h ■ s * .t« številka 1-2 ■S | S | o ® C ^ S a b M <’ ' ^ i m JS.\ Vol. 37, No. 1-2 LJUBLJANA JULIJ 1997 bulle™ OF THE SLOVENE ETHNOLOGICAL SOCIETY KAZALO IZ OČI V OČI Mojca Ramšak “Počitnice sem preživela v 19- stoletju”: Intervju z Marijo Kozar Mukič, str. 33-35 Tve been on vacations in the 19th Century": Interview with Marija Kozar Mukič (from Savana Museum, Szombathely, Hungary) Mirjam Gnezda “Srce muzeja so ljudje, ne predmeti”: Intervju z Ivano Leskovec, str. 36-40 “The heart of museum are people, not items”: Interview with Ivana Leskovec (Museum of Idrija) OBZORJA STROKE Tatjana Dolžan Planšarski muzej v Bohinju, str 41 Alpine museum in Bohinj Oplenova hiša, Studor 16. str. A2 Oplen's house in Studor Irena Rožman UVODNIK Rajko Muršič Horuk v nove čase. str. 1 ETNOLOGIJA IN NOVA VARSTVENA ZAKONODAJA Branka Berce Bratko, Zvezdana Delak Koželj, Vladimir Knific Smernice s posveta "Etnologija in nova varstvena zakonodaja", str. 2 Direct ives from the Conference "Ethnology and new Gemsen ation legislation" Zvezdana Delak Koželj Etnologija v dejavnosti varstva nepremične dediščine, str. 3-S Ethnology in the activities of the architectural heritage Duša Krnel I ;mek Etnologija in organiziranost varstva kulturne in naravne dediščine v Republiki Sloveniji, str 8-10 Ethnology and Organisation of cultural and natural heritage in the Republic of Slovenia Jože 1 ludales Varstvo premične kulturne dediščine, str. 11 1’reservation of tangible heritage Branka Berce Bratko Etnologija in varstvo naravne in kulturne dediščine kot temelj za razvoj in ohranjanje identitete v Sloveniji, str. 12-14 Ethnology and preservation of natural and cultural heritage as a basis for developement and preservation of identity in Slovenia RAZGLABLJANJA Karla ()der Muzej in etnolog, str. 15 -16 Museum and an ethnologist, (Summarv). p. 16 Najlepši mesec je maj... Kvantarske pesmi in zgodba o spolnem življenju iz Posavja. str. 43-44 The most beautiful month is May... Obscene poems and the story from the sexual life from Posavje region Nataša Konestabo Predstavitev izbora najboljših kmetij severovzhodne Slovenije v organizaciji regionalnega tednika Vestm'fe 1991-1996. str. 45-47 The presentation of the choice of the best farms of Northeastern Slovenia organized by the regional weekly Vestnik 1991-1996, (Summary), p. 47 Irena Keršič “Že dvakrat sem bil na razstavi Narodnega muzeja Udomačena svetloba”: Zadnja razstava Slovenskega etnografskega muzeja v prostorih na Muzejski 1, v stavbi Narodnega muzeja, str. 48-50 “I have been twice in National museum on the exhibition Domesticated Light." The last exhibition of the Slovene Ethnographie Museum in the building of the National Museum, Muzejska ulica 1 Marjana Žibert Ob stoletnici Merkurja: Razstava etnološkega oddelka Gorenjskega muzeja. str. 51-52 Centenary of the Merkur store: An exhibition of the ethnological department of the Gorenjska Museum Kranj Marian Kempny Kulturni sistemi v Vzhodni Evropi v času tranzicije: Opombe k iskanju globalne logike v fragmentiranem svetu. str. 17-20 Cultural Systems of Eastern Europe in transition: Notes on the search for global logic in fragmented world, pp. 21-25 Ferhat Seta Islamska epigrafika v Bosni in Hercegovini, str. 26-28 Islamska epigrafika u Bosni i Hercegovini, str. 28-30 1,slamic epigraphy in Bosnia and Herzegovina, (Summary), p. .32 A UVODNIK Horuk v nove čase \ikoli še nisem pospremil Glasnika na pot s takšno nelagodnostjo kot tokrat. Ce bi pisal povsem brez dlake na jeziku, bi bržkone užalil ali razjezil nekaj kolegov in kolegic, če bi bil tiho pa bi legitimiral njihovo početje. Tu je zgodbica (če vas ne zanimajo notranje zadeve v zvezi / uredniškim odborom, prosim, preskočite naslednje štiri odstavke): Prva številka letošnjega letnika je bila pripravljena (in vsebinsko potrjena, redakcija pa končana) že marcjt. Z njo se je seveda ukvarjal še prejšnji uredniški odbor. Potem so se zgodile spremembe, o katerih kot glavni urednik sploh nisem bil obveščen, čeprav smo se še teden dni pred občnim zborom Slovenskega etnološkega društva dogovorili, da bo uredniški odbor Glasnika še naprej štel devet članov, pri čemer bo - po funkciji - član uredniškega odbora tudi predsednik društva. Dobesedno v zadnjem trenutku pa se je zgodilo, da je nov, petčlanski uredniški odbor predlagala nova predsednica društva, člani društva pa so ga na občnem zboru potrdili. Širši uredniški odbor je prvi pogoj, da bi Glasnik res bil še naprej glasilo /.'.«'// slovenskih etnologov in etnologinj (kar tako radi poudarjajo listi, ki so ga skrčili), saj lahko le tako vključuje predstavnike osrednjih in regionalnih institucij. In čv naj bi bil a predsednik ali predsednica društva tisti/a, ki bi določal a člane uredniškega odbora (in morebiti imel/a tudi glavno besedo pri vsebini Glasnika), potem glavnega oz. odgovornega urednika sploh ne potrebujemo več. V tem primeru bi bilo smotrno, da bi predsednik oz. predsednica društva poleg odločanja o njegovi vsebini prevzel/a tudi težaško delo pri samem pripravljanju in izdajanju Glasnika. ba se razumemo: komunikacijo meti uredniškim odborom °z. urednikom urednico in izvršnim odborom društva je d< islej urejal statut društva z vključevanjem urednika oz. urednice v tlelo izvršnega odbora, kateremu je poročal/a o svojem delu. Do težav v zadnjem letu in pol pa ni prišlo zaradi nepripravljenosti za dogovarjanje in komunikacijo s katerekoli stiani. temveč zaradi različnega razumevanja statutarnega odnosa med društvom, predsednikom/predsednico in glasilom. ki ga društvo izdaja. Če katerikoli član društva (skupaj s predsednikom oz. predsednico) ni zadovoljen z uredniško politiko društvenega glasila oz. z delom uredniškega odbora. Pat lahko predlaga zamenjavo, namesto da poskuša retroak-'ivno spremeniti uredniško politiko, ki je bila potrjena na obenem zboru (da je občni zbor višja instanca od izvršnega odbooi in predsednika ali predsednice društva, je marsikdo spregledal). In tako se je zgodilo, da pripravljeni in potrjeni Glasnik ni sntel iti v tisk. ker naj ne bi bilo sredstev. Šele ko je ob koncu Hmija prišla prva pogodba o subvencioniranju z Ministrstva //J znanost in tehnologijo (ki nas bo letos vendarle nagradilo za uspešno delt > v preteklih treh letih), smo dobili zeleno luč. I akrat pa so se načrti za letošnji letnik že povsem skazili, saj K' bil oh Pvropskem mesecu kulture v načrtu izid številke z linbljansko tematiko, ki bo tako izšla šele septembra. To se je zgodilo v trenutku, ko smo kljub prepolovljenim sredstvom x lanskem letu dobesedno z nadčloveškimi napori ohranili ‘ilvin rednega izhajanja Glasnika! loliko o tem. Dvojna številka, ki jo držite v rokah, pač ni bksna. kot smo si jo zamislili na začetku leta, zato pa vseeno, cpam, prinaša nejsa+iopimivega branja za vsakogar. V osprc-d|u so se lokrtn*- zaradi sprejemanja nove varstvene in Zaščitne z.ak« jnfidaje^o^ngjli zapisi s posveta o etnologiji in >"c k~i GLASNIK SED^]9^Vt. 1-2 ._____ šeižoSLA? novi varstveni zakonodaji. Čeprav prihajajo nekaj let pre-i pozno, bodo morda v zadnjem trenutku vendarle kaj prispevali k iskanju najustreznejših zakonskih rešitev. Po kriterijih Ministrstva za znanost in tehnologijo iti morali j znanstveni prispevki po obsegu presegati strokovne in druge prispevke. Tokrat žal ni tako. A vseeno objavljamo tri tehtne prispevke o etnologu v muzeju, analizo kulturnih sistemov v Vzhodni Ev ropi v času tranzicije poljskega antropologa Mari-j ana Kempnyja ter zapis o manj znanem delu kulturne j dediščine Bosne in Hercegovine, o nagrobnih spomenikih in epigrafiki umetnostnega zgodovinarja in orientalista Ferhata Sete. Z dvema intervjujema opozarjamo na pomembno delo etnologinj v regijah. V svojem imenu in v imenu uredništva čestitam Ivani Leskovec in osebju idrijskega muzeja za priznanje Evropski muzej leta. Z zamudo objavljamo tudi prispevek Mojce Ramšak, ki je lansko leto predstavila etnološke knjige, natisnjene na i Slovenskem v letu 1995 in takratno našo produkcijo primerjala z nekaterimi evropskimi državami. Izkaže se, da je stroka v ustvarjalni ekspanziji in da so nekateri prepiri o identiteti stroke le viharji v žličkah strupa. Prepričan sem, da je pošteno delo neskončnokrat več vredno od pritlehnih razprtij o tem, kdo je "naš" in kdo ne. Tudi tokrat prinašamo poročila etnoloških institucij za lansko leto. Bibliografske podatke smo posredovali bibliotekarkam za izdelavo sprotnih bibliografij in jih (delnih) v Glasniku ne objavljamo. Zahvaljujem se vsem avtorjem za poslane prispevke in pozivam tiste, ki jih v tem pregledu ne najdemo, da se bolj potrudijo naslednje leto. Ernest Gellner je do konca svojega življenja vneto zagovarjal posebnost "diskurza znanosti". V jedru znanosti, ki temelji na univerzalni logiki, ni ne kulturnega ne kakršnegakoli drugega relativizma. Tudi če izhajamo iz epistemološkega anarhizma, I se ne moremo sprenevedati pri uporabi univerzalnih pravil : logike. Obstajajo sicer lokalne znanosti in znanstvene tradicije, vendar ne morejo biti povsem ločene od vzajemnih povezav na globalni ravni. Posamezniki in znanstvenoraziskovalne skupine še kako vplivajo na razvoj znanosti, ne morejo pa spreminjati pravil, kakor bi se jim pač zahotelo. Dokler bom verjel, da v znanosti ni ne svetih krav ne svečeniških sinod, ampak je vsaka znanstvena trditev le začasna, in dokler bom verjel, da morata biti vsako znanstveno delo in vsaka znanstvena misel podvrženi neizprostni kritiki, se bom po ; svojih močeh trudil, da bi tudi naša etnologija in antropologija ostajali v okviru kriterijev falsifikabilnosti. Rajko Muršič P. s. In še nekaj. Zaradi časovne stiske in zato, ker /e dosedanja lektorica na porodniškem dopustu, vseh hesedi! nismo mopli temeljito jezikovno popraviti, zato ,i>red<> jezikovni spo-! drsljaji na račun avtorjev. Kot urednik pač ne morem preveč /Hisepa/i v jezikovno tkivo pisnepa izražanja neveščih piscev. Tu velja, da najslabše obvladajo slovenski jezik, tisti, ki imajo \ najbolj jtolna usta slovenstva. Zato menim, da hi hi!že skrajni čas. da hi Slovensko etnološko društvo za svoje člane in članice organiziralo poletne tečaje slovenskega jezika in kreativnega jnsanja. SLOVENSKO ETNOLOŠKO DRUŠTVO Metelkova 2 1000 Ljubljana SMERNICE S POSVETA 'ETNOLOGIJA IN NOVA VARSTVENA ZAKONODAJA’ Slovensko etnološko društvo je organiziralo 21. 05. 1997 v Piranu posvet na temo Etnologija in nova varstvena zakonodaja. Udeležili so se ga referenti z naslednjimi prispevki: dr. Duša Krnel Umek: Etnologija in organiziranost varstva kulturne in naravne dediščine v Republiki Sloveniji, dr. Branka Berce Bratko: Etnologija in varstvo naravne in kulturne dediščine kot osnova za razvoj in ohranjanje identitete v Sloveniji Zvezdana Delak Koželj: Etnologija v dejavnosti varstva nepremične dediščine-, mag. Jože Hudales: Varstvo premične kulturne dediščine. Po predstavitvi referatov, ti so natisnjeni v Glasniku SED, je sledila diskusija, ki je posebej izpostavila v nadaljevanju predložene ugotovitve in opozorila, ki naj bi jih upošteval popravljalec nastajajočega varstvenega zakona. Ob predstavitvi smernic s posveta moramo poudariti pomembno dejstvo, da problemska vsebina prispevkov in diskusije vseskozi sledi priporočilom Resolucije o prilagoditvi zakonov in predpisov zahtevam integralnega varstva stavbne dediščine iz leta 1976, povzetkom Seminarja Sveta Evrope o integralnem varstvu kulturne dediščine iz 1. 1994 in ugotovitvam poročila Michaela Wimmerja Kulturna politika v Sloveniji. Osnutek poročila evropske skupine ekspertov iz 1. j 1996. SMERNICE ZA NOVI VARSTVENI ZAKON: 1. Povzame naj vse pozitivne dosežke obstoječega Zakona o naravni in kulturni dediščini (Ur. 1. SRS 1/81), predlagamo le prevetritev, popravke in dodatke v smislu strokovne aktualizacije in učinkovitosti. 2. V nedeljivo dejavnost naravne in kulturne dediščine naj vgradi načela integralnega varstva1 s posebnim poudarkom na prilagoditvi vseh zakonov, ki se nanašajo na varstveno dejavnost, vzpostavi naj različne finančne spodbude in sklade. 3. Po načelu interdisciplinarnosti naj umesti etnološki vidik v definicijo kulturne dediščine in ustrezneje definira varstvene skupine. 4. Zagotovi enovitost ustanavljanja, financiranja in organiziranja mreže varstvenih ustanov z jasno opredelitvijo in izpeljavo hierarhije, povezav, nalog in kompetenc posameznih institucij. 6. Sledijo naj mu potrebni podzakonski akti (npr. ustrezno preoblikovanje Pravilnika o pripravništvu, strokovnih izpitih in pridobivanju nazivov za zaposlene v dejavnostih s področja varstva kulturne dediščine, Ur. 1. RS 31/96) in pravilniki (npr. izdelava Normativov in standardov v varstveni dejavnosti). Ljubljana, maj 1997. Povzeli: dr. Branka Berce Bratko Zvezdana Delak Koželj Vladimir Knific 1 Integralno varstvo je celovita in skupna obravnava objekta in območja, ki vključuje tudi kulturno krajino, kot enotnega organizma in to po fizični in vsebinski /dati. ki presega ozki kulturni vidik, in zato predstavlja enega od poglavitnih ciljev varstvenih prizadevanj nas/doh. Vsebuje vrsto ukrepov, še posebno na različnih strokovnih in upravnih ravneh, ki naj hi zagotovili ohranjanje dediščine, njeno vzdrževanje, rabo in prilagoditev jiotreham okolja in družbe. Zvezdana Delak Koželj ETNOLOGIJA V DEJAVNOSTI VARSTVA NEPREMIČNE DEDIŠČINE remizira n je spomeniške službe v deželah nekdanje j V^^Avstro-Ogrske je bilo vzpostavljeno že leta 1850. Ker je obvezna časovna meja šestdesetih let od nastanka priznavala ! status spomenika predvsem predmetom in objektom današ- j njega zgodovinskega in umetnostnozgodovinskega interesa, j etnološka dediščina v takratnem uradnem varstvu še ni bila [ upoštevana. Varstvo etnoloških spomenikov je bilo "izključno zadeva i krajevnih ali deželnih, v domačijske značilnosti zaverovanih Prostovoljnih organizacij ali društev in tudi državnih organov ^unaj resorja kulture, ki so skrbeli predvsem za smotrno rabo 'al in zemljiških obdelovalnih površin".1 "Varstvo etnološke ucpremične stavbne dediščine" se je tako "uresničevalo v načelih varstva, ki so veljala za varstvo prirode, ker so etnološke Posebnosti šteli za del krajinske podobe".2 "Kadar so pospe- i St'Vali ali propagirali s pokrajino usklajen tip domačije ali tip novega gospodarskega poslopja, pa so tudi posredno skrbeli ?;l ohranitev značilne krajinske podobe"/ Ved obema vojnama "se je uveljavil interes za premično etnološko dediščino kot predmet muzejstva, stavbarstvo pa le kol raziskovalna tema, vendar še ne kot predmet varstva".* biko so v osnutku varstvenega zakona iz leta 1939 prvič omenili "poleg premičnih in nepremičnih arheoloških, zgodovinskih. kulturnozgodovinskih, umetniških in na ravni Iv 'udi že izrecno etnološke predmete oziroma spomenike", kiiova moramo omeniti pomembno dejstvo, da "v osnutku Predlagana načela" za etnološke spomenike "niso bila prav uic drugačna" od tistih, ki so se nanašala "na varovanje uaravnih lepot in redkosti" - "varuje se njihovo stanje, dokler P() naravnem procesu ne izgubijo svojega karakterja"!*'’ "Kate-Korijo etnoloških nepremičnih spomenikov" so še vedno šteli za nedeljivo sestavino človekovega življenjskega okolja". }v- 'uga časa ne moremo spregledati črnogledega razmišljanja j ' 'anceta Mesesnela o stanju 'etnografskega sektorja': "Sporne- j inskega varstva za narodopisje ni. Narodopisni teren je naša ' as in naša delavska naselbina, kulturna tvornost našega kme-lj ui delavca, naša folklora niso zaščiteni z nobeno uredbo in nobenem oziru. Kmečke stavbe niso predmet načrtnega na- j '"dopisnega študija, kmečka umetnost - narodne noše, slike i "a steklo itd. pa so navaden predmet meščanskega prekupče- | vanja" 8 27. i. 19^5 je SNOS izdal Odlok o zaščiti knjižnic, arhivov, kulturnih in zgodovinskih spomenikov in naravnih znamenitosti, ki je postal temelj povojnemu varstvenemu sistemu. Na temelju zakona o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti1 so se smeli vsi premični in nepremični kulturnozgodovinski in etnološki spomeniki in naravne znamenitosti postaviti pod državno varstvo, ne glede na to, komu so pripadali oziroma v čigavi lasti so bili. Istega leta je bil - kot nadaljevanje predvojnega Spomeniškega urada - ustanovljen Zavod za varstvo in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti. V organizacijskem pogledu je pomenila ustanovitev posebnega "referata za etnografske spomenike", ki ga je vodil tedanji ravnatelj Etnografskega muzeja dr. Boris Orel, velik napredek v varovanju nepremične etnološke dediščine. Varovanje etnoloških spomenikov je bilo vrsto let za spomeniško službo ena od prednostnih nalog. Po uveljavitvi Ustave FLRJ leta 1946 je bil prvi spomeniški zakon revidiran in tako je Ljudska skupščina LRS maja 1948 sprejela Zakon o varstvu kulturnih spomenikov inprirodiuh znamenitosti LRS.111 Vsekakor moramo omeniti, da je s tem zakonom nova družbena ureditev postavila varstvo spomenikov z upravnega in znanstvenega področja dejavnosti spomeniškega varstva v pristojnost celotne družbe in družbenega načrtovanja, pri čemer je postal Zavod samo strokovni iniciativni in usmerjevalni organ. Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti iz leta 195811 in Zakon o varstvu kulturnih spomenikov v L/?,S’iz leta 1961.12 dopolnjen leta 1965, sta smiselno nadaljevala vsebino in usmeritev povojne zakonodaje. Spomeniki so bili zaradi svojih vrednosti zavarovani "ex lege" že pr) samem zakonu, ne glede na to, ali so bili vpisani v register kulturnih spomenikov ali ne. Pristojni zavod za spomeniško varstvo je tudi izdajal dovoljenja za vse posege na kulturnih spomenikih, ki so bila sestavni del gradbenega dovoljenja. Podobno je veljalo za tudi za izdajo dovoljenj za nove graditve na zemljiščih, ki so bila v njegovi okolici. Te določbe v sedanji zakonodaji ni več: žal pa iz prakse vemo, da je izredno pomembna za ohranitev etnološke stavbne dediščine oziroma spomenikov. V šestdesetih letih je bila ob povečanju družbenega zanimanja za varstveno dejavnost izvedena decentralizacija /rcl" Konici/. I 'arstro etnoloških spomenikov r luči razro/aspomeniškorarstvene zakonodaje in ideologije varstva V- Varstvo spomenikov 26, Ljubljana 1984. str. 41-42. V/r clelo. str. .!9. 2 Kav delo. sir 42. Kav. delo. str. .19. Kav. delo. sir. 4.1. j '‘rav lam. ^ Kav. delo. sir. el. ^ boriš Orel. Problematika varstva etnograjskiti spomenikov v Sloveniji. V: Slovenski etnograf 6-7. Ljubljana 1954. str. 11. 10 " r,lrslni kulturnih sfionienikor in prirodnih znamenitosti (dr. i. DF/ 489/45). 1, Kakou o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti LRS (Ur. I. LRS 102/48). Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (Ur. i. LRS 22/58). Zakon o varstvu kulturnih sjtomenik.ov v LRS (Ur. L LRS 26/61). spomeniške službe z vzpostavitvijo regionalnih zavodov. Do leta 1974 je za področje varovanja naravne in kulturne dediščine republiška zakonodaja temeljila na zvezni. Z novo ustavno ureditvijo in v tem okviru z novo ustavo SRS pa je varstveno področje z vsem kulturnim življenjem prešlo v izključno pristojnost republike. Novi, še danes veljavni Zakon o naravni in kulturni dediščini. 1 (dalje Zakon) je začrtal varovanje naravne in kulturne dediščine na raven celotne družbene skupnosti. Neposredno varovanje nepremične dediščine je postalo skrb regionalnih zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine, varstvo premične pa (glede na vsebino) muzejev, galerij in arhivov. Analogno staremu zakonu oz. nekdanjim trem kategorijam kulturnega spomenika pozna Zakon glede na stopnjevano kulturno vrednost v najširšem pomenu besede tri vrednostne ravni kulturne dediščine. Po poudarjeni kulturni, znanstveni, zgodovinski ali estetski vrednosti (podlaga je teritorialna odmevnost) ločimo: - kulturno dediščino,1 - kulturne spomenike1^ in - kulturne spomenike velikega ali izjemnega pomena. Od sprejetja obstoječega varstvenega Zakona Delovna skupina etnologov konservatorjev pri Slovenskem etnološkem društvu pripravlja pripombe za njegovo izboljšanje oziroma v zadnjih letih aktivno sodeluje pri pripravi nove varstvene zakonodaje. Tako smo že 10. 12. 19JS2 pripravili gradivo o Problematiki etnoloških spomenikov z.\ takratni Republiški komite za kulturo. ki je pripravljal analizo Naravna in kulturna dediščina ter njeno varovanje v Sloveniji.1 Takrat smo še posebej opozorili na < ibvezo dodeljevanja po Zakonu zagotovljenih finančnih sredstev zaradi omejitve rabe etnološkega spomenika (20. čl.), s strani imetnika neustreznega zavarovanja vloženih finančnih sredstev za redno vzdrževanje s hipoteko (34. čl. ), problem interventnih posegov na račun lastnika (37. čl.) - še posebno, če lastnik objekta več ne potrebuje. Izpostavili smo tudi potrebo po dodatni širitvi pravic in finančnih ugodnosti za imetnike in nujnost krčenja upravnih nalog za etnologe konservatorje. V gradivu Problematika stanja in varovanja etnološke dediščine 1986-89 za namene družbenega planiranja leta 1989 sem poudarila predvsem problematiko upočasnjenega razglašanja, ki je po eni strani posledica finančnih obremenitev (20., 34., 35. čl. Zakona), po drugi strani pa posledica zavračanja sprejemanja družbenega denarja zaradi vezave s hipoteko, pomanjkanja ugodnih, spodbujevalnih bančnih kreditov, izdatnejših davčnih olajšav lastnikom in izvajalcem del. Opozorila sem tudi na potrebo po obstoju posebnega finančnega fonda za izvedbo nujnih vzdrževalnih del na etnoloških spomenikih, s katerim bi razpolagali Zavodi. Dodatne zahteve za optimalnejše varovanje Nepremične etnološke dediščine kot republiška obvezna izhodišča v Srednjeročnem družbenem planu 1991-1995 iz leta 1989 sem znova opredelila kot oblikovanje posebnih interventnih skladov za izvajanje nujnih posegov na etnoloških spomenikih in arhitektonsko dokumentiranje ogroženih objektov. Ponovno sem opozorila na potrebo po uveljavitvi spodbujevalnih kreditov, davčnih ugodnosti, vzpostavitvi posebne inšpekcije za varstveno področje in preoblikovanje 34. čl. Zakona v smislu ukinitve zavarovanja družbenih sredstev s hipoteko. Na seji naše delovne skupine 9.3.1990 smo oblikovali Predloge etnologov konservatorjev ob snovanju tiovega Zakona o naravni in kulturni dediščini1^ Predloge smo razdelili na 13 Zakon o naranti in kulturni dediščini (Ur. /. SRS 1/81, 42/84. RS 8/90. 26/92, 75/94, 29/95). 14 Naravna in kulturna dediščina so po tem zakonu nepremičnine, premičnine in njihove skupine, območja in posamezni deti narave, ki imajo za SR Slovenijo ali za njeno ožje območje kulturno, znanstveno, zgodovinsko ali estetsko vrednost. Zakon definira v 2. čl kulturno dediščino kot predmete ali skupine predmetov zgodovinskega, arheološkega, umetnostnega, etnološkega. antnpološkega ali naravoslovnega pomena, ki dokumentirajo zgodovinska dogajanja na Slovenskem; stavbe in drugi predmeti, ki so v zvezi s jiomembnimi osebami naše politične in kulturne zgodovine, arhivsko gradivo, arheološka najdišča, arheološke najdbe, umetniška dela in oblikovani izdelki, etnotUškipredmeti, stara orodja, napnite in stroji, stavbe, skupine ali deli stavb umetnostne, zgodovinske ali tehnične pričevalnosti; naselbinska območja ter stara raška in mestna jedra' Iz navedenega sledi, da termin etnološka dediščina obravnava le predmete ali skupine predmetov ', smiselno pa jo prenašamo tudi rut 'stavbe in skupine stati) '. 15 Pele naravne in kulturne dediščine, ki so zavarovani že po samem zakonu (ex lege) in imajo posebno kulturno, znanstveno, zgodovinsko ali estetsko vrednost, razglasi občinski svet na pobudo zavoda za varstvo naravne ali kulturne dediščine s posebnim aktom za kulturni ali zgodovinski spomenik. Ti so lahko posamezni premični in nepremični predmeti, naselja ali njihovi deli. območja in zbirke i 16. čl/. Po svojih značilnih lastnostih pa so: arheološki, zgodovinski, umetnostni in arhitekturni, urbanistični, etnološki in tehniški. 'kinološki sjxnneuiki so lahko območja, stavbe, skupine stavb in premični predmeti vsakdanje rabe in oblikovani izdelki, ki izpričujejo način življenja in ustvarjalnosti slovenskega naroda, italijanske in madžarske narodnosti in drugih ljudstev na območju SR Slovenije' 116. čl). 16 Po mnenju ali predlogu Zavoda SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine sprejme Skupščina SR Slovenije akt o razglasitvi sj/omenika oziroma znamenitosti velikega ali izjemnega pomena (bivša I. nacionalna kategorija spomenikov) (21. čl.). Razglasitve nd jxirlamentariiem nivoju v praksi niso bde izvedene, ta zvrst s/Mmenikor je (predeljena le v prostorskih sestavinah dolgoročnega planit RS za obdobje 1986-2000. dopolnjenih leta 1989. kot obvezno izhodišče države, ki ga morajo občine upoštevati pri opredeljevanju si (jih prostorskih planot \ Na nit oj n Ministrstva za kulturo se za zdaj izt ‘ajajo bolj ali manj le inten vutne razglasitve t • drugostopenjskem smislu' 17 Republiški komite za kulturo. Naravna in kulturna dediščina ter njeno varovanje v Sloveniji. Ljubljana 1989. 18 'l'o gradivo je bilo predstavljeno na rednem občnem zboru Slovenskega etnološkega društva, kolegiju takratnega Oddelka za etnologijo in IS6' ZRCSAZl; Vsi so naše gradivo soglasno podprli, nato smo ga posredovali prijmivljalcu novega zakona -Ministrstvu za kulturo. Ta problema tiku je bila //redstaiijena v mojih prispevkih, kot npr. Problem Kalanove domačije na Bukovici -problem varovanja ljudskega stavbarstva. ' ■ Obvestila ZRS VNKD 1/1. Ljubljana 1990. str. 8-9; Uvod k Seznamu najpomembnejše etnološke dediščine. V Varstvo spomenikov 33. Ljubljana 1991. str. 349-350: Problematika stanja in varovanja ljudskega stavbarstva v državi Sloveniji. V Glasnik SED 31/3-4. Ljubljana 1991, str. 140-146. V tem času sem tudi predložila Projektni skupini za zgodovinske središča DS Alpe - Jadran v obravnavo J. skupno poročilo 0 zgodovinskih središčih na temo Problematika stanja in varovanja ljudskega stavbarstva v deželah Alpe - Jadran, ki je v pripra vi. ilva sklopa, ki sla bistvenega pomena za: I) uspešno delovanje varstvene dejavnosti nasploh; II) obstoj stavbnega fonda t. i. etnološke dediščine (ki je v veliki večini v zasebni lasti). - Uskladitev oziroma 'nadvlada' nastajajočega Zakona z vsemi ostalimi, ki se kakorkoli navezujejo na varstveno dejavnost (prostorski, gradbeni, cestni, sanitarni, protipožarni, davčni itd.). - Pooblastitev strokovnih organizacij za varstvo naravne m kulturne dediščine, da lahko nastopajo kot stranka v upravnem postopku (še posebno v primeru sprožitve postopka o prekršku in za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja za posege na spomenikih ali območjih); zavodi lahko dajejo v upravnem postopku le mnenje, ne pa soglasje, kar pomeni, da gradiva za upravne službe niso obvezujoča! - Oblikovanje posebne varstvene inšpekcije na republiškem nivoju. V kazenske določbe vključiti tudi poškodovanje ali uničenje dela naravne in kulturne dediščine (ne samo kulturnih spomenikov ali naravnih znamenitosti). - Priprava konservatorskega programa mora biti predpogoj za izvajanje posegov na kulturnem spomeniku; skleniti bi se morala s kolavdacijo; konservatorski program bi moral vsebovati predvsem povzetke predhodnih raziskat' in analiz, opredelitev vrste in obsega del. predloge za funkcionalno izrabo, načrt uporabe celote in posameznih delov, opis dovoljenih materialov in soglasje o izvajalcu. - V želji po vzpostavitvi določenega strokovnega teda pri izvajanju neposrednih posegov smo predlagali rabo prvega varstvenega režima za kulturne spomenike in drugega varstvenega režima za objekte kulturne dediščine ter strokovno mnenje za graditev objektov pri posegih v kulturni krajini (predstavljenih Zahtev pa nikoli ne smemo jemati v absolutnem smislu). Zakonska terminologija mora biti usklajena z mi azi. ki so v rabi v strokovni praksi, ker bi lahko sicer Pohajalo do nesporazumov in nejasnosti na vseh 'avneh dela. II. ~ Pri snovanju novega Zakona bi morali kot posebno poglavje obravnavati (že večkrat predlagane!) finan-('nt' ugodnosti tako za imetnike kulturnih spomenikov kakor tudi kulturne dediščine, in sicer: - spodbujevalne bančne kredite, ki bi bili tem ugodnejši, čim bolj bi se poseg podrejal varstvenim zahtevam; - oblikovanje posebnih interventnih in namenskih skladov (za nenačrtovane posege, izdelavo tehnične dokumentacije). ~ Preoblikovanje 34. čl. Zakona (vezanje družbenih sredstev s hipoteko). ~()blikovanje manjših delovnih skupin pri Zavodih, ki bi izdelovale projektne modele za posege na ravni idejnih načrtov. V letu 1990 je bilo varstveni službi posredovano v pregled gradivo za razpravo z naslovom Teze za zakon o varstva naravne in kulturnedediščinci 13. 12.1990). Med pomembnimi vsebinskimi novostmi naj naštejem inšpekcijsko nadzorstvo, razglašanje na ravni države in pojav varstvenih skupin, kol so spomenik, arheološko spomeniško območje, naravni rezervat, naravni spomenik, spomenik oblikovane narave, spomeniška celota, urbanistični spomenik, krajinski park, regijski park, naravni park, zavarovana rastlinska ali živalska vrsta. Ker gradiv o ni šlo v zakonodajno proceduro, ga tudi v Delovni skupini nismo posebej obravnavali. Zgolj v informacijo mi je bil posredov/an tudi osnutek Tez za zakon o varstvu naravne in kulturne dediščine (IB. 11. 1992). Poleg ločevanja varstvenih skupin (naštetih v preišnjih tezah) na temeljne in zbirne, razglašanja na ravni države in inšpekcijskega nadzorstva bi izpostavila pomembnejše zakonske novosti, kot npr. več pravic za imetnike kulturnih spomenikov in kulturne dediščine, poseben odškodninski sklad za imetnike in uvedbo soglasja v upravnem postopku ter bolj ali ! manj enotno strukturirano varstveno službo. V Delovnem osnutku zakona o varstvu kulturne dediščine (10. 11. 1993) je bila znova, kakor sredi šestdesetih let, začrtana delitev naravne in kulturne dediščine. Nakazana je bila tudi I dvonivojska pojavnost krovnega varstvenega zakona in sistemskih zakonov (arhivskega, muzejskega in spomeniškovar-: stvenega). Kot primer naj navedem specifiko nepremične kulturne dediščine kot prostorske kategorije, ki je praviloma ! v lasti najrazličnejših fizičnih in pravnih oseb (lastnikov je lahko več) njihova namembnost se zelo razlikuje, kakor tudi I stanje, v kakršnem so. Cilji, ki so jih želeli doseči s predlaganim zakonom, so bili naslednji: - zagotoviti varstvo kulturne dediščine (pre| se je izvajalo le v okviru prostorskega planiranja); - uvesti register kulturne dediščine; - urediti trgovanje s predmeti kulturne dediščine; - uvesti razna potrdila za uveljavljanje različnih oblik podpor in olajšav za lastnike dediščine in spomenikov; - urediti uvoz dediščine tuje provenience, kot ga določajo mednarodne konvencije; - razvrstiti kulturne spomenike v temeljne in zbirne varstvene skupine; - odločitev o razglasitvi za kulturne spomenike prenesti na republiško raven; - s hipoteko zavarovati le finančna sredstva, ki jih je država vložila zaradi škode, ki jo je povzročil lastnik; - uveljaviti nadzor nad izvajanjem varstva in ustanoviti posebno inšpekcijo za področje varstva kulturne dediščine; - uvesti licence za opravljanje strokovnih nalog varstva. Na delovnem sestanku etnologov konservatorjev smo obravnavali Teze za zakon o varstvu kulturne dediščine(Os-nutek -15. 10. 1993) in nanje podali izčrpne pripombe, ki smo jih posredovali na posebnem srečanju piscu Zakona. Uvodoma smo vnovič opozorili na vsebinske pripombe, ki smo jih večkrat obravnavali na srečanjih etnologov konser- 19 (>l"lli narali smo tudi Zakon o dohodnini < Ur. I. RS 48/90. .44/91. 14/92), saj Je s stališča naše dejavnosti sporna prenizka stopnja -uu/a osnove za dohodnino, ki jo je mogoče uveljaviti le v tekočem letu. Dohodninski zakon tudi bol/ ali manj izloča možnost/ vatorjev. Te hi morale hiti vgrajene v nastajajoči Zakon o varstvu kulturne dediščine J> Poleg dejstva, da v Tezah ni jasno razvidno, kakšna bo generalna strategija varstva, smo ugotovili, da predstavlja gradivo korak nazaj vsaj na dveh nivojih: ne opredeljuje dovolj jasno, kaj je kulturna dediščina (2. teza, 1. odstavek) oziroma kulturni in zgodovinski spomenik (25. teza, 1. odstavek). Tudi ne opredeljuje kulturne dediščine kot temeljne vrednote naše nacionalne identitete. Menili smo, da sta ustreznejši definiciji v 'starem' zakonih1 oziroma v Konvenciji o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine.~~ Opozorili smo, da v Tezah poleg terminološke zasičenosti z neustreznimi pojmi tudi ni jasno opredeljeno, katere so stroke. ki naj bodo obvezno prisotne v varstveni dejavnosti, kakor tudi ne njihove metode, ki predstavljajo jedro interdisciplinarnega d e 1 o va n j a. Izpostavili smo problem ne dovolj definirane vloge zavodov (še posebno strokovne razmejitve med zavodi in posebnimi varstvenimi organizacijami), kakor tudi ne dovolj natančno predstavljene temeljne naloge organizacij za varstvo, ne nazadnje pa je vsebinsko premalo opredeljen tudi inšpekcijski nadzor za naše področje. Po našem mnenju so neustrezno strokovno opredeljeni tudi predloženi kriteriji vrednotenja kulturne dediščine. Našteti kriteriji - glede na znanstveni, zgodovinski, umetnostni ali splošno človeški pomen (5. teza, 1 odstavek) - so po naši sodbi preozki in neprimerljivi. Ocenjujemo, da znanstvenega pomena vrednotenja ni mogoče enačiti z umetnostnim, ker menimo, da je znanost pač posledica strokovnega dela in zato ne more biti kriterij vrednotenja. Odločno pa pogrešamo kriterije, kot so npr. etnološki (način življenja), sociološki, geografski ali arhitekturni. Opozorili smo. da je raziskovanje kulturne dediščine (5. teza, 2. odstavek) usmerjeno preveč v tehnično plat in poudariti predvsem arheološke tehnike. Raziskovanje po našem mnenju obsega tudi evidentiranje, strukturalno analizo, razis-kovanje načina življenja v zavarovanih stavbah in območjih, ki je po naši sodbi temelj vsakega resnega strokovnega dela v naši dejavnosti. I gotovili smo tudi, da so pri opredelitvi konservatorske dokumentacije (5. teza, 8. odstavek) v gradivu naštete konservatorske smernice, programi in projekti, nikakor pa ni opredeljeno celovito dokumentiranje. Menimo, da konservatorska dokumentacija ni vedno del investicijske dokumentacije Konservatorski projekti se glede na obstoječo zakonodajo ne izdelujejo na zavodih. Etnologi smo ocenili, da starost stavbe ali predmeta ne moreta biti ključni element vrednotenja in evidentiranja za kul- turno dediščino, zato se nismo strinjali z določitvijo višine starostne meje 40 ali 60 let (13- teza). Za etnološko stroko je namreč lahko pomemben tudi pred kratkim postavljeni objekt ali izdelani predmet, če dokumentira določeni način življenja in je pomemben za izoblikovanje identitete obravnavanega območja. Menimo, da je eden od ključnih kriterijev za vrednotenje (nasploh) opustitev izdelave določenega predmeta oziroma tehnologije njegove izdelave. V 25. tezi, 1. odstavku so razčlenjene varstvene skupine kulturnih spomenikov, ki so po naši oceni premalo strokovno dorečene. Tudi ni ustrezno razdelana definicija spomenika, saj se npr. razen pojma stavbe navaja tudi izraz sakralni objekt, kar je po našem mnenju odvečno. Opozorili smo tudi na občutne pomanjkljivosti pri opredeljevanju lastnikovih pravic. Tako je nesprejemljiva 26. teza, 4. odstavek, v katerem "akt o razglasitvi lastniku ne prinaša nobenih pravic, ki izhajajo iz določb tega zakona". Menimo, da prinaša vse pravice, ki pripadajo lastnikom kulturne dediščine in še dopolnilne, saj je objekt zaradi še posebnih, dodatnih vrednosti razglašen za spomenik! "Pravico do pravične odškodnine" za imetnike kulturnih spomenikov (38 teza, 1. odstavek) bi moral podrobno urejati posebni podzakonski akt, ki bi - zaradi omejitev s strani varstvene stroke - moral obravnavati oblike in vsebine strokovnih nasvetov, popuste pri nabavi gradbenega materiala, poceni izvedene posnetke stanja, svetovanje pri izbiri izvajalcev, kakor tudi finančne ugodnosti (možnosti najema ugodnih kreditov, vlaganja državnih sredstev, oprostitev plačila dohodnine itd.) Opozorili smo tudi na pomanjkljivost, da je opredeljeno le soglasje k posegom v kulturne spomenike (60. teza, 1. odstavek); ne pa soglasje k posegom v objekte kulturne dediščine Oktobra leta 1994 smo pripravili gradivo za razpravo z naslovom Temeljna izhodišča zakona o varstvu naravne in kul-turne dediščine. ' V njem smo poudarili, da moramo pri pripravi nove varstvene zakonodaje izhajati iz vseh pozitivnih strokovnih in upravnih izhodišč starega’ zakona; novi zakon mora omogočiti učinkovitejše izvajanje naše dejavnosti. Če povzamemo rdečo nit seminarja Sveta Evrope o Integralnem varstvu kulturne dediščine, je bistvo in temelj vsega povedanega v izhajanju iz tradicije vsakokratnega okolja in varstva. Izrazili smo potrebo po vzpostavitvi krovnega zakona o varstvu naravne in kulturne dediščine s ciljem nedeljivosti varstvene dejavnosti. Opozorili smo, da je potrebno ob pripravi novega sistema varstvene zakonodaje še posebno upoštevati njeno usklajenost z vso drugo zakonodajo, ki se kakorkoli nanaša na našo dejavnost. mecenstva. Po pregledu prečiščenega besedita zakona o davkih občanov (Ur. I. RS 8/91) smo ugotovili, da sistem davčnih olajšav že! ni usklajen z bančno politiko dolgoročnega kreditiranja, ki bi omogočala posebne pogoje kreditiranja posegov v spomeniško-varstveiii fond. Doreči hi morali tudi večje ugodnosti za imetnike kulturnih spomenikov in kulturne dediščine pa tudi za izvajalce del in gradit'-kot jih ima upr. mojster umetne obrti, ki ima obdavčeno le 5 % dohodka. 20 (Hej Predloge...' iz marca 1990. 21 (Hej definicijo i' op. št. 14. 22 Z izrazom kulturna dediščina so v 1. čl. te konvencije mišljeni: -spomeniki: dela arhitekture, monumentalna kiparska ali slikarska dela, elementi ali strukture arheološkega značaja, napisi, večirui in skupine elementov, ki imajo z zgodovinskega, umetnostnega ali znanstvenega vidika izredno splošno vrednost: - skupine stavb skupine izoliranih ali povezanih stavb, ki pomenijo po svoji arhitekturi, enotnosti in ujemanju z okoljem 2 zgodovinskega, umetnostnega ali znanstvenega vidika izredno splošno vrednost; - območja dela človeških rok. ali kombinirana dela človeških rok. in narave, kakor tudi predeli z arheološkimi najdišči vred, ki so 2 zgodovinskega, estetskega in etnološkega ali autro/tološkega vidika izrednega splošnega pomena. 23 Gradivo v obliki tez predstavlja povzetek pripomb delovne skupine etnologov konservatorjev na osnutek Zakona o varstvu kulturrič dediščine (december 1993) in gradiva z naslovom 'Zakon o varstvu naravne in kulturne dediščine ' (avtorji Korošec, Kromar. Slabel- Izpostavili smo nujnost splošne, globalne obravnave varstvenih vsebin (krovni zakon) in prehajanje k posameznim, V' področnih zakonih in podzakonskih aktih. Izluščili smo pomembno dejstvo, da je temelj celotnega sistema varstvenih zakonov tudi jasna, nedvoumna ter z varstveno teorijo in prakso terminološko usklajena opredelitev Pojma dediščine Zastopali smo stališče, da mora organiziranost varstvene de- j lavnosti na eni strani temeljiti na njeni enovitosti (regionalni Zavodi in republiški kot njihov drugostopenjski organ), na j drugi strani pa na ločevanju (oz. intenziviranju) med strokov- i taimi in upravnimi nalogami (npr. preveritev smiselnosti raz- j glašanja). \ sklepu smo predlagali, da mora panožni varstveni zakon •^e posebej poudariti: - jasno opredelitev in razmejitev nalog med organizacijami: - interdisciplinarni pristop in opredeliti stroke, ki so obvezno prisotne v varstveni dejavnosti; - celovitejše vrednotenje; - dolžnosti, pravice in kazni; - oblikovati sklad za dediščino. \ letu 1996 sem na podlagi študija novega Predloga zakonce* ln vseh skupnih predhodnih gradiv, ki so obravnavala problema-tiko varstvene zakonodaje, pripravila načelno Razmišljanje o I ‘redl( >i>i i zah.u na o varstvi i ki ihti n ic dediščine - prva obravnava 'Poskusna verzija z dne 14. 4. 1996), ki je v mnogočem i Povzelo tudi predhodno predstavljena Temeljna izhodišča. I ■s,|'oka je po dveh ločitvah - od Restavratorskega centra in ' ai'st\ a naravne dediščine - v dokaj ohromljenem in neprijet-nein položaju (tako pri strokovnih izhodiščih kakor tudi pri 'zvajalcih). Iz tega neprijetnega položaja nas lahko reši le us- II vzn< i zastavljen novi zakon - katerega predlog načelno pod- j Pitam. I vtnelj celotnega sistema varstvenih zakonov je tudi jasna, nedvoumna in z našo varstveno teorijo in prakso termi-nološko usklajena opredelitev pojma dediščine. Tako vidimo 1 ^elinicije kulturne dediščine-^ in varstvenih skupin“” kot do-‘ela nesprejemljive, še posebno, ker sprememba vsebinsko III opredelila, v čem je novost pozitivnejša za izvajanje varstva. 'Pozorila sem še na problem pretiranih kompetenc Restav- '■'lorskega centra in Inšpektorata. N'r nazadnje nas zelo skrbi dejanska vloga etnologije v var- j Si'l-'ni dejavnosti, saj na več pripomb najnovejšega predloga ■(lh)iia s strani etnologov konservatorjev, da se mora v de- finicijo kulturne dediščine enakopravno vnesti tudi etnološka stroka, odgovori pripravljalka gradiva takole: "Definicijo kulturnega pomena dediščine smo povzeli po Granadski konvenciji.2 ki je za našo državo obvezujoča. Lahko bi jo sicer širili z dodatno razdelavo pojma kulturni pomen in v tem smislu smo dodali umetnostnega'. Glede vašega drugega predloga, da dodamo tudi etnološkega’, pa v stroki poteka debata o tem, ali gre za etnologijo ali za antropologijo, zato se predlagatelj ne čuti poklicanega, da bi z zakonom posegal v nerazčiščena strokovna vprašanja, če ni nujno potrebno." Tako smo kljub večini strokovnim utemeljitvam ob branju novejše verzije predloga zakona iz 16.6. 96 lahko le ugotovili, da ostaja definicija kulturne dediščine brez navedbe 'etnološkega' pomena. Taka utemeljitev, ko enači etnološki pomen z neimenovanimi drugimi’, nedvomno negira celovitost (dosedanje) varstvene dejavnosti in vso dosedanjo vlogo etnologije v njej, o čemer govorita pivi dve alineji ciljev' in načel novega zakona: - spoštovati doseženo stopnjo varstva kulturne in naravne dediščine in dograditi že obstoječi sistem varstva na temelju dosedanjih izkušenj ter - zagotoviti enoten, usklajen in celovit sistem varstva dediščine! Zaradi ohlapnega odgovora pripravljalke zakonskega predloga (kar imam za nerazumevanje vsebine mojih pripomb) in zaradi vseh preteklih neupoštevanih gradiv, kakortudi zaradi zakonodaje v nastajanju, smo etnologi konservatorji zaprosili 20. občni zbor Slovenskega etnološkega društva 11. 10. 1996 v Sori pri Medvodah za podporo našim prizadevanjem po vključitvi etnološke stroke pri pripravi nove varstvene zakonodaje. Občni zbor nas je podprl, zahteva po vključitvi etnološkega vidika pa je bila sprejeta s strani popravljalca Zakona in vnešena v nastajajoči zakonski predlog. Na občnem zboru Slovenskega etnološkega društva smo 26. 3. 1997 ob predstavitvi poročila o delu Delovne skupine etnologov konservatorjev znova obravnavali problematiko nastajajočega varstvenega zakona. Občni zbor je soglasno podprl zamisel Delovne skupine etnologov konservatorjev, ki zagovarja le popravke, prevetritev oziroma aktualizacijo (z vseh vidikov, ki pa naj ne preglasijo strokovnega) obstoječe varstvene zakonodaje, ne pa izdelave novega varstvenega zakona. Kot podoben primer predelave obstoječeja zakona lahko navedemo Zakon o graditvi objektov1^ Občni zbor je tudi pooblastil Delovno skupino etnologov konservatorjev, da posreduje omenjeno pobudo pripravljalen Zakona. 24 /•' ■r /'rmierjanio Predlog Zakona iz leta /996 z Delovnim osmukam zakona o varstvu kulturne dediščine iz leta 1993. opažamo, da je povzel vse njegove vsebinske cilje, še posebej pa je izpostavil: ' d’ostovau/e dosežene stopnje varstva tn dograditev že obstoječega varstvenega sistema na temelju dosedanjih izkušenj: ' ~aM()tovitev enotnega, usklajenega in celovitega sistema varstva dediščine; “ "'kladitev sistemske ureditve z novim družbenopolitičnim sistemom; ~ "r,'(iavilev državne vloge kot primarne jn i varstvu dediščine; - uveljavitev načela javnega interesa za varovanje dediščine in zagotovitev varovanja kot javne službe; ' prepustitev naravovarstvene dejavnosti širšemu varstvu narave, kulturno komponento pa zavarovati z razširitvijo pojava kulturne dediščine tudi na naravne vrednote (spomenike oblikovane narave, kulturno krajino); -ugotovitev varstva dediščine v spremenjenih lastninskih razmerah: -uzitev zakonske regulacije na sistemske vsebine in prepustitei' kulturne politike programskim dokumentom: ^ jasno določitev upravne in strokovne naloge varstva. - členu Predloga Zakona z dne 14. 4. 1996 predstavlja kulturna dediščina nepremičnine in premičnine ter njihove skupine ali posamezne dele. katerih varstvo je zaradi njihovega zgodovinskega, arheološkega, umetnostnega znanstvenega, socialnega, tehniškega 26 'u '["'■"‘-‘•"a kulturnega pomena v javnem interesu in so v skladu s tem zakonom evidentirani kot dediščina uistveue skupine />redstaitjajo stavbni sjjomeniki, memoriahii spomeniki, arheološki s/iomeuiki, spomeniki vrtne arhitekture. 27 "j'^’d’inski spomeniki, s/iomeuiška krajina, premični spomeniki in spomeniške zbirke. 28 '"'"eucija o varstvu evropskega arhitektonskega bogastva (Ur. L SPRI. .16/91). nkon o graditvi objektov (Ur. 1 RS 59/96). . Dejstvo, da se je delo pri pripravi strokovnih zakonskih izhodišč vrnilo na izhodiščno točko, nas je zavezalo, da organiziramo posvet Etnologija in nova varstvena zakonodaja, ki naj hi dorekel bistvene strokovne iztočnice za popravljalce novega varstvenega zakona. V sklepu hi rada poudarila, da skupina etnologov konservatorjev vseskozi aktivno sodeluje pri pripravi nove varstvene zakonodaje. Izhajajoč iz dela etnologa konservatorja, specifike varstva ljudskega stavbarstva kot nedeljive podobe načina življenja, skušamo ta profil vključiti v splošen in sodoben varstveni kontekst. Z vsemi izdelanimi skupnimi gradivi, z aktivno vlogo etnološke konservatorske komisije razvijamo specifično etnološko konservatorsko metodologijo.' K intenziviraju našega delovanja sta nas vzpodbudila še posebno vsebina obeh predstavljenih predlogov Zakona o varstvu kulturne dediščine in Pravilnika o pripravništvu, strokovnih izjiitih in pridobivanju nazivov za zaposlene v de jat nosi ih s področja varstva kulturne dediščine.'' Še posebno slednji ni v skladu s tradicijo naše dejavnosti. Nesistematično in nejasno razmejuje naloge varstva, odsoten je etnološki vidik, da o terminološki neusklajenosti strokovnih nazivov niti ne govorimo. V' potrditev naših dolgoletnih prizadevanj po bistvenih, strokovno utemeljenih spremembah obstoječe varstvene zakonodaje in za vse stroke v varstveni dejavnosti ustreznejše nove, bi naštela le poglavitne kritične pripombe v poročilu evropske skupine ekspertov,11 ki posebej opozarjajo na naslednje prioritetne naloge in postopke: - jasno definiranje nacionalne kulturne politike, njenih ciljev in ukrepov, s katerimi jih doseči; - obveznost sodelovanja stroke pri pripravi novih zakonov; - definiranje sankcij, možnost priziva; - odpraviti očiten razkorak med zakonodajo in njenim izvajanjem; - jasno razmejiti matične ustanove in njihove naloge v razmerju do ostalih; - vzpostaviti koordinacijske mehanizme na področju kulturne dediščine med ustanovami in javno upravo na vseh ravneh; - razviti skupen in primeren sistem standardov za metodologijo, kategorizacijo in profesionalizacijo; - po zavodih prekiniti enotnost načrtovanja del, izvedbe in nadzora; - zagotoviti zanesljivo financiranje (učinkovita posojilna, davčna politika, sponzorstvo, še posebno spodbujanje zasebne iniciative). Poročilo poudarja še potrebo po celovitosti varstvene službe, pospešeno delo na registru dediščine ter na izobraževalnem in raziskovalnem področju. Duša Krnel Umek ETNOLOGIJA IN ORGANIZIRANOST VARSTVA KULTURNE IN NARAVNE DEDIŠČINE V REPUBLIKI SLOVENIJI lT7tnologija kot stroka je zastopana v ustanovah za varo-JL/vunje naravne in kulturne dediščine: v muzejih, v zavodih in v arhivih skupaj /, drugimi strokami. Edina samostojna ustanova na tem področju je Slovenski etnografski muzej v Ljubljani. Poglavitna zakonska predpisa, ki urejata pravila obnašanja in delovanja za področje kulturne in naravne dediščine, sta danes Zakon o naravni in kulturni dediščini (Ur. 1. SRS 1 - 19pu Ministrstva za kulturo in 1 Jprava za naravno dediščino ddnpu Ministrstv a za okolje in prostor. Na državnem nivoju l '''Io ločeno prej združeno in logično povezano področje ' oranja varstva, medtem ko je pri regionalnih zavodih slal<> stanje nespremenjeno in še vedno delujejo regionalni " je pozneje preimenoval v At hivski center j za strokovni razvoj. Med regionalnimi arhivi je mariborski i arhiv razvijal svoj Arhivski center Zit strokovno tehnična ! vprašanja, ki je prerastel v Mednarodni institut arhivskih znanosti. Koprski arhiv je razvijal znanstveno raziskovalno delo v sodelovanju z drugimi ustanovami s področja varstva naravne in kulturne dediščine v okviru skupnega projekta Kultura narodnostno mešanega ozemlja slovenske Istre prek Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani, v 1 katerega so bili vključeni Pokrajinski muzej v Kopru, Pomorski muzej Sergej Mašega v Piranu in Medobčinski zavod za ! varstvo naravne in kulturne dediščine v Piranu. Po letu 1992 je bilo mogoče opaziti zaostajanje pri urejanju : pravnih zadev, čeprav bi glede na pripravljenost strokovnja-! kov pričakovali hitrejše urejanje zakonodaje na varstvenem področju, ki je povezana z oblikovanjem nacionalne zavesti in nacionalne identitete, še zlasti potem, ko je bilo potrebno 1 upoštevati, da je z vključevanjem v mednarodne tokove in v Evropsko Zvezo potrebno pospešeno sprejemati zaščitno zakonodajo. Konec leta 1994 je bil sprejet Zakon 0 uresničevanju javnega interesa na področju kulture, ki je med drugim opre-; deljeval vlogo nacionalnega kulturnega programa, sveta za kulturo, kulturniške zbornice, financiranje kulturnih programov iz državnega proračuna, javne zavode in društva. Zakon 1 je določal, da sodi v javni interes na področju kulture varstvo kulturne dediščine in varstvo naravne dediščine, s čimer je ločil varovanje naravne dediščine od kulturne, kar je bilo pred tem organizirano skupaj v zavodih za varstvo naravne in kul-1 turne dediščine. Ustanavljanje javnih zavodov je prepustil lokalnim skupnostim, je pa dopustil, da država lahko ustanovi javni zavod skupaj z lokalno skupnostjo. Ustanovitelji javnih zavodov so tako lahko lokalne skupnosti ali država ali oboji skupaj. Posebni status so dobile nacionalne kulturne ustanove kot javni zavodi. Zakon je še vedno puščal odprta vprašanja glede ustanoviteljstva in financiranja zavodov s področja varovanja naravne in kulturne dediščine, s tem pa tudi odprto vprašanje enotno urejene mreže ustanov. Nacionalni kulturni program je določal ukrepe za varovanje kulturne dediščine in naravne dediščine in merila za ustanavljanje javnih zavodov. Izhodišča in usmeritve za nacionalni kulturni program pripravlja Svet za kulturo kot posvetovalni organ vlade. Poleg Sveta za kulturo je bila kot nova institucija uvedena Kulturniška zbornica, z namenom, da združuje društva in izvaja podobne naloge kot Svet za kulturo. Izpeljava zakona v praksi ni stekla, še zlasti, ker je šla vzporedno tudi reforma lokalne samouprave, ki je povzročila nastanek velikega števila občin, ki se do določene višine financirajo iz državnega proračuna in imajo omejene lastne prihodke. Na kakšnih pravnih in finančnih temeljih so občine potem lahko ustanovitelji kulturnih ustanov s področja varovanja kulturne in naravne dediščine, ki so nacionalnega pomena in ki praviloma delujejo za več občin, je ostalo odprto vprašanje. Dvojnost med ustanoviteljstvom in financiranjem, ki je bila v preteklosti, je ostala ovira za smotrno in urejeno delovanje ustanov. Zakon je še nadalje (kot leta 1981) ohranjal dvojnost v statusu med osrednjimi nacionalnimi kulturnimi ustanovami ^LAhNIKSED 37/1997, št. 1-2 9 'ki \JA ter regionalnimi in lokalnimi. Razliko je še poglobil s tem, da je z zakonom ustanavljal osrednje nacionalne ustanove, vse druge pa pustil čakati na nastajajočo zakonodajo. Posledice so neurejen pravni položaj, nazadovanje strokovnega dela, bodisi z vidika stroke ali modernega upravljanja, kar pomeni marsikje neustrezne> delovanje. Tako zastavljena zakonodaja kaže tudi na pomanjkanje razumevanja pomena mreže kulturnih institucij na celotnem državnem ozemlju, kar ima lahko dolgoročne posledice pri ohranjanju in razvijanju nacionalne samobitnosti. Predlog zakona o varstvu kulturne dediščine (gradivo z dne 20. 6. 1996) sicer določa, da "ustanovi država spomeniške zavode, ki pokrivajo celotno območje Slovenije” in "specialne nacionalne muzeje, ki pokrivajo vse vrste premične dediščine, in splošne območne muzeje, ki pokrivajo celotno območje Slovenije”. Že v naslednjem odstavku pa omogoča prenos na pokrajine oziroma občine. Pomanjkljiv in nedorečen je tudi člen, ki določa spremembo statusa medobčinskih zavodov za varstvo kulturne dediščine in medobčinskih muzejev, ne pove pa katerih. Za ustrezno varstvo naravne in kulturne dediščine je smiselno urediti trdno mrežo institucij, ki določajo: - clržaeno raren, ki z nalogami pokriva celotno državo; - pokrajinsko raven, ki z institucijami pokrivajo celotno ozemlje. \a državni ravni je smiselna ločitev na državne ustanove in ustanove, ki povezujejo državne in pokrajinske (regionalne ali območje) ustanove: - skupne ustanove na dragi stopnji; - državne ustanove; - pokrajinske ustanove. Nacionalni kulturni program, ki je z vidika ohranjanja nacionalne samobitnosti in lastne države pomemben za delovanje ustanov, ne more nadomestiti enotno in enakopravno zastavljene mreže zavodov, ki je uzakonjena in skrbi za rast strokovnega kadra ter dviguje kvaliteto strokovnega dela. Zakon o arhivskem gradivu in arhivih (ŽAGA) je do neke mere uredil status zavodov. Arhivsko javno službo je postavil v drugo poglavje, takoj za splošnimi določbami in določil, da Arhivsko javno službo opravljajo Arhiv Republike Slovenije, regionalni arhivi in arhivi lokalnih skupnosti” (7. člen) in določil, da postane ustanovitelj dosedanjih pokrajinskih arhivov. ki pokrivajo celotno ozemlje. Republika Slovenija, s tem, da spreime ustanovitvene akte vlada (60. člen). Določeni del skrbi za usklajevanje etnološkega dela na področju varstva in muzeologije sta prevzeli po ustanovitvi Slovenskega etnološkega društva leta 1976 delovni skupini za muzeologijo in spomeniško varstvo, ki sta z različno intenzivnostjo delovali ves čas. Ob ustanovitvi društva je bil poseben poudarek na varovanju dediščine, kar se je kazalo v organiziranju več posvetovanj in s programom delovne skupine za kadre, ki je načrtovala sistematično zaposlovanje etnologov' v zavodih in muzejih. K temu je prispevalo pred leti tudi oblikovanje študijskega programa na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, ki zajema predavanja, ki povezujejo arhivistiko, varstvo in muzeologijo z etnologijo oziroma poudarjajo etnološko tematiko pri teh področjih: etnološka muzeologija in etnološko konservatorstvo; arhivistika je vključena v historično etnologijo. Hkrati s pripravo nove zakonodaje je potekalo dogovarjanje o organiziranosti raziskovalno znanstvene dejavnosti. Raziskovalno delo. ki je potekalo v kulturnih ustanovah, je preraščalo okvire posameznih strok na raven samostojnih ved -muzeologije, konservatorslva. arhivistike, ki so pomembne za oblikovanje nacionalne samobitnosti. Da je kadrovski primanjkljaj pri nas očiten, so videli že tujci: “Menijo, da splošni strokovni nivo zaostaja za stanjem v zahodni Evropi in da bi bilo potrebno razmisliti o tem, da bi moral imeti del zaposlenih v arhivih doktorat” (Arhivi 1991, str. 54). Možnost, da bi hitreje premoščali zaostanek za stanjem v razvitejših deželah, ni bila izkoriščena pri pripravi Pravilnika o pripravništvu, strokovnih izpitih in pridobivanju nazivov za zaposlene v dejavnostih s področja varstva kulturne dediščine Wx. 1. RS 31/96). Pravilnik omogoča napredovanje kadru s srednjo, višjo in visoko izobrazbo, ni pa omogočeno napredovanje kadru z magisteriji in doktorati (pri doktoratih je pogoj dvajset let delovne dobe v isti ustanovi). Pričakovali bi, da bi ustanove, ki morajo skrbeti za strokovni razvoj, raziskovanje in dvigovanje na višjo raven ter premoš-Čanje zaostanka iz preteklosti, dobile v pravni regulativi podlago za omogočanje napredovanja kadru z akademskimi nazivi. Posledice takih odločitev so nedvoumne: odhajanje kadra iz teh ustanov, strokovno nazadovanje cele vrste strok in onemogočanje razvoja na višjem raziskovalno znanstvenem nivoju oziroma ohranjanje stanja iz preteklosti in zaviranje prehajanje kadra med ustanovami in pomanjkanje obogatitev med strokami in, ne na koncu, neenakopraven položaj v primerjavi z razvitimi deželami. Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture je kot javni interes določil samo kulturološke raziskave, ki predstavljajo samo eno od vrst raziskav na področju kulture. V teh ustanovah pa so poleg etnologov tudi strokovnjaki iz različnih drugih humanističnih strok in historiografije, ki razvijajo svoja strokovna področja, kar je specifično in vezano na nacionalno samobitnost. Ob primerjavi stanja na znanstvenem področju, ob pomanjkanju sredstev za znanstvene projekte in hiranju znanstvenih institucij {javna razprava i' Državnem svetu. Poročevalec 5/1997, str. 17-20) postaja vse bolj jasno, da se še ni razvila skrb za človeške resurse, kar je v razvitem svetu že dalj časa praksa. Za naš nadaljnji razvoj so poleg gospodarstva pomembna področja, ki razvijajo znanje in krepijo našo samozavest. Etnologija je na področju kulturne dediščine z lastnim strokovnim razvojem in vzgojo kadrov opravičila svoj dosedanji obstoj in omogočiti ji je potrebno, da s širitvijo in dvigovanjem ravni programov za varovanje etnološke dediščine ohrani svoje mesto tudi v prihodnje. Etnološka kuturna dediščina jt’ eno od tistih področij narodove samobitnosti, ki jo je potrebno še zlasti negovati in razvijati. VIRI • Javna razprava v Državnem svetu. Poročevalec 5/1997, str. 17-20. • Pravilnik o pripravništvu, strokovnih izpitih in pridobivanju nazivov za zaposlene v dejavnostih s področja varstva kulturne dediščine. Ur. 1. RS 31/96. • Predlog zakona o varstvu kulturne dediščine (gradivo z dne 20. 6. 1996). • Zakon o naravni in kulturni dediščini. Ur. 1. SRS 1/19S1 • Zakon o arhivskem gradivu in arhivih. Ur. 1. RS 20/1997. • Zakon o zavodih. Ur. 1. RS 12/1991. • Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture. Ur. 1. RS 75/1994. • ŽONTAR, J. 1991: Nekaj dopolnil k strokovnim osnovani za pripravo dela zakona o naravni in kulturni dediščini, ki se nanaša na arhivsko gradivo. Arhivi 14/1991, str. 51-54 Jo/e II uda les______________________________ VARSTVO PREMIČNE KULTURNE DEDIŠČINE NEKAJ TEZ OB RAZPRAVI O PREDLOGU ZAKONA O VARSTVU - Zakon ima v primerjavi s starim zakonom o varstvu naravne j in kulturne dediščine kar nekaj prednosti, zlasti v zvezi z izvozom oz. trgovanjem z dediščino. - V zvezi z varstvom premične kulturne dediščine imam j občutek, da zakon želi z njo opraviti nekako na hitro in površ- j no. zlasti v primerjavi z nepremično kulturno dediščino, kar it' najbrž posledica dejstva, da javna služba varovanja premične kulturne dediščine, ki naj bi jo opravljali muzeji, ni zaživela i Podobno kot javna služba varovanja nepremične kulturne dediščine, ki jo opravljajo ZVNKI). - Razlog je zagotovo v tem, da je situacija na področju muze-|vv mnogo bolj nejasna, da muzejska in galerijska mreža v ; Moveniji ni postavljena na podoben način kot pri ZVNKD, ki "najo natančno določen prostorski in vsebinski obseg varovanja. ~ Muzejska mreža, kakršna je bila postavljena leta 19H8 (11 nacionalnih muzejev, 8 posebnih muzejev, 16 regionalnih muzejev), ni mogla zaživeti, ker je bila produkt kompromisa med načrtovanim (idealnim) stanjem in zatečenim stanjem, ki izhaja iz večdesetletnega razvoja posameznih muzejev, pri temoi' so bili mnogi regionalni ali celo "nacionalni" muzeji dabšo razviti od nekaterih "lokalnih" ipd. Poleg tega se je že iuualu po letu 1988 pokazalo, da se mnogi muzeji, ki niso uvrščeni v muzejsko mrežo, hitro razvijajo in postajajo vse bolj sPosohni prevzemati tudi nekatere javne naloge varovanja dediščine. Poseben problem pri varovanju premične dediščine pov-zioca tudi dejstvo, da razvoj muzealstva in muzeologije sili muzeje, dn se mnogo bolj kot doslej posvečajo različnim uacinom komunikacije z obiskovalci, prezentaciji kulturne dediščine ipd., medtem ko javna služba varovanja premične kulturne dediščine in upravne naloge, povezane z njo, pred-NI:,vljajo skoraj zanemarljiv izsek dela naših muzejev. Država P'1 mi drugi strani (najbrž tudi zaradi tako nejasne situacije muzejske mreže) skoraj ni vlagala v razvoj enotne metodolo-štje varovanja premične kulturne dediščine, v enoten sistem ^ukunientacije, v nabavo potrebne opreme, v tovrstno izo- ' P teci log zakona o varstvu kulturne dediščine tako v prime-111 varstva premične dediščine še vedno "visi" v zraku, dokler "e bo določena in trdno postavljena mreža muzejev in natančno opredeljen pojem "matičnih nalog" pri varovanju premične dediščine, ki jih država poverja posameznemu muzeju. - Pri vprašanju postavitve mreže muzejev v Sloveniji, ki bi zagotavljala varstvo premične kulturne dediščine, pač še vedno vztrajam pri t. i. "dinamičnem modelu mreže muzejev", ki ga je predlagala delovna skupina muzealcev, ki sem jo vodil od leta 1992 do 1994. Predlog tedaj tudi med mnogimi muzealci ni naletel na posebno navdušenje. - Dinamični model muzejske mreže predvideva, da so matične naloge varovanja dediščine z licenco poverjene tistim muzejem, ki so v nekem trenutku po vseh kriterijih svojega dela (število zaposlenih in njihova "kvaliteta" oz. "produkcijska potenca", prostori in njihova oprema, predmeti, delavnice itd.) najbolje pripravljeni nanjo. - Tak model mreže muzejev in galerij v Sloveniji hkrati predstavlja temeljni element povezovanja muzejev in vseh drugih subjektov, ki hranijo muzejsko gradivo, smotrne razdelitve strokovnih področij njihovega delovanja, prav tako pa je tudi instrument nenehnega razvoja muzejev in muzejske stroke, ki spodbuja muzejske in muzeološke inovacije, spodbuja zdravo tekmovalnost in konkurenco ter ustvarja možnosti za skladen in na določeni način kontroliran razvoj muzejskih institucij (muzejev in muzejskih zbirk). - Poleg tega predlog zakona o varstvu kulturne dediščine v ničemer ne odseva dejstva, da pojem "premične kulturne dediščine" oz. "muzejskega predmeta" v sodobni muzeologiji dobiva nove konotacije, pri čemer postaja vse manj pomembna njegova materialna podoba, estetski potenciali ipd., vse pomembnejše pa so ideje in informacijski potenciali, ki so ujeti v njegovi materializirani obliki. Tako se v svetu vse bolj uveljavlja koncept ohranjanja in varovanja premične kulturne dediščine, ki temelji na varovanju vrednot, idej in tradicij, načina mišljenja in načina življenja, ki so "ujeti" v predmetu, ki ga varujemo. Tak način oz. koncept varovanja dediščine (tudi nepremične!) bi moral biti zlasti etnologom vsekakor bližji od t. i. "statičnega modela varovanja", ki je usmerjen predvsem na predmete in spomenike. Branka Berce Bratko ETNOLOGIJA IN VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE KOT TEMELJ ZA RAZVOJ IN OHRANJANJE IDENTITETE V SLOVENIJI IZHODIŠČA Razvijanje in ohranjanje identitete je tesno povezano z ohranjanjem kulturne dediščine, z varstvom vrednot in z njihovo sporočilnostjo in situ. Te vrednote so lahko predmeti, prostori ali dokumenti, ki so opredeljeni kot posebna - zavarovana območja oziroma so shranjeni v muzejih in arhivih. Lahko so tudi elementi našega vsakdanjega okolja, vsakdanjega življenj;! oz, - po strokovni terminologiji etnologov -načina življenja ali prostora v najširšem pomenu besede: fizičnega, socialnega in ožje kulturnega prostora oz. kulturna dediščina. btnologija kot ena izmed humanističnih strok, ki je soustvarjala temelje za varovanje dediščine, tako premične kot nepremične. mora prenesti strokovna spoznanja in pionirske poizkuse iz prakse tudi v zakonodajo, za karso dani temelji z novo državo Republiko Slovenijo. Pomembno dejstvo je, da se je v zadnjih letih povečala zavest o pomenu dediščine kot temelju za razvoj in ohranjanje identitete v samostojni, novi državi Sloveniji. ZAKONODAJNI TEMELJI Po Vstavi Republike Slovenije <.\r/zwd skrbi za ohranjanje dediščine in ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije, kar je zapisano v zadnjem stavku prvega odstavka 5. člena 1'stave RS. Le-ta določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki ob-vezujeio Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno, o čemer govori 8. člen Ustave RS. Vsakdo je dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in vrednosti ter kulturne spomenike. Država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine (73. člen). Temelj za varovanje naravne in kulturne dediščine je Zakon o naravni in kulturni dediščini d iv. 1. SRS 1/81,42/86, 8/90 in Ur. I. RS 26/92), ki uzakonja integralno varstvo naravne in kulturne dediščine. Ta zakon je še iz prejšnjega sistema in je organizacijsko težko izvedljiv, zato tudi dokaj neuspešen. Po letu 1992 so bile težnje za resorsko razdružitev naravne in kulturne dediščine. Pomembno dejstvo je, da je zakonodaja do neke mere v to že posegla, in sicer z ločitvijo naravne in kulturne dediščine z Zakonom o delu. organizaciji in delovnem področju ministrstev (V \. 1. RS 71/94). Tako je zakonodajalec s tem zakonom strokovno razdelil in razdružil doslej integralno varstvo v dva dela: a) varstvo narave, ki je po tem zakonu v pristojnosti Minis-trstva za okolje in prostor oz. Uprave za varstvo narave; b) varstvo kulturne dediščine, ki je v pristojnosti Ministrstva za kulturo. Sporno področje oz. dvojno varovana pa naj bi bila kulturna krajina. Posebni problem predstavlja državna uprava na ravni regij. Regionalni zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine, ki so bili doslej zadolženi za integralno varovanje v regiji, so ostali na polovici reorganizacije ministrstev. Varstvo narave deluje bolj centralno, varstvo kulturne dediščine pa je bolj samostojno in v odnosu do državne uprave strokovno bolj sodobno povezano in organizirano. Bivši Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dediščine nadaljuje delo kot Uprava RS za kulturno dediščino (20. čl.) in v sestavi Ministrstva za kulturo opravlja upravno-pravne in strokovne naloge na področju kulturne dediščine. Upravne in strokovne naloge s področja varstva narave pa izvaja Uprava RS za varstvo narave pri Ministrstvu za okolje in prostor (1 1. čl.). Zakon o upravi(Lir. 1. RS 67/94) prinaša medministrski sporazum, po katerem preidejo naloge na področju varstva naravnih vrednot, naravne dediščine ter favne in flore pod okrilje Ministrstva za okolje in prostor. Izjema so oblikovana narava in tisti deli narave, ki imajo kulturno vrednost - ti ostanejo v pristojnosti Ministrstva za kulturo (49. čl.). Posebnost predstavlja v tem pogledu tudi Zakon o varstvu okolja div. 1. RS 32/93, 1/96), ki ureja tudi lastniške odnose, in sicer tako, da je po tem zakonu narava javno dobro in kar je javno dobro, je last Republike Slovenije (111. čl.). Država podeljuje koncesije in jih pogojuje (16.-20. in 21.-24. čl.). Pomena kulturne dediščine in posledic njene morebitne izgube smo se posebno zavedli ob vojni v neposredni soseščini, ko sta vojne grozote v javnih občilih predstavljala predvsem dva podatka: število človeških žrtev in število poškodovanih in uničenih objektov kulturne dediščine. V spominu je tudi nepotrebna izguba Breginja in drugih biserov slovenske kulturne identitete ob naši zahodni meji, ki smo ga izgubili zaradi nepripravljenosti na naravne nesreče, zaradi neustrezne politike obnove in zapostavljanja strokovnih argumentov. Ogroženost kulturne krajine kot temeljne prvine identitete in oblikovanja nacionalne varnosti predstavlja nerazrešen problem varstva večjih sklopov v naravnih parkih, posebej s spremembo Ustave RS v 68. čl. ob vključevanju v Evropsko Zvezo. RAZMERJE MED STROKO, ORGANIZIRANOSTJO IN ZAKONODAJO Razmerje med stroko in organizacijo ter zakonodajo si bomo ogledali po posameznih kategorijah varstva in organizacije. PROBLEMATIKA IN PROBLEM NARAVNIH PARKOV Slovenija ima najvišjo biotsko raznovrstnost in krajinsko j raznolikost v Evropi in je glede tega celo svetovni fenomen. Evropske države veljajo za naravovarstveno razvite, če imajo v’saj 20 % ozemlja države razglašenega za parke. Parki so posebna kategorija integralnega varstva narave in kulture, j Eroblem Slovenije ni le 4,8 % oz. 8,3 % površin, ki so razglašene kot parki, marveč tudi strokovno povezovanje in izva- i janje integralnega varstva. Najbolj nedorečeno in pereče je j (nesodelovanje na področju parkov, predvsem bodočih Parkov, Posebna varstvena kategorija je varstvo kulturne dediščine j v kompleksnih varovanih območjih, kot so naravni parki 'naravni, regijski ali krajinski). V njih naj bi zagotovili celo- j v'ho ohranitev posebno pomembne naravne in kulturne dediščine - ob upoštevanju drugih prostorskih vrednot °bmočij in sinergetskih učinkov posameznih sestavnih delov. Neprimerna razdelitev pristojnosti oz. neizvajanje zakonsko ' določenih nalog in prevzemanje nalog, ki nesporno sodijo na Področje kulture, je prvi zaviralni moment. ded spomeniki velikega ali izjemnega pomena imamo na- j 'ari/e krajine, ki so po merilu izjemne univerzalne vrednosti svet< )vno pomembne in so na Listi svetovne naravne (ledišči- ! "v pri 1 inescu. To so Škocjanske jame in Matični Kras, ki je v | kombinaciji z izjemnimi kulturnimi - predvsem naselbinskimi " oeloiami. Eosebni problem predstavlja strokovna usmeritev na narav- j ne parke in nezadostno priznavanje Unescove kategorije dAB Biosfernih območij. Te kategorije omogočajo integralno N ■U'.stv<) in kombinacijo z gospodarstvom in soupravljanjem v Parku ter povezavo v svetovno mrežo MAB rezervatov oz. V,AB območij. PROBLEMATIKA IN PROBLEM KULTURNE DEDIŠČINE h- ^premična kulturna dediščina so posamezni objekti, skuhate objektov ali območja, katerih varstvo je zaradi njihovega /4t<>dovinskega, arheološkega, umetnostnega, družbenega, ^biološkega ali tehničnega pomena v javnem interesu. Kul-h'ino dediščino prepoznava služba varstva kulturne dedišči-111 in o tem vodi uradno zbirko podatkov. Predstavljajo jo j Jllieološka. stavbna, memorialna, vrtno-arhitekturna in 'U.selbinska dediščina ter dediščinska kultura in zgodovinska kutjina. ^ l<> kategorijo sodijo tudi prostorskepntuie ki dokumenti-l‘,,<> na K v javnem interesu zaradi njenega posebnega kultur- ,"a pomena, kar se kaže v posebnem odnosu do tega dela v e 1'st'ine, predvsem v zahtevnejšem načinu njegove obnove, ^''l'A'VHejsih prostorskih in drugih omejitvah. Za njih je po '"Hi 'Zakon o naravni in kulturni dediščini. Ur. 1. 1/81) |()| 1 ' ll k'no posebno normativno varstvo z razglasitvenim ak- l^iiEtihliki Sloveniji je bilo do 3 1. 12. 1996 razglašenih 6488 š(. 'sP<)lll(.'iiikov. Poleglega je bilo začasno razglašenih ' ~t kulinrnih spomenikov, njihova razglasitev pa je veči- noma že potekla. Poleg teh je služba za varstvo kulturne dediščine ovrednotila večje število objektov, skupin objektov ali območij za kulturne spomenike, ki pa še niso razglašeni. Med kulturnimi spomeniki so tudi objekti, skupine objektov ali območij, za katere naj bi imela država še prav poseben interes. To so kulturni spomeniki velikega ali izjemnega pomena (21. čl. Zakona o naravni in kulturni dediščini), ki jih sicer ni razglasil parlament, kot to predvideva zakon, so pa v prostorskih sestavinah veljavnega dolgoročnega plana Republike Slovenije za obdobje od 1986 do 2000, ki je bil dopolnjen leta 1989. določeni kot obvezno izhodišče države, ki ga morajo občine upoštevati pri opredeljevanju svojih prostorskih planov. Med spomeniki velikega ali izjemnega pomena imamo tri območja dediščinske kulturne krajine, ki so po merilu izjemne univerzalne vrednosti svetovno pomembne in se za njih pripravlja vpis na poskusno Listo svetovne dediščine pri Unescu. Sem sodijo tudi tiste zvrsti in podzvrsti kulturne dediščine, ki so posebej varovane z mednarodnimi pogodbami ali se na njo nanašajo resolucije in priporočila meddržavnih organizacij, katerih članica je Republika Slovenija. Gre za tiste dele dediščine, ki so posebno pomembne in/ali ogrožene z vidika vzpostavljanja enotne evropske politike varstva. Zapisana je v ratificirani konvenciji o varstvu arheološke dediščine, v številnih resolucijah in priporočilih Sveta Evrope, npr. o varstvu stavbne dediščine ob naravnih nesrečah, o varstvu kulturne krajine, o varstvu pred onesnaževanjem in kislim dežjem itd. f Varstvo kulturne dediščine je ohranjanje vrednot oblikovanosti, materialov, izdelave, postavljenosti v prostor ter ožje in širše okolice. Varstvo kulturne dediščine, ki ni ovrednotena kot kulturni spomenik, je predvsem domena urejanja prostora in naselij. Načeloma jo je potrebno ohraniti na mestu samem (in situ), v ustrezno velikem vplivnem območju, v katerem je potrebno preprečiti negativne vplive iz okolice na dediščino, ne sme se jih neustrezno rabiti, možni pa so le tisti posegi, ki prispevajo k trajni ohranitvi ali zvišanju vrednosti. Varstvo kulturnega spomenika je njegovo ohranjanje v avtentični pričevalnosti, ki lahko v primeru nekaterih kulturnih spomenikov obsega tudi varovanje objekta, skupine objektov ali območja v celoti, neokrnjenosti in izvirnosti, dejavnost pa naj bi bila v skladu s spomeniškim značajem kulturnega spomenika. To lahko pri nekaterih kulturnih spomenikih pomeni tudi, da dejavnost služi le za potrebe varstva in po potrebi za konserviranje in restavriranje. O obojem odloča pristojna služba za varstvo kulturne dediščine na temelju konservatorskih argumentov pri pripravi strokovne utemeljitve razglasitvenega akta ter na podlagi podrobnejših smernic in pogojev za prostorske planske in izvedbene akte. OHRANJANJE IN RAZVOJ IDENTITETE / Za varstvo nepremične kulturne dediščine je potrebno integralno varstvo. Integralno varstvo presega področje kulture in posega na različna področja (regionalni razvoj, urejanje prostora, stanovanja, turizem, kmetijstvo, javna uprava, finance, izobraževanje, obveščanje, itd.) in ravni (država, regija, občina). To so ukrepi, ki zagotavljajo ohranjanje dediščine kot dela določenega okolja, njeno uporabo in prilagoditev potrebam družbe. J Država bo poleg sistemskih ukrepov integralnega varstva morala zagotoviti posebne ukrepe za varstvo tistega dela nepremične kulturne dediščine, za katere ima poseben interes. Izjemno pomembno je povezovanje različnih resorjev v okviru vlade pri vprašanjih varstva nepremične naravne in kulturne dediščine kot nalog nacionalnega pomena, kar še ni zagotovljeno. Področje dediščine in ohranjanja identitete je potrebno tudi implicitno vključiti v Resolucijo o nacionalni varnosli Republike Slovenije. Na tako delovanje nas kot državo obvezuje Resolucija Sveta Evrope o prilapotlilvi zakonov in predpisov zahtevam inte-pralnepa varstva sta rime dediščine iz leta 1976, ki je temeljna listina za varstvo kulturne dediščine kot širše naloge na področjih urejanja prostora, regionalnega razvoja, delovanja javnih organov, financ, obveščanja in izobraževanja. Država mora na večini področij še uveljaviti že leta 1991 ratificirano konvencijo o varstvu evropske stavbne dediščine Sveta Evrope, ki zahteva prilagoditev zakonskih, upravnih, finančnih in drugih ureditev na različnih področjih predvsem izven kulture. Resolucija nalaga obveznost države za izdelavo natančnih evidenc kulturne dediščine in ustrezne dokumentacije za primer ogroženosti; za uveljavitev varstva kulturne dediščine kol cilja urejanja prostora; za prepoved odstranitve in oskrun-janja spomenikov ter prilagoditev upravnih postopkov; za širitev varstva na okolico spomenika in nedediščinski del spomeniškega območja; za zagotavljanje javne finančne podpore; za splošno izboljšanje življenjskega okolja v okolici spomenika; za spodbujanje zasebne pobude za obnovo; za podporne fiskalne, prostorske, razvojne in kulturne politike; za podporo znanstvenim raziskavam za ugotavljanje in analiziranje škodljivih posledic onesnaževanja na kulturno dediščino in za iskanje načinov odpravljanja posledic; za vzposta-vitev ustreznih mehanizmov za pridobivanje informacij, za posvetovanje in sodelovanje na raznih ravneh, za spodbujanje razvoja pokroviteljstva in nepridobitnih združenj; za razvajanje zavesti javnosti o pomenu ohranjanja stavbne dediščine kot elementa kulturne identitete in vira za navdih ter ustvarialnost sedanjih in bodočih generacij ter v ta namen izpopolnjevati ukrepe za širjenje informacij zaradi vzbujanja interesa javnosti od šolskih let naprej in demonstriranja enotnosti kulturne dediščine ter vezi med arhitekturo, umetnostjo, tradicijo in načinom življenja na evropski, nacionalni in regionalni ravni. ji “Varstvo dediščine je potrebno upoštevati - glede na opisana i izhodišča pri oblikovanju prostorske politike in prostorskega plana države. Pri tem je potrebno upoštevati načela racionalnosti. trajnosti, samobitnosti, suverenosti in načelo najmanjšega še sprejemljivega poseganja, ki na eni strani upoštevajo dediščino kot omejitveni dejavnik, na drugi strani pa kot razvojni in prostorski potencial za razvoj določenih oblik dejavnosti. skladnih s cilji ohranitve dediščine. S tem naj bi bila zagotovljena ohranitev naravnih in kulturnih vrednot dediščine in ustrezna raba njenih družbeno-gospodarskih poten- SKLEPI IN PREDLOGI 1. Etnologija je kot stroka že dosegla takšno razvojno stopnjo, da je njene izkušnje mogoče in nujno neposredno;uporabiti pri pripravi novega zakona o varovanju naravne in kulturne dediščine, ki bo integralen in bo predvideval tudi soupravljanje državljanov oziroma lastnikov spomenikov ali dediščine, bodisi naravne ali kulturne. 2. Cilj varstva nepremične naravne in kulturne dediščine je trajna ohranitev tistih vrednot, zaradi katerih sta bila priznana za dediščino, in sicer na tak način, da razvija in ohranja identiteto ljudi, prostora in države Republike Slovenije. 3. Varstvo naravne in kulturne dediščine zaostaja zaradi neučinkovitega izvajanja politike urejanja prostora, nepopolne sistemske ureditve (sistemski zakoni, politike, nacionalni programi, strategije, finančni mehanizmi) in pomanjkljivega izvajanja obstoječih sistemskih rešitev, 4. Zakoni in drugi predpisi še niso usklajeni z mednarodnimi pogodbami. Svetla izjema je leta 1994 sprejeti Zakon o varstvu pred naravnimi nesrečami, ki upošteva kulturno dediščino kot posebno varovano prvino v skladu s priporočili Sveta Evrope o varstvu stavbne dediščine pred naravnimi nesrečami. 5. Velik problem je, da se na izvedbenih ravneh tudi že sprejeta zakonodaja še ne uporablja v zadostni meri. zato je potrebno premostiti prepad med formalno-zakonodaj-no in organizacijsko ravnjo. 6. Integralno varstvo, prežeto s strokami in harmonizirano z resorji ter tudi prevzemanje mednarodnih standardov varstva, edino omogoča razvoj in ohranjanje identitete ljudi in države. To bo omogočilo dejstvo, da z novo državo in njenim članstvom v mednarodnih organizacijah raste potreba po vključevanju vseh vrst varstva dediščine v mednarodni in svetovni kontekst. Karla Oder_________ MUZEJ IN ETNOLOG1 Muzeji zbirajo, varujejo, dokumentirajo in predstavljajo premično kulturno dediščino. Delimo jih v splošne in specialne pa v občinske, mestne, pokrajinske in nacionalne. Vsebinska in teritorialna določenost muzeja sta lahko prednost v sistematičnosti dela, formalno pa zaradi financiranja marsikdaj nastanejo težave, kakršenkoli muzej že je. se ukvarja s premično kulturno dediščino, ki "je vsa človeška ustvarjalnost, nastala mimo lastnega delovanja narave ali iz nje"- in je zaradi praktičnih razlogov razdeljena na naravno, premično in nepremično. Nadaljnja delitev je vezana na posamezne stroke, ki se ukvarjajo s posameznimi sestavinami kulturne dediščine v skladu s svojo metodološko usmerit-vij< >, Avti >rica v besedilu poda pregled varovanja kulturne dediščine v Delavskem muzeju Ravne na Koroškem. uzej je stičišče različnih strok, ki jim je skupno varo--‘-»JLvanje kulturne dediščine, njeno raziskovanje in obliko-V;|nje pozitivnega odnosa do nje. Vzgoja in izobraževanje, ki s|a sicer bili ves čas sestavni del predstavitve strokovnega dela N tnuzeju, postajata vse pomembnejši. Izhodišče muzejskega jf še vedno muzejski predmet, ki bi ga v širšem smislu lahko opredelili kot vir Danes namreč ni mogoče reči, da 'Dizeji zbirajo samo predmete iz lesa. kovine, keramike, sl<~'kla. temveč so tu še drugi viri oziroma mediji, med katerimi ^ Posebno izstopa fotografija. ^ letih po drugi svetovni vojni so v Sloveniji nastali nekateri 'ehnioni muzeji, med njimi tudi Koroški muzej na Ravnah na Maroškem. V več kot štiridesetletnem zbiranju in obdelovanju kradiva se kaže razvoj in rast muzeja, tako v vsebinskem in Ividrovskem kot metodološkem smislu. Koroški muzej na Ravnah sodi v skupino muzejev, nastalih K'nalu po drugi svetovni vojni, da bi ohranil predvsem pred-'"ete s področja gospodarske zgodovine in da bi "podal u'snično podobo delavske kulture in delavskih ljudi Dravske, Mežiške in Mislinjske doline."1 17. 5. 1951 je bil z dopisom Nxnade brez oken". Vprašanje, ki se zarisuje v ozadju, se z l(‘l‘”imi besedami glasi: Kako "globalna" je lahko družbos-“ na teorija, ki je "neobčutljiva" za lokalne naracije in ^»lembnosti' V praktičnem jeziku se, kot kaže, to strne v tl| l'l“"1jtr kako uskladiti težnjo po odkrivanju globalne kul-^"le logike z odpravo avtoritete "velikih teorij" v prid mik-‘‘skopskih analiz procesa spreminjanja. Kot sta se izrazila Marcus in Fischer, "je potreben juvelirjev pogled na svet" (1986: 25), kar pomeni, da naj bi si antropologi bolj prizadevali najti razlago pričakovanj in indetermi-nant kot pa regularnosti in globalnih posledic opazovanih pojavov. Kar nameravam dokazovati sam, gre v isto smer. Menim, da mora tisti, ki hoče konceptualizirati dinamiko družbe (njeno logiko), najprej premisliti teoretsko logiko družboslovnega raziskovanja Fo mojem mnenju je zlahka mogoče opaziti močno težnjo, ki se vrti okoli kulturizacije družboslovne teorije in spremembe statusa ter značaja analiz široko pojmovanih kulturnih vidikov družbenega življenja. Ta težnja je usmerjena v prepoznavanje njihove določujoče vloge tako na teoretski kot na metateoretski ravni. Potemtakem mora prizadevanje po konceptualiziranju "kulturnih sistemov" Vzhodne Evrope spodbujati poskuse po karakterizaciji sprememb, do katerih prihaja v tem delu sveta v smislu preobrazb simboličnih/kulturnih praks, in jih povezati z refleksijo o kulturnih temeljih družbenega življenja ter tudi s skrbnim premislekom o kulturnih dejavnikih, ki determinirajo svojsko simbolično prakso - sodobno družboslovje. V mislih imam predvsem vprašanje, do kolikšne mere imamo lahko transformacije, ki smo jim priča in ki so pogosto zelo spektakularne, za kulturne spremembe? Ali lahko, na primer, govorimo o regularnosti ali sočasnosti političnih in gospodarskih transformacij na eni strani in kulturnih sprememb na drugi? Do kolikšne mere so vzhodnoevropske revolucije produkt kulturne spremembe in do kolikšne mere so njen vzrok? Do kolikšne mere so kulturne spremembe vzrok, gonilna sila transformacij, in do kolikšne mere so njihov korelat? Itd. Seveda, v sami koncepciji revolucije kot radikalne spremembe, ki zadeva vse vidike družbenega življenja, mora biti zajet tudi kulturni dejavnik. Zastavlja pa se vprašanje, kakšna je njegova vloga in kako se manifestira njegova funkcija. Če je socialni in politični kaos značilni element revolucije (kot so nekateri raziskovalci eksplicitno izpostavili), mar moremo potem govoriti tudi o kulturnem kaosu? Če revolucijo spremljajo velika pričakovanja (kot se običajno poudarja), visoke ambicije in erupcija družbene energije, ali vse to učinkuje tudi na kulturo? Kako se to kaže na področju simbolne prakse? Dovolj paradoksalno je, da so bila takšna vprašanja zas-tavljana v jeziku, ki je bil bolj abstrakten, tj. v jeziku teorije posredovanja (M. Archer, A. Giddens, A. Touraine) ali v historični sociologiji - med njenimi prominentnimi predhodniki so bili N, Elias, F. Abrams, C. Tilly in še posebej T. Skocpol (prim. njeno delo States and Social Revolutions). S sklicevanjem na razvoj antropološke teorije bomo dobili dragocen namig, kako implementirati takšno usmeritev. n..., . “ na "nicica lega članka je bita predslaeljemi na 1J. kongresa antropoloških in etnoloških znanosti, ki je potekal v Ciudad de Mexicu od 29 julija do 2. anglista 1993. Navsezadnje se v antropologiji kaže, da kategorija kulture generira pojmovanje, ki nam dopušča obravnavati jo kot "metakategorijo", ki deluje kot posrednik med makroprocesi družbenega nastajanja ali njegove preobrazbe in človekovo aktivnostjo (vključno s simbolnimi praksami). Do tega pride, ker za sodobno antropologijo kultura ni več mehanizem, ki zagotavlja stabilnost socialnega sistema, ampak je postala dejavnik, ki generira spremembo s pomočjo svoje zmožnosti, da pod določenimi pogoji artikulira kompetitivne vizije kulturnih svetov (glej npr. Ortner 1984). V tem kontekstu je poučno preučiti preobrazbo, skozi katero je šla sama koncepcija "kulturnega sistema". Postopni vse večji poudarek na kulturni diskontinuiteti in odprtosti kulturnih sistemov je najboljše izrazil Geertz v svoji teoriji kulture. Tako pravi: "Analiza kulture se torej ne spusti v heroičen holistični' naskok na 'temeljne konfiguracije kulture’, vse-obsežen 'red vseh redov' /.../, temveč v temeljito preučevanje značilnih simbolov /.../ - materialnih posrednikov percepcije, emocij in razumevanja" (1973: 408). Kljub vsemu pa metafora za kulturne sisteme, na katero se končno sklicuje Geertz, ni ne pajkova mreža niti grad iz peska, temveč hobotnica. Še bolj pomembno pa je, da je ta metafora izhajala iz njegove diagnoze o stanju sodobne humanistike. Kot je opisal C. Geertz (1980) v svojem članku Blurred Gen-res(Nejasne zvrsti), so bila sedemdeseta leta 20. stoletja tako neverjetna mešanica žanrov, da imamo sedaj v humanistiki opraviti s povsem novimi konfiguracijami človeške misli. Še več, spremenjena usmeritev, s katero so začeli mnogi družboslovci na podlagi odmika od družbenih analogij, izvedenih iz fizikalnih procesov, k analogijam s področja analiz simbolnih form (tj. k metaforam "igre", "drame", "teksta", sestavljenih iz različnih vrst vedenja), prinaša določen destabilizirajoči učinek ne le na metode, uporabljane v teh znanostih, temveč tudi na njihove cilje. Geertz verjame, da naraščajoče zanimanje za analize simboličnih sistemov sili znanstvenike zastavljati nova vprašanja o razmerjih med preučevalci teh sistemov in tako imenovanim realnim svetom. Skratka, kultura postaja manj transparenten medij, skozi katerega raziskovalec "lahko preučuje" družbo, ki postaja nekaj, česar si, recimo tako. mi ne izmislimo, temveč nekaj, v čemer živimo. To je del težnje sodobnega družboslovja (ali, v širšem smislu, humanistike) po problematiziranju objektivne realnosti. J. Habermas, na primer, ki nadaljuje tradicijo frankfurtske šole, poudarja potrebo po iskanju prehoda od znanja, ki izraža tako imenovano "indirektno zavest" o preverjeni objektivni realnosti. h "kritičnemu" znanju. "Kritično" znanje, ki je rezultat "kritiziranega" znanja, je po svojem značaju metalingvistično in konstituira svojsko zavest o "indirektni zavesti" ter o njenih socio-kulturnih pogojih. Povedano drugače: ta vrsta znanja raziskovalcu ne dopušča identificirati svetovnega nazora, ki mu je dan bolj posredno, z objektivno realnostjo. Ta vidik interpretira kot miselno realnost, kot koncept, katerega pojav napoti raziskovalca k iskanju temeljnih določujočih dejavnikov "kritiziranega" znanja, ki je ponovitev vednosti zdravega razuma. Po drugi strani velja v različnih filozofskih usmeritvah od Husserla do postmodernizma za lažno že sama ideja zoperstavljanja spoznavajočega subjekta in spoznavnega objekta, saj te usmeritve ne obravnavajo niti subjekta niti objekta kot trajnih konstitutivnih virov našega mišljenja ali delovanja. Še več, mnoge oblike postmodernega preobrata v humanistiki (že samo njihovo število kaže, kako daleč od homogenosti je ta težnja), v katero sodijo, med drugim, francoski poststruk-turalizem, ameriški neopragmatizem, koncepcije, ki izvirajo iz heideggerjanske tradicije ali iz Wittgensteinove filozofije -pomenijo opustitev ohranjanja upravičevanja veljavnosti znanstvenega diskurza, tj. opustitev prepričanja, da je ta ali oni način mišljenja ali oblikovanja sodb (uporabe "idiomov" mišljenja) mogoče uporabiti samo, če je potrjen. Ne zahteva več vsaka "pripoved" prikaza potrjevalne ali upravičevalne "meta-pripovedi". Zato bi si težko predstavljali koncept kulture, ki ne bi upošteval naslednjih dveh vidikov. Prvič, temeljne kategorije antropološke analize, kot sta "kultura" ali "družba", je mogoče misliti samo znotraj svojskih miselnih konstrukcij, ki odsevajo miselno realnost nekoga drugega. Drugič, sama konceptuali-zacija kulturne realnosti pomeni, da mora vključiti teoretsko vprašljivo opozicijo - spoznavajočega subjekta - zavedajoč se, seveda, da kulturna analiza ni sekundarna glede na "neposredno zavest" o kulturni realnosti, ki obstaja za nekoga nekje v "zunanji" realnosti, temveč da se svet kulture ustvarja ali rekonstruira tudi znotraj znanstvenega diskurza. Še več, tak diskurz konstituira del kulture v smislu vsote znanja in pravil argumentiranja, s katerimi razpolagajo posamezniki samo zato, ker pripadajo skupnosti. Tako recipročno prepletenost znanstvenega diskurza in kulturne realnosti bi ob uporabi Habermasove terminologije lahko definirali kot svojsko kolonizacijo znanosti, ki jo izvede življenjski svet, medtem ko se raziskovalci v vlogi ekspertov za kulturo sklicujejo na kategorije, prenešene v teoretski diskurz iz praktičnih diskurzov o standardih in vrednotah, ki uporabljajo koncepte, ki so v dani družbi očitni. Na tem mestu se ne sklicujem po naključju na jezik Habermasovega dela Theorie des kommunikativen Handelns, da bi opozoril na pomen analize vloge znanosti (znanstvene prakse) kot foruma za razpravljanje o zadevah v teoretskem diskurzu, s katerimi naj bi racionalizirali in modernizirali življenjski svet. To, z drugimi besedami, ne pomeni samo, da se n-tič sklicujem na Habermasovo razpravo o razmerju med teorijo in prakso, ampak nam to sklicevanje omogoča na jasen način ponazoriti pomembno tezo, da je med znanstvenim diskurzom in zdravo pametjo le fiktivna distanca ali fiktivno razločevanje in da ni resnične avtonomije jezika znanosti. Tako je tudi kulturna analiza, osredotočena na .simbolne/kulturne prakse, sredstvo ali simbolno orodje za potrditev vizije družbenega življenja, ki vsili določeno zaznavo mehanizmov družbenega življenja ali temeljnih družbenih procesov. Sklicujoč se na Habermasovo zasnovo, je "kultura" kot ena od treh komponent, ki sestavljajo življenjski svet, področje kristalizacije simbolnih praks (znanost je lahko ena od njih) in je tako podvržena kolonizaciji z logiko, ki vodi podsistema sistema - politiko in gospodarstvo. Ta dualistična družbena teorija, ki razločuje in združuje dve enako pomembni kategoriji - "življenjski svet" in "sistem" (glej Habermas 1981: 171-229) - ter obsega sistematično analizo diferenciacije med tema dvema kategorijama, se nanaša tudi na splošno videnje kulturnega procesa. V tem kontekstu je ključnega pomena Habermasova teza o potencialni racionalizaciji (modernizaciji) bistvenih komponent življenjskega sveta kot procesa, ki odseva in tudi implicira določene spremembe v sistemu Izkaže se, da v skladu s to usmeritvijo pride z modernizacijo ne le do pojava dveh podsistemov, omenjenih zgoraj, temveč tudi do sprememb na kulturni in družbeni ravni življenjskega sveta s procesoma, ki pogojujeta drug drugega. Potemtakem ima Habermas dobro podlago za mnenje, da kulturna modernizacija, torej diferenciacija kulturne sfere v skupine institucij, zbranih okrog treh aksiolo.ških sfer (Habermas navaja, po Webru, kognitivno-instrumentalne vrednote). k omogoča razvoj institucij civilne družbe - post-tradicionalnih, j post-konvencionalnih, komunikativno koordiniranih in re-Heksivnih oblik združevanja, izražanja javnega mnenja, vzpostavljanja solidarnostnih vezi in načinov oblikovanja identitete. Na podlagi Habermasove usmeritve J. L. Cohen in A Arato (1992: 421 ff.) obravnavata rekonstrukcijo teorije vivilne družbe bolj izčrpno. Še več, potencialna vez med kulturno racionalizacijo in družbeno racionalizacijo po Haber-masu ni utopični horizont kulturnega modernizma; deloma It' bila že udejanjena kot rezultat razvoja tržnega gospodarstva | >n sodobne države (glej Habermas 1992: 471 ff.). Vendar pa ob tem Habermas ponovno ugotavlja, da kulturni : modernizem nikjer ni bil v celoti uresničen, in poudarja, da ie bila modernizacija zahodnih družb izvedena na tak način, 'št sta kulturno osiromašenje in kolonizacija (reifikacija) živ- | ijenjskega sveta spodkopala potencialno posodobljeni živ- i ijenjski svet. Na ta način Habermasova teorija potrjuje tezo o ! nastajanju vrzeli med kulturami ekspertov in kulturo občestva. ! ' ;t vrzel v splošnem vodi v obubožanje kulturne razsežnosti | življenjskega sveta, s čimer zaradi omejenega števila verovanj, ! na katere se sklicujejo udeleženci interakcij v želji, da bi usk- j ''Klili svoje interpretacije realnosti, zavira gladko implemen- | Ul<- ijo komunikacijskih praks. Hkrati pa teorija kaže privlačno j nioc praktičnih diskurzov (splošne komunikacijske prakse, kot se izraža Habermas), kadar pride do oblikovanja kulturne j IJVni življenjskega sveta tako v kontekstu družbene inte-gtacije, predajanju novim generacijam in obnavljanju kul- i 'tirnega znanja kot v kontekstu oblikovanja posameznih j ‘Entitet (glej Habermas 1986). 8 to teorijo, navedeno za primer, lahko dešilriramo dve te-nieljni značilnosti, ki se kažeta kot neločljiva dela vsakega teoretskega poskusa po izčrpnem dojemanju družbene res-Hicno.sti in njene dinamike. Na eni strani torej takšno početje V sakič temelji na predpostavkah, ki se nanašajo na mehaniz-Ule ‘n smeri zgodovinskega kulturnega (civilizacijskega) pro-eesa, predpostavkah, ki se lahko utrdijo samo kot del kulture ^'spertov. Zato je treba objektivno znanje ves čas verificirati k'txle na predpostavke spoznavajočega subjekta, ki se nana-a|° na dani objekt. Na drugi strani pa je razlikovanje, podob-la° la2likovanju med kulturo (življenjskim svetom, če se zave-'Un° Habermasovih pridržkov do kulturalističnega ožanja lv 'lenjskega sveta) in sistemom kot dvema vidikoma družbe, Neodtujljivi atribut tiste usmeritve, ki noče skrčiti svojega po-0cia obravnave le na miselno resničnost ali na reprezen-ta<~ družbenih akterjev. amen zgoraj navedenih razmišljanj je bil prikazati vlogo 1 'tirne kategorije (kulturnega procesa) pri razvijanju ^ '"žboslovne teorije, ki naj bi pojasnila realnost, v kateri pod "Hožico nepovezanih dejstev deluje notranja logika proce-^,)V modernizacije. Tako rekoč v drugo skrajnost pa lahko Ustimo drugo usmeritev, v kateri "kulturo" obravnavajo kot I °scben kontekst, ki omogoča v resničnosti živečemu j ^aniezniku dojeti lok takšnih nepovezanih dogodkov kot N 'tunih reprezentacij teh dejstev. ^ Ptt se izkaže, da je Geertzova koncepcija dobra ilustracija n;;,)V lstnf) usmeritev, ker združuje prepričanje, da kultura ni 1^. 1 "'Kt-'ga. kol so mreže pomenov (semantične strukture), 1^'ustvarja posameznik in v katere je zapleten (prim. Geertz ' ' *n interpretacijo kulture kot "fikcije" (v izvornem ^ i iiKnu latinske besede Jictio), kot nečesa, kar so ustvarili ‘Ssovalci. Z drugimi besedami, svet, do katerega so prišli raziskovalci, se ne nanaša neposredno na neko zunanjo realnost. Mreža simbolov sestavlja avtonomno sfero, na katero ne-kulturni dejavniki nimajo vpliva. Za razliko od zgoraj omenjenega Habermasovega koncepta, po katerem postavljanje kulturne ravni življenjskega sveta nasproti sistemu vodi v prepričanje, da obstajajo procesi kolonizacije in dekolonizacije življenjskega sveta, ki jih generira skupna logika, pa so koncepti, kakršnega je na primer podal Geertz, zaradi načela integracije enotni v izločanju "kulture" od "socialnega sistema". Razločevalna poteza kulture je v tem primeru "logično-pomenska" integracija elementov, ta pa je v nasprotju s "kavzal-no-funkcionalnim" načelom integracije družbenega sistema. Podobno sled razmišljanja lahko najdemo v Archerini sociološki teoriji (1988). Archerjeva v bistvu pove naslednje: problem s konceptualizacijo kulturnih kategorij leži v "mitu o kulturni integraciji", ki smo ga podedovali od klasične kulturne antropologije (prim. Archer 1988: 4). Logična kohezivnost in konsistentnost kavzalnih razmerij sta za "častilce" tega mita nerazločljivi komponenti, sestavljeni iz dveh analitično ločenih razsežnosti kulturne realnosti - sveta idej (po Archerjevi je to kulturni sistem v ožjem pomenu besede) in razmerij med skupino in posameznikom (socio-kulturna raven). Tako pojmovano vprašanje kulturne analize presega enostavno zoperstavljanje kulture in družbene strukture bodisi z obravnavanjem prve kot pojavne oblike slednje (ali narobe) bodisi s priznavanjem njune absolutne avtonomije zato, da bi označili prav odvisnost, ki obstaja na vsaki od posameznih ravni in med njima (podrobneje glej Archer 1988:1. del). Vendar pa se zdijo posledice sprejetja tega vidika analitičnega dualizma, če uporabim Archerin izraz, nekoliko nenavadne (peculiar). V prvi vrsti je za Archerjevo kulturni sistem po definiciji sistem kulturne inteligibilnosti (nekaj podobnega je Popperjev Tretji svet objektivnega znanja; prim. Archer 1988: 104 ff.), ki mora biti izražena v skupnem jeziku. Nadalje mora imeti ta sistem zanj značilne poteze (logična razmerja), ki se ne zrcalijo verno v prepričanjih posameznikov. Skratka, "svet miselnih produktov" se kaže kot nekaj popolnoma različnega od sveta človeških pomenov. Zato da bi artikulirali kulturni sistem, moramo po Archerjevi predpostaviti, da njegova notranja logična razmerja niso odvisna od konteksta vzročnih odvisnosti, do katerih prihaja med posamezniki, niti od pomenov, ki jim jih pripisujejo. Še več, sodbe, nastale v zvezi s kulturnim sistemom, naj bi bile predvidoma brez vsakršne ambivalence. Prav tukaj pa se srečamo s klasičnima in nerešljivima antropološkima vprašanjema - z relativnostjo in interpretacijo. Celo Archerjeva pravi (glej 1988: 278), da tako razumljenega kulturnega sistema ni mogoče v celoti opisati, medtem ko teoretsko refleksijo, ki prevladuje v družboslovju, povezuje z izidom dosti bolj negativni sklep. Če naj bi za družboslovno teorijo postmodernizem pomenil destrukcijo ključne ali celo, kot bi se morda zdelo, konstitutivne kategorije družboslovja, to se pravi kategorije "družbe" (Z. Bauman je prepričan, da je predstavo o reificirani kategoriji družbe nadomestil koncept družbenosti, ki se sklicuje na epizodni značaj družbene realnosti), potem tudi "kultura" dobi novo obliko, kar izhaja iz takšnega drugačnega pojmovanja družbene realnosti. Ta novi način interpretiranja kulture je že po sami svoji naravi v nasprotju s konceptom "objektivne" kulture kot nečesa, kar ima skupnega določena skupnost ljudi (to je z družbo, razumljeno na tradicionalen način) in katere pripadniki so podobno kulturno usposobljeni. Na splošno povedano je tovrstna usmeritev izražena v postmodernistični kritiki pojmovanja kulture kot "razdeljenega znanja", kot "norm" ali kot "javnega vedenja". Kot alternativo "kulturnemu ali retoričnemu holizmu" (glej Thornton 1988) ta kritika ponuja vizijo notranje heterogenih ali celo kompetitivnih oblik (kulturnih praks in spretnosti). V tej situaciji koncepti, kot so "hibridizacija", "decentralizacija", "dekonstrukcija" ali "lokalnost" kulturnega znanja, postajajo glavne kategorije, ki označujejo "kulturo". Če jo opazujemo s tega vidika, je kultura zmeraj videti kot hibrid, ki se sam ločuje od kulturne tradicije. *** Zdi se, da vse, kar je bilo povedano do sedaj, razkriva nujno potrebo po ponovnem premisleku ključnega vprašanja teh razmišljanj - do kolikšne mere lahko kulturne analize pomagajo pri našem objektnem poznavanju realnosti v postkomunističnih svetovih in na kakšnih premisah (predpostavkah) mora biti utemeljeno? Že sama dezintegracija komunističnega sistema in kopica različnih interpretacij tega fenomena je do določene mere razkrila, kako vzorci mišljenja, s katerimi imamo opraviti, determinirajo načine, s pomočjo katerih predstavljajo "logiko" kulturne spremembe. Raznolikost interpretacij je rezultat razhajanj v predpostavkah - ne le v socioloških, temveč tudi v filozofskih, političnih ali etičnih - na katerih temeljijo. Z. Krasnodebski, na primer, dokazuje (1991), da mnoge interpretacije ne zmorejo doumeti pravega pomena tega pojava, čeprav so lahko korektne v detajlih. Do tega pride zaradi neustreznosti takšnih izhodišč, ki jih dejansko pogosto privzamejo povsem neosmišljeno. Če se strinjamo s tem, da razumemo dezintegracijo realnega socializma kot krizo sedanjega časa - takti kot postmodernizem naj bi bil tudi komunizem 'post-', bil naj bi post-kapitalizem in naj bi sklenil vso zgodovino do trenutka, ko se je pojavil; tako so se izrazili Krasnodebski (1991: 284) in drugi - potem ni mogoče videti komunizma (oziroma, natančneje, tistega, kar je ostalo od njega) bodisi ekskluzivno v čisti sociološki perspektivi bodisi zgolj v jeziku dezintegracije političnih in gospodarskih institucij realnega socializma ter v jeziku propada moralnega reda (ob razumevanju komunizma kot etičnega nihilizma). Samo z upoštevanjem kulturne razsežnosti in širokega zgodovinskega ozadja tega kompleksnega in večplastnega fenomena - ali zgolj s privzemom idej in vrednot, ki so konstitutivne za sisteme razmišljanja o analizirani realnosti - lahko vidimo v pojavih, ki smo jih že izkusili, in v teh, ki jih še doživljamo, nekaj več kot ponovno rojstvo barbarstva, ki je izvorno prišlo z vzhoda. Na ta način bomo tudi opazili vzajemne odvisnosti med bližajočim se padcem komunistične utopije na Vzhodu in spremembami v zahodnih družbah, ki začenjajo s postindustrijsko fazo ali z. obdobjem postmoderne. Vendar teza. da je postmodernizem, pojmovan kot ideja o postmodernosti, deloma tudi reakcija na eksperiment z "realnim socializmom" in na njegove učinke (glej Krasnodebski 1991: 284 ff.), ne ponuja zadovoljivega pojasnila o mehanizmih kulturne spremembe, ki je bistvo transformacije in po mnenju mnogih avtorjev omogoča pojav nove kvalitete v družbene realnosti - postmoderno družbo. Potemtakem splošno vprašanje ostane: je globalno-lokalna polarnost pojasnjevalna ali, bolj preprosto, diagnostična? Po mojem mnenju želja po rekonstruiranju realnosti v objektnem jeziku determinira rabo določenega meta jezika, ki je, v tem primeru, metakulturna deskripcija. Spet se torej zastavlja vprašanje o karakteristiki takega "diskurza o diskurzu" in o njegovi avtonomiji itd. Skratka, da bi prišli do objektnega poznavanja procesov, do katerih prihaja v postkomunistični resničnosti, potrebujemo kritiko posebne "neposredne zavesti", ki omogoča refleksijo vprašanj, kot so "vrnitev v Evropo", "pojav civilne družbe" itd., kot znanstveno deskripcijo teh procesov. To je v veliki meri iskanje kulturnih predpostavk (idej, vrednot), ki segajo - pogosto se tega raziskovalci ne zavedajo - v njihovo "neposredno zavest", ki je blizu prevladujoči zdravi pameti. Ko gremo po tej poti, iščemo tudi argumente na filozofsko-etični ravni med predpostavkami, ki določajo temeljne predpostavke predmeta ali raziskave. V njih se kaže prevladujoča tendenca intelektualnih procesov, ki so značilni za sodobno družboslovje, to je, da se zapletajo v moralne trditve. Kot se je izrazil Geertz (1980: 35): "Strokovnjak brez duha, ki trosi zdravilne zvarke usmeritev, se obnese, toda tudi modri predavateljevi zapiski, ki delijo potrjene sodbe, prav tako delujejo." Medtem pa je antropologu ostala vloga participacije ob uživanju-enakih-pravic v procesih interpretacije in reinterpretacije družbenega sveta, participacije v etičnem diskurzu, ki skupaj z drugimi avtonomnimi subjekti določa alternativne, fragmentirane kulturne realnosti. Ta misel naj bi bila nekaj več kot zgolj stilistični leitmotiv - pokazala naj bi smer raziskav, ki jih je šele treba izvesti. Kot sam razumem, to pomeni hrepenenje po "lokalnem" in vodi v opuščanje ambicij po globaliziranju antropološkega znanja. Zato moramo, potrjujoč Geertzovo videnje kulture kot 'oktopoidnega sistema’, upoštevati "lokalnost" antropološkega znanja, zato da to ne bi preprečilo temeljitega raziskovanja in analize kulturnih reprezentacij procesov, ki so v osnovi postkomunistične realnosti. Zatorej se danes ne zdi plodno iskati globalnih civilizacijskih trendov v Vzhodni in Zahodni Evropi, temveč obravnavati partikularne impulze, ki bi lahko očrtali "množično skupno delovanje /kulturne/ celote" skozi razdruževanje gibanja njenih delov. (Iz angleščine prevedel Božidar Jezernik.) LITERATURA • ARCHER, M. 1988: Culture and Agency. Cambridge • BATESON, G. 1936: Naven. Stratford. • COHEN, J. L„ and A. ARATO: Civil Society and Political Theory. Cambridge, Mas.s. • GEERTZ, C. 1973: The Interpretation of Cultures. New York • GEERTZ, C. 1983: Blurred Genres. V: Local Knowledge New York. Pp. 19-35. • HABERMAS, J. 1981: Theorie des kommunikativen Handelns. Vol. 1. Frankfurt/M. • HABERMAS, J. 1986: Poj^cie dziatania komunikacyjnego (uwagi wyjasniajgce). V: Kultura i Spofeczehstwo 3, pp-21-44. • MARCUS, G. E., and M. M. J. FISCHER 1986: Anthropology’ as Cultural Critique. Chicago. • KRASNODEBSKI, Z. 1991: Waiting for Supermarkets oi' Downfall of Communism Seen in Postmodern Perspective. V: Polish Sociological Bulletin 4, pp. 281-87. • LASH, S. 1990: The Sociology of Postmodernism. London • ORTNER, S. B. 1984: Theory in Anthropology since the Sixties. V: Comparative Studies in Society and History 26/1. pp. 126-166. • THORNTON, R. J. 1988: The Rhetoric of Ethnographie Ho-lism. V: Cultural Anthropology 3, pp. 285-303- Marian Kempny CULTURAL SYSTEMS OF EASTERN EUROPE IN TRANSITION Notes on the search for global logic in fragmented World I he.se notes should he ti eated as an expression of a dis-satisfaction - a dissatisfaction rooted in the present state °t debates about the ways of inquiring and analysing the postcomniunist reality that we face nowadays. How-ever. local challenges, such as those caused by tlie pre-sent transformations of the social order in Central and East European countries, should inevitably be observed bom the point of view of global phenomena whieh. in S()cial theory, are debated in Connection with reflection upon the so-called postmodernist breakthrough - re-karded as a multidimensional global phenomenon. I bat is why questions ari.se such as: What are postcom-•hünist cultures like? What can be common to the eul-btres (societies) which are rather premodern than modern, far front phenomena with which those post-1 "Odern (read: most advance, postindustrial) are faced? ,n turn, what can they have in common with the so-^alled primitive cultures which allegedly are also under pressure of the same logic of postmodernisation? As ^ see it, however, it is indispensable to analyse tacit as-o|niptions underlying Contemporary theoretical practice in ^ social Sciences in order to answer these and similar cpies-ll( ms. Furthermore, my basic Claim is that the means of grasp-the changing realities, which are at the disposal of social Suence, need in fact to be reconsidered, as they should be "n as kind of by-product of more fundamental patterns "iping the cullural identity of the societies in ciuestion. In tei words, the cliscourse about the reality appears to have sanie features as the scientific metadiscourse emerging a.A Eom "incredulity towards metanarratives" (as F. Lyotard bonsequently, we are caught in an embarrassing Strategie oniina. On the one hand, for many people a lesson of post-jmdeinism boils down to a belief that the social scientist must m a hagmented perspective, especially as so-called cullural lliai''' IIX' concelnt-‘d- On the other hand, however, to avow ' n e all live in a postmodern, fragmented world seems to 'P y that our own perspective is inevitably limited which U udes any possibility to deal with other realities as if they Ut ^'Ee windowless monads'. In other words, the problem that looms behind is, how 'global’ can social theory be while ’insensitive’ to local narra-! tives and concerns. In practical terms this seems to boil down ! to the ciuestion how to reconcile the pursuit of global cultural logic with Suspension of the authority of ’grand theory' in favour of microscopic analyses of the process of change. As Marcus and Fischer put it, "a jeweller’s-eye view of the world is needed" (1986: 25), what means that anthropologists ! should seek for explanation of expectations and indetermi-i nants rather than regularities and global consequences of j phenomena observed. What 1 am going to argue goes in the same direction. I as-sume that in order to conceptualise the dynamics of society (its logic) one must previously rethink the theoretical logic of social inquiry. To my mind, a strong tendency revolving around the culturisation of social theory and around the change of the status and character of the analyses of the I broadly understood cultural aspects of social life can be easily noticed. The direction of the tendency is to recognise their | determing role both on the theoretical and metatheoretical level. This is why, then, an endeavour to conceptualise 'cultural Systems’ of Eastern Europe has to incite the attempts to 1 characterise the changes which are occurring in this part of the world in terms of the transformations of symbolic/cultural practices and to link them with the reflection over the cultural | foundations of social life, and also with careful consideration | of the cultural factors which determine the peculiar symbolic i practice - modern social Sciences. What I especially have in i mind is the question to what extent the transformations, offen veiy spectacular, that we witness, can be regarded as cultural changes? For instance, can we talk of the regularity or paral-lelness of political and economic transformations on the one hand, and of cultural changes, on the other? To what extent are Fast European revolutions a product of the cultural change, and to what extent are they its cause? To what extent are cultural changes the cause, the driving force of the trans-formations, and to what extent are they their correlate?. etc. Of course, in the veiy concept of revolution as a sweeping change which includes all aspects of social life there has to be a cultural factor. The question arises, however, what its role is and how its function manifests itself? If social and political chaos is a characteristic element of a revolution (as some researchers have explicitly put it), can we then also talk of a cultural chaos? If a revolution is accompanied (as com-monly pointed out) by great expectations, high ambitions and an eruption of social energy, does all this also effect culture? 1 hi p"^CI 1 eis'<>" (,f dm// iras presen tccl ns cm iii/mcluclion tu the Session on Cultural Systems of Eastern Europe in Transition: m suit of Global Cultural Logic? helcl clurinv the I Uh International Cotwress of Anthropoluetcal and Ethnological Sciences ' Mexico City. ,„ly 29 - Angns, 2 I9PD. RAZGLABLJANJA PiiiiiÜiÜÜiüiii IssBSEfSfiiffä«:!: How is this expresscd in the area of symbalic practice? Para-doxically enongh, such questions have lieen asked in a lan-guage which was cven more abstract, i.e., in the language of the theory of agency (M. Archer, A. Giddens, A. Touraine), or in historical sociology (among its prominent forerunners were N. Elias, P. Abrams, C. Tilly, and especially T. Skocpol (cf. her States and Social Revolutions), particularly in the past ten years. If we refer to the development of anthropological theory, we will get a valuable hint how such an approach is to be implemented. It is in anthropology after all that the category of culture appears to be generating an understanding which allows us to treat it as a "metacategory" that acts as a mediator between the macroprocesses of social becoming, or of its transformation, and human activity (includingsymbolic prac-tices). 1t happens so because for modern anthropology culture has ceased to be a mechanism that secures stability of a social System, but has instead become a factor that generales change by means of its ability to articulate, on certain eondi-tions, competitive visions of cultural worlds (see, e.g„ Ortner 19P4). In this context it is instructive to examine the transformation which the very concept of cultural System' has under-gone. A gradually growing stress on cultural discontinuity, openness of cultural Systems has found the best expression in Geertzian theory of culture. In his view "the analysis of culture comes down therefore not to an heroic ’holistic’ as-sault upon the basic configurations of the culture’, an over-arching order of Orders' /.../, but to a searching out of significant Symbols .../ - the material vehicles of perception, emotion. and understanding" (1973: 408). Nevertheless, it is neither the spider web nor the pile of sand, but the octopus as a metaphor Standing for cultural Systems that Geertz finally refers to. What is even more important is that it resulted from his diagnosis of the condition of Contemporary human Sciences. As described by C. Geertz (1983) in his article Blurred Genres, the 70s have seen such an incredible mixture of genres that what we are now dealing with in the humanities are new configurations of human thought. Moreover, the change of approach that many social scientists have made by moving from social analogies, derived from physical processes, to analogies from the area of symbolic form analyses (i.e. meta-phorsof "play", of "drama", of "text" made upofvarious kinds of behaviour) has a certain destabilising effect not only on the methods used in these Sciences but also on theiraims. Geertz believes that a growing interesi in the analyses of symbolic Systems in turn forces scientists to ask anew questions about the relationships between the researcher of these Systems and the so-called real world. In short, culture is becoming a less transparent medium, thanks to which the researcher "can ex-amine" society, becoming something which, say, we do not invent but which we live in. I his is a part of a tendency in modern social Sciences (or, in broader terms, in the humanities) to question objective real-ity. For instance, |. Habermas, who continues the Frankfurt school tradition, stresses the necessity to find a passage from the knowledge which expresses the so callecl "indirect aware-ness" of the ascerlained objective reality to the "critical" knowledge. The "critical" knowledge, which is the result of "criticised" knowledge, is metalinguistic in characterand con-stitutes a peculiar awareness of the "indirect awareness" and of its socio- cultural conditions. In other words, this kincl of knowledge does not allow the researcher to identify the world-view, which he is given rather indirectly, with the ob- jective reality; it interprets this view as the thought reality, as a concept whose emergence teils the researcher to look for the fundamental determining factors of the "criticised" knowledge which is a repetition of common sense knowledge. On the other hand, in various philosophical approaches, from Husserl to postmodernism, the very idea of contrasting the knowing subject with the known object is considered a false one because these approaches do not treat either the subject or the object as permanent constitutive sources of our thinking or activities. Moreover, the many versions of the postmodern turn in the humanities - their number alone shows how far from homogeneous this tendency is, the tendency that includes, among other things, French poststructu-ralism, American neopragmatism, conceptions which stem from the Heidegger tradition or from Wittgenstein’s philoso-phy - mean the abandonment of the preservance to legitimate the validity of scientific discourse, i.e. giving up the belief that this or that way of thinking or of formulating judgments (of using thought "idioms") can be used only if it is validated. Fach "narration" no longerdemands the presentation of a vali-dating and justifying "metanarration". Consequently, it would be hard to imagine a concept of culture without considering these two aspects. Firstly, the fundamental categories of anthropological analysis, such as "culture" or "society", are possible to think of only in terms of peculiar thought constructions which reflect someone eise’s thought reality. Secondly, the conceptualisation of the cultural reality alone means having to employ the theoretically questioned Opposition - the knowing subject - being aware. however, that cultural analysis is not secondary as regards the "direct awareness" of a cultural reality that exists for someone somewhere in the "external" reality, but that the world of culture is created or reconstructed also within scientific discourse. Moreover, such a discourse constitutes a part of culture in terms of the amount of knowledge and rules of arguing available to individuals only because they belong to a community. Such a reciprocal entanglement of scientific discourse and cultural reality which, using Habermas's terminol-ogy, could be defined as a peculiar colonisation of Science by the life world, at the time when researchers, acting as culture experts, refer to the categories transferred to the theoretical discourse from the practical discourses about Standards and values which use concepts that are obvious in a given community. It is no coincidence that I refer here to the language of Habermas’s Theorie des kommunikativen Handelns in Order to emphasise the importance of the analyses of the role of Science (scientific practice) as a forum for discussing, within the theoretical discourse, matters which are to ration-alise and moderni.se the life world. In other words, the reference to Habermas is not meant just to refer for the n-th time to the discussion on theory - practice relationships; it allows us to exemplify, in a clear way, a significant thesis that there is in fact only a fictitious distance or a fictitious Separation of scientific discourse and common sense, and that there is no real autonomy of the language of Science. Thus, cultural analysis, focussed on symbolic/cultural practices, is also a means ora symbolic tool for sanctioning a vision of social life which imposes a certain perception of the mechanisms of social life or of fundamental social processes. Referring to the Habermas’ framework, "culture", as one of the three compo-nents that make up the life world, is an area of the crystallisa-tion of symbolic practices (science could be one of them), and thus it is subject to colonisation by logic which govern the Subsystems of the System - politics and economy. At the same ■ ■ :1l!I time, this dualistic social theory which singles out and com-hines two equally important categories - "tire lite world" and "the system" (sec J. Habermas 1981: 171-229). which contains systematic analysis of the dilferentiation between these two tategories, refers to a general Vision of the cultural process. In this context, of vital importance is Habermas' thesis of potential rationalisation (modernisation) of the essential com-Ponents of the lile world as of a process that not only reflects nut also implicates certain changes in the System. It turns (jut that, according to this approach, modernisation Frings about not only the emergence of the two Subsystems, nientioned eatiier in this work, but also changes on the cul-tural and social levels of the lite w'orld, with the two processes eonditioning each other. Habermas has therefore a good reason to suggest that it is eultural modernisation, the differentiation of the cultural sphere into groups of institutions gathered around three ax-iological spheres (Habermas quotes, alter Weber, the cogni-tive-instrumental values), that enables the development of the ■nstitutions of the civil society - the post-traditional, post-con-Ventional, communicatively coordinated and reflexive forms °f associating. of voicing public opinion, of solidarity bonds and of shaping identity. On the basis of Habermas' approach I f Cohen and A. Arato (1992: esp. 421 ff) deal with the re-c°nstruction of the civil society theory more exhaustively. | Furthermore, the potential link between cultural rationalisa-’ion and social rationalisation is not, according to Habermas, 'Fe utopian horizon of cultural modernism; it has already Feen partly implemented as a result of the development of Ute free-market economy and modern state (see Habermas | 1%1: 47 ! ü , At the same time, however, Habermas repeatedly stated that j Cl|ltural modernism had never heen fully realised anywhere ' |lnd stressed that the modernisation of Western societies had A‘en carried out in such a way that the potential of the mod-einised life world was undermined by a cultural impoverish- I n'ent and colonisation (reification) of the life world. In this XVjy Habermas' theory itself becomes a confirmation of the Ftesis of the emerging gap between the experts’ cultures and 'Fat of the public in general resulting in the cultural pauperi-SJti°n of the cultural dimension of the life world, thus not ; Pfimitting a smooth Implementation of communication prac-'Fes because of the limited set of beliefs to which the inter-aelion participants refer in their desire to agree on their "Herpretations of reality. At the same time, the theory shows K '■'aptivating power of practica 1 discpurses (ot the common "'"'niunication practice, as Habermas puls it) when it comes 'J’ the shaping of the cultural level of the life world both in u ’-’oniext ot social Integration and handing down and re-‘C'^ ing the cultural knowledge and in the context of shaping 'Hdividual identities (see Habermas 1986). Quoted as an example, the theory allows us to spell out two 'Hdaniental characteristics which seem to be inseparable ban.s of every theoretical attempt to grasp comprehensively social reality and its dynamism. Thus on the one hand, an A tataking like this is, each time, based on the assumptions i at'ng to the mechanisms and directions of the historic cul-1 tcivilisational) process, assumptions which are consoli-Lcl only by being part of the experts' culture. In conse-•ta't'nCtJ’ oHjoclive knowledge is constantly verified presuppositions which relate to the given object and a i'ti ' ait" niat't‘ hY ihe knowing subjecl. On the other hand, if \v tIent'at‘°n similar to that between culture (the life world x t Feep in mind Habermas' reservations as to the cultural- istic narrowing down of the life world) and the System as two aspects of society, is an inalienable attribute of the approach which refuses to narrow its area of deliberation down to the thought reality or to the representations of social actors. The above-mentioned deliberations have been aimed at bringing out the role of the cultural category (the cultural process) in an effort to develop a social theory that would explain the reality in which, beneath a magnitude of uncon-nected facts, there is the internal logic of modernisation processes. At the other extreme, so to say, we could place another approach, according to which "culture" would be treated as a peculiar context which allows an individual who lives in a reality to perceive the stream of such unconnected events as the cultural representations ofthose facts. It is again that Geertz's concept is a good illustration of this kincl of approach, as he combines the belief that culture is nothing but webs of significance (semantic structures) which the individual creates and in which he is entangled (cf. Geertz 1973: 5) with the interpretation of culture as of "fiction" (in the original sense of the Latin term /tc/io), as of something which has been created by the researcher. In other words, the world which the researcher has reached does not directly refer to some external reality. The network of Symbols makes up an autonomous sphere which is not influenced by non-cultural determining factors. Unlike Habermas’ concept mentioned above in which juxtaposing the cultural level of the life world versus the System induces a belief that there are processes of colonisation - decolonisation of the life world which are gen-erated by common logic, concepts like the one Geertz came up with are unanimous in isolating "culture" from "the social System"; the reason for this is the principle of integration. The distinguishing feature of culture is here the "logico-meaning-ful" integration of elements which is in contrast with the "causal-functional" principle of social System integration. A similar line of thinking can be found in A. Archer’s socio-logical theory (1988). What Archer says comes down to this: the problem with the conceptualisation of the cultural category lies in "the myth of cultural integration" that we have inherited from classical cultural anthropology (cf. Archer 1988: 4). The components which the "worshippers" of this myth find undistinguishable are the logical cohesion and con-sistence of the causative relations which consist of two ana-lytical separate dimensions of the cultural reality - the world of ideas (according to Archer, the cultural System in the strici sense of the term) and the relationships between groups and individuals (the socio-cultural level). So understood, the problem of cultural analysis lies in going beyond the simple contrasting of culture with the social struc-ture either by treating the former as the latter’s epipheno-menon (or vice versa) or by recognising their absolute autonomy in Order to define precisely the dependence that exists at each of the isolated levels and between them (see in detail Archer 1988, part 1). The consequences, however, of adopting this perspective of the analytical dualism, to quote Archer's term, appear to be somewhat peculiar. First of all. by definition the cultural system is for Archer a System of cultural intelligibilia (something like Popper s Third World of objective knowledge; cf. Archer 1988: 104 ff) which have to be expressed in a shared language. In addition, however, this system has to have features (logical relationships) which are typical of it and which are not faithfully re- Uk lir flected in the heliefs of individual.s. In short, "the world of thought products" appears to be something totally different from the world of human meanings. According to Archer, in order to articulate tlie cultural System we have to assume tliat the logical relationships existing within it do not depend on the context of the causative de-pendencies which occur Isetween individual.s, nor on the meanings attributed to them. Moreover, the assumption is that Statements made in connection with the cultural System are free of any ambivalence. That is exactly where we face the classical and unsolvable anthropolögical problems - relativity and translation. Even Archer says (see Archer 19H8: 278) that, so understood, the cultural System cannot be fully described, whereas the theoretical reflection which is prevailing in the social Sciences is bound to result in a much more negative conclusion. If, for social theory, postmodernism is supposed to mean the destruction of the key, or even, as it might seem, constitute for this discipline, category of "society" (Z. Bauman believes that the notion of the reified category of society has been replacecl by the concept of sociality which refers to the epi-sodic character of the social reality), then "culture" itself is given a new form as a result of such different thinking about the social reality. This new way of interpreting culture is by its very nature contrary to the concept of "objective" culture as of something that is shared by a Community of people (that is by the tradi-tionaliy understood society), whose members have similar cultural equipment. Broadly speaking, this kind of approach is expressed by the criticism. formulated by the followers of postmodernism, of perceiving culture as "divided knowl-edge", as "norms" or as "public behaviours". As the alternative to "cultural (or rethoric) holistu" (see Thornlon 1988) this criticism proposes the Vision of an internally heterogeneous or even competitive forms (cultural practices and resources). In this Situation the concepts, such as "hybridisation", "decen-tralisation", "deconstruction", or "localness" of the cultural knowledge become the main categories denoting "culture". Perceived in this perspective, culture always seem to be a hybrid that shuts itself off from the cultural tradition. *** It seems that everything that has been said so far reveals the urgent need to rethink the problem which is the key one in these deliberations: To what extent can cultural analysis con-tribute to our object knowledge of the reality in the postcom-munist worlds and on what premises (presuppositions) must it be basecPThe disintegration of the communist System alone and the bulk of different interpretations of this phenomenon have revealed to some extent how pallerns of thought at work determine the ways by means of which the ’logic’ of cultural change is represented. The variety of interpretations is a result of the divergence of assumptions - not only socio logical but also philosophical, political orethical - on which they are based. Por instance, Z. Krasnodqbski argues (1991) that many interpretations do not grasp the true meaning of this phenomenon, though they can be correct as to details, which is due t(j the inadequacies of such premises, which in fact are frequently adopted c|iiite un-wittingly. If we agree to perceive the disintegration of real socialism as a crisis of the present time - just like postmodernism, communism was to be 'post-', it was to be postcapi-talism and, at the same time, it was to close all history up to the moment of its emergence, as Krasnod^bski (199T 284) and others have put it, then it is impossible to view communism (or rather what is left of it) either exclusively in a purely sociological perspective oronly in terms of the disintegration of the political and economic institutions of real socialism or in terms of the decay of a moral order (while perceiving communism as ethical nihilism). It is only by taking into consideration cultural dimensions and the broad historical background of this complex and multi-aspect phenomenon - or just by adopting the ideas and values which are constitutive for the Systems of thinking about the analysed reality - that we can see in the phenomena that we have experienced and in those which we are still ex-periencing something more than the rebirth of barbarism that originally came from the East This will also allow us to see the mutual dependencies that exist between the forthcoming fall of the communist utopia in the East and the changes in Western societies which are opening the postindustrial phase or the postmodern epoch. However, the thesis that postmodernism, understood as the idea of postmodernity, is partly a reaction to the "real socialism" experiment and to the effects it has produced (see Kras-nodqbski 1991: 284 ff.) does not öfter a sufficient explanation of the mechanisms of the cultural change, which is the es-sence of the transformation that, according to many authors. enables the emergence of a new quality of the social reality -the postmodern society. Therefore the general question re-mains: Is the global/local polarity explanatory or rather sim-ply diagnostic? To my mind, the desire to reconstruct reality in the object language determines the use of a certain metalanguagf which, in this čase, is a metacultural description. The question thus arises again about the characteristics of such a "discourse about discourse" and about its autonomy, etc. In short, what we need in order to gain object knowledge about the proc-esses that happen in the postcommunist reality is a criticism of a peculiar "direct awareness" which enables reflection. such as "the return to Europe", "the emergence of civil society", etc., as a scientific description of these processes. This is largely a search for cultural presuppositions (ideas, values) which interfere, often without the researchers realising it, in their "direct awareness" which is close to the overwhelming common sense. Following this path, we are also looking for arguments that exist on the philosophical-ethical plane among assumptions which determine assumptions underly-ing the object or research. They reflect a prevailing tendency of intellectual processes typical of modern social Sciences to be enmeshed in moral Claims. AsGeertzput it(1983: 35), "the specialist without špirit dispensing policy nostrums goes, but the lectern sage dis-pensing approved judgments does as well", whereas the role that has been left to the anthropologist is that of an enjoying' equal-rights participant in the processes of the interpretation and reinterpretation of the social world, a participant in an ethical discourse who, together with other autonomous sub-jects, determines alternative, fragmented cultural realities This thought should be something more than merely a stylistie leitmotif - it should show the direction of research yet to be conducted. As I see it, it means longing for 'local' and leads to suspending of ambitions to globalize anthropological knowledge. Consequently, endorsing Geertzian view on culture as an ’oetopoid System', one should keep in mind sucli localness’ of anthropological knowledge, in Order not to ob-struct a thorough study and analysis of cultural repre- ■sentations of processes underlying the post-communist real- j ‘tv. Hence, rather than to look today t'or global dvilizational trends in Eastern and Western Hurope it seems more fruitful l(> deal with particnlar impnlses which could tbreshadow 'a massive coaction of the /cultural/ vvhole’ by disjointment movements of its parts. REFERENCES * ARCHER, M. !9,,l"i" Suliinanu Oškopicu." 14 ''die je muslimanski mavzolej. d-l" .N najvišji muslimanski verski predstavnik v kakšni deželi. Muderis je učitelj, profesor na muslimanski visoki verski šoli. (Op. ^jh je verski poglavar muslimanov: derviši so muslimanski redovniki. (Op. prev.) vzdolžnih so vodoravno presekani in imajo več vzdolžnih naborov. - Paševski niša ni so nad grobovi paš, vezirjev'm drugih j visokih dostojanstvenikov. Njihovi turbani imajo štiris-trano, pri vrhu odsekano piramido. Na njih so tanki j ploščati prevoji, včasih pa so označene tudi proge. - Nišani trgovcev, posestnikov in drugače pomembnej- j ših ljudi imajo turbane z nabori in enim prevojem čez njih. j - Nišani esnajav (obrtni kov) so po oblikovanju podobni predhodnim nišanom, le da so skromnejših dimenzij in | brez prevojev. - Od leta 1832, ko so se v Bosni začele izvajati vojaške j reforme, se pojavljajo nišani ti fesom, na nišanih vojaških poveljnikov pa se srečujemo s fesi s širokimi resami. Ta oblika niša na zamenja dotlej znane (lvovske nišane, med- | tem ko se druge oblike še naprej ohranjajo. Vse omenjene razlike pri oblikovanju niša nov seveda niso bile zmeraj in povsod dosledno izvedene ter uporabljene. Takšne nianse pri izdelavi niša nov so najbolj očitne v Sarajevu in drugih večjih mestih v BiH ter v nekoliko manjši meri v manjših mestih. 3. AVTORJI NAGROBNIH SPOMENIKOV -EPIGRAFIKI | Redko so znana imena avtorjev proznih napisov na nišanih, ker se ponavadi niso podpisovali, medtem ko pri večini kro-nogramov v pesmih najdemo - in to ponavadi v predzadnjem stihu - pesniški psevdonim avtopa kronograma. Za temi psevdonimi stojijo pesniki iz naših krajev, ki so pesnili v orientalskih jezikih, med njimi pa so pogosto tudi takšni, katerih imena so znana v zgodovini literature v turškem, arabskem in perzijskem jeziku. Sestavljanje kronogramov v stihih je posebna veščina. Avtor-pesnik mora v zadnjem stihu ali kronostihu izrazili točen datum rojstva in smrti umrlega, upoštevajoč številčno vrednost črk tega stiha, rimo in vsebino. Šele ko upoštevamo, da je kronostih pravzaprav bistvo teh i napisov, lahko uvidimo veščino njihovih avtorjev. V času, o katerem smo govorili, je bilo veliko znanih in neznanih epigrafov; omenili bomo samo nekatere. Iz 17. j stoletja Fejzuraba Nihadija Haramusiča, avtorja kronograma na Višegrajskem mostu in na mostu na Bentbaši. Zelo znani so številni epigrafiki iz 18. stoletja, med katerimi izstopajo Muhamed Emir Isevič, Mehmed Džudi Čohodžič, Abdulah Nazri Burek, Mehmed Mejli Kurani itd. Tradicija skladanja napisov v orientalskih jezikih v stihu se je ohranila vse do novejšega časa. Med obema svetovnima vojnama sta se s pisanjem kronogramov zelo uspešno ukvarjala Muhamed Enverija Kadič in Sejfudin Fehmi Kemura, po drugi svetovni vojni pa dr. Omer Mušič, dr. Šačir Sikirič ter med še živečimi hafiz Kjamil Silajdžič. Nobenega dvoma ni, da bodo mladi orientalisti, ki jih ima Bosna danes v izobilju, nadaljevali to lepo tradicijo kronogramov, ki so jo nasledili od svojih prednikov. (Prevedel Rajko Muršič. ) LITERATURA: • BEJTIĆ, A.: Spomenici osmanlijske arhitekture n BiH. V: Priloži za orijentalnu filologiji! 3 i 4. • KEMURA S. 1908: Iz Sejhatname Evlije Čelebije. V: Glasnik Zemaljskog muzeja Sarajevo 20. • KREŠEVLJAKOVIĆ, H. 1961: Kulturno - historijski spomenici. V: Glasnik VIS-a. • MUJEZ1NOVIĆ, M. 1962/63: Turski natpisi iz XVII vijeka u BiH. Priloži 12-13. • MUJEZINOVIĆ, M. 1974, 1977, 1982: Islamska epigrafika u Bosni i Hercegovini. Knjiga 1: 1974. Knjiga 2: 1977. Kn|iga 3: 1982. • MUJEZINOVIĆ, M.: Epigrafika i kaligrafija pjesnika Mejlije. V: Naše starine 4. • MUJEZINOVIĆ M.: Šejh Sejfudin Fehmi efendija Kemura kao epigrafičar. V: Glasnik Islamskog starješinstva 9/3-5, • MUVEKIT, S. S.: Izvirnik Muvekitove zgodovine pod naslovom “Tarihi Bosna” je v Orijentalnem inštitutu v Sarajevu-Delo je prevedeno, vendar še ni natisnjeno. • ŠABANOVIĆ, H. 1967: Putopis Evlije Čelebije. Sarajevo. • TRALJIĆ, S. M. 1940: Muslimanski nadgrobni spomenici. V: Kalendar Narodne uzdanice 7. • TRUHLIKA, Ć.: Tursko - slovjenski spomenici iz Dub-rovačkog arhiva. V: Glasnik Zemaljskog muzeja Sarajevo. • VEGO, M.: Zbornik srednjevjekovnih napisa Bosne i Hercegovine 4. Ferhat Seta ISLAMSKA EPIGRAFIKA U BOSNI I HERCEGOVINI 1. UVODNE NAPOMENE Covjek je od davnina prakticirao da svoja značajna ostva-renja i izvjesne dogadajc pismeno zabilježi u materijalima trajne vrijednosti - kamenu, metalu, pečenoj glini i sl., kako bi na taj način iza sebe ostavio trajni spornen. Iz takvog obilje-žavanja razvila se i posebna disciplina - epigrafika, sa ciljem da dešifruje, ispituje i proučava natpise i zapise. Epigrafski spomenici su dragoejen materijal za proučavanje vremena i prilika u kojima su nastali. Ponekad su natpisi i jedini izvori podataka o vremenu i ličnostima na koje se odnose, pa je u nauči odavno istaknuta velika važnost epigrafika sa gledišta opčedruštvenih, ekonomskih i pravnih nauka, 3 naročilo sa stanovišta historije. U klasifikaciji svjetske epigrafike značajno mjesto pripadi' islamskim epigrafskim spomenicima, obzirom na njihovi' umjetničku vrijednost i rasprostranjenost. Temelje islamsko) epigrafici postavio je Max von Bereitem u svom djelu Materijah za korpus arapskih natpisa. Njegovim putem su pošk mnogi istraživači i naučnici, pa danas raspolažemo mnogih1 J publikacijama sa področja islamske epigrafike, nastalim na osnovo istraživanja koja se vrše gotovo jedno stoljece. Najvrijednije djelo sa tom tematikom izdao je francoski Institut za ovijentalnu arheologiju o Kairo, pod nazivom Kronološki repertoar arapske epigrafike. 1 Bosni i Hercegovini, oz bogato baštino epigrafskih materijala *2 raznih epoha, bio je sačovan do ovog rata i znatan broj islamskih epigrafskih spomenika na orijentalnim jezicima, nastalih uglavnom o doba tonske dominacije o našim krajevima. brvi spornen epigrafskog materijala sa islamskih spomenika Ha orijentalnim jezicima o BiH nalazimo kod poznatog tur-skog potopisca Evlije Celebije, koji je prolazeči kroz Bosno i Hercegovino o dva navrata - 1660. i 1664. godine - o svoj Hn/o/n.v uvrstio i natpise sa brojnih značajnih spomenika. brikopljanjem epigrafskog materijala na orijentalnim jezi-C|nia sa področja BiH svojevremeno so se bavili i dvojica s,nrih bosanskih historika - Šalih Siclki Movekit i Mohamed Hnverija Radič te nešto kasnije Šejh Sejfodin Kemora i Ham-^ija Kreševljakovič. boslije drogog svjetskog rata prikopljanjem i obradom epi-Jšnifskog materijala najintezivnije se bavio g. Mehmed Mojezi-novic. Rezultat tog njegovog predanog rada so i tri knjige /slaniška epigrafika u BiH. Prva knjiga obohvata epigrafike Sarajeva, droga epigrafike ostalt)g dijela Bosne, a treče Her-<'t‘govine. 1: ovc knjige ovršteni so svi kronogrami sa objekata sakralne i profane arhitekture, pa tako sadrže natpise sa džamija, česmi, mostova, tekija, medresa, mekteba, bib-^0|eka. srambenih objekata. mosafirhana, kopatila i nadgrob-n'k spomenika. ^ez suinnje te tri knjige so i najznačajnije djelo iz tog po-^^'Hcia tibjavljene na bosanskom jeziku. 2- o POSTANKU I RAZVOJU NIŠANA (NADCtROBNIH SPOMENIKA) U BOSNI I Hercegovini I kanje nastanka i razvoja muslimanskih nadgrobnih spome-n|ka u BiH nije ni do danas dovoljno istraženo ni rasvijetljeno. Iak° se radi o vrlo važnoj i tibimntij tematici. eeino se ipak ovom prilikom na to temo osvrnoti onoliko xl>l|kt) je ona vezana za epigrafiku, jer epitafi sa ni.šana govore H|iht)vom postanku. Interesantno je napomenuti da na n|s.minia bosanskohercegovačke provenijencije skoro i ^snia natpisa na orijentalnim jezicima sve dt> prvih decenija ^ stolječa, štt) ukazuje na fenomen koji treba objasnili. ^ '“'ne, najstariji nišani o BiH od poltivine XV do početka XVII '‘kjcča znatno se razlikuje po formi i oznakama od čisto os-k'Htsko-i,siamskih ni.šana toga doba o drugim regionima. ‘sane tog perioda o BiH mogli bismo svrstati o tri glavne skupine: * prvo medu njima, po svoj prilici najstariju skupino, spadajo nišani o formi večih obelisaka sa pri vrhu Pukracenim piramidama, nad kojima je ispopčenje slično P( )Uilc ipti' 1 sljedeču skupino ni.šana spadajo oni o obliko večih j "stičnih stela, zavr.šavajuči se, slično osporenim stečcima. krovom na dvije vode; I tecu skupino sačinjavaju nišani sa nevješto izvedenim Jll|banom. gdje klesar, nedovoljno optičen o ni.šan sa tor-’ uioni. stavlja turban direktno na stelo. Sv, hal - Hsoinenoie vrste ni.šana so brojno zastopljene o cen-r;—Ü1 ' istočnoj Bosni, dok ih je manje o ostalim krajevima BiH. Svi imajo zajedničke oznake, arhaičnih so oblika, dosta grobo klesani; na njima so česta znamenja polumjeseca, luka sa strijelom, didovskog bogumilskog štapa, sjekira, mačeva, bajraka; na manjem broju so pronactene i životinjske te ljudske figure. Na svim nišanima so natpisi pisani isključivo bosančicom. Tako je na nišami Mahmota Brankoviča, člana feudalne porodice knezova Brankoviča, nastalom nešto prije 1495. godine, isklesan sljedeči natpis bosančicom: 7 pogihe na boju despotom. A si hitig Mahmuta Brankoviča na svojo/ baštini na Pctruvom polju. Da je blagos-lovena ruka koja klesa i piša " Njegov ni.šan je o formi obeliska, a iznad natpisa je isklesan lik propetog lava, što je svakako grb koče Brankoviča. Nadalje imamo o Fatnici kod Bileče ni.šan oblika veče stele, na kojem je isklesan sljedeči kratki natpis bosančicom: A se ležiSkender“. Iz izvora iz 1519. godine saznajemo da je dizdar grada Roga o nahiji Dovno bio Skender rodom iz Fatnice, koji je umro nešto prije 1519. i bio sahranjen o svom rodnom mjestu. 1 na krajo, u Domanjičima kod Rogatice nalazi se ni.šan Suli-mana Oškopice, koji potječe s početka XVI stolječa, a na kojem bosančicom piše: "A si hilig Sulimana Oškopice". l: neposrednoj bližini Sulimanovog ni.šana nalazi se i nekropola sa brojnim bogomilskim stečcima. Iz svega izloženog se da zaključiti da prvi nišani najstarije epohe u BiH imajo dosta zajedničkih elemenata sa srednjevjekovnim bogomilskim nadgrobnim spomenicima - stečcima i da označavajo grobove islamiziranih Stanovnika Bosne i starih “dobrih Bo.šnjana”. Konačno, epitafi pisani bosančicom potvruju da se tradicija izrade starih formi ni.šana o BiH održala sve do prvih decenija XVII stolječa. Fostojanje epitafa na orijentalnim jezicima i na nišanima iz XVI stolječa, kojih ima kako o Sarajevo tako i u još nekim mjestima o Bosni, nas ni o kojem slučaju ne treba zbunjivati, jer so takvi nišani isključivo skopskog porijekla. Oni so pre-poznatljivi po materijalo od kojega so izraeni, jer se radi o kristalnem mramoro iz Aranctelova kod Skopja. Ovi skopski nišani so manjih dimenzija, višine od 0,5 do 1 m, kvadratne osnove sa stranicama od 12 do 15 cm. Na nišanima za mu.škarce so lijepo i precizno isklesani turbani, a na ženskim okrasne kape. Natpisi na skopskim nišanima so gotovo redovno o prozi na arapskom jeziku. Najstariji skopski nišani o Sarajevo datirajo iz 1544. godine, nalaze se o Žagričima, a označavajo grobove Saliha i Abaza, sinove Mohameda. Najstariji ni.šan skopske provenijencije iz-van Sarajeva je onaj koji se nalazio o torbeto oz Aladžu džamijo u Foči, nad grobom Ibrahima, sina Hasana Nazirova iz 1546. godine. Nažalost, danas u Foči nema ni Aladže džamije, ni turbeta - sve je do temelja srušeno i na tom mjestu se sad nalazi parktng za automobile. Osim Sarajeva i Foče, skopski nišani so se nalazili još i o sljedečim mjestima o BiH: Prači, Rogatici, Ustikolini. Čajniču. Sokolovičima kod Rodog, Banja Luci iTešnju. Sljedeča etapa o razvoju ni.šana je XVII stolječe, od kada se i na domačim spomenicima počinjo klesati epitafi na orijentalnim jezicima. Nišani ovog vremena so čista kopija skopskih ni.šana, kako po formi, veličini, klesarskom rado, tako i po tretmano napisa jezika i stila, (edina razlika je o materijalo od kojeg so radeni domači nišani. U ovoj epohi se jasno razlikuju moški od ženskih ni.šana, što nije bilo slučaj sa domačim spomenicima iz prethodne epohe. Grobovi žena označavajo se nišanima manjih stela ili, pak, na završetku imaju kapu, koja I jt* cesto i ukrašena. Ovi posljednji ohično ohilježavajn cljevojačke grobove. Takvih domačih ni.šana iz XVII s tol ječa, po uzoru na skopske, imamo na više mjesta u BiH, a u Sara-jevu sn poznati ni.šani: Mukatadžije Šehsnvar efendije, Muka-beldžije Osman Čelebije - oba iz 1623. gocline - te nišan Alije sina Osmanovog iz 1625. Sva tri ni.šana su smještena nz j Carevu džamiju. I' oblikovanju ni.šana posebno je interesantan od početka XYII stoljeca do atistrougarske okupacije 1878. godine. Brije svega. ovo razdoblje od gotovo dva stoljeca je najbogatije po fondu sačuvanih spomenika, brojnosti i raznovrsnosti epitafa I na njima, jer gotovo svaki značajniji spomenik tog vremena ! ima natpis u prozi ili stihu i to pretežno na turskom jeziku. Dekorativni elementi su raznovrsni i različiti u odnosu na pojedine regije, medutim i dalje je prisutan uticaj narodne or- : namentike. Osobito su bogato ukrašeni spomenici u Herce- | govini i Bosanskoj krajini, dok je ta ornamentika nešto [ skromnija u ostalim dijelovima Bosne. U toj epohi je intere- I santna pojava da se nišanom želi označiti stalež kojem umrli pripada, a Sto se postizalo različitim oblikovanjem završnog dijela ni.šana - turbana, pa se, prema torne, po obliku ni.šana može odrediti profesija pokopanog. O d atle i nazivi koje | susrečemo u narodu za pojedine vrste ni.šana, kao što su: Hlemanski ni.šani (ni.šani učenih), gdje se razlikuju \ uglavnom dvije vrste turbana: 1. Mušebek - turban je izveden u plitkom reljefu od poprečnih prevoja: takvi ni.šani označavaju grobove vi- | soko učenih ljudi, muftija, muderisa itd. 2. Ostali učeni ljudi imaju takozvani čatal - turban ili turban na pero. Den iški ni.šani imaju, takočle, više varijanti s obzirom na to kojem derviškom redu je pripadao preminuli. Spomenici šejhova i derviša mevlivijskog reda karakteristični su po turbanu sa nekoliko horizontalnih prevoja. Ni.šani , pripadnika nakšibendijskog reda su poput čunja pri čijem j dnu je jače istaknut horizontalni prevoj, a ni.šani kaderija | su lakocle u formi sa prugama koje idu od vrha prema donjein dijelu čunja. - Aginski ni.šani postavljeni su nad grobovima a ga, ponajče.šče janjičarskih zapovjednika, raspoznaju se po torne što su im turbani pri vrhu nešto širi, na oba uzdužna su vodoravno presječeni i imaju više uzdužnih nabora. - Pašinski ni.šani se nalaze nad grobovima paša, vezira i drugih visokih dostojanstvenika; njihovi turbani imaju četverostranu, pri vrhu presječenu piramidu. Turbani imaju tanke pljosnate prevoje, a ponekad su označene i pruge. - Ni.šani trgovaca, posjednika i inače videnijih ljudi imaju turbane sa naborima te jedan prevoj preko njih. - Ni.šani esnafa (zanatlija) su po oblikovanju slični pre-thodnim nišanima, samo skromnijih dimenzija i bez pre- j voja. - Od 1832. godine, kad su se u Bosni počele provoditi j vojne reforme, javljaju se ni.šani sa fesom, pa na nišanima vojnih zapovjednika susrečemo fesove sa širokim kičan-kama. Ovaj oblik ni.šana smjenjuje do tada poznate agin-ske ni.šane. dok se ostale forme i dalje zadržavaju. Sve spomenute razlike u oblikovanju ni.šana naravno nisu uvijek i svugdje dosljedno sprovoene i primjenjivane. Takve j nijan.se u izradi ni.šana najuočljivije su u Sarajevu i drugim večini gradovima u BiH te malo manje u manjim mjestima. 3. AUTORI NADGROBNIH SPOMENIKA -EPIGRAFIČARI Rijetko su kad poznata imena autora natpisa na nišanima u prozi, jer se oni obično nisu potpisivali, dok kod večine kronograma u pjesmi nailazimo i to obično u predzadnjem stihu na pjesnički pseudonim autora kronograma. Iza ovili pseudonima stoje pjesnici naših krajeva koji su pjevali na orijentalnim jezicima, a cesto medu njima ima i takvih, čija su imena poznata u istoriji literature na turskom. arapskom i perzijskom jeziku. Sastavljanje kronograma u Štihovima je posebna vještina. Autor-pjesnik treba da u zadnjem stihu ili kronostihu izrazi datum rodenja i smrti umrlog vodeči račun o brojnoj vrijednosti slova tog stiha, rimi i sadržaju. Kad se ima u vidu da je zapravo kronostih srž natpisa, tek tada možemo vidjeti vještinu njegovog autora. H vremenu o kojem smo govorili bilo je mnogo znanih i neznanih epigrafičara. Spomenučemo samo neke i to iz XVII stolječa: Fejzurab Nihadi Haramusič, autor kronograma na Višegradskom mostu i mostu na Bentbaši. Naročilo |e poznat veliki broj epigrafičara iz XVIII stoljeca, od kojih se i.stiču: Muhamed Emir Isevič, Mehmed Džutli Čohodžic, Abdulah Nazri Burek, Mehmed Mejli Kurani itd. Tradicija skladanja natpisa na orijentalnim jezicima u stihu zadržala se i do novijeg vremena. Vrlo uspješno pisanjem kronograma izmen dva svjetska rata bavili su se Muhamed Enverija Kadič i Sejfudin Fehmi Kemura, a poslije drugog svjetskog rata dr Omer Mušič, dr Šačir Sikirič i od živih hafiz Kjamil Silajdžič. Nema nikakve sumnje da če mladi orijentalisti, kojih Bosna danas ima u izobilju, nastaviti ovu lijepu tradiciju kronograma koju su naslijedili od svojih predaka. LITERATURA: • BF.JTIĆ, A. : Spomenici osmanlijske arhitekture u BiH. I : Priloži za orijentalnu filologiji!, sv. 3 i 4. • KEMURA, S. 1908: Iz Sejhatname Evlije Čelebije. I ■: Glasnik Zemaljskog muzeja 20. • KREŠEVLJAKOVIĆ, H. 1961: Kulturno - historijski spomenici. U: Glasnik VIS-a. • MUJEZINOVIČ, M. 1962/63: Turski natpisi iz XVII vijeka u BiH. Priloži 12-13. • MUJEZINOVIČ,M. 1974. 1977, 1982: Islamska epigrafika u Bosni i Hercegovini. Knjiga 1: 1974. Knjiga 2: 1977. Knjiga 3: 1982. • MUJEZINOVIČ, M.: Epigrafika i kaligrafija pjesnika Mejlije U: Naše starine 4. • MUJEZINOVIČ M.: Šejli Sejfudin Fehmi efendija Kemura kao epigrafičar. U: Glasnik Islamskog starješinstva 9/3-6 • MUVEKIT, S. S.: Original Muvekitove historije pod naslovom “Tarihi Bosna” nalazi se u Orijentalnom institutu u Sarajevu. Djelo je prevedeno, ali nije još štampano. • ŠABANOVIČ, H. 1967: Putopis Evlije Čelebije. Sarajevo. • TRALJIĆ, S. M. 1940: Muslimanski nadgrobni spomenici U: Kalendar Narodne uzdanice 7. • TRUHL1KA, C.: Tursko - slovjenski spomenici iz Duh' rovačkog arhiva. U: Glasnik Zemaljskog muzeja Sarajevo • VEGO, M.: Zbornik srednjevjekovnih napisa Bosne i Hercegovine 4, str. 217. LY m ;> ! . *, > 3L >> . V.;*'> r* sr ■ li« ^:4v !' : :■ v '4; j ■ • »»•„ , 'm'«.' . ««V»' \ ^ ' :4 ' V^.f* , ;.J - $V- "■-'■Wi ^S# U*> •t' -r.T ,'"* ’ ■mgf ■''^ v i ■ v^' '',ar nišmi z Inkom in puščico. Nišem alemdara hadži Abdulaha iz leta 1859- Der viški nišan nad grobom derviš Mir Abdije Sokoloviča iz leta 1863- Kopije reprodukcij iz navedene literature. Vzglavni in nožni nišan nad grobom Sulimana Oškopice z napisom v bosančici na nekropoli v Dumanjičih pri Rogat ici. Summary ISLAMIC EPIGRAPHY IN BOSNIA AND HERZEGOYINA Ferhat Seta Epigraphic monunienLs are a valuahle material tor studying the time and circumstanee.s in which they originate. Some-time.s inscriptions are the only source of information about the time and personalitie.s they refer to. Science has long ago started to emphasize the importance ot'epigraphy from the point ofview of social Sciences, economv. jurisprudence. and especiallv from the point ofview of historiography. According to tlieir artistk' valite and wide spreadedness the Isalmic epigraphic monuments represent an important part in the Classification of Word epigraphy. The bascs of Islamic epigraphy were set by Max von Berchem with hiš work Material for the Corpus of Arahic Inscriptions. Many researchers and scientists followed his way and so have we nowadays got several publicatipns from the field of Islamic epigraphy, all originating on the basis of researches that are being carried out for almost a Century. The most important work on diese themes iS titled Chronological Repertory of Arahic Epigraphy und was published by the l-'rench Institute for Oriental Archaeology in Cairo. Along with the rieh heritage of epigraphic material from different periods - several Islamic epigraphic memorials in oriental languages, most of them originating in the period of the Turkish domination in this territory, had been preserved in Bosnia and Herze-govina until the last war. The first menhoning of the epigraphic material from Islamic memorials in oriental languages in Bosnia and Herzegovina can be found in the famous Turkish travel writer Evli Čelebi, who made two travels through Bosnia and Herzegovina in the years 1660 and 1664. In his travelogue he included inscriptions from several important memorials. After WAY II it was Mr. Mehmet Mujezinovih who intensively occupied himself with collecting and treatment of the epigraphic material. The result of his engaged work is three books titled /slamic Epigraphy in Bosnia and Herzegovina. published in Sarajevo between 1974 and 1982. The question of origin and development of Muslim tombstones in Bosnia and Herzegovina has neither been researched enough nor illuminatecl, although it is a very important and extensive themes. The oldest nišans 'm Bosnia and Herzegovina which were made between IS11’ arid l?'1' c. differ considerably by their shape and signs from the pure Osmanli Islamic niša ns dom this periodin other areas. The nisans in Bosnia ancl Herzegovina from fhis: period can beclassified into three main groups: - Ihe oldest group Consists of the nišans shaped as (arger obelisks with shortened pyramids towards the top above which there is an embossment, similar to hemisphere; - The next group of nišans eomprises-the ones resembling larger growing which end (similarly äs the related stec'ak) with a two-capped roof; The third group consists of nišans with an unskillfully made t urha ns in which the stone Cutters inadequately acquainted with the nišan with a turban sel the turban directly to the siele. All inscriptions on niša ns are written exclusively in "hosančica" (mediaeviü Cyrillic script, formerly widely spread in Bosnia). Brom t he above mentioned information we can dedüce that the first nisans hont the oldest period in Bosnia and I lerzegovina have several common elements with the mediaeval bogomilicl~> tombstones - steck! (medieval tombstones in Bosnia and Herzegovina shaped as plates, obelisks or stone coffins) and that they characterize the graves of the Islamized inhabitants of Bosnia and old "good Bosnians". The next stage in the development of a nišan is represented by the Ih'*1 Century when epitaphs in oriental languages started being caived also on Bosnian memorials. A particularly interesting period in shaping a nišan is the period between the beginning of the T?’1' Century and the Austro-Hungarian occupation in 1878. This period, lasting for almost 200 years, is the richesl if we consider the fund of presen'ecl monuments and the large number and variety of the epitaphs on them, as almost every rather important monument of this time has an inscription in prose or in verse, which is offen in Turkish. An interesting feature of this period is that nišan should represent the status of the deceased, which was achieved by different shaping of the top part of a nišan - turban. The occupation of the buried is therefore defined by the shape of a nišan. Composing chronograms in verse is a special škili. The author - poet has to express the exact date of birth and death of the deceased. considering the numerical value of the letters in that verse, rhyme and contents. 1t is only when we c< aisider chronoverse to be the actual point of these inscriptions that we can become aware of the skill of their authors. 16 Biigimiilstm u ns n medici eil religious secl (similar to catars) in the Balkans, esp. in Bosnia (translator’s note). Mojca Ramšak “POČITNICE SEM PREŽIVELA V 19. STOLETJU.” INTERVJU Z MARIJO KOZAR MUKIĆ Nekateri intervjuji sodijo bolj v rubriko “iz računalnika v računalnik" namesto "iz oči v oči”. Tudi ta je te vrste. Z Marijo Kozar Mukič se nisem še nikoli imela priložnosti pogovarjati v živo, če odštejem nagovarjanja in krajše pogovore po telefonu iz Ljubljane v Szombathely na Madžarskem ter prištejem najino dopisovanje. Pa vendar - ta intervju sem hotela narediti, zato ker njeno delo ni nepomembno za slovensko etnologijo, predvsem pa je pomembno za porabske Slovence. In navsezadnje - je edina etnologinja, ki preučuje tamkajšnje Slovence in tudi živi med njimi. Pred kratkim je izšlo njeno pionirsko delo na področju etnološkega slovaropisja, Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem, slovar, v katerem je Zgoščeno njeno skoraj dvajsetletno terensko in kabinetno delo. Razlogov za intervju je torej več kot dovolj in z njim nadaljujemo serijo "predstavitev uspešnih slovenjih etnologinj" v tej rubriki. Marija Kozar Mukič se je rodila v Budimpešti in je leta 1978 diplomirala iz etnologije in slovenskega jezika na f ilozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1979 se je zaposlila v Savana Muzeumu v Szombathelvju: leta 1983 je v monošterskem muzeju pripravila odmevno razstavo Florenci v okolici Monoštra. Z možem Francem je ob-Rtvila knjigo Slovensko /Mra/t/e ( 1982), sama pa Etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja za ,(> območje - Slovensko Porab/e - Szhvenvidek (1984), monografijo Ciorn/i Seniki 1988), katalog Avgust Pavel -etnolog in organizator muzeja (1986) in nazadnje EP Haloški slovar Slovencev na Madžarskem - A dagyarorszagi Szlovenek neprayzi szotcmt (1996). lS svojimi deli Mukičeva pomembno prispeva k pozna-'anju širšega panonskega kulturnega prostora v 19. in -9. stoletju, ki je, kar zadeva etnološke topografske Predstavitve, tudi sicer najbolje preučen. Zaposleni sle kot etnologinja v Muzeju Savaria v Szom-’ntbelyii. Kakšna je bila vaša poklicna pot, potem ko ste ( 'Ploinirali iz etnologije in slovenskega jezika na ljubljanski "Hiverzi leta /97ustil. npr. njegove jezikoslovne študije /^arabskega govora} Avgust Pavel je bil med 1928 in 1946 kustos etnolog in ravnatelj Muzeja Savaria v Szombathelyu. V tem času je zbiral predmete in podatke ter fotografiral v več kot sto naseljih takratne Železne županije. V teh - potrianonskih - časih pa mu je bilo terensko delo v polabskih vaseh otežkočeno, ker so bili "odnošaji med obema državama še vedno preveč napeti, posebno na mejah". (Tako se je pritoževal v svojem pismu Vilku Novaku.) Y Porabju je zbiral podatke le o odprtih ognjiščih in lovu na brinjevke, kar je tudi objavil. Omenjeni dve razpravi vsebujeta tudi jezikoslovne podatke. O polabskem govoru jezikoslovnih študij ni pisal. V njegovi zapuščini v Muzeju Savaria je ostalo le nekaj podatkov o prehrani, nekaj izštevank. besed in besednih zvez iz polabskih vasi. Kako je sjilo/i preučen porabski govor, kako vplivi asimilacije} Porabski govor je na žalost zelo slabo preučen. Ravno zato predstavljam v svoji monografiji način življenja Gornje-seničanov z njihovim lastnim izpričevanjem. Njihove stavke navajam velikokrat dobesedno, da bi si bralec pridobil sliko tudi < > seniškem govoru, njegovem besedišču. Knjigi je dodan tudi slovarček narečnih izrazov. Tudi v etnološki slovar sem imela namen vključiti čim več narečnih besed, ki sem jih na koncu knjige zbrala v kazalo narečnih izrazov. Tako vem, da poteka na Katedri za slovenščino v Szom- bathelyu pod vodstvom profesorice mariborske univerze dr. Zinke Zorko zbiranje gradiva o polabskem narečju. V študijskem letu 1974/75 je bil v Szombathelyu ustanovljen lektorat za slovenski jezik in književnost, kasneje, leta 1950. pa še katedra. Kako ocenjujete to dejavnost glede na to, da ste tam l udi sami nekaj časa poučevali} Kakšno je zanimanje za študij in kadrovska zasedba ' Zanimanje za študij slovenščine na szombathelyski katedri je vedno manjše. Tu izobražujejo le učitelje slovenščine (in kakšnega drugega predmeta). Potrebe po slovenskih učiteljih na polabskih osnovnih in srednjih šolah so omejene. Diplomanti katedre se zaposlujejo zunaj Porabja. Na katedri poučujeta tudi dve profesorici iz Porabja. Ena je iz Števanovcev, druga z Gornjega Senika. Obe obvladata obe varianti porab-skega narečja. Prav zaradi tega bi bilo pomembno, da bi na katedri poučevali tudi dialektologijo in da bi tudi pri poučevanju slovenskega knjižnega jezika izhajali iz narečja. V Sloveniji se z etnologijo porahskih Slovencev ukvarjata še Vilko Novak, in Katarina Hirnök Munda. Kakšni so vaši stiki z njima, kakšni z drugimi kolegi etnologi} Od etnologov v Sloveniji imam največ stikov s profesorjem Novakom in Katarino Hirnök Munda, saj vsi trije raziskujemo isto območje. Med letoma 1973 in 1978 sem bila študentka profesorjev Novaka in Kremenška. Največ strokovnih stikov imam vse do danes z njima. Vse tri moje knjige so nastale v okviru projekta Način življenja Slovencev v 20. stoletju. katerega nosilec je bil dr. Slavko Kremenšek. Pri vseh treh knjigah je sodeloval kot urednik, svetovalec. Profesor Novak pa - kot poznavalec porabske ljudske kulture - kot strokovni lektor. Njegova dela v zvezi s Porabjem in Prekmurjem prebiram in uporabljam kot strokovno literaturo pri svojih spisih. Ko sem v Ljubljani, se vedno posvetujem s profesorjem Kre-menškom in Novakom. Katarina Hirnök Munda je bila zaposlena dvakrat po dve leti (1984-86 in 1989-91) v muzeju Avgusta Pavla v Monoštru Najbolj aktivno sva sodelovali v tem času. Skupaj sva inventariz-irali vse predmete, ki so bili leta 1991 tudi fotografirani. Odkar je Katarina zaposlena v Ljubljani, imava stike po telefonu, toda ostajajo tudi možnosti za osebne pogovore. Pri nastajanju mojega etnološkega slovarja je Katarina veliko pomagala pri nabavi strokovne literature, fotokopij strokovnih člankov in kot “kurirka” pri posredovanju mojih rokopisov' slovenskemu uredniku in lektorju. Uslugo sem ji vračala z madžarsko literaturo in fotokopijami razprav, ki jih jc uporabljala pri pisanju svoje doktorske disertacije. Pri nastanku mojega slovarja so mi veliko pomagali tudi drugi kolegi etnologi v Sloveniji: sodelavci SEM. ISN ZRC SAZU, Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, sodelavci Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti idr. Vaš Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem je prvo bi. zdaj delam z gimnazijci oziroma s srednješolci. Sama ' 'tlim v tem nadaljevanje prejšnjega dela. Gre za to, da želim lu» mladim ljudem na konkreten, izkustven način privzgojiti bozitiven odnos do kulturne dediščine, ki jo imamo, ki je za M,ll vrednota in ki daje kraju ime. ŠJ'kaj prav idrijska čipka? O idrijski čipki se je v preteklosti "'nogo govorilo, malo pa pisalo. Na področju čipkarstva odprtih kup vprašanj: eno je čipkarstvo in drugo so 1 'Pke. Niti na enem niti na drugem področju nimamo nekih hmeljnih del. Največ je v tem pogledu naredila dr. Marija ‘ '"karovič s katalogom Klekljana čipka, ki je izšel leta 1970, G udar se v njem izogiba pojmu idrijska čipka. Jaz ta pojem /a."°\ arjam. Pomanjkljivost našega ukvarjanja s čipko pa je v l; "s tla nimamo raziskanih samih čipk; ne poznamo tehnolo- gije čipk, ki jih imamo, in če nimamo osnovnih podatkov, jih ne moremo primerjati z drugimi čipkami. Potem res ni upravičeno govoriti o idrijski, bruseljski ah paški čipki. Razlike so v načinu izdelave, v tehnologiji. Trdim, da je te stvari mogoče ugotoviti na zelo tehničen način, s primerjavo točno določenih podatkov, s pomočjo računalnika. Z mladimi gimnazijci, ki se zanimajo za to, smo se pač tega lotili. Pri tem moram reči, da mi je sodelovanje ponudila prof. Lada Bizjak z idrijske gimnazije, ki tam poučuje nemški jezik. Znana je bila kot mentorica raziskovalnih skupin, vendar kot germanis-tka v gibanju Znanost mladini ni imela več prostora, zato sva poiskali možnost za sodelovanje v okviru etnologije. Vsaka naša naloga je napisana v slovenskem in nemškem jeziku. Fo utemeljujemo na ta način, da Idrija postaja vedno bolj turističen kraj, da so čipke izredno zanimive za turiste, tako za vsakdanje kot za tiste, ki v Idrijo prihajajo prav zaradi klek-Ijanja in zaradi idrijske čipke. Tem lahko s pomočjo tega vedenja, tega znanja in teh zapisov nekaj ponudimo. Čipk ne hi bilo brez rudnika živega srebra. Na kakšne reakcije ste naleteli pri rudarjih, ko ste se spustili v jamo. da hi na kraju samem zbrali podatke za monografijo Idrijski rudnik.'' Monografija Idrijski rudnik res vsebuje moje besedilo, vendar to besedilo ni ne vem kako velik doprinos k raziskovanju idrijskega rudnika. Bistvo monografije so izredno povedne fotografije, ki jih pač dopolnjuje moje besedilo. V tem pogledu se mi zdi bolj pomemben moj članek, ki je bil objavljen v Idrijskih obzorjih z naslovom V temini rovov. Za pripravo tega članka sem se res velikokrat spustila v jamo, se pogovarjala z ljudmi, ki sem jih tam srečala, in s starimi rudarji, ki ne delajo več v rudniku. Kakšen je bil sprejem med rudarji? Končno sem vendarle ženska in ženske niso običajen obiskovalec v jami. Prav gotovo so si me skušali privoščiti s takimi in drugačnimi rudarskimi dovtipi in šalami. Poskušala sem biti ena izmed njih, se enakovredno pogovarjati z njihovim besednim zakladom oziroma žargonom, kar pa je včasih težko, ker ga ne obvladaš. Kljub temu mislim, da so me zelo hitro sprejeli in so bili odlični pripovedovalci. Članka nikakor ne bi mogla napisati tako, kot sem ga, če ne bi bila v jami in se ne bi z njimi zbližala. Od jeseni 1995 ste direktorica Mestnega muzeja Idrija, ki upravlja in skrbi za številne kulturne in naravne spomenike v idrijsko-cerklja tiski regiji, a ima zaposlene le tri stalne kustose. Kako zmorete vse delo? Ja, to je - ne bom rekla problem - to je dejstvo, ki mnogokrat ni razveseljujoče, kajti imamo premalo ljudi, premalo strokovnih ljudi, zato se poslužujemo tudi zunanjih sodelavcev. V tem pogledu smo najšibkejši na področju tehniške dediščine in pri lem delu nam pomagajo tako strokovnjaki iz Idrije kot strokovnjaki zunaj nje, iz Ljubljane, ki te stvari poznajo. Pri vsem skupaj je zelo pomembno, da imamo vsi veliko dobre volje. Delo v Mestnem muzeju Idrija ni samo služba, je tudi način življenja. Kajti če ne bi tega dela opravljali tako, potem ne bi bilo mogoče, da bi ustanova s tremi kustosi že trinajsto leto organizirala Muzejske večere, se pravi ciklus predavanj, ki obsega sedem do devet predavanj na sezono, in da bi imeli celo poletje na dvorišču Grajske večere. Poleg tega imamo v naših prostorih kup predstavitev raznih knjig, ki so zanimive za nas ali pa so delo ljudi iz našega prostora. Že več kot štirideset let izdajamo Idrijske razglede- revijo, ki še zmeraj ne honorira ne člankov in ne delavcev oziroma IZj oči v oči članov uredniškega odbora. Ne nazadnje pa je naš muzej odprt 36S dni na leto in naše objekte obišče okrog 60.000 obiskovalcev. In tudi njim je namenjena naša skrb. Čeprav se srečujemo z mnogimi problemi, delamo z veliko dobre volje in to rojeva rezultate. Tretji član komisije za izbor Evropskega muzeja leta 1997, Wim van der Weiden med ogledom M Ml. Foto: Marjan Kurtanjek, oktober 1996. Iz fototeke MMI. Posebna spodbuda je najbrž tudi uvrstitev Mestnega muzeja Idrija v ožji izbor za nagrado Evropski muzej leta 1997. Kaj pomeni vam osebno? Meni osebno nominacija pomeni nagrado za v muzej vloženo delo v minulih letih. Nominacija je tudi priznanje vsem delavcem v muzeju v več kot štiridesetih letih njegovega delovanja. Hkrati pa nominacija pomeni tudi obvezo za nadaljevanje tako zastavljenega dela. Kdaj in zakaj ste se pravzaprav odločili za kandidaturo? O primernosti našega muzeja, da kandidira za to nagrado, smo razmišljali vsaj eno leto, saj smo z odprtjem razstave Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije aprila 1995 tudi formalno izpolnjevali predpisane pogoje za prijavo. Spodbudne besede kolegov muzealcev ob zborovanju Slovenskega muzejskega društva v Idriji oktobra 1995 pa so nas v tem le še opogumile. Seveda pa smo se morali odločiti sami. S tem se vendarle izpostaviš... Večja publiciteta doma in v tujini prinaša s seboj večji obisk in večjo odgovornost. Kakšna bo muzejska "politika" v prihodnje? No, izpostaviti se pomeni biti pripravljen sprejemati kritiko, zagovarjati svoja stališča in delovati po zastavljenih smernicah naprej. Sporočilnost Mestnega muzeja Idrija ob kandidiranju za evropski muzej leta je na eni strani posredovanj poltisoč-letne zgodovine rudnika in mesta širokemu krogu obiskovalcev ter skrb za pestro, raznovrstno kulturno dediščino na ozemlju idrijsko-cerkljanske regije, na drugi strani pa delovanje muzeja v svojem okolju na najširši kulturni ravni -organiziranje prireditev, predavanj, predstavitev knjig, izdajanje lastnih publikacij itd. S tem nameravamo nadaljevati. Se bo vaše življenje s tem kaj spremenilo? Vam bo ostalo še ka j prostega časa? Kolikor dela si človek naloži, toliko naj bi ga tudi opravil, čeprav mu to zmeraj ne uspe - sama imam še tisto zelo slabo izkušnjo, o kateri sem govorila na začetku in je ne bi rada ponavljala v svojem življenju. Prostega časa imam zelo malo oziroma si ga moram vzeti. Svoj čas terja družina, imam deset let starega sina, ki zahteva tudi mamo. Prosti čas preživljamo največkrat skupaj v naravi. Rada berem. Čisto naskrivaj pa včasih tudi malo poklekljam. *** Z Ivano Leskovec sem se 5. 3- 1997 pogovarjala Mirjam Gnezda. Intervju je bil avtoriziran 19. 3- 1997. Tatjana Dolžan PLANŠARSKI MUZEJ V BOHINJU Bohinj je znan kol turistični kraj z jezerom za kopanje in kot izhodišče za gorniške izlete v najvišje slovenske gore. Bohinjske vasi in njihovi prebivalci med nekdaj in danes ob tem ostajajo v ozadju, morda jih doživljamo smeje se stereotipnim šalam o Bohinjcih. Spoznavanje kraja, kjer preživljamo priletne ure in dneve, pa nas lahko napolni z lepimi doživetji in Zavestjo o bogati preteklosti in pestri kulturi okrog nas. Bohinj 'h le narava. Bohinj pomeni tudi tisočletja človeške kulture. Nekaj tovrstnega bogastva nam razkrivajo različne knjige o Bohinju, veliko vedo povedati starejši domačini, najhitreje pa se lahko obiskovalec seznani s preteklostjo Bohinja v muzejih 1 omaža Godca v Bohinjski Bistrici (arheološka zbirka, raz-stava Prva svetovna vojna v Bohinju, razstava o izdelovanju i-tsnja), v muzeju bivalne kulture Oplenova hiša pod Studo-tom v Zgornji bohinjski dolini in v Planšarskem muzeju v Stari Fužini. Planšarski muzej v Stari Fužini je bil odprt leta 1971 .Urejen le bil v opuščeni vaški sirarni, zgrajeni leta 1883 in opremljeni s kotli in sirarsko prešo švicarskega izdelovalca. V sirarni so d(> leta 1967 izdelovali sir ter obenem skrbeli za zorenje ' ulikih hlebov, ki so jih nosači vsak teden prinašali s planin Pašne srenje vasi Studor in Stara Fužina. Leta 1990 smo muzej 'čebinsko dopolnili in ga naredili privlačnejšega za obisko-valce. Bohinjsko planšarstvo je predstavljeno z okrog 150 fo-tC)grahjami in 188 izvirnimi predmeti - orodjem, posodjem, Odpravami, obleko in opremo planšarjev. Stalna zbirka v Planšarskem muzeju nam v prvem prostoru Predstavlja zgodovino sirarstva v Bohinju, tehnološki pos-l()pek izdelave trdega sira, transport in različno posodje (šte-(hie. cedila, pinje) in orodje (harfe, trnače. sablje, zajemal-'rice itd.) za sirjenje. Drobno posodje in orodje, pogosto 'Enačeno s hišnim znakom, kar je posebnost Bohinja, je nameščeno tudi v drugih prostorih. Do zadnje tretjine prejšnjega Poletja so na vseh planinah mleko predelovali v maslo in skuto ter tudi domač sir "mohant’ - pač vsaka kmetija v svo- Dm stanu, s svojimi ljudmi, kakor je bilo planšarstvo organizi-ran<> v Bohiniu od nekdaj, saj skupnih pastirjev tu niso imeli, kkrslo so v 19. stoletju na veliko prodajali vTrst. Šele leta 1873, š" so se po prizadevanjih domačega župnika Janeza Mesarja "'užili v sirarske zadruge in se je izšolalo nekaj poklicnih S|mrjev, so začeli izdelovati trdi, tržno dosti bolj primernen sir p<) švicarski tehnologiji. Najprej v dolini, kasneje pa tudi na Pkninah. so si uredili sodobno opremljene sirarne. Izvirna °Prema sirarne v Stari Fužini - velika vzidana kotla, sirarska h'esa jn orodje - je ob ureditvi muzeja postala sestavni del šbirke. '•uta 1958 so še pridelovali velike količine sira na 28 plani-'ših. Poletu 1971. ko so v Srednji vasi odprli sodoben mlekar-d'U obrat, pa je planinsko sirarstvo vse bolj zamiralo. Zdaj ga "luanjajo pri življenju le posamezni planšarji. Leta 1995 je N" 'l‘ ’ I t ljudi na različnih planinah (na Pečani, Zajamnikih oz. Usokem poletju na Krstenici, Uskovnici oz. kasneje na utprotnici oz. Konščici, v Grintovcu oz. Lazu, na Bitenjski oz. Mnogo planin je v zadnjih desetletjih zapuščenih, na drugih pasejo le nemlečno govedo, v zadnjih letih tudi veliko drobnice. Sistem selitev z nižjih na višje ležeče planine in obratno je ohromel. Številni stanovi, razporejeni v planinske vasi. samevajo. V muzeju so vse planine predstavljene na zemljevidu, vsaka pomembnejša pa še posebej: od senožetnih, torej najnižjih, do srednjih in najvišje, planine Velo polje pod Triglavom. Vsako je uporabljala ena od pašnih skupnosti, oblikovanih po posameznih vaseh. Oblika in gradnja stavb -t.i. stanov je prepoznavna za Bohinj in etnologi domnevajo, da oblika posameznih sestavin, na primer postavitev na kole - “kobile" (planina Blato, Laz), izvira iz časa pred okoli 2000 leti. Intenzivna mlekarska dejavnost je še v petdesetih letih tega stoletja zahtevala veliko število planšarjev in v planinah je bilo vse polno mladih. Njihov vsakdan je bil zapolnjen s številnimi zadolžitvami in trudom. Posamezniki so hodili z živino v planine leto za letom skozi več desetletij in so postali del planin. ! O njih in o življenju v planini govori poseben del razstave. V enem od prostorov pa je urejena notranjščina stana - prebivališča planšarjev. V ta namen so prestavili v muzej stan s planine Zajamniki z vso avtentično opremo vred, letnica na prednji strani je 1849. Obisk Planšarskega muzeja bo prav gotovo poglobil vedenje o Bohinju in bo obenem tudi prijetno doživetje. Nahaja se j v Stari Fužini, vasi blizu jezera, v neposredni bližini znane j gostilne Mihovec. V juliju in avgustu je odprt ves dan od 11. do 19. ure, jeseni in spomladi pa od 10. do 12. in 16. do 18. ure. : Zaprto imajo le v novembru in decembru do božiča. Za najavljene skupine (tel. oskrbnice je 064-723-095) muzej odprejo tudi zunaj delovnega časa. Primoževčev stan s planine Zajamniki v Planšarskem muzeju. Foto: Miran Kambič, 1996. Tatjana Dolžan OPLENOVA HIŠA, STUDOR 16 Večina vsa) malce potepuških obiskovalcev Bohinja pozna dvojne kozolce, st(>f>c" ob cesti Stara Fužina - Jereka (in dalje na Pokljuko) v Zgornji bohinjski dolini. Zelo dobro pa je skrit muzej hiuahie kulture Oplenovct hiša, ki je v vasi Studor za stogr Za javnost je bil odprt 1991. leta, obnovil in uredil ga je Zavod za varstvo naravne in kulturne krajine Kranj, konservator Vladimir Knific. Pri opremljanju hiše s predmeti, ki so jih zapustili zadnji stanovalci, je sodelovala tudi kustodinja Gorenjskega muzeja Anka Novak. Kajžarski dom združuje stanovanjski in gospodarski del pod eno - stegnjeno streho, bohinjsko poreklo pa odkriva most" uacl hlev", ki vodi mimo glavnega vhoda v stanovanjski del. Črna kuhinja, skromna "hiša ' s pečjo, bogkovim kotom in klopmi ob steni ter kamra s posteliama. omaro in lepo zbirko tekstilnih kosov očarajo večino obiskovalcev. Ti lahko nad hlevom občudujejo gospo- darsko orodje, voz, sani za vleko hlodov itd. ali pa posedijo na klopci in izpod skodlaste strehe opazujejo dogajanje na cesti. Vse o obnovi hiše, njenem urejanju in zadnjih stanovalcih lahko izvedo na panojih v prehodu v hlev. V letu 1997 bomo življenje Oplenove hiše poživili z nekaj dogodki, t.i. delavnicami, zlasti v juliju in avgustu. Iskali bomo skupino prostovoljk, ki bodo v delavnici “Žehta” oprale, posušile in morda tudi zlikale goro umazanega perila. Hodili bomo na hoduljah, takali obroče, izdelovali punčke iz lesa in cunj ter tkali pisane (ali enobarvne) trakove na tkalskih deščicah. Verjetno se bomo naučili celo presti volno in lan. Vse informacije o delavnicah dobite v Gorenjskem muzeju na telefonski številki 064-221-071. Svoj obisk in zahtevo po vodstvu pa lahko najavite oskrbniku Gregorju Resmanu, sosedu Oplenove hiše na telefonski številki 064-723-522 Glavni bivalni prostor - “hiša”pri Opleti, kjer načrtujemo različne dejavnosti za obiskovalce. Foto: Miran Kambič, 1996. Irena Rožman NAJLEPŠI MESEC JE MAJ... KVANTA RSKJ' PESMI IN ZGODBA O SPOLNEM ŽIVLJENJU IZ POSAVJA Ker poletna številka Glasnika nastaja v pomladnih mesecih, torej mesecih ljubezni, sem uredništvu Glasnika predlagala, da bi objavili kvantarske verze, ki sem jih v zadnjih dveh letih zapisala ali posnela na območju Dolenjske in Štajerske - Posavja. Takrat sem pričela zbirati zgodbe slovstvene folklore, ki bodo objav ljene v samostojni knjižni publikaciji v okviru zbirke Glasovi, V istem času sem se pripravljala na pisanje gesel o spolnem življenju za Slovenski etnološki slovar. Ugotovila sem, da je na voljo zelo malo etnološkega gradiva in razprav za preučevanje spolnega življenja v 19. in na začetku 20. stoletja, zato sem se z bolj zgovornimi pripovedovalci pogovarjala tudi o spolnem življenju. Pogovor o spolnosti sem ponavadi pričela z lažjo temo, posredno povezano s spolnostjo, npr. o vasovanju ali rojstvu Nekateri pripovedovalci so bili navdušeni in so to izražali na ta način, da so povedali še kakšno kvantarsko. Nekatere verze in slikovno gradivo pa sem slišala ali videla tam, kjer jih nisem niti iskala niti pričakovala - na zdravljenju v bolnišnici, v nekdanji italijanski karavli pod Vršičem in na stenah avtobusne postaje v Novem mestu. Pni je Mu pa tut maja mesca, ja točno. Ta stara mat je pa črtela mene, de taczga sohenka, pa taczga ku k sveti maši ne hodi. ne uzet. Pol pa pridem pod oken, srna hla zmejena z Rezko tisto. Ona je pa zmiri mela okenčk taka prprt, pa sem rakca not potisnil čez okenčk. Mat se je pa oglasila: "Kdu pa je? Ka h pa rad?” Orkadnš nazaj.1 Rezka me je pa sam za roko stis-enla, jes sem pa šou domu. sem si mislit: "Piš jo r ret! Po! se je pa nehal. Skupaj sta povedala še nekaj kvantarskih pesmi. Pivi dve j varianti se navezujeta na romanje deklet na Svete gore pri Bizeljskem, kjer so dekleta prosile Devico Marijo za srečni zakon. Na Svete gore je hodila, jia ne zato, d’ h’ kaj molila, ni se hala nit' boga, prav milo je nastavljala. Na Svete gore je hodila, pa ne zato. d' h’ kaj molila, ampak, d’ h’fante za tiče lovila. |~)rc( I dvema letoma sem v bolnišnici v Novem mestu delila ■*- bolniško sobo še z dvema ženskama in desetletnim zgo- i v°niim fantom iz Semiča. Ta se je povsem suvereno vklju- j keval v naše pogovore, tudi v tiste o spolnosti. V te še posebej. ^ eliko veselje pa je imel s ponavljanjem poštevanke, ki jo je na >j<) željo rudi zapisal. /■\7 vsaka zena. Čx2 rada da. . >'.v >’ že leži. zv / noge širi. Sv5 kure naftel. Pv6 ne morem se str/tet. y7 noter ga denem. Nv.S’ še enkrat jo pros’m. 9v9 noter je sjiet, otrok je spočet. ' 'eri dvema letoma sem se z zakonskim parom iz Orehovice PP Kostanjevici na Krki pogovarjala o vasovanju. Sogovorni-v'Vo prvo vasov anje ni bilo uspešno, vendar si tega ni gnal P'eveč k srcu. Prisluhnimo njegovi zgodbi, ki jo je njegova Gna prizanesljivo komentirala: 'Ka vielte kak je bil!” ■di smo /)a fantje, takrat smo Mi še ledig, /'rej. Takrat sem ’d star enih osemnajst let. Maja mesca smo hodil k. šmaren-tam pet, /j(i gledat kje hi kakšno stakenli, j>a ni hlu neč. Falus z napisom visi v zidanici pripovedovalca iz Pisec. Foto: Irena Rožman, 1995- Jaz rada. ti rada ena druga tako /'saka ma rada to umsko telo. Brez moškega telesa se pa sploh ne pride u nebesa . Vsaka picnljka z la la rna škatul/ka Kdaj se buina. zde/ se hotna gori na hribčku e trojo zlato, rdečo, s/ /leno /tičko. Nadvse zgovoren pa je bil 1. S. iz Brezovic e pri Bizeljskem. Prvič' sem ga srečala pred dvema letoma v zdravstvenem domu v Brežicah. Medtem ko je v čakalnici “moril” ljudi s svojimi zgodbami o nadnaravnih pojavih in bajnih bitjih, se nam je njegova nečakinja, ki ga je spremljala, opravičevala, češ ne mu zamerit, saj vidite, da je star in bolan. Sam seveda ni bil istega mnenja. Z velikim veseljem se je odzval moji prošnji, da bi ga ob priliki obiskala in zgodbe posnela. To se je zgodilo šele čez eno leto. Poleg zgodb, ki sodijo v področje slovstvene folklore, je sedaj že pokojni 1. S. z veliko radostjo povedal še dve kurhirsk.i. lužno je kad knrac napušča svojo i vrača u gače se čisto tnal i bled Tomo med nogami je tnala /ričkica. ona je tako suzara kak moška ribica Pripovedovalca naslednjih verzov sta iz Pisec. Med pripovedovanjem kvantovskih verzov sta se zelo razvnela. Ko je žena gostitelja odšla v shrambo po kruh, sta mi celo predlagala ponovno srečanje v zidanici v družbi njunih lovskih kamera-dor V zidanici bi od njih dobila še veliko nepoznanega materiala. Kljub temu. da sem , povabilo zavrnila, sta med pripovedovanjem večkrat vzkliknila: leben) ti boga. ka ni ta naša Irena Jajn/Š" Jebatijepo hrvaško, fukati je po prostaško, klinčkati je po domače in nategniti mi vedno paše. Mi smo hodel kožuhat u Žapelevc Smo kiro nafilal s kužohino, ti boga, za srajco, pa za modere, pa dol. Sem jo tako za pas držal kuracpa tako stal, ti boga. Ka veš tisto o Bizelank.il' Prav "Dükni1 me. dkni. da ne bojo rekli, da sem sama pata “ Dokler srbi. se še potrpi, ul ko začne žgat, j>a moreš dat. Ce ne boš pita. se ne boš lovila Kozarci se ne dotakajo, dekleta se pa ne dofukavajo. jes sem Miha, ki pizde štriha Naslednja dva verza je povedal I. S. iz Brežic, ki mi ju je posredovala njegova hči. Vtakni hrast življenja v dolino veselja. Nasloni se na sinajske gore in zvonovi naj vama nebeški zvone. Mama, mama, mamica mene pa srhi jamica! Tiho hodi ljuba hči, mene pa še bolj srbi! Za konec še kvantovske, ki so jih na stene novomeške avtobusne čakalnice verjetno zapisali srednješolci. Prosim vrni se mi, pusti njo saj zate ni in nikoli ne bo. Na planincah sončece sije, matka si pa pizdo bri je. Tukaj dok. si mlad, dok ti kurac hoče stat! Rada mam tebe, še rajši mam sebe. zato se mi jehe za sebe. Risbe z napisi so na stenah nekdanje italijanske karavle pod Vršičem. Foto: Irena Rožman, 1995. Mlada so mi leta, prav dobro te poznam, pozabila te nikdar ne bom, saj veš. rada te imam Darko ljubim te! tvoje sočne us niče. občutiti tvoj trdi kurac v svoji nožnici. 1 Diikni me = /toriui nie. Nataša Konestabo PREDSTAVITEV IZBORA NAJBOLJŠIH KMETIJ SEVEROVZHODNE SLOVENIJE V ORGANIZACIJI REGIONALNEGA TEDNIKA VESTNIK 1991-1996 Socialna in bivalna podoba krajev ob Muri že dolgo ni več vezana izključno na naravnogeografsko okolje. Različni zgodovinski, družbeni in gospodarski dejavniki so jim počasi, a vztrajno odpovedovali zaprtost v okvire sanK jzaclostne podeželske skupnosti, ki je skozi različne povesti projicirala stereotipe o rodovitnosti in bogastvih zemlje, ki je večinski sloji prebivalstva niso nikoli bili deležni. Agrarna prenaseljenost in madžarska dedna Zakonodaja sta ohranjali parcelno razdrobljenost in majhna kmečka gospodarstva, s čimer so se ustvarjale razmere za spiva sezonsko zaposlovanje znotraj ogrskih pokrajin, po letu 1890 pa so izselitveni tokovi za stalno vodili v čezoceanske države. Obsežni - z letom 1952 celo ilegalni - migracijski premiki so, kot že ničkolikokrat poprej, spremenili etnična, poklicna, zemljiška in družbena ntzmerja. Roniembnejši mejnik v preobrazbi podeželja je pomenil Prehod iz naravne v intenzivno organizacijo kmetijske proizvodnje po drugi svetovni vojni. Socializacija in industrializacija podeželja sta prispevali k zmanjševanju prebivalstva in - predvsem - k zmanjšanju števila ljudi, Zaposlenih v kmetijstvu, čeprav je prav kmečko delo Pomenilo tisto rezervo v dohodku, ki je prebivalstvu z rednim dohodkom iz delovnega razmerja izboljševala gmotni položaj. Danes pretežna večina kmečkih gospodarstev z zaposlitvijo lastnika ni vezana na kmetijsko Proizvodnjo, kar.se kaže predvsem v nadaljnjem nižanju s|evilu prvotnih gospodarskih prostorov v prid stanovanjskih. Nastanek in potek akcije ter delo Komisije ki gospodarsko, socialno in ekološko neugodnih časih za 'letovanje in bivanje na podeželju je novinarka regional-nt’8a 'odnika DcsY/tM; Bernarda Balažič Peček pripravljala ak-''1° /-i izbor najboljših kmetij na območju nekdanjih štirih R' ’murskih občin Murske Sobote, Gornje Radgone, Ljutomera 'n hondave s temeljnim vodilom “spodbujati k lepši urejenosti Rodeželja in primerni gradnji, k večji usklajenosti z naravo in s x|hi za čistejše okolje". Akcija je zaradi svoje aktualnosti pri-> 1|V;'ki na odmevnosti, saj so prijave prerasle meje obmttr-Nl ’ krajev, tako da je z leti postala najodmevnejša in najbolj ^|n<>žicno spremljana akcija severovzhodne Slovenije, pok-‘ 7 neposrednimi prenosi, podprta s sponzorstvi največjih 'venskih zavarovalnih hiš, bank in podjetij. Odzivnost na delo komisije, ki je združevala etnologe, arhitekte, agronome in krajinske arhitekte, ves čas nalaga preverjanje starih in uveljavljanje novih koncepcij. V komisiji, v kateri sem leta 1995 nasledila kolega etnologa Štefana Smeja in Štefana Skledarja, smo vsa leta ocenjevali: 1. primernost arhitekture stanovanjskega in gospodarskih poslopij; 2. urejenost bivalnega okolja: dvorišča, okrasnega, zelenjavnega in sadnega vrta; 3. primernost kmetovanja; in 4. ohranjanje tradicije ter okolju in naravi prijazno bivanje Z vključevanjem novih sodelavcev, s tem pa tudi s pomladitvijo ekipe, smo v komisiji namenili večji poudarek spoznanju, da vsaka tradicija izhaja iz inovacije, in naravovarstvenim zahtevam, ki jih prinaša konec 20. stoletja in narekujejo spremembe v zakonitostih kmetovanja, gradnje in bivanja na podeželju. Mednje sodijo načini in vrste gnojenja, ureditev greznic, odvoza smeti in alternativnih virov energije, upoštevanje sprememb v socialni in poklicni strukturi družin... V preteklem letu smo tako pripravili kar precej novosti, saj so se lastniki lahko prijavljali v treh enakovrednih kategorijah. V kategorijo za Vestnikovo najboljšo kmetijo v letu 1996 so se prijavile, tako kot do tedaj, kmetije, ki jim je kmetijstvo primarna gospodarska dejavnost ali pa si pridobivajo del dohodka z dopolnilnimi dejavnostmi, ki izhajajo iz kmetijstva (prodajo na domu, domačo in umetno obrtjo, kmečkim turizmom). V kategoriji obnovljenih starih hiš so se lahko prijavili vsi, tudi tisti, ki s svojo zaposlitvijo niso vključeni v kmetijsko dejavnost in so hišo adaptirali za trajno ali občasno bivanje (vikend), pri tem pa so upoštevali tiste rešitve ljudskega stavbarstva, ki skupaj s kvalitativnimi spremembami današnje gradnje sooblikujejo arhitekturno prepoznavnost prekmurske ravnine, Murskega polja, Slovenskih goric in Goričkega. Tretjo, zadnjo kategorijo smo namenili iskanju kakovostnih rešitev domačega stavbarstva. Lani so bile to opečne mreže (.vel n liki. liik/asti zid), ki kljub svoji funkcionalnosti vključujejo določene magične (apotropejske), umetniške in čisto estetske prvine njihovih naročnikov in oblikovalcev. V času med našimi ocenjevanji v juniju in ob sklepu prireditve, ki jo priredi najboljša kmetija vsakoletnega izbora v sodelovanju z vaškimi društvi in vaško skupnostjo prvo nedeljo v mesecu septembru, so se v Vestniku pod uveljavljenim logotipom akcije v poletnih mesecih zvrstili številni strokovni prispevki članov komisije in številnih zunanjih sodelavcev. Ti so bili napisani v obliki nasvetov za eko-loško uravnoteženo kmetijstvo, ohranjanje tradicionalnih znanj za potrebe sodobnosti, za ureditev bivalno prijetnejšega, predvsem pa čistejšega okolja, in predstavitev kakovostnih rešitev ljudskega stavbarstva, problematike folklor- nega predstavljanja omenjenih opravil in (ne)reprezentativnosti turističnega spominka v lokalnih prodajalnah, prehranske kulture kot simbola povezovanja prostora itd. Kljub še tako strokovno zastavljenim kriterijem Vestnikove komisije, v kateri sem zaradi pronicljivih strokovnih prizadevanj, podprtih s teamskim delom, lani sodelovala že _ OBZORJA STROKE »llBI«lllll!lllllli[MlllB v.- '■ : '■ IIIIIII drugič, nam še tako skrbni spremljevalci Vestnikovih akcij radi poočitajo, da za najboljše razglasimo tiste kmetije, katerih stavbna podoba je izključno biser ljudskega stavbarstva, ali da je njihova kmetijska proizvodnja med najintenzivnejšimi. Še največkrat pa smo bili deležni očitka, da se za najboljše odločimo tam, kjer okenske in balkonske police oblikujejo nekakšne cvetlične zidove pod težo živobarvnega cvetja in masivnih cvetličnih korit, ki naj bi izkazovali skrbnost gospodinje in njeno ljubezen do cvetja - skratka, da izbiramo najlepšo kmetijo, čeprav je podobnih akcij v drugih medijih čez celo leto dovolj. Naši izbori pa, vključno z zadnjim, dokazujejo prav nasprotno, saj so rezultat nenehnih kompromisov in strokovnih preverjanj na terenu in med sodelavci v komisiji. PREDSTAVITEV ETNOLOGOVEGA DELEŽA V KOMISIJI Obiski na pomurskih kmetijah so pomenili prvovrstno priložnost za spremljanje zakonitosti kmetovanja in bivanja oz. spremljanja starih in novih gospodarskih, bivalnih in prazničnih vsebin. V nasprotju z življenjskimi navadami na začetku stoletja se je s stavbno prenovo večina vsakodnevnih aktivnosti preselila v kuhinjo, kajti hiše, katerih razporeditev temelji na tradicionalni tlorisni zasnovi, nimajo predvidenega ločenega prostora za dnevno bivanje. V skladu s splošno tendenco po širitvi bivalnega prostora je nekdanja iža izgubila svojo bivalno funkcijo in ostala namenjena edinole spanju, ob pomembnejših družinskih slavjih pa tudi sprejemu gostov. Med spremljevalne pojave v začetku 70. let je sodilo povečanje okenskih odprtin in nadomestitev dvokrilnih oken s trikrilnimi ter ureditev opreme hiše (nakup televizijskega sprejemnika, zmrzovalne skrinje, pomivalnega stroja). Načini shranjevanja in konserviranja živil so se na pomurskih kmetijah ohranili iz najstarejše preteklosti. Med naj-s la rej.še in najpogostejše vsekakor sodita dimljenje svinjskega mesa nad odprtim ognjem - ponekod na Goričkem celo samo sušenje na vetru - in kvašenje živil rastlinskega izvora (repa, zelje, kumare, paprike, gobe). Preverjenost in uporabnost zadnjega načina se kaže tudi v tem, da ga uporabljajo za shranievanje povrtnin, ki jih v preteklosti niso gojili. Poleg upoštevanja starih načinov shranjevanja in konserviranja. ki so prinesli temeljno število točk, potrebnih za uvrstitev med deset najboljših kmetij, so dodatno točkovanje prinesli mlajši načini kot posledica prilagajanja novim prehrambenim zahtevam in shranjevalnim možnostim. Med mlajšimi načini konserviranja naj omenim shranjevanje mesa v zaseki (tiiiiki), čeprav se mu pripisuje precejšnja starost, ter vkuhavanje povrtnin in sadja v marmelade in sokove, ki sta prinesla prednost pri točkovanju pred globokim zamrzovanjem živil Slednji način konserviranja je na naših kmetijah naj-pogo.Ntejši. saj omogoča celoletno preskrbo z zelenjavo in mesom, ki je bila v preteklosti odvisna od poljedelskega letnega cikla, vendar je danes prav z vidika kakovosti pripravljene hrane in - v nekaterih primerih - tudi kancerogenega učinkovanja na človekov organizem manj priporočljiv. Z enovitostjo prehranske kulture tega prostora smo se srečev ali ves čas naše akcije, saj na kmetijah kljub precejšnji količini kupljenih živil prevladuje pripravljanje obrokov iz doma pridelanih živil. Izboljšanje življenjske ravni se kaže predvsem v celoletni oskrbi z mesom, saj ni več kmečkega gospodinjstva brez zamrzovalne skrinje, in v povečanem uživanju mesa in mesnih jedi, ki še zdaleč ni več omejeno na nedelje in praznike. Vsakodnevna prehrana je pestrejša, obogatena s precejšnjimi količinami doma pridelanega sadja, obroki so pogostejši in izdatnejši, saj s količino ni več potrebno varčevati. Visoko okoljevarstveno zavest so na naših kmetijah izkazali z urejenim odvozom smeti, kar je bilo še pred leti marsikje predmet neodobravanja zaradi dodatnih stroškov odvoza. Če pa odvoz še ni urejen, poskrbijo zanj sami tako, da smeti bodisi odpeljejo na občinsko deponijo bodisi o potrebnem odvozu obvestijo lokalno komunalno podjetje. Staro motorno olje zbirajo in največkrat porabijo kot zaščitni premaz za les ali beton. Vsako dodatno skrb za občasne odvoza olja, starega papirja in škropiv smo dodatno ovrednotili. V najožji izbor so prišle kmetije, ki so poleg vaškega odvoda uporabljale vodo iz domačega studenca ali so slednjega revi-talizirale ter kako drugače poskrbele za zmanjšanje porabe energije. Eno od podobnih prizadevanj je prav gotovo montaža kolektorjev sončne energije, za katero se še vedno pogosteje odločajo v mestnem in primestnem okolju kot na podeželju. Stroški nakupa se povrnejo že v prvih štirih letih, kasneje pa je ogrevanje odvisno izključno od števila sončnih ur. Podobno bi veljalo zapisati za nakup varčnih žarnic, od katerih ljudi še vedno odvračajo visoki stroški nakupa in nezadostna prodornost izdelka. Pomurske kmetije še vedno ponujajo dom v večini primerov trem generacijam, kar omogoča gospodarsko in socialno stabilnost prebivajočih družin, ki bi jo vsaka zase kot celica zagotovo težje dosegla. Vendar kriterij skupnega bivanja ni bil postavljen kot izključni pogoj, saj smo upoštevali in enake možnosti namenili vsem družinam, tudi tistim, ki so se osamosvojile in kmetujejo zase ali so se priselile iz drugih, da, celo mestnih okolij. Zadnji zgledi so sicer bolj izjeme, ki vseeno potrjujejo dejstvo, da je družina z izročilom v pokrajini ob Muri temelj stabilnega kmetovanja, kar pa ni nujni pogoj za ekonomično in napredno gospodarjenje ter kakovost bivanja Življenje v skupnem domu več generacij prav gotovo omogoča številčno in vsebinsko pestro obhajanje šeg in navad, predvsem življenjskega in cerkvenega letnega kroga, ki na naših kmetijah še vedno sooblikujejo pojmovanje poteka časa. Bogastvo in obseg teh praznovanj omogoča in vzdržuje močno družinsko izročilo, ki je najmočnejše tam. kjer so družine razširjene. Vendar smo pri ocenjevanju upoštevali konfesionalno pestrost pokrajine ob Muri, saj, denimo, evangeličanska veroizpoved dovoljuje večjo svobodo pri obhajanju šeg cerkvenega letnega kroga, in se prilagodi vsaki novosti pri obhajanju praznikov (družinska srečanja, srečanja krajanov), s čimer soustvarja izročilo za naslednje rodove. Visoko smo ocenili vsako ohranjanje dopolnilnih hišnih dejavnosti (izdelovanje lesenih vil, grabelj, pletenje košar iz šibja), vendar smo med našimi obiski na prijavljenih kmetijah iz osnovnega točkovanja izločili česanje perja, luščenje in ličkanje koruze, luščenje bučnih semen, prejo in tkanje ter jih dodatno ovrednotiti. V tem primeru se moramo zavedati, da je pretekli čas dajal prepotreben čas za navedena opravila, ki so pomenila obvezne družabne priložnosti za srečanje in popestritev zimskih večerov, medtem ko je tkanje izumrla hišna dejavnost, ki jo največkrat ohranjajo kot folklorno zanimivost in le redki kot obrt. Omenjena zamudna opravila so si ljudje olajšali z nakupom potrebne kmetijske mehanizacije, čeprav ne najbolj ekonomično izkoriščene, ter z nasadi buč golic. Nabiralništvo je v Prekmurju omejeno na nabiranje listja in cvetja za pripravo zdravilnih čajev (kamilice, lipa, bezeg, žajbelj). Nabiranju gob za sušenje in prodajo se zaradi čedalje pogostejših obolenj borelioze odpovedujejo. Nabiranje z-1 prodajo pa je tudi z. vidika ohranjanja bogastva naših gozdov, po katerem nekontrolirano pustošijo tuji in domači gobarji, ni prineslo dodatnih točk kot v prejšnjih letih. Kmetije, ki so prišle v najožji izbor, so morale zadostiti zgoraj omenjenim kriterijem, ki so omogočili precejšnjo izenačenost in neizstopanje. Do najboljših smo prišli z oblikovanjem dodatnih kriterijev o povezanosti družine z lokalno skupnostjo in vključitvijo kategorije medsebojne pomoči kot pomembne oblike sobivanja na podeželju. Čeprav je vsaka kmetija gospodarsko in socialno zaokrožena enota, ne more obstajati brez stilen' z vaško sosesko. Ta se najbolje kaže v oblikah medsebojne pomoči pri delu in ob nesrečah, pri skupnih prireditvah v vasi in kolektivnem obhajanju letnih šeg (pust, velika noč, lucijino, miklavževo). Povezanost članov družine s skupnostjo pa potrjuje sodelovanje v vaških društvih, ki dsrbijo za varno bivanje in kakovost kulturnega dogajanja (aktivi kmečkih žena. gasilska in kulturnoumetniška društva). Ko sem se pridružila komisiji, se nikakor nisem mogla znebili občutka, da je od začetka akcije med snovalci prevladoval nekakšen nostalgično sentimentalen pogled na življenje in delo na pomurskih kmetijah, zaradi katerega se je v Prekmurju konec prejšnjega stoletja sprožil izselitveni val, ki so ga ! zajezili šele sredi 70. let tega stoletja. Zato sem pri svojem delu poleg že izdelane delovne filozofije preteklih obdobij upoštevala tudi pozitivno vest našega časa, ki nas na vsakem koraku opozarja, da se posledice slabega ravnanja z našo skupno naravno in kulturno dediščino ne bodo ustavile na administrativnih in političnih mejah ali kar za sosedovim plotom. Naj-j bolj od vsega pa je bilo dragoceno spoznanje, da predstavlja podeželje tisto vitalno in nenadomestljivo nasprotje gosto naseljenim industrijskim okoljem, ki s svojo dejavnostjo zagotavlja kontinuiteto stavbnega in krajinskega oblikovanja ter obnovljivost naravnih virov. Pridelovanje hrane že dolgo ni več edini smoter slovenskih kmetij. S svojim izbranim načinom življenja prebivalci ohranjajo ekonomsko in socialno zdrav, potemtakem tudi življenjsko zanimiv prostor, ki bi ga lahko ponudili zahtevnim in utrujenim prebivalcem iz mestnih okolij za polno in aktivno preživljanje prostega časa, s čimer bi podeželju vrnili vlogo visokokakovostnega gospodarskega in bivanjskega prostora. Summary THE presentation of THE choice of THE BEST farms of northeastern slovenia organized by the regional weekly "vestnik" 1991-1996 Nataša Konestabo It has been quite some time since the social and dwelling image of the places by the Mura river ceased being bound to the natural-geographical environment. Various historical, social and economic elements have slowly but persistently been breaking the frames of the self-sufficient rural Community. Throügh various narratives it projected stereotypes about the fertility of the soil, yet the latter has never been shared by the majority. Agranan overpopulation and Hungarian bereditary legislation have kept breaking the land into plots and small hus-bandries, which created conditions for seasonal employment - first within I lungarian provinces, while aftcr 1890 emi-gration streams permanently led to the overseas countries. Extensive, and from 1952 even illegal migration movements have. as several other limes before, changed the ethnic, occupational, land and social relations. Ehe passage from the co-natural to an intensive Organization of agricultural production alter WW II was an important turning point in the tran.sformation of the countryside. The socializatiön and industriaiization of the countiyside con-iributed lo a decrease of population. and especially to the reduction of the number of people employed in agriculture ‘ilthough farming provided those reserves in their income which improved the material status of the population whose ■egular income came from their jobs. Nowadays the great majority of husbandries are not bound to agricultural pröduc-hon. which is parlicularly evident from the further reduction of the number of the former farm buildings to the benefit ()t residenlial eines. Irena Keršič “ZE DVAKRAT SEM BIL NA RAZSTAVI NARODNEGA MUZEJA UDOMAČENA SVETLOBA. ”1 Zadnja razstava Slovenskega etnografskega muzeja v prostorih na Muzejski 1, v stavbi Narodnega muzeja V Slovenskem etnografskem muzeju smo na Gregorjeva >. leta 1996, ko je ugasnila svetloba dneva, ob siju gre-gorekov pred muzejem in 'rep/c"ter sveč v preddverju muzeja, odprli razstavo Udomačena svetloba: Etnološki pogled na sivtila in pripomočki zanje. TÄazstava je nastala v sklopu programa Slovenskega et-JLVnografskega muzeja, ki se je pred leti, na pobudo kustosa Andreja Dularja, odločil za knjižno izdajanje posameznih zbirk muzeja. Študiji teh zbirk so bili, ob pomanjkanju stalne razstave zaradi prostorske stiske, opora za predstavitev posameznih zbirk tudi na razstavah. Tako so doslej takšno predstavitev leta 1993 doživeli Pasovi in sklepanci avtorice mag. lanje Žagar in leta 1994 Ose/niki:>vumee mag. Inje Smerdel Tretja po vrsti pa je zbirka svetil, ki |e tokrat bila na ogled še na Muzejski 1 v Ljubljani. Svetil nismo predstavili zgolj skozi prizmo umetnih, s človeško roko izdelanih svetilnih teles, temveč širše. Namen razstave ni bil slediti zgodovinskemu oblikovnemu razvoju svetil, temveč nam je bil bistven etnološki pogled na svetila in njihove pripomočke, kot je povedano v podnaslovu razstave, saj so načini razsvetljevanja bistveno vpliv ali na različne načine življenja uporabnikov," Predmeti, v našem primeru svetila, so nam bili osrednja kategorija virov pri pripravi na razstavo. Vendar predmet sam po sebi za kustosa nima nobenega pomena, če ne pozna izvora in v sebine oz., pogojno rečeno, "zgodbe” o tem predmetu.1 2 3 Zato smo poleg predmetnih virov v raziskavo vključili tudi literaturo na to temo ter arhivske in terenske vire. S primerjalno metodo smo ocenili vrednost zbirke svetil v SEM in jo nato tudi dopolnili. Z eksperimentalno metodo smo preizkusili vse vrste luči. da smo spoznali njihovo delovanje. Pridobljena spoznanja in znanja smo uporabili pri pričujoči razstavi V tako zastavljeni "pripovedi" je razstava najprej posvečena naravni svetlobi, ki ima svoje zakonitosti ciklusnega značaja. Te so človeku dane in se jim mora tudi prilagoditi. Uvodni del razstave smo zaradi pomanjkanja prostora predstavili na hodniku. Zaradi nove predstavitve lapidarija v Narodnem muzeju je bila jeseni 1996 razstava nekaj časa zaprta, nato pa smo morali uvodni del razstave prestaviti na drugi konec hodnika. Če se vrnemo k vsebinski predstavitvi, so v uvodnem delu najprej predstavljeni častilci sonca pri različnih kulturah, sledi predstavitev izrabe naravnih svetilnih sredstev in z informa-j cijo. da je človek svetlobo najprej "ujel" v naravi in jo z iznajcl-; bo svetil “udomačil” za svoje potrebe, pa prehajamo k po-I glavju Umetna svetloba. Znotraj tega poglavja je predstavljena pripoved o ukradem ognju oziroma mit o Prometeju (razmerje človek - svetloba). Sledi sklop Udomačitev in varovanje ognja, v katerem so predstavljeni načini zanetitve ognja ter “varovanje ognja”, v skupnosti nekdaj zelo cenjeno opravilo. Ob koncu uvodnega ; dela se srečamo s sredstvi za zanetitev ognja: kresili, kresilniki in preparirano drevesno gobo. Ta del “zgodbe" se konča z ; možnostjo, da obiskovalci razstave poizkusijo zanetiti iskro s kresilom (ki ga je leta 1993 za razstavo v te namene izdelal j kovač Ivan Zotel iz Žalca, ki se spominja, da je njegov ded. tudi kovač, pripovedoval, da je, poleg drugih kovaških izdelkov, izdeloval tudi kresila). V prvi razstavni dvorani je najprej predstavljen tematski sklop Luč v domovih. Ko obiskovalec vstopi v ta prostor, ima na levi najprej pred očmi čelešnikm na desni na vrvici obešeno žarnico, ki sveti. Obe svetili simbolizirata prikaz osvetljevanja po domovih večinskega slovenskega prebivalstva od i osvetljevanja z lesom do električne razsvetljave. Med tema dvema skrajnostima so predstavljena še različna druga svetila: i odprto ognjišče - svetilo, svetloba bakel, razsvetljava z rastlinskimi in živalskimi maščobami, razsvetljava s svečami (voščenimi, lojenimi, stearinskimi, parafinskimi), ob tem načinu osvetlitve so predstavljeni tudi različni tipi svečnikov. Sledi predstavitev razvoja razsvetljevanja po letu 1860 s svetili na I petrolej, plinskimi lučmi, lučmi na karbid in ob koncu 19- Izsek iz razstave Udomačena svetloba. Foto: Dokumentacija SEM. 1 Izjava znanega kulturnega delavca, 14 1. 1997. 2 (»V. Razstava Udomačena svetloba. Etnološki pogled na sivtila in prijtotnočke zanje. SEM. Zgibanka. Ljubljana 1996. 3 Več o tem v razpravi: B. Rogati, Artefacts - Source Material or Research Objects in Contempttrarv Ethnoiogy? V- Etimologi a Scandimu 'ivd 1992. str /OS-l/S stoletja posveti še električna luč. Vse razstavljene luči smo oh raziskavi napolnili z gorivom ali smo jih izdelali na novo, kot npr. baklo, lojeno svečo, repico itd. in rezultat njihove razsvetljave primerjali z modernimi lučmi. Zato lahko na razstavi v pisani besedi izvemo, kako in koliko časa so posamezne luči svetile, kako jih je bilo treba oskrbovati in se ubadati z njimi, čeprav bi si želeli, da hi luči na razstavi lahko gorele in bi bil učinek prikaza tako dosti boljši To ni bilo izvedljivo zaradi varnostnih ukrepov, ker so vse vrste luči. ki so predstavljene, razen električne, gorele z odprtim plamenom. V opisanem tematskem sklopu velja izpostaviti najstarejše razstavljeno svetilo, to je srednjeveški čelešnik antropomorfne oblike, ki je držal trsko v ustih in jo podpiral z desnico. S tem kaže na dejstvo, da so si ljudje pri delu, če so imeli zasedene roke. pomagali tako. da so gorečo trsko enostavno vtaknili v usia. Svetilo sicer izvira s Kranjske in je danes (poleg več kot sto svetil) last avstrijskega etnografskega muzeja. Čelešnik je prvič prikazan v svoji domovini. Vsaka razstava se mora že ob nastajanju prilagoditi prostoru, v katerem bo stala. Zato smo izkoristili prostor pod stopniščem v prvi dvorani za prikaz rekonstruiranega kmečkega in-lerierja s Kranjske iz sredine 19. stoletja s čelešnikom in iz tstega časovnega obdobja rekonstruiran gostilniški interier s Petrolejko. Oba sta spravljena za lesenimi paravani, v katere s|rio izžagali okenca in tako obiskovalcem omogočili pogled °d zunaj v notranjost. ■'dednji interier že nakazuje prehod iz privatne v javno sfero ln zgodba se nadaljuje s tematskim sklopom Javna razsvetljava. Tudi tu smo "izrabili” nefunkcionalno stopnišče za Ptikaz Miklošičeve ceste v Ljubljani, s katero nakazujemo tri °bdobja lavne razsvetljave v mestu: srednjeveško - s peljha-'erji y. baklami, plinsko razsvetljavo iz leta 1861 ter prvo elek-'•■čno luč po potresu. S tabelaričnim prikazom pa povemo še, Vaksen je bil razvt >j javne razsvetljave v večjih slovenskih mes-in kako je bilo z njo na podeželju. V drugi dvorani nadaljujemo "zgodbo" s tematskim sklopom č/ic vi>rometu. Tudi tu, sicer samo na ilustrativen način in ne s Predmeti, povemo, kako so si svetili v prometu v srednjem veku ter kako so si svetili kasneje prevozniki in pešci. gsledi prikaz.sklopa Luč jtri čaščenju, šegah in praznovanjih, čeprav bi ga želeli prikazati na koncu, vendar smo tudi tu '^koristih prehod v gornje prostore za ustvarjanje odmaknje-nega. mirnega prostora, ki nakazuje.oltar z oltarnimi svečniki. v'lrinl so razstavljene večne luči, ki seveda niso svetila, nakazujejo pa sfero mitične svetlobe, ki jo to poglavje tudi zaierna, V tem sklopu je predstavljena tudi kopija Jarala. ^'iglnal je iz vasi Suhorje v Brkinih iz leta 1667.' Za izdelavo °Pi|e tega svetilnika smo morali pridobiti sponzorja, ki nam 1 O|iiogočii ta precej drag podvig. Svetilnik je resnično izje-nit n zaradi zgodbe o njegovem nastanku, ki je še vedno živa nil;d vaščani v Suhorju.'’ Združuje dve vrsti luči: kultno in pos-vetn<, ^žai.nii pomanjkanja prostora smo nadaljes tabelaričnim pri-v|zom opozorili na jasne medsebojne zveze med intenziteto S pravim užitkom so udeleženci muzejske delavnice okraševali sveče z obarvanimi voščenimi ploščicami. Foto: Dokumentacija SEM. naravne svetlobe in uporabo umetne svetlobe v ciklusih letnih praznovanj in v življenjskem ciklu posameznika. Sledi tematski sklop Luč pri delu, v katerem med drugim predstavljamo rekonstruirano čevljarsko delavnico s kopijo tako imenovane šuštarske luči (po originalu iz Tržiškega muzeja). Na novo smo izdelali tudi t. i. sitarsko luč (po originalu iz Gorenjskega muzeja)0 ter šop slame (kot običajnega svetila v prejšnjem stoletju za nočna opravila v hlevu), vse z namenom, da obiskovalce razstave opozorimo na nekatere posebnosti pri razsvetljavi pri delu v posameznih krajih oz. območjih. Sledi poglavje Prikaz izdelave goriv za/na svetila in nekaterih svetil. Ta je med drugim prikazan tudi na videu (dokumentarni zapis o izdelovanju svetil in njihovih pripomočkov, ki sva ga _na terenu leta 1998 posneli s kolegico Nadjo Valentinčič).’ In na koncu v tematskem sklopu Uporaba tradicionalnih luči danes in njihovo oblikovanje za današnjo rabo samo nakazujemo nekatere možnosti te uporabe.8 Poleg različnih tipov določenih vrst svetil na razstavi izvemo tudi o nekaterih manj znanih pojmih v zvezi z lučjo, kot so npr. leva. dimnjek. repica, k.ajfež, smrkavček. Nadalje izvemo tudi za nekatere poklice oz. dela v zvezi z razsvetljavo: varuh ognja, nočni stražar, svetilničar, pelajhtar, itd., pa tudi za nekatere priprave v zvezi s svetili oz. za izdelovanje goriv zanje: kamen za ugašanje bakel, kamen, na katerem so mastili drenove jagode za olje za luč, namakalnik za izdelavo sveč, ohličm huk.ovnik- obe pripravi za izdelavo trsk. Različne osvetlitvene možnosti na razstavi niso obravnavane kronološko. Uporabe čelešnikov s trskami, bakel, enostavnih oljnih svetilk in sveč ni mogoče razsvrstiti popolnoma v časovnem zaporedju. Ljudje so uporabljali različna svetila v istem časovnem obdobju, odvisno od materiala, ki je bil na razpolago v določenem kraju, ter s tem povezanimi stroški in premoženjskim stanjem uporabnika. Ponekod so na primer preskočili obdobje petrolejk in so si svetili s trskami vse do 4 5 6 7 8 "j /rc"a Keršič. Nora jnidobiter. Kopija raškega farala iz rasi Suhorje e Brkinih iz leta l(i67. V: Etnolog 6. Ljubljana 1997. Zgod ix, je zapisa! tudi Pat vi Medvešček r knjigi Skrivnost in svetost kamna. Zgodbe o čarnih predmetih in svetih znamenjih na ' ''‘morskem. Trst 1992. <^,,r ko/nji je izdelal mojster Jernej Kosmač iz Tržiča. ■J‘tarska oitrt je predstavljena tudi na videu Srečat ji in medičurji. avtorja dr. Janeza Bogataja. n ta sklop so nam v podjetju Javna razsvetljava izdelali cestno svetilko na konzoli, kakršne danes razsvetljujejo stari del Ljubljane. '< n/ke so izdelane jto grafičnih predlogah starih /»/inskih cestnih /uči. predelanih v električne svetilke. uvedbe elektrike. Provinca je novosti v razsvetljavi spremljala z zamudo. Največkrat so vztrajali pri starem načinu raz-svetljave tudi zato, ker je vse do sredine našega stoletja veljalo, da je več kot ena luč v enem prostoru pri večinskem prebivalstvu potrata. Večina predmetov, prikazanih na razstavi, je iz zbirke Slovenskega etnografskega muzeja. Uporabljali so jilt predvsem v kmečkih okoljih, nekaj pa jih je tudi iz trških in mestnih okolij. Za osvetlitev določenih pojavov smo si izposodili tudi nekaj eksponatov iz Belokranjskega muzeja iz Metlike, Mestnega muzeja Ljubljana, Narodnega muzeja. Slovenskega verskega muzeja iz Stične, Avstrijskega etnografskega muzeja na Dunaju in iz privatne zbirke gospoda Andreja Krbavčiča. Predmetno predstavitev smo na razstavi dopolnili s številnimi fotografijami, grafikami, legendami, tabelami in z rekonstruiranimi scenskimi prizori, kolikor nam je to pač dopuščal prostor. Sprehod skozi zgoščeno ' pripoved” o udomačeni svetlobi je pospremljen tudi z zvočno zaznavo. Za našo razstavo je glasbenik Lado Jakša ustvaril glasbo, ki nakazuje ves diapa-zon svetlobe, ki je služila človeku ob različnih priložnostih: od naravne svetlobe Sonca, do kresanja ognja, presketanja sveče, vse do mitične svetlobe.; Razstavo je oblikovala Mojca Turk9 10 11 12, pri grafičnem oblikovanju je sodeloval tudi Peter Ran. Oba sta svoje delo opravila z veliko mero subtilnosti, predvsem pa sta znala prisluhniti vsebinski pripovedi razstave. Kontrast svetlobe in teme sta iz pripovedi prenesla tudi na izbiro enostavnih oblik razstavne tehnike in kontrastnih barv: svetlobo ilustrira sončna rumena, temo temno modra barva. Ti dve barvi se ponovita tudi na ilustrativnem gradivu, v modrem podtonu ilustracije se posveti rumena luč. Številni obiskovalci so posebej pohvalili jasno vidno, dovolj veliko in tako zlahka berljivo besedilo. Posebno noto daje razstavi skrbno izbrana luč, ki gradi na kontrastu teme in svetlobe. Svetloba iz temnega ozadja izpostavi razstavljene predmete, zelo rafinirano nam ponekod ponudi iluzijo gorečega svetila, ki oddaja šibko, pritajeno svetlobo. Imeli smo srečo pri iskanju sponzorja za razsvetljavo razstave. Strokovnjaki iz podjetja Arcadia so se pri odmeri pravšnje svetlobe zares potrudili. Razstavo Udomačena svetloba spremlja vrsta prireditev, med katerimi so dobro obiskane delavnice izdelovanja .g/vgorekov, okraševanja sveč in barvanja lesenih svečnikov. Oblikovalkina skica predstavitve za drugo dvorano. Foto: Dokumentacija SEM. Med raziskavo o svetilih je potekala tudi osnovnošolska raziskovalna naloga na to temo, in sicer na OS Polje Učenci so pod mentorstvom Milene Majzel in kustodinje razstave zbirali podatke o svetilih in predmete v svojem okolju ter oboje primerjali z gradivom v SEM. Rezultate raziskave so predstavili na razstavi v šolski avli ter v Epicentru v Ljubljani. V OŠ Kolezija pa so, tudi na našo pobudo, pod mentorstvom Marije Erman učenci v okviru likovnega in tehničnega pouka oblikovali gregorčke - hišice iz lepenke in papirja, ki so jih, osvetljene s svečami, na predvečer Gregorjevega s ponosom spustih po Ljubljanici. Tudi ta projekt je bil predstavljen v Epicentru. Na ta način so se učenci neposredno, z lastno ustvarjalnostjo seznanili z delom naše dediščine. Za prvi program Radia Slovenija je bila z avtorico in neka) prijetnimi otroškimi radovedneži na razstavi posneta izobraževalna oddaja o udomačeni svetlobi. Na temelju raziskave je nastala tudi Bajka o svetlobi, ki jo je napisala pisateljica Bina Štampe Žmavc. Mlajši obiskovalci so se tako na matinejah s pomočjo te bajke seznanili s svetlobo in temo na njim bližji, pravljični način. Želimo in upamo, da se bo našel založnik, ki bo to bajko, tudi bogato ilustrirano, sprejel v svoj program kljub vsesplošnemu mačehovskemu odnosu do tovrstne literature. Ob razstavi sta izšla dvojezična zgibanka (slovenska in angleška) in plakat. Novembra 1996 pa je v reviji Gea v obliki drobne knjižice z naslovom Svetloba, ogenj in luč izšel tudi obširen poljudni prispevek o udomačeni svetlobi.11 Obiskovalec si na razstavi lahko kupi tudi uporaben spominček. Izdelali smo uvaljano voščeno svečo z lanenim stenjem in svečnik, ki je kopija "lajhtarja", ki ga hrani v zbirki svetil naš muzej. Ročno je izdelan iz hruškovega lesa in poslikan kot original, ki je bil narejen v Podkorenu v 19 stolet|u. Svečnik prodaja muzejska trgovina v lični embalaži, opremljen je s certifikatom. Razstava je sedaj odprta eno leto, doslej si jo je ogledalo več kot 15500 obiskovalcev, med drugimi tudi naši kolegi iz Etnografskega muzeja iz Zagreba, ki so nas povabili, da z njo drugo leto gostujemo v njihovem muzeju v Zagrebu. Pred tem pa se bo predstavila še v Pokrajinskem muzeju v Celju. Razstava je po enem letu predstavitve v SEM-u doživela odmevnost tudi izven meja Slovenije. Predstavljena je bila našim zamejcem v Italiji v reviji Škrat in na TV Koper - Capodistria ter našim rojakom po svetu v reviji Slovenija13 in TV oddaji Slovenki)i Magazitle. Na koncu naj se vrnem k naslovu prispevka. Ko smo pred letom dni otvarjali razstavo, smo povedali, da je to zadnja v starih prostorih SEM-a, v stavbi Narodnega muzeja. Z veliko svetlobe smo napovedali našo selitev na Metelkovo, ki se nam sedaj zelo hitro bliža. Upamo in želimo, da bo Slovenski etnografski muzej tam, tudi s prenovljeno ključno stavbo za razstave, kmalu našel svojo identiteto, da ne bo več zadrege pri obiskovalcih Slovenskega etnografskega muzeja, v katerem muzeju sploh so. 9 Glasbenik Lado Jakša je to glasbo v žiro predstavil na otvoritvi razstave 14. marca 1996. 10 O njeni viziji Jm ista vi ti v razstave Udomačena svetloba gl. Mojca Turk, Oblikovalki n pogled na nastajanje razstave. V Argo 19/1-2-Ljubljana 1996. str. 122-124. 11 Svetloba, ogenj. Inč. Gea 6. priloga št. 9. Ljubljana 1996. 12 Tanja 'Tomažič. Udomačena svetloba: svetila skozi čas. V: Škrat 5-6. Opčine 1996, str. 20-22. 13 Irena Keršič. DomesticatedLight. An Htlmological View o/Lighting Applicances andAccessories. (Kxibitiou in theSloveneEthnographie Museum.) V: Slovenija 10/2. Ljubljana 1996. str. 50-51. Marjana Žibert__________________ OB STOLETNICI MERKURJA -RAZSTAVA ETNOLOŠKEGA ODDELKA GORENJSKEGA MUZEJA Razstava Oh stoletnici Merkurja je za etnološki oddelek Gorenjskega muzeja pomenila nov izziv zaradi nevsakdanjega razstav nega prostora. Predmete smo namreč razstavili v izložbah Merkurjevih prodajaln v Kranju in v BTC v Ljubljani. Vsaka izložba je bila namenjena smiselno zaokroženi skupini trgovskih (železninskih) artiklov. Kriterije za oblikovanje skupin sta določili uporaba predmetov pri vsakdanjih opravilih in njihovo shranjevanje. Različne vrste orodij, ključavnice, gospodinjske predmete, notranjo opremo, gradbeno blago so konkretizirali ohranjeni Merkurjevi ilustrirani ceniki iz let 1903. 1909-10 in 1913. V Kranju in v BTC smo prikazali opremo trgovskega lokala z drobnimi predmeti, ki so jih uporabljali pri papirnatem poslovanju s kupci in potek transporta blaga do prodajalne in v njej. Govorico predmetov samih je dopolnjevalo slikovno gradiva.) - štirideset fotografij, ki so prikazovale predmete pri njihovi uporabi, petindvajset časopisnih oglasov iz lokalnega časopisa Gorenjec (1900-1912, 1934-1940) in risb iz slovensko-nemškega Glavnega cenika iz let 1909-10. sestavljenih kot stran iz tega kataloga. Vsako izložbo ie pojasnjevalo besedilo avtorice razstave. \7'petnajstih izložbah Merkurjevih trgovin v Kranju in v eni » v BTC v Ljubljani smo razstavili okrog 820 predmetov, ki s<> bili vsi. razen desetih, iz depojev Gorenjskega muzeja. ' včina jih je bila iz etnološke zbirke, nekaj pa iz kulturno-zgo-'lovinske zbirke in iz zbirke novejše zgodovine. Razvoj Merkurjeve stavbe nasproti Stare pošte v Kranju in Pmdsiavitev drugih trgovin z železnino v Kranju in na Gorenj-sReni smo pojasnili s fotografijami in besedilom, hložbe kranjskih Merkurjevih trgovin smo napolnili s predmeti, so jih potrebovali kmetje, obrtniki, gradbeniki in gospodinje. I h izložbena okna so bila namenjena lesu - gozdarstvu in ob-4elavi Drevesa so podirali ročno z navadnimi žagami, precep-H'nii žagami ali amerikankami in jim prav tako ročno odstranje-' 'R' v'eje ter lubje z. različnimi sekirami - malarini in plenkačami R1 sl|gali. Za spravilo hlodovine iz gozda do doma so gozdarji -Bolcarji potrebovali cepine, povezovalne verige, spojke in ''■'gozde. Les so obdelovali tesarji, mizarji, kolarji, škafarji oz. Sodarji. Vsi so lahko potrebno industrijsko izdelano orodje kupili Ph Merkurju - različne sekire, žage (lokarcc, grabiličarice, Ink-"Jaiice), obliče (kosmače, dvoreznike, venčen jake), svedre, ' "-'Ike. različne nože, strgala in dleta. Prodajali so tudi mizarske ‘"Ce. krožne žage in stružnice. R' koncu 19. stoletja se je trgovina z železnino razvila v I "'ašnji obliki. Tako je bilo mogoče kupiti pile in ra Spije, Ulx a- primeže, orodne ključe, vrtalke in žage za obdelavo kovin. Predmetom, ki jih je Merkur prodajal za gozdarjenje, obrti in domačo delavnost, so se pridružili raznovrstni predmeti, ki so jih ljudje uporabljali pri kmečkem delu. Obsežen katalog iz let 1909-10 ponuja prodajo strojev, priprav in orodja za vse kmetijske panoge. V dve izložbi smo i postavili le nekaj artiklov iz omenjenega prodajnega asorti-j mana, ki prikazujejo gorenjsko kmetovanje - slamoreznico, železen plug, brano, šrotar, robkalec koruze, kose za košnjo ! trave, stelje in mahu, kovinske oselnike, srpe, železne vile, motike, ravnice, kopuljice, pralice za pletev, vejnik, strgalo za sadno drevje, sadjarske škarje, obiralec sadja, škarje za striženje ovac, žvale in okraske pri konjski opremi. Eno izložbeno okno je bilo namenjeno predmetom, kot so okovje, ključavnice, žičniki in žeblji. Različno okovje (parite, zapahe, kljuke, ročaje, ščite za ključavnice, nosilce) so potrebovali mizarji pri izdelavi vrat, oken in pohištva. Industrijsko izdelano okovje je bilo železno in preprosto oblikovano ali medeninasto in stilizirano. To velja tudi za razstavljene ključavnice iz kulturno-zgodovinske zbirke Gorenjskega muzeja. Nepogrešljive žeblje in vijake v obrti in za vsakdanje potrebe smo predstavili v obliki reklamnih vzorcev Zebljarske zadruge Plamen Kropa, ki so propagirali žeblje za čevlje ter ročno kovane žeblje, zakovice in vijake. Reklamne table smo si izposodili v Žebljarskem muzeju Kropa. Za izložbo z gradbenim materialom smo izbrali eternit opeko za kritje streh, pločevinasti strešni okni, železne mreže za okna in vrata, del vrtne ograje, vezne člene, spojke in vzidni obroč. Reklamni oglas iz Gorenjca pa je ponujal nakup Portland cementa. Merkur je na prelomu stoletja prodajal tudi vse vrste paličnega železa in pločevine iz različnih kovin, kar dokazuje, da so v gradbeništvu uporabljali industrijske izdelke. V prodajalni Gradbinka na Primskovem pri Kranju smo razstavili orodje za zidarje in gradnjo. V začetku stoletja so pri gradnjah uporabljali krampe, lopate, samokolnice in drugo ročno orodje, ki ga zidarji uporabljajo tudi danes: korec, zidarska žlica, libela, mreža za sejanje peska, škripec. V stene pa so vzidavali različne obroče, okovje, žeblje, nosilce itd. Veliko vogalno izložbo veleblagovnice Globus smo napolnili s kuhinjskim posodjem in pripomočki. Razstavili smo širok izbor predmetov za črno in belo kuhinjo, za peko peciva, vlaganje sadja in zelenjave, koline in molžo mleka. Črna kuhinja s kotlom, obešenim na verigi, litoželeznimi lonci in kozicami na nogah, trinožnikom, hurklami in veslico se je marsikje na slovenskem podeželju ohranila globoko v to stoletje. Merkurjevi katalogi iz let 1909-10 nam dokazujejo, da so si premožnejši lahko omislili pravo belo kuhinjo s samostojno stoječim štedilnikom, emajlirano posodo in kuhinjskimi pripomočki, ki so tudi danes nepogrešljivi v vsakem gospodinjstvu. To so zajemalke, penilke, kanglice za mleko, ribežni, cedilke, liji, krušniki. Gospodinje so lahko izbirale med različnim jedilnim priborom in kuhinjskimi strojčki, kot so kavni mlinček, strojček za mletje orehov in drobtin ter izdelovanje sladoleda, mesoreznica in kuhinjska tehtnica. V tridesetih letih so mestne in tudi podeželske gospodinje kupovale emajlirano posodo Ideal ter težke črne lonce in kozice F.terna najbolj znanega slovenskega proizvajalca posode Westen iz Celja, predhodnika tovarne Emo. Ob cerkvenih praznikih in osebnih praznovanjih so bili na mizi potica, šarkelj, krofi, drobno pecivo ali celo torta. Zato |c Merkur prodajal železne kolačnike različnih velikosti, štirioglate pekače, modelčke za piškote, testomat, modele za torte in kipnike. Vlaganje sadja in zelenjave je bilo pred drugo svetovno vojno povezano z uveljavljanjem Weckovih kozarcev različnih velikosti m oblik ter preizkušanjem loncev za vkuhavanje. Koline so ljudem vsako leto prinesle veliko veselja, ki je bilo povezano z obilico dela, predvsem gospodinjskega. Mesarska sekira, različni noži in sekala za mast. priprava za izdelovanje klobas ter kovinska dež a za shranjevanje masti so bili ob kolinah poleg drugih loncev in kozic nepogrešljivi. Merkur je prodajal tudi različne žehtarje za molžo in posode za transport mleka. Za izložbo z notranjo opremo smo izbrali železno posteljo, litoželezne peči in gašperčke, predpečnike, orodje za kurjenje. posode za kurivo, dele za zidane štedilnike kot tudi stenske obešalnike, karnise, palice za preproge in železen predpražnik. \aš izbor je imel potrditev v eni od knjig že večkrat omenjenega (ilm'iiet>ci cenika iz let 1909-10. Predstavitvi svetil, barv, kemikalij in nagrobne opreme smo namenili eno izložbo. Merkurjevi začetki segajo v čas svečnikov, petrolejk, plinskih m acetilenskih svetilk pa tudi oljenk. Prodaja ban- in kemikalij, kot so firnež, petrolej, bencin, je bila običajno del maloprodaje vseh železninskih trgovin. Barve so prodajali v prahu na (kilo)grame, v ta namen so imeli v trgovinah posebne strojčke za drobljenje, kar smo tudi prikazali. Merkur si je pred drugo svetovno vojno dal natisniti nalepke za barve, da so imeli zanje posebno embalažo. Kemikalije so hranili v kovinskih sodih. Prodajali so tudi različna sredstva in pripomočke za čiščenje usnja in kovin ter za uničevanje insekticidov. Trgovine z železnino so ponujale tudi nagrobno opremo -litoželezne križe, nagrobne ograjice in svetilke. Predmeti, namenjeni osebni higieni in pranju v vsakdanjem življenju, so bili predvsem različni vrči, lavorji, kangle za vodo ter jaralni ribežen, lonec za kuhanje perila in likalniki z železnimi vložki. Poleg naštetega smo razstavili še otroško kad, strojček za striženje las, vilice za kodranje las in termofor na žerjavico Merkurjeva kataloška ponudba jaa ni obsegala le tega. saj so prodajali tudi udobne kopalne kadi, bideje, sobna stranišča in perilnc stroje na paro. V trgovini Inštalater smo postavili izložbo z vodovodnimi instalacijami. Razstavili smo pipe z umivalnikom - mušeljnom, ki so jih po napeljavi vodovoda v hišo običajno namestili v vežo. Pri Merkurju so ponujali tudi material za napeljavo vodovoda. različne pipe in litoželezna stranišča na izplakovanje. Podeželski kupci jaa so se zanimali za vodne črpalke - Štirne. Merkur - delniška družba, ki je danes eno največjih in najuspešnejših slovenskih trgovskih podjetij, ima svoje korenine v Celju, kjer je ob koncu 19. stoletja nastala veletrgovina z železnino Peter Majdič Merkur. Tu je imela centralo in glavna skladišča, v Kranju jra podružnico, ki je nadaljevala tradicijo železnine pri Killerju. Po smrti Petra Majdiča leta 1930 je veleželeznina postala Kovinska in industrijska družba Peter .Majdič - Merkur, družba z omejeno obveznostjo, ki so jo vodile njegove hčerke. Časovno je razstava prikazovala prvih petdeset let Merkurjeve trgovine (do druge svetovne vojne). V letu 1996 je Merkur d.d. praznoval stoletnico svojih začetkov, ki jih je med drugim želel obeležiti tudi s priložnostno razstavo, za kar je za strokovno pomoč zaprosil Gorenjski muzej. Razstava je poleg redne dejavnosti etnološkega oddelka prinesla nov zalogaj zanimivega dela za muzealce, predvsem brskanja po depojskih prostorih, ki so v primeru Gorenjskega muzeja neprimerni. Scenarij razstave, ki ga je zasnovala etnologinja mag. Tatjana Dolžan, je temeljil na raziskavi, ki je bila potrebna za pripravo publikacije ob Merkurjevi stoletnici. S pomočjo razpoložljivih arhivskih virov, slikovnega gradiva in terenskih zapisov je osvetlila poslovanje veletrgovine Peter Majdič - Merkur ter drugih trgovin z železnino v Kranju in na Gorenjskem pred drugo svetovno vojno. Pri pripravi razstave smo poleg avtorice, etnologinje mag. Tatjane Dolžan, sodelovali tudi konservatorka Marjanca Jeglič, restavratorka Irena Jeras Dimovska, fotograf Boštjan Gunčar, ki je izdelal reprodukcije fotografij iz fototeke Gorenjskega muzeja, in pripravnica Marjana Žibert, ki sem sodelovala pri izboru predmetov in njihovi pripravi za izložbe. Avtorji oblikovne zasnove razstave so bili aranžerji Merkurja, ki so opravili vsa potrebna tehnična dela pri izdelavi slikovnega gradiva in podnapisov. V izložbe so postavili predmete in jih aranžirali. Razstava je bila odprta 24. septembra 1996 s tiskovno konferenco pri Merkurju d.d. Ob tem so predstavili publikacijo Oh stoletnici Merkurja, ki sta jo pripravili mag. Tatjana Dolžan in kustodinja za novejšo zgodovino Nada Holynski. Dolža-nova je osvetlila prvih petdeset let trgovine Merkur, medtem ko se je Holynskijeva posvetila Merkurju po drugi svetovni vojni do preoblikovanja v delniško družbo. Izšel je tudi muzejski časopis Oglasnik št. 4, ki je pojasnjeval razstavo. Razstavo v prodajalni nasproti Stare pošte (obrtniško in kmečko orodje, blago za gradbeništvo) smo zaradi adaptacije deloma podrli 5. novembra in jo v zmanjšanem obsegu zopet postavili v začetku decembra. Glavnino smo podrli v prvem tednu letošnjega februarja, zadnje izložbe 4. februarja. Upamo, da je Gorenjski muzej z razstavo Oh stoletnici Merkurja prikazal širši javnosti del svojega poslanstva in da so mu številni obiskovalci pomagali obrisati nekaj stereotipnega muzejskega prahu. Vse izložbe Merkurjeve prodajalne nasproti Stare pošte v Kranju smo napolnili z orodjem za gozdarjenje, za obdelavo lesa in kovin, z okovjem, ključavnicami, žičniki in žeblji ter z gradbenim materialom. Foto: Boštjan Gunčar, september 1996. Mojca Ramšak KNJIŽNA BERA SLOVENSKIH ETNOLOGOV -PRAVLJICA ALI STVARNOST?1 Knjižna bera slovenskih etnologov iz leta 1995 znaša 27 monografij in 3 revije (Traditiones, Etnolog, Glasnik SED). l’odrobneje razčlenjeno to pomeni: 2 objavljena doktorata (Monika Kropej, Pravljica in stvarnost-, Marija Stanonik, Iz kaosa kozmos), 2 objavljena magisterija (Borut Brumen, Na n ihn zgodovine in spomina-, Miran Puconja, K vrednotenju identitete pa noriške kmetije) in 1 diplomska naloga (Polona Sketelj. \a stičišča dveh kultur), 3 zborniki (Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka, Mediterraueau Ethno-logical Summer School, Planšarske stavbe v vzhodnih Alpah), 3 knjige s področja materialne kulture (Marija Makarovič - Slovenska ljudska noša v besedi in podobi -Notranjska, Platiša iške stavbe v vzhodnih Alpah, Miran Pu-eonja K vrednoten ju identitete panonske kmetije: temelji jireživljauja na Cvenu...), 1 s področja socialne kulture (Helena kožar Podlogar - V adventu snubiti o pustu ženiti: svatbene šege Ziljanov), s področja duhovne kulture pa je v letu 1995 izšlo kar 13 monografij, v glavnem gre za zbirke pravljic in pesmi ter za raziskave plesa, kinologi ne raziskujejo in pišejo samo Slovencih znotraj države, pač pa tudi o zamejskih Slovencih. Na področju avstrijske Koroške je najbolj aktivna in v neverjetno kratkih časovnih presledkih izdaja knjige Marija Makarovič, la je v letu 1995 uredila kolektiv no monografijo koroške vasi Vogrče v občini Pliberk ob njeni osemstoletnici in uredila že tretjo knjigo življenjepisov koroških Slovencev, na Koroškem dvojezičnem ozemlju je o delovnem in Prostem času v Globasnici razmišljala Polona Sketelj. Slovenski etnični in jezikovni prostor v Reziji, Nadiških in 1 vrskih dolinah v Beneški Sloveniji pa zajema bibliograf-ska študija Roberta Dapita, ki prinaša izbor naslovov s Področja jezikoslovja in etnologije. ^ oliko je tudi število monografskih študij, v katerih avtorji Pišejo o urbani kulturi Murske Sobote (Borut Brumen), o Slovencih in času (Gorazd Makarovič), o etnološkem orisu rovk skupine v Slovenskih goricah (Rajko Muršič), ter o slovenskih izkustvih eksotike (Zmago Šmitek). ( o tematiko iz objavljenih monografij primerjamo s tu-|ln° (gf razpredelnico), ugotovimo, da pri Slovencih Ptevladujejo etnološke in folkloristične teme, manj pa je ^eninio kulturno antropoloških, etnomuzikoloških, et-n<>aiheoloških. elnosocioloških in mitoloških tem ter ■•■žiskav iz evropske ali neevropske etnologije, o katerih s<> pisali v drugih evropskih nacionalnih etnologija h. h 7 tnologija sodi med tiste vede, ki raziskujejo, vrednotijo in JLiohranjanjajo temeljne "lokalne" identifikacijske plasti kulture v Sloveniji in zamejstvu. Za ohranjanje etnološke dediščine pa so potrebne tudi objave. Najprej znanstvene, in ; to v lastnem jeziku, saj le tako pride do minimalne komunikacije med raziskovalci. Ti so praviloma posredovalci znanja v mikrookolju in v lokalnem jeziku. V materinem jeziku posredujejo tudi profesionalne in za širšo javnost privlačne informacije, ki popularizirajo znanost. In potem je tu še medna-! rodna komunikacija med znanstveniki različnih tradicij, pa | naj se ti imenujejo etnologi, folkloristi, kulturni ali socialni i antropologi. Z mednarodnimi objavami je možno optimalno I metodološko oplajanje in prenašanje tujih izkušenj v razisko-i vanje lastne kulture. Poleg objavljanja v materinem jeziku v domačih revijah in ! monografijah se zaradi težnje po afirmaciji lastnega znanstvenega dela kaže vedno večja potreba po objavljanju v tujini in v tujih (svetovnih) jezikih. Humanistika se mora pri eval-! vaciji raziskovalnega dela, ki ga pri izboru za sofinanciranje i predpisujejo državne službe, otepati modelov, prevzetih iz naravoslovja. V ospredju so univerzalna merila, ki ne upošte-j vajo specifičnosti humanistike: štetje referenc, uniformno ; urejanje tiskovin po priporočilih strokovnih komisij ipd. V ! rabi so metode, ki so bolj nagnjene k preštevanju kot pa h kvalitativnemu vrednotenju znanstvenega dela. To pušča svoje sledi tudi v etnologiji. Tisti, ki delijo blagoslove in stotine, se ne zavedajo - ali pa morda še predobro - da je ocenjevanje znanosti glede na citate v mednarodnih indek-; sili njeno pohabljanje. Kakšen kriterij je to, ki humaniste in | etnologe dela manj pomembne, ker pišemo o Sloveniji in o I Slovencih, ker med drugim uporabljamo tudi več sto let stare ! vire, in ker pišemo o stvareh, za katere se zanimajo pretežno Slovenci? Pri tistih, ki imajo denar, pač prevladuje mnenje, da je potrebno citirati najnovejše vire, še posebno tuje. To je prav, če gre za metodične in metodološke izboljšave ter teoretske inovacije. Vendar pri tem pozabljajo, da je kemiku ' najnovejša formula iz Amerike ali od koderkoli bolj dobrodošla kakor etnologu tuja razprava o načinu življenja starostnikov na Filipinih. In, nenazadnje, če se bodo ta merila še zaostrovala, kdo pa bo pisal o Slovencih in njihovi ljudski, urbani in drugih kulturah? Kdo bo pisal o ziljski ohceti, belokranjskem šotišu, rezijanskih pravljicah, dolenjski telebi, diskretnem šarmu ljubljanskega študentskega naselja, sloven-! skih razdaljah in bližinah med narodopisjem in antropologijo, | Kotnikovih terenskih ekipah, Murkovem in Štrekljevem po-| gledu na ljudsko pesništvo, rock skupini v Slovenskih goricah, čebeli v slovenski slovstveni folklori, času med Slovenci nasploh in delovnem ter prostem času v Globasnici? Tujci prav gotovo ne. Etnologi, prav tako kot naravoslovci, odkrivamo zakone življenja, in če so zato naš medij obširne razprave ali debele ču objavi)prirejen govor z drttšireneprircdilre Predstavitev etnoloških knjig iz leta /995 v Kulturno informacijskem centru Križanke. 'Pihljana 12. 6, /996. GlASNIK SED 37/1997, št. 1-2 knjige, ne pa zgoščene formule, to še ne pomeni, da smo ' nakladačiNaša raziskovanja pa so izključno domača, ali kakor hi rekel Janez Trdina: “Cesar je gospodar na Dunaju, v svoji hiši pa jaz.” Tako hi naj bilo. Rezultate slovenskih nacionalno usmerjenih raziskovanj, ki so pomembna za domačo kulturo, pa je izredno težko objaviti v tujih znanstvenih revijah, kaj šele monografijah. Lahko bi bile objaviljene v prevodu v tuj jezik v domači periodiki z mednarodnimi ambicijami, torej v taki, ki bi se z izmenjavo in distribucijo uspela uveljaviti v tujini. Toda prevodi in lektoriranje v tujem jeziku bistveno povečajo stroške izdaje (tudi za trikrat). Ministrstvo za znanost in tehnologijo, ki sicer zahteva mednarodno uveljavljenost slovenske znanstvene periodike, pa tega denarja praviloma nima ali pa ga noče dati. Črta pa ga tudi lam. kjer ga je doslej za slovenske izdaje že dajalo, npr. za Glasnik Slovenskega etnološkega društva. Razlogi za ukinitev so bržkone v omenjeni uravnilovki, s katero državni uradniki ocenjujejo periodiko, ne pa strokovna spornost ali nedeljska retorika piscev. In ker humanisti, in med njimi etnologi, pišejo tudi knjige, |e le malo verjetno, da se bo našel denar za njihove prevode, razen kadar gre, kot npr. pri zborniku Slovenskega etnološkega društva Mediterranean Ethnological Summer School (ur. Borut Brumen in Zmago Šmitek). v glavnem za tuje avtorje, ki so predavali na mednarodni etnološki poletni šoli v Piranu leta 199-i in 1995 ter v glavnem pisali o metodoloških konceptih, terenskem delu in raziskovalnih metodah v Istri in Sredozemlju, nacionalizmu in vlogi etnologije in antropologije v Pvropi, vizualnih raziskavah v etnologiji, materialni kulturi in množični porabi itd. Teoretični prispevki imajo večjo možnost, da bodo objavljeni v tujini, kakor (etnografske) empirične raziskave, razen če so dovolj komparativne. Komparativne raziskave pa zahtevajo poleg dobrega poznavanja več jezikov in tujega gradiva še univerzalizem renesančnih mislecev. enciklopedično širino, skratka poliglotsko glavo. Teh pa je vedno manj. zato je rešitev morda v skupinskem delu in projektih z. več sodelavci. Po uvodnih besedah in seznamu knjig, objavljenih v letu 1995, je morda razumljivejše retorično vprašanje iz naslova, sposi Jeno iz leta 1995 objavljenega doktorata Monike Kropej. Knjižna bera slovenskih etnologov iz leta 1995, ki obsega 27 monografij in 5 revije (Traditiones. Etnolog, Glasnik SED, ki je izšel štirikrat), je resničnost in ne domišljijski konstrukt Če ostanemo za hip pri številkah, to pomeni: 2 objavljena doktorata (Monika Kropej, Pravljica in stvarnost-, Marija Stanonik. Iz kaosa kozmos), 2 objavljena magisterija (Borut Brumen. Xa robu zgodovine in spomina-, Miran Puconja, K vrednotenju identitete panonske kmetije) in 1 objavljena diplomska naloga (Polona Sketelj, Na stičišču dveh kultur, med delovnim in prostim časom v Globasnici), 3 zborniki (Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka, Mediterra-neau Ethiiological Summer School. Planšarske stavbe v vzhodnih Alpah). 3 knjige s področja materialne kulture (Marija Makarovič. Slovenska ljudska noša v besedi in podobi - Notranjska. Miran Puconja, K vrednotenju identitete panonske kmetije: temelji preživljanja na Cvetut, in že omenjeni zbornik Planšarske stavbe v vzhodnih Alpah), 1 s področja socialne kulture (Helena Ložar Podlogar- V adventu snubiti o pustu ženiti: svatbene šege Zi/jauov), s področja duhovne kulture pa je v letu 1995 izšlo kar 13 monografij, v glavnem gre za zbirke pravljic in pesmi ter za raziskave plesa. Na področju materialne kulture lahko že osmič sledimo Slovenski ljudski noši v besedi in podobi izpod peresa Marije Makarovič. Tokrat je obdelala Notranjsko: Bloke, Cerknico z okolico. Loško dolino in Vidovsko planoto. Zbirka izhaja od leta 1986, doslej pa so izšli naslednji zvezki: Dobrepolje (1986), Slovenska Istra (1987), Kozjansko (1988). Kostel (1989), Zilja(1991), Poljanska dolina ob Kolpi (1995), Litijsko Posavje (199A), Notranjska (1995)-, Podjuna in Rož An v pripravi. Knjige obravnavajo oblačilno kulturo kmečkega prebivalstva predvsem do sredine 20. stoletja, s posebno pozornostjo na ljudski noši, ki se je oblikovala po oblačilnih zgledih 19- stoletja, primerjalno pa so upoštevana tudi redka pričevanja o noši 18. in 19- stoletja. Vsebina podatkov za nekatere sestavine oblačilne kulture je podobna na celotnem slovenskem etničnem prostoru, podrobnejša primerjava pa kaže, da je bila oblačilna kultura vsakega posameznika odvisna odveč dejavnikov. Poleg materialnega stanja, ki je vplivalo predvsem na zunanji oblačilni videz, sta bila pomembna tudi družbeni in osebnostni dejavnik, ki sta vplivala na celovito posameznikovo oblačilno kulturo. Sredi 19. stoletja se je slovenska ljudska noša vedno bolj zgledovala po srednjeevropskem načinu oblačenja v mestih in trgih, zato je proti koncu 19. stoletja, razen v odročnejših krajih, postajala vedno bolj podobna in poenotena. Nekdanja svojska podoba se je v tem času toliko spremenila, da ne moremo več govoriti o značilnih ženskih in moških pokrajinskih ali izjemoma tudi krajevnih nošah, saj so se razlike v kroju, barvi in materialu zabrisale. Zbirka je namenjena predvsem folklornim skupinam, saj te v svojem programu največkrat prikazujejo sestavine kmečke kulture iz 19. stoletja. V slovensko-nemško-italijanskem zborniku referatov z mednarodnega simpozija v Bohinju od 7. do 9. junija 1995 z naslovom Planšarske stavbe v vzhodnih Alpah (ur. Tone Cevc) so raziskovalci ljudskega stavbarstva iz Švice, Italije, Nemčije, Avstrije in Slovenije orisali tipologijo planšarskih stavb v Vzhodnih Alpah in odkrivali vzroke, ki so vplivali na razvoj stavbnih tipov. Zbornik prinaša tudi teme s področja varovanja in ohranjanj;! tradicionalnih planšarskih stavb na samem mestu ali v okviru regionalnih ali nacionalnih parkov. Geografsko lahko sledimo stavbni tipologiji planšarskih stavb, planšarstvu in planinskem gospodarstvu Julijskih Alp, Karavank, Kamniških ali Savinjskih Alp, Dolomitov v Beneški Sloveniji, Osrednjih in Vzhodnih Alp Švice, na avstrijskem Tirolskem in na Bavarskem v Nemčiji ter povezavam med naravo, delom človeških rok in gospodarskimi zahtevami. Dolgoletno zaničevanje znanja o stavbnih zakonitostih in načinu življenja v njih je pomenilo generacijsko prekinitev in pozabo tega znanja. Možnosti varovanja in ohranjanja te dediščine pa odpirajo nove razsežnosti v vsakdanjem sodobnem življenju. Za družbeno kulturo je pomembna etnološka historično naravnana študija Helene Ložar Podlogar z naslovom V adventu snubiti - o pustu ženiti: svatbene šege Ziljanov. V njej je avtorica zbrala in kritično pretresla obstoječe vire, s pomočjo pisnih ter ustnih virov preučila ženitovanjske vedenjske vzorce v Zilji od konca 18. stol. do danes in sledila vzrokom transformacije te šege. (Od prvega poročila o ziljskem svatovanju Juliusa Heinrich;! Gottlieba Schlegla iz leta 1798 pa do prispevka domačina Nika Kriegla iz Zahomca in sodobnih opisov na podlagi terenskih zapiskov ter odgovorov na anketo Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZ1 je natančno analizirala in primerjala vsebine posameznih člankov in ugotavljala vzroke za odstopanja in netočnosti v opisovanju ter razlike v interpretaciji posameznih ženitovanj-skih sestavin. Nekatere opise je izločila kot neutemeljene in izmišljene ali morda napisane na osnovi narobe razumljenega pripovedovanja. Ob tem je nakazala še neraziskane probleme v zvtzi z ziljsko svatbo in navedla tri možne vzroke za zanimanje laičnih in strokovno usposobljenih raziskovalcev Ziljske doline: njen geografski položaj, socialno strukturo prebivalcev (trdni kmetje) ter slikovitost ziljske noše in pestrost šeg. Delo je sklenjeno z ugotovitvijo, da se v ziljskih svatbenih šegah pojavljajo značilnosti, ki jih najdemo tudi v širšem vzhodnoalpskem kulturnem prostoru, ne glede na državne meje ali narodnostne skupnosti. Opus duhovne kulture iz leta 1995 je najobširnejši. Poleg že omenjenega doktorata Monike Kropej z naslovom Pravljica in stvarnost je v knjižni zbirki Glasovi izšlo 5 knjig pravljic: Lidija Kleindinst je zbrala, uredila in napisala spremno besedo k idrijskim anekdotam in smešnicam, Bam knapa vzela, ham zmeraj vesela-, Anton Gričnik je zbral in uredil pohorske pravljice pod naslovom Noč ima svojo moč, bog pa še večjo-, Marta Repanšek je zbrala Baj že s Koroške-, Dušan Rešek pa je zbral in uredil zgodbe s Prekmurja in jih poimenoval Brezglavjeki. Zbirka Glasovi, ki upošteva le neobjavljeno gradivo iz posamičnih slovenskih pokrajin, zbrano po letu PM5. in katere nenapisano vodilo je, da naj ima vsaka vas svoj glas, je zadnje tri knjige obogatila še z zgoščenkami, tako da le del pripovedi mogoče doživeti še bolj živo. Za strokovno zahtevnejše bralce so pripovedi še oštevilčene, dodan pa jim je še slovarček narečnih izrazov in seznam pripovedovalcev s podatki. Izborov in objav pravljic še ni konca: Marija Stanonik je zbrala 'n uredila sto slovenskih pravljic iz naših dni oziroma iz obdobja Po drugi svetovni vojni, jih poimenovala K deveti deželi in jih Pospremila z obširno sklepno besedo v zbirki Zlata ptica. Tudi Za to zbirko velja, da gradivo poskuša biti čimbolj avtentično, a berljivo in dostopno širšemu krogu bralcev. Pri omenjenih zbirkah pravljic in samostojni izdaji Monike Kropej ne prevladujejo estetski kriteriji, pač pa jezikovno-geografski, z zgodovinskim, gospodarskim in kulturološkim orisom, poleg tega pa je upoštevan življenjski kontekst ozi-'oma odsev vsakdanjega življenja, gospodarske in družbene ' azmere ter duhovne vrednote. Sove pomene in novo mitologijo postavljata kurentu, pred-Vscm pa kurentu Borisa Žoharja, slikarja naivca iz Ptuja, v katalogu k razstavi Mitologija Žoharjevega kurenta tudi Aleš ln Stanka Gačnik. Zmaga Kumer je sestavila pesmarico Slovenskih ljudskih pesmi ln zbrala Slovenske koled n iške pesmi. Slednje z namenom, da bi Pomagala tistim, ki bi želeli obnoviti koledovanje, kakršno je bilo v navadi v slovenskem kulturnem prostoru, tudi v tržaškem Zaledju, v Beneški Sloveniji, Porabju in na avstrijskem Koroš-kcni Manjkajo le koledniške pesmi iz Rezije. Mirko Ramovš je nadaljeval s knjižno zbirko Polka je ukaza-1111 plesno izročilo na Slovenskem in v njej predstavil skupinske in parne plese Bele krajine in Kostela. Zbirka Plesno Kročilo na Slovenskem izhaja od leta 1992 in predstavlja Pitssno izročilo skupinskih, parnih in otroških plesov v Moveniji. V prvih dveh knjigah so opisani najznačilnejši plesi 'n 'Sijzanimivejše variante, ki so doma le v posameznih krajih ("'tenjske. Dolenjske, Notranjske, Bele krajine in Kostela, ^h'ko Ramovš načrtuje še tretjo in četrto knjigo, ki bosta pok-slovensko Istro in Primorje. Benečijo, Rezijo, Koroško in zahodno Štajersko. Knjigi sta nastali pravzaprav kot reakcija 11,1 b'G 1980 izdano in v rekordnih dveh mesecih razprodano ‘"Hologijo slov enskih ljudskih plesov Plesal me pelji istega 'U|°Ma. Zbirka je namenjena vsem tistim, ki se bolj ali manj P'ofesionalno ukvarjajo z ljudskim plesom, predvsem pa x”diteljem folklornih skupin, ki so s knjigama dobili nov vir ■'Pisanih plesov. Kinetogrami omogočajo branje plesov tudi tujim strokovnjakom - etnokoreologom. To pa je bil tudi razlog, da je bila med etnologi kar nekako prezrta. Ramovševo in Kumrovo knjigo druži podobna misel o uporabnosti njunih raziskav, misel, da je pogled nazaj smiseln zaradi pogleda naprej. Sploh pa je zadnja leta v etnologiji opaziti to tendenco združevanja ali sugeriranja kreativne sinteze med tradicionalno izpričanimi pojavi in njihovo (ponovno) uporabo v sedanjosti, ki se ji prilagaja, zadrži pa večino nekdanjih značilnosti. Marija Stanonik je napisala drobno, pa ne nepomembno knjižico o čebeli, žlahtni spremljevalki slovenske kulture, in v njej govori o čebeli v slovenski kulturni zgodovini, literaturi in slovstveni folklori. Za Stanonikovo še posebej velja pregovor, da je pridna kot čebela; v letu 1995 je objavila tudi doktorat z naslovom Iz kaosa kozmos,- kontekstualnost in žanrski sistem slovenskega odporniškega pesništva 1941-1945, uredila obsežno 24. številko revije Traditiones, ki je posvečena slovstveni folklori, in bdela nad izhajanjem omenjene zbirke Glasovi. Etnologi pa ne raziskujejo in pišejo samo o Slovencih znotraj države, pač pa tudi o zamejskih Slovencih. Na območju avstrijske Koroške najbolj aktivno in v neverjetno kratkih časovnih presledkih izdaja knjige Marija Makarovič. Ta je v lanskem letu uredila kolektivno monografijo koroške vasi Vogrče v občini Pliberk ob njeni osemstoletnici (Osem stoletij Vogrč) in že tretjo knjigo življenjepisov koroških Slovencev Tako smo živeli. Ker gre za raziskave na narodnostno ogroženem ozemlju avstrijske Koroške, so njeni prispevki k domoznanskim študijam toliko bolj dragoceni, še posebej zato, ker ji uspe pritegniti k sodelovanju številne etnologe iz Slovenije in domačine s Koroškega, Njeno delo dokazuje, da je prerasla in se distancirala od načina razmišljanja, ki deskriptivnost v etnologiji pojmuje kot psovko. Njene mikroštu-dije pa imajo tudi zgodovinske razsežnosti in kjub temu, da so izrazito terenske, niso samo sinhrono usmerjene Polona Sketelj je v svoji objavljeni diplomski nalogi razmišljala o stiku dveh kultur bAed delovnim in prostim časom v Globasnici. Slovenski etnični in jezikovni prostor v Reziji, Nadiških in Terskih dolinah v Beneški Sloveniji zajema bibliografska študija Roberta Dapita (La Slavia Friulana: lingue e culture,-Resia, Torre, Natisone,- bihliografia ragionata = Beneška Slovenija: jezik in kultura: Rezija, Ter, Nadiža: kritična bibliografija), ki prinaša izbor naslovov s področja jezikoslovja in etnologije. Njegova kritična bibliografija pomeni delovni pripomoček pri jezikoslovnih in antropoloških raziskavah v Beneški Sloveniji. Študija obsega naslove samostojnih publikacij, člankov v znanstvenih revijah ter nekaterih splošnejših del, ki odsevajo stanje sosednjih območij in kultur, še predvsem pa slovenskega prostora. V razdelkih je najmočnejše zastopana Rezija, sledijo Nadiške in končno Terske doline. Veliko je tudi število monografskih študij, v katerih avtorji pišejo o urbani kulturi Murske Sobote, Na robu zgodovine in spominalBonW Brumen), o Slovencih in času (Gorazd Makarovič), o etnološkem orisu rock skupine v Slovenskih goricah, Center za dehumanizacijo (Rajko Muršič), ter o slovenskih izkustvih eksotike (Zmago Šmitek). Vsaka od njih je zanimiva tako z metodološkega kakor vsebinskega zornega kota in zahteva obširnejšo analizo. Zaradi svežine, ki jo prinaša, pa izpostavljam na tem mestu le Center za dehumanizacijo Rajka Muršiča. Zamisel za obravnavo pojava in delovanja glasbene skupine na etnološki način je po eni strani avtorjev “pogojni refleks” zaradi ruralnosti kot (še vedno pretežno) klasičnega etnološkega problema, po drugi pluli pa zaradi dejstva, da je mogoče upoštevati zanimive vidike vstopanja uvoženih kulturnih elementov v vaško okolje. Delo sodi med raziskave urbane folklore in kulturne študije, teži pa k obliki etnološke monografije. Ge tematiko iz objavljenih monografij primerjamo s tujino (gl. razpredelnico“), ugotovimo, da pri Slovencih prevladu- jejo etnološke in folkloristične teme, manj pa je denimo kul-turnoantropoloških, etnomuzikoloških, etnoarheoloških, et-nosocioloških in mitoloških tem ter raziskav evropske ali neevropske etnologije, o katerih so pisali v drugih evropskih nacionalnih etnologijah. INFORMATIVNI ŠTEVILČNI IN VSEBINSKI PREGLED ETNOLOŠKEGA PUBLICIRANJA V DRUGIH EVROPSKIH DRŽAVAH (PODATKI, ZBRANI DO 12. 6. 1996, PODROBNEJŠI BIBLIOGRAFSKI IZPISI PRI AVTORICI BESEDILA) DRŽAVA 1 Število monografskih publikacij vir področje 1 Avstrija Avstrijski etnografski muzej Dunaj etnologija, folkloristika, etnomuzikologija, religiologija, muzeolc >gija Češka ll Oddelek za etnologijo in folkloristiko Češke akademije znanosti v Pragi f< >lkl< iristika, etnologija, kulturna antropologija, mitologija Estonija s Univerzitetna knjižnica Univerze v Tartuju folkloristika, etnologija, muzeologija Finska j 45 Etnološki oddelek Helsinki etnologija, folkloristika, kulturna antropologija Hrvaška Si Inštitut za etnologijo in folkloristiko Zagreb etnologi ja, folkloristika, etnomuzikologija Latvija Latvijska akademija znanosti, Riga | Nemčija | 51 Inštitut za kulturno antropologijo in evropsko etnologijo Frankfurt; Seminar za etnologijo Göttingen; Inštitut za nemško in pri merjaInt > etru >1< tgijc > München etnologija, kulturna antropologija, folkloristika, evropska etnologija 3 Norveška 21 Univerzitetna knjižnica Oslo etnologija, folkloristika Rusija 51 Ruska akademija znanosti. Inštitut za etnologijo in antropologijo v Moskvi etnologija, folkloristika, kulturna antropologija, etno-arheologija, etno,sociologija Slovaška 6 Oddelek za etnologijo Bratislava etnologija Švedska j \ Oddelek za etnologijo Göteborg etnologija, folkloristika 2 Zelo popularne teme in najbolj množično zastopane v drugih evropskih etnologijah so poleg tistih, ki obravnavajo različne sestavine ljudske kulture, predvsem tiste s konca 19-in začetka 20. stoletja, teme. ki načenjajo vprašanja: etničnost in nacionalnost, nacionalizem, etnocentrizem, migracije ipd. Evropski etnologi različnih tradicij vedno bolj odkrivajo in raziskujejo čar tistega dela človekovega bivanja, ki bi mu lahko rekli pripadanje, skupinska, etnična in nacionalna identiteta. Slovenci smo pri tem - vsaj izrazoslovno - manj velikopotezni. Naša identiteta je razberljiva iz mikrokulturnih sestavin načina življenja, o katerem se piše. Hkrati pa je iz objavljenih del mogoče razbrati različne izobrazbe in profile piscev, kar se ne kaže toliko kot pluralnost metodoloških pozicij, pač pa bolj kot raznovrstnost obdelave gradiva in pisanja. Na tem mestu seveda ne moremo podrobneje in enakovredno obravnavati vseh knjig iz leta 1995, nekatere od njih so tudi že bile predstavljene v etnološki periodiki. Ugotovimo pa lahko, da kljub denarnim težavam etnološke knjige izhajajo s pospešenim tempom in da so avtorji dovolj iznajdljivi, da se prilagodijo pastem sedanjega založništva in družbene situacije. 2 Rtizpn'di’luiai ne kaže dokončnega stanja etnološkega publiciranja r posamičnih državah, saj so v njej zajed le tisti podatki, ki so mi jih s tujih univerz in knjižnic poslali do 12. 6. 1996. Številke tako niso dokončne. SEZNAM ETNOLOŠKIH MONOGRAFIJ V LETU 1995 1. MONOGRAFIJE * BRl MEN, Borut Na robu zgodovine in spomina. Urbana kultura Murske Sobote med letoma 1919 in 1941. Murska Sobota, Pomurska založba. 1995. * DAP1T, Roberto La S la via Friulana: lingue e culture: Resia, Torte, Natisone: bibliografu! ragionata = Beneška Slovenija: jezik in kultura: Rezija. Ter. Nadiža: kritična bibliografija. Cireolo Cultu-tale Kulturno društvo "Ivan Trinko" Cividale/Čedad, San Pietro al Natisone'Špeter, Čooperativa/Zadruga "Lipa", 1995. * t • V.NIK Aleš in GAČNIK. Stanka Mitologija Žoharjevega kurenta: katalog k razstavi. Ptuj, Pokrajinski muzej, 1995. * GRIČNIK, Anton (zbral in uredil) Noč ima svojo moč, bog pa še večjo. Pohorje pripoveduje. Glasovi S. Ljubljana, Kmečki glas, 1995. * KLEINDIENST. Lidija (zbrala, uredila in napisala spremno besedo) Bam knapa vzela, bam zmeraj vesela. Idrijske anekdote in smešniee. Glasovi 1 1. Ljubljana, Kmečki glas, 1995. * KROPEJ. Monika Pravljica in stvarnost. Odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah ob primerih iz Štrekljeve zapuščine. Zbirka Znanstvenoraziskovalnega centra SAZt' 5 Ljubljana. ZRC SAZl . 1995. * Ki MER, Zmaga Mi smo prišli nocoj k vam. Slovenske koledniške pesmi. Ljubljana. Kres, 1995. * KI MER. Zmaga hno si zapojmo. Pesmarica slovenskih ljudskih pesmi. L elje, Mohorjeva založba, 1995. * Ložar PODLI )GAR. Helena \ adventu snubiti - o pustu ženiti. Svatbene šege Ziljanov. Celovec. Mohorjeva družba, 1995. * Makarovič. Gorazd Slovenci in čas. Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja. Ljubljana. Krt. 1995. * Mak \R( )VIČ Marija Slovenska ljudska noša v besedi in podobi 8, Notranjska: Bloke, Cerknica z okolico. Loška dolina, Vidovska planota. Mnbljana, Cerknica, ZKO Slovenije, ZKO Cerknica, 1995. Ml .s,s Mediterranean Ethnological Summer School. • Lan/.Slovenia 1995. (Ur. Borut Brumen in Zmago Šmitek), Mtibljana. SED. 1995. * Muršič, Rajko Center za dehumanizacijo: etnološki oris rock skupine. Besnica. Erontier. ZKO Pesnica, 1995. ('Dl-R. Karla (ur.) 'd Eranc Kolnik, 1882-1955. Razstava Koroškega muzeja 111 Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika. Ravne j ___na Koroškem. Koroški muzej, 1995. j • OSEM stoletij Vogrč. (ur. Marija Makarovič). Celovec, Ljubljana. Dunaj, Mohorjeva založba, 1995. • PLANŠARSKE stavbe v Vzhodnih Alpah. Stavbna tipologija in varovanje stavbne dediščine. Die Sennhütten in den Ostalpen. Zbornik razprav z mednarodnega posvetovanja. (Zbral in uredil Tone Cevc). Ljubljana. ZRC SAZU, 1995. • PUCONJA, Miran K vrednotenju identitete panonske kmetije: temelji preživljanja na Cvenu. Samozaložba, Cven 1995. : • RAMOVŠ, Mirko Polka je ukazana. Plesno izročilo na Slovenskem. Bela krajina in Kostel. Ljubljana, Kres, 1995. • RAZVOJ slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj. Zbornik prispevkov s kongresa SED. Ljubljana Cankarjev dom 24. do 27 oktobra 1995. (Uredila Rajko Muršič in Mojca Ramšak). Ljubljana, SED, Znanstveni inštitut FF. 1995. • REPANŠEK, Marta (zbrala) Bajže s Koroške. Glasovi 10. Ljubljana, Kmečki glas. 1995. • REŠEK, Dušan (zbral in uredil) Brezglavjeki. Zgodbe iz Prekmurja. Glasovi 9. Ljubljana, Kmečki glas, 1995. • SKETELJ, Polona Na stičišču dveh kultur. Med delovnim in prostim časom v Globasnici. Celovec, Mohorjeva družba, 1995. • STANONIK, Marija Čebela - žlahtna spremljevalka slovenske kulture: čebela v slovenski kulturni zgodovini, literaturi in slovstveni folklori. Žiri, Čebelarska družina, 1995. • STANONIK, Marija Iz kaosa kozmos. Kontekstualnost in žanrski sistem slovenskega odporniškega pesništva 1941-1945. Ljubljana, Društvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije, 1995. • STANONIK Marija (ur.) V deveti deželi. Sto slovenskih pravljic iz naših dni. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1995. • ŠMITEK, Zmago Srečevanja z drugačnostjo. Slovenska izkustva eksotike. Radovljica, Didakta, 1995. • TAKO SMO ŽIVELI. 3. Življenjepisi koroških Slovencev. Uredila Marija Makarovič. (Izdajatelj Krščanska kulturna zveza in Narodopisni inštitut Urban Jarnik). Celovec, Dunaj, Ljubljana, Mohorjeva založba, 1995. 2. REVIJE • E ENOLOG 5 (LVI). Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana, SEM, 1995. • GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA 35/1-4. Ljubljana, SED, 1995. • 1RADITIONEŠ 24. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Ljubljana, SAZU, 1995. Seznam pripravila Majda Fister, bibliotekarka ZRC SAZU v sodelovanju z avtorico besedila. Summary THE BOOK COLLECTION OF SLOVENE ETHNOLOGISTS - A FAIRY TALE OR REALITY? Mojca Ramšak Tlie Book collection of Slovenc etlmologists troin 199š amounls to 27 monographs and three pt£nod\ca\a {Traditiones. Eiliuologist, The Bulletin of the Slovenc Ethuological Society). Analysed in detail this is: 2 published doctoral tlieses (Monika Kropej. .1 Fairy Tale and Reality Marija Stanonik, From Chaos - Cosmos). 2 published master’s theses (Borut Brumen: On the Edge of History and Memory Miran Puconja. To the Evaluation of the Identity of the Pannonic Farm) and 1 BA thesis (Polona Sketelj, At thejuncture ofTwo Cultures), 3 miscellantes (The Development of Slovenc Ethnology from Strehe!j and Murko, MESS. Alpine Cottages in the Eastern Alps), 3 books from the f'ield of material culture (Marija Makarovič. Slovenc Folk. Costumes in Word and Image - Inner Carniola-, Alpine Cottages in the Eastern Alps, Miran Puconja. To the Evaluation of the Identity of the Pannonic Farm: The Bases of Surviving in Cven). 1 from the field of social culture (Ložar Podlogar, To Propose in Advent, to Wed in Shrovetide: Wedding Customs of the Inhahitants of the Zilja 1 'aller (laillal). and in the field of spiritual culture there were no less than 13 monographs published in 1993. most of which are collections of fairy tales or songs, and researches of dance. Ethnoiogists do not research and write only about the Slovenes living in Slovenki, but also about the Slovene minorilies from Italy, Austria and Hungary. The most active ethnologist to write about Austrian Carinthia is Marija Makarovič, who publishes her books in unbelievably short interval,s. In 1993 there was the 8t)l centenary of the Carinthian village Vogrče in the Pliberk/Bleiburg community, and on the occasion she ediled the collective monographof this village. Beside.s, she has already ediled the third book ofbiographiesof Carinthian Slovenes. On the bilingual territory cjf Carinthia. Polona Sketelj was ruminating on the working time and free time in Globasnica. Roberto Dapit’s bibliographic study oomprises Slovene ethnic and linguistic territory in the Rezija Valley, in the Nadiža and Ter valleys, and in the Venetian Slovenia (Italy). It brings a selection of titles from linguistics and ethnology. There are also several monograph studies in which the authors write about the urban culture in Murska Sobota (Borut Brumen), about the Slovenes and time (Gorazd Makarovič), about an ethnological deseription of a rock group in Trate in the Slovenske gorice (Rajko Muršič), and about Slovene experiences of the exotic (Zmago Šmitek). lf we compare the themes of the published monographs with those from abroad (see the table), we realize that there are ethnological and folkloristic themes prevailing in Slovenia. while there is a limited numlser of cul tu ral anthropological, ethnomu-sicological. ethno-archaeological, ethno-sociological and mythological studies and studies in European and nori-European ethnology, Meanwhile, on the letter themes and field,s have Ixen mostly written alxtut in other European national ethnologies. Andrej Furlan GIOVANNI MARIA DEL BASSO, TRISTE CASO ACCADUTO A TOPOLÖ -O ŽALOSTNEM DOGODKU V TOPOLOVEM. Zadruga Lipa, Špeter 1995. ~K~Z~ot da bi stopil v pekarno, sem si pred kratkim zaželel Jttknbčutiti topli duh svežih knjig. Čedajske ulice so bile, kot vedno v jesenskih mesecih, mokre, in pol ure me je ločilo od sestanka. Stopil sem v knjigarno in pričel s svojim običajnim potepanjem med policami. Kdove zakaj so me vedno mikale tiste knjige, ki le redkokdaj krasijo sicer estetsko lepo postavljene izložbe. Ali trgovci krmijo ljudi le z knjigami, ki so lahko prebavljive? Ali se bojijo, da bi bralcu ponudili knjigo, ki je sami ne poznajo, in s tem tvegali, da se bo dobra stranka razočarana pritožila? Verjetno le zato, ker gredo knjige o shujševalnih kurah bolje v promet kot kak Kafka ali Barthes - skrivnost potrošniške družbe. Drobna zelena knjižica pa vendarle pritegne mojo pozor- nost. Zakaj? Verjetno zaradi imena pisca na platnici: Giovanni Del Basso. Spomnim se ga, ko me je na izpitu na videmski univerzi, kjer je poučeval sfragistiko in numizmatiko, pred leti spraševal o grbih slovenskih mest. Kot sin Beneške Slovenije, rodil se je leta 1933 v Čedadu, je le s težavo razumel slovenski jezik, a kolikokrat me je presenetil s svojim znanjem o srednjeveški zgodovini Nadiških dolin in s svojim zanimanjem 'M preteklost Slovencev. Mojo pozornost je prav gotovo pritegnil dvojezični naslov Triste caso accaduto a Topola - O žalostnem dogodku T 'Topolovem. Vedite, bralci, da je izid dvojezične knjige za marsikaterega Slovenca pravi praznik, za nekatere založnike pr» le zgrešena investicija. Založba Lipa iz Špetra pa že vrsto let gradi most medsebojnega poznavanja in odpiranja do večinskega naroda z vsakovrstnimi pobudami, ki gredo mim° tiskane besede. Iz grafično jasne in oblikovno čiste platnice gledajo bralca obrazi dvanajstih beneških žena. Kaj se skriva v njihovih očeh. kaj so premišljevale, ko jih je fotograf iz nižine (Italijan. Furlan, tujec) postavil pred leseno škatlo, da bi potisnil na sprožilec? Ali je katera od njih kdaj videla tisto : fotografijo? Spomnil sem se prizora, ko sem v vasi Nokule -Occulis usmeril teleobjektiv proti obrazu stare ženičke, pa si je pokrila od dela na njivi zagorelo kožo in oči, rekoč, da ji I hočem ugrabiti dušo. Hotel sem le odkriti njen svet in vse to, ! kar se je skrivalo za njenimi plavimi očmi. Knjiga na štiridesetih straneh gladkega dvojezičnega besedila poda bralcu res zanimivo resnično zgodbo. Gre za neke vrste detektivko, katere glavna figura je Magdalena Cujanova, ' obtožena detomora in zaradi tega odvedena v čedajske ječe. Magdalenina zgodba se odvija spomladi leta 1720 v osamljeni ' asi Topolovo \ Nadiških dolinah na tedanji meji med beneškim in avstrijskim ozemljem. Sprašujem se. kako je lahko tragična zgodba revne siroma-kinje romala do bogatih in razkošnih Benetk? S kakšnim odnosom in razumevanjem je tedanja v žamet in svilo oblečena oligarhija trgovcev spremljala in sodila ravnanje mlade nesrečnice? Verjetno je na vse to gledala z odmaknjenostjo in odtu-lenostjo, morda celo z istimi občutki, ki jih doživlja bralec Zadnjega desetletja dvajsetega stoletja, ki so mu okoliščine, beda, miselni ustroj in življenje v Beneški Sloveniji izpred tristo sedemdesetih let tuji in skorajda neverjetni. (Xlgovor na prvo vprašanje dobim na zadnjih straneh knjige, kjer je urednik (ali sam avtor) v izvirniku objavil arhivsko ; gradivo sojenja revni Magdaleni. Edini vir za avtorjevo pisanje le le droben snopič dokumentov in sodnih aktov, ki je dopolnieval bolj obširni referat kakega beneškega rektorja ; ■senatu Serenissime. Kaj pa se skriva v besedah revne Mag- j dalene. prič in tožilcev? Iz pozornega branja sodniških aktov | Itthko pozorni bralec razbere celo vrsto zanimivih informacij ° življenjskih razmerah prebivalcev Nadiških dolin izpred dveh stoletij. V pomoč pa nam pride, posebno slovensko go-' orečemu bralcu (akti so zapisani v izvirniku - v italijanščini), spremni tekst profesorja Del Ba.s.sa, ki z veliko natančnostjo ‘ ()pozarja na etnološke in zgodovinske vidike ter slednje dogah z arhivskimi podatki. Zgodovinski podatki govorijo predvsem o pravni ureditvi ' ohajskega zaledja, o stanju zaporov ter o centralističnem od-n"su Serenissime (Beneške republike) do oddaljenih pokra-Tn. \ eliko bolj bogati pa so podatki etnološkega značaja. daiprej nekaj besed o "kaznivem" dejanju. Ženske iz 'Topo- j lova so nekega dne opazile, da Magdalena ni več noseča in s<) zato stopile v sobo nad senikom, kjer je prebivalo revno dekle. Našli so jo ob mrtvem trupelcu novorojenke, zavitem ' stare cunje. Zanimivo je. da so nad trupelcem izvedli celo J ‘’ddukeijo. in da se je v zakotno vasico pod Matajurjem podal sani kirurg. Slednji je našel nekaj sledov udarcev na mrtvem detetu in iz teh razbral, da je verjetno umrlo zaradi poškodb j P1' porodu. Detomor ali usodni padec s stopnic med j n<>secnostjo? Tega ne bomo nikoli izvedeli, saj je dokumen-'■s ija nepopolna. Sploh se ne sprašujem, ali je Magdalena res '^krivila kruto dejanje in mahnila nebogljeno hčerkico. To, kar najbolj pritegne mojo pozornost, je razkrivanje lika protagonistke, ki je predstavnica številnega sloja revnih deklet, ki so v bedi beračile po cestah furlanske nižine in njenih gričevnatih obronkih. Nepismena Magdalena je obvladala le slovensko narečje Nadiških dolin in je zaradi tega sodni obravnavi moral prisostvovati tolmač. Prvo površno listanje knjige mi ni povsem razjasnilo figure tridesetletne ženske svetlo rjavih las in srednje postave. Po podrobnem prebiranju sodniškega poročila pa sem našel celo podatke njene predstavitve na sodišču:"... oblečena po slovansko, to je z laneno ruto na glavi, s konopljasto srajco in vrhnjo volneno kamižolo bele barve, z obleko iz temnega mezlana, na nogah pa je imela rdeče nogavice brez čevljev." Ali so ji vaščanke posodile tople in udobnejše obleke, da bi se lepše predstavila sodnikom? Ni bila poročena, imela pa je dva otroka. Razdevičil jo je gospodar, pri katerem je prebivala, na seniku. Njena starejša deklica je beračila po cestah in vaseh občine ter furlanske nižine, fantek pa vsej verjetnosti sledil materi v Videm, ko je morala oditi tja kot dojilja. Spet pomemben podatek, ki pritegne bralčevo pozornost. Res dobra spremna beseda profesorja Del Bassa nas opozori, da so takratne "aleksandrinke" zahajale v videmsko bolnišnico. Iz arhivskih virov je razvidno, da so ženske prihajale z Goriškega, Tolminskega, Kobariškega ter iz Nadiških dolin. Če so pri bivanju obdržale pri sebi tudi lastnega otroka, jim je uprava znižala plačo. Magdalena je sprejemala svojo življenjsko usodo in nezaželeno nosečnost. Z veliko umirjenostjo in skorajšnjo običajnostjo takole poroča sodniku o spočetju: "Bil je tujec iz cesarskega kraljestva. Peljal je blago v Videm. Nisem ga poznala, prišel je k meni na senik in spolno občeval - ebbe comercio carnale meco (imel je telesno trgovanje z menoj). Zjutraj je odšel, nisem ga videla, niti spoznala in ne vem, kako je bil oblečen." Iz njenih besed ni občutiti obžalovanja ali jeze do posiljevalca, kot da bi bilo nasilno dejanje, ki ga je utrpela, nekaj neizogibnega, skoraj navadnega; bralcu pa se lahko vsili dvom o verodostojnosti tolmačevega poročanja. V trenutku obupa je mogoče Magdalena sprožila svojo jezo na novorojenčka in ga ubila. Ali ni mogoče bila naveličana vsakodnevnega ponižanja, ali ni mogoče bila obupana nad nesmiselnim vsakodnevnim bojem za preživetje. Ali je hotela svojemu otroku prikrajšati to kalvarijo? Koliko podobnih zgodb se je prepletalo v zakotnih vasicah evropskih cesarstev 18. stoletja? Magdalenina zgodba je verjetno le delček velikega zapletenega mozaika iz življenja obubožanega ljudstva in siromakov. Zmoti me glas prodajalke, ki me vpraša, če bom knjigo kupil, kljub temu, da sem jo že na skrivaj prebral. Seveda jo bom, saj je to le prva knjiga zbirke A/nwct?(drobtinice), ki jih izdaja založba Lipa iz Špetra. Komaj čakam na naslednjo drobtinico oziroma mrvico! Prepričan sem, da so del hleba, ki ga moramo nujno deliti s predstavniki večinskega naroda, če hočemo računati na kulturno rast naše skupnosti. v OBZORJA STROKE - ETNO IZLOZBA Barbara Šterbenc AI.MA KARLIN, UROK JUŽNEGA MORJA. Mohorjeva družba v Celju, 1996, 390 str. (prevod Majda Šijanec Novak) A Ima Maksimiljana Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v X JLCelju. Oče in mati sta bila po rodu Slovenca, oba sta bila v državnih službah - oče oficir, mati učiteljica. Doma so se pogovarjali nemško, Alma je znala slovensko "le nekaj besed" Sama kasneje piše o sebi, da je "zbolela za 'jezikovno steklino'". saj se je najprej v Gradcu, nato pa še v Londonu naučila več kot deset jezikov, poleg številnih evropskih tudi kitajsko, hebreisko, sanskrt itd. Skozi študij in prebiranje najrazličnejše literature so se ji odpirali novi svetovi, ki jih je hotela tudi sama obiskati in spoznati. Tako je Alma Karlin. Celjanka, postala svetovna popotnica, pisateljica in predavateljica. Odločila se je. si "pripravila kovček in Eriko, moj ljubljeni pisalni stroj, in se leta 1919 odpravila na pot", kakor piše o začetku svojega popotovanja sama. Njeno potovanje ni bilo lahko. Da ženska sama potuje po svetu, je bilo v tistem času zelo nenavadno in velikokrat je imela zaradi tega težave. Računala je, da se bo na svoji poti preživljala s honorarji od prispevkov, ki jih je pošiljala v najrazličnejše časopise. Vendar honorarji niso prihajali redno in zato je morala pogosto živeti zelo skromno. To in razne druge ovire in težave na poti so jo na koncu popolnoma strle. Rr) osmih, namesto načrtovanih treh letih potovanja posvetu je prišla domov razočarana in telesno ter duševno zlomljena. Na poti po svetu je srečevala različne ljudi, spoznavala različne kulture, prav tako pa jo je zanimal rastlinski svet. Vsa svoja opažanja in doživetja je opisovala v svojih člankih, izdala pa je tudi dva potopisa. Zdaj imamo že oba v slovenščini. Prvi nosi naslov Samotno potovanje 'm je izšel leta 1969 v zbirki Globus pri Mladinski knjigi. Ta del potopisa zajema potov anje po Italiji. Južni Ameriki, Peruju, Panami, Kaliforniji, Havajih, laponski..Kitajski, Tajvanu, Filipinih. Avstraliji in Novi Zelandiji. Drugi del potopisa pa je izšel v redni knjižni zbirki Mohorjeve družbe v Celju za leto 1996. Knjiga nosi naslov Urok južnega morja in nas popelje v južni del Tihega oceana -Fidži, Novo Kaledonijo, Nove Hebride, Novo Gvinejo, Kalimantan, Borneo. Javo. Singapur, Malezijo. Tajsko, Burmo in Indijo. Iz Indije pa se je Alma Karlin prek Rdečega morja, skozi Sueški prekop in mimo Benetk vrnila domov. V potopisu avtorica živo popisuje svoje potovanje, srečevanje z domačini in kolonisti, opisuje težave, s katerimi se je morala spopadati. Čeprav jih je bilo veliko, je vsak dan delala. Bila je med ljudmi, preučevala njihovo kulturo, pa tudi rastline. Sestavljala je herbarij, zbirala razne predmete in jih pošiljala domov. Pa ni samo zbirala in popisovala, ampak tudi risala in slikala. V potopisu najdemo celo odlične fotografije. V njenem delu tako odkrijemo zelo veliko etnološkega gradiva, saj je bila avtorica izredno ostra opazovalka in opisovalka. Pojave in dogajanja, s katerimi se je srečevala, je znala izredno zanimivo in živo tudi opisati. Alma Karlin je imela veliko dobrih izkušenj, veliko pa tudi negativnih. Ker je bila ženska, ki je sama potovala, ji niso zaupali in so se je, zlasti ko je prosila za prevoz na čolnih, otepali, češ da prinaša nesrečo. Najslabše izkušnje je imela z moškimi. Lfraniti se je morala pred njihovimi telesnimi napadi in ropanji, tudi posilstvom. Zaradi vseh teh težav je postajala vedno bolj rasno nestrpna in tudi zagrenjena. Njeni zapiski in drugo gradivo je neprecenljive vrednosti. Meta Jakop piše v svoji diplomski nalogi o Almi Karlin in njenem delu takole: "V času. v katerem je živela, je predstavljala zanimivo osebnost, ki jo je spremljal večni nemir in želja po odkrivanju nečesa nedoživetega. Bila je nadarjena žena, pa ne samo za učenje jezikov in pisateljevanje, saj |e imela dosti smisla in zanimanje tudi glasbo, pesništvo, naravoslovje, antropologijo in etnografijo". V Celju je Alma Karlin 15. januarja 1950 umrla za rakom. Njeno delo je pri nas ostalo dolgo časa neznano. Po zaslugi prevodov njenih rokopisov in po še ne tako dolgo nazaj postavljeni gledališki predstavi Uršule Cetinski z naslovom Alma pa smo njeno delo začeli spoznavati tudi v slovenščini Natalija Vrečer TONE BRINGA, BEING MUSLIM THE BOSNIAN WAY. IDENTITY AND COMMUNITY IN A CENTRAL BOSNIAN VILLAGE. Princeton University Press, New Jersey 1995. 281 str. ISBN 0-691-03453-2 Knjig:i Tonu Bringa Biti Miislimcin/kci na bosanski način ju Zgleden primer sodobne etnografije. Je zgodba o vasi v osrednji Bosni, ki jo poimenuje s psevdonimom Dolina. Avtorica je bila tam na terenu od septembra 1987 do novembra 1988. Med vojno (natančneje oktobra 1993) je večinoma muslimansko prebivalstvo iz vasi zbežalo ali pa so jih pobili in dali v taborišča. Tako je knjiga pravzaprav prežitek načina življenja ljudi, ki jih v Dolini ni več. Za etnografijo pogosto pravimo, da ostaja, interpretacije pa se spreminjajo, in to je nedvomno res. V primeru knjige Tone Bringe je celo več: ostala je etnografija vasi v določenem prostoru in času, spremenili pa sta se vas in struktura prebivalstva v njej, s tem pa ■'«eveda tudi način življenja v vasi. Knjiga govori o kolektivni identiteti, na kar nakazuje že njen Podnaslov: Identiteta in skupnost v vasi v osrednji Bosni, Po mnenju avtorice moramo muslimansko identiteto razumeti v kršeni kontekstu druženja in skupne zgodovine z nemusliman-skinii Bosanci - ni je mogoče razumeti le v povezavi z islamom. ) as, zemlja, gospodinjstvo in družina so ključni elementi za 'azumevanje osebne in skupnostne identitete. Termina etničnost in narod je avtorica upoštevala v lokalni situaciji, kajti kot abstraktna termina ne pojasnita specifičnih situacij ljudi na določenem prostoru in času. Avtorica je upoštevala različne delavnike pri ugotavljanju vzrokov za zlom Jugoslavije, osre-d' ‘točila pa se je tudi na spolne razlike pri opredeljevanju in Vzdrževanju družbene in politične identitete. dri ugotavljanju tega, kdo so Muslimani, zavzame emsko 'zhodišče in upošteva, kako ljudje opisujejo sami sebe. Pri tem K ugotovila, da so lokalni Muslimani različno opredeljevali muslimanske navade in s tem tisto, kar opredeljuje muslimansko 'dentiteto. Nekateri mlajši Muslimani, ki so sledili šeriatu (islam-d'emu pravu), so spoštovali le tiste navade, ki so predpisane: Zanje je biti Musliman strogo povezano z islamom. Tudi nekatere uavade, ki niso bile islamske, pa so bile drugačne od navad mtoliških sosedov, str imeli za muslimanske. Večina ljudi je ;'Predel jeva la muslimansko kot tisto, kar se razlikuje od sosedov molikov (1 irvalov) in prvoslavnih Srbov. ( davna poglavja v knjigi so: Zgodovina, identiteta in jugos-1 anske sanje, Bosanska ras, Moški, ženske in hiša, Poroka 111 poročne šege. Skrb za žive in duše umrlih ter Razglahlja-'he o islamu in muslimanski identiteti. Knjiga je opremljena s biografijami, uvodom izpod peresa Eickelmana in Piscato-ll|a' z navodili o jeziku in izgovoru, slovarjem bosanskih izra-denje študijskega krožka Odkrijmo našo (/efe/ot priprava knjižice Stražišče 111 Strašaiu). dokumentirali pa smo tudi l'ovaajo Antona Bukovnika v Tupali-'alt 24 pri Preddvoru (popis opreme in ')|(>dja. tonski zapis kovačeve pripovedi (> njegovem življenju in delu, foto-V-itije). 22. februarja sem pripravila nitizejski večer, na katerem smo pred-'s|;|vili videozapise in videofilm, ki so nastali v lastni produkciji ali v sode-"x -mju z Avdiovizualnim laboratorijem /-V. SAZlT. Dvakrat smo postavili svojo delavnico Stare otroške igre na OŠ Stane Žagar. Sodelovala sem tudi na kulturnih dnevih dveh kranjskih osnovnih šol - na razstavi Kulturna dediščina pri nas doma in na okrogli mizi o šegah okrog božiča, tokrat skupaj z dr. Naškom Križnarjem. Ob vsem rednem delu pa lahko omenim še delavnico Prepričljivo posredovanje informacij z vizualizacijo mišljenja, ki sem se je udeležila v februarju na Andragoškem centru v Ljubljani in pridobila nekaj “neresnosti” in veselja do risanja in miselnih vzorcev. Leto je bilo živahno tudi zaradi ekskurzij v tujino, na primer obiska Tiroler Volkskunst muzeja v Innsbrucku ter Zgornjebavar-skega muzeja na prostem pri Gross-weilu v Nemčiji blizu avstrijske meje in Innsbrucka, kjer so nam prijazni kolegi omogočili tudi pogled v depoje. Tita Porenta POROČILO O DELU KUSTODINJE ZA ETNOLOGIJO V TRŽIŠKEM MUZEJU V LETU 1996 Razstavna dejavnost 1. V letu 1996 sem imela v okviru prireditev za šuštarsko nedeljo manjšo priložnostno razstavo z naslovom Obutvena kultura 15. in 16. stoletja. Na ogled je bila v razstavni rotundi Abanke v Tržiču od 30. avgusta do 27. septembra. Tehnične in finančne možnosti za izvedbo sicer vsebinsko obsežne razstave so bile skromne, zato je bila postavitev mišljena bolj kot predstavitev gradiva za kasnejšo stalno zbirko v muzeju. Predstavila sem le fotokopije izbrane obutve in fresk ter drugih, predvsem arhivskih virov za preučevanje obutvene kulture v 15. in 16. stoletju ter jih opremila z zelo splošnimi in poljudnimi komentarji. Ob razstavi je bila tiskana tudi zloženka. Razstava je bila vsebinsko razdeljena na tri sklope: - pregled obutvene kulture v Evropi v omenjenem časti; - pregled virov za preučevanje obutve na Slovenskem v 15. in 16. stoletju; - poskus opredelitve vrst obutve in stanja čevljarske obrti v Tržiču v času preraščanja prvotne naselbine v trg. Pregledala sem že obstoječo izbrano tujo (muzejski katalogi tujih čevljarskih muzejev in zbirk v Evropi) in domačo literaturo (predvsem izpod peresa An-gelosa Baša, monografije srednjeveških fresk) in dosegljive arhivske vire v Zgodovinskem arhivu v Ljubljani. Za poglobljeno študijo me čaka še delo v drugih arhivskih institucijah in katalogih zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine ter muzejev. 2. V času gregorjevega (od 10. do 15. marca) so bile v spodnjih prostorih Kurnikove hiše na ogled gregorjeve hišice, izdelki učencev tržiških osnovnih šol. Nove pridobitve Predstavitev novih pridobitev v letu 1996 v Tržiškem muzeju velja le za čevljarsko zbirko, za katero sem zadolžena. Pridobila sem 12 muzealij, 8 knjižnih enot, 28 fotografij in 32 negativov Med pridobljenimi muzealijami so pomembnejši kosi obutve, ki nam jih |e odstopil neki tržaški občan (gre za 2 para drsalk - šeksen, gojzarje, natikače in galoše), troje vrst mavčnih škornjev, ki so nam jih naredili v mavčarni Kranj, in ena pustna lutka iz Osnovne šole Bistrica. Fotografije so posnetki s prireditve na gregorjevo v Železnikih v letu 1996, že omenjene razstave Obutvena kultura 15 in 16. stoletja v Abanki v Tržiču, strokovne eksurzije v Offenbachu m modne revije izdelkov dijakov Srednje tekstilne, gumarske in obutvene šole v Kranju. Pridobila sem tudi diapozitiv čevljarske delavnice v našem muzeju s prižgano lučjo na gavge avtorja Božidarja Šinkovca iz Tržiča, ki spada med redke tovrstne posnetke. V zbirko knjig, katalogov, zloženk, člankov in drugega pisnega gradiva v zvezi s čevljarstvom sem uvrstila 8 muzejskih katalogov, ki sem jih dobila v Deutsches Leder- und Schuhmuseum v Offenbachu. Z urejanjem in dokumentiranjem posameznih zbirk znotraj čevljarstva si sicer prizadevam vzpostaviti neko sprejemljivo zbiralno politiko. Ta je usmerjena v prvi vrsti tematsko v zbiranje čevljarske dediščine Tržiča in Slovenije, v drugi vrsti po ključu klasifikacije zbiram "manjkajoče” eksponate, npr. vrste čevljarskega orodja, kopit, žebljičkov, strojev itd., v naslednjih letih pa bom poskusila stalno zbirko popestriti še z raznimi prizori iz življenja in dela čevljarjev ter na čevljarstvo vezanih delavcev, npr. vrste delavnic, prizor iz cehovskega herberga itd. Posebna skrb velja zbiranju čevljarske industrijske dediščine. V želji po ‘'teritorialni” širitvi naše zbiralne politike sem omejena zaradi statusa našega muzeja, čevljarska industrija pa se na žalost v zadnjih letih ubada s številnimi eksistenčnimi problemi, ki prav gotovo niso naklonjeni našim prizadevanjem. Oba problema sta se v lanskem letu pokazala tudi v praksi, ko je šla v stečaj čevljarna Rati-tovec v Železnikih. Za prevzem specialnih vrst obutve iz čevljarne Ratitovec se za zdaj še dogovarjamo z Loškim muzejem iz Škofje Loke, V letu 1996 se je v našem muzeju nekoliko izboljšala tudi tehnična opremljenost z računalniki. Zdaj ima vsak kustos svoj računalnik (dva s črno-belim in dva z barvnim monitorjem), eden je z modemom povezan na Cobiss in Inter-net, za pel računalnikov imamo na voljo dva laserska tiskalnika. Vsi imamo odprto uporabniško ime za dostop do omrežja ARN LS lnternet. Moj naslov za elektronsko pošto je: tita.porenta@guest.ar-nes.si 2. Razno 1 Strokovna ekskurzija v Deutsches Leder- und Schuhniuseum v Offenbachu V dneh od 7. do 9. oktobra 1996 sem si ogledala Nemški usnjarski in čevljarski muzej v Offenbachu v Nemčiji. Namen mojega obiska je bil trojen: želela sem si ogledati muzejske zbirke in organiziranost enega večjih specializiranih muzejev v Evropi, v Slovenijo posredovati določeno strokovno literaturo in kataloge čevljarskih muzejskih eksponatov. dobiti informacije o načinih do-kumenliranja in vrednotenju čevljarskih zbirk ter vzpostaviti stik z mrežo čevljarskih muzejev v svetu. Moja pričakovanja so se v poglavitnih potezah izpolnila, vendar mi je uspelo dobiti le površne predstave, saj za poglobljene študije nisem imela dovolj časa. 2. Priprava “. številke Tržiškega zbornika. Tema 7, številke Tržiškega zbornika bo gregorjevo. Kot glavna urednica sem k sodelovanju povabila nekatere priznane slovenske etnologe (dr. Zmaga Šmitka, dr. Naška Križnarja, mag. Heleno Ložar Podlogar in Ireno Keršič, od "netržiških” avtorjev pa bo sodeloval tudi Joža Eržen iz Krope). Večji del zbornika bo posvečen gregorjevemu v Tržiču. Članke bodo prispevali vsi, ki tako ali drugače sodelujejo ali so sodelovali pri tej šegi (osnovne šole, vrtci, turistično društvo, muzej...). 3. Sodelovanje s Srednjo tekstilno, obutveno in gumarsko šolo v Kranju. V letu 1996 sem pripravila predlog za tesnejše sodelovanje med Tržiškim muzejem in Srednjo tekstilno, gumarsko in obutveno šolo v Kranju. Sodelovanje naj bi prineslo zlasti izmenjavo strokovne pomoči v obliki informacij in razstav, vendar do konkretnejših načrtov ni prišlo, ker sta obe instituciji v finančni stiski. Ogledala sem si šolo in modno revijo izdelkov dijakov. Prizadevala sem si pridobiti kakšen izdelek dijakov čevljarske šole, vendar imajo vse primerke "prodane” že vnaprej. 4. Pomoč pri organiziranju gregorje-vega v Železnikih. Na pobudo Turističnega društva Železniki in Osnovne šole Železniki sem bila povabljena na kratko predstavitev gregorjevega v Tržiču. Posodili smo jim nekaj video in fotografskega materiala, I I. marca pa sem si njihov "prvi” poskus oživitve te šege v Železnikih tudi ogledala ter ga fotografirala. 5. Izobraževanje: ogledi razstav, udeležba na strokovnih srečanjih, predavanjih, delovnih skupinah. Ogledala sem si 8 razstav po slovenskih muzejih, udeležila sem se ogleda muzejskega salona v Benetkah (SIME 1996), osemindvajsetega zborovanja slovenskih zgodovinarjev na Bledu in dveh sestankov delovne skupine za muzejstvo in dokumentacijo pri Slovenskem etnološkem društvu (ogled depojev Slovenskega etnografskega muzeja v Škofji Loki) in poslušala predavanje o izobraževanju za muzejsko stroko v okviru Muzeoforuma. Zvezdana Delak Koželj POROČILO O DELU ZA LETO 1996: Že v poročilu za pretekli dve leti sem na kratko predstavila organiziranje In-Jbnnacijskega sistema kulturne dediš-čines sistemom podatkovnih faz na več ravneh (centralni register dediščine, popisna podatkovna baza, upravna podatkovna baza in meta podatkovna baza - z raziskovalnimi, tekstnimi, foto-, p la no- in kartografskimi podatki). Sistem organizira Uprava in bo v končni fazi povezan z regionalnimi zavodi. Sodelovala sem pri popravkih, dopolnitvah in pri preverjanju podatkov o razglasitvah pri 340 že obdelanih enotah najpomembnejše etnološke dediščine v centralnem registru dediščine. Kot sestavni del centralnega registra je v pripravi tudi geselnik tipoloških izra- zov. Prioritetna naloga obdelave vsebine gesel je šele na začetku. Obsežno delovno področje dela na Upravi je spremljanje varstva dediščine na vseh vrednostnih ravneh. Tako sem se v preteklem letu intenzivneje ukvarjala s problematiko dosedanje in nastajajoče zakonodaje. Izdelala sem pripombe na Predlog zakona o varstvu kulture dediščine. Prevzela sem tudi nalogo izdelave kriterijev za dodeljevanje proračunskih sredstev za obnovitvene posege na etnoloških spomenikih za ekspertno komisijo pri Ministrstvu za kulturo. Kriterije sva dodelala s kolegom Hazlerjem. Pripravila sem številčni in finančni pregled 'etnoloških akcij’ za zadnjih osem let. V preteklem letu sem se ukvarjala s problemi vrednotenja, neustreznih posegov, samih oblik in možnosti varstva ter ogledov ob koncu del šestih objektov oziroma območij najpomembnejše etnološke dediščine. V to skupino nalog lahko vključim tudi svojo vlogo pri etnološki konservatorski komisiji, ki je bila sklicana v lanskem letu le enkrat. Uprava vodi projekt Mreža regionalnih muzejev na prostem, ki se izvaja na petih lokacijah: Brdo pri Kranju, Rogatec, Račji dvor pri Mariboru, Pleterje in Sečoveljske soline. Moje delo je bilo usmerjeno predvsem v koordiniranje programov in financ, pripravo gradiv za Projektni svet, ki usklajuje ta projekt. Za objavo v Etnologu sem pripravila razpravo o problematiki izvajanja projekta z naslovom Mreža regionalnih muzejev na prostem na Slovenskem. Ker sem posebej pripravila poročilo delovne skupine za etnološko konser-vatorstvo, bi le na kratko predstavila svoje delo pri vodenju te skupine. Predvsem organiziram delovna srečanja etnologov konservatorjev in muzealcev, ob tem uredim in pripravim potrebna gradiva, še posebno pa povzetke in redakcijo skupnih besedil. Zadolžitve, prejete s strani Ministrstva za kulturo, so bile naslednje: priprava pripomb na gradivo Načrt zaščite in reševanja ob potresu, izdelava gradiva o razmejitvi obsega tlela ob ločitvi naravne in kulturne dediščine na dva resorja in reševanje opredelitve možnih varstvenih posegov na objektu Črna 16 za potrebe Pošte Slovenije. Naloge, vezane na Ministrstvo za okolje in prostor, so bile naslednje: izdelava gradiva Splošna načela za urbanistično urejanje naselij, ki so ovrednotena kot kulturna dediščina - varstveni vidik, priprava gradiv, pripomb in tekstualnih dopolnitev k Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Republike Slovenije. Za posvet ob desetletnici vpisa Škocjanskih jam v seznam svetovne naravne in kulturne dediščine sem pripravila referat Kulturna dediščina in varovana območja. Na pobudo naravovarstvenega dela Regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto sem sodelovala pri pripravi varstvenih usmeritev za sanacijo jezov na Kolpi. Za pridobitev kreditov za obnovo naselja sem pripravila dodatno utemeljitev pomena vasi Zerovnica pri Cerknici. 1’opularizacijskim nalogam t Iprave sem prispevala svoj delež pri pripravi posebnega poglavja Atlasa Slovenije na CD ROiVl-u, kjer sodelujemo s predstavitvijo (še posebno za namene ogledov) izbranih objektov in območij kulturne dediščine. Z etnologi konservatorji smo pripravili izbor 165 enot s področja etnološke dediščine in jih vnesli na karte. Izvedla sem končno redakcijo in za tisk poenotila besedila piscev, pristojnih konservatorjev. Gradivo je oddano in korigirano, izbor ustreznih diapozitivov je v končni fazi. Za objavo v reviji Kras sem pripravila prispevek Kulturna dediščina na Pivškem. I 'deležila sem se dveh enodnevnih posvetov Evropska ras in mesto v naravnem okolju v Mariboru in Slovenski kozolec - spoznavno znamenje Slovenije. ki ga je organiziral Agens iz Žirovnice v slan Fužini. K nalogam s področja mednarodnega sodelovanja prištevam tudi sodelovanje na predstavitvah varstvenih prizadevanj v Veliki Britaniji, ki jo je predstavila kolegica krajinarka Blanka Bartol. Delovanje National Trusta je podrobno opisal njihov član Robert Maxwell. Kolega Jovo Grobovšek je poročal s posve-la o stavbnih raziskavah v Belgiji. Kot predstavnica Slovenije v Projektni ''kupini za zgodovinska središča Delavne skupnosti Alpe-Jadran sem se <-K'akrat udeležila sestankov skupine, ^kija smo v Szantodpuszti na Madžarskem otvorili potujočo razstavo o proble-"tatiki vasi v deželah Alpe-Jadran, ki Pohaja v letu 1997 v Slovenijo. Na mojo Pobudo je v pripravi Tretje skupno poro-c'7o o problematiki stanja in varstva hudskega stavbarstva; besedilo zanj ,sGn že pripravila. Za skupni uvod sem Prispevala še dodatna tekstualna in slik-!)vna gradiva. '''•vedla sem zadnje korekture besedila za slovensko-nem.ški Glosar ljudskega stavbarstva, ki se tiska v Celovcu. V decembru sem se udeležila tudi slavnostne seje ob petnajstletnici projektne skupine v Miranu pri Benetkah. Z referatom Ljudsko stavbarstvo in načrtovanje novogradenj na j)odeželju v Sloveniji sem se udeležila letne konference ECOVASTA (Evropski svet za vasi in majhna mesta) v Sta Maria di Leuca v Italiji. Organizirala sem srečanje generalnega sekretarja ECOVASTA na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s predavanjem o tej nevladni organizaciji in o evropski podeželski strategiji. Sodelovala sem na dveh sejah komisije za pripravo gradiva za kandidiranje Studorsko-fužinarskih planin za svetovno naravno in kulturno dediščino. Pripravila sem tudi mnenje o ustreznosti dodelitve finančnih sredstev s strani PHARE za obnovo paše na Tolminskih planinah. Udeležila sem se posveta o novih funkcijah starih stavb na podeželju v Piacenzi v Italiji, ki ga je organizirala Mednarodna komisija kmetijskih inženirjev. V okviru raziskovalnega dela sem opravila načrtovano delo na nalogi in pripravila sklepno poročilo o svojem deležu pri triletnem konservatorskem raziskovalnem projektu Prezentacija sjximeuika. Opravila sem dva izpita za podiplomski študij in se udeležila računalniškega tečaja Windows. Udeleževala sem se sej Izvršilnega odbora Slovenskega etnološkega društva, predstavila delo etnologov konservatorjev na občnem zboru in sodelovala pri organizaciji tiskovne konference o etnološkem tisku za leto 1995 v KIC-u. V okviru Slovenskega konservatorskega društva sem se udeleževala sej Izvršilnega odbora, kjer sem tudi predstavila pripombe na nastajajoči zakon o varstvu kulturne dediščine. Vodila sem komisijo za Steletove nagrade in sodelovala na podelitvi. Zvezdana Delak Koželj POROČILO DELOVNE SKUPINE ZA ETNOLOŠKO KONSERVATORSTVO PRI SLOVENSKEM ETNOLOŠKEM DRUŠTVU V LETU 1996: Etnologi konservatorji smo se že četrto leto srečevali enkrat na mesec na delovnih srečanjih - vsakič na območju drugega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine - kamor smo povabili tudi tamkajšnje kustose etnologe. Na srečanjih smo se pogovorili o izvajanju skupnih nalog, ogledali pa smo si tudi objekte in območja etnološke dediščine. Od začetka osemdesetih let, ko so se zavodi okrepili z etnologi konservatorji, je naše skupno delo usmerjeno predvsem v: - izpopolnjevanje, nadgradnjo etnološke konservatorske metodologije; - usklajevanje projektov in akcij; - reševanje praktičnih vprašanj varstva in popularizacijo, zaokrožitev našega dela. V preteklem letu smo dokončali tri obsežnejše projekte: Nalogo priprave seznama objektov ljudskega stavbarstva na zavodih za varstvo naravne in kulturne dediščine, Upravi in v Gorenjskem muzeju, ki so arhitekturno izmerjeni, izrisani ali kakorkoli grafično obdelani, smo si zadali že leta 1993. Kot osnovno merilo smo izbrali le stanovanjske in gospodarske objekte ljudskega stavbarstva tako na podeželju kakor tudi v manjših mestih, ki so bila v preteklosti torišče našega dela. Cilj dela je bil predstaviti pregled stanja te vrste dokumentacije po zavodih, kar naj bi bila spodbuda, da bi jo nadaljevali kolegi v drugih institucijah in tudi sodelavci drugih strok po zavodih. Poleg priprave samega seznama objektov nas je zaposlila tudi priprava šifranta gesel in navodil za njegovo izpolnjevanje, katerega vsebino smo zaradi preglednosti in pomanjkanja prostora skrčili na najmanjši možni obseg. Seznam je v tisku v VS 37. Etnologi konservatorji smo zasnovali referenčni seznam obrtnikov in pod- jetij. s katerimi uspešno sodelujemo pri praktičnih varstvenih posegih in ki so ključnega pomena za naše delo. Seznam. razdelan po dejavnostih z najosnovnejšimi podatki o izvajalcih, smo prvotno zasnovali le za interno rabo. V prihodnje bi ga (seveda s sponzoriranjem izvajalcev) pripravili za posebno objavo. Zavedamo se, da bi taka publikacija opravila dvojno delo: po eni strani bi popularizirala naše delo, po drugi pa nedvomno mnogo prispevala k ohranitvi in razvoju predstavljenih delavnosti. Omenila bi še opozorilo, da predstavlja seznam stanje let 1995/6. Vsako leto bomo ta seznam revidirali oziroma aktualizirali v smislu presoje vsakokratne ustreznosti izvedbe del. Mladinska knjiga pripravlja izvedbo Atlasa Slovenije na CD ROM-u. V njem naj bi tudi izčrpno predstavitli naravno in kulturno dediščino. V ta namen smo pripravili 165 enot objektov in območij nepremične etnološke dediščine, ki smo jih obdelali tekstualno, grafično z oznako na zemljevidu TTN 1 ; 5000 in slikovno. Obdelano gradivo je v tisku. I prava RS za kulturno dediščino načr-tii|e natis vseh obdelanih enot kulturne dediščine tudi v knjižni obliki. Na delovnih srečanjih rešujemo sprotne probleme financiranja in usklajevanja programov in izvedbe projekta Mreža regionalnih muzejev na [» ostem na Slovenskem, ki poteka na lokacijah Brdo pri Kranju, Pleterje, Račji dvor pri Mariboru, Rogatec in Sečoveljske soline. Projekti, ki so v pripravi: Po nadvse ugodnem odzivu uredništva Slovarja etnologije Slovencev smo že v letu 1994 pripravili še dodatne izraze s področja ljudskega stavbarstva, podeželja in konservatorstva. Po večkratnih sestankih in usklajevanjih smo v preteklem letu izdelali dokončni seznam s približno 300 izrazi, ki jih sedaj obdelujemo. Leta 199-'t smo oblikovali etnološko konservatorsko komisijo v sestavi Vito Hazler, Vladimir Knific in Zvezdana Koželj za usklajevanje načrtovanja akcij. izdelavo kriterijev za pridobitev sredstev, nadzorovanje izvedbe posegov'. ob koncu pa za preveritev končnega poročila. Za zdaj smo se ukvarjali predvsem s problemi načrtovanja in izvajanja posameznih akcij, v preteklem letu pa predvsem s problematiko domačije Žuniči 2, ki naj bi jo po izvedbi celovite obnove in prezentacije usposobili za informacijski center obkolpskega regijskega parka. S pripravo gradiva Standardi v var- stveni dejavnosti - Poudarek na delu etnologa konservatorja, ki sva ga s kolegom Hazlerjem izdelala leta 1995 ob podpori in sugestijah drugih etnologov konservatorjev, želimo natančneje opredeliti delo in vlogo etnologa v spomeniški službi. Gradivo, ki je zasnovano kot krovno, bomo še razdelali po posameznih sestavinah. Tako so v pripravi navodila za izdelavo konservatorskega programa in metodologije za izdelavo gradiv s področja varstvene dejavnosti za potrebe urbanističnih načrtov. Za slednje gradivo sem že pripravila uvodni del - Splošna načela za urbanistično urejanje naselij, ki so ovrednotena kot kulturna dediščina -varstveni vidik. V letu 1995 smo prek OEiKA vložili zahtevka za odobritev dveh skupnih raziskovalnih nalog z naslovom Evidenčni popis kozolcev v Sloveniji in Ljudska toponomastika v Sloveniji, ki sta bili sprejeti. Zaradi pomanjkanja denarnih sredstev smo lahko lani izvajali ti dve nalogi le na nivoju obdelave obstoječe dokumentacije, medtem ko pričakujemo v letu 1997 z večjo finančno vsoto intenziviranje raziskovalnega dela. Naša skupina aktivno sodeluje pri pripravi nove varstvene zakonodaje. Izhajajoč iz dela etnologa konservatorja, specifike varstva ljudskega stavbarstva kot nedeljive podobe načina življenja, skušamo ta profil vključiti v splošen in sodoben varstveni kontekst. Tako sem v mesecu maju pripravila mnenje o Predlogu zakona o varstvu kulturne dediščine - prva obravnava (poskusna verzija z dne 14. 4. 96) -seveda tudi na podlagi naših predhodnih gradiv, ki ga v tem prispeku zaradi pomena za naše bodoče delo v celoti podajam. Vseskozi poudarjam, da moramo pri pripravi nove, še posebno krovne varstvene zakonodaje izhajati iz vseh pozitivnih strokovnih in upravnih izhodišč "starega" zakona; novi zakon mora omogočiti le učinkovitejše izvajanje naše dejavnosti. Če povzamemo rdečo nit seminarja Sveta Evrope o Integralnem varstvu kulturne dediščine izpred treh let pri nas, je bistvo in temelj vsega povedanega - izhajati iz tradicije vsakokratnega okolja in varstva. Temelj vsega sistema varstvenih zakonov je tudi jasna, nedvoumna in z našo varstveno teorijo in prakso terminološko usklajena opredelitev pojma dediščine. Ivana Leskovec POROČILO O "ETNOLOGIJI" V MESTNEM MUZEJU IDRIJA Etnološko delovanje v Mestnem muzeju Idrija je bilo v preteklem letu omejeno na zbiranje, evidentiranje in inven-tariziranje predmetov (zlasti čipk) ter dokumentiranje na terenu. 1) Razstavna dejavnost je bila skoncentrirana okoli razstave čipk, s katero smo v letu 1996 uspešno gostovali po Evropi. Posebnost razstave z naslovom Mojstrovine klekljanih čipk na Slovenskem je v tem, da združuje tri slovenska klekljarska središča (Idrijo, Žiri in Železnike) ter v enotnem nastopu predstavlja nekatere mlade oblikovalce, ustvarjalce čipk. S čipkami, ki nastajajo dandanes, je bil prikazan razvoj čipk v tehnološkem in oblikovnem pogledu. Ob podpori Ministrstva za kulturo RS, Urada za informiranje Vlade RS, Slovenske izseljenske matice ter občin Idrija. Cerkno in Železniki je razstavo pripravil Mestni muzej Idrija. Postavljena je bila v Slovenskem salonu palače narodov pri OZN v Ženevi (marec 1996), v prostorih občinske hiše Aumetzu v Franciji med slovenskimi izseljenci (maj 1996) in v Palači človekovih pravic pri Svetu Evrope v Strasbourgu (junij 1996). 2) Druga pomembna etnološka dejavnost našega muzeja so raziskave v zvezi s popularizacijo etnologije oz. s pedagoško dejavnostjo etnologov in etnologinj. Tako že več let redno sodelu]em kot mentorica pri delu mladih raziskovalcev na idrijski gimnaziji. Raziskovalna naloga z naslovom Firma Franc Lapajne (in s podnaslovom Razvoj idrijske čipke)-ki je nastala v okviru gibanja Znanost mladini, je lansko leto prejela prvo nagrado. Popularizacija etnologije: ob razstavni dejavnosti smo dvakrat pripravili Etnološki večer, in sicer: a) velikonočne |edi in b) sadjarstvo, sadjereja in hrana, pripravljena iz suhega in svežega sadja. Zora Žagar POMORSKI MUZEJ SERGEJ MAŠERA" PIRAN ETNOLOŠKI ODDELEK POROČILO O DELU V LETU 1996 ETNOLOŠKA DOKUMENTACIJA Dokumentirali .smo postopek pridohi-vanja soli v Muzeju soUnarstva v Kra /inskem parku Sečoveljske soline in arhaičen postopek pridobivanja olivnega olja v Hrvaški Istri Fotografirali smo tudi posamezne segmente materialne kulture v Istri. MUZEJSKI PREDMETI Za etnološki oddelek Pomorskega muzeja smo odkupili 20 predmetov (morsko ribištvo, ladjedelstvo), tri kose pa so nam darovali posamezniki. Kon-serviranih je bilo 115 muzejskih predmeti >v DISLOCIRANA ZBIRKA TONINA HIŠA Opravili smo vsakoletna vzdrževalna tlela Vsako leto dopolnjujemo zbirko z novimi muzealijami: v ta namen smo obiskali cerkveno oljarno v Brsecu pri Opaliji. ki je prenehala delovati pred tridesetimi leti. ter oljarno, muzej in šilu. v Voščenkah. MUZEJ SOLINARS EVA V pomladanskih mesecih smo opravili vzdrževalna dela na solnem polju, julija in avgusta pa smo na njem pridelovali sol Pričeli smo opremljati bivalne pros-lorc v solinski hiši, v kateri sta v pritličju skladišči za orodje in sol, bivalni pros-(ori pa bodo na voljo posameznikom ali skupinam, ki bodo želele pobliže spoznati dogajanje v Muzeju soUnarstva. Stekle so priprave za obnovo tretje solinske hiše, v kateri bo opazovalnica ča ptice ter muzejska zbirka naravne dediščine Krajinskega parka. V omen-ivni akciji sodelujejo MZVNKD Piran. Prirodoslovni muzej iz Ljubljane ter Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran. stiki s tujimi ustanovami in ORGANIZACIJAMI Innija meseca je kustodinja za etnologijo postala članica (MIŠA - Inlernatio-"al Coimnission /or die Histoiy of Sah; nieseca maja se je udeležila petdnev- nega mednarodnega srečanja European Museum o/Ihe Year 1996 v Barceloni; v mesecu septembru pa je pričela strokovno sodelovati z gospo The-odoro Petanidu s Katoliške Univerze v Leuvnu, ki preučuje solinarstvo v sredozemskem prostoru. V letu 1996 je potekalo tudi sodelovanje z Gradskim muzejem iz Labina ter Povijesnim arhivom iz Pazina. STROKOVNA SREČANJA Z referatom Vizualna dokumentacija o solinah kot vir etnološkega preučevan ja se je kustodinja udeležila znanstvenega posvetovanja 40 let slovenskega etnološkega filma (1956-1996), ki je bilo 5. in 6. junija v Ljubljani in ga je pripravil Avdiovizualni laboratorij ZRC SAZU. RAZISKOVALNO DELO V obalnem raziskovalnem projektu z naslovom Kultura na narodnostno mešanem ozemlju Slovenske Istre - varovanje naravne in kulturne dediščine sode-luje kustodinja etnologinja z raziskovalno nalogo Zasebno morsko ribištvo v Izoli in Piranu. Pregledovala je gradivo v Archivio di Stalo di Trieste. Biblioteca Civica di Trieste, bila pa je seznanjena tudi s fondom Povijesnega arhiva v Pazinu. Terensko raziskovalno delo je potekalo pri izbranih informatorjih v Izoli in Piranu. Mojca Šifrer Bulovec LOŠKI MUZEJ V ŠKOFJI LOKI Poročilo o delu etnološkega oddelka za leto 1996 Leta 1996 sem v etnološkem oddelku Loškega muzeja pridobila 101 predmet. Med njimi je bilo 27 čebeljih panjev s poslikanimi končnicami iz Gorenje vasi pri Retečah, Jiajke!z letnico 1826, ki najverjetneje izvira iz Ajmanovega gradu pri Sv. Duhu, in star ženski kožuh iz ovčje kože. Čipkarica Marija Koblar iz Dašnice pa nam je po naročilu sklekjala čipko po zelo starem vzorcu. Nadaljevala sem tudi z delom na drugi muzejski dokumentaciji: hemeroteka se je v preteklem letu povečala za 184 enot, negativoteka za 75, fototeka za 73, diateka pa za 176 enot. Odkupili smo tudi videofilm z naslovom lIspela krstna ulmzoritev Škofjeloškega pasijona. To igro sta pripravila Slovensko kulturno društvo v Globasnici in Slovensko pros- vetno društvo Edinost v Štebnu, posnel pa jo je Rado Sesek. Leta 1996 sem začela s prenovo klobu-čarske in glavnikarske zbirke. Zanju sem napisala scenarija ter ju prilagodila zahtevam oblikovnega načrta nove postavitve, ki ga je izdelala dipl. ing. arh. Mojca Turk. Delo na prenovi zbirk se je žal zavleklo v leto 1997. predvsem zato, ker smo skoraj pet mesecev (od julija do novembra) čakali na podpis sponzorske pogodbe s Tovarno klobukov Šešir iz Škof je Loke, ki bo krila velik del stroškov pri prenovi klobučarskc zbirke. V Loškem muzeju si prizadevamo, da bi ponovno zaživela Škopar/eva hiša kot muzej na prostem. Na žalost je bila v hiši uničena stara lončena peč. Ker takšnih danes ne izdelujejo več, sem morala podobno poiskati na terenu So pa takšne peči danes že silno redke, pa še te so povečini v zelo slabem stanju, tako da razdiranja in ponovne postavitve lončene pečnice ne bi več prenesle. Ro dosedanjem pregledu bosta morda v poštev prišli le dve, za kateri se z lastnikoma že dogovarjamo za odkup. Za Enciklopedijo Sloveni je sem napisala geslo Slike na steklo, za vseh 16 etnoloških zbirk v Loškem muzeju pa sem pripravila spremne tekste za CD ROM. Nadaljevala sem tudi z raziskavo o noši na Loškem. Meseca septembra 1996 smo imeli v LM gostujočo razstavo z naslovom Prenova starih mestnih jeder. Ob tej priložnosti sem v okroglem stolpu predstavila tudi javnosti še neznane eksponate, ki jih hrani etnološki depo. Sodelovala sem tudi na natečaju za kakovostne in izvirne turistične spominke, ki sta ga razpisali Turistična zveza Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije. Za pobarvane in potiskane rutke, kakršne so včasih izdelovali loški "fir-har/T, smo prijeli pisno priznanje. Spomladi sem se udeležila zanimive in poučne ekskurzije na Koroško, kjer smo si v Globasnici ogledali krstno uprizoritev Škofjeloškega pasijona. Ta kratek, zgoščen prikaz svojega dela končujem v upanju, da bo tekoče leto 1997, ki je pred menoj, še bolj plodno in ustvarjalno! Sonja Kogej Rus SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ V LETU 1996 PROSTOR IN PRIPRAVE NA STALNO RAZSTAVO Večin;! dosedanjih poročil o delu Slovenskega etnografskega muzeja se začenja ali končuje s poročanjem o prostorski problematiki in njenem reševanju. Za leto 1996 pa lahko končno zapišemo, da je glede tega prineslo zelo stvarne spremembe. Spomladi sta bila za prvi. manjši objekt št. 28 v kompleksu na Metelkovi končana projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja in projekt za izvedbo. Na javnem razpisu za izvajalca gradbeno-obrtniških in inštalacijskih del je bilo izbrano Gradbeno podjetje Grosuplje, ki je 21. junija s predajo ključev objekta začelo z delom. V skladu s pogodbenimi roki bo objekt, ki je namenjen upravi, kustodia-tom, restavratorsko-konservatonskim dejavnostim ter za javnost odprtim dokumentaciji, knjižnici in večnamenskim prostorom, dokončan marca 1997. Spomladi 1996 se je končal tudi anonimni urbanistično-arhitekturni natečaj za urbanistično ureditev območja urejanja z oznako C( )S a vojašnica i. julij -"Metelkova" v Ljubljani in za arhitekturno rešitev prenove južnega dela tega območja. Za izvedbo je bila izbrana natečajna rešitev pod oznako Forum skupine avtorjev arhitektov Sama in Gorazda Grolegerja. Miroslava Kvasa in Maje štefula. Avtorji so se jeseni lotili izdelave Prostorskoureditvenih pogojev (Pl P), Slovenski etnografski muzej pa v sodelovanju z njimi v letu 1997 čaka priprava projektov za začetek del na večji, razstavni hiši. Zanjo so v letu 1996 že potekale priprave na stalno razstavo. Študijsko delo je teklo v okviru aplikativnega raziskovalnega projekta pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo. Spomladi 1996 je bila po več pogovorih in dogovorih kustosov Slovenskega etnografskega muzeja od treh predlogov' (napisali so jih dr. Gorazd Makarovič, mag. Andrej Dular in mag. Janja Žagar) sprejeta vsebinska zasnov a mag. Janje Žagar. Ta zamisel v sebuje delitev stalne razstave na dve temeljni obliki: na del razstave, namenjene najširši javnosti, z delovnim naslovom Podobe neke kulture ali predmet o ljudeh in na del študijske zbirke ali predmet o sebi. Za dokončno izoblikovanje razstavne zgodbe so si delo organizacijsko razdelili. Dr. Gorazd Makarovič je prevzel snovanje uvodne razstavne pripovedi, mag. Janja Žagar izoblikovanje razstavne zgodbe, mag. Andrej Dular scenarija študijske razstave zbirk ter Sonja Kogej Rus študij pedago.ško-andragoških vidikov razstave. V letu 1996 so potekale priprave na razstavo Slovenski etnografski muzej, prvo dejanje: Predstavitev, ki bo svojska napoved stalne razstave. Odprta bo (oz. je bila) 5. junija 1997 ob evropskem mesecu kulture v prvi stavbi v kompleksu na Metelkovi, ki sicer ni namenjena razstavni dejavnosti, a jo s širokomi hodniki in večnamensko dvorano vendarle omogoča. Na njej bo predstavljen muzejski thesauros, predmetna osnova za stalno razstavo, in upodobitev dveh segmentov na osnovi dveh scenarijev za stalno razstavo. Mag. Janja Žagar pripravlja iz zgodbe predmetov o ljudeh oz. iz scenskih podob tradicijske kulture segment iz življenjskega ciklusa, zgodbo o rojstvu (simbolno tudi začetek, "rojstvo" muzeja). Mag. Andrej Dular, ki je avtor scenarija za galerijo zbirk, pa v sodelovanju z mag. Mojco Terčelj pripravlja postavitev najstarejše Baragove zbirke. Na podlagi obeh "testnih" segmentov stalne razstave bo organizirano več pogovorov ter t.i. panelna raziskava stalne razstave, ker želi Slovenski etnografski muzej k sodelovanju pritegniti čim več strokovnjakov in obiskovalcev. V okviru sredstev, ki jih je za prvo fazo priprave stalne razstave namenilo Ministrstvo za kulturo, pa so bila izvedena naslednja dela oziroma dejavnosti: - Mag. Inja Smerdel je bila od 17. aprila do 5. maja 1996 na študijskem potovanju v Franciji, Angliji in na Škotskem. Desetdnevno bivanje v Parizu (zanj je dobila štipendijo Francoskega veleposlaništva v Republiki Sloveniji) je potekalo po programu, ki ga je sestavila Marie-France Noel, raziskovalna sodelavka v Musee national des arts et tra-dilions j)o/)ulaires. Vseboval je študijski ogled njihove stalne razstave, kulturne in študijske galerije; spoznavanje procesov dela v ikonoteki, oddelku za informatiko, fonoteki, restavratorski delavnici; ogled ureditve depojev, znanstvenega arhiva, knjižnice in video oddelka v tem muzeju; ogled nove stalne razstave v Veliki galeriji Museum national d’histoire naturelle z vodstvom muzeologa M. Van Praeta, obisk raznih oddelkov v Musee de l’hommeter ogled njihovih razstav. Drugi del potovanja pa je vključeval študijske oglede Museum of London in Moving Image Museum v Londonu, Museum ofEnglish Rural Life v Readingu, European Ethnological Research Centre ter People’s Story Mu-seumv Edinburgu in Scottish Agricultural Museum v Inglistonu. - Delavci muzeja so bili 22. in 23- oktobra 1996 na strokovni ekskurziji na Dunaju in v Budimpešti. Spoznanja s študijskih ogledov nove stalne razstave v Österreichisches Museum für Volkskunde'm evropskega muzeja leta 1996 MAK - Österreichisches Museum für angewandte Kunst m\ Dunaju, razstave Huni in Avariv Halbturnu na Gradiščanskem ter stalne postavitve v Neprajzi muzeum v Budimpešti bodo v pomoč pri pristopu k nastajanju stalne razstave. - Tehnični oddelek je restavriral del muzealij za stalno razstavo. - Izdelani sta bili tmkeii Janeževe domačije iz Strojne in hiše Hosta I pri Škofji Loki, v delu pa je še maketa Kavčnikove hiše iz Zavodenj. - V Restavratorskem centru Slovenije je v delu izdelava kopije freske Sv. Nedelje iz Crngroba. - Za stalno razstavo je Slovenski etnografski muzej pridobil lesen strop in vogal hiše Hosta I z letnico 1808, nekaj oblačil, pokrival in drugih tekstilnih izdelkov iz Ljubljane in zemljevid Slovenski atlant iz leta 1870. - V tisku je zloženka o selitvi Slovenskega etnografskega muze)a. RAZSTAVNA DEJAVNOST Kljub nujnemu, vase zazrtemu delu je bil Slovenski etnografski muzej z vidika "ostajanja na sceni" prisoten v javnosti z dokaj pestro razstavno dejavnostjo. LASTNE RAZSTAVE (in prireditve): Udomačena svetloba. Etnološki pogled na svetila in pripomočke zanje. V sklopu večletnega programa muzeja, ki ob pomanjkanju stalne razstave občasno predstavlja posamezne zbirke, je bila dva dni po Gregorjevem 14. marca 1996 odprta razstava Udomačena svetloba. Etnološki pogled na svetila h‘ pripomočke zanje. Razstava je nastajala že v letu 1993, vendar je bilo odprtje prestavljeno v leto 1996, saj je bilo potrebno zaradi nizke subvencije iskati dodatna sredstva pri pokroviteljih. Razstavo je pripravila kustodinja za bivalno kulturo Irena Keršič. Na njej je prikazanih 184 svetlobnih teles (zbirka svetil šteje 511 predmetov), ki so razdeljena po funkciji in času. Obravnava p:' še posebne oblike razsvetljevanja, ki so se razvijale doma. v javnosti, v prometu, pri delu, pri čaščenju, šegah in praznovanjih ter prikazuje izdelavo goriv za tradicionalna svetila in njihovo uporabo oziroma preoblikovanje za današnji način življenja. Prikaz dopolnjujejo, razlagajo in dokazujejo številne fotografije, grafike, legende in scenske postavitve. Razstavo sta oblikovala arhitekta Mojca Turk in Peter Rau, Lado Jakša pa je uglasbil temo udomačene svetlobe, ki popelje obiskovalce po razstavi od netenja ognja do mitične svetlobe. Razstavo / klonuičena srci loba je že ob nastajanju pa tudi med razstavo spremljala vrsta sočasnih dejavnosti: 1 'čenči ()S Polje so pod mentorstvom Irene Keršič in učiteljice Milene Majzel zbirali svetila v svojem okolju ter jih primerjali z muzejskim gradivom. Povednost predmetov so predstavili na razstavi v avli šole in v šolskem epicentru na Mestnem trgu v Ljubljani. bčenci OS Kolezija so pod mentorstvom Irene Keršič in Marije Erman pri likovnem in tehničnem pouku oblikovali hišice iz. lepenke - firegorčke, ki so jih osvetljene s svečami na predvečer gregorjevega spuščali no Ljubljanici. Tudi njihovi izdelki so bili predstavljeni v šolskem epicentru. - T. aprila je Radio Slovenija z avtorico razstave in mladimi muzejskimi obiskovalci posnel mladinsko izobraževalno oddajo o svetlobi. Enourna oddaja je bila predvajana na prvem sporedu Radia Slovenija v maju in septembru. V novembrski številki revije Gea je bila v prilogi Svetloba. <>}>eiij, /nč predstavljena razstava l 'tlomačena svetloba. ki je bralce in obiskovalce povabila k iskanju pozabljenih svetil. Pripoveclovahtica. Ob sobotnih popoldnevih t-, novembra. 14. in 28. decembra 1996) so mladi obiskovalci Movenskega etnografskega muzeja na pravljičen način z. govorico svetlobe in •eine spoznavali našo dediščino o razsvetljevanju. Pisateljica Bina Štampe 'štnavc je zanje napisala Hajko o svetlob/. ki sta jo predstavila avtorica in dramski igralec Jurij Souček. - Muzejska delavnica. 11. in 12. decembra 1996 je bila v prostorih Slovenskega etnografskega muzeja delavnica okraševanja sveč z voskom in barvanje lesenih svečnikov. Vodila jo je Vida Lah. kazstavo t'dontačena svetloba, ki je 'sla oktobra in novembra zaradi obnovitvenih del v Narodnem muzeju /aptta, si je do 30. decembra ogledalo I h i57 obiskovalcev. Pasovi in sklepanci Od 10. julija do 29. septembra 1996 je Slovenski etnografski muzej gostoval v Pokrajinskem muzeju v Celju z razstavo Pasovi in sklepanci i\v\once kustodinje za oblačilno kulturo mag. Janje Žagar. Razstava je bila v Slovenskem etnografskem muzeju na ogled leta 1993/94 ob izidu kataloga iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja. Božične jaslice V prazničnih božično-novoletnih dneh je bila v atriju muzeja razstavljena nova pridobitev, rezljane jaslice mojstra Franca Kobala iz Cerknega. GOSTUJOČE RAZSTAVE (in prireditve); Paška čipka V okviru mednarodnega sodelovanja sta bili v letu 1996 v Slovenskem etnografskem muzeju na ogled dve gostujoči razstavi. Prva, Paška čipka, pomeni nadaljevanje sodelovanja z Etnografskim muzejem Zagreb, kjer je leta 1991 Slovenski etnografski muzej gostoval z razstavo Kant so vsi pastirji šli. Pripravili sta jo kustodinji Nerina Eckhel in Vesna Zorič, za postavitev v Ljubljani pa je poskrbela mag. Janja Žagar. Na ogled je bila od 11. januarja do 3 L marca 1996. Vtem času si jo je ogledalo 2989 obiskovalcev. Prikaz paške šivane čipke je nudil možnost za primerjavo s slovenskimi klekljanimi čipkami. V ta namen je Tadeja Primožič 31- marca demonstrirala klekljanje čipk. Kitajski papirnati zmaji Druga gostujoča razstava Kitajski papirnati zmaji pa je bila na ogled od 25. julija do 8. avgusta 1996. Posredovala jo je Kitajska agencija za mednarodne odnose iz Pekinga. Slovenski etnografski muzej jo je pripravil v sodelovanju z Ministrstvom za zunanje zadeve RS in Ministrstvom za kulturo RS. ki jo je finančno omogočilo. V skladu s Sporazumom iz leta 1993 je bil v septembru 1994 sestavljen in podpisan "Program sodelovanja v kulturi, izobraževanju in znanosti ter izmenjava za obdobje od 1995 do 1997 med vlado Republike Slovenije in vlado Ljudske republike Kitajske" med te spada razstava Kitajski papirnati zmaji. Na razstavi Kitajski papirnati zmaji je bilo predstavljenih 182 zmajev različnih velikosti, oblik in motivov, vzetih iz vsakdanjega življenja in kitajske mitologije, ter predmeti iz Azijske zbirke Slovenskega etnografskega muzeja. V dveh tednih, kar je bila na ogled, si jo je ogledalo 5066 obiskovalcev. Ob razstavi je Slovenski etnografski muzej pripravil poleg ciklusa petih predavanj (Ralf Čeplak Mencin: Kitajska mitologija-, dr. Mitja Saje: Tradicionalne iti ljudske umetnosti v Inči razvoja kitajske civilizacije, Aleksander Hadži: Drugačna Kitajska-, dr. Jana Rošker: Potovanje na zahod-, dr. Zmago Smitek: Naši stiki s Kitajsko v preteklih stoletjih) vrsto spremljajočih prireditev pod vodstvom kitajskih strokovnjakov: delavnice in prikaze umetniških tehnik za otroke in odrasle (delavnice slikanja s tušem, slikanja na svilo, kitajske pisave - kaligrafije, ki jih je vodila Wang Huiqui, ter mojstrovine umetelnega tradicionalnega rezljanja zelenjave kuharjev iz restavracije Orient, izdelovanje zmajev). Ob tej priložnosti sta bila v Ljubljani od 21. julija do 10. avgusta 1996 (iu Wenhua in Li Changlian s Kitajske, ki sta sodelovala pri pripravah na razstavo in pri programu delavnic. Za razstavo so bili natisnjeni katalog z barvnimi reprodukcijami zmajev, informativna zgibanka in plakat. Kustos razstave je bil Ralf Čeplak Mencin, pedagoški program je pripravila Sonia Kogej Rus. grafično oblikovanje in postavitev razstave je bilo delo Mojce Turk, k organizaciji pa je kot zunanja sodelavka pripomogla Nina Zdravic Polič. SODELOVANJE PRI RAZSTAVAH Slovenski etnografski muzej je s posredovanjem podatkov ter s posojanjem gradiva in predmetov sodeloval tudi pri razstavah drugih prirediteljev Mag. Marjeta Mikuž je v delovni skupini (Taja Čepič - Mestni muzej, Dragica Trobec Zadnik - Mestni muzej, arhitektka Mojca Turk) pripravila Projekt [priprave stalne muzejske razstave v Ribnici na Gradu, Marofu in v Miklovi hiši, ki vsebuje vsebinska izhodišča stalne muzejske postavitve, prvo fazo realizacije postavitve na Gradu, prostorski oris stalne muzejske postavitve na Gradu in Marofu ter prostorski oris in načrt občasne razstave Zgodovina ribniškega gradu v Miklovi hiši. Goriškemu muzeju in Turističnemu društvu Breginj je bilo za razstavo o Bregiuju, ki so jo odprli 6. maja 1996 v Breginju, posredovano fotografsko gradivo terenskih ekip Slovenskega etnografskega muzeja. Fotografsko gradivo Slovenskega etnografskega muzeja je bilo posredovano Slovenski prosvetni zvezi v Celovcu za razstavo Ko cvete lan, ki jo je pripravila Irena Destovnik v K & K centru v Šentjanžu v Rožu. Dr. Gorazd Makarovič jo za katalog razstavo Peuitures soiis ueire passeurs de lumiere v Musee d art naifMaxFourny pripravil prispevek o slikah na steklo na Slovenskem. Slovenski etnografski muzej je za likovno dokumentarno razstavo Veno Pilon - !(H) letnica rojstva, ki je bila na ogled v Pilonovi galeriji v Ajdovščini od 27. septembra do 10. novembra 1996. posredoval Pilonovo fotografsko gradivo iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja Od 2. do 4. oktobra je bila ena izmed skrinj iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja postavljena na oder konferenčne dvorane hotela Toplice na Bledu. Organizatorji tretjega mednarodnega seminarja o statistični zaupnosti so si za simbol celostne podobe izbrali skrinjo ter tako udeležencem predstavili del slovenske kulturne dediščine. V oktobru |e Slovenski etnografski muzej sodeloval na razstavi turističnih spominkov v okviru sejma Gast-tur na Mariborskem sejmišču. Kustodinja Irena Keršič je sodelovala pri pripravi novega muzeja Plinarne Ljubljana, ki je bil odprt novembra 1996, ter pri pripravi stalne razstave Elektra Liubljana v Elektrarni na Kotnikovi ulici. V dogovoru z Veleposlaništvom Republike Slovenije v Londonu je Slovenski etnografski muzej za razstavo igrač v nekem londonskem knjižnem centru nabavil lesene primerke, ki bodo po zaprtju razstave prenešeni v vitrine na velept islaništvu Ralf Čeplak Mencin je sodeloval pri razstavi /z Avguštin Ilallerstein - l.icou Song Ling K ino hicn. 170-j- / 774. Mcng-šan. mandarin na kitajskem dvoru, ki |e bila na ogled v Galeriji Mežnarija v Mengšu od 16. novembra do 1. decembra 1996 Slovenski etnografski muzej je ob medna k idnem simpoziju Balkan Populär Musič. ki ga je pripravilo International Association jor lite Study of Populär \!iisic (IASPM Slovenija) ter Institutum studiorum humanitatis. sodeloval in omogočil fotografsko razstavo Romski glasbeniki na Balkanu: Utrinki s Kosova uviovp dr. Svaniborja Pettana. Postavljena je bila v KliD-u France Prešeren od 30. novembra do 10. decembra 1996. V božičnem času je Polona Sketelj sodelovala pri razstavah družinskih jaslic v Bilčovsu na avstrijskem Koroškem (21. in 22. decembra 1996) in v Mestni hiši v Ljubljani (od 18. do 22. decembra 1996). NOVE PRIDOBITVE SLOVENSKE GA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA Slovenski etnografski muzej je v letu 1996 pridobil 674 novih predmetov. Po podatkih iz akcesijske knjige jih je bilo 27 pridobljenih z darili, 647 pa z odkupi. DELO PO KUSTODIATIH, V DOKUMENTACIJSKEM IN TEHNIČNEM ODDELKU TER KNJIŽNICI SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA V okviru redne dejavnosti so v letu 1996 po posameznih kustodiatih potekale naslednje aktivnosti: V kustodiatu za ruralno gospodarstvo in promet je 1. aprila 1996 začela opravljati pripravništvo etnologinja Polona Sketelj. Njene prve aktivnosti so bile usmerjene k seznanjanju in pregledu obstoječih zbirk. Na terenih v Gornjem Gradu in Tišini v Prekmurju si je ogledala predmete za odkup. V občini Bilčovs in na južnem Koroškem je zbirala podatke za magistrsko nalogo in za raziskavo o ruralnem gospodarstvu, v Arhivu Slovenije pa podatke o cestnem prometu na Slovenskem med obema vojnama. Kustodinji za stavbarstvo in notranjo opremo Irena Keršič je poleg dela z zbirko svetil in projekta Udomačena svetloba, ki obsega razstavo in spremljajoče dejavnosti, organizirala izdelavo kopij kresila, vaškega svetilnika -parala iz vasi Suhorje v Brkinih z letnico 1667, šuštarske in sitarske svetilke. Za prodajni spominek je izbrala in organizirala izdelavo voščenih sveč z laneno prejo in poslikan svečnik. Plod njenega dela na terenu je videofilm Dokumentarni zapis o izdelovanju svetil in njihovih prijMimočkov (posnela ga je Nadja Valentinčič) ter dokumentacija hiše Hosta I pri Škofji Loki. Kustos za obrti mag. Andrej Dular je v letu 1996 pridobil predmete iz Podgorice. Lamorja, Zaloke, Gor. Prekope. Gruče, Viclmaš, Police ter predmete svečarsko-medičarske delavnice in trgovine Jakoba Krbavčiča iz Ljubljane, od katerih jih je 519 očistil, opravil meritve in opise in jim pritrdil akcesijske listke. Za potrebe učnih delavnic je pridobil statve za tkanje preprog. V depoju št. 10, kamor so bile nameščene nove police, je pregledal in uredil po tipologiji celoten fond obrtniškega orodja. Na terenu je posnel sedem ur avdiogradiva o obrtnih dejavnosth v Metliki. Kustodinja za nošo in vezenine mag. Janja Žagar je pri delu s predmeti preverjala prisotnost in stanje predmetov v zbirkah. Ob študentski praksi se je urejala in se še ureja zbirka klekljanih in kvačkanih čipk in priprav za izdelovanje čipk, prav tako pa tudi seznami in kartoteka te zbirke, ki šteje okrog 2.500 predmetov. Dokumentiranje predmetnih zbirk je bilo omejeno na sistematično fotografiranje zbirke pokrival, glavnikov, svitkov, papirnatih šopkov in venčkov ter fotokopiranje zbirke čipk v merilu 1:1. Tudi novo pridobljeni predmeti so bili sproti fotografirani. Kustodinja za socialno kulturo Tanja Tomažič pripravlja izdajo kataloga zbirke igrač Slovenskega etnografskega muzeja, zato se je posvetila študiju tuje in iskanju domače literature, časopisnih člankov in arhivskih virov ter nakupu otroških igrač. Približno polovica predmetov iz zbirke igrač je bila fotografirana. Terenska opazovanja socialne kulture je opravila ob različnih priložnostih: praznovanju Svetih Treh kraljev v Kosezah (7. januarja); ogledu razstave starih fotografij v Ricmanjih, ljubiteljske etnografske razstave v istrski vasi Lopar (28. marca), velikonočne razstave v Nabrežini (11. aprila); obisku samostana klaris in frančiškanskega samostana v Nazarju (22. maja); ter na poti po Prekmurju in Porabju, kjer se je seznanila z romsko skupnostjo, izdelovanjem predmetov iz slame v Lipovcih, buraškim muzejem v Ižakovcih, lončarstvom v Filovcih, protestansko skupnostjo v Gornjih Petrovcih in s turizmom v Hevizu in Keszthelyju. Nadja Valentinčič je 17. februarja za kustodiat posnela videofilm obhoda škoromatov v Hrušici. Kustos za neevropsko etnologijo Ralf Čeplak Mencin v organizacijski enoti Slovenskega etnografskega muzeja v dvorcu Goričane, kjer že od leta 1989 potekajo gradbena dela in zaradi katerih je muzej že pet let in pol zaprt za javnost, je organiziral sestanke gradbenega odbora in na njih aktivno sodeloval. Gradbena dela so se nadaljevala predsem v pomladanskih in jesenskih mesecih. Sodeloval je tudi pri delu Nacionalnega komiteja ICOM in pri Skupnosti muzejev Slovenije. V ODDELKU ZA DOKUMENTACIJO je bilo inventariziranih 1396 fotografij, 1290 negativov in 516 diapozitivov. v računalnik je bilo vnešenih 110 predmetov s področja obrti in 66 otroških igrač. Alenka Simikič, vodja Oddelka za dokumentacijo, sodeluje v predsedstvu CIDOC-a ter v delovni skupini za etnologijo, ki je letos končala trileten projekt Etnološki podatkovni standardi Standardi so tiskani v angleškem in francoskem jeziku. \ KNJIŽNICI SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA je potekala izposoja gradiva, posredovanje raznih informacij, izmenjava publikacij, ak-cesija novih publikacij, oblikovanje he-meroteke in dopolnjevanje bibliografije sodelavcev muzeja. V letu 1996 je knjižnica pridobila 442 periodičnih publikacij in 321 monografij. Študent bibliote-karsiva in honorarno zaposleni Marko Drpič Minatti se je udeležil dveh tečajev za pridobitev licence za vnos bibliografskih podatkov' v vzajemno bazo. Narejenih je bilo 50 testnih opisov. S pridobitvijo licence je knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja dobila status aktivne udeleženke v sistemu COBISS, kar pomeni tudi lastne prispevke opisov publikacij. Prehod na uporabo sistema COBISS je knjižnica izkoristila tudi za določitev novih signatur, ki se sproti opremljajo z novimi nalepkami. Publikacije so razporejene po geografskem vidiku, znotraj tega pa po tematskem, TEHNIČNI ()DDELEK Slovenskega etnografskega muzeja je sodeloval pri postavitvah in podiranju razstav. Za razstavo Udomačeni! svetloba je izdelal razstavno tehniko. V delavnicah so restavrirali muzealije za stalno razstavo in tudi druge (svetila, igrače, vojaško uniformo. intarzirano skrinjo, železne modele za lect...). V centralnih depoj-skih prostorih v Škofji Loki so poleg prisotnosti pri pregledih, deponiranju nov ih muzealij in ureditvi dveh sob sodelov ali še pri montaži protivlomnih senzorjev in sanaciji kamnite škarpe. Vodja tehničnega oddelka dr. France Colob je v letu 1996 sodeloval v komisiji z.a izvoz etnografskih predmetov. Dokončal je obdelavo zbirke Baraga, ki bo izšla v začetku leta 1997 v katalogu zbirk Slovenskega etnografskega muzeja z naslovom Misionarji, darovalci indijanskih [nvd metov. Tehnični oddelek je tudi v letu 1996 sodeloval in nudil strokovno pomoč Zamejskemu Škedenjskemu etnograf-skemu muzeju. Zanj sta dr. France Golob in restavrator Janez Črne v poletnih mesecih restavrirala predmete iz kovine. STROKOVNA AKTIVNOST IN ŠTUDIJSKO IZOBRAŽEVANJE Kustosi Slovenskega etnografskega Tuz.eja mag. Janja Žagar (članica uredniškega odbora), dr. Gorazd Makarovič, k ena Keršič, mag. Andrej Dular in Polona Sketelj so sodelovali pri pisanju gesel /A Priročnik slovenske etnologije, Irena Keršič in Polona Sketelj pa tudi pri geslih za Enciklopedijo Slovenije. ‘^ktg. Marjeta Mikuž je v sodelovanju z Borutom Rov.šnikom iz Mestnega muzeja pripravila raziskavo (evalvacijo) potencialnih obiskovalcev Slovenskega etnografskega muzeja. Anketa, ki se bo začela izvajati v začetku leta 1997, vsebuje več sklopov vprašanj: muzeji v okviru preživljanja prostega časa, zanimanje za muzeje in obiskovanje muzejev; načini obiskovanja muzejev in ponudba v muzejih; poznavanje in pričakovanja glede novega Slovenskega etnografskega muzeja; demografski podatki o vprašanih. Mag. Marjeta Mikuž je kot članica pripravljalnega odbora za pripravo kandidature za ICOM-ovo generalno konferenco leta 2001 v Ljubljani pripravila besedilo za propagandno zloženko, izbrala fotografije, usklajevala delo s prevajalci (angl., franc., španšč.) in Studiem Marketing. Zloženka je bila predstavljena novembra 1996 v Parizu. Dokumentalistka, knjižničarji in kustosi Slovenskega etnografskega muzeja so pri svojem delu sodelovali z različnimi sorodnimi institucijami in posamezniki, ki so v muzeju iskali najrazličnejše informacije. Ob tem so jim posredovali podatke iz literature, slikovne vire ali podatke o predmetih, ki jih hrani. Tako sta s slikovnim gradivom Slovenskega etnografskega muzeja nastala koledarja Merkurja Kranj in 1 lidrometerološkega zavoda Slovenije ter CD ROM Dobrodošli v Sloveniji, ki ga je izdelalo podjetje Creativ iz Murske Sobote. Ob sodelovanju z. Masen m Development UnitZČhari-ties Advisoiy Trust iz Londona so bile v več tisoč izvodih natisnjene voščilnice z motivom Sv. Družine (slika na steklo iz 19. stoletja iz Selške doline, ki jo hrani muzej). Denar, ki so ga pridobili s prodajo, je namenjen dobrodelnim organizacijam. Slovenski etnografski muzej je sodeloval še z Enciklopedijo Slovenije, Goriškim muzejem. Muzejem novejše zgodovine, Pilonovo galerijo Ajdovščina, TV 3, TV Koper... Kustosi so ugotavljali krajevni in časovni izvor glede na tip predmetov, ki so jih prinašali posamezniki v ocenjevanje in jih usmerjali k prodajalcem ali izdelovalcem. Kustodinja mag. Janja Žagar je dajala informacije o nošah posameznih krajev ali širših geografskih območij in z njimi povezanih rekonstrukcijah, ki se jih lotevajo folklorne skupine, kustomografi, izdelovalci replik oz. izdelovalci spominkov. V zvezi z diplomskimi in raziskovalnimi nalogami so imeli konzultacije o posameznih temah ter o metodičnih in metodoloških pristopih. V letu 1996 je Slovenski etnografski muzej desetim štu- dentom etnologije omogočil opravljanje obvezne prakse. Mentorice so jim bile Alenka Simikič, mag. Janja Žagar in Irena Keršič. V letu 1996 so kustosi Slovenskega etnografskega muzeja poleg publicističnega in uredniškega dela pripravili nekatera predavanja, sodelovali so pri omizjih in predstavitvah knjig. Mag. Janja Žagar je za Društvo za narodne noše 30. marca 1996 v kraju Jezero pri Podpeči pripravila predavanje o ljudski noši na Slovenskem, 26. oktobra 1996 pa za ZKOS predavanje o pokrivalih in pričeskah v slovenski ljudski noši z demonstracijo načinov zavezovanja, ki jo je vodila Ana Perko. V okviru ZKOS je 27. januarja 1996 vodila izpite za voditelje folklornih skupin. Irena Keršič je udeležencem poletne šole slovenskega knjižnega jezika predavala o tradicionalnih lučeh in jih popeljala po razstavi Udomačena svetloba. Ralf Čeplak Mencin je ob ciklusu predavanj in razgovorov Svet in mi v Cankarjevem domu moderiral: Tibetanski večeri 13- marca 1996) z udeleženci dr. Andrejem Uletom, Ivom Svetino, Aljošo Reboljem in Sandijem Pavlinom in predaval o tibetanski kulturi; Večer o Almi Karlin (16. oktobra 1996) z udeleženci Polono Vetrih, Uršulo Cetinski, dr. Nevo Šlibar, Sonjo Dular. Vladom Šlibarjem in dr. Zmagom Šmitkom. Predaval je o popotnici Almi Karlin; Kitajski večerih, novembra 1996) z udeleženci dr. Jano Rošker, dr. Mitjem Sajetom in Wang Huiqui. Sodeloval je tudi pri projekciji diapozitivov na Kitajskem večeru (6. junija 1996) v Vodnikovi domačiji. Polona Sketelj je v okviru Slovenskega etnološkega društva organizirala štiri Etnovečere, ki so potekali v Klubu Cankarjevega doma, Polona Sketelj je aprila 1996 v Globasnici, 25. novembra v Celovcu in 28. novembra v Ljubljani predstavila svoji knjigi Na stičišču dveh kultur - Mied delovnim in prostim časom ter Knjige in Koroški Slovenci - Raziskava slovenskega knjižnega trga v Avstriji. Knjigo, ki jo je izdala ob stoletnici Rožne doline, Rožna dolina, 100 let, pa je predstavila decembra 1996 v Ljubljani. Sonja Kogej Rus je 19. aprila 1996 v Slovenskem etnografskem muzeju organizirala Istrski večer z Rožano Koštial in skupino Šavrinskepupe en ragaconi, kjer je bilo predstavljeno bogato izročilo ljudskega pesništva v Slovenski Istri in knjiga Rožanc Koštial ljudske iz Šavrinske Istre. 15. maja 1996 sta urednici mag. Inja POSTRZEK Smerdel in Bojana Rogelj Škafar na tiskovni konferenci spregovorili o vsebini pete številke Etnologa (LVI). Večina uporabnikov računalnikov v Slovenskem etnografskem muzeju se je v aprilu udeležila enotedenskega računalniškega tečaja Word for Windows. Dr. Ivan Sedej. Tanja Tomažič, Irena Keršič, Marjeta Mikuž, Bojana Rogelj Škafar, kolona Sketelj in Ralf Čeplak Mencin so v organizaciji Slovenskega muzejskega društva 23. aprila 1996 obiskali 3 mednarodni muzejski salon (SIMF.) v Benetkah. Irena Keršič in Ralf Čeplak Mencin sta se orl 1_. do 19 maja 1996 udeležila 2. konference evropskih etnografskih muzejev v Bukarešti. Ralf Čeplak Mencin je sodeloval z referatom Etnographic Museums Eulering tlie prd Millenium. Alenka Sjmikič se je kot članica pred-sedstva C1DOC ter do aprila predsednica njegove delovne skupine za etnologijo udeležila sestanka delovne skupine v Atenah od š. do 9. junija, letne konference CIDOC v Nairobiju od 21. do 2l), septembra in sestanka predsed-siva CIDOC v Parizu od 15. do 17. novembra. Tanja Tomažič. Polona Sketelj in mag. Mena Zidov so se udeležile posvetovanja o potujočih trgovcih, trgovini in potujočih obrtnikih, ki je bilo v okviru fon-dacije Museo Carnico delle artipopuläre Michele GoitanivTolmezzu 8. novembra 1996. Ralf Čeplak Mencin je z referatom A Čase Study ofthe Chinese KitcsExhibition sodeloval od 24. do 29. novembra na simpoziju The Museums as a Place ofthe Strange srednjeevropskega ICOM-a v Berlinu KADROVSKE SPREMEMBE Leto 1996 je v Slovenskem etnografskem muzeju zaznamovano s precejšnjimi kadrovskimi spremembami. Junija se je upokojila krika Kolar, kurirka - snažilka od leta 1969. na njeno delovno mesto je prišla Ana Mesarič. Konec leta se je upokojil tudi dr. Ivan Sedej, dolgoletni direktor (1987 - 1995). ki je v zadnjem letu muzeju posredoval bogato znanje in izkušnje kot svetnik. 1. aprila 1996 je kustodiat za ruralno gospodarstvo in promet prevzela diplomantka etnologije in bibliotekarstva Polona Sketej, 1. decembra pa je pričela z delom mag. Mojca Terčelj, kustodinja za neevropsko etnologijo. Bibliotekarko in glavno urednico kinologa na porodniškem dopustu Bojano Rogelj Škafar od novembra za dobo enega leta in pol nadomešča mag. Nena Zidov. V delo Slovenskega etnografskega muzeja sta se vključila tudi štipendista Ana Motnikar, študentka podiplomske stopnje na FNT - tekstilna tehnologija, in Marko Drpič Minatti, študent bibliotekarstva. PROGRAM MUZEJSKE DEJAVNOSTI NA GRADU GORIČANE Spomladi leta 1995, ko je Ministrstvo za kulturo Slovenskemu etnografskemu muzeju dodelilo stavbi v južnem delu kompleksa na Metelkovi, je od muzeja želelo odločitev o bodočem statusu Goričan. Kustos za neevropske kulture Ralf Čeplak Mencin, vodja enote v Goričanah, je tedaj na osnovi svoje vizije samostojnega Muzeja neevropskih kultur predlagal osamosvojitev te enote, kar bi prineslo delitev zbirk Slovenskega etnografskega muzeja. Tako kolegij kot muzejski svet Slovenskega etnografskega muzeja sta se takrat soglasno izrekla zlasti proti delitvi zbirk in sta pri tej svoji odločitvi vztrajala, saj gre za nekatere temeljne zbirke muzeja ki bodo umeščene v bodočo stalno postavitev matičnega muzeja na Metelkovi. Da bi Goričane vendarle ohranili kot ločeno, dislocirano enoto Slovenskega etnografskega muzeja (kar je tudi interes občine Medvode), je bilo predlagano, da bi njihov program temeljil na reprezentančni kitajski Skuškovi zbirki (zaradi katere je bil grad Goričane leta 1964 prepuščen v rabo muzeju). Na Upravi RS za kulturno dediščino je bil ta predlog najprej zavrnjen (obstajale so namreč zamisli o drugačni vsebini baročnega dvorca v Goričanah, npr. o stalni razstavi baročnega pohištva), avgusta 1996 pa je bil dogovorno sprejet. Poleg stalno razstavljene Skuškove zbirke naj bi Muzej grad Goričane oblikoval lasten program občasnih razstav in vključil še občinski kulturni program (prireditve, razstave in reprezentativne prostore za potrebe občine Medvode). Tak program so potrdili sklep Muzejskega sveta z dne 25. 9. 1996, pisna potrditev direktorja Uprave RS za kulturno dediščino (22. 11. 1996) in soglasje ministra za kulturo (2. 12. 1996). Stanka Drnovšek INŠTITUT ZA SLOVENSKO NARODOPISJE: POROČILO O DELU V LETU 1996 Znanstveni svet: akademika dr. Milko Matičetov (predsednik) in dr. Emilijan Cevc, znanstveni svetnik dr. Tone Cevc, višja znanstvena sodelavka dr. Marija Stanonik in strokovni sodelavec s specializacijo mag. Jurij Fikfak. Predstojnik: znanstveni svetnik dr. Tone Cevc. Višja znanstvena sodelavka: dr. Marija Stanonik. Znanstvena sodelavka: dr. Monika Kropej. Asistentka z doktoratom: dr. Maja Godina Golija (od 1 3 ) Strokovni sodelavci s specializacijo: dr. Mojca Ravnik, mag. Helena Ložar Podlogar in mag. Jurij Fikfak. Asistentka: Polona Šega (od 1 11.). Višja strokovna sodelavka: Sinja Zemljič Golob Strokovna sodelavka: Stanka Drnovšek. Samostojna strokovna delavka: Božena Gabrijelčič. Zunanja sodelavca: prof. dr. Angelos Baš in akademik dr, Milko Matičetov. Nagrade, odlikovanja, priznanja, izvolitve, imenovanja Dr. Monika Kropej je prejela dne 17. 1 1997 zlati znak ZRC SAZI za leto 1996 TISKOVNA DEJAVNOST IN GLAVNE OBJAVE: Etnologija: Truditiones, zbornik Inštituta za slovensko narodopisje. Letnik 25/1996-Mojca Ravnik, Bratje, sestre, strniči, zermani. Družina in sorodstvo v vaseh v Slovenski Istri, ZRC SAZU (Lipa), Koper 1996. Znanstvena posvetovanja in seminarji M. Kropej se je udeležila 1. Mednarodnega dialektološkega simpozija v počastitev Tineta Logarja, Maribor, 9- -■ ' 10. 2. H. Ložar Podlogar se je 24. in 25- 6. udeležila posvetovanja (Zablatnikovi dnevi) v Bilčovsu na Koroškem, 17. in 18. 10. pa simpozija ob 250-letnici novomeške gimnazije. J. Fikfak se je s sodelavci (H. Ložar Podlogar, S. Drnovšek) udeležil znanstvenega posvetovanja oh 40-letnici slo-i'ciiskei>a etnološkega filma, Ljublja-na. 6. 6.; . L Slovenskega znanstvenega fes-tlvala, Ljubljana, 2, 10.; in Infosa '96, Ljubljana. 26. 11. M. Godina Golija se je udeležila ^posvetovanja Food and Traveller, 11'1 International Ethnological Food Research Conference ofICFFR and SIEF, Ciper 2,-8. 6. Uredniki znanstvene periodike in zbirk Dr. T. Cevc je član uredniškega odbora inštitutskega zbornika Traditiones. Mag. J. Fikfak je član uredniškega odbora inštitutskega zbornika 'Fraditio- n es. Dr M Stanonik je glavna urednica inštitutskega zbornika Traditiones in urednica zbirke G7r/,s'ow (Kmečki glas). Sodelovanje z visokimi in višjimi šolami Dr. Marija Stanonik je bila mentorica na 111 stopnji na Oddelku za slovanske jezike in književnost. Filozofska fakulteta, Predav ala je slovstveno folkloro za predmet Ustno slovstvo za II. semester na Oddelku za slovanske jezike in književnost, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. POROČILA O RAZISKOVALNEM delu po sekcijah: Sekcija za ljudsko slovstvo Zgodovina slovstvene folklore (dr. Marija Stanonik): Za temo o slovstveni folklori v obdobju ekspresionizma je bila ekscerpirana Publicistika iz obdobja 1910-1930, med njimi Carniola. Cas, Časopis za zgodovino in narodopisje. Dom in svet, Mla-Oika. Pod lipo, Slovan, Veda. Izpiskov le 224 strani. Enako je bila pregledana Mrokovna literatura in ovrednoteno ok-r<>K 20 zadevnih zbirk, ki so izšle v tem vasu. V delu je razprava na to temo. ki ''t Lila že dokončana, če bi je ne prekinila bolezen. kazalo slovenskih ljudskih pravljic (0t. Monika Kropej): M. Kropej je nadaljevala z obdelavo kazala slovenskih ljudskihpravIjicCip-ski indeks). Z dodatnim gradivom in Poverjenimi bibliografskimi podatki je izpopolnjevala kazalo živalskih prav-|K Pregledala je dostopno arhivsko in ‘^javljeno gradivo o raziskovanih baj-‘"L bitjih na Slovenskem in ga obdelala Za />rh'očuik slovenske etnologije. Za arhiv ljudskega pripovedništva je zbirala gradivo na Igu pri Ljubljani in v Slovenjem Plajberku na avstrijskem Koroškem. Revitalizacija in znanstvena raziskava tonskih posnetkov ljudskega pripovedništva iz Rezije (dr. Milko Matičetov, dr. Monika Kropej); Na delovne kasete je bilo presneto gradivo s 65 trakov, kar znaša skupno 175 ur pripovedovanja. Doslej je bila transkribirana približno polovica posnetega gradiva. Mag. Roberto Dapit je del gradiva že vnesel v računalnik in ga pri tem ustrezno dokumentiral. Sekcija za ljudske šege, igre in socialno kulturo Tradicionalne šege in verovanja oh rojstvu in smrt/(mag. Helena Ložar Podlogar); H. Ložar Podlogarje dopolnjevala dolenjsko gradivo o tradicionalnih šegah ob smrti z gradivom iz Bele krajine, nadaljevala z dokumentiranjem pokopališč, zbiranjem in tematskim urejanjem epitafov z nagrobnikov dolenjskih in belokranjskih pokopališč in fotografskim dokumentiranjem. Terensko gradivo o tradicionalnih šegah oh rojstvu je dopolnila z objavljenimi viri od Valvasorja, Linharta, Buchenhaina, Urbasa, Štreklja do Golobiča, Kosina itd.; pregledala je gradivo terenskih ekip SEM. Pomerjava naših šeg ob rojstvu in smrti s tujo literaturo (Waizer 1886, Reichardt 1913. Mogli 1921, Geiger 1936, Berg-höfer 1937, Menzel 1938, Bitma 1947, Mitterauer 1983, Grober-Glück 1985, Hartinger 1992) potrjuje misel, da so si tradicionalne šege ob rojstvu in tudi ob smrti v srednjeevropskem prostoru zelo podobne, celo enake. H. Ložar Podlogar nadaljuje tudi delo pok. akademika dr. N. Kureta na področju šeg letnega kroga. Lotila se je povsem nove raziskave mačkar v Ponikvah v Dobrepoljski dolini (118 diapozitivov) tradicionalnega karnevala na Igu pri Ljubljani (142 diapozitivov), nadalje sistematičnega raziskovanja edinih božično-novoletnih mask - otepov-cev, ki so se pri nas ohranile v petih vaseh Bohinja in katerih bogato gradivo kliče po primerjalni monografski študiji (200 diapozitivov). Po desetih letih je ponovno dokumentirala štehvanje in visoki rej pod lipov Zahomcu v Ziljski dolini (150 diapozitivov) in pripravila oddajo o slovenskih cvetnonedeljskih butarah. Praznik in ritual v primorskih naseljih (mag. Jurij Fikfak); J. Fikfak je preučeval nove tehnike intervjuja, terenskega dela in raziskav živ- Ijenjskih zgodb. Dokumentiral je pustovanje (Tržaško - Opčine, Boljunec; Brkini - Hrušica, Obrov), vaški praznik (Hrušica, Obrov), lučanje na Štefanovo (Tržaško - Boljunec). Ob tem je posnel video gradivo (200 minut) in fotografije (360). Multimedijske predstavitve in ohranitev kulturne dediščineJurij Fikfak, dr. Tone Cevc, mag. Helena Ložar Podlogar, Stanka Drnovšek, zunanji sodelavci); Zadnja faza projekta je bila namenjena vnosu besedil, obdelavi podatkov in rešitvam uporabniškega vmesnika za zgoščenke (CD ROM-e) o treh področjih: a) Maske na Slovenskem: besedilo dr Nika Kureta Maske slovenskih pokrajin je bilo ustrezno redigirano in adaptirano za novi medij; opravljene so bile dodatne terenske raziskave, pri čemer so sodelovali raziskovalci iz inštituta, iz muzejev in študentje etnologije. Z novimi raziskavami smo dobili presek današnjega stanja v nekaterih naseljih in obogatili arhiv z video gradivom (400 minut), tonskimi posnetki (400 minut) in diapozitivi (500); h) Velenje v 19- stoletju: Jožeta Fluda-lesa delo Trška in vaška družina v 19. stoletju je bilo prilagojeno mediju m predvidenemu uporabniku, to je populaciji srednjih šol in drugim; na voljo je slikovno gradivo Muzeja Velenje iz tistega časa; s preglednicami in grafi je ponazorjeno gibanje prebivalstva; podoba družine je ilustrirana s posameznimi slikami družinskih dreves in situacij; c) Velika Planina: Toneta Cevca raziskava Velika Planina je bila predelana za novi medij; opravljene so bile nove raziskave; dodatno so bili posneti posamezni izseki iz življenja pastirjev na planini. V sodelovanju s podjetjema Jabolko in Intertrade je bil izdelan uporabniški vmesnik, pri katerem je možna navigacija z različnimi kazali, povezavami znotraj besedila in slike in z iskanjem; posamezna informacija ima obsežno sobesedilo; na voljo so različne oblike pomoči; sestavna elementa vmesnika sta glasba in igre - sestavljanke. Družinsko-sorodstveni odnosi na obrobju Slovenije (dr. Mojca Ravnik); M. Ravnik je pripravila za tisk besedilo o družini in sorodstvu v vaseh v Slovenski Istri, opravljala korekture, izdelovala slikovne priloge in sodelovala pri ra ču n a In iš kem prelomu. Na terenu je raziskovala družino in sorodstvo v Slovenski Istri (Ankaran, Brezovica, Hrastovlje) in v Benečiji v Italiji (Mašera, Matajur, Barca, Strmica, Duš). Nadaljevala je delo, s katerim se vključuje v mednarodno raziskavo o evropskih vzorcih družine in gospodinjstev (Mappin}> European Family and Household Patterns), ki poteka pod okriljem Evropske komisije in katere usklajevalec je Skupina za zgodovino prebivalstva in družbene sestave v Cambridgu. Po programu dr. Tomaža Pisanskega z Oddelka za teoretsko računalništvo Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko, je vnesla v računalnik del podatkov ( 1370 osebnih vpisov) iz družinske knjige (iradina v pregarski župniji v Istri. Sekcija za materialno kulturo Temeljne raziskave ljudske materialne kulture(tAv Tone Cevc): T Cevc je z raziskovalno skupino, v kateri sta bila France Stele in Miran Brem-šak (zunanja sodelavca), v okviru temeljnega in ciljnega programa (CRP) oprav il terenske raziskave (15 dni) v planinah v Kamniških Alpah. Nadrobneje so bile opredeljene mikrolokacije starejših naselitvenih območij (prazgodovinskih. rimskih in srednjeveških) v planinah in kronološko osvetljena obdobja poseljevanja planinskega sveta. Glede na metodologijo raziskav so pri nalogi sodelovali kot konzultanti arheologi (dr Jana Horvat, dr. Slavko Ciglenečki. dr. Dragan Božič, dr, Janez Dular, dr Ivan Turk. dr Andrej Pleterski. dr Ljudmila Plesničar, dr. Irena Sivec, Anton Velušček, Matija Horvat in dr. Timotej Knific), z Biološkega inštituta ZRC SAZl' pa dr. Metka Culiberg in dr. Mitja Zupančič. Z enodnevnimi terenskimi raziskavami so bili opravljeni pregledi terenov v Veliki planini (1550 m), pod Kamniškim sedlom (1450 m), v Dolgi njivi (I68d 1S clo 21. i. I“ i Je bila v Jazz klubu Gajo v hjubljani tiskovna konferenca, na •vateri so predstavili 24. knjigo iz zbirke Knjižnica Glasnika SED z naslov oni Mediterranean Ethnological Summer School, z objavljenimi prispevki z istoimenskih poletnih šol v Piranu leta 1999 m 1995 Hkrati so pred-s|avj|i se 1. številko Glasnika SED za leto 1996. Knjigo in revijo so predsta-' ili mag. Rajko Muršič, mag. Borut bruinen in tir. Dunja Rihtman Auguštin iz Zagreba. ■19. 1 je bil v Slovenskem etnograf-skeni muzeju v Ljubljani Istrski večer z zbirateljico, glasbenico in pev-l'( ’ Rožano Koštial in skupino Šavrin-sšc pupe en ragaconi. Predstavljena bila tudi knjiga ljudskih pesmi Ro-žane Koštial z naslovom Ljudske iz Savri nske Istre, Čiv, čiv, čiv, sem "'iken ma sen živ. -9 1 so v Galeriji Kos v Lipici Predstavili knjigo Mire Omerzel Ter-*C'P z naslovom Konji - naše pravljice, glasbenem programu so nastopili trio r'itainora Slovenica s slovenskimi Mdskimi pesmimi o konjih. -e 1 je mag. Rajko Muršič v pros-Društva hrvaških skladateljev v 'grebli (v organizaciji Instituta za etno- logiju i folkoristiku) predstavil svojo knjigo Center za dehumanizacijo, etnološki oris rock skupine. Knjigo sta poleg avtorja predstavila še dr. Dunja Rihtman Auguštin in dr. Svanibor Pettan. - 26. 9. je bila v Mali dvorani ZRC SAZU v Ljubljani tiskovna konferenca, kjer so predstavili 11. zvezek v Zbirki ZRC, knjigo dr. Marka Terseglava Uskoška pesemska dediščina Bele krajine. - V aprilu so izšle naslednje knjige: Marko Terseglav - Uskoška pesemska dediščina Bele krajine, Mira Omerzel Terlep - Konji - naše pravljice, Damjan Ovsec - Jožef. MAJ 9. 5. je Goriški muzej ob dvajsetletnici potresa v Posočju pripravil razstavo prenovljene hiše v starem Bre-ginju in otvoritev razstave ob potresu v osnovni šoli Breginj. - 5. 5. je potekala slovesnost ob dvajsetletnici potresa v Posočju v Bardu v Terski dolini v Benečiji. - 6. 5. je Goriški muzej ob dvajsetletnici potresa v Posočju pripravil razstavo kmečkih fresk iz Posočja v tolminskem muzeju. - 13. 5. je bila v knjigarni Konzorcij v Ljubljani predstavitev knjige Tako smo živeli 3, Življenjepisi koroških Slovencev, ki jo je uredila dr. Marija Makarovič. - 13. 5. je bila v dvorani SAZL! predstavljena 24. številka revije Traditio-nes za leto 1995- - 15. 5. so v čitalnici Narodnega muzeja predstavili revijo Etnolog 5(LVI). O njegovi vsebini sta spregovorili urednici mag. Inja Smerdel in Bojana Rogelj Škafar. - 16. 5. so v Kulturno informacijskem centru Križanke predstavili 18.. zadnjo knjigo dolgoročnega raziskovalnega projekt;) Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Občina Tolmin Inge Miklavčič Brezigar. Ob tej priložnosti so spregovorili avtorica knjige Inga Miklavčič Brezigar, dr. Slavko Kremenšek, dr. Janez Bogataj, dr. Dušan Natek in Jadranka Šumi. 17. 5. je študentska sekcija SED v sodelovanju s Klubom študentov kranj organizirala večer etno glasbe v atriju gradu Khieselstein v Kranju, na katerem sta nastopili skupini Marko banda iz Prekmurja in Istrianske mužikante iz Kopra. - 22. 5. je bil sestanek IO SED. - 29. 5 so v Ganglovem razstavišču v Metliškem gradu odprli razstavo Idrijska čipka. Razstavo so pripravili Mestni muzej Idrija, Čipkarska šola Idrija in Belokranjski muzej Metlika, na ogled pa je bila do 16. 6. 1996. Isti dan so v Belokranjskem muzeju in na gradu odprli še dve razstavi: trsni-čarsko in razstavo belokranjskih jedi, vse otvoritve pa so bile v okviru Vinske vigredi 1996, ki je potekala od 23. 5. do 26. 5. - 25. 5., ob tretji obletnici smrti Pavleta Zablatnika, je bil v Bilčovsu v Rožu na avstrijskem Koroškem Zablatnikov dan, kjer so predstavili njegovo življenje in delovanje ter njegov pomen in delež pri Slovenskem narodopisnem inštitutu Urban Jarnik, katerega pobudnik in soustanovitelj je bil. Hkrati je bilo predstavljeno tudi raziskovalno delo in publikacije Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik in njegove prihodnje usmeritve. Moderatorka predstavitve je bila Majda Fister. JUNIJ - 1.6. je bil na Tartinijevem trgu v Piranu koncert ljudske glasbe ob ustanovitvi Kulturnega društva Folk Slovenija z naslovom Violina, gigla, škant, vijulin, citira, pleče... - Od 5. do 6. 6. je dvorani SAZU potekalo znanstveno posvetovanje 40 let slovenskega etnološkega filma “Lavfarji v cerknem” (1956-1996). Na posvetovanju so referate predstavili: Ivana Leskovec, dr. Naško Križnar, Tomislav Pletenac, dr. Herta Maurer Lausegger, Mirko Ramovš, Zvjez-dana Antoš, dr. Marija Makarovič, Nadja Valentinčič, Ivan Nemanič, mag. Meta Krese, mag. Tomo Vinš-čak, Ivica Križ, Darja Skrt, Zora Žagar, mag. Jurij Fikfak, Peter Simonič, Živa Pahor in Andrej Župančič. Ob tem si je bilo moč ogledati še video predstavitve različnih avtorjev in program AVL ZRC SAZU. Posvetovanje je vodil dr. Naško Križnar. - 7. 6 so bile na gradu Kromberk predstavljene naslednje knjige: Po sledovih reizma: od eksperimenta do znanosti v filmih Naška Križnarja, avtorice Darje Skrt; Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja - 20. stoletje: občina Tolmin, avtorice Inge Miklavčič Brezigar; Goriški letnik, zbornik Goriškega muzeja. Knjige so predstavili: Toni Gomišček, Silvester Gabršček in Marko Vuh, po predstavitvi pa je bil kitarski koncert Tanje Brecelj. - 12.6. sov Kulturno informacijskem centru Križanke predstavili knjižno bero 27 knjig slovenskih etnologov za leto 1995. Po predstavitvi je bil še pogovor z avtorji in uredniki nekaterih knjig: Mirkom Ramovšem, avtorjem knjige Polka je ukazana, dr. Marijo Makarovič, avtorico zbirke Slovenska ljudska noša v besedi in podobi, mag. Heleno Ložar Podlogar, avtorico knjige V' adventu snubiti o pustu ženiti, dr. Marijo Stano- nik, urednico zbirk Glasovi in knjige pravljic Vde-veti deželi. Knjige je predsta-vila in p< >g< >v< >r v< idila Mojca Ramšak. - Od 1.5. do 16. 6. je Mojca Ramšak z referatom sodelovala na 9. mednarodni konferenci ustne zgodovine (Oral History Conference) v Göteborgu na Švedskem. - 15. 6. so v OŠ Muta predstavili knjigo Noše, plesi in šege od Mute do Kaple avtorit dr. Marije Makarovič, Teje Ropoša in Ludvika Morija. - Od 2 i 6 do 2. o je v Svečini pri Mariboru potekala 3- enološko - etnološka poletna šola za dijake Zoisove štipendiste Etnološko skupino |e vodila Mojca Ramšak. - 25 6. je dr. Marija Makarovič prejela občinsko priznanje občine Muta za svoje etnološko delo na tem območju. Čestitamo! - 30. 6. so v OŠ Rečica ob Savinji odprli razstavi Pozimi pa rožice ne cveto in Upodobitve ljudskih noš Zgornje Savinjske doline Razstavo so pripravili dr. Marija Makarovič, Aleksander Videčnik in slikarka Terezija Bastelj. JULI! - Od 1. do 5. 7. je v organizaciji Muzeja novejše zgodovine Celje potekala 2. muzejska poletna delavnica Celje. Etnološko skupino je vodila Tanja Ro-ženbergar, ukvarjala pa se je z dokumentacijo obrtnih delavnic. - 2 _ je Mirjam Mencej na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo zagovarjala magistrsko nalogo z naslovom Pomen vode v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in šegah ob smrti. - 5.7 je mag. Mirjam Mencej v klubu Cankarjevega doma predavala o vodi kot meji med svetovoma pri starih Slovanih. - Od 12. do Ut. 7. je v Monoštru na Madžarskem potekal Festival dobrega sosedstva, na katerem so med drugim predstavili Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem, ki ga je pripravila Marija Kozar. -Od 12. do 15. 7. je v Barceloni potekal kongres EASE (Evropske zveze socialnih antropologo), ki so se ga udele- žili dr. Božidar Jezernik, dr. Zmago Šmitek, mag. Borut Brumen. Tina Orehovec, mag. Rajko Muršič in Andreja Bahar Muršič. - 13. 7. so v centru k & k v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem odprli razstavo avtorice Irene Destovnik z naslovom Ko bo cvetel lan. - 20. 7. je mag. Rajko Muršič predaval o Neubesedljivih zvočnih igrah (Kako misliti glasbo?) v Dolenjskih Toplicah v okviru poletne šole za mlade instrumentaliste in skladatelje v organizaciji Glasbene mladine Slovenije. - 25 7. so v Slovenskem etnograf- skem muzeju odprli razstavo Kitajski papirnati zmaji. Ob tem je bil pripravljen ciklus predavanj, in sicer: 26. 7. je Ralf Čeplak Mencin predaval o kitajski mitologiji; 30. 7. dr. Mitja Saje o tradicionalni in ljudski umetnosti v luči razvoja kitajske civilizacije; 1. 8. Aleksander Hadži o drugačni Kitajski; 2 8. dr. Jana Rošker o potovanju na Zahod in 6. 8 dr. Zmago Šmitek o naših stikih s Kitajsko v preteklih stoletjih. V času razstave so potekale tudi številne delavnice, npr. izdelava zmajev, spuščanje zmajev, slikanje s tušem, slikanje na svilo, kitajska pisava - kaligrafija in umetelno tradicionalno rezljanje zelenjave. SEPTEMBER - 16. 9 je dr. Marija Makarovič na slovenskem konzulatu v Celovcu pripravila razstavo o ljudskem kinčanju z naslovom Pozimi pa rožice ne cveto. - Od 23. slo 29. 9. je v Piranu potekala 3- mednarodna poletna etnološka šola v organizaciji Inštituta za multikulturne raziskave in Centra za mediteranske študije pri ISH. - 24. 9 je Gorenjski muzej Kranj brez posebne otvoritve odprl razstavo -izložbo v trgovskem podjetju Merkur, z naslovom Ob stoletnici Merkurja. Razstavo so pripravili Merkurjevi aranžerji pod vodstvom mag. Tatjane Dolžan in Marjane Žibert. OKTOBER - 8. 10 je dr. Marija Makarovič v Zvezi Slovenske katoliške prosvete v Gorici predstavila publikacije Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik iz Celovca. - 11. 10 je v Celovcu dr. Nikolai Mik-hailov z Inštituta za ruski jezik in literaturo na Univerzi v Piši predaval o slovanski mitologiji in slovenskem bajeslovju. Predavatelja je povabil Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik iz Celovca. - 11. 10. je bil v Sori pri Medvodah 20. redni letni občni zbor Slovenskega etnološkega društva, na katerem so med drugim podelili Murkova priznanja in listine. Murkovo priznanje je pre)el etnokoreolog Mirko Ramovš, listine pa so dobili Franc Žerdoner, Meta Sterle in Turistično društvo Kolovrat in Branko Žnidarčič. Čestitamo! - 20. 10. je imel mag. Rajko Muršič pozdravni govor ob predstavitvi kasete pevcev kantadorov v Brezovici pri Gradinu v Istri. - Od 22. 10. do 5. 11. je mag. Mirjam Mencej obiskala Oddelek za etnolin-gvistiko in folkloro Inštituta za slavistiko in balkanistiko Ruske akademije znanosti v Moskvi. - 26. 10. sta mag. Janja Žagar in Ana Perko iz Slovenskega etnografskega muzeja v Dijaškem domu Tabor v Ljubljani vodili seminar z naslovom pokrivala. NOVEMBER - Od 7. do 8. 11. je v Gradcu potekal simpozij z naslovom Regionale Volkskulturen im überregionalen Vergleich. Na simpoziju so med drugimi predavali tudi dr. Marko Terseglav, mag. Igor Cvetko, mag. Robert Vrčon, Maša Komavec, Julijan Straj-nar in Drago Kunej. Simpozij so pripravili Inštitut za glasbeno etnologijo v Gradcu, Glasbenonarodopism inštitut ZRC SAZl i iz Ljubljane in ljubljanska izpostava Avstrijskega inštituta za Vzhodno in Jugovzhodno Evropo. Pobudnik in glavni organizator je bil mag. Berti Logar. - Od 8. do 10. 1 i. je v mestecu Canter-bury v Veliki Britaniji okviru 5. mednarodnega festivala etnografskega filma (5th International Festival of Ethnographie Film) potekala konferenca na temo Fotografija, etnografija in vizualne predstavitve (Photography, Ethnog-raphy and Visual Representations) Udeležila sta se je Mihaela Hudelja in Peter Simonič. - 9. 11. je imel mag. Rajko Muršič referat v okviru delovnih dnevov Nemške delovne skupine za raziskovanje popularne glasbe (Arbeitstagung der ASPM - Arbeitskreis Studium popu-lärer Musik) na Inštitutu za glasbe «m pedagogiko Univerze Martin-Lut-her-Universität Halle-Wuttemberg v Halleju z naslovom Transfered and Invented Lifestyle: Punk subculture in a Slovenian Village. - 12. 11. so študentje etnologije in kulturne antropologije na Zavetiški 5 priprti' vili martinovanje, ki g;i je pripravila Študentska sekcija SED - Šegavci. - 13. 11. so v Mohorjevi založbi v Ljubljani predstavili pesmarici Slovenske narodne pesmi Franceta Cigana, ki jo je uredil prof. Jožko Kovačič, in Sen o vrnitvi, 2. del, posvetni ženski zbori, skladbe slovenskih skladateljev na tujem, urednika dr. Eda Škulja. - l-i. 11. je bil v klubu Cankarjevega doma etnovečer z naslovom Od zibeli do groba, na katerem je mag. Jože Hudales predstavil rezultate raziskovanja matičnih knjig, zapisnikov duš in drugih podobnih virov iz 19. stoletja. 19 11. je mag. Rajko Muršič predaval na Institutu Studiorum Huma-nitatis v okviru predmeta Moderna antropologija z naslovom Kulturni materializem ali da ne bi zaradi dreves spregledali gozda, zaradi gozda pokrajine in zaradi pokrajine sveta. -21. 11. so v KD Španski borci v Ljubljani predstavili monografijo Bi-zoviške perice, učencev zgodovin-sko-etnološkega krožka OS Božidarja Jakca iz Ljubljane. Knjigo so ustvarili učenci Špela Isop, Rebeka Konda, Karmen Luksa, Andrej Lešnjak in Suzana Jakšič ter mentorji Marjan Klampfer. Jana Perme in Marjana Pušenjak. - 22. 11. so v prostorih Društva slovenskih pisateljev predstavili Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem, avtorice Marije Kozar. 23 II. so študentje etnologije in kulturne antropologije obiskali slovensko zaledje Trsta. Obiskali so kraško hišo Repentabor pod strokovnim vodstvom Andreja Furlana ter si ogledali sosednje vasi Repnic, Zgonik in Nabrežina, Izlet je pripravila Študentska seklja SED - Šegavci. 2-1. 11 je imel mag. Rajko Muršič ■eferat na ljubljanskem simpoziju Balkanska popularna glasba (v organizaciji Mednarodnega združenja za ‘azis-kave popularne glasbe - Slovenija 'n Ls| 1 Ljubljana) z naslovom On Rela-tionship of Global and Local Musič Production: Mario Marzidovšek and His Independent Label Marzi-dovshekminimallaboratorium. - 26. 11. je mag. Jurij Fikfak na sejmu INFOS 96 v Cankarjevem domu predaval o večpredstavnosti in etnologiji- - 28. 11. so v Mohorjevi založbi v Ljubljani predstavili knjigi Polone Sketelj. Na stičišču dveh kultur - med delovnim in prostim časom v Globasnici in Knjige in Koroški Slovenci -raziskava slovenskega knjižnega trga v Avstriji. - 29- 11. so v prostorih gasilskega doma v Vuhredu predstavili knjigo Trije rodovi o Vuhredu in okolici, ki jo jo je souredila dr. Marija Makarovič. DECEMBER -1.12. so v Dobrli vasi na avstrijskem Koroškem predstavili zbornik Dobrla vas in okolica - iz preteklosti v sedanjost, ki jo je uredila dr. Marija Makarovič. - 10. 12. je bil sestanek IQ SED. 18 12. so v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani odprli razstavo Božične jaslice mojstra Kobala iz Cerknega. Razstavo je pripravila Tanja Tomažič, na ogled pa je bila do 8. 1. 1997. JANUAR 1997 - 14. 1. je bil sestanek IO SED. - 24 1. je dr. Mojca Ravnik v Mali dvorani SAZU v Ljubljani predstavila knjigo Bratje - sestre - strniči - zer-mani. - 20. 1. je preminil umetnostni zgodovinar, kritik, etnolog, svetnik in dolgoletni direktor Slovenskega etnografskega muzeja Ljubljani v pokoju, dr. Ivan Sedej. Svojcem in prijateljem izrekamo iskreno sožalje. - 30. 1. je dr. Maja Godina Golija v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice v Mariboru predstavila knjigo Prehrana v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. -31. 1 je dr. Marija Makarovič na ZKOS-u v Mariboru predstavila knjigo Vsi moji spomini, življenjske pripovedi s Štajerskega. FEBRUAR - 11. 2. je bil sestanek IO SED. -13-2. je bil v klubu Cankarjevega doma etnovečer, na katerem je mag. Jurij Fikfak predstavil delo Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU s področja uporabe večpredstavnosti. - 18. 2. je v Mali dvorani SAZU predaval dr. Nikolai Mikhailov z Univerze v Risi o baltoslovanski, slovanski in slovenski mitologiji - 19. 2. je dr. Marija Makarovič v KIC-u v Ljubljani predstavila knjigo Vsi moji spomini, življenjske pripovedi s Štajerskega. - 21. 2. so v Mali dvorani SAZU predstavili prvo zgoščenko iz serije zvočnih publikacij z naslovom Slovenske ljudske pesmi 1 - junaške, zgodovinske, bajeslovne in pravljične pripovedne pesmi. Uredniki zgoščenke so dr. Marko Terseglav, mag. Robert Vrčon in dipl. ing. Drago Kunej MAREC - 14. 3- so v Belokranjskem muzeju Metlika odprli razstavo Veseli vuzem z grafičnimi upodobitvami Arpada Šalamona in Jožeta Žlausa ter z velikonočnimi voščilnicami iz zbirke Hede Vidmar Šalamon. Razstava je bila na ogled do 6. 4. 1997. -18. 3 je Notranjski muzej v galeriji Pivka v Postojni pripravil razstavo Velika noč na Pivškem Razstavo je pripravila Magda Peršič, odprta pa je bila do 22. 3 1997 - 19. 3. je bil sestanek IO SED - 20. 3- je Študentsko etnološko gibanje Šeg pripravilo razstavo fotografij s Kitajske študentke etnologije in kulturne antropologije Simone Grmek. Razstava je bila postavljena v avli Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. - 20. 3 je mag. Roberto Dapit v Mali dvorani SAZU predaval o rezijanskih narečjih in toponomastiki. NAGRADE IN PRIZNANJA ZLATI ZNAK ZRC SAZU ZA MONIKO KROPEJ nanstvfnora/i.skovalni center Slovenske akademije ^L-i/.nanosti in umetnosti je 17. januarja 1997 že tretje leto zapored na prireditvi Generacije znanosti podelil Zlati znak in častno članstvo ZRC SAZU. Britanski zgodovinar spe-leolo.ške in krasoslovne preteklosti dr. Trevor R. Shaw je postal častni član ZRC. SAZU. dr. Narcis Mršič je prejel Zlati znak ZRC SAZU za monografijo o deževnikih Balkana in sosednjih območij, dr. Monika Kropej pa je dobila Zlati znak ZRC SAZU za monografijo Pravljica in stvarnost. Zlati znak ZRC SAZU podeljujejo za pomembne znanstvene dosežke v zadnjih treh letih na področju raziskav, ki jih opravljajo v ZRC SAZU, in za najodmevneje doktorate na področni humanističnih ved. V obrazložitvi priznanja dr. Moniki Kropej so zapisali: "V monografiji Pravljica in stvarnost je dr. Monika Kropej predstavila rezultate raziskovanja pravljic pri nas in s tem vzpostavila novo znanstveno paradigmo. Tako širi spoznavno polje vsem sorodnim vedam, ki se ukvarjajo z vprašanji j človeškega bivanja v preteklosti in sedanjosti, i Pravljice so v dobršni meri najbolj neposredno izročilo j duhovne kulture minulih rodov človeštva. V njih sta zapisano nekdanje razumevanje sveta in zaukazana odgovornost ljudi za varovanje narave. Po stoletjih in tisočletjih ideologije, ki je človeka razlagala kot krono stvarstva, planet pa pripeljala na rob ekološke katastrofe, nam pravljice nudijo možnost učiti j se iz starih modrosti. Preučevanje pravljic je bilo še v prvi ! četrtini tega stoletja razvito kot resna znanstvena disciplina s \ svojimi viri, njihovo kritiko in delovnimi metodami, pa vendar je vse doslej za utemeljitev te vede pri nas manjkala ustrezna j znanstvena monografija. Kropejeva je raziskala, kako je pri-i povedovalčeva realnost vplivala na vsebino pripovedi, na od-I sev gospodarskih razmer in odsev družbenih razmer. S tem je opravila temeljno delo kritike vira, kjer je potrebno ločiti subjektivno od objektivnega. Kar je ostalo, je objektivno in prikazano v tretjem sklopu - odsev verovanj " Čestitamo! Dr. Trevor R. Shaw, dr. Monika Kropej in dr. Narcis Mršič po prejemu priznanj 17. januarja 1997 v Cankarjevem domu. Foto: Arhiv ZRC SAZU. OB SMRTI IVANA SEDEJA (Ljubljana, 13. 2. 1934 - Ljubljana, 20. 1. 1997) Zvezdana Delak Koželj DR. IVAN SEDEJ - KONSERVATOR listanju obsežne bere objavljenih člankov in razprav, \^Znb pregledu publikacij in ob pogovoru z nekdanjmi dolgoletnimi sodelavci dr. Ivana Sedeja, se nam kažejo tri poglavitne ravni njegovega dela, ki so se izoblikovale že kar kmalu po nastopu dolgoletne službe v takratem Republiškem za- ; vi idu za spomeniško varstvo: priprava temeljnih evidenc ljudskega stavbarstva, metodologije varstva in popularizacija ljudskega stavbarstva. Po enoletnem službovanju v Loškem muzeju, kjer je še posebno pritegnil strokovno pozornost s postavitvijo muzeja na j prostem ob gradu, je ob poznavanju ljudskega stavbarstva na Loškem ozemlju prostorsko kmalu razširil svoj obseg dela z disertacijo Kmečko stavbarstvo na slovenskem alpskem ozem- : Ijn od začetka 16. stol. do konca US. stol. Izdelal je vrsto topografij za posamezna naselja, občine in regije, tako za Republiški zavod kakor za regionalne zavode. Pripravljal je temeljne evidence objektov in območij ljudskega stavbarstva ali gradivo za potrebe prostorskega načrtovanja. Popografiji za občini Šmarje prijelšah in Tolmin sta natisnjeni, veliko neobjavljenih pa žal leži v dokumentacijah regionalnih zavodov, iz katerih črpa prve terenske podatke druga gener-acija etnologov konservatorjev in na njih gradi svoje nadaljnje delo. Spoznanja iz topografskega dela je nadgradil v številnih teoretičnih člankih in razpravah. Naj omenim le poglavitne j teme: vprašanja vrednotenja ljudskega stavbarstva, predmeta I in vloge etnologije v varstveni dejavnosti ter še zlasti v takrat P'ebujajoči se prenovi vaških in mestnih jeder. Pri razisko-j'lniu in vrednotenju objektov ljudskega stavbarstva je dr. an Sedej vpletal vse novosti etnologije in tudi sosednjih 'tižboslovnih ved. S pronicljivimi referati in debatnimi pris-P^vki je sodeloval na vseh pomembnejših posvetovanjih, ko Ivan Sedej na terena na Krasu. Foto: iz dokumentacije SEM. je takorekoč kot edini etnolog predstavljal svojo stroko v varstveni dejavnosti. S pripravo seznama najpomembnejših objektov in območij ljudskega stavbarstva je v Beli knjigi iz L 1974, s Prispevkom h konservatorski metodologiji in teoriji v Vestniku št. 4 iz 1. 1977 in z razpravo Etnološki spomeniki in etnologija v metodološkem zborniku Knjižnice Glasnika SED št. 4 iz 1. 1980, dvignil etnološko konservatorstvo na raven drugih strok z daljšim časovnim stažem v varstveni dejavnosti. Še posebno pomembna je njegova odločujoča težnja po enakopravni in nedeljivi obravnavi objektov ljudskega stavbarstva od drugih varstvenih zvrsti. Kot primer naj navedem njegovo uspelo prizadevanje po rešitvi anonimnega stavbnega tkiva v Kopru pred že skoraj tremi desetletji, ko so herteli tamkajšnji urbanisti porušiti vso stavbno dediščino razen vrhunskih umetnostnih spomenikov, cerkva in palač. Teoretično delo je nadgradil z vrsto pobud za obnovo etnoloških spomenikov, s številnimi poljudnimi članki, televizijskimi oddajami in udeležbami na okroglih mizah. Iz njegovih prispevkov vejejo nadpovprečna razgledanost, humanizem, pronicljivost in kar zdravilni cinični realizem, ki ga premnogokrat niso razumeli. Tudi sodelavci drugih strok so se zgledovali pri njegovi strokovni brezkompromisnosti in sposobnosti improvizacije - še posebno pri reševanju ljudskega stavbarstva ob obeh velikih potresih v sedemdesetih letih. Nenazadnje pa je dr. Ivan Sedej zastavil tudi varstvene usmeritve Republiškega prostorskega plana. Morda nam je manj znano, da je bil pri mnogih strokovnih nalogah, ki so danes že utečene, takrat med prvimi. Tvorno je sodeloval pri mnogih strokovnih odločitvah, tudi pri vsebinskih vprašanjih nastajajočega zakona in organizacije vrstvene službe ob koncu sedemdesetih let. Vedno bolj spoznavamo, da sta njegovo občutljivo umetniško naturo - TN^M.WfLWjT4rtf?j zlasti zadnji dve strokovni nalogi, ko je varstvena služba začela drseti v vedno bolj birokratske vode preusmerili v mirnejše in zanj konstruktivnejše okolje Moderne galerije in nato Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana, 29. 1. 199 In ja Smerdel DR. IVAN SEDEJ Še nekaj dni bi moralo preteči, pa bi minila natanko tri leta od takrat, ko je dr. Ivan Sedej, etnolog, umetnostni zgodovinar, kritik in esejist, praznoval svoj .šestdeseti rojstni dan. Njegov stanovski kolega in prijatelj Horac - dr. Gorazd Makarovič, mu je tedaj v besedilu, objavljenem v reviji Etnolog, vzkliknil še: "At! multos cntnosj in imel v mislih leta ustvarjalnega dela, "dolgotrajnega sedenja za pisalnim strojem in v zadnjem času za računalnikom", kar je označil kot eno izmed temeljnih prvin Sedejevega načina življenja. Sadovi takega njegovega življenja so nam povečini dobro znani. Sedejeve številne knjige in premnoga druga besedila pomenijo pomembno berilo. ki ostaja večno vedno novim generacijam etnologov, kulturnih antropologov in umetnostnih zgodovinarjev. Manj znana, a morda vendarle vredna besede, tistega toplega. človeškega spomina, pa so naša osebna srečevanja s preminulim kolegom. Sama sicer ne sodim v generacijo, ki bi jo z Džonom - kot so mu pravili - vezala mikavna študijska in kasnejša resnejša leta njegovih prvih zaposlitev; poznala sem ga zlasti kot svojega dolgoletnega direktorja. A tudi moj spomin nanj seže v leta študija. V neko dolgo, vroče istrsko poletje, ko se je skupinica študentk in študentov etnologije podala na terensko prakso v Šavrinijo raziskovat stavbno dediščino kamnite Ko.štabone. V rokah smo nosili tehtne vprašalnice in v vasi naj bi se srečali z njihovim avtorjem. ki je vzpostavil znanstvene in teoretične temelje varstva ljudske arhitekture na Slovenskem. Dr. Sedeja smo pričakovali skoraj s strahospoštovanjem, ob snidenju pa nas je s svojo neposrednostjo, z igrivo vpeljavo v delo in z erosom, ki je žarčil i/. njegovega odnosa do kamnitih koštabonskih lepotic, popolnoma razorožil in očaral. V drugo sva se srečala, ko sem bila že diplomirana in v muzeju zaposlena etnologinja. Služila sem svoj obolus Slovenskemu etnološkemu društvu in ga odslužila kot tajnica njegovemu tedanjemu predsedniku Sedeju. Prav rada se spominjam sej, ki jih je vodil. Iskrivo in duhovito je znal z besedami reševati navidez nerešljive probleme. Še posebej pa imam pred očmi njegove beležke, gradivo za moje zapisnike; vedno so bile vse žive. Na njih so bile z jasnimi potezami narisane vinjete, polne nemih, neizgovorjenih misli. Jabolka pač ne padejo daleč od dreves. Potem je prišlo leto 1986, ko je dr. Sedej postal direktor Slovenskega etnografskega muzeja. Do zadnjega leta in pol sem ga tako spoznavala še kot svojega nadrejenega Bil je plemenit, razumevajoč človek, ki je znal prisluhniti, včasih prav po očetovsko potolažiti in s katerim se je bilo veselje pogovarjati. Bil je naš donjon. Takega smo imeli radi in tak nam bo ostal v spominu. Slovenska javnost pa ga ho iz tega časa pomnila verjetno zlasti kot osebnost, ki je vidno stala na čelu prizadevanj za lastno stavbo Slovenskega etnografskega muzeja, za Mladiko. Sama se še zadnjič vračam k osebnemu spominu. Nagnjena sem pač k temu, da veličino iščem v človekovih dejanjih, v njegovem duhu. In tako bom dr. Sedeja ohranila pred očmi z nekega igrivega televizijskega posnetka pred Mladiko, ko so nam sneli napisno tablo in ko je resnost trenutka suvereno premagal z obešenjaško držo; s tablo pod pazduho se je skoraj deško nagajiv sprehajal zdaj naprej zdaj spet nazaj. In v ušesih mi ho valovalo morje, o katerem sva se tako rada pogovarjala. Irena Kolenc ŠTUDENTSKI BUNKER IDRIJA PO ŠEGAVSKO V “šegavi organizaciji" se je 'zgodila" tudi že dolgo pričakovana Idrija. Vse se je porodilo v glavi Mirjam Gnezda, slavne etnološko osveščene domorodke, ki se je izkazala z izvrstno organizacijo. Tako nas je kljub neusmiljenemu sneženju ob točni uri pred dvorcem na Zavetiški že čakal šarmantno zapeljiv idrijski šofer, ki nas je z malce nenavadnim čutom za zaviranje popeljal po ovinkasti cesti proti cilju. Morda celo na stroške ŠOU-a. imenu vseh udeležencev prisrčno zahvalila za vso gostoljubnost. Pojedino nam je popestrilo poslušanje kasete z narečnimi vici, še posebno rudarskimi, čeprav nevajeni idrijskega narečja vseh nismo razumeli. Obilna pojedina je imela na nas zelo uspavalni učinek in Mirjam je morala biti zelo vztrajna, da nas je odpeljala proti čipkarski šoli. Ce smo bili v rudniku deležni vpogleda v življenje moške polovice, pa smo se pri čipkarstvu seznanili z žensko dejavnostjo. Moške kleklarje najdemo le med otroki, vendar pa je tovrstna dejavnost še vedno dobro zastopana med žensko populacijo. Čipkarska šola' ima danes že 120- T^Tajprej nas je vse oborožene s čeladami pot vodila v An--L^l tonijev rov. drugi najstarejši ohranjeni rudniški vhod v ! Kvropi. ki je namenjen radovednim turistom in nam podobnim pustolovcem. Še prej smo si skozi etnološkokritiške oči ogledali filmsko projekcijo o rudarjih, ki je bila za uvod j primerno kratka. Rovi (štiihu) so zelo dobro opremljeni s j človeškimi lutkami, ki nas s svojim orodjem in obleko popeljejo skozi zgodovino rudarstva in so tudi primerno zvočno I opremljeni. Tako se najprej srečaš s človekom, ki se je rude ! lotil pred 500 leti le s šla iverjem (težko kladivo na zak- i rivljenem ročaju) in špico (drog z dletasto konico), nato pa razvoj orodja pelje mimo pojava vozičkov (trupce), železnice j in vse do najnovejših vrtalnih pošasti. Obisk je bil strokovno j podkrepljen s simpatičnim poznavalcem življenja knapov, zato bi rada izrekla prisrčno zahvalo gospodu Jožetu Pavšiču. •Seveda pa je treba dodati, da se je Antonijev rov lani potegoval za naziv Pvropskega muzeja leta kot eden izmed dvajsetih, ki so bili deležni pohvale. Rudarji so živeli v zelo težkih razmerah. Delali so po cele i dneve, pri delu so se zastrupljali s hlapi živega srebra, ki je ’ Povzročal ne le bolezni, pač pa tudi slabo razpoloženje, tople mane v rudniku niso poznali vse do nedavnega, ko so prvi | čaji pomenili revolucionaren prelom... Pri tem jih je zvesto spremljal rudniški škrat Berkmctndelc, ki je bil kriv za vse nevšečnosti pri delu. Puščali so mu tudi hrano in nekateri nejeverni rudarji so se na ta račun lepo poredili. Rudarje je i med seboj povezovalo posebno tovarištvo, kar pa ne pomeni, I tki si niso katere tudi ušpičili. Tako je bil znan iniciacijski obrecl. pri katerem so novincu v vino na skrivaj prilili živo j srebro, ki je diskretno potonilo na dno kozarca. Le-to pa je j 'ntelo znaten in predvsem takojšen vpliv na peristaltiko j novinca. Tako so vsi napeto čakali reakcijo presenečenega ■niciranca. ki sta ga izdala predvsem izraz na obrazu in Izbuljene oči . Naslednji postanek je bila hiša Gnezdovih, kjer nam naše t odnice mama ni le demonstrirala priprave slovitih žlikrofov, Pač pa nam je dovolila, da se tudi sami preizkusimo v kuli-narični umetnosti. Naše vrste je pohvalno zastopala študentka Natalija Marovt. ki je svojo nadarjenost v tej smeri opazila šele 1'sli dan. Po okusni fižolovki smo bili deležni žlikrofov zgove-l'1" golažem, saj ovčetina že dolgo ni več v modi. Ponujen n;lni je bil tudi drug meni polili žlikrofi. Sledila je slastna ■m/.verfe/ mnogim bolj domača pod imenom pehtranova Potiea Mnjam! Zato bi se gospe Katji Gnezda še enkrat v SREČNO Primerno opremljeni smo se spustili v kraljestvo Berkmandelca. Foto: Simona Grmek, Idrija, november 1996. letno tradicijo. Mnogi začnejo že v mali šoli in lahko nadaljujejo z obiskovanjem tečaja vse do konca srednje šole, torej 13 let, od leta 1993 pa obstaja še triletni poklicni program. Organizirani so tudi tečaji klekljanja in delavnice, demonstriranje klekljanja na raznih prireditvah, zelo odmevno pa je tekmovanje klekljaric v času čipkarskega festivala. Če si ga še niste ogledali, nikar ne obupujte - odvija se vsako leto zadnjo nedeljo v avgustu. Čipkarsko šolo nam je prijazno razkazala ravnateljica, gospa Dragica Bo.škin, ki si zelo prizadeva za razširitev dejavnosti po vsej Sloveniji, saj mnogi še vedno poznajo čipke le kot prestižni okras z ovratnikov ljubljanskih dam. Najdlje smo se zadržali pri najmlajših klekljaricah, ki so nas zelo presenetile s svojo spretnostjo. Naše vrste je spet dokaj solidno zastopala Natalija, vendar bi za kakšen bolj zahteven vzorec potrebovala še kar nekaj vaje. Razstava ob 120-letnici čipkarske šole je bila delo tamkajšnjih učiteljic in je dobro prikazala razvoj čipk v Idriji od starejših ohranjenih katalogov pomembnejših rodbin, ki so se ukvarjale s to obrtjo, pa vse do danes. Ob opazovanju gospe Katje Gnezda smo vsi mnenili, da je priprava slastnih žlikrofov prava umetnost, prepričali pa smo se tudi na lastne oči -hmm, roke... Rezultati večurnega dela pa so z našo pomočjo izginili v desetih, morda petnajstih minutah. Foto: Simona Grmek, Idrija, november 1996. ko je čipkarstvo še vedno zelo razširjeno. Podatki o začetkih kleklanja pri nas so še vedno bolj ugibanja. Nastarejši objavljeni zapis o tem najdemo v Stavi vojvodine Kranjske, kjer Vah asor piše očipkarstvu v Ljubljani. Po 19. stoletju jev krajih osrednje Slovenije ta obrt izumrla, uveljavila pa se je na širšem območju Idrije, Cerknega ter v Selški in Poljanski dolini. Na Slovensko so jo po vsej verjetnosti prinesle žene rudarjev in rudniških strokovnjakov iz nemških in čeških dežel. Podoba idrijske čipke se je pod različnimi vplivi zelo spreminjala, saj so se oblike prilagajale potrebam trga. V' zadnjih letih pridobivajo na veljavi predvsem stare čipke, katerih izdelava je Zamislite si, da gledanje fotografije spremljajo prijetni ponavljajoči se zvoki, ki nastajajo ob zadevanju klekljev. Nam še zdaleč ni šlo tako dobro od rok. Foto: Simona Grmek, Idrija, november 1996. danes v programu čipkarske šole. Poleg najzahtevnejših klek-Ijarskih tehnik se tu učijo čipke tudi vstavljati, krojiti in šivati. Tako čipke spet pridobivajo na uporabi v praksi. Zadnja postaja (če ne štejemo kasnejšega postanka v gostilni) je bil seveda Mestni muzej z razstavo o petih stoletjih rudnika živega srebra in mesta Idrije, ki se letos poleg muzeja na prostem v Rogatcu poteguje za naziv Evropskega muzeja leta. Razstava je pregledna in zajema mnogo eksponatov in fotografij iz življenja idrijskih družin, ki so bolj ali manj v povezavi z rudarstvom in čipkarstvom, omeniti pa je potrebno vsaj še obširno zbirko mineralov in fosilov, fascinanten živosrebrni stolp in posebno razstavo čipk, ki pa si je v stiski s časom žal nismo uspeli ogledati. Da je etnološka osveščenost prisotna tudi med mlajšimi, nas je prepričal razgledani gimnazijec, ki nas je skrbno vodil po razstavi. Zaradi prevelike zamude nas direktorica muzeja, etnologinja gospa Ivana Leskovec, žal ni dočakala, zato pa smo imeli Mirjam, ki je s svojim znanjem velikokrat priskočila na pomoč. Po metodi opazovanja z udeležbo smo se odločili razis-kati še način življenja v gostilni - klavže, kamst in še mnogo drugega pa nam je ostalo za drug izlet v lepšem vremenu. Tako se je posrečilo še eno izmed načrtovanih potepanj po Sloveniji v okviru nadebudnih šegavcev. STUDENTSKI BUNKER Jana Radovič KRATKO POROČILO Z IZLETA NA TRŽAŠKEM KRASU N' okviru ŠF.G-a (Študentska sekcija Slovenskega etnološkega društva ) \e bil 21. novembra 1996 organiziran izlet na tržaški Kras. Predviden program - ogled vasi Re-pentabor in Nabrežina, Kraške hiše in osmič - je bil izpeljan brez težav. Itd'- raško hišo smo si ogledali pod strokovnim vodstvom et-Amjiologa Andreja Furlana. Žal muzej obstaja le zaradi dejavnosti ljubiteljev, ki posvečajo prosti čas skrbi za našo dediščino, l em gre seveda vsa čast, toda muzeju se pozna, da ga vodijo ljubitelji. Od tod nepravilna postavitev predmetov, pomanjkanje potrebnih pojasnil glede funkcije prostorov in razstavljenih predmetov itd. Ta ocena pa ni namenjena skrbnikom Kraške hiše, temveč "višjim silam", ki se, kot vse kaže. ne zavedajo pomena dediščine in s tem povezane identiteti.' (še posebno manjšinske!). O tem bi lahko razpravljali v nedogled, saj gre za velike probleme, a se raje vrnimo na naš izlet. Andrej Furlan nas je pospremil tudi po vasi Repentabor in nam razložil značilnosti kraške arhitekture. Med drugim smo si ogledali kamnito korito za zbiranje vode in vaško Štirna. Štirna je "srce" kraške arhitekture - o tem nam je vodič Povedal še marsikaj: na primer zgodbe o samomorih, saj je v št mn 'značilna kraška smrt" (zadnja se je pripetila prav pred nekaj leti). Preden smo si ogledali še znamenito repentabor-skn cerkvico, smo se pogreli ob kavici, saj nas je kljub sončnemu vremenu preganjal mraz. Nato so bile na programu osmice. Tega smo se, priznam, vsi še najbolj veselili. Po tradiciji smo pridno sledili /m.vfaam, ki s<> nas najprej privedle v Samatorco. Ker nas je medtem že NTabila lakota, smo se okrepčali z narezkom in kozarčkom dobrega vina. Čeprav je bilo vino res dobro, pa mu seveda ni 6ilo namenjeno vse naše zanimanje! Opazovali smo tudi kdo. kdaj in kako obiskuje osmice. Sosednje mize so zasedali na-intzličnejši obliskovalci: družine z otroki, skupine prijateljev, ndadi in stari. Slovenci in Italijani... Sicer pa nam je gospodinja povedala, da osmica zaživi predvsem zvečer in ob nedeljah. (-as nas je preganjal in nadaljevali smo pot proti Nabrežini. Najprej smo si ogledali znane kamnolome (ki so pred leti ; praznovali 2000-letnico!) in nato smo si ogledali staro vas (tako pravijo vaščani staremu delu). Morali smo pohiteti, ker se je že mračilo, bilo pa je še dovolj svetlo, da nam je bilo jasno, koliko je dediščina zaščitena. Na glavnem trgu pri vaški štierni stoji novo obnovljena hiša - seveda v "modernem j slogu". Pravi udarec po očeh! Kdo sploh lahko dopusti kaj ! takšnega? To je znak globokega neznanja in tudi Kraška hiša v Repna. Foto: Jana Radovič, 21. 11. 1996. | nespoštovanja do lastne kulture! Kasneje sem izvedela, da so • hišo preuredili vaščani. Ko bi vsaj bili tujci! Pravzaprav v stari : vasi stanujeta le dva tujca: mož in žena, ona Nemka, on Anglež, ki pa že vrsto let obnavljata staro hišo, upoštevajoč vse, : kar je potrebno. Žal je teh modernizacij v stari vasi še veliko - preveč! Ker sta nas preganjala tema in mraz, smo se odločili še za i obisk osmice, ki je bila v stari vasi. Ponovno se nismo mogli ! pritoževati nad vinom in prijaznostjo, poleg tega pa so nam j večer popestrili še “vaške starešine” z glasnim petjem. Priznam, da smo se na izletu kar pošteno zabavali, poleg tega pa smo spoznali tudi delček resničnega življenja i Slovencev v Italiji. Ali res ni nobene volje, da bi bolj skrbeli J za svojo dediščino? Se “višjim silam” zdi ta res tako nepomem-i bna? NOVICE " j i “-""sp lil j iif lliiiiiiliiiiiiliniliili -- : IZ DOMAČIJSTVA Najstarejši zvočni posnetki slovenskega ljudskega izročila do danes Glasbenonarodpisni inštitut ZRC SAZI je februarja 1996 na podlagi sodelovanja z Muzikolo.škim inštitutom pri Madžarski akademiji znanosti (InstituteforMusicology oftheHungarian Academy t/ Sciences) dobil presneto gradivo z doslej najstarejšimi posnetki slovenske ljudske glasbe. To zvočno gradivo je bilo posneto na voščene valje že leta 1898. Gre za trinajst posnetkov slovenskih ljudskih pesmi iz zbirke Vikar Bela, ki so bili narejeni v Tišini (madžarsko Csendlak) v Prekmurju Pesmi so že muzikološko in tekstovno transkribirane. Muzikološki inštitut na Madžarskem hrani še nekaj valjev s slovenskim ljudskim izročilom, zato na Glasbenonarodopis-nem inštitutu pričakujejo, da jih bodo v kratkem dobili. Takrat bo možna natančnejša analiza ljudske glasbe izpred skoraj sto let Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZI' je pripravil 27. mednarodno posvetovanje raziskovalcev balad, ki je potekalo med 13. in 19. julijem v Gozdu Martuljku. Glavneteme: Poustvarjaln je ljudskih balad danes; Balad)d motivi v otroški ljudski tradiciji; Odsev etničnega v baladi; Etično v baladi; Razno. Aleš Gačnik, vodja Oddelka za etnologijo v Pokrajinskem muzeju Ptuj, je bil v mesecu novembru in decembru 1996 na pettedenskem študijsko-raziskovalnem in muzejsko-muzeološkem delu v Belgiji. V Mednarodnem muzeju mask in karnevalov \ mestu Binche, največji tovrstni instituciji na svetu, je na novo identificiral slovensko gradivo in ga ločil od gradiva nekdanje Jugoslavije (muzealije, AV dokumentacija, literatura). Pripravil je nekaj kratkoročnih izhodišč za spremembo prezentacije slovenskih mask v tem muzeju ter izoblikoval smernice za nadaljnjo prezentacijo slovenske dediščine maskiranja v tej pomembni mednarodni instituciji. ()b tem se je ukvarjal še s primerjalnim študijem mask v evropski kulturi ter z muzeološkimi analizami različnih muzejev v Belgiji Trenutna podoba slovenskih tradicionalnih mask r Mednarodnem muzeju mask in karnevalov v Binchu - Belgija. Toto: Aleš Gačnik. V Mariboru so med 21. in 26. aprilom 1997 pripravili Festival družboslovja in humanistike, ki je bil izdatno etnološko in antropološko obarvan, saj ga je vodil absolvent etnologije in DN|VI ftAOoVgDNOSfl i 5 IS £ ! 8 8 8 8 8 ajS mwuS umujs MuzaS muzej — Sau .m,yiMk‘LiKA ‘MUSk «iiAZn »»s?,«,,«,, 'mw- g 8 8 8 sama-« muzej t mi im — muzej ti KuWsi“ iS« 8 8. 8 8 8 ' MUZEJ S MUZEJ S MUZEJ S MUZEJ 5 MUZEJ 2 tMk&Sl, "Št 8 MUZEJ t; ^ I arhivS: arhiv™ 8 8 g arhiv™ muzej 2 muzej 2 "Mj&r1 WM* RA M § nnnn 8 8 8 8 EnrnaS eedS ehuS! emS MSMi 8 sk Mm.*, s 8 8 o Pt KAR NA f\J PEKARNAH? 2 «« joč'&cm 8. 8. PEKARNA<\J PEKARNA CM ARTE UKRDAAlER EEDĆv! SOC K.— anR/" § vsAnnxrM POKRAJINSKI Ml /KJ PI I ,1 ODDKl.KK ZA ETNOLOGIJO kulturne antropologije Peter Simonič. Na prireditva, ki so jo organizirali Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, Multimedijski center Kibla - Narodni dom Maribor, Pekarna -Zavod v ustanavljanju Maribor in Kinematografi Maribor, je bilo marsikaj. le poslušalstva bolj malo... V Pokrajinskem muzeju Ptuj so pripravili nekaj predstavitev svojega dela in načrtov za prihodnost. Med 27. in 13. aprilom so predstavili Podobo vašega muzeja (predstavitev natečaja za celostno podobo Pokrajinskega muzeja Ptuj), od 19. junija do 17. avgusta si na Ptujskem gradu lahko ogledate razstavo Na poti k štabu postavitvi zbirke mask. v Ptujskem muzeju, čez poletje pa so lahko v Miheličevi galeriji ogledate tudi razstavo Riba Faronika. ki so jo pripravili ob devetdesetem letu Franceta Miheliča. NA POTI K STALNI POSTAVITVI ZBIRKE MASK V PTUJSKEM MUZEJU IZ PTUJSTVA Od 3. do J1. februarja 1997 je potekal v Mednarodnem muzeju mask in karnevalovv Binchu ter v edukacijskem centru St. Vaast v Belgiji mednarodni simpozij z naslovom Maske v tradicionalni kulturi Ei/rope. Simpozij je bil razdeljen na dva dela: znanstveni del in terensko raziskovalno delo, povezano s karnevalom v Binchu. Simpozija so se udeležili raziskovalci iz 22 držav, med njimi tudi pet slovenskih etnologov, ki so v štirih sekcijah predstavili naslednje referate oz. projekte: - Ivana Leskovec: The carnival in Cerkno; - Tanja Tomažič: The role of the individual in the renewal ofold Shrove Tuesday customs; - Jurij Fiktak in Helena Ložar Podlogar: The traditional masks of Slovenia: Presentation of a CD-ROM; - Aleš Gačnik: Modifications ofthe traditionell carnival cnl-ture in Slovenia: Kurentomania as a syndrom; - Aleš Gačnik: The mask as a mnseolopicalphenomenon: Museum e.xhihitions of masks hettreen fiction and reality. Obsežna publikacija simpozija bo izšla v letu 1998. Jutranji pohod ene od skupin razkošno oblečenih Hillov po ulicah Bincha. Na pustni torek so v zgodnjih jutranjih urah (ob 4'j "zaplesali"okoli bronastega spomenika gilla, ki stoji pred vhodom ' Mednarodni muzej mask in karnevalov, koto: Aleš Gačnik. Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik je pripravil med-narodni simpozij z naslovom Vrednotenje življenjskih /ui cera n/, ki je potekal 25. maja v Bilčovsu. ')r Dunja Rihtman Auguštin je prejela Herderjevo nagrado. Čestitamo! SIEF (Societe International d’Ethnologie et de Folklore - International Society for Ethnology and Folklore) pripravlja 6. kongres, ki bo med 20. in 26. aprilom 1998 v Amsterdamu. Naslov kongresa je Roots and Rituals: Managing Ethnicity (Korenine in rituali: upravljanje etničnosti), s katerim organizatorji napovedujejo razpravo o aktualnih temah v zvezi s predstavno in ritualno konstrukcijo fenomena etničnosti kot enega od temeljev izgradnje sodobnih kolektivnih identitet. Če zelo pohitite s svojo prijavo, se lahko prijavite na kongres z enostranskim povzetkom vašega referata (v angleškem, nemškem ali francoskem jeziku) na naslov: SIEF Committee Amsterdam, c/o Ton Dekker, PJ. Meertens-Institut, Royal Netheilands Academy of Arts and Science, P.O. Box 19888, NL-GW Amsterdam. The Netherlands (fax: +31 20 6240639). Easina Delovna skupina za poučevanje antropologije (£145/1 Network in Teaching Anthropology) se bo predvidoma sestala pred letošnjo Poletno etnološko šolo v Piranu med 19. in 21. septembrom. Raziskovalna skupina za teorijo kulture (Culture Theory Unit) organizira simpozij na temo Strukturiranje identitet v Evropi 20. stoletja (Structuring of Identities in 20th Century Europe), ki bo v Luznici na Poljskem med 20. in 23. novembrom 1997. Organizatorji želijo primerjati zahodne in vzhodne izkušnje pri raziskovanju tem, kot so Identiteta in kategorija razlike. Identiteta in multikulturalizem. Pokomunistične identitete. Tradicija, narod, etničnost in kolektivne identitete ter Umetnost kot sredstvo oblikovanja identitete. Kratke povzetke svojega prispevka (v angleščini) pošljite Al-doni Jawlowski ali Mariami Kempnyju na naslov: Culture Theory Unit, IFiS PAN, Palač Staszica, Nowy Šviat 72. 00-330 Warszawa, Poljska (fax: +48 22 8267181). Zveza za balkansko antropologijo pri Easi (Association oj Anthropology ofthe Balkans) pripravlja prvo konferenco, ki bo v Bukarešti med 4. in 7. septembrom 1997. Glavna tema konference bo Idetniteta, migracije in ločnice na Balkanu (Identity, Migration and Boundaries in the Balkans). Poleg plenarne sekcije s povabljenimi gosti bodo organizirali delavnice po izboru sodelujočih, pripravili neformalne sestanke in srečanja, predstavili bodo poročila s terenskega dela, v video sekciji pa bodo predstavili filmsko in video gradivo. Prijave z naslovom in kratko vsebino vašega prispevka sprejema Vintila Mihailescu na naslov Str. St. Elefterie 22, 76211 Bucharest, Romunija (fax: +40 1 6423678). Ameriško Društvo za etnomuzikologijo (SEM) pripravlja 42. letno konferenco skupaj z mednarodno zvezo za raziskovanje popularne glasbe (IASPM)v Pittsburgu med 22. in 26. oktobrom 1997. Glavne teme konference bodo Glasba in industrializacija, Vprašanja identitete in popularne glasbe, Glasba v gibanju: sistemi cirkulacije, Sumljiva teorija, Etnomuzikologija imigracije ter Glasba in kiber-prostor Med 26. julijem in 1. avgustom 1998 bo v Williamsburgu, Virginia (ZDA), 14. mednarodni kongres antropoloških in etnoloških znanosti, ki ga prireja Mednarodna zveza antropoloških in etnoloških znanosti (IUAES) z naslovom 21. stoletje: Stoletje antropologije. Podrobnejše informacije o napovedanih 19 zasedanjih (simpozijih) komisij, 14 posamičnih simpozijih ter 68 sekcijah in 19 diskusijskih omizjih ter različnih delavnicah lahko dobite na uredništvu Glasnika SED. Rok za pripravo povzetkov je 15. september. Novice so pripravili Maša Komavec, Aleš Gačnik, Marko Terseglav, Mojca Ramšak, in Rajko Muršič. NOVICE iliiiii m iiiiiii Izjava Izvršnega odbora Slovenskega etnološkega društva ob izidu knjige Tiborja Zsige Muravidektol Trianonig, Lendava 1997: Člani Slovenskega etnološkega društva se pridružujemo strokovnim in narodnostnim stališčem, ki jih v sestavku Napad na slovenstvo Prekmurja, objavljenem v Delu, 29. maja 1997 (priloga Književni listi, stran 16), poudaijata avtor sestavka, slovenski etnolog in univerziteni profesor v pokoju, dr. Vilko Novak in v sestavku navedena porabska Slovenka, kustodinja Marija Kozar. y V. j-'c "Id n Nova zloženka SENI: koledar razstav, predavanj, etnoloških filmov, predstavitev knjig, glasbenih dogodkov, muzejskih delavnic, idr. za leto 1997. SODELAVCI TE ŠTEVILKE GLASNIKA SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA Branka BERCE BRATKO, dr. etnologije Državni zbor Republike Slovenije, p. p. 636, 1001 Ljubljana Andrej BRENCE, dipl. etnolog kustos. Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, 2250 Ptuj Zvezdana DELAK KOŽELJ, dipl. etnologinja višja strok sodelavka. Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, Plečnikov trg 2, 1000 Ljubljana Tatjana DOLŽAN, mag. etnologije kustodinja. Gorenjski muzej, Tomšičeva 44, 4000 Kranj Stanka DRNOVŠEK, dipl. etnologinja strokovna sodelavka, LSN, SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana Andrej FURLAN, dipl. etnolog mladi raziskovalec. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Aleš GAČNIK, dipl. etnolog kustos. Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, 2250 Ptuj Mirjam GNEZDA, študentka 3. letnika Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Nikolaja Pirnata 10, 5280 Idrija Teja HLAČER, študentka 3- letnika Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Kidričeva 103, 1234 Trzin Jože HUDALES, mag. etnologije kustos, Kulturni center Milana Napotnika, Muzej Velenje, Ljubljanska 54, 3320 Velenje Marian KEMPNY, dr. Institute of Philosophy and Sociology, Polish Academy of Sciences. Palač Staszica, Nowy Swiat 72, PL-00-330 Warszawa, Poljska Irena KERŠIČ, dipl. etnologinja kustodinja, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana Sonja KOGEJ RUS, dipl. etnologinja kustodinja-pedagoginja, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana Irena KOLENC, študentka 3- letnika Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Maša KOMAVEC, dipl. muzikologinja Glasbenonarodopisni inštitut pri ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana Nataša KONESTABO, dipl. etnologinja kustodinja. Pokrajinski muzej Murska Sobota, Trubarjev drevored 4, 9000 Murska Sobota Marija KOZAR MUKIČ, dipl. etnologinja kustodinja. Savaria muzeum, KisfaludyS. u. 9. 9701 Szombathely, Madžarska Duša KRNEL UMEK, dr. etnologije doc.. Pokrajinski arhiv Koper, Goriška 6, 6000 Koper Monika KROPEJ, dr. etnologije znanstvena sodelavka, LSN ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana GLASNIK SED 37/1997, št. 1-2 KOLOFON sati m MIH Veronika KROPEJ, gimnazijka Langusova 17, 1000 Ljubljana Ivana LESKOVEC, dipl. etnologinja direktorica Mestnega muzeja Idrija. Mestni muzej, Prelovčeva 9, 5280 Idrija Mirjam MENCEJ, mag. etnologije mlada raziskovalka. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Zaveti.ška 5, 1000 Ljubljana Rajko MURŠIČ, mag. kulturne antropologije asistent - stažist, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Zaveti.ška 5, 1000 Ljubljana Karla ODER, dipl. etnologinja kustodinja, Koroški muzej Ravne na Koroškem, Na gradu 5, 2390 Ravne na Koroškem Magda PERŠIČ, dipl. etnologinja kustodinja, Notranjski muzej Postojna, Ljubljanska 10, 6230 Postojna Jana RADOVIČ, študentka 3- letnika Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Nabrežina 180/a, 34011 Trst, Italija Tita PORENTA, dipl. etnologinja kustodinja, Tržiški muzej, Muzejska 11, 4290 Tržič Mojca RAČIČ SIMONČIČ, dipl. etnologinja bibliotekarka. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Zaveti.ška 5, 1000 Ljubljana Mojca RAMŠAK, mag. etnologije asistentka, mlada raziskovalka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Zaveti.ška 5, 1000 Ljubljana Irena ROŽMAN, dipl. etnologinja mlada raziskovalka. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Zaveti.ška 5, 1000 Ljubljana Inja SMERDEL, mag. etnologije direktorica Slovenskega etnografskega muzeja, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana Ferhat ŠETA, dipl. umetnostni zgodovinar in Orientalist minisier-svetovalec. Veleposlaništvo Republike Bosne in Hercegovine, Likozarjeva 6, 1000 Ljubljana Mojca ŠIFRER BULOVEC, dipl. etnologinja kustodinja, Loški muzej, Grajska pot 13. 4220 Škofja Loka Barbara ŠTERBENC, študentka 4. letnika Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Martinčeva 28, 1000 Ljubljana Marko TERSEGLAV, dr. etnologije znanstveni sodelavec, Glasbenonarodopisni inštitut pri ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana Natalija VREČER, mag. kulturne antropologije mlada raziskovalka, Trubarjeva 76, 1000 Ljubljana Zora ŽAGAR, dipl. etnologinja višja kustodinja za etnologijo, Pomorski muzej “Sergej Mašera”, Piran Marjana ŽIBERT, dipl. zgodovinarka pripravnica. Gorenjski muzej Kranj, Tomšičeva 44, 4000 Kranj KOLOFON Glasnik Slovenskega etnološkega društva 37/1997, št. 1-2 Bulletin of the Slovenc Ethnological Society 37/1997, No. 1-2 UDK 39/497.12(05) ISSN 0351-2908 Izdajatelj/Publisber Slovensko etnološko društvo/Slovene Ethnological Society, zanj Duša Krnel Umek U rednika/Editors Rajko Muršič (glavni urednik/managing editor), Mojca Ramšak (odgovorna urednica/editor-in-chief), Uredniški odbor/Editorial board Duša Krnel Umek, Branka Berce Bratko. Vladimir Knific Lektorja/Language editors Mirjam Mencej, Marko Terseglav Korektorja/Proof readers Mojca Ramšak, Rajko Muršič Prevodi /Translation» Darja Hoenigman, Božidar Jezernik, Rajko Muršič Oblikovanje in računalniški stavek/Cover design and Layout Sončni studio - EG GROUP d.o.o., tel.: 061 15 122 36 Tisk/Printed by Tiskarna Profima Naklada/Number printed 700 izvodov Naslov uredništva/Adress Zavetiška 5, 1000 Ljubljana, telefon: (+386) 61 1233-082 telefax: (+.386) 61 1231-220 Redakcija je bila zaključena 30. 6. 1997. Prispevke, namenjene objavi, pošljite v dveh izvodih tipkopisa z dvojnim razmikom med vrsticami. Zaželeno je besedilo na računalniški disketi, skupaj z izpisom. Dodan naj bo kratek povzetek v slovenščini in angleščini ter podatki o avtorju. Revijo subvencionirata Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za znanost in tehnologijo. Prispevke svojih sodelavcev subvencionira tudi Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Po mnenju Ministrstva za Kulturo št. 415-591/92 sodi publikacija med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. 1986-1990 slovenska etnološka bibliografija PRED KRATKIM IZŠLO! KAZALO OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA Mojca Ramšak Knjižna bera slovenskih etnologov: Pravljica ali resničnost?, str. 53-57 The hook collection of Slovenc ethnologists: A kun' tale or reality?, (Summary), p. 58 Andrej Furlan Giovanni Maria Del Basso, Triste caso accudato a Topolö: O žalostnem dogodku v Topolovem, str. 58-59 j Barbara Šterbenc Alma Karlin, Urok južnega morja. str. 60 Ahna Karlin: The speli of the Southern Sea, | (a book review) Natalija Vrečer Tone Bringa, Being Muslim the Bosnian Way, str. 61-62 j (A book review) OBZORJA STROKE - POROČILA j Magda Peršič Mednarodna konferenca o polhih, str. 63 Rapport on the 3rd International Conference on Dormice j Teja Hlačer Museo National de Antropologia: Nacionalni antropološki muzej v glavnem mestu Mehike, str. 63-65 National AnthropologicalMuseum in the capital ofMexico OBZORJA STROKE - GRADIVO Zgodbe vsakdana O duhu (zapisala Veronika Kropej); Še ena o duhu (zapisala Mojca Račič | Simončič), str. 66 j Everyday stories: About the (»host (recorded by Veronika Kropej); Another about the gost (recorded by Mojca Račič Simončič) POSTRŽEK Poročila/Reports Aleš Gačnik in Andrej Brence Poročilo o delu na Oddelku za etnologijo v Pokrajinskem muzeju Ptuj v letu 1996. str. 67-68 Nataša Konestabo Poročilo etnološkega oddelka Pokrajinskega muzeja Murska Sobota za leti 1995 in 1996, str. 68-70 Magda Peršič Poročilo o delu Notranjskega muzeja v Postojni, str. 70 Tatjana Dolžan Poročilo o delu etnološkega oddelka Gorenjskega muzeja v Kranju v letu 1996. str. 70-71 Tita Porenta Poročilo o delu kustodinje za etnologijo v Tržiškem muzeju v letu 1996. str 71-72 Zvezdana Delak Koželj Poročilo o delu za leto 1996. str. 72 -73 Poročilo delovne skupine za etnološko konservatorstvo pri Slovenskem etnološkem društvu v letu 1996. str. 73-74 Ivana Leskovec Poročilo o “etnologiji” v Mestnem muzeju Idrija, str. 74 Zora Žagar Pomorski Muzej “Sergej Mašera” Piran, Etnološki oddelek: Poročilo o delu v letu 1996. str. 75 Mojca Šifrer Bulovec Loški muzej v Škofji Loki, Poročilo o delu etnološkega oddelka za leto 1996, str. 75 Sonja Kogej Rus Slovenski etnografski muzej v letu 1996. str. 76-80 Stanka Drnovšek Inštitut za slovensko narodopisje. Poročilo o delu v letu 1996. str. 80-83 Karla Oder Koroški muzej Ravne na Koroškem v letu 1996. str. 83-84 Mojca Ramšak Kronika dogodkov od januarja 1996 do marca 1997, str. 84-87 NA GRADE IN PRIZNANJA Zlati znak ZRC SAZU za Moniko Kropej. str. 88 IN MEMORIAM Zvezdana Delak Koželj Dr. Ivan Sedej - konservator, str. 89-90 Inja Smerdel Dr. Ivan Sedej, str. 90 ŠTUDENTSKI BUNKER Irena Kolenc Idrija po šegavsko. str. 91-92 Jana Radovič Kratko poročilo z izleta na Tržaškem Krasu, str. 93 NOVICE Iz domačijstva, str. 94 Iz ptujstva, str. 95 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA č 121 II 131 829 1997 999805279,1/2 GLASNIK SED LETO 37/1997 ŠTEVILKA 1-2 LJUBLJANA JULIJ 1997