Jubilejna publikacija o Ivanu Prijatelju
Prijateljev zbornik. Ob stoletnici rojstva. Ur. Stelan Barbarič. Ljubljana, Slovenska matica, 3975. 264 str.
Prijateljev zbornik je izšel ob 100-letnici njegovega rojstva pri Slovenski matici. V njem je zbranih devet daljših razprav, dodana pa jim je še bibliografija Prijateljevih del, ki jo je sestavila Boža Pleničar.
Urednik zbornika Stefan Barbarič je v uvodnem prispevku Srečanja in soočanja skušal orisati Prijateljevo delo tako na področju literarne zgodovine kot tudi esejistike, svojo pozornost pa je osredotočil ob njegovem delovanju pri Slovenski matici. Anton Slodnjak je pod naslovom Ivan Prijatelj med slovstvenimi zgodovinarji svoje dobe raziskoval vlogo in pomen Prijatelja v času, ko so živeli in ustvarjali tudi France Kidrič, Avgust Zigon in Ivan Grafenauer. V svojem prispevku je skušal orisati delo štirih velikih utemeljitev slovenske literarne zgodovine, pri čemer je posebej opozoril na njihovo zanimanje za rusko literaturo, in v tem okviru realno prikazati in oceniti Prijateljev prispevek.
V razpravi Temelji Prijateljevega literarnega nazora je Stefan Barbarič na kratko orisal Prijateljevo življenje, njegove prve
spise, potem pa je skušal opredeliti bistvo Prijateljevega literarnega nazora, ki je vzniknil iz neposrednega podoživljanja in kritične, intelektualno postulirane metode. Širino in temeljitost, ki sta mu bili lastni, je spoznal v Jagičevem seminarju, na Dunaju pa si je pridobil tudi mišljenje, da trditve veljajo le takrat, če so podprte z ustreznim dokaznim gradivom. Barbarič je podrobno razčlenil njegovo nastopno predavanje Literarna zgodovina (1919) in skušal izluščiti glavne teme, ki se jih je v njem lotil; podrobneje je pregledal tudi njegove Perspektive iz leta 1906, njegovo delitev literarnih osebnosti na pesnike in občane in njegovo razlikovanje poezije in literature.
Jože Pogačnik je v svoji študiji Primerjalno načelo v Prijateljevi literarno-razisko-valni praksi poudaril, da se je ob poziti-vistični doktrini, ki je vladala na Slovenskem, ravno s Prijateljem in Zigonom začela uveljavljati drugačna literarna historiografija. Avtor je analiziral Prijateljev spis Literarna zgodovina in skušal izluščiti Prijateljev nazor o književnosti in o literarni vedi. Ob tem je odkril ločnico v njegovem nazoru in delovanju — »na eni strani so znanstvena (pozitivistično-racio-nalističma in sociološka) prizadevanja, na drugi ustvarjalno-intuitivna (impresionistična   in   simbolična)«,    na    eni    stra-
61
ni so dela, v ikaterih so »materialne, politične in socialne okoliščine čvrste determinante slovenskega ustvarjanja«, po 'drugi strani pa je Prijatelj trdno prepričan o popolni avtonomiji umetniškega dela. Njegov literarni nazor je od vsega začetka razslojen v dve prvini— na eni strani je težnja po popolni, celoviti metodi, na drugi strani pa odpira vrata interpretaciji in literamozgodovin-skemu eseju. Pogačnik je podrobneje pregledal več Prijateljevih razprav. Ustavil se je ob Duševni/l proHlih slovenskih piepo-roditeljev in ob tem podčrtal pronicljivost njegovega duha ter še posebej njegovo zavzetost za idejo slovenskega naroda, ki je bila v marsičem osnovno gibalo njegovega dela.
Joža Mahnič se je v svojem prispevku Ivan Prijatelj in slovenska moderna posvetil predvsem raziskovanju tistih Prijateljevih spisov, ki so posvečeni našim štirim modernistom. Ob tem je ugotovil, da se je Prijatelju zdel Kette od vseh najgloblji in najvišji — o tem je pisal v razpravi Drama Prešernovega duševnega življenja. Z Murnom so Prijatelja družile prijateljske vezi in navdušenje nad rusko literaturo; z njim si je dopisoval in po njegovi želji tudi uredil njegove pesmi ter jim napisal spremni esej. Morda bi mu lahko očitali le to, da je težišče Murnove-ga dela videl v kmečkih pesmih. V zvezi s tem je Mahnič opozoril tudi na raziskave sodobnih literarnih zgodovinarjev, ki so ta problem osvetlili še z drugih zornih kotov. Mahnič se je pomudil tudi ob Prijateljevem odnosu do Ivana Cankarja, saj je o njem pisal že pred svojim odhodom v Rusijo, o njunih razhajanjih in o odklonilni sodbi v predavanju o Zupančiču. Obenem pa je opozoril, da se je kasneje povTipel do pravičnejše ocene v rokopisnem predavanju o četverici modernih (1. 1914). Bolj prisrčni so bili Prijateljevi stiki z Zupančičem; zato je Mahnič podrobno pregledal Govor o Zupančiču, ob koncu pa ugotovil, da se je v kasnejših letih tudi to prijateljstvo ohladilo.
Zoltan Jan piše o Izhodiščih v pregledu Slovenačka književnost. Podrobno je pregledal obe izdaji Slovenaoke književnosti, ki v času svojega nastanka med Slovenci nista vzbudili pravega odmeva. V teh dveh, pravzaprav samostojnih esejih je Prijatelj uveljavil časovno in estetsko vrednotenje pojavov. Ob tem je Jan opozoril na tipološko rabo terminov, ki je bila
pri Prijatelju premalo dosledna. Opozoril je, da se je Prijatelj odločil za delitev po izhajanju časopisov. Njegova periodizacija sloni na novem razumevanju literarnega razvoja, ki pa ni bilo čisto dosledno, saj inovacij ni razumel kot spopad starega z novim. Nedomišljeno ostaja po mnenju Jana tudi razmerje med literaturo in njenim družbenim ozadjem. Pregled pa kljub pomanjkljivostim omogoča jasnejši vpogled na strokovni vzpon I. Prijatelja.
Štefan Barbarič je tudi avtor razprave Prijateljeva mladostna leposlovna proza, v kateri je podrobno pregledal posamezne prispevke, dlje pa se je ustavil ob Domačih vajah in ob njegovih kasnejših spisih, ki so bili večinoma namenjeni za podlistek. Ob tem je ugotovil, da pomeni leto 1900 Prijateljev pripovedni vzpon.
Ivan Prijatelj in ruska literatura je naslov razprave Franca Zadravca. Avtor ugotavlja, da se je Prijatelj začel zanimati za rusko literaturo že v gimnazijskih letih in da je z njo seznanjal tudi svoje prijatelje, med njimi Murna in Cankarja. Že zgodaj se je navduševal za Tolstoja in Cehova, za literaturo, ki se je povezala z ljudstvom, za Gorkega, kasneje pa za Gogolja. Zanimala ga je tudi literarna kritika. Z vsem tem se je podrobneje seznanil med svojim študijskim potovanjem v Rusijo (1903^1904). Ruska literatura pa je vplivala tudi na oblikovanje njegovega lastnega umetnostnega nazora. Do 1. 1906 se mu je nakopičilo toliko spoznanj o tem, kaj je literarna umetnina in kaj literarna veda, da je o tem pisal kar dvakrat. 1906 je napisal Esteličen načrt in po Dostojev-skem definiral lepoto kot enoto vseh nasprotij in protislovij. Absuluitum je po njegovem mogoče odkrivati z duhom — čustvom. Tako je bila njegova idealistično pojmovana lepota tudi v nasprotju s pojmovanjem Dostojevskega in ruskih realistov. Po 1. 1906 se je zavzel za sintezo obeh idealov — stvarnega in idealnega — za kritični idealizem. Zadravec opozarja tudi na njegovo prevajanje Evgenija Onje-gina, pa na spremljanje sodobne ruske literature po simbolizmu, na njegovo knjigo Predhodniki in idejni utemeljitelji ruskega realizma, v kateri je sistemiziral svoje rusistično delo, pa na njegove definicije realizma in nadrealizma, ob katerih mu je 1. 1925 ugovarjal Vidmar. Ob koncu opozarja, da moramo Prijateljevo delo razumeti tudi kot trganje iz provincializma in odpiranje svetu.
62
v svojem prispevku Prijatelj in Tavčar se je Marija Boršnik spomnila Prijateljevih predavanj in ekskurzij s študeinti, potem pa se je ustavila ob njegovem uredniškem delu za Tavčarjeve zbrane spise, ki nikoli niso v celoti izšli, ker je prišlo do nesporazuma med založnico in urednikom, ki ni mogel urejati Tavčarjevih del po kronološkem vrstnem redu in jim napisati takih spremnih besed, kakršne si je zamislil. Ugotovila je, da je Prijatelj skoraj vzorno rešil problem razvrščanja Tavčarjevega gradiva, pri tem ,pa ob koncu že več govorila o Tavčarju kot o Prijatelju. Njen spominski prispevek je tako med vsemi najbolj oseben.
Dušan Moravec je avtor zadnje študije — Prijateljeva dramaturgija in teatrologija. V njej je opozoril, da je Prijatelj že kot študent prevajal Cehova; ob tem pa tudi na to, da bi se Ljubljana takrat lahko uvrstila med prva mesta, kjer so uprizorili Cehova, a se to žal ni zgodilo. Opozoril je tudi na druge Prijateljeve prevode in ob tem ugotovil, kako obsežno in vsestransko je bilo njegovo prevajalsko delo. Ko je omenil njegov esej Slovensko gledališče iz leta 1918, je zapisal, da je to v nekaj stavkih strnjena zgodovina slovenskega gledališča.
Alenka Logar-PIeško Filozofska  fakulteta v  Ljubljani
63