IHS





Zahvala

Hvala Ti, dobri Bog, ljubezni in usmiljenja polni Oče, ker si me ohranil vse do današnjih dni, mi vedno znova dajal moči in posvečujoče bližine, da sredi težkih preizkušenj nisem omagala. Hvala Ti, Oče, ker si do potankosti odmeril in ukrojil moje breme, pa tudi Svoj blagoslov. V znamenje hvaležnosti – da si mene in mojo družino ohranil in Te danes lahko skupaj hvalimo in slavimo –, poklanjam svojo zgodbo vsem, ki Te iskreno iščejo in so voljni hoditi za Teboj. Poklanjam jo vsem, ki so se pripravljeni korak za korakom odpovedovati in odvezovati od posvetnega in lastnega, da bi lahko kot izpraznjena posoda sprejeli Tvoj skrivnostni načrt Ljubezni za svoje življenje. Prosim Te zanje, da bi v veselju in zaupanju izrekli svoj »zgodi se« ter se ne ozirali nazaj. Dobri Oče, blagoslovi jih z duhovnim in vsakršnim obiljem.

S teboj, dragi Ervin, sem po zakramentu svetega zakona eno telo. Hvala ti, ker zvesto skrbiš zame, za najino družino ter si v dobrem in manj dobrem moj najboljši človeški prijatelj. Brez tebe ne bi bilo ne pričujoče zgodbe ne vseh drugih čudovitih zgodb. Vam, dragi moji otroci – Marija Klara, Klemen Marija, Kristjan Marija – hvala, ker me sprejemate in tako močno ljubite ter dovoljujete, da tudi jaz vas ljubim. Nebeški Oče želi, da se ljubimo med seboj, kakor nas On ljubi, kar pomeni neskončno. Naj bo naša družina tej ljubezni prijetno bivališče.

Hvala tudi vsem tistim, ki ste mi ob tej preizkušnji stali ob strani ter me podpirali z vsem, kar ste in premorete: spremljevalki Sanji, terapevtki Alenki, prijateljicama Alenki in Kristini, prijatelju Darku, spovedniku gospodu J. Razingerju, župniku gospodu K. Čižmanu ter vsem ostalim, ki ste molili zame.





Uvod

Močno si želim, da bi vam bile naslednje strani predvsem spodbuda za pokončno in krščansko držo v najrazličnejših življenjskih preizkušnjah. V velikem zaupanju in hvaležnosti delim z vami delček svoje zgodbe, spoznanj in Božjih dotikov, da si bomo – odkupljeni s Kristusovo krvjo – v tolažbo, spodbudo in pomoč. Naj se naša kolena ne upogibajo pred preizkušnjo, trpljenjem, boleznijo ali strahom, ampak samo pred Bogom in Njegovo voljo. Samo če bomo vzljubili vse razsežnosti svojega obstoja, jih izročili v Božje roke in sprejemali kot ljubeč Božji poseg v naša življenja, bomo lahko Bogu v slavo in svetili bomo kakor mesto na gori.

Vsebina knjige je razdeljena na tri zaključene celote. V prvem delu delim z vami nekaj osebnih doživetij in spoznanj, ki sem jih bila deležna v času ozdravljanja in ko je zorela vsebina za pričujočo knjigo. Neskončno sem hvaležna za dotike iz nebes, vso Božjo bližino in ljubezen. Vem, da so bili ti dotiki v prvi vrsti namenjeni meni osebno, moji rasti, pokazali pa so se tudi kot del vzgojnega načrta, ki ga je zame pripravil Oče. So zelo intimne narave, a si želim, da tudi po njih spoznate silno skrb in ljubezen, ki jo Bog po Jezusu v Svetem Duhu ima do vsakogar izmed nas. Kljub temu da večinoma izpostavljam vidik notranjega in duhovnega boja – pri čemer želim osvetliti nekaj zakonitosti, s katerimi si lahko na tem področju pomagamo –, ne smemo pozabiti, da je človek po svetopisemskem nauku spleten iz treh nerazdružljivih in medsebojno povezanih dimenzij: telesne, duševne in duhovne. Vse tri morajo biti vedno med seboj v ravnovesju, kar pomeni, da jim moramo nameniti primerno nego in hrano. Ko pride do preizkušnje, lahko ena dobi prednost pred drugimi – odvisno, katero področje v času preizkušnje najbolj potrebuje pozornost in zdravljenje. Pri meni je v zadnjem obdobju dobilo prednost duhovno področje, preko katerega se je zdravil človek v celoti – cela jaz.

Drugi del zajema povzetek teoretičnega znanja in nekaterih spoznanj o delovanju hudobnih duhov, njihovih namenih, strasteh in Božjem načrtu. Soočiti se z delovanjem hudega duha v življenju še zdaleč ni lahko, še manj prijetno, a sem – po Božjem načrtu – morala tudi skozi to. Da bi zase in za vas našla pravo mesto nekaterim pojmom v zvezi s temo delovanja hudega duha in svoji izkušnji dala pravo obličje, sem se spopadla tudi s to tematiko. V resnici je ta veliko bolj obsežna, kot sem jo predstavila na teh nekaj straneh, vendar bo za prvo soočenje več kot dovolj.

Tretji del je zbirka različnih molitev, ki so nam lahko v podporo in spodbudo za bolj poglobljeno duhovno življenje ali za oporo v duhovnem boju: vsebuje vse od krstnih obljub, svetopisemskih citatov, molitev za osvobojenje pa vse do litanij. Zame so bile molitve neprecenljiva popotnica in velika tolažba v najtežjih časih – predvsem pa takrat, ko je bilo le še Jezusovo ime tisto, česar sem se lahko oklenila.

Želim prijetno branje in veliko Božjih dotikov! Naj vas prevzame silna Ljubezen!





I. del

»Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo

in ji spregovorim na srce.«

(Oz 2,16)





Jezus, gospodar življenja

Ob spočetju sem od Boga Očeta prejela dar velike občutljivosti in senzibilnosti. Oboje mi je omogočalo, da sem vse, kar se mi je v življenju dogajalo, močno doživljala in vsaka izkušnja je v meni pustila globok pečat. Tako sem ob vsem dobrem imela občutek, da lahko živim na polno, živim izpolnjeno življenje, ker je bilo vsako doživetje veliko bogastvo. Ravno obratno je bilo, ko sem doživljala manj dobre stvari, saj sem jih doživljala silno dramatično, na trenutke celo tragično. Od težkih izkušenj, ki jih je bilo v zadnjih nekaj letih veliko, sem se s težavo pobirala. Življenje sem začela doživljati kot boj in ti boji so me močno izčrpali. V moji notranjosti so se tiho začele kopičiti stiske, ki so mi kljub velikemu prizadevanju za duhovno in osebnostno rast ostajale prikrite. Vse bolj sem postajala nemirna, nikjer in nikakor nisem našla miru. Umirila me ni ne ljubezen, ki sem jo doživljala v svoji družini, ne delo, ne služenje, ne molitev. V meni je vzklilo nezadovoljstvo. Postalo je moj spremljevalec, ki me je v notranjosti razjedal kot črv. Postajala sem vse bolj napeta, večje življenjske prelomnice pa so me še dodatno obtežile.

Ena od teh prelomnic je bila sprememba, ki jo je v moje življenje prineslo skupno življenje z Ervinom. Čeprav nama je bilo zelo lepo, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem svoj ritem življenja prilagodila najini skupnosti. Sledila je najina skupna velika stiska, saj nekaj časa ni bilo otrok. Bila sem zmedena in čutila velik odpor do zdravnikov ter zdravljenja. Vdor v intimo mojega telesa in odnosa je bil zelo boleč in ga nisem zmogla. Po treh letih pa so se nama po čudovitem romanju v Marijino svetišče in po moji prošnji za deklico rodili kar trije otroci. Najprej težko pričakovana deklica, čez dobro leto pa še fanta dvojčka. Bog da večje obilje, kot si upamo prositi! Otroci in Ervin so mi bili v veliko veselje, vendar so me obe nosečnosti, poroda ter poporodno obdobje močno psihično in fizično izčrpali. Postala sem zelo utrujena in občutljiva, časa za tišino in molitev, s čimer bi lahko obnovila svoje moči, ni bilo. Tako sem se začela počutiti notranje razdvojena med svojimi željami in potrebami ter potrebami otrok ter družine. Zdelo se mi je, da materinstva nisem mogla zaživeti v polnosti.

Naslednja težka prelomnica na moji življenjski poti je bila, ko sva se zaradi finančne krize v najinem podjetju prvič znašla v hudem materialnem pomanjkanju. Ker nisem imela izbire, sem morala prositi za pomoč za najbolj osnovne življenjske potrebe. Ob tem sem se počutila ponižana, odrinjena na rob – ti občutki so vame zarezali kot oster meč. Polastila se me je huda potrtost, vendar sem se čez čas uspela iztrgati iz njenih smrtnih krempljev. Moč za to sem dobila, ko sem v nekem trenutku uvidela, da lahko moje razpoloženje privede edino do popolnega razpada mene kot osebe in razpada moje družine. Po božji milosti in z nekje v globinah najdeno voljo do življenja sem vstala iz lastnega pepela in se soočila s silno težko situacijo. Nisem želela, da bi pomanjkanje, še manj pa najina notranja stiska, ki se je iz tega rodila, vplivali na otroke ali najin odnos. Tako sem kljub že zelo veliki opešanosti iztisnila iz sebe še preostale moči, si vlila poguma, potlačila vse svoje potrebe, utrujenost in vsa občutja. Želela sem preživeti in za to sem šla v boj.

Z Ervinom sva ostajala nerazdružljivo povezana. Močno sem čutila, da milost za to prejemava po zakramentu zakona. Šla sva čez težke trenutke, ko sva drug v drugem iskala krivca in nosila breme lastnih občutkov krivde. V taki preizkušnji brez Božje navzočnosti ne bi nikoli zmogla ostati niti prijatelja, kaj šele mož in žena. Bolelo je tudi spoznanje, da sva bila v poslu kot človeka vredna toliko, kolikor imava. In ko nisva imela ničesar več, so naju preganjali kakor zločinca. Zlomilo me je, ko mi je eden od sodelavcev zaradi svoje stiske in besa v napadu zagrozil s smrtjo. Bila sva dolžnika in počutila sem se do konca ponižano. Ko sem se zelo bala zase in za vse svoje, sem ob vsakem hrupu v hiši, posebno ponoči, od strahu večkrat kar otrdela. Ker je bilo vse to skrajno mučno, ne vem, kako sem lahko preživela. Kljub vsemu je vsak izmed naju dal vse od sebe, da bi si le opomogli in ostali povezani. Oba sva delala z vsemi svojimi močmi. Poleg službe sem tako skrbela, kje in kako bomo dobili hrano ter oblačila, kje bomo prihranili in s čim bi lahko še doprinesla k bolj kvalitetnemu življenju. Naše staro, lagodno in utečeno življenje je bilo postavljeno na glavo. Stiska je iz naju potegnila nesluteno ustvarjalnost, ko smo iskali dodatne vire zaslužka, moč in nezlomljivo medsebojno ljubezen. Po malem je to obdobje trajalo kar nekaj let, zato je to postal naš slog življenja. Postala sem hvaležna za to izkušnjo uboštva. V njem smo poleg drugih dobrih stvari lahko okusili tudi, kako Bog po dobrih ljudeh skrbi za nas in za svoje drage.

V času med temi boji sem bila po neki misijonski skupnosti povabljena na krajši misijon v Afriko. Tam sem se z revnimi in na rob potisnjenimi srečala kot njim enaka in delo je na obeh straneh rojevalo mnogo sadov. Iz te izkušnje sem še dolgo črpala tako moč kot tudi navdih za svoje življenje in soočenje s svojo revščino. Vendar je bilo potovanje prelomno še z drugega vidika. Na poti domov sem na letalu doživela prvi resni panični napad. Sprva sem bila prepričana, da je bil to enkraten dogodek, a sem kmalu spoznala, da so panični napadi postali moji stalni spremljevalci. V vsem, kar sem doživela in še vedno doživljala, je panični napad pomenil trenutek, ko mi je dokončno spodneslo tla pod nogami. S tem sem dokončno začela izgubljati nadzor nad samo seboj in svojim življenjem. In vendar je vse teklo dalje … vrstili so se dnevi, meseci in leta. Paniko sem nekako obvladovala, otroci so odraščali in materialno smo si nekoliko opomogli.

Kljub temu sem v svoji notranjosti še vedno močno podoživljala občutek nevarnosti, zato je bilo vse v meni v neprestani pripravljenosti na boj. Če sem slučajno opazila zaskrbljenost zaradi družinskih financ ali jo je izrazil Ervin, sem nemudoma napolnila hladilnik in shrambo. Opazila sem, da sem vse težje obvladovala svoje misli, ki so mi na vsakem koraku slikale nevarnost in prizore smrti otrok. Bilo je zelo mučno, breme izčrpanosti ter nezadovoljstva pa je začelo močno pritiskati. Postajala sem bolj in bolj razdražljiva, vse pogosteje sem obolevala, v nekaj letih sem večkrat obležala zaradi bolečin v križu in v zadnjem času so se mi pojavile še motnje srčnega ritma. Poskušala sem si pomagati s tem, kar sem imela na voljo: nekaj znanja o naravni pomoči, molitev, redni osebni pogovori in spoved. Ker se ni nič spremenilo na bolje, nisem več vedela, kako naprej. Vseeno sem živela dalje, iz dneva v dan, kot mi je bilo pač dano. Po daljšem obdobju, ko sem bila brez službe, sem spet začela z rednim delom in si mislila, da bi se lahko sedaj vse že počasi umirilo. Tega sem si resnično močno želela. Ker pa življenje ne prenese prevare in terja resnico za vsako ceno in ker je naš Bog ljubosumen Bog, ni šlo po mojih mislih in željah. Zame je Bog Oče pripravljal resen prevzgojni program, s tem pa tudi neskončne milosti, ki si jih v tistem trenutku nisem mogla niti predstavljati.

Na prvi dan svojega novega dela sem parkirala avto in ko sem izstopila, sem v svoji notranjosti doživela nekaj neopisljivega. Bilo mi je, kot bi bila za nekaj stotink sekunde prestavljena v mračno pokrajino, kjer ni bilo ničesar – vse tja do neskončnosti. Istočasno sem občutila dotlej še nepoznan in nikoli občuten strah, nekaj podobnega paniki. Zazdelo se mi je, da bi tako lahko izgledala depresija, vendar je bila ta izkušnja izven vsega telesnega in čustvenega, vse tja do komaj slutenih duhovnih globin. Od tistega trenutka dalje sem poleg že dovolj težkega bremena izčrpanosti, občasnih paničnih napadov, nezadovoljstva in razdražljivosti začela doživljati novo, še globljo stisko. Počutila sem se vse bolj izgubljeno in brez smisla. Vsakič, ko sem kje ostala sama, sem jokala. Čutila sem obup, globoko duhovno potrtost ter zapuščenost od Boga in ljudi. Vse bolj sta se me polaščala tema in občutek niča. Trpela sem in nisem vedela, kako naprej.

Nekega večera je v mojo temo posegel Bog. Nenadoma in zelo jasno sem začutila, da so moja občutja duhovne narave. Od tistega trenutka dalje se nisem več mogla znebiti občutka temačnega pritiska in notranjega mučenja, zato sem si poiskala primerno pomoč. Obiskala sem eksorcista, ki je nad menoj molil in zapovedoval različnim hudobnim duhovom, ki so me mučili. Bilo je zelo naporno. Po samem obredu sem bila tako izčrpana, da nisem mogla niti hoditi. S prijateljico, ki me je pospremila, sva dolgo časa čakali, da sem se počutila dovolj dobro, da sva se lahko mirno odpeljali nazaj proti domu. Priznam, da je bila ta izkušnja zame zelo težka, saj mi je odprla pogled v popolnoma novo dimenzijo duhovnega. Po eni strani je bila izkušnja strah vzbujajoča, po drugi pa sem izkusila moč Jezusovega imena in Njegovo vsemogočnost. Po eksorcizmu je bilo v moji notranjosti spet vse svetlo, vrnilo se je veselje do življenja in molitve. Velika duhovna tema se je razblinila. Z velikim duhovnim in življenjskim zagonom sem šla naprej po začrtani poti. Delala sem, skrbela za družino in odnose, bila ob vsakem času na voljo vsakomur, uspešno sem krotila občasne panične napade, izčrpanost in neredno bitje srca. Toda ne za dolgo.

V takem vzdušju po eksorcizmu sem še poromala v Medjugorje, od koder pa sem se domov vrnila s še hujšimi paničnimi napadi. Prav v Medjugorju me je skoraj dokončno zlomilo. Zgodilo se je pri sveti maši in po milostni spovedi, ko sem se najprej v velikem veselju srca in hvaležnosti vsa izročila Jezusu, čudovitemu Božjemu sinu. V istem trenutku sem doživela tako silovit panični napad, da sem bila prepričana, da bom v tistem trenutku umrla. Postalo mi je slabo in kar nekaj časa sem potrebovala, da sem si opomogla. Po vrnitvi sem imela občutek, da brez prekinitve doživljam paniko, ki je bila enkrat manjša, drugič večja. To je izsesavalo moje poslednje moči. Postajala sem neskončno utrujena – telesno in umsko. Telesa in misli tako nisem več obvladovala: pri vsakdanjih opravilih sem se vse pogosteje opekla ali porezala, hoja in govorjenje so me močno utrujali, začela sem pozabljati, kaj sem razmišljala ali nameravala. Motili so me zvoki, še posebno otroški vrvež. V najhujših trenutkih se mi je zdelo, da če bom pomislila samo še eno misel, se mi bo v trenutku zameglil um.

Panika je popolnoma ugrabila moj razum in pritiskala na moje srce, ki mi je vedno bolj nagajalo. Vsemu temu so se pridružile še nenadne slabosti in vrtoglavice. Nekega dne sem zaradi slabosti pristala na urgenci, toda ko sem videla, kaj je pisalo na izvidu, sem ga vrgla v smeti. Nisem si priznala, da sem tik pred kolapsom in da je moje stanje resno. Nisem se imela več v oblasti. Bila sem le senca svojega obstoja. Sram me je bilo, počutila sem se popolnoma nemočno. Nisem vedela, kaj še lahko naredim za svoje telo ali za svoje zdravje razen tega, kar sem že tako počela. Zadnja leta sem imela namreč redna srečanja z duhovno spremljevalko. V tej veliki stiski sem računala tudi na pomoč spovednika, ampak bilo je, kot da sta ob vsem tem oba nemočna, čeprav sta me nenehno podpirala, kolikor sta mogla in znala. Vse je – ne glede na moja prizadevanja – šlo svojo pot. Obupana sem bila, napetost v meni pa je naraščala. Zdelo se mi je, da nima nihče – ne jaz ne katerikoli drug človek – več moči nad tem. V obupu sem sprejela zdravila, ki mi jih je ponujal moj osebni zdravnik, vendar sem z njimi morala takoj prenehati, ker jih nisem dobro prenesla.

Nekaj tednov zatem sem se dokončno zlomila. Bilo je jesensko dopoldne, ko sem se kljub slabemu počutju trmasto odpravljala po opravkih; zgodilo se je, da sem nenadoma ostala popolnoma brez misli. Ko me je Ervin videl, v kakšnem stanju sem, se je prestrašil. Vzel mi je stvari iz rok in me nežno posedel na kavč. Ko je z veliko nežnostjo in z občutkom ubesedil moje počutje, sem se zjokala. Vse, kar sem lahko čutila, je bila globoka, do konca neskončnosti segajoča utrujenost in nečloveška izpraznjenost. Tudi sama sem se svojih občutij prestrašila, a obenem začutila, da je to konec. Odpovedala sem službo in vse obveznosti ter ostala doma, misleč, da bo nekako šlo in si bom kmalu opomogla. Tako brez moči in notranje izmučena sem obiskala psihiatrinjo in si poiskala najboljšo možno spremljevalko. Zvesto sem opravljala vaje in naloge, ki sta mi jih dali, ter si sestavila svoj načrt okrevanja. Zapisala sem si imena tistih, ki mi lahko pri tem kakorkoli pomagajo, prilagodila prehrano in okrepila molitveno življenje. Toda to ni bilo dovolj. Dobri Bog je imel zame svoj načrt, svoj seznam, na katerem je bilo eno samo ime: Jezus.

Od nekega jutra dalje, ko sem brez moči obležala, nisem mogla več niti vstati niti hoditi, vsak gib je bil zame napor, telo me ni ubogalo, v glavi sta bila istočasno praznina in kaos, v ušesih mi je piskalo in neprestano sem slišala zven zvonov. Iztrošena sem cele dneve preležala, nisem prenašala hrupa, nisem mogla brati, motila me je svetloba. V moji duši so bili strah, zmeda in tema, moj duh pa je bil prepuščen v mučenje … Nisem vedela, kaj se dogaja z menoj in ali lahko človek vse to sploh preživi. Kaj če mi res preostanejo le še zdravila – ali še huje, da zgubim razsodnost in bom kot bilka do konca svojih dni?

Končno sem si priznala, da sem zbolela. V tistem trenutku je bilo zame konec življenja, ki sem ga poznala do tedaj. Zunanji svet je izginil, odnosi so usahnili. Ostala sem sama s seboj in svojo bedo. Dneve sem preživljala med štirimi stenami najine spalnice in s pogledom uprtim v večnost prosila za podporo. Začela sem spoznavati, kako so bolezen, trpljenje in bolečina najintimnejši trenutki med človekom, ustvarjenim bitjem, in njegovim Stvarnikom.

Moja bolečina je postala skrivnostna vez z Gospodom, gospodarjem življenja. Oklenila sem se Ga in On me je vodil ter iz mene začel oblikovati novo stvar. Ves čas mi je bil blizu na zelo konkretne načine in z jasnim izražanjem Ljubezni. Kot Božja ljubljenka, čeprav polomljena, sem počivala v Njegovem naročju in bila deležna Njegove nege. Privolila sem in vzel si je popolno pravico nad menoj. Vodil me je skozi mojo notranjost, me bogatil s spoznanji in me ozdravljal.





Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom

Nekega jutra sem se – kmalu po tem, ko sem zaradi slabega počutja ostala doma – prebudila z izrazito nerednim bitjem srca. Vsa sem bila v krču in močno izmučena od strahu, da bom umrla, če bom le za trenutek izpustila svoja prizadevanja in željo po življenju. Zakaj mi je srce tako hudo nagajalo? Kaj me je tako zelo vznemirjalo? Pomislila sem, da ga lahko kar sama vprašam. Svoje roke sem položila na svoje srce in zelo spontano sem mu spregovorila: »Kaj te tako vznemirja, kaj mi želiš sporočiti?« Resnično sem si želela, da bi se lahko približala svojemu izmučenemu in izčrpanemu telesu, da bi ga razumela in prisluhnila njegovim sporočilom zame. Izgubiti nisem imela kaj in v tem stanju sem mu lahko popolnoma zaupala. Podredila sem se njegovim zakonitostim in vedela, da me nikakor ne bo varalo. Moje telo je postalo moj zaveznik in izkazati sem mu želela svojo pripravljenost, da skupaj z njim spet najdem svoje življenje. To je bil zame prelomni trenutek. Poprej sem svoje telo zanemarjala in ga okrutno izkoriščala za svoje potrebe, sedaj pa sem potrebovala njegovo pomoč. Pripravljena sem bila storiti, karkoli bi mi prišepnilo. Nisem dolgo čakala, njegov odgovor je bilo jasno spoznanje, ki se je globoko vtisnilo vame. Moje srce je bilo obremenjeno z mnogimi nevidenimi bolečimi spomini, dogodki in odnosi. Klicalo je po odpuščanju, spravi in miru.

Do tistega trenutka sem bila prepričana, da sem pomirjena z vsemi in vsem, a sem se hudo motila. Prišel je čas za resen proces odpuščanja in obžalovanja. V meni je bilo skritih in potlačenih mnogo bolečin, ki so se počasi začele prebujati. Na dan so drug za drugim vreli spomini na dogodke in osebe, pri čemer so se prebujala najrazličnejša čustva. Popolnoma sem se prepustila Bogu in prosila za dar Svetega Duha. Zaupala sem, da mi bo ob pravem času dal pravi uvid, komu in kaj naj odpuščam ter mi dal tudi milost, da bom lahko resnično odpustila. Z vsemi svojimi močmi sem se oklenila molitve odpuščanja. Resnično sem si želela vsem odpustiti vse in zaživeti kot svobodna Božja hči.

V zavesti, da je naš Bog Bog ljubezni, ki mu je prizadevanje za spravo dragoceno, sem v molitvi vedno znova ponavljala: »V Tebi in zaradi Tvoje ljubezni, Jezus, odpuščam … Ti me ljubiš in mi odpuščaš, tudi jaz ljubim in odpuščam … Blagoslavljam … Ti izročam …« To molitev sem molila vsakič, ko mi je Duh izrisal spomin na kakšno osebo, ki me je ranila, ali na dogodek, ki me je bolel. V začetku je bila molitev odpuščanja zelo boleča in solze so tekle ter prale spomin, saj sem se srečevala z oceanom potlačene bolečine. Vsako časovno obdobje je poleg velikega blagoslova prineslo tudi posebne odnose, skupaj z njimi pa bolj ali manj globoke rane, ki so bile sedaj pripravljene, da ozdravijo po molitvi odpuščanja. Izročala sem jih Jezusu in odpuščala bližnjim, sebi in končno tudi Bogu.

Molitev je kmalu rodila obilne sadove. Eden izmed sadov je bilo spoznanje, da sem ob vsaki zameri, ki sem jo gojila kot posledico ranjenosti, imela tudi sama velik delež pri tem. Nisem bila brez krivde. Čeprav je Bog človeka ustvaril kot čuteče bitje in z velikim hrepenenjem po ljubezni, smo vendar nepopolni. Posledično smo deležni nepopolne ljubezni in tudi sami nepopolno ljubimo ter se v stiskah zelo pogojeno odzivamo. Zaradi tega spoznanja sem v sebi začutila veliko željo, da molitvi odpuščanja dodam še kesanje in opravičilo za svoj delež. Tako sem svojo molitev dopolnila in molila: »V Tebi, Jezus, in zaradi Tvoje ljubezni prosim to osebo odpuščanja … Žal mi je …« V tem dolgem in intenzivnem procesu odpuščanja sem kesanje zmolila tudi večkrat na dan. Ker pa sem ob nekaterih posebno težkih stvareh kljub temu še vedno čutila težo svoje nepopolnosti, sem želela k spovedi. Moj spovednik je takrat bival v precej oddaljenem kraju in ker zaradi slabega počutja nisem mogla na tako dolgo pot, sem v takih trenutkih za spoved prosila domačega župnika. V veliko tolažbo mi je bilo, da me je vselej ljubeče sprejel, pozorno poslušal in mi tudi pomagal s kakšno modro besedo. Kako hvaležna sem bila za toplino, ki sem jo čutila v objemu Cerkve! In za milost zakramenta sprave! Spoved je vame vlivala moč in name učinkovala nadvse zdravilno. Bolj kot sem z odpuščanjem in obžalovanjem odlagala bremena, lahkotnejša sem postajala za pot, ki je še bila pred menoj. Tako se je mesece preko Jezusove Ljubezni pretakala moja molitev odpuščanja in kesanja na vse strani in do mnogih ljudi – tako živih kot pokojnih.

Zgodilo se je tudi, da sem se v nameri po odpuščanju včasih nekoliko ohladila. Takrat me je Bog hitro opomnil. Prijatelj molivec, ki me je s tiho in predano molitvijo ter spodbudno besedo neprestano goreče podpiral, me je v trenutkih ohladitve običajno po navdihu poklical. Z velikim občutkom je začel pogovor: »Tako … nagovorjen sem bil, da te pokličem … Veš, ko sem bil pred Gospodom, sem dobil besedo zate … da bi lahko v Duhu še malo pogledala in še komu kaj odpustila …« Včasih me je kakšen njegov namig prav razjezil, vendar sem vedela, da boli samo tisto, kar je ranjeno in želi biti videno. Zato sem dala taka in podobna čutenja »na stran« in raje pogledala stvarem naravnost v oči. Tako je proces odpuščanja s pomočjo veliko podpore, truda in volje stekel dalje.

Čeprav sem vedela, da je odpuščanje v prvi vrsti odločitev – torej stvar naše volje in ne čutenja –, pa sem po določenem času opazila, da me volja občasno ni in ni hotela ubogati. V takih trenutkih se je vse v meni uprlo molitvi odpuščanja in čeprav sem si zanjo prizadevala z vsemi močmi, nisem mogla moliti in odpuščati. Običajno me je popadel še močan notranji nemir. Spraševala sem se, zakaj, in kmalu dobila odgovor. To se je namreč zgodilo takrat, ko je bila v mojih globinah zamere še bolečina, s katero se še nisem ne srečala ne soočila, Jezus pa je želel, da jo spoznam. Njegova volja je bila neomajna, vzgojni načrt pa težak. Želel je, da se dotaknem prav vsake bolečine posebej, jo začutim, vzljubim ter jo predam v Njegove roke. Želel je tudi, da se za vse to v molitvi zahvaljujem in se vsega veselim ter šele nato molim za odpuščanje.

Kadar bolečini nisem dovolila, da mi spregovori in kadar ji nisem dala dovolj prostora, ni šlo. Samo molitev odpuščanja brez globljega srečanja z bolečino samo bi pomenila lažjo in nepopolno pot odpuščanja. Čim prej odpustiti in breme oddati ter ne čutiti – tega zame v Njegovem načrtu ni bilo. Čeprav mi je proces prinašal res veliko notranje olajšanje, je vse to od mene terjalo dodaten napor, razločevanje in trdo delo na sebi. Zavedala sem se, da če ne bom mehka kakor glina v lončarjevih rokah (prim Jer 18,16b) in se ne bom pustila voditi Duhu, bo moje prizadevanje ostajalo prazno, neplodno in celo nasilno. Kakšen pogum in kakšno zaupanje sta potrebna, da nas lahko Bog vodi do globin, ki jih je pripravil za ozdravljenje!

Še preden sem po Božji previdnosti zbolela, sem o temi odpuščanja veliko brala. Vedela sem, da človek sam po sebi ni zmožen odpuščanja, kajti to zmore le skupaj z Bogom. Vedela sem tudi, da je odpuščanje stvar volje in se moramo zanj zavestno odločiti. Vedela sem, da odpuščanje vodi k svobodi Božjih otrok in zapira vrata mnogim hudobnim duhovom, ki radi hodijo po bolečih spominih in neodpuščanju ter tako mučijo človeka. Vedela pa sem tudi, da odpuščanje ni enoplastno. Ko odpuščamo, odpuščamo drugemu, ki nas je ranil; sebi, ker smo delovali proti sebi samim; odpuščamo bližnjemu; in ne nazadnje odpuščamo Bogu, ki je dopustil, da se je nad nami in v nas zgodilo zlo. Poleg tega pa lahko odpustimo samo, če smo za to dovolj dozoreli in včasih se na isto temo vrnemo večkrat. Kako dragoceno je bilo v teh trenutkih to vedenje!

Skozi dolgotrajen in še vedno trajajoč proces sem doživljala velike milosti osvobajanja in ozdravljanja. Najin odnos z Jezusom je postajal intimnejši in vse bolj sem se pogovarjala z Njim kot s prijateljem. Usmerjal je moje korake in spoznavala sem, da je vse, kar se z menoj dogaja, v popolnoma jasnem Božjem načrtu.

Danes molitev odpuščanja zame ne pomeni več bolečine, saj se je spremenila v veliko veselje in pravo sladkost. Čeprav še vedno kdaj tečejo solze, so sedaj to solze sreče, kajti vem, da bo moje srce kmalu napolnjeno z mirom in milostjo! Kako veliko škodo povzročamo sebi in drugim, če smo pri odpuščanju in kesanju malomarni! In kako prav ima sv. Hildegarda, ki pravi, da na začetku vsake poti ozdravljanja stojita odpuščanje in kesanje!





Breme, ukrojeno po meri

V prvih mesecih, ko sem nemočna večino časa preležala, sem se počutila zelo osamljeno in nesrečno. Gledala sem svoje otroke, kako so rastli brez mene, svojega ljubega moža, kako se je v strahu za preživetje vseh nas z vsemi močmi posvetil delu in skrbi za osnovne potrebe družine. Videla sem tudi, kako ni razumel, kaj se z menoj pravzaprav dogaja, zato mi ni mogel pomagati. Med menoj in mojimi najdražjimi je bila neprehodna praznina. Večino časa sem preležala v postelji in prejokala v prošnji Bogu za pomoč … Kako neskončno sem si želela ozdraveti, kako zelo sem si želela, da bi se vse vrnilo v stanje, kot je bilo prej in da bi kdo drug namesto mene nesel težo te preizkušnje!

Vendar ni bilo nikogar, ki bi lahko to storil. Bila sem popolnoma sama, sama s seboj in svojo bolečino. Bilo mi je neskončno težko. Popolnoma nemočna nisem mogla storiti ničesar. Nisem mogla preskočiti tega časa, ampak sem se morala soočiti z vsem, kar je moje stanje prinašalo. S to preizkušnjo se je v meni zgodil velik preobrat, kajti vse, kar sem gradila s svojimi močmi in v prepričanju, da je Bogu všečno, se je sesulo v prah. S slehernim svojim početjem, delom in prizadevanji sem hotela le eno: potrditev, da sem vredna ljubezni od Boga in ljudi. Občutek, da nisem dovolj dobra in sem vredna le, kolikor zaslužim, me je spremljal na vsakem koraku, pri vsakem delu in vseh odločitvah. Nažiral je mojo dušo in telo in ker ga nisem uspela nasititi, sem svoja prizadevanja podvojila ali potrojila. Za vse sem se vedno bolj gnala, dokler se »vrv« ni strgala. Stanje, v katerem sem se znašla, je bilo porazno. In vendar mi je znotraj te neskončno težke stiske vsak trenutek in na vsakem koraku dobri Bog natančno odmerjal svoje zdravilne dotike. Ni mi preostalo drugega, kot da sem izpustila nadzor nad svojim življenjem.

Kljub teži in resnosti svojega stanja sem čutila, da je vse to zgolj preizkušnja, ki je prehodnega značaja. Prejela sem gotovost, da bo vse minilo in bom ozdravela. Nisem si upala prositi za čudežno ozdravitev, saj bi to zame pomenilo, da bi bila prikrajšana za milosten čas Božje prevzgoje, da ne bi želela sprejeti, kar mi je namenjeno in bi iskala krajšo pot. Prikrajšana bi bila za rast v ljubezni in za intimni odnos z Gospodom. Vedela sem, da mi Jezus želi razodeti svojo veliko Ljubezen in me želi še bolj pritegniti k Njemu samemu. Zato sem privolila v zdravljenje po naravni poti, kar pa je pomenilo čas in napor.

Kljub moji pripravljenosti sprejeti dolgo pot okrevanja, sem doživljala trenutke, ko se me je polastil obup. En tak obup sem doživela nekega zimskega jutra, ko sem se prebudila v zelo težka občutja, telesno pa sem bila popolnoma brez moči. Komaj sem se dvignila iz postelje in sključena prišla do svoje kopalnice. V telesnih in duševnih bolečinah sem ponavljala: Ne morem več, ne morem več, ne morem več … Oprijela sem se umivalnika, da bi se obdržala na nogah, in nenadoma doživela močan Božji dotik. Skozme je šla moč in vame se je vtisnilo globoko spoznanje, da mi ne bo naloženo več, kakor zmorem, da ta preizkušnja nikakor ne bo presegla mojih moči in da ima Jezus popoln nadzor nad vsem, kar doživljam. Spoznala sem še, da je On sam do potankosti ukrojil moje breme in On sam me vodi v Ljubezni, čeprav od hudega še komaj živim svojo človeško naravo. V istem trenutku me je prevzelo tudi spoznanje, da bi me Jezus lahko z enim samim »hočem« takoj ozdravil. Zdravja sem si tako močno želela. Vendar me je v svoji neskončni Ljubezni puščal v obupno težkem, vendar posvečujočem boju. Kakšna neskončna tolažba! Kakšno nepreklicno spoznanje, ki mi je v tistem trenutku dalo obilo moči! Po tem Božjem dotiku je bil zapis obupa prepisan z zaupanjem in v meni se je začelo rojevati veselje. Vzravnala sem se, se pogledala v ogledalo in rekla: »Sprejmem! Želim Te ljubiti nadvse – ne glede na to, ali sem zdrava ali bolna, v miru ali boju. Ne želim biti navezana ne na zdravje ne na bolezen, ne na življenje ne na smrt, ampak samo nate, Jezus!« Privolila sem v to, da ta čas živim in okušam v vsej njegovi polnosti. Tako so iz dneva v dan ter med vzponi in padci minevali meseci.





Na bojnem polju

Na začetku poti sem bila najprej prepričana, da sem zgolj psihično zbolela in telesno popolnoma opešala. Kmalu pa sem vzporedno s slabim počutjem začela zaznavati tudi naporno, neusmiljeno ter težko notranje stiskanje in mučenje. Počutila sem se, kot bi se najhujši demon polastil moje notranjosti in pritisnil na vso moč. Prvič, odkar sem se pred več kot dvajsetimi leti spreobrnila, sem začela doživljati res težko preizkušnjo vere. Postala sem bolj pozorna na to, kaj se mi pravzaprav dogaja. Spomnila sem se, kako sem se počutila pred nekaj leti, ko sem prvič poiskala pomoč eksorcista. Vse bolj se mi je zdelo, da na preizkušnji nista samo moje telo in moja duša, ampak tudi duh.

Tako sem poleg vsega bremena sprejela tudi to. Nisem odlašala niti za trenutek – opogumila sem se in s kančkom upanja, da morda pa le ni to, česar se bojim, ponovno poklicala eksorcista. Dogovorila sva se za srečanje, toda na vrsto sem lahko prišla šele čez več kot dva meseca! Nisem mogla verjeti, da bom morala toliko časa čakati. Ko sem zavzdihnila, je prijazna gospa na drugi strani veze začutila mojo stisko. Potolažila me je, rekoč, naj bom Bogu hvaležna, da sem datum sploh lahko dobila. In bila sem hvaležna. Sprejela sem in se spraševala, kako ves ta čas preživeti v taki duhovni in tudi siceršnji stiski. Izčrpano telo, neukrotljivi strahovi in težke misli ter izmučen duh. Tako zelo sem si želela, da bi vsaj na enem področju doživela olajšanje in tako imela več moči za ostalo! Ta dva meseca sta se mi zdela neskončno dolga. Veliko dela sem imela sama s seboj in s tem, da sem se prebijala skozi vsak dan posebej ter včasih bolj, včasih pa manj vdano prenašala vsa naložena občutja mučenja. A sem vseeno zaupala.

Nekega dne so vsa občutja močno pritisnila. Ne vem, zakaj in od česa je bilo odvisno – saj je bil dan enak dnevu in nisem počela drugega kot to, da sem ležala, skrbela za svoje najosnovnejše potrebe ter se na kratko podružila z domačimi. In vendar je pritisnilo tako zelo, da sem v obupu prosila Jezusa, naj mi vendar pomaga, naj olajša moje breme ali naj mi pošlje koga, ki bo olajšal mojo stisko in me vsaj malce umiril … In ker se Ženin, ko gre zares, nikoli ne mudi, je še v istem hipu vame vtisnil besede, ki jih ne želim nikoli pozabiti: »Dal sem ti vsa orodja, kar potrebuješ za boj. Uporabi jih!« Zdrznila sem se in najprej nisem razumela, kaj je to, kar imam in bi mi v moji situaciji lahko koristilo. Računala sem na molitev eksorcista in nisem razmišljala o ničemer drugem, kar bi mi lahko pomagalo. Močno presenečena sem kar nekaj časa razmišljala, potem pa je iz oddaljenih koncev mojega spomina le prišlo nekaj koristnega. Spomnila sem se molitve, ki jo je eksorcist prvič molil nad menoj. Bila je molitev odpovedovanja in zapovedovanja v Jezusovem imenu ter v imenu zakramenta mojega krsta. Spomnila sem se, kakšna milost je sveti krst: po njem sem bila iztrgana iz oblasti teme in zla; spomnila sem, da sem Jezusova učenka in kot Njegovi učenki mi pripadata moč in oblast ozdravljanja ter osvobajanja izpod oblasti hudobnih duhov. V tistem trenutku je bilo mojega samopomilovanja konec. Spomnila sem se še majhnega kovinskega križa svetega Benedikta, ki sem si ga kupila, ko sem bila zadnjič v Medjugorju. Poiskala sem ga in začela odločno moliti v Jezusovem imenu … stiska je takoj postala znosnejša in lažje sem šla naprej. Postala sem zelo hvaležna, da sem imela veliko časa zase in tudi zato, ker sem imela svoj intimni kotiček, kjer sem lahko svobodno molila in doživljala Božjo bližino. Tako sem lahko tudi na zunaj živela, izražala vse svoje doživete boje in tudi vse milosti.

Trenutki, ko sem molila molitev odpovedovanja in zapovedovanja v Jezusovem imenu, so pomenili krvave boje, kjer sem se borila za ponovno oblast nad svojim ukradenim ozemljem in posedeno hišo. Skozi take trenutke sem rastla v veri in se učila odločnosti, jasnosti … vseeno pa sem v nekem trenutku tudi na tem področju občutila nemoč. Ta je treščila vame in molitev mi je nenadoma postala naporna. Kljub trudu nisem mogla več odločno moliti. Trčila sem ob močno notranjo oviro, ki je bila pravzaprav velika razpoka v mojem obrambnem obzidju: prepričanje, da nisem vredna, da bi bila svobodna, da nisem vredna, da bi mi bilo dobro in da imam moč v Jezusovem imenu. Na tej razpoki se je moja vera lomila, zato je sovražnik lahko vstopil ter po meni prosto teptal. V tem duhu so se odvijali moji vsakdanji boji in končno sem dočakala predvečer srečanja z eksorcistom. Želela sem se dobro pripraviti, zato sem se kljub slabemu počutju odločila za spoved in sveto mašo. Poklicala sem župnika in se dogovorila za spoved, po kateri sem ostala še pri sveti maši, želela pa sem si ostati tudi na adoraciji. Zelo sem se veselila ob misli na čas, ki ga bom imela za druženje z Jezusom! Zanj sem imela veliko prošenj, ki pa so bile pravzaprav vse usmerjene v eno samo – da bi bilo srečanje naslednjega dne osvobajajoče ter da bi mi odleglo. Vse v meni je bilo mirno do trenutka, ko je bilo izpostavljeno Najsvetejše. V trenutku zrenja v Najsvetejše pa sem začela postajati čedalje bolj nemirna. Nemir se je stopnjeval, dokler me ni popolnoma prevzel občutek močnega, neobvladljivega strahu. Strah je prerastel v paniko, polastile so se me neobvladljive misli: če bom pred Najsvetejšim vztrajala, bom na mestu umrla. Stisko sem vse težje prenašala, postajalo mi je slabo in evharistično Jezusovo telo se je spremenilo v smrtno grožnjo. Nezmožna obvladovanja svojih misli in občutij sem v krču med adoracijo vstala in zapustila cerkev. Pretresena sem odšla k avtu in želela takoj domov. Takoj ko sem sedla v avto, pa mi je bilo po Božjem dopuščenju dano videti podobo tistega, ki se je polastil mojih občutij in tako močno pritisnil name. Dokončno sem se zavedla, v kako klavrnem duhovnem stanju sem. Zjokala sem se, prevzela me je žalost, ker sem morala proč od živonavzočega Boga. Razblinil se je še moj zadnji kanček upanja, da bi se morda pa le izognila molitvi za osvobajanje. Jutrišnji dan in vse svoje življenje sem položila v Jezusove roke ter se odpeljala domov.

Naslednjega dne me je na srečanje z eksorcistom pospremil Ervin, vendar si nisem želela, da bi bil navzoč. Bil je že tako ali tako zelo zaskrbljen zame, zato sem mu želela prihraniti dodatne skrbi in morebitne neprijetne prizore. Poleg tega je bil to moj boj in vedela sem, kaj me čaka. Čeprav sem bila pripravljena, je bilo vseeno mučno in naporno, pa tudi milostno, saj sem lahko izpovedala svojo odločno pripadnost Jezusu. Med obredom sem imela vse svoje notranje moči ves čas uprte v Jezusa, ki sem mu izpovedovala: »Jezus, Tvoja sem, Jezus, Tvoja sem …«. Domov sem odšla lahkotnejša in z veliko novega zagona. Na glas sem si rekla: »No, sedaj je vse, kar je bilo duhovnega, odšlo in viham rokave! Čaka me trdo delo še na duševnem in telesnem področju, vse do popolnega okrevanja. Hočem ozdraveti, hočem živeti!« Pot domov je bila mirna in še isti dan po obredu izganjanja sem začela opažati velike spremembe v splošnem počutju. V meni se je prebujalo veselje, mučno pritiskanje pa je popolnoma izginilo. Misli, ki so bile prej kot v primežu, so se sprostile, teža telesa je popustila, brez težav sem se vzravnala in celo hodila sem z lahkotnim korakom. Učinek eksorcistične molitve ni deloval le na mojega duha, ampak celo na mojo duševnost in na telo. Kakšno olajšanje in kako zelo sem bila hvaležna za vse! Veselje me je popolnoma prevzelo in zdelo se mi je, da je bila do popolnega okrevanja pred menoj le še »ciljna ravnina«.

Po eksorcizmu se običajno zgodi, da se sovražnik vrne in preveri, ali tukaj resnično ni več prostora zanj. To je neke vrste osebni obračun med osvobojencem in poražencem brez osvoboditelja (eksorcista), ko lahko v veri sami potrdimo svojo odločitev za svobodo in odpoved hudemu. Ker sem to vedela, sem bila pripravljena in čeprav sem bila prestrašena, pa je bila moja vera trdna. Tako sem – z namenom, da bi ohranila svoj osvobojeni teritorij – še nekaj dni vztrajala v goreči molitvi v odpovedi hudemu duhu in njegovim delom.

Ko sem nekega dne molila pred tabernakljem, je iz mene privrela vsa teža minule duhovne izkušnje. Jokala sem in Jezusa spraševala, zakaj, zakaj, zakaj je bilo potrebno tudi to veliko trpljenje … In čeprav sem si odgovora resnično želela, ga vseeno nisem pričakovala. Tudi tokrat se Ženin ni mudil, prišel je ponovno in me potolažil ter mi povedal, kako zelo me ljubi. V mojo notranjost je vtisnil Svoje besede: »Taka je bila moja volja zate.« Še isti hip me je prevzelo neizmerno veselje, za katerega sem si zaželela, da bi ga čutila v slehernem trenutku svojega življenja. Name je izlil nebeško srečo in zdelo se mi je, kot bi tudi jaz bila osrečila Njega. Zahrepenela sem po tem, da bi lahko bila vselej in z vsem v Njegovi volji in bi se velikodušno podrejala vsaki preizkušnji iz Njegovih rok. V trenutku sem sklenila, da je biti v Njegovi volji moj življenjski cilj in tisto, za kar si bom vselej z vsemi močmi prizadevala. Tudi če ne bi nikoli več občutila sreče, ki mi je bila dana v tistem trenutku, sem bila pripravljena izpustiti popolnoma vse, tudi svoje zdravje, samo zato, da bi bila v Njegovi sveti volji in s tem na poseben način del Njegovega načrta. Kako sladka je misel, da samo On ve, kako bo odmeril moje korake. In kako velika je Njegova dobrota do mene!

Vsa duhovna doživetja tega časa, vključno z eksorcizmom, so bila zame kljub velikim Božjim dotikom vseeno težka, morda celo nekoliko travmatična. Včasih sem podvomila o resničnosti svojih doživetij in se vprašala, ali je bilo vse to res. Čeprav sem ob sebi imela nekaj oseb, ki so mojo izkušnjo zmogli nositi skupaj z menoj, sem vseeno čutila veliko potrebo po tem, da bi lahko o njej sproščeno govorila še s kom. Kmalu sem spoznala, da gre za temo, ki marsikoga spravlja v veliko zadrego in nelagodje, odklon ali celo strah. Dejstvo, da sem potrebovala eksorcizem, in zadrega ljudi ob tem sta v meni prebudila občutke manjvrednosti, krivde in sramu. Obdale so me misli, da sem v življenju storila nekaj slabega, da sem si za to sama kriva in bom zaradi tega odrinjena na rob mojega socialnega okolja. Ker mi je bilo težko, sem v bodoče svojo duhovno intimo delila v zelo omejenem krogu. Vem, da to, kar sem doživela, ni ravno običajna življenjska pot. Dolgo časa sem potrebovala, da sem spoznala in ponotranjila, da krivda in občutki sramu niso potrebni. Sprejela sem, da moje izkušnje dopušča dobri Bog in da čeprav namena svoje preizkušnje še ne poznam, poznam njene sadove. Ti sadovi so: svoboda, veselje, spoznanje o Božji vsemogočnosti, njegovi ljubezni ter vedno večja želja, da bi lahko Bogu vedno bolj pripadala in mu služila.





Bog in človek, tekmeca v velikodušnosti

Ko gledam nazaj na zadnja leta, predvsem na čas zadnjih nekaj mesecev pred zlomom, jasno vidim, kako zelo sem bila navezana na nekatere svoje darove. Oklepala sem se jih, kot da bi edino po njih lahko izmerila svojo vrednost in le po njih opravičevala svoj obstoj. Pripravljena sem bila vztrajati do zadnje kaplje svoje krvi, da bi le lahko obdržala, kar sem imela oziroma obdržala tisto, kar sem mislila, da imam. Prepričana sem bila, da z darovi služim tako Bogu kot človeku in je to resnično edini možen način opravljanja mojega poslanstva. Vsa svoja prizadevanja sem stavila na te darove ter na svoje delo in hotela sem, da se s tem strinja tudi Bog. Edino tako sem se počutila pomembna in koristna. Vendar sem ves čas svojega zagona in dela doživljala tudi mučen dvom. Ali darovi, s katerimi delam, prihajajo od Boga ali od Njegovega nasprotnika? Ali s svojim delom služim Bogu ali hudiču? Ta dvom me je hromil, mi povzročal nemir in izčrpaval preostale zaloge mojih življenjskih moči. Borila sem se, da bi ohranila pridobljeno. Nisem hotela dopustiti, da bi se s tem dvomom soočila in pogledala resnici v oči. Spovednik me je večkrat spodbudil, naj svoje delo opravljam še bolj z Jezusom. Ker če delamo z Jezusom, nismo utrujeni in nas služenje ne more izčrpati. Jaz pa sem – prepričana, da bolj kot že sicer delam skupaj z Jezusom, ne gre –, tonila v brezno iztrošenosti.

Ko sem jeseni po dolgem življenjskem boju na koncu le onemogla in obležala, me je stiska prisilila, da sem napravila obračun tudi z navezanostjo na svoje darove. Opogumila sem se in vprašala mogočnega Boga: »Ti moje služenje ni všeč? Mar me nisi za to mazilil? O Bog, nikar ne reci ne.« Ampak če sem želela preživeti in zaživeti novo življenje v Resnici, sem morala izpustiti vse, prav vse. Tako je prišlo na vrsto tudi to področje mojega življenja. Izpustiti, Bogu vrniti darove, na katere sem se tako zelo navezala, je bolelo. Iskreno rečeno – s težavo sem pomislila na izpustitev darov, kaj šele, da bi morala to zares storiti. Ko sem se takole borila, sem se spomnila besed svoje duhovne spremljevalke izpred mnogo let. Ko sem izpostavila dvome glede svojih darov, mi je mirno rekla: »Daj jih Bogu in če so resnično Njegovi, ti jih bo vrnil.« Očitno je bila ta moja navezanost stara toliko, kolikor obstajam, poglobila pa se je, ko sem spoznala Boga, se Vanj zaljubila in Mu želela služiti z vsem, kar sem in imam.

Očitno je bilo, da se bolj oklepam daru kot pa Darovalca. Tako zelo sem bila navezana na darove, da sem pozabila, da niso moji, ampak da so – dar. In vendar … darovi brez svetosti osebe ne morejo obstati, medtem ko je svetost brez darov popolnoma mogoča. Bog jih daje in jemlje, kakor je Njemu všeč in kakor je potrebno. Moja izbira je vedno bila svetost in je še vedno svetost – in nič drugega. Znašla sem se v položaju, ko nisem imela več veliko izbire. Lahko bi se svojih darov še naprej oklepala in propadla ali pa jih izpustila in živela. Končno me je stiska prisilila, da sem izpustila vse, saj nisem imela več kaj izgubiti. Želeti nekaj, kar zame ne želi tudi Bog, je bilo zame nesprejemljivo. Vedela sem, da je boriti se z Bogom nesmiselno in da je naš Bog ljubosumen Bog, ki me bo pritegoval k sebi, dokler ne bo zmagal. Boj pa v človeku vedno pusti znamenje. Tudi ko se je Jakob boril z Bogom, je iz tega boja izšel s spahnjenim kolkom (glej 1Mz 32,26). Torej, če se Božjemu klicu ne bom uklonila, se bom še naprej lomila na vse manjše koščke. Resnično – če sem po poti ozdravljanja želela napredovati in živeti, sem morala sprejeti to odpoved, ne glede na ceno. Zaupala sem, da kar po človeško izgleda kot izguba, bo zame v resnici velik dobiček.

Zakaj sem to področje tako težko prepustila Bogu? In zakaj nisem uvidela prej, preden sem se čisto zlomila? Zakaj ni Bog uslišal mojih prošenj po razsvetljenju iz tega uničujočega dvoma? Zakaj je dopustil toliko notranjega mučenja in mi ni prišel na pomoč? Morda bi se tako lahko izognila prepadu ... Ampak dobri Bog mi je želel pokazati nekaj drugega, nekaj mnogo večjega. To večje je v svoji neskončni ljubezni do mene skrbno pripravil. Želel mi je dati novo spoznanje, ki presega vsakršno človeško pričakovanje. Hotel je zaceliti mojo globoko rano občutkov nevrednosti. Ta rana pa je tako zelo bolela, da bi se oklenila česarkoli, da bi jo vsaj malo zacelila. Tako sem se oklenila darov, ki jih nikakor nisem hotela izpustiti, ker sem se s polastitvijo le-teh tolažila. Tolažila sem s tem, da sem vredna imeti nekaj posebnega.

Globoke rane nevrednosti ne bi mogla pozdraviti sama. Pozdravil je ne bi niti moj mož niti otroci – kljub njihovi veliki naklonjenosti in ljubezni do mene. Prav tako je ne bi pozdravile vse pohvale ali potrditve tega sveta. Preprosto zato, ker te rane nisem poznala in se z njo nisem soočila. Nevrednost je bila moja »suha roka«, za katero mi je Jezus končno rekel, naj jo iztegnem, da bi jo ozdravil v pričo mnogih (glej Lk 6,10). Iztegnila sem jo in ozdravela.

Dokončno sem izpustila svojo navezanost in bila osvobojena res težkega bremena. Mislila sem, da se je s tem zgodba o darovih končala. Umirila sem se v tem, da ne premorem ničesar posebnega, in pozabila na to. Vendar je Jezus, Ženin, ponovno poskrbel za novo presenečenje.

Nekega pomladnega dne, ko sem bila že veliko bolje in sem zmogla tudi že skrb za družino in hišo, sem med opravili prepevala in molila. Naenkrat sem se globoko zatopila v molitev in v duhu nepričakovano uzrla Jezusa. En sam pogled Nanj in en sam Njegov namig sta vame vtisnila spoznanje, da mi Jezus vrača darove, ki sem mu jih bila prepustila. Doživetje me je presunilo in ganilo obenem, občutila sem silno močno Božjo ljubezen, nežnost in dobroto. Obšla me je misel: če bi to prej vedela, s koliko večjo dobroto Bog vrača, kar mu darujemo, bi mu to in še vse ostalo prepustila prej, v večji meri in z veseljem! Postalo mi je silno žal. Sram me je bilo pred samo seboj in Bogom, da sem bila tako skopuška ter prestrašena za svoje »imetje«. Čutila sem vso svetost tega trenutka in svetost Njegovih darov. Prav tako sem končno čutila, da vse, kar mi je dano, ni niti v moji lasti niti v oblasti, temveč v Njegovi. Kakšna milost! Naš Bog se v svoji velikodušnosti resnično ne da prekositi!





Teža duhovne dediščine

Bližalo se je poletje in življenje se je počasi vračalo v bolj umirjen ritem. Veselila sem se počitnic in dni, ki jih bom preživela skupaj z možem in otroki. Nikoli prej mi čas počitnic ni predstavljal veselja, kvečjemu nasprotno. Vedno sem bila vznemirjena in zaskrbljena, kam bova z Ervinom dala otroke, da bova lahko delala in bodo tudi oni zadovoljni. Izgledalo je, kot da se jih želim bolj znebiti, kakor da sem jih veselim, da so moji. Po tej preizkušnji pa sem se prečiščena vrnila v svoje gnezdo, sprejela in vzljubila družinsko življenje ter se ga začela zelo veseliti. Spoznala sem, da je prav družina tisti prvi kraj, kjer mi Jezus želi izkazovati svojo ljubezen in hoče, da Mu služim z vso predanostjo. Prav tako je moja družina, ožja in širša, prvi kraj mojega dela za rast Božjega kraljestva. In prav za to delo me je Bog v času okrevanja želel pripraviti na poseben način. Želel me je soočiti z mojo dedno korenino.

Nekega dne sem bila zatopljena v pripravo kosila, ko me je nenadoma prevzel val silnega nemira, ki je bil zame nekaj popolnoma novega in nepoznanega ter je prevzel oblast nad mojo notranjostjo. Bolj kot je pritiskal, slabše sem se počutila. Spet so pritisnile neobvladljive misli; mislila sem, da bom izgubila razsodnost. Telo je komaj nosilo težo dneva. Kljub temu da sem nemir in slabo počutje blažila z vsem pridobljenim znanjem, ni nič zaleglo. Nisem mogla odkriti rane, iz katere bi prihajalo toliko bolečine in kljub molitvi k Svetemu Duhu sem ostajala v temi. Z ničimer si nisem ne znala ne mogla pomagati. Zdelo se mi je, da spet tonem v temno brezno bolezni in ničesar ni, česar bi se lahko oprijela. Moje počutje je iz dneva v dan postajalo vse težje, dokler mi ni bilo že neznosno – bilo je kot čista esenca trpljenja. V takem stanju sem živela kakšna dva tedna, nakar sem opazila, da sem tu pa tam nepričakovano – brez posebnega povoda – poleg vse teže začutila še močno in nepopisno srečo. Nisem pomislila, da bi takšna sreča lahko bila oblika tolažbe, zato me je začelo resno skrbeti. Spraševala sem se, ali nisem morda resno psihično bolna. Kako lahko v tako težkih občutjih doživljam skoraj nezemeljsko srečo? Oboje brez nekega zunanjega ali vidnega vzroka?

To neskončno težo s trenutki nezemeljske sreče sem sprejemala kot dar iz Gospodovih rok in zaupala, da se bo že razodelo, kaj se z menoj dogaja. Verovala sem evangelijskim besedam: »Nič namreč ni skrito, če ne zato, da bi bilo razodeto, in nič ni postalo zakrito, če ne zato, da bi prišlo na dan.« (Mr 4,22) Kaj se je zares dogajalo, se je pokazalo šele na srečanju z mojim spovednikom, dokončno pa sem globino trenutka dojela šele po pogovoru z duhovno spremljevalko. Oba sta me usmerila k istemu: k področju družinske rodbinske korenine. Moj prvi odziv na to je bil popolnoma odklonilen. Prepričana sem bila, da se tisti, ki družinski dediščini daje tak pomen, zgolj zgovarja. Prepričana sem bila tudi, da družinske rodbinske korenine tolikšne teže že ne morejo imeti in bi bilo bolje, ko bi vsi, ki se sklicujejo na to, raje pogledali vase in vzroke svojih težav našli v sebi. Poudarjanje rodbinskega debla sem vedno razumela kot izgovor, izogibanje soočenju s seboj in pretiravanje. In vendar sem se spet močno motila. Bog me je jasno postavil pred dejstvo, zato nisem imela izbire. Čakalo me je neizprosno soočenje s svojo rodbinsko dediščino.

Soočenja nisem sprejela z lahkoto. Nisem vedela, kam naj se obrnem, kje naj začnem in kaj Bog od mene pričakuje. Iz svojega počutja sem počasi začela razbirati breme, ki je veliko terjalo od mene, in vendar ni bilo moje. Ob meni sta kakor zvesta varuha in ognjena stebra stala moj stalni spovednik in spremljevalka Sanja, me podpirala s pogovori, usmerjala in zame molila. V veliko spodbudo so mi bile Sanjine besede, ki mi še danes vlivajo moči v preizkušnjah. Rekla mi je: »Bog je to pripravil zate, ker ve, da boš izmolila.« V tej veri sem sprejela to veliko neznanko in sledilo je naporno ter intenzivno obdobje raznolikih molitev za prednike in sorodnike, žive in pokojne. Zaupala sem, da kar je Bog začel, bo tudi dokončal. Moj velik izziv je bil, da se ne upiram, ampak popolnoma zaupam. Za vse svoje sem ves čas molila – podnevi, ponoči oziroma kadarkoli sem začutila potrebo po molitvi zanje. Zaupala sem, da vse to po Svetem Duhu vodi dobri Bog, in pazila, da sama od sebe nisem storila ničesar, razen da sem vztrajala v molitvi zanje. Ob tem sem se naučila popolnoma nove življenjske in molitvene drže, saj sem spoznala, kako zelo jemljem nase bremena drugih in obenem pričakujem uspeh iz svojih moči. V tem primeru sama od sebe nisem mogla storiti prav ničesar. Edino, kar pa sem resnično lahko storila, je bilo, da sem vse v molitvi izročala Gospodu in molila zanje. Počasi so mi na misel začeli prihajati predniki in sorodniki, živi in pokojni. Poleg tega, da sem zanje molila, jim odpuščala in jih blagoslavljala, sem se učila še drugih zelo pomembnih stvari.

Pomembno lekcijo sem osvojila, ko sem spoznala, kako močne so vezi odnosa na duhovni ravni. Po Božjem dopuščenju sem ob molitvi za neko pokojno sorodnico jasno začutila, kako me ta ne želi izpustiti, ampak me hoče ohranjati v suženjskem odnosu z njo, kakor je pravzaprav bilo že za časa njenega življenja. Ni me hotela izpustiti, izsiljevala me je tudi s svojim pogledom in izrazom na obrazu. Že skoraj se mi je začel prebujati občutek krivde, zato je le malo manjkalo, pa bi padla v opravičevanje. Toda Sveti Duh je vodil moje korake in misel, da pripadam Jezusu Kristusu, mi je dala moč, da sem se postavila za svojo svobodo, za svoje življenje v milosti. Kakšen blagoslov! V zavedanju, komu resnično pripadam, sem tako postavljala meje tudi na duhovni ravni, pa čeprav umrlim. Odpovedati sem se morala vsakršni vezi, da bi duhovi (demoni) pokojnih živeli dalje po meni in po mojem suženjstvu, da bi prehajali na moje otroke in njihov rod. Po nerazčiščenih vezeh se namreč v vse smeri sprehajajo demoni.

Ob neki drugi priložnosti sem spoznala, da vsem, ki sem jih srečevala na poti ozdravljanja dedne korenine, ne morem dati miru jaz, ampak da ta mir prihaja samo po Jezusu Kristusu. Pravzaprav po luči Njegovega križa. Konkretno sem to doživela, ko se mi je v času molitve ves dan vztrajno vsiljevala podoba še živega sorodnika. Ker sem bila ravno sredi duhovnih vaj, se mi je vsiljevanje podobe zdelo strašno nadležno. Najprej sem mislila, da gre za skušnjavo, da bi se odvrnila od premišljevanja, vendar se podoba – kljub moji neomajni odločitvi, da vztrajam s premišljevanjem – ni odmaknila. Naenkrat sem v duhu jasno videla samo sebe, kako v rokah pred sorodnikom držim velik zlat križ, iz katerega se je proti njemu vil zlat žarek in se izlil v njegova odprta usta. Ob tem se je duhovno nahranil in odšel, jaz pa sem lahko mirno premišljevala dalje. Čez kakšen dan se je podoba tega sorodnika vrnila. Prav tako sem bila zatopljena v molitev in bila silno presenečena, ker sorodnikova podoba ni bila več tako lepa in nahranjena, temveč temna in popačena. Čutila sem, kako me čustveno izsiljuje, da moram ostati povezana z njim, sicer bo užaljen … Za trenutek sem začudena obstala, potem pa jasno videla, da to sploh ni bila ta oseba, ampak duh, demon! In med tema dvema je velika razlika! Človek je zapečaten z Božjim pečatom in ima eno samo resnično podobo ter bistvo. Vse, kar se okrog tega vsiljuje, pa ni niti od Boga niti od človeka. Potrebno je veliko previdnosti, razločevanja in jasnosti, da razločimo, kdaj moramo odgovoriti z molitvijo, kdaj pa moramo duhovom jasno zapovedati, naj se poberejo od nas. Z demoni se ne smemo nikoli pogovarjati.

Za vse te Božje poduke sem neskončno hvaležna. Na temo rodbinskega debla gledam sedaj s popolnoma drugačnimi očmi. Še vedno pa menim, da moramo biti pri razreševanju rodbinskih vezi skrajno previdni; dobro moramo preveriti, kaj je Bog za nas pripravil ter kdo nas lahko na tej poti spremlja in podpira.

Resnično ne vem, zakaj je bilo vse to potrebno. Upam, da si z vsem tem služim delček nebes!





Jezus, najslajša sladkost

V poznem poletju sem bila telesno že skoraj povsem pri močeh. Čeprav sem pazila nase, sem vseeno kdaj bolj, kdaj manj čutila težo te preizkušnje. Kljub temu da so bili ti občutki sicer neznatni v primerjavi z občutki, ki sem jih doživljala jeseni in pozimi, pa mi je njihova teža vseeno mučno ostajala. Močno so vplivali na moje dojemanje življenja in šibili upanje. Kako dolgo in počasno okrevanje …

Nekega vročega popoldneva, ko sem ponovno začutila poznan nemir in slabo počutje, se nikakor nisem mogla pomiriti. Sama sem odšla pred tabernakelj in jokala. Jezusu sem se spet pritoževala nad silno težo svojih občutij, ko je bilo nenadoma vame vtisnjeno novo spoznanje, da pravzaprav to sploh ni tako zelo težko, da ne bi zmogla. Videla sem, da imam še veliko »rezerve«, zato mi je postalo žal, da sem se Mu tako zelo pritoževala. Za novo dozo poguma in tolažbe sem prejela še dotik iz nebes: »Jaz sem ti to breme dal in na Meni je, kdaj ti ga bom odvzel.« On je resnično z menoj in ve zame, do potankosti me pozna in odmerja mojo izkušnjo! Kaj mi torej mar, če je težko?

Vsaka preizkušnja in vsako trpljenje ima svojo resnično težo, vendar je vse usmerjeno v večje dobro človeka, ki je ljubljeni Božji otrok. V to dobro se lahko spremeni le, če trpeči ta dragoceni in skrivnostni dar sprejme z ljubeznijo in kot izraz najvišje ljubezni Boga do nas. Samo po tem lahko trpljenje v nas postane milost in sladkost ter resničen doprinos. V preizkušnjah in trpljenju se utrjuje vera, učimo se ljubiti Boga in življenje tako, kot nam je dano. Učimo se zaupanja. Seveda si vsi želimo biti zdravi, srečni, želimo si biti dobro in živeti v polnosti, to je popolnoma naravno. Vendar so mnogokrat naše želje usmerjene v tukaj, Njegove pa v tam. Ker edino On ve, kaj resnično potrebujemo, da bomo enkrat uživali polnost sreče pri Njem, mu moramo preprosto zaupati in vse sprejemati kot dragocen dar iz Njegovih rok ter se mu v ljubezni zahvaljevati. Jezus nas je s svojo daritvijo že odrešil in za nas naredil že zelo veliko. Mi imamo le majhen delček naloge, kratko pot, ki pa je namesto nas ne more prehoditi nihče drug. Niti Bog sam ne.

Kdor je že prestal preizkušnjo trpljenja, ve, da je to kot talilnica, ki prečiščuje celega človeka, in kdor se je prepustil temu prečiščevanju, je izšel kot nova stvar. Bog, ki nas je ustvaril, nas ne spusti kar tako. Priteguje nas k sebi in včasih tudi hudo vznemirja, da bi se Mu le prepustili kakor glina v lončarjevi roki (prim. Jer 18,6b).

Zato bodimo pogumni in odločimo se za svetost! Bodimo preprosti in čuječi, da ne bi zapravili niti najmanjše milosti in bili navezani ne na zdravje, ne na bolezen, ne na bogastvo, ne na uboštvo … Resnično srečni smo lahko samo, če smo popolnoma z Njim in v Njem. To je naša največja sreča, nikjer drugje je ni moč najti. Za to smo bili namreč ustvarjeni!





In spet je jesen

O trpljenju in njegovem smislu se mnogo piše, razmišlja in razpravlja. Dejstvo je, da je Bog dober in res je velika skrivnost, zakaj človek, Njegov dedič, tako trpi. Ob tem se nam lahko zgodi, da klonimo in trpljenje zanikamo ali zanikamo Boga. Trpljenje pa je v prvi vrsti priložnost. Če ga sprejmemo in živimo z ljubeznijo, postane odrešenjsko. Trenutki trpljenja so dragoceni biseri, ki jih nikakor ne smemo izgubiti, tudi če nam jemlje moči in lomi vero. Trpljenje – najsi bo duhovno, duševno ali telesno – ostaja neobhodno dejstvo slehernega človeškega življenja. Prej ali slej pride. Je delček skrivnostnega Božjega načrta za vsakega človeka in izraz Njegove največje ljubezni do nas – saj nam je vse namenjeno z enim samim ciljem: večnost za dušo in slavo za Boga. Vse, kar prihaja od Gospoda, je dragoceno in mu pripada in mi v vsem tem prejemamo Njegovo posebno bližino. Po Jezusu imamo gotovost, da je Bog ljubezen (1 Jn 4,16b), a imamo tudi negotovost, ker ne vemo, kako nas bo ta Ljubezen ljubila.

Takšno negotovost sem doživljala tudi sama, saj sem se dolgo borila, da bi sprejela stanje bolezni in trpljenja, v katerem sem se znašla. Spoznala sem, da čeprav si vsak želi zdravja in sreče, je resnična polnost življenja, ki nam ga je Jezus obljubil, v sprejemanju tega, kar nam je namenjeno. Sprejeti ne pomeni ozdraveti, temveč pomeni najti mir.





II. del

»Spotoma pa oznanjajte in govorite: Nebeško

kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdravljajte,

mrtve obujajte, gobave očiščujte,

demone izganjajte.«

(Mt 10,7–8)





Kdo je naš nasprotnik

Vedenje o našem duhovnem sovražniku je zelo široko, natančno in poglobljeno – to znanje imenujemo demonologija. Ime je dobilo po demonih, kot imenujemo padle angele oziroma tista ustvarjena duhovna bitja, ki so odklonila Boga in za vedno izgubila Božjo Milost. Postali so Božji nasprotniki in sovražniki človeškega rodu. Mi pa smo se znašli na bojnem polju, ki ga imenujemo duhovni boj. To znanje je pomembno za vsakogar izmed nas, saj bomo tako lažje razumeli, kako sovražniki delujejo, zakaj Bog dopušča njihovo delovanje in kako se jim lahko upremo, saj ni pred njimi prav nihče varen. Poglejmo v sam začetek njihovega nastanka.

Še preden je Bog iz ljubezni ustvaril vidni svet, je ustvaril neskončno število duhovnih bitij. Bili so v službi Boga in del Njegovega duhovnega kraljestva. Ta bitja imenujemo angele. Ustvarjeni so bili kot dobri in popolni, brez posebne oblike, neomejeni s prostorom in časom. V vsakogar izmed njih je Bog vtisnil svoj pečat, pripadnost, dal jim je um in lastno voljo. Bog je nato v nekem trenutku, ki je izven časa, kot ga dojemamo mi, vsa svoja duhovna bitja poklical na preizkušnjo. Hotel je namreč, da se vsak izmed njih potrdi v svoji pripadnosti in služenju.

Pred Božjo vsemogočnostjo so se nekateri s svojo voljo odločili, da bodo služili Bogu. Prejeli so službo angelov, kar je pomenilo, da so od tistega trenutka dalje Božji služabniki, v službi odrešenja in uresničevanja Božjega načrta za vse čase. Drugi pa so podvomili, da je ubogljivost edinemu in vsemogočnemu Bogu zanje resnično nekaj dobrega in ugodnega. Ob tem se jih je polastil nemir, njihova volja jih je silila k uporu Bogu. Da bi pred samimi seboj opravičili ta dvom, to misel in da bi našli mir, je njihov um iskal opravičljive razloge. Bolj kot so dvomili in se izgovarjali, bolj so se oddaljevali od Boga. S tem so vse bolj trpeli, dvom pa je v njih povzročal vedno večji notranji razkol, razkol pa vedno večje trpljenje. Vendar se pred Bogom – v katerem vsa ustvarjena bitja živimo, se gibljemo in v katerem smo – ne moremo skriti. V vsakem času nas priteguje k sebi, kakor je pritegoval k sebi tudi tista duhovna bitja, ki so začela dvomiti in iskati drugo, sebi lastno pot. Prav zaradi tega se je njihov dvom tako poglobil, da se je končno prelevil v odpor, odpor v sovraštvo, sovraštvo pa v smrtni greh – ki je odpad od Boga ter od Njega popolnoma ločeno hotenje in bivanje.

Po tej preizkušnji duhovna bitja niso bila več enakega hotenja. Razdelila so se na tista, ki so želela služiti Vsemogočnemu Bogu, in tista, ki so želela živeti po svoje. Tako se je med njimi vnel boj, ki je trajal tako dolgo, dokler ni vsako bitje v duhovnem svetu in pred Bogom zavzelo svoje mesto in vlogo služenja. Tako so se tisti, ki so se Bogu uprli, iznakazili. Bog jim je dal nato prostost, da gredo po svoje in živijo, kakor sami hočejo. S tem je njihova duhovna narava utrpela nepopravljivo spremembo: postali so bitja s popačeno, iznakaženo voljo in umom. Postali so demoni. Ker so se uprli Bogu in s tem dobremu, so postali bitja, polna sovraštva in naslade nad trpljenjem drugih. Bitja, ki sovražijo Boga in vse, kar je ustvaril, delajo hudo in ne želijo izpolnjevati Božjega načrta – pravzaprav nasprotno! Edino, kar želijo, je tešiti lastne strasti in sovraštvo do vsakega ustvarjenega bitja ter tako čim več ljudi privesti do odpada od Boga in služenja njihovim načrtom večnega trpljenja. Pravzaprav vsakega izmed nas želijo pridobiti na svojo stran in potegniti v večno iznakaženost, trpljenje in sovraštvo.

Demone imenujemo tudi hudobni duhovi in so razvrščeni glede na moč, ki so jo prejeli ob svojem stvarjenju. Najmočnejši med njimi je Satan (včasih mu rečemo kar hudič), sledijo pa še drugi. Imenujejo se glede na greh, s katerim so se Bogu uprli, nekateri med njimi so omenjeni tudi v Svetem pismu. Vsak izmed njih vlada določenemu grešnemu nagnjenju – zlu, strahu, odvisnosti, sovraštvu, zavisti, laži itd. Med seboj se razlikujejo tudi po vztrajnosti, moči in hudobiji. Nekateri so v svojem besu in silnem sovraštvu postali pravi plenilci na duše. Trpljenje in srd demonov je večno, dokončno in neizogibno, njihov bes pa je toliko večji, ker jih vse, kar obstaja, spominja na Boga. Ne najdejo prostora, kjer ne bi bilo Boga in ni misli, ki bi jo lahko mislili, ne da jih ta ne bi spravljala v nemir. Tako so večno obsojeni na sovraštvo in srd. Da bi lahko bivali na svojem, so si ustvarili svoj dom - pekel.

Demoni imajo resnično veliko moč in njihovo delovanje povzroča veliko preglavic, veliko duhovne ter materialne škode. Vendar so kljub vsemu zgolj ustvarjena bitja. Podrejena so Božji volji, kar pomeni, da brez Božjega dovoljenja ne morejo storiti ničesar. Njihovo delovanje dopušča Božja previdnost, ki z močjo in blagostjo usmerja slehernega človeka in vso človeško zgodovino. Bog je tisti, ki natančno odmerja področje in razsežnost njihovega delovanja ter dopušča njihov vpliv samo zato, da bi človeka preskusil in prečistil, kakor nam pripoveduje Jobova zgodba. Kljub zlu, ki ga demoni povzročajo, niso ne nad Božjo voljo ne zunaj nje in so s tem – hočejo ali nočejo – še vedno v službi Kristusove končne zmage.





Človek, Božji ljubljenec

Poleg angelov in vsega stvarstva je Bog v svoji presegajoči ljubezni ustvaril tudi nas, ljudi. Dal nam je telo, dušo in duha in v nas vtisnil Svoj pečat: »… moj si!« (Iz 43,1) Ustvaril nas je z namenom, da Ga s svojim življenjem slavimo in častimo ter tako rešimo svojo dušo – in pridemo v Nebesa, naše končno bivališče. Ustvaril nas je edinstvene in neponovljive: v Njegovih očeh smo dragoceni, spoštovani in ljubljeni (prim Iz 43,4). Njegovi smo in podrejeni Njemu samemu in zakonom narave, iz katere nas je upodobil, ter čudovitemu stvarstvu, v katerega nas je postavil. Poleg vse ljubezni in spoštovanja nam je dal še um in svobodno voljo.





Meso in duh

Zgneteni smo iz nasprotujočih si resničnosti. Naše telo, ki nam ga je Bog dal in s katerim v materialnem svetu bivamo, je umrljivo, naša duša pa je nesmrtna. Zaradi tega v sebi nosimo neke vrste kontrast ali napetost, ki nas spremlja skozi ves čas zemeljskega življenja, od trenutka spočetja pa vse do smrti. To nas velikokrat spravlja v pravi notranji boj med končnostjo, to je potrebami »mesa« na eni strani, ter hrepenenjem, tj. potrebami »duha« na drugi strani. Včasih je zelo težko ločiti, kdo izmed njiju ima v določenem trenutku prednost, saj imata oba svoje potrebe in naloge. Naše telo dela s polno paro, da bi rastli in se razvijali; dela, da bi nas ohranjalo pri življenju in zdravju ter da bi lahko izpolnjevali svojo poklicanost. Z njim čutimo, ljubimo, tolažimo … si želimo počitka, udobja, ugodja in vsega dobrega. Duh pa neprestano išče Božje obličje in hrepeni po popolni in nepogojeni pripadnosti Bogu, telesnim počutjem navkljub. To nas sili, da izstopimo iz udobja in sprejmemo preizkušnje, bolezni in boje. Cilj je, da se telo mora podvreči duhu, duh pa mora spoštovati telesne omejitve – skupaj morata zaživeti novo skladnost.

Mnogi, ki so hodili po tej poti, so nam dali zgled. Sveta Veronika Giuliani, ki se je po vstopu v samostan znašla v hudi razklanosti med duhom in telesom, opisuje, kako sta ji bila uboštvo in pokorščina odvratni ter je upor »mesa« krotila s humorjem. Ko je sredi noči vstajala, si je govorila: »Daj, telo, prebudi se, vstani, greva na sprehod po vrtu.« Sprehod po vrtu pa je pomenil težke spokorne vaje, saj je bila Veronika velika spokornica. Na ramena si je nadela velik lesen križ ali klop iz kapele ter jo nosila po vrtu in molila!

Bog nam z namenom, da bi se končnost podredila neskončnosti, pošilja pomoč po več različnih poteh: po Svetem Duhu, angelih, po Cerkvi in svetih ljudeh. Samo Božja milost in Božji poseg v našem življenju lahko storita, da meso in duša najdeta vsak svoje mesto in da se ves človek umiri. In ta mir je Božja volja za nas, je iskan in željen ter tudi nujen za to, da lahko služimo Božjemu načrtu in izpolnimo Njegovo voljo za nas. Samo s poznavanjem naše narave bomo lahko dali pravo mesto vsem čutenjem, bojem in preizkušnjam. Pomembno je, da razumemo, da notranja napetost in nemir prihajata že iz nas samih, iz naše narave.





Ljubezen in neljubezen

Poleg napetosti med mesom in duhom pa je v človeku skrito še eno zelo intimno področje. To je naša duševnost, ki zori pod vplivi odnosov ter posrka vase tako vso ljubezen kot tudi vso neljubezen. Tako je notranjost slehernega človeka popisana z izkušnjami »tega sveta«.

V Božji zamisli smo ljudje bitja odnosa, ki smo že od spočetja dalje neprestano vpeti v najrazličnejše odnose in podvrženi mnogim vplivom. Življenje brez odnosov za nas ni mogoče in doživljamo jih na štirih nivojih: odnos do Boga, do bližnjega, do samega sebe in odnos do okolja, v katerem živimo. Znotraj prepleta vseh teh odnosov se za nas ustvarja okolje rasti in razvoja. Bolj kot so odnosi ljubeči in skladni z našimi potrebami, bolje odraščamo, se razvijamo ter spoznavamo same sebe in svoje darove. S svojimi darovi pa služimo namenu, zaradi katerega smo pripravljeni živeti in umreti.

Vsak človek v svojih globinah nosi spomin na izkušnjo popolne ljubezni, s katero nas ljubi sam Bog. To smo spoznali, ko smo bili na skritem stkani v telesu naše matere. Takrat smo okusili prvi in najpopolnejši odnos, ki je odnos z našim Stvarnikom. Otrok, ki se s to izkušnjo nato rodi v objem svoje mame, družine in drugih ljudi, od življenja in odnosov pričakuje toliko, kolikor je izkusil. Pričakuje, da bo brezpogojno ljubljen in bo svobodno ljubil. Pričakuje spoštovanje in zadovoljitev vseh svojih duhovnih, duševnih in telesnih potreb. Ker pa smo ljudje nepopolni in nepopolno ljubimo – popolna ljubezen pa je pridržana Bogu –, kaj hitro doživimo izkušnjo neljubezni. V naših temeljnih pričakovanjih ostajamo nepotešeni, morda celo zlorabljeni. Tako se v nas beležijo izkušnje neljubezni, ki nas ranijo in se globoko zapišejo v našo duševnost ter tudi telo.

Vsak izmed nas se bo v določenem trenutku življenja soočil s svojo izkušnjo in dediščino neljubezni. Na nek način se po malem vse življenje srečujemo s posledicami, ki jih je ta izkušnja pustila v nas. Pred nami je izziv, da vso svojo ranjenost zaradi neljubezni položimo v Jezusove rane in pri Njem začnemo iskati vso tolažbo. Bližnjemu, ki nepopolno ljubi, pa odpremo svoje srce za zastonjsko odpuščanje.

Naše srce, naša notranjost je kot posoda, ki je bila ustvarjena za Božje dotike in milosti. Da bi ta dar lahko sprejeli, je potrebna izpraznitev vsega, kar je vanjo položil človek, in vsega, kar so zabeležile nepopolne človeške izkušnje. Po naši naravi smo občutljivi in ranljivi za neljubezen ter zlo. Vendar – ali nismo ranljivi tudi za Ljubezen? Ranljivost pomeni mehkobo, odprtost, iskanje in hrepenenje. Če nas Ljubezen rani s svojimi dotiki, si ne želimo ozdraveti nikoli več. Če pa nas ranita človek in zlo, si bomo z vsemi svojimi močmi prizadevali, da bi svoje rane pozdravili ter našli srečo in mir.





Dobro in zlo

Vsa človeška narava je ustvarjena od Boga in za Boga. Ta ustvarjenost se za kristjana posveti in izpolni z zakramentom svetega krsta. To je prva in največja milost za vsakega človeka, je temelj celotnega krščanskega življenja ter odskočna deska za življenje v Duhu. S krstom smo postali Božji otroci, dediči Božjega kraljestva, Jezusovi učenci in udje Cerkve. Bog nam je po njem zaupal trojno službo: duhovniško, po kateri blagoslavljamo, služimo in gradimo duhovno Cerkev; preroško, po kateri oznanjamo, se oklepamo vere in svetu prinašamo upanje; kraljevsko, po kateri s svojim življenjem služimo Kristusu in pričakujemo Njegovo dediščino.

Med obredom krsta je krstitelj na naše čelo zarisal znamenje križa, ki je postalo neizbrisno znamenje, da od tistega trenutka dalje pripadamo Kristusu. To pomeni, da se je od tistega trenutka dalje za nas začela nova pot – pot odrešenja. To pot nam je pridobil Jezus Kristus s svojim utelešenjem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Mi vsi smo vraščeni vanj kakor mladike na trti in ki brez Njega ne moremo storiti ničesar. (Jn 15,5)

Ko bi se zavedali, kakšna milost je krst, bi se vzravnali pred vsakomer in vsem, pred Bogom pa bi pokleknili v globoki hvaležnosti! S krstom smo bili oprani izvirnega greha, vsakršnega osebnega greha in kazni, ki iz njega izhaja. Osvobojeni smo bili od vpliva hudobnih duhov, pravzaprav smo bili po molitvi duhovnika iztrgani iz oblasti teme in zla. Krščenec se v moči milosti odpove hudemu duhu in vsem njegovim delom ter izpove vero v enega Boga. Tako se pri krstu zgodi pravi eksorcizem, ki nas popolnoma osvobodi, prestavi pod Božje okrilje in pred nami odpre pot za novo življenje v dostojanstvu Božjih otrok.

Tako prerojeni v vodi krsta, tako osvobojeni in sveti zaradi Božje ljubezni do nas postanemo posebno mikaven plen za satana in druge hudobne duhove. Ker ti sovražijo Boga in vse, kar je Njegovo, se borijo proti vsakomur, ki je svoje korake naravnal na pot k miru. Zlo bo pritisnilo do skrajne meje dovoljenega, demoni pa bodo zastavili vso svojo pretkanost, da bi nas zlomili v veri in tako dosegli, da bi mi odpadli od Boga. Kar je že njihovo, ni več predmet njihove poželjivosti, kar pa jim je odvzeto in prepovedano, hočejo spet nazaj. Brez prestanka bodo iskali neprečiščena področja našega življenja – to je tista, ki jih še nismo izročili Bogu – in bodo po njih dostopali do nas ter nas mučili. Tako se je v trenutku krsta za nas začel še en boj, ki bo trajal vse do našega zadnjega diha. To je duhovni boj in nihče izmed krščenih mu ni izvzet.

Tako smo bili z milostjo krsta (in kasneje s prejemom evharističnega Jezusa ter Svetega Duha) postavljeni na pot mnogih preizkušenj in skušnjav, po katerih se bomo vse življenje utrjevali v veri. Skupaj s krstom smo prejeli tudi vso potrebno bojno opremo: »Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. (…) Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati.« (Ef 6,11–13). Tako opremljeni z vsemi potrebnimi milostmi in darovi – ki jih potrebujemo za varno pot do cilja in zato, da dosežemo svetost –, nismo nemočni, ampak močni! Ker smo postali Jezusovi učenci, smo prejeli tudi moči, ki nam jih je On zaupal: moč molitve in oznanjevanja, ozdravljanja in osvobajanja. Ker smo opremljeni in sedaj tudi poučeni, ni izgovorov, da ne bi svojega krščanskega življenja živeli odločno in iz njega črpali moč v vsakršnih preizkušnjah. Kar nam je bilo zaupano, moramo čuvati kot dragocen dar in vse uporabljati v veri.

Vse to so razsežnosti našega obstoja. Mislim, da bomo svojo resnično vrednost ter vrednost duhovnih dobrin v polnosti dojeli šele v nebesih.





V začetku je bila skušnjava

Kot rečeno, je svobodna volja velik dar Božje ljubezni za vsa ustvarjena bitja – tudi za človeka. Človek ne bi bil človek, če ne bi imel svobodne volje. Po njej nam Bog daje na voljo, da se sami odločimo, ali bomo Njegovi ali svoji. Čeprav je Bog vsemogočen in nas je ustvaril zase, ne bo nikoli nikogar prisilil, da bi ga ljubil. Ljubezen do Boga je svobodna izbira in naš naravni odgovor na Njegovo neskončno ljubezen do nas. Vendar smo ravno zaradi naše svobode na preizkušnji. Prav tako kakor so bila pred nami na preizkušnji vsa ustvarjena duhovna bitja. Preizkušnja pa odpira pot za skušnjavo.

Kaj pravzaprav je skušnjava? Skušnjava je trenutek preizkušnje, ki je namenjen našemu duhovnemu napredku, očiščevanju in osebni rasti. Ko jo prepoznamo, postane to trenutek, ko se moramo s pomočjo naše volje odločiti med dvema možnostma. Pri tem je ena dobra, druga pa ne. Čeprav zaradi naše narave in krstne milosti v sebi dobro vemo, katera izbira je prava, nam v trenutku skušnjave druga možnost ne da miru in nas močno mika. Takrat je na preizkušnji naša volja in če se nagne k slabemu, mora naš um za ta vzgib hitro najti tehtne razloge ter našo težnjo opravičiti v upanju, da bi našli mir. Vendar pravega miru ni, saj se lahko umirimo le v Bogu! V trenutku skušnjave je nemir govorica Boga, ki nas vznemirja in opominja, da ne gremo v pravo smer, da je naša izbira nevarna in nam ne bo prinesla dobrega. V naši notranjosti se lahko vname prava vojna in ko skušnjavi podležemo in se odločimo za slabo, zapademo v greh. Tudi greh nas še vedno naprej vznemirja, kajti Bog nas ne neha pritegovati k sebi – saj smo Njegovi! Tako smo še v enem trenutku skušnjave: bomo greh priznali in ga obžalovali ali si bomo še naprej krojili izgovore, od Boga pa čedalje bolj odpadali. Spomnimo se, kako so bili na preizkušnji duhovi ter kako so nekateri odklonili Boga in Njegovo Kraljestvo! Kaj se je zgodilo z njimi? Iznakazili so se in za večno izgubili Božjo milost! Plačilo za greh je smrt, čeprav je kača (demon, satan) v rajskem vrtu Evo hotela prepričati v nasprotno. (1 Mz 3,4)

Torej, v skušnjavi smo bili pred odločitvijo in odločili smo se, kot smo najbolje zmogli – in za to smo odgovorni sami. Zveličanje pride od Boga, pogubljenje pa je odvisno od človeka. Vemo, da lahko vsak greh, pa naj je še tako težek, obžalujemo, izpovemo in nam bo odpuščen. Bog skesanega srca nikoli ne zavrže. Vendar ker je naša volja šibka, naš um pa še vedno raje išče izgovore, kot da bi priznal »krivdo«, se lahko iz enega storjenega greha razvije ponavljajoči se greh. Vedno znova se vračamo vanj in se počasi, a zanesljivo čedalje bolj in bolj oddaljujemo od Milosti. Bolj kot grešimo, bolj se izgovarjamo pred samim seboj in bolj kot se izgovarjamo, več grešimo. V takem primeru nemalokrat tudi hudobni duh dobi pravico nad nami, saj smo z grehom na široko odprli vrata njegovemu delovanju in mu v tem postali povsem podobni.

Če povzamemo: skušnjava dobi moč zaradi naše šibke volje in posledično zapademo v greh. Vseeno – iskreno rečeno – nismo tako šibki, kot mislimo, da smo, pa tudi ne tako močni, kot bi radi bili. Zato sta v preizkušnji tako zelo potrebna previdnost in ponižnost. Vse sprejemajmo in za vse se zahvaljujmo, s stisko pa ponašajmo, »saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje.« (Rim 5,3-4)

Nikoli, ampak res nikoli, skušnjava ne bo presegla naših zmožnosti. Ne smemo živeti na občutkih, ampak v veri. Do konca moramo zaupati, saj tudi če skušnjava zareže v nas do naših skrajnih moči, jih nikoli ne preseže. Sv. Pavel piše: »Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.« (1Kor 10,13) Bog, ki je dober, ne bi nikoli dopustil, da bi bili skušani preko svojih moči, prav tako nas ne sili v dobro, ampak nam pušča svobodo in pravico, da se za dobro odločimo sami.

Skušnjava je torej za človeka naravna, premagujemo jo z voljo in Božjo milostjo, po njej pa nas Bog utrjuje v dobrem. Seveda je skušnjava lahko nemalokrat tudi delo hudobnih duhov, ki prežijo na nas ter nas želijo speljati na pot strasti in greha. Ne glede na to, od kod skušnjava pravzaprav prihaja, pa ji vso moč odvzamemo že s tem, da jo prepoznamo, da z njo ne vstopamo v pogovor, držimo se naše temeljne odločitve, ki je odločitev za Kristusa in vztrajamo na poti v veri. Čeprav nam lahko skušnjava ali skušnjavec izriše celo spomine, misli ali občutja, nima nobene moči nad našo svobodno voljo. Če v skušnjavi ne bomo popustili, bo skušnjava oz. skušnjavec tisti, ki bo popustil; zaropotal bo in potem pobegnil! Molitev in skušnjava ne gresta skupaj, kakor ne gresta skupaj svetost in greh. Ali nehamo moliti ali nehamo grešiti. Zato: »Budni bodite, stojte trdni v veri, možati bodite, bodite močni!« (1 Kor 16,13) Zapomnimo si: niti vse sile pekla nas ne morejo prisiliti, da bi zagrešili najmanjši greh, če mi tega nočemo. Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen! (Mr 13,13)

Včasih je zelo težko ločiti, kdaj gre pravzaprav za skušnjavo iz naše notranjosti (naravno), kdaj je na delu hudobni duh (nadnaravno), kdaj pa je morda glas angela ali celo Boga samega. Zato smo neprestano potrebni pomoči Svetega Duha in tudi modrih ljudi, ki nam lahko pomagajo pri razločevanju. V boju s hudobnimi duhovi velja splošno pravilo, da so lahko skušnjave brez razumskega vzroka, ki so sicer zelo intenzivne in vztrajne, sumljivega (demonskega) porekla. Potrebno je veliko ponižnosti, potrpežljivosti, vere in daru razločevanja, da odkrijemo vzrok skušnjave. Pri tem pa je najbolj pomembno, da se zavedamo, da skušnjava ne more preseči naših moči in se ji vedno lahko upremo, saj je namenjena utrjevanju naše volje in očiščevanju.

Sam Bog nikoli ne skuša. Slabo nam ne bo nikoli prikazal kot nekaj dobrega, nikoli nas ne bo napeljeval v zmoto. Bo pa v naše večje dobro dovolil skušnjave in preizkušnje. »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.« (Rim 8,28) Poleg mnogo koristi, ki jih skušnjave lahko prinesejo, le-te prinašajo tudi kreposti, ki jih sicer ne bi pridobili. Za tistega, ki je sprejel Kristusa in Njegovo pot, so se vice na nek način začele že na zemlji – tukaj se prečiščujemo in v največji možni meri sodelujemo z Milostjo, da bomo po dokončanem teku vstopili v nepopisno veselje nebes!





Kaj vse zmore hudobni duh

Če je torej večina bojev posledica naše narave – kje se začne delovanje hudobnih duhov? In kaj vse lahko pripišemo njihovemu delovanju?

Ponovimo o njihovih značilnosti. Demoni ne morejo videti v naše srce ne v našo dušo in ne morejo brati naših misli. Prav tako ne morejo napovedovati prihodnosti. Ker pa nas zelo dobro opazujejo, lahko natančno sklepajo, o čem razmišljamo ali kaj nameravamo, ob tem pa še vedno ne morejo vedeti, za kaj se bomo končno odločili. Poznajo tudi vse naše šibke točke. Včasih nas sicer želijo prepričati, da vejo in zmorejo več, kot jim je dejansko dovoljeno; to pa zato, da bi nam pokazali svojo moč. Mi ljudje predstavljamo njihov plen ter poželjivi predmet njihovega zavajanja in skušanja. Zato nam nastavljajo različne zanke in pritisnejo na naše šibkosti.

Demoni so sami po sebi brez oblike, vendar lahko privzamejo kakršnokoli podobo: od najbolj grozne, kakršne si ne more izmisliti nobena človeška domišljija, do najsvetlejšega angela, svetnika ali celo Boga. Zato se lahko hitro in spretno vtihotapijo s tisto podobo ali mislijo, s katero bodo najbolj verjetno zmedli svojo žrtev, jo vznemirili, prestrašili in nanjo najmočneje vplivali. Magdalena Gornik, slovenska mistikinja, je običajno ob videnju take podobe le-tej velela, naj zmoli očenaš ali vero, ter tako preverila, ali podoba prihaja od Boga ali od hudega. Tako vse misli kot tudi duhove je dobro preskušati in nikakor zlahka verjeti! Sv. Janez v svojem pismu pravi: »Ne zaupajte vsakemu duhu, ampak duhove preizkušajte, ali so od Boga.« (1 Jn 4,1)

Ker so demoni duhovna bitja, lahko delujejo na vseh področjih in uprizorijo tudi »čudeže«. Dajejo lahko izredne darove, seveda le v svojo korist in v namen človekovega pogubljenja. Povzročijo lahko stigme ali ozdravijo celo bolezni, vendar samo v primeru, če je bolezen ozdravljiva po naravni poti in seveda, če imajo od tega korist. Za dobro kupčijo, običajno v zameno za dušo, so pripravljeni storiti malodane karkoli. Če se spomnimo zgodovinskih osebnosti in dogodkov, lahko sklepamo, da lahko demoni močno vplivajo na posameznika ali skupino ljudi ter tako v svetu zanetijo sovraštvo, vojne in povzročijo katastrofe. Ker nam ne želijo dobro, ne morejo za nas storiti ničesar resnično dobrega.

Kljub neskončnemu seznamu vsega, kar lahko storijo, pa vemo, da ne morejo: zveličati, obujati od mrtvih, ne upoštevati nekaterih naravnih zakonitosti, človeku ne morejo dati pravih kreposti.

Njihova strast je skušnjava – skušajo iz užitka samega. Satan se ni mogel zadržati niti pred tem, da bi skušal Boga samega, Jezusa Kristusa (Mt 4,1–12), čeprav mu je bilo vnaprej jasno, da mu ne bo uspelo. In s tem je Jezus premagal skušnjavo za vse nas.

Nadalje: demoni lažejo. Neprestano so na delu z lažmi, da bi človek le odpadel od Boga in sledil lastnim poželenjem ali zapadel v obup. V tem je še posebno pretkan satan, saj je laž njegovo glavno orožje. Laže nam o Bogu in njegovi besedi, o grehu in njegovih posledicah ter uničuje podobo Boga in Njegov zveličavni načrt za nas. Pomislimo na Adama in Evo v rajskem vrtu, ki ju kača – satan – skuša, napeljuje proti Bogu in trdi, da če prestopita Božjo zapoved, nikakor ne bosta umrla! (1Mz 3,1–5) In končno, demoni se naslajajo na človekovem trpljenju. Njihov cilj nas je osamiti: ločiti od Boga in bližnjega, od samega sebe in vsega dobrega ter nas iztrgati iz objema Milosti. Sv. Ignacij pravi, da je največja hudičeva laž ta, da nas je uspel prepričati, da sploh ne obstaja.

Kljub temu da demoni resnično obstajajo – imajo veliko moč in jih moramo vzeti skrajno resno, saj nikoli ne spijo in vedno snujejo svoje uničujoče načrte –, jim v naših življenjih ne smemo pripisovati prevelikega vpliva. Vedno je treba dobro preudariti, ali neka preizkušnja prihaja po naravni poti, iz nas samih, ali pa Bog hudobnim duhovom dopušča redno ali celo izredno delovanje. Temu primerno se moramo tudi odzvati.

Prav tako kot sta odmerjeni skušnjava, kjer urimo svojo voljo, in preizkušnja, v kateri se utrjujejo kreposti, je tudi vpliv hudobnih duhov na človeka od Boga odmerjen natančno in ne preseže človekovih moči. V primeru njihovega ugotovljenega in potrjenega delovanja pa se moramo v prvi vrsti zavedati, da nad nami ne bi imeli nobene moči, če jim ta ne bi bila dana od Boga Očeta. Na nas, na naše življenje ali okolico lahko vplivajo samo toliko, kolikor jim Bog dopušča in kolikor je to v našo korist. Spomnimo se Jezusa pred Pilatom: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj …« (Jn 19,11) Namen ostaja eden in edini in ga ne smemo nikoli pozabiti: vse nam je dano z namenom, da rastemo v veri, upanju in ljubezni ter poglabljamo našo odločitev za Kristusa. Nič in nihče nas ne more ločiti od Kristusove ljubezni! (Rim 8,35) In nič – razen Boga – ne prinaša sreče, ki jo človek neumorno išče. In če le Boga ljubimo, nam bo vse pripomoglo k dobremu! (Rim 8,28)





Vstopne točke

Kdaj hudobni duhovi dobijo pravico nad nami in po katerih poteh dostopajo do nas?

Pomembno je, da se poučimo o človeku in našem sovražniku ter ozavestimo, po katerih poteh konkretno lahko hudobni duhovi dobijo moč nad nami, nam nastavljajo pasti in poizkušajo vse do skrajnih meja dovoljenega. Tako bomo bolje razumeli, se lažje uprli in ubranili. Ne pozabimo, da smo prejeli popolno bojno opremo za boj. Z njo in s križem v roki se moramo pokončno in pogumno postaviti po robu vsakršnemu zlu in njegovim vplivom. Poglejmo nekaj možnih vstopnih poti.

Družinsko deblo ali duhovna družinska dediščina. Nasprotnost veri, žaljivo govorjenje in sovražna nastrojenost proti Bogu in vsemu svetemu, neizpovedani grehi, odvisnosti in druga težka dejanja naših prednikov ostanejo na naši duhovni dediščini kot breme. To nas vse, brez izjeme, na nek način bremeni, zato je naša naloga, da molimo za žive in pokojne prednike. Občasno se izkaže, da dediščina začne močno vplivati na posameznika. Bog to dopusti, namen tega pa ni mučenje ali neživljenje potomcev, ampak odrešenje in ozdravljenje naše družinske dediščine. Skupaj z dopustitvijo nam bo dana tudi vsa potrebna pomoč in milost.

Notranje rane. Sleherno človeško bitje od spočetja dalje išče, želi in pričakuje, da bo popolnoma sprejet in brezpogojno ljubljen. Namesto ljubezni izkuša neljubezen, ki pa je v nas zarezala globoke rane. Imenujemo jih notranje rane – težje kot so, več vpliva imajo na nas. Privedejo nas lahko do psihičnih motenj ali bolezni, vplivajo na telesni in umski razvoj ter opredeljujejo stopnjo naše sreče in izpolnjenosti. Nezdravljene notranje rane so magnet za hudobnega duha, ki kaj hitro spozna našo šibko točko, vstopi vanjo ter nas vznemirja, muči in močno škoduje našim odnosom.

Notranje rane vplivajo tudi na našo podobo o Bogu in izkušnjo Njegove ljubezni do nas. Zdravimo jih z resnim in zavzetim delom na sebi ter z vsakršno molitvijo. Včasih je potrebna prav posebna molitev za notranje ozdravljenje, ko to rano izročamo Jezus Kristusu in z našo voljo brezpogojno odpuščamo tistemu, ki nas je ranil. Gre lahko za dolg in boleč proces, ki lahko intenzivno traja tudi nekaj let, po malem pa vse življenje. V tem procesu potrebujemo veliko Božje in človeške bližine ter pomoči, saj je lahko vse zelo boleče in sami ne zmoremo. Velikokrat iščemo pomoč zunaj Cerkve, kar lahko našo ranjenost še dodatno poglobi in obenem odpre vrata nepovabljenim gostom. Posebno takrat, ko ozdravljenje iščemo pri najrazličnejših »lažnih prerokih« vseh mogočih prepričanj. Ker resnično in trajno ozdravlja le Bog, se tako lahko še bolj oddaljimo od Boga, stisko in bolečino pa poglobimo. Kot udje Cerkve moramo zaupati, iskati in pričakovati, da nam bo Bog prišel na pomoč prav po njej, svoji nevesti in njenih udih.

Osebni grehi. Vsi ljudje grešimo in nihče ni brez greha. Vsak storjeni greh še ne pomeni, da smo si nakopali vpliv hudobnih duhov. Greh je v svojem bistvu »le« napačna odločitev, njegova posledica pa izguba milosti. Z obžalovanjem in zakramentom sprave se ponovno povrnemo v stanje milosti – tako bogatejši za izkušnjo lastne šibkosti ter Božjega usmiljenja živimo dalje v prizadevanju za svetost. Kdaj torej z grehom odpremo pot nasprotniku? Takoj ko svoj greh skrijemo pred samim seboj, drugimi in Bogom. Neizpovedani in neobžalovani grehi pomenijo na stežaj odprta vrata za hudobne duhove. Ker je naša volja zaradi greha oslabela, naš razum pa išče opravičila in izgovore za storjena grešna dejanja, hudobni duhovi prevzamejo oblast nam nami in zagrizeno skrbijo, da greh redno ponavljamo. Iz tega se razvije ponavljajoči se greh, ki ga lahko živimo tako lagodno, da se ga niti ne zavedamo več. Zdravilo za to so: iskrena zakramentalna spoved in obžalovanje, pokora, prejem obhajila in poživitev vere, ki lomi vpliv in moč hudobnih duhov nad nami. Zelo nevarni so tudi družbeno »sprejemljivi« grehi, to so tisti, za katere rečemo, da saj vsi delajo tako.

Mlačnost. Človek, ki s svojim srcem, dušo in mišljenjem ne pripada Bogu, ki v svoji drži ni odločen, vztrajen in goreč, je v tistem vmesnem prostoru, ki ga imenujemo mlačnost. Takemu človeku manjkata navdušenost za dobro in odločenost za boj proti zlu. Kaj hitro lahko postane lahek plen za nasprotnika, saj tako šibak in brezbrižen ne najde prave življenjske smeri, zato zlahka zapade v njegove zanke. Pravzaprav hudi duh nima veliko dela z mlačnim, saj je na nek način že njegov. Oddaljen od Boga in zmeden – to je tisto, kar hudobni duh želi, da nas lahko stisne v svoj primež. V Razodetju beremo: »Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust.« (Raz 3 15–16) Bog ne daj, da bi bili med njimi!

Okultizem. Nemalokrat se nam lahko zgodi, da se z željo po več naivno prepustimo očitnim ali manj očitnim okultističnim praksam. Po njih postanemo kot na stežaj odprta hiša za vstop vseh mogočih demonov in njihovega delovanja. Seveda, bolj kot smo tem praksam odprti, bolj kot vanje polagamo svoja življenja in po njih pričakujemo pomoč, težje posledice lahko utrpimo. Čeprav nas varuje sveti krst, so lahko posledice zelo hude. Okultizem je za vse – za kristjana pa še posebej – nevaren in strogo prepovedan. Noben kristjan se ne bi smel posluževati nobene oblike okultizma! Najpogostejše okultistične prakse so: vedeževanje, klicanje duhov, magija itd.

Drug vidik okultizma pa predstavlja, ko nam drugi – brez naše vednosti in kakršnekoli krivde – želijo slabo in nad nami izrekajo prekletstva, uroke in druge podobne stvari.





Stopnje delovanja hudobnih duhov





Redno delovanje

Nad tistim – ki živi zasidran v Bogu, skrbi za zdravo telesnost, duševnost, duhovnost, se ne poslužuje okultizma in drugih podobnih praks – imajo hudobni duhovi »pravico« le s svojim rednim delovanjem. To pomeni, da lahko hudobni duhovi na človeka delujejo le s številnimi skušnjavami in zapeljevanjem, njihov namen pa je, da bi človeka odvrnili od njegovih dobrih sklepov in Bogu všečnega življenja ter ga speljali v greh. Vendar tudi rednega delovanja hudobnih duhov, ki je zapeljevanje s skušnjavo, nikakor ne smemo podcenjevati. Kot rečeno, osebni ponavljajoči se grehi ali družbeno sprejemljivi grehi, kot je na primer splav, pomenijo odprta vrata hudobnim duhovom, ki vstopijo v človekovo dušo in nad njim prevzamejo oblast.

Rednemu delovanju hudobnih duhov smo podvrženi vsi, posebno krščeni. Gabriele Amorth, znani rimski eksorcist, pravi, da mnogo mnogo več ljudi postane žrtev hudobnih duhov po njihovem rednem delovanju, le malo pa je tistih, ki se soočajo z njihovim izrednim delovanjem. Zato: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl.« (1 Pt 5,8) Nikoli ne smemo pozabiti, da je človek v vsakem trenutku mikavni plen hudobnih duhov.





Izredno delovanje

Ko govorimo o izrednem delovanju hudobnih duhov, imamo v mislih štiri stopnje, ki izražajo moč in oblast, ki jo demoni pridobijo nad nami.

Najlažja oblika takega delovanja je okuženost (infestatio) in se nanaša na prostore, predmete in živali. Ta vrsta delovanja na človeka ne vpliva neposredno, a je vseeno skrajno neprijetna. Končna žrtev delovanja hudobnih duhov je vedno človek; vznemirjajo in plašijo ga preko premikanja, pojavljanja in izginjanja predmetov, loputanja z okni in vrati, prižiganja in ugašanja električnih naprav, ropota ali pojava glasov, povzročijo pa lahko tudi gospodarsko škodo … Lahko si predstavljamo, da ni nič od tega prijetno, ampak lahko za človeka pomeni resnično veliko trpljenje. Takih primerov ni malo in iz življenj svetnikov je najbolj znan primer, kako je hudič plašil sv. Janeza Marijo Vianneya. V njegovi sobi je celo zanetil požar!

Naslednja oblika ali stopnja je mučenje in pritiski (vexatio) hudobnega duha in tega je daleč največ. Gre za čisto prave telesne in duševne napade, ki jih nad človekom izvajajo hudobni duhovi. Na telesu se lahko napadi kažejo kot poškodbe, praske, opekline, modrice ali celo zlomi. Primerov imamo veliko tako med svetniki, eksorcisti, duhovniki in laiki v vsakem trenutku zgodovine, tudi danes. Najlažje si takšne pritiske predstavljamo, če se spomnimo dogodkov iz življenja sv. patra Pija, kako ga je hudobni duh pretepal, ali pa iz življenja sv. Veronike Giuliani, ki ji je hudobni duh v napadih večkrat zlomil roko ali nogo. Kost pa se je zacelila takoj, ko je prejela obhajilo. Gre seveda za skrajno delovanje demonov, ki je bolj ali manj redkost. Hudobni duhovi v večini primerov povzročijo telesne bolezni brez vidnih vzrokov. V teh primerih niti najbolj skrbni zdravniški pregledi ne morejo ugotoviti nobene patologije. Na čustvenem področju pa lahko močno prizadenejo čustva, povzročijo simptome psihične bolezni, povzročajo grozljive nočne more in druge oblike pritiska, vznemirjanja in mučenja.

Tretja oblika vpliva demonov je obleganje, obsedenost (obsessio). To je vrsta duhovnega napada, s katerim hudobni duh človeku, ki je postal njegova žrtev, vsili svoje misli. To so vsiljive, ponavljajoče se, strašne in neobvladljive misli. Takšne misli, ki jih velikokrat spremljajo tudi podobe ali celo glasovi, so resnično težko breme, ki lahko človeka močno izčrpa. Misli globoko zarežejo v človekovo duševnost, ga močno ohromijo in vplivajo na odnose. Sem štejemo tudi vzgibe, da bi poškodovali sebe ali druge.

Zadnja, najtežja in najbolj vpadljiva oblika, izrednega delovanja pa je posedenost (possessio). V primeru posedenosti hudobni duh na trenutke prevzame oblast nad človekovim telesom tako, da govori in dela, kar on sam hoče. V trenutkih, ko hudobni duh stopi v ospredje in prevzame oblast, se človek ne zaveda, kaj se z njim dogaja, zato nima nobenega nadzora nad seboj. Govori lahko s spremenjenim glasom, v jezikih, ki jih ne pozna, in ima spoznanja, ki jih ni pridobil po naravni poti. Običajno ima nadnaravo moč, včasih je potrebno celo več močnih mož, da ga obvladajo. Posedenost spremlja tudi odpor do svetih stvari ali blagoslovljenih predmetov, ki demone v prizadetem človeku zelo vznemirjajo. V takih primerih je nujno potreben obred eksorcizma.

Zavedati se moramo, da pri delovanju hudobnih duhov avtomatizem ne obstaja. Torej, tudi če se mi zgodi, da pridem v stik z nevarnimi praksami ali celo »okuženimi« predmeti, se zlo ne bo kar zalepilo name, saj me varuje Bog, zato se mi ne more zgoditi nič, česar Bog ne bi dopustil. Biti moramo pogumni, moramo zaupati in imeti vero. Nikakor nas ne sme biti strah stika s tistimi, ki se znajdejo v takšni preizkušnji. V tem primeru je strah govorica hudobnega duha, ki želi svojo žrtev še dodatno osamiti in mučiti, nas pa potisniti v opuščanje dobrega. Vedno moramo biti odprti za pomoč tistim, ki so se znašli pod takim ali drugačnim vplivom zla. Če se jim izogibamo ali mislimo, da so si sami krivi, da so grešniki ali kaj podobnega, puščamo brata ali sestro v hudi stiski in trpljenju. Če bližnjega v trpljenju zapustimo, je enako, kot če Jezusu obrnemo hrbet na veliki četrtek in se mu pridružimo na velikonočno jutro!

Primeri delovanja in vpliva hudobnih duhov so najrazličnejši, zato vseh na tem mestu ne moremo zaobjeti. Vsak posamezni primer je posebna zgodba, saj je življenje vsakega izmed nas enkratno in neponovljivo, pot, po kateri Bog vsakogar priteguje k sebi, pa velika skrivnost. Nikoli ne smemo presojati ali soditi – to pravico ima le Bog.





Kako se lahko okrepimo

Izvor delovanja demonov sodi na duhovno področje in je skrajno občutljivo. Ne moremo ga izmeriti niti videti, saj ne poznamo podrobnosti. Tisti, ki so kakorkoli vpleteni, potrebujejo veliko izkušenosti, Svetega Duha in Božje milosti, da lahko najprej ugotovijo, za kaj gre, in nato izberejo tudi primeren način ukrepanja.

Da bi nam bile duhovne stvari jasnejše in manj skrivnostne, si jih lahko pomagamo razložiti s pomočjo vzporednice s telesnim zdravjem in medicino. Ko nas nekaj boli ali imamo težavo, poskušamo najprej s svojim znanjem sami poiskati naravno rešitev. Če ne zaleže, obiščemo osebnega zdravnika ali morda specialista, ki nato ugotavlja vzrok, postavi pravo diagnozo za naše težave, in nato upamo, da predpiše za nas primerno zdravljenje. Tako je tudi na duhovnem področju. Ko se zavemo slabega počutja, se težave najprej lotimo sami, nato poiščemo spovednika, duhovnega spremljevalca ali duhovno osebo, ki nas lahko usmeri naprej ali postavi »diagnozo« ter nam »predpiše zdravljenje«.

V obeh primerih se predpostavlja, da naj človek živi zdravo. Kaj pa pomeni živeti zdravo na duhovnem področju? Katera duhovna zdravila obstajajo v duhovnem boju? Kako smo lahko varni pred delovanjem hudobnih duhov? Kaj je v bistvu tisto, kar nas varuje, ščiti ali osvobaja od delovanja demonov?

Ščit pred demonskimi vplivi »si izdelamo« z zdravim duhovnim življenjem, ki je sicer nujno za vsakega kristjana. Če izhajamo iz tega, da smo s krstom postali Božji otroci – s tem pa poseben in mikaven plen hudobnih duhov –, si moramo po svojih najboljših močeh prizadevati, da bomo temu primerno tudi živeli. To v praksi pomeni: zakramentalno življenje (nedeljska sveta maša, prejem obhajila in evharistično češčenje, spoved) in stanu primerno molitveno življenje (ostale molitve krščanske tradicije, kot so: očenaš, rožni venec …).

Ko in če se nam zgodi, da hudobni duh iz kateregakoli razloga nad nas stegne svojo roko, se oprimo na vero, molitev in post, da ne bomo kakor neoboroženi vojaki na bojišču. Okrepimo duhovno in molitveno življenje z vsakodnevno molitvijo rožnega venca (iz srca ter v veri), vsakodnevnim nekajminutnim srečanjem z Bogom ob Božji besedi in s kratkim pogovorom z Njim. Po zmožnostih in z veseljem se udeležimo tedenske svete maše s prejemom obhajila, poslužujmo se redne spovedi, skrbimo za duhovno in osebnostno rast, delajmo dobra dela in dajajmo miloščino. Vse to topi zle navzočnosti, lomi njihovo moč in nas osvobaja.

Ne pozabimo, da smo krščeni ter s tem iztrgani iz oblasti teme in zla. Ne pozabimo, da smo potopljeni v Odrešenikovo presveto Kri. Nič in nihče nas ne more ločiti od Boga, če se ga oklenemo in mu predamo svoje življenje! Hudobni duhovi se najbolj bojijo krščenega, ki je trden v veri, poln ljubezni in milosti, ter poslušen Bogu.

Če pa nadloge ne prenehajo in se izkaže, da vse našteto ne zaleže; če smo za svoje slabo počutje izključili fizično ali psihično bolezen, lahko najprej poiščemo pomoč duhovnika, spovednika. Duhovnik lahko v imenu svojega duhovništva in imenu Jezusa Kristusa nad nami zlomi vpliv hudobnega duha. Če tudi to ne zaleže in se izkaže, da gre za težek primer obsedenosti ali posedenosti, poiščemo pomoč eksorcista. Vsak izmed nas ima pravico do pomoči eksorcista, ki je izkušen in sočuten do naše stiske – tudi če bi se izkazalo, da pomoč v resnici ni nujno potrebna.

V boju zoper zlo nam je lahko v dodatno pomoč še nekaj drugih stvari: blagoslov doma in križa, svetih podob in drugih nabožnih predmetov ter vsakodnevna uporaba blagoslovljene vode, ki jo imamo lahko vedno s seboj. Blagoslovljena voda ima tri učinke: priteguje božjo milost, očiščuje dušo in odganja demone. Če si naredimo znamenje z blagoslovljeno vodo, je to hudobnim duhovom vidno, zato jih odvrača od nas. Križ – znamenje našega odrešenja in zmage Življenja nad smrtjo – je znamenje, ob katerem demoni dobesedno ponorijo in pobegnejo. In kar je najbolj pomembno: noben demon ne zmore obstati pred prejemom obhajila, ki je živa in stvarna navzočnost Jezusa Kristusa, mučenega, križanega in vstalega! Če bi se zavedali moči in tolažbe evharistije in obhajila, v našem življenju ne bi minil dan, ko ne bi hiteli k oltarju! In če bi videli, kako demoni odpadajo od nas v času iskrene spovedi, bi po njej hrepeneli in se je ne bi izogibali! Hudobni duhovi namreč ne premorejo orožja zoper Božjo navzočnost in Usmiljenje.

Vsakršno naše prizadevanje za življenje v čistosti in pravičnosti prikliče dodatni Božji blagoslov nad nas – tako postajamo vse bolj neprijetno bivališče za našega sovražnika. Besede različnih molitev in molitveni obrazci so le prazne besede, če nimamo vere. Ni obrazca, s katerim bi izmolili osvobojenje, čudež, ozdravljenje ali drugo, če ne molimo z vero, zaupanjem v Božjo dobroto in Usmiljenje. Zato molimo v veri in zavesti, da če angele kličemo, ti tudi pridejo; če kličemo Marijo, pride: če kličemo na pomoč Vsemogočnega, nam pomaga. Ne ščiti nas molitev, ščiti nas sam Bog, ki je močnejši od vsakršnega zla! Kot udje Cerkve imamo na svoji strani Troedinega Boga, nadangele, angele, angele varuhe, Marijo, svetnike in vse občestvo, ki neprestano moli in s tem lomi demonske načrte. Duhovniki molijo; v samostanih molijo; vsi Bogu posvečeni molijo; laiki molimo. Vsi skupaj s tem večamo blagoslov za vse. Molitev je nevidna moč za vse duhovne bitke, boje in skušnjave, ki bodo brez prestanka naša stalnica do konca časov.





Skrajni ukrep: eksorcizem

Kaj eksorcizem sploh je? V Katekizmu beremo, da je eksorcizem od Cerkve odobren obred, v katerem duhovnik eksorcist v Jezusovem imenu zapove hudemu duhu, naj odstopi od svoje žrtve – človeka in ga tako osvobodi. Eksorcizem vnaprej predvidi veliko Jezusovo zmago nad vladarjem tega sveta.

V Evangelijih beremo, da je Jezus med svojim zemeljskim delovanjem oznanjal Božje kraljestvo, ljudi ozdravljal vsakršne bolezni in slabosti ter jih osvobajal izpod vplivov zla. Vse, kar je sam delal, je po svojem vnebohodu in po prihodu Svetega Duha zaupal tudi svojim učencem, apostolom in Cerkvi. To pomeni tudi vsakemu izmed nas ne glede na stan, zaupal je nam, ki vanj verujemo in se imenujemo kristjani. Verovati v Kristusa in biti kristjan pa pomeni živeti Kristusovo življenje v vseh njegovih razsežnostih. V Jezusovem imenu lahko vsak, ki ima vero Vanj, zapoveduje hudobnim duhovom, vendar je tekom stoletij Katoliška cerkev to službo dodelila duhovniku eksorcistu. Eksorcist je torej duhovnik, od škofa imenovan v službo izganjanja, s potrebnimi pooblastili za opravljanje obredov eksorcizma. Njegova molitev temelji na osebni veri in veri Cerkve, njegova naloga pa je, da ljudi osvobaja izpod vpliva hudobnih duhov in jim pomaga, da v duhovni stiski spet začutijo Božjo ljubezen ter Njegovo premoč nad vsakršnim zlom. Končni cilj procesa osvobajanja je naše dokončno spreobrnjenje, odpoved grehu in novo življenje v Kristusu. Če po izkušnji z izrednim delovanjem hudobnih duhov ne spremenimo svojega življenja in se vrnemo na stare življenjske poti, bomo najverjetneje spet zapadli pod njihove vplive ter delovanje.

Eksorcist mora živeti sveto in predano svoji poklicanosti, gojiti trdno vero in globoko molitveno življenje. Pri svojem delu mora biti preudaren, izjemno pazljiv in pozoren na vsa mogoča zavajanja hudih duhov, ki seveda ne želijo biti razkriti; velikokrat se skrijejo za vsemi mogočimi izgovori ali simptomi bolezni. Potrebuje tudi dar razločevanja ter sposobnost sodelovanja z drugimi – molivci, domačimi ali zdravniki.

Eksorcist hudim duhovom zapoveduje v Jezusovem imenu, »žrtev« pa se odpoveduje v imenu svojega krsta in v Jezusovem imenu. Da bo eksorcistovo delo osvobajanja uspešno, mora biti tisti, ki eksorcizem potrebuje, pripravljen odpovedati se hudemu duhu, ki ga nadleguje, in vsem njegovim delom. Obžalovati mora svoje grehe, odpustiti vsem, ki so ga ranili, in nato mora svoje življenje postaviti na skali – Kristusu. Eksorcist bo nemočen, eksorcizem pa neuspešen, če se hudemu duhu nismo pripravljeni odpovedati, če ne želimo odpuščati in se pokesati ter se ne želimo na novo roditi.

Med vernimi laiki in tudi med posvečenimi je pogosto čutiti, da je tema izganjanja in obsedenosti še vedno tabu tema, čeprav je stara kot krščanstvo samo. Delimo se v štiri različne skupine. Prvi so tisti, ki jih je hudič uspel prepričati, da demoni ne obstajajo. Nadalje so tisti, ki v njihov obstoj verjamejo in se teme izogibajo, misleč, da se jih ne tiče. Tretji so tisti, ki tej temi dajejo prevelik pomen, saj vsakršno zlo povezujejo z dejanskim demonskim vplivom , zato bi včasih lahko pomislili, da se bolj ukvarjajo s hudimi duhovi kot z božjimi rečmi. Nobena od teh drž ni skladna z naukom Cerkve in evangeliji. Paziti moramo na pasti tako občutljive teme in duhovne resničnosti, ki obstaja ne glede na naše prepričanje ali zanikanje. Četrta skupina ljudi pa je tista, ki se s tem srečuje in bori.

Pred vplivi zla nas strah ali pretiravanje ne bo niti zaščitilo niti zmanjšalo nevarnosti. Nasprotno! Če se te teme bojimo, pomeni, da se bojimo zlih duhov samih. Če pa se jih ne bojimo, se oni bojijo nas. Sveta Terezija Avilska je napisala, da ko je demone videla, se jih ni bala, videla pa je, da se oni bojijo nje! Prav tako je hudiča odpravila sv. Veronika Giuliani, ko je na njegove grožnje odgovorila, da se ničesar ne boji. Vsaka resničnost mora imeti pravo mesto, pravo težo in mi moramo imeti srce, dušo in vse mišljenje pri Bogu. »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.« (Ef 6,12) Zato le vztrajno prosimo za dar Svetega Duha, da nam ne preneha razodevati resnice naše vere in dajati darove, ki jih potrebujemo, da služimo in poveličujemo Božje ime.

Demoni so in bodo. S svojim obstojem niso nasprotni Bogu, ker Bog ne potrebuje nasprotnega pola, da dokaže svoj obstoj. Demoni so čisto zlo, so resničnost, ki obstaja ne glede na naše prepričanje. In boj med duhovi poteka ne glede na to, ali mi pri tem sodelujemo ali ne. Hudobni duhovi niso poosebitev naše nesreče, težav ali bolezni. Bog je vsemogočen, v svojem skrivnostnem načrtu dopušča njihov obstoj in delovanje kot pomoč v posvečevanju človeka. V zavesti, da ne bomo skušani preko naših moči in da bomo prejeli potrebne milosti, da bomo zmogli, ostajamo trdni v veri in zaupanju. Čeprav hudi duh ve, da bo njegovo delovanje privedlo k večjemu dobremu, se ne more upreti, da ne bi skušal, mučil ter ob tem užival in se naslajal. S tem, ko se nekdo sooča z izrednim delovanjem hudobnih duhov, pri čemer si prizadeva za osvobojenje, je obenem tudi velik zgled vere in spodbuda za druge, ki se lahko ravno tako utrdijo v veri. Poleg tega nam takšen boj razodeva resničnost krščanske vere in moč Jezusovega imena. V hudem trpljenju se ne prečiščuje in posvečuje samo dotična oseba, ampak lahko darovano trpljenje osvobaja mnoge druge izpod demonskih oblasti. Okrepila se bo tudi vera vseh tistih, ki so bili pri tem osvobajanju tako ali drugače navzoči. Videti in doživeti moč ter mogočnost Boga in vere Cerkve, je velika milost in vir mnogih blagoslovov. Ena izmed njih je zagotovo hvaležnost za svobodo in življenje.

Tako postanejo padli duhovi pomemben člen ne samo v posvečevanju posameznika, ampak tudi v službi evangelizacije in odrešenja.

Nobeno trpljenje – ne telesno, ne duševno, ne duhovno – ni prijetno niti lahko. Toda vsaka bolezen ima svoje zdravilo, predvsem pa Zdravnika. Kar je na zemlji morda vidno kot poraz ali izguba, je v nebesih največji dobiček – če smo le zvezani s Kristusom. Preizkušnje in bolezni nas bodo doletele, če tako hoče Bog. Greh in večno pogubljenje pa nas bo doletelo, če hočemo sami. Vse sprejeti v ljubezni za slavo Božjega imena!





V preizkušnji ne ostajajmo sami

Izjemnega pomena je, da ima vsak kristjan na svoji poti rasti v veri podporo. Duhovnost je široko področje, na katerega imajo zelo močan vpliv: naša duševnost in telesnost, razvojno obdobje in okoliščine. Velika milost je, če imamo v vsakem pomembnejšem obdobju našega življenja rednega spovednika in duhovnega spremljevalca. Spovednik ali duhovni spremljevalec mora biti kompetenten, sočuten, jasen, občutljiv, na človeka mora gledati kar se da celostno in predvsem mora imeti dar razločevanja. Med nami in tistim, ki nas podpira in spremlja, se mora ustvariti intimni prostor medsebojnega zaupanja, kjer bomo lahko dali prosto pot globinam naše duše. V odnosu do spovednika ali spremljevalca je torej pomembno zaupanje in tudi poslušnost. Nobenega smisla nima imeti tako obliko podpore, če ne upoštevamo usmeritev spovednika ali spremljevalca. Ta oseba nam je bila na nek način poslana od Boga, zato smo ji (po zdravi pameti) poslušnost dolžni. Poslušnost spovedniku pomeni poslušnost Bogu – in dolžni smo biti poslušni, dokler nas to ne vodi v greh. Tisti, ki so deležni posebnih Božjih dotikov in milosti ali darov, se morajo še posebno uriti v ponižnosti in poslušnosti! Prevzetnost in neposlušnost lahko predstavljata hude skušnjave in hitro lahko izgubimo milost.

Misliti, da bomo lahko rastli sami, je prevzetno. Ker smo že od spočetja dalje močno odvisni od odnosov in smo ustvarjeni kot bitja odnosa, drug drugega nenehno potrebujemo. Ker smo bili po odnosu ranjeni, nas lahko tudi Bog zdravi in ozdravi samo po odnosu. Zato ne smemo izgubljati dragocenega (in omejenega) časa, ki ga imamo tukaj na zemlji, in moramo za pot k svetosti takoj poiskati ustrezno podporo.

Bog nam je po Jezusu Kristusu in Svetem Duhu dal čudovite obljube, ki jih želi izpolniti za vsakogar izmed nas. Podvržimo se Njegovi volji, bodimo mehka glina v Lončarjevih rokah (prim. Jer 18,6), da bomo čim prej deležni polnosti življenja, miru in obljube večnosti!





III. del

»Vi torej molite takole:

Oče naš, ki si v nebesih …«

(Mt 6,9)





KRST

S svetim krstom smo bili iztrgani iz oblasti teme in zla ter vraščeni v Kristusa. Pečat krsta je v nas neizbrisen, po njem smo postali Božji otroci, dediči Božjega kraljestva in Jezusovi učenci. Krst je v nas izbrisal izvirni greh in nas popolnoma opremil za vsakršen duhovni boj.

Bolj kot bomo obnavljali svoje krstne obljube, bolj se bo v nas utrjevala zavest, da pripadamo Bogu in smo poklicani k svobodi Božjih otrok.



Obnovitev krstnih obljub

D: Dragi bratje in sestre, z velikonočno skrivnostjo smo bili po krstu pokopani s Kristusom v smrt, da bi mi z njim živeli Božje življenje. Obnovimo danes obljube svetega krsta, s katerim smo se nekoč odpovedali hudemu duhu in njegovim delom ter obljubili, da bomo Bogu služili v sveti Katoliški cerkvi. Zato vas vprašam:

Se odpoveste hudemu duhu?

V: Se odpovem.

D: In vsem njegovim delom?

V: Se odpovem.

D: In vsemu njegovemu napuhu?

V: Se odpovem.

D: Verujete v Boga Očeta Vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje?

V: Verujem.

D: Verujete v Jezusa Kristusa, njegovega edinega Sina, našega Gospoda, ki je bil rojen iz Device Marije, umrl in bil v grob položen, vstal od mrtvih in je sedaj v Božji slavi?

V: Verujem.

D: Verujete v Svetega Duha, sveto Katoliško cerkev, občestvo svetnikov, odpuščanje grehov, vstajenje mesa in v večno življenje?

V: Verujem.

D: To je naša vera, to je vera Cerkve, to ponosno izpovedujemo v Kristusu, našem Gospodu.

V: Amen.



Krščena

Moj Jezus, krščena sem bila Vate.

V Tvojo sveto Cerkev.

V Tvoje svete rane.

V Tvoje presveto Srce.

V Tvojo presveto Kri.

V Tvojo silno ljubezen.

V Tvojo neizmerno dobroto.

V Tvojo vsemogočnost.

V Tvojo daritev.

V Tvoj križ in Vstajenje.

Tvoja sem, Tvoja hočem biti in Tvoja ostati!

Amen.

(Lastna molitev)





BIBLIČNA MOLITEV

Božja beseda je neposredna Božja navzočnost, deluje silno in popolno – z neuničljivo vezjo nas veže na Stvarnika, nas zdravi, osvobaja in tolaži. Po njej spoznavamo Boga samega, Jezusov nauk in vse, kar potrebujemo za življenje in zveličanje. Ko sv. Pavel govori o duhovnem boju v Pismu Efežanom, imenuje Božjo besedo »meč Duha«, s katerim prestrezamo napade hudičevih zvijač in tako ostajamo v varnem Božjem objemu. Brez poznavanja Božje besede smo na bojišču življenja kakor vitez, ki je bil v boj poslan brez bojne opreme: čelade, ščita, meča in konja.

Nikar ne iščimo tolažbe v minljivih stvareh in zmotljivih ljudeh. Oprimo se raje na Božjo besedo!



Psalm 143, Spokorna prošnja za pomoč

GOSPOD, usliši mojo molitev,

prisluhni moji prošnji,

v svoji zvestobi me usliši, v svoji milosti.

Ne privedi k sodbi svojega služabnika,

saj ni nihče, ki živi, pravičen pred tabo.

Zares, sovražnik preganja mojo dušo,

na tla je potlačil moje življenje;

preselil me je v temine,

kakor večno mrtve.

Moj duh omaguje v meni,

moje srce je otrpnilo v moji sredi.

Spominjam se dni od nekdaj,

premišljam o vsem tvojem delovanju,

o delu tvojih rok premišljujem.

Svoje roke iztegujem k tebi,

mojo dušo žeja po tebi kakor izčrpano deželo.

Hitro me usliši, o GOSPOD,

moj duh pojema.

Ne skrivaj svojega obličja pred mano,

da ne bom podoben tistim, ki se pogrezajo v jamo.

Daj mi zjutraj zaznati svojo dobroto,

saj vate zaupam!

Daj mi spoznati pot, po kateri naj hodim,

kajti k tebi vzdigujem svojo dušo!

Reši me pred mojimi sovražniki, o GOSPOD,

k tebi se zatekam!

Uči me izpolnjevati tvojo voljo,

saj si ti moj Bog!

Tvoj dobri duh naj me vodi

po ravni deželi.

Zaradi svojega imena, GOSPOD, me boš ohranil živega,

v svoji pravičnosti boš izpeljal iz stiske mojo dušo.

V svoji dobroti boš utišal moje sovražnike,

pogubil boš vse, ki pestijo mojo dušo,

zakaj jaz sem tvoj služabnik.


Psalm 86, 1–7, Molitev v stiski

Nagni, GOSPOD, svoje uho, usliši me,

ker sem nesrečen in reven.

Varuj mojo dušo, zakaj veren sem,

reši svojega služabnika, ti, moj Bog,

ki zaupa vate.

Izkaži mi milost, o Gospod,

saj ves dan kličem k tebi.

Razveseli dušo svojega služabnika,

saj k tebi, Gospod, vzdigujem svojo dušo.

Zakaj ti, Gospod, si dober in odpuščaš,

ti si poln dobrote do vseh, ki te kličejo.

Poslušaj, GOSPOD, mojo molitev,

prisluhni glasu moje prošnje.

Na dan svoje stiske te kličem,

kajti ti me uslišiš.


Psalm 91, 1–13, Zatočišče pod Božjimi perutmi

Tisti, ki stanuje v skrivališču Najvišjega,

ki prenočuje v senci Mogočnega,

pravi GOSPODU: »Moje zatočišče in moja trdnjava,

moj Bog, ki vanj zaupam.«

Zares, on te bo rešil iz ptičarjeve zanke,

pred pogubno kugo.

S svojimi krili te pokrije,

pod njegove peruti se zatečeš;

ščit in oklep sta njegova zvestoba.

Ne boš se bal nočne strahote,

ne puščice, ki leti podnevi,

tudi ne kuge, ki hodi v temi,

ne žela, ki pustoši opoldne.

Naj jih pade tisoč na tvoji strani,

deset tisoč na tvoji desnici,

tebi se to ne bo približalo.

Samo s svojimi očmi boš gledal,

pa boš videl plačilo krivičnikov.

Zares, ti, GOSPOD, si moje zatočišče,

Najvišjega si postavil za svoje prebivališče;

ne bo te zadela nesreča,

udarec se ne bo približal tvojemu šotoru.

Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal,

naj te varujejo na vseh tvojih potih.

Na rokah te bodo nosili,

da z nogo ne zadeneš ob kamen.

Čez leva in gada boš stopal,

poteptal boš mladega leva in morsko pošast.


Psalm 18, 2–7, Zahvala za rešitev

Ljubim te, GOSPOD, moja moč,

GOSPOD, moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj;

moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam,

moj ščit, rog moje rešitve, moje zatočišče.

Hvaljen bodi, kličem GOSPODU,

in že sem rešen svojih sovražnikov.

Objele so me vezi smrti,

Beliálovi hudourniki so me prestrašili.

Vrvi podzemlja so me obdale,

zanke smrti so bile pred mano.

Ko mi je bilo tesno, sem klical GOSPODA,

k svojemu Bogu sem klical na pomoč.

Slišal je moj glas iz svojega templja,

moje vpitje je pred njegovim obličjem,

prišlo je v njegova ušesa.


Psalm 16, 5–11, Delež pri Bogu

GOSPOD, delež moje dediščine in moja čaša,

ti imaš v rokah mojo usodo.

Merilne vrvi so padle zame na ljubkih krajih,

zares, dediščina mi ugaja.

Slavim GOSPODA, ki mi daje nasvete,

tudi ponoči me opominja moje srce.

Vedno postavljam predse GOSPODA;

ker je na moji desnici, ne bom omahnil.

Zato se moje srce veseli, moja duša se raduje;

tudi moje meso bo prebivalo varno.

Zakaj moje duše ne boš prepustil podzemlju,

svojemu zvestemu ne boš dal videti jame.

Daješ mi spoznati pot življenja;

polnost veselja je pred tvojim obličjem,

večne radosti na tvoji desnici.


Psalm 23, Dobri pastir

GOSPOD je moj pastir,

nič mi ne manjka.

Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;

k vodam počitka me vodi.

Mojo dušo poživlja,

vodi me po pravih stezah

zaradi svojega imena.

Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,

se ne bojim hudega, ker si ti z menoj,

tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.

Pred mano pogrinjaš mizo

vpričo mojih nasprotnikov;

z oljem mi maziliš glavo,

moja čaša je prepolna.

Le dobrota in milina me bosta spremljali

vse dni mojega življenja;

prebival bom v hiši GOSPODOVI

vse dni življenja.

"Zdaj pa tako govori GOSPOD, tvoj stvarnik, o Jakob, tvoj upodabljavec, o Izrael: Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si!" (Iz 43,1)

"Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil." (Jn 14,13–14)

"Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo." (Lk 11,9–10)

"Prosili so ga, da bi se samo dotaknili roba njegove obleke, in tisti, ki so se ga dotaknili, so bili rešeni." (Mt 14,36)

"K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!«" (Mr 1,40–41)

"Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko." (Mt 11,28–30)

"V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Takoj se je obrnil v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: »Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!" (Mr 5,25–34)

"Če boste verovali, boste prejeli vse, kar boste prosili v molitvi." (Mt 21,22)

"Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta." (Flp 2,7–11)

"Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči. Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč duha, kar je Božja beseda. Ob vsaki priložnosti molíte v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete." (Ef 6,10–18)

"… in da bi se zaradi velikih razodetij ne prevzel, mi je bil dan trn v meso, angel satanov, da me bije. Zaradi njega sem trikrat prosil Gospoda, da bi od mene odstopil; ali rekel mi je: »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje. (…) Zato so mi všeč slabosti, zasramovanje, potrebe, preganjanje in stiske za Kristusa; kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan." (2 Kor 12,7–9)





DUHOVNO OBHAJILO

Ustvarjeni smo od Boga in za Boga, ki si za nas najbolj želi, da bi izpolnili namen, za katerega nas je ustvaril. Živeti to, za kar smo bili stkani v telesu naše matere, je največja sreča, je obilje življenja in pomeni popolno izpolnitev posameznika znotraj skrivnostnega Božjega načrta. Za to usmerja naše korake in nas hrani s samim seboj – da bi nas vse bolj použival vase in bi bili vedno bolj polni Njegove luči.

Prejem obhajila – tj. prejem evharističnega Jezusa in združitev z Njim – je vrhunec krščanskega življenja, je tolažba in zdravilo za celega človeka. Vendar bi se lahko zgodilo, da bi želeli prejeti sveto obhajilo, pa to ne bi bilo možno. V tem primeru nam sveta Cerkev ponudi roko in dovoljuje, da obhajilo prejmemo duhovno. Torej, kadar ne moremo k prejemu zakramentalnega obhajila, pa bi si to močno želeli, prejmimo duhovno obhajilo! Sv. Janez Maria Vianney je o duhovnem obhajilu zapisal: »Duhovno obhajilo učinkuje na dušo kakor veter na žerjavico, ki se ugaša. Vsakič, ko začutiš, da se tvoja ljubezen do Boga ohlaja, hitro prejmi duhovno obhajilo.«

Pogoji za prejem duhovnega obhajila so, da si to resnično želimo, da obžalujemo svoje grehe in slabosti ter izpovemo vero v Jezusovo Evharistično navzočnost. Molimo lahko eno od molitev, ki so navedene v nadaljevanju, ali pa se prepustimo ljubečemu srečanju z Božjim sinom in molimo s svojimi besedami. Na koncu se zahvalimo.





Priprava: v sebi obudimo namen po združitvi z Gospodom in obudimo ljubezen do Jezusa: lahko s kratkimi vzkliki (Jezus, ljubim te … Jezus, Tvoja sem … pomagaj mi, da Te bom ljubila bolj in bolj …). Na mirnem kraju se umirimo in pokrižamo. Postavimo se v Božjo navzočnost in obudimo kesanje ter molitev kesanja tudi zmolimo (če spoznamo v sebi večje grehe, sklenemo, da se bomo kar se da kmalu spovedali). Če je le mogoče, preberemo kakšno vrstico iz Svetega pisma ali zmolimo psalm, ki nam je pri srcu.

Sledi duhovno obhajilo: Jezus, trdno verujem v Tebe v svetem rešnjem telesu. Želim Te prejeti v svoje srce. Pridi, o Jezus, in napolni moje srce s svojo milostjo. Objemam Te, kakor da si resnično prišel k meni in se združujem s Teboj. O, kralj nebes, bodi tudi kralj mojega srca in vzemi ga popolnoma v svojo last. Upam v Te, Ljubim Te. Ne dopusti, da bi se ločil od Tebe. Amen

(SŠK)



Molitev za prejem duhovnega obhajila: Jezus, verjamem, da si navzoč v Najsvetejšem zakramentu. Zahvaljujem se Ti za Tvojo ljubezen do mene, ki si mi jo izkazal s svojo smrtjo na križu. Želim Te ljubiti bolj kakor vse drugo, predvsem pa Te želim sprejeti v svojo dušo. Ker Te ne morem prejeti zakramentalno, Te prosim, da prideš k meni duhovno: prosim Te, da vstopiš v moje srce in prebivaš v njem. (Kratek premor, da se povežemo z Jezusom …)

Hvala, Jezus, za to duhovno obhajilo, hvala za Tvoj objem, hvala za to duhovno združitev s Teboj. Ne dovoli, da bi se ločil od Tebe, ampak mi pomagaj, da ostanem v Tebi.

Molitev končamo z znamenjem križa.

(Msgr. dr. Marjan Turnšek)

Molitev za prejem duhovnega obhajila: Pod tvojimi nogami, o moj Jezus, poklekam in Ti ponujam kesanje svojega skrušenega srca, ki se ponižuje v svoji ničnosti pred Tvojo sveto navzočnostjo.

Častim Te v Zakramentu Tvoje ljubezni z željo, da Te prejmem v svoje ubogo bivališče, ki Ti ga ponuja moje srce.

V pričakovanju sreče zakramentalnega obhajila Te hočem imeti vsaj v duhu. Pridi k meni, moj Jezus, da bom jaz prišel k Tebi. O, da bi Tvoja ljubezen vnela vse moje bitje tako za življenje kot za smrt.

Verujem v Te, upam v Te, ljubim Te nad vse. Amen.

(papež Frančišek)





MOLITEV IZROČITVE SEBE IN DRUGIH

Edina pot resnične sreče je popolna izročitev sebe v Marijine in Božje roke. Vendar je vse prej kot lahka. Je proces neprestanega in neutrudnega odpovedovanja sebi in svojim omejenim »mesenim« željam ter načrtom, s katerimi bi radi uresničili sebe. Da bomo lahko sprejeli Božji načrt za nas, je treba vse, kar imamo in smo, popolnoma izpustiti. Njegov načrt za nas pa je, da nam izkaže svojo Ljubezen in da polnost Življenja. Samo kdor mu bo zaupal do konca, bo našel resnični mir.


O Gospa moja

O Gospa moja, o Mati moja,

tebi se vsega darujem;

in da se ti vdanega skažem, ti danes posvetim:

svoje oči, svoja ušesa, svoja usta in svoje srce,

sebe popolnoma vsega.

Ker sem torej tvoj, o dobra Mati, varuj me,

brani me kakor svojo last in posest. Amen.


Vzemi in sprejmi

Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo,

moj spomin, moj razum in vso mojo voljo,

karkoli imam ali premorem. Ti si mi to dal,

tebi, Gospod, to vračam.

Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji.

Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča.

(sv. Ignacij Lojolski)


Dihaj v meni

Dihaj v meni, Sveti Duh, da bom, kar je sveto, mislil.

Ženi me, Sveti Duh, da bom, kar je sveto, delal.

Vabi me, Sveti Duh, da bom, kar je sveto, ljubil.

Krepčaj me, Sveti Duh, da bom, kar je sveto, čuval.

Varuj me, Sveti Duh, da ne bom nikdar izgubil, kar je sveto. Amen.

(sv. Avguštin)


Molitev za velikodušnost

Gospod Jezus, učlovečena Božja beseda,

nauči me velikodušnosti. Nauči me,

da Ti služim tako, kakor Ti zaslužiš;

da dajem, ne da bi štel;

da delam, ne da bi iskal počitka;

da se borim, ne da bi gledal na rane;

da se izčrpam Zate, ne da bi iskal drugo plačilo,

kakor zavest, da sem izpolnil Tvojo sveto voljo. Amen.

(sv. Ignacij Lojolski)


Molitev izročitve v preizkušnji

Zlomil si me, Gospod.

Želel si, da se moja kri razlije. Da postanem nič.

Sedaj, Gospod, me sestavi tako, kot želiš Ti.

Nimam več kaj izgubiti.

Dajem se Ti, prepuščam Ti vse.

Tvoja sem, Gospod, stori z menoj, kakor Ti je všeč.

Ne želim svojega. Edino Tebe samega želim.

Ti delaj v meni, Troedini Bog, Bog silne Ljubezni.

Moja rana ni skrita Tvojim očem,

Tvoji Ljubezni, Tvojemu Usmiljenju.

Poznaš čas, ko je nastala in veš, kako je nastala.

Veš, po kom je nastala.

Poznaš pa tudi čas, ko jo bo Tvoja neizmerna Ljubezen zacelila.

Gospod, moj Bog! Vlij vame duha potrpežljivosti,

iskrene ponižnosti, popolnega zaupanja,

neomajne vere, večne Ljubezni, ponižnega služenja.

Da ne bom več delala zase, ampak samo za Tvojo slavo, Tvoje Presveto

Ime!

Blagoslovi, Te prosim, vse, ki so se me kadarkoli dotaknili,

tako ali drugače, najsi bodo danes živi ali mrtvi. Amen.

(Lastna molitev)


Molitev izročitve sebe in drugih

Jezus, izročam ti samo/samega sebe. Prosim, blagoslovi me, blagoslovi moje misli, besede in dejanja. Popolnoma se ti izročam, tvoja/tvoj sem.

Jezus, izročam ti (mamo, očeta, brata, sestro, vse sorodnike, žive, pokojne, vse, ki me opravljajo, vse, ki so me prizadeli, vse, ki sem jih jaz prizadela/prizadel, vse, ki so me zavajali v greh, vse, ki sem jih jaz zavajala/zavajal v greh …). Prosim, blagoslovi njene/njegove misli, besede in dejanja. Z vsem srcem ti jo/ga izročam.


Potopitev v Jezusa

Ljubi Jezus, v tvojo presveto Ljubezen, v Tvoje brezmejno Usmiljenje in Tvojo predragoceno Kri potapljam … (ime osebe), ki …….. (me je ranila, ki potrebuje Tvojo pomoč, ki je v stiski ipd.).

(Lastna molitev)





MOLITEV ODPUŠČANJA

Ker smo bili vsi ranjeni – smo pa tudi mi tisti, ki smo ranili bližnje –, smo poklicani k odpuščanju in kesanju. Oboje, odpuščanje in kesanje, stoji na začetku naše poti ozdravljanja in osvobajanja. Samo če resnično odpustimo in iskreno obžalujemo, lahko zaživimo svobodo Božjih otrok. K temu nas vabi tudi Jezus sam. Ko Peter vpraša Jezusa, kolikokrat naj odpusti svojemu bratu, ki je grešil zoper njega, mu ta odvrne: »… do sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,22). To pomeni neskončnokrat.

Odpuščanje ni v človeški naravi in nihče ne more odpustiti sam od sebe. Pri tem mora v nas delovati Božja milost, ki nam da, da lahko odpustimo. Mi pa se moramo za to odločiti. Resnično smo odpustili takrat, ko nas ob spominu na težek dogodek v naši notranjosti ne boli več. To je svoboda, to je Milost.


Pokaži mi, Sveti Duh

Sveti Duh, pokaži mi, komu lahko danes, tukaj in sedaj, še kaj odpustim (iz sedanjosti ali preteklosti, še živečemu ali umrlemu, ki mi je kaj hudega storil ali me ranil). Pokaži mi, o Sveti Duh … (počakam, da se mi utrne misel na osebo ali dogodek, občutek ali spomin …).

Molim: Nebeški Oče, po Svetem Duhu sem izbral današnji dan, da odpustim tej osebi (ime osebe) in vsem, ki so me ranili. Njemu in ostalim – zaradi Tvoje neskončne ljubezni do mene – poklanjam zastonjski dar mojega odpuščanja. Morda si tega ne zaslužijo, ampak tudi jaz si nisem zaslužil Tvojega odpuščanja, Gospod, pa si mi vsak moj greh vedno znova odpustil.

Puščam, da vse to oddide pod vznožje križa, in Te prosim, Gospod, da blagosloviš (ime osebe) in jo/ga pripelješ v večno življenje.

Če pa sem jaz to osebo kakorkoli sodil v jezi, bolečini, strahu, ranjenosti, obžalujem in Te prosim, da mi odpustiš, in v duhu prosim tudi tebe (ime osebe) odpuščanja.

Razglašam, da sem bil s Kristusom križan in sem s Križanim tudi vstal in z (ime osebe) nisem več vezan z vezmi neodpuščanja in njegovimi posledicami. Vse to se je danes, sedaj, v imenu Jezusa Kristusa v tem trenutku končalo. Amen.

(Mary Healy)



V Tebi, Jezus

Jezus, v Tebi in zaradi Tvoje Ljubezni, odpuščam … (imenujem osebo in dejanje, ki me je ranilo). Ti me ljubiš in mi odpuščaš, tudi jaz ljubim in odpuščam. Blagoslavljam … (to osebo) in žal mi je, kar sem tudi sama ob tem grešila (imenujem dejanje, storjeno z moje strani). Odpusti mi!

Neskončno se Ti zahvaljujem za dar odpuščanja. Ljubim Te, Jezus!

(Lastna molitev)





MOLITEV ZA BOŽJE VARSTVO

»Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel.« (Mt 13,24–25) Sovražnik človeka nikoli ne spi – neprestano je na preži, išče priložnosti, kako bi v nas in zunaj nas nasadil seme nemira in greha. Sami ne zmoremo ničesar storiti, niti najmanjšega dobrega dela, kaj šele, da bi se lahko obvarovali zla. Z molitvijo za Božje varstvo priznavamo svojo nemoč in izpovedujemo svojo srčno željo po Božjem varstvu ter se krepimo v veri. Največji blagoslov molitve pa je odnos, ki ga pletemo s tistim, ki ga nagovarjamo – naj bo to angel varuh, Mati Marija, nadangel Mihael ali pa Bog sam.


Duša Kristusova

Duša Kristusova, posveti me.

Telo Kristusovo, zveličaj me.

Kri Kristusova, napoji me.

Voda s strani Kristusove, operi me.

Trpljenje Kristusovo, utrdi me.

O dobri Jezus, usliši me.

V svoje rane sprejmi me.

Od tebe se ločiti ne pusti me.

Pred hudim sovražnikom brani me.

Ob uri moje smrti pokliči me.

In k tebi priti pusti me,

da bom s tvojimi svetniki hvalil te

na veke vekov. Amen.


Sveti angel

Sveti angel, varuh moj,

bodi vedno ti z menoj.

Stoj mi noč in dan ob strani,

vsega hudega me brani.

Prav prisrčno prosim te,

varuj me in vodi me. Amen.


Pod tvoje varstvo

Pod tvoje varstvo pribežimo,

o sveta božja Porodnica,

ne zavrzi naših prošenj

v naših potrebah,

temveč reši nas

vselej vseh nevarnosti,

o častitljiva in blagoslovljena Devica,

naša gospa, naša srednica,

naša besednica!

S svojim Sinom nas spravi,

svojemu Sinu nas priporoči,

svojemu Sinu nas izroči!


Molitev k Mariji, Materi usmiljenja

Marija, Mati moja in moja Gospa,

Tebi darujem svojo dušo in telo,

svoje življenje in smrt in kar ji bo sledilo.

Vse izročam Tvojim rokam, o Mati moja.

Ogrni me s svojim deviškim plaščem in

izprosi mi milost čistosti srca, duše in telesa.

Brani me s svojo mogočnostjo pred vsemi sovražniki,

posebno pred tistimi, ki skrivajo svojo zlobo pod krinko kreposti.

Utrdi mojo dušo, da je ne stre trpljenje.

Mati milosti in usmiljenja,

uči me živeti v Bogu, saj sem ves Tvoj, o Marija! Amen.

(sv. Favstina Kowalska)


Sveti nadangel Mihael

Sveti nadangel Mihael,

brani nas v boju,

bodi nam v pomoč zoper zlobnost

in zalezovanje hudobnega duha.

Ukroti naj ga vsemogočni Bog,

ponižno zato prosimo.

In ti vodnik nebeške vojske,

satana in druge hudobne duhove,

ki hodijo po svetu v pogubo duš,

z Božjo pomočjo v pekel pahni.

Amen.


Skrij me

Skrij me vase, moj Gospod.

Skrij me v svoje rane.

Skrij me v svojo predragoceno Kri.

Skrij me v svojo ljubezen.

Skrij me v svoje trpljenje, svojo smrt in vstajenje.

Skrij me v svoje srce.

Skupaj s Teboj me skrij v večnost. Amen.

(Lastna molitev)



Jezus, zapečati

Jezus, zapečati mene, mojo družino in vso našo lastnino s svojo predragoceno krvjo. V moči tvojega Svetega imena, po tvojih ranah in po tvoji nedolžno preliti krvi razoroži vse peklenske sile in moči, ki nas hočejo danes po sporih, katastrofah, nesrečah, bolezni ali na drug način premagati. Vse nas varuj v ognju tvojega Svetega Duha. Amen.





MOLITEV OSVOBOJENJA IN NOTRANJEGA OZDRAVLJENJA

Resnično – naše življenje je bojno polje, kjer se okrog nas in v nas samih neprestano odvija zagrizen boj. Nasprotnik želi zmotiti našo pot, zmesti naša hotenja in z mnogimi ugovori zoper Božjo dobroto našo pot speljati na pot strasti, malikovanja in zadovoljevanja mesenih potreb. Ker smo ranjeni, šibki v volji in se na naši poti proti večnosti mnogokrat utrudimo, lahko sovražnik dobi nad nami več moči. Zato zaupajmo, da nam bo Bog dal, česar ga prosimo in kar potrebujemo. Sicer pa nas bo On samo potolažil, kakor je tolažil sv. Pavla: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« (2 Kor 12,9)


Gospodov Duh

Gospodov Duh, Božji Duh, Oče sin in sveti Duh, Sveta Trojica, Brezmadežna Devica, nadangeli, angeli in nebeški svetniki, pridite!

Stopi me, Gospod, oblikuj me, napolni me s seboj, uporabi me.

Naženi vse zle sile, uniči jih, zdrobi jih, da mi bo dobro in bom lahko delal dobro. Odženi od mene vse zle vplive, čare, črno magijo, črne maše, prekletstvo, obsedenost, vse vplive hudobnega duha na osebe in prostor; vse, kar je zlo, greh, zavist, ljubosumje, zloba, telesno, duševno, moralno, duhovno in satansko bolezen. Sežgi vse to zlo v peklu, da se ne bo nikoli več dotaknilo ne mene ne koga drugega na svetu. Ukazujem in zapovedujem z močjo vsemogočnega Boga, v imenu Odrešenika, Jezusa Kristusa, po priprošnji Brezmadežne Device vsem nečistim duhovom, vsem navzočnostim, ki me vznemirjajo, naj me zapustijo takoj in to dokončno in naj gredo v večni pekel, naj jih zvežejo angeli varuhi, naj jim glavo stre sveta Brezmadežna Devica. Amen.


Molitev k Jezusu Odrešeniku

Jezus, Odrešenik, moj Gospod in moj Bog, moj Bog in moje vse, ki si me z žrtvijo na križu odrešil in si premagal Satanovo moč, reši me prosim vsake zle navzočnosti in vsakega vpliva hudega duha.

Prosim te v tvojem imenu, prosim te po tvojih ranah, prosim te po tvoji krvi, prosim te po tvojem križu, prosim te na priprošnjo Device Marije, Brezmadežne in Žalostne – kri in voda, ki sta pritekli iz tvoje strani, naj prideta nadme, naj me očistita, osvobodita in ozdravita. Amen.


Molitev za notranje ozdravljenje

Jezus, prosim Te, pridi v moje srce in me osvobodi težkih spominov, ki me bremenijo. Ti me poznaš bolje, kot jaz poznam samega sebe, zato te prosim, da v vsak kotiček mojega srca vneseš svojo Ljubezen. Kjerkoli v meni najdeš ranjenega otroka, se me nežno dotakni, me ozdravi in osvobodi.

Prosim, pojdi skozi moje življenje, vse do trenutka mojega spočetja in osvobodi mojo krvno in duhovno dediščino, ki je lahko obremenila ta trenutek. Blagoslovi moj začetek razvoja pod materinim srcem in odstrani vse, kar me je ranilo v tem času. Nadomesti razliko med ljubeznijo, ki bi jo moral dobiti, in tisto, ki sem jo prejel. Jezus, prosim Te, obdaj moje zgodnje otroštvo s svojo lučjo in ozdravi spomine, ki me bremenijo. Če bi moral imeti več materinske ljubezni, pošlji svojo Mater Marijo, da mi zagotovi, kar mi manjka. Če bi moral imeti več očetove ljubezni in varnosti, mi pokaži, da sem bil ljubljen od Tebe. Objemi me, da začutim zaščito Tvojih močnih rok.

Prenovi moje zaupanje in moč, da se pogumno spopadem s težavami tega sveta, ker vem, da me bo ljubezen mojega Očeta dvignila, če mi spodrsne in padem. Amen.

(Po knjižici Molitve za ozdravljenje)


Molitev za osvoboditev bližnjega

Na … (ime osebe) kličem zaščito predragocene Jezusove Krvi. V imenu Jezusa Kristusa, Jezusa iz Nazareta, zapovedujem duhu (imenujemo: jeze, ljubosumja, sovraštva, alkoholizma, napuha, ošabnosti …), da od (ime osebe) takoj odstopi. Naj Sveti Duh pride nad (ime osebe) in spremeni vse okoli nje. Gospod Jezus, pošlji Svetega Duha na (ime osebe) in spremeni (ime osebe) življenje po svojem imenu in podobnosti, odstrani (ime osebe) probleme, težave in slabosti v njeno/njegovo dobro in za tvojo večjo slavo in še večjo slavo tvojega in našega nebeškega Očeta. Amen.

(Prirejeno po knjižici Molitve za ozdravljenje)


Molitev za ozdravljenje družinskega debla

Gospod Jezus, žal mi je, da nisem prej molil za prednike, člane moje družine. Gospod, sprejmi me kot posrednika za vse člane, prednike moje družine z obeh strani. Odpovem se vsakemu umoru, splavu, družinskim prepirom zaradi dedovanja, ki so uničili družinsko srečo. Odpovem se vsakemu stiku z okultnim, še posebej se odpovem grehu zoper prvo Božjo zapoved, vsakovrstnemu malikovanju. Gospod, bodi milostljiv meni in tudi vsem družinskim članom. Odpusti vse grehe mojih prednikov, osvobodi me vseh negativnih navezanosti. Svoje rajne sorodnike predajam v Tvoj večni mir in Te prosim, naj občutijo mojo ljubezen in odpuščanje in daj jim izkusiti Tvojo ljubezen in odpuščanje. Gospod, zdaj vzemi vse te duše v svoje kraljestvo in naj njihovi grehi nikoli več ne obremenjujejo moje družine. Gospod, bodi milostljiv do vseh mojih prednikov. Amen.

(Po knjižici Molitve za ozdravljenje)


Molitev za osvoboditev od satanskega suženjstva

V imenu Gospoda Jezusa naj me zapustijo vse sile teme, satanskega suženjstva in slabih navad. Jaz sem odkupljen s Kristusovo Krvjo. Nikakršne temne sile nimajo moči nad menoj. Pripadam Jezus Kristusu. Zapovedujem hudemu duhu bolezni, nesreč in stranpoti, naj odidejo v Jezusovem imenu. Naj bodo zvezane pod Kristusovim križem, da se ne bodo mogle vrniti nikoli več. Očisti me in vse, kar mi pripada s predragoceno Krvjo Jezusa Kristusa. Naj posredovanja preblažene Device Marije in svetnikov Petra in Pavla postanejo moje zatočišče in varstvo. Naj bodo molitve svetnikov, apostolov in mučencev z menoj. Naj me Gospod Jezus Kristus privede v večno življenje in me izpolni z odrešenjem. Hvala Ti, Jezus. Slavim te, Jezus!

(Po knjižici Molitve za ozdravljenje)


Molitev v Jezusovem imenu

V imenu Jezusa Kristusa in z Njegovo oblastjo vežem vse sile in moči v zraku, na zemlji, v vodi, podzemlju, onstranstvu, v naravi in ognju.

Ti si Gospod vsega veselja, slavim te v imenu tvojega stvarstva. V tvojem imenu vežem vse demonske sile, ki ogrožajo nas in naše družine. Vse nas dajem v zaščito tvoje dragocene Krvi, ki je prelita za nas na križu.

Marija, naša Mati, prosim te za tvoje varstvo in priprošnjo. Priporoči vse naše družine Presvetemu Srcu Jezusovemu. Ogrni nas s svojim plaščem ljubezni, da se sovražnik prestraši.

Sveti Mihael in naši angeli varuhi, pridite in varujte nas in naše družine v boju proti vsemu zlu, ki hodi okrog nas po svetu.

V Jezusovem imenu zapovedujem vsem silam in močem zla, da takoj odstopite od nas, od naših domov in naše domovine.

Zahvaljujemo se ti, Gospod, Jezus, ker si zvesti Bog in čutiš z nami. Amen.


Molitev zapovedovanja duhovom

Nebeški Oče, kesam se vsakršnega sodelovanja z duhom (imenujem) …….. Moj Bog, odpusti mi.

Duh (imenujem) …….., zavračam tebe in vsa tvoja dela, tvojo korenino in vsakršne vezi s teboj! Nič od tega nima več moči v mojem življenju. Po Presveti Jezusovi Krvi lomim tvojo moč nad menoj in ti, duh (imenujem) …….., v imenu Jezusa Kristusa zapovedujem, da odstopiš od mene ter me popolnoma in takoj zapustiš in se nikoli več ne vrneš! Sedaj zapiram vrata, skozi katera sem ti dovolil(a) vstop v moje življenje. Prav tako v imenu Jezusa Kristusa prelamljam moč vsem rodbinskim duhovom in jim zapiram vrata. Po Jezusovi krvi so sedaj ta vrata zaprta. Duh (imenujem) …….., tvoja moč nad menoj je sedaj zlomljena in ti me moraš takoj zapustiti!

V imenu Jezusa Kristusa prelamljam vsa generacijska prekletstva in vsa besedna prekletstva, ki so bila izrečena nad menoj, po meni ali po drugih. Amen.

(Molitev mi je izročil pokojni p. Andrej Božič, eksorcist koprske škofije, ki sem jo nekoliko priredila.)


Molitev zapovedovanja in razglasitve

Jaz, …….. (ime), sem – v imenu mojega Gospoda Jezusa Kristusa, v moči zakramenta svetega krsta, po katerem sem bila iztrgana iz oblasti teme in zla –, postala Božji otrok, Jezusova učenka in popolna Božja last. V Predragoceni Jezusovi Krvi zapovedujem tebi, duh ……. (imenujemo), ki me mučiš in hromiš, da takoj, popolnoma in dokončno odstopiš od mene z vsemi posledicami vred in se nikoli več ne vrneš. Vsemogočni naj ti sodi po Svoji sveti volji. V imenu Jezusa Kristusa je tvoja moč nad menoj zlomljena in razglašam, da sem sedaj svoboden/ svobodna. Amen. Aleluja!

+ V imenu Očeta

+ in Sina

+ in Svetega Duha. Amen.

(Lastna molitev)





MALI EKSORCIZMI

Oblast izganjanja demonov v Jezusovem imenu pripada vsakomur, ki vanj veruje in je njegov učenec. Nekatere molitve izganjanja, ki so zapisane v Rimskem obredniku, imenujemo veliki eksorcizmi in so prihranjeni za duhovnike, ki so uradno imenovani v službo izganjanja. Manjši eksorcizmi so različne molitve, kjer hudobnim duhovom zapovedujemo v imenu Jezusa Kristusa in jih lahko molimo tudi sami.

Ni vsak čas ali vsaka priložnost primerna za zapovedovanje hudobnim duhovom. Za to je najprej potrebno notranje dozoreti, kar pa terja čas in trdo delo na sebi. Taka je bila moja izkušnja. Kot drugo pa je treba dobro razločiti, kdaj gre za delovanje hudobnih duhov, kdaj za skušnjavo, preizkušnjo ali bolezen. To je zelo pomembno, da se ne bi po nepotrebnem ukvarjali s stvarmi, ki jih ni. Samo po razločevanju in tehtnem preučevanju stiske lahko spoznamo, k čemu nas Bog po tej situaciji vabi. Zaupajmo! Vse je dopuščeno z enim samim namenom: biti vedno bolj Kristusovi.


Eksorcizem sv. Antona Padovanskega

+ Glejte, Križ Gospodov!

+ Bežite sovražne moči!

+ Zmagal je Lev iz Judovega rodu,

Korenina Davidova! Aleluja!

V imenu Jezusa Kristusa in v moči Njegove Predragocene Krvi, prelite na Križu za naše zveličanje, ti zapovedujem: odstopi, hudi duh, pojdi v pekel in se ne vračaj več! V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.


Eksorcizem sv. Benedikta

+ Sveti Križ naj mi bo luč!

Naj mi zmaj ne bodi voditelj!

Poberi se, Satan!

Nikoli me ne vabi na napačna pota!

Kar mi ponujaš, je zlo!

Sam spij svoj strup! +


Zasebni eksorcizem bl. A. Stepinca

To molitev je kot zasebni eksorcizem vsako jutro in večer molil bl. Alojzij Stepinac in jo priporočal tudi drugim. Moli se z blagoslovljenim križem v rokah in živo vero.

+ V imenu Očeta

+ V imenu Sina

+ V imenu Svetega Duha

+ V imenu Jezusa Kristusa, edinega Gospoda in našega Rešitelja

+ V imenu preblažene Device Marije, Njegove in naše Matere:

Zapovedujem, tebi, satan, in vsem domišljavim, nadutim, nečimrnim in pohotnim duhovom; duhovom jeze, sovraštva in vseh hudobnih namenov; duhovom strahu, bojazni, obupa in malodušja; duhovom laži, prevar, goljufij, zavisti, nevoščljivosti, ljubosumja in vsega drugega zla, da se takoj umaknete od mene (mojega doma, skupnosti, župnije, naroda, osebe, od vseh s tega sveta …) in daste prostor Svetemu Duhu, Tolažniku!

S križem prekrižamo na vse štiri strani neba, med tem pa molimo še eksorcizem sv. Antona Padovanskega: Glejte, Križ Gospodov! Bežite sovražne moči! Zmagal je Lev iz Judovega rodu, Korenina Davidova! Aleluja!


Eksorcizem Rafaela Mihaela Vodeba

Kri Božjega Jagnjeta Jezusa Kristusa, ki odjemlje grehe sveta, naj pride na nas, naj nas varuje vsakega greha in vseh vplivov hudega duha! Amen.


Zasebni eksorcizem

(Naj se moli z uporabo znamenj križa in blagoslovljene vode. Uporabi naj se ob pojavu skušnjav in preizkušenj, strahu in zmedenosti, ob obupu, pred pomembnimi deli in odločitvami, nad sovražno razpoloženimi ljudmi, ob bolniških posteljah …)

V imenu Jezusa in Marije vam velim, peklenski duhovi, umaknite se od mene in s tega mesta! Ne drznite si vrniti se in me skušati ter mi škoditi! Jezus! Marija! (3x) Sveti nadangel Mihael, bojuj se zame!

Sveti angeli, varuhi, obvarujte me pred zankami hudobnega sovražnika! Blagoslov + Očeta, ljubezen + Sina in moč + Svetega Duha. Materinsko varstvo nebeške Matere, svetega Jožefa in priprošnja svetih naj bo z menoj in me spremlja povsod in vedno! Amen.





LITANIJE

Molitev litanij je že od 5. stoletja dalje milostna molitev tako posameznikov kot celotne Cerkve. Skozi čas so se nekoliko spreminjale, predvsem v uvodni in zaključni molitvi, v svojem bistvu pa ostajajo enake. So resnično velik duhovni blagoslov za vse, ki jih molijo.

Pri litanijah vedno znova ponavljamo nazive ali imena, s katerimi želimo vedno globlje prodreti v neko skrivnost, temu pa sledi vedno isti odgovor. S tem ustvarjamo vedno isti ritem, ki je kakor molitvena reka, ki počasi prodira v našo notranjost ter naša srca odpira za prošnjo in hvalnico Bogu. Molitev litanij je lahko globoko kontemplativna, očiščujoča in poživljajoča ter kot taka rojeva obilo duhovnih sadov.

Iz bogate zbirke litanij sem izbrala tiste, ki so nam v duhovnih preizkušnjah lahko v posebno pomoč. V zasebnem molitvenem življenju jih lahko molimo ob vsakem času, po lastni izbiri in neomejeno.



Litanije predragocene Jezusove Krvi

Gospod, usmili se

Kristus, usmili se

Gospod, usmili se

Kristus, sliši nas

Kristus, usliši nas

Bog Oče nebeški, - usmili se nas

Bog Sin, Odrešenik sveta

Bog Sveti Duh

Sveta Trojica, en sam Bog

Kristusova kri, edinega Sina večnega Očeta, - zveličaj nas

Kristusova kri, učlovečene božje Besede

Kristusova kri, nove in večne zaveze

Kristusova kri, v smrtnem boju na zemljo potočena

Kristusova kri, pri bičanju razlita

Kristusova kri, izpod trnjeve krone tekoča

Kristusova kri, na križu prelita

Kristusova kri, cena našega odrešenja

Kristusova kri, brez katere ni odpuščanja

Kristusova kri, v svetem Rešnjem telesu kopel in pijača

Kristusova kri, veletok usmiljenja

Kristusova kri, zmagovalka hudobnih duhov

Kristusova kri, iz katere rastejo device

Kristusova kri, trdnost preskušanim

Kristusova kri, lajšanje obteženim

Kristusova kri, tolažba jokajočim

Kristusova kri, srcem mir in sladkost

Kristusova kri, upanje spokornim

Kristusova kri, uteha umirajočim

Kristusova kri, poroštvo večnega življenja

Kristusova kri, rešitev duš iz vic

Kristusova kri, vse slave in časti najbolj vredna

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta - prizanesi nam, o Gospod.

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta - usliši nas, o Gospod.

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta - usmili se nas.

S svojo krvjo, Gospod, si nas odrešil. In nas našemu Bogu napravil za kraljestvo.

Molimo. Vsemogočni večni Bog, ki si svojega edinorojenega Sina postavil svetu za odrešenika in hotel biti potolažen z njegovo krvjo: daj, prosimo, da bomo ceno našega odrešenja tako častili in se z njeno pomočjo varovali hudega v sedanjem življenju na zemlji, da se bomo veselili večnega sadu v nebesih. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.



Litanije Jezusovega imena

Gospod, usmili se

Kristus, usmili se

Gospod, usmili se

Jezus, sliši nas

Jezus, usliši nas

Bog Oče nebeški, - usmili se nas

Bog Sin, Odrešenik sveta

Bog Sveti Duh

Sveta Trojica, en sam Bog

Jezus, Sin živega Boga, - usmili se nas

Jezus, odsvit Očeta

Jezus, žar večne luči

Jezus, kralj veličastva

Jezus, sonce pravice

Jezus, Sin Marije Device

Jezus ljubeznivi

Jezus čudoviti

Jezus, močni Bog

Jezus, oče prihodnjega veka

Jezus, angel velikega sklepa

Jezus najmogočnejši

Jezus najpotrpežljivejši

Jezus najpokornejši

Jezus krotki in iz srca ponižni

Jezus, ljubitelj čistosti

Jezus, naš ljubitelj

Jezus, Bog miru

Jezus, začetnik življenja

Jezus, zgled čednosti

Jezus, goreči ljubitelj duš

Jezus, naš Bog

Jezus, naše pribežališče

Jezus, oče ubogih

Jezus, zaklad vernih

Jezus, dobri pastir

Jezus, prava luč

Jezus, večna modrost

Jezus, neskončna dobrota

Jezus, naša pot in naše življenje

Jezus, veselje angelov

Jezus, kralj očakov

Jezus, voditelj apostolov

Jezus, učitelj evangelistov

Jezus, srčnost mučencev

Jezus, luč spoznavalcev

Jezus, čistost devic

Jezus, krona svetnikov

Bodi nam milostljiv, - prizanesi nam, o Jezus.

Bodi nam milostljiv, - usliši nas, o Jezus.

Vsega hudega, - reši nas, o Jezus

Vsega greha

Svoje jeze

Skušnjav hudičevih

Duha nečistosti

Večne smrti

Zanemarjanja tvojih navdihov

Po skrivnosti svojega svetega učlovečenja

Po svojem rojstvu

Po svojem detinstvu

Po svojem božjem življenju

Po svojih trudih

Po svoji smrtni bridkosti in svojem trpljenju

Po svojem križu in svoji zapuščenosti

Po svojih bolečinah

Po svoji smrti in svojem pokopu

Po svojem vstajenju

Po svojem vnebohodu

Po svoji ustanovitvi najsvetejšega Zakramenta

Po svojih radostih

Po svojem veličastvu

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, - prizanesi nam, o Jezus.

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, - usliši nas, o Jezus.

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, - usmili se nas, o Jezus.

Jezus, sliši nas

Jezus, usliši nas

Molimo. Gospod Jezus Kristus, ki si rekel: »Prosite in se vam bo dalo, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo,« daj nam, te prosimo, gorečnost svoje božje ljubezni, da te bomo s celim srcem, z besedo in dejanjem ljubili in neprenehoma hvalili. Daj nam, Gospod, da vedno v sebi ohranimo strah in ljubezen do tvojega svetega imena, ker nikdar ne nehaš voditi teh, ki jih utrdiš v stanovitnosti svoje ljubezni. Ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.


Litanije Srca Jezusovega

Gospod, usmili se

Kristus, usmili se

Gospod, usmili se

Jezus, sliši nas

Jezus, usliši nas

Bog Oče nebeški, - usmili se nas

Bog Sin, Odrešenik sveta

Bog Sveti Duh

Sveta Trojica, en sam Bog

Srce Jezusovo, Sinu večnega Očeta, - usmili se nas

Srce Jezusovo, v Materi Devici od Svetega Duha upodobljeno

Srce Jezusovo, z Besedo božjo v osebi zedinjeno

Srce Jezusovo, neskončno veličastno

Srce Jezusovo, sveti tempelj Božji

Srce Jezusovo, šotor Najvišjega

Srce Jezusovo, hiša božja in vrata nebeška

Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni

Srce Jezusovo, posoda ljubezni in pravice

Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni polno

Srce Jezusovo, globočina vseh čednosti

Srce Jezusovo, vse hvale vredno

Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src

Srce Jezusovo, v katerem biva vsa polnost božanstva

Srce Jezusovo, nad katerim ima Oče posebno veselje

Srce Jezusovo, iz čigar polnosti smo vsi prejeli

Srce Jezusovo, hrepenenje večnih višav

Srce Jezusovo, potrpežljivo in neskončno usmiljeno

Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo

Srce Jezusovo, vir življenja in svetosti

Srce Jezusovo, sprava za naše grehe

Srce Jezusovo, z zasramovanjem nasičeno

Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij potrto

Srce Jezusovo, do smrti pokorno

Srce Jezusovo, s sulico prebodeno

Srce Jezusovo, vir vse tolažbe

Srce Jezusovo, naše življenje in vstajenje

Srce Jezusovo, naš mir in naša sprava

Srce Jezusovo, daritev za grešnike

Srce Jezusovo, zveličanje v tebe upajočih

Srce Jezusovo, upanje v tebi umirajočih

Srce Jezusovo, sladkost vseh svetnikov

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, - prizanesi nam, o Gospod.

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, - usliši nas, o Gospod.

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, - usmili se nas.

Jezus krotki in iz srca ponižni. Upodobi naše srce po svojem Srcu.

Molimo. Vsemogočni večni Bog, ozri se na Srce svojega preljubega Sina in na čaščenje in zadoščenje, ki ti ga opravlja v imenu grešnikov, in po njem potolažen odpusti njim, ki prosijo tvojega usmiljenja, v imenu istega tvojega Sina Jezusa Kristusa, ki s teboj živi in kraljuje vekomaj. Amen.


Litanije Matere Božje

Gospod, usmili se

Kristus, usmili se

Gospod, usmili se

Kristus, sliši nas

Kristus, usliši nas

Bog Oče nebeški, - usmili se nas

Bog Sin, Odrešenik sveta

Bog Sveti Duh

Sveta Trojica, en sam Bog

Sveta Marija, - prosi za nas

Sveta Mati božja

Sveta devic Devica

Mati Kristusova

Mati Cerkve

Mati milosti božje

Mati prečista

Mati brezmadežna

Mati nedolžna

Mati deviška

Mati ljubezniva

Mati čudovita

Mati dobrega sveta

Mati Stvarnikova

Mati Odrešenikova

Devica najmodrejša

Devica častitljiva

Devica hvale vredna

Devica mogočna

Devica milostljiva

Devica verna

Podoba pravice

Sedež modrosti

Začetek našega veselja

Posoda duhovna

Posoda časti vredna

Posoda vse svetosti

Roža skrivnostna

Stolp Davidov

Stolp slonokosteni

Hiša zlata

Skrinja zaveze

Vrata nebeška

Zgodnja danica

Zdravje bolnikov

Pribežališče grešnikov

Tolažnica žalostnih

Pomoč kristjanov

Kraljica angelov

Kraljica očakov

Kraljica prerokov

Kraljica apostolov

Kraljica mučencev

Kraljica spoznavalcev

Kraljica devic

Kraljica vseh svetnikov

Kraljica brez madeža izvirnega greha spočeta

Kraljica v nebesa vzeta

Kraljica presvetega rožnega venca

Kraljica družine

Kraljica miru

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, - prizanesi nam, o Gospod.

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, - usliši nas, o Gospod.

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, - usmili se nas.

Prosi za nas, sveta Božja Porodnica.

Da postanemo vredni obljub Kristusovih.

Molimo. Gospod Bog, vedno naj se veselimo zdravja na duši in na telesu. Na priprošnjo svete Device Marije nas reši zemeljskih bridkosti in nam daj uživati nebeško veselje. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.





ZA LJUBITELJE LATINŠČINE

Latinščina je bil jezik Rimskega imperija. Katoliška cerkev jo je sprejela za bogoslužni jezik in jezik vsakdanjega cerkvenega življenja. Leta 1962 se je začel II. vatikanski koncil, ki je v bogoslužju in pastoralne namene dovolil uporabljati domače, tj. narodne jezike. To je močno vplivalo na uporabo latinščine, ki je danes marsikomu postala popolnoma tuja. Latinščina ima svoj čar in tudi moč – vsaj tako trdijo eksorcisti, ki obred izganjanja še vedno večinoma molijo v latinskem jeziku.





In nomine Patris, et Filii, et Spiritus Sancti.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Pater noster qui es in caelis, sanctificetur nomen tuum.

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime.

Adveniat regnum tuum.

Pridi k nam tvoje kraljestvo.

Fiat voluntas tua, sicut in caelo et in terra.

Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.

Panem nostrum quotidianum da nobis hodie,

Daj nam danes naš vsakdanji kruh,

et dimitte nobis debita nostra, sicut et nos dimittimus debitoribus nostris.

in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.

Et ne nos inducas in tentationem: sed libera nos a malo. Amen.

In ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

Ave Maria, gratia plena, Dominus tecum.

Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj.

Benedicta tu in mulieribus, et benedictus fructus ventris tui, Iesus.

Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa Jezus.

Sancta Maria, Mater Dei, ora pro nobis peccatoribus,

Sveta MarijaMati Božja, prosi za nas grešnike,

nunc et in hora mortis nostrae. Amen.

zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

Glória Patri et Fílio et Spirítui Sancto.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Sicut erat in princípio, et nunc et semper, et in sǽcula sæculórum. Amen.

Kakor je bilo v začetku tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Ángelus Dómini nuntiávit Maríae - et concépit de Spíritu Sancto.

Angel Gospodov je oznanil Mariji - in spočela je od Svetega Duha.

Ave María...

Zdrava Marija ...

Ecce ancílla Dómini, - fiat mihi secúndum verbum tuum.

Glej, dekla sem Gospodova, - zgodi se mi po tvoji besedi.

Ave María...

Zdrava Marija ...

Et Verbum caro factum est - et habitávit in nobis.

In Beseda je človek postala - in med nami prebivala.

Ave María...

Zdrava Marija ...

Ora pro nobis, sancta Dei Génetrix - ut digni efficiámur romissiónibus Christi.

Prosi za nas, sveta Božja Porodnica, - da postanemo vredni obljub Kristusovih.

Oremus: Grátiam tuam, quáesumus, Dómine, méntibus nóstris infúnde: ut qui Ángelo nuntiánte Christi Fílii tui incarnatiónem cognóvimus,

Molimo. Nebeški Oče, po angelu si nam oznanil učlovečenje Kristusa svojega Sina. Posvečuj in podpiraj nas s svojo milostjo

per passiónem eius et crucem ad resurrectiónis glóriam perducámur.

in nas po njegovem trpljenju in križu pripelji k slavi vstajenja.

Per eundem Christum Dóminum nostrum. Amen.

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Credo in Deum Patrem omnipoténtem, Creatórem cæli et terræ.

Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje.

Et in Iesum Christum, Fílium Eius únicum, Dóminum nóstrum,

In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega;

qui conceptus est de Spíritu Sancto, natus ex Maria Vírgine.

ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device;

passus sub Póntio Piláto, crucifixus, mortuus, et sepultus,

trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen;

descendit ad ínferos, tértia die resurrexit a mórtuis,

šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal;

ascendit ad cælos, sedet ad déxteram Dei Patris omnipotentis,

šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta Vsemogočnega;

inde venturus est iudicare vivos et mórtuos.

od ondod bo prišel sodit žive in mrtve.

Credo in Spíritum Sanctum, sanctam Ecclesiam cathólicam,

Verujem v Svetega Duha; sveto Katoliško cerkev,

sanctorum communionem, remissionem peccatorum,

občestvo svetnikov; odpuščanje grehov,

carnis resurrectionem, vitam æternam. Amen.

vstajenje mesa in večno življenje. Amen.


Molitev iz svetinjice svetega Benedikta

Začetnice CSSML: Crux sacra sit mihi lux, Sveti Križ naj mi bo luč.

Začetnice NDSMD: non draco sit mihi dux Naj mi zmaj ne bodi voditelj!

Začetnice VRSNSMVSMQLIVB:

Vade retro, Satana Poberi se, Satan,

Namquam suade mihi vana nikoli me ne vabi na napačna pota!

Sunt mala quae libas Kar mi ponujaš, je zlo.

Ipse venena bibas! Sam spij svoj strup!

Eksorcizem sv. Antona Padovanskega

+ Ecce Crucem Domini! Glejte, Križ Gospodov!

+ Fugite partes adversae! Bežite sovražne moči!

+ Vicit Leo de tribu Juda, Zmagal je Lev iz Judovega rodu,

Radix David! Alleluia! Korenina Davidova! Aleluja!





Viri in literatura:

Amort, Gabriele (2016). Bog, lepši od hudiča. Maribor: Slomškova založba, Ognjišče.

Amort, Gabriele (1993). Liberaci dal male. Rim: EDB.

Amort, Gabriele (2016). Sodila nas bo Ljubezen. Ljubljana: Družina.

Ave Maria. Pogovor z eksorcistom. Pridobljeno s https://www.youtube.com/watch?v=l-i649llBs4&t=53s.

Fortea, Jose Antonio (2008). Summa Demoniaca. Rim: Tre editori.

Katekizem Katoliške Cerkve. Slovenska škofovska konferenca 1993. Pridobljeno s https://katoliska-cerkev.si/

Kristjan moli (2001). Ljubljana: Družina.

Na robu znanega: Eksorcist p. Peter Vrabec. Exodus TV. Pridobljeno s https://www.youtube.com/watch?v=57qUDFm2qQQ&t=1373s.

Na robu znanega: Eksorcist Marjan Veternik. Exodus TV. Pridobljeno s https://www.youtube.com/watch?v=A9qh4mIGSoM.

Omnia Deo, Egzorcizam! Što je opsjednuće? Uzroci opsjednuća? Pridobljeno s https://www.youtube.com/watch?v=NdPJxHKYUXA&t=2s.

Omnia Deo, Egzorcizam! Što je egzorcizam? Kada se smije moliti? Pridobljeno s https://www.youtube.com/watch?v=Ng2THBwaz4w&t=22s.

Omnia Deo, Egzorcizam! Sredstvo evangelizacije! Pridobljeno s https://www.youtube.com/watch?v=uFmn6vNEbSw.

Socialna akademija. Marijan Veternik: Pričevanje eksorcista. Pridobljeno s https://www.youtube.com/watch?v=hwmUaU0jYK0.

Sveto pismo. Pridobljeno s https://www.biblija.net/biblija.cgi?l=sl.

Zbirke litanij. Pridobljeno s http://www.molitev.net/.





Kazalo

Zahvala

Uvod

I. del

Jezus, gospodar življenja

Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom

Breme, ukrojeno po meri

Na bojnem polju

Bog in človek, tekmeca v velikodušnosti

Teža duhovne dediščine

Jezus, najslajša sladkost

In spet je jesen

II. del

Kdo je naš nasprotnik

Človek, božji ljubljenec

Meso in duh

Ljubezen in neljubezen

Dobro in zlo

V začetku je bila skušnjava

Kaj vse zmore hudi duh

Vstopne točke

Stopnje delovanja hudobnega duha

Redno delovanje

Izredno delovanje

Kako se lahko okrepimo

Skrajni ukrep: eksorcizem

V preizkušnji ne ostajajmo sami

III. del

Krst

Biblična molitev

Duhovno obhajilo

Molitve izročitve sebe in drugih

Molitve odpuščanja

Molitve za Božje varstvo

Molitve osvobojenja in notranjega ozdravljenja

Mali eksorcizmi

Litanije

Za ljubitelje latinščine

Viri in literatura





Naslov: Vsega hudega – reši nas, o Gospod!

Avtor: Nataša Rupena

Strokovni pregled besedila: Sanja Obaha Brodnjak, Marijan Veternik

Lektoriranje: Alenka Ličen

Prelom: Vedran Crnković

Izdala in založila: Nataša Rupena s. p.

Kraj izdaje: Moravče

Leto izida: 2022

Elektronska izdaja

Dostopno na: www.biblos.si



Knjiga je dar.

Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja avtorja je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, razmnoževanje, prepisovanje v katerikoli obliki oziroma na katerikoli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 96243459

ISBN 978-961-95497-2-8 (ePUB)