lAsi 47.
V torek t Grudna
1848.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za cclo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/2 gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Povabilo na naročilo
SIiOTEHIJIl
za prihodno leto.
S prihodnim letam bo Slovenija tek svoj v ravno tisti podobi in velikosti zopet od konca pričela.
Slovenija se bo tudi za naprej taistih vodil derzala, ktere so v njenim pervim listu napovedane bile; skušala bo namreč z uvodnimi ali podučnimi sostavki čut slovenske narodnosti v oterpnenih sercih buditi, žalostno polovičnost in narodno nemarnost preganjati, zedinjenje vsih Slovencov in zvezo Jugoslavja-nov priporočati, in v vsem od Boga in po postavah tudi Slovencam dano enakopravnost zagovarjati; bo razglasovala dogodbe iz raznih slovenskih krajev, operta na rodoljubno pomoč slovenskih pisateljev, in ravno tako vse imenitniši prigodke in naprave pri drugih Slavjanih iz slavjanskih virov, zraven pa tudi kratke novice iz ptujih dežel na znanje dajala.
Iz deržavniga zbora bo vse važniši sklepe in primerleje oznanovala.
Nepolitiški del bo tudi svojo dozdajno namembo obderzal.
Cena za celo leto po pošti je 8 gold., za pol leta 4 qold. in za ene kvatre 2 gold. Ako se pa iz založnice v Ljubljani jemlje, se plača za celo leto 7 gold., za pol leta 3 gold. in pol, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še pol gold.
Prosimo, de bi se gg. naročniki ob času, saj do konca tekočiga leta oglasili, de bo moč primerno število iztisov beri iz početka odločiti in vsem naročilam zadostiti.
Domorodne misli.
II. V poprejšnim sostavku sini si prizadeval dokazati, zakaj de volitve slovenskih poslancov, izuzeniši nektere občnospoštovane in slavne gospode, željam domorodeov ne zadostijo — žalopolni dnevi so med tim pretekli, neizrekljive nesreče in grozivne nevarnosti smo preživeli, brezvestni nameni nemško-madjar-skiga kovarstva so zaterti. Slavna je zmaga nad našim sovražnikam bila; prijazni žarki postavne slobode zdaj prešinijo gromonosne oblake, kteri so od C. Koz. obnebje našiga veliciga cesarstva o temnili; domorodec slobod-niši diha, spet zaupa v edino slobodiio Austrijo, prijalel slobode zaupa, de na podstavi postavne slobode tlela in razcvetla bode, brez noviga puntanja, razrušenja in kervoprelitja, de ojačila bode brez od naših protivnikov za-željene brezvladnosti.
Znane so vam metežne in žalostne zgodbe, ktere so se v našim od nekdaj tako prijetnim poglavitnim mestu pripetile, znano je brezuzdano gospodarstvo strahovavnih derlial, ktere so za-sramovaje svete pravice slobodniga mnenja in djanja, mirne prebivavce silile morivno orožje proti svojim odrešenikam, proti vitežkim bra-niteljam cesarstva nositi in kri nedolžno prelivati: znano je, žali llog! de med ljudstvam izvoljeni namestniki, poslani ustavo poniladene Austrije zložiti, zakone prihodne sreče in blagostanja postaviti, mir in slobodo osnovati — de je leva stranka deržavniga zbora, zane-marivši to svojo imenitno , aust. narode osrc-čijočo nalogo, punt in brezvlado zagovarjala, veliko škodo in nesrečo Beču naklonila, ktera je tudi posameznim deželam žugala.
Uprašal bode tedaj marsikter, kakošni možje so ti leve stranke bili? Kako so se jim toliko poslancov posameznih dežel in clo tudi nekteri slovenski pridružiti mogli, in zakaj so se malopridniga namena, Austrijo razdrobiti, nas Slavjane ko sužne prodati in zatreti in večletne boje v škodo veliko austrijanskih narodov pripraviti, vdeležili? Težko je še razložili odgovor dati, dokler se vse razmere in zvijače ne zvejo in sodno preiskovanje pre-
grešno prizadetje nc razsvetli, vendar bi vteg-nile sledeče verstice nekoliko ojasniti, iz katerih se bo vsaki prepričal, de je le neumnost in neznanost kmetov, sebična in lakomna časti-želnost bahačev toliko poslancov na krivo pot pripravila.
Ko se je po nepozabljivih dnevih Sušca, zora slobode po naši carevini in po Nemškim prikazala, vzdignil se je krič nemških rodoljubov po nemški edinosti, kteriga so se sovražniki drugih, posebno slavjanskih narodov živo poprijeli. Modrovalo se je od nove nemške deržave, v ktero bi tudi imeli naši brati Čehi in mi Slovenci pritisneni biti, de bi nemški velikosti slavne vence vili; in k ložejši izpeljavi tih želj so trobili nemški in nemškutarski bedaleži: naše cesarstvo nemore obstati, v Avstrii slobode nemore biti, oslobo-deni njega narodi brez Meternihove politike razpadejo; raztopiti tedaj se moramo v vse zveličajočo nemško deržavo, le v ti bodemo slobodo popolnoma vživali. Nemstvo in sloboda ste jednako veljavne." — Takim po pod-kifplenih časopisih raztresenim besedam se je verjelo, kdor je te misli očitno razodeval, je bil pohvalno in slavno od novinarjev omenjen, in za namestnika ljudstva priporočen, ker po njih mislih so le za nemšino nadušeni, pravi prijatli ljudstva in slobodomiselni možje bili. Po nekterih nemških krajih in clo v Beču so tedaj take bedaleže in sovražnike Austrije izvolili , in ti so se pri začetku deržavniga zbora po navadi drugih zbornic, na levo stran vscdli, de bi ko slobodoiniselna stranka zbora več prijatlov pridobili, in tako ložej brezvestni namen Avstrijo v Nemstvu raztopiti, dosegli.
Iz posameznih dežel je ljudstvo, mislijoč, de zvunaj olajšanja podložništva, tlake in desetine, potrebniših naprav mu ni treba, in de drugi stan potreb nima, narveč neizurjene od vsake stranke lahko pridobljive kmete ali pa nebo in zemljo obetajoče bahače poslalo, ktere so glave leve stranke lahko na svojo plat pripravile. Kmctam so trobili, dc so le oni pravi prijatli ljudstva, in pri kozarcu sladkiga vina ali piva so jim glave zblodili z neumnim od kmetov nezapopadenim kvantam od slobodo-
miselnosti, samovladnosti ljudstva, starokopit-nežtva, boljarstva itd. brali so jim njih pohvale v prenapetih časopisih in kvasili tako, de so koj njih postali; lakomni in samopridni jahači, željni enakih pohval novinarjev, so se pridši v deržavni zbor koj z temi boje-vavci slobode soznanili in se jim pridružili, de bi se po časopisih bralo, de so slobodomiselni in de se hočejo v prid domovine poganjati , na samostalnosti ali razrušenju cesarstva jim ni blo kej ležeče.
Število levi stranki vdanih kmetov in tacih brezvestnikov lepo pomnoženo, je bilo vendar še premajhno, de bi bilo večino zbora doseči zamoglo; glave levičnikov so tedaj nove zvijače kovale. Sploh je bilo znano, de kakor hitro bodo potrebniši naprave in postave sklenjene, bodo tudi vse od miliga cesarja pri-voljene dobrote zastran podložnosti in vse iz njega izvirajoče pravice v deržavnim zboru na versto prišle in v govorjene, vender so levičniki se prizadevali narpopred predlog zastran podložništva storiti, de se ko prijatli ljudstva skažejo in pametnejši kmete na svojo stran pridobijo; obljubili so jim, de hočejo za njih prid glasovati, ako se z levo stranko združijo; in za njih namene prihodnič glas po vsih sklepih oddajo, — in bodi si tudi v razkrušenje cesarstva in raztoplenje v Nemščino. Bevčiki so jim verjeli in šli so v mrežo, kakor tisti vetrovni častilakomneži, ktere so z zvijačo vjeli, de leva stranka mora večino doseči, ker je za levo stranko večina ljudstva, in priliz-vaje so jim rekli, po dosegi večine leve stranke postane novo ministerstvo levičnikov, in tebe dragi! bomo za svetovavca ministerstva postavili, ti dragi! pojdeš za poglavarja na deželo itd. — in že se je poglavar krajnske in štajerske dežele zdel.
Z takimi in enakimi zvijačami, z podkup-lenjem, prenapetimi pohvalami plačanih novinarjev in demokratiškiga zbora, z ogerdenjem in natoleovanjem zbornikov drugih strank je moč teh neprijatlov cesarstva in sovražnikov Austrije ter Slavjanov rastlo; edini tern v peti so še dobromiselni, posebno češki poslanci
bili, kteri so serčni in brez strahu goreče bfesede v slavo, od levičnikov zasramovane Au strije in Slavjanstva govorili. Prizadetje le vičnikov je pa tudi že od začetka zbora, kakor v Nemconih, tako tudi v enako nezvestih Madžarih prijatla našlo, in Košutovo zlato jim je obilna podpora bila, tako de so vsaki dan bolj prederzni in močni postali, ko verli peklenskiga namena dosežejo in nesrečni punt 6. Koz. postane, v kterim sivoglav zvesti služabnik cesarstva med udi leve stranke od plačanih derhal umorjen pade. — Austrije in Slavjanov ni več! Slava Nemščini! Eljen Madžaram! Premagani so starokopitneži in naši sovražniki! — Za cesarstvo goreči poslanci zapustijo zdaj puntarsko mesto, in ostanek deržavniga zbora, leva stranka, zdaj v nar lepšim razcvetu tirja: de cesar priljudno ministerstvo iz levičnikov sostavi, de naj pun-tarjam in morivcam ministra odpusti, de naj odstavi junaškiga branitelja Austrije, slavniga bana Jelačiča, sklene, de vojšaki v mesto priti ne smejo, de se imajo akademijskimi! kardelu bojne priprave izročiti, orožje iz cesarske orožnice poropati in med delovce raz deliti, zapove, de mesto se ima proti cesarskim vojšakam braniti in vsaki prebivavec orožja poprijeti. Posamezni udje so poslali na svoje volivce razglase tega zbora in jim pi sali, de bomo vse od cesarja obljubljene pravice zgubili, ako nas vojšaki premagajo, de naj nam tedaj v pomoč pridejo, in šli so clo nekteri na deželo ljudje šuntat in k občni vzdi-gi nagovarjat. V zbornici so tožili, de ljudstvo na deželah slavniga gibanja Bečljanov ne razumi, de je tedaj treba z razglašam ga podučiti, zagotovilih so, de v mestu lep mir in red vlada, med tim, ko so ti levičniki na njih suknje svetinje obešali, de jih razdražene derhali oboroženih delovcov po ulicah ne po-lovijo, enako prebivavcam z silo proti vojša-šakam v boj ne odpeljejo. —
(Konec sledi.)
Sloga slovenskih družtev.
Slovenia je u rokah božjih in iskrenih domorodeov
Domorodna, vlastenska druživa so verlo koristna, skoro bi rekel, u sadajnih časih neobhodno potrebna našemu narodu in ustavnej vladi.
Po ustavu imamo pravico se svobodno skupljati, od domorodnih in deržavnih (politiš kili) stvari se pogovarjati in družtva osnovati. Ne bodimo u tem nemarni. Kdor svoje pra vice zanemara, s tem kaže, da njihovo ime-nitnost ne spozna, in da jih ni vreden; kdor svojih pravic ne upotrebuje, temu bodo u kratkim zaspale, in zibnile.
Vse stranke dobro in hudomisleče: Frankfurtisti, tako imenovani demokrati, nemško-verci, to je Rongeani itd. Ako sc frankfurtisti u družtvih zbirajo in umijo, kako bi naj ložeje našo deržavo in naš narod raztergali in po judovsko sovražnikam izdali, zakaj bi mi iskreni vlastenci, mi pošteni iu verni Slovenci se u družtva ne zbirali? Ako tisti nem-škoverci navlaš u naših deželah popotvajo in svojo nemško nevero po svetu trosijo, zakaj bi nam greh bilo potegniti in oglasiti se za pravico, za srečo našega naroda in cesarstva? Kadar hudobneži na vsa usta govore in se med seboj druže, ne sinejo pošteni biti raz-kropleni in nemarno molčati, sicer bi se tam u kratkim ptuja kervava krivica košato za mi-zoj košatila, domača pravica pa zavoljo svoje nemarnosti za durmi uklenjena čipela.
Beseda vlasteneov in domorodeov mora 11 Slovenii obveljati, tedaj se moramo s božjo pomočjo nadati boljših časov: njih žlahtna beseda bode pa le obveljala, ako se u družtva združe. Naj je pojedin človek še tako marljiv, učen in iskren, je vendar sam le slab, je kakor kaplja u morju; lepo glasi ilirska poslovica: Človek sam dob posekan. Jeden človek naravno ne more povsod po celcj Slo-
venii biti in se za srečo svojega naroda po ganjati, ako pa vlastenci in domorodci razse jani po vsej domovini se združe u ravno tistej žlahtnej misli iu u ravno tistim plemenitim na menu, je samo potreba, da vsaki u svojem kraju se potrudi in, popred ko pomisliš, je že po vsej Slovenii vse lepo poravnano in o skerbleno. Moč vsakega pojedinega družtve nega uda raste po stostruko (hundertfaltig
To se mora le po družtvih doseči!
Kako so vlastenska, domorodna druživa za narod in deržavo koristna, se je jasno letaš meseca Kozoperska skazalo.
U Beču so se frankfurtisti s magjarskimi puntarji zakleli in se zoper ustavno vlado in cesarja uzdvignili s orožjem u rokah. Vse cesarstvo je bilo u naj večej nevarnosti, vlada u naj večej stiski, presvitli cesar je pobegni u Holmec (Olinutz). U Lombard-Venatskim kraljestvu je vse nekaj kuhalo, Magjari u popolnoj buni, poglavitno mesto Beč spontano •—■ frankfurtistski deželni zbori, lovski, nemškogradski in gornjo-austrijanski so izjavili, da nobene druge vlade ne^spo-znajo zvunaj frankfurtistov puntarjev u Beču Tirolci so že u Frankfurt poslali po kom s a rja, kteri bi vlado nad Tirolskim sprevzel U nemških stranah našega cesarstva so že černo vojsko (Landsturm) skupljali zoper našo ustavno vlado in hodili Beču na pomoč. Še u naše slovenske dežele so razposlali Bečani komisarje, da bi tudi nas Slovence na frank-1'urtarski punt našuntali. Vendar slovenski družtvi u Ljubljani in u Gradcu ste pri tej priči razslale proglas po Slovenii in domorodci so ljudstvu marljivo razlagali, da pun-arji hočejo deržavo raztergati in naš narod izdati in podjarmiti. I11 Slovenci se niso dali zavoziti. U Kanalu (Kanalthal) na Koroškim so govorili: „Kaj pa še! Černo voj sko bi naredjali, pa zoper naše bratje Horvate, naj vernejši junake našega cesarstva? Tega mi ne storimo, ako se vzdvignemo, gremo rajši crez tiste puntarske dobrovoljce." Slovenci krajnski so govorili: „Mi že na iravimo černo vojsko, pa mi gremo k svet lemu Banu Jelačiču, Horvatam pomagat, pa ne tistim Bečanam." Slovenci štajerski, posebno u kraju celjskim (Cillier Kreis) so rekli: „Ali Nemci napravijo „Landsturm", po-mignemo mi Slovencam sosedam in 30 do 40 avžent jih moremo proti puntarjem peljati." Kadar so Nemci u Gradcu to zvedili so govo-ili: Pustimo „Landsturm, ako bi se vsi Slovenci zoper nas vzdignili, bi bila druga nesreča hujši, kakor perva. Ko so Koroški Nemci proglase slovenskih družtev brali, za-deržanje naših vlasteneov in našega naroda vidili, so govorili: „Die sloAveniscben Lander lialten sicli musterhaft. Ja hiitten wir friiher gevvusst, dass das Slreben der Skrvven so edcl ist!"
Sadaj je prišel Vidov den, da se je vi-dilo, kdo jc vera, kdo je nevera, Slaveni ali Nemci!
Sadaj nesramni sovražniki in lažljivi ob-ekovavci slavenslva, jezik za zobe!
Vi ste nas dolžili, da smo mi „separati-sti", da se hočemo od cesarstva odtergati, in glej! mi verni Sloveni smo cesarstvo ohranili a vi ste separatisti, ker ste u tisti nesrečni Frankfurt zijali in upili: Kein Oesterreich, ccin Preussen mehr!
Vi ste nas dolžili rusisma, da pod rusko Iado silimo , in glej! Slaveni pravimo: „ako bi avstrijanskega cesarstva še ne bilo, mi bi si ga iz noviga osnovali, pa vi ste hoteli cesarstvo raztergati, jeden del Madžaram po judovsko zabarantati, drugi del pa k jedinej Nemčarii, ktere še do današnjega dnu na es volneni svetu nikjer ni, prilepiti in prikovati.
Vi ste nas dolžili, da mi za svobodo nismo dozreli, da mi ne vemo, kaj je svoboda, in glej! mi bolj vemo, kaj je prava svoboda, kakor vi sami. Vaša nemška in magjarska
svoboda je za druge narode okrutno samosi-lje, divje tiranstvo, vi hočete imeti druge narode za svoje hlapce in sužne, mi pa dobro poznamo, da to ni svoboda, zavijajte besedo, kakor hočete. Prava svoboda je jednako pravična proti vsim narodam.
Vi ste nas obrekovali, po svojih časopisih in novinah dolžili in suinnjičili (ver-dachtigen), da smo panslavisti jin ne vem še kaj — in ste se hvalisali s svojim „deut-sche Treu und Redlichkeit" in glej ! pošteno nemško zastavo (bandero) rumeno-rudečo-černo ste u Beču osramotili, pošteni Nemci bodo nam zato malo hvale vedili; u Beču je na vašej zastavi pomenila rumena boja (farba) nevošljivost proti drugim narodam, rudeča kri, černa pa smert. Naš slavenski narod se je pa po božjej milosti veličanstveno vzdvignil in trepti, kakor angel varili nad našo deržavo in suče junaško svoj svetli meč za svobodo in jednakost vsili austrijanskih narodov, suče meč za pravico in za samostalno Austrijo. Naša zastava bela rudeča in plava pomeni svobodo, jednakost in bratinstvo, mi je še nikdar nismo pogerdili, nismo nikdar drugih narodov zatirali in tudi ne bodemo, mi se bodemo vsigdar trudili za svobodo, jednakost in bratinstvo — naj se vsaki pravičen narod veseli, kadar zagleda slavno slavensko zastavo u povetru veselo se majati!
(Konec sledi.)
Deržavni zbor
je sledeča pisma na Nj. Veličanstvo Cesarja Ferdinanda T. in Franca Jožefa I. poslal.
Vaše veličanstvo ! Od Vašiga Veličanstva poklicani ustavodajavni deržavni zbor je globoko ganjen z prijetim oznanilam, de je Vaše cesarsko Veličanstvo od vladarstva odstopilo. De si ta nepreklicljivo storjeni sklep z spoštovanjem sprijeti mora, za svojo narsvetejši dolžnost derži, Vašimu Veličanstvu po udih v ta namen poslanih izrek žive vdanosti, in nevgas-Ijive hvaležnosti za Vašo visoko osebo v imenu po njem namestovanih austrijanskih narodov sporočiti. Ime Vašiga Veličanstva je na vekomej z narveči, nasledkov polno do-godbo v zgodopisu domovine sklenjeno. Vaše Veličanstvo je novo dobo za-njo ustanovilo, n kakor je ljubezin miljonov ljudi začetniku svobode v očetnjavi u del prišla, bodo nar-poznejši rodovi, kadar bodo iz nagliga prero-jenja tako velike, iz različnih delov obstoječe deržave izvirajoče razpertije že davno poravnane , in novo poslopje stalo, spomin nar dobrotljivšiga vladarja, čigar stvarivno „bodi" je svobodo in ž njo velikost in blagor domovine vterdilo, z hvaležnim spoštovanjem blagoslovili. Ako je zvestoba vsred viharjev težave-lolniga časa nepremakljivo ohranjena nezmerne ečine azstrijanskih narodov očetovskimu sercu Vašiga Veličanstva toliko v tolažbo bila, bode ljubezin in hvaležnost teh narodov vedno osebo ljublj eniga cesarja obdajala. Vsigamo-gočni ohrani Vaše Veličanstvo v radost očestva, čigar blagovitosti in slavi je Veličanstvo Vaše Svojo edino srečo vidilo, zraven Nj. Veličanstva, Vaše zveste tovaršice v življenji, dolgo dolgo let. Blagovoli Vaše Veli-anstvo od nas sporočeno razodenje nar glo-jokejši vdanosti in hvaležne priverženosti, ktere ustavodajavni zbor za vašo visoko osebo utiti nikoli nehal ne bo, z navadno milostjo sprijeti.
V Kromerižu 2. Grudna 1848.
Na mesto ustavodajavniga zbora, predsednik, Franc Smolka.
Streit, pisavec.
Vaše Veličanstvo ! Z radostnimi čuti pozdravimo vladarstva nastop Vašiga Veličanstva.
Dovoljite nam , s poslovanjem Vašimu Veličanstvu naše vošila sporočiti.
Po dragovoljnim odstopu Njegoviga Veličanstva Ferdinanda I. Vašiga eesarskiga strica, in po odreki Vašiga presvitlga očeta na ustavni prestol poklicano, bode Veličanstvo Vaše vse narode z taisto ljubeznijo in milostjo oklenilo, kakor Vaš sprednik v cesarstvu, in kakor On, boste tudi Vi v zaupanji in zvesti vdanosti prebivavcov deržave plačilo našli za skerbi in trudenje vladarstva.
Deržavni zbor, popolnoma spoznavši ime-nitnost visoke naloge bo svoje moči neprenehama velikimu delu ustave posvetil in tako pričakovanju Vašiga Veličanstva in narodov v blagor skupniga očestva zadostiti skušal.
Vašimu Veličanstvu je od vladarja osod visoki poklic izročen, od Ferdinanda dobrot ljiviga podeljeno svobodo vterditi, zoper vse viharje braniti in vse rane minulosti zaceliti
Svobodne naprave so narterdniši podpore prestola, in za vladarja je povzdigajoča misel, vladati osode svobodnih narodov.
Bog živi našiga ustavniga cesarja Franca Jožefa I.
V Kromerižu 2. Grudna 1848.
Namesti ustavodajavniga zbora, Franc Smolka, predsednik.
Streit,
pisavec.
Te pisma je neslo poslaništvo iz 30 oseb. Mladi cesar Franc Jožef je med drugimi odgovoril, de naj deržavni zbor koj skuša ustavo dokončati in njemu predložiti, de jo pretrese in poterdi.
Iz Holomuca se je poslaništvo v Prago podalo, pozdravit cesarja Ferdinanda, kjer so bili z navadno milostjo sprijeti. —
Seja 4. Grudna. Pričel je sejo namestnik predsednikov Majer. ZapisovateJ Streit je na znanje dal, de je dozdaj 362 udov izvoljenih, v Kromerižu je 309.
Minister denarstva Kraus je oznanil, de je deržavni prevdar (dohodkov in stroškov) za prihodno leto že izdelan, de mu je pa silno težko bilo, kaj prav natanjčniga zboru predložiti, ker dozdaj še taki prevdari storjeni niso bili, in ker niso vse austrijanske dežele na tem zboru nadomestvane. Navadne potrebe zneso 110 miljonov, nenavadne 52 miljonov. Vsi navadni dohodki pa izdajo 101 miljonov; tedaj manjka še 61 miljonov. Narpopred de je treba mir domači in zvunajni vterditi, potlej de bo pa vladarstvo gledalo pred vsem drugim na pravično razdelenje davkov. Kar deržavne dolge zadene, je rekel, de je treba na leto 47 miljonov in 500,000 gold. obresti plačati, med tem ko zneso obresti na Fran-cozkim 110 miljonov in na Angležkiin 280 miljonov.
Oznoveje posebno skušal, dohodke za der-žavo naiti; tako de misli davek položiti na domači sladkor, čolne postave prenarediti, davek od žganja povišati, sploh tudi od letnih dohodkov davek jemati, namreč od kapitalev. Tako si upa 22 miljonov pridobiti. Dalej obljubi žemljišni davek poravnati in po enaki primeri od vseh jemati, štempelne in ceno soli znižati, loterijo odpraviti.
Vse te premembe pak de se ne morejo naglo vpeljati, ampak le sčasama. Na koncu po vseh teh obljubah in lepih načertih je predložil narimenitniši reč, namreč je tirjal dovoljenje 80 miljonov na posodo vzeti. Ta predlog je bil spisan in zboru izročen.
Zemjalkovski je omenil, de bi zbor imel ustavo dognati, in pozneje še le dnarje do-voljiti.
Zbor pa je sklenil, ta predlog odboru za denarstvo izročiti, de bo svoje mnenje v 8 dneh zboru v presodbo podal. —
Austriansko Cesarstvo.
Slovenske dežele.
V velkiin zboru slovenskiga družtva je g Bučar naslednjo razlago pričijočim prebral :
Častita družba! Blagi tovariši.
Po volji vodstva Vam hočem razodeti zgodbe in dela sedajniga našiga družtva od dne nje goviga rojstva do današniga. Rojstni dan imenujem dan šestiga rožnika t. 1. ker se je takrat družba slovenska po svojih vgotovljenih postavah vstanovila z voljo terdno domoljubnih Slovanov. Prejšni zbor, ki je prigodbo 6ga rožnika v svojim namenu imel in zanj si vedno prizadeval, je bil svoje začasne opravila končal in se z to družbo zedinil. Vimenu in po naročilu Vašimu pak je zvoljeni odbor štirnajstih: G. g. Dr. Blajvajsa, Dr. Šporja, Cigaleta, Dr. Burgarja, Raba, Matavšeka, Dr. Strupita, prof. Martinjaka in Dr. Marti-njaka, grof Aversperga Gustava, Kunšica, Dr. Hrovata, Dr. Hradeckiga, Jož. Kersnika, Heferna, po smerti Dr. Horvata poklicaniga gosp. Jerina in mene — v duhu družtva za rod in dom delal. Predloživši Vam tukaj od-borove zapisnike in nekaj več pisanj na pogled, imam od naših opravil v kratkim tole povedati:
Z odbora so bili zvoljeni: tajnika Cigale in Bučar, denarničar Dr. Hradecki, računar Dr. Strupi. Pričetik družtva se je deželnimu poglavarstvu oznanil. Oznanil se je tudi po časopisih z razširjenjem družbinih postav. Za pisarja in varha družbinih reči je bil gosp. Brus postavljen, za posla Švic. Kmetijska družba se je naprosila, za tačasno rabo nam svojo pisarnico zastonj prepustiti, kar je dovoljeno bilo. Za naprej se je staniše najelo v Virantovi hiši na s. Jakobškim tergu. Od let-niga plačila Vam bo gosp. denarničar govoril, od hišniga orodja gosp. Dr. Strupi. — Izdelovanje besednika slovenskiga smo sklenili koj pričeti in berž ko je moč dokončati. Pripomočkov smo dobili od gosp. Metelkota (Vodnikov rokopis), Ravnikarja, Cafa i. d.; za sostavljenje smo posebni odbor devet Slovencov in devet njih namestnikov zbrali, ki so z nemško-slovenskim začeli in v vsakdajnih zbi-rališih do 46 pol dopeljali. V dosego popol-niga dela smo nekaj znanih učenih jezikoslov-cov naprosili pervi spisek pregledovati. Med njimi so gospodje: Žakelj, Ravnikar, Lavr. Pintar, Jeran i. d., kteri so večidel svoje dovoljenje nam že oznanili. Z njih rok pridši besednik bo na zadnje sodbi učenih Slovencov v Ljubljani predložen in se bo potem v majhnih zvezkih po naročilu na svitlo dajal. Tis-kar je gospod Hlaznik, natis prav ličen. — Mestni gosposki smo pripomogli slov. napisov za Ljubljanske ulice najti. — Nemcam v tolažbo smo mesca rožnika oglasili sostavk : „Der slov. Verein zur Verstandigung an die Deu-tsehen", ki ste ga brali v Ljubljanskim nemškim časopisu. — 600 iztisov bukvic zoper ter-pinčenje živalj je odbor od kmetijske družbe v dar prejel in deželskim šolam razposlal. Slov. pesem smo nabrali dva zvezka in ju pod naslo-vam : „SIov. gerlica" na svitlo dali na potroške družbe. Prodajajo se zlo. Časopisi, ki jih vredništvo kmet. in rok. novic z vsih krajev slavjanskiga sveta dobiva, je pripustilo v pisar-nici za bravce pripravljene imeti, in udam po ukazu družbinih postav tudi na dom dajati. Gosp. fajmošter Vertovc je družbi podaril zbirk svojih pridig, de bi jih v natis dala in dobiček imela. Tako imenitno darilo smo z veliko hvalo prejeli, in po volji gosp. fajmoštra ro-copis po poslancih odbora milostljivimu gosp. škofu v pregled poslali. Takrat so nj. svitlost naš spoštovani škof in knez; Anton Alojz svojo prijaznost družtvu z besedo na znanje dali, njegove dela pohvalili in kar bi treba bilo, pomoči nam obljubili.
(Konec sledi.)
Hervaška in slavonska dežela.
Izvoljenje barona Kulmera za ministra je veliko veselje obudilo, ker je iskren Hervat.
De je Jelačič ban za poglavarja Reke in civilniga in vojniškiga governerja Dalmacije imenovan, se še ni bralo v uradnim oznanilu vendar prinesejo Novine herv. slav. dalm. sledeča pisma cesarska:
Ljubi baron Jelačič! Vašimu krepkimu in zgodnimu ravnanju je šlo po sreči, Reko cesarski oblasti in v nji postavni red obderžati.
Mislim, de Vam ne bom dal boljšiga dokaza Svojiga priznanja in mestu Reki boljšiga poroštva stanovitniga reda in miru, kakor če V as imenujem poglavarja Reke in k nji prištete zemlje.
V	Holomucu 2. Grudna 2848.
Franc Jožef. K. Švarcenberg.
Ljubi baron Jelačič! Med tem ko se hudobna stranka, ki se lasti nepostavne vlade nad zemljo posestrimo Horvaške in zedinjeno ž njo pod eno krono, z radostjo združuje z vsakim sovražnikam austrijanske moči in sile; med tem ko za-njo ni gerdiga sredstva, z kterim bi ne podkopovala mir, blagovitost in postavo, ne samo v svoji hiši, ampak tudi pri drugih naslednih deželah; se je bojval moj zvesti graničar, spomnivši se svoje svete prisege, deržaje se svoje stare vernosti, hrabro in stanovitno za obderžanje znotrajne vezi in za celost moje deržave. Na dokaz, koliko de spoznam vaše krepko in častno prizadetje na čelu tega junaškiga naroda, izročim Vam še dostojnost civilniga in vojniškiga poglavarja v Mojim kraljestvu Dalmacii.
Oživljenje vdanosti te dežele proti vkupni deržavi, in njena blagovitost, ki se dan na dan množi, bo moje zaupanje vterdila, de sim njeno opravništvo prav vrednim rokam prepustil.
V	Holomucu 2. Grudna 1848.
Franc Jožef. Franc grof Stadion.
Ptuje dežele.
Nemška. VFrankobrodu so Nemci v seji zbora zdaj vunder spoznali, de se Avstrija v njih sužnost prisiliti ne da z lepo, temuč de bi zato vojske treba bilo. Kako bi se ta vpeljala, pa nobedin čerhnil ni. V Bran-denburgu se je 1. t. m. dosti pruških poslancov snidilo, tode do nobeniga sklepa se zediniti niso mogli, zato je kralj ta zbor razpustil. — V Rerlinu in v Rreslavi se meščani kot na Dunaju zdaj vojašni s serca hvaležne kažejo, ker je njim nedopadljivi težavni punt derhali dokončala. V Frankobrodi pri Odri so brambovci dežele zbor demokratov s silo raz-gnali ker so zavolj njegoviga republikanskiga šuntanja na noge sklicani bili. — V Virc-burgu je zbor nemških škofov sklenjen bil potem ki je oglas na verne njih škofij napravil. V Saksen-Altenburguje vojvoda Jožef od vlade odstopil in jo bratu svojimu Jurju oddal. Tam in v Kaselu sta deržavna zbora zopet pričeta.
Laška. 3500 Francozov se je po morji pripeljalo v Civitavekjo, Papeža proti razdi-rajočim ljudstvam braniti in tudi Radecki bo en del svoje armade v ta namen na Papežovo poslal. Papež je v francozki barki prišel na Francozko v mestu Marseille, po drugih v neapolitansko mesto Gaeta. — V Rimu je mir. Med Neapolitansko in Toskansko vlado je prepir. Neapolitanska je svojiga poročnika z Firence domu poklicala. Sicilije je francozka in britanska vlada tako pogodbo ponudila. Sicilija dobi od Neapolitansko ločeno vlado; svojo ustavo; svojo armado in brodovje. Korona Si-cilska z Neapolitansko zedinjena ostane. Ako bi edin zmed prepirajočima to zadno besedo odvreči in razsodbo meču prepustiti hotel, se bo nazaj vzela, in Francozka in Britanska bo-deta ojstro v nepostranski sredi ostala.
Francozka. lvavenjak sedajni vodja dežele, je po velicih prepirih od narodniga zbora poterjenje dobil, de je zbor dovoljin z temu, kar je vodja za mir Pariza in dežele, sosebno mesca rožnika, storil. To poterjenje je Ka-venjaku toliko v prid , de so nasprotniki njegovi vpadli, in de ga velika večina naroda njemu prijazna zdaj gotovo v novič za vodja volila bo. Socialisti (žlahta komunistov) včinjajo veliko zvezo vsili socialistov Evrope, ki bi svoje poslance prihodno spomlad v Pariz v splošni zbor poslati imeli. — V amerikan-skih združenih deržavah ima za mest-viga vodja (predsednika) deržav general Tajlor nar več glasov. Moniteur pravi, de ni res, de bi bila francozka vlada sklenila z vmirjenjem Italije ne več vkvarjati se.
Švajca. Oba vladna sveta, svet narodni in svet stanovski, sta mesto Bern zvolila za prihodni sedež občne švajcarske vlade.

j\ e p o 1 i fi» k i del.
Ribčev sin.
(Dalje in Konec.)
Zdaj je bil mladeneč z vsim dovoljen. Le toga je še šaiostilo, ker si je mislil: Meni se tukaj tolikanj dobro godi, moj oee na Dunaji pa misli, de sim se jest v peklensko brezdno pogreznil. Ko bi jest mogel le enkrat še priti na Dunaj do svojiga očela, de bi mu povedal, kako de se meni godi, po tem bi bil pa popolno dovoljen. Na to mu reče tista deklica: „Jest imam tako reč, de bi ti lahko prišel do svojiga očeta, ako bi ti le gotovo še prišel nazaj." Pravi: „Saj veš, de bom prišel. Saj se mi ni še nikjer tako dobro godilo kot tukaj." Zdaj se zgovorita, de ga bode čakala sedem let, če ga popred ne bode nazaj.
Deklica mu poda neki perstan in reče: „Na tale perstan, poglej skoz njega, ino si misli, de bi bil rad na Dunaji pri svojim očetu, in tam se boš znajdil. Kadar bodeš pa tel nazaj do mene priti, poglej spet skozi ta perstan ino si zmisli, de bi bil rad pri meni, in se boš znajdel tukaj pri meni. Pokazati ga pa nikomur ne smeš, de obenj ne prideš. Ce ga zgubiš, bodeš težko več kdaj prišel do nas."
Mladeneč pogleda skoz perstan, si zmisli, de bi bil rad na Dunaji pri svojim očetu, in piih je bil tam. Oče in mati sta bila silno silno vesela, de sta še enkrat zdraviga vidila. Ga vse sprašujeta kako in kaj. On pa jima je pravil, kako je skoz vodo v zavdano mesto priletel, ino kako se mu je potlej godilo. Cela hiša je od veselja poskakovala slišati, kako je bil srečen. Posebno vesela je bila mati ino je zmir le po perstih hodila.
Potlej ga pelje oče k svojimu gospodu, kterimu je še zmiraj ribe lovil. Spet tam se ga je cela hiša silno obveselila.
Ta gospod je pa imel tudi dve hčeri. Berž mu pravi: „Ostani pri nas. Jest li čem dali kos svojiga kraljestva in eno hčer, če ti dopa-de." On pa si misli: Mene čaka tamkej celo in veči kraljestvo od tega. Ženska je una tudi lepši kot ta. Vender pravi sam pri sebi: „Kaj pa je, če ostanem tukaj kak dan. Saj bom se "lahko prišel nazaj preden bo čas potekel. Sedem let ne mine tak hitro."
Primeri se, de gre nekiga dne s tema hčerama na sprehod. Po poti jima revež le perstan pokaže, ino pove, kako de je spet v ta kraj prišel. One ste si mislile: Sembrcjte ko bi mu mogle ta perstan vzeti, potlej bode pa
■ • _______ „ ,.i«I	c-o an rti n In
vo. Sedijo prav malo časa. Kar mu reče ena „Čuj čuj ti, kaj pa imaš v laseh? On. Jest ne vem, de bi' kaj imel. Ona. Imaš, imaš nekaj. Kaži sem glavo. Zdaj mu začne po-glavi gledali in grebati, de se mu je zadremalo Druga to viditi, mu hitro v mavho seže, in mu vzame perstan iz nje. Vstanejo ino se grejo sprehajat naprej. Hodijo in hodijo po po lji, kar pošlata za mavho, in zve, de ni per-stana več. Pravi: „Perstan sim zgubil. Kaj bo pa zdaj." Pravite: „Pojdimo nazaj. Ga bomo iskali. Morebiti ga najdemo." Grejo nazaj do tistiga mesta, kjer so sedeli. Ste mu ga skerbno pomagale iskati. Tode zastonj so ga iskali, ker ga je una že v mavhi imela.
Po tem je ostal še pet let pri ti hiši. Kadar peto leto preteče, pravi: „To ni nič. Ce bom jest zmiram le tukej, ne bom nikoli prišel v Perdonkorten. Zdaj moram iti. Preden bo dve leti, bom mende že prišel do tje." Na enkrat ga noč vzame. Šel je po hosti, kjer ni bilo nobene žive duše. Zagleda v drugim hribu luč. Pravi: „Tje moram iti. Tam so že boje ljudje." Pride tje. Ni bilo druziga doma kot neko ženšče. Poprosi, če bi me hotli čez
noč imeti. Ženska mu pravi: „Jest bi te rada čez noč imela, pa ti ne svetujem tukaj ostajati. Moji trije bratje so vsi trije tatje. Po noči bojo domu prišarili, in bi te kmalo ubili." Pravi: „Nič se ne boj. Le prinesi mi poljič vina, de ga bom pil, ino jih čakal tukej pri mizi." Po noči prirojijo trije bratje domu On sedi v hiši za mizo, ino se z vinam ver deva. Ga prašajo: „lvdo si ti?" Jim odgovori ,,Jest sam ne vem, kdo de sim. Sim revež ki se semtertje po svetu prehajam, koder se morem." Pravijo: „Kakošniga si pa vender rodu?" Pravi: „Jest tudi tega ne vem. Vse skozi se klatim po svetu. Nikjer nisim doma." Pravijo: „Kako li je ime? Kako se pišeš?" On pa je černo šolo študiral, torej je vedel kako de se pišejo, in de so eniga brata zgu bili. Je povedal tedaj njih primik ino zgub
Ijeniga brata ime. Pravijo: „Ti si gotovo naš lastni brat, kteriga smo že pred večimi leti zgubili." Pravi: „To je lahko, de sim." Ga prašajo: ,,Ali se hočeš našiga dela lotiti?" Pravi: „Zakaj pa ne, če je vaše delo pošteno ino se lahko od njega živi?" Pravijo: „Od našiga rokodela se prav lahko živi. Pri nas nikoli nič ne delamo, pa imamo zmiraj dosti jesti in dosti piti." Jih pobara: „Kaj ste danas dobili?" Mu odgovorijo: „Danas smo toliko dobili, de še nobenkrat ne toliko. Smo dobili čevlje. Kdor jih obuje, preleti pol ure dve sto mil deleč. Smo dobili plajš. Kdor ga ogerne, ga nobeden ne vidi. Smo dobili klobuk. Kdor ga pokrije, ino ga verže pred saboj, se mu hribi odprejo, de gre za njim, kodar hoče." On. Ali je pa to res? Oni. les je. On. Hencej pomerimo meni to obleko. Bomo vidili, kako bi se meni prilegla. Obuje čevlje, ogerne plajš, pokrije klobuk, in stopi enmalo od njih. Jih praša: „Ali me res ne vidite?" Pravijo: „Nobeden te ve vidi." Se pomakne enmalo dalj od njih, in jih praša: „Ali me res ne vidite?" Pravijo: „Nobeden te ne vidi?" Se še enmalo bolj odmakne, ino jih praša: „Ali me prav res nobeden ne vidi?" So vsi rekli: „ No se ve , de te nobeden ne vidi." Tačas jo pa skoči, de se je zemlja potresla. Uni so jeli hlastati za-njim, kakor io temi, pa jim je všel, ker ga nobeden ni vidil?
On pa je letel tje, kjer je sonce s svojim izliodani. Mislil si je: Sonce po vsih deželah obsije, bo tudi vedlo za pot v Perdonkorten. Kadar pride do sonca praša služabnika: „Ali je gospod Sonce doma ali ne?" Služabnik. Ni ga. Je šlo na deželo sijat. Dre vi bo pa že domu prišlo. Ga moraš počakati, če ho češ z njim govoriti. Tode povem ti, de, kadar bo prišlo domu, bo taka vročina, de se boš severi kakor ocvirek, če se nikamor ne skriješ. Popotnik. Če je tako, se boni pa v perst zadelal. Kadar Sonce pride domu, me pridi pa poklical. Gre in se res globoko perst zadela. Kadar Sonce pride (lomu in se sleče, ga gre služabnik klicat, in pravi: „Zdaj pa le. Gospod Sonce je že doma." Un vstane in gre k Soncu. Kadar pride v hišo, ga Sonce popraša: „Kaj boš povedal?" Pravi: „Za pot v mesto Perdonkorten sim vas prišel prasat. Vi vse dežele obsijete, gotovo tudi za to pot veste." Sonce. Jest za to pot ne vem. To mora biti neki med hribi v ozki dolini, kamor jest nikdar ne zajdeni. Luna bolj po vsih luknjah obsije, moraš iti tje, kjer je Luna s svojim izliodani.
Gre, skoči, ino je bil na enkrat tamkej, kjer je luna s svojim izliodani. Je spet ni bilo doma. Praša liišno: „Kam je šla gospa Luna, de je ni doma. Hišna. Je šla sijat na deželo. Zjutraj bo že prišla domu. On. Jo bom pa počakal. Hišna. Je ni varno čakati. Kadar bo domu priberlela, se bode taki mraz naredil, de se boš poterdil kot cofelj. On. Se bom pa v pepel zadelal. Kadar bo prišla domu, me pridi pa klicat. Proti jutro luna res primrazi domu. Un se je tresel v pepelu, pa se vender ni poterdil. Kadar se luna spravi, ga gre hišna klicat in pravi: „Zdaj pa le pojdi. Luna je že doma. Un vstane iz pepela, se enmalo otrese, in gre k luni. Kadar stopi v hišo, ga Luna pobara: ,,Kaj bi rad? Kaj boš povedal?" Ta pravi: „Nič hu-diga, gospa Luna, nič hudiga. Za pot v mesto Perdonkorten sim vas prišel prašat. Vi vse luknje obsijete, gotovo tudi veste, kod se tje gre." Luna. Jest tega ne vem. To mora biti med takimi hribi, de jest nikoli tje ne zaj-dem. Če hočeš to zvediti, moraš ili tje, kjer je veter s svojim izliodani. On po vsili pred-uhih preleti, t'i bo torej tudi gotovo vedel pot tje pokazati.
Pa kar jc bil tam. Veter je bil ravno doma. Ga popraša: „GospodVeter! ali veste, kod se gre v mesto Perdonkorten?" Veter. Kaj bi tega ne vedel. Saj grem zjutraj ob treh tje. Tam se je kraljeva hči omožila, jim grem na ženilnino pihat, de jim ne bode prevroče. Pa bom šel skoz take preduhe in tako pečovje, de ne vem, če bodeš ti mogel za mano ali ne. Popotnik. Gospod Veter! nič se ne bojte. Mene nobena skala ne obderži Jest imam tak klobuk, če gaveržem, se zemlja odpre in grem za njim, koder hočem. Ve ter. No tako pa le pojdiva. Gresta ob treh. Prideta k strašnim skalovju. Veter zatuli in
se spusti po luknji skoz strašno skalovje. Un pa ni mogel za njim. Torej zgrabi klobuk, ga treši v skalovje. Skalovje se odpre. Veter dere naprej , on pa jo briše za njim
Ko je bila zjutraj ura pol petih, sta j« že primahala v mesto Perdonkorten. Veter je šel na ženitnino pihat, de jim ni bilo prevroče. Ta gre pa v cerkev. Se vsede v pruko in
čaka svatov. Ob enajstih se muzika zasliši, in pedeset parov svatov pride v cerkev. Eden je bil lepši napravljen kot drugi. Gospod kaplan jim gre maševat. Po maši začne poroko arati. Un je sedel v pruki, pa ga nobeden ni vidil, ker je imel tisti plajš ogernjen. Kar se stegne iz pruke in lopsne kaplanu po bukvah, de so zaropotale na-tla. Kaplan pravi: „Jest moram imeti kak greh nad sabo, de nisim vreden deliti tega zakramenta. Morate iti po gospod fajmoštra, de bode prišel vas poročat." Grejo po gospod fajmoštra. Fajmošter začne
Jioroko brati. Un pa se stegne iz pruke, in opsne po bukvah, de so zopet zaropotale na tla. Gospod fajmošter pravi: „Zdaj pa vem, de kaplan ni kriv, de se ne da poročati. Vaj-du eden mora biti kriv. Vajdu eden mora imeti tak greh nad saboj, de nista vredna prejeti tega zakramenta. Zdaj ni druziga, vidva morata iti kaj k spovedi." Gresta k spovedi. Poklekneta vsak na en kraj spovednice. Un pa je šel izpred velikiga oltarja iz pruke k spovednici poslušat, kaj de se bosta spovedo-vala. Se ve, de ga nobeden ni vidil, ker je tisti plajš imel ogernjen. Nar pred se je ženin spovedoval. Fajmošter pravijo: „Le čisto, le čisto." Ta se vsiga spove, pa ni bilo nič taciga, de bi se zalo poročati ne dalo. Fajmošter si misli: Mora že nevesta kaj taciga imeti. Zdaj se začne spovedovati nevesta. Se spoveduje majhnih reči. Fajmošter pravi: Ti moraš še kaj druziga imeti. Zastran tih grehov bi se še dalo poročati. Zdaj začne ona dopovedovati, kako je enkrat nekdo prišel, de jih je rešil. S tistim sva se zastopila, de ga bodem 7 let čakala, i. t. d. Fajmošter. Koliko časa je pa že preteklo ? Ona. Pet let in pol. Fajmošter. No vidiš, ravno to je uz-rok, de se ne da poročati. Zdaj vidva morata še poldrugo leto počakati. Če uniga ta čas ne bo, potlej se smeta vzeti.
Fajmošter jo še pobara: ..Kteriga bi ti rajši imela, tega ali vniga? Ona. Uniga bi rajši imela, ako bi prišel. Pa se vem, de ga nikoli več ne bom vidila. Temu, ki je poslušal , so le besede dopadle.
Zdaj grejo iz cerkve nazaj domu. Ta, ki je po bukvah lopsal, je šel tudi med svati po poti, pa ga nobeden ni vidil, ker je imel tisti plajš ogernjen.
Njenimu očetu se je to sitno zdelo, de bi bil svate koj tako domu zaganjal. Torej jim da nekoliko bokalov vina. Svati pijejo vino, un pa po hiši gori in doli hodi, pa ga nobeden ne vidi. Kadar se že vsi svati domu poberejo, dene svoj plajš s sebe, ga obesi na kljuko, in ga spoznajo, de je njih odrešenik. Lepa deklica ga sreča na sredi hiše. Se mu okoli vrata oklene in pravi: „Glcj! ravno danas bi se bila z drugim ženinam zaročila, ako bi me prav Bog obvarval ne bil."
Na to so berž s tim ženinam ohcet naredili. Grejo k poroki. Poroka srečno mine. Grejo nazaj domu. Jim napravijo prav zalo ženitnino. So imeli vsiga dosti. Dcsti piti, dosti jesti. So tudi še meni dali iz rešeta vina piti, iz glaža kruha jesti, pa z loparjem eno po lierbtu. Po tem sim pa stran šel.
Lovre Pintar.
25 m c s.
Slovanska Lipa v Holomucu je bla Jela-čiču 2. Grudna z posebnim poslaništvam po-zdravljenje sporočila. Jelačič ban jih je prav serčno sprijel in na češki ogovor po ilirsko odgovoril; de ga zlo veseli, tudi v Holomuvc iskrene rojake najti, in de jih serčno pozdravi kot slavijanske brate; de z dušo in telesam brani svobodo vsake osebe in vsake narodnosti v zedinjeni Austrii, in de se to, in kar nič manj, tudi Slavjanam da, za to de je pripravljen vsaki čas vmreti. Vporno madjarstvo se mora pokorili in kazniti, de se ta namen naroda doseže , naj bodo še tako težki zaderžki. Šlo se bo naprej z prevdarkam, ali krepko in nepre-nehljivo, za to moramo vsi Slavjani zvesto in terdno eden z drugim potegniti, ker smo vsi enorodni bratje
Na to je vsem poslancam roko podal in stisnil, je poročil bratovsko pozdravljenje vsem udam Slovanske Lipe in vsem verlim Mora vanam.
* Kakor Moravske Noviny povedo, je Jelačič ban tajnika svojiga, g. Berliča, v Pariz poslal, de bi Francozam postavljenje in namene austrijanskih Slavjanov razodel.