II. leto. Štev. 15.
1915. april 11.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske slovence.
PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Cena Novin je na leto:
Doma    .    .   .   .   .   .    .    .    .    .    .    .    . 3 K.
v Ameriko   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .      6 K.
za naročnike Marijinoga lista, če se jih več na eden naslov pošila, doma   .    .    .    .    .    .      2 K.
v Ameriko vsakomi na njegov naslov ..... 5 K.
Cena ednoga falata je domá za naročnike Marijinoga lista 4 filere, za nenaročnike 6 filerov.
Dobijo se
Novine, Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga pri
KLEKL JOŽEFI,
vpok. pleb. v Čerensovcih,
Cseröld, Zalamegye. Naročnina i dopisi se tüdi k tomi moro pošilati.
Cena Novin z Marijinim listom I Kalendarom Srca Jezušovoga vküp jo na leto:
domá, če za več naročnikov na eden naslov se
pošilajo   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    4 K.
če samo za ednoga   .    .    .    .    .    .    .    .    5 K.
v Ameriko vsakomi naročniki na njegov lasten naslov   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .      8 K.
„Mir vam bodi.“
— Ján. XX. —
Kakše reči so to: „Mir vam bodi“? Mir si išče svet. Ešče či boj pela, ga tüdi záto pela, ár ščé bole popolen, bole bláženi mir vživati, kak ga je meo dozdaj.
Pa je prišeo Sin boži na svet, je boj začno proti hüdobiji svetá. Je obládao šatana z svojov smrtjov i stanenjom pa je te povedao reči apostolom: „Mir vam bodi“, kak či bi znova pravo ono, ka so pred njegovov smrtjov že tüdi čüli od njega: „Mir vam dam, moj mir vam dam, ne kak vam svet dá njega. “
Kde je pa naš mir? Je Jezuš samo apoštolom dao svoj mir? Nikak ne! Tüdi nam je prineso on svoj mir, naj ga samo ščémo meti. Celomi človečanstvi je voščo svoj mir, naj samo zarazmi njega. Že Isaias prorok (XI., 6.) popiše njegov mir, rekoč: „Vuk bo pri agnjeci prebivao i leopard bo pri kozliči ležao; tele in oroslan in ovca bodo vküphodili i mali deček je bo gono.“
Pa bi tak bilo, či bi vsi lüdjé razmeli njegov návuk ino obdržali njegove razpovedi. Te ne bi nišče poželo lückoga, nišče ne bi bio nevoščéni, nišče nikoga ne bi preganjao, ne morio, ne bi bilo te tatije pa bi vsi živeli v bláženom míri.
Ali žalostno! Svet ne razmi návuka njegovoga popolnoma, pa se nam je bojati, ka ga tüdi ne bodo vsi razmeli nikdár. Vsikdár bodo, šterim de več vredno začasno vesélje greha, kak
je tiho vesélje míra. Záto se té reči prorokove komaj tam gori spunijo v večnosti, v šteroj do spokorjeni grehšniki z nedužnimi vküper vživali vekivečen mir.
Mi si Želemo mir, Jezuš nam ga ščé dati — jeli nam je ne mogoče po kakšoj poti li si spraviti mira, či li, ka vídimo, ka ga svet okoli nás nešče meti i neima?
Vsakojački nam je mogoče! Ka nam Jezuš obečao, je tüdi mogoči i tüdi ščé dati. Pa či ga vsem ne trbe, dá ga posameznim v globočino njihovoga srcá, kak ga je dao svojim apoštolom. Tüdi njihov svet je nemiren bio; te so tüdi bili boji, apoštole same so preganjali i na smrt pelali pa so mir záto li meli, znotrašnji mir srcá, šteroga svet dati ne more pa tüdi vzéti nej, či je močen na právom fundamenti.
Te mir je dao sv. Petri reči na vűsta pred križom: „Prosim, doli z glavov, ár sam ne vreden tak visiti, kak moj mešter; “ té mir je včino tak močnoga sv. Andráša, ka je tri dní predgao na kríži viséči. Té mir je dao sv. Lovrenci moč, ka kda se je na ednom kráji spekeo, je pravo: „Na tom kráji sam pečeni, obrnte me na drűgoga“ i kda je tüdi na drűgom pečeni bio, se je obrno k poganskomi poglavári rekoč: „Zdaj sam te celi pečeni, me lehko poješ.“
Med tak groznimi bolečinami, glejte, so apoštolje i svéci meli čas i miseo na rázlične reči, kak či bi na goščénje šli pa ne na teško smrt, ár je Jezušov mir ž njimi bio, ár so znali, da
kem več trpijo, tem več si zaslűžijo i kem prle vmerjéjo, tem prle pridejo v tisti večen mir, šteromi ne bode ne kraja ni konca.
Pa kí vídimo példo njihovo, znajoč ka je eti na zemli právi mir ne mogoči, iščimo po obdržánji Jezušove volé si správlati té znotrašnji mir pa či do nas te žive pekli, de nam tüdi na vesélje, ár mo te znali, ka s trplenjom samo prle pridemo do tistoga míra, šteroga nam več ne bode mogeo vzéti nikdár nišče. 
Bojna.
Vüzemski čas se je začeo, alleluja se glasi v molitvah i pesmah materecérkvi. Hvalo spevamo Bogi za zmágo. Premágan je pekel, greh z smrtjov vréd. Grob je samo dočasno ležišče špajočega tela, iz šteroga na veliki dén vstanenja se prebüdilo bo na večno živlenje, ali trplenje. Na živlenje, če zmágamo, telo, na trplenje, če zmaga nás telo. Prilike na boj mámo v tom žalostnom časi nájveč. Voják na bojišči, mi domá moremo krotiti svoje telo, moremo potreti njegovo nerédno nagnenje. To če doségnemo, smo právi junáki, vitéški premagovalci, šterim ide vsa dika i čast. Kak ne bi? Ve vékšega dela nega na sveti, kak milijone hüdih dühov zatreti, večno nébo z neskončnim bláženstvom si pridobiti. To je najvékše delo na sveti, od šteroga vékšega niti Boži Sin nej doprineso. — To zmágo si spravimo, te naz tü pa tam z bojišča pridoči nevgodni glasi ne bodo preplašili. Ki nešče, se nikdár ne premága. Ki trpeti zná, ne bo obládan.
Iz bojišča novoga nemamo dosta
2
NOVINE
1915. april 11.
praviti. V Kárpátah se srditi boji dale vršijo, pa čeravno so se naše čete tü pa tam mogle kaj malo nazáj potégnoti, naj rusi naše linije ne bi presekali, so rusoske napade li vsepovsod krvavo odbile i ne dopüstile, da bi rusi dobili do rok prelaz Užok.
Na Polskom so velike povodni, štere ne dopüstijo, da bi se vékši boji razvili. Na pruško-polskoruskoj meji je celo morje vodin.
Na francozkom turskom bojišči vékših spopádov nej bilo.
Na morji se sovrážne ládje potáplajo. Nemški podmorski čuni so jáko prilični. Ednoga so pa angleži zdaj páli potopili.
Na srbskom bojišči se včasi vrši strelanje, Belgrád so naši tüdi en krátek čas obstrelávali. Med srbi se širi tifus.
Važnejša poročila zadnjih dnévov so sledéča:
Odbiti ruski napád. Rusi so napadnoli na vogrskih tleh dol od Dukle naše čete, ali odbiti so. Prek linije Zboró-Sztropkó-Laborcrév so je naši nej püstili.
Odtégnjene so naše čete od galicijske meje od Cisne i Berechi Grna, naj bi je rusi ne obkolili. To se je pa samo na ednom málom faláti zgodilo.
Porobljena mesta. Rusi so Turko i Dynowo v Galiciji porobili. Celi vláki so vozili vkrádjeno blágo na Rusko. Gda je poveljništvo zvedilo za tolvajijo, jo je pod smrtnimi kaštigami prepovedalo ali prepoved je kesno prišla. Divji kozáki so 70 let staroga židovskoga rabinara ešče na to prisilili, ka je mogo na trgi plésati pred njimi.
Odločilni napád proti Dardanelam namenijo v krátkom napraviti zavézniki. Vse türske ládje zvün dveh, so pred Carigradom v obrambo glavnoga mesta.
Cár V Odessi. Mikloš, ruski cár, pohodi v Odessi vojsko svojo, štera bo po sühom napádala türsko glávno mesto: Carigrad, ali Konstantinápoly.
Vitežki horvacki polki. 16-ti varaždinski, 25-ti zagrabečki domobranski, posebno pa 53-ji pešpolk, so zavolo sijajnoga junaštva, štero so v boji meseca márca kázali proti velikoj sovrážnoj prémoči dobili od poveljništva vojáškoga toplo pohválnost.
Pšemislski vlovlenci, tak častniki, kak prosti so v Lwow, ali Lemberg správleni, odtod do pa častniki brščas na obrežje Tihoga morja, v toplo krajino odpelani.
Vsem častnikom so rusi dovolili sáble nositi.
Vlovlence polske i slovanskoga jezika od drügih narodnostih razločijo i v edno mesto vküp denejo.
Lüdstvo je v Lembergi toplo pozdravilo naše junake.
Iz topov, ali štükov zaplenjenih ništerne v Lembergi, Kiewi, Moskvi i Petrogradi na ogled postavijo.
Naši zevzetniki na Grčkom. Srbi so zgrabili 54 naših vojákov, štere so poslali na Grčko poleg Athen v Siros. Kda so se skoz Soluna pelali, so je tü grki lübeznivo pogostili. Dáli so njim jesti, vino, pár obüteli, dvá pára spodánjega obleča. Ešče so njim božično drevo gorpostavili i zvün živeža vsakoga z 10 koronami podarili.
Angležke suffragette v Kragujevaci. V Kragujevac, kde 4 jezero delavcov srbskih noč i dén dela granate i drügo strlivo, je prišlo 50 angležkih suffragettov, same plemenite gospé, štere do na lastne stroške tü vodile vojaško bolnišnico.
Kluck general ranjen. Nemški general, Kluck, ki je osvojo Belgijo, je zadet od šrapnel strlája. Rana je nej teška.
Angležka vojska na Francozkom se povekšava. Nove čete prevažajo Angleži na Francozko v štiri pristanišča.
Keliko zgübe májo vojsküvajoče se države. Švicarski Rdeči Križ naznanja, ka do januára 1-ga so sküpno zgübile vojsküvajoče se držáve 2 milijona 339 jezér mrtvih pa 4 milijone 33 jezero pétsto betéžnih i ranjenih, ki več nikdár ne do delazmožni.
Potopleni nemški podmorski čun. Angleži so potopili U. 29. nemški podmorski čun. Té je te sédmi, šteroga so sovražniki zapravili. Na toga so najbole záto srditi bili angleži, ár je stotnik njegov vseli dao pozdraviti angležkoga admirála, kda je štero angležko ladjo potopo.
Keliko pšenice, žita, ječmena ali mele z toga zrnja smemo obdržati? Če zrnje mamo, teliko smemo obdržati žita, pšenice i ječmena, keliko je odbor preiskovalni to je keliko nam je oblast pri gorpisanji odločila.
Ječmena si lehko obdržimo za semen, žita i pšenice nej.
Z žita, pšenice i ječmena teliko smemo obdržati, kelko je potrebno do augusta 15-ga nam i našim težakom za živež.
Marha, svinjé, kűri, so nej v račun vzéti, da bi kaj zrnja dobili.
Poprek se tak, računa, ka na ednoga človeka spadne na mesec 6 kil. mele.
Ki samo melo ma, smé z žnjé telko obdržati, ka na vsakoga človeka na mesec spadne 6 kil mele do augusta 15-ga. Dužen je pa melo mešati pše-
nično i rženo z kukaričnov ali ječménov ali z krumplinami ali rižov, kak smo to že objavili.
Ki zrnja i mele, kak je tü povedano, več ma i je v treh dnévah od oblasti odločenih notri ne glasi, bo kaštigan z dvamesečnov vozov i plača 600 koron. Zvün toga njemi po vzemejo višešnjo pšenico, ječmen, žito, nej da bi njemi kaj plačali za njé.
Od kukorice dozdaj ta ostra odrédba ne vala, bo pa tüdi gotovo, če se boj v krátkom ne dokonča.
Vse smo dužni včiniti za svojo domovino, za svoje domobranitele, to je istina, ali sebé moriti pa tüdi ne smemo 6 k. mele na eden mesec pri teškom deli ne zadostüje. Láni je v našem kraji ne bilo krumplov, ne tikvi, ne repe, ne ga záto zadostnoga olja niti masti. Če se pa ešče krüh vzeme, te lüdstvo oslabi i zenkráj ne de moglo delati — pa delo zdaj težavnejše bo, ár ga je več, delavec je pa menje, pa tei tüdi slabi —■ zdrügikráj pa de nagnjeno na betege. Če pa lüdstvo onemore, što bo delao? I če lüdstvo zbeteža i razposadi pomor, kákši hasek prinesé kratenje krüha? Viméni lüdstva oprosimo dotične oblásti i poglavárstva, naj lüdstvi prido na pomoč, kde je istinsko pomenkanje.
Cena kukorice i otrobov. Vláda je odrédila ka po celom orsági odsehmal bo ednáka cena za kukorico i otrobe. Za kukorico je odločila 26 koron (za augustuško 28 K.), za pšenične i ječmene otrobe 17 kor., za kukorične pa 10 k., po 100 kil. V to ceno je zračunana tüdi foringa do skladališča, nej pa vreča.
Novo mešanje mele. Vláda je odrédila za mline novo mlenje zrnja i mešanje mele. Poleg té odrédbe je z pšenične nulla mele samo 7%, za kühanje 20% slobodne mleti i za krüh pa na 87% more vküpsemleto biti, to je samo potrebni otrobi i zamečka se odračunajo. Šteri mlini samo edne vrste melo delajo so dužni pšenico na 90%, žito na 88% vküp semleti.
Mela so pa ne sme čista tržiti, nego samo mešana. Med pšenično melo za kühanje moro 50% ječméne, ali kukorične mele mešati nej pa oboje, pšenično melo za krüh i rženo pa moro do 70% ali celo 80% mešati v to formo, ka 50% more biti same kukorične mele zmes.
Ječmen i kukorica se moreta do 87% samo na edne vrste melo vküp semleti. Čista ječmena mela se ne sme tržiti.
Cena mele je tüdi na novo določila vláda, štera določitev se naslanja na ceno zrnja po pozameznih krajeh.
1915. april 11.
NOVINE
3
Na priliko denem pšenična fina mela bo 96% dragša, kak je pšenica v šterom kraji. Pri kukoričnoj meli jé tá sprememba, ka od meseca mája bo falejša, to je samo 28% dragša od kukorice. Ceno županije v pravom časi že naznanijo. Poleg té nove določitve bo prostejša mela falejša 3—4 filere, kak je dozdaj bila. Malo, ali nikša pomoč li za siromak človeka, ki vse more küpiti.
Sestri.
Znáš tam za grob?
— O ti ne bi znála?
Ve pred njim si stala,
Gda zápro je v sébe Lübezen vesélje;
Gda vzeo nam očeta tak naglo rano,
— Pa — skuznato bilo ti sivo oko.
Znáš tam za grob?
— Bil stár je zaraščen,
Zdaj novi je začnjen,
— Nam vedno je drági,
Ki pred njim smo stáli —
Pri kráji pod lipov zelenov leži,
V njem drági naš oča nevzdramni sen spi.
Znaš tam za grob?
— Nasádi mi rože Prijázno cvetoče Na drágo gomilo, Kam srce gonilo
Me vedno, gda bio sam šče pri vas domá. Ár nájti ne moglo si indri mirá.
Nasádi mi Sestra!
Zdaj v toploj pomládi;
Je skrbno nasádi,
Naj lübo-veselo.
V spomin tam cvetejo,
Pa vleti — pa vleti, gda pridem domo, Polevalo bode je moje oko.
Mirosláv.
Glási.
Bogoslovci v bojni. Za bogoslovce zovémo tiste mladénce, ki se na dühovništvo pripravlajo v semenišči. Da se tü bogoslovje, to je od Bože sláve včijo, se zovejo bogoslovci. Poleg vogrske právde so bogoslovci nej dužni pod orožjé stopiti. Stápajo pa li po celom sveti prinas tüdi, ár je žari lübézen do Bogá i domovine. Z Temesvár-a je zdaj 12 bogoslovcov odišlo z dobre vole v bojno, Po boji, če živi ostánejo, namenijo vsi nazájpriti v semenišče nadaljevat svoje včenjé. Na prošnjo poveljništva je pa z Ungvár-a 25 bogoslovcov odišlo za dvorjenike k ranjencom.
V Szombathely-i, Ljubljani i vnogih drügih mestah so že dávno vpre-
ženi bogoslovci v járem sladki Kristušov pri dvorbi ranjenih vojákov.
Veliki blek. Z Pečüha glasijo sledečo zanimivo stávo. Dva čarnovojnika sta se v pečühskom predmestji šengarila z málih pekovskih žemél. Eden je celo to vüpao peki praviti, ka jéh 50 na ednom mesti pojé. Peka je obleto čemér na to dreganje pa je obečao 10 koron črnovojnik če resan ždrži svojo reč. Márca 25-ga je pek v določeno krčmo prineseo tih 50 žemel, štere je črnovojnik v 15 minutah pokopao v svoj želodec. Glédavci so se malo nej razpokali od smeha, kda so vidili, kak je romala žemla za žemlov v črnovojniški trebüh na veliko začüdenje peka, ki je na svoje žemle ešče 10 koron stáve mogo plačati. Za té peneze si je te čarnovojnik ešče tri porcije jesti zapovedao, štere je tüdi pošteno spravo v drüžbo žemél.
Zavitke vojákom smemo pošilati od aprila 12-ga na sledéče številke táborske pošte: 6, 9, 11, 16, 20, 22, 25, 28, 34, 37, 39, 41, 43, 51, 54, 55, 56, 61, 64, 69, 76, 81, 83, 85, 101,	113,	116,	119,	121,	124,	125,
129,	133,	 136,	 141, 145, 151, 168,
170, 186, 187, 188, 202, 300, 301,
302,	303,	 305,	 307, 308, 310, 313,
314, 315, 316, 317, 318. V zavitkah smejo biti cigarje, tobak, spodánja obleka, letne opráve.
V Berlini so k vüzmi nej jeli pogáč. V Berlini je vüzemske svétke pod ostrimi kaštigami bilo v vsakoj hiši prepovedano pogače pečti, naj vojski mela ne sfali. Prepoved séga do 12-ga aprila.
Kak je vujšeo z ruske voze ? Blukovič Andor uradnik pri banki v Szabadki je prišeo v rusko vozo ranjen. Vračili so ga v ednom samostani, kam so prijali polski dühovniki. Z pomočjov teih je od rusov odskočo. Skrili so ga v hišo ednoga bogatoga poláka, kde so ga več tjednov hránili. Sledkar so ga pa oblekli za bogoslovca, njemi spravili svedočanstvo na Swed Barislava imé, z šterim je srečno prišeo na Rumunsko, odtéc pa domo.
Keliko obüteli trbe vojski. Minister za trgovino je izpisao poziv na prevážanje pol milijona párov obüteli i več stojezér falátov sotlarskih reči.
Nábor v Zala županiji. Črnovojniki od 36—42 let do za vojsko nabirani apr. 13-ga z dolnjelendavske, 14-ga z bogojanske i törjanske, 15-ga z črensovske, beltinske, dovrovniške, 16-ga z bratonske i nedeliške notarošije.
Prošnja. Mataič Ána, na protini veliko trpéča sirota z Črensovec prosi ponizno dobre düše, da bi njoj k gorpostávlanji ednoga máloga hrámeka potrebni pesek i kamen pripelali z Srednje Bistrice. Potrebüje 30 foring.
V četrtek se tüdi smejo zavitki na pošto dávati. Prepoved, štera je zabránila po četrtkah zavitke na pošto dávati, je odprávlena.
Svája med trgovci. Zelko Janoš dobrovniški živinski trgovec se je svado z Cár Jožefom trgovcom tamošnjim v krčmi. Po sváji ga je pa na poti počakao i z ednim količom teško rano. Ranjeni cár je siromak i má četvéro drobne decé. — Opojne pijače, keliko greha vé delate.
Plačüjejo se kola i konji v Zala županiji. Peneze po pošti pošila dačni urád (adóhivatal) oddávcom.
Vlovleni je Gomboc Jožef z Gerlinec i Makovec Anton z Krašič. Obá sta v Pawlodari v Ažiji.
Popolna slüžba pri ranjencih. Za popolno imenüjemo tisto, štera se veselo, iz lübézni do Boga oprávla. Iz severnoga bojišča od sanitécov smo dobili edno pesmico, v šteroj Oslai Jožef vojak odkriva čütenje dvorjenikov, vozcov ranjenih. V prostoj ali z lepim dühom napunjenoj pesmici se čté, kak oni veselo, prepevajoč vozijo ranjene z bojišča i je davajo prek vsmilenim sestram na dvorbo i vrastvo. Edne pripelajo, po drüge se vrnéjo i vse to veselo. Genlivo je čteti v pesmici kitico, v šteroj ranjenec pita za dén, kakši je i kda njemi povejo, ka Jožefovo, se gene do dna srca, ár je i njemi Jožef ime i té dén je zgübo svojo nogo; veseli se pa li, ár má vüpanje ka pride glédat ednok svojo ženo i dečico. Té düh naj li napunjáva vse naše dvorjenike pri betežnih.
Bit regrut. V Prosečkojvési je ednomi regruti v čemeráh mačeha glavo prebila. Ne smo zvedeli, da bi na tožbo šlo med njima, záto se vüpamo, ka se, kak tüdi more biti, z mirnim potom poravnata.
Nabiti ponočnjáki. V Tropovcih so pošteno hrbte namazli ponočnjákom, ki so iz edne sosedne vési se hodili tá po cestáh dret. — Močno vrástvo je to, ali naj samo hasni. Najčednej bi bilo té fulke napázti, ništernoga zgrabiti i je žandárom prekdati kak nočni mir kaléče krivce. Če bi starišje, i občine močnej nastápale proti nočnoj tepešiji, bi vnogo kür nam ešče neslo, pa se ništerni kukoričnják ne bi sprázno.
4
NOVINE
1915 april 11.
Glási z fár. Vsakojačke gláse dobivamo kda z edne, kda z drüge fare. V ednoj se tožijo, ka predgo mladina zvünaj cerkvi poslüša, v drügoj, ka si dekle vlasé na špulnjeke süčejo i z vročimi škárjami kondrájo, z trétje, ka si zákonske ženske k ulanarskomi kaputi spodobne rekline dájo šivati, se po ulanarskih konjeh nosijo, z štrte, ka se ženske do beloga dnéva v krčmi zdržávajo, z krčmé pa ido v cérkev, kde se njim záča vrteti pa sosede nagárjajo „sestrice z menov se koli ide, morem vöiti z cerkvi“. — Praj so v ednom mesti vse blatne šle z krčmé domo pri belom dnévi i si popevale „Jigrajte goslarnge od večére do zrenke“. — Na té i spodobne vnoge gláse gledoč omenimo, ka če ščémo pobolšanje pri naših posvetnjákih i postvetnjačah doséči, je potrebno 1. dosta moliti za njé i 2. svojim dühovnim pastérom je naznaniti, ki so je mogoči z uspehom pokárati.
Strelo se je na srbskom bojišči eden naš slovenski dečko. Moglo se njemi zmešati v glávi. Teškoranjenoga so v bolnišnico spravili. Če ozdrávi bo ostro kaštigan, ali samo tak, če bi se dognalo, ka je pri zdravoj pámeti to včino.
Neravno veselje v Chicagi. Pri ednom izseljenci našem, šteri je tam krčmo odpro, se drži vsako nedelo i vsaki četrtek ples. Mislimo, ka je amerikansko slovensko lüdstvo v velikom števili zadosta gnjilo na düšah i pokvarjeno, ne bi se njemi smela zeto z plesom grešna prilika ešče ponüjati. Daj Bog, ka se veselešega glasa tüdi sčakamo z Chicage.
Pozdráv z Beča. Žižek Mihál z Ižekovec, Mencigar Jožef z Pertoče i Lamoški Jernej z Kranjskoga so ranjeni i prišli v Beč v bolnišnico. Vsi trijé slovenski bratje. Tü odnet nam pošlejo lepi pozdráv, všterom se tüdi prav toplo zahvalijo BI. D. Mariji za njéno materno obrambo, štero so telikokrat v ognji čütili i prosijo vsakoga vojáka, naj se li k njej obrné z vüpanjom, da do mogli v krátkom pá se vrnoti v ogenj se lepo poslovijo od svojih domačih i vseh nás. I slovo ešče v pesmici vzemejo. Edna se etak glasi:
V pertočkih vrháj Moja kuča stoji,
Oča i mati V njoj se skuzi.
Ne jočte, ne jočte,
Se mati za mé Tem lepše se molite Bogi za mé.
Bliža se páli Moj žalosten dén Se morem pripravit Za bojno vsak dén.
Marija Devica Oh ti mi pomágaj Ka pridem še živ I veseli nazáj.
Ta drügi se pa začne:
Kre Műre v dolini Moj hramek stoji
V tom hrámi četvéro decé se skuzi..
— Nadalne misli so pa lepa prošnja do znancov, naj molijo za njega pa zahvalnost dobrotnikom, ki njemi dom oskrblávajo. Vüpa se pa tüdi „pa ešče enkrat pridem domo“. Tá lepa čütila naših vojákov do svojega miloga doma morejo vsakoga genoti.
Zgrábleni tolvaj. Ropara črensovske cérkvi so zasledili. Eden 15 let star dečkec je z Gornje Bistrice. V šparavci je 56 filerov najšeo. Že ednok prle je tüdi probao šparavce gortrgati, ali ne je je mogeo. Nikše kokošje tatvine je tüdi kriv. Žalostno moremo pitati: „kaj bo z toga deteta“. Z najvékšim stráhom pa: „kakša večnost čáka na stariše takše decé?“
Odlomki iz pisem naših naročnikov.
Edna žena nam piše:
„Lepo Jih prosim kak gospod plivanoša vu iméni božem, naj mi dajo na znanje vu naših slovenskih novinah, če je mož živ ali mrtev. Ne morem si pomagati, če je Očo nebeskoga tak boža, svéta vola, ka je de krvave bojne žrtev mogeo biti moj mož. Sirota sam velika, neimam starišov, moja lübléna mati so me povrgli v toj suznoj dolini, gda sam bila 3 vöre stara, záto sam preživela v sirmaštvi, ka sam 22 let stara. Zdaj pa či je tak boža vola, ka sam se mogla ločiti z mojim tivarišom, neimam drügoga, kak edno malo dete, štero je 2 leti staro. Naj bo z Bogom. Naj mi Oča nebeski samo pomaga, ka bom mogla tak pobožno živeti na toj suznoj dolini, ka va se ednok veselila z mojim tivarišom v nebeskom kralestvi. To edno me li veseli.“
Nema tá siromaška žena plemenite düše? Lehko njoj právimo, kak je Jezuš pravo kananejskoj ženi: „Žena, zaistino je velika tvoja vera.“ Včimo se od té sirote.
Slovo ednoga našega naročnika z Lendavskih gor:
„Dragi starišje i bratja! V teh par rendah, štere obzadnjim k vam pošlem odpűščénje prosim od vseh, če sam vas gda z čem razžalo; jas sam tüdi odpűsto vsem, če je što gda na mené kakši sandok meo.
Dragi starišje i bratja, z najvékšov bolečinov srca sam začno pisati té moje zadnje rendice, da je srčno gorprimete. Če je boža vola tak, ka bom mogeo mreti za lepo mojo vogrsko domovino za štero je vrelo moje srce, rad to včinim. Jaz se bom v večih
bojah junaško boreo, dokeč me edna krugla ne zadene. Vendar pa to gorpripomnim, ka bom rad šo, dokeč bom mogeo, ár ščem zmagati. To pomoč pa bom mogeo z krvjov prikűpiti. Slavno prihodnost ostavim vam. V Bogi se samo vűpam če merjém, večno blaženstvo i diko pridobim na ovom sveti. Postao bom žrtev té bojne, s moje mrtvo telo ležalo bo pod vrelim vapnom daleč v tüjoj zemli na bojišči.
Dale sam nej mogeo pisati, ár mi je tak nikaj prijalo srcé.
Ostanem na veke v vašem spomini, lűbléni vaš sin Franc. Molite za spadnjene žrtve v boji. Zbogom na veke.
Zdaj pa slovo vzemem od vse rodbine, od poznancov, odpűščenje prosim, če sam je gda z čem razžalo jas tűdi odpűstim vsem na veke. Bog z vami. Solar Franc, četovodja (firar) v 48-om regimenti.
Živio domovina, za štero bom
mro.
Té dečko je pripraven bio mreti. Slovo je v té namen pisao, kda je šo v boj. Čüto je, ka njemi to zadnja pot bo. Spadno je, kak je želo, pri Lublini, 6-ga septembra; kak právi junák se je do zadnje kaplice krvi vojsküvao z svojim oddelkom, šteri je zvün ednoga človeka popolnoma vničen. Bog daj dosta takših slovenski dečkov.
Pošta.
M. Š. M. Vlačüge so bilé pa bodo. Če so jo žandárje zkorbačkali, jáko dobro so včinoli, ali da ste zroka nej opisali Zakaj, smo nej mogli glása sprijéti. L. I. i G. B. Bogojina. Po iméni smo zvedeli razbijače, ali nej smo je objávili, ár pomilüjemo vsakoga blodnika. Vsakše káranje pa moremo vsi na sébe vzéti, smo krivi, ali nej. Če smo krivi, naj se pobolšamo, če pa nesmo krivi naj pazimo, da ne spadnemo v slabost, štera se kára. Pazita záto, naj ne spádneta. Mencigar L. Wieden. Dobo sem 5 k. Hvala. Sobočan Štefan. Zagreb. Novine vam dam pošilati na novi naslov. Dužni ste še 1 k. Žižek M. Ižekovci. Hvála na glási. Objávljen je. K. I. Č. Zakaj se norčariš z sestré? Molite za njo domači i jo strahüjte, kda si zaslüži, čeravno je 30 let stara že. Horvát Vendela žena. Večéslavci. Mož je ranjen. Ne je pa prišeo glás, kde leži. Dravec Ferenca žena. Bodonci. Od tvojega je rávno té glás prišeo. Ródi Štefan. Bodonci. Vaš je streljen v levo roko i správlen februára 28-ga v Beč v spitál. (Wien. XI. Fuhrweser Caserne.) Čipot Johanna. Tešanovci. Tvoj mož je premino. Če je nej mrtev, je vlovljen. Pozvedi na: „Hadifoglyokat Gjámolitó Hivatal“ Budapest. IX. ü lói-ut 1. Morebit so dobili že glás kde se nahaja. Korén Bára. Tvoj mož Štájer Števan se ešče gorišče. Gda glás dobim, ti že naznanim. Horvát Ferenca žena Dankovci Celeč Jürja žena. Poznanovci. Kamplin Štefana žena. Slrehovci. Bencik Štefan. Lukačavi. Pojbič Ferenc Zenkovci. Smodiš Franc. Obarrakitich Bükvič Ana Črnci. Šerüga Jožef. Tišina. Ritlop Jožef. Bučkovci Norčič Kata. Sebeborci. Máček Jožef. Koprivnik. Škodnik Ferenc. Domajinci. Raj Marija. Gomilci. Benko Kata. Lapičina. Magyar Ferenc. Večéslavci. Bence Matjaša žena. Ropoči. Žitek Treza. Krog. Kološa Ferenca žena. Bodonci. Gášpár Ludovika žena. Vaneči. Režonja Treza Benkovci. Od vaših je dozdaj še nej prišeo glás, da bi bili mrtvi, ranjeni, betežni ali vlovleni.
Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda körforgó gyorssajtóján Szombathelyen.