NI LEPŠEGA PLEZANJA OD TISTEGA V DOLOMITIH
PLANINSKI VESTNIKi
DVESTO METROV ZAMAKNJENOSTI
PETER ČI2MEK
Nobena druga žival na farmi ni mogla dlje kot do črke A. Pokazalo se je celo to, da si nekatere manj pametne živali ne morejo zapomniti niti Sedmih zapovedi. De-belinko je o tem mnogo razmišljal in končno prišel do sklepa, da je vseh Sedem zapovedi mogoče izraziti kratko v eni sami paroli: »Žtiri noge dobro, dve nogi slabo.« Rekel je, da vsebuje ta parola bistveno načelo animalizma. Kdor jo bo skrbno proučil, bo varen pred človeškimi vplivi. Perutnina je spočetka nekaj ugovarjala, kajti zdelo se je, da imajo tudi ptice dve nogi, vendar jim je Debelinko dokazal, da ni tako.
»Ptičje peruti,« jim je rekel, »so organi poganjanja in ne manipulacije. Zaradi tega jih je treba smatrati za noge. Bistvena karakteristika človeka pa je roka, ki je orodje, s katerim počenja vse svoje hudobije.«
(George Orwell: Živalska farma)
Iro. Ker najbrž precej čudno pogledujem, me tista, ki me je povabila na svoja kolena, začudeno vpraša: »Kaj je, se bojiš?«
Zal smo se moraii posloviti že v Cence-nigheju ...
Preštevava korake po cesti skozi noč, Da-feč za nama dva žarometa razmakneta temo in smreke ob robu ceste srebrno za-žarijo. Oslepljena kot dva zajca v nenadni svetlobi vidiva, kako se reflektorja premakneta mimo naju, za njima pa se dve rdeči lučki izgubljata v ovinku pred nama. V temi, ki sledi eksploziji svetlobe, se Jusko zaleti v tabio ob cesti. Andraž, Za ovinkom se prikažejo hiše. Posteljeva si na krompirjevi njivi, tako da enostavno zlezeva pod plahto nerazpetega šotora. Jaz bi sicer rad naprej, peš bi hodil vsaj še do Pieve ai Livinallonga, pa pod težko ponjavo šotora skoraj v trenutku zaspim. Vidi se nama, da sva že v hribih.
DVIGNJENI PALCI
No costi sva že drugi dan. Zs cd včeraj iz Trsta vso pot neutrudno dvigujeva palce in počneva vse mogoče, da bi naju vsaj opazili. Toda kaj nama pomaga, če naju voznik avtomobila le zagleda, takoj nato pa že jezno zdrvi mimo. Jeziva se na prtfja-go: s seboj nosiva dva natlačena nahrbtnika, poleg tega pa Še šotor za štiri ljudi, ki so vajeni udobja. Nekega šoterja sva videla skozi sprednje steklo njegove »kri-pe«, ko je izza volana z iztegnjenim prstom pokazai najprej na cesto, kjer sva imela razstavljeno svojo kramo, takoj nato pa je z istim prstom pomenljivo povrtal v glavo. Je hotel reči, da naju ne more vzeti v svoj prazen alfa romeo, ker z njegovim razumom ni vse čisto v redu? Tega smo se avtostoparfi že zdavnaj navadili. Tisti vozniki, ki štoparje jemljejo s seboj, ustavijo vedno, ne glede na to, koliko prtljage jim boš stlačil v prtljažnik. Tako se je včeraj dogajalo tudi nama dvema. Kar dvakrat sva se vozila v avtomobilu, kjer nas je bilo pet in smo si vso kramo porazdelili po kolenih, pa se ni nihče jezii zavoljo tega. Jezijo se tisti, ki drvijo mimo tebe in ti kažejo osle. K sreči se vsake toliko časa mimo »pri-fijaka« razmajan spaček ali pa katrca, ki od zunaj in znotraj vsa cveti. Prijazno ti ponudi svojo notranjost, ki sicer ni kdove-kako udobna, je pa polna veselega razpoloženja. Tri Italijanke, ena bolj jezična od druge, naju v Agordu zvabijo v svojo ka-
V začetku je bil Kaos. Ognjene strele so švigale med gorami in zvezde so padale z neba. Tako je bilo vsaj videti, če si seveda imel dovolj bujno domišljijo. V tisti noči pa bi se lahko stiskalo srce tudi človeku brez vsakršne domišljije. Potem ko je severni veter premagal zahodnik in odnesel oblake s točo drugam, je ostala samo še noč in zvezde, ki so si spet našle zavetje na svodu teme nekje daleč od tega sveta. In potem je prvi sončni žarek poškilil skozi škrbino med gorami in nas našel na Passo Sella, ko smo spet postavljali pokonci premočene plahte podrtih šotorov in ocenjevali razdejanje, ki ga je za seboj pustil »vesoljni potop«,
ABRAMOV RAZ
Veter. Oprana južna stena Piz de Ciava-zesa se mokro blešči v žarkih dopoldanskega sonca. Uredim si stojišče pod veliko streho, Izpod katere kaplja voda, in ko Pavle pripleza do mene, je spet on na vrsti, da prevzame vodstvo naslednjega raztežaja, Medtem ko ga varujem, se iz sončne stene oziram v razburkano morje južnih dolomitskih vrhov in prepoznavam znane oblike med gorami, ki jim še dolgu-jem svoj obisk. Baročne čipke Rosengar-tenske skupine ¡in Latemarja se daleč na jugu ¡zgubljajo v igri barv med svetlobo in sencami. Paie di San Martino so ostro začrtane na ozadju megla iz Padske nižine. 221
PLANINSKI VESTNIKi
Ozadje v arabeskah, spredaj pa čokata Marmolada, bela kraljica Dolomitov. Ažurna modrina njenega ledenega hrbta je pravo nasprotje rdeče rjavim gotskim zvonikom okoli nje. Kraljica, ki za glavo prekaša svoje podložnike. Pogled proti Civetti zapira velikanska stena Sass Pordoija. šele od tod lahko vidim, kako visoka ije v resnici. Podatki v plezalnem vodniku govorijo o osemsto metrih višine, toda ko sem to steno gledal s prelaza Selfa, sem podvomil v številke. Tako obupno slabo je razčlenjena, da je videti mnogo nižja, kot je v resnici. Čeznjo pršijo mogočni slapovi deževnice. Med temi slapovi, ki nastanejo vsako pomlad, ko se v gorah taii sneg, je Heinz Mariacher speljal plezalno smer, ki jo je imenoval Via Miagara. Tedi in Koki sta zjutraj vstopila vanjo. Vidim samo dve drobni packi v prostranstvu velikega črnega zidu, prek katerega drvi voda. Bela pika je spodaj, Is malo nad njo je rdeča, toda vem, da sta v resnici najmanj trideset metrov narazen. Kljub vsem svojim razsežnostim pa je ta stena le delček trdnjavskega obzidja, ki obkroža celotno Sellino skupino. Samo dve globoki, divji dolini, dva ozka portala vodita na planoto, s katere se dvigajo najvišji vrhovi. Val Lasties, ladinska dolina Čarovnic, je pod nama, nad njo pa se dviga skoraj pravilna piramida Piz Boeja, razglednega vrha, ki menda nima primere v Dolomitih.
Spodbudno se režim Pavletu. ki z rokami visi na »tramvajcu« — in počiva. (»Tram-vajac« je oprimek, ki se ga lahko oprimes kot ročke med vožnjo s tramvajem po Zagrebu.) Potem poskusii nadaljevati proti desni. Dvakrat začne in se dvakrat spet vrne do tistega velikega oprimka. Malce mi je tesno pri duši: če je že njemu tako težko, kako bo šele meni, Pavle poskusi še tretjič. S konico piezalnika poišče nekaj, kar naj bi bilo stop, gladko ploščo in svoje dlani pa izdatno napraši z magnezijevim prahom. Nagonsko stisnem k sebi vrv, ko se mi zazdi, da je njegova noga za milimeter zdrsnila z nevidnega stopa in se za trenutek zatresla od napora. Mišice rok. ki gole silijo iz kratke majice, se napnejo in obdržijo težo teiesa na konicah prstov. Potem splet kit in mišic njegovega bodi-bilderskega telesa Izgine za robom, kjer je plezanje spet lažje. Z naglico mu podajam še zadnje metre vrvi, dokler mi ne zakliče, da je na stojišču in naj se pripravim.
Kar naenkrat se znajdem na tistem razkošnem oprimku, kjer je Pavle še pred kratkim tako veselo »počival« in vem, da si jaz kaj takega ne morem privoščiti, ker sem prešibak v rokah. Bela sled magnezija mi daleč na desni pokaže ozko vodoravno poklino, v katero stlačim štiri prste desnice in se brez strahu prevesim nad globino. Noge zanihajo in skoraj brez na-
pora se prekobalim na poličko in okoli raza.
In spet je vse tako kot prej. Dolomiti, sonce in temno modro nebo nad gorami. S ceste pod steno je spet slišati hrup avtomobilov, ki ga med plezanjem možgani niso imeli časa zaznavati. Na stojišču s Pavletom začneva debatirati o težavnostnih stopnjah, ko pa med seboj primerjava najine dlani, nama je kmalu vse jasno: spodnja sedmica za njegove lopataste šape in le dobra šeslica za moje »kirurške« roke s finomehaničnimi prstki. In tako je Abramov raz Piz de Ciavazesa postal moja prva sedmica.
S Pavletom sva si med ogledovanjem stene Sassolunga (Langkofel) nad taborom v njej zamislila novo smer in jo danes zjutraj poskusila izpeljati. Prvenstveno sva preplezala le varianto, višje zgoraj pa sva razočarana naletela na galerijo svedrovcev, ki jih je nekdo zavrtal v skalo že pred nama. Slabe volje sva sestopila čez steno po nekakšni rampi in se že do kosila vrnila nazaj do šotorov.
Popoldne iščeva nadomestilo za najino jutranjo » polomijo« in Tine nama predlaga smer bratov Messner v drugem Selllnem stolpu.
MESSNER
Pred leti sva z Ines plezala v dolomitskih Petih stolpih (Cinque torri d'Averau). V Velikem stolpu (Torre Grande) sva plezala dve "ženski« smeri. Via Miriam je imela zelo gladko spoiirane oprimke zaradi prijemanja neštetih rok, saj si jih tu naveze kar podajajo druga za drugo. Pod Olgino smerjo (Via Olga) pa sva naletela na televizijsko ekipo, ko so z Relnholdom Mes-snerjem na čelu snemali »climberje« (športne plezalce) na neki skali. Mimo njih sva morala hitro vstopiti v steno, da jim nisva motila kadra. Ko pa sva plezala že dva raztežaja višje, so objektiv kamere usmerili v naju. Jaz sem se postavil v »filmsko pozo«, Ines je pomahala. Relnhold pa je bil jezen (takrat sva bila oba z Ines še precej otročja).
Reinhold Messner je leta 1968 z bratom Guntherjem v Alpah preplezal nekaj smeri, ki pomenijo pomembne mejnike v zgodovini alpinizma. Pozneje je postal znan kol »osvajalec« najvišjih vrhov sveta in danes ga najširša svetovna javnost pozna kot človeka, ki naj bi svoje vrhunce doživlja! ob vzponih v Himalaji, le malokdo pa ve za njegova dejanja v Alpah. Reinhold in Giinther sta tistega daljnega leta 1968 v dolomitskem Sass dla Crusc (Sasso della Croce) preplezala smer, ki je že skoraj zgodovinskega pomena. Ključno mesto tiste smeri je ponovilo že več po-navljalcev, toda še nihče se ga ni lotil kot
PLANINSKI VESTNIKi
prvi v navezi (po podatkih iz leta 1985); Danes se tam pleza po varianti, nekakšnem .»obvozu«, ki ga je odprl Heinz Mariacher leta 1981 ob prvi ponovitvi. Torej je ta smer na svojo prvo ponovitev morala čakati celih trinajst let! Tisto mesto, ki sta Messner-ja ocenila z oceno VI + kot «mejo človeških zmogljivosti«, pa je danes, ko je meja možnega odprta navzgor, ocenjeno z zgornjo sedmo stopnjo (VII +). Kdo je tisti raztežaj splezal kot prvi v navezi, Reinhold ali Günther, pravzaprav sploh ni pomembno; dejstvo je, da sta bila oba Mes-snerja že pred dvajsetimi leti krepko pred svojim časom.
Pozneje sta bila skupaj v odpravi na Nanga Parbat v Karakorumu, Tam je svoje življenje pusti! Günther, medtem ko se je mlatjšemu bratu uspelo izvleči. Relnhold je pozneje velikokrat zahajal v Himalajo in pri tem dosegel vrhunec leta 1986, ko je kot prvi človek stopil na zadnji vrh, ki je še manjkal v njegovi »zbirki« osemtisoča-kov. Končno si je lahko oddahnil od te nesmiselne dirke, z njim pa tudi vsi, ki so nekaj več vedeli o alpinizmu. Meja 8000 metrov je pravzaprav umetna, postavili smo jo ijudje, ki vse merimo v metrskem sistemu. Gore so pač toliko visoke kot so in se ne menijo za neke umetno izmerjene višine in razdalje, ki smo jim jih določili ljudje. Reinhold Messner pa ni bil le navaden »zbiralec« najvišjih vrhov, kar danes lahko očitamo mnogim. Če je to postal v končnici, ko mu je manjkalo ie še nekaj osem-tisočakov, to ni njegova krivda. Javnost je od njega skorajda zahtevala, naj bi bil prvi, ki bi mu to uspelo. V Himalaji, najvišjem gorstvu tega sveta, je s svojim zgledom uvedel nekatere nove načine plezanja na najvišje vrhcve. Leta 1975 sta s Petrom Habalerjem v alpskem slogu priplezala na vrh Hidden Peaka oziroma Gašerbruma I. S tem sta v Himalajo uvedla način plezanja, ki je bil tak kot v Alpah, torej v navezi, brez pomoči višinskih nosačev in brez postavljanja višinskih taborov. Leta 1977 se je Reinhold sam odpravil na Nanga Parbat, kar je pomenilo začetek himalajskega samohod-stva. Leta 1978 sta prav tako s Petrom Habelerjem kot prva človeka stala na vrhu Mount Everesta brez pomoči dodatnega kisika iz jeklenk. Leta 1980 je sam (razumljivo: brez kisikovih bomb) s kitajske strani dosegel vrh Everesta po delno novi smeri,.. Alpski slog, odklanjanje do-dodatnega kisika, solo vzponi,..! Pred dvajsetimi leti sta Günther in Reinhold Messner preplezala tudi novo smer v drugem stolpu nad prelazom Sella. Speljala sta jo v steni, ki je od spodaj videti precej grozljiva. V njej si skorajda ne moreš zamisliti smeri brez pomoči klinov in tehničnega plezanja. Pa vendar sta Mes-
snerja tam našla prehode, ki komajda segajo v zgornji del težavnostne lestvice v prostem plezanju.
EKSTAZA GIBANJA
Bizarna črna stena. Nt visoka, pa tudi nizka ni. Stena brez tistih razsežnosti, ki v človeku zbujajo občudovanje in hkrati strah. Stojiva pod to čudno črno steno in mečeva kamenček. 2reb naj odloči, kdo od naju bo začel plezati v prvem raztežaju. Kamenček povsem po naključju spet izbere mene.
Samo dobrih dvesto metrov je visoka ta stena. Dvesto metnov — in vendar dovolj za štiri ure zamaknjenosti, za štiri ure, ko ti iz misli zbeži vse, kar je povezano z običajnim življenjem In normalnim svetom. Ostane ti le občutek, da se ves čas gib-Iješ na meji stvarnega, včasih že onkraj nje, ko čutiš, da naslednjega previsa ne boš več zmogel. In vendar ga preplezaš. Ob trenutkih negotove napetosti se ti vsakič prikažejo nove in nove možnosti. Ko takrat iztegneš roko, zgrabiš nov oprimek. Ni ti ga treba iskati, ker veš, da je tam. Ker veš, da mora biti tam, in tudi v resnici /e tam. Tako se ponavlja že ves čas. Začuden sem, vzhičen, navdušen sam nad seboj, navdušen sem nad skalo, ki se mi je prej zdela mrtva, hladna, neprijazna. Navdušen sem, ker čutim, kako se mi ne po kapljicah, ampak kar v deročem hudourniku spet vrača veselje do plezanja, ki je v zadnjih dneh začelo v klobčič navijati nitke svojega nesmisla. Tisti, ki je že kdaj doživljal ekstazo gibanja nad praznino, bo to razumel. Kričal bi, tulil bi od veselja in vzhičenosti, pa si ne upam, ker bi si tako pokvarit vso veličino trenutka. Vrvi je konec. Za seboj sem potegnil vseh petdeset metrov, ki me vežejo z resničnostjo, pa bi tako rad še naprej, naprej v neskončnost.
t * *
Ko sfa se prva YU ponavljalca «Messner/a« (Člžmek-Kozjek 1983) po turi vrnila v tabor, sta bila vzhičena, a obenem razža-loščena. Izjavila sta, da sta čisto izgubila veselje do plezanja, saj si ne moreta predstavljati lepšega plezanja, kot sta ga bila pravkar doživela. Kaj bosta zdaj počela? (No, Maurice Herzog bi jima prišepnil, da se še vedno najde druga Anapurna.) Ta anekdota še najbolje okarakterizira smer. Ob nastanku se je je držal s/oves skrajnega in je dolgo čakala na ponovitev. Dasi kratka, je smer Izrednega zgodovinskega pomena, saj pomeni v Dolomitih približno isto kot v Julijcih Cozzolinova zajeda, torej preobrat od tehnike k prostemu plezanju...
Tine Mlhelič: Dolomiti — „„ plezalni vodniček 22J