Zbirke Pavla Štrukelj Etnološka zbirka severnoameriških Indijancev Ojibwa iz 19. stoletja v Slovenskem etnografskem muzeju (Zbiralci Friderik Baraga, Franc Pire, Ivan Čebul) Med najstarejše neevropske zbirke v muzeju sodijo predmeti, ki so jih prispevali omenjeni misijonarji-raziskovalci. Večina predmetov izvira iz prve polovice 19. stoletja; predstavljajo kulturo indijanskih skupin Očipve in Otava na območju Gornjega in Michiganskega jezera. Najštevilnejši so Baragovi predmeti; misijonar jih je prinesel leta 1836, ko se je prvikrat vrni! v domovino. Viri o tej zbirki (članki v časnikih, pisma Baragovi sestri, omembe v Baragovi knjižici o severnoameriških Indijancih) pojasnjujejo kdaj so bili predmeti poslani, namenjeni ljubljanskemu muzeju. Omenili bomo pismo sestri Amaliji z dne 18.—29. julija leta 1833. Baraga sporoča v njem, da ne more še poslati prispevkov grofu Hohenwartu.^ Naslednje pismo je brat Friderik poslal Amaliji 23. decembra leta 1836; pisal ga je, ko je potoval v Evropo. Baraga piše v njem, da pošilja poln zaboj zanimivosti njenemu soprogu. Roko- pisni seznam predmetov manjka. Vsa dosedanja raziskovanja izpričujejo domnevo, da so bili poslani indijanski predmeti v omenjenem zaboju, čeprav niso posebej omenjeni. Ilirski list^ je namreč že naslednje leto (1837) objavil seznam Baragovih in Pirčevih darovanih predmetov. Kasnejši viri (življenjepisi misijonarjev v leksi- konih) ne omenjajo indijanske zbirke. Tako je torej seznam v Ilirskem listu edini in poglavitni vir podatkov o obravnavani zbirki. Omenjeni list ni objavil samo indijanskih predmetov, temveč je prinašal sezname vseh muzejskih zbirk iz prve polovice 19. stoletja. Tedanji Kranjski deželni muzej je namreč objavil v listu seznam prispelih darov muzeju vsak mesec. Ti zapisi predmetov vsebujejo dokaj natančne podatke, zato so izredno dragoceni in pravzaprav edini, ki se nanje lahko opiramo z gotovostjo. Nekatere listine iz 19. stoletja, ki poročajo o delu muzeja, so shranjene v Držav- nem arhivu Slovenije. Pregledali smo zadevne vire o Baragovih in Pirčevih da- rovanih predmetih in ugotovili, da so podatki v neposredni zvezi s seznami, objavljenimi v Ilirskem listu. Kurator L. Lichtenbergs pojasni že na začetku takega poročila, da muzej objavlja sezname darovanih predmetov z imeni darovalcev v omenjenem listu. Iz teh kronoloških seznamov je v poročilu le načrten povzetek. O darovanih predmetih Franca Pirca je na voljo malo virov. Kamnita sekira, ki je prispela z Baragovimi predmeti, je pripisana na koncu seznama. Ostale indijanske predmete je Pire poslal kasneje, ilirski list je objavljal tudi pisma misijonarjev in poročila o njihovem delu. Leta 1842'' je časnik priobčil Pirčevo pismo kanoniku Paušku v Ljubljano. Med drugim se Pire zahvaljuje za poslane darove in pripominja, da pošilja nekaj indijanskih predmetov. Ko je Ilirski list ' Prim. Jaklič Franc, 1931: Misijonski škof Irene] Friderik Baraga. V Celju, str. 97. ' Illyrisches Blatt, 1837: Verzelchniss der für das Landes-Museum eingegangenen Beiträge. Laibach, Nr 17, str. 67—68. ' Ständisches Landes Museum von Krain. Jahres Bericht 1837 — Leopold Lichtenberg, curator. Stanovski arhiv Slovenije, Reg IV. F. 8 — de 1837 incl. 1840, Nr 311—359 (Državni arhiv Slovenije, Ljubljana). * Illyrisches Blatt, 1842: Missions-Nachrichten. Schreiben des Missionärs Franz Pierz aus de St. Marie 1. juli 1841. Nr 20—19. V. 1842, str. 83—84, Laibach. 110 Pavla Štrukelj 2enski mokasini, indijanski rod Očipve, območje Gornjega jezera, prva pol. 19. stol. Motivi ornamentov na mokasinih Indijanska zbirka 111 objavil leta 1844^ nov seznam prispelih neevropskih predmetov v muzej, je na koncu omenjena razstavljena indijanska zbirka Barage in Pirca. O zbiralcu Ivanu Čebulu in njegovih prinesenih predmetih je na voljo še manj virov kot o Pircu. Leta 1873 se je vrnil v domovino in tako domnevamo, da! je tedaj moral prinesti indijanske predmete. Prvi muzejski popis razstavljenih indijanskih predmetov je bil napisan v Dežma- novem vodniku leta 1888.' Omenjeni so vsi trije misionarji: Friderik Baraga, Franc Pire in Ivan Čebul. Predmeti severnoameriških Indijancev so bili prvikrat vpisani v inventarno knjigo leta 1895, na straneh 42—^3.^ Zbirka ima naslov: S. Amerika. V stolpcu opomb je napisan tudi darovalec. Iz podatkov je razvidno, da se je muzejski uslužbenec, ki je vpisoval predmete, opiral na zapis v Dežmanovem vodniku. Predmeti so vpisani pod številkami 1090—1145 v nemščini. Podatki so skopi, splošno je zapisano le ime predmeta. Predmeti obravnavanih indijanskih plemen so bili vpisani tudi v knjige Etnograf- skega muzeja v letih 1923—28.^ V knjigi EM II so zabeleženi pod naslednjimi številkami: 2861—2875 ; 2877—2879; 2884—2886; 2888—2897 ; 2899; 2901; 2914— 2919; 2944—2945 ; 2948. Podatki v teh knjigah so prav tako skopi in zelo po- mankljivi. Zapisano je le ime predmeta, darovalec ni omenjen; nekateri predmeti imajo označbo »Indijansko«. Predmeti so zapisani precej zaporedno, vendar je zaradi pomanjkljivih podatkov zelo otežen njihov pregled. V poročilu, ki ga je objavil Boris Orel v Slovenskem etnografu leta 1954' o ne- evropskih zbirkah, so omenjeni tudi predmeti iz severne Amerike. Pripomniti je potrebno, da sa( viri le deloma pravilni, ker je pisec upošteval samo podatke iz inventarnih knjig Narodnega in Etnografskega muzeja. V teh knjigah so, kot smo že omenili, zapisi pomanjkljivi in nepravilni. Čeprav je Boris Orel samo naštel predmete, ki so shranjeni v muzeju, je vendar načel vprašanje preučevanja teh zbirk. Seznam objavljen v Ilirskem listu Baragova zbirka je bila objavljena leta 1837 Nr 17/9 z naslovom: »Verzeichniss der für das Landes-Museum eingegangenen Beiträge«^" (Seznam predmetov De- želnega muzeja). Pod številko 213 so razvrščene naslednje skupine: a) Izdelki iz lubja severnoameriške breze; napravili so jih ameriški prebivalci iz rodu Očipve ob Gornjem jezeru. Ti so: ena posoda (makak), napolnjena s slad- korjem (indijanska beseda sinsibakwat bi morala biti zapisana pravilno sisibak- wat, kar pomeni sladkor), ki je dobljen iz soka ameriškega sladkornega drevesa; ' Illyrisches Blatt, 1844: C. Verzeichniss der eingegangenen Museal-Geschenke. Laibach, No 6—8. II, Str. 24. ' Dežman Karel, 1888: Führer durch das Kralnische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach von Karl Deschmann. Laibach, str. 153—156. ' Prim. Inventarno knjigo Narodnega muzeja — kulturno zgodovinski oddelek. Prva knjiga, 1895—1914. ^ Prim. Inventarno knjigo EM II, ŠL 2024—3515. ' Orel Boris, 1954: O etnografskih zbirkah iz Afrike, Amerike In Azije v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Slovenski etnograf, Ljubljana, let. VI—VII, 1953-54, str. 140—141. Illyrisches Blatt, 1837, Nr 17/9, str. 67—68, št. 213. 112 Pavla Štrukelj • Torba z dolgo obramnico, rod Očipve, Gornje jezero, prva pol. 19. stol. Ornament na torbi Indijanska zbirka 113 — dve drugi prazni posodi različne velikosti; — četrta je enaka posoda, napolnjena z divjim rižem, ki raste na močvirnih tleh ob Gornjem jezeru. Imenujejo ga ma- nomin in je poglavitno žito teh Indijancev. Dve skledici (onagan), uporabljeni za tekočo hrano; en model čolna (zhiman, angl. pisano tchiman), izdelan iz brezo- vega lubja, notranji okvir je iz ameriške cedre, ima eno jadro in dve vesli. Pet kosov brezovega lubja, pripravljenih za pokrivanje strehe šotora (kosi so majhni). b) Stanovanjska oprema in leseni izdelki: dve majhni otroški skledi in ena otro- ška žlica, izdelek domačinov; dve leseni žlici (indijan. izraz emikwan); edini jedilni pribor teh prebivalcev; kotel visi navadno ob ognjišču, napolnjen z rižem, ribami ali drugim mesom; kadar je kdo lačen, vzame hrano iz kotla. — Manjši rogoznici (anakan); v kočah so večje, prav tako na potovanjih, kajti na njih tudi spijo. — Ena vreča (mashkimod), majhna, tkana iz travnatih vlaken. — Otroška indijanska zibelka (tikinagan), narejena za poglavarjevo družino, izrezljana; na otrokovem pregrinjalu so indijanska dekleta uvezla figuralni okras. — Krplje (agimag pl., sing, agim) z vezalkami za privezovanje noge; očipvejska ženska je napravila umetniško pleteno mrežo med okviri krpelj. c) Primerki oblačil: par nevestinih čevljev (makisinan pl.) iz srnje kože, okrašenih z zelenimi svilenimi nitmi in vezenih s pobarvanimi hrbtnimi razcepljenimi ščeti- nami; — par dekliških čevljev, napol vezenih; — par navadnh ženskih čevljev. d) Moška in bojna oprema: bakrena ost sulice (jimagan); čisti baker je lahko dobiti na površini zemlje kot neobdelan kos ali list. — Dve glavi mirovne pipe (opwagan), umetniško rezljani iz rdečega kamna; ena glava ima kositrne okrasne vložke; — dve dolgi cevi za tobačno pipo; ena je ovita do polovice z ježevčevimi bodicami, umetniško vezena, okrašena s ptičjimi peresi in z zeleno žimo; druga je okrašena z razcepljenimi ježevčevimi hrbtnimi bodicami. Sledi razlaga o upo- rabi teh pip. — Mošnja za tobak (kishkibitagan) iz nestrojene cevaste kože rjave podlasice. Vse štiri noge so okrašene s pisanimi trakovi; pra-Amerikanci nosijo mošnjo, obešeno na pasu. — Dve podobni mošnji za tobak iz nestrojene svetlo rumene kože kune; — torbica za tobak, tkana iz rdečih volnenih niti in vrvic z nanizanimi drobnimi steklenimi biseri; izdelala jo je očipvejska ženska; — usnjena nožnica (mokoman pomeni nož), vezena in ovita s fino narezanimi, po- barvanimi bodicami ameriškega ježevca. — Osem puščic in dva loka (mitigwab); — kij (pagamagan), izdelan iz neke zelo trde drevesne korenine. e) Prirodnine: košček cedrovega lesa (gijik, gigik); — naravne in pobarvane ježevčeve bodice, ameriški pra-rodovi krasijo predmete in vezejo oblačila z njimi; — polovica rogovja (eshkan) velikega ameriškega losa; — več ahatov in karneo- lov; — krogla pirita, dobljena v Gornjem jezeru; — peruti pisanega ptiča, (mo- nlngwaneka — pomeni ptiča pribo), dobljene na otoku Sv. Mihaela, v glavni misi- jonski postaji Sv. Jožefa. f) Knjige: 1. Jesus obimadisiwin oma aking (molitvenik); — 2. Otchipwe anamie- masinaigan (molitvenik). Obe knjižici je spisal Friderik Baraga, mekatewlkkwa- naie (Črna suknja), tako so imenovali katoliškega misijonarja; obe knjižici sta tiskani leta 1837 v Parizu. g) Bakrorez: pogled na novo katedralo svete Ane v Detroitu. h) Novci: dva srebrna in en bakren; pomenijo: 1 Taler, Meksiška republika 1834; pol dolarja, ZDA 1836; 1 cent, ZDA, 1836. 8 — Slovenski etnograf 114 Pavla Štrukelj Tobačna pipa miru, rod Očipve, Gornje jezero, prva pol. 19. stol. Pod Nr. 214 je navedeno: Franc Pire je poslal iz Sault St. Marie staro kamnito sekiro (wagakwad), zelenkast peščenec (?), izkopana v Arbre Croche. Seznam Baragovih predmetov je prikazan tako, kot ga je objavil Ilirski list. Pre- gledali smo samo pripisana očipvejska imena posameznih predmetov in napisali popravke. Leta 1888 je bil izdan vodnik po zbirkah Kranjskega deželnega muzeja Rudolfi- num v Ljubljani; napisal ga je Karel Dežman. V tej knjižici so navedeni predmeti iz severne Amerike na strani 153—156." Omenjeni so takole: v dvorani V. so razstavljene etnografske zbirke iz severne Amerike in Azije v veliki vitrini; te so poklonili muzeju misijonarji: škof Friderik Baraga, Franc Pire in Čebul ter Go- renje Kliner, svetovni popotnik na fregati Novara. Predmeti, ki jih je poslal Ivan Čebul, so: indijanska mirovna pipa iz rdečega kamna (glava pipe ima obliko tomahavka), prevrtana, lesena cev je oblikovana v zavojih; — indijanska košarica s pokrovom, izdelana iz drevesnega lubja, okrašena z ježevčevimi bodicami; — par čevljev iz jelenovine, odlično obuvalo Indijancev v ostri zimi v severni Ameriki; — indijanska torba za tobak, izdelana iz črnega sukna, obramnica je tkana iz samih steklenih drobnih biserov, na prednji strani vezena cvetlica; v njej je kresilo; — torba za tobak, izdelana iz modrega blaga, gosto obšita s steklenimi biseri in z dolgo obramnico; — kos blaga z našitimi raznobarvnimi svilenimi trakovi. Pod številko 23 sta navedeni: stara kamnita indijanska sekira iz območja Gor- njega jezera in konica sulice iz kresilnega kamna; oboje je daroval Franc Pire. " Dežman Karel, 1888, str. 153—156. Indijanska zbirka 115 Baragovi predmeti so našteti takole: krplje, pet kosov brezovega lubja, čoln iz brezovega lubja, loka in puščice, indijanska piščal, dve rogoznici, majhna vreča, dve leseni žlici, dve otroški skledici in žlica, dve mirovni pipi, obrtni izdelki iz brezovega lubja, usnjena nožnica, torba za tobak, otroška zibelka, par navadnih ženskih indijanskih čevljev, par dekliških čevljev, par nevestinih čevljev, kij. V tem vodniku so napisani Baragovi etnološki predmeti, ki so bili razstavljeni v etnografskem oddelku, toda ne vsi. Manjkajo kožnate mošnje za tobak, bakrena sulica; številčno niso navedene posode iz drevesnega lubja. Ko smo pregledovali sedanje stanje obravnavane indijanske zbirke, smo ugo- tovili, da so vpisani v našem muzeju le predmeti Ivana Čebula, Friderika Barage in Topolanskega. V muzeju so shranjeni le Baragovi etnološki predmeti; od teh manjkajo: bakrena sulica, tri tobačne mošnje, dve puščici in tri puščične konice. — Predmeti misijonarja Čebula so vsi shranjeni. — V muzeju sta tudi kamnita sekira in kamnita sulica, ki ju je daroval Pire, kot je omenjeno v Dežmanovem vodniku. Misijonarju Pircu pripisujemo še nekaj uporabnih indijanskih predmetov, ki so v našem muzeju. Ti so: moški vezeni mokasini z mehkim podplatom, par dekliških vezenih mokasinov, par ženskih mokasinov, okrogla pletena košara s pokrovom, osmerokotna posoda iz brezovega lubja, vezena s cvetličnim motivom. Naslednji predmeti: dve posodi iz brezovega lubja, en otroški in en ženski moka- sin so pripisani Baragi šele v prvi inventarni muzejski knjigi. V seznamu, ki je bil natisnjen v Ilirskem listu, ti predmeti niso omenjeni. Slovenski raziskovalci — misijonarji pri indijanskih skupinah Očipve in Otava Friderik Baraga je bil prvi slovenski misijonar v deželi Indijancev Očipve in Otava in prvi naš raziskovalec teh skupin. Bil je tudi med prvimi raziskovalci indijan- sl<;ega jezika, saj je napisal temeljna dela na tem področju. Leta 1831 je Baraga prispel v Cincinnati (Ohio); tu se je pričel učiti otavski jezik. Najprej je vodil misijonsko postajo Arbre Croche na vzhodni obali Michiganskega jezera; kraj se danes imenuje Harbor Springs. Skupina Indijancev Otava je v glavnem prebivala v Dolnjem Michiganu, to je na polotoku med Huronskim in Michiganskim jezerom. Ozemlje je bilo še svobodno ob Baragovem prihodu in je segalo na jugu do reke Grand River. Pri Otavanih je ostal Baraga od leta 1831 do 1835. V tem času je potoval na Bobrov otok v Michiganskem jezeru, na kate- rem so prebivali otavski ribiči in pridelovalci sladkorja; dalje v Manistik (Mani- stique) onstran Michiganskega jezera, v La Grand Traverse (danes Traverse City). Leta 1832 je dal natisniti molitvenik v otavskem jeziku. Naslednje leto (1833) je obiskal na krpljah (80 km) Michilli-Mackinac (danes Mackinaw) in otok Little Detroit. Nato se je peš odpravil na jug v Maškigong (danes Muskegon) in v Grand River (danes Grand Rapids), ki je bil tedaj še na svobodnem indijanskem ozemlju. Spomladi leta 1835 je Baraga nadaljeval misijonsko delo pri plemenu Očipve ob Gornjem jezeru. Po Baragovem odhodu so morali Indijanci Otava na jugu pol- otoka Michigan prepustiti ozemlje Združenim ameriškim državam. Mnogo otavskih družin se je izselilo v Kanado, zlasti na otoke v Huronskem jezeru in se po- mešalo z Očipvejci. Baraga je najprej prebival v Sault Sainte Marie, kasneje se je odselil v La Pointe na otok Madeline. Na otoku so se Indijanci Očipve ukvarjali z ribolovom. Bila je 116 Pavla Štrukelj i Rezljani okvir indijanske otroške zibelke, rod Očipve, Gornje jezero, prva pol. 19. stol. Ornamenti na lesenih delih otroške zibelke Indijanska zbirka 117 tudi Že zelo razvita trgovina francoskih naseljencev s kožuhovino. Baraga je v tem kraju preučeval indijanski jezik in imel stike tudi z Indijanci na celini v Fond du Lac, ki jih je obiskoval v čolnu iz brezovega lubja. Pozimi leta 1835/36 je Baraga napisal pet knjig: tri v očipvejskem jeziku, eno slovensko in eno nemško knjižico, ki jo je prevedel tudi v francoski jezik. Knji- žico^^ v slovenskem in nemškem jeziku, ki opisuje življenje severnoameriških Indijancev, je Baraga izdal na prošnjo rojakov iz domovine in na pobudo Leopol- dinske družbe na Dunaju. Ta družba je Barago tudi denarno podpirala. Omenjena Baragova knjižica je pomembna; v njej niso opisani samo Indijanci Očipve in Otava, temveč tudi druga indijanska plemena. Delo je pisano stvarno in nepri- stransko in sega v dobo, ko je bilo še zelo malo pisanih virov. Ta Baragova knji- žica je danes v strokovnih krogih malo znana, saj je ne zasledimo v delih, ki obravnavajo indijansko kulturo. Bolje znana je Pirčeva knjižica, ki je izšla več let kasneje. Ko je Baraga pisal o življenju Indijancev, je šele nekaj let prebival med njimL Tako je razumljivo, da je iskal pisane vire, ki so bili na voljo v njegovem času in ki so obravnavali zadevna indijanska območja. O vprašanju literature, ki jo je Baraga uporabljal pri pisanju, je bilo napisanih že nekaj vrstic. Zato ne bi o tem vprašanju natančneje razpravljali, temveč bi omenili le nekatere novejše pri- pombe. Celoten slovenski prevod knjižice, ki je izšel leta 1970, ima zelo poučen in pregleden predgovor profesorja dr. Vilka Novaka. Pisec natančno razčlenjuje Baragovo delo in ga primerja s Heckewelderjevim. Nekateri raziskovalci Barago- vih del menijo, da imenovanega izvirnega dela ni mogel uporabljati. Iz pisma dne 25. februarja leta 1836 je razvidno, da je Baraga pisal prijateljem v New York, naj skušajo dobiti Heckewelderja in dve drugi knjižici.Od naprošenih del je dobil samo eno in to naj bi bila Tatcherjeva knjiga: »Sketches of the Manner, Customs and Character of the North American Natives«. Kljub najnovejšim virom in raziskavam pa menimo, da je Baraga vendar moral zaslediti Heckewelderjeve podatke, ker jih uporablja in navaja njegovo ime. Dne 29. septembra leta 1836 je Baraga odpotoval v Evropo; s seboj je nesel rokopise vseh petih knjig. Delo o življenju Indijancev je bilo tiskano v nemškem jeziku in v slovenskem skrajšanem prevodu v Blasnlkovi tiskarni v Ljubljani; očip- vejski molitvenik in francoski prevod knjižice o življenju Indijancev sta bila tiska- na v Parizu. Ob tej prvi vrnitvi v domovino je Baraga pripeljal tudi muzejsko zbir- ko indijanskih predmetov. Avgusta leta 1837 se je Baraga vrnil v Ameriko in še to leto dal tiskati knjigo o osnovnih pravilih očipvejske slovnice v mestu Buffalu. Nato se je vrnil v misijon- sko postajo La Pointe (Visconsin) in ostal do leta 1843- Od tu je odšel v L'Anse " Baraga Friedrich, 1837: Geschichte, Character, Sitten und Gebräuche der nord- amerika- nischen Indier. Laibach. Slovenski prevod: Popis navad in sadershanja Indijanov Polnozhne Amerike. — Prevod j je priredi! Jožef Krek, ki je samovoljno krajšal Baragovo besedilo. V Ljubljani, 1837. i Natančen prevod Baragove nemške izdaje je izšel šele leta 1970 v Celju z naslovom: Zgodovina, značaj, nravi in šege severnoameriških Indijancev. V knjigi je obširen in po- učen uvod prof. dr. Vilka Novaka. Prim, pismo B. Kotnika, poslano leta 1970 dr. V. Fajdigi v Ljubljano. Iskreno se zahva- ljujem dr. Fajdigi za pojasnila, ki jih je posredoval o Baragi in njegovem delu. 118 Pavla Štrukelj I Okrašena posoda Iz brezovega lubja, rod Očipve, prva pol. 19. stol. Ornament na tej posodi Indijanska zbirka 119 (Gor. Michigan) blizu polotoka Keweenaw. V L'Ansu so belci odkrili bogate bakrene rudnike; razvila se je tudi živahna trgovina s kožuhovino, zato se je v tem kraju naselilo mnogo evropskih priseljencev. Baraga je deloval med obojimi, belci in Indijanci. Pozimi leta 1846 je obiskal indijansko naselje Lac du Flambeau na krpljah. Zaradi tiskanja očipvejskih knjig je potoval v Detroit, vračal pa se je prek otoka Sand Island v naselje Grand Portage. Leta 1847 je Baraga pisal Leo- poldinski družbi na Dunaj, da je končal očipvejsko slovnico,^'' začel pa je se- stavljati slovar. Indijanci Otava so mu sporočili, da so ga sprejeli za člana svojega rodu. Od leta 1848 do 1851 je Baraga potoval po misijonskih postajah, med dru- gim je obiskal tudi Copper Harbor in Ontonagon. Leta 1853 je napisal očipvejski slovar;^^ istega leta je postal v Sault St. Marie apostolski vikar gornjega Michigana pri Indijancih Očipve. Leta 1858 je dal tiskati indijanske knjige v Cincinnatiju, leta 1860 se je odpravil po krpljah skozi pragozd na jug v St. Ignac, na otok Mackinac in v Minnesoto Mine (danes Rockland), rudarsko naselje blizu Onto- nagona. Leta 1861 je potoval v Detour, južno od Aulta, ob izlivu reke St. Marie, na Sugar Island (Sladkorni otok), v Bale de Goulais severno od Saulta. Leta 1866 je Baraga prenesel sedež škofije v mesto Marquette; tu je umrl leta 1868." Baraga se je posebno uveljavil na področju znanosti. Raziskoval je indijanski jezik in preučeval očipvejsko kulturo. Na žalost pa je bil tako vnet misijonar krščanske vere, da je pri Indijancih odstranjeval stare verske indijanske skulp- ture. Mimogrede omenjamo, da ni v muzejski zbirki nobenega predmeta, ki bi ponazarjal indijansko božanstvo. Franc Pire je odpotoval v Ameriko leta 1835. Skoraj štirideset let je živel med Indijanci. Leta 1836 je ostal v indijanskem naselju La Croix (Cross Village). Misi- jonsko delo je opravljal v Sault SL Marie, na otoku sv. Jožefa in v Kitehimitigong, vzhodno od Sault St. Marie. Leta 1838 je obiskal indijanski naselji Mihipikoton in Okvanikisinong ob severni obali Gornjega jezera. Od tu je šel v Grand Portage, Fort William in Pigeon River; v teh naseljih je živel leta 1838—39, 1841-^2, 1847. V teh letih se je vračal tudi med Indijance Otava v Middletown, Cheboigan, Arbre Croche, na otok Kastor, v Manestie (Manistee), Grande Traverse, Machkigong (Muskegon) in v še nekatera druga manjša indijanska naselja. Leta 1845 je na- pisal v otavskem jeziku »Veliki katekizem z obširno razlago« in dal tiskati 70 nedeljskih pridig. Učil je Indijance kmetijstva in o tem svojem delu poročal v Ljubljano. Kmetijska družba v Ljubljani ga je odlikovala za uspešno delo pri raz- širjanju umnega kmetijstva in vrtnarstva doma in na tujem. Leta 1852 je Pire živel pri Indijancih Očipve v Crow Wingu (Minnesota); v tem kraju je prebivalo tudi več francoskih naseljencev. Leta 1853 je ustanovil postaje ob jezeru Mille Lake, v Belle Prairie in v Sauk Rapids. Leta 1857 je pisal župniku Kristanu na Vačah in hkrati poslal knjižico o zgodovini Indijancev, ki jo je napisal in izdal v St. Louisu. Iz naselja Crow Wing je obiskoval Indijance ob jezerih Leech Lake, Red Lake, Otter-Tail Lake. Leta 1864 se je Pire vrnil v domovino, " Baraga Frederick, 1850: A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Lan-i guage. The Language spoken by the Chippewa Indians; which is also spoken by the I Algonquin, Otawa and Potawatomi Indians with little diference. Detroit. ' Baraga Frederic, 1853: A Dictionary of the Otchipwe Language, explained in english; i I —Otchipwe-Englisch, II — Englisch-Otchipwe, Cincinnati. Prim, podatke: Jaklič, 1931, str. 191—230. :i 120 Pavla Štrukelj Koničaste krplje, rod Očipve, prva pol. 19. stol. vendar je spet kmalu odpotoval k Indijancem v Ameriko. Ustanovil je spet nekaj novih postaj in obiskoval prejšnje. Leta 1867 je Pire zaradi visoke starosti prebil največ časa v Crow Wingu. Ko je napisal »Knjigo zmernosti« in ustanovil bratov- ščino zmernosti v Minnesoti, je odpotoval v domovino leta 1873. Umrl je v Ljub- ljani leta 1880.1^ Pire se je zelo trudil, da bi Indijance Očipva navadil kulturno živeti in umno gospodariti. Pisal je verska berila in pesmi v indijanskem jeziku; podobno kot Baraga je izdal knjižico o življenju Indijancev in v njej obširno opisal lastna do- živetja. Nekateri njegovi viri v tej knjižici so dokaj pomembni. Pire je poslal ljub- ljanskemu muzeju tudi nekaj indijanskih predmetov, ki so večinoma brez podat- kov; nekaj predmetov je izgubljenih, kot je ugotovljeno. Janea Čebul je odpotoval v Ameriko leta 1859. Nekaj časa je prebival v Sault SL Marie, nato je bil poslan v Minnesoto Mine (danes Rockland) in Ontonagon. Leta 1860 je prispel v La Pointe; od tu je oskrboval postaje: Red Cliff, Bad River (Odanah), Bayfield in Superior (Visconsin) in nekaj manjših indijanskih naselij. Čebul je obiskoval tudi naselja: Ashland, Duluth, Fond du Lac (danes Cloquet), Courtes Oreilles in Lac du Flambeau. Leta 1863 je srečal na potovanju po Minne- soti štiri Slovence, trgovce. — Leta 1873 je obiskal domovino, nato se je spet " Prim, podatke v knjižicah: Plerz Franz, 1855: Die Indianer in Nord-Amerika, ihre Lebensweise, Sitten, Gebräuche u. s. w. St. Louis, Mo. Hrovat Florentin, 1887: Franc Pirec oče umne sadjereje na Kranjskem In apostolski misijo- nar med Indijani v severni Ameriki. V Celovcu. Indijanska zbirka 121 vrnil v Ameriko. Najprej je delal v naselju Evropejcev Shawano (Wisconsin), po- tem v indijanski vasi Keshena, v kateri so prebivali Menomini. Tu je ustanovil »družbo treznosti« in strogo nastopil zoper prodajanje žganja Indijancem. Leta 1874 je prebival v Superior; obiskoval je naselja Bad River, Ashland, Bayfield, La Pointe, Red Cliff, Courtes Oreilles in Cloquet Leta 1875 je deloval med Indi- janci Menomini v Marinette. Leta 1876 je Čebul odpotoval v Evropo, Egipt in Palestino. V Franciji je ostal od leta 1878 do 1882, nato se je vrnil v Ameriko. Zadnja leta svojega življenja je preživel v krajih: Kalumet, St Ignac, Manistique, ifonwood, Ontonagon, Iron River, Norwagy, Iron Mountain, Newberry, Grand Ma- rals, Garden in Fayette. Leta 1898 je Čebul umrl v Gardenu.''^ Čebul je bil zelo priljubljen posebno med Indijanci; poznali so ga ob vsej južni in zahodni obali Gornjega jezera in ob severni obali Michiganskega jezera. Naučil se je očipvejskega jezika. Bil je pevec, pesnik in godbenik. Daroval je ljubljan- skemu muzeju nekaj izvirnih in dragocenih predmetov. Prvotno ozemlje Indijancev Ojibwa in njihovih podskupin ter današnji rezervati Potomci številnega indijanskega rodu Ojibwa, ki je bilo v daljni preteklosti tretje največje indijansko pleme, so razširjeni po gozdnem ozemlju ob Velikihi jezerih v severnem delu Michigana, Wisconsina, Minnesote in vzdolž južne obale Kanade. Na območju Huronskega, Gornjega in Michiganskega jezera je bila njihova prvot- na domovina; kasneje so se ti Indijanci naselili na celini ob manjših jezerih in v gozdovih. Te imenujemo gozdne in jezerske Indijance Ojibwa. V Kanadi pre- bivajo na ozemlju med Ontario in Winnipegom ter po pobočju Skalnih gora, koder se premikajo potujoče manjše skupine. Najzahodnejši Indijanci te skupine so Pembina; prišli so iz severozahodne Minnesote in severne Dakote, naselili so se na pogorju Turtle Mountains in v severozahodni Kanadi. Skupina Nibowisibi- wininwak je naseljena v Saskačevanu, skupina Pik River v Manitobi." Vse te severne skupine so se pomešale s plemenom Cree in Assiniboin. Francoski na- seljenci so jih imenovali Saulteaux (slapovi). Te indijanske skupine pripadajo lovski prerijski kulturi in so zato imenovani prerijski Ojibwa. V prvi polovici 17. stoletja so Evropejci odkrili pleme Ojibwa ob severovzhodni obali Gornjega jezera. To je bila skupina Sault Sainte Marie. Druge skupine so se pomikale ob obalah jezer na zahod prav do Wisconsina. V času teh selitev so se Indijanci Ojibwa neprenehoma bojevali z drugimi plemeni (Fox, Santee, Dakota, Sioux) in jih pregnali iz močvirnatega ozemlja, na katerem je uspeval divji riž (Zizania aquatica).^" V prejšnjih stoletjih so bile razširjene na ozemlju Indijancev Ojibwa pomembne vrste divjih živali. Indijanci so lovili kuno, medveda, vidro, kuno zlatico, risa, rakuna ali kanadsko kuno in pižmovko. Proti koncu prejšnjega stoletja so Evro- pejci, predvsem trgovci, bolj in bolj spraševali po kožah teh divjih živali. Indijanci Ojibwa so se selili na zahod celine in na sever do otoka Royale in Grand Portage, Zaplotnik Ivan, 1928: Janez Čebulj misijonar v Ameriki. V Grobljah. Misijonska knijž-, nlca, zv. 6. | " Lyford Carrie A., 1953: Ojibwa Crafts. Lawrence Kansas. Indian Handcrafts 5. Underhill Ruth M., 1953: Red Man's America. Chicago, str. 114. j 12?. Pavla Štrukelj kjer je bil lov uspešnejši in bogatejši. Leta 1766 so poročali evropski raziskovalci, da prihajajo Indijanci v Michillimackinac (danes Mackinaw) z velikimi svežnji kožuhovine. Trgovci so kupovali kože tudi pri severni skupini Ojibwa na območju Lake of the Woods; ti še danes pripadajo subarktičnim lovcem. Iz območja Hudso- novega zaliva je poročala družba »Hudson's Bay Company«, da so trgovali z Indi- janci Chipewyans.^^ Tako je v 19. stoletju pleme Ojibwa oskrbovalo večino evrop- skih trgovcev s kožami in z ribami. Indijanci pa so prejemali kot plačilo strelno orožje, industrijske in obrtne izdelke. Prerijski in jezerski Indijanci Ojibwa so imenovani tudi kalumet ljudstvo. Ime izvira od naziva mirovne pipe, ki je predvsem glede rabe zelo pomembna v družbenem življenju Indijancev. To številno indijansko skupino sestavlja več plemenskih podskupin. Taka manjša skupina so Indijanci Otava, ki so pred- stavljali prvotno veliko pleme Ojibwa. Ko so se selili proti zahodu celine, so prebivali ob reki Otava v vzhodni Kanadi. Sosednja skupina, prav tako iz rodu Ojibwa, jih je pričela imenovati Otava, kar naj bi pomenilo trgovca. Indijanci Otava so postali dejansko dobri trgovski posredniki, najprej med indijanskimi rodovi, kasneje pri evropskih trgovcih.^^ Naselili so se na območju Michiganskega jezera. Po letu 1741 so se ti Indijanci pomikali ob dolnjem Michiganu, na otok Mackinac in v okolico Arbre Croche (danes Harbor Springs). Ko je prišel Baraga leta 1831 v Arbre Croche, je živelo približno 4000 Otavanov na polotoku Michigan. Druga podskupina so Čipeva, Očipve; ti so zasedli ozemlje od Sault Sainte Marie proti zahodu in se naselili tudi v deželi Minnesoti. Prvi raziskovalci so poročali o tem plemenu, da je zelo napredno in da predstavlja razvito kulturno dejavnost. Ameriško-kanadska vojska je omejila svobodo Očipvejcev v veliki meri v letih 1812-15. Še večji pritisk so izzvale ameriške industrijske družbe na Indijance Očipve, ko so začele odpirati na njihovih ozemljih bogate rudnike in ustanavljati industrijo. Te družbe so preseljevale Očipvejce nasilno v notranjost celine, predvsem v Minnesoto. Indijanci se niso mogli braniti, zato so bili pri- siljeni prepustiti lastno zemljo za majhno odškodnino. Zaradi neprestanih pre- ganjanj se je število Očipvejcev občutno zmanjšalo. Baraga poroča, da jih je bilo v njegovem času okrog 15.000. Leta 1843 so šteli Očipvejci okrog 30.000 prebivalcev.^^ Menomini so prav tako podskupina Ojibwa. Njihov jezik je soroden s plemeni Cree-Montagnais na severu in s plemeni Sauk, Fox in Kickapoo v preriji. Nase- ljeni so v državi Wisconsin in ob Michiganskem jezeru. Tretja značilna podskupina rodu Ojibwa so Potawatomi. Tudi ti Indijanci so se naselili na območju Michiganskega jezera. Znani so kot poljedelci in zato sorodni s prerijskimi plemeni. Številna etnična skupina Indijancev Ojibwa ima mnogo imen. Jezikovno pripada pomembni skupini Algonkin, ki zajema največje število indijanskih rodov. V to jezikovno skupino sodijo plemena vzdolž Atlantske obale, v notranjosti Labra- dorja, v severnem delu bazena St. Lawrence, na območju Velikih jezer in Mississi- " Lips Eva, 1956: Die Reisernte der Ojibwa-Indianer, Wirtschaft und Recht eines Ernte- volkes. Berlin, str. 31. Swanton John R., 1953: The Indian Tribes of North America, Washington, str. 244. " Swanton, 1953, str. 263. Indijanska zbirka 123 pija, v preriji Sasl