na telesu bolan pišem iz Derendingena v mesecu aprilu leta 1577 po Kristusovem rojstvu. Vaš zvesti stari pastir Trubar.« Pisma apostolov izkazujejo jasno in pregledno uredniško hotenje. Na začetku je vselej nekaj strani z razlago vsebine celotnega pisma, potem pa sledi besedilo poglavij, ki ga Trubar sproti komentira praktično v enakem obsegu. Njegovi deli so dosledno tiskani ležeče. Pavlov list Hebrejcem ima dve uvodni besedili. Pri teh se začne številčenje z arabskimi številkami. Prvo je kratka razlaga o avtorju pisma Hebrejcem (str. 1–3), v kateri jasno poudari, da gre za delo sv. Pavla. »Inu kadar le-ta list, glih taku koker sv. Pavel v nega listeh, nerveč od te vere v Jezusa govori, zatu ga mi hočmo tudi za sv. Pavla list imejti inu deržati.« Sledi Argument oli kratik zapopadik sv. Pavla listu h tim Ebreom, tu je h tim Judom (str. 4–10). V njem zgolj niza vsebino vseh trinajstih poglavij pisma. Prevodu pa potem ob vsakem poglavju spet dodaja svoj komentar, ki je po obsegu približno enak prevodu. Pavlov list Hebrejcem obsega skupaj s komentarji 87 strani (11–97). Naš novi izvod se pričenja s stranjo 81, ki vsebuje Trubarjev komentar k 11. poglavju pisma Hebrejcem. Pričenja se z opombo, da »le prava Vera sturi te ludi Bogu lube, brumne inu serčne«. Pismu Hebrejcem sledijo Jakobovo pismo (97–132), prvo in drugo Petrovo pismo (132–176), prvo in drugo Janezovo pismo (176–227) in Judovo pismo (227–236). Razodetje ali Apokalipsa obsega strani od 237 do 509 in se konča s pripisom: Konec vsiga noviga testamenta oli zakona. MIHAEL GLAVAN 270 RAZGLEDI, VPOGLEDI 270 Sledi stran s tiskarjevim signetom in kolofonom: Vtibingi, M. D. LXXVI. Morda se je tisk pričel že v tem letu, a je bil dokončan šele v naslednjem, ker naslovnica nosi letnico 1577 . Knjiga ima še tri zaključne dele. Najbolj obsežen je Register. Za- merkane tih nervegših potrebnih riči, naukov inu troštov v letih bukvah zapopadenih. Obsega kar 36 strani. Sledi še kratko pojasnilo Vsi pravi preroki, jogri inu pridigarji so evangelisti (2 strani) in čisto na koncu še Errata (1 stran), ki jih zaključuje z besedico Konec. Provenienca nove najdbe Knjiga je bila doslej znana v štirih izvirnih primerkih izven Slo- venije: Kempten, London, Praga in Stuttgart. Novi primerek te drago- cene in izjemno redke Trubarjeve knjige smo za Narodno in univer- zitetno knjižnico v Ljubljani pridobili 3. marca 2008 z nakupom (Ministrstvo za kulturo) od zasebnega lastnika v Jeruzalemu (Izrael). Dr. Reuven Yaron, tedanji direktor Narodne in univerzitetne knjižnice, po izobrazbi pravnik in poprej dvajset let univerzitetni profesor zgodovine prava (antike in starega Orienta), je maja 1976 v nekem jeruzalemskem antikvariatu opazil foliant, ki je vseboval dve stari pravniški knjigi. Prva, obsežnejša knjiga, je vsebovala Opera omnia (Zbrana dela) Juliusa Clarusa, znamenitega italijanskega jurista (1525–1575). Med zbranimi spisi je najpomembnejši tisti o kazen- skem pravu. Kot je bilo razvidno z naslovnice, je šlo za tretjo izdajo, ki jo je natisnil Bassaeus v Frankfurtu ob Maini leta 1596 (prejšnji izdaji sta iz let 1572 in 1582). Skupaj s to je bila v foliantu zvezana še tanjša knjiga Peinlich Halsgericht Karls V (Kazensko krvavo sodišče Karla V.), ki jo je natisnil Hieronymus Feierabend v Frankfurtu 1569. Profesorja pravne zgodovine sta deli zanimali, zato je knjigo kupil. Zanimiva je bila tudi vezava. Hrbet je bil usnjem, debeli platnici pa vezani v pergament, popisan z besedilom iz Vulgate (prevod Svetega pisma iz grščine in hebrejščine v latinščino), verjetno iz 15. stoletja. En list vsebuje odlomek iz prilike o izgubljenem sinu, drugi pa odlomek iz Janezovega evangelija. Ker je bil pergament iz vezave že obrabljen, na vogalih pa je tudi odstopal, se je dalo opaziti, da platnici pod pergamentom vsebujeta potiskane papirnate pole. V 16. stoletju je bilo povsem običajno, da so knjige, zlasti velike in težke foliante, 271 271 vezali z deščicami, ki so morale biti iz trdega, starega, na zraku sušenega lesa, najbolj pogosto bukovega ali hrastovega, za cenejše vezave pa so pogosto uporabili že potiskane pole papirja, ki so ostale na zalogi. Te so zlepili in prekrili s pergamentom ali usnjem in dobili trdno platnico, ker močnega kartona in lepenke še niso izdelovali. V restavratorskem laboratoriju knjižnice so odprli platnice in odkrili v vsaki 26 listov (polovičnih pol), potiskanih s prevodom zadnjega dela Nove zaveze v nekem slovanskem jeziku. S pomočjo strokovnjakov slavistov so postopoma ugotovili, da gre za Trubarjevo knjigo Noviga testamenta pusledni dejl iz leta 1577, ki se je tako ohranila na 52 polovičnih polah na 416 zaporedno in neprekinjeno tekočih straneh. Gradivo se pričenja s polo F (stran 81) in konča s polo Hh (stran 497). Strokovno restavratorsko delo je bilo dokončano leta 1977, ko je dr. Reuven Yaron tudi poročal o njem na zborovanju avstrijske bibliotekarske zveze na Dunaju. Na veliko veselje najditelja in restavratorjev se je izkazalo, da sta samo dve strani resno poškodovani, sicer pa se je dalo očistiti celotno besedilo. Vsak list so na poškodovanih mestih in ob robovih dopolnili Foliant z novo vezavo iz lesenih deščic natančno enake debeline, kakor sta jo imeli platnici, ko sta še vsebovali pole s slovenskim besedilom MIHAEL GLAVAN 272 RAZGLEDI, VPOGLEDI 272 s celulozno pulpo približno enake kemične sestave, kakor jo vsebuje izvirni papir, potem vse še prekrili z milarijskim ovojem, ki omogoča dostop zraka in neškodljivo listanje gradiva. Tako pripravljene liste so združili v knjižni blok z usnjenim hrbtom, zvezanim z laneno vrvjo, in kartonskimi platnicami, prekritimi z lanenim platnom. V restavratorskem laboratoriju Narodne in univerzitetne knjižnice smo za dragoceno novo Trubarjevo knjigo izdelali še posebno varovalno škatlo iz kartona in lanenega platna. Pomen nove najdbe Vsak na novo odkrit izvirni primerek slovenske protestantike je izjemno dragocen za slovensko kulturno zgodovino, ne glede na to, kje so ga odkrili in komu lastniško pripada. Znano je, kako majhno število naših knjig iz tistega časa se je ohranilo, pa tudi med njimi so le redke ohranjene v popolni podobi. Vsak nov izvod tako omogoča dopolnjevanje vsebinske, jezikovne in tiskarsko-knjigoveške podobe slovenskih knjig iz 16. stoletja. Poleg novih odkritij so se in se morda še bodo dogajale tudi katastrofe, v kateri so naše knjige izginjale. List s štirimi stranmi besedila (predgovor k Janezovemu Razodetju) 273 273 Spomnimo se samo uničenja Trubarjeve Cerkovne ordninge, ki je veljala za edini ohranjeni izvod, v bombardiranju Dresdna med drugo svetovno vojno in veselja, ko so v vatikanski knjižnici odkrili nov izvod. V Sloveniji doslej nismo imeli niti enega lista Trubarjeve knjige, zato nova pridobitev tako obsežnega in pomembnega dela, ki je obogatilo naš nacionalni fond slovenskih tiskov iz 16. stoletja, še posebej označuje veliko obletnico stvaritelja naših prvih knjig. VIRI, LITERATURA Noviga Testamenta pvsledni deil, vtim so S. Paula htim Iudom. S. iacoba, Petra, Iansha, Iudesha listuui, inu S. Iuana Resodiuene, Skratkimi sastopnimi Islagami, Druguzh popraulen inu prepissan sdai peruizh drukan, od primosha Truberia. … = Das letst Theil des Newen Testaments, in wölchen begriffen seind, die Episteln dess heiligen Apostels Pauli zun Hebreer, Item, Jacobi, Petri, Johannis, Jude, sambt der Offen- barung, mit kurtzen, vestendigen Ausslegung. Vtibingi, (Georg Gruppenbach) M. D. LXXVII. 8 º . 300 listov. Osebno ustno poročilo prof. dr. Reuvena Yarona (marec 2008). Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1966, Biblos. MIHAEL GLAVAN 274 RAZGLEDI, VPOGLEDI 274 Marijan Smolik PRISPEVKI KATOLI[KIH TEOLOGOV K PREU^EVANJU PROTESTANTIKE Slovenski katoliški teologi smo se v zavesti, kako pomemben je bil prispevek slovenskih protestantov za našo versko in splošno kulturo, lotili znanstvenega teološkega raziskovanja njihovih spisov. Vedeli smo, kaj so o tem objavili naši slovstveni in splošni zgo- dovinarji, ker pa avtorji niso mogli biti posebej pozorni na versko in teološko vsebino, se je slušateljem in profesorjem ljubljanske Teološke fakultete zdelo primerno, da se poglobimo v njihova dela. Zavedali smo se, da teološke disertacije v prvih desetletjih fakultete niso posegale v to tematiko. Nekateri slušatelji smo bili celo znanci in sošolci nekaterih slovenskih evangeličanskih teologov, ki so okrog leta 1952 obiskovali nekatera predavanja, zlasti filozofijo in bibli- cistiko, na naši fakulteti, ker v prvih povojnih letih tudi oni še niso mogli študirati v tujini, kakor pozneje, npr. v Bratislavi. Protestantsko cerkveno poezijo sem začel preiskovati po letu 1960, ko sem zbiral gradivo za teološko disertacijo iz dogmatike najprej pod vodstvom prof. dr. Franca Ksaverja Lukmana, nato pa dr. Antona Strleta, in ob slavističnih spodbudah upokojenega slavista škofijske klasične gimnazije prof. Jakoba Šolarja. Oglasil sem se tudi pri prof. dr. Ivanu Grafenauerju, vendar zaradi starosti ni mogel sprejeti svetovanja. Najprej sem seveda pregledal gradivo v Semeniški in Škofijski knjižnici ter Knjižnici Teološke fakultete, pot do zakladov v Narodni in univerzitetni knjižnici pa mi je odprl njen ravnatelj dr. Mirko Rupel, ki je bil nekoč v gimnaziji profesor našega semeniškega rek- torja in profesorja dr. Janeza Oražma. Rupel ga je spodbujal, naj bi teologi raziskovali staro slovensko književnost. Tako so mi bili do- 275 275 stopni zakladi v NUK. V rokopisni zbirki sem lahko izpisoval in celo pretipkaval pesmi iz protestantskih pesmaric s pomočjo bibliotekarja dr. Branka Berčiča. Po letu 1945 sta se namreč z Ruplom posebej trudila, da so bili v knjižnici na voljo izvirniki ali vsaj fotokopije del, ki jih hranijo samo knjižnice v tujini.V Ljubljani takrat še ni bilo mogoče besedil kopirati ali celo skenirati. Moja disertacija iz dogmatične teologije leta 1963 je dobila naslov: Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do leta 1800; kot ciklostilna razmnoženina je izšla v Ljubljani (1963). V njej je na začetku bibliografski popis 173 tiskanih in rokopisnih pesmaric, nato pa vsebinski pretres posameznih pesmi, npr. iz Tru- barjevega katekizma 1550, pa tudi pesmi drugih protestantskih in katoliških avtorjev obravnavanega obdobja. Med iskanjem gradiva za disertacijo sem v Semeniški knjižnici naletel na dve pesmarici, ki sta bili last stolnega dekana in sousta- novitelja knjižnice Janeza Antona Dolničarja. Obe sta vezani v eno knjigo, prva je bila natisnjena leta 1609, druga pa 1611. Natisnjeno je besedilo pesmi brez not, vsebinsko pa so pesmi sorodne z nekaterimi slovenskimi protestantskimi. Avtor obeh je hrvaški gradiščanski pastor Mekinić, ki je bil tedaj neznan celo hrvaškim bibliografom. V sodelovanju z mariborskim cerkvenim zgodovinarjem Ivanom Ška- farjem sva zaradi drugih mojih obveznosti šele leta 1969 uspela objaviti v mariborski reviji Časopis za zgodovino in narodopisje razpravi: M. Smolik, Grgur Mekinić in njegovi pesmarici 1609 in 1611 (ČZN, n.v. 5/1969, 246–272 s seznamom vseh pesmi) in Ivan Škafar, Gergur Mekinić Pithyraeus, hrvatski protestantski pisatelj in začetki slovstva pri Gradiščanskih Hrvatih (prav tam, 273–295). Izkazalo se je, da dotlej obe pesmarici nista bili znani in da jih tudi pozneje ni bilo mogoče odkriti v kaki knjižnici. Zato so Hrvati v Zagrebu 1990 poskrbeli za reprint obeh z naslovom na platnici: Duševne pesme Grgura Mekinića. Soizdajatelji so bili Hrvatsko kulturno društvo u Gradišću, Željezno/ Eisenstadt, Nacionalna i sveučilišna biblioteka Zagreb in Kršćanska sadašnjost v Zagrebu. Dodana je daljša razprava dr. Alojza Jembriha (160 str. s seznamom vseh pesmi). Avtor se je pozneje še vračal k temu staremu avtorju, sam pa za to nisem imel več priložnosti. S protestantsko tematiko pa sem se spet začel ukvarjati leta 1974, MARIJAN SMOLIK 276 RAZGLEDI, VPOGLEDI 276 ko je madžarski bibliotekar dr. Gedeon Borsa v Semeniški knjižnici v platnicah stare knjige iz leta 1573 zaslutil potiskane liste s slovan- skimi besedami. Po strokovni razvezavi platnic, ki so bile delo Janža Mandelca v Ljubljani, so v NUK izluščili več razmeroma velikih listov hrvaškega obrednika Crikveni ordinalic, natisnjenega v Tübingenu istega leta 1564, kot je bila tam natisnjena vsebinsko sorodna slo- venska Cerkovna ordninga. Iz poškodovanih listov je bilo s pomočjo dr. Branka Berčiča mogoče sestaviti skoraj devet desetin izvirne knjige majhne oblike. Liste so v knjigoveznici SAZU lepo zvezali in nastala je knjiga, »ki je nikoli ni bilo« in je seveda zdaj v Semeniški knjižnici shranjena kot posebna dragocenost. Iskanje kakega ohranjenega izvoda te knjige v nemških knjižnicah v Berlinu in Dresdenu (pred vojno je še bila tam), da bi po njem dopolnili manjkajoče strani, ni rodilo uspeha, ker so bili ti izvodi – kakor slovenska Cerkovna ordninga – v vojni uničeni. Ohranjen pa je izvod iste knjige, tiskan v glagolici (videl sem ga leta 1984 v Münchnu in posnetek na mikrofilmu dal v NUK); slavisti bi se torej mogli (ali morali) poglobiti v staro besedilo. Nekaj molitev v hrvaški in slovenski izdaji cerkvenega reda sem primerjal, ko sem poročal o najdbi v Bogoslovnem vestniku, reviji naše Teološke fakultete, s člankom Hrvaški Crikveni ordinalic in slovenska Cerkovna ordninga (BV, 36/l976, 445–461). Ugotovitve iz disertacije sem pozneje poglabljal in širši javnosti doma in v tujini posredoval na različnih simpozijih in s članki v revijah in zbornikih. Zadnjikrat sem se v protestantsko tematiko poglabljal, ko sem na vabilo uredništva leksikona Musik in der Geschichte und Gegenwart napisal biobibliografski članek o Trubarjevem glasbenem delu (izšel je leta 2006 v 16. zvezku leksikona). V letu Trubarju posvečenih sim- pozijev seveda na njih obnavljam, kar sem pred desetletji lahko razi- skoval, a premalo o tem objavljal. Naslednji teolog, ki je na naši fakulteti posegel v ustvarjanje slovenskih protestantov, je bil France Oražem (roj. 1930) z disertacijo Dogmatični nazori Primoža Trubarja in njegova odvisnost od početnikov reformacije; ciklostilno je razmnožena v Ljubljani leta 1964. Nastala je pod mentorstvom dr. Antona Strleta, dr. Maksa Miklavčiča in dr. Stanka Cajnkarja. Prvi del ima naslov: Vzroki Trubarjevega pristopa k 277 277 reformatorskemu gibanju in razvoj njegove miselnosti v protestantski smeri, drugi del pa Sistematični pregled Trubarjevih protestantskih nazorov. – Avtor se s to tematiko pozneje ni podrobneje ukvarjal. Jože Rajhman (1924–1998, prvotno Reichmann) je Trubarjevo teologijo raziskoval v dveh disertacijah: prvo, Primož Trubar v letu 1550, je obranil leta 1972 na Filozofski fakulteti, kjer je študiral po diplomi na Teološki fakulteti. V Mariboru je takoj izšla razmnožena v ciklo- stilu, dostopna pa je tudi v tiskani knjigi: Prva slovenska knjiga v luči teoloških, literarno-zgodovinskih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav (Ljub- ljana 1977). Druga njegova disertacija na Teološki fakulteti (1973) ima naslov Teološka podoba Trubarjeve Ene dolge predguvori (ciklostil, Maribor 1974). V Bogoslovnem vestniku je že 1972 objavil njeno vsebino s člankom Prolegomena k Trubarjevi Eni dolgi predguvori (BV 32/1972, 213–218). Strokovno oceno te Rajhmanove disertacije so dali teološki profesorji dr. Vekoslav Grmič, dr. Anton Strle, dr. France Oražem in dr. Franc Plemenitaš. Vsebino je razdelil na štiri poglavja: Vsebina razprave in ocenitev Trubarjevih navedb v Sumaričnem poročilu; Trubarjeve teološke ideje; Trubarjeva izvirnost in odvisnost; Tridentinski koncil v luči Ene dolge predguvori. Vzporedno je Rajhman objavil nekaj študij iz te tematike, npr.: Trubarjevi ekumenski nazori v luči katoliškega ekumenizma (BV 29/1969, 85–94); Zgodovinski oris nastanka Trubarjevega katekizma iz leta 1550 (BV 29/1969, 377–384). T udi pozneje se je s Trubarjem intenzivno ukvar- jal, ko je poskrbel za reprint njegove Ene dolge predguvori s posebnim Dodatkom k reprintu (Ljubljana 1986). V tem Dodatku je ponatisnil prva tri poglavja iz disertacije. V Trstu je isto leto izšla knjiga Trubarjev svet, v Ljubljani pa je SAZU v zbirki Korespondence pomembnih Slo- vencev kot sedmo in enajsto knjigo izdala njegovi pomembni deli: Pisma Primoža Trubarja (1986) in nato še Pisma slovenskih protestantov (1997). Marijan Peklaj (1943) je nadaljeval v tej smeri z disertacijo Sveto pismo, izročilo in Cerkev v Predgovorih Jurija Dalmatina v Bibliji 1584 pod mentorstvom dr. Antona Strleta in ocenjevalcev dr. Franceta Oražma, dr. Jožeta Rajhmana in dr. Franca Rozmana; izšla je v Ljubljani 1984. Štiri poglavja imajo naslove: Sveto pismo; Izročilo in izročanje; Cerkev in njeni zakramenti; Pomen in ekumenske perspektive Dalmatinove teologije. MARIJAN SMOLIK 278 RAZGLEDI, VPOGLEDI 278 K raziskovanju slovenske protestantske književnosti in misli sta prispevala tudi slovenska teologa, ki sta v času teološkega študija živela in doktorirala v tujini. Jože Markuža (1939) iz Trsta (v Rimu je 1973 doktoriral iz vzhod- nih cerkvenih ved) je nekoliko obotavljaje sporočil novico, da je med iskanjem gradiva za svojo disertacijo v Vatikanski Apostolski knjižnici maja 1971 po naključju dobil v roke dotlej neznani in pomotoma med knjige v hrvaščini uvrščeni izvod Trubarjeve Cerkovne ordninge (prim. njegov opis najdbe: BV 32/1972, 203–212). Z novico, za Slo- vence tako pomembno, ga je prehitel nemški protestantski teolog Christoph Weismann, ki je bil skoraj v istem času tudi v Vatikanu; z najdbo je takoj seznanil javnost in s tem posredno tudi našo Narodno in univerzitetno knjižnico. Oba najditelja sta si oskrbela fotografski posnetek dragocenega besedila: po Weismannovem je v Münchnu leta 1973 izšla faksimilna izdaja, Markužev pa je še zdaj v Semeniški knjižnici v Ljubljani. Še leta 1987 sta v časopisu Delo razlagala, kako je prišlo do skoraj sočasne najdbe. Zgodba o dvojni najdbi je postala ponovno zanimiva, ko je vatikanska dragocenost smela biti raz- stavljena v Ljubljani (prim.: Trubarjevo Cerkovno ordningo odkril dr. Jože Markuža, v: Novi Glas, Trst-Gorica 12/2008, št. 11, str. 8; Ks. Hočevar, Cerkovna ordninga prvič zapustila Vatikan, v: Družina, 57/2008, št. 12, str. 16–17; tam tudi pogovor z dr. Markužo). Edo Škulj (1941) iz Velikih Lašč je iz Argentine prišel študirat in doktorirat (1972) iz cerkvene glasbe v Rim; pozneje se je preselil v Ljubljano, kjer zavzeto podpira in tudi raziskuje cerkveno glasbo. Pri založbi Družina je leta 2000 začel izdajati zbirko Slovenski ljudski napevi in »ob 450-letnici izida prve slovenske knjige, ki je hkrati prva slovenska pesmarica«, je kot prvi zvezek objavil Protestantske napeve iz vseh Trubarjevih in Dalmatinovih tiskanih pesmaric. Protestante je obravnaval tudi v Leksikonu cerkvenih glasbenikov (Ljubljana 2005). 279 279 Janez Kav~i~ ^EDAJSKE VIZITACIJE NA IDRIJSKEM Pričujoči članek želi na kratko dopolniti prispevek dr. Marka Kerševana o Idriji in protestantizmu, ki je bil objavljen leta 2001 v zborniku 450-letnica slovenske knjige in slovenski protestantizem (Sloven- sko protestantsko društvo Primož Trubar in ZIFF, Ljubljana). Članek ne zajema že objavljenih bolj ali manj znanih ugotovitev o dogajanjih v Idriji v obdobjih reformacije in protireformacije, temveč prikazuje le niz avtentično dokumentiranih historičnih drobcev, brez katerih pa mozaik naših predstav o preteklosti ne more biti popoln. Večina navedb se opira na tipkopis, ki se je ohranil v zapuščini pokojnega monsinjorja Franca Rupnika (1924–2004). Zaslužni do- moznanec, dolgoletni župnik v Spodnji Idriji (1948–1972) in dekan v Kobaridu (1972–2004) se je kot ljubitelj, vendar docela profesionalno zavzeto ukvarjal z raziskovanjem krajevne zgodovine Idrijskega, Cerkljanskega in zgornjega Posočja. Začetki čedajskega kapitlja segajo verjetno že v 8. stoletje, to je v čas, ko se je oglejski patriarh preselil iz Krmina v Čedad (Cividale del Friuli). Delovanje kapitlja v Furlaniji in na slovenskem narodnostnem ozemlju (Posočje) pa se je uveljavilo sredi 12. stoletja (prim. bulo Celestina III., 1192). Čedajski kapitelj je v starejšem obdobju sestavljal zbor do 40 kanonikov, ki je bil nastanjen pri cerkvi Marije Vnebovzete v Čedadu. Institucija je pridobila pristojnosti in ugled zlasti po ukinitvi kapitlja čedajske cerkve sv. Štefana, ki je dalj časa opravljal večinoma misi- jonsko dejavnost. Proti koncu srednjega veka je čedajski kapitelj združeval 25 kanonikov. Zgodovinarji pripisujejo čedajskemu kapitlju zasluge za pokrist- 280 RAZGLEDI, VPOGLEDI 280 janjenje Tolminskega, Cerkljanskega in Idrijskega, delno pa tudi ostalega slovenskega ozemlja, saj je oglejski patriarhat segal prav do Drave. Posebno pomembno vlogo je dobil kapitelj potem, ko po ukinitvi oglejskega patriarhata leta 1420 oglejski škof ni več smel osebno izvrševati duhovne oblasti na avstrijskih tleh. Zato je upo- rabljal pomoč pomožnih škofov, med drugim škofa iz Kopra, ki je na primer leta 1493 posvetil cerkev sv. Uršule v Jagrščah na Cerkljanskem. V imenu oglejskega škofa je čedajski kapitelj zelo razširil svoj delo- krog: skrbel je za redno opravljanje dušnopastirske službe po žup- nijah in njihovih podružnicah, izdajal je dovoljenja za gradnje novih cerkva in za popravila ali predelave starejših, nastavljal je duhovnike (vikarje, župnike) ter jih lahko po lastni presoji tudi prestavljal, odstavljal in kaznoval. Pristojnosti kapitlja glede duhovnikov so bile omejene samo v tako imenovanih »cesarskih župnijah«, se pravi v patronatnih župnijah, kakršna je bila, denimo, župnija Device Marije Vnebovzete (Marija na Skalci pri Fari) v Spodnji Idriji. Kandidata za mesto župnika v Spodnji Idriji je sprva lahko »prezentiral« (predlagal) tolminski konzorcij, kasneje cesar ali kranjski vojvoda (deželni knez), kapitelj pa je kandidata le še uradno potrdil in ustoličil. Znano je, da so se v preteklosti tudi v naših krajih uveljavile vizitacije kot ena izmed najpomembnejših oblik nadzora nadrejenih cerkvenih oblasti nad podrejenimi župnijami in njihovimi duhovniki. Čedajski kapitelj je z vizuitacijami dokaj budno nadzoroval svoje cerkve, duhovnike in vernike. Na vnaprej načrtovano nadzorno obiskovanje duhovnij je pošiljal svoje zastopnike, ki jih je vodil eden izmed kanonikov, ponavadi poimenovan arhidiakon. Take vizitacije so v Čedadu začeli že leta 1356 in jih potem opravljali prav do 18. stoletja. Potekale so precej redno, čeprav ne ravno vsako leto, največ- krat v zgodnjem poletnem času. Zapisniki vizitacij so razmeroma dobro ohranjeni v čedajskem kapiteljskem arhivu in v nadškofijskem arhivu v Vidmu (Udine) in so dragocena dokumentacija za razisko- vanje cerkvenih razmer pri nas v preteklih stoletjih. Monsinjor Franc Rupnik je več let pregledoval arhivsko gradivo v Čedadu in Vidmu ter si izpisal kopico zanimivih podatkov, ki se v veliki meri nanašajo na Idrijo in Spodnjo Idrijo v razdobju od 16. do 18. stoletja. Zapiski nazorno odsevajo dramatična dogajanja v letih 281 281 protestantizma in protireformacije, obenem pa zgovorno izpričujejo slabe in občasno kaotične ter problematične pojave v organiziranosti in delovanju katoliške Cerkve na terenu. Eden izmed najznačilnejših zapiskov govori o Antonu Rejcu. Vizitacijski zapisnik iz poletja 1557 kar trikrat omenja spodnje- idrijskega vikarja Antona Rejca. Ta je zaradi ugotovljenih prekrškov prejel kazensko odločbo zaradi žalitve, bil odstranjen z mesta vikarja, sodno kaznovan z denarno kaznijo (50 florintov) in odvzemom beneficija in jurisdikcije ter je moral plačati vse sodne stroške. Naštete sankcije zoper »pr’farskega župnika« Rejca so bile posledice do- godkov leta 1556, ko je novembra prišel v Spodnjo Idrijo župnika zasliševat sam tolminski glavar. Obtoženca so bremenile izjave kar trinajstih tožnikov, med katerimi je nastopal tudi cerkovnik Krištof Kremžar. Zapisnikar Andrej Zgaga je župnikove delikte zabeležil takole: »Je stalno pijan, nikdar ne pridiga, samo kriči nad ljudmi in jih zmerja, zato vsi uhajajo iz cerkve; nikdar ga še niso videli moliti; poroča ljudi iz drugih župnij; mežnarja in ključarje primerja s tatovi in prešuštniki; piše slabo in nečitljivo; nemško ne zna nič; račune mu sestavlja neki Naglič iz Idrije; nekoč je maševal na Gorah pri sv. Magdaleni neprespan (celo noč je ležal na klopi) in umazan ter se z zvonarjem prepiral zaradi neke hruške; ob petkih si privošči meso in se norčuje iz zglednih vernikov, če ga svarijo.« Na podlagi tega citata bi lahko upravičeno sklepali, da je stanje v spodnjeidrijski župniji sredi 16. stoletja kar »klicalo« po reforma- torski prevetritvi. Župnija je takrat upravljala celotno idrijsko ob- močje in tudi rudarsko Idrijo, v kateri so bile zaradi živosrebrovega rudnika, nemško govorečih priseljencev (vodstveno in tehnično osebje, deloma rudarji) in povezav s tujino ugodne razmere za utr- ditev protestantske veroizpovedi. Ker je bilo o idrijskem protestan- tizmu že precej napisanega (dr. Josip Gruden, Mihael Arko, dr. Marija Verbič, dr. Helfried Valentinitsch, prof. Slavica Pavlič, dr. Marko Kerševan), naj bodo na tem mestu omenjene samo tiste epizode, ki jih v zvezi z njim navajajo vizitatorski (neprotestantski, protirefor- macijski) zapisniki. Med vodilnimi osebnostmi pri širjenju in utrjevanju luteranske veroizpovedi v Idriji se v čedajskih in videmskih zgodovinskih virih JANEZ KAV^I^ 282 RAZGLEDI, VPOGLEDI 282 pojavljata predvsem rudniški predstojnik Gregor Komar in predikant Sebastijan Prašnik. Tako je znano, da je 22. septembra 1595 v Spodnji Idriji potekalo zasliševanje prič v procesu zoper Gregorja Komarja. Po nalogu patriarha Danijela, izdanem 22. avgusta 1595, je prišel zasliševat komisar Jožef Fortunat. Dogajanje je potekalo nekako takole: Komisar je najprej vzel v precep vikarja Nikolaja Pipana, upra- vitelja župnije v Spodnji Idriji, ki je v viru označena kot Idria Scla- bonica (Slovenska Idrija; rudarsko Idrijo so namreč imenovali tudi Nemška Idrija – Idria Theutonica). Strogi vizitator je Pipana najprej zaprisegel k verodostojnosti izjav, potem pa ga podrobno izpraševal o Komarjevi »krivi veri« in o izgonu Komarja iz Idrije. Pipan je izpovedal naslednje: »Upravnik rudnika Gregor Komar je javni lute- ranec, ki je javno krstil svoje otroke v Nemški Idriji v leseni kapeli in ne pride nikdar v cerkev v Spodnjo Idrijo. Ta predstojnik tudi sili knape, naj živijo po lutrovsko. Ko jih sprejema v službo, jim ukazuje prisego, da bodo sprejeli luteransko vero in po njej živeli. K temu jih obvezuje po vesti, sicer jih bo kaznoval. Okrog 30 knapov je že odpustil od dela, ker niso držali obljube. Prav tako brani ženam, da bi nosile krščevat otroke v Spodnjo Idrijo. Če bi to storile, bi dal njihove može ob službo, zato pa krščujejo otroke v Idriji po lutrovsko. Tako govorijo ljudje, ni pa gotovo, če je vse resnično. V Idriji živi tudi pridigar Sebastijan (Boštjan) Prašnik, ki uči ljudi, naj se ravnajo po lutrovsko in ne po katoliško. To so pripovedovali knapi, ki so prišli skrivaj v spodnjeidrijsko cerkev in se bali, da bi za to izvedel direktor Komar.« Čeprav je torej vikar Pipan s svojimi izjavami (izrečene sombile pod psihološkim pritiskom in zato najbrž pretirane) prikazal rudniškega direktorja v dokaj negativni luči, pa mu je istočasno vendarle priznal precejšnjo mero tolerantnosti. Zatrdil je, da ga Komar ni nadlegoval, kadar je v Idriji delil zakramente. Iz zapisnika z datumom 22. september 1595 je moči razbrati še nekaj zanimivih dejstev. Predikant Prašnik, ki ga je uprava rudnika zelo podpirala, naj bi »s Kranjskega« prejemal letno plačo 100 gol- dinarjev. Prašnik in ravnatelj Komar sta »hodila na pokopališče v Spodnjo Idrijo pokopavat svoje umrle heretike in ob takih prilož- nostih tudi pridigala navzočim na pogrebih.« Sam Komar je 9. ja- 283 283 nuarja leta 1594 v Spodnji Idriji »po lutrovsko« pokopal svojo hčer in ji na cerkveno steno namestil spominsko ploščo. Po izjavah vikarja Pipana in cerkovnika Pavla Revna naj bi idrijski protestanti odločno branili pravico do pokopov svojih somišljenikov v Spodnji Idriji in naj bi »grozili, da bodo vrgli v Idrijco tistega, ki bi se jim postavljal po robu.« Obisk vizitatorja Jožefa Fortunata v Spodnji Idriji 22. septembra 1595 je imel še dramatičen epilog, ki dokazuje, da so bile razmere razgrete in čustva do skrajnosti napeta. Komisar je namreč nasled- njega dne (23. septembra) odšel v Idrijo poizvedovat za predikantom Prašnikom, a slednjega v kraju ni bilo več. Pač pa se je ob cesti proti Spodnji Idriji zbralo kakih 50 s puškami oboroženih rudarjev in čakalo na komisarja, ki se je nameraval vrniti v T olmin. Menda so se iz zasede slišali vzkliki: »Kje so zdaj tisti Italijani?« Zato visokemu čedajskemu cerkvenemu dostojanstveniku ni preostalo drugega, kot da čimprej konča svojo misijo v Idriji. Čez noč se je zatekel k »pa- tronu« Formentiniju, naslednje jutro pa se je na hitro odpravil proti Tolminu – pa ne po dolini Idrijce, temveč po trikrat daljši poti čez Vipavsko! O cerkvenih razmerah v Idriji in o nastopu protireformacije govori pet zanimivih pisem, ki so ohranjena v arhivu videmske nadškofije. Prvo pismo z dne 28. julija 1597 je poslal idrijski prefekt Jurij Aquila čedajskemu kapitlju in v njem sporočil: »Na našo prošnjo, da bi vendarle poslali v Idrijo kakega katoliškega duhovnika, da bi tukajšnji Materi Cerkvi vrnil njen nekdanji sijaj – kajti že 30 let je Idrija zasedena od heretikov v velikansko škodo duš, sporočam, da je prav prejšnji večer prišel zelo učeni gospod Marko Khun, ki je povsem neoporečen in ga priporoča sam ljubljanski škof.« Iz dosedanjih ugotovitev zgodovinarjev je razvidno, da je omenjeni katoliški gorečnež Khun nadvse odločno in vsaj na zunaj tudi uspeš- no izvajal protireformacijske ukrepe. O svojem spreobračanju Idrij- čanov je po štirih letih (1601) sestavil ljubljanskemu škofu kar osem strani dolgo in drobno pisano poročilo. V njem je med drugim zapisal: »Noben kraj na Kranjskem ni utrpel toliko škode zaradi luteranskih pridigarjev kakor Idrija v skoraj 40 letih. Po tistih pridi- garjih je sam hudič po teh živih orodjih sejal in vlival v duše rudarjev JANEZ KAV^I^ 284 RAZGLEDI, VPOGLEDI 284 in okoliških kmetov strup zlih resnic in dogem. Zato je sam kranjski vojvoda, cesar Ferdinand, poskrbel, da je v ta kraj poslal duhovnika, ki zna nemški in slovenski jezik. In zato sem bil (1597) izbran jaz, ki sem študiral na papeževem zavodu v Gradcu in tam dovršil študije. (…) Na vse načine si prizadevam, da bi te ljudi odvrnil od krive vere in jih sprejel nazaj v naročje svete Cerkve po spovedi in prejemu svetega obhajila. (…) Potem so tu nekateri primeri zlorabe zakona (grešnega spolnega občevanja), saj so prešuštniki grešili veliko let, ko je bil(a) soprog(a) še živ(a). (…) O konkubinatu duhovnikov pa ne bom rekel ničesar drugega (nad čimer moram strmeti), kakor da so si mnogi po navdihu hudobnega duha nadeli na vrat zakonski jarem. (…) Ponovno prosim za dovoljenje za odvezovanje od ’rezerviranih’ grehov in za zaplembo luteranskih knjig.« Dodati je treba, da se je v jezuitskem duhu vzgojeni Kuhn že leta 1598 spravil tudi na uradno pravovernega spodnjeidrijskega župnika Pipana. Vizitator je namreč ugotovil, da ima Pipan konkubino in z njo dva otroka, dečka in deklico. Pri zasliševanju je obtoženi župnik priznal, da se zaveda povzročanja javnega pohujšanja, da pa mu vest nalaga skrb za vzrejo obeh otrok. Sklep vizitacije je odredil: župnik mora otroka rediti in žensko odsloviti ter redno vsak dan moliti brevir. Prav tako je po ukazu tridentinskega koncila dolžan pisati krstno, poročno in mrliško knjigo, česar do tedaj sploh ni počel. Končni rezultat vizitacije pa je bila radikalna odločba, po kateri je moral oporečni župnik Pipan 16. aprila 1598 Spodnjo Idrijo zapustiti. Po izgonu protestantov in ponovni utrditvi katolištva so se čedaj- ske vizitacije na Idrijskem dokaj redno ponavljale, saj so nadrejene cerkvene oblasti želele stabilizirati organizacijsko in kadrovsko struk- turo na terenu ter dvigniti kakovost verskega življenja. Vizitacijska poročila iz prve polovice 17. stoletja še vedno navajajo vrsto ugo- tovljenih pomanjkljivosti in tudi deliktov. Sakralni objekti so bili marsikje slabo vzdrževani, premogli so neustrezen inventar, duhov- niki pa niso redno izpolnjevali matičnih knjig. Občasno je prihajalo do hujših ekscesov, kakršne si je na primer privoščil vikar Martin Simončič. Leta 1609 je bilo ugotovljeno, da je živela pri njem neka ženska izpod 40 let, s katero je imel otroka in ga pred vizitacijo skril. Simončič je hotel pretepsti nekega Anderleta in je njegovo ženo 285 285 ozmerjal z vlačugo, potem pa je nekega Matevža celo ubil! Kmalu je bil odstranjen in za njegovo mesto so morali iskati naslednika. Zapisanih je bilo še nekaj nenavadnih in domala srhljivih epizod iz prve polovice 17. stoletja. Vizitator je leta 1618 ukazal župniku, naj posvari tri ženske, ki so uganjale neke coprnije s pomočjo hudiča; ženskam naj zapreti z izobčenjem iz Cerkve. Pri vizitaciji leta 1619 je moral arhidiakon reševati problem pokopa nekaj nekrščenih otrok, ki so jih pustili kar ob cesti, tako da so jih prišli žret psi! Arhidiakon je dovolil milosten pokop, vendar le poleg blagoslovljenega poko- pališča. Vikar Anton Tropina si je leta 1625 menda kar prisvojil cerkveni nabiralnik in zaradi denarja do krvi pretepel mežnarja Andreja Štengarja. Leta 1632 pa so farani namestniku arhidiakona zatožili vikarja Jurija Bizjaka, da živi z neko že poročeno priležnico in da ima v farovžu gostilno, kjer noč in dan godejo, plešejo in razgrajajo. Sicer pa so bile težave s »pijanci in preklinjevalci« očitno precej pogoste. Sredi 17. stoletja so se po navedbah vizitacijskih zapisnikov zaple- tale in razpletale številne obtožbe v zvezi s spodnjeidrijskim vikarjem Jurijem Novakom, ki je bil nameščen leta 1637 in je imel težave prav do smrti leta 1652. Župljani so ga tožili, češ da pridiga o stvareh, ki jih je izvedel pri spovedih. Leta 1643 je arhidiakon klical Novaka na zaslišanje v Tolmin, od koder je prejel oster opomin. Po drugi strani pa je bil prav omenjeni župnik Novak izpostavljen pritiskom idrijske rudniške direkcije, ki je hotela upravljati tudi cerkvene dohodke. Vse 17. stoletje in še več desetletij 18. stoletja namreč lahko sledimo širšim konfliktom med kameralno (avstrijsko državno) upravo v »nemški« Idriji in cerkveno oblastjo, ki jo je na Idrijskem poosebljala stara in obsežna spodnjeidrijska župnija (po domače Fara). Za župnijo je kot pokrovitelj stal čedajski kapitelj, ki je na Idrijsko še v 18. stoletju nameščal svoje (italijanske) vikarje, da bi tako na tem območju ohranil svoje pravice in svoj vpliv. Šele po letu 1730 sta se Idrija in širši okoliš začela postopoma osvobajati izpod cerkvene nadoblasti čedajskega kapitlja in počasi prehajala pod goriški arhidiakonat. Čedajski kanoniki so izgubljali prastaro pravico, po kateri so smeli vršiti svojo duhovno oblast na avstrijskih tleh. Leta 1751 je bila ustanovljena Goriška nadškofija, ki JANEZ KAV^I^ 286 RAZGLEDI, VPOGLEDI 286 je vključevala tudi vse idrijsko ozemlje. Novi goriški nadškof Karel Mihael Attems je ob vizitaciji 17. avgusta 1752 izvzel rudarsko Idrijo izpod tradicionalne pristojnosti spodnjeidrijske župnije in razglasil samostojno idrijsko župnijo, ki pa je potem še precej časa obsegala samo ožje mestno območje in najbližjo okolico. Razumljivo je, da zaradi teh upravnih sprememb za čas po sredini 18. stoletja med arhivskimi dokumenti ni več najti čedajskih vizita- cijskih zapisnikov, ki so več stoletij neposredno obravnavali naše kraje. 287 287 Pavle Jovi} PRVI BIOGRAFI PRIMO@A TRUBARJA MED JU@NIMI SLOVANI Protestantski pridigar in začetnik slovenskega knjižnega jezika Primož Trubar (1508–1586) med svojimi rojaki dolgo ni imel ne biografije ne bibliografije. Izjemnih del, ki jih je Trubar ustvaril s svojo zmožnostjo in velikimi žrtvami, Slovenci dolgo niso ne poznali ne priznavali. O Trubarju je do danes že veliko napisanega tako v Sloveniji kot v tujini, kljub temu pa je še veliko nepojasnjenega o življenju očeta prvih slovenskih knjig. Malo je tudi znano, kdo so bili prvi Trubarjevi biografi. Slovani so se začeli zanimati za Trubarjevo delo ob koncu 18. stoletja v času narodnega preroda in pod vplivom razsvetljenskih idej nemškega filozofa Johanna Gottfrieda Herderja (1735–1803). Čeprav je na Slovenskem Trubarja s spoštovanjem prikazal že Janez Vajkard Valvasor v svoji nemški Slavi vojvodine Kranjske (1689), so Slovenci o Trubarju pisali z zamudo šele na začetku 19. stoletja, ko ga je je Marko Pohlin uvrstil v svoj biografski in bibliografski pri- ročnik Bibliotheca carnioliae (1803) in ga je z občudovanjem omenil Jernej Kopitar v uvodu v svojo slovnico slovenskega jezika (1808, izšla 1809). Slovenci Začetke znanstvenega raziskovanja reformacije na Slovenskem navadno povezujemo z delom Zoisovega kroga, ki ga je zbral raz- svetljenec baron Žiga Zois (1747–1819), gojenec modenske viteške akademije v Reggiu in učenec francoskih enciklopedistov; bil je prvi, ki je sistematično zbiral dela slovenskih reformatorjev. Na njegovo pobudo so začeli Slovenci preučevati Trubarjeve knjige. 288 RAZGLEDI, VPOGLEDI 288 Eden izmed ustanoviteljev slavistike, Slovenec Jernej Kopitar (1780–1844), ki je izšel iz Zoisovega kroga, je objavil prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika (Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Karnten and Steiermark, Ljubljana 1808). V njej je opisal Trubarjeve knjige v latinici, glagolici in cirilici, ki jih je našel v knjižnici barona Zoisa v Ljubljani in Dvorni knjižnici na Dunaju, vendar o Trubar- jevem življenju v tej knjigi ni podatkov; Kopitar je bil samo prvi Trubarjev bibliograf. Slovenski privrženec razsvetljenstva Janez Nepomuk Primic (1785 do 1823), prvi profesor slovenščine na graški univerzi, je leta 1814 izdal abecednik Novi Nemško-slovenski bukvar, v njem pa je dodal v nemščini več informacij o slovenskem slovstvu, na koncu, v drugem dodatku (II Anhang. Primus Truber), tudi Trubarjev življenjepis. 1 Leta 1854 je slovenski slavist, slovničar in profesor slovenščine na gimnaziji v Celovcu Anton Janežič (1828–1869) objavil učbenik Slovenska slov- nica in ji dodal kratek Pregled slovenskega slovstva; v njem je podal kratek življenjepis Primoža Trubarja. 2 V poletnem semestru 1851 je bil učenec Frana Miklošiča. Izdajal je prvo slovensko leposlovno revijo Glasnik slovenski oz. Slovenski glasnik (1858–68), v kateri so sodelovali nešteti slovenski literati in kritiki (Matija Valjavec, Fran Levstik, Josip Jurčič, Josip Stritar). Slovenski pisatelj, etnolog in profesor Janez Trdina (1830–1905) je leta 1866 objavil knjigo z naslovom Zgodovina slovenskega naroda, v kateri je podal kratek življenjepis Primoža Trubarja. Med službo- vanjem na Hrvaškem je med mladino širil svobodomiselnost in naro- doljubnost. Pripadal je zgodnji generaciji slovenskih svobodomislecev oziroma liberalcev po marčni revoluciji leta 1848. Srbi V drugi polovici 19. stoletja, ko je bila slovenska misel zadušena pod avstrijskim absolutizmom in katolicizmom, je bil v Novem Sadu, srbskih Atenah, enem izmed duhovnih in kulturnih središč naroda 1 Janez Nepomuk Primic, Novi Nemško-slovenski bukvar, Gradec, 1814, 142–145. 2 Anton Janežič, Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva, Celovec 1854. 289 289 Srbov, objavljen razširjen Trubarjev življenjepis, ki je izšel izpod peresa malo znanega srbskega literata in publicista Emila Čakre (1837–1884). 3 V obsežnejšem prispevku, posvečenem življenju in delu Primoža Trubarja, Emil Čakra navaja vse bistvene podatke iz življenja velikega slovenskega reformatorja. Emil Čakra se je rodil 2. oktobra 1837 v Novem Sadu v ugledni družini. Njegov oče Petar Čakra se je iz južne Srbije (Struga, zdaj v Republiki Makedoniji) naselil v Novem Sadu v prvi polovici 19. stoletja, kjer je bil senator. 4 Pavel Čakra se je že v mladih letih zanimal za zgodovino Slovanov in za vzajemnost med njimi. V letih 1858–60 je potoval po južnoslovanskih krajih; med drugim je večkrat obiskal takratne slovenske in avstro-ogrske dežele Koroško, Kranjsko in Štajersko. V teh letih (1848) je Fran Miklošič ustanovil katedro za slavistiko na dunajski univerzi, kjer je Čakra nekaj časa privatno študiral; študij je nadaljeval v Pragi. Čakrov prispevek o Trubarju z naslovom Jugoslovenski reformati, Primislav Truber je ižšel v srbskem književnem obzorniku Slovenka, ki je bil natisnjen v škofovski tiskarni v Novem Sadu leta 1860. Slovenka je njegovo najpomembnejše literarno delo, ki ostaja nekaj enkrat- nega v kulturnozgodovinskem razvoju slovanstva. To je izbrana, izvirna zbirka prispevkov o Slovanih; je izraz takratnega jugoslovan- skega idealizma. 5 Obzornik je nastal po zgledu čeških obzornikov Slavin in Slavinka, ki sta izhajala v Pragi na pobudo Josefa Dobrov- skega; obravnavala sta vprašanja o jezikih in književnostih slovanskih narodov. Čakra je bil navdušen privrženec panslovanske oziroma jugo- slovanske ideje. Prizadeval si je tudi za čistost srbskega jezika, za slovanski jezik brez tujk. Leta 1859 je objavil jezikoslovno razpravo Slovenska azbuka, kirilica ili latinica, kjer je predlagal enotno abecedo za vse Slovane. Slovenka je izhajala le eno leto, in sicer zaradi slabe finančne podpore. 3 Emil Čakra, Jugoslovenski reformati. Primislav Truber, Slovenka 1860, I, 1, 44–58. 4 Ilija Ognjanović, Grobovi znamenitih Srba, Novi Sad 1890, 23–24. 5 Miraš Kićović, Emil Čakra, jedan jugoslovenski idealist, Glasnik istorijskog društva u Novom Sadu, 1931, knjiga 4, 275–286. PAVLE JOVI^ 290 RAZGLEDI, VPOGLEDI 290 Pomembno je, da je bil Emil Čakra eden prvih srbskih knji- ževnikov, ki so se začeli sistematično zanimati za slovensko slovstvo. V Slovenki je pisal o Janezu Bleiweisu in o Matiji Majarju, ki sta bila med Slovenci apostola ideje jugoslovanstva in skupnega jezika. Bil je privrženec črkopisnih, jezikoslovnih in idejnih reform Vuka Stefa- novića Karadžića. Med letoma 1858 in 1860 se je mudil v Ljubljani in o tem napisal članek v Slovenki. 6 Med drugimi znamenitostmi Ljub- ljane je obiskoval Licejsko knjižnico, kjer je preučeval Trubarjeva dela. 7 Žal je kmalu umrl zaradi jetike, kot številni srbski (in slovenski) književniki tistega časa. Še en srbski slavist je objavil pet let pozneje, tj. 1865, nekoliko krajši Trubarjev življenjepis, ki je izšel v srbskem obzorniku Danica (izhajal je v Novem Sadu od leta 1859). 8 To je bil Jovan Živanović (1841–1916), profesor srbskega jezika na ugledni gimnaziji v Srem- skih Karlovcih. 9 T udi Jovan Živanović je bil vsestransko izobražen literat. Rodil se je 18. 11. 1841 v Sremskih Karlovcih. Osnovno šolo in gimnazijo je končal v rojstnem kraju. Študiral je slavistiko na Dunaju pri Franu Miklošiču. 10 Od leta 1865 je bil profesor srbskega jezika na gimnaziji v Sremskih Karlovcih. Od leta 1875 je predaval tudi cerkveno slo- vanščino v karlovškem semenišču. Pri Srbih je Živanović znan pred- vsem kot avtor številnih učbenikov in slovnic Srpska čitanka (Pančevo 1884), Srpska sintaksa (Novi Sad 1889), Izvod iz stare slovenske gramatike (Novi Sad 1873), Stara slovenska gramatika (Pančevo,1880), O gramatici starog slovenskog jezika (Beograd 1884), Gramatika staroslovenskog jezika (Novi Sad 1895). 11 T udi Jovan Živanović je bil privrženec reform Vuka S. Karađića in tudi on si je prizadeval za čistost srbskega jezika. Omenjen je v znani Istorii slavjanskoj filologii Vatroslava Jagića. 12 6 Emil Čakra, Ljubljana, Slovenka 1860, I, 7, 574–579. 7 Lazar Čurić, Novosadčan Emil Čakra o licejski knjižnici v Ljubljani, Knjižnica 1980, 34, 77–78. 8 Jovan Živanović, Primož Trubar, Danica 1865, VI, 2, 38–42. 9 Radivoje Vrhovac, Jovan Živanović, Bosanska vila 1896, XI, 22, 345–347. 10 Enciklopedija Novog Sada, Novi Sad, Prometej, 1997, zv. 8, 143–144. 11 Pavle Jović, v: Slavistična revija 2006, 4, 877–878. 12 . . , , , 1910, 905. 291 291 Trubarjev življenjepis, ki ga je napisal Živanović, je nastal na podlagi preučevanja prispevkov o znamenitem Slovencu v čeških zbornikih, predvsem v Slovanu in Slovanki. V svojem prispevku o Trubarju je Živanović prvi omenil še eno Trubarjevo zaslugo za Slovence in slovenski rod: pobudo za ustanovitev prve tiskarne v Ljubljani. Hrvati Hrvaški zgodovinar in bibliograf Ivan Kukuljević Sakcinski (1816–1889) je leta 1851 v Arkivu za povestnicu jugoslavensku naštel knjige slovenskega protestantskega pisca Primoža Trubarja, toda brez biografskih podatkov. Zelo skromni podatki o Trubarjevem življenju so izšli v delu hrvaškega slavista Ivana Kostrenčića z naslovom Urkund- liche Beiträge zur Geschichte der protestantische literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565 (Dunaj 1874). Knjiga govori o Trubarjevem dopisovanju s pomembnimi osebnostmi burnega 16. stoletja. Tudi Ivan Kostrenčić (1844–1929) je končal slavistiko na dunajski univerzi pri Miklošiču in je bil prvi izobraženi bibliotekar Narodne in sve- učilišne biblioteke u Zagrebu. Objavil je obširno ogrodje za preuče- vanje protestantskega gibanja na Slovenskem in Hrvaškem. Sklep Med prvimi, maloštevilnimi biografi Primoža Trubarja v 19. sto- letju so tudi Slovani, predvsem Čehi, ki so bili najbližji reformaciji. Nekaj pozneje so o Trubarju pisali njegovi rojaki, toda zelo skromno: preporoditelj iz Zoisovega kroga Janez Primic (1814), slavist Anton Janežič (1854) in svododomiseln pisatelj Janez Trdina (1866). Za njimi sledijo srbska slavista Emil Čakra in Jovan Živanović, oba slušatelja Frana Miklošiča na dunajski univerzitetni slavistiki. Bila sta prva med južnimi Slovani, ki sta se poglobljeno zanimala za Trubarjevo delo za Slovence in Slovane na jugu ter Slovane nasploh; napisala in objavila sta prvi razširjeni biografiji znamenitega Slovenca. Srbska slavista sta delovala v takratnih kulturnih središčih Srbov v Novem Sadu in Sremskih Karlovcih. Pomembno je, da sta srbska slavista videla v Trubarju ne samo utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika in književnosti ter verskega PAVLE JOVI^ 292 RAZGLEDI, VPOGLEDI 292 reformatorja, ampak tudi začetnika ideje o vzajemnosti med juznimi Slovani. Srbska slavista Emil Čakra in Jovan Živanović sicer nista bila začetnika ideje jugoslovanstva med Srbi: panslovanska in južno- slovanska ideja oz. vzajemnost, sta bili znani že desetletja prej (T eodor Pavlović, 1804), a v literarni zgodovini Slovencev si ju kaže zapomniti kot prva temeljita biografa Primoža Trubarja med južnimi Slovani. Vse omenjene prve Trubarjeve biografe povezuje (z izjemo Pri- mica), da so bili slušatelji enega največjih slavistov 19. stoletja – Franca Miklošiča, pa tudi to, da so bili privrženci slovanske vzajemnosti. Franc Miklošič o Trubarju ni pisal, to je naredil šele leta 1923 France Kidrič (1880–1950), ustanovitelj katedre za literarno zgodovino na leta 1919 ustanovljeni ljubljanski univerzi. 293 293 Alojz Jembrih CROATICA PROTESTANTICA V KORESPONDENCI SLAVISTOV 19. IN 20. STOLETJA Na podlagi objavljenih korespondenc znamenitih slavistov lahko ugotavljamo, da v njih ne odsevajo samo dejstva iz življenja po- šiljateljev, temveč se z njimi odpirajo, ko gre za pisma posameznih slavistov, tudi vpogledi v znanstveno-raziskovalno delavnico, v kateri je nastajal opus njihovih strokovnih in znanstvenih del. Prav tak vpogled odpira nekaj pisem, ki jo jih znamenitemu Varaždincu, slavistu Vatroslavu Jagiću 1 (1838–1923) poslali dva nje- gova nekdanja študenta, Slovenec France Kidrič 2 (1880–1950) in Hrvat Franjo Fancev 3 (1882–1943), ter nekdanji uslužbenec (1868 do1875) v Cesarsko-kraljevi knjižnici na Dunaju Hrvat Ivan Kostren- čić 4 (1844–1924). Nekatera pisma Kidriča in Fanceva Jagiću so že objavljena, 5 zato tu prikazujem le tiste dele pisem, ki zadevajo njihovo ukvarjanje s hrvaškimi protestantskimi knjigami ali njihovim jezikom. Najprej 1 Gl. Zbornik o Vatroslavu Jagiću, izd. Hrvaški študiji Vseučilišča v Zagrebu, Zagreb 2007. 2 Gl. Kidričev zbornik, »Zora«, knj. 16, Maribor 2002, 182–202. 3 Gl. Zbornik o Franji Fancevu, izd. Hrvaški študiji Vseučilišča v Zagrebu, Zagreb – Zadar, 1998. 4 Kostrenčić je bil takrat ravnatelj Vseučiliške knjižnice v zagrebu; gl.: Dora Sečić, Ivan Kostrenčić: prvi hrvatski sveučilišni bibliotekar, Lokve 2000; Ivica Zvonar, Nastojanja Ivana Kostrenčića oko poboljšanja statusa knjižare i Sveučilišnoj knjižnici u Zagrebu krajem 19. i početkom 20. stoljeća, Zbornik Odsjeka za povijesne znanosti HAZU, vol. 20, Zagreb 2002, 269–283. 5 Pisma Fanceva je pripravil za natis in opremil z opombami Alojz Jembrih, v: Zbornik o Franji Fancevu, izd. Hrvaški študiji Vseučilišča v Zagrebu, Zagreb – Zadar, 1998. 294 RAZGLEDI, VPOGLEDI 294 navajam del iz Kostrenčićevega pisma, ki je pravzaprav odgovor na Jagićevo vprašanje (1896), poslano ob novi najdbi knjige, natisnjene v latinici v Urachu 1564. Kostrenčić je 23. januarja 1896 med drugim odpisal Jagiću: S protestantskimi stvarmi se po odhodu z Dunaja ne ukvarjam več; to zelo obžalujem – a sami veste, kako je zdaj z mano. Imam precej gradiva in zapiskov, toda to bi moral urediti in dopolniti, ker se je v dvajsetih letih nabralo še marsikaj tega. Izbrskal sem svoje zaprašene zapiske in na Vaše vprašanje Vam lahko odgovorim tole. Po protestantskih knjigah, natisnjenih v glagolici, ni bilo veliko povpraše- vanja, saj že leta 1562 in 1563 zlasti dunajski knjigarnar Frölich piše, da bi jih bilo treba tiskati v latinici. O tem najdete omembe med mojimi objavlje- nimi spisi 6 tudi na str. 121 in 140 – pa tudi še drugod. Te pripombe je Ungnad upošteval ter so sklenili, da bodo knjige tiskali tudi v latinici. Pod A.) vam pošiljam iz računov, ki so shranjeni v Tübingenu, prepis knjig, ki so tiskane v latinici. Po tem seznamu navajata te v latinici natisnjene knjige Schnurrer 7 str. 69 in Dobrowsky Slawin str. 135. Od teh v latinici natisnjenih knjig – v Tübingenu – poznam samo dve – ti pa sta v dresdenski knjižnici. Pred časom sem prosil za opis teh knjig in o tem hranim dve pismi, ki Vam ju pod B.) prilagam. V njih boste našli marsikaj, kar Vas bo zanimalo. – Odtisa »Prerokov«, ki je prav tako natisnjen, nisem mogel nikjer najti – torej imate v rokah veliko redkost, če ne »unicum«. 8 Da bila natisnjena cela knjiga – sploh preroki, ni verjetno. Če imate prevod Izaije, tedaj ga je prevedel Dalmatinec Leonhard Merherić. 9 To je omenjeno med računi iz let 1563. 10 Hrvaška latinična knjiga je še »Postila« leta 1568 v Regensburgu. Imam opis te knjige od grofa Huga von Walderdorffa v dunajskem »Vaterlandu« iz leta 1872, – to Vam prilagam pod D.). 6 Kostrenčić misli na svojo knjigo Urkundliche beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Dunaj 1874. 7 Gre za knjigo: Christian Friedrich Schnurrer, Slavischer Bücherdruck im Württemberg im 16. Jahrhundert, Tübingen 1799. 8 Gl. Bučar in Fancev, Bibliografija hrvatske protestantske književnosti, Starine, JAZU, knj. 39, Zagreb 1938, 120–121; Proroczi MDLXIII, reprint, priredba in predgovor Borislav Arapović, Mostar 2002. 9 Priimek je zapisan v obliki Mercherich, ki jo je zdaj treba brati Merčerić. 10 Gl. Franjo Bučar, Računi o dohodcima i troškovima za hrvatsku protestantsku tiskaru u Urachu (…) 1563. do 1564., Vjesnik kr. hrvatsko-slavonsko-dalma- tinskoga zemaljskoga arhiva, XV, Zagreb 1941, 182. 295 295 V zagrebških knjižnicah žal teh knjig nimamo, – če so sploh kdaj prišle v Hrvaško, so bile sežgane. Toliko na Vaše vprašanje, – a mislim, da Vam bo ob tistem, kar je objavljeno, zadoščalo. Če potrebujete še kako informacijo, Vam jo bom rad sporočil, če bom le vedel. (…) Primerjajte lesoreze »Prerokov« s takratnimi nemškimi – omemba slik je tudi med mojimi objavljenimi spisi. Kot razberemo iz Kostrenčićevega odgovora Jagiću, je Jagić odkril takrat edini izvod hrvaškega prevoda starozaveznih prerokov, in to latinično izdajo iz 1564. To je bil (in je še) edini izvod, ki je bil shranjen v samostanski knjižnici v Schläglu v Zgornji Avstriji. Jagić je to izdajo znova objavil v transliteraciji v izdaji dunajske Akademije znanosti. 11 Zato je pri pripravah za natis želel imeti kar največ podatkov o tej knjigi in jih je razumljivo pričakoval pri I. Kostrenčiću kot piscu znane in koristne knjige, objavljene 1874. 12 Tudi France Kidrič je v odgovoru V. Jagiću 26. januarja 1911 pisal zelo strokovno in poznavalsko o problematiki, povezani z dejavnostjo uraške tiskarne oziroma Trubarja in njegovih sodelavcev: 13 Moj odgovor na Vaše pismo z dne 23. t. m. se je proti moji volji zakesnil, glasi se pa: 1. Zaprošene transkricije naslovov slede na posebnih lističih, da jih lahko kar na pristojnih mestih prilepite in Vam jih ni treba vnovič prepisovati. 14 2. V Vašem angleškem pasusu bi nasvetoval sledeče korekture: a) ne izraža čisto točno stvari. Konzul je prišel v Rottenburg k Trubarju že l. 1552. Trubar je mislil na prevod biblije v hrvaščino še pred begom v Nemčijo (1548.), v začetku l. 1555. pa se je oprijel iste ideje P.(eter) P.(avel) Verger in začel pregovarjati Trubarja, naj vzame sam hrv. prevod v roke. 15 Morda bi se dal ta stavek tako-le formulirati: »Pač po prigovarjanju Trubarja in Vergerija je začel prevajati Konzul o Božiču 1557. Biblijo v hrvaščino z glag. p.« 16 b) Jan 11 Vatroslav Jagić, Vsih prorokov stumačenje hrvatsko. Veteris testamenti Prophetarum interpretatio istro-croatica saeculi XVI, Dunaj – Berlin 1897. 12 Gl. op. 6. 13 Pismo ima v levem zgornjem kotu memorandum Dvorne biblioteke na Dunaju. 14 Med Kidričevimi pismi Jagiću v Nacionalni in vseučiliški knjižnici v Zagrebu ni takih lističev. 15 Prim. Alojz Jembrih, Vergerijeva zauzetost oko slovenskoga i hrvatskoga prijevoda Biblije, Acta Histriae VIII, Koper 1999, 103–140. 16 Tj. z glagolsko pisavo. Kidrič govori o Stipanu Konzulu, ki je bil v Urachu ob Primožu Trubarju odgovoren za prevod in tiskanje hrvaških glagoljaških knjig. ALOJZ JEMBRIH 296 RAZGLEDI, VPOGLEDI 296 Ungnad bi se moral prekrstiti v »Iohn U.(ngnad)«, ker se podpisuje sam vedno s »Hans«. c) Trubarjeva »active share in producing this early Croatian version« obstoji v tem, da je bil Trubar 1560–1563, do razdora s Konzulom, Dalmatinom in Ungnadom, 17 nadzornik hrv. prevajanja in tiskanja, ki je objednem z Ungnadom določal, kaj se prevaja in tiska, pisal nemške pred- govore itd.; prevajal sam seveda ni. d) Juričić ni bil samo korektor, ampak tudi prevodilec, v tej zvezi bi se pa moral omeniti tudi Juraj Cvečić, ki je pomagal pri drugem delu glag. N. T. Formulirati bi se dala stvar morda takole: »Sodelovala sta pri prevajanju J. Juričić in J. Cvečić, ki sta pomagala poleg drugih opravljati tudi korekture.« e) »Apparently« ni na mestu, ker je stvar jasna: Tübingen stoji na vseh naslovnih listih zaradi tega, ker je bilo to Urachu najbližje vseuč. mesto. Tiskale pa so se glag. in cir. stvari v Urachu pri Ungnadu, slovenske in tudi večina ostalih z latinico tiskanih pa v Tübingenu pri Morchartu. f) Bučar, ki je vse račune videl, poroča o obeh delih glag. in obeh delih cir. N. T., da se je natisnil vsak del le v 1000 komadih. Formulirati bi se mogla stvar tako-le: »Po Ungnadovih računih, ki se hranijo v Tübinški vseuč. knjižnici, se je natisnil vsak del v 1000 kom.« g) Štetje listov je odvisno od tega, ali štejete naslovni list zraven ali ne: z naslovnim listom obsega predgovor v 2. d(elu) glag. N. T. res 31 ll, sicer le 30, tekst je paginiran le po listih, zadnji list z r o d 183. h) Cir. N. T., I: za »other preliminary matter« (4 ff. I ne 5!) pride: »Živlenie svetoga Mateja (1 f)« potem šele: Text, 219 ff, zadnji list pag. z: C I . i) Cir. N. T. II. bi se dal brez Schnurrerja 18 in s popisom na eks.(emplaru) dvorne biblioteke popisati: Naslovni list predgovor (summa svetoga Pavla Pisma), podpisani Dalmatin, Konzul, Juričić (3 ff); predgovor (predeslovie svrhu vsih epistolii S(ve)toga pavla apustola (27 ff); tekst (207 ff), zadnji list pag. C). j) Popis 1. dela glag. N. T. ni čisto natančen, treba popraviti: naslovni list, ki ima na drugi strani opombe za čitatelje, kjer se obljubujeju nove glag. in cir. knjige, podpisana sta Konzul in Dalmatin (1 f); nemški predgovor Trubar (15 ff): hrv. predgovor »vsim bratom dobrim krstianom, i ljudem slovenskega jezika«; podp. Dalmatin in Konzul (5 ff); 1 prazen list, »summa« – teološki uvod z življenjem sv. Mateja na zadnji strani (4 ff); tekst (…). 17 O tem gl. Alojz Jembrih, Hrvatski filološki aspekti, izd. Centar »Revija«, Osijek, Mala teorijska biblioteka, knj. 39, Osijek 1990, 219–251. O Ungnadu gl. France Kidrič, Izbrani spisi I, SAZU, Ljubljana 1978, 13–49. 18 Gre za knjigo: Christian Friedrich Schnurrer, Slavischer Bücherdruck im Württemberg im 16. Jahrhundert, Tübingen 1799. 297 297 3) Kolikor vem, ni v javnosti glag. in cir. prot. evangeljskega teksta nikdo primerjal. Tak posel našim ljudem smrdi, in če ne začne g. prof. Rešetar 19 dajati sličnih nalog, bo težko kedaj kaj. Jedina upoštevanja vredna študija, ki se peča s hrv. prot. teksti, je: Ivan Polović, Evangelij sv. Matevža v prote- stantskem glagolskem »Pervem delu Novega Testamenta« iz l. 1562, Tru- barjev zbornik 20 (Zbornik Mat. Slov. X, 56–73), a medsebojnega razmerja glag. in cir. teksta se ne dotika. Štihprobe, ki sem jih napravil z II. d. NT, potrjujejo Vašo slutnjo,’da je to jedino te isto, samo malo drugačije’. Cir. tekst je v glavnem prosta transkripcija glagolskega, kaže pa spremembe, ki so se zazdele prepisovalcu med prepisovanjem potrebne, nekoliko morda tudi odmev drugih sotrudnikov: glag. predgovor 1 = cir. predg. 1, isto je s predg. 2, toda glag. ima: Predgovor, cir. Predeslovje … Tekst Pavel Rimljanom kap. 1: Pred cir. tekstom stoji kratka summa, ki je v glag. tekstih ni, glag. pa ima ob strani izpise citatov, ki jih zopet v cir. tekstu ni, dalje par vocab. razlik: glag. propovidanie, cir. prodikanje; glag. razlaga »dar« ob strani s: čin, službu, cir. samo s: službu; glag.: da ja … spominam se, cir.: da se ja … spominam itd. itd. 4) Ev. tekst Postile je isti kakor v glag. N. T., a korekture se bolj opažajo: (…) Oslomba na glag. tekst se razume sama ob sebi, ker je bilo glag. Evang. prej odtiskano. Za tako popravljeno izdajo bi morali citirati razen Schnurreja 21 še: 1) Lopašić, 22 Starine XXVI (knjige nimam pri sebi!); 2) Spisi dr. Th. Elze (gl. njih seznamek v AfslPh, mislim 1900, 23 iz Vidicevega peresa!), zlasti Die slovenischen protestantischen Bibelbücher des XVI. Jahrhunderts, Jahrbuch der Ges. f. d. Gesch. des Prot. in Osest. XVI (1895) in Die sloveni- schen protest. Postillen des XVI. Jahrh., ibid. XIV (1893); 3) Kostrenčić, Urkundliche Beiträge, 24 4) Fermendžin, Listovi o izdanju glag. cerkv. 19 Milan Rešetar (1860–1942) je bil Jagićev naslednik na Dunaju na Katedri za slovansko filologijo. O njem gl. Zbornik o Milanu Rešetaru, izd. Hrvaški študiji Vseučilišča v Zagrebu, Zagreb 2006. 20 Trubarjev zbornik, ur. Fran Ilešič, Ljubljana 1908. 21 Isto, op. 18. 22 Radoslav Lopašić (1835–1893) je objavil razpravo Prilozi za povijest protestanata u Hrvatskoj, Starine, JAZU, knj. 26, zagreb 1893. 23 Obj. v: Archiv für slavische Philologie, zv. 22, Berlin 1900, 636–638, ob nekrologu pisca Frana Vidica. 24 Ivan Kostrenčić, Urkundliche beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Dunaj 1874; gl. Ivica Zvonar, Prilog ALOJZ JEMBRIH 298 RAZGLEDI, VPOGLEDI 298 knjiga, Starine XXIV.; 25 5) Polović (gl. zgoraj); 6) Pivko, 26 Ungnadovi stiki z mestom Frankfurtom, Trubarjev zbornik, 45–55; 7) Bučar, Povijest hrvatske protestantske književnosti. U zagrebu 1910. 27 S tem bi bil oficielen del končan: moja volja je bila dobra, a prav obdelanega je še malo. Bučar registrira mnogo novega gradiva, a sinteze ne pozna, naslov »P. hrv. prot. književnosti« pa nosi knjiga čisto po krivem, glasiti bi se morala tiska. 28 Franjo Fancev, ki je takrat delal na svoji obširni študiji o jeziku hrvaških protestantskih piscev in tudi recenziral Bučarjevo Biblio- grafijo hrvatske protestantske književnosti, je pisal V. Jagiću 20. marca 1913 in tudi v njegovem pismu odsevajo zanimivi momenti, ki osvetljujejo rezultate Fanceva v raziskovanju: Preden bom odpotoval v Virje na velikonočne praznike, želim uresničiti svojo dolgo željo, da se Vam oglasim. V pismu pred božičem sem omenil prošnjo glede dobre transkripcije glagolice in cirilice, ki sem jo potreboval za Bučarjevo bibliografijo protestantske književnosti. Prepričal sem se, da bi mi popolna enotnost v transkribiranju v latinico povzročala veliko dela in da bi moral preveč spreminjati. Zato sem vzel za podlago (verjetni) izgovor, ki mu je precej dobro prilagojen pravopis v latinici natisnjenih knjig. Tako sem puščal nespremenjeno vse, kar je Bučar po izgovoru dobro transkribiral, popravljal pa sem samo tista popačenja, pri katerih je mislil, da mora biti v transkripciji dosleden […]. Tudi glede same obdelave bi si bilo treba želeti še marsikaj, toda kot recenzent nisem smel predelovati vse bibliografije – in tako sem ji s piščevim dovoljenjem dal drugo obliko, ker sem za izhodišče vzel knjigo in 25 Euzebije Fermedžin (1845–1897), frančiškan, cerkveni zgodovinar, o njem gl. Hrvatski biografski leksikon 4, zagreb 1998, 176–178. Polni naslov dela, o katerem govori Kidrič: Listovi o izdanju glagolskih crkvenih knjiga i o drugih književnih poslovih u Hrvatskoj od god. 1620.–1648., Starine, JAZU, knj. 24, Zagreb 1891, 1–40. 26 Ljudevit Pivko (1880–1937), slavist; gl. Slovenski biografski leksikon 2, 368–369. 27 Gl. Kidričev prikaz Bučarjeve knjige v: France Kidrič, Izbrani spisi 3, SAZU, Ljubljana 1978, 234–236. Prva obj. recenzije v: Ljubljanski zvon, Ljubljana 1911, 275 sl. 28 Kidrič bi torej želel, da bi knjiga imela naslov: Povijest hrvatskoga protestantskoga tiska. poznavanju života i rada Ivana Kostrenčića u Beču: 1868.–1875., Zbornik Odsjeka za povijesne znanosti HAZU, vol. 24, Zagreb 2006, 187–198. 299 299 ne pisave. Ali sem povsod našel pravo pot, se bo kmalu videlo, ker bo knjiga najbrž izšla že v prvi seriji akademijskih publikacij. Nasploh menim, da je bolje, da se natisne takšna, kot pa da ne bi imeli ničesar, saj bomo vsaj vedeli, kje je kaj. 29 Fancev je 22. julija 1913 v svojem pismu prosil Jagića, naj mu posodi knjigo Vsih prorokov stumačenje hrvatsko, torej izdajo, ki jo je objavil 1897 na Dunaju. Fancev je namreč pripravljal prikaz jezika v hrvaških knjigah, natisnjenih v Urachu, in je zato želel pregledati tudi jezik v prevodu starozavezkih prerokov iz leta 1564. Pisal je: Zdaj pa bi Vas lepo (prosil), da bi mi izvolili nekaj sporočiti. Moje delo o jeziku hrvaških protestantskih piscev počasi napreduje. Imam gradivo iz vseh virov (ne glede na pisavo), do katerih sem lahko prišel. Medtem ko imam vse to, pa sem zaman iskal tako pri nas kot v akademiji »Anzeiger der kaiserl. Akademie der Wissenschaft« (phil. hist. Classe XXXIII. Jg. 1896 Nr. V–VII S. 16–29), v katerem je natisnjena Vaša objava »Vsih prorokov stumačenje hrvatsko«. 30 Rad bi namreč vedel, ali ste v tej objavi pisali o jeziku, (ali zapisuje izvirnik kakšne naglase) če ste, bi Vas še lepo prosil, da bi mi, ko se boste vrnili na Dunaj, posodili iz Vaše knjižnice izvod te objave (gotovo jo imate v separatu), da bi lahko omenil tudi Vašo razpravo in jo primerjal s svojimi rezultati. Jagić mu je izpolnil željo, kar se vidi iz tega, da je to delo navedeno med viri, ki jih je Fancev uporabljal pri svojem delu (gl. Fancev, 1916: 148). Fancev se mu je zahvalil s pismom 11. avgusta 1913: Najprej se Vam najlepše zahvaljujem za iztise, ki ste mi jih poslali. Tisti o prerokih mi bo, čeprav ni v njem nič o jeziku, prišel prav glede prevajalca. Namreč, kolikor poznam jezik vseh protestantskih knjig, nikakor ne morem najti različnih redakcij v prevajanju, o čemer govorijo viri, temveč je jezik v vseh knjigah bolj ali manj enoten v poglavitnih posebnostih takratnih čakavs- kih govorov z močnim vplivom starejših cerkvenih knjig in ponekod v leksi- konu 31 ali oblikah tudi slovenskih zgledov. Le čudim se in nikakor ne morem ugotoviti, kaj so toliko očitali jeziku protestantskih piscev. Iz starih virov je 29 Bibliografija hrvatske protestantske književnosti za reformacije, zbral dr. Franjo Bu- čar, dopolnil in uredil pa dr. Franjo Fancev, Starine, JAZU, knj. 39, Zagreb 1938. 30 Prikaz o knjigi je napisal Stjepan Bosanac, Novo nađena stara latinicom štam- pana hrvatska knjiga, Vienac 28, št. 4, Zagreb 1896, 60–62. 31 Verjetno misli: leksika (vsega korpusa). ALOJZ JEMBRIH 300 RAZGLEDI, VPOGLEDI 300 verjetno vzel -u v 1. 1. sg, -t v 3. 1. sg. in pl., toda pri tem zadnjem se ne bi mogel strinjati s tistimi, ki želijo v tem -t videti okrnjeni dativ -ti, kajti v teh knjigah se ta -t ne pojavlja nikjer drugje, kjer bi ga ne mogli razložiti z opoiranjem na starejša besedila – v evangelijih, v drugih knjigah pa samo v citatih iz Biblije, lepa vzporednica pa v konjunkciji akos, akosprem, ki je nastala iz ako-si, ako-si prem in je v jeziku teh piscev zelo običajna. Tudi tisti nekateri slovenizmi (-ga, -imu) niso mogli biti tako strašni. Ortografija je, razen v glagolskem Katekizmu, precej enotna. In zato mi v mojem delu povzročajo največ skrbi ravno očitki, ki so se oglašali že takrat. O svojem delu je Fancev pisal Jagiću še 6. oktobra 1913: Z razpravo o jeziku protestantskih piscev sem prišel nekako do konca, še dan ali dva in imel bom vse čisto. Nekoliko zaradi nespretnosti, največ pa zaradi neenotnega jezika v zgodnjih izdajah sem se toliko mučil, da sem nekajkrat hotel vse skupaj opustiti. Jezik je večinoma čakavski ikavski govor Istre in hr. Primorja, precej močan pa je tudi vpliv cerkvenega jezika. Na vpliv drugih govorov opozarja samo kaka posamezna posebnost, zlasti v jeziku »Razumnih naukov« 32 pa so pojavi, kakršnih v drugih sploh ni. Zelo značilno je tudi to, da je v Postilli, natisnjeni z latinico, dobro označen čakavski akcent. 33 Tako torej lahko na kratko razberemo, kakšno in kolikšno je bilo zanimanje omenjenih slavistov Jagićeve dobe za hrvaške knjige, ki so bile natisnjene v Urachu v 16. stoletju. 32 Edni kratki razumni nauci, naipotrebnei i prudnei artikuli (…) Tübingen, 1562 (natisnjeno v Urachu v glagolici); to je prevod Trubarjevega spisa Tiga noviga testamenta ena dolga predguvor (1557). 33 Fancev govori o zadnji knjigi, ki je bila natisnjena v latinici v obdobju dejavnosti hrvaških prevajalcev Antona Dalmatina in Stipana Konzula. Postilla (1568) je bila namenjena Hrvatom v zahodni Ogrski, tistim, ki so prebivali na posestvih protestantskih plemičev Hansa Weißpriacha in Maksimiliana Polcheima. Ta Postilla, prvi del, je objavljena v reprintu s predgovorom Alojza Jembriha (IKD »Juraj Dobrila«, Pazin 1993). Gl. Alojz Jembrih, Stipan Konzul i »Biblijski zavod« u Urachu, Zagreb 2007, 297–325. 301 301 Mihael Glavan TRUBARJEV IN UNGNADOV DAR EVROPI Razstava baselske zbirke (z dodatkom) v Ljubljani Ob pomembni obletnici ustanovitve Univerzitetne knjižnice v Baslu so leta 2005 pripravili v njej veliko razstavo, središče razstave pa je bila Ungnadova zbirka, ki so jo ustvarili Trubar, Konzul, Dal- mata in drugi. Za predstavitev v Trubarjevem letu 2008 je baselska knjižnica iz svoje zakladnice dobrohotno posodila 20 najlepših in redkih izvirnih tiskov, ki so bili prvič na ogled zunaj matične države na razstavi Trubarjev in Ungnadov dar Evropi v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani od 22. maja do 29. junija 2008. Predstavitev je poleg tega, da je kot kulturni dogodek pomembno in opazno za- znamovala Trubarjevo leto in predsedovanje Republike Slovenije Evropski uniji, izražala še druga kulturnozgodovinska sporočila. Prevajalski in tiskarski biblijski zavod v Urachu je že sam po sebi izjemen primer renesančne kulture sredi Evrope, posebej izobliko- vana zbirka slovenskih, hrvaških in drugih tiskov pa edina v neokr- njeni podobi ohranjena celota naše pisne kulturne dediščine iz 16. sto- letja. Švicarska vzorna skrb za njeno ohranitev, restavriranje in popu- larizacijo je gotovo vredna posebne pozornosti. Razstava je seveda znova podčrtala veličino, pomen in trajno veljavo Trubarja kot uteme- ljitelja slovenske krščanske, jezikovne in knjižne tradicije ter osvežila in obogatila našo ozaveščenost o bistvenih stvareh slovenstva. Baron Hans Ungnad V slovenski kulturni zgodovini ima baron Hans (Ivan) Ungnad, baron Ženeški (1493–1564), nedvomno veliko in pomembno vlogo. Njegovo življenje je potekalo v dveh razdobjih, ki sta bili glede na kraj in delovanje popolnoma različni. Prvo je trajalo do leta 1555 in 302 RAZGLEDI, VPOGLEDI 302 je potekalo na Koroškem in Štajerskem v službi vladarja kralja Ferdinanda in deželnih stanov, zaznamovano pa je bilo z vodilno vlogo v vojni proti Turkom. Drugo življenjsko obdobje se je pričelo leta 1555 s prostovoljno izbranim izgnanstvom v evangeličanski del Nemčije zaradi verskih razlogov. Zaradi visokih položajev, dobrih stikov s habsburško vladarsko rodbino in zaradi odločnega zavze- manja za novi nauk velja Ungnad za dominanten lik v notranje- avstrijskem protestantizmu v prvi polovici 16. stoletja. Zavzema pomembno mesto v avstrijski zgodovini, hkrati pa je s svojim delo- vanjem v izgnanstvu kot mecen tiskarne za južnoslovanski in turški misijon enako pomemben za splošno zgodovino reformacije in kul- ture, še posebej slovenske in hrvaške. Hans Ungnad izhaja iz stare plemiške družine, ki je bila že pred letom 1200 z dokumenti potrjena kot bamberška ministerialna rodbina in je pozneje še povečala svoj ugled v Avstriji; njihovi pred- stavniki so v 15. stoletju na dvoru cesarja Friedricha III. zavzeli vodilno pozicijo. Hans Ungnad in njegovi bratje so končno dosegli, da jih je cesar Karel V. leta 1522 povzdignil v dedni cesarski baronski stan. Sedež družine je bil grad Ženek (Sonnegg) v Podjuni na Koro- škem, kjer se je leta 1493 rodil Hans Ungnad. O njegovi mladosti ni znanega skoraj nič. Poznamo le podatek, da je dobil na dvoru cesarja Maksimilijana I. stanu primerno vzgojo. Po letu 1520 se je zadrževal v Bruslju na dvoru nadvojvoda Ferdinanda, poznejšega cesarja; temu je potem skoraj vse življenje služil v različnih funkcijah in dolžnostih – poleg svoje »redne« dejavnosti, to je vodenja rudnikov in železarn, ki jih je imel v lasti ali zakupu. Leta 1524 je postal namestnik stolnega kanonika (vicedom) in glavar Celja in bil poklican v Ferdinandov vojni svet. Leta 1530 je postal deželni glavar Štajerske, leta 1540 vrhovni poveljnik spodnje- in notranjeavstrijskih dežel in leta 1543 poveljnik hrvaške grofije Varaždin. S temi funkcijami je imel ponov- no aktivni vodilni položaj pri obrambnih bojih proti Turkom, na- zadnje od leta 1553 kot vrhovni vojaški poveljnik na južnovzhodni vojni meji. Leta 1553 je Ungnad prvič izrazil misel o razrešitvi, vendar ga je Ferdinand še enkrat pregovoril. Veliki napori in skromen uspeh v boju proti Turkom so pri njem v vedno večji meri povzročali resigna- 303 303 cijo, pri čemer je bilo odločilno vprašanje vere. Ungnad se je že pred časom izrekel za protestantsko vero; verjetno ga je v tem utrdila njegova udeležba na augsburškem cesarskem zboru leta 1530 in tam izražen pristop evangeličanskih knezov in mest k novi veroizpovedi. Pri Ferdinandu je nastopal vedno odločneje in v imenu avstrijskih dežel zahteval dopustitev evangeličanske veroizpovedi, kar pa je Ferdinand zavračal. Vsekakor je verjetno, kakor je Peter Pavel Vergerij dne 12. novembra leta 1555 pisno sporočil vojvodu Krištofu Würt- temberškemu, da je Ungnad začutil celo osebno ogroženost od svojih katoliških gospodarjev in se je zaradi tega v prvi polovici leta 1555 umaknil iz uradnih službovanj in Avstrijo končno zapustil, uradno pa je bil razrešen svojih dolžnosti v naslednjem letu. Glavni razlog za njegov odhod bi vendarle utegnilo biti razočaranje nad dejstvom, da ni bilo nobenega obeta, da bo cesar v svojih dednih deželah dopustil evangeličansko veroizpoved. Sprava s Ferdinandom je tudi kasneje spodletela. S prostovoljnim izgnanstvom v evangeličanski del Nemčije se začenja drugo Ungnadovo življenjsko obdobje. Medtem ko sta oba starejša sinova Ludvik in Krištof ostala v Avstriji na družinskih posestih, je sam odpotoval s tremi mlajšimi sinovi in dvema hčerama najprej v Prago, nato pa na Saško. Tam se je leta 1556 drugič poročil in ostal v Wittenbergu in Eislebnu približno tri leta; ker je bil razo- čaran nad teološkimi prepiri na Saškem, se je leta 1558 odselil v Würt- temberško, kjer ga je vojvoda Krištof imenoval za svojega svetovalca in mu za bivališče dodelil nekdanji samostan sv. Amandusa v Urachu. Ungnad je imel dobre stike z mnogimi knezi v cesarstvu, zato je vojvoda svojemu novemu svetovalcu večkrat naložil diplomatske misije za versko soglasje novovernih nemških knezov. Leta 1560 se je Ungnad lotil novega delovnega področja, ko se je kot lastnik tiskarne v Urachu v svojih zadnjih letih življenja (do smrti konec leta 1564) dejavno posvečal širjenju evangeličanske vere v južnoslo- vanskem prostoru, tudi v smislu boja proti Turkom z drugačnimi sredstvi. MIHAEL GLAVAN 304 RAZGLEDI, VPOGLEDI 304 Biblijski zavod v Urachu * Tiskarna v Urachu je bila presenetljivo produktivna. V samo štirih letih je zapustilo njene stiskalnice 35 izdaj v skupaj okoli 31 000 primerkov; 26 del je bilo natisnjenih v hrvaščini, tri v slovenščini in šest v italijanščini. Hrvaške izdaje so izšle v treh črkopisih: 13 v glagolici, 7 v cirilici in 6 v latinici. Poleg tega je bilo natisnjenih pet poskusnih listov, da bi preverili kakovost izdelanih črk. Glavni namen projekta je bil natis Biblije, zato se je za tiskarno v Urachu udomačila oznaka »Biblijski zavod«. Hrvaškim prevajalcem se je tudi posrečilo, da so do konca delovanja zavoda izdali ves Novi testament v glagolici in cirilici, medtem ko Trubar svojega slovenskega prevoda Nove zaveze tedaj še ni dokončal. Čeprav so bili primerki, razen nekaj izjem, tiskani v Urachu, imajo vse izdaje v svojih impresumih kot kraj naveden Tübingen. Nedvo- umno je igral pri tem svojo vlogo preudarek, da je bilo univerzitetno mesto bolj znano, obstajale pa so tudi realne povezave z Tübingenom. Nemški predgovori in vzporedni naslovi do leta 1563 so bili natisnjeni v Tübingenu v delavnici Ulricha Morharta; sploh pa je tübingenska tiskarna dala na voljo podjetju v Urachu številne sodelavce in mate- riale, zato imamo južnoslovanski Biblijski zavod v marsičem lahko za podružnico tiskarne Morhart. Treba je opozoriti tudi na to, da je Ungnad močno pazil, da je univerzi v Tübingenu, ki je bila pristojna za nadzor stalno bivajočih knjižnih tiskarjev, izstavljal natančne račune o tem, kako je uporabil pridobljeni denar. Zaradi tega so listine o tiskarni zdaj shranjene v univerzitetnem arhivu v Tübingenu. Hrvaškim delom je bila namenjena posebna pozornost tiskarne zlasti v prvih letih, ko so dotedanje Trubarjeve slovenske izdaje prevajali v hrvaščino. Novost je bila slovenska veroizpovedna knjiga Artikuli, ki jo je izdelal Trubar, Konzul in Dalmata pa prevedla. Poleg Konzula in Dalmate je tiskarna zaposlovala še nekaj drugih preva- jalcev iz južnoslovanskega prostora. Potem ko so bila osnovna bese- dila za protestantski misijon natisnjena, se je založniški program po letu 1563 razširil, Trubarjev delež pa je postajal vse manjši. * Razdelek je deloma posnet po besedilu Lorenza Heiligensetzerja v baselskem katalogu, ki ga navajamo v literaturi. 305 305 Konzul je bil verjetno odgovoren za to, da so po letu 1563 v program vključili in prevedli nove predloge, seveda z nižjo številčno naklado. Poleg tega so pričeli leta 1564 tiskati hrvaščino v latinici, medtem ko so se izdajam v cirilici po letu 1563 odpovedali. Na novo so prav tako po letu 1562 prišli v program italijanski prevodi, in na tem področju so očitno temeljili od leta 1564 načrti za prihodnost, ko naj bi tiskarno deloma s podporo Basla še bolj usmerili k italijan- skemu tisku. Verjetno so pri tem imele svojo vlogo tudi kronične finančne težave Biblijskega zavoda. Izdaje v glagolici in cirilici so se zelo težko prodajale, zato so knjižni posredniki spodbujali tisk v latinici. Vsekakor pa glavni cilj podjetja ni bil nikoli dobičkonosna prodaja, sicer bi nedvomno močneje spodbujali slovenski tisk, ki se je med evangeličanskim prebivalstvom v avstrijskih dednih deželah dobro prodajal, medtem ko je bilo med Hrvati, pri katerih se je reformacija komajda uveljavila, zelo malo odjemalcev. Podjetje iz Uracha še danes navdušuje zaradi količine in tiskarske kvalitete svojih izdaj, prav tako pa zaradi svojega pogumnega pro- grama, da bi tako katoliške kot tudi pravoslavne južne Slovane pri- dobili za evangeličansko veroizpoved. Ker je bilo za cilj postavljeno celotno južnoslovansko območje, se je to vedno znova omenjalo, tako na primer v pismu, ki ga je Ungnad pisal vojvodu Krištofu 2. septembra 1564. V njem namreč piše, da bi se knjige morale razširjati »Jnn Croatia, Dalmatia, Histria, Boßna, Seruia, Bulgaria, Walachia, vnnd Jnnen anrainenden vilen Khünigreichen vnd länndern auch Jn gantz Jtalia.« (HStASt, A 191 knj. 6, list. 343r.) Obstajajo dokazila, da je bila načrtovana celo prodaja knjig v cirilici v Litvi, Rusiji in v Ukrajini. Poleg teh usmeritev se je pojavila težnja, da bi s protestantskimi knjigami, namesto z meči, rešili takrat največji zunanjepolitični problem Evrope, to je turško ogrožanje. V Urachu so bili prepričani, da bi se vrnil mir, če bi se dalo Turke pridobiti za novo vero, Evropi pa bi bilo v prihodnje prizaneseno s turškimi vpadi. Baselska zbirka Baselska zbirka uraških tiskov je nastala izključno po Ungnadovi iniciativi. Njegovi stiki z Baslom so se pričeli leta 1559, potem ko je prvič pisal Bonifaciju Amerbachu (1495–1562), juristu in vodilnemu MIHAEL GLAVAN 306 RAZGLEDI, VPOGLEDI 306 učenjaku na baselski univerzi, ki je bil tudi kot mestni svetnik ugledna osebnost v tedanjem Baslu. Baron je resno načrtoval svojo preselitev v Švico, kjer bi lahko varneje nadaljeval svoje delo za protestantsko cerkev. Junija 1564 sta dva Ungnadova odposlanca prinesla Mest- nemu svetu v Baslu dragocen dar 18 volumnov iz Biblijskega zavoda v Urachu, od katerih je bila večina posebej lepotno vezanih in okra- šenih prav za to priložnost. Takoj so jih z velikim veseljem vključili v knjižnični fond univerze v Baslu in se za čudovito darilo tudi pisno zahvalili. Celotna zbirka teh »Treffenliche schöne Biecher«, kakor so tedaj zapisali, se je do danes v celoti ohranila v Öffentliche Bibliothek der Universität Basel (Javna knjižnica Univerze Basel). Pozneje so jo dopolnili še z dodatnimi tiski, tako da je to tretja evropska knjižnica po številu izvirnih izvodov slovenskih, hrvaških in drugih prote- stantskih tiskov iz 16. stoletja. Knjige iz osebne Ungnadove darilne zbirke so bile večinoma vezane in okrašene v delavnici Samuela Strelerja v Tübingenu, neka- tere tudi s pozlato na platnicah in z umetelno vgraviranimi portreti Trubarja, Konzula in Dalmate. Prvotnemu Ungnadovemu daru sta pridruženi dve posebej redki in dragoceni enoti: zborniški volumen, ki vključuje tudi veliki in mali poskusni cirilski list iz leta 1561, ter Trubarjev Psalter iz leta 1566. Nova Trubarjeva knjiga v Sloveniji Prvič razstavljena nova izvirna Trubarjeva knjiga je pomenila dra- gocen poudarek praznovanj ob 500. obletnici rojstva Primoža Trubar- ja. Noviga Testamenta Pusledni dejl (1577) je z baselsko zbirko povezan le tako, da gre v obeh primerih za prvo javno predstavitev Sloveniji. Kratek popis razstavljenih enot Prvi del Novega testamenta, 1557/58 (Trubarjev prevod v slovenščini); usnjena vezava, portret na platnicah Katekizem, 1561 (hrvaško v cirilici); vezava iz belega svinjskega usnja Prvi del Novega testamenta, 1562 (hrvaško v glagolici); usnjena vezava, portret na platnicah Drugi del Novega testamenta, 1563 (hrvaško v glagolici); usnjena vezava, portreti na platnicah 307 307 Prvi in drugi del Novega testamenta, 1563 (hrvaško v cirilici); perga- mentna vezava Edni kratki razumni nauci, 1562 (hrvaško v cirilici); usnjena vezava, pozlata in portret Edni kratki razumni nauci, 1562 (hrvaško v glagolici); usnjena vezava, pozlata Artikuli, 1562 (Trubarjeva priredba, v slovenščini); usnjena vezava, pozlata Artikuli, 1562 (hrvaško v glagolici); usnjena vezava, pozlata Artikuli, 1562 (hrvaško v cirilici); usnjena vezava, pozlata La confessione della fede …, 1562 (italijansko), in La defesa della confessione …, 1563 (italijansko); vezava iz belega svinjskega usnja Postila, 1562 (hrvaško v glagolici); usnjena vezava, pozlata Postila, 1563 (hrvaško v cirilici); usnjena vezava, pozlata Beneficium Christi, Govorenje vele prudno, 1563 (hrvaško v glago- lici); vezava iz telečjega pergamenta Ene duhovne pesmi, 1563 (v slovenščini); vezava iz ovčjega usnja Spovid i spoznanie prave krsztianske vere …, 1564 (hrvaško v latinici); vezava iz telečjega pergamenta Katekizem, 1564 (hrvaško v latinici); vezava v telečji pergament Espozitione nel salmo LI, 1564 (italijansko); vezava v telečji perga- ment Zbirni volumen (vezava: leseni deščici in belo svinjsko usnje) vsebuje: – Theologiae Jesuitarum, 1563 – Tabulae de shematibus et tropis itd., s. a. (latinsko) – Az keresztyensegnec fondamentomirol …, 1562 (madžarsko) – Abecedarium, 1561 (hrvaško v cirilici) – Veliki poskusni list (Probezettel gross), 1561 (hrvaško v cirilici) – Mali poskusni list (Probezettel klein), 1561 (hrvaško v cirilici) – De hebraeis, urbium … locorum nominibus liber, 1539 (latinsko) – Die bschnydung Unsers Herren Jesu Christi …, 1556 (nemško) Ta celi Psalter Davidov, 1566 (Trubarjev prevod v slovenščini); vezava iz telečjega pergamenta Dodatno: Noviga teastamenta pusledni dejl, 1577 (Trubarjev prevod v sloven- ščini); nova restavratorska vezava; nova pridobitev v marcu 2008. MIHAEL GLAVAN 308 RAZGLEDI, VPOGLEDI 308 VIRI, LITERATURA T reffenliche schöne Biecher. Hans Ungnads Büchergeschenk und die Universitätsbibliothek Basel im 16. Jahrhundert, Schwabe, ur. Lorenz Heiligensetzer, Basel 2005 Trubarjev in Ungnadov dar Evropi. Novi Trubar v Sloveniji. Ob 500. obletnici Tru- barjevega rojstva in v času predsedovanja Republike Slovenije EU, spremna pub- likacija ob razstavi, ur. Mihael Glavan, prev. Martina Kerec, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 2008 309 309 Franc Kuzmi~ FAKSIMILE KUL^ARJEVE KNJIGE Leta 2007 je več založb (tri madžarske in naša Galerija-muzej Lendava) izdalo v koprodukciji faksimile zelo zanimive knjige, ki je sicer napisana v madžarščini, izšla pa je leta 1573 z naslovom Az halálra való készöletröl rövid tanóság (Kratek nauk o pripravah na smrt ). Naj obenem povemo, da sta ta in še ena prvi tiskani knjigi na slovenskih tleh, kajti šele čez dve leti je začel Janž Mandelc svojo tiskarsko dejavnost v Ljubljani. Knjiga je prvič izšla v Dolnji Lendavi; tu je takrat na gradu pri Nikolaju Bánffyju deloval potujoči tiskar Rudolf Hoffhaler, ki je v letih 1573 in 1574, preden je leta 1574 odšel v Nedelišće v Medžimurju h grofu Zrinjskemu, natisnil v Lendavi tri knjige, poleg omenjene še Az ördögnec a pemitencia tarto bünössel valo vetekedéséröl(Tekmovanje hudiča s skesanim grešnikom …) 1573 in Postilla (Postila …) 1574. Pisec vseh treh knjig je takratni lendavski učitelj György Kulcsár (Jurij Kulčar), a o njegovem življenju ne vemo skoraj ničesar. Neke raziskave, ki so bolj ugibanja, kažejo, da je prej verjetno deloval kot pridigar v okolici Ersekujvára (Nové Zámky na Gornjem Ogrskem) in da je bil od tam pregnan. Leta 2001so že izdali faksimile njegove Postille, lani pa še knjigo, o kateri tokrat poročamo. Celoten (prevedeni) naslov knjige je: Kratek nauk o pripravah na smrt, v katerem je zapisan življenjski red krščanskega človeka, ki hoče poiskati Božje kraljestvo. Knjiga ima 135 strani (paginirani so samo listi) in je majhnega formata. Faksimile je izšel v zbirki Bibliotheca hungarica antiqua s številko XLI. Knjiga je s posvetilom v latinskem jeziku posvečena naročniku tiska grofu Nikolaju Bánffyju. Razdeljena je v štiri poglavja, v katerih 310 RAZGLEDI, VPOGLEDI 310 avtor razglablja o pripravah na smrt. Prvo poglavje govori o redu človeškega življenja, drugo o praktičnih napotkih za priprave na smrt, v tretjem našteva hudičeve skušnjave, in sicer grehe, kot so objestnost, nespravljivost, maščevalnost, življenje v izobilju, pijančevanje, opolz- kost, skopuštvo, nenasitnost, brezdelno poležavanje, nečistovanje in laž, ravnodušnost do večnega življenja, zastraševanje s prekletstvom zaradi opustitve vere prednikov, nagovarjanje k življenjskim užitkom, zaupanje v zasluge zaradi naših dejanj in svetnikov. V zadnjem, četrtem, je zapisanih dvanajst tolažb pred smrtjo vernikom. Zadnja tolažba prikazuje lepote večnega življenja. Knjiga se končuje z molit- venim obrazcem. V sklepnem delu se obrne k bralcu in prikaže ono- stranstvo, ki sledi tuzemskemu življenju. Spremno besedilo kot prilogo k faksimilu je napisala Ildiko Hu- bert, prevod v slovenščino pa je oskrbela Ilona Zver. Izdaja faksimila te protestantske knjige je ponovno izjemen pri- spevek za ohranitev knjige, pa tudi prispevek v zakladnico knjižne produkcije. 311 311 MIRKO RUPEL 1901–1963 PORTRETI Eden med najbolj plodnimi in sredi prejšnjega stoletja najbolj uveljavljenimi raziskovalci slovenske reformacije se je rodil 28. avgusta 1901 v Trstu v narodno zavedni uradniški družini, v kateri je za njim zrasel še mlajši brat Karlo, violinist in glasbeni pedagog. Ob koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske se je družina preselila v Ljubljano. Tukaj je Mirko Rupel leta 1919 maturiral in se vpisal v prvi generaciji študentov na takrat ustanovljeno ljubljansko univerzo. Študiral je slavistiko in romanistiko in leta 1923 dosegel doktorat. Prvo zaposlitev je dobil na trgovski akademiji; tam je ostal tri leta in medtem s francosko štipendijo osem mesecev študiral v Parizu. Od leta 1926 je poučeval na ljubljanski klasični gimnaziji. Po vojni, leta 1946, je postal ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice. Ob tem je do leta 1950 predaval odrski jezik na Akademiji za igralsko umet- nost, leta 1949 pa je za Francetom Kidričem prevzel še predavanja o starejši slovenski književnosti na filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Umrl je v Mariboru 20. oktobra 1963. Mirko Rupel je bil dejaven na vrsti področij, zlasti kot literarni zgodovinar, jezikoslovec, šolnik in bibliotekar. Ukvarjal se je s pravo- rečjem, pravopisom in opisno slovnico; sodeloval je pri vrsti učbe- nikov in priročnikov, med drugim pri Slovenski slovnici (z Antonom Bajcem in drugimi soavtorji, 1940 in več poznejših izdaj), pri srednje- šolskih čitankah in pri Slovenskem pravopisu (1950, 1962). Od leta 1946 je vodil oddajo Jezikovni pogovori na Radiu Ljubljana in z njo dobrih petnajst let gojil kulturo javnega izražanja v slovenščini. Uredil je Jurčičeva zbrana dela in posamezne knjige Prešerna, Valjavca, Gre- gorčiča in Župančiča. Za gledališče je priredil v primorskem narečju 312 PORTRETI 312 Goldonijevo komedijo Primorske zdrahe in Držićevega Dunda Maroja, ki je pri njem postal Boter Andraž. Na čelu osrednje nacionalne knjižnice je deloval organizacijsko in obravnaval nekatera bibliote- karska strokovna vprašanja tudi v tisku. Njegovo glavno delovno področje pa je bila zgodovina starejših dob slovenske književnosti, predvsem reformacije ter protireformacije in baroka. Posvečal se ji je od študijskih let pa vse do svojih zadnjih dni; obravnaval jo je kot raziskovalec, srednješolski in univerzitetni učitelj, urednik knjižnih izdaj, prevajalec in popularizator. Rupel se je znanstveno-strokovno formiral v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja, ko je slovenska literarna zgodovina (in hkrati z njo tudi jezikoslovje) dosegla enega svojih nedvomnih razvojnih vrhov. V času od preloma stoletja se je postopoma izdvojila iz širšega sklopa slavistike in se usmerila v slovenistiko, ob takšni temeljni opredelitvi raziskovalnega področja ali predmeta se je metodološko usmerila po zgledu modificiranega pozitivizma oziroma empiričnega historizma, obenem si je razčistila poglede na načelna izhodišča in idejne cilje. Po razpadu Avstro-Ogrske in nastanku nove države so se z ustano- vitvijo ljubljanske univerze, novih založb in strokovnih glasil okrepila njena institucionalna oporišča. Ob silovitem razmahu pedagoške, raziskovalne, organizacijske in publicistične dejavnosti je dosegala tudi izjemno socialno odmevnost ter prepričljivo opravljala nalogo ene osrednjih nacionalnih ved. Med tista območja slovenske preteklosti, ki jim je ta čas veljalo največ pozornosti, je sodila doba reformacije. Raziskovanje slovenske protestantske književnosti se je sicer začelo že dosti prej, v sklopu nastajanja slavistike ob koncu 18. in v zgodnjem 19. stoletju; marsikaj so mu prispevali tudi nemški in avstrijski zgodovinarji reformacije kot verskega, kulturnega, družbenega in političnega gibanja. Na Slovenskem pa je prvič prišlo v žarišče širše javne pozornosti šele na začetku 20. stoletja, predvsem ob štiristoti obletnici Trubarjevega rojstva leta 1908. Toda takrat se je ob soočenju različnih načelnih pogledov in vrednostnih sodb pokazalo, kako pomanjkljivo je znan ta pojav in kako hude vrzeli zijajo celo v prikazih njegovih površinskih plasti, kot denimo v bibliografskem popisu knjižne produkcije, v kronološkem poteku zgodovinskega dogajanja in v življenjepisih 313 313 njegovih nosilcev. To je spodbudilo tedanje mlajše literarne zgodo- vinarje in jezikoslovce, da so se lotili sistematičnega dolgoročnega raziskovanja na tem polju. Med njimi je prevzel vodilno vlogo France Kidrič, ki mu je bila problematika reformacije eno glavnih težišč v nadaljnjih dveh desetletjih, vse do sintetičnega prikaza v njegovi Zgodovini slovenskega slovstva (1. zv., 1929); z jezikoslovne strani pa se je z njo največ ukvarjal Fran Ramovš. Spričo tega ni presenetljivo, da je bila v prvih letih delovanja ljubljanske univerze reformacija med osrednjimi temami predavanj in študijskega dela, kakor tudi sočasne znanstvene publicistike. Študentje so večinoma sprejemali od prejšnje generacije izobli- kovan kompleksen pogled na reformacijo. Mirko Rupel pa je bil nedvomno tisti med njimi, ki mu je reformacija (obenem s proti- reformacijo in barokom) postala in ostala glavno interesno področje. Poleg pojmovne in vrednostne opredelitve je povzel po učiteljih tudi delovni program, glavne smernice za nadaljnje podrobnejše razisko- vanje. Vrsta njegovih objav se začenja z dvema razpravama, nastalima na temelju doktorske disertacije o eni najpomembnejših Trubarjevih versko dogmatičnih knjig Articuli oli dejli te prave, stare vere krščanske (1562; prim. bibliografske podatke na koncu članka). V prvi razpravi avtor bibliografsko opiše obravnavano delo, obnavlja historiat njego- vega nastanka, prikaže njegovo notranjo genezo in ga s pretresom razmerja do virov označi kot samostojno združitev treh nemških predlog, naposled opravi še jezikovno analizo. V drugi razpravi pa osvetljuje genetično in vsebinsko razmerje med tem spisom in njego- vima sočasnima hrvaškima priredbama, glagolsko in cirilsko. Uspešno zastavljenega raziskovanja, s katerim je vstopil tudi že v mednarodno znanstveno publicistiko, Rupel ni mogel nadaljevati na enaki ravni, ker mu služba v srednji šoli tega ni omogočala. Pač pa je nemara prav ob šolskem pouku še toliko hitreje uvidel, kako potreb- no je približati težko dosegljiva, od današnje rabe jezikovno in pravo- pisno oddaljena protestantska književna dela širšemu občinstvu. Tako je leta 1934 izdal reprezentativno antologijo Slovenski protestant- ski pisci. Njegov izbor zajema veliko večino protestantskega knjižnega korpusa, tudi spise manj pomembnih avtorjev. Upošteva kulturno in DARKO DOLINAR 314 PORTRETI 314 zgodovinsko važnejše odlomke, zato posega tudi po nemških sestav- nih delih knjig (uvodi, posvetila, predgovori) in celo po Trubarjevih pismih. Tujejezična besedila so prevedena, slovenska so prenesena v posodobljen in poenostavljen črkopis, toda brez poseganja v jezikovni in slogovni ustroj. V uvodu je kratko očrtana zgodovina slovenske reformacije in nakazan njen pomen, predstavljeni so pisci in dela, v opombah so strnjeni bio-bibliografski podatki in stvarni komentarji k težjim mestom v izbranih besedilih. Obenem je avtor pripravil še skrajšano izdajo za šolsko rabo. Antologija je dosegla svoj temeljni popularizacijski namen: protestantsko književnost in njene pisce je res približala širšemu bralnemu občinstvu, hkrati pa se je uveljavila tudi kot referenčno strokovno delo, saj je nadomestila popolno pomanjkanje vsakršnih novejših, ne samo kritičnih in študijskih izdaj protestantike. Kako uspešno je zadovoljila različne potrebe, priča dejstvo, da je čez dobra tri desetletja (1966) izšla v novi, razširjeni izdaji. Ko je Rupel po vojni prevzel vodstvo osrednje nacionalne knjižnice in zatem še predavanja na univerzi, so se mu odprle povsem nove potrebe in možnosti za literarnozgodovinsko raziskovanje. Sistema- tično je pretresal bibliografije in kataloge, dopolnjeval popise, pregle- doval možna nahajališča, odkrival neznane protestantske tiske in z reformacijo povezane dokumente ter nove, še neevidentirane pri- merke že znanih. Pri tem je dosegel največ uspeha v letih 1952-53, ko je kot štipendist Unesca nekaj mesecev preučeval bibliotekarstvo v Franciji, Švici in Belgiji. Plod iskanja v tujih in domačih arhivih in knjižnicah je bila vrsta novih dokumentov, med njimi 14 Trubarjevih pisem, in 8 dotlej neznanih tiskov; prek enega od njih je pripeljal v razvid dotlej neznanega avtorja, Matijo Trosta; vrh tega je našel še prek 60 novih izvodov že znanih tiskov. Rupel je najprej poskrbel, da je NUK v Ljubljani dobila fotografske posnetke vseh novih najdb. O njih je sproti poročal, o tiskih najobširneje v knjigi Nove najdbe naših protestantik 16. stoletja (1954); arhivske dokumente in pisma je deloma objavljal in komentiral, deloma z njihovo pomočjo v razpravah osvetljeval posamezna literarno- in kulturnozgodovinska vprašanja. Na začetku petdesetih let je kot priznan strokovnjak sodeloval pri obeleževanju štiristoletnice prve slovenske knjige. Njegov najpo- 315 315 membnejši prispevek je bil, da je uredil Drugi Trubarjev zbornik (1952; prvi je izšel ob 400-letnici Trubarjevega rojstva 1908) z razpravami, ki posegajo na področja več humanističnih in družbenih ved. Sam je v zborniku prispeval podroben opis Trubarjeve udeležbe v prizade- vanjih za zbližanje različnih protestantskih cerkva in struj ob t. i. For- muli concordiae (Formula soglasja), besedilu z opredelitvami soglasno priznanih skupnih točk verskega nauka. Ob dotedanjem raziskovanju reformacije se je Ruplu izčistil po- gled na nujne nadaljnje naloge. Spričo velikega števila na novo odkritih tekstov in tiskov je mednje uvrstil izčrpno bibliografijo protestantike in novo izdajo Trubarjevih pisem; omenil je podrobno obdelavo besedil in melodij protestantske pesmi, raziskave o virih književnih del, o teoloških vprašanjih njihovih vsebin, o njihovem jeziku. Sam pa se je posvetil dvema glavnima ciljema: sintetičnemu orisu reformacijske dobe in biografiji njene osrednje osebnosti. Prvemu je zadostil s prispevkom v Zgodovini slovenskega slovstva, kolek- tivnem delu v izdaji Slovenske matice (1. knjiga, 1956). Poglavje se začenja z očrtom vznika in poteka reformacije v Evropi ter sočasnih kulturno- in umetnostnozgodovinskih procesov – humanizma in renesanse; sledi opis reformacijskega gibanja na Slovenskem; najob- sežnejši del zavzemajo obravnave posameznih avtorjev in njihovih opusov; naposled je orisan kulturnozgodovinski pomen reformacije za Slovence. Če je to poglavje o reformaciji del širšega, skupinskega literarno- zgodovinskega podjetja, v katerega se je Rupel vključil kot soavtor, je biografija oz. monografija o Primožu Trubarju brez dvoma tisto delo, ki je bilo Ruplu najbližje in mu je bil najbolj intimno zavezan, saj se je zanj pripravljal že od začetka svoje znanstveno-strokovne poti. Zlasti v objavah iz petdesetih let je obdelal vrsto posameznih, do tedaj le v obrisih znanih in še ne zadovoljivo rešenih vprašanj. Raziskal je nekatere postaje Trubarjeve življenjske poti, med drugim nekajletno bivanje in delovanje v Kemptenu v času prvega izgnanstva v Nemčijo ter iskanje trajnega zavetja po drugem izgnanstvu; opisal je njegovo razmerje do ljubljanskega škofa Kacijanarja; očrtal je njegove stike s švicarskim reformatorjem Bullingerjem in prek njih osvetlil problem Trubarjevega odnosa do cvinglijanske smeri reformacije; podrobno DARKO DOLINAR 316 PORTRETI 316 je rekonstruiral pobude in spremljajoče okoliščine tiska slovenskih knjig. (Bolj za širši oris dobe kot za samega Trubarja je pomemben članek o neuspelem poskusu, da bi po Kreljevi smrti prišel na čelo slovenske protestantske cerkve privrženec flacijanske smeri refor- macije Melissander.) Vse te sestavine je Rupel potem vgradil v celovit oris Trubarjevega življenja in delovanja. Biografija je najprej izšla v srbskem prevodu (1960), nato v sloven- ščini (1962). Avtor je pripravljal tudi nemško verzijo, njenega izida (1965) ni več doživel. Vendar je omembe vredno, da je vanjo lahko vključil vsaj eno pomembno novejšo, šele po izidu slovenske izdaje potrjeno ugotovitev, namreč da je bil Trubar med bivanjem na Du- naju res vpisan na univerzo in ne na »meščansko« šolo, kar znatno spreminja pogled na raven njegove izobrazbe. Po Ruplovi smrti pa je bila objavljena še ena njegova razprava s tega območja, o Trubarjevi skrbi za slovenske študente v nemških deželah (1965). Poleg omenjenih glavnih del je Rupel prispeval še marsikaj dru- gega k poznavanju reformacije. Sodeloval je pri večini sodobnih prizadevanj za njeno popularizacijo: pisal je spremne besede za faksi- milirane izdaje protestantike, ki so začele izhajati v drugi polovici petdesetih let; poskrbel je med drugim za novo izdajo Kidričevega zgodnjega (1908), težko dostopnega esejističnega spisa o Trubarju (1951). Toda tudi drugo glavno področje Ruplovega znanstvenega delovanja je bilo povezano s temi prizadevanji. Podobno vodilno vlogo kot pri reformaciji je namreč imel pri raziskovanju protireformacije in baroka. Tudi tukaj je načrtno iskal in objavljal dotlej neznano gradivo, izdajal antologijske izbore po- membnih besedil (Valvasor, Svetokriški), analiziral posamezne pro- bleme in jih strnil v sintetičen literarnozgodovinski opis dobe. Pri vsem tem pa je sistematično zasledoval, kakšen odnos je ta doba zavzemala do protestantske književnosti in kako je sprejemala in ohranjevala njene dosežke. Iz nekajdesetletne razdalje je razvidno, da je Rupel s svojimi glavnimi objavami, pa tudi nasploh z vsem svojim delovanjem za- polnil občutno vrzel v naši literarni zgodovini. Nekaj desetletij po magistralnem opusu Franceta Kidriča je poleg vrste posameznih ugotovitev prispeval nov sintetičen oris reformacijske dobe in gibanja 317 317 ter monografijo o njuni osrednji osebnosti. S tem sicer res ni storil ničesar prevratnega ali odpiral radikalno novih problemskih per- spektiv, za kar si je denimo prizadeval njegov generacijski vrstnik Anton Slodnjak ob problemu razmerja med humanizmom in refor- macijo. Prejšnja generacija raziskovalcev je uveljavila pogled na refor- macijo kot versko in kulturno gibanje, ki je imelo bistven pomen in velike posledice za razvoj slovenskega jezika in književnosti. Rupel je od svojih učiteljev prevzel glavne vsebinske in vrednostne poteze te podobe. S prizadevnim lastnim raziskovanjem in s pretehtanim kritičnim prevzemanjem novejših tujih dognanj ji je dodajal biblio- grafske, biografske, dogodkovnozgodovinske podrobnosti, zapol- njeval vrzeli, preverjal prej oblikovane domneve in jih z opiranjem na dotlej neznano dokazno gradivo spreminjal v potrjene ugotovitve. Poleg tega pa je v njegovem sintetičnem orisu vendarle opaziti neko spremembo: v uvodnem delu ugotavlja, da reformacija v svojem času ni bila med najbolj progresivnimi družbenimi gibanji. Takšna dopol- nitev ocene je bila v slovenskem miselnem obzorju petdesetih let najbrž neizogibna. Toda Rupel je pri tem očitno zgolj povzemal stališča marksistične publicistike (Edvard Kardelj, Boris Ziherl), ki je zgodovinska vprašanja obravnavala z razredno ideološkega vidika, in tedanjega zgodovinopisja (Ferdo Gestrin, Bogo Grafenauer idr.), ki se je usmerjalo v raziskovanje gospodarskih in družbenih procesov. Značilno pa je, da takšnega premika vrednostne perspektive Rupel sam ni uveljavljal v orisih življenja in dela posameznih avtorjev, ki so v težišču tega njegovega spisa. Nekaj podobnega se izkaže pri njegovi knjigi o Trubarju. Ogrodje za Trubarjevo biografijo je pred nekaj desetletji v glavnih potezah očrtal ali vsaj nakazal že France Kidrič. Rupel ga je ohranil, a ga je na marsikaterem mestu znatno dopolnil. Skratka, njegova močna plat so bile predvsem skrbne gradivske raziskave in na njih utemeljena pripoved, razglabljanje o teoretičnih temeljih literarnozgodovinskega dela ali reševanje metodoloških zagat pa je bilo pač zunaj njegovega obzorja; v tem pogledu ga je mogoče označiti za empirično usmerjenega tradicionalista. Pri objavljanju, se pravi pri ubesedovanju in posredovanju svojih dognanj, je posegal po znanih, v dolgotrajnem izročilu stroke prever- jenih literarnozgodovinskih vzorcih, kot so nizanje opisov življenja DARKO DOLINAR 318 PORTRETI 318 in dela obravnavanih avtorjev ter enostavno deskriptivna, a fakto- grafsko dobro podprta obnova širšega poteka dogajanja, ki jo obdaja splošni zgodovinski in evropski literarno-umetnostni okvir, toda brez prave problemsko utemeljene povezave. Na ta račun je Rupel požel nekaj očitkov strokovne kritike, bržkone so bili najostrejši ravno ob prvi knjigi Zgodovine slovenskega slovstva. Vendar je treba upoštevati, da zaželeni naslovniki, ki naj bi jih nagovarjali njegovi spisi, niso bili samo dobro podkovani poznavalci stroke, temveč tudi (ali nemara celo predvsem) široko, nespecializirano, toda za zadeve slovenske literature, kulture in zgodovine zainteresirano občinstvo. Glede na to se izkaže, da je imel Rupel pri pisanju pravzaprav srečno roko, ker mu je uspevalo, da je svoja spoznanja sporočal na strokovno korekten in obenem lahko dostopen, bralcu prijazen način; zato je nekaj njegovih objav dočakalo celotne ali delne ponatise. Podoba reformacije in Trubarja, ki jo je sooblikoval Mirko Rupel, je obdržala veljavo v slovenski kulturni javnosti kar nekaj časa po njegovi smrti. Še najbolj v skladu z njegovo temeljno usmeritvijo jo je na bibliografskem in zgodovinsko faktografskem področju dopol- njeval Branko Berčič; nove problemske poudarke ji je med prvimi nakazal Jože Pogačnik in pozneje Jože Koruza; intelektualno in duhovno podobo Trubarja je zatem bistveno obogatil Jože Rajhman; v celoti pa je raziskovanje reformacije znatno napredovalo šele v osemdesetih letih, ko je dobivalo nove spodbude ob štiristoletnici Dalmatinove Biblije in Bohoričeve slovnice. Pomembnejša Ruplova dela o protestantizmu Trubarjevi Artikuli. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodo- vino 6, 1927, str. 100–129. Glagolski in cirilski Artikuli in njih razmerje do Trubarjevih. Slavia (Praga) 8, 1927, str. 272–288, 526–550. Slovenski protestantski pisci. Izbral in uredil Mirko Rupel. Ljubljana, Tiskovna zadruga, 1934. (Slovenski pisatelji). – Druga, dopolnjena izdaja: Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1966. (S sodelova- njem Branka Berčiča.) Drugi Trubarjev zbornik. Ob štiristoletnici slovenske knjige. Uredil Mirko Rupel. Ljubljana, Slovenska matica, 1952. 319 319 Primož Trubar in formula concordiae. V: Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, str. 65–112. Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja. Dela SAZU, 2. razred, 7. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1954. Reformacija. V: Zgodovina slovenskega slovstva 1, Do začetkov roman- tike. Ur. Lino Legiša s sodelovanjem Alfonza Gspana. Ljubljana, Slovenska matica, 1956, str. 185–260. Primož Trubar. Življenje in delo. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1962. Primus Truber. Leben und Werk des slowenischen Reformators. (Nemški prevod in priredba: Balduin Saria). München, Südosteuropa-Ver- lagsgesellschaft, 1965. (Südosteuropa-Schriften, 5.) Darko Dolinar DARKO DOLINAR 320 PREVODI 320 PREVODI Primo‘ Trubar POSVETILO JURIJU KHISLU 1579 Pojasnilo Trubarjevi nemški predgovori in posvetila k tiskanim delom so tisti del celotnega Trubarjevega korpusa, ki je širši javnosti manj znan in ga v slovenskem prevodu poznamo predvsem in le deloma iz knjige Mirka Rupla Slovenski protestantski pisci (1934, 1966). Rupel namreč ni objavil vseh in popolnih besedil nemških predgovorov in manjkajoči deli nam deloma zakrivajo celotno Trubarjevo misel, ki jo je hotel izraziti bodisi v nemškem posvetilu ali predgovoru. Morda je tudi to botrovalo posameznim interpretacijam Trubarja, ki so pretirano izpostavljale nekatera besedila. Prav nemški predgovori pa dopol- njujejo oziroma sploh zaokrožajo celovito Trubarjevo podobo. Kot kaže razprava Antropološka sporočilnost Trubarjevih posvetil in predgovorov (Stati inu obstati, 7-8, 2008, 30–41), je mogoče iz njih spoznati Tru- barjevo izvirno misel, prav tako pa tudi naslovljence, ki so jim pred- govori namenjeni. V Ruplovem izboru Slovenski protestantski pisci niso omenjena nemška posvetila k trem vsebinsko in literarno pomembnim Trubar- jevim knjigam, in sicer: Eni psalmi, ta celi catehismus inu … kersčanske peisni (1567); Ta celi catehismvs, eni psalmi inu … kersčanske peisni (1574); Ta celi catehismvs, eni psalmi inu … kersčanske peisni (1579), ki so vsa tri posvečena Juriju Khislu iz plemiške rodbine Khisl (tudi Khiesel, Khisel ali Kisel). Vsa tri besedila so po obsegu med krajšimi Trubar- jevimi predgovori, po vsebini pa so si precej podobna. Kot zanimivost lahko navedemo, da sta Juriju Khislu posvečeni tudi pesmarici Jurija Dalmatina iz leta 1584 in Felicijana Trubarja iz leta 1595. Vsa nemška posvetila in predgovore je objavil Oskar Sakrausky v knjigi Primus 321 321 Truber, Deutsche Vorreden zum Slovenischen und kroatischen Reformations- werk (Dunaj – Ljubljana 1989). Ker v okviru že izhajajočih Trubarjevih Zbranih del (glavni urednik ddr. Igor Grdina; Ljubljana 2000–) nastaja tudi prevod vseh nemških predgovorov iz izvirnih predlog, tukaj objavljamo prevod Trubarjevega predgovora k pesmarici iz leta 1579 z opombami. Zanj smo se odločili, ker nam razkriva Trubarjev odnos do cerkvene pesmi in sploh do glasbe, posvetilo pa je zanimivo še posebej zato, ker je namenjeno mlademu slovenskemu plemiču. Knjigo je natisnil ljubljanski tiskar Janž Mandelc. Na naslovnici pesmarice 1 iz leta 1579 je natisnjeno: TA CELI CATEHISMVS, ENI PÊalmi, inu tih vegshih Gody, Stare inu Nove KerÊzhanske PeiÊni, od P. Truberia, S. Krellia inu od drugih sloshene, Sdai supet na novu popraulene, inu sveliku leipimi Duhounimi PeiÊni pobulshane. V LVBLANI, M.D.LXXIX Knjigo je podrobno opisal Branko Berčič (Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts, v: Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 213). Po Berčičevi navedbi je za objavo knjige poskrbel Jurij Dalmatin (isto, 156, 252), seveda na podlagi Trubarjevih izdaj iz let 1567 in 1574. Trubarjevo posvetilo je natis- njeno na str. *2a–*6b. 1 Ta pesmarica je zadnja od treh Trubarjevih pesmaric, katerih nemški predgovor je posvečen mlademu ljubljanskemu plemiču Juriju Khislu. Prva in druga sta izšli leta 1567 in 1574. Je tudi prva, ki je bila tiskana v tiskarni JanžaMandelca (Johann Mannel) v Ljubljani. Posvetilo se od predhodnih dveh razlikuje le v posameznih malenkostih; zanimivo je morda to, da v prvem Jurija Khisla naslavlja še z zaupnim »ti«, saj je bil ta takrat še deček. Poleg tega v predgovoru iz leta 1579 ni obrobnih Trubarjevih navedb bibličnih mest, kakršne so v predgovoru iz leta 1567. Študija o Trubarjevih pesmaricah je objavljena v: E. Škulj, Cerkveni ljudski napevi. I. Protestantski napevi, 2000. PRIMO@ TRUBAR V posvetilu leta 1579 ni obrobnih opomb, ki v sorodnem posvetilu prejšnje izdaje opozarjajo na vire navajanih svetopisemskih misli (npr.: Kol 3,16); v tukajšnjem prevodu so te obrobne opombe prevzete med opombe pod črto in poudarjene s polkrepkim tiskom, dodano pa jim je še besedilo iz navedenega vira. 322 PREVODI 322 [POSVETILO] Plemenitemu in krepostnemu mlademu gospodu Juriju Khislu 2 od Fužin 3 in Razborja, 4 dednemu dvornemu kletarju 5 knežje grofije v Gorici, zastavnemu gospodu v Višnji gori itd. Milost in mir od Boga po Kristusu. Ne glede na to, da ima glasba s svojimi instrumenti in orglami svoj izvor, kot piše Mojzes, v Kajnovi krivi Cerkvi, namreč pri Jubalu 6 (pozneje je bila vse do sedaj, večinoma in z velikimi stroški, zlorab- ljana ob malikovanju, krivih božjih službah, posvetnih nasladah in veseljačenju), je Bog sam, ob drugih ceremonijah in oblikah božje službe v cerkvah zapovedal tudi petje psalmov in drugih duhovnih pesmi. 7 Mojzes in njegova sestra Marija sta prva prepevala psalme, za njima Debora, Barak, 8 Ana, David, mnogi preroki, devica Marija, Zaharija, Simon in drugi so – vzpodbujeni od Svetega Duha – dodali tudi psalme in duhovne pesmi. Razen tega je naš ljubljeni gospod in 2 Iz Bavarske izvirajoča rodbina Khislov se je že zelo zgodaj pridružila reformaciji. Vid Khisl je pripadal krogu, ki se je zbiral okrog Matije Klombnerja, ta krog pa je bil poznejše jedro reformacijske verske občine v Ljubljani. Bila je velika podpornica umetnosti in znanosti na Kranjskem in je Trubarju že v času, ko je bil še stolni kaplan v Ljubljani, kot tudi pozneje njegovi družini, stala ob strani. (Prim.: Oskar Sakrausky, Primus Truber, Deutsche Vorreden, 1989, 450; Barbara Žabota, Družina Khisl v času reformacije in protireformacije, Stati inu obstati 5-6, 2007, 160–173.) 3 Fužine – Kaltenbrun. 4 Razbor, po Pircheggerju, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften, Gülten, Städte und Märkte, München 1962, 222, naj bi bila Raßbor neka posest blizu Maribora (O. Sakrausky, P. Truber, Deutsche Vorreden, 450). Sicer pa je Jurij Khisl med drugim uporabljal tudi naziv »von Kaltenbrunn und Gono- bitz« – od Fužin in Konjic. 5 Erbtruchsess: Truchsess je bil predstojnik dvornega gospodinjstva, glavni kletar. Naslov se je podeljeval in je bil deden, zato Erb-. 6 1 Mz 4,21: Njegovemu bratu je bilo ime Jubál in postal je oče vseh godcev na citre in flavto. 7 Kol 3,16: Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. 8 Sod 5,12: Prebudi, prebudi se, Debóra, prebudi, prebudi se, pesem zapoj! Vstani, Barák, pripelji svoje ujetnike, sin Abinóamov! 323 323 zveličar Jezus Kristus svoje pridige s psalmi ne samo podkrepil, temveč, kot lahko povzamemo po Mateju, pred in med svojo posled- njo večerjo tudi pel. Pavel in Jakob sta hotela, da bi kristjani iz srca prepevali psalme in hvalili Boga. 9 Tako piše Plinius, ki je bil pogan, da so prvi kristjani svojemu Bogu Kristusu vsako jutro pred nasto- pom dneva peli pesmi. Kajti glasba in pesem, ako se pravilno in pobožno uporabljata, vzpodbujata človeško srce k pobožni zbranosti in notranji sreči. David je s psalmi in harfo Savla v njegovi težki skušnjavi in peklenskih mukah pomiril in utrdil. 10 Elizej je ob glasbi dobil preroški navdih. Mi pa, kadar brez glasbil ali z njimi v cerkvah vneto in iz srca pojemo, postanemo bolj veseli, zbrani in dovzetni za molitev in poslušanje božje besede, za pridige in sprejemanje zakramentov. In vsakič, ko smo v Ljubljani s petimi glasovi ob spremljavi regala, 11 pozavn, cink 12 in piščali v cerkvi zapeli: Sedaj prosimo Svetega Duha, ali: Oče, Sin, Duh, nebeški kralj 13 itd, sem začutil posebno veselje, pobožno zbra- nost, ljubezen in željo po pridiganju in molitvi. Zato reformirane evangeličanske cerkve prav ravnajo, ko v svojih cerkvah Sveto pismo in psalme po nauku in zapovedi svetega Pavla 1 Kor 14 bero in pojo v preprostem razumljivem jeziku. 14 Po presoji vsega tega sem naše stare in nove slovenske duhovne pesmi in psalme (po katerih je naša mladež in preprosto ljudstvo, 9 Ef 5,19: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. Kol 3,16: Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. Jak 5,13: Če kdo med vami trpi, naj moli. Če je kdo dobre volje, naj pôje hvalnice. 10 1 Sam 16,23: Kadar je bil torej tisti Božji duh na Savlu, je David vzel citre in igral s svojo roko. Tedaj je Savlu odleglo in mu je bilo bolje in zli duh se je umaknil od njega. 11 Regal, fr. regale, majhne prenosne orgle prodornega zvoka. 12 Zinken – kornet, verjetno iz Perzije izvirajoč pihalni instrument (Brockhaus 1974, zv. 20, 695). 13 Ozha, Syn, Duh, nebeski kral … Kratka izlaga tiga Ozha nasha, od Truberja (O. Sakrausky, om. d., 454, op 24). 14 1 Kor 14: Poglavje Darovi jezikov in prerokovanja. PRIMO@ TRUBAR 324 PREVODI 324 hvala Bogu, bilo poučeno in utrjeno v pravi veri, katekizmu in vseh božjih službah) ponovno na novo pregledal, korigiral, nekaj dodal ter z lastnimi novimi notami opremil in dal v tisk. Zato resnično upam, da bodo naši nasledniki to pesmarico pobožno, Bogu v čast, za utrditev in širitev prave Cerkve uporabljali ter po njej prepevali. Moj, v Kristusu ljubi mladi gospod Jurij, ker je vaš pobožni in razumni gospod stari oče, plemeniti in častitljivi pokojni gospod Vid Khisl 15 itd. bil zelo naklonjen božji besedi, vsem krepostim in umet- nostim, še posebej pa glasbi, je, ko je bil častitljive dežele kranjske poslanec in blagajnik, ob tem pa mnogo let zapored tudi župan glavnega mesta Ljubljane, nagovoril gospode in deželane pa tudi meščane k temu, da so plemenitega in zelo izobraženega v jezikih in umetnostih, posebno pa v glasbi zelo izkušenega in razgledanega magistra Leonharda Budina, 16 mojega ljubega znanca, sprejeli za posebnega osebnega učitelja svojih otrok; poleg njega pa še štiri, v umetnosti igranja na razne instrumente, godala in bobne pa tudi telovadbe vešče umetnike. Tako je tudi vaš ljubi gospod oče 17 (ki je zaradi svojih od Boga danih številnih odlik in kreposti, od ubogih in bogatih v deželi ter izven nje priljubljen in spoštovan, bil od njegovega veličanstva rimskega cesarja, od presvetlega kneza in od častitega deželnega zbora na Kranjskem kar nekaj let zapored poklican na visoke uradne položaje, sedaj pa na položaj komornega svetnika in deželnega upravitelja) občutil veliko radost ob poslušanju in branju 15 Vid (Veit) Khisl je bil oče Janeza (Hanns, Janž) Khisla in stari oče Jurija (Georg) Khisla, kateremu je bilo namenjeno posvetilo pesmaric iz let 1567, 1574, 1579 in 1584. Vid Khisl je bil mestni sodnik in župan v Ljubljani, poslanec in blagajnik kranjskega deželnega zbora. Zgradil je grad Kaltenbrunn (Fužine), bil lastnik mlina na Ljubljanici ter tovarne stekla in papirja. Pozneje je postal cesarski svetnik, dvorni svetnik nadvojvode in vojni upravitelj na hrvaški in jadranski meji, predsednik dvorne pisarne, vitez in baron. V letih 1566 in 1567 je zasedal položaj deželnega upravitelja na Kranjskem. Bil je velik podpornik in pospeševalec mlade slovenske književnosti, znanosti in umetnosti. (O. Sakrausky, om. d., 445, op. 26; B. Žabota, om. d., 161–163) 16 Leonhard Budina je bil od 1531 latinski šolski upravitelj v Ljubljani, 1563 prvi rektor evangeličanske stanovske deželne šole, po upokojitvi 1566 pa prevajalec za latinski jezik. Užival je posebno naklonjenost družine Khisl. 17 Janez (Hanns, Janž) Khisl. 325 325 božje besede in ker je posebno veselje čutil tudi do glasbe, vas je še zelo mladega dal v vzgojo omenjenemu gospodu Budini ter poseb- nemu učitelju in spremljevalcu, 18 s katerim vas je poslal daleč v tuje dežele in na visoke šole, da bi se od njiju naučili pobožnosti, pravega razumevanja celega katekizma, jezikov, glasbe in drugih umetnosti. Pri vseh, ki vas poznajo, vzbujate veliko upanje, da boste kot vaši pobožni starši naši cerkvi in domovini zvest služabnik in v korist. Z ozirom na vse to ter da za vsa velika, dobra dela, ki so jih vaš gospod stari oče, gospa stara mati, vaš gospod oče, 19 gospa mati in vi sami izkazali meni, moji soprogi in mojim otrokom, izkažem dolžno hvaležnost in spomin, sem želel te naše pesmi in psalme posvetiti vam ter jih izdati v vašem imenu. Večni Bog in oče našega gospoda Jezusa Kristusa naj s Svetim Duhom po svoji besedi vodi in in usmerja vašega gospoda očeta, vašo gospo mater, vaše brate in sestre, vas in nas vse po svojih poteh v njegovo čast in slavo ter nas obvaruje pred sedanjim in večnim pogubljenjem. Amen. Napisano v Derendingenu, na svetega Jurija dan v 1567. letu. 20 Vaše častitljivosti zvesti in vdani Primož Trubar Kranjec, tukajšnji župnik. Izbral, prevedel in pojasnil Edi Vrečko 18 Janez (Hanns) Gebhardt, Ljubljančan, je študiral v Tübingenu skupaj s Samuelom Budino, pozneje pravo v Padovi, postal je predavatelj na deželni srednji šoli v Ljubljani, nato vojni sekretar krajnskega deželnega zbora, šolski inšpektor in deželni tajnik na Kranjskem, tedaj na položaju deželnega upravitelja. (O. Sakrausky, om. d., 456 op. 29). 19 Janez (Janž) Khisl, oče Jurija Khisla, je pomagal Trubarju pri ustanovitvi deželne (stanovske) srednje šole v Ljubljani. 20 T udi predgovor v knjigi iz leta 1579 se konča z letnico 1567. T udi drugače je skoraj enak kot predgovora iz leta 1567 in 1574. Kolikor je razlik, so v nemškem besedilu v glavnem zaradi drugačne ortografije, črk in tiska Mannlove tiskarne v Ljubljani. PRIMO@ TRUBAR 326 KRONIKA 326 KRONIKA Vasko Simoniti GOVOR OB ODPRTJU RAZSTAVE V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE 6. 3. 2008 Ob bogatem programu v počastitev 500. obletnice Trubarjevega rojstva se spričo splošnega poznavanja tega moža morda kdo vpraša: Kaj drugega kot izraz spoštovanja do njega lahko doživimo na iz- vedbah tega programa? Ni bilo o njem povedano že vse, tako glede njegove osebnosti in njegovih del kot tudi pomena tako za slovensko kulturo kot evangeličansko skupnost v Sloveniji? Ali pa prek njego- vega delovanja iščemo svoj smisel ali oporo za svoje delo v današnjem času? Seveda nas 500. obletnica njegovega rojstva lahko obvezuje k iskanju morebitnih novosti – a za večino je bolj priložnost za to, da si obudimo njegovo podobo in se vprašamo, kakšen je bil, kako se je opredeljeval do svojega časa in okolja, kaj je storil in zakaj je torej ta podoba tako živa še po tolikih stoletjih. Kot prvi slovenski avtor knjig je preživel vso tisto torturo, ki jo je moral prestati marsikakšen avtor velike slave: delati/pisati v skrajno težavnih, včasih celo smrtno nevarnih razmerah, prihranjeno mu je bilo le to, da ni več doživel uničujočega vala protireformacije in s tem sežiga skoraj vseh protestantskih knjig. Pri vsem tem pa je zagrizeno in nepopustljivo že za živa napredoval k svojemu velikemu cilju – in umrl menda v prepričanju, da je svoje poslanstvo izpolnil. Torej dosegel cilj. Po njegovi smrti je sicer več kakor dve stoletji kazalo, da se je zmotil, da je bilo njegovo delo zaman, toda pozneje, to je v slabih zadnjih dveh stoletjih, skoraj ni bilo vidnejšega slovenskega pisca, ki se ne bi posvečal Trubarjevemu življenju, jeziku, prevodom, vsebini njegovih del in sploh njegovemu pomenu za Slovence. V 20. stoletju, 327 KRONIKA 327 zlasti pa še v desetletjih po drugi vojni, je sploh izšla cela vrsta zajetnih knjig in razprav o njem, fenomen Trubar pa je bil kajpak tudi izziv za sedmo umetnost (film) – in dolžno priznanje mu je ob drugem izkazala tudi njegova »druga domovina« Nemčija, in sicer na med- narodnem simpoziju v Tübingenu ob 400. obletnici njegove smrti. Njegovi spisi – v obliki zbranega dela ali pa v izborih – pa teksti o njem samem izhajajo še v današnjem času. Že dosedanji dogodki ob njegovi 500. obletnici govorijo tem, da so bili tiskanje njegovih knjig in njegovi odzivi na razmere, v katerih je živel, tudi za ta čas nekaj izjemno tvornega – in sodeč po vsebini napovedanih prireditev, ki se bodo zvrstile v tem letu, bo ta ugotovitev samo potrjena. V tem nagovoru seveda za to ni mogoče podati izčrpne utemeljitve, a če povzamem, bi dejal: njegov večplastni projekt, ki sta ga ob drugem tvorili skrb za versko prenovo in za to nalogo neogibno znanje, kot sta zlasti pisanje in branje slovenščine, je nadvse ugodno vplival na oblikovanje zavesti o pomenu, varovanju in razvoju sloven- skega jezika in o posebnostih njegovih govorcev. Ali drugače po- vedano: Trubar je s svojim delom postavil temelje, na katerih se je skozi stoletja razvijala slovenska kulturna identiteta, ki je danes eden bistvenih konstitutivnih elementov slovenske države. Pri tem pa je znano, da njegov prvotni namen ni bil zasledovanje takega smotra: kot reformator je želel le, da bi se ljudje naučili brati Sveto pismo v svojem, to je slovenskem jeziku, da bi lahko sami, svobodno in brez posrednikov, bili v stiku z Božjo besedo, kakor se je razodevala v svetem pismu. Toda ta svoboda in pravica, v marsičem že tedaj uresničeni, sta imeli daljnosežne posledice za bodočo zgodovino Trubarjevega ljudstva. V zgodovinskem razvoju Slovencev sta bili narodotvorna in kulturotvorna dejavnika. Kot vemo, je Trubar živel v burni in kruti dobi, v katerem je šlo za veliki zgodovinski prelom z neko stoletja staro miselnostjo in za postavljanje smernic za drugačno življenjsko prakso Evrope. Vse to je se je zrcalilo v njegovem delovanju, pač zato, ker je sam bil osebnost, ki je bila sposobna dojeti duha časa, pa tudi prisiljena sodoživljati môro zgodovine in njenih zahtev. V tem smislu mu na osebni ravni menda z ničimer ni bilo prizaneseno; na eni strani o tem govori pojem, ki ga je sam izrekel, namreč njegov »nigdir dom«, ki niti v 328 KRONIKA 328 Derendingenu po njegovem drugem izgnanstvu iz naših dežel, ni bil pravi dom, ampak zdomstvo, ki so ga najbrž močno zaznamovala dotedanja preganjanja, zaplembe premoženja in druge nadloge. Toda vse te muke ga niso zlomile, saj se ni pustil onemogočiti in ni utihnil. Pri svoji vztrajnosti pa je vendarle imel tudi nekaj sreče; tu mislim na dejstvo, da je imel nekatere izvrstne učitelje, pozneje pa tudi nekaj zaščitnikov, ob pomoči katerih je lahko uresničeval svoje zamisli. T u mislim na primer na tržaškega škofa Bonoma, razgledanega in tole- rantnega humanista, ob katerem se je Trubar oblikoval v izobra- ženega svetovljana in patriota, ki je jezik svojih rojakov imel nadvse rad, najbrž tudi po Bonomovi zaslugi, saj je bil Bonomo naklonjen slovenščini. V Trstu je namreč Trubar pridigal slovensko. Kajti na- klonjenost prominence tistega časa do jezika, ki so ga govorili le podložniki oziroma tlačani, se pravi, hlapci in dekle, tedaj kljub vsemu ni bila nekaj samoumevnega. Sam Martin Luther, sicer v verskih rečeh nemara Trubarjev vrhovni zgled, je bil na primer do jezika svojih drugorodnih rojakov, to je Lužiških Srbov, katerih vasi so obkrožale Wittenberg, izrazito odbojen, zato po mnenju nekaterih prevod Novega testamenta v lužiško srbščino (leta 1548) niti po njegovi smrti ni bil natisnjen, ampak je ostal v rokopisu. Če k temu prištejem Trubarjeve šole na Dunaju in Salzburgu, razumevajoče imenitnike in teologe na Württemberškem, stike z visokimi reformatorji (kore- spondenca s Zwinglijevim naslednikom v vodstvu züriške reformi- rane cerkve Bullingerjem), je mogoče reči, da je bil Trubar v stiku z intelektualnimi in verskimi vrhovi, čez katere je šel »duh časa« in je torej navdihoval tudi njega, slovenskega verskega prenovitelja. Samo v takšni kondiciji se je lahko lotil nečesa neverjetnega: zapisovati svoj jezik in pisati v njem knjige, se pravi uporabljati jezik, ki ga v pisni obliki tako rekoč še ni bilo. To je lahko storil samo izjemno bister in delaven človek, ki ga bistveno označuje ljubezen do domovine – tista ljubezen, o kateri že Ivan Prijatelj poroča, da je prevzela celo »odločnega katoličana« Jerneja Kopitarja, ki je rekel, da ga »Trubarjeva velika ljubezen do domovine popolnoma razorožuje proti njegovim protestantskim naukom«. Toda nič manj nas najbrž ne vznemirja Trubarjeva kritika zaosta- losti in nekulturnosti tedanjih Slovencev, kritika, ki je samo izraz 329 KRONIKA 329 druge strani te iste ljubezni, o kateri je pisal tudi Mirko Rupel. V pismu, ki ga je skupaj s Kreljem napisal Bohoriču (1565), je rečeno: »Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine: saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti vse sile,da mu napravijo konec!« Ukrep za odpravo takšnega stanja je Trubar videl zlasti v obiskovanju šol, zato si je prizadeval, da bi jih bile deležne najnižje plasti prebivalstva. V Cerkovni ordningi v posebnem dostavku pravi: »… en vsaki pridigar inu farmošter ima tudi per suje fari eniga šulmojstra oli mežnarja imejti inu držati, da te mlade hlapčiče inu deklice, purgarske inu kmetiške otroke vuči slovenski brati inu pisati, ta katekizmus zred [= vred] s to kratko izlago izvuna [= na pamet] povejdati.« Po drugi strani pa, priznajmo, navedena kritična misel skoraj po petsto letih še ni izgubila vse svoje veljave, saj je »bedno rovtarstvo« lahko ime za marsikakšen današnji pojav – le da je zdaj včasih videti, da je bolj značilno za kakšnega novopečenega mogočnika kot pripad- nika najnižje družbene plasti. Kot na drugi strani prav tako ni ravno pogosto, da bi vsi imenitni in premožni bili voljni združiti svoje želje in gorečnost za to, da bi napravili konec temu »bednemu rovtarstvu«. Že ob bežnem pregledu Trubarjevega dela in življenja je torej mogoče ugotoviti, da je bil v marsičem človek našega časa: ustvarjalec, bistveno zaznamovan z usodo migranta, soočen z neznosno krutostjo časa, nenehno v kritičnem razmerju do okolja, evropsko razgledan in zato v položaju, da je bil lahko brezkompromisen v obrambi svojega nazora in ciljev, a tudi, kot je nekoč zapisal že omenjeni Prijatelj, strpen in razumevajoč. Z vsem tem njegov veliki patriotizem ni v nasprotju z njegovim izbranim poslanstvom, ampak se z njim logično dopolnjuje. To je lahko živa spodbuda sodobnikom, ki jim je potem- takem že zdavnaj in seveda prvi v marsičem »zarisal« njihov profil in pogoje, zaradi katerih prava ustvarjalnost ne more nikoli usahniti. Program prireditev ob 500. obletnici Primoža Trubarja potemtakem ni samo počastitev tega moža, temveč tudi zgled in opora za vse, ki z delom skušamo presegati – zdaj upajmo vendarle v boljših razmerah 330 KRONIKA 330 – zmerom pretesni okvir vsakodnevne pragme. Pri tem bomo morda uspešnejši tudi zato, ker zavest o nas samih in nujnost, da svojo usodo jemljemo v svoje roke, nista današnji domislek, ampak sta stari pol tisočletja. Spoštovani, na koncu bi se rad ob odprtju te velike razstave zahvalil njenim avtorjem in organizatorjem, posebej še tistim, ki so sodelovali – če smem tako reči – pri »operaciji« Slovenska cerkovna ordninga. Kot veste, je ta izredno pomembna Trubarjeva knjiga iz leta 1564 ohranjena le v enem izvodu; do druge svetovne vojne so en sam znani izvod hranili v Dresdnu, toda med vojno je bil uničen. Na srečo so leta 1971 v Vatikanu našli še enega – in tega se je zdaj posrečilo pripeljati v Ljubljano, da ga kot izjemno redkost vidijo obiskovalci razstave. Naj dodam, da nekateri poznavalci menijo, da je ob Dalma- tinovem prevodu Biblije prav ta Trubarjeva knjiga drugi knjižni vrh slovenske reformacije. Kot je zapisal Drago Šega ob izdaji izbora iz Slovenske cerkovne ordninge v zbirki Kondor, je bila ta knjiga »politič- no in zgodovinsko dejanje, ki je mimo suverene volje deželnega kneza in v nasprotju z ozemeljskim načelom augsburškega miru vzpostav- ljalo samostojno slovensko cerkev ter ji določalo notranjo ureditev«, zato pa ima »posebno vrednost in pomen«. Lahko samo še dodam, da je zaradi nje moral Primož Trubar drugič in za vedno iz slovenskih dežel v izgnanstvo, že natisnjeni del naklade pa je bil skoraj v celoti zaplenjen. 331 SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN 331 UDC 681.324:82(497.4) Andrej Flogie Introductory speech The modern development to our information society is an objective fact and it is pointless to reject digital technology. But potentially there are very different pathways and, just as in the development to an industrial society, side paths and fatal mistakes are possible. With regard to contemporary creativity we must encourage the use of multi-presentation and understand crossing over the border of traditional types of creation. Along with taking foreign examples into account, we must bring together what are at present very fragmented initiatives and projects for digitalizing the Slovene cultural heritage. UDC 004: 681.324: 929 Trubar P. Miran Hladnik Trubar and the internet There is hardly even a small sample of Primož Trubar’s opus available in publicly accessible digital form. The collection of Slovene literary texts contains Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor of 1557 (http://lit.ijs.si/trubar57.html); the trancription was made by the German Slavicist Elisabeth Seitz in Tübingen in 1998. The entry on Trubar for the Slovene Wikipedia was not written by any notable Slovene Slovenicist. Both these facts indicate that we lag behind in using the internet. Trubar was very much aware of his precedence and author- ship and was proud of this. But appearing on the internet introduces a new and different concept of authorship. Since there is no exclusive authority, there is not only one exclusive truth either, thus Wikipedia headwords can quite freely include different perspectives on one subject. Admirers of book culture are disturbed by the Wikipedia inclination to link together alternative definitions and the absence of value judgments. The question arises: How far can Trubar’s experience help us in the change of the civilizational paradigm which we are witnessing? Actually only two of Trubar’s features seem useful and indeed highly important: openness for a fresh and uncluttered consideration of our own place in culture and the courage to set out on a new, unused and uncertain pathway. SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN 332 SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN 332 UDC 929 Trubar P.: 252;316.3”15” Fanika Kranjc-Vrečko The anthropological content of Trubar’s dedications and forewords With careful observation and examination of his environment Trubar described the Slovenes in their fundamental anthropological characteristics. He recognized the problem of language as a medium of cultural maturing; the need for religious affiliation and the individual’s willingness to engage actively in religious education and ceremonial, even at the cost of persecution. He pointed out how Slovenes lagged behind compared with other European nations, as without God’s Word in their own language they were even more subject to oppression. He saw the solution in raising his nation in religious and cultural terms. In his dedications he informed foreign and native addres- sees of his endeavours to raise people on the cultural level – with books and through these to advance the individual’s religious development, which for him as a preacher was his fundamental mission. Trubar’s dedicatees were not only members of the upper class, from whom he expected help and material support, but also simple individuals or a group of people from his own surroundings, and in this way he showed an awareness of his calling and his responsibility for the religious and general cultural growth of his own nation. UDC 929 Trubar P.(031) Dušan Voglar Primož Trubar in encyclopedias and lexicons A survey of entries about Primož Trubar in Slovene and foreign encyclo- pedias and lexicons shows that from the first treatment of Trubar in J. J. Valvasor’s work (1689), Slovene reference works have consistently taken account of Trubar. Many foreign lexicons do likewise, and this was true even in the second half of the 19th century, for which the researcher L. T. Elze, for example, deserves praise. But surprisingly, Trubar does not appear in the Encyclopedia Britannica nor in Larousse. The entries vary in how exhaustive they are, certain important details are lacking in some of them, while others could have a more suitable selection of books mentioned; some give incorrect data; others could concentrate on Trubar’s more essential characteristics and omit less essential ones. But in general, his establishing of the Slovene standard language is emphasized in all the entries. In terms of excellent professional quality and exhaustive treatment, the entries on Trubar in Slovenski biografski leksikon (Slovenian Biographical Dictionary), Enciklopedija Jugoslavije (Encyclopedia of Yugoslavia) and Enciklopedija Slovenije (Encyclopedia of Slovenia) attract special attention. These scientifically conceived corpora, in comparison with other reference works, which are often more “handy”, are the central Slovene reference 333 SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN 333 sources of encyclopedic information and so from this standpoint are more decisive for knowledge and views about Trubar. The characteristics and prin- ciples established can be a warning for those who design encyclopedic presen- tations on the internet. UDC 929 Trubar P.: 316.3”15” Matjaž Kmecl Reservations about Trubar and their paradox The earlier evaluation of Trubar, partly still present, merely from a religious (i.e. Roman Catholic, clerical) or anti-religious (anti-Catholic, liberal) stand- point is unfair to Trubar. Trubar undeniably devoted his life to purifying faith and to the truth of faith, as I. Prijatelj emphasized in 1908. But Trubar linked faith with language: people can understand the gospel message only in the language which should be the most intimate for every person, the language given by God, i.e. in their mother tongue. Emphasizing Trubar’s merits for the Slovene language and Slovenehood is opposed by the principle of the pre- cedence of (the Roman-Catholic) faith over language or the principle that without Roman Catholicism there is no Slovenehood, which leads to promoting the significance of T. Hren. The second reservation arises from the criticism that Trubar and his colleagues were responsible for “foreignness” intruding into the indigenous Slovene world; this was assumed to have gradually caused the Slovenes to lose their national identity. The third group of reservations arises from contradictions in Trubar’s attitude to the nobility on the one hand and to simple people on the other, since he used the support of Slovene and foreign aristocrats to achieve his goals – printing and distributing books among the people and educating them. UDC 929 Trubar.: 929 Vergerio P.P.: 929 Negri F. Francka Premk Trubar’s seen and unseen links with fellow thinkers and the vision of contemporary electronic communication Trubar’s forewords and correspondence reveal the mostly unseen yet close links with Reformers in Switzerland (Heinrich Bullinger, Bernardino Ochino, and Wolfgang Musculus). He was also closely connected with Petrus Paulus Ver- gerius. The latest research has shown that Vergerius and Francesco Negri were co-authors of the prayer published in Trubar’s translation (Ena molitou tih kersče- nikou, 1555), and of the catechism which is assumed to be the basis of Trubar’s Catechism (1555). The initial letter N. in the signature (N.V.T.) which follows the Slovene foreword to Trubar’s Catechism, representing a previously unresolved problem, belongs precisely to Negri, according to the latest investigation. 334 SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN 334 UDC 681.3:002 Primož Jakopin Parallels with Trubar /Literacy past and present Gutenberg’s age is retreating, the information age is on the march. And as Trubar knew well, that only literacy can bring true progress, when all could come to the knowledge provided by books, so it was clear thirty years ago that there cannot be an information age without computers being accessible to everybody. The information age will rely on knowledge and much of this is still available only in book form; so first of all it would be necessary to see to it that all the books from all libraries are found on the internet. Machine translation from Slovene into the major world languages is the next challenge. Machine speech recognition instead of typing out texts is also being introduced. Trubar knew how to find a way of spreading among people good ideas which were worth working for. UDC 008 (497.4)”14/19” Tone Partljič The end of Gutenberg’s galaxy and the end of the cultural war for Primož Trubar? It is difficult to speak of the end of Gutenberg’s galaxy, but we can speak of co-existence or of a transitional stage between “good old” books and the internet. The so-called Slovene “cultural war”, i.e. the conflict over Trubar’s significance for Slovene culture and Slovenehood, has its roots in the Counter- Reformation, where Bishop Tomaž Hren was a noticeable personality; at that time Maribor also experienced severe measures of re-Catholicization. The cultural war flared up at the celebration of the 400th anniversary of Trubar’s birth, when the writers Anton Aškerc and Ivan Cankar intervened. The division between these two camps (“the division of spirits”) deepened after Slovene independence in 1991, and was seen in the endeavours to rehabilitate Hren. But at the same time there was also a more sober and objective evaluation of Trubar (Vekoslav Grmič), while the Maribor Roman Catholic cleric Jože Rajh- man deserves credit for his scholarly treatment of Trubar. The celebration at Rašica (2008) with Vasko Simoniti’s speech also sounded conciliatory. UDC 659.2:316.77:802/809 Franci Pivec Languages on the internet The diversity of languages, which means almost the same as the diversity of cultures, constitutes a problem that certainly deserves the same attention as 335 SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN 335 biotic diversity. The so-called “mass” languages account for only half of the human race, while the other half speaks a multitude of “rare” languages, which are swiftly dying out. The creators of the internet started out from romantic notions of a general global connection between people, and simply passed over the problem of language. When necessary they appealed to the complete decentralization of the worldwide web, claiming that here nobody can force anything on anybody. The language we speak (primarily our mother tongue) is the most perfect medium there is, so digital communication cannot manage without it either. But as much as 90 % of languages simply do not have any scientific lexis and in such cases science in the mother tongue is not possible. It was established that in 1991, 72 % of web pages on the internet were in English, but this state of affairs is changing to the advantage of other languages due to the greater efforts by users to introduce their mother tongue (India, Québec, Catalonia). The script is important; BMP contains as many as 65,536 signs, which should suffice for all languages. In introducing Slovene on the internet we must pay attention to the following points: accessibility, a good command of technology, understan- ding of meaning, social critical awareness, innovative approach, and develop- ment strategy. Information scientists often do not understand the importance of cultural identity in the information society and consider it a disturbing non- functional element. UDC 929 Trubar P.: 002 Matjaž Mulej Primož Trubar and the internet from the standpoint of innovation Primož Trubar linked together the following properties: independent thinking, overcoming opposition, establishing his thinking in an enterprising way, skilful avoidance of obstacles, the aim of benefiting users, the vision to create something essential and new, even fundamentally new, capable co- operation with necessary partners, his protest against entrenched practice, which was considered the only correct practice but was not necessarily the only possible practice, his use of new technological and social possibilities to establish his ideas. His introduction of books in Slovene was a long-term, fundamental and genuine innovation showing the author’s broad horizon and influence. 336 SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN 336 UDC 929 Trubar P.:284.1 22.04/.05=30 Erich Bryner Theologische Motive in der Bibelübersetzungsarbeit von Primus Truber Dass Primus Truber hervorragende Arbeit als Bibelübersetzer leistete, war im 16. Jahrhundert in Zürich gut bekannt. Heinrich Bullinger, der Nachfolger Zwinglis in der Leitung der Zürcher Kirche, drückte ihm seine höchste Anerken- nung aus. In der Geschichte der Bibelübersetzungen der Reformationszeit kommt Truber ein herausragender Platz zu. Es ist ihm gelungen, die Zeichen der Zeit zu erkennen und eine bedeutende sprachschöpferische und übersetzerische Leistung zu vollbringen. Er arbeitete in einem räumlichen und zeitlichen Spannungsfeld: Die Bibelübersetzungen sollten dem, wie er oft sagte, „armen windischen Volk“ zugute kommen, das sich in einem Zweifrontenkampf gegen den Antichrist befand, der sich, wie Truber häufig bemerkte, im Papst und in den Türken manifestierte, und Truber fühlte sich – wie andere Reformatoren auch – in der Endzeit. Sein Werk sollte in andere slawische Länder bis ins russische Reich ausstrahlen und auch der Türkenmission dienen. Die Entsprechung zwischen der Sprachverwirrung nach dem Turmbau zu Babel und der Sprachverständigung durch Pfingsten war Truber und seinen Mitarbeitern sehr wichtig. Sie war aber in der Theologiegeschichte des 16. Jahrhunderts nicht so einzigartig, wie in der Forschung bisher angenommen, sondern ist in einem ganzen Strom theologischen und liturgischen Schaffens belegt, sowohl in liturgischen Texten der orthodoxen Kirche als auch in theo- logischen und sprachphilosophischen Werken der Reformation, insbesondere beim Zürcher Theologen Theodor Bibliander. Aus diesen Beobachtungen ergibt sich ein interessanter Hinweis auf den Umgang Trubers mit dem Verhältnis zwischen Altem und Neuem Testament, der vor allem an die Schweizerische Reformation erinnert. Nach Bullinger wird in den Evangelien nichts anderes gelehrt, als was im Alten Testament gelehrt worden war, und das Neue Testament ist für ihn nichts anderes als die Aus- legung des Alten. Calvin unterstrich ebenfalls stets die Einheit der beiden Testamente. Auch Truber betont die Einheit des alt- und neutestamentlichen Zeugnisses: Laut neutestamentlichem Zeugnis wird wiederhergestellt, was nach alttestamentlichem Zeugnis verloren ging: die Gottebenbildlichkeit und die sprachliche Verständigung der gefallenen Menschen. An Pfingsten „erfüllte Gott seine Apostel mit dem Heiligen Geist, so dass sie in einem Augenblick alle Sprachen verstanden und redeten“, was Anstösse zum Übersetzen der Bibel in die Volkssprachen gab, auch ins Slowenische und Kroatische. 337 SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN 337 UDC 282(497.12): 943.6”15/16” France M. Dolinar The Counter-Reformation in the Inner Austrian provinces and the fate of Protestants In connection with the Counter-Reformation, the renewal within the church and the political re-Catholicization of the province needs to be taken into account. Within the Inner Austrian provinces, political re-Catholicization took place according to the principle of the Peace of Augsburg (1555), cuius regio eius et religio. The Inner Austrian Archduke Ferdinand I was a Roman Catholic and opposed Protestantism; he made use of the Catholic faith to shape his ab- solutist authority, but because of other interests he was prepared to make compromises with Protestants. The following Archduke, Charles II, in a letter of 1569 to his brother, the emperor Maximilian II, presented a precisely worked- out programme of political re-Catholicization for his provinces, but for the sake of defence against the Turks he was forced to accept the Religious Paci- fications of Graz (1572) and of Bruck an der Mur (1578). The nobility wanted to extend acknowledged religious privileges to their bondsmen as well. In Carniola, Primož Trubar with the publication of his Cerkovna ordninga (1564) had already organized a provincial Lutheran church for the Slovenes under the protection of the Provincial Estates. In 1579 the Bavarian Duke Wilhelm, the Tyrolian Duke Ferdinand and the Inner Austrian Archduke Charles agreed on a unified stance against the Protestants; a similar agreement was later made by the Ljubljana (Tavčar), Brixen and Freising bishops. Concrete principles of re-Catholicization were laid down by the Lavantine bishop Jurij Stobäus. In Styria, Carinthia and Carniola, re-Catholicization committees took posses- sion of churches and property which Protestants had earlier taken from Catho- lics and destroyed all the marks of the Protestant presence in the Inner Austrian provinces, including Protestant books. It is mistaken to judge the severity of these Catholic measures only through the prism of Slovene cultural history; the Counter-Reformation was not directed against Slovene books as such. UDC 316.72(497.4): 82”15/16” Božidar Jezernik Trubar: two faces of the image The new political groups (nations) which had begun to appear in the nineteenth century in Inner Austria were so much without precedence in the past that the first Slovenian newspaper, Kmetijske in rokodelske novice, asserted that at that time not all people could distinguish between the words narodno (national, popular) and nerodno (clumsy, awkward). Still in the second half of the nineteenth century, the idea of a ‘nation’ in Inner Austria was a novelty, for which the contemporaries had no basis in their personal experience. 338 SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN 338 To the Slovenians, who were without their own state, the idea of nation as developed by the German romantics was most attractive, giving as it did ‘to nation an independent life to state.’ Accordingly, during the nineteenth century, Slovenian nationalism was emphatically apolitical and ‘national awakeners’ concentrated their efforts on the cultural field, giving priority to men of letters such as the first Slovenian poet, Valentin Vodnik (1758-1819), the foremost Slovenian poet, France Prešeren (1800-48), and the creator of the Slovenian written language, Primož Trubar (1508-85). However, if the first ‘national monument’ dedicated to Valentin Vodnik and erected in 1889 were instrumental in the process of cultural homogeni- sation of the Slovenians and in the construction of boundaries between them and others, the idea of erecting a monument to Primož Trubar caused a lasting polemics and was instrumental in polarising the Slovenian community into two opposing political groups: conservatives and liberals. UDC 929 Trubar P.: 284.1”2008” Zvone Štrubelj Primož Trubar in the light of the year 2008 In evaluating Trubar, it should be remembered that he put the Trinity in first place, and a further point arises from this: the desire that his compatriots should be partakers of God the Father and Jesus Christ through the Spirit, and from this desire the formation of the Slovene standard language, the writing of books, the linking together of Slovenes through a common standard language, missionary work for Croatian books in the Bible Society in Urach, plans for evangelizing Muslims, work for the Slovene church, etc. Trubar succeeded in raising the language of the bondsmen to the level of European languages and his subservient people to a place among European nations. German scholars and then Slovene scholars very early on described the importance of Trubar for faith and literature in Slovenia. Nowadays we are approaching a new, more appropriate and more realistic presentation of Tubar’s life and his opus in the Württemberg region, in Germany and in Europe generally. Trubar’s dialogical and ecumenical openness is increasingly more topical today, in Europe and also in the world. Trubar is one of Europe’s prophetic visionaries. UDC 284.1(497.4)”15”: 811.163.6 Marko Kerševan Trubars „Kirche Gottes der slowenischen Sprache“ und „Volk der slowenischen Sprache“ Trubar sah sich selbst vor allem als Geistlicher im „Dienste des Evan- geliums“. Er war ein bewusster Anhänger der evangelisch-lutherischen Kirche. Daher ist es keinesfalls überflüssig, wenn wir bei dieser Gelegenheit über die 339 SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN 339 Relation zwischen seiner (reformatorischen, protestantischen, evangelischen) religiösen und (slowenischen) sprachlich-literarischen Tätigkeit nachdenken. Trubar und seinen Mitarbeitern ging es ihrer Überzeugung nach beim Gebrauch der slowenischen Sprache nicht um die „Verbreitung eigener Lehren“, sondern um die „Verkündung des Wortes Gottes (Evangeliums)“ als größter Gnade des Herrn allen Menschen eines jeden Volkes gegenüber. Dies war für Trubar noch umso wichtiger, glaubte er doch, wie schon zuvor Luther, an das nahende Ende dieser Welt. Der Aufstieg der slowenischen Sprache in die Schriftsprache im 16. Jahr- hundert kann nicht nur mit einer größeren Hingabe der Protestanten für die Verbreitung ihrer Lehren und der Nutzung des Druckverfahrens erklärt werden. Eine religiöse Hingabe zur Verbreitung ihrer Lehren fehlte zumindest auch den Jesuiten und Kapuzinern jener Zeit nicht und auch der Druck stand immer mehr zur Verfügung. Er kann nur mit der Berücksichtigung der stark unter- schiedlichen Bedeutung und Stellung des Wortes (Gottes) in der Kirche und für die Kirche erklärt werden. Diese Bedeutung entstand aus einer anderen Konzentrierung auf Christus, auf das menschgewordene Wort Gottes und erlösende Wort des Evangeliums. In einer solchen Auffassung ist die Kirche creatura verbi, wie Luther schrieb. Zwischen der protestantischen Auffassung der Kirche als „Kirche des Wortes Gottes“ und Trubars „Kirche Gottes der slowenischen Sprache“ besteht eine unzertrennbare Verbindung. Die Kirche dient dem Wort Gottes mittels dem menschlichen Wort, das immer das Wort einer konkreten menschlichen Sprache ist. Wegen der außergewöhnlichen Stellung, die die slowenische (Schrift)- Sprache bei der Entstehung der modernen slowenischen nationalen Identität bekam – als ihr Rahmen und Mittel – wurde das protestantische sprachliche und literarische Werk Teil der slowenischen „kulturellen Memoria“. Man könnte sagen, zumindest im Fall der Slowenen, dass auch das Volk eine creatura verbi sei..Trubars „Kirche Gottes der slowenischen Sprache“ hatte einen unvergäng- lichen Anteil bei der Entstehung des „Volkes der slowenischen Sprache“. UDC 316.3”20”: 929 Trubar P. Christian Rose Primus Truber – sein Wirken in Württemberg und seine Bedeutung für die europäische Ökumene im 21. Jahrhundert Ich fasse die Bedeutung von Primož Trubar zusammen mit den Worten des ausgewiesenen Fachmannes Rolf-Dieter Kluge. Für ihn steht fest, „dass Primus Truber ein überzeugter und prinzipientreuer, gleichwohl im Grunde aber toleranter, völkerverbindender Reformator, Sprachschöpfer und Kulturver- mittler war, der uns Deutschen in den vielen Vorreden zu seinen Büchern und Briefen die Zustände auf dem Balkan und unter den Südslawen erklärt und seine Landsleute umgekehrt über das Leben in Württemberg und Deutschland 340 SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN 340 unterrichtet hat. In seinem zweisprachigen Katechismus äußert er den Wunsch, daß die slowenische Jugend ,das Windische und auch die deutsche Sprache daraus lesen und verstehen lerne‘. Truber hat die deutsche Hilfe und Unter- stützung für sein Glaubens- und Sprachwerk anerkennend gewürdigt /…/. Er hat freundschaftliche Wechselseitigkeit zwischen Südslawen und Deutschen, zwischen Slowenen und Württemberg vorgelebt/ …/ dieser Aspekt seines Wirkens verdient Würdigung und Nachfolge in unserer Zeit.“ Primož Trubar ist ein überragendes Vorbild dafür, wie über die konfessionellen, die kulturellen und die ethnischen Unterschiede hinweg die freundschaftlichen ökumenischen Bande zwischen Slowenien und Württemberg und darüber hinaus in der gesamten europäischen Völkergemeinschaft fester geknüpft werden können. Es kommt meines Erachtens nicht von ungefähr, dass ihr Land im Trubar- Jubiläumsjahr die EU-Ratspräsidentschaft innehat. Es ist für die europäische Identität nicht unerheblich, dass der für die europäische Kulturgeschichte so enorm wichtige Beitrag Trubars seinen Ausgang in der Verbreitung der bibli- schen Schriften genommen hatte. Die Bibel ist die Ur-Kunde des weltumspan- nenden ökumenischen Glaubens und der Wertegemeinschaft Europas. Die Verankerung der europäischen Bewegung in der gemeinsamen Werte- und Kulturgemeinschaft, die auf der biblischen Ur-Kunde des jüdisch-christlichen Glaubens basiert, dürfen und sollten die Verantwortlichen in Kirche, Wirtschaft und Politik nicht vergessen. Und insofern schulden alle Europäer Primus Trubar ihren Dank und ihre Verehrung. UDC 284.1: 75”15” Simona Menoni The shift in iconographic emphases in the direction of Protestant religious thought in wall painting in the second half of the 16th century in Slovenia In contrast to the iconoclastic group of Protestant preachers, Martin Luther attributed an important role to the art of painting. As recent research has shown, the Reformation in Slovenia did not reject art; painting with a Refor- mation orientation flourished here especially in the last third of the 16th cen- tury, when some wall paintings of exceptional quality were created. In the paintings analyzed (primarily the castles of Negova, Sevnica and Švarcenštajn/ Schwarzenstein) there are visible parallels (Biblical scenes, Luther rose) with iconographic presentations in the German Protestant countries, whose spiri- tual father was Luther. In Slovenia too the nobility professing the Protestant faith stimulated artistic achievements of high quality and, contrary to the opinion of older scholars, was by no means satisfied merely with artistic production of lower quality. Prevod povzetkov v angleščino: Margaret Davies 341 SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN 341 dr. Erich Bryner, profesor za vzhodno cerkveno zgodovino na Teološki fakul- teti Univerze v Zürichu, v pokoju; pastor Reformirane cerkve dr. Darko Dolinar, izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; znanstveni svetnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU dr. France Martin Dolinar, redni profesor za občo zgodovino novega veka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; svetovalec Vlade Republike Slove- nije v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani, v pokoju Andrej Flogie, generalni direktor Direktorata za informacijsko družbo v Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo dr. Mihael Glavan, vodja posebnih zbirk Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani dr. Miran Hladnik, redni profesor za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Primož Jakopin, docent za področje jezikovnih tehnologij; sodelavec Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Oddelka za primer- jalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Alojz Jembrih, redni profesor za zgodovino hrvaške književnosti, Hrvatski študiji Sveučilišča v Zagrebu dr. Božidar Jezernik, redni profesor za kulturno antropologijo in etnologijo Balkana na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Pavle Jović, doktor farmacevtskih znanosti, raziskovalec zgodovine znanosti (medicina, farmacija, srbski znanstveniki, srbsko-slovenski stiki) Janez Kavčič, profesor zgodovine in umetnostne zgodovine; zunanji sodelavec Mestnega muzeja v Idriji SODELAVCI TE [TEVILKE 342 342 dr. Marko Kerševan, redni profesor za sociologijo religije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Matjaž Kmecl, redni profesor za slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v pokoju; redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti mag. Fanika Krajnc-Vrečko, vodja Teološke knjižnice enote Teološke fakultete UL v Mariboru mag. Franc Kuzmič, višji kustos v Pokrajinskem muzeju v Murski Soboti Simona Menoni, kustosinja za umetnostno zgodovino v Muzeju Ormož ddr. Matjaž Mulej, redni profesor za področje teorije sistemov in inovacij na Ekonomsko poslovni fakulteti Univerze v Mariboru, v pokoju Tone Partljič, pisatelj mag. Franci Pivec, svetovalec direktorja Inštituta za informacijske znanosti v Mariboru, podpredsednik Zveze kulturnih društev Slovenije dr. Francka Premk, višja znanstvena sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Srečko Reher, profesor slovenščine na Biotehniški šoli v Mariboru dr. Christian Rose, prelat deželne Evangeličanske cerkve v Württembergu (prelatura Reutlingen), profesor biblične teologije Niko Schlamberger, predsednik Slovenskega društva Informatika dr. Vasko Simoniti, redni profesor za zgodovino Slovencev in zgodovino jugovzhodne Evrope v novem veku na Filozofski fakulteti v Ljubljani; minister za kulturo Vlade Republike Slovenije dr. Marijan Smolik, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, v pokoju dr. Zvone Štrubelj, vodja Slovenske katoliške župnije v Stuttgartu Dušan Voglar, glavni urednik Enciklopedije Slovenije, v pokoju SODELAVCI TE [TEVILKE GH holding PETROL NLB Skupina TILIA Zavarovalnica Tilia, d. d. STATI INU OBSTATI ELEKTRONSKA IZDAJA Revija za vprašanja protestantizma