OCENE - ZAPISKI - P O R O Č I L A - G R A D I V O R O M A N JAKOBSON IN SLAVISTIČNA REVIJA Ker je smrt sklenila življenjsko pot in znanstveno delo Romana Jakobsona, se spodobi pregledati tvornost, živost in morebitne vplive njegovih znanstvenih dognanj na slovensko literarno vedo in jezikoslovje vsaj na gradivu, ki ga nudi trideset let- nikov naše revije. Razpravi O stixotoornyx reliktax rannego srednevekov'ja v češskoj literaturnoj iradicii (1950) in Stixotvornye citaty v velikomoravskoj agiografii (1957) je napisal Jakobson za Slavistično revijo ob posebnih priložnostih: prvo je posvetil Franu Ra- movšu za šestdesetletnico, drugo Rajku Nahtigalu za osemdesetletnico. Znanstveno- raziskovalna usmerjenost slavljencev mu je po vsej priliki narekovala izbor tematike (besedil, ki v nacionalni — češki — književnosti nadaljujejo tradicijo starocerkveno- slovanskega slovstva), lastna kulturološka afiniteta pa metodo rekonstrukcije, ki druži kritična filološka dognanja s kulturološkim funkcioniranjem književnega besedila. V prvem članku zavrača pavšalno sodbo Antonina Škare v knjigi Najstarši češka duchovm lyrika (1949), češ da se prvotna starocerkvenoslovanska redakcija verske pesmi Gospodi, pomiluj ny ne razlikuje bistveno od staročeške variante Ilospodine, pomiluj ny. Kritično rekonstrukcijo prvotne redakcije opravi Jakobson s primerjalno analizo variant in natančno primerjavo Praških zapiskov s Kijevskimi lističi. Natanč- no preverja razlike v vsaki vrstici in na ta način prihaja do prvotnega verznega vzorca 2 (10 + 9) v Žitiju sv. Vjačeslava, ki se je na Češkem, kamor je prišel verjetno zaradi velikomoravskega posredovanja, v pesmi Svaty Vaclave modificiral v (2-5a + 5) + (2-5b + 5) in bil v taki obliki tvoren tudi v drugih čeških srednjeveških verznih petih besedilih. Ob vprašanju modifikacije verznega vzorca si zastavlja Jakobson tudi vpra- šanje časovne sklenjenosti slovanskega srednjeveškega verskega pesništva: zavzema se za češko redakcijo stare cerkvene slovanščine, v kateri vidi prvo etapo v zgodovini knjižne češčine; s tem postane vprašljiv samo status >prve pesmi v češkem jeziku«, pojasnjen pu je njen izvor in funkcioniranje. Še globlje v rekonstrukcijo starocerkvenoslovanskega verza sega njegova druga razprava: od vprašanja, kako v starocerkvenoslovanskih besedilih ločiti verz od proze, pri razvozlavanju katerega mu med drugim pomagajo tudi ugotovitve Rajka Nahtigala (o dvanajstercu v Rekonstrukciji treh starocerkvenih izvirnih pesnitev, Razprave, 1, 1943), preko rekonstrukcije dvodelnega merila 2 (7 + 5) in njegovih variant ter opozo- rila na pomen zlogovnega členjenja za ohranjevanje istega besedila v različnih redak- cijah, ga vodi raziskovalna misel k ugotovitvi, da je gradivo, ki se ga v članku loteva, mogoče bolj popolno opisati šele ob sistematičnem sodelovanju filologov in muziko- logov v raziskavah slovanske liturgije in njene povezanosti z bizantinskim kulturnim prostorom. Zal pa verzološki člunki in ocene, ki se v Slavistični reviji sklicujejo na Jakobsona, ne gredo v to smer, temveč opozarjajo na njegove zasluge pri sinhroni in diahroni primerjalni slovanski metriki (Aleksander Skaza, Tvorcheskie raboty uchennikov Tol- stogo Thomasa G. Winnerja, 1975; Joanna Slawinska, Slovanska primerjalna metrika, 1979; Tone Pretnar. Ocvirkov pogled na zgodovino in ustroj slovenskega verza skozi prizmo evropskih verznih sistemov, 1981). Koinpleksneje je bil v reviji Jukobson predstavljen slovenistični javnosti leta 1976. Takrat je Tone Pretnar prevedel 18 strani dolgo informacijo Thomusa G. Winnerja z naslovom Poetika Romana Jakobsona. Avtor se zaveda, da esej o Jakobsonovi poetiki ne more biti predstavitev Jakobsonovega dela v celoti. Ploden je bil namreč tako na poetolo.škem (litcrarnoteoretičnein) kot nu jezikoslovnem polju (pri nas je sicer nujbolj vplival srbohrvaški izbor njegovih člankov pod naslovom Lingvistika i poetika, 1966) in pomemben za vrsto humanističnih znanosti: od teorije znakov in teorije preva- janja do komunikucijske teorije in antropologije. Njegovo delo deli Winner na tri obdobja. Do leta 1920 je bil pobudnik in član moskovskega lingvističnega krožka; ta letu je zaznamovalo prijateljevanje s futuristom lllebnikovom. Od letu 1920 do 1939 je obdobje praškega jezikoslovnega krožka, kjer je nastopal skupaj z Mukarovskim, tretje pa je ameriško obdobje po letu 1940, čus newyorskega lingvističnega krožka. Njegovo delo izhaja iz spoznanj ruskega formalizma (Potebnja, Sklovski), Saussur- jevega strukturalizma, Husserlove fenomenologije in futurističnega pesniškega gibanja. Z naštetimi ga je družila skupna težnja k znanstveni, terminološko jasni formu- laciji spoznanj in težnja od genetične obravnave k funkcionalni. Od njih seveda ni samo jemal, izrekel jim je tudi nekaj tehtnih ugovorov. Formalizmu je očital izključno naravnanost v sinhronijo, Saussurjevemu strukturalizmu pa teorijo o zgolj poljub- nostnem značaju jezikovnega znaka. Pri kritiki skrajnosti ni zašel v brezbarvno dia- lektiko, ampak je kljub stalnemu poudarjanju šestih funkcij literarnega dela glavno pozornost vendarle posvečal njegovi poetični funkciji (literarnosti literarnega dela). Winner vidi temeljni Jakobsonov prispevek v definiciji literarnega dela kot znakov- nega sistema, ki nekaj pomeni in nekaj sporoča, v povezavi jezikoslovnih in poeto- loških spoznanj (v pesniškem besedilu ne izbira izraznih sredstev sporočilo, ampak sintagmatska os, ki ljubi paralelizme) ter v nastavku, ki ga je Jakobson dal za teorijo bralca. Po objavi prve izvirne Jakobsonove razprave v Slavistični reviji so postali pozorni na njegovo raziskovanje najprej slovenski jezikoslovci. Jakobsonovo opozorilo in inter- pretacija ruskega prevoda Miklošičevega besedila Die Darstellung iin slavisehen Volks- epos v The Kernel of Comparative Slavic Literature (1953) sta spodbudila Rajka Nahtigala, da je naslednje leto obja " 1 ' ' " 'Vlošičeve na isto problemsko območje, s ka „ , . javnosti z izvirnima člankoma. Jakopin v oceni Južnoslovenskega filologa 1953/54 v SR 1955 omenja Jakobsonovo ime ob prispevku Milke Ivič, ki ga komentira kot kritičen pretres »pojmovanju kazus- nega sistema, kakor sta ga pred dvajsetimi leti predstavila danski strukturalist L. Hjelmslev in R. Jakobson«. Opombi iz petdesetih let samo na splošno osvetljujeta osrednji področji Jakobso- novega raziskovalnega dela. Sredi šestdesetih let pa slovensko jezikoslovje ob Jakob- sonovi metodi in dognanjih preskuša svojo novo naravnanost: ko Jože Toporišič v Pojmovanju toneiničnosti slovenskega jezika in v Likih slovenskih tonemov (SR 1967, 1968) pregleduje Trubeckojev prispevek k slovenski tonematiki. kritično podvomi o resničnosti misli o politoničnosti slovenskega jezika in štetju mor, ki nuj bi jo Trubec- koj prevzel od Jakobsonu. (O vezeh Jukobson-Toporišič glej: Juka Müller, Knjiga slovenske fonologije, SR 1979). Nu tri pomembna Jukobsonova spoznanja iz splošnega jezikoslovja in predvsem fonologije se ob knjigi V. V. Martynova Slavjanskaja i indo- evropejskaja akkomodacija sklicuje Franc Jakopin (SR 1971) in odkriva Jakobsonovo odprtost tako za generativno slovnico kot za teorijo znakov. Slovensko jezikoslovje je na straneh Slavistične revije doslej sprejemalo ali zavračalo splošnojezikoslovne in fonološke Jakobsonove teze. Ameriška slovenistika pa je uvedla v Slavistično revijo Jakobsonove strukturalne opozicije še na oblikoslovni ravni. Rado Lenček se v pri- spevkih O zaznamovanosti in nevtralizaciji slovnične kategorije spola (1972) in O morfofonemski tipologiji slovenskega velelniku (1976) sklicuje na Jakobsonovi deli Verbal Cathegories in Zur Struktur des russischen Verbums (1932). Trebu je naglusiti, du si je med domačimi sodelavci revije zu popularizacijo Jakobsonovega jezikoslovju največ prizadeval Franc Jakopin, ki mu je določil mesto na sečišču med usmerjenostjo praškega krožka in naravnanostjo ruske diahrone fonologije (Bohuslav Havrunek, 1979; Zdisluw Stieber, 1981). Žarišče, ki združuje obe smeri, lahko opazimo v Suhadol- nikovi na videz obrobni navedbi Jakobsonove teorije o nastajanju makaronistič- nega besedilu iz slovarjev različnih jezikov po sistemu enotne skludnje (Kopiturjevu (dopisovalnu) slovenščinu. 1981) in v njej ugledumo dokuz, du jukolSsonovsku inter- pretucija besedilu jezikoslovju v Slavistični reviji ni bila tuju. V zavest slovenske literarne vede je na straneh reviie stopil Jakobson razmeroma pozno s prikazom sodobnih književnoraziskovalnih gibanj v Nartnikovih prevodih Czaplejewiczevih razprav Generativna poetika ruskih formulistov (1970) in Strukturu- lizein v poljski literurni teoriji (1971). Avtorju ne zanimajo konkretne Jakobsonove teze, ampak ga posplošeno pojmuje kot predstavnika praške šole, čigar opozicija statično-dinamično je tvorna v kasnejši evropski in ameriški strukturalni literarni vedi in untropologiji. Natančneje pa obravnava problem poimenovanja v literarni znanosti in vlogo ko- zerije v razmišljanju o književnosti, kakor ju je Jakobson definirul v ruzpravah Frag- ments de lu nouvelle poésie russe, esquise première: Vladimir Khlebnikov (Poétique 1971) in O hudožestvennom realizme (Texte der russischen Formalisten, 1. München , 1969), Dušan Pirjevec v člunku Strukturulnu poetiku in literarnu znanost (1973). razprave o slovanskem narodnem nanaša Z velikim posluhom za ustreznost znanstvenega aparata izrablja Boris Paternu (Prešernova osebnost, 1974) Jakobsonove ugotovitve o razmerju med jezikoslovjem in poetiko. Operativno vrednost potegne iz njegovih razprav Typological Studies and their contribution to historical comparative linguistics (1957) in Linguistik und Poetik (1960), medtem ko Jakobsonov dvom o možnosti dokončne definicije realizma zadene v Paternujevem pojmovanju reči na afirmativen ugovor (Prelom med romantiko in realizmom v slovenski literaturi 19. stoletja, 1980, op. 2). Mlajšemu slovenskemu slovstvenemu pisanju v Slavistični reviji ugaja pri Jakob- sonu zlasti modelna podoba komunikacijskega akta. Njegovo šestfunkcijsko shemo besednosporazumevalnega dejanja uporabno prenaša v interpretacijo konkretnih lite- rarnih del (Katja Podbevšek, Menjavanje izraznih prvin v sodobni slovenski drama- tiki, 1981: Miran Hladnik, Shema in značilnosti Vandotove planinske pripovedke, 1980; Miran Hladnik, Pripovedovalec in pripoved, 1980). Razmerje navedkov Jakobsonovih tez in del na straneh Slavistične revije naj ponazorijo številke: jezikoslovje literarna veda skupaj razprava ali članek 5 7 12 ocena ali poročilo 6 4 10 skupaj 1 1 1 1 22 Delež Jakobsonove misli v Slavistični reviji je količinsko skromen, vendar pomem- ben: njegovo izvirno pisanje je posvečeno zgolj zahodnoslovanski zgodovinski verzo- logiji in poskusom rekonstrukcije starocerkvenoslovanskega verza. Kljub časovni za- mejenosti sega v generativno poetiko (citat kot vir in del besedila). Ko Jakobson postane tema tuje predstavitve, si ta izbere njegovo bolj poznano in vplivnejše razisko- valno področje: poetiko in estetiko. Kadar pa njegova teza ali ugotovitev postane izhodišče ali argument domačega slavista, se aktualizirajo spet nove Jakobsonove znanstvene dejavnosti: fonologiju, morfonologija, komunikacijska teorija, diahrona stilistika in interpretacija besedila ter primerjalna slovanska verzologija. Tone Pretnar in Miran Hladnik Filozofska fakulteta v Ljubljani D R A G O C E N PRISPEVEK K SLOVENSKEMU IMENOSLOVJU Polni dve leti je v tržaški reviji Mladika v nadaljevanjih izhajala Merkujeva abecedno urejena zbirka priimkov z zahodne slovenske meje. zdaj pa jo je knjižna oblika približala širšemu krogu brulcev, in sicer ne le slovenskih in ne le ljubiteljskih. V knjigi gre za priimke, ki jih je najti v treh pokrajinah Furlanije: v goriški, vi- demski in pordenonski. Zbirka po piščevih besedah žal ni popolna, saj je nastala le na podlagi telefonskega imenika, vendar pa je dopolnjena s podatki iz nekaterih zgodo- vinskih virov in z etimološkimi pojasnili. Slednja so redko kdaj nepopolna, npr. pri Hadalič, Berne, Bordon, Zbogar, očitno pa kažejo piščevo kritično stališče (npr. pri Ban, Bele, Taočar, Terčon, Trinko itd.); precej je tudi njegovih lastnih razlag, kar je spričo dokaj obsežnega korpusa razumljivo. Čeprav je knjiga nastala predvsem kot pomagalo pri sestavljanju oddaj o sloven- skih imenih v Furluniji na tržaškem radiu, pomeni po gradivu dragoceno in po razlagi kakovostno dopolnilo slovenske imenoslovne literature. Za preučevanje slovenskih pri- imkov smo imeli doslej na razpolago predvsem zbirko sodobnih priimkov z naslovom »Začasni slovar slovenskih priimkov (dalje ZSSP) ; izdala ga je SAZU leta 1974. vendar (a delovni pripomoček zujemu samo priimke, izpričane na ozemlju SR Slovenije, ne pa tistih, ki jih nosijo Slovenci zunuj republiških meiu. Prav to pomanjkljivost pa za zahodno mejo deloma odpravlja Merkujeva knjiga. V njej najdemo poleg priimkov, znanih še drugod po Slovenskem — nekaterih med njimi predvsem po Goriškem — tudi take, ki jih ZSSP ne izpričuje, npr. Lupnič, Proonja (ZSSP ima Ргоапја, Proano- oič, Proinšek), Pinaočič, Antonšič, Rubič, Radica, Loroik itd. Na to, ali kak priimek prinaša že ZSSP uli ne, opozarja sam Mcrkù, vendar teh podatkov ne podaju dosledno; manjkajo predvsem tedaj, kadar je priimek znan iz več slovenskih krujev. Ni pa povsem jasno, zakaj včasih locira priimek izrecno na