LIKOVNA UMETNOST
SODOBNA SLOVENSKA LIKOVNA UMETNOST. V razgibanem razstavnem življenju na slovenskem ozemlju in v zadnjih nastopih naših umetnikov zunaj ožjih meja (zagrebška razstava jugoslovanske grafike, Debenjakova razstava v galeriji sodobne umetnosti prav tam in mednarodni bienale risbe na Reki z vsemi priznanji za naše ustvarjalce) se prav gotovo kažejo umetniška prizadevanja, kolikor jih možnosti pač dopuščajo; gre za neke vrste aktivi-zacijo, ne v smislu negativnega prestiža, temveč si likovniki kratko in malo prizadevajo za priznanjem delovanja, za zaupanje v svojo ustvarjalnost — takšno, kakršna pač je — to je brez večjih pretresov v srednji generaciji (Vladimir Lakovič), kjer je očiten tudi premik v stagnacijo s posluhom samo za dekorativno funkcijo (France Slana) oziroma v ustaljene, moderno koncipirane plastične rešitve (France Rotar) ali v očitna prizadevanja za opustitev tradicije in s posluhom za aktualna gibanja v svetu (Čadež-Lapajne).
Vstop reprezentančnega prikaza sodobne slovenske umetnosti,* upoštevaje klasično razdelitev na slikarstvo, plastiko in grafiko, v širši jugoslovanski, pravzaprav izbrani prostor — kar je v bistvu druga povojna predstavitev te vrste — naj bi torej nosil s seboj močne valorizacijske količnike. O podrobnejšem pregledu imen razstavljalcev in njihovih eksponatov, se pravi na kratko o konceptu prikaza najboljših ustvarjalnih dosežkov, je bilo v jugoslovanskem tisku izrečeno (poleg konvencionalnih, nebistvenih, brezosebnih zapisov) dovolj kritičnih misli, ki terjajo pri nas potrditve oziroma zavrnitve, ne aprioristične v enem ali drugem primeru, temveč smiselne in utemeljene ugotovitve.
Predvsem se je treba zamisliti ob tem — in zato, da bi se (žal, prepozno) izognili marsikateri pikri napisani pripombi — da se nismo enakovredno odzvali in soočili naših dosežkov na isti ravni, kot je to (bolj ali manj uspešno) opravil prikaz povojne hrvatske ali pred nekaj leti srbske umetnosti (oziroma katerega Ljubljana pravzaprav šele pričakuje). Pri tem nimam v mislih zaprašene zgodovinske, svečane prireditve; kajti kljub temu da naj bi Beograd in Zagreb že videla oziroma spremljala naš dosedanji razvoj (prek padcev in vrhov), bi bilo potrebno — povojni čas je dovolj dolg in že dozorel — ovred-
* Ob razstavi, ki jo je Moderna galerija najprej predstavila v beograjskem Muzeju sodobne umetnosti in zagrebški Moderni galeriji, nato pa v Ljubljani: avtorji Batič, Bernik, Boljka, Borčič, Čadež-Lapajne, Černe, Debenjak, Hozo, Jakac, Jaki, Jemec, Kiar, Meško, A. G. Kos, Kregar, Makuc, Mihelič, Planine, Pogačnik, Pregelj, Rotar, Slana, Stupica, Šubic, Šuštaršič, Tihec, D. Tršar, Zelenko s 137 deli.
940
notiti tudi antologijo današnjega likovnega trenutka od njegove prve sekunde, če naj se izrazim kar najbolj plastično. Kaj to pomeni? Podrobnejši pregled eksponatov kaže, da noben ni tako rekoč starejši od petih let; to pomeni, da so umetniki — razstavljal« prevzeli vse tveganje prireditve nase, saj je jasno, da si posamezniki ne morejo biti enakovredni v tako rekoč danem trenutku. Iz tega gledišča je bil upravičen očitek, da je bila razstava prirejena prezgodaj oziroma (kar dodajam) prepozno za tiste predstavnike starejše generacije, ki se tako niso mogli predstaviti v najboljši, subjektivno najbolj opravičljivi luči. Tak in podoben očitek bi tedaj odpadel, če bi natančneje priznali obstoj generacij, ne v smislu sedanjega izenačevanja (pomlajevanja, ki ni vedno v sebi, v odnosu do posameznika opravičljiv), saj je »generacijski duh« — ne da bi govorili o kakšni skrajni ekskluzivnosti — kljub vsemu navzoč. Pač pa bi priznali obstoj generacij z upoštevanjem kvalitetne navzočnosti določenih umetnostnih fenomenov (ali stilnih opredelitev), kar pogojuje selekcionirani anto-Ioški pregled od že omenjene prve sekunde današnjega likovnega trenutka; v tem okviru bi lahko tudi objektivno revidirali taka ali drugačna priznanja, ko bi dejansko (ne samo v kataložnem uvodu) prikazali ključne eksponate premikov pred desetimi (Bernikova generacija) oziroma petnajstimi leti (Kregar, Pregelj, Stupica, Mihelič) — kot tista vodilna opozorila v razvoju našega likovnega izraza. Pri tem imam v mislih dosežke naših, danes najvidnejših predstavnikov, pa tudi tistih, ki so enkratno posegli v moderno oblikovanje (enformel Rudolfa Kotnika na primer). Dilema predstaviti ali ne predstaviti (= zanikati?) obstoj tako ekstremnega umetniškega izhodišča, kot je lahko danes kvalitetni poetični ali psihološki realizem (katerih navzočnost je prav gotovo tudi v tem trenutku živa) bi tedaj odpadla; odgovor o svoji upravičenosti ali neupravičenosti bi tudi dobila taka priznanja, kot so bila in so Prešernove nagrade oziroma nagrade Prešernovega sklada (kajti iz takšnih ali drugačnih razlogov manjkajo na razstavi nekateri nagrajenci — slikarji preteklih dveh let oziroma so doživeli v jugoslovanski kritiki najnižjo oceno). In končno — s tako pojmo-vanega in obarvanega zgodovinskega stališča bi prikaz sodobne slovenske umetnosti lahko povsem jasno odgovoril na očitek, da je na primer Šubic preveč in najbolj neposredno vezan na predvojno slikarstvo; kajti povojna vloga Neodvisnih bi v prej omenjenem razstavnem konceptu drugače prišla do veljave, oziroma bi bilo konec z očitnimi nejasnostmi, saj te, kot vse kaže, vendarle še obstajajo v ocenah širšega jugoslovanskega kroga.
Izhajaje iz teh osnovnih izhodišč, ki jih — naj še enkrat poudarim — narekuje soočenje s celotnim jugoslovanskim prostorom in antološko ovrednotenje današnjega trenutka od njegovega začetka pa dalje, nastajajo seveda tudi pripombe k posameznim predstavljenim zvrstem. Zanimivo je, da je pravzaprav edino v grafiki upoštevana kvalitetna navzočnost vseh umetnostnih fenomenov oziroma zrelejši individualni dosežki. Iz tega izpadajo samo nove Zelen-kove grafike, kjer se realistična tradicija ne more regenerirati s popartističnim cepičem, torej s popolnoma drugačnim duhom, kot ga sicer nosi Zelenkova intimna simbolična figuralika. Plastika je tako rekoč najbolj prebrana; medtem ko manjkajo pri D. Tršarju in Batiču tako imenovani ključni eksponati, pogrešamo še (vsaj) eksperimentalne Savinškove začetke, sicer pa Putrihove ter Z. in B. Kalina zrelo koncipirane rešitve. Med slikarskimi izhodiščnimi eksponati bi si želel ob zrelih Omersovih slikah tudi Zornikovo in Kregarjevo enako-
941
vrstno navzočnost, Bernikov, Jemčev in Kotnikov enformel, Suštaršičevo slikarstvo iz 55. leta, Jakijevo živalsko fantastiko in človeško vizijo iz cikla Na smrt obsojeni, Subičeve zadnje krajine, ki družijo v sebi čvrsto konstrukcijo z intimno poetičnostjo.
Zdi se mi, da bi tedaj lahko predstavitev izzvenela smiselno nedokončana, odprta (in hkrati ovrednotena v svojem začetku); take si pravzaprav tudi želimo. Danes pa se odpirajo vrata na stežaj tako rekoč samo pri posameznih razstavljalcih mlade generacije in dajo, žal, le slutiti tisto trdno osnovo — kar potrjuje tudi delo posameznih absolventov slikarstva na ljubljanski akademiji za likovno umetnost** — ki jo predstavlja naša ekspresivna figuralna tradicija ob prehodu v nove ekspresivne figuralike in novi realizem. Tedaj (ali morda sploh samo, kolikor torej upoštevamo dano konstelacijo in časovno determiniranost) bo tudi naša likovna umetnost lahko zdržala soočenje z evropskimi, ne preveč umirjenimi strujami.
Aleksander  Bassin
942