1942 - TRIDESET LET - 1972 DELAVSKA ENOTNOST 18. DECEMBRA 1971 - ŠT. 50 - L. XXIX Janez tršan o programski usmeritvi ^LNDIKATA GRADBENIH DELAVCEV SLOVENIJE ■ Prevzemamo | soodgovornost za razvoj panoge h , I . Ko v našem sindikatu iščemo 111 programiramo dejavnost v Prihodnji mandatni dobi, se .! vedno znova vračamo na tehno-. *oški in organizacijski razvoj na-) ‘Ih podjetij. In ko analiziramo, : j pj smo dosegli doslej, kaj pa bi i 56 morali doseči, smo prisiljeni Poseči tudi v naš splošni druž-oenoekonomski razvoj. Tudi tu moramo biti prisotni, vendar Predvsem tam, kjer je to nepo-Sredno povezano z našim razvo-iem, z razvojem naše panoge, in to v tehnološkem in v družbe-nem smislu. | Kljub potrebi, da sodelujemo v celovito zasnovanem družbe-1 nem gibanju, moramo upošte-Va«, da je naš sindikat vendarle , sPecializirana politična organi-Zacija, zato prevzemamo neposredno odgovornost za družbe-n°-ekonomski razvoj naše pa-noge, v reševanje preostalih družbenopolitčnih vprašanj pa Posegamo kot pohtična organi-Zacija. Izhajajoč iz takega položaja naše organizacije lahko ugoto-vimo; da je v prihodnji mandatni dobi naša najbolj neposredna naloga razvoj organizacije, tehnologije in izobraževanja. Menimo, da bodo vsi naši problemi manjši in naše naloge laže rešljive, če bomo bolj produktivni in s tem bolj bogati. Prepričani smo, da bomo tako in samo tako tudi našemu članstvu v prihodnje zagotovili stabilen in zanesljiv položaj. Smo proti temu, da se borimo vselej samo za take minimalne osebne dohodke, ki zagotavljajo samo minimalno življenjsko raven, vendar ne brez upoštevanja produktivnosti dela. Naš primarni cilj je, da usposobimo delovne ljudi in razvijemo tehnologijo in organizacijo dela do take stopnje, da bo vsakdo s svojo produktivnostjo zaslužil mnogo več (Nadaljevanje m 3. strani) LOGATEC VAM NUDI KVALITETNA OKNA BALKONSKA VRATA IN ROLETE Tovarna kondenzatorjev Iskra v Semiču se je s svojimi kvalitetnimi izdelki uveljavila na domačem in tujem tržišču. Proizvodnjo kondenzatorjev so v Semiču organizirali v velikih serijah in po najsodobnejših tehnoloških postopkih. Prav zaradi tega, ker proizvedejo kondenzatorjev mnogo več, kot jih terja domači trg, veliko teh izdelkov izvozijo na tuja tržišča. BORIS SENEGAČNIK O ZASNOVI STATUTA SINDIKATA GRADBENIH DELAVCEV SLOVENIJE »Jasno smo opredelili naloge« Delegati, zbrani na I. kongresu sindikata gradbenih delavcev Slovenije, imamo odgovorno nalogo; ocenjujemo naše delo v minulih štirih letih, zaključujemo razpravo, ki se je razvila v obdobju pred kongresom v osnovnih sindikalnih organizacijah in v področnih odborih o naši bodoči programski usmeritvi. Poskusili bomo vsebino našega bodočega delovanja opredeliti tako, da bo le-to zagotavljalo večji vpliv delavcev na politiko na vseh ravneh, od delovne organizacije do federacije. Razen tega ima naš današnji kongres še eno pomembno nalogo — sprejemamo statut sindikata gradbenih delavcev Slovenije. Dosežena stopnja razvoja samoupravnih odnosov v naši družbi odmerja sindikatom pomembno in odgovorno vlogo. Še bolj kot doslej morajo sindikati postati prava družbenopolitična organizacija delavcev, v kateri le-ti morejo in hočejo uveljavljati svoje razredne interese, kjer samostojno oblikujejo politiko organiz&cije in se z njo vključujejo v samoupravni sistem. Novejši razvoj družbeno-eko-nomskih in političnih odnosov, zlasti še dveletne izkušnje, kijih imamo gradbinci na področju samoupravnega in družbenega dogovarjanja, nam kažejo, da se krepi vloga strokovnih sindikatov. Menim, dani treba posebej poudarjati, da si strokovnih sindikatov ne predstavljamo kot vase zaprte cehovske organizacije, ki izključno in za vsako ceno uresničuje le interese članstva, zaposlenega v določeni gospodarski panogi in ne glede na delovne ljudi v drugih dejav- nostih ter na potrebe in smeri splošnega družbenega razvoja. Sodim, da smo gradbinci vlogo, cilje in naloge svoje organizacije s statutom jasno opredelili. (Nadaljevanje na 3. strani) DOBRO ZNAN SUPERMARKET OBUTVE »KOSIČ BENEDIKT« VIA RASTELLO 1—7 - TEL. 51-62 — GORICA — ITALIJA Cenjenim odjemalcem se priporočamo, da nas obiščejo za nakup zimske obutve. Na zalogi imamo veliko izbiro modemih moških in ženskih čevljev, vseh vrst škornjev, otroško obutev, snežke itd. Najnižje cene, največja izbira! OBIŠČITE NAS — PREPRIČALI SE BOSTE! FOTO KRONIKA • FOTO KRONIKA • FOTO KRONIKA ZASAVJE: LJUBLJANA - V Domu sindikatov je bila 16. decembra razširjena seja izdajateljskega sveta ČZP Delavska enotnost, na kateri so udeleženci obravnavali različne možnosti informiranja javnosti o delu sindikatov in sindikalnega članstva o delu in stališčih organizacije na vseh ravneh . . . Gradivo za to sejo je po sklepu prejšnje seje izdajateljskega sveta pripravil uredniški odbor Delavske enotnosti. Po daljši in tehtni razpravi so se udeleženci dogovorili, da bodo posredovali predsedstvu RS ZSS na prvo naslednjo sejo gradivo Delavske enotnosti in povzetke razprave na izdajateljskem svetu obenem s predlogom, da se ta organ odloči, kako bo organiziral javno razpravo o poteh in načinih obveščanja v sindikatih in o sindikatih ter o usmeritvi lista Delavske enotnosti. LJUBLJANA: NA UNIJI 323-554 RAVNE NA KOROŠKEM Občinski sindikalni svet Ravne na Koroškem je namenil letos 16.720 dinarjev za organizacijo sprevoda dedka Mraza v vseh večjih krajih Mežiške doline ter za obdaritev socialno ogroženih otrok. Nekaj denarja bodo v ta namen združile delovne organizacije s področja občine Ravne na Koroškem. (ma) OBISK IZ SPLITA Ljubljanski sindikati so imeli v minulih dneh v gosteh predstavnike sindikatov iz Splita. V delegaciji je tudi predsednik medobčinskega sveta sindikatov za Dalmacijo. V mestnem svetu Zveze sindikatov Ljubljane so bili razgovori o izkušnjah, vsebini dela in vlogi sindikatov. Splitčani so se predvsem zanimali za delovanje sindikatov v družbenem dogovaijanju in samoupravnem sporazumevanju o delitvi dohodka in osebnih dohodkov. Prav tako je bil v središču pozornosti pristop sindikatov Ljubljane k uresničevanju dstavnih dopolnil v zvezi z oblikovanjem temeljnih organizacij združenega dela. Sindikalno delegacijo iz Splita je sprejel tudi podpredsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Ivo Tavčar. Uresničiti sklepe kongresa Prihodnje dni bodo delegati zasavskih osnovnih organizacij sindikata poročali članstvu o delu nedavnega kongresa sindikata industrije in rudarstva Slovenije v Kranju. To bo hkrati uvod v akcijo za uresničitev vseh stališč kongresa, za katere v revirjih sodijo, da so zelo pomembna. Na zelo širok odmev so naletela stališča kongresa v zvezi s kritiko sedanjega načina oolikovanja cen. Tudi v Zasavju namreč vse bolj ugotavljajo, da je bilo dosedanje samoupravno sporazumevanje o cenah zgolj farsa, ki nas je pripeljala v začaran krog vrtoglavih podražitev. Najkrajši konec pri tem so potegnili delovni ljudje, predvsem vsi tisti z nižjimi osebnimi dohodki — in teh je v Zasavju veliko! Osnovne organizacije sindikata v zasavskih industrijskih in rudarskih delovnih skupnostih sodijo, da bomo morali v prihodnje oblikovati tak sistem cen, ki bo onemogočal kakršnekoli špekulacije. Sklep, pravzaprav^ zahteva, da naj bi na področju varstva zaposlenih ljudi uredili ali odpravili .nekatere najočitnejše probleme, je prav tako doživel podporo članstva v Zasavju. Hrastniški rudarji so že pred časom predlagali, naj bi odpravili sedanji sistem obračunavanja boleznin delavcev na podlagi poprečnega osebnega dohodka iz leta pred nastopom bolezni, ker ta sistem ni pravičen in je prizadel številne proizvajalce. Stališče kongresa sindikata industrije in rudarstva o tem zato vsi v revirjih podpirajo in dodajajo, da bi ga morali čim prej uresničiti. V Zasavju tudi menijo, da bi kazalo uresničiti predlog o izplačevanju odpravnin v višini dveh poprečnih mesečnih osebnih dohodkov za delavce, ki odhajajo v pokoj. S tem bi jim vsaj deloma pomagali, saj nekateri čakajo na odločbe o pokojninah po več mesecev! -m- Po poti kongresnih sklepov RO sindikata delavcev v prometu in zvezah Sl^j venije je sprejel delovni program Republiški odbor sindikata delavcev v prometu in zvezah Slovenije je na svoji plenarni seji minulo sredo najprej obravnaval delovni program za naslednje obdobje. Razprava je opozorila, da jih največ nalog čaka pri uresničevanju sklepov zadnjega kongresa njihove organizacije ter pri uveljavljanju ustavnih dopolnil. Vsekakor pa izstopata dve nalogi: skrb za nadaljnji razvoj samoupravnega sporazumevanja, pri čemer bodo morali zasledovati zlasti probleme v zvezi s socialnim razlikovanjem in problematiko organiziranosti temeljnih organizacij združenega dela v prometu in zvezah. Plenum je ocenil, da gre pri tem za tako pomembna vprašanja, da bo vsaki teh zahtev treba nameniti po dve plenarni seji: prvo na začetku akcije, s katero bi opredelili najvažnejše probleme ter določili naloge sindikata, in drugo — ob zaključku — ko bi ocenili opravljeno delo in sprejeli stališča ter napotke glede razreševanja morebitnih pre- SEJA PREDSEDSTVA RS ZSS Celovit socialni program naj zmanjša obseg socialnega razlikovanja ostahh vprašanj. Druga točka dnevnega re<*s plenarne seje RO sindikat* delavcev v prometu in zvezah] na določen način že pomenil' ^ začetek uresničevanja na tejse] potrjenega delovnega program^ lcaj Obravnavali so namreč nalo? r,o sindikalne organizacije pri na tut daljnjem izpopolnjevanju siste 1^, ma samoupravnega sporazufli£' vanja o delitvi dohodka " } osebnih dohodkov. Razprl h Ijavci so se najprej zadržali . ^ vprašanju, ali pravkar sprejeI ‘ samoupravni sporazumi mor11’ povzročajo prekomerno zvi> e vanje osebnih dohodkov, skra f ka delujejo v škodo akumulacij1 delovnih organizacij. Člani ple! ž < numa so najprej ugotovili, da ^ ni; izplačila gibljejo v mejah, cf da ločenih s sporazumi, drži pa. “j ta< so zaslužke bolj povečala man] te; ša kot večja ppdjetja te pan°l ža Člani plenuma so brez izje n1.£ ^ ugotavljali, da članstvo sin1*1 kalne organizacije od teh sp£_ lr| razumov, ki naj bi jih * izpopolnili, v prihodnje velik je pričakuje in da na splošn1 sp izraža pozitiven odnos do sam0 lil upravnega sporazumevanja 1 v problematiki delitve dohodk ec in osebnih dohodkov. Venda ~-pa je res tudi to, da delavci - bi člani o teh zadevah še vednc di niso dovolj obveščeni. ie Upoštevajoč vsebino sklep0' h zadnjega kongresa sindikata de o lavcev v prometu in zvezal ja Mnogo kritičnih pripomb na predlog izhodišč izvršnega sveta pri financiranju splošne in kolektivne porabe v letu 1972 # Sindikati zavračajo možnost zamrznitve osebnih dohodkov # Sprejet je predlog družbenega dogovora o financiranju zdravstvenega zavarovanja v prihodnjem letu Predsedstvo RS ZSS je v ponedeljek popoldne zelo kritično ocenilo predložena ekonomska izhodišča republiškega izvršnega sveta pri financiranju splošne in kolektivne porabe v letu 1972. Mnenja in predloge komisije RS ZSS glede teh izhodišč je predsedstvo soglasno podprlo, s tem daje nekatere zahteve še bolj opredelilo in poudarilo. V svoji uvodni besedi za razpravo o tem vprašanju je podpredsednik RS ZSS Jože GLOBACNIK dejal, da so izhodišča predlagane bilance vgrajena v predvidena gibanja v Jugoslaviji, ki naj bi bila v znamenju povečanja gospodarske stabilnosti. Pri tem pa še vedno nismo dosegli političnih pogojev vsaj za minimalno stabilizacijo, predvsem pa niso v predlagano bilanco ustrezno vgrajene socialne posledice predvidenih ukrepov. Stabilnejših gospodarskih gibanj sicer res ni možno uresničiti brez zadrževanja vseh vrst porabe, vendar pa ob tem nujno potrebujemo celovit socialni program, ki bi pomenil radikalno spremenjeno razdelitev dohodka in s tem zmanjševanje obsega socialnega razlikovanja. Sindikati zato predlagajo, da v času sedanje zamrznitve cen izoblikujemo takšen celoviti so- BUB ST POHIŠTVO ALI JE RES NUJNO, DA SLOVENIJA SLEDI VSEM GOSPODARSKIM TOKOVOM V JUGOSLAVIJI? Dejstvo je, da SR Slovenija sama zase ne more spremeniti gospodarskih tokov v Jugoslaviji — toda ali res mora svojo politiko vedno usklajevati s temi tokovi? O tem je predsednik ObSS Kranj Stane BOŽIČ dejal naslednje: „Menim, da Sloveniji ni treba vedno korakati vštric z drugimi deli Jugoslavije, temveč da bi se morala najodločneje upreti nepravilnostim, ki se dogajajo v jugoslovanskem prostoru. Ni nujno, da bi bilo za Slovenijo sprejemljivo to, kar je sprejemljivo za druge dele naše države. Morah bi se boriti za takšno gospodarsko politiko, ki jo ocenjujemo kot pravilno - in v tem smislu bi morah slovenski sindikati vplivati tudi na ZSJ!“ usmerjanju delitve - ter nam predložiti tehtne dokaze, da je administrativna ureditev osebnih dohodkov upravičena." Andrej GRAHOR: „Če bi v Sloveniji prišlo do zamrznitve osebnih dohodkov, potem bi to pomenilo konec samoupravnega sporazumevanja ne samo pri nas, temveč v vsej Jugoslaviji!" Vinko KASTELIC: ..Zamrznitve osebnih dohodkov bi bili veseh samo tisti, ki bi sicer morah plačati davek na pretirane prejemke." Slavko OŽBOLT: „Zakaj pa smo se potem sindikati mučili s samoupravnimi sporazumi? Nikakor ne smemo pristati na zamrznitev dohodkov, sploh pa moramo biti odločnejši v uveljavljanju naših stahšč in vztrajati pri njih, dokler ne bodo uresničena!" Jože VIDIC: ..Samoupravno sporazumevanje pomeni dolgoročno obvladovanje delitve in zato moramo pri njem vztrajati, družbeno dogovarjanje pa bi morah prenesti tudi na področje investicij in splošne porabe." KAKO VALORIZIRATI KOD? Predsedstvo je bilo enotnega mnenja tudi glede valorizacije kalkula-tivnih osebnih dohodkov zaradi porasta življenjskih stroškov. O potrebnosti te valorizacije ni dvoma, vprašanje pa je, kdaj in kako jo izvesti, da bodo zaščiteni predvsem interesi delavcev in delavskih družin z nizkimi dohodki Delovanje samoupravnih sporazumov bomo namreč lahko realno ocenili šele po zaključnih računih delovnih organizacij za letošnje leto in zato bi najbrž tudi bilo najbolje, da valorizacijo izvedemo takrat. Ob tem pa je predsedstvo izrazilo nezadovoljstvo zaradi dejstva, da še vedno nimamo službe za spremljanje rezultatov samoupravnih sporazumov, čeprav je o ustanovitvi te službe že bil dosežen sporazum. Predsedstvo je na koncu te razprave sklenilo, da bodo predstavniki sindikatov zastopali stališča svoje organizacije v skupščinski razpravi o porabi v letu 1972 in da bo o teh vprašanjih še pred koncem tega leta razpravljal tudi plenum RS ZSS. Nato je predsedstvo brez razprave sprejelo še predlog družbenega dogovora o financiranju zdravstvenega zavarovanja v prihodnjem letu, ki ga je pozitivno ocenilo. M. P. •Slovenije je plenum RO teg' sindikata sklenil predlagat komisijam, ki so pripravil sedanje sporazume, kakor tud osnovnim sindikalnim organ1 zacijam in konferencam sind*' kata po delovnih organizacijah naj v najkrajšem času proučij0 katera vprašanja bi še moral zajeti s samoupravnimi spora; zumi, da bi s tem zagotovi« večjo izenačenost položaja df lavcev, ki so zaposleni v raznih panogah prometa in zvez. Op tem so'člani plenuma poudarih' da je zadnji kongres njihov1 organizacije sprejel zahtevo dpi lovnih skupnosti v prometu h1 zvezah, daje treba s samouprav' nimi sporazumi urediti delovni razmere, skratka določiti, kje h1 kako se bodo delavci hranil*1 med trajanjem delovnega časa. ki največkrat mineva med v°ž' njo, kakšnega varstva pri de‘u bodo deležni, kako bo z njih0' vimi službenimi oblekami ^ podobno. ; d Pravna |M»svH«valiiica IH: cialnt program, ki bi zajel vse socialne vplive, zlasti na družine, in ponudil ustrezne rešitve, nosilec naloge naj bi bil Izvršni svet SRS. Takšen celovit socialni program sindikati povezujejo tudi s politiko osebnih dohodkov; če takšnega programa ni, prihaja do teženj, da se posledice inflacije kompenzirajo z zvišanimi, osebnimi dohodki, to pa potem še naprej sili v novo inflacijo stroškov in praviloma povečuje socialne razlike. Sindikati predlagajo, da do konca februarja, ko veljajo zamrznjene cene, pripravijo skupaj z izvršnim svetom SRS ukrepe, ki naj odpravijo stanje, ko pri različnih osebnih prejemkih in porabi v imenu socialno ogroženih dajemo subvencije tudi tistim, ki sojih najmanj potrebni. Sindikat tudi predlaga, da s: subvencioniranje najemnin uredi do aprila prihodnjega leta. S slednjim je Stane Božič mislil predvsem na govorice o zamrznitvi osebnih dohodkov, ki se baje pripravlja. Slovenija je s samoupravnimi sporazumi že uresničila družbeno usmerjanje delitve dohodka in osebnih dohodkov in zato naj tega od ZSJ, da se tudi drugod vključijo v bitko za takšno usmerjanje. Nasploh pa je bil Stane Božič nezadovoljen z bilanco porabe v prihodnjem letu, ki je izdelana po starem in ne daje odgovorov na mnoga vprašanja, čeprav bi jih nujno morala dati Podobnega mnenja so o možnosti zamrznitve osebnih dohodkov bili tudi drugi razpravljavci: Stjepan ŠAUBERT: ..Sindikati smo najodločneje proti zamrznitvi osebnih dohodkov, saj imamo samoupravne sporazume o delitvi. Če pa bi izvršni svet to hotel storiti, potem bi moral poprej konsultirati sindikate in gospodarsko zbornico -partnerja v družbenem dogovoru o VPRAŠANJE: Ko sem v podjetju omenil, da bom zaradi prenapornega dela moral delovno razmerje odpovedati in si poiskati primernejšo zaposlitev, mi je nadrejeni delavec obljubil razporeditev na ugodnejše delovno mesto z višjim osebnim dohodkom. Obljube pa delovna organizacija ni izpolnila. Ah imam kakšno pravico do obljubljenega delovnega mesta in ali lahko zahtevam, da se me razporedi na to delovno mesto. M. F. - LJUBLJANA ODGOVOR: Delovna organizacija razporeja delavca po svoji presoji, upoštevaje potrebe delovnega procesa. Delavec sicer lahko izrazi svojo željo po spremembi delovnega mesta in razporeditvi na katerokoli delovno mesto ali pa določeno delovno mesto, vendar je stvar pristojnega samoupravnega organa, ali bo takšno željo upošteval ali ne; vsekakor je to odvisno od potreb delovnega procesa. V konkretnem primeru pa ustna obljuba, čeprav nadrejenega delavca, nima nobene pravne veljave in vam tudi ne daje pravne osnove za kakršnokoli ukrepanje. O razporeditvi delavcev na delovna mesta namreč po zakonitih predpisih ne more odločati posameznik, temveč le samoupravni organ, kije za to določen s statutom oziroma drugim samoupravnim aktom delovne organizacije. MIRJANA LIPUŽIČ merila o vrednotenju delovnih razmer. V praksi pa ravna druga°e Dodatek za težavnost delovnih razmer pri nas gre namreč v mas0 za osebne dohodke celotnega kolektiva. Ker je o tem vprašanju bil0 že pismo v 35. št. DE, me zanima, ali je pravilno ravnanje naš£ delovne organizacije ali pa stališče, objavljeno v vašem časopisu? M. R. - HRASTNIK ODGOVOR: Vsekakor je edino pravilno povsem jasno obrazloženo stališčS 6 objavljeno v članku, ki ga v svojem vprašanju tudi citirate. Gfe namreč za stališče, ki ga je trdno zavzel sindikat, ki je sprejetov samoupravnem sporazumu in katerega je podpisalo tudi vaše p0*!' jetje ter ga seveda zato mora spoštovati. Povsem nedvomno je, da gre dodatek za delovne razmere tisR mu, ki v določenih težavnih delovnih razmerah tudi dela, torej gte za individualno pravico delavca iz njegovega delovnega razmerja Tako kot gre osebni dohodek za nadurno ali nočno delo le tisternU’ ki tako delo opravlja, gre tudi dodatek za težavnost oziroma d«' lovne razmere le delavcu, ki dela v težavnejših razmerah (vlaga, ropot, prepih, itd.). M. LIPUŽIČ VPRAŠANJE: Podjetje, kjer delam, je pred kratkim podpisalo samoupravni sporazum in se s tem obvezalo, da bo spoštovalo tudi dogovorjena , ; ^kor samo tisto, kar je potreb-A r‘° za njegovo .životarjenje -... .tudi tisti z najnižjo kvalifi-Jkacijo. ^ Ena naših konkretnih zadol-ra' htev za prihodnje mandatno ot obdobje je, da z razvojem ;jeti ‘ehnologije in organizacije zni-,rf »f1110 _ na skrajni minimum -lile' ^evilo nekvalificirane delovne ral sile. ct V sindikatu nismo zadovoljni P 2 dosedanjim razvojem gradbe-do ftva' Tržni pogoji so bili taki, “a niso pospeševali iskanja bolj > J racionalnih, bolj ekonomičnih an) reditev v tehnologiji in organi-lI1; ^ciji dela. Jasno je, daje pogoj a1.1 23 hitrejši razvoj tehnologije # specializacija pri delu; vendar Pf *rS tega v gradbeništvu ni dopu-s£ sfial, kaj šele da bi stimuliral, saj lis0 je bilo tveganje v poslovanju šnf specializiranega podjetja preve-n° liko. Delovne organizacije so se 1 v takih razmerah odločale za dk edino možno poslovno politiko P3 ^ predvsem preprečevati nelju-i' “e posledice neekonomskega in0 delovanja na tržišču. Temu cilju Je bil podrejen poslovni cilj hi-’0< trejŠega razvoja tehnologije in de organizacije. Pogrešali smo '"i Jasno in stabilno politiko gra-eg1 ditve in tak tehnološki organi-:at ^cijski razvoj, ki bi'zagotavljal '“e Oaši panogi tudi solidno interno jd načrtovanje, ničli- Skoraj v celoti smo bili brez j}i tako zelo nujne povezanosti in jo rrredsebojne neodvisnosti, prav ali tako pa tudi odgovornosti orga- Prevzemamo soodgovornost za razvoj panoge Iz referata Janeza Tršana, predsednika RO sindikata gradbenih delavcev Slovenije, na I. kongresu tega sindikata nizacij, ki bi morale pri graditvi nujno najtesneje sodelovati; sem štejem vse od odkupa zemljišča, urbanizacije, projektiranja, industrije gradbenega materiala in montažnih podjetij pa do gradbene operative. Posledica nepovezanosti je relativno draga gradnja. Napačno pa bi bilo iskati krivca za tako gradnjo samo v enem od naštetih dejavnikov. Na tak razvoj je vplival tudi splošen gospodarski razvoj — predvsem visoka stopnja inflacije in izmaličeni tržni odnosi. Prav sedaj si prizadevamo urediti te probleme, mislim na resolucijo o nadaljnjem razvoju stanovanjskega gospodarstva, zakon o programiranju in financiranju graditve stanovanj, program gospodarsko-družbe-nega razvoja Slovenije itd. Naš sindikat podpira ta prizadevanja, prav tako pa si bomo tudi sami prizadevali za uresničevanje zastavljenih nalog. V sindikatu se zavzemamo za tak razvoj naše panoge, da bo tehnološko in organizacijsko hitro napredovala. S tem pa bomo omogočili našim delavcem bolj kvalificirano delo in tudi višje osebne dohodke, ki bodo rezultat produktivnejše proizvodnje. Le tak razvoj bo tudi družbi nudil cenejše storitve naše panoge. Ko v sindikatu analiziramo dosedanji razvoj naše panoge, ugotavljamo, da doslej ni bilo mogoče realno pričakovati, da bi dejavniki, ki neposredno vplivajo na racionalnost gradnje, delovali usklajeno. To bomo morali v prihodnje spremeniti. Ustvariti bomo morali sistem, ki bo selektiven in ki bo stimuliral dobre ter pokazal, kdo slabo dela. Razvoj tehnologije je v neposredni odvisnosti od poklicnega usposabljanja proizvajalcev. In ker se zavedamo izredne pomembnosti tega področja, se bomo zavzemali za sistematično, ekonomično in funkcionalno usposabljanje fizičnih in umskih delavcev pa tudi za tako organizacijo kadrovskih služb v delovnih organizacijah, ki bodo strokovno dovolj močne,da bodo kos nalogam, ki jih narekuje pospešen tempo razvoja naše panoge. Raven organizacijskega razvoja se mora dvigniti na medna- Takoj po zaključku kongresa sindikata gradbenih delavcev Slovenije se je sestal novi republiški odbor na prvo kon-stituantno sejo. Na tej seji so izvolili predsedstvo republiškega odbora ter za predsednika vnovič izvolili!Janeza Tršana, za tajnika pa JBorisa Senegačnika. rodno raven, če hočemo, da se bodo naše delovne organizacije vključevale v mednarodno delitev dela kot enakopraven partner. Zavzemamo se za to, da se naši delavci v tujini zaposlujejo v naših delovnih organizacijah in ne kot posamezniki pri tujih delodajalcih. Pri tem pa poudarjamo potrebo po skupnem nastopanju naših delovnih organizacij v tujini, smo proti temu, da vsako podjetje zase išče in izvaja dela v tujini. Tako planiran razvoj naše panoge bo zahteval od naših delovnih organizacij izredne na- pore. Tudi tega se v sindikatu zavedamo in prevzemamo nase del tega bremena. Obenem pa delovnim organizacijam priporočamo, da na najbolj odgovorna delovna mesta postavljajo delavce, ki sprejemajo program našega dela, ki so dovolj strokovno usposobljeni in pripravljeni sprejeti nova spoznanja in žrtvovati več, kakor so dolžni dajati. Take ljudi imamo, samo možnosti jim moramo dati! Nič pa ne bo z našimi plani, če ne bomo v naših programih razvoja upoštevali tudi sodobnega družbenega razvoja, če ne bomo v naših delovnih kolektivih poglabljali in razvijali samoupravnih odnosov. V sindikatu se zavedamo družbenega pomena ustavnih dopolnil; zato bomo v ta proces aktivno posegli. Naše delo pa bo predvsem usmerjeno k nadaljnjemu razvoju samoupravljanja v naših delovnih kolektivih. Snovanje celotnega družbenoekonomskega sistema sloni na takem sistemu samoupravljanja v delovnih organizacijah, ki bo dejansko odraz avtentičnih interesov delovnih ljudi. Če se ne bi zavedali,daje samoupravljanje osnovni socialistični proizvodni odnos, bi razvoj tehnologije povzročil prepad med proizvajalnimi sredstvi in delovnimi ljudmi. Naše samoupravljanje kot osnovni socialistični proizvodni odnos pa je vzvod za moderno tehnologijo in organizacijo. Borimo se za splošen razvoj, zato se tudi borimo za sistem samoupravljanja, ki bo dejansko odražal cilje delovnih ljudi. Vztrajati pa bomo morali tudi pri zahtevi, da se v sistemih samoupravnih organizacij v delovnih kolektivih podrobneje opredeli odgovornost individualnih in kolektivnih organov. »JASNO SMO OPREDELILI NALOGE« Iz referata Borisa Senegačnika, novega tajnika RO sindikata gradbenih delavcev Slovenije, na I. kongresu tega sindikata (Nadaljevanje s 1. strani) e „Sindikat gradbenih delavcev so Slovenije je enotna prostovoljna lo in samostojna družbeno-politič-še na organizacija delavcev v grad-?! oeništvu in industriji gradbe-K nega materiala ter sorodnih dejavnosti na območju SR Slove-e nije,“ smo zapisali. Svojo pove-rC danost in sodelovanje z drugimi vj deli delavskega razreda oprede-j. ljujemo takole: „Zaradi usklajevanja inte-fesov delovnih ljudi se sindikat 'e gradbenih delavcev povezuje s j sindikati delavcev ostalih dejav-t nosti in skupaj z njimmi tvori Zvezo sindikatov Slovenije. V ' ^ezi sindikatov posamezni sin-’ dikati soočajo in usklajujejo J svoja stališča o vseh pomembnih vprašanjih, ki zadevajo dolgoročni in tudi trenutni interes naše družbe in vseh delovnih ljudi in se odražajo na položaj delavcev posameznih dejavnosti/1 Torej se zavzemamo za metodo dogovarjanja o skupnih stališčih do vprašanj, ki so širšega družbenega pomena, o skupnih političnih akcijah, zlasti o zadevah, ki so stvar solidarnosti delavskega razreda kot celote. Gradbeništvo je dejavnost, ki je za nadaljnji ekonomski razvoj naše družbe posebnega pomena. Prav gotovo so delovni ljudje Slovenije in Jugoslavije živo zainteresirani za razvoj in odnose, ki vladajo v naši dejavnosti, in za uspešno opravljanje nalog, ki nam jih poverja širša družbena skupnost. Proizvajamo dobrine, ki so življenjskega pomena za družbo kot celoto. To naj bi normalno imelo za posledico tudi primemo družbeno odgovornost. V času aktivnosti pri sprejemanju samoupravnih sporazumov v gradbeništvu je bila dosežena visoka stopnja soglasnosti o tem, da je potrebno nekatera vprašanja, ki so skupnega pomena za delavce, zaposlene v tej gospodarski dejavnosti, v osnovnih načelih urejati enotno v vsej državi. Sad teh spoznanj je, denimo, podpisani jugoslovanski družbeni dogovor o minimalnih standardih življenjskih in delovnih razmer gradbenih delavcev in še mnogo drugih akcij. Ko se danes konstituiramo kot samostojna organizacija gradbenih delavcev v SR Slove- niji, moramo opredeliti osnovna načela, ki nas bodo vodila pri povezovanju in sodelovanju s sindilcati gradbenih delavcev iz drugih republik in pokrajin. Ta načela smo prav tako opredelili v statutu naše organizacije. „Zaradi uresničevanja skupnih političnih ciljev in usklajevanja zadev skupnega pomena se sindikat gradbenih delavcev Slovenije lahko povezuje z ustreznimi sindikati v drugih republikah in pokrajinah in se skupno z njimi enakopravno dogovarja in soodloča o organiziranosti in delovanju na medrepubliški oziroma zvezni ravni ter o financiranju tega delovanja/.1 Na ta način potrjujemo dosedanjo prakso medrepubliškega sodelovanja v sindikatu gradbenih delavcev. Na medrepubliški ravni se zaenkrat še nismo dogovorili o oblikah sodelovanja in skupnih organih v sindikatu gradbenih delavcev. Verjetno bomo to opravili na prihodnjem kongresu sindikata gradbenih delavcev Jugoslavije. Kot sem že omenil, pozitivno ocenjujemo sedanji način - dela našega zveznega odbora. Osnovna organizacija sindikata je opredeljena kpt temeljna oblika združevanja članstva. V statutu ne določamo nekih togih oblik, temveč le načela, ki naj nas vodijo pri snovanju take organiziranosti, da nam bo kar najbolj zagotavljala uresničevanje nalog, ki si jih zastavljamo. Prav je, da smo v predlogu statuta jasneje določili odgovornost izvoljenih organov sindikata do članstva in da smo posebej poudarili načelo javnosti dela sindikalne organizacije. Letos prvič uveljavljamo tudi nov način vohtev republiškega odbora sindikata gradbenih delavcev. Člane novega republiškega odbora smo izvolili na konferencah področnih odborov, predlagale pa so jih osnovne sindikalne organizacije. Nedvomno je tak način volitev bolj demokratičen in pomeni krepitev vloge področnih odborov na eni strani, na drugi pa seveda še bolj poudarja njihovo odgovornost pri snovanju in uresničevanju politike našega sindikata. Pričakujem, da bo današnja razprava prispevala k dopolnjevanju predloga statuta in da bomo na kongresu sprejeli dokument, ki bo ustrezno urejal organiziranost in delovanje naše organizacije v prihodnjem obdobju. DELEGATI PRIPOVEDUJEJO Nekatere delegate L kongresa sindikata gradbenih delavcev Slovenije smo vprašali za mnenje, ali je kongres po njihovem prepričanju pravilno ocenil probleme, s katerimi se srečujejo delovne skupnosti v gradbeništvu, in ali je tudi nakazal dovolj učinkovita pota njihovega razreševanja. Odgovorili so: TONE ŽAGAR, „Obnova“ Celje: ..Referati, ki smo jim prisluhnili, in dokumenti, ki smo jih dobili v roke, so se dokaj spretno izognili konkretnejši obravnavi in nakazovanju rešitev za probleme, ki danes najbolj težijo delavce v slovenskem gradbeništvu. S tem mislim predvsem na problematiko medsebojnih delovnih odnosov, varstva pri delu in bolj kritičen odnos do vsebine samoupravnega sporazumevanja. Ugotavljam pa, da je vsaj razprava še kar zadovoljivo, glede problematike samoupravnega sporazumevanja pa na sploh dobro zapolnila navedene pomanjkljivosti. Naš samoupravni sporazum kljub dolgim in temeljitim pripravam ter poprejšnjim izkušnjam namreč še zdaleč ni tak, kot smo si ga zamišljali; ni tak, kot naj bi ga skupna komisija pripravila na podlagi zahtev in interesov gradbenih delavcev, ampak je prilagojen tako, da bi bil po volji sindikatom in verifikacijski komisiji. Vse to, kar je bilo zamujenega in ne najbolje storjenega v prvi fazi sporazumevanja, bomo verjetno v prihodnjem obdobju lahko popravili, saj je zdaj že dokaj jasno, kaj hočemo, moramo in tudi smemo zagovarjati v prihod^ nje.“ VERA ŽNIDERŠIČ, ..Splošna vodna skupnost" Maribor: „Če upoštevam vse tisto, kar je bilo rečeno v poročilih in kasneje dopolnjeno v razpravi, bi rekla, da je naš kongres odgovoril na vprašanja, ki jih čutimo na terenu, ki torej tako ali drugače težijo člane naše organizacije. Ostaja pa nam težji del naloge: kako tudi uresničevati vse tisto, o čemer smo se dogovorili na današnjem kongresu." DANILO GUSTINČIČ, „Stavbe-nik“ Koper: ,.Usmeritev našega sindikata, kot jo je bilo čutiti na kongresu, se mi zdi pozitivna, saj se očitno obračamo k bolj konkretnemu razreševanju vprašanj sistemskega in drugačnega značaja od česar je v bistvu odvisen standard v tej panogi zaposlenih delavcev. S tem ne mislim samo zagotovljenega najmanjšega zaslužka, za kakršnega se poteguje tudi naš sindikat, ampak splošno skrb sindikata gradbenih delavcev, da bi bolj vplival na izboljševanje splošnega in strokovnega znanja gradbenih delavcev, kajti šele to lahko trajno okrepi njihov družbeni položaj. Kljub temu pa se mi zdi, da smo, ne vem zakaj, premalo poudarili pomen in vlogo naše organizacije in Žveze sindikatov nasploh, da ob razreševanju družbenih in drugih problemov pač ne bi smeli več nastopati kot nekakšna transmisija med odločujočimi dejavniki in delavskim razredom, ampak bi morali imeti večjo pravico do samostojnih stališč in možnost uveljavljanja teh stališč. S tega stališča gledano, bi se •sindikati kot celota lahko z veliko večjim uspehom kot doslej borili za izboljšanje splošnega materialnega in družbenega položaja delovnih ljudi, v konkretnem primeru torej položaja gradbenih delavcev, ki je seveda odvisen od položaja njihove panoge. Vedeti namreč moramo, da gradbeništvo ne pomeni nekakšne harmonike, katere meh bi se širil ali ožil po melodiji instrumentov, ki jih godci uporabljajo, kot se jim zdi ali zljubi. Tudi gradbeništvo je organizirana gospodarska panoga, zato ga je treba ustrezno tudi obravnavati, sindikat pa si mora prizadevati, da bi do tega čimprej tudi prišlo!" LOJZE JOŽEF, ..Pionir" Novo mesto: ..Občutek imam, da zaseda kongres v najbolj primernem času, ko ne le moramo, ampak tudi lahko razčistimo dileme, nejasnosti in pomisleke v zvezi s samoupravnim sporazumevanjem, kar trenutno naše kolektive tudi najbolj vznemirja. Kongres je po mojem prepričanju odgovoril na vprašanja, ki nam jih v zvezi s samoupravnim sporazumevanjem postavljajo naši člani. Zelo pozitivna je bila tudi prevladujoča misel, naj bi v duhu stališč, sprejetih na našem kongresu, dopolnili sedanji samoupravni sporazum, ne pa ga razbijati v množico novih sporazumov. Taka pot, ki jo je kongres zavrnil, bi namreč pomenila, da bi za usklajeno dejavnost vseh našit1 pristojnih dejavnikov, ne samo poli" tično, temveč tudi operativno, saj posamezne strokovne službe same ne morejo urediti številnih proble mov. Predvsem pa je poudaril, da s° v zvezi z zaposlovanjem v tujini osnovni problemi pri nas doma; de bomo doma stvari ustrezno urejali, potem se nam ni treba bati niti za politično opredeljenost naših zdomcev niti za njihovo pripravljenost, da se vrnejo domov. . GEZA BAČIČ in ŠTEFAN SRES y sta govorila o usklajeni dejavnosti v ^ občini Murska Sobota pri urejanju 1^ problemov kakih 5000 delavcev iz taji te občine, ki so na začasnem delu v dim tujini in v zvezi s problemi ,,maloob- del, mejnih dninarjev11. ŠTEFAN RODI j%l iz Jesenic je opozoril na probleme tistih, ki se vsak dan vozijo na delo v L Avstrijo in v Italijo in ki niso ne j sin- red 'ho organizirani, ne zavarovani in ki jih dei; delodajalci grobo izkoriščajo. V razpravi so sodelovali še 15( RATKO POLIČ, ZORA TOMIČ, "c_< MILAN FILIPČIČ, BRANKO 5E-GOTA, JOŽE MAROLT in dr. IVO KASTELIC, nato pa je BRANKO BABIČ predlagal, da se sklepi t® skupne seje, ki so bili pripravljeni kot predlog, ustrezno spremenijo in dopolnijo, ker je razprava celotno problematiko zaposlovanja osvetlila tako celovito, da se mora to odraziti tudi v njenih sklepih. Sejo je zaključil podpredsednik ^ RS ZSS JOŽE GLOBAČNIK, kije ^ predlagal ustanovitev delovne komi- bi sije (VLADO BEZNIK, DRAGO SELIGER, JOŽE HARTMAN, ^ ANDREJ ŠKERLAVAJ in BRAN- , KO BABIČ), ki bi na podlagi razprave dopolnila predložena stališča jjj in ugotovitve o problemih naših zdomcev z akcijskim delom, kjer bi socialistični zvezi in sindikatom naložili konkretne naloge, hkrati pa sugerirali tudi drugim dejavnikom, kaj bi bilo potrebno urediti za izboljšanje položaja naših delavcev v tujini. Udeleženci skupne seje so ta predlog soglasno sprejeli in zadolžiti omenjeno komisijo, da svoje delo zaključi do 20. decembra. Njene ugotovitve in stahšča bomo objavili v prihodnji številki našega tednika- M. P- e 1< KAKO UČINKOVITO OBVEŠČATI SAMOUPRAVLJAVCE Osebno pismo Potem ko smo spoznali nekatere osnovne načine neposrednega informiranja ter njihove prednosti in pomanjkljivosti, je prav, če se podrobneje lotimo obravnavanja posrednih načinov informiranja. V naslednjih nadaljevanjih bom spregovoril o osebnem pismu, čestitki, izrazu sožalja, letaku, plakatu, diagramu o poslovanju, panoju za dnevni in lokalni tisk, oglasni deski, zidnem časopisu, občasnem biltenu, glasilu delovne skupnosti, razglasnem sistemu z zvočniki, mobilizacijski razstavi ter o filmu, s katerim se predstavlja delovno organizacijo. Osebno pismo, sporočilo, priporočilo ali prošnja je povsem osebno in neposredno na prejemnika usmerjeno sredstvo za obveščanje, ki ga s pridom uporabljamo pri samouprav-Ijavskem komuniciranju za navezovanje tesnejših stikov med člani delovne skupnosti ter za utrjevanje homogenosti kolektiva. Uporabno je zlasti v primerih, ko hoče neki organ upravljanja — delavski svet, poslovni ali drugi odbor, direktor ali kdo drug, nasloviti na posameznega člana delovne skupnosti ali na vse njene člane določeno sporočilo, priporočilo, poziv, zahvalo, priznanje itd. Razumljivo je, da mora biti osebno pismo napisano v osebnem tonu. gradnja besedila mora biti preprosta in razum- ljiva, raba besed pa zelo premišljena. V osebnem pismu se mora tudi jasno videti, komu je namenjeno, kdo ga pošilja inv čigavem imenu se pisec obrača na naslovnika. Če je osebno pismo napisano v drugi osebi ednine in sicer tako, da ustreza tako ženskam kot moškim, daje še bolj osebnosten vtis in večji občutek neposrednega obračanja pisca na naslovljenca. V načinih vročanja osebnega pisma naslovljencem pa prednjači v učinkovitosti pošiljanje po pošti na njihove domove. Se bolj učinkovit način izročanja posebnega pisma, če gre za pohvalo, nagrado ali priznanje, pa je osebno izročanje; in to, če je le mogoče, v prisotnosti drugih članov delovne skupnosti. PRIMER: PISMO DELAVSKEGA SVETA PODJETJA ČLANOM DELOVNE SKUPNOSTI Spoštovana sodelavka! er teden se bo sestal naš delavski svet. Razpravljali in odločili bomo c tem, kako bi kljub nastalim težavam še letos spravili pod streho novo skladišče za gotove izdelke. Gradbeno podjetje ,,Z id “ je namreč podražilo svoje storitve, kar pomeni za nas hudo dodatno breme: doplačati moramo še 900.000 dinarjev. Ker nimamo razpoložljivih sredstev in ker nam tudi banka ne more pomagati s kratkoročnim posojilom, smo pred težko odločitvijo: ali ustaviti gradnjo skladišča in s tem tvegati škodo na poslopju in na nezaščitenih Spoštovani sodelavec! Pričakujemo Tvojo pomoč in Tvoje sodelovanje! Čez dob gotovih izdelkih ali pa pridobiti ves naš delovni kolektiv za namensko brezobrestno posojilo. Če razdelimo nujno potrebnih 900.000 dinarjev s številom zaposlenih, bi v poprečju odpadlo na vsakogar med nami 450 dinarjev ali v desetih mesecih po 45 dinarjev kot mesečni obrok. Ker pa pričakujemo, da bi se v primeru razpisa posojila člani kolektiva z večjimi osebnimi dohodki izkazali tudi z večjim posojilom, bi bil po predvidevanjih za sodelavce z najnižjimi osebnimi dohodki mesečni obrok najbrž kakih 20 dinarjev. Ker menimo, da je odločitev o razpisu brezobrestnega posojilu edini izhod v sedanjih razmerah, in ker naj bo odločitev kolektivna, Te prosimo, da se s svojimi domačimi in s sodelavci pogovoriš o tem. Če pa že imaš morebiti kak boljši predlog, Te prosimo, da nam ga sporočiš bodisi pismeno ali osebno. S tovariškimi pozdravi in hvala za razumevanje! Predsednik delavskega sveta Jože Pelko V 15. novembra 1971 Oseba oziroma osebe, ki so pooblaščene naslavljati osebna pisma, naj se na vsako tako tiskano pismo podpišejo. Dosti bolj osebno namreč učinkuje na prejemnika tako pismo kot pa pismo, na katerem so podpisi natisnjeni. DUŠAN REBOLJ PRIHODNJIČ: ČESTITKA IN VOŠČILNICA TOKOVI GOSPODARJENJA Napovedi se uresničujejo Mnogi so m.enili, da so predvidevanja, ki so si jih zastavili v Šaleški dolini za razvoj gospodarstva v letih 1971-1975, preoptimistična. Sedaj lahko ugotavljamo ne samo to, da gospodarstvo velenjske občine dosega začrtano raven gospodarjenja, pač pa da jo tudi močno presega. Tako so na primer predvideno stopnjo rasti celotnega dohodka za obdobje od 1971 do 1975. leta (23,5 %) dosegli v letošnjem letu s 50,9 %, stopnja rasti narodnega dohodka, ki naj* bi se po srednjeročnem programu razvoja gibala med 23,5. in 26,5 %, je letos znašala 30,7 %. Tudi sred- stva za poslovne sklade so skoraj za polnih 30 % višja od poprečno predvidene stopnje rasti, le število zaposlenih v gospodarstvu za dober odstotek zaostaja za predvideno stopnjo rasti po srednjeročnem programu (10,4%). Omeniti tudi kaže, da se je v letošnjem letu povečal delež gospodarskih organizacij v družbenem proizvodu od 70 % v letu 1970 na zdajšnih 74%. Za več kot polovico pa so se v zadnjem letu dni povečala sredstva za razširjeno reprodukcijo. V Velenju ugotavljajo, da tudi na drugih področjih uspešno uresničujejo predvidevanja. Letno bi morali zgraditi v Šaleški dolini v družbenem sek-toiju najmanj 350 novih stanovanj; zdaj jih je v gradnji kakih 400. Občutno se bodo povečale tudi prodajne površine. V Velenju je bila zgrajena nova trgovina Mercatorja, prostore je uredila tudi Elektrotehna, v 5 stanovanjskih stolpnicah ob Prešernovi cesti pa je tudi 750 kvad. metrov prodajnih površin. Do konca leta pa bo v Velenju zgrajena še nova veleblagovnica Nama s približno 2000 kvad. metrov prodajnih površin. Počasneje, kot je bilo predvideno, napredujejo gostinstvo in turizem ter obrt. (vš) diferencirana uporabnost baterij vam omogoča optimalno izkoriščanje energije super zlata — za zahtevne aparate extra srebrna — za navadne aparate normal črna — za razsvetljavo DE SPET V AKCIJI: KAKO DO ZASLUŽKA 1.G00 DINARJEV KOMENTATORJEV STOLPEC govorijo DELAVCI TRGOVSKO- PROIZVODNEGA PODJETJA »GRAMEX« LJUBLJANA vze\ asih iofr saj utie ble- a sc jini če ali, za mr da ~ . ^elavce trgovsko-proizvodnega E$ {"Ujetja ,,GRAMEX“ Ljubljana smo i v ,ftašali, kako ocenjujejo pobudo ,ju rilskih sindikatov, naj bi ob iz han v La bi ta cilj čim prej dosegli in OrH„ »..j.- ii*1 jiefaj tudi presegli. Odgovorili so: ■lože HORVAT (prvi z leve), PK ___x • i • i _ i kov"c'' V skladišču opečnih izdel- avec - knLmesedni osebni dohodek med 86 il.oO in 2000 dinarji; skrbi za ženo, in brata: „Za to pobudo C, ker m E- ^dikatov sem slišal in se mi zdi v 0 samo - višji minimum bi 0 notal sindikat zahtevati ob sedanji draginji. S tisočakom danes ne more spodobno živeti niti samski delavec. Glede možnosti izboljšanja zaslužkov pa samo to-le: samo po sebi nič ne pride; vse, kar dobim, je zasluženo s trdim delom. Še več in še bolje bomo morali delati in kar najbolj zadovoljiti naše kupce - tak je naš ključ do višjih zaslužkov!" Angelka ŠTRUMBELJ (druga z leve), PK prodajalka v oddelku tapet, zasluži kakih 1300 dinarjev mesečno, mož zaposlen, vendar zdaj v bolnišnici; skrbi za dva otroka: „Prav se mi zdi, da se je sindikat postavil za reveže, saj so prav tako člani sindikata kot tisti, ki dobijo pet in večkrat toliko, kot naj bi po predlogu sindikatov najmanj prejemal slovenski delavec. Ce ne bi bila taka draginja, bi bil tisočak za začetek in za samskega delavca še primeren, tako pa . . . Na drugi del vprašanja pa ne bi mogla odgovoriti kaj drugega kot to, da samo s pridnostjo in z dobrim delom, boljšim kot zdaj, lahko računamo, da bi zaslužke sčasoma nasploh pomaknili navzgor!" Vinko OBLAK (tretji z leve), KV prodajalec v skladišču instalacijske in sanitarne keramike, osebni dohodek poprečno 1800 din mesečno, samski: „Pri nas smo pobudo sindikatov že uresničih, vem pa, da se marsikje še borijo z velikimi težavami. Prav je, da seje sindikat v tem smislu zavzel za delavce. Navsezadnje je po mojem to tudi edino, kar je zanje v zadnjem času konkretno dobrega storil! Sicer pa smo pri nas do takih osebnih dohodkov, kot jih imamo, prišli z delom; z naglim in neprekinjenim porastom obsega poslovanja. To nam nalaga veliko dela in truda, ki - v primerjavi z drugimi podjetji -ni najbolje poplačan. Če zaradi potrebe po modernizaciji nočemo zaostati pri zaslužkih, ostaja samo ena pot: vsaj tako naglo napredovati, kot smo v zadnjih letih." Miloš MAKSIMOVIČ (na desni), KV prodajalec keramičnih izdelkov, osebni dohodek med 1500 in 2000 din mesečno; žena zaposlena, brez otrok: „Načelno vzeto se mi zdi pobuda sindikatov v redu. Praktično vzeto pa bi bilo sindikalno prizadevanje veliko več vredno, če bi se i Za jutrišnji dan ^ 'hče izmed 280 delavcev trgovsko-proizvodnega podjetja »Gramex« Ljubljana ne zasluži manj kot tisočaka mesečno i, _________ cilji podrejeni izboljšanju delovnih razmer a .. Staro resnico, da med de-[ltvijo osebnih dohodkov v tj e°riji in praksi obstaja velika . razliica, je potrdil tudi naš obisk 3 v trgovsko proizvodnem pod-, Jetiu GRAMEX Ljubljana. Med-• *eiTi ko njihov pravilnik o ' plitvi sredstev za osebne do-1 ‘todke zaposlenim zagotavlja ' Zaslužek vsaj 800 dinarjev mezdno ob 100% opravljeni delovni dolžnosti, so tudi naj-n&ji zaslužki dejansko vsaj za Petino višji. Tako se — razen ®nega samega primera — v vsem ‘etošnjem letu ni primerilo, da bi kdorkoli izmed 280 zaposlenih prejel manj kot tisočaka, če je le opravil predpisano število delovnih ur in pokazal vsaj poprečno pridnost in pripravljenost do dela. Tistim, ki bi rekli, da si v Gramexu to lahko privoščijo, ker so trgovska organizacija, naj odgovori direktor Franc PLA-ZAR. Povedal je naslednje: „V našem podjetju v zadnjih treh letih promet in dohodek povečujemo po letni stopnji 49 %, število zaposlenih pa po stopnji 18 do 20%. Bolj intenzivno pa tudi bolje organizirano delo je glavni vzrok, da vsa ta leta vlagamo v sklade vsaj po 48 % dohodka, da imamo za trgovsko organizacijo zelo nizek poprečni zaslužek 1690 din mesečno in da pri tem praviloma nihče ne zasluži manj., kot pa zahteva sindikat. Vsak gospodarstvenik lahko že na podlagi teh podatkov presodi, da resnično ne živimo na račun navijanja cen, temveč da se za našimi rezultati skriva delo! Drži pa, da po veljavnem VEC POMOČI KOPRSKI LUKI! Pretirano poudarjanje re-publiško-nacionalnega značaja posameznih jugoslovanskih luk, ki se mu pridružujejo politični vplivi pri usmerjanju blagovnih tokov, čedalje bolj škodi poslovnim ter ekonomskim načelom, po katerih se je doslej razvijala Luka Koper. Če ne bomo teh neekonomskih vplivov odstranjevah, grozi jugoslovanskim lukam dekoncentracija in drobitev prometnih tokov, kar bo onerflogočilo uvajanje sodobnih načinov transporta in večje pritegovanje tranzita. Nazadnje bi to utegnilo imeti za posledico tudi postopno izolacijo slovenskega prometnega sistema. Zaradi vsega tega se v koprski luki zavzemajo, naj bi se republiški organi in zbornice bolj odločno bojevali za koristi koprske luke. Pričakujejo vsaj enako podporo, kot jo uživajo, denimo, Trst pri itahjanski vladi, ali pa Reka in Bar pri hrvatskih in črnogorskih republiških organih. Predlagajo tudi, naj bi na ravni republike oblikovali posebne organe, pristojne za promet, ki bodo skrbeh za ustrezno tranzitno politiko, kar bi bilo nujno že zaradi decentralizacije funkcij federacije. -ik pravilniku o delitvi sredstev za osebne dohodke zaposlene spodbujamo k čim boljšim učinkom na zelo različne načine, tudi s stimulacijo, ki jo vsake tri mesece enkrat priznamo ah pa tudi ne na račun pozitivne osebne ocene, ki siceršnji poprečni zaslužek posameznika poveča za kakih 6 do 7 %. Ko trdim, da smo do takih zaslužkov, kot jih imamo, prišli z delom, pa bi rad poudaril še nekaj! Naši ljudje s sedanjimi dohodki niso zadovoljni, ker vedo, da bi v slehernem, vsaj približno podobnem podjetju dobivah več ob manj dela. Tudi zaradi tega veljavni pravilnik prilagajamo določilom samoupravnega sporazuma in v osnovi spreminjamo pravilnik o delitvi osebnih dohodkov v našem proizvodnem obratu v Novi vasi pri Rakeku, kjer izdelujejo NOVOLIT izolacijske plošče. Spremembe na obeh področjih bodo nedvomno pomenile za nekaj višje startne osnove osebnih dohodkov. Računamo, da bo lestvica zaslužkov po novem pravilniku začenjala pri 900 dinarjih in da bodo individualni učinki zaposlenih ter faktor stimulacije za boljše delavce precej prispevali k zvišanju najnižjih in tudi poprečnih osebnih dohodkov, ne da bi to škodovalo akumulaciji, ki jo ustvarjamo. To, o čemer govorim zdaj, pa razkriva še drugo stran medalje, čeprav namreč naši ljudje niso zadovoljni s sedanjimi zaslužki. jj V naših gospodarskih krogih ^ pa tudi v javnosti se zadnje čase i1 uveljavlja prepričanje, da gospo-£ darstva ne bomo umirili vse do-£ tlej, dokler ne bomo bistveno ^ spremenili strukture industrijske ^ proizvodnje. £ Sedanja struktura industrijske proizvodnje, ki je vse preveč J usmerjena le na uvoz, odločno ^ premalo pa na izvoz materialnih ^ dobrin, že sama po sebi poraja ^ nestabilnost in je tudi žarišče £ stalnih inflacijskih teženj. Zato minimalni in tudi drugi osebni dohodki sproti valorizirali glede na naraščanje življenjskih stroškov. Možnosti za boljše gospodarjenje in s tem najbrž za višje zaslužke, vsaj mislim, da bi tako moralo biti, pa vidim predvsem v boljši organizaciji dela. Poglejte: keramične izdelke, ki jih prodajam, imamo uskladiščene na treh krajih v Ljubljani oziroma bližnji okolici. Zaradi tega je veliko nepotrebnega dela, nikoli nimaš pri roki vseh vzorcev, stranke pošiljaš iz skladišča v skladišče. Če hi bilo vse na enem mestu, bi z manj truda v istem času lahko prodal več in bolje zaslužil, pa tudi stranke bi bile bolj zadovoljne. Lahko pa povem, da se pripravljamo na gradnjo novih skladišč.-“ 5 Povečati ^konkurenčno S sposobnost! vseeno vedo, da jih manj moti višina konkretnih zaslužkov kot pa razmere, v katerih posluje naše podjetje. Če bi vse drugo še nekako prenesli, si moramo zagotoviti vsaj primernejša skladišča, da bi našim delavcem izboljšali delovne razmere, kupcem pa olajšali in popestrili izbiro blaga, s katerim poslujemo in se tako še bolj prilagodili njihovim željam in potrebam. Zato smo se tudi pred časom odločili za tako skokovito naraščanje prometa ob sicer neprimernih delovnih razmerah, želimo si namreč zagotoviti tako akumulacijo, ki nam je potrebna za financiranje obratnih sredstev in ki jo bomo potrebovali za gradnjo novih skladišč in drugih prostorov ob Vodovodni cesti v Ljubljani na površini 28.000 kvadratnih metrov. Ko bomo to nalogo opravili, se bo našem podjetju šele lahko začelo normalno delo .. .“ Kakor je povedal komercialist Toni PODOBNIK, sicer predsednik osnovne sindikalne organizacije, kolektiv podpira uresničitev te zamisli, čeprav jo bo moral uresničiti za ceno žrtev, s še bolj intenzivnim delom in ob nižjih zaslužkih, kot jih nudijo sorodna podjetja. „Imamo pa vsaj zagotovilo, da bomo slednjič le delali kot ljudje na vsestransko urejenih in zavarovanih delovnih mestih," je zaključil predsednik sindikalne organizacije Toni Podobnik. MILAN GOVEKAR 5 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 2 0 t 0 0 0 0 0 0 '0 0 0 1 s 0 ! 0 0 0 0 ! 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 ! 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 2 0 '0 0' 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 je nujno, da se pristojni organi republik v razpravi o srednjeročnem načrtu razvoja temeljito pogovorijo o osnovnih vprašanjih našega gospodarskega razvoja ter se končno tudi dogovorijo, katere gospodarske panoge in dejavnosti kaže razvijati in katere opustiti. Le s pomočjo takšnega konkretnega dogovora še pred sprejetjem srednjeročnega načrta družbenega razvoja Jugoslavije bo mogoče pravočasno preprečiti uveljavljanje interesov posameznih jugoslovanskih repubhk in pokrajin na škodo drugih. V novih razmerah, ko lahko republike enakopravno sodelujejo pri sprejemanju ekonomskih in političnih odločitev, pa je nedvomno precej več možnosti kot v preteklosti, da oblikujemo celovit program družbenega razvoja Jugoslavije. Hkrati s tem pa se razumljivo povečuje tudi odgovornost republik in njihovih organov za uresničitev programa razvoja. V razpravi o tem, kako razvijati jugoslovansko gospodarstvo, se zastavlja tudi vprašanje, kakšna je vloga Slovenije v jugoslovanskem gospodarskem prostoru? Znano je, da Slovenija uvaža sorazmerno več materialne proizvodnje, hkrati pa krije z izvozom manj svojega blagovnega uvoza kot v poprečju Jugoslavija, Čeprav je delež Slovenije v jugoslovanskem izvozu precejšen, odpade nanjo nesorazmerno več deficita v zunanjetrgovinski bilanci kot v drugih republikah. Kratkovidno in nespametno bi bilo, če bi dejstvo opravičevali z ugotovitvijo, da Slovenija sorazmerno več svoje proizvodnje izvaža na konvertibilno področje kot v poprečju Jugoslavija, češ, saj ustvarjamo sorazmerno več deviznih sredstev kot drugi. Gospodarsko nas lahko postavi na noge le takšen program gospodarskega in družbenega razvoja Slovenije, ki bo vključeval temeljito preosnovo sedanje gospodarske strukture in razvijal takšno, kakršno razvijajo razvite industrijske države, to je izvozno usmerjeno gospodarstvo. Le usposobitev za konkurenčni nastop v mednarodnem gospodarskem prostoru lahko slovenskemu gospodarstvu in našemu narodu okrepi ugled in veljavo v evropski mednarodni skupnosti. Nujen pogoj za uravnovešenje sedanjih neugodnih gospodarskih tokov pa je tudi razrešitev sistemskih vprašanj, kot so emi-sijska in monetarno-kreditna politika, sistem razširjene reprodukcije, sistem ekonomskih odnosov s tujino oziroma zunanjetrgovinski in devizni režim, ki še vedno zavirajo gospodarski razvoj. Že v sam sistem emisijske pohtike ter sistem razširjene reprodukcije moramo vgraditi elemente, ki bodo sami po sebi onemogočali sedanjo dokaj neodgovorno in anarhično gospodarsko politiko, hkrati pa moramo zaostriti odgovornost pristojnih organov republik in zveze za uresničitev stabilizacijske pohtike tako na republiški kot na zvezni ravni. v. B. IZ ŠESTIH REPUBLIK EKCORRADO Zakaj z administrativnimi prijemi? Tomc Water I SPREGLEJMO USPEHOV SLOVENIJA I I I I I Na III. kongresu sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije je posegel v razpravo tudi predsednik centralnega odbora sindikata delavcev industrije in rudarstva Jugoslavije. Zbranim delegatom je med drugim dejal: „Želel bi vas spomniti, da smo ob reformi opredelili tudi nekatere cilje, ki smo jih vsem težavam navkljub vendarle dosegli. Tako smo si v prvi vrsti zadali, da je treba intenzivirati naše gospodarstvo in doseči višjo raven dohodka ter po tej poti zmanjševati zaostanek za razvitejšimi državami. V 1965. letu je Jugoslavija — upoštevaje notranjo kupno moč nacionalnih valut — za trikrat zaostajala za Zahodno Evropo, za 5,7-krat pa za ZDA. To razmerje se je v letu 1970 zmanjšalo na 2,74-krat v primerjavi z zahodno Evropo in na 4,9-krat v primerjavi z ZDA. Dosegli pa smo tudi drugi cilj, ki smo si ga zadali v sindikatih -prerazdelitev dohodka v prid standarda ter hitrejši porast realnih osebnih dohodkov. Tako so v primerjavi z letom 1964 porasli realni osebni dohodki v obdobju januar-avgust 1971. leta v industriji in rudarstvu za 48 indeksnih točk. In medtem ko je leta 1964 kar 81,2 % zaposlenih v gospodarstvu imelo realne osebne dohodke do 400 din, jih je imelo letos v tej realni vrednosti le še 43,9 %. Poleg povečanja porabe in spremenjene strukture porabe nekaterih živil na prebivalca, pa se je bistveno povečala poraba industrijskih proizvodov. Na področju izobraževanja se je povečalo število otrok, ki se šolajo, zmanjšala se je umrljivost otrok, poprečna stanovanjska površina na prebivalca pa se je povečala od 11 na 12,2 kvadratnega metra. . . Resnično dolg bi bil seznam naših uspehov." I |Po odmrz-(nitvi višje 13! POHIŠTVO Kot je znano, je zvezni izvršni svet ob koncu novembra zamrznil vse cene z utemeljitvijo, da bi še naprej naraščale, če ne bi sprejeli odločnih ukrepov. Z določitvijo roka — konec februarja prihodnje leto - je hkrati odmeril čas, v katerem naj bi pripravili ukrepe za uveljavljanje politike, ki naj bi zagotovila, da cene v tržnih razmerah ne bodo naraščale mimo tako pomembnega družbenega dogovora, kakršen je načrt srednjeročnega razvoja Jugoslavije. Osnutek tega načrta namreč predvideva, da bi cene v prihodnjih petih letih ne smele naraščati za več kot 5 % na leto. Zvezni izvršni svet je opredelil tudi naloge, ki jih bo treba opraviti do konca februarja prihodnjega leta: do takrat bo treba sprejeti gospodarsko politiko za leto 1972 ir številne konkretne sklepe za njeno uresniče vanje. Sprejeti bo treba tudi načelne sklepe o spremembi gospodarskega sistema in srednjeročnega načrta, samoupravne sporazume in družbene dogovore o delitvi dohodka in osebnih dohodkov ter različne druge ukrepe, ki so nujni, če hočemo tržišče stabilizirati. ZIS „bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bi te predloge pravočasno pripravil in predložil, pričakuje pa, da se bodo tudi drugi nosilci družbenih pooblastil enako odločno zavzemali za te cilje. “ Dela je za pičle tri mesece več kot preveč, še posebno zato, ker se ga nekatere republike in pokrajine niti še niso resno lotile. Razen tega se še vedno pogovarjamo o pristojnostih posameznih republiških vodstev za dajanje soglasij k pomembnim zveznim odločitvam. Ni še jasno, kdo v republikah ima glavno besedo - dogovarjanje brez udeležencev s pooblastili za sklenitev dogovora pa ne more biti kaj prida uspešno. Tako je z vprašanjem, kdo naj daje soglasje za zvezne odločitve, povezana tudi razprava o tem, ali naj bi, podobno predsedstvu SFRJ, tudi republike imele svoja predsedstva. Sodeč po tem, kar je bilo doslej povedanega, republiškega predsedstva s tem imenom še ni, so pa znatne razlike o vlogi in pristojnosti, ki jih predvide- vajo za posamezna predsedstva republiških skupščin. V Črni gori so, denimo, dokončno zavrgli idejo o republiškem predsedstvu, v Srbiji o tem še niso razpravljali, v BiH pa je za zdaj odločeno, da bodo imeli predsedstvo skupščine z nekoliko širšimi pristojnostmi kot so dose- danje, vendar brez pravice odločanja. Druge republike predvidevajo v svojih ustavnih amandmajih predsedstva skupščin, vendar pa se predlagane rešitve med seboj znatno razlikujejo. Na Hrvatskem prevladuje ideja, da bi predsedstvo sabora ne smelo prerasti v poseben organ republike, čeprav naj bi okrepili njegovo iniciativno in usklajevalno funkcijo. V Sloveniji pa, kot je znano, dajemo predsedstvu skupščine mnogo večje pravice. Predstavljalo naj bi republiko, obravnavalo vprašanja splošnega političnega pomena in, kar je najvažnejše, usklajevalo stališča splošne politike razvoja Slovenije. Slišati pa je tudi drugačna mnenja, kar je potrdila seja komisije CK ZK Slovenije za družbenopolitični sistem, na kateri so ocenili, da se predsedstvo, kakršno je predlagano, lahko spremeni v samostojni organ, ki bi deloval namesto skupščine. Podobno razpravljajo tudi v Makedoniji. Vse takšne in druge nejasnosti pri samoupravnem konstituiranju republiških samoupravnih in oblastnih organov nedvomno motijo samoupravno dogovarjanje med jugoslovanskimi republikami in pokrajinami, zavlačujejo sprejem pomembnih odločitev in slabijo učinkovitost stabilizacijskih ukrepov. Zato bi v času zamrznjenih cen kazalo razen cen utrditi tudi samoupravno organiziranost jugoslovanske skupnosti narodov in narodnosti, sicer bomo v prizadevanjih, da odpravimo gospodarski nered, še naprej posegali po držav no-administrativnih ukrepih. Kaj takšni ukrepi, kakršna je tudi sedanja zamrznitev cen, izražajo, pa dobro vemo: nesposobnost, da bi se spopadli z vzroki sedanjih gospodarskih razmer in le kratek, nasilen premor pred sprejemom objektivno nujnih ukrepov. V. B. nai.e,"l"in! I KAJ BO, CE BO TEMA? V večini jugoslovan-g skih mest bodo v prihod-H njem letu — po odmiznit-= vi cen - zvišali stanovanj-= ske najemnine. Dokonč-M ne odločitve doslej še ni g sprejela nobena mestna 1 skupščina, vendar pa so f skoraj v vseh republiških g središčih že pripravili g predloge za zvišanje na-1= jemnin. Ob tem se vsi i strinjajo, da bo potrebno M hkrati spremeniti tudi merila za subvencioniranje najemnin, da ne bi prizadeli delavcev z nizkimi osebnimi dohodki. Najemnine bodo v Ljubljani po vsej veijet-nosti povečali za 15 %. V letu 1972 bo v Ljubljani opravljena tudi revalorizacija vrednosti celotnega stanovanjskega sklada. V skupnosti jugoslovanskega elektrogospodarstva pravijo, da bomo leta 1975 porabih že kakih 48 milijard Kvh električne energije. V letu 1973 je že verjeten primanjkljaj v višini milijarde KVh. V naslednjem letu bi lahko znašal že 2,5 mlrd KVh. Da bi se izognili pomanjkanju električne energije, pred- videvajo elektrogospodarska podjetja do leta 1975 naslednje nove objekte: BiH planira gradnjo HE Salakovac z močjo 220 megavatov in HE Gabrovico s 76 megavati, TE Kakanj IV s 110 megavati in Gacko s 100 megavati. Črna gora namerava graditi TE Plevljak z 210 megavati in HE Peručica II s 132 me- Prenizki dodatki Sindikati v Srbiji menijo, da otroški dodatek ne more zadovoljiti niti minimalnih potreb, zato prevladuje mišljenje, da bi morala višina otroškega dodatka rasti do 3. oziroma 4. otroka, potem pa naj bi za njegovo odmero uporabljali degresivno lestvico. Takšna rešitev bi najbolj ustrezala populacijski pohtiki in pla- niranju družine v ožji Srbiji. Razen tega bi morali starejši otroci, ki hodijo v šolo, prejemati višji dodatek kot predšolski. Glede otroškega varstva pa so skoraj povsod sprejeli predlog o ustanovitvi republiškega solidarnostnega sklada, iz katerega bi dobivalo pomoč 62 nerazvitih občin. gavati. Na Hrvaškem naj bi zgradili do 1975. leta HE Zakučac II s 130 in Obrovac z 78 megavati, TE na mazut na Reki oziroma Sisku z močjo 250 megavatov in plinsko elektrarno s 70 megavati; vendar še ne bodo "mogli kriti potreb Hrvaške, zato predvidevajo, da bodo zgradili oziroma zakupili TE Tuzlo IV z 200 in Obrenovac z 250 megavati. Slovenija predvideva gradnjo TE Šoštanj IV s 320 megavati, HE Kobarid s 56 megavati in hidroelektrarno Pohoije s 150 megavati. V Srbiji pa naj bi zgradili TE Obrenovac s 30 megavati in HE Vlasina II z močjo 70 megavatov. Če bi bili vsi ti objekti zgrajeni, bi imeli 1975. leta pozitivno energetsko bilanco s presežkom 1,2 milijarde kilovatnih ur. Če ne, bo tu in tam v Jugoslaviji tudi tema! Pokol govedi s s s Po ocenah na sestanku proizvajalcev, predelovalcev in strokovnjakov, ki je bil v pokrajinski gospodarski zbornici Vojvodine, živinorejci že leta niso bili tako vznemirjeni zaradi naše živinoreje. Zato so tudi sprejeli stališče: če kdo potrebuje mleko, naj ga tudi plača toliko, kot stane, sicer se bo klanje živine nadaljevalo. Pravzaprav se bo začel ,,finale pokola“. Na 1,5 mil. ha obdelovalne zemlje v Vojvodini je ostalo le še kakih 130.000 krav na obeh sektorjih oziroma približno 75.000 glav manj kot pred dvema letoma. ZAKAJ SAMO OBLJUBE? Med Titogradom in Kolaši-nom, to je na Mali Reki, gradi podjetje Mostogradrga iz Beograda enega izmed največjih objektov na progi Beograd— Bar. Gre za železniški most, ki bo najvišji v Evropi in po zadnjih podatkih tudi na svetu. Objekt bi moral biti gotov še letos, pa ne bo, ker delavci Mostogradnje s kompletno me- hanizacijo že mesece čakajo mostno konstrukcijo, ki pa je Djuro Djakovič iz Slavonskega Broda in mariborska Metalna nikakor ne pošljeta. „Namesto mostu prihajajo samo obljube," izjavljajo graditelji. Če konstrukcije ne dobimo takoj, se bo montaža zaradi neugodnih vremenskih razmer podaljšala za leto dni.“ Predsednica CK ZKH KA PLANINC na zadnji * CKZKH: Le z ustvarjanjem enotno-ki jo zdaj začenjamo uresnf vati, z ustvarjanjem enotnc boi1’ partije v Titovem duhu lahko preprečili, da se n« morda ponovilo to, kar sejo" 1 godilo zdaj. Ne le zavoljo ofcv< I nosti do tovariša Tita, aflif* I tudi iz obveznosti do naij L ljudstva, do delavskega raz#* I Hrvaške, do mladine, do hrva inteligence smo dolžni okrep našo enotnost pri uresničeva11) j socializma. Našemu ljudstvu ^ 2 ^ dolžni zagotoviti mirno življel’; „ in nadaljnjo socialistično 1 tev. To je naša največja odgo'™ nost, to je poslanica te seje vs® ^31 članom Zveze komunistov H1' Prv ške. To terja od nas delo''* dri ljudstvo Hrvaške. Razprava v|! za dveh dnevih je pokazala, bo naš centralni komite dovolj ^ g0, čan, da prevzame to breme0’ , svoje rame in " ^ govornosti na to nalogo v celoti uresniči. Predsednik RK SZDL Slo'1 Se' nije JANEZ VIPOTNIK ( skupni seji izvršnega odboj in Q7T^T . in predsedstva SZDL Slo' nije in predsedstva ZSS: j Na zadnji konferenci SZD pa tudi že mnogokrat prej sni ^izražali trdno voljo, da v druf z delovnimi ljudmi vseh kraj; Jugoslavije tvorno gradimo na! širšo domovino na načelih smo jih zapisali v program. Za je razumljivo, da smo izred- ^ občutljivi za vse, kar se dogaja , Jugoslaviji in v njenih po same n ih krajih. Vse nas zaskrbljuje & nesocialistični in protinacional bc pojavi, ki so v tem trenutku p1 bc šli najbolj do izraza na Hit jjj škem. Zelo dobro in zelo dol| čeno se zavedamo, da ni ni>M v$ varen pred temi pojavi in daf j„ nastopil čas, ko je potret1’ ^ vsakem koraku^ odločnost na_____________ , vsepovsod za ohranitev socia« a šef stične samoupravne smeri naši. razvoja. Samokritičnost do las' 1 n ih slabosti, ki jih seveda r k' manjka tudi na Slovenske^! Iji predvsem pa njihovo odloč'1 b odpravljanje nam šele daje prJ p vico biti kritičen do slabosti q gflr narodov in narodnosti Jugc ^ slavije, zlasti če ogrožajo razvCl vsejugoslovanske skupnosti i: vsakega naroda in narodnostiPj sebej. Samokritičnost do lastfl* slabosti in njihovo odločno o( pravljanje pa je hkrati v tem V nutku tudi najboljša pomoč 1C varišem na Hrvaškem, da čW prej prebrodijo krizo in strne)] svoje napredne sile za nadaljPj razvoj samoupravne socialističaj republike Hrvaške in jugoslovat ske skupnosti narodov in naroc nosti. Predsednik Izvršnega svet-SR Srbije MILENKO BOJ^ NIČ v skupščinski razprav1 Že dlje se zavedamo potret* po večjih skupnih prizadevanj® za razrešitev nekaterih probkj mov, od katerih je odvisna uredf tev položaja, predvsem pa umili tev vseh vrst porabe. Hkrati tem pa zapažamo številne neg3' tivne pojave, kot je na prin'61: regionalno zapiranje trga, ka* lahko vidimo tudi v naši rep3' bliki. To se odraža v tem, da 58 najprej razrešujejo lastni probk' mi, da se najprej plačajo obveZ' nosti svojemu gospodarstvu, d3 se najprej zagotovijo kratke; ročna ali dolgoročna posojila l> ,,svoje ‘ blago, za prodajo ,,sv°' jih" izdelkov itd. Menim, da ^ morali vsi skupaj biti pozorni n* take pojave in se odločno bori*1 proti vsem oblikam zapiranj3 trga, ker ogrožajo njegovo eno1' nost. Veliko bolj se moramo Z3'i vžeti za skupno urejanje gospe darskih razmer v Jugoslaviji. JELOVICA LESNA INDUSTRIJA ŠKOFJA LOKA Čestita vsem občanom občine Škofja loka za občinski praznik. HKRATI PRIPOROČAMO NASE KVALITETNE IZDELKE IZ PROGRAMA STAVBNEGA POHIŠTVA <*xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx* IZ NAŠE DRUŽBE ^ Posebno skrbno se ukvarjajo r|jenjz izbiro pravih igrač za različne graJ ^arosti otrok psihologi in peda-Tovd Žogi, tako da obstajajo seznami, vs«1 katere igrače naj dobi otrok v Hi' Prvem letu starosti, katere v lovj drugem in tako dalje. Gradiva je ^ , Ja celo brošuro, zato tu ne . jj! bomo naštevali vrste igrač, spre-Je ji Žovorili bomo o igračah na lin d sPbšno. Znano je, da se že predšolski °trok neprestano česa uči in loV seveda največ ravno pri igri. C 1 ne bo vedel, kaj početi z njo. Spomnil se bo namreč, da ni bil kos mehanični sestavljavki in ne bo kazal pravega veselja za to vrsto igrače. Kaj je dobra igrača? Prvič — dobra igrača je varna. Nima ostrih robov in je obstojnih barv. Ni narejena iz materiala, ki bi pokal oziroma se cepil. Drugič — dobra igrača je trajna. Sicer je obstojnost v veliki meri odvisna od osebnosti in rajte predvsem igrače, s katerimi se bo otrok veliko igral in razvijal v sebi kreativnost in samozaupanje. S tega stališča gledano je velika kartonska (embalažna) škatla idealna igrača, sicer abstraktna, toda v brezmejni otrokovi fantaziji podmornica, robot, šotor, trdnjava, avion in še vse mogoče. Spodbuja otrokovo domišljijo, zlezel bo vanjo, naredil bo luknje, morda jo bo celo poslikal. Malo igrač, kijih lahko ku- Igrače, igrače... »di* ^ato moramo igračke še poseb-ajaj Jo skrbno izbirati Saj je od iz-riif- “ae igrač odvisno, kako se bo jjej igral in s tem, kako in česa se m": oo posredno učil (razne spret-1 Pj posti, natančnosti, vztrajnosti ia podobnega). 3 V trgovini izbirajmo predaj' psem skrbno in lepo oblikovane 0 Jgrače. Še pomembnejše je, da uii oberemo igračo, ki bo primerjal] na otrokovi starosti in stopnji šef! duševnega razvoja. Na primer, las' če kupimo triletnemu sinu komplicirano mehanično zlož-fj Pivko, ki je sicer lahko zelo do-ora igrača, se bo z njo nekajkrat Pp Poskusil igrati, potem pa jo bo ]gf odložil, ker ji še ni dorastel. In ,yo ko bo naslednje leto dobil le-i seno sestavljavko, ki je za p(j 4-letnega dečka sicer primerna, starosti otroka, toda plastične igrače na splošno niso preveč obstojne. Boljše so lesene, posebno iz trših vrst lesa. Tretjič - če je akcija igre 90 % v rokah otroka in le 10 % v igrači — je igrača dobra. Za otroka bo igrača, ki sama opravi 90% igre, nezanimiva. Primerjajmo igračko, ki jo navijemo oziroma gre na baterijo, s škatlo lesenih kock. Če dobi majhen deček kužka, ki sam hodi in miga z glavo, je torej 90% igre v kužku. Vse, kar lahko deček naredi, je, da kužka navije (razen, seveda, da ga razdere in s tem uniči, kar se običajno tudi zgodi!). S kockami je popolnoma drugače. Kombinacij in načinov igranja z njimi je brez števila. Zato izbi- pimo v trgovini, se lahko po vrednosti igre meri s to prepro-stoškatlo. Četrtič — dobra igrača je zabavna. Razlikovati moramo trenutno zanimanje in trajnejše veselje otroka do igrače. Seveda bo predšolski otrok z veseljem sledil dirki navitega avtomobilčka po sobi — vendar le nekaj ur. Zopet za primerjavo lesene kocke, s katerimi se bo igral dan na dan. Petič — igrača mora biti otroku primerna Še posebno starši, ki poznajo vse posebnosti svojih otrok, naj se večkrat vprašajo: bo igrača primerna otrokovi stopnji razuma, njegovi starosti, bo primernejša za fantka kot za deklico? Bo ustrezna otrokovim osebnim interesom pri igri, bo primerna njegovi telesni velikosti, se bo lahko z njo igral sam ali bo potreboval družbo? Ne kupujte cenenih igrač, ker se hitro polomijo in pokvarijo. Zapomnite si, da je boljša dražja (lesena ali kovinska) in s tem trajnejša igrača, kot šest poceni igrač. Je že tako, da dobi otrok okoli 40% igrač, ki mu jih kupujejo starši, ravno ob novoletnih praznikih. Roko na srce, v tem času radi malo pretiravamo in otroke z raznimi dobrotami dobesedno zasujemo. Toda le kupite vse, kar ste se namenili — izbira je velika in opravilo sila prijetno - le vsega naenkrat ni treba podariti Nekaj igrač shranite in jih dajte otroku v časovnih presledkih dveh ali treh mesecev po Novem letu (še posebno, če dobi otrok darila tudi od sorodnikov). Verjemite, da bo dobro predvsem za otroka, saj bo imel več od igre, če bo dobival igrače posamič in ne vse naenkrat v velikanskem kupu pod novoletno jelko. M. KUNČIČ ZAVAROVALNICA SAVA S Centrala: LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA CESTA 19/1 Poslovne enote: CELJE, ČAKOVEC, JESENICE, KOPER, KOPRIVNICA, KRANJ, KRŠKO, MARIBOR, MENGEŠ, MURSKA SOBOTA, NOVA GORICA NOVO MESTO, POSTOJNA, TRBOVLJE IN LJUBLJANA s poslovalnicama Zagreb in Rijeka Od tistega lepega dne, ko si je sekretar zavoda za proučevanje splošne družbene inertnosti nabiral po mestu izkušenj za nadaljnjo akcijsko učinkovitost (kar smo zelo nadrobno opisali), je minilo nekaj tednov, zavod pa je še naprej dremal spanje pravičnega. V proračun so se redno stekala sredstva, a delavski razred ni rekel ne bev ne mev. Zato pa so učinkovito delovali ljubljanski študentje. Sejali so od sedmih zvečer do treh zjutraj, več noči zapored, in kar je kdo še tako neumnega rekel, je naš socialistični tisk takoj zapisal in s tem objektivno informiral našo javnost. V Ljubljani smo začeli ustanavljati akcijske odbore za realizacijo remontirane ustave, kar so nekateri toplo pozdravili, nekateri pa demokratično izražali ustvarjalno skepso. Kar naenkrat se je tudi razvedelo, da naši otroci nimajo dovolj šol in vzgojno varstvenih ustanov, zato so odgovorne subjektivne sile, ob množični podpori zainteresiranih staršev, učiteljev in vzgojiteljev razpisali referendum. L e-ta je nepričakovano uspel (v primerjavi z mariborskim), nakar se je, začel zakulisni prepir o tem, kdo ima za ta uspeh največ zaslug: iniciativni odbor na čelu z mestnim županom, ki je v režiji Ljubljanskega dnevnika držal v rokah zeleno telefonsko slušalko in se neposredno pogovarjal z Ljubljančani (kot dobri dedek Mraz), ali pa občinski politični aktivi na čelu z nekim tovarišem iz občine Vič. To bistveno dilemo na današnji stopnji družbenega razvoja Slovenije smo v Ljubljani razrešili tako, da smo, podobno kot vedno ob taki priložnosti, krivdo za predstavitev tega „boja mož naprtili sredstvom javnega obveščanja, konkretno neki neidentificirani tovari- Aha, sekretar zavoda za raziskavo splošne družbene interno sti vendar! Saj res, kaj pa dela? Zavrtim ustrezno telefonsko številko in ga pokličem: - Halo, Janez, kaj delaš? Kaj je novega? - Nič posebnega! Imaš ti kakšno direktivo, kakšen zaupen namig? Kaj je v ospredju? - Socialna diferenciacija! - In kdo je zadolžen za to perečo problematiko? Kronika (ne)ustreznih dogodkov šici, ki je o tem poročala v radijskem dnevniku, in enemu izmed urednikov Dela. Jaz osebno pa sem bil od odgovornih faktorjev zaprošen: ne pisati in ne razburjati ljudi! Ne se igrati z razpoloženjem volivcev. Ja, jasno! Dragi naši volivci, pred nami so spet volitve. Dobro premislite, koga boste volili. Poglejte vendar, kaj zdaj počenja Tone Tin-ta!? Kajne, kako hitro lahko človeka potegne za seboj situacija, da ne zna razločevati zrna od plev in brez pomisleka govori nekaj v tri dni. Kaj je že moja tema? - Vsi subjektivni faktorji. Skratka - vse ljudstvo. - Aha, že razumem! To je nekaj podobnega, kot je v Sloveniji mesec boja proti alkoholizmu, ne? - Kako to misliš? - Mislim, kot če bi se bojevali zoper alkoholizem ljubitelji dobre kapljice. Jezen odložim slušalko. Nekaterim ljudem pa človek res ne more do živega. Takšnemu žilavemu Janezu še posebno ne. Kaj storiti? Če drugače ne bo šlo, bo slej ko prej treba organizirati ustrezne kadrovske premike. Tako je, ni slaba ideja. VINKO BLATNIK GORILNIKI Tik-Lamborghini Gorilniki GO 3,5, GO 4 in GO 7 so namensko konstruirani za ograditev v manjše kotle za centralno ogrevanje, generatorje toplega zraka, kuhinjske štedilnike, itd. Moderni tehnično izpopolnjeni gorilnik daje vrsto prednosti uporabe kot: — Delovanje brez šuma, kar daje možnost uporabe gorilnika v prostorih, kjer je ta lastnost posebno zaželjena. — Mala dimenzija gorilnika omogoča minimalno uporabo razpoložljivega-prostora. — Popolno izgorevanje goriva, daje inštalaciji ekonomičnost in ne povzroča onesnaženje ozračja zaradi dimnih plinov. — Avtomatska naprava zagotavlja pravilno delovanje gorilnika s pomočjo fotocelice in upravljanje gorilnika na daljavo s pomočjo sobnega in kotlovega termostata. * fmmsmm v.-i.:....1 M TIK KOBARID GOS,5 GO 4 GO 7 GO 7,5 Tehnični podatki Tip Max. poraba goriva kg/h Toplotna kapaciteta Kcal/h Moč elektromotor. 220/50 Max. viskoz. goriva pri 20° C min max GO 3,5 3,5 20 400 35 700 HP 0,125 1,6° E GO 4 4 35 400 40 800 HP 0,125 1,6D E GO 7 7 40 800 71 400 HP 0,125 1,6° E GO 7.5 7.5 71 400 76 500 — II — Izmere v mm Tip A B C D E F GO 3,5 310 235 200 65 100 40 GO 4 310 235 215 65 100 40 GO 7 - 310 235 215 77 100 50 GO 7.5 -II- -ll- - II — — B — - II- -II- Na posvetovanju o aktualnih problemih v osnovni zdravstveni dejavnosti in v specialistični in bolnišnični dejavnosti v Ljubljani, ki sta ga minuli torek sklicala MESTNI SVET ZVEZE SINDIKATOV in MESTNA KONFERENCA SZDL, so govorili o vprašanjih, ki neposredno zadevajo občane takrat, ko potrebujejo zdravstveno pomoč. Kje so vzroki za dolgo čakanje v ordinacijah, zlasti v specialističnih ambulantah in kaj storiti, da tega ne bo več, kako zavreti črno prakso zlasti v zobozdravstvu ind., to so bila vprašanja na posvetovanju, ki sicer niso nova, se pa v vedno krajših presledkih ponavljajo. — V naši družbi šele dozoreva spoznanje, da je dobro zdravje posameznika in družine zlasti pa proizvajalca temelj gospodarskega napredka skupnosti in šele sedaj prav vemo, da bi bilo treba teoretično in praktično opredeliti vrednost življenja, zdravja in zdravstvenega varstva, misel, ki je na posvetovanju niso ovrgli. Zlasti je ta misel pomembna zavoljo tega, ker bo v kratkem treba zavzeti tudi stališča do predloga financiranja zdravstvenega varstva za leto 1972, ki ga pripravlja Skupnost zdravstvenega zavarovanja delavcev v Ljubljani. Na posvetovanju so tudi ugotovili, daje v zadnjem času zdravstvo v Ljubljani ob precejšnji politični podpori napredovalo. Poudarili pa so, da mnogi problemi v zdravstvu niso nastali zgolj po krivdi zdravstvenih delavcev in da bo poslej treba več skupne akcije in upoštevanja rentabilnosti, če hočemo, da bomo vedno ponavljajoče se probleme v zdravstvu rešili. * ** * * * * * * * * * \ * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * + * * * 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 *4 4 4 \ 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 *4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 Upravi- s cena j potreba s Splošno bolnišnico v središču revirjev so dogradili pred več desetletji s prispevki rudarjev, iz skladov nekdanje bratovske skladnice. Po vojni so jo večkrat obnavljali in preurejali, dokupovali opremo, vendar zmeraj s sodelovanjem zasavskih delovnih kolektivov, ki so bili vedno odprtih rok pri tem. Vse večje potrebe, predvsem pa skrb za izdatnejšo modernizacijo tega osrednjega zasavskega zdravstvenega zavoda pa so narekovale kolektivu trbovelj ske bolnišnice, da se je lotil priprave programa za preureditev nekaterih oddelkov, za izboljšanje posteljnega standarda in večjo usposobljenost te ustanove za njeno osnovno dejavnost. Načrt modernizacije ne predvideva nobene razširitve, zato so ga na republiškem sekretariatu za zdravstvo in socialno varstvo že tudi odobrili, to pa je storil tudi republiški zavod za zdravstveno varstvo. Za postopno modernizacijo, izvajali naj bi jo pet let, bo treba zbrati enajst milijonov din. Pri tem računajo na povišanje stopnje prispevka iz zdravstvenega zavarovanja delavcev na območju ljubljanskega komunalnega zavoda za 0,2 %. Poleg tega je v tem programu financiranja predvidena manjša udeležba zasavskih podjetij in kolektiva trboveljske bolnišnice. Revirji so upravičeni na boljši standard v trboveljski bolnišnici, kjer imajo še zdaj bolniške sobe s po osem in deset posteljami. Seveda pa gre pri modernizaciji tudi za to, da bodo vsi štirje oddelki. kolikor jih imajo v tem zavodu, ustrezno opremljeni in kos svojim nalogam. —m— OB NENEHNO NARAŠČAJOČIH ŽIVLJENJSKIH STROŠKIH JE Z »BOLEZNINO« PRAVI ČUDEŽ PREŽIVLJATI DRUŽINO Nadomestila so krivična! 4 4 4 *4 4 4 4 4 t 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 '4 4 4 4 4 '4 4 4 4 4 \ 4 4 4 \ 5 4 4 4 4 5 5 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 '4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 '4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 Na III. kongresu sindikata delavcev industrije in rudarstva je delegat Železarne Ravne na Koroškem, Lojze JANEŽIČ v svoji razpravi o programski usmeritvi za obdobje do leta 1975 načel- tudi probleme nadomestil osebnega dohodka za čas bolezenske odsotnosti. Poudaril je, daje sicer določilo o tem v programski usneritvi popolnoma v skladu z veljavnim zakonom o zdravstvenem zavarovanju in o obveznih oblikah zdravstvenega varstva, ki je bil sprejet julija 1970. leta, vendar je trdno prepričan, da ni v skladu s hotenji sindikata in da je zlasti v nasprotju s časom in razmerami v katerih živimo. Po zdaj veljavnem načinu obračunavanja boleznin je namreč močno problematično določilo, da se boleznine izplačujejo v višini 80 %, 90 ali 100 % poprečnega osebnega dohodka v letu pred nastopom bolezni. „Preden pa spregovorim o konkretnem primeru," je dejal Lojze Janežič, „vas moramo, tovariši delegati, seznaniti z dejstvom, da so znašali življenjski stroški štiričlanske družine v ravenski občini v mesecu avgustu letos 1.586,45 din, v novembru pa že 1.746,40 din. In ker življenjski stroški tudi v drugih občinah niso bistveno nižji, lahko naš primer posplošimo. Za primer smo vzeli dva kvalificirana rudarja, ki po kodeksu delata na istih delovnih mestih. Prvega poimenujmo delavec A, drugega pa delavec B. Delavec A je zbolel v novembru 1970. leta in je bil na bolniškem dopustu do konca oktobra letos. Delavec B pa je zbolel v aprilu letos in je bil v staležu do novembra letos. Pa poglejmo, kakšno boleznino sta prejemala oba naša delavca! Če bi šlo za poklicno bole- zen, bi oba delavca po veljavni zakonodaji prejela 100% nadomestilo osebnega dohodka. Tako bi delavec A prejel 1.243,22 din, delavec B pa 1.492,26 din ali za 20% več kot delavec A! Upoštevaje 100% zaslužek v mesecu avgustu letos, ki je znašal 1.647,28 din, je delavec A dejansko dobU nadomestilo v višini 75,4 %, delavec B pa 90,6 % nadomestilo. Če bi šlo za drug vzrok bolezni, bi bila oba delavca za prvih 60 dni upravičena do 80 % nadomestila osebnega dohodka. Tako bi delavec A prejel 994,62, delavec B pa 1.193,72 din ali za 20 % več kot delavec A. Za bolezen, daljšo kot 60 dni, pa bi prejemala oba delavca 90% nadomestilo. Tako bi de lavec A prejel 1.118,92 din, delavec B pa 1.343,10 din ali spet za 20% več kot delavec A. Tako je v primerjavi z zaslužkom v avgustu letos prejel delavec A samo 68 % nadomestila, delavec B pa 81,5 % nadomestila. V nobenem primeru pa delavca nista dobila 90 % nadomestila. Še poraznejša pa je primerjava s prej omenjenimi življenjskimi stroški. V tem primeru jih je delavec A s svojim nadomestilom pokril le s 70,5 %, delavec B pa s 84,6 %. Kar pa je obema skupno, je to, da sta oba naredila čudež, ker sta s takim nadomestilom sploh ohranila pri življenju sebe in družino. Zavoljo teh dejstev bi želel predlagati našemu kongresu, da zahteva spremembo zakona o odmeri boleznin. Bolniki so namreč po sedanjem obračunu boleznin preveč oškodovani, kar že omenjena primera dovolj jasno potrjujeta. Zato naj bi predlagali zakonodajalcu, naj bi se pri obračunu nadomestila upošteval popreček osebnega dohodka treh mesecev pred na- stopom staleža. Za trenutek naj se povrnem k že omenjenima primeroma; očitno je, da gre za bistveno različni osnovi za obračun nadomestila; tako je bila v letu 1969 osnova 1.243,22 din, v letu 1970 pa 1.492,26 din. Če pa bi pri določitvi osnove upoštevali trimesečno poprečje pred nastopom bolezni bi znašala ta osnova v prvem primem 1.520,70 din, v drugem primem pa 1.522,84 din. V tem primeru pa razlika sploh ni več omembe vredna. Zakaj le delavci? V revirjih ima solidarnost dolgoletno tradicijo. Krepi jo tudi rudarska solidarnost, ki je še prav posebej pomembna in jo v Zasavju še zmeraj negujejo in razvijajo, ker pomeni bistveni in sestavni del dobrih odnosov med njimi in tudi med drugimi ljudmi Žal, pa zadnji čas vse pogosteje med to solidarnost kani ščepec pojavov, ki zares nimajo ničesar skupnega z njo. Za primer/ o katerem te dni v revijah precej govorijo ljudje, naj navedemo samo tale pojav: krvodajalstvo sodi nedvomno med najbolj humana dejanja, med najbolj otipljive elemente solidarnosti In ko so pred kratkim na skupnem posvetovanju trboveljske Socialistične zveze, osnovnih organizacij sindikata podjetij in občinskega odbora Rdečega križa govorili o letošnjih akcijah na področju krvodajalstva, so se ustavili in zamislili tudi nad tem podatkom: od 575 darovalcev krvi za potrebe trboveljske bolnišnice je bilo več kot 95 % fizičnih delavcev in samo peščica intelektualcev oziroma darovalcev iz vrst delovne inteligence. In ne samo to: predstavniki občinskega odbora RK so povedali, kako grobo so bili zavrnjeni, ko so zaprosili za sodelovanje delovno organizacijo, kjer so zaposleni skoraj izključno umski delavci Vodstvo tega kolektiva jim je kar po telefonu zabrusilo: „Pustite nas pri miru!“ Komentar k temu je odveč ali vsaj bil bi odveč, če bi šlo samo za osamljen pojav. Toda na posvetovanju so predstavniki osnovnih organizacij sindikata povedali še nekaj dru- gih primerov, ki nazorno kažejo, da se solidarnost začne in neha pri delavcih, pri neposrednih proizvajalcih in da ne prestopa njihovega praga. Resda je , krvodajalstvo prostovoljna odločitev vsakega posameznika, toda če smo ta dejanja ovrednotili kot stopnjo družbene zavesti in pripravljenosti pomagati sočloveku v sili, potem bi jo morali nedvomno razširiti na vse sloje prebivalstva, tako kot to piše tudi v resoluciji Republiške skupščine Slovenije, ki jo je lani sprejela in s tem dala krvodajalstvu družben pomen in širino in ga celo vštela v vsakdanjo samoupravno prakso in samoupravne odnose. V zvezi s tem so na trboveljskem posvetovanju odkrili še drugo plat te medalje. Povedali so namreč, da pomagajo s krvjo v trboveljski bolnišnici vse večjemu številu ponesrečencev v prometnih nezgodah. Ugotovili so, da ima vsak peti trboveljski občan svoje vozilo, da pa je med njimi največ uslužbencev in delovne inteligence, zelo malo pa delavcev ali rudarjev. Krvodajalcem je vseeno, komu pomagajo z njihovo krvjo, za njih je pomembno samo to, da rešujejo življenja soljudem, ne glede na to pa bi se morali zamisliti nad tem vsi ljudje, torej tudi tisti, ki bi lahko pomagali sočloveku v stiski, pa tega ne storijo. Resnično je znano geslo: „Samo kri nadomesti kri!“ in če bi ga vzeli dobesedno, bi med trboveljskimi krvodajalci bilo po vsej verjetnosti tudi več drugih, ne samo fizičnih delavcev. Odi 'put tsi, m vi !u anč be k *dl< ia s »n c N{ “mo vira 'mn HI “nsl 'kat k>vr odai 'nei !Č , S U “vir “lo' 'koi ki : »ču la, >od: ero «0 ■etc ten V VELENJU TUDI LETOS SREČANJE Občinski sindikalni svet Velenje vabi delavce iz občin Velenje in Mozirje, začasno na delu v tujini, na srečanje, ki bo v sredo, 29. decembra 1971 ob 16. uri v prostorih restavracije ob velenjskem jezeru # Udeleženci sreča-nja bodo pozneje gosti na večeru narodno-zabavne glasbe v Domu kulture Velenje # Vstopnice za prireditev bodo dobili na srečanju Po podatkih iz aprila 1971 je s področja občine Velenje začasno na delu v tujini 385 občanov, največ jih je v Zvezni republiki Nemčiji (265) in Avstriji (40). Do leta 1965 jih je odšlo v tujino 90, predlanskim 67, lani 77 itd. Med tistimi, ki so začasno na delu v tujini, prevladujejo osebe v starosti pd 20 do 24 let, teh je kar 111, sledijc jim občani stari od 25 do 29 let (88) in od 30 do 34 let (48), medtem ko je starejših nad 50 let samo 10. visokokvalificiranih je 132, s srednjo, višjo in visoko šolo pa 23 itd. In še podatki o poklicih: industrijskih delavcev je 215, trgovcev 10, zaposlenih v storitvenih dejavnostih 26, strokovnih delavcev 15 itd. poslene začasno v tujini, povabili v Dom kulture na prire; ditev, na kateri bodo nastop# godbeniki iz Velenja in Šoštanja, mešani pevski zbor Svobode Šoštanj in Šaleški oktet. Predstavili jim bodo tako delček domovine. L Zanimivi so tudi podatki o šolski izobrazbi Osnovno šolo ima 109 delavcev, ki so začasno na delu v tujini, kvalificiranih in TUDI LETOS SREČANJE Z DELAVCI! Občinski sindikalni svet Velenje je prvikrat pripravil srečanje z delavci, začasno zaposlenimi v tujini, lani. To prvo srečanje je uspelo, zato so se na OSS Velenje dogovorili, da ga bodo pripravili tudi letos. Srečanje bo v sredo, 29. decembra. Po srečanju bodo delavce, za- 4 VELEBLAGOVNICA Potrotalkl lahko isMrajo bUfo v poakovalnicah: M hmum s TRGOVSKA HIŠA* Ljubljana, Tomilčeva 2 4 • priporoča potroinfkpm hiter, sodoben In cenen nakup vseh potrebičin aa sebe, za družino, za dom In s» gospodinjstvo • potrožnikom n odi blago na obročno odplačevanje • za tuje kupce Je v hIH menjalnica BLAGOVNICA S STANOVANJSKO OPREMO, Ljubljana, Wolfova 1 KONFEKCIJA ELITA, Ljubljana, Čopova 7 4 LJUBLJANA BLAGOVNICA NAMA, Škofja Loka BLAGOVNICA NAMA, Kočevje ZA NAŠE Iži ROJAKE V TUJINI - POSEBNA ŠTEVILKA „INFORMACIJ“ Komisija za obveščanje pr* Občinskem sindikalnem svetu Velenje bo pred srečanjem z de-, lavci, začasno zaposlenimi v tu- “ jini, izdala posebno številko Informacij Občinskega sindikalnega sveta Velenje. Dogovor- ^ jeno je, naj bi v teh informacijah" objavili podrobne po- ] datke o možnostih ter o pogo- sta jih za zaposlovanje, o možno- 0si stih zasebnega dela, o tem, |-kako rešiti stanovanjsko proble; matiko, objavljeni bodo tudi pt podatki o davčni pohtiki, naka- cia zane bodo možnosti za varstvo p0 in šolanje otrok ter za dopol-nilno izobraževanje itd. Škrat-ka: v tej posebni številki,.Informacij" želijo v Velenju zbrati res vse tiste informacije, ki jih naši delavci, zaposleni začasno va v tujini, večkrat iščejo, pa jih ^ največkrat ne dobijo. (vš) 6 re' S IZ NAŠE DRUŽBE ^iE AMANDMAJI ODBORA ZA PROSVETO IN KULTURO REPUBLIŠKEGA ZBORA_ Za enako stopnjo Uresničevanja sporazumov ®dbor za prosveto in kulturo jPubliškega zbora Skupščine j1 Slovenije, ki- se je minuli te-1,1 vključil v razpravo o pred-r* družbenoekonomskih in ančnih izhodišč za financira-f splošne in kolektivne po-^ v letu 1972, bo predložil konkretne spreminjevalne ^dloge V uvodni razpravi je a sicer podana kritika, da v '" dokumentu bolj govorimo pričakujemo11 in manj ,,kaj Ol"o storili, da bi negativno v e"du razvoja ustavili.11 Odtod ■""a tudi druga ugotovitev, "»reč, da je zato tudi tehnika 'Zlaganih izračunov prora-jj^ska, posledice — razen ob 'katerih odločitvah — pa zato ^Vnilovske. Ob tem, ko je bila "dana polna podpora predla-^cinu izhodišču, da se nam-splošna in kolektivna po-v naslednjem letu zadržita rastjo družbenega proiz- voda, pa so glede na konkretno obravnavanje področja vzgoje in izobraževanja ter kulturnih dejavnosti v predloženem gradivu Izvršnega sveta SRS predlagali tri amandmaje. Prvič, odbor bo predlagal, da se med izhodišči zapiše načelo, da naj bo stopnja uresničevanja samoupravnih sporazumov o delitvi dohodka in osebnih dohodkov za vsa področja družbenih dejavnosti enaka. Drugič, v načelu odbor odklanja tudi začasno odtujitev presežnih sredstev, ki so se nabrala pri samoupravnih skupnostih. Konkretno pa bo predlagal, da se presežna sredstva pri Kulturni skupnosti Slovenije v celoti namenijo za sanacijo osebnih dohodkov do splošno dogovorjene enake stopnje uresničevanja samoupravnih sporazumov vseh družbenih dejavnosti Predlagal pa bo, naj se Izobraževalni skupnosti SRS pusti vsaj polovica presežnih sredstev oziroma toliko, da bi z njimi lahko ta interesna skupnost krila osebne dohodke v višini dogovorjenega enakega odstotka uresničevanja samoupravnih sporazumov- Kot tretje bo odbor terjal, da se v gradivu Izvršnega sveta SRS, kjer je predlagan finančni izračun sredstev za Izobraževalno skupnost SRS, popravi dosedanja formulacija, na osnovi katere mnogi razumejo, kot da predlagan izračun zagotavlja celo več sredstev, kot jih ta skupnost potrebuje. V dogovoru s predstavniki Izobraževalne skupnosti SRS so sklenili, naj dobe poslanci na mizo kratko informacijo, iz katere bo jasno razvidno, kakšne bodo posledice, če ostane pri dosedanjem predlogu Izvršnega sveta in kakšne bi bile posledice, če bi bil osvojen predlog odbora za prosveto in kulturo Republiškega zbora. K tem predlogom poskušajmo vsaj nekaj povzeti iz razprave. S prvim predlogom, ki pravi, da naj bi za vsa področja družbenih dejavnosti zagotovili uresničevanje samoupravnih sporazumov v enakem odstotku, odbor tudi podpira odločno zahtevo Izobraževalne skupnosti SRS s tem v zvezi. Poročali smo že, da je izvršni odbor Izobraževalne skupnosti SRS poslal pred dnevi pismo predsednikom Skupščine in Izvršnega sveta SRS, Gospodarske zbornice SRS in predsednikom vseh republiških organov družbenopoli- £BOVEUSKA ŽOLA v naravi Otroci na smučeh Letos organizirajo v središču j^irjev že sedmič zapovrstjo v naravi združeno s po-ft0rn smučanja. Številni zasav-šolarji bodo tako prišli na chn bodisi v tečajih smuča-ki jih pripravljajo društva, "diši v šoli na prostem, za ka-er° se, mimogrede povedano, et°š ogrevajo tudi v Hrastniku. ;et°s bodo imeli šolo na pro-ern učenci petih razredov Za četrtino več abonentov Mestno gledališče ljubljansko iz leta v leto pridobiva novo publiko. Letošnjo sezono ima to gledališče že 7331 stalnih obiskovalcev — abonentov. To pa je kar za četrtino več kot lansko sezono. Da bi zadostilo vsem, je Mestno gledališče ljubljansko letos moralo razpisati dva dodatna, torej nova abonmaja, tako da jih ima zdaj skupaj že 22. osnovnih šol iz Trbovelj v planinskem domu na Mrzlici. Izkušnje, ki so sijih pri organiziranju šole v naravi nabrali v središču revirjev, bodo letos lahko koristno uporabili. Med drugim so spoznali, da s šolo ne smejo več odlašati do konca januarja, temveč je treba izkoristiti že prvi sneg, če gaje le dovolj za nemoteno učenje smučarskih spretnosti. Letos računajo, da ga bo na Mrzlici dovolj in da bodo lahko v celoti uresničili predvideni program. V trboveljski šoli na prostem se je od takrat, ko so z njo začeli, pa do danes, zvrstilo že okrog 1000 učencev petih razredov tamkajšnjih osemletk. To je nedvomno lepo število in če nič drugega, so učenci spoznali osnovne spretnosti na smučeh, ki so jih lahko kasneje izpopolnjevali bodisi sami ali pa v okviru trboveljskega smučarskega društva, ki vzorno skrbi za naraščaj. Še nekaj je treba povedati. Vsa leta nazaj so organizacijo šole na prostem združeno s poukom smučanja finančno podprli tudi delovni kolektivi. V Trbovljah tudi letos pričakujejo, da šoli v naravi ne bodo odrekli pomoči. Sicer pa bo dala denar tudi Temeljna izobraževalna skupnost, nekaj bodo primaknila šolska vodstva, nekaj pa bodo prispevali starši. Za šestdnevno bivanje na Mrzlici bodo starši prispevali največ po 150 din, otroci socialno ogroženih družin pa bodo imeli ali poseben popust ali pa ne bodo plačali ničesar. —m tičnih organizacij z zahtevo, da sedejo za skupno mizo in se o tem dogovore. Glede drugega predloga o tem, da naj se presežna sredstva do določene višine ali v celoti puste samoupravnim skupnostim, je treba-povedati naslednje. Predstavniki Izobraževalne skupnosti SRS so tudi na tem mestu povedali, da se ne strinjajo, da bi se z njihovimi presežnimi sredstvi pokrivali dolgovi, ki so jih storili drugi, saj oni niso trošili ničesar mimo dogovorov. Pač pa so se preko načrtovane rasti oblikovali osebni dohodki drugod in to je povzročilo presežke tudi pri njihovih denarnih virih. Zakaj bi bili torej kaznovani tisti, ki so se dogovora držali. Predstavnik Kulturne skupnosti SRS pa je pojasnil, da bo njihovo predsedstvo predlagalo skupščini, naj bi presežke namenili za sanacijo osebnih dohodkov na ravni enotno dogovorjenega odstotka uresničevanja meril iz samoupravnSi sporazumov. Povedal je, da so zaostajanja osebnih dohodkov v kulturi najbolj očitna, saj dosegajo ponekod komaj 65 ali 70% vrednosti iz sporazumov. Po podatkih RO Sindikata delavcev družbenih dejavnosti zaostajajo osebni dohodki v kulturi za 17 %. Slišali pa smo tudi na odboru, da so na primer osebni dohodki v SNG Ljubljana doseženi komaj 70 %, v Filharmoniji pa celo le 62 % glede na vrednost iz sporazumov. Republiški sekretar za prosveto in kulturo je ugotovil, da bi za devet kulturnih institucij, ki naj bi jih odslej na novo financirala v celoti Kulturna skupnost Ljubljana, potrebovali dodatnih tri in pol milijona N-din poleg sredstev iz rednih virov, če bi jim v prihodnjem letu hoteli zagotoviti osebne dohodke vsaj 90 % glede na samoupravne sporazume. Odbor je Zelenil podpreti zahtevo, da se ta sredstva zagotovijo. Ob tem pa so na odboru tudi ugotovili, da bi morali tudi občinskim skupščinam priporočiti, naj puste temeljnim kulturnim skupnostim presežna sredstva za sanacijo osebnih dohodkov. SONJA GAŠPER SlC IZOBRAŽEVANJE ZAPOSLENIH Socialna diferenciacija tudi v izrednem študiju V prejšnji številki smo zapisali na osnovi ugotovitev Zvoneta SKANDALIJA, samostojnega svetnika Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo, da prihaja do najvišjega nadstropja učenosti pri nas v Sloveniji, se pravi na univerzo, komaj četrtina izrednih študentov. Referat o izrednem študiju na visokih in višjih šolah, ki ga je imel tov. Škandali na mariborskem simpoziju ,.Izobraževanje — nujnost in način sodobnega življenja11, pa je aktualen toliko bolj, ker nam avtor ponuja v premislek mnoge razloge za sedanje stanje izrednega študija na Slovenskem, vse do opozorila, da je tudi v izrednem študiju prisotna socialna diferenciacija. Zanimiva je njegova naslednja ugotovitev, ki je na tem mestu sicer ne moremo na drobno argumentirati z vsemi številkami, zato povzemamo le njeno vsebino. Delež srednjih strokovnih kadrov je v strukturi zaposlenih v SR SlovenijLnizek, po stanju iz leta 1969 je bil komaj 7,13 %. Istočasno pa je mogoče ugotoviti, daje od 10.000 izrednih študentov v šolskem letu 70/71 kar 60% takih, ki imajo štiriletno tehniško ali njej ustrezno šolo (gimnazije in vzgojiteljske šole so tu izvzete). Anomalija ni v tem, da je vpis izrednih študentov s štiriletno tehniško ali njej ustrezno šolo previsok, marveč v neelastičnosti šolanja na srednji stopnji, saj je priučenim in poklicnim delavcem pot do popolne srednje šole še vedno zaprta. In tako se je - kakorkoli se že sliši čudno - slabemu učnemu rezultatu izrednih študentov zahvaliti, da ni odstotek srednjestrokovnega kadra v gospodarstvu še nižji. Nič manj ni zanimiva ugotovitev, da je komaj 30% izrednih študentov vpisalo študij tehniških in biotehniških strok, čeravno jih od skupnega števila 10.000 prihaja kar 70 % iz gospodarstva in čeravno ima 60% izrednih študentov za seboj štiriletno tehniško ali njej ustrezno šolo. Glede na sedanje in bodoče potrebe po tehniških strokovnjakih je seveda tako razmerje v njihovi usmeritvi neugodno. In kaj vpliva na odločitve študijske smeri pri izrednih študentih? Med izrednimi študenti, ki prihajajo iz gospodarstva, je več takih, ki prihajajo iz uprav in manj onih iz proizvodnih obratov. Prvi imajo glede na poklicno delo ugodnejše pogoje za študij. Zaradi nedograjenega sistema nagrajevanja po delovnem učinku pa je tudi za one iz proizvodnje privlačnejša perspektiva zaposlitve v službah. Ne nazadnje vpliva na to tudi že pretirano poudarjanje pomena ekonomskih, pravnih in upravnih strok za uspešno delovanje proizvodnje. Že uvodoma sem zapisala, da med drugim Zvone Škandali v svojem referatu o izrednem študiju na višjih in visokih šolah opozarja, da je tudi v izrednem študiju prisotna socialna diferenciacija. To opozorilo je oprl na podatke Zavoda za statistiko SRS ,.Diplomanti" (za leto 1969 in 1970). Gradivo nas seznanja namreč s tem, daje med diplomanti - izrednimi študenti komaj 7,5 % tistih, ki so jim starši delavci in kmetje, 60 % tistih, katerih starši so strokovnjaki, umetniki, politični delavci in vodilno osebje, 32 % pa tistih, katerih starši so finančni, pisarniški ali njim sorodni delavci. Do take diferenciacije je gotovo prišlo že ob vpisu, pri diplomantih se je ta podoba gotovo le še bolj izostrila. Socialni in materialni položaj staršev je namreč aktiven dejavnik pri karieri njihovih, čeravno že odraslih in zaposlenih otrok, ugotavlja Škandali. Odprto pa pušča vprašanje, kakšno vlogo ima pri tem delovna organizacija. g q Ko so odborniki slovenjgraške občinske skupščine na zadnji seji obravnavali predlog za spremembo proračuna občine za letošnje leto — mimogrede bodi zapisano, da bodo zbrali v občinskem proračunu okrog 945.000 dinarjev več, kot so računali na začetku leta — so se ustavili tudi ob predlogu, naj bi 150.000 dinatjev namenili za dodatno financiranje dejavnosti občinske uprave. Skupaj naj bi torej v letu 1971 namenili za financiranje redne dejavnosti slovenjgraške občinske uprave skoraj 2,140.000 dinarjev. V obrazložitvi k predlogu spremembe občindcega proračuna je bilo zapisano, da je ..potrebno upoštevati nujne izdatke, ki so v zvezi tudi s predvideno uveljavitvijo samoupravnih sporazumov pri delu državnih organov . . .“ Eden od odbornikov iz vrst prosvetnih delavcev je vprašal, kako je mogoče, da že zdaj, pred koncem leta, zagotavljajo dodatna sredstva za financiranje redne dejavnosti občinske uprave, in sicer zaradi uveljavitve samoupravnih sporazumov, točneje, za zvišanje osebnih dohodkov. Odgovora na to vprašanje pravzaprav ni do- bil, prav tako pa je zaman čakal na odgovor tudi na vprašanje, kako slovenjgraška občinska skupščina nasploh gleda na uveljavljanje samoupravnih sporazumov o usmerjanju in delitvi dohodka in osebnih dohodkov, zlasti še s stališča, ker Temeljna izobraževalna skupnost Slovenj Gradec nima denarja, da bi lahko na šolah izplačali osebne dohodke prosvetnim delavcem v višini, kot jo prav tako omogoča in dovoljuje samoupravni sporazum. Po krajši razpravi so odborniki predložene spremembe občinskega proračuna sprejeli; proti predlogu so glasovali trije odborniki, med njimi tudi odbornik -prosvetni delavec, ki ga odgovori, kolikor so odgovori bili, niso zadovoljili. Slovenjegraškega primera na noben način ne kaže posploševati. Je pa značilen primer miselnosti oz. odnosov, ki še vladajo v naši družbi in ki bi jih kazalo čimprej menjati. Čeprav gre samo za 150.000 dinarjev, pa je to vendarle manifestacija miselnosti in prakse, da si lahko posamezni dejavniki znotraj naše družbe, neodvisno od stanja na drugih področjih, med prvimi, če že ne prvi, zagotavljajo pravice, ki jim sicer gredo in jim jih tudi nihče ne želi oporekati. Gre pravzaprav za pomanjkanje solidarnosti! Slovenjgraška občinska uprava si je, seveda po odločitvi odbornikov, odrezala nekaj zajetnejši kos kruha, prosvetni delavci pa si ga, vsaj za zdaj, še niso mogli. Skušnje od DRUGOD # IZKUŠNJE OD DRUGOD • IZKUŠNJE OD DRUGOD • IZKUŠNJE OD DRUGOD • IZKUŠNJE OD DRUGOD • IZKUŠNJE OD DRUGOD • IZKUŠNJE OD DRUG Poklicni vodič po italijansko 1* ! 1 Mladini torinske province je na voljo vodič za izbiro poklica i- L)obro organizirana država teži za tem, da so mladi in njihovi starši kar najbolje seznanjeni z možnostmi šolanja po končani ^ °snovni šoli. Presenetil pa meje lično in vsebinsko bogato oprem-Jen VODIČ ZA IZBOR POKLICA, ki ga izdaja Konzorcij za teh-ii "ično izobraževanje Torinske province v Italiji (Consorzio provin-i- ciale per finstrucione tehnica). Naloge Konzorcija, na katere zelo , P°zorno opozarja vodič, so pospeševanje in izpopolnjevanje tehnič-. "e8a izobraževanja in ustanavljanje centrov za učno in poklicno . "terjanje (tovrstne ustanove v naši republiki nimamo). 1 Vodič v prvem delu nazorno prikazuje tudi vlogo in kraje delo-] Vanja centrov za učno in poklicno usmerjanje ter opozarja na šol-'Le in druge ustanove za izobraževanje na II. stopnji z možnostmi ) Nadaljevanja študija na fakultetah in drugih višjih šolah. Hkrati vodič opozarja na druge možne oblike pridobivanja poklicne izobrazbe in izpopolnjevanja strokovnih znanj. V tem delu vodič tudi opozarja na potrebnost izobraževanja na drugi stopnji za nadaljnji mladeničev razvoj ter na možnosti dodelitve štipendije. Drugi del vodiča opisuje vse šole druge stopnje (splošne in strokovne), ki delujejo v Torinski provinci in jih priznava ministrstvo za izobraževanje Itahje. Značilnost tega prikaza je, da so za vsako šolo našteti: vpisni pogoji (zahtevana predizobrazba), čas trajanja šolanja, naziv, ki ga slušatelj dobi po končanem uspešnem šolanju, možnosti zaposlitve v stroki in panogi, možnosti nadaljnjega šolanja in sicer na katerih višjih šolah in fakultetah, predmetnik razčlenjen na letnike s številom učnih ur za posamezen predmet ter državne in druge šole, "k; lo izobraževanje organizirajo. Pri nekate- rih šolah vodič tudi opozarja kandidate, koliko poudarka daje šola določenim znanjem. Tretji del vodiča je za moje pojme nekaj posebnega in hkrati najbolj zanimiv del, ker prikazuje vrste tečajev za strokovno usposabljanje in za pridobitev poklicne izobrazbe ter tako imenovane svobodne tečaje za poklicno in tehnično izpopolnjevanje, ki jih organizirajo v Torinski provinci. Tečaji so namreč našteti po zvrsteh z označbo, katera šolska in druga izobraževalna ustanova jih prireja ter kraj, kjer je izobraževalna ustanova. Bržkone bi bilo smotrno tudi v naši republiki izdati podoben vodič za izbiro poklica. Sicer je Republiški zavod za zaposlovanje že izdal nekaj podobnega, se pa njegova vsebina nanaša samo na posamezno poklicno šolanje in je zato ta vodič preveč enostranski. ANTON KUKOVIČA 3 Mlvi >! 11! B a*] M si:«ikTmTi GIBANJE OSEBNIH DOHODKOV ZAPOSLENIH V ZAGORSKI OBČINI Še pod poprečjem Čeprav so letos v vseh zagorskih podjetjih povečah osebne dohodke zaposlenih, je še vedno v občini okrog 620 delavcev, ki zaslužijo manj kot 1000 dinarjev na mesec. Zato bo treba akcijo za odpravo osebnih dohodkov pod 1000 dinarji na mesec nadaljevati, kajti po mnenju občinskega sindikalnega sveta, ki pozorno spremlja in usmerja akcijo, ne bodo mogle vse delovne organizacije ustvariti možnosti za to, da bi te probleme že po novem letu odpravih. V delovnih organizacijah bodo morah prvenstveno izboljšati organizacijo dela, izpopolniti nekatere vrste opreme in zmanjšati stroške. Prav to pa bo, kot je videti, najtežje, saj skoraj v vseh delovnih organizacijah ugot^j i P> Ijajo, da kljub odkrivanju nim l J J ’ J J Jna V kolektivu Opekam Ljubečna so se že pred leti odločili, da zgradijo novo tovarno za opečne izdelke. Več let so štedili sredstva. Ko pa jim je preteklo leto priskočila na pomoč še banka, so hitro prijeli za delo. V Ljubečni je že sedaj veliko gradbišče. Pravzaprav največje po osvoboditvi. Na proštom, kjer bo stala ena najbolj sodobnih opekam pri nas, dela kar več podjetij. Med graditelji so gradbena podjetja, cestno podjetje, vodna skupnost, kmalu pa se jim bodo priključili še drugi. V Ljubečno pa že prihaja tudi prva oprema. Na fotografiji vidimo, kako razkladajo enega izmed delov strojne opreme, ki prihaja iz uvoza. — Tekst in foto: MB V škodo trgovine Predstavniki nad 100 trgovinskih organizacij Slovenije so na sestanku v Ljubljani odločno zahtevah, naj bi zvezni predpis o obveznem depozitu pri investicijah v višini 30 % ne obvezoval trgovskih organizacij. Poudarili so, da je trgovina del proizvodnje in da se investicije v trgovini ne smejo obravnavati drugače kot investicije v industriji. Če bi zmanjšali investicije v trgovini, bi to istočasno pomenilo zmanjšanje proizvodnje. Prav tako predstavniki slovenske trgovine menijo, da to pomeni kršitev suverenosti republik oziroma nacionalne ekonomske pohtike. tranjih rezerv izdatki naraščajr Podatki o gibanju osebnL . dohodkov v zagorski občit^ kažejo tudi, da se povečC^ število zaposlenih, ki dobivajL od 1000 do 1200 dinarja osebnega dohodka na mes40j Ob koncu septembra je delavcev s tolikšnimi osebn>>!re, dohodki v gospodarstvu ' negospodarstvu 738, medte* ko je bilo delavcev, ki dobivah od 1200 do ll dinarjev osebnega dohodka 5J in tistih, ki so zaslužih od H do 1600 din na mesec 521 Zanimiv je podatek, da je " Zagoiju ob Savi dobivalo f 3000 dinarjev na mesec SATURNUS PRAZNUJE SVOJ PETDESETI ROJSTNI DAN minulega meseca samo 88 z* poslenih. V zagorskem gosp*’ darstvu so osebni dohodki € poslenih po podatkih za / j polletje bih pod republiški*1!,^ poprečjem za 3 %. jeS( STRMO NAVZGOR Že dvajset Oskarjev za embalažo Minilo je pol stoletja, kar je Emil Lajovic ustanovil v Ljubljani manjše podjetje, v katerem naj bi izdelovah kovinsko embalažo. To je bil zametek in obenem rojstvo današnje ljubljanske tovarne Saturnus. Iz obrtniške delavnice je zrasla ena naših najmočnejših delovnih organizacij s 1.700 delavci in 220 mihjoni dinarjev prometa letno. V SLOGI JE MOČ „V letu 1957 smo v tovarni po zaslugi strojne delavnice preuredili zadnji proizvodni stroj od skupnega na mehanični pogon. V obdobju 1959-1960 smo izdeiah perspektivni plan za obdobje sedmih let, ki je predvideval izgradnjo nove tovarne za proizvodnjo avto-elek-trike. Glede na močno razširitev proizvodnje tako po asortimentu kot kohčini, smo v letu 1960 preimenovah tovarno iz „Satumus“, tovarna kovinske embalaže11 v „Saturnus, kovinsko predelovalna industrija". Z dozidavo tovarne za proizvodnjo avto-elektrike smo bili prisiljeni glede na perspektivni razvoj iskati novo lokacijo ...“ pripoveduje Zdravko Rakušček, direktor tovarne Saturnus. V letu 1961 se je pripojilo k Saturnusu dvoje podjetij: Agro-indus iz Zaloga in Juvinil iz Polja. Ti dve enoti sta postali pozneje zametka dveh novih tovarn v okviru Saturnusa. nizacijo več kot 64 milijonov novih dinarjev. Skoraj vse investicije so šle izključno iz lastnih sredstev. Zato so se delavci pogosto zavestno odrekali boljšim osebnim dohodkom in s tem višjemu osebnemu standardu. V ilustracijo hitre rasti podjetja Saturnus le nekaj skromnih podatkov: Medtem ko je npr. leta 1951 predelal kolektiv komaj 762 ton pločevine, je bo v letošnjem letu že več kot 20.000 ton! In dalje: če je znašal letni promet Saturnusa pred dvajsetimi leti le milijon dinarjev, je narasel do letošnjega leta že na blizu 220 milijonov novih dinarjev oziroma za precej več kot 200-krat! Razumljivo se je tudi število zaposlenih v minulih dveh desetletjih precej povečalo. Danes šteje kolektiv že 1.700 delav- cev, pred dvajsetimi leti pa jih je komaj 500. SODELOVANJE NA VSEH PODROČJIH „Satumus“ ni rasel le v strogem „fizičnem“ smislu, temveč tudi orientacijsko, kadrovsko, strokovno .. .“, razlaga direktor Zdravko Rakušček. „Smelo lahko trdimo, da so delavci Saturnusa zorali ledino in odigrali pionirsko vlogo pri razvoju in vpeljavi embalaže za konzervno industrijo v Jugoslaviji. Prva in edina strokovna literatura s področja proizvodnje, uporabe in ostalih tehnoloških vprašanj v zvezi z embalažo, je zasluga naše tovarne. Vsakoletno izobraževanje kadrov v vseh mogočih oblikah pa je plod nesebičnih in požrtvovalnih medsebojnih odnosov. Skrb in smisel za nanredne in moderne tehnološke dosežke je bila kadrom v Saturnusu osnova, da se je kolektiv povezal s številnimi znanstvenimi institucijami, s katerimi danes skupno zasleduje, raziskuje in posreduje najnovejše dosežke s področja embaliranja in tiskanja kovinske embalaže. Sodelujemo z Jugoslovanskim institutom za prehrambeno industrijo iz Novega Sada, z Jugoslovanskim institutom za tehnologijo mesa iz Beograda in z Zavodom za zdravstveno varstvo. Sodelovanje temelji na konkretnih programih, ki jih izdelujemo vsako leto sproti. Priznanje in dokaz za kvaliteto in solidno proizvodnjo nedvomno predstavlja med drugim tudi podelitev 20 jugoslovanskih Oskarjev za embalažo . . .“ -a V Kranjski gori, slovenskem smučarskem centru gradijo. Tako pravkar dokončujejo velik nov hotel kategorije last jeseniške Gorenjke, ki se bo med drugim lahko pohvalil tud'1 pokritim plavalnim bazenom. Naj povemo, da Gorenjka že spfj jema rezervacije za silvestrovanje v svojem novem hotelu. P0*” tega sta v gradnji še dva hotela. Enega gradi ljubljanski Kompas (j našem posnetku). Izgotovljen bo prihodnje leto in bo za razliko ^ od vseh drugih podobnih objektov v Kranjski gori kategorije A. eden, ki bo verjetno malce pripomogel k temu, da v tem skjbr lepem gorenjskem kotičku pozimi ob večerih ne bo povsod ta*4 sh dolgčas... (Foto: A. Ul.) • Ud va NA NAJVIŠJI RAVNI V času delavskega samoupravljanja se je Saturnus razširil od 8.550 kvadratnih metrov zazidane površine na 27.040 kvadratnih metrov v letošnjem letu. S porastom potreb po izdelkih Saturnusa, zlasti konzerv, je bilo potrebno misliti na modernizacijo proizvodnje tako, da je kupil kolektiv v obdobju 1967-1969 najmodernejšo opremo za tiskarno in proizvodnjo konzerv. Tako je danes obrat Zalog s svojo opremo na ravni sodobnih zahodnoevropskih tovarn. Ne zaostaja ne po produktivnosti ne po kvaliteti. Razumljivo je moderniziral kolektiv tudi ostale svoje obrate: orodjarno, obrat za proizvodnjo avto-elektrike itd. Od leta 1956 dalje je investiral kolektiv Saturnusa v moder- NOVA VELEBLAGOVNICA Štiri etaže Darilni bon Dvajset oddelkov Dostava na dom 20.000 različnih izdelkov Menjalnica Bife V CELJU VAM NUDI BOGATO IZBIRO BLAGA ZA ŠIROKO POTROŠNJO. OBIŠČITE NAS -ZADOVOLJNI BOSTE! Veleblagovnica Q Celje, Gubčeva 2 TEHISia-MERCaTOR Osebni dohodki prehitevajo storilnost šp Celjski sindikati o bistvenih elementih razvojne orientacije v osnutku sre^j rii njeročnega programa razvoja občine ^ Na zadnji seji občinskega sindikalnega sveta Celje so podobno kot na seji občinske konference ZKS podprli bistvene elemente razvojne orientacije v osnutku srednjeročnega programa razvoja občine. Ugo-tovih so, da so letošnji dosežki v gospodarstvu zaradi konjunkture in inflacijskih gibanj sicer ugodni, zla pa kljub temu rast v primerjavi s posameznimi dosežki v regiji in republiki še zaostaja. Pri programiranju razvoja v letih 1971—1975 so sestavljavci osnutka srednjeročnega programa izhajali predvsem iz programov delovnih organizacij. Nekatera investicijska vlaganja v rekonstrukcije so že v teku in mnoga od teh bodo že v prihodnjem letu dajala prvi dohodek. V osnutku srednjeročnega programa je dan večji poudarek porastu investicijskih vlaganj v predelovalno industrijo. Pri urejanju problemov v negospodarskih dejavnostih nameravajo v prihodnjih letih zbirati zlasti sredtva občanov s samoprispevkom. Družbeni proizvod celotnega gospodarstva celjske občine naj bi se po programu povečeval letno za 12,5 %. Od tega bi se povečal v industriji za 15 %, v trgovini, ki se je zadnja leta v Celju zelo razvila, pa 12% na leto. Pomembno je, da bodo investicijska vlaganja v naslednjih letih do leta 1975 dala možnost za zaposlitev tudi 3000 novim delavcem. Ob razpravi o osnutku srednjeročnega programa razvoja celjske občine so spregovorih tudi o naraščanju proizvodnih stroškov, ki bodo v prihodnje odločilni pri tem, ali bo neko podjetje konkurenčno in sposobno nastopati bodisi na domačem bodisi na tujem tržišču. Razen tega bo treba tudi zajeziti povečevanje osebnih dohodkov nad stopnjo porasta produktivnosti. To zlasti velja za tiste delovne organizacije, ki so že sedaj z visoki osebnimi dohodki nad občinsko ravnijo. Znano je, da so se v letošnjem tričetrtletju v nekaterih celjskih organizacijah z\’& osebni dohodki veliko več, k0' pa je porasla produktivno*1 Precej so se v celjski obč**11 povečali izdatki za reprezenta*1 co, dnevnice in kilometrin0 Zbrani podatki kažejo, da so' delovnih organizacijah s p0“ ročja gospodarstva udeleženi11 stroški s 13,2% na izplača**1 osebne dohodke, v negospoda* skih dejavnostih pa z 11,2 %• V razpravah o teh problenu*1 je predsednik občinskega si*1; dikalnega sveta Celje IVA^ KRAMER dejal, da bi lahko, ^ bi za 10% zmanjšali v delovni** organizacijah izdatke za repfe' zentanco, dnevnice in kilontf' trino in ta sredstva namenili23 osebne dohodke delavcem, l*! so najnižje plačani, zagotovil* 2000 delavcem v Celju najnižj' osebni dohodek 1000 dinarjev Tako v celjski občini ne bi bil°> nikogar več, ki bi pri polne*** delovnem času in normaln* delovni obveznosti prejel nižj* osebni dohodek kot 1000 dinarjev na mesec. m BRECL ŠPORT IN REKREACIJA mb • CELJE SPREJEM ZA Organizatorje , REKREACIJE D u nt ‘ retekli teden je Občinski j^aj^ikalni svet v Celju pri-;ebn|tayil svečan sprejem za or-jbM^^atorje rekreacije v de-,ebuJfVri^1 organizacijah. Spre-bivaj]1 so pripravi °b spre-narFi?111 visokega priznanja iesei ■ Ou^ove nagrade11 za raz-bjfi množične udeležbe ob-Knifi nov v raznih oblikah re-bun>acije. :dtei • 141 52' je’ 0 $ c ^ 8 z< osp^ •ikiil, avtomatskem kegljišču fagrada v Celju se je začel jenski del tekmovanja v regljanju za občinsko sindikalno prvenstvo. Med prijavljenimi je 41 moških in 16 Ženskih ekip. Po spomladanskem delu vodi med boškimi ekipami Elektro, 'aed ženskimi pa Železarna. mb RAZSTAVA O TELESN I 1 KULTURI i L V muzeju revolucije v |f meljn je Občinska zveza za Fiksno kulturo iz Celja pri- JEJSENSKI DEL TEKMOVANJA V KEGLANJU ZAKLJUČEK ŠPORTNIH IGER OSS RADLJE k ..; ravila razstavo 25-let te-i|!esne kulture. V njej je pri-•*;'1a2yla delovanje in uspehe Ji mštev v celjski občini. ^redstvo za ohranitev Rezine in vitalnosti NOVO MESTO isa ^ organizaciji občinskega m "‘Odbora ZZB Novo mesto je Vsjbilo v ne(jeljo, 21. novem-s>Ci ra, republiško šahovsko in m shelsko prvenstvo za inva-na katerem je sodelovalo blizu 100 tekmovalcev ^ vseh večjih slovenskih rtrost. Organizacija tekmovanja je bila solidna, zbrane športnike pa je pozdravil Predsednik zveze za športno rekreacijo ,invalidov Slove-1 oije Stane Lavrič in zastop-^ nik občinske organizacije “ ^ZB Novo mesto Miloš Jan-,-^j bjč. Govornika sta poudari rila, da je glavni namen tega tekmovanja, da se športno-^ rekreativna dejavnost na dolenjskem še bolj poživi. riJaj S. DOKL LOVORIKA KOVAČEM IN LIVARJEM Z MUTE Občinske sindikalne športne igre, ki sta jih organizirala občinski sindikalni svet Radlje in občinska zveza za telesno kulturo, so končane. Na zaključni svečanosti,'ki je bila v Vuzenici, je predsednik občinskega sindikalnega sveta ^■%'V*V%V*VVV%.WV%%V%r * * * * * * * * * * Prehodni pokal TT Prebold Minulo nedeljo je bila v Preboldu zaključna akademija sindikalnih športnih iger občine Žalec. Na njej so podelili pokale, priznanja in nagrade. Prireditev je organiziral Občinski sindikalni svet Žalec ter uredništvo Novega tednika in radia Celje. Na sliki vidimo predsednika Občinskega sindikalnega sveta, Vena Satlerja, ki predaja prehodni pokal predstavniku TT Prebold, ki je letos osvojila prvo mesto. Tekst in foto: TONE TAVČAR * * * 5 * * j £ Vedno na zalogi bogata 'rt £ kolekcija damske kon- £ lekcije v aktualnih kro- j 2 jih, barvah in materia- 2 £ lih. Na voljo so tudi £ rt ekskluzivni, visoko mod- ^ 2 ni modeli plaščev, kosti- 2 mov in oblek v zelo £ # majhnih serijah. ^ 2 Torej, v Modni hiši £ rt oblačila za ženo, moža, rt 2 hčerko in sina! 4 4 * PRODAJNI SERVIS £ 5 modna'; ; hiša ^ 4 LJUBLJANA — 4 $ MARIBOR — OSIJEK £ Radlje, Borut Šeško, podelil nagrade, diplome in priznanja najboljšim ekipam in posameznikom. Največ točk so zbrali kovači in livarji iz tovarne na Muti in s tem osvojih prvo nagrado tisoč dinarjev. Drugo in tretje mesto in nagrade so osvojih elektrikarji iz HE Vuhred in učitelji iz osnovnih šol Muta iz TRBOVLJE Vuzenica, ki so tokrat prvič združili svoje športne sile. Na tekmovanju je sodelovalo deset ekip v petih športnih disciplinah. V teku so že druge športne igre 71/72, ki se jih bo udeležilo še večje število sindikalnih podružnic. kw Košarkarski turnir V soboto, 4. decembra, je bil v telovadnici osnovne šole Ivana Cankarja košarkarski turnir za pokal občinskega centra za telesno kulturo. Udeležile so se ga ekipe gimnazije, tehnične, elektro in strojne šole, ekonomske srednje šole, industrijske kovinske šole in ekipa strokovno izobraževalnega centra iz Zagorja. Po tradiciji je zmagala TESŠ, vendar to pot z večjimi težavami kot prejšnja leta. J. LAZNIK JESENSKA PRVAKA TAM IN SWATY lOS1; iči#1 itafl' •jflO so' 5 od' ni d Sat1' dar >. rrid1 sin- ,če pr£' m"' iza ki ivil> ližji jev. rilo. etf rini ižji di- Te dni se je končal jesenskr del občinskega sindikalnega nogometnega prvenstva Maribora. V prvi skupini je naslov jesenskega prvaka zasluženo osvojila ekipa TAM-obrat Studenci. Od devetih srečanj ni izgubila niti enega in tako zasluženo vodi s štirimi točkami prednosti pred drugouvrščeno ekipo Elektrokovine. Preseneča slaba uvrstitev lanskega sindikalnega prvaka ekipe Mariborskega tiska, ki je po jesenskem delu komaj na tre jem mestu. V drugi skupini zasluženo vodi Swaty pred ekipami TAM I, Metalno in Primatom. Ekipa TAM I je nepričakovano na drugem mestu, saj je bila v začetku prvenstva v drugi skupini glavni favorit. O končnem zma- govalcu te skupine je težko pro-;noztrati, saj je razlika med velečim Swatyjem in četrto-uvrščenim Primatom samo tri točke. V obeh skupinah so bile tekme do sedaj zelo zanimive, v drugem delu pa lahko pričakujemo še bolj borbena srečanja. D. ZAGORAC BREŽICE Tradicionalno srečanje Za dan republike je Drlo v Brežicah tradicionalno medobčinsko športno srečanje sindikalnih organizacij iz Brežic in Sombora. Srečanje je bilo že peto po vrsti in se je to pot končalo v korist Brežic z rezultatom 5:1 v panogah oziroma 10:2 v točkah. Organizatorji srečanja so bili predstavniki Brežic, ki so letos že tretjič osvojih prehodni pokal in ga s tem osvojih v trajno last. Predstavniki obeh občin so tekmovah v nogometu, kegljanju, odbojki, šahu, namiznem tenisu in streljanju. Iz rok Ivana Hincaka, predsednika občinskega sindikalnega sveta Sombora, je prejel prehodni pokal Franc Voljčanšek, predsednik občinskega sindikalnega sveta Brežice. Srečanje predstavnikov obeh občin bo prihodnje leto v Somboru. M. JARANOVlC ŠPORT V NOVOGORIŠKI TOVARNI MEBLO_ KORAK NAPREJ Pred letom dni so ustanovili v novogoriški tovarni pohištva Meblo v okviru sindikata kordinacijski odbor za športno dejavnost. Za začetek so ustanovili sekcije za kegljanje, smučanje, odbojko, nogomet, streljanje in šah. Najbolj aktivni so bih kegljači, smučarji in odbojkarji. Vodstvo sindikata je dodelilo športnikom 20.000 dinarjev, ki so jih porabili za nakup potrebne opreme in kritje stroškov tekmovanj. Prihodnje leto bodo gradih športna igrišča v neposredni bližini tovarne, kjer bodo našli svoj prostor nogometaši, odbojkarji in igralci tenisa. R. KOLENC Pretekli teden je bilo končano tekmovanje v odbojki za Slane in članice. Pri članih je sodelovalo 17 ekip. V finalu so se pomerile enakoplasirane ekipe vseh treh skupin. V borbi za 1. do 3. mesto so bili doseženi naslednji rezultati: Ingrad : Aero 2:0, Ingrad : Klima 2:1, Klima : Aero 2:1. • CELJE Ekipi Ingrada najboljši Končni vrstni red: 1. Ingrad, 2. Klima, 3. Aero, 4. Železarna, 5. EMO, 6. Prosveta, 7. Cetis, 8. Postaja LM, 9. Cinkarna, 10. PTT, 11. Libela, 12. Kovinotehna, 13. do 15. Žična, Obnova in Zlatama, 16. Toper, 17. Občina. Članice so tekmovale v spomladanskem in jesenskem delu. Tudi v tej konkurenci je bila najuspešnejša ekipa Ingrada, ker so spomladanske zmagovalke Prosvete precej popustile. Tako je končni vrstni red po obeh dehh naslednji: 1. Ingrad, 2. Savinja, 3. Prosveta, 4. Železarna, 5. Toper, 6. Cinkarna, 7. do 8. Kovinotehna in Cetis, 9. Občina. T. GORŠIČ urin ©LJFi Ekipa Metalne je to pot pristala na tretjem mestu V OBČINI ŠKOFJA LOKA SPET KORAK NAPREJ NA PODROČJU TELESNE KULTURE Še vedno premalo učiteljev Škofjeloška občina šteje med tista slovenska območja, kjer so na področju telesne kulture storili v minulih letih razmeroma zelo veliko. Vso politiko telesne kulture usmerja tu Svet za telesno kulturo in telesno vzgojo kot politični izvršilni organ občinske skupščine. Občinska zveza za telesno kulturo, kot družbenopolitična organizacija, skrbi za vsesplošen napredek telesne kulture v občini, za množično dejavnost in za tekmovanja v občinskem merilu. Občinska zveza za telesno kulturo Škofta Loka nima svojega poklicnega uslužbenca, kar vpliva razmeroma zelo qeugodno na celotno dejavnost. Občinska zveza skrbi za programe dela in S tem v zvezi za potrebne predračune. Prav tako deli Občinska zveza za telesht' kulturo telesnovzgojnim organizacijinn vsa sredstva, ki jih prejema iz prora&ma občinske skupščine. Sredstva občinske zveze za telesno kulturo so v minulih letih precej narasla. Medtem ko je razpolagala leta 1968 z 80 tisočaki, je leto dni pozneje s 120.000 dinarji, lansko leto z 220.0,00 in letos že z 272.000 dinarji. Občinska zveza za telesno kulturo razpolaga tudi s sredstvi športne stave in lota, ki so namensko dodeljena za investicije novogradenj in adaptacije športnih objektov. Ta sredstva so iz leta v leto manjša in so znašala za minulo leto le 6582 dinarjev; razdeli jih občinska zveza za najnujnejša popravila športnih objektov v občini in so tako minimalna, da o kakšnih investicijah sploh ni govora. PEREČE KADROVSKE POTREBE V občini Škofja Loka je pet osnovnih šol, ena gimnazija in tri strokovne šole. Na popolnih osemletkah je 3.357 učencev, na gimnaziji in poklicnih šolah pa je 807 mladih ljudi. Kvaliteta telesne vzgoje na vseh šolah je v minulih letih vidno napredovala. Pohvale vredna je tudi družbena skrb za gradnjo telovadnic pri osnovnih šolah. Pomembne športne uspehe beležijo dalje šolska športna društva, ki so dosegla na številnih tekmovanjih v pokrajinskem, republiškem in državnem merilu zares zavidanja vredne rezultate. Ob vseh teh in tudi drugih razveseljivih ugotovitvah pa imamo po drugi plati opravka z nekoliko manj spodbudnimi dejstvi. V občini je namreč skupno le 11 učiteljev telesne vzgoje, ki „pokrivajo“ 13 delovnih mest. Z manjšim številom ur poučujeta na osnovnih šolah Železniki in Žiri še dva učitelja. Visoko izobrazbo imata v občini le dva, višjo pa le štirji učitelji telesne vzgoje. Vsi ostali nimajo predpisane izobrazbe. To seveda ne pomeni, da delajo ti učitelji, ki so brez predpisane izobrazbe, slabo. Nasprotno: trudijo se in v številnih primerih žanjejo uspehe. Žal pa posamezniki vse preveč odlagajo svoje študijske dolžnosti, kar ima vrsto negativnih posledic tako za njih same, kot tudi za šolarje, kijih poučujejo. Kadrovski problem je torej na področju občine Škofja Loka razmeroma pereč. Še posebno, če upoštevamo vse večjo aktivnost šolskih športnih društev, ki dopolnjujejo redno telesno vzgojo, potrebujejo pa seveda svoje mentorje - strokovnjake. NOVI ŠPORTNI OBJEKTI Kar tri osnovne šole: „Cvetko Golar" Škofja Loka, Železniki in Gornja vas so dpbile nove telovadnice in nekaj športnih igrišč na prostem. Tolikšno število lepih in dragocenih športnih objektov je v kratkem času zgradilo le nekaj slovenskih občin. Zato gre požrtvovalnim telesnovzgojnim delavcem v škofjeloški občini, ki so se zavzeli za vse te novogradnje, zares vse priznanje. Prav je, da ob tem povemo tudi naslednje: igrišče za šolo v Škofji Loki čaka že poldrugo desetletje na dokončno ureditev. Vanj je bilo. vloženih že več kot 200 tisoč novih dinarjev, igrišče pa je žal še vedno nedograjeno. Gospodarska škoda je torej več kot na dlani, da ne omenjamo glavne posledice takšnega ravnanja, velike vrzeli pri vzgoji mladega rodu. TRGOVCI Z NOVCI... Po podatkih strokovne službe Mestnega sindikalnega sveta Ljubljana so v masi porasli osebni dohodki v prvih devetih mesecih na področju Ljubljane v primerjavi z istim obdobjem lani za 25 %. Toda, glede na to, da je število zaposlenih letos za 7 % večje v primerjavi z lanskim letom, so narasli osebni dohodki na zaposlenega le za 17 %. Na povečanje mase izplačanih osebnih dohodkov sta vplivali v prvi vrsti področji trgovine in gostinstva, kjer je masa osebnih dohodkov narasla za 34 %. Ljubljanski mestni sindikalni svet si je na področju politike o sebnih dohodkov v minulih dveh letih močno prizadeval, da nihče ne bi dobil za svoje redno mesečno delo manj kot 800 in pozneje manj kot 1000 dinarjev. Prizadevanja so bila razumljivo usmerjena na to, da naj delovni kolektivi z ustreznimi organizacijskimi in drugimi ukrepi zagotove tako produktivnost dela na vseh delovnih mestih, da bodo lahko dvigali osebne dohodke tudi doslej naj slabše plačanim delavcem. So bila prizadevanja mestnih sindikatov uspešna? Gledano tako ah drugače: meseca septembra je bilo v Ljubljani še vedno blizu 2 % zaposlenih, ki so prejemali za polno delovno obveznost manj kot 800 dinarjev na mesec in blizu 7 % zaposlenih, katerih mesečni prejemki so znašali med 800 ? in 1000 dinarjev na mesec. V mesecu marcu je bilo na pod- y ročju Ljubljane še vedno 13.500 delavcev, ki so zaslužili manj kot 1000 dinarjev na mesec. In letošnji povprečni mesečni osebni dohodki Ljubljančanov? Na voljo so nam le podatki za drugo četrtletje. : Ti pravijo, da so znašali povprečni osebni dohodki v gospodarstvu 1751 dinarjev na mesec, v negospodarstvu pa 1816 i dinarjev. In osebni dohodki po gospodarskih področjih? Na prvem | mestu so tudi to pot, tako kot vedno, trgovci oziroma trgovina (1983). Na drugem mestu so zaposleni v gradbeništvu : (1822), na tretjem turistični delavci (1783), na četrtem de-lavci v prometu (1784), na petem zaposleni v obrti (1668) in šele na šestem delavci v industriji (1665). Podatki so ne-dvomno zelo zgovorni. Opozarjajo na težko razumljiva ne-| sorazmerja in da v marsikaterem primeru še vedno ne vemo oziroma nočemo vedeti, kdo pije in kdo plača. Tudi osebni dohodki po panogah se v primerjavi z leti g nazaj niso bistveno spremenili. Seveda močno prednjačijo j: projektanti (3251), ki jim slede delavci v elektrogospodarstvu (2282), zaposleni v cestnem prometu (1964), v kemični industriji (1883) itd. In kje zaslužijo še vedno najmanj? Kje druge, kot prav v industriji! In to v lesni (1362), v tekstilni (1452) in v papirni industriji (1521). V tovarni nogavic Polzela FOTO:A.AGNtf POSLOVNO IN TEHNIČNO SODELOVANJE V JUGOSLOVANSKEM ZLATARSTVU Pred dnevi je pri Tovarni nogavic na Polzeli zrasel nenavaden, velik balon. Ljudje, ki so hodili mimo, so se spraševali, kaj je to. To je novo skladišče iz plastične mase za tovarno nogavic, kije eno redkih v Jugoslaviji. Foto. x TAVČAR OBISKALI SMO TOVARNO GOSPODINJSKE OPREME »GORENJE« VELENJE Minuh teden so v Celju podpisali pogodbo o poslovno-turi-stičnem sodelovanju slovenskih zlataijev s sorodnimi delovnimi organizacijami v Zagrebu (Rubin), Splitu (Tehničar), Sarajevu (Zlatarstvo), in Prizrenu (Filigran). Teh pet povezanih podjetij iz štirih republik predstavlja okrog 70 % jugoslovanske zlatarske proizvodnje. Pobudo za povezavo zlataijev družbenega sektoija v jugoslovanskem obsegu je dala celjska Zlatama, ki je sedaj najbolj aku- mulativno podjetje v Celju in ki je pred tem že povezala slovenska zlatarska podjetja (Zlatarstvo iz Trbovelj, Atelje za zlatarstvo in Aurodent iz Ljubljane). Slovenske zlatarske organizacije so najprej uspešno poslovno sodelovale, potem pa so se tudi združile. S pogodbo, o kateri so že prej razpravljali in jo tudi sprejeli samoupravni organi iz vseh prizadetih delovnih organizacij, se pet podjetij povezuje zaradi skupnih interesov in nastopov na tržišču. Podjetja bodo ska1 paj nastopala pri zahtevkih ll, Na vrlin izvozne lestvice Osnovna naloga za prihodnje leto: doseči 150 milijonov dolarjev realizacije in iztržiti z izvozom 25 milijonov dolarjev # predlogu srednjeročnega razvojnega načrta naj bi »Gorenje« povečalo realizacijo na najmanj 500 milijonov dolarjev zlato in ostali reprodukcijsk material, skupaj bodo pr° učevali potrebe domačega i* tujega tržišča, nabavljali reptO' dukcijski material v tujini, sjjf paj pa bodo tudi usklajevat proizvodne in razvojne pr0, grame. Ob tem, ko so podpisah p0, godbo, so se v Celju tudi konkretno dogovorili o nt logah. Najprej je na vrsti dog0 ' valjanje za skupni uvoz repr°' duiccijskega materiala. Ta uvoi bo prevzelo za vsa podjetja celj sko podjetje, ki ima izkušnje ustrezne strokovnjake. Raz0(1 tega so se na sestanku v Celjfj dogovorili tudi že o smernic2'* 1'; proizvodnih programov za p11' hodnje leto. Najnovejši primer povezave* jugoslovanskem zlatarstvu vs«; kakor kaže, da tudi v tej stroj0 republiške meje ne morejo bi® ovira za dogovarjanja in pove zevanja. M BREČ® V Gorenju zposlujejo zdaj že nad 6.500 delavcev, iz tovarn Gorenja pa pride že več kot 65 % celotne jugoslovanske proizvodnje strojev in opreme za gospodinjstva. Tako se uvrščajo med 5 najvažnejših proizvajalcev opreme in strojev za gospodinjstva v Evropi. Iz leta v leto močno povečujejo obseg proizvodnje in izvoza. Računajo, da bodo v letu 1972 pri 7.500 zaposlenih dosegli najmanj 150 milijonov dolarjev realizacije. Zdaj pride na dan iz tovarn Gorenja 1.500 pralnih strojev, okrog 3.000 štedilnikov, 1500 hladilnikov in okrog 2000 ma- lih gospodinjskih aparatov. Večanje obsega proizvodnje pa pogojuje tudi nenehno rast izvoza. V letu 1972 bo Gorenje iztržilo z neposrednim izvozom najmanj 25 milijonov dolarjev. Izdelki Gorenja se pojavljajo na tržiščih Zvezne republike Nemčije, Avstrije, Francije, Velike Britanije,, Združenih držav Amerike, v skandinavskih in nekaterih vzhodnoevropskih državah. Prav zdaj končujejo srednje-ročjii program razvoja Tovarne gospodinjske opreme Gorenje Velenje. Napovedi obetajo, da bodo tudi v prihodnje dosegali takšno rast obsega in vrednosti proizvodnje, kot ga nekateri znani proizvajalci strojev in opreme iz Zvezne republike Nemčije, kot AEG, Siemens, Bauknecht itd. Od 150 milijonov realizacije, ki naj bi jo dosegli prihodnje leto, pa naj bi 1978. leta prešli že kar na 500 milijonov dolarjev realizacije. To bodo dosegli z nadaljnjo modernizacijo tehnologije ter s povečevanjem proizvodnje, proučujejo pa tudi uvedbo nekaterih novih programov. Izoblikovati želijo kar najbolj trden program nadaljnjega razvoja in usmeritve, s tem pa bodo nakazali tudi razvoj druge industrije, ki sodeluje z Gorenjem. V Gorenju je ob prizadevanjih za večjo proizvodnjo v sre- dišču pozornosti skrb za zaposlene in za njihov standard. Gorenje je zadnji dve leti močno povečalo gradnjo stanovanj, pred meseci so izročili namenu sodobno restavracijo in veliko samopostrežno trgovino, v teku so priprave za izgradnjo lastne vzgojnovarstvene ustanove, v tovarni bodo odpravili delo žensk v nočni izmeni itd. Pravzaprav sploh ni akcije v občini, pri kateri Gorenje ne bi sodelovalo, pa naj gre za gradnjo nove šole, vzgojno varstvene ustanove, knjižnice oziroma kopalnega bazena, ali za modernizacijo ceste in za gradnjo drugih komunalnih objektov. M. L. Naši predlogi Na zadnji seji komiteja IS Slovenije za ekonomske odnose s tujino so ugotovili, da se ti odnosi ne razvijajo v okviru zastavljenih nalog. Velika zaskrbljenost komiteja je razumljiva zlasti glede na to, da je naša republika pretežno usmerjena v izvoz, pri čemer pa je treba upoštevati, da je slovenska industrija v glavnem predelovalna in zaradi tega potrebuje mnogo reprodukcijskega materiala in opreme, ki jo uvaža iz tujine. Poleg tega Slovenija izvaža na konvertibilna področja in tako mora plačati visoko ceno, ker prihaja do prelivanja konvertibilnih sredstev v dinarska. Zato je omenjeni organ sodil, da bi bilo nujno treba dosedanje ukrepe dopolniti, predvsem kadar gre za spodbujanje izvoza na konvertibilno področje. Predlagal je že vrsto ukrepov za povečanje izvoza, ki naj bi jih sprejela federacija, vendar s svojimi predlogi ni uspel. Slovenija je proti linearnim izvoznim premijam. Sodimo namreč, da bi bilo treba zmanjšati uvozne carine za reprodukcijski material ter kreditirati izvoz na daljši rok kot je sedanji. uuasiio Z.V1SZ.K silNOIKATOV SLOVEINiJiS, izdajj ČZP Delavska enotnost v Ljubljani. List je bili ustanovljen 20. novembra 1942.'Ureja ga uredniški odbor. Glavni in odgovorni urednik MILA1' POGAČNIK. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ul. 4, poštni predal 313/VI, telefon uredništva 316-672, 323-554. Račun pri Narodni banki v Ljubljani, št. NB 5*1-1-»S1, devt*®11 1 ražun Pri ljubljanski banki, št. 501-620-7-12100 — Posamezna številka stane 50 N-par — 50 S-din — Naročnina je četrtletna 6,50 N-din — 650 S-din — polletna 13 N-din — 1300 S-din in letna 28 N-dl® JTi \_J 1 V A — 2600 S-din — Rokopisov ne vračamo — Poštnina plačana v gotovini — Tiska CZP »Ljudska pravica« Ljubljana DELAVSKA DE DELAVSKA ENOTNOST POSEBNA IZDAJA 18. DECEMBRA 1971 III. kongres Sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije Kranj, 7. in 8. decembra: V dvorani občinske skupščine se je zbralo več kot štiristo delegatov, gostov in drugih udeležencev III. kongresa Sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije. Kongresa so se udeležili razen uglednih predstavnikov domačega političnega življenja tudi predstavniki Sveta ZSJ, centralnega odbora ter predstavniki republiških in pokrajinskih vodstev tega sindikata.. Kongresu so prisostvovale tudi štiri delegacije strokovnih sindikatov iz avstrijske Štajerske in Koroške ter ena iz beneške regije. Po obeh uvodnih referatih je v plodni (Nadaljevanje na 2. strani) Dragi tovariš TITO! Delegati III. kongresa sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije ti pošiljamo iskrene pozdrave. Prepričani v uspeh našega delovnega kongresa ti zagotavljamo, da bodo programske naloge, ki jih danes sprejemamo, v celoti usklajene s sprejetimi ustavnimi dopolnili in političnimi stališči, sprejetimi na 21. seji predsedstva ZKJ. Ta naš program sprejemamo v interesu delavskega razreda Slovenije in Jugoslavije in pomeni našo obveznost za družbeno akcijo v naslednjem obdobju. Kranj, 8. decembra 1971 III. kongres sindikata delavcev industrije in. rudarstva Slovenije Godba velenjskih rudaijev je pričakala delegate Tretjemu kongresu v pozdrav (Nadaljevanje s 1. strani) razpravi sodelovalo več kot 40 delegatov in gostov. Čeprav v slovenski javnosti deležen prej premalo kot dovolj pozornosti, pa je III. kongres Sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije zagotovo pomenil enega najpomembnejših dogodkov našega družbenopolitičnega življenja v minulih dneh. K temu je nedvomno pripomoglo dejstvo, da so zborovalci v Kranju jasno in neposredno povedali, kaj in kako naj bi v prihodnjem obdobju delala njihova organizacija, ki združuje blizu 240.000 delavcev. Očitno je tudi, da hoče Sindikat delavcev industrije in rudarstva Slovenije postati vse pomembnejša družbenopolitična sila na Slovenskem. Dva razloga govorita za to. Najprej ta, da je III. kongres sprejel statut Sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije, s katerim postaja ta organizacija samostojna in enotna organizacija delavcev, ki pri svojem delu izhaja iz samoupravne družbene prakse in iz samoupravljanja kot temeljnega družbenoekonomskega odnosa na vseh področjih družbenega življenja. Nato dejstvo, da je kongres sprejel bogato programsko osnovo za delovnje organizacije v prihodnjih štirih letih. Soglasna podpora delegatov, njihov prispevek temu, da bi se dokument še obogatil in konkretiziral, pa priča o tem, da je programska usmeritev realna in jasna, da članstvo v njej gleda možne in nujne okvire skupne aktivnost. Poročevalec SLAVKO ZALOKAR, predsednik Skupščine občine Kranj: Štejem si v prijetno dolžnost, da v imenu Skupščine občine Kranj pozdravim III. kogres Sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije in povem, da smo počaščeni, ker bo sindikat delavcev industrije in rudarstva kot prvi izmed strokovnih sindikatov imel svoj kongres izven republiškega središča, in to prav pri nas v Kranju. Smo v obdobju, ko morajo ukrepi, ki smo jih že sprejeli, oziroma ukrepi, ki jih šele pripravljamo, učinkoviteje prispevati k nadaljnji stabilizaciji v splošni porabi in k stabilizaciji naše a gospodarstva nasploh. Prepričan sem, da bo tudi ta kongres prispeval koristne pobude in trdno podprl stabilizacijo. Smo tudi v obdobju načrtovanja smernic bodočega družbenega življenja in dela. In mislim, da bomo razvoj lahko usmerili tako, da bo zagotovljeno soodločanje neposrednih proizvajalcev. Vodstvo sindikata delavcev industrije in rudarstva se najbrž ni po naključju odločilo, da bo ta kongres v Kranju. Odločitev je bila nedvomno pogojena z dejstvom, da ima mesto Kranj za seboj že pomembno tradicijo in- dustrijskega centra. Zaradi položaja našega mesta sta se v Kranju že zgodaj začela razvijati trgovina in obrt, ki je še pred prvo vojno začela preraščati v zametke sedanje industrije. Pred I. svetovno vojno je bilo v Kranju 300 delavcev, zvečine zaposlenih v tekstilni in gumarski stroki, ki sta se začeli na našem območju najprej razvijati. Neposredno pred zadnjo vojno pa je bilo v Kranju zaposlenih že kakih 4500 industrijskih delavcev, ki so se skupaj z drugimi delavci borili za uveljavitev svojih pravic. Svoj razmah pa je industrija v Kranju doživela po II. svetovni vojni. Zdaj je v Kranju razvita zelo pestra industrijska struktura: elektromehanika, gumarska, tekstilna, lesno predelovalna, čevljarska, kovinska in druga industrija. V kranjski industriji je zaposlenih že 13.500 delavcev, ki ustvarjajo 61 % celotnega družbenega proizvoda občine Kranj. Sorazmerno dolga industrijska tradicija v našem mestu ima svoje dobre pa tudi slabe strani. Prednost je prav gotovo v tem, da je rast industrije sorazmerno stabilna, da se je izoblikoval delavski razred z delavsko tradicijo, delovnimi navadami itd. Slabosti industrijske tradicije pa se kažejo predvsem v veliki izkoriščenosti delovnih naprav. Kljub nerešenim vprašanjem v zvezi z modernizacijo zastarele industrije si naši delavci zelo prizadevajo, da bi svoja podjetja vseeno modernizirah in prilagodili sodobnemu gospodarjenju, da bi svoje izdelke torej lahko prodajali na domačem in na svetovnem trgu. Zaradi tega se marsikdaj odpovedujejo tudi osebnim dohodkom. Položaj naše industrije pa je težaven tudi zavoljo tega, ker mora uvažati večino surovin in reprodukcijskega materiala. Delovne skupnosti kranjskih tovarn so vsa, za to potrebna sredstva, same ustvarile. Ker bodo delegati iz naših občin prav gotovo govorili tudi o naši industriji, mi dovolite, da povem samo nekaj splošnih ugotovitev o razmerah v občini Kranj. V občini Kranj živi 57.000 občanov. Od tega jih je zaposlenih približno 24.000, od tega polovica žensk. V gospodarskih dejavnostih je zaposlenih 21.000 delavcev, v negospodarskih dejavnostih pa približno 3.000. Zaradi velikega števila zaposlenih žensk se v naši občini v tohko bolj odražajo problemi družbenih služb, zlasti tistih, ki skrbijo za varstvo, vzgojo in izobraževanje, zdravstveno varstvo itd. Zato ni naklučje, da se je prav v naši občini gospodarstvo, še zlasti pa industrija že zelo zgodaj na osnovi dogovarjanja lotilo razreševanja problemov družbenih služb. Že leta 1963 je bil v Kranju, kot prvi slovenski občini, izveden referendum o samoprispevku. Drugi referendum o samoprispevku pa smo v Kranju izvedle v minulem letu. Zaradi tako izpričane zavesti in skrbi za skupno reševanje pomembnih družbenih problemov, se taka usmeritev po mojem prepričanju mora odraziti tudi v srednjeročnem in dolgoročnem razvojnem programu. Prepričan tudi sem, da so odnosi, ki jih uveljavljamo z ustavnimi spremembami, samo logična posledica že prehojene poti. Želim vam čim bolj uspešno delo na kongresu in izražam prepričanje, da bodo na tem mestu izrečena stahšča, pobude in mnenja v marsičem koristila tudi Kranju. Želim vam, d bi se pri nas dobro počutili! STANE BOŽIČ, predsednik občinskega sveta Zveze sindikatov Kranj: V imenu našega sindikata in vseh sindikalnih organov iz naše občine najtopleje pozdravljam vse vas, ki ste se danes tu zbrali, da bi se na kongresu pogovorili o naših nalogah, ki bodo v prihodnje pomenile tudi našo skupno obveznost. Za vse nas, ki živimo in delamo- v Kranju, pomeni lepo priznanje odločitev, naj bo kongres v našem mestu. Prav tako pa to za nas pomeni tudi večjo obveznost za uresničevanje tistih sklepov in stališč, ki se bodo izoblikovali na današnjem kongresu kot naša skupna naloga in naša skupna izhodišča za delo v prihodnje. Tudi v tein trenutku je za našo sindikalno organizacijo izrednega pomena, da ima pred seboj jasno začrtane naloge pri povečevanju materialnega in kulturnega bogastva ter dviganju standarda delavcev; naloge, ki jih mora opravljati pri razvijanju demokratičnih in samoupravnih odnosov med delovnimi ljudmi in končno še tiste naloge, ki so postavljene pri nas kot tisto organizacijo, ki naj skrbi za človeške odnose in socialno varnost našega delovnega človeka. Prepričan sem, da bodo ti problemi našh pravo vsebino in mesto tudi v razpravah delegatov in gostov. Prepričan tudi sem, da bomo v razpravi ostali na realnih tleh in da bomo v dokumentih III. kongresa Sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije začrtali tiste naloge, kijih bomo lahko v prihodnjem obdobju tudi uresničili. Želim, da bi se vsi udeleženci kongresa kar najbolj prijetno počutili v našem mestu. FRITZ MAITZEN, predstavnik skupne delegacije sindikatov avstrijske Štajerske in Koroške: Drage kolegice in kolegi! V imenu skupne delegacije sindikatov avstrijske Štajerske in Koroške vas pozdravljam in se zahvaljujem za prisrčno povabilo na vaš kongres. Vabilo smo z veseljem sprejeli, saj vaše in naše sindikate že dolga leta povezujejo prisrčne vezi, kar nedvomno koristi skupnemu delu in uresničevanju skupnih teženj sindikatov. Naše sodelovanje izhaja iz solidarnosti delavstva vsega sveta in ne ostaja samo pri besedah. Ponosni in srečni smo, da je temu tako, kajti taka praksa nas utrjuje v prepričanju, da se bodo stiki in sodelovanje med vašimi in našimi sindikati samo še nadaljevali in poglabljali. K temu bodo prav gotovo precej pripomogli tudi prisrčni stiki, ki jih imamo z mnogimi vašimi sindikalnimi delavci in drugimi predstavniki sindikata. Dragi kolegi in kolegice! Solidarnost med nami kot ljudmi, še zlasti pa solidarnost med sindikalnimi organizacijami z obeh strani meje, naj tudi v prihodnje pomeni temelj sodelovanja in razvoja tega sodelovanja. Dovolite mi, da v tem smislu zaželim vašemu kongresu uspešno delo, veliko vztrajnosti in konkretnih rezultatov pri praktičnem delovanju, pri uresničevanju vsega tistega, o čemer se boste dogovorili na tem mestu. Še enkrat vam vsem skupaj želim veliko sreče in uspehov pri delu. PAOLO MAROSTEGAN, predstavnik delegacije Sinda-cato elettrici — CISL, Venelo: Z velikim veseljem in spoštovanjem vas pozdravljam v imenu članstva Sindacato elettrici -CISL, Venelo ter vam prinašam naše najtoplcjše želje za uspešno delo. Vaše delo naj poteka v znamenju dialektike in zgoščene politične debate, prav tako pa tudi v znamenju upoštevanja vseh komponent interesov delavcev, ki jih zastopate! Nova razsežnost sindikata sedemdesetih let se poraja iz obilice idej in izkušenj zadnjih let, iz zavestnega in silovitega porasta števila delavcev, ki hočejo med drugim porušiti pregrade, ki jih ločujejo, da bi tako ustvarili bolj pravično in bolj pošteno družbo. Boj delavcev je zato smerjen proti tisti družbi, ki še ni odpravila izkoriščanja, neenakosti in privilegijev. Sindikat mora torej uveljaviti svoje hotenje po obnovi in napredku, upreti se mora slehernemu kon-servatizmu, izkoriščanju, boriti se mora proti sleherni obliki oblastništva. Danes hočejo delavci vsega sveta tak sindikat, ki jim. bo resnično zagotovi! svobodo in mir in ki bo znal to narediti tako, da bi bile te najvišje dobrine last vseh. Delavci hočejo tak sindikat, ki se bo znal v mednarodnem merilu dosledno boriti: - proti vsem režimom, ki omejujejo temeljne politične in sindikalne svoboščine; - proti rasizmu, kolonializmu in imperializmu, ki tlačijo narode: - proti starim in novim oblikam fašizma v svetu, da bi se tako lahko povsod uveljavila načela individualne in kolektivne svobode; - proti vsaki oboroženi akcK ji, ki je uperjena proti hrepenenju po svobodi in ki bi ogrožala suverenost posameznih držav. Moramo se boriti za pravice delavcev vseh držav ne glede na raso, versko in politično pripadnost, proti vsem režimom, ki kratijo elementarne človeške pravice in svoboščine. Zdelo se mi je, da vam moram to povedati v imenu Sindacato elettrici - CISL, Venelo na tako pomembnem zborovanju, kakršno je vaše. Hkrati pa vam želim uspešno delo ter da bi vaše odločitve okrepile delavski razred. Dobra recepcijska služba — dobra organizacija To, kar bomo sprejeli, bo naša skupna naloga in osnova naše skupne aktivnosti • REFERAT PREDSEDNIKA STJEPANAŠAUBERTA NA DELAVCEV INDUSTRIJE II REPUBLIŠKEGA ODBORA III. KONGRESU SINDIKATA ^ RUDARSTVA SLOVENIJE Tovarišice in tovariši delegati, • dokument, ki je pred vami, je skupen predlog vseh tistih, ki so s komisijo za pripravo sklepov kongresa v javni razpravi, na volilnih konferencah ih na drugih predkongresnih sestankih sodelovali ' pri snovanju načrta za bodoče delovanje našega sindikata. Sindikat delavcev industrije in rudarstva Slovenije je številčno najmočnejši in zaradi tega njegov odnos do družbenih problemov močno vpliva na opredeljenost, zveze in drugih sindikatov. To nalaga kongresu, da s toliko večjo pozornostjo opredeli svoj odnos do vprašanj, ki naj bodo predmet aktivnosti našega sindikata. Na II. konferenci Zveze sindikatov Slovenije smo definirali politične cilje in naloge sindikatov Slovenije, za katere je značilno, da konstruktivno in racionalno združujejo mnenja sindikatov Slovenije tako o dolgoročnih kot o neposrednih interesih članov. Menim, da je to ena od njihovih najbolj pozitivnih lastnosti. O tistem, kurje spoznano, in o tistem, o čemer imamo jasna stališča, je treba govoriti konkretno in jedrnato. Ko je republiški odbor imenoval komisijo, ki naj pripravi predlog tega kongresnega dokumenta, smo si kot osnovno nalogo zadali predložiti kongresu dokument, ki bo zvest temu načelu. Zato bi se rad že takoj na začetku zahvalil vsem članom komisije in strokovnim sodelavcem, ki so pripravljali ta 'dokument, prav tako pa tudi tistim, ki so v javni razpravi prispevali k temu, da je dokument postal takšen, kakršen vam je predložen. Nekaj časa je sicer v javni razpravi nastajal nesporazum, ker so bile zaradi pomanjkanja časa objavljene le teze za sklepe, ki pa so nujno manj dognane v svojih formulacijah in ne dajejo realne teže obravnavanim problemom. Ni dvoma, da tudi v tem predlogu niso zajeti vsi problemi, ki bi po mnenju te ali one organizacije sindikata morali priti v sklepe. Če bi to storili, bi sicer storili uslugo predlagatelju, ne verjamem pa, da tudi organizaciji, saj bi dokument razširili do te mere, da bi postal po obsegu nerealen ali pa bi postal skupek tudi manj pomembnih stališč, katerih uresničevanje ne zadene celotne organizacije. Vnaprej bi se rad opravičil, ker v teh uvodnih besedah ne bom ponovil že nič kolikokrat izrečene ocene o sedanjem stanju, ker ga ne bom osvetljeval z množico številk. Globoko spoštujem izkušnje iz preteklosti; vsak od nas je tudi delček nje, toda v nas je tudi bodočnost in nanjo bi rad usmeril vašo pozornost. Izkoristimo svoje znanje in spoznanja o tistem, kar smo počeli doslej, upoštevajmo uspehe, ki smo jih dosegli, razloge in situacije, kjer nismo bili uspešni in s tega stališča ocenimo tisto, kar si zapisujemo v ta dokument, ki naj bo osnova za naše bodoče delovanje! I. SAMOUPRAVNI POLOŽAJ DELAVCEV V ZDRUŽENEM DELU Ni dvoma, da velja osnovna pozornost sindikalnih organizacij razvoju samoupravljanja. To je tudi razlog, da so v dokumentu na prvem mestu problemi, ki zadevajo samoupravni položaj delavcev v združenem delu. Z množico podatkov je možno ponazoriti materialne probleme, ki neposredno vplivajo na dejanski samoupravni položaj delavcev, ki neposredno vplivajo na materialni položaj delovnih organizacij. Tudi tukaj bi lahko navedli vrsto podatkov, s katerimi bi utemeljili svoje nezadovoljstvo nad stanjem, kije, in s katerimi bi lahko dokazovali obstoječe zveze med razvojem materialnih in družbenih odnosov. Pri tem ne mislim na podatke, ki povedo, kolikšen delež narodnega dohodka ali kolikšna novo-ustvarjena vrednost ostaja na voljo delovnim kolektivom, temveč na podatke in spoznanja o tem, s kolikšnim deležem novoustvarjene vrednosti gospodarimo na način, ki je lasten samoupravnim odnosom. Zdi se mi, da je obravnavanje suhoparnih podatkov o deležu narodnega dohodka v delovni organizaciji - ki je nekaj nad 60 %, biti pa bi moral višji — nevarno zaradi tega, ker nas zavaja stran od resnice, da sama alokacija sredstev še ne pove, ali z njimi gospodarimo na samoupravni način ali ne. To pravim zaradi tega, ker smo — tudi v sindikatih — pogosto priča razpravam, ki izzvenijo v zahtevo, da bi moral večji delež novoustvarjene vrednosti ostati delovni organizaciji. To vprašanje ni nepomembno, nasprotno — menimo, da je eno od pomembnejših. Je pa, če ga postavimo tako — kot odstotni odnos — izrazito kvantitativno vprašanje, vprašanje veličine. Zastaviti bi morali tudi vprašanje o kvaliteti odnosa. To vprašanje pa krepko zadeva ne le tisti del narodnega dohodka, s katerim delovne organizacije še ne razpolagajo, temveč tudi tisti del, ki že sedaj ostaja na voljo delovnim organizacijam. Ali bi namreč lahko zatrdili, da se tisti del sredstev, s katerim razpolaga delovna organizacija, uporablja na samoupraven način, da pa se tisti, ki je izven nje, na nesamoupraven način? Kakor vidite, je vprašanje poenostavljeno do netočnosti. Zaradi tega v predlogu programa ne govorimo o veličinah, čeprav posredno govorimo tudi o njih, temveč o vsebini samoupravnih odnosov, ki so jim materialni odnosi osnova. Tako je tudi treba razumeti zavzemanje za takšno gospodarsko poli- tiko, ki bo - kot pravimo v predlogu dokumenta — „krepila materialno osnovo samoupravljanja in zagotavljala samoupravne pravice delavcev*'. Prizadevanja za uresničevanje ustavnih dopolnil bi degradirali na raven kampanje, na formalno prilagajanje internih aktov ustavnim dopolnilom, če ne bi skladno z družbenoekonomsko vsebino ustavnih dopolnil iskali praktičnih rešitev za uveljavljanje takšnega sistema dela, gospodarjenja, samoupravljanja in medsebojnih odnosov, v katerem bo delavec v združenem delu neodvisno od svojega položaja v proizvodnji razpolagal z rezultati svojega dela. Praktično to pomeni, da se bodo vse organizacije in organi sindikata morali angažirati pri uresničevanju položaja temeljne organizacije združenega dela, delavcev v temeljni organizaciji združenega dela, odnosov med organizacijami združenega dela, in to s posebnim poudarkom na razreševanju kritičnih vprašanj, ki zadevajo družbenoekonomski položaj delov temeljne organizacije združenega dela, ki poslujejo kot dislocirani obrati. Kot vidite, še posebej poudarjam družbenoekonomski položaj tako imenovanih dislociranih obratov. V sindikatih že dlje dozorevajo spoznanja, da je reševanje te problematike odločilnega pomena za nadaljnji razvoj samoupravnih odnosov, za razvoj tehnologije in za hitrejši napredek integriranih celot. Nejasni, zamegleni, nesamoupravni in celo neenakopravni družbenoekonomski odnosi med tako imenovanimi matičnimi podjetji in dislociranimi obrati povzročajo škodo na obeh straneh. Delavci v dislociranih obratih jemljejo svoj položaj kot nujno zlo. Ker so pač nerazviti in brez industrijskih izkušenj ter znanja in neafirmirani na trgu, morajo v nekaterih primerih pristajati na odnose, ki niso samoupravni in ki za nekatere pomenijo celo materialno izkoriščanje. Bolj ko pa se razvijajo in bolj ko osvajajo proizvodnjo ter industrijske navade, bolj pogosti so spori tenno-loške, samoupravne in ekonomske narave. Na drugi strani pa člani matičnih kolektivov tudi ne morejo imeti kdo ve kako dobrega občutka o samoupravnih odnosih, ki so samoupravni bolj zanje in v katerih si posredno ali neposredno prilaščajo številne pravice svojega dislociranega dela. V takih razmerah oba dela sicer istega kolektiva izgubljata zaupanje v družbenoekonomsko pravičnost takšnega samoupravnega sistema. Že uvodoma smo ugotovili, da pomeni uresničevanje materialnih interesov samouprave razpolaganje z vso novoustvarjeno vrednostjo. Če naj delavec v družbenem delu doseže ta cilj, potem je sestavni del njegovega neposrednega interesa tudi tisti del sredstev, ki so zavoljo ekonomskega sistema v banki, v trgovini, zavarovalnici, v različnih skladih in proračunih. Razprava o teh sredstvih in snovanje družbenoekonomskih odnosov, ki zadevajo ta sredstva, je bistvenega pomena za našo aktivnost. Danes pravimo, da delovni kolektivi Avditorij tretjega kongresa razpolagajo s tako malo denarja, da je velik del njihove tekoče proizvodnje odvisen od sredstev iz tujih virov; to pa je anomalija! Seveda pa iz tega povsem normalno sledi enostavna - toda kruta resnica, da ta odnos v razširjeni reprodukciji še veliko manj ustreza. In zdaj prihajamo do problema: čeprav bi s svojimi sredstvi kolektivi v celoti gospodarili na samoupraven način, je to manjši del sredstev, saj je že dinamika tekoče proizvodnje, kaj šele razširjene reprodukcije, odvisna od finančnih odločitev izven delovne organizacije. Ko v dokumentu poudarjamo „nujnost učinkovitejšega razvoja samoupravnih odnosov .. . v denarnih zavodih, v ekspertnih podjetjih, trgovini itd.“, s tem želimo poudariti, da so tudi sredstva, ki so pri teh organizacijah, del celotnih družbenih sredstev. Brez celovite samouprave spet lahko sprejemamo še tako dobre in proučene sklepe o svoji organizaciji za danes ali za jutri, vendarle to ne pomeni ničesar vse dotlej, dokler se izza takšnega sklepa — finančno seveda — ne postavi neka banka, neko veliko trgovsko podjetje, samoupravni ali drugi skladi itd. Velike tehnične in tehnološke poteze zahtevajo veliko denarja in v vseh teh primerih se bistveni del finančne konstrukcije ne zaključi v delovni organizaciji; to pa pomeni, da o celoti sklepajo v relativno ozkih „pristojnih“ organih izven delovne organizacije. Delovni organizaciji seveda ostaja še druga možnost — in to tudi zelo pogosto izko- riščajo - da svoja majhna sredstva sproti porabi za nikoli dokončano rekonstrukcijo, modernizacijo itd. O vezanju lastnih sredstev z inozemskim kapitalom pa so organi delavskega samoupravljanja praviloma samo informirani. Kar zadeva poglavje o samoupravnem položaju delavcev v združenem delu v našem dokumentu, bi rad opozoril le še na problem konfliktnih situacij. V zadnjem obdobju — tudi ob pripravah predloga programske usmeritve - je del pripomb in predlogov veljal temu, da se naj izrečemo o vprašanju, ali naj sindikat prekinitev dela obsodi ali pa jo vodi. V dokumentu se zavzemamo za tak položaj in tako aktivnost sindikalnih organizacij, da bistvenih odločitev ne bodo sprejemali mimo njih. To seveda ni problem formalne pozicije sindikata, to ni odvisno samo od tega, kako je sindikat opredeljen v statutu, v nekem poslovniku itd. Bolj kot to je pomembno, koliko in za kaj je sindikat angažiran, koliko in za kaj se zavzema. Izkušnje nas učijo, da pasiven odnos sindikalne organizacije do nekega žgočega problema naše organizacije ne odvezuje odgovornosti, ko iz problema nastane konflikt! Sindikat je lahko, denimo, zelo neaktiven pri sprejemanju pravilnika o delovnih razmerjih in vendar ne more ostati ob strani, ko se zaostrijo odnosi na tem področju! Zavzemamo se torej za to, da naj bi bile sindikalne organizacije na vseh ravneh aktivne že pri snovanju odnosov in ne šele pri reševanju nesoglasij in sporov. In vendar do teh prihaja; zato dokument zahteva od sindikalne organizacije, da se do konflikta opredeli. Zdi se nam, da je opredelitev do konflikta pomembnejša kot pa iskanje načelnega odgovora ali voditi ali obsoditi, denimo, določeno prekinitev dela. Seveda pa v praktičnem življenju opredelitev o vsebini in vzrokih za konflikt lahko pomeni obsodbo pa tudi podporo . .. H. GOSPODARJENJE, DOHODEK IN OSEBNI DOHODKI V razpravah o družbenoekonomskih razlogih za družbeno usmerjanje delitve dohodka in osebnih dohodkov smo večkrat ugotavljali, da trg - pa ne le naš, jugoslovanski - ne deli samo po delu. Sodobne družbe trg obvladujejo, ga usmerjajo, korigirajo — in vendar je malokatera ekonomija s posledicami takega delovanja trga trajneje zadovoljna. Kar pomnim, se ukvarjam s pogoji za gospodarjenje, ki so vedno za koga nepravični - ti so po navadi glasni — za druge pa vir dohodka, ki ni posledica lastnega dela - slednji so po navadi tiho ali pa so zagovorniki stanja. Odpiranje naše ekonomije do drugih ekonomij postavlja ostreje kot v izolirani družbi vprašanje sodobnosti proizvodov, konkurenčnosti, načina produkcije, sposobnosti prilagajanja itd. Dinamična proizvodnja, takšna, ki vedno grozi, da bo v primerjavi z drugimi slabša, dražja ali nerentabilna, nosi v sebi elemente nestabilnosti. To, kar je danes nepogrešljiv proizvod, jutri zamenja drug proizvod, ki je uporabnejši ali cenejši Način proizvodnje, ki je včeraj prinašal velike dobičke, spravijo tehnološke spremembe pri sosedu na rob rentabilnosti. Brez zavestnega in organiziranega družbenega poseganja na to področje se vsi elementi delovanja trga odrazijo na dohodku delovne organizacije in potencirano tudi na osebnih dohodkih zaposlenih. Z družbenim usmerjanjem delitve dohodka in osebnih dohodkov dobivamo elemente in možnosti za pravičnejšo presojo odnosov v delitvi dohodka pa tudi odnosov v pogojih za nastajanje, dohodka. V tem smislu je družbeno usmeijanje delitve dohodka in osebnih dohodkov lahko močan element večanja socialne varnosti zaposlenih. Ne-le da gradimo osnove za ekonomsko bolj utemeljeno vrednotenje živega dela, s smotrnim in strpnim razvijanjem Sistema družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja o delitvi dohodka in osebnih dohodkov tudi zagotavljamo pravočasnejši vpogled v upravičenost neke proizvodnje. Naš trg je vse prej kot stabilen. Porast cen ni normalen. Vzroki in učinki, so, zdi se mi, že prepogosto spoznani. V tej množici ocen smo si včasih celo v nasprotju. To področje je postalo že nekak poligon za teoretike, praksa pa ostaja nespremenjena. Tudi letos cene rastejo, in to po strukturi zelo neugodno. V življenjskih stroških odpade na živila približno 50 %, nadaljnjih 25 % pa gre za stanovanje, kurjavo, razsvetljavo, obleko in obutev. Pri takšni strukturi življenjskih stroškov je seveda vsako njihovo zviševanje hud udarec predvsem za tiste z nizkimi osebnimi dohodki, saj jim osnovne življenjske potrebe praktično poberejo ves osebni dohodek. Ker smo ob koncu leta, se za sindikate, ki so podpisniki splošnega družbenega dogovora o usmerjanju delitve, zastavlja vprašanje korekcije kalkulativnih osebnih dohodkov v splošnem družbenem dogovoru. Pri tem se bo treba odločiti za višino in za način povečanja. Razmisliti bo treba, ali želimo ohraniti sedanje razpone med posameznimi obračunskimi skupinami kalkulativnih osebnih dohodkov, kar pomeni povečati vse skupine za enak odstotek, ali pa bomo predlagali hitrejše naraščanje kalkulativnih osebnih dohodkov za obračunske skupine nižjih kvalifikacijskih kategorij. Osebno mislim, da bi pri letošnjih in poznejših .korekcijah sprejeli sistem valoriziranja kalkulativnih osebnih dohodkov v družbenem dogovoru, kot ga uporabljajo skupščine socialnega zavarovanja pri valorizaciji pokojnin - torej vsem enak odstotek povečanja in na to še nek absoluten znesek povečanja. Glede višine valorizacije bo verjetno odstotek, povzročen zaradi povečanja življenjskih stroškov, nesporen, bo pa sporen odstotek zaradi povečanja družbene proizvodnosti dela in skladnosti z ekonomsko politiko republike. Že v dosedanjem delovanju republiškega odbora in njegovih organov pa tudi ob pripravljanju predloga tega dokumenta je bil pogosto predmet razprave sedanji način oblikovanja cen. Enostavno rečeno, gre za dvoje: prvič, odklanjamo sistem formiranja cen, v katerem končne potrošnike predstavlja trgovina; kako naj vendar trgovina predstavlja potrošnika, ki bo plačeval „samoupravno doseženo ceno“, ko pa ta trgovina zavoljo marže ni zainteresirana za ekonomsko še upravičeno nizke cene, temveč je zainteresirana za tisto čimvišjo ceno, ki jo bo trg še sprejel. In drugič: menda bomo le začeli ločevati plevel od zrnja in spoznali, da je dosedanje samoupravno sporazumevanje o cenah farsa in da temu v normalnih ekonomijah rečemo monopolno dogovarjanje o cenah in imajo proti takemu sporazumevanju celo ustrezne zakone z zelo ostrimi določili. Mi pa smo prišli tako daleč, da tisto, kar je drugod najbolj varovana skrivnost - namreč monopolno dogovarjanje — uradno registriramo pri gospodarski zbornici kot samoupravni sporazum. Proklamiramo samoupravno sporazumevanje kot našemu sistemu svojstven način urejanja medsebojnih odnosov — toda bojim se, da je sedaj veljavno dogovarjanje o cenah medvedja usluga tej ideji. V pripravah dokumenta so nas člani in organizacije opozarjali, da moramo sedaj, ko postajamo država, ko številni zvezni zakoni nehajo veljati in ko si sami snujemo norme ravnanja, bistveno spremeniti sistem prispevkov in davkov. Dokument ugotavlja, da „sedanji sistem prispevkov in davkov prizadene zlasti panoge z velikim številom zaposlenih, ker obremenjuje predvsem živo delo". Enako sodimo, da je treba odpraviti dosedanje različne stopnje prispevkov na osebne dohodke pri različnih vrstah del. Sedanji sistem namreč navaja k špekuliranju z nadurnim delom, delom na domu, honorarnim delom, avtorskimi honorarji, z delom po pogodbah itd. Prav te vrste osebnih dohodkov so Bile in, žal, še vedno so vir dohodkov brez dela, vir dohodkov izven samoupravne kontrole in seveda s tem tudi vir socialnega razlikovanja. Morda je krivo dejstvo, da mnogi delavci še vedno ne razumejo v celoti namena družbenega usmerjanja delitve, toda odpraviti moramo miselnost, da po samoupravnih sporazumih o delitvi dohodka izgubljajo na pomenu interni akti za delitev osebnih dohodkov in drugi kriteriji o udeležbi posameznika na dohodku delovne organizacije. Noben samoupravni sporazum ne more opredeliti deleža posameznika pri dohodku. To je slej ko prej naloga sistemov za delitev osebnih dohodkov v delovnih organizacijah, ki zaradi samoupravnih sporazumov nikakor neTzgubljajo svojega pomena,. saj le-ti neposredno posegajo le v delitev dohodka, medtem ko v delitev osebnih dohodkov posegajo samo posredno. O dosedanjih spoznanjih glede družbenega usmerjanja delitve dohodka in osebnih dohodkov je v poročilu že nekaj rečenega. S sedanjimi izkušnjami, če bi jih seveda že na začetku mogli imeti, bi marsikaj v sporazumevanju lahko bilo drugače in boljše. Že danes dozorevajo spoznanja, da bo treba v nadaljnjem procesu sporazumevanja spremeniti nekatere določbe v družbenem dogovoru in nekaterih samoupravnih sporazumih. Toda ne zato, ker so sedaj zapisane slabe, temveč zato, ker so možne še boljše rešitve. Vedno pogosteje je možno slišati dokaj utemeljene kritike tistega, kar je sporno ali ni dobro. Zastavlja se vprašanje, kaj sedaj. Dejal bi, da so te kritike, če so obrnjene nazaj, v ocenjevanje bitke po bitki, žal, nekoliko pozne, da pa so izredno dobrodošle tudi zdaj, če skupaj iščemo rešitve za naprej. Tiste, ki so obrnjene izključno nazaj in ne iščejo poti naprej, so lahko tudi zlonamerne. Verjetno ni noben greh, če po dosedanjih spoznanjih rečemo, da bi lahko bil sistem oblikovanja mase kalkulativnih osebnih dohodkov drugačen, da sedanji favorizira spričevala; ugotovili smo že, da je področje zadovoljevanja skupnih potreb delavcev v sporazumih dokaj neenotno urejeno, kar je verjetno posledica tovrstnega določila družbenega dogovora; vedno bolj velja ocena, da je treba spremeniti določila v družbenem dogovoru in kriterije v samoupravnih sporazumih, ki zadevajo naj višje osebne dohodke; odprto je vprašanje sankcij zft neizpolnjevanje nekaterih določil iz samoupravnih sporazumov; v Med razpravo metodi za spremljanje delovanja samoupravnih sporazumov je po mojem mnenju neprimerno rešen problem izplačil za delo po pogodbah. Verjetno pa je takih vprašanj še več, zato bi bilo prav. da jih-v današnjih in naslednjih razpravah ne-le odpremo, temveč da poskusimo poiskati nanje tudi ustrezne odgovore. III. IZOBRAŽEVANJE, KULTURA IN KADRI V dokumentu o političnih ciljih in nalogah sindikatov Slovenije je bistvena pozornost posvečena izobraževanju in kadrom. Enako v srednjeročnem družbenem planu Slovenije. V teh dokumentih - pa tudi drugih - ugotavljamo, da s stanjem sedaj nismo zadovoljni, še več, dokaj pogosto proklamiramo zelo ambiciozne načrte. Nekatere od teh že uresničujemo, za druge se bo treba še dolgo zavzemati, še se bomo morali odrekati in boriti. Bojim se, da nas, denimo, osip na osnovnih šolah bolj skrbi kot primerjalni statistični podatek, čeprav bi moralo strah vzbujati tisto, kar je izza tega podatka delavec namreč, ki se zaposli, ne da bi končal vsaj osnovno šolo, delavec, ki je vedno znova potencialno brezposeln, pa tudi ko je zaposlen, je prej podoben delavcu v preživelih družbenih razmerah kot pa tistemu idealu, ki bi s svojim znanjem moral nastopati kot samostojen subjekt v samoupravnih socialističnih odnosih. In pri tem nastopata vsaj dva problema, imenujemo ju denar in čas. Delavca je možno zelo hitro priučiti nekemu delu. To delo bo lahko opravljal celo dobro. Toda brez splošne izobrazbe bo; kar zadeva tehnologijo, se bo vedno znova priučeval. Kar pa je še pomembnejše, ta delavec je prikrajšan pri možnostih za uveljavitev svojih samoupravnih pravic v najširšem smislu. Delavec brez zadostne splošne izobrazbe in brez solidne strokovne izobrazbe se vedno znova težko prilagaja tehnološkim spremembam, v smislu družbenih odnosov pa je le proklamiran subjekt. Verjetno je sedanji sistem strokovnega usposabljanja res razkošen, saj imamo za večino poklicev triletno šolanje, morda ga je res treba popestriti z uvajanjem polpoklicev, poklicev, za katere ni potrebna popolna osemletka. Morda je to za opravljanje nekega dela dovolj, ni pa dovolj za enakopravno življenje v samoupravni skupnosti in ni dovolj, da bi bil delavec svoboden, ni dovolj za to, da bi delavec želel tehnološki napredek in sodobnejše stroje, ni dovolj za to, da bi ta delavec lahko gospodaril V dokumentu se zavzemamo, da bi že moralo obvezno šolanje omogočiti delavcu izobrazbo za prvo zaposlitev. Tega ni mogoče uresničiti že danes, želimo pa, da se družba, kakršna je naša. usmeri v takšen sistem izobraževanja, kjer bo to resničnost. Kar zadeva sindikate, nas sedanje stanje ne more zadovoljiti tudi z razrednih stališč, ker preti nevarnost, da ob vedno sodobnejši tehnologiji, ob vedno sodobnejši tehniki informacij, ob vedno večji koncentraciji in povezanosti tehničnih zmogljivosti ter pri sedanjem sistemu izobraževanja za deio in ob delu velik del delavcev s svojo izobrazbo temu razvoju ne sledi in objektivno prihaja - če to hočemo ali ne - v odvisnost ali celo pod vpliv tehnokratske in menažerske strukture. To ni le problem denarja in zdi se mi čeprav v sindikatih na to že nekaj časa opozarjamo da je pri tem skoraj važnejši element čas, ker bomo tega teže nadomestili, če ga je sploh možno nadomestiti. Če v statistikah ugotavljamo, da imamo pri nas, denimo. premalo pralnih strojev in da bi v primerjavi z. drugimi naprednimi narodi bilo bolje, da jih imamo več, potem je to ..pomanjkljivost" možno rešiti v letu ali dveh: spodbudili bomo to proizvodnjo, dali ugodne namenske kredite in čudež je storjen! Toda kaj storiti z dejstvom, da je v strukturi vseh delavcev več kot 60 % brez strokovne izobrazbe - od teh pa dve tretjini z nepopolno osnovno šolo - in da je celo v tekočem prilivu med zaposlene kakih 47 % delavcev brez strokovne usposobljenosti. Tega problema ni moč rešiti čez noč. Tu čudežev ni! Zaradi tega je .problem izobraževanja dolgoročen problem, za njegovo rešitev pa bi se sindikati morali zavzemati mnogo odločneje in bi mu morali dati že sedaj tudi vsako materialno prednost. Vsi podatki o strukturi študentov kažejo, da delež študentov iz delavskih vrst upada. Zavzemamo se za takšno štipendijsko in kadrovsko politiko. ki bo odpravila pomanjkljivost, da se inteligenca reproducira iz lastnih vrst. IV. DELOVNE RAZMERE IN VARSTVO PRI DELU Zavedali smo se, da bo eno od najpomembnejših vprašanj, ki jih načenja kongresni dokument, problem nočnega dela žensk in mladine. Na tem področju nas čaka nekaj kratkoročnih in nekaj dolgoročnih nalog. V zadnjem času smo bili neposredno ali posredno kritizirani skorajda kot krivci za današnji obseg nočnega dela žensk in mladine, Mirno pa lahko rečemo, da smo doslej storili, kar je bilo možno. V sedanjem družbenem razpoloženju brez ustreznega družbenega razpoloženja pa to ne gre - je republiški odbor pripravljen zaostriti kriterije za dajanje svojih soglasij k nočnemu delu. Predsedstvo je sklenilo, da republiški odbor ne bo dal soglasja, če poprej o tem ne bo razpravljala osnovna organizacija sindikata in če zahtevka za nočno delo žensk in mladine ni potrdil delavski svet. V tem smislu — kot vidite - že pristopamo k uresničitvi našega kongresnega dokumenta. K dosedanjim kriterijem za dajanje soglasja, ki zadevajo predvsem pogoje dela nočnem času, smo dodali dva nova, ki naj spodbudita sindikalno organizacijo in delavski svet podjetja k razmišljanju o nujnosti in racionalnosti nočnega dela žensk in mladine, ker so prepogosti primeri, da osnovna organizacija sindikata izve za zahtevek za uvajanje nočnega dela šele od republiškega odbora. Zahtevamo pa. da tudi upravni organi opravijo svoj del posla in najmanj, kar je, preprečijo nočno delo brez dovoljenja in kakor to zakon lepo pravi, kaznujejo tiste, ki kršijo zakonska določila. Dolgoročnejši je problem postopne ukinitve nočnega dela za ženske in mladino. Potreben bo seveda diferenciran nastop. Ni vseeno, ali gre za panogo, kjer-dela ponoči samo neznatno število žensk, in to res občasno, ali pa gre za panogo, kjer dve tretjini zaposlenih žensk dela v takih pogojih gospodarjenja, da šele s tretjo izmeno poslujejo rentabilno. Zaradi tega pravimo, da bodo potrebni programi za ukinitev nočnega dela žensk in hi morali postopati približno tako. kot smo ravnali pri uvajanju skrajšanega delovnega tedna. Že sedaj pa lahko rečemo, da bo ta odločnost sindikatov, da se usmerimo k postopnemu ukinjanju nočnega dela žensk in mladine, razlog za mnoge konflikte, če bodo sindikati na tem področju osamljeni in če ne bomo dobili podpore drugih družbenopolitičnih organizacij. Podpora bi morala biti pravzaprav v tem, da postane ukinjanje nočnega dela žensk in mladine sestavni del srednjeročne ekonomske politike Slovenije. Pri nastajanju samoupravnih sporazumov smo zaradi argumentiranega in enotnega nastopanja sindikatov uspeli vnesti številna določila, ki pomenijo primerno in usklajeno vrednotenje pravic iz dela. Mislim predvsem na nadurno delo. na vrednotenje nočnega dela, rednega dela ob nedeljah, na nadomestila za čas bolezni itd. Ta določila niso z zakonom zavarovana. Pri uresničevanju samoupravnih sporazumov bo zato potrebno enako enotno in enako vztrajno prizadevanje, da bomo ta določila spoštovali tudi v praksi. Če se bomo nespoštovanju teh določil uprli že pri prvem primeru, bomo uspeli, pri petdesetem ali stotem primeru bo teže. In še več: menim, da bi morali izpopolnjevanje samoupravnih sporazumov izkoristiti za to, da dosežemo enotnejše obravnavanje tudi nekaterih drugih elementov, pri katerih smo sedaj zelo neenotni. Zakaj ne bi bili enotnejši glede kriterijev, ki opredeljujejo dolžino letnega dopusta, zakaj ne bi bili enotnejši in bolj usklajeni, ko gre za politiko gospodarjenja in delitve stanovanj, ko gre za izobraževanje itd. To so lahko in po mojem mnenju bi tudi. morale biti sestavine samoupravnih sporazumov. V. DELOVNA RAZMERJA O problemu delovnih razmerij smo deloma že govorili v prejšnjih poglavjih, na tem mestu bi rad opozoril kongres le na stališče, ki ga predlagamo in ki zadeva status službe pravne pomoči. Odločno se moramo upreti ponavljajočim se poskusom, da bi zmanjšali neposredno vlogo sindikalnih organizacij pri zaščiti pravic članov. Za sindikat ne more biti dovolj tehtnega razloga, ki bi mu v svoji posledici onemogočil zastopanje članov v delovnih sporih pred rednimi sodišči. Ne bi rad delal primerjav z Zahodom, vendar je ni sindikalne organizacije -kjerkoli že - ki ne bi imela te pravice, in vendar pri nas - namesto da bi razmišljali, kako pravice in vpliv pravnih služb pri sindikatih razširiti — morda celo z uvedbo posebnega senata za delovne spore — doživljamo poskuse, da bi na tem področju sindikate omejili in jim zaprli vrata sodišč. Nosilcem takih idej ne bi raji očital tendencioznosti, ker se mi zdi, da je vzrok dosti bolj prozaičen: gre za zaslužek! Mislim pa, da bi bil za sindikate ta zaslužek advokatov zelo drag. VI. ZAPOSLOVANJE O odnosu sindikatov do vprašanja tehnološke brezposelnosti je v nastajanju samoupravnih sporazumov bilo že dosti rečeno. Enako v poročilu o delovanju republiškega odbora. To, kar bi lahko tu omenih, je dejstvo, da stopamo v čas, ko je kljub relativnemu pomanjkanju denarja laže priti do sredstev za investiranje kot do kadrov, ki bodo te investicije oživeli. V Sloveniji že čutimo pomanjkanje delavcev. Četudi bi se vsi, ki so na začasnem delu v tujini, vrnili domov, bi še vedno potrebovali približno 70.000 delavcev iz drugih republik. Modernejši tehnološki postopki sicer zahtevajo manj delavcev, hkrati pa razvoj storitvenih dejavnosti anulira to prednost. Ker smo še vedno navajeni na čase, ko je bilo delavcev dovolj, nas mnoge končane investicije kadrovsko presenetijo in že smo pri novačenju in snubljenju, pri začasnem prepla-čevanju posameznih poklicev itd. Če bo šlo tako naprej in če ne bodo anomalije v politiki zaposlovanja odpravljene bodisi s samoupravnimi sporazumi ali drugače, bomo kaj hitro prišli v položaj, ko bo - kljub vsem slabostim - emigracija bolje organizirana kot migracija in imigracija. Slovenska družba se je pred leti odločila preusmeriti neperspektivne premogovnike. Razlogi so splošno znani. Pred leti smo imeli zvezni predpis, ki je premogovnikom, ki se preusmerjajo, torej nehajo biti premogovniki, dajal nekatere olajšave. Ker preusmeritev premogovnikov — in izkušnje Slovenije to dokazujejo - ni dejanje od danes do jutri, se zavzemamo, da bi tudi tem premogovnikom, ki se še vedno preusmerjajo ali se bodo preusmerili v drugo dejavnost, zagotovili enake olajšave. In ob tem, ko govorimo o premogovnikih, samo še misel, ki morda ne sodi povsem v poglavje o zaposlovanju, zadeva pa premogovnike. Vedno večji del premogovne produkcije je usmerjen v termoelektrarne. Republiški odbor se zavzema -- in prosim kongres, da ga pri tem podpre - da bi materialni položaj premogovništva obravnavali v sklopu energetike - pri tem mislim na politiko cen in razširjeno reprodukcijo. Kako naj sicer planiramo razvoj elektrogospodarstva? VIL STANOVANJSKA PROBLEMATIKA Čeprav so s ponovno zamrznitvijo cen vprašanja ekonomskih ali stroškovnih stanarin nekoliko odložena (v predlogu programske usmeritve je nastal posrečen lapsus in je na str. 11 namesto „stroškov-nim“ napisano „strokovnim“ najemninam; predpostavljamo seveda, da prihajamo do ekonomskih in stroškovnih najemnin na strokoven način), bi vendarle radi izrazili zaskrbljenost, ker v razmišljanjih o stanovanjskem gospodarstvu prepogosto „nehote“ pozabljamo na edino možno rešitev, to je na hkratno korekcijo najemnin in uvedbo sistema subvencioniranja najemnin delavcem z nižjimi osebnimi dohodki. Zatorej ponovno poudarjamo v dokumentu, da ..zavračamo zvišanje najemnin brez hkratnega sistema subvencioniranja". V zelo kratki 2. točki tega poglavja se zavzemamo za graditev cenejših najemniških stanovanj, seveda s primernim standardom. Morali bi verjetno pripisati še to, da imajo načela, kako je stanovanje drago, xda je stanovanje potrošna dobrina, da je potrebno povečati osebni interes delavcev za pridobitev stanovanj itd., žal, še premnogo izjem. Kar poglejte v svoje delovne kolektive: če hočemo kadre, jim moramo dati stanovanja. Potem pa - ko v delovni organizaciji „imamo kadre" - rečemo: za stanovanje je potrebno prispevati tudi iz lastnega žepa. V prvem in drugem primeru so to redkokdaj kvalificirani ali polkvalificirani delavci, saj le-ti niso „niti kadri" niti nemorejo kaj ..bistvenega prispevati". Sindikalne organizacije se morajo zato zavzemati tudi za socialne kriterije pri delitvi stanovanj. Ne sramujmo se tega! Ce se ne bomo za to zavzemali, potem v delovnih organizacijah z nekaj tisoč zaposlenimi in pri nekaj deset stanovanjih letno tak član delovnega kolektiva ne bo imel nobenega upanja, da bo prišel do stanovanja, razen če gre v tujino in si ga tam prisluži. VIII. ORGANIZIRANOST SINDIKATA V predlogih kongresnih dokumentov ste dobili tudi predlog statuta, ki naj ga sprejme ta kongres. O tem bo posebej govora. Sam bi rad omenil le dve vprašanji: - v prizadevanjih za uresničitev XV. ustavnega amandmaja smo se zavzemali, naj bi bilo mesto in vloga osnovne organizacije sindikata opredeljeno v statutu delovne organizacije. Zaenkrat nam to še ni povsod uspelo, prizadevali pa si bomo, da bo. Ker pa zadeva organizacijo sindikata v celoti, tudi Zvezo sindikatov, se v dokumentu zavzemamo za ustrezne jasnejše opredelitve o njihovi družbeni vlogi in položaju kot delu samoupravnega sistema in v celotnih družbenih odnosih. To je naloga, ki nas čaka v pripravi in pri uresničevanju druge faze ustavnih sprememb; - aktivno in racionalno delovanje v sindikalni organizaciji in uspešno delo v sindikatih ni stvar samo dobre volje, temveč tudi znanja. Delo v sindikatih ni konjiček. Problemi, s katerimi se ukvarjamo, se ne dajo rešiti samo z zavzetostjo in z emocijami, ker so zapleteni, zahtevni in z dolgoročnimi družbenoekonomskimi posledicami. Priznajmo si, da naše izobraževanje, izobraževani? sin- dikalnih kadrov za delo v sindikatih še daleč ne ustreza odgovornim zahtevam, kijih nalaga položaj organizacije. Saj se trudimo: organiziramo krajše in daljše seminarje, pošiljamo brošure, tiskamo glasilo, včasih nam kakšna seja izzveni po seminarsko itd. V dokumentu se zavzemamo, da bi vsi sindikati skupaj, v Zvezi sindikatov ustanovili stalno sindikalno šolo. Nekaj lepih priložnosti, da bi to že storili, smo, žal, zamudili. Toda danes je seveda bolje kot jutri! Zavedamo se, daje najboljša osnova za izobraževanje lastna aktivnost in hotenje posameznika, da bi znal več in da bi delal bolje. Toda od tega organizacija ne more živeti. Zaradi tega se zavzemamo za organizirano in kontinuirano obliko izobraževanja sindikalnih kadrov, ki bo ustrezala duhu časa in ki bo skladna z našimi nalogami. Dobro koncipiran predlog dokumenta ne potrebuje utemeljitve in vendar sem menil, da je treba reči teh nekaj besed o tistih točkah programa, pri katerih bi sicer prišlo do nesporazuma ali pa jim je po mojem mnenju potrebno posvetiti posebno pozornost. Kot ste lahko opazili, o nekaterih točkah nisem govoril. Prosim vas, da v razpravi ocenite predloženi dokument, da ga z dokazi podprete ali ovržete; toda vse udeležence prosim, naj razpravljajo tako, da bi komisiji za dokončno redakcijo dokumenta olajšali delo. To pomeni, da moramo vsi skupaj pri razpravljanju upoštevati, da je uresničevanje dokumenta, ki ga bomo sprejeli, naša skupna naloga in naj bo zaradi tega realen in jasen. Tako sprejet dokument bo lahko osnova za našo skupno aktivnost in predvsem za enoten odnos vseh članov, organizacij in organov našega sindikata do tistih nalog, ki sijih v dokumentu nalagamo v imenu tistih, ki so nas za kongres iTvolili Za delovno predsedstvo ne velja oznanjeni odmor Sindikata je toliko, kolikor si ga sami želimo in kolikor smo ustvarjalni pri delu • REFERAT PODPREDSEDNIKA REPUBLIŠKEGA ODBORA SREČKA MLINARIČA NA lil. KONGRESU SINDIKATA DELAVCEV INDUSTRIJE IN RUDARSTVA SLOVENIJE S tem, ko sprejemamo statut Sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije, sprejemamo tudi določilo, da’je naš sindikat enotna, samostojna in prostovoljna družbenopolitična organizacija. Statut sam bo dejansko potrdil to, kar smo v bistvu že doslej delali, saj smo zaradi svoje organiziranosti že do sedaj samostojno oblikovali svoje odločitve in snovali svojo politiko: pri delu nismo imeli nobenih ovir na nobeni ravni - od osnovnih organizacij do Zveze sindikatov - kadar smo s stališči in dokazi nastopali javno in organizirano ter s svojimi akcijami uresničevali zastavljene naloge. Dogovorili smo se, da mora statut jasno izhajati iz naše samoupravne družbene prakse in iz samoupravljanja kot temeljnega družbenoekonomskega odnosa na vseh področjih družbenega dela. Dosedanja aktivnost našega sindikata dokazuje, da postajamo vedno bolj pomemben dejavnik v celotnem samoupravnem mehanizmu naše družbe, da samostojno oblikujemo lastno politiko, s katero se vključujemo v naš samoupravni sistem. To hkrati tudi pomeni, da nismo vase zaprta organizacija, ki bi se borila za ozke interese svojih članov, temveč da smo organizacija delavskega razreda, ki poli- tično združuje in organizira zaposlene v industriji in rudarstvu z namenom, da si člani s pomočjo svoje organizacije varujejo pravice, ki jim gredo iz delovnega razmerja. Delavci se združujejo v sindikatu zato, da bi laže uresničevali svoje posamične in skupne interese: uveljavljali samoupravljanje, si zboljševali delovne in življenjske razmere, ustvarjali večji dohodek in čim pravičnejšo delitev - skratka boljši družbeni in osebni standard. V sedanji fazi razvoja samoupravnih odnosov se pojavljajo neizogibna nasprotja med silami, ki se bijejo za samoupravno družbo, in silami, ki tak razvoj ovirajo. V teh razmerah ima sindikat kot najširša organizacija delavcev še posebno odgovorno politično vlogo. Kot družbenopolitična organizacija ustvarja namreč možnosti za čimbolj neposredno in popolno samoupravljanje. Sindikat delavcev v industriji in rudarstvu Slovenije odločno vztraja na stališ u, da se morajo koristi in potrebe njegovih članov uskladiti s koristmi vseh zaposlenih. To pa pomeni, da ne smejo biti naše zahteve demagoške in neracionalne, ker bi v tem primeru odvračale pozornost delavcev od hotenj, zavoljo katerih se združujejo. Zato bo tudi osnovna organizacija sindikata temeljna organi- zacija, v kateri delavci uveljavljajo svoje interese. Vsebina in metode njenega delovanja morajo torej ustrezati zahtevam članstva in časa, prav sedaj na primer uveljavljanju ustavnih dopolnil, usmerjanju delitve dohodka in zatiranju birokratskih pojavov in posledic socialnega razlikovanja, ki ovirajo neposredno delavsko samoupravljanje. Seveda nikoli ne smemo zanemariti proučevanja življenjskih in delovnih razmer, socialnih problemov in problemov na področju odnosov med proizvajalci, pa naj gre za posameznike ali skupine. Dolžnost sindikalne organizacije je tudi, da daje pobudo za ustrezno reševanje vseh takih problemov. Ne smemo pozabiti, da so sindikalni organi na vseh ravneh samo izvršilni organi sindikata, ki zagotavljajo možnosti za njegovo dejavnost. Zato tudi morajo organi sindikata v delovnih skupnostih pravočasno zaznavati probleme, ki tarejo člane naše organizacije. Organi se pri svojem delovanju ne smejo odtrgati od članstva in si tudi ne lastiti pravic in dolžnosti, ki gredo vsem članom sindikalne organizacije. Sindikat delavcev v industriji in rudarstvu samostojno obhkuje svoje naloge, cilje in stahšča, samostojno nastopa in ukrepa za njihovo uresničitev in za uresničevanje politike, ki zadeva delovnega človeka na področju industrije in rudarstva. Hkrati se zavestno in ustvarjalno vključuje v oblikovanje skupne pohtike sindikatov ter sprejema nase dolžnost, da si bo prizadeval za uresničevanje dogovorjene skupne politike. Te obveznosti zadevajo članstvo in organe naše organizacije na vseh ravneh. Programske usmeritve in akcije, ki jih sprejemamo vsake štiri leta, so lahko uspešne le tedaj, če izhajajo iz problematike osnovne organizacije sindikata in iz resničnih interesov članstva. To pa pomeni, da je sindikata toliko, kolikor si ga sami želimo in kohkor smo ustvarjalni pri svojem delu. Naša organizacija bo namreč imela pri članstvu ustrezno veljavo in ugled samo tedaj, če bo le-to čutilo, da lahko z njeno pomočjo in v njej rešuje praktične probleme svojega življenja in dela in da lahko s svojim organiziranim delovanjem vpliva na obravnavo, sklepanje in akcije pristojnih družbenopolitičnih dejavnikov. Nedejavnost, nesposobnost, strah pred odgovornostjo, kadar je treba zavzeti stališča, pa so lahko vzroki za pomanjkanje akcij v nekaterih delovnih organizacijah. Ne moremo torej pričakovati, da bi nesposobne sindikalne organizacije in organi - pa naj bodo na katerikoli ravni, uživali ugled in zaupanje članstva. Statut ne predpisuje nobenih togih shem za organizacijo sindikata in tudi ne metod za njegovo delovanje: vsak član sindikata ali njegov organ ima široke možnosti vplivati na ustvarjano delovanje svoje organizacije. V statutu so nekatere novosti, med njimi tudi kar zadeva volitve organov sindikata. Članstvo je sicer že doslej lahko neposredno vplivalo na kadrovsko politiko pri svojih organih in na način njihove izvolitve, poslej bo ta pozitivna praksa - namreč da člani sindikata neposredno volijo tudi člane repubhškega odbora - usklajena s statutom. Izvoljeni člani organov sindikata pa bodo zato veliko bolj odgovorni svojim volivcem, s čimer bomo utrdili doslej marsikdaj preveč šibko povezanost med članstvom in organi sindikata. Tako ni naključje, da imamo v statutu zapisano, da izvoljeni člani repubhške ga odbora dajejo po izvo litvi slovesno izjavo, ki se glasi: ..Izjavljam, da s polno odgovornostjo prevzemam dolžnost voljenega člana repubhškega odbora Sindikata delavcev v industriji in rudarstvu in da bom uresničeval sprejeto politikoč sindikalnih organov, uresničeval njihove sklepe ter pri svojem delu upošteval interese članov sindikata. Pri tem se bom ravnal po statutu sindikata in po ustavi ter drugih samoupravnih predpisih." Če nalagamo izvoljenim članom sindikata dolžnosti in odgovornosti, jih moramo hkrati tudi zaščititi pred morebitnimi, sicer redkuni nevšečnostmi, ki jih povzročajo bodisi posamezniki ah skupine v delovnih organizacijah, ker bi jim hoteh omejevati možnosti za sindikalno delovanje. Prav tako je poudarjena zaščitna vloga sindikata, kadar gre za pravice, ki izhajajo iz delovnih razmerij, in zaščita tistih, ki se z utemeljenimi argumenti potegujejo za odpravo napak v delovni organizaciji. Pri tem moramo seveda dobro ločevati zrno od plevela, kritikarstvo od konstruktivne kritike in resnega od malomarnega delavca, ki pod pretvezo svobodnega izražanja poskuša razbijati našo enotnost. Člani sindikata so dolžni aktivno sodelovati v svoji organizaciji in uresničevati sprejete sklepe, za kar pa jihm mora delovna organizacija zagotoviti potrebne pogoje tudi s svojimi internimi.predpisi, zlasti pa jim mora zagotoviti ustrezno obveščenost o svojem položaju in o problemih, ki zadevajo člane kolektiva. Kongres naj bi torej sprejel statut ne kot neki formalen odraz konstituiranja v samostojno organizacijo in tudi ne kot nekaj, kar bi bilo nad nami in kar bi nas celo utesnjevalo. S statutom, s takšnim, kot je predložen, si moramo odpreti možnosti, da bomo enotno delovah in organizirano nastopah. V njem moramo videti možnosti, da bi v celotni organizaciji dosledno prevladah odnosi, ki bi resnično omogočah izražanje in uveljavljanje mnenja našega članstva, usklajevanje interesov posameznika z interesi skupnosti, kakor tudi usklajevanje naših sedanjih z zgodovinskimi interesi delavskega razreda. Teh nekaj uvodnih besed nisem povedal zaradi obrambe predloženega statuta v vsaki njegovi posameznosti in formulaciji. Pripombe iz javne razprave, ki so bile dane na osnutek, so v tem predlogu že upoštevane. Verjetno bo tudi razprava na kongresu dala še nekaj koristnih pobud, ki bodo obogatile naš statut. STANE KENIG, predsednik nadzornega odbora: Poročilo nadzornega odbora zajema obdobje od 1967 do 1971. leta. Nadzorni odbor je v tem času skladno s pravilnikom in navodili o financiranju in materialnem poslovanju sindikalnih organov redno nadzoroval finančno in materialno poslovanje republiškega odbora Sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije. Te preglede je upravljal redno in kot določa pravilnik ob vsakem pregledu z zapisnikom ugotovil stanje ter o tem poročal predsedstvu in plenumu republiškega odbora. Predsedstvo in plenum sta trimesečno potrjevala obračune, ob koncu vsakega leta pa zaključni račun. Dohodek republiškega odbora je članarina od redne participa cije 237.396 članov, vključenih v 668 osnovnih organizacij sindikata v industriji in rudarstvu SR Slovenije. Ugotovili smo; da se članarina redno odvaja in da dohodek stalno narašča. Nadzorni odbor meni, da je porast dohodka normalen, saj je na to vplivalo stalno zviševanje osebnih dohodkov v delovnih organizacijah na eni ter povečevanje števila članstva na drugi strani. Pri svojih rednih pregledih je nadzorni odbor ugotovil, da so bili dohodki in izdatki- republiškega odbora skrbno planirani in da ni bilo večjih odstopanj. Le v nekaj primerih sta predsedstvo in plenum republiškega odbora ravnala drugače, vendar je šlo za sredstva iz rezervnega sklada, ki so bila namenjena za pomoč ob potresu v Banja l uki, za izredno večjo pomoč nekaterim organizacijam in članstvu, za dodatno financiranje današnjega kongresa in podobno. Nadzorni odbor je ugotovil, da je republiški odbor Sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije v tej mandatni dobi s svojimi sredstvi gospodaril kot dober gospodar, jih uporabljal skladno z doseženim dohodkom, ostanek dohodka pa vsako leto po zaključnem računu vlaga! v sklade in s tem krepil svojo materialno in finančno osnovo. Nadzorni odbor jr tudi ugotovil, da je bilo finančno knjigovodsko poslovanje vodeno pravilno in ažurno. Na osnovi vseh teh ugotovitev nadzorni odbor meni, da ni nobenega zadržka, da ne bi izglasovali razrešnice dosedanjim organom republiškega odbora Sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije. Iz razprave na III. kongresu FRANC KOBENTAR, Železarna Jesenice Oblika neposrednega samoupravljanja delovnih skupin se je vškratkih dveh letih, odkar obstaja, izkazala dobra in za tako številen kolektiv, kot je naš železarski, tudi edino možna. Naše delovne skupine — ta oblika samoupravne organiziranosti je zdaj namenjena predvsem obveščanju kolektiva o dogajanjih v podjetju, sicer pa neposrednim proizvajalcem samim, da sploh lahko izražajo svoja mnenja, predloge, stališča in vprašanja — namreč odpirajo neslutene možnosti za sodelovanje delavcev v samoupravljanju pri demokratizaciji medsebojnih odnosov in pri njihovem povezovanju. V zvezi s tem je sindikalna organizacija postavljena pred problem, kako pomagati pri ustvarjanju takih razmer, da bodo člani delovne skupnosti o teh zadevah lahko odločali samostojno. Naloga ne bo lahka, predvsem pa ne bo enostavna v tako velikih kolektivih, kot je naš. Menim, da bomo morali naše delovne skupine upoštevati v sistemu dela in v organizaciji proizvodnje. Vključiti jih bomo morali tudi v sistem učinkovitega obveščanja, da bi jih po tej poti kasneje mogli vključiti v sistem odločanja. Zaradi vsega tega menim, da bomo morali v programski usmeritvi naše organizacije še posebej poudariti pomen in vlogo sistema obveščanja kot enega izmed temeljnih pogojev za uveljavitev ustavnih dopolnil. Izkušnje namreč že zdaj kažejo, da delavci želijo in da celo zahtevajo boljše obveščanje; da pozdravljajo razumljiva in izčrpna poročila o poslovanju; da imajo k takim poročilom večkrat tudi konstruktivne pripombe in mnenja. Prav izkušnje iz dosedanjega dela delovnih skupin, zlasti tistih v organizacijah združenega dela, kjer so se skupine že vključile v sistem organizacije dela in proizvodnje, nas spodbujajo in nam vlivajo upanje, da bodo delavci — samoupravljavci v njih resnično uveljavljali svoje pravice in dolžnosti, če bodo te delovne skupine dejansko dobro organizirane. Po drugi strani pa bodo tudi temeljne organizacije združenega dela dobile svoj pravi smisel, če bo zagotovljena njihova baza. Sicer pa bomo le starim oblikam nadeli novo fasado .. . Naštel sem nekaj praktičnih izkušenj, ki se mi zdijo dosti bolj pomembne, kot pa je pomembna še tako dobro obdelana samoupravna interna zakonodaja. Strinjam se, daje treba sestaviti interne samoupravne akte, da ti akti pomenijo osnovo samoupravnega položaja delavcev v organizacijah združenega dela. Sodim pa, da to še ni dovolj. Zamislimo si samo tiste samoupravne akte, kijih zahtevajo pozitivni predpisi in ki so za organizacijo združenega dela obvezni. Teh aktov je precej, nji-hovih določil pa še veliko več. Praksa kaže, da določil internih samoupravnih aktov ne poznajo niti vodilni delavci v podjetjih in da je marsikdaj to njihovo neznanje krivo za različne napake ter celo kršitve samoupravnih pravic delavcev. Pri delavcih samih pa je še slabše - celo pri tistih, ki sodelujejo v samoupravnih organih. Ti delavci namreč pogosto ne vedo, da so njihove pravice sploh kje zapisane in kakšne so. Zato menim, da bi morali to točko programske usmeritve dopolniti v tem smislu, da razen izpopolnjevanja samoupravnih aktov, usmerimo naša prizadevanja v to, da delavce nenehno seznanjamo z njihovimi pravicami in dolžnostmi, da jim omogočamo vpogled v samoupravne akte, da poskrbimo za nekak register, ki bi delavcem omogočal, da v teh aktih hitro najdejo tista določila, za katera se zanimajo. RUDI KORTNIK, Rudnik lignita Velenje Dokument o programski usmeritvi sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije v glavnih tezah ustreza doslej izoblikovanim stališčem članstva. Zaradi tega v imenu našega članstva lahko izrečem soglasje k temu dokumentu, vendar s pripombo, da bi ga v nekaterih točkah morali še dopolniti S takšno željo sodelujem tudi v razpravi, ker menim, da smo se v sindikatih in ob dosedanji aktivnosti premalo prizadevali za oblikovanje konkretne politike razvoja in načrtovanja gospodarstva v Sloveniji oziroma smo ta vprašanja preveč prepuščali drugim organom. Argumentiranim političnim stališčem sindikata na vseh ravneh moramo torej dati več poudarka, več publicitete, ne nazadnje pa tudi več veljave. Konkretno pa predlagam naslednje spremembe in dopolnitve programskih smernic našega sindikata: 1. V materialu Programska usmeritev gospodarjenja, dohodka in osebnih dohodkov vil. poglavju, naj dobi svoje mesto -vendar v posebni točki - tudi sodelovanje sindikatov in njihova trajna aktivnost pri načrtovanju in snovanju razvojnih politik. V zvezi z vsem tem bi proizvodnji surovin, vključno premoga, morah priznati ustrezno mesto in pomen. 2. V IV. poglavju naše programske usmeritve, točka 4, osmi odstavek, naj bi dodali: „Zato naj se odpravijo dosedanje oblike obdavčevanja nadurnih osebnili dohodkov v primerih, kjer jc takšno delo potrebno zaradi značaja delovnega procesa in tržnih razmer ter ga ni mogoče nadomestiti z zaposlitvijo novih delavcev. Poleg tega kongres sodi, da se mora prispevek od nadurnega dela stekati v sklad dolgoročnega zavarovanja in mora kot tak predstavljati skupaj z rednim osebnim dohodkom osnovo za določanje višine pokojnine." 3. V VII. poglavju programske osnove naj bi dopolnili in spremenili točko 3. Glasila naj bi se: „Za stanovanjsko gradnjo izločena oziroma zbrana sredstva je treba porabiti kar najbolj racionalno. Sindikat soglaša le s tako načrtovano politiko nadaljnjega razvoja, upravljanja in gospodarjenja na stanovanjskem področju, ki bo temeljila na delovni organizaciji kot osnovni celici, ki mora skrbeti za stanovanja svojih delavcev. Občinska skupščina kot temeljna družbenopolitična skupnost pa ima dolžnost in pravico, da s samoupravnimi dogovori zbira sredstva za reševanje stanovanjskih problemov drugih struktur občanov. Zato sindikat predlaga ustanavljanje samoupravnih interesnih skupnosti za področje stanovanjske izgradnje, organiziranih na ravni družbenopolitičnih skupnosti in v delovnih organizacijah, ki same upravljajo s stanovanjskim skladom prek svojih stanovanjskih enot, ki jim je tudi treba dati ustrezen status. Občinske in osnovne organizacije sindikata naj podpro ustanavljanje takih stanovanjskih interesnih skupnosti." SREČKO Černe, Kemična tovarna Moste, Ljubljana Predlog programske usmeritve sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije za obdobje od 1971. do 1975. leta že v 1. poglavju poudarja vlogo sindikata pri uresničevanju ustavnih dopolnil o temeljnih organizacijah združenega dela (TOZD), ki so bistvenega pomena za uresničitev samoupravnega položaja delavcev. Tak poudarek jc nedvomno nujen in potreben, vendar sc mi zdi, da je nekoliko preveč načelen in za osnovne organizacije sindikata (udi premalo konkreten. Tako, denimo, samoupravni sporazumi o združevanju dela in sredstev, ki jih TOZD sklepajo med seboj, niso omenjeni v predlogu programske usmeritve, čeprav jim dajeta XXI. in XXII. ustavno dopolnilo velik pomen. Po teh dopolnilih so samoupravni sporazumi o združevanju dela in sredstev celo temeljni akt v delovni organizaciji, saj statut ne more biti v nasprotju s samoupravnim spo- razumom. To je nova in velika kvaliteta pri uveljavljanju resničnih samoupravnih odnosov, za katere se sindikat vseskozi zavzema, zato pa mora tudi programska usmeritev sindikatov dati temu večji poudarek. Zapisati bi morali tudi stališče sindikata v postopku sprejemanja samoupravnih sporazumov med TOZD. Zelo važno je, da vsi delavci v TOZD poznajo vsebino predlogov teh sporazumov, da besedila sporazumov in statutov torej ne bi pomenila le mnenje komisije, ki jih je pripravila, In organov upravljanja, ki jih sprejmejo, ampak da bi izražala želje in voljo vseh članov delovne skupnosti. Pred sprejetjem samoupravnih sporazumov je treba delovnim ljudem v podjetjih pojasniti pomen in nove kvalitete teh sporazumov. Tudi doslej smo imeli organe samoupravljanja v delovnih enotah in na ravni podjetja, vendar je bil odnos delavskega sveta podjetja do svetov delovnih enot oziroma svetov TOZD pogosto odnos podrejenosti nižjega višjemu. Bolj ah manj so namreč vsi sklepi svetov enot temeljih na sklepih delavskega sveta podjetja, splošne akte svetov delovnih enot pa je ponavadi tudi moral potrditi delavski svet. Zdaj se vse to v osnovi spreminja in bo nedvomno prispevalo k večji učinkovitosti in .,čistosti“ samoupravljanja. Temeljne pravice odločanja so v rokah delavskih svetov TOZD. Le-ti odločajo o vseh zadevah družbene reprodukcije, o pridobivanju in dehtvi dohodka, s samoupravnim sporazumom o združevanju dela in sredstev pa prenašajo določene pristojnosti na centralne organe upravljanja in na centralna služba podjetja itd. Zato se delovno področje delavskega sveta podjetja in poslovnega odbora giblje v mejah tistih zadev in pristojnosti, ki so jih TOZD samoupravnim sporazumom prenesle na enotno podjetje. S tem bo novi delavski svet podjetja razbremenjen vseh rutinskih poslov, razen tistih seveda, ki mu jih nalagajo zakon in predpisi. Te stvari poudarjam zaradi tega, ker so v 4. točki I. poglavja predloga programske usmeritve poudarjene naloge organov sindikata, da si tudi v prihodnje prizadevajo za izpopolnjevanje samoupravnih aktov ter za študijsko in anahtično spremljanje že uresničenega. Ta načelna ugotovitev osnovnim organizacijam sindikata verjetno ne bo zadostovala, zlasti še, če vemo, da se ustavna dopolnila neposredno uporabljajo, saj so prenehale veljati številne določbe temeljnega zakona o podjetjih, temeljnega zakona o ugotavljanju in delitvi dohodka, zakona o sredstvih gospodarskih organizacij in temeljnega zakona o vohtvah delavskih svetov in drugih organov opravljanja. V programski usmeritvi bi tudi morah poudariti način sprejemanja samoupravnih sporazumov o združevanju dela in sredstev; povedati bi morah, da je v takih primerih nujno potreben referendum ah kakšna druga oblika, ki bi zagotovila, da so vsi ljudje v TOZD še pred dokončnim sprejetjem sporazumov seznanjeni z njihovimi določili. V nasprotnem primeru bi se namreč lahko primerilo, da bi o samoupravnih sporazumih in o prenašanju pravic ter odgovornosti na skupne organe odločala le ozka skupina delavcev - predvsem tistih, ki so sodelovali v pripravah sporazumov in drugih aktov o prenosu pristojnosti. Inž. FRANC PAVLOVČIČ, Avtomontaža, Ljubljana; Menim, da bi moral imeti sindikat kot najbolj množična po- litična organizacija delavcev v proizvodnji, gospodarstvu in drugih dejavnostih odločilen vpliv sankcijskega značaja na korekcijo neljubih deformacij in odpravo napak, za katere vemo, da jih ni malo in ki niso v interesu poštenega delovnega človeka in s tem tudi ne naše ustave in naših zakonov. Na tem področju torej lahko sindikat odigra zelo pomembno vlogo; lahko se postavi v posebno in za našo družbo specifično vlogo ter kot tak deluje kot zelo progresiven dejavnik pri graditvi samoupravnega socializma. Naši napori pri stabilizaciji gospodarstva, odpravi nelikvidnosti in uveljavitvi konvertibilnega dinarja se nam tako ne bi izjalovih, kakor so se, žal, pri prvi in pri drugi reformi in kakor se morda bodo celo pri najnovejši stabilizaciji. Ze na I. konferenci v Ljubljani sem predlagal, naj se v tem smislu dopolni predlog statuta. Ker se pa v tem primeru doslej ni nič premaknilo, predlagam kongresu naše organizacije, naj bi 2. člen predloženega statuta dopolnili z naslednjo formulacijo: . ,.Sindikat kot najširša, najšte- vilnejša družbenopohtične organizacija delavcev v proizvodnji ima odločilen vpliv, tudi sankcijskega značaja, na odpravo napak in korekcijo deformacij, ki niso v interesu poštenega delovnega človeka in našega članstva kot celote." Hkrati izrekam zahtevo, da bi moral sindikat voditi svojo kadrovsko pohtiko neodvisno in to na vseh ravneh in v vseh organih. Tako bi se v konfliktnih situacijah laže opredeljeval v interesu svojega članstva. Opredeljevati pa se mora, saj je tako zapisano v naših dokumentih. Ob zaključku svoje razprave pa bi kongresu in novo izvoženemu republiškemu odboru predlagal, naj bi pripravili izvleček iz danes sprejetega statuta, primeren za v sakdanjo rabo: za delo v osnovnih sindikalnih organizacijah, pri informiranju delavcev, njihovem sprejemanju v članstvo in podobno. MIRKO BABIC, sekretar republiškega odbora sindikata delavcev industrije in rudarstva Srbije: Tovarišice in tovariši! Pripadla mi je posebna čast, da v imenu republiških odborov našega sindikata iz Bosne in Hercegovine, Hrvatske, Srbije, Cme gore, Makedonije in pokrajinskih odborov Kosova ter Vojvodine iskreno pozdravim vaš kongres z željo, da vse, kar ste si zapisali v vaš program, z uspehom tudi uresničite. Ko sem prebiral gradivo, pripravljeno za kongres, ko sem poslušal predsednika Šauberta, sem prišel do sklepa, da je v vseh na->ili organizacijah marsikaj podobnega, kakor tudi, da se borite na podoben način in da tako opravljate naloge članstva, ki ga predstavljate. Slednje tudi potrjuje, da naše organizacije ne sodelujejo samo 1 na kongresih, ampak tudi med njimi in da smo vseskozi izmenjavali izkušnje iz našega dela in delovanja. Ta naša prizadevanja moramo v prihodnje še okrepiti, ker delamo v času, ko morajo tudi sindikalne organizacije prispevati k uresničevanju ustavnih sprememb in k uresničevanju sklepov II. kongresa samoupravljavcev, čemur pa nekateri tako trdovratno nasprotujejo. . In tudi vaši dokumenti vsebujejo nalogo, da moramo zlomiti odpore in s tem uspešno opravljati naloge, ki jih pred nas postavlja naše članstvo! ZVONE ŽAGAR, Mestni odbor sindikata delavcev industrije in rudarstva Ljubljana: S predlogom novega statuta Sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije opredeljujemo organizacijo našega sindikata kot enotno, samostojno in prostovoljno družbenopolitično organizacijo delavcev industrije in rudarstva Slovenije. Skladno s tem in drugimi določili, ki jih vsebuje osnutek statuta, bomo morali izvesti tudi nekatere organizacijske spremembe v sindikatu industrije v Ljubljani in v odnosih med Zvezo sindikatov in sindikatom industrije. Te spremembe narekujejo tudi ugotovitve ankete, ki smo jo poslali vsem izvršnim odborom osnovnih organizacij sindikata, ter stališča predsednikov iz 805 izvršnih odborov osnovnih organizacij sindikata, ki so jih le-ti izrekli na posebnih posvetih. Na anketo, ki smo jo poslali vsem izvršnim odborom osnovnih organizacij sindikata, je odgovorilo 67 odborov ali 52 % anketiranih, leti pa združujejo 28.000 članov ali 73 % vsega našega članstva. Na vprašanje, kako ocenjujejo dosedanje delovanje mestnega odbora sindikata industrije in mestnega sveta Zveze sindikatov je 65 izvršnih odborov ali 97 % ocenilo to delo kot dobro oziroma Zadovoljivo, dva odbora na vprašanje nista odgovorila, noben izvršni odbor pa ni slabo ocenil tega delovanja. Za tako zelo ugodno oceno izvršnih odborov osnovnih organizacij našega sindikata o aktivnosti mestnega odbora in mestnega sveta ZS pa je več razlogov. Eden izmed njih je nedvomno v odgovoru na drugo vprašanje: ali sta vam mestni odbor sindikata in mestni svet Zveze sindikatov nudila pomoč in oporo pri konkretnem reševanju problemov? Od 67 izvršnih odborov, kolikor se jih je odzvalo na našo anketo, jih je 30 ali 45 % odgovorilo, da je tako pomoč potrebovalo in da so jo tudi dobili. Le trije odbori ali 4,5 % pa je ugotovilo, da so tako pomoč sicer potrebovali, je .pa niso dobili. Naslednje vprašanje, na katero smo želeli z našo anketo dobiti odgovor, sc je glasilo: ali menite, da so sindikati strokovnih dejavnosti, ki se povezujejo v mestni svet Zveze sindikatov, primerno organizirani, da lahko zadovoljujejo osnovne interese delavcev po posameznih panogah, ki jih združujejo? Na to vprašanje je 45 izvršnih odborov ali 80,5 % odgovorilo, da je sedanja organizacija primerna, trije odbori ali 4,5 % pa ocenjuje, da ta organizacija ni primerna, 10 izvršnih odborov ali 15 % pa se o tem vprašanju ni izreklo. Na vprašanje, kaj storiti za večjo učinkovitost sindikatov v Ljubljani, je večina osnovnih organizacij odgovorila, da je nujna še trdnejša povezava, in to neposredna, osebna med člani izvršnih odborov in člani mestnega odbora ter mestnega sveta Zveze sindikatov. Na podlagi teh in drugih podatkov in ugotovitev lahko rečem; da smo v sindikatu industrije v Ljubljani iz spremljevalca in ocenjevalca družbenih dogajanj postali sooblikovalci družbenega življenja. Posegli smo v razreševanje mnogih aktualnih problemov - članstvo pa soglaša, da na tej poti vztrajamo tudi v prihodnje. Naslednja ugotovitev, ki sledi iz doslej povedanega, pa je, da članstvo v Ljubljani ugodno ocenjuje sedanjo organiziranost sindikatov v našem mestu. Zato mislim, da bi morali tako organiziranost še naprej razvijati in jo tudi uzakoniti v statutu našega sindikata. Dejstvo namreč je, da predloženi osnutek sindikata delavcev industrije in rudarstva v ničemer ne upošteva mestne in regionalne organizacije našega sindikata. Očitno pa je, da tako organizacijo imamo že zdaj, da jo je članstvo sprejelo in da tudi dobro ocenjuje njeno delo. Zato predlagam, da v vseh členih našega statuta, kjer je govora o organiziranosti sindikatov, vnesemo in s tem uzakonimo tudi delovanje mestne oziroma področne organizacije sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije. To je tudi zahteva ljubljanskega članstva. TONE ZUPAN, Železarna Jesenice: Za našo družbo kot celoto, za naš samoupravni mehanizem je sramotno, da se mora s takimi vprašanji, kakršna predstavlja nočno delo žensk in mladine, ukvarjati sindikalna organizacija namesto inšpektorjev, v katerih pristojnost bi ta vprašanja po vsej logiki sodila. Toda če se zavoljo nepojmljive „demokracije“ s tem že ukvarjamo, naj bo naša ost tudi obrnjena v pravo smer. Pri tem pa se moramo zavedati, da velja s tem povezana vprašanja _proučiti z vseh zornih kotov. Sele potem smemo karkoli konkretnega storiti. Ni namreč vseeno, kaj razumemo s pojmom ženske. Lahko gre za samsko žensko, za mater-samohranilko, za poročeno ženo z otroki ali brez njih. Strinjam se tudi s tezo, da za žensko ne bi smelo biti nočnega dela. Kdaj in kako priti do tega, pa je, drugo vprašanje. V industriji in rudarstvu je zaposlenih 42 % žena. V Železarni Jesenice jih imamo 956; izmed njih jih 184 dela na tri izmene. V oddelku, kjer pri troizmen-skem obratovanju delajo ženske, bi se brez večjih tehničnih premikov, ki so možni ali pa tudi niso možni, njihovemu delu le stežka odrekli. Ob dohodku, ki ga ima poprečni delavec v naši železarni, za nas ni sprejemljiva rešitev, da bi zavoljo ukinitve nočnega dela žensk ostal v družini en sam hranilec. Ob neprestanem zviševanju cen bi s tako odločitvijo ogrozili precejšnje število družin, ki si zdaj pomagajo s tem, da sta hkrati zaposlena mož in žena. Kot sem že povedal, se strinjam s tezo, da je treba odpraviti nočno delo žensk. Vendar je očitno, da tega ne moremo'storiti takoj, da tega tudi ne smemo storiti za vsako ceno. Gre torej za nalogo, ki jo bo posamezni kolektiv rešil v krajšem ali v daljšem času. V času, ki ga rešitev tega vprašanja zahteva, pa bi seveda morali narediti tisto, kar lahko storimo, da bi nočno delo vsaj olajšali. Vsekakor pa drži, da je zaposleni ženski najbolj pomagano, če je poskrbljeno za varstvo otrok. Glede tega smo doslej vse premalo naredili in, priznajmo, da za to ni nobenega opravičila. Naša stanovanja so prav tam, kjer bi bilo varstvo najbolj potrebno — torej v industrijskih predelih - zvečine zelo raz- košno grajena. Po naših cestah se prevažajo težki milijoni; gradimo luksuzne trgovine, celo maxi-market, otroke pa za čas službene odsotnosti privezujemo za nogo k postelji, jih zaklepamo ali pa prepuščamo ulici. Čeprav razreševanje teh vprašanj nedvomno pomeni nalogo širše družbene skupnosti, mislim, da je interes našega članstva za ureditev teh zadev tako močan, da moramo tudi kot sindikat zastaviti ves svoj vpliv. Povedal bi še nekaj o predlagani vsebinski usmeritvi naše organizacije. Strinjam se z vsem, kar je zapisano, vendar s pripombo, da je program zelo pomanjkljiv. Res je, da še ni dolgo, kar smo sledili razpravam sloven skih komunistov o socialnih razlikovanjih v naši družbi. Opravičil, da se naša organizacija zaradi kratkega časa, Id je minil od konference slovenskih komunistov, ni dovolj opredelilado teh vprašanj, pa vseeno ne morem razumeti in sprejeti. Prav tako je zelo skopo tudi tretje poglavje programske osnove, ki obravnava izobraževanje, medtem ko je zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje iz gradiva sploh izpuščeno. Če upoštevam zahtevo kmetov po skupnem zdravstvenem in starostnem zavarovanju, bi rekel, da bi se morali tudi o tem pogovoriti. Zakaj v naših dokumentih o tem molčimo? Ko sem prebiral prvo številko DE, ki je izšla po konferenci ZKS, sem v njej zaman iskal podpore oziroma usmeritve naše organizacije po poti stališč konference, o kateri DE sploh ni poročala. Vprašam vas, kje smo, kam gremo? Mar so tudi vrhovi slovenskega sindikata tako zastrupljeni z dinarji, da ne morejo več razumeti, da mora postati za našo organizacijo zakon vse tisto, kar so postavili na dnevni red delegati te konference. Z lastnega stališča, s stališča delavca, ki mora delati in živeti z denarjem, ki ga zasluži v tovarni, mi je tako delovanje nerazumljivo in ga tudi obsojam. Ta delavec od tistega skromnega, kar ima, redno plačuje članarino, da bi lahko njegova organizacija nemoteno delovala, njega pa varovala pred škodljivimi vplivi, ki se pač rojevajo in razraščajo v vsakem sistemu. Mislim, da bi moralo biti tako! Po vsem tem, kar sem povedal, sami presodite, ali je ali pa ni tako. JANEZ MENCINGER, MIT Maribor: Vse prevečkrat smo v zadnjih letih analizirali probleme tekstilne industrije in daleč premajhni so bili premiki na boljše, da bi o naših uspehih na dolgo in široko razpravljal tudi na tem mestu. Opozoril bi rad le na to, da se tekstilci že dolga leta borimo, da bi dobili potrebna finančna sredstva, mislim kredite, s katerimi bi pospešili modernizacijo naših podjetij. Samo modernizacija pa za nas pomeni tisto rešitev, ki bi pripomogla, da bi naša panoga lahko bila rentabilna tudi ob dvoizmenskem delu in da bi torej lahko odpravili nočno delo. Tekstilci še predobro vemo, da so nove naprave zelo drage in da se morajo, če želimo napredovati v korak z razvojem v svetu, amortizirati vsaj v desetih letih. Če vemo, da je treba odšteti za 24 sodobnih brezčol-ničnih tkalskih strojev, tolikim pa naj bi stregla ena tkalka, kar milijardo starih dinarjev, da skratka toliko stane samo eno sodobno opremljeno delovno mesto tkalke, si moramo takoj odgovoriti na vprašanje, ali je sploh smotrno, če bi tako drage stroje izkoriščali le v dveh izmenah. Jasno je, da to ne bi bilo smortno. Torej moramo obdržati nočno izmeno in jo zasesti z moškimi, ker smo si zadali, da bomo odpravili nočno delo žensk. Moški so nekoč že bili tkalci, vendar je to zaradi nizkih osebnih-dohodkov postalo žensko delo, saj so se moški lahko zaposlovali na novih delovnih mestih, ki so se po vojni odpirala v drugih industrijskih panogah, ki smo jih - resnici na ljubo povedano - zgradili tudi z denarjem, ustvarjenim v takrat akumulativni tekstilni industriji. Če torej želimo moške spet privabiti v tekstilno industrijo, bi morali bistveno spremeniti politiko osebnih dohodkov, po drugi strani pa odpirati nova delovna mesta za ženske, ki bi izgubile delo zaradi tep, ker bi njihovo delo v nočni izmeni prevzeli moški. Če teh dveh vprašanj ne bi razreševali hkrati, bi resno ogrozili družinske proračune, ki jih zdaj ,,rešujejo'1 zaposlene žene tudi na račun troizmen-skega dela. Ze teh nekaj dejstev kaže, da tekstilna industrija sama - torej brez širše družbene pomoči - ne more razrešiti vprašanj, ki se pojavljajo obenem ob naših prizadevanjih in hotenjih, kako čim-prej odpraviti nočno delo žena. Mislim, da tekstilci to tudi smemo zahtevati, saj smo vsa povojna leta morali razumeti potrebe po graditvi druge industrije, čeprav je zaradi tega naša panoga postajala vse bolj revna in zanemarjena. Ker torej tekstilci ne moremo takoj ukiniti nočnega dela žensk in mladoletnih oseb, se moramo postopno pripravljati na prehod na delo v dveh izmenah. Program za to pa mora biti skrbno izdelan, nadzor nad izvajanjem pa zagotovljen in sankcioniran. Glede vsega tega menim: - .dokler bodo ženske še morale delati tudi v tretji izmeni, jim je treba posvetiti vso skrb: predvsem je potrebno urediti dodatek za nočno delo, poskrbeti za toplo malico, zagotoviti urejene delovne razmere, strokovni nadzor in sistematično zdravstveno varstvo. Delno so te stvari že urejene s samoupravnim sporazumom, ki predvideva dodatek za nočno delo v višini od 25 do 40 ; — investicijske elaborate je treba izdelati tako, da bo izračun rentabilnosti temeljil na dvoizmenskem delu. Uvedba tretje izmene z moško delovno silo lahko torej rentabilnost poslovanja samo še poveča; - .podjetja naj bi pripravila programe prehoda na dvoizmensko obratovanje. Ti programi bi morali vsaj okvirno predvideti datum ukinitve nočnega dela žena. Vse dokler ne bomo mogli ukiniti nočnega dela žensk, se bomo razen vsega drugega spoprijemali tudi z vprašanjem beneficirane delovne dobe za ženske, ki delajo v treh izmenah. Tak način dela naj bi se štel na način, kot se v drugih panogah vrednotijo neprimerne delovne razmere. Delovne razmere je mogoče urediti drugače in je verjetno bolje investirati v izboljšanje delovnih razmer kot pa skrajševati delovno dobo. Dokler torej še imamo nočno delo, ga je treba primerno vrednotiti, poskrbeti moramo za beneficirano delovno dobo tistih, ki delajo ponoči. JOŽE ČEBELA, Iskra-Com-merce, Ljubljana: Pred delovnimi organizacijami, zlasti gospodarskimi, je pomembna in odgovorna naloga, kako uresničiti ustavna dopolnila, še posebej pa 21. in 22. dopolnilo k ustavi STRJ, ki določata samoupravni položaj delavcev v združenem delu. Menim, da bi sindikat delavcev v industriji in rudarstvu moral v prihodnjem obdobju tudi skrbeti za uresničevanje teh določil. Zavedati se namreč moramo, da so že in da pri uresničevanju ustavnih dopolnil, še bodo nastopale določene objektivne pa tudi nekatere subjektivne težave, ki bodo otežkočale uveljavljanje sprejetih načel. Naša dejavnost pa mora biti - prvič - usmerjena v konkretno uresničevanje ustavnih dopolnil in drugič, ne sme biti kampanjska, temveč jo moramo zasnovati tako, da bi vsakemu delavcu v združenem delu omogočila odločanje o njegovih rezultatih dela. Pri tem poudarjam, da mora biti delavcem ne le v gospodarstvu, ampak povsod in na vseh ravneh omogočeno odločanje razširjeni reprodukciji. Razen vsega drugega bi lahko tudi na ta način in na vseh ravneh preprečili neekonomske investicije. Organiziranje temeljnih organizacij združenega dela, v kate-rihbodo delavci nosilci vseh pravic in obveznosti in v katerih se bodo na podlagi samoupravnega sporazumevanja združevali v raznovrstne oblike asociacij, tudi pomeni zelo odgovorno nalogo našega sindikata. S. tem bomo namreč preprečili, da bi določene strukture delavskemu razredu odtujevale njegove pravice. Prav na kratko naj spregovorim šeo samoupravnem sporazumevanju o delitvi dohodka in osebnih dohodkov. Nisem trdno prepričan, da'je to, čemur smo priče zdaj, v celoti samoupravno sporazumevanje. Čeprav se namreč strinjam s tem, da mora imeti država ali družba - kakor komu lepše zveni - pravico, da lahko poseže s svojimi ukrepi na področje delitve dohodka in osebnih dohodkov, sem vseeno prepričan, da mora sporazumevanje in dogovarjanje o teh vprašanjih v bistvu izhajati iz prizadetih gospodarskih in drugih organizacij. Menim tudi, da bi sindikati morali posvetiti veliko več skrbi nagrajevanju delavcev tako po rezultatih živega kot tudi minulega dela. Glede slednjega je veliko dilem, slišimo za najboh različna mnenja in stališča. Ce pa se hočemo dejansko približati nagrajevanju po delu, načelno pa smo se do tega že zdavnaj opredelili, moramo tudi minulo delo upoštevati kot sestavni del delitve po delu. Minulo delo po mojem prepričanju namreč ne more biti samo neka fikcija ali pa vizija bodočnosti, temveč mora čimprej postati sestavni element nagrajevanja, če naj v celoti uresničujemo pravice delavcev v organizacijah združenega dela. Končno bi poudaril, da bi morali v programsko usmeritev našega sindikata vključiti tudi mnoge od sklepov, sprejetih na III. konferenci slovenskih komunistov, ki je razpravljala o socialnem razlikovanju. Mnogi teh sklepov neposredno zadevajo položaj delavcev v združenem delu in bi že zaradi tega morali postati sestavni del programske politike in usmeritve naše organizacije . FRANC JEVNIKAR, Litostroj, Ljubljana: Če ocenjujemo doslej prehojeno pot družbenega usmerjanja delitve dohodka in osebnih dohodkov ter samoupravnega sporazumevanja na tem področju, potem moremo ugotoviti, da so sindikati kot podpisniki splošnega družbenega dogovora in kot tisti, ki so izrekali svoje mnenje k posameznim samoupravnim sporazumom, odigrali pozitivno vlogo ter opravili ogrornno delo. Sindikati so uspeli domala slehernemu delovnemu človeku pojasniti načela in hotenja samoupravnega sporazumevanja, uspeli so uresničiti enotnost pogledov na tem tako zelo občutljivem področju delitve. To so uspeli kljub dejstvu, da so morali marsikdaj manevrirati med lokalnimi in osebnimi ter družbenimi interesi, pa tudi kljub dejstvu, da so v tem procesu neprizadeto stale ob strani znanstvene institucije. Danes lahko ugotovimo, da so samoupravni sporazumi v bistvu zajeli vsa načela - tako s političnega kot z ekonomskega vidika — družbenega usmerjanja delitve. V svojem bistvu niti eden od samoupravnih sporazumov ni nezakonit. Kar pa je že nesoglasij, so posledica nepoznavanja pravil igre. Žal danes ugotavljamo, da je po opravljenem prvem delu sporazumevanja, ko so v delovnih kolektivih sprejeli te sporazume, sindikati pa nanje izrekli svoje soglasje, prišlo do nekakšne kri- ze, anonimnega dela, zavlačevanja in prepričevanja. Naš prvotni uspeh se je tako začel izgubljati. Posledica tega so tudi 'pogoste kritike na sindikate, pravzaprav na verifikacijsko komisijo, pri čemer očitki veljajo predvsem zavlačevanju pri verificiranju in temu, da obravnavanje sporazumov poteka za zaprtimi vrati in v ozkem krogu. Kje so zadržki, da nekateri samoupravni sporazumi še vedno tiče v postopku verifikacije? Mar je res tako težko presoditi, ali je posamezni samoupravni sporazum v skladu z zakonom ali ne? Če upoštevamo, da se začne tripartitno delo že v fazi priprave osnutka sporazuma, po mojem mnenju sam akt verifikacije ne more biti posebno težaven. Seveda pa nastane zadrega tedaj, če hoče biti kdo nezmotljiv in v svoji razsodbi edino zveličaven. Konkretno: kaj je vzrok za zadrževanje verifikacije samoupravnega sporazuma kovinske in elektroindustrije? Zakaj verifikacijska komisija ne izda sklepa o tem, ali je sporazum v skladu z zakonom ali ne in zakaj se poslužuje samo oblike pismenega izrekanja mnenja. Takega mnenja pač ni mogoče upoštevati in obravnavati kot sklepa, to je lahko samo poziv za ponovno razpravo. Toda zakaj spet razpravljati o zadevah, ko pa so se prizadete delovne organizacije že izrekle! Tako jasno izražene volje kot prav v tem samoupravnem sporazumu, doslej še nisem zasledil nikjer drugje. Ta sporazum dosledno upošteva načelo, da temelji osebni dohodek na proizvodnji, da je izpolnitev proizvodnih nalog pogoj za izplačilo osebnih dohodkov v njihovih kalkulativnih vrednostih. Kaj je narobe, če grupacija kovinske in elektroindustrije vztraja pri osebnih kvalifikacijah, ko odmerja kalkulativne osebne dohodke? ! INŽ. IVAN BOH, Lesna industrija, Litija Ko smo v podjetju v poletnih mesecih razpravljali o osnutkih in končnem besedilu našega samoupravnega sporazuma, je javna razprava podprla prizadevanja sindikatov in drugih dejavnikov, da bi napravili več reda pri delitvi dohodka in osebnih dohodkov. Če smo si bili v razlagi potrebe po samoupravnem sporazumevanju enotni, pa smo se precej razhajali glede višine terenskega dodatka, kar po zakonu tudi predstavlja predmet samoupravnega dogovarjanja. V pismenih materialih sindikata. Skupščine SRS in drugih dejavnikov nismo zasledili stališča ali podrobne razlage terenskega dodatka. V podjetju pa smo sc zavedali, da bi to vprašanje zlahka preraslo v problem, če teh stvari ne bi na primeren način uredili še pred podpisom samoupravnega sporazuma. Zato smo zahtevali pojasnila pri različnih naslovih. Bila so skopa in le načelna. Še najbolj jasen odgovor smo dobili pri nekem strokovnem sodelavcu republiških sindikatov,' ki je dejal, da gre za problem, ki ga je treba vnovič proučiti, da pa do nadaljnjega velja pri terenskih dodatkih zgornja meja 700 dinarjev. Na sestanku so mi mizarji monterji dali nalogo, naj na tem mestu vprašam, kako naj monter - po mnenju podpisnikov splošnega družbenega dogovora — živi in dela na terenu v Kranjski gori, Poreču, Zadru, Petrinji in drugod s 23,30 din terenskega dodatka na dan, če pa mora za stanovanjc dnevno plačati od 15 do 50 dinarjev in za tri obroke hrane vsaj 30 dinarjev. S tem zneskom ne morejo shajati niti monterji gradbenih podjetij, ki jim podjetja organizirajo ceneno hrano in prenočišče. V našem primeru, ko sta na posameznem delovišču najmanj dva ali največ 10 monterjev, so razmere očitno še bolj pereče. Čeprav nam je funkcija terenskega dodatka popolnoma jasna, posredujem v razmislek primerjavo med delavcem, ki je za 15 dni odšel na službeno pot in delavcem, ki ga je podjetje za enak čas poslalo na terensko delo. Delavec na službenem potovanju bo prejel 15 dnevnic po 80 din in povračilo za 15 nočnin po 50 dinarjev, torej skupaj 1.950 dinarjev, delavec na terenu pa bo za enako dobo dobil le 350 din. Razlika je očitna in neopravičljiva. Kdor meni drugače, naj to dokaže našim monterjem. ANDREJ JANC, INA - Predelava nafte Lendava: Več kot tretjina vseh zaposlenih v lendavski in ljutomerski občini dela v obratih, ki so jih odprla podjetja s sedežem drugod v Sloveniji ali v drugih repu-bhkah. Kakšen je materialni in samoupravni položaj teh delavcev? Pravni status teh obratov večina statutov delovnih organizacij opredeljuje kot organizacije združenega dela z nekaterimi samoupravnimi pravicami. Samo dvema obratoma je priznan status samostojne organizacije združenega dela, tako denimo INA - Nafta Lendava, ki ni pravna oseba, in Mlekopromet Ljutomer, ki je pravna oseba. Vsi dislocirani obrati imajo svete obratov oziroma svete enot. Povsod so s statutom predvideni tudi zbori delovnih ljudi. Zato pa dislocirani obrati - z izjemo ,,Nafte" in „Mleko- prometa" - nimajo svojih kolektivnih in individualnih izvršilnih organov niti svojih samoupravnih organov. V splošnih aktih matičnih podjetij pa je na sploh zelo malo originalnih norm, ki bi jih kolektivi enot izoblikovali na lastno pobudo in na podlagi specifičnih izkušenj in razmer. Anketa med zaposlenimi v dislociranih obratih je pokazala, da so delavci povezani z matičnim podjetjem samo po predstavniki!!, ki so izvoljeni v delavski svet podjetja. Delavce dislociranih obratov po ugotovitvah ankete tudi moti, da je premalo sestankov, na katerih bi imeli možnost vplivati na samoupravljanje in kjer bi bili na organiziran način bolje informirani o dogajanjih. V večini dislociranih obratov se dohodek ugotavlja in deli na ravni podjetja. Tako so tudi rezultati dela enot skriti v poprečjih podjetja, in nič čudnega ni, če delavci pogosto mislijo, da jih matično podjetje izkorišča. Omejevanje normativnih pristojnosti delavcev v dislociranih obratih seveda pomeni krnitev njihovega samoupravnega položaja. To velja predvsem za praktično zanikanje temeljne samoupravne pravice, ki izhaja iz položaja samostojne organizacije združenega dela, da namreč delavci v njej samostojno ugotavljajo in delijo dohodek. Ugotovimo pa lahko, da večina dislociranih organizacij združenega dela nima svojih pravilnikov o ugotavljanju in delitvi dohodka. Močno omejen samoupravni položaj delavcev v dislociranih enotah zato preprečuje, da bi delavci teh enot aktivno .posegali v razreševanje vprašanj širšega družbenega pomena v svoji občini in tudi v krajevni skupnosti. Izkušnje kažejo, da dislocirane enote zaradi svojega položaja sploh ne sodelujejo pri reševanju materialnih vprašanj na področju šolstva, otroškega varstva, zdravstva in stanovanjske zgrad-nje ali pa so ta njihova prizadevanja, ker pač ne gospodarijo s sredstvi, zelo skromna. Menim, da bodo morali sindikati tako v programski usmeritvi kot v praksi posvetiti veliko več pozornosti tudi ekonomski samostojnosti in celovitosti samoupravnih pravic dislociranih obratov, kajti sedanje razmere ne ustrezajo doseženi stopnji samoupravnega in družbeno ekonomskega razvoja. Zato bo potrebno, da skladno z XXI. in XXII. ustavnim dopolnilom opredelimo ekonomske in samoupravne pravice teh obratov in jim na podlagi družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov izborimo pravičnejše mesto v naši samoupravni družbi. EVGENIJ VALJAVEC, Tekstilindus, Kranj Sodim, da bi lahko odkrito in javno priznali, da je v našem gospodarstvu nekaj nezdravega, da je potreben energičen operativni poseg, če hočemo, da bo bolnik ozdravel. Dokler bodo delovne organizacije poslovale v takih pogojih kot zdaj, ko denimo, za oskrbo z osnovnimi surovinami skrbi zvezna administracija, cene proizvodov določa Zvezni zavod za cene, proizvajali pa naj bi po vseh zakonitostih tržnega gospodarstva in izdelke prodajali doma ali na tujem tako, da bi še vedno ostal „dobiček“, iz te moke ne bo dobrega kruha! Razen tega stalno poudarjamo, naj bosta pridobivanje in delitev dohodka taka, da bosta ustrezala vsem pogojem, ki jih kot dobri gospodarji moramo upoštevati! Nedavni odlok Zveznega izvršnega sveta o zamrznitvi cen nedvomno zasluži vso našo podporo, saj je bil sprejet z očitnim namenom, da bi zavrl dosedanjo nebrzdano rast cen in življenjskih stroškov, a čeprav gre za nujen ukrep, ne smemo prezreti njegovih očitnih pomanjkljivosti. Prvič, odlok je bil sploh veliko prepozno sprejet, ker so na trgu takorekoč že uzakonjene različne deformacije in neskladja med cenami in ker še vedno čakamo na objektivne sistemske rešitve, tako kar zadeva primarno kot sekundarno delitev. Pristojni organi sicer zagotavljajo, da bo ta regulativa pripravljena in sprejeta, preden bo prenehal veljati odlok o zamrznitvi cen. Vendar nam dosedanje izkušnje dovoljujejo dvomiti v izpolnitev teh obljub in obstaja bojazen, da se bodo neskladja ohranila tudi vnaprej. Drugič pa lahko ugotovimo, da ta odlok varuje in zagotavlja boljše pogoje poslovanja tistim dejavnostim in podjetjem, ki so imela večjo veljavo in močnejši glas v pristojnih organih ter so tudi bolj hitela s poviševanjem cen. Če vzamem za primer bombažne predilnice in tkalnice, ki izredno močno občutijo take podražitve domačega reprodukcijskega materiala, lahko vidimo, da so se v enajstih mesecih letos različne vrste premoga podražile za 50 do 65 %, kavstična soda za 60 do 100%, koruzni dekstrin za 49 %, glauberjeva sol pa v šestih mesecih za 44 %. Hkrati pa velja dodati, da bombažne predilnice in tkalnice niso poviševale cen, čeprav so naraščale tudi cene uvoženega repro- dukcijskega materiala in so naraščali drugi poslovni stroški. Pri vsem tem pa nas tekstilce še posebej skrbi, kako bomo reševali težave zaradi občutne podražitve naše osnovne surovine, to je bombažnih vlaken. Cene teh vlaken so na svetovnem trgu trenutno za 30 % višje kot so bile v prejšnji sezoni, za domača vlakna pa napovedujejo celo podražitev za več kot 40 %. To se bo že v novem letu močno odrazilo na poslovnih stroških. Zato je veliko vprašanje, kdo bo in kako bo ob sicer zamrznjenih cenah reševal te težave ter kdo bo prevzel odgovornost za nevzdržen ekonomski položaj bombažnih predilnic in tkalnic. STANKO RAT, „Metalna“, Maribor: Zaradi pomanjkanja dela v letih 1967 in 1968 so morali proizvajalci investicijske opreme, mednje šteje tudi Metalna, pač v boju za naročila, sprejeti plačilne pogoje, kot so jih vsilili investitorji. Le-tem pa so pogoje diktirali pristojni organi, med njimi tudi Jugoslovanska investicijska banka, ker jc investitorjem dajala soglasje za sklenitev poslov pod pogojem, naj določeno vrednost opreme kreditirajo domači proizvajalci ali pa bi tudi to opremo uvozili. Ker so se v našem podjetju posamezne pogodbe realizirale po dveh ali treh letih, so posledice razmer v letih 1967 in 1968 nastopile šele lani in letos. Ko smo sklepali pogodbe pod omenjenimi pogoji, so nam bili obljubljeni določeni krediti, zaradi restrikcij na področju kreditiranja pa so zdaj vsi ti posli v celoti nepokriti. To je prvi vzrok naše nelikvidnosti. Pri gotovinskih poslih, kjer je plačilo zagotovljeno z bančnim jamstvom o zagotovljenih sredstvih, so plačila zaradi stalnega pomanjkanja sredstev zadržana za 60 do 80 dni. Najbolj kritično pa to postane tedaj, ko je z investitorjem že vse urejeno in poslovni banki izročena celotna dokumentacija, moramo pa čakati tudi po več mesecev, da se plačila realizirajo. Vzrok: tudi banka nima potrebnih sredstev. Zaradi spremenjenih predpisov o posovanju bank pa je bila v zadnjem času uvedena praksa, da investitor potrjuje račune in izda plačilni nalog šele tedaj, ko mu banka zagotovi, da ima sredstva na voljo. Vse dotlej pa mora investitor iskati najrazličnejše vzroke, da faktur ne potrdi. Pri plačevanju investicijske opreme takih formalnih vzrokov seveda zlepa ne zmanjka. Vse to, o čemer govorim, pomeni drugi glavni vzrok naše nelikvidnosti. Ne gre za nepomemben problem, saj nam kupci dolgujejo 80 milijonov dinarjev, sami pa nimamo sredstev niti za izplačilo osebnih dohodkov. Tretji vzrok naše nehkvidnosti predstavlja vrednost naše proizvodnje, ki se je od leta 1966 do zdaj podvojila. Če naj bi poslovali normalno, bi se morala ustrezno povečati tudi obratna sredstva. Zaradi nizke akumu-lativnosti in restrikcij pri kreditiranju gospodarstva pa so se skupna sredstva, s katerimi financiramo redno proizvodnjo, zmanjšala za 10 % v primerjavi z letom 1966. Čeprav ne bi bilo problemov zavoljo omenjenih prvih dveh vzrokov nelikvidnosti, pa pri zmanjšanju skupnih sredstev in hkratnem povečanju proizvodnje za 100 % vseeno ne bi mogli normalno poslovati. Poseben problem nastaja pri izvozu investicijske opreme. Znano je, da določene opreme ni mogoče prodajati drugače kot na kredit. Pri kreditiranju pa morajo podjetja najmanj 40 % vrednosti kredita zagotoviti iz lastnih sredstev ali pa iz kreditov, ki jih dobijo pri bankah. Lastnih sredstev za pokrivanje tega dela kredita jugoslovanska industrija nima, zaradi restrikcij pa tudi ne more dobiti tovrstnih kreditov pri poslovnih bankah. Zaradi pomanjkanja sredstev so se razmere pri izvozu tako zaostrile, da celo za gotovinske posle, kjer se oprema takoj plača, financira pa jih mednarodna banka, katere član je tudi Jugoslavija, že leto dni ne moremo dobiti nobenih kreditov niti za pripravo izvoza, kaj šele za prekrivanje 40 % deleža. Zaključenih pa imamo za več kot 11 milijonov dolarjev takih gotovinskih poslov, ki jih ne moremo realizirati, ker nimamo ne sredstev za uvoz ne za plačilo domačim dobaviteljem. Zaradi zamud pri dobavah so predstavniki mednarodne banke že posredovali pri naših bankah, da bi odobrile premostitvene kredite, vendar je bila ta intervencija vse doslej brezuspešna. Pri dobavi trenutno zamujamo za 6 mesecev. Posledice tega bodo težke, morda celo usodne, saj izvedbene garancije glasijo na 100 % vrednost zaključenih pogodb, tako da bi v tem primeru posledice čutilo celotno jugoslovansko gospodarstvo. Kader, ki naj bi razmišljal o perspektivi podjetja, racionalnosti poslovanja, zmanjševanju stroškov in posebnih zadevah, zaradi opisanih razmer sploh ne utegne opravljati te svoje prvotne naloge, saj razmišlja samo o tem, kako bi zagotovil denar. Problemi pa se zdaj zaostrujejo še s tem, ker podjetje ni več sposobno nabavljati potrebnega materiala in plačevati uslug teh storitev, zato pa tudi ne more izpolnjevati pogodbenih obveznosti in planskih nalog. Velike količine materiala nam ležijo na carini, ker nimamo sredstev, da bi material plačali, zato pa uvoznih poslov ne moremo niti prijavljati, kaj šele, da bi plačali carino. Podobni problemi so pri domačih dobaviteljih. Vse to je eden glavnih vzrokov, da smo letos za 20 % zaostali za planskimi predvidevanji. Pri vseh podražitvah v letu 1971, ki jih v celoti ne moremo prenesti na investitorje, pa tudi zavoljo zaostajanja za planom, se nam povsem razumljivo zmanjšuje tudi poslovni uspeh. To pa razmere v podjetju samo še zaostruje. LEOPOLD MRAK, Iskra -Elektromehanika Kranj Vključevanje v mednarodno delitev dela pomeni za številne gospodarske organizacije življenjsko nujnost. To še posebej velja za elektroindustrijo, v kateri delam tudi sam. Tehnologija na tem področju tako hitro napreduje, da se razmerja med našimi in tujimi dosežki prej povečujejo kot zmanjšujejo. Če se bomo hoteli vključevati v mednarodno delitev dela, bomo zato morali bolj skrbeti za modernizacijo naše proizvodnje in v te namene vlagati tudi ustrezna sredstva, ki pa jih ima gospodarstvo premalo. Statistike kažejo, da so naše gospodarske organizacije bolj obremenjene z različnimi dajatvami in prispevki kot pa tuja konkurenca. Zato bi morali sindikati odločneje podpirati zahteve za razbremenitev gospodarstva, saj to v končni posledici pomeni tudi boj za izboljšanje materialnega položaja delavcev. V poročilu za kongres je bilo odmerjenega precej prostora samoupravnemu sporazumevanju o delitvi dohodka in osebnega dohodka, ki smo ga v naši republiki letos ob močni podpori sindikatov začeli uresničevati. To smo tudi morali storiti, da bi že tako velike deformacije na področju delitve dohodka in osebnih dohodkov postopno le začeli odpravljati. V prihodnje pa bi, po mojem, morali zelo paziti, da s sporazumevanjem ne bi podirali načela stimulacije in načela nagrajevanja po delu. S samoupravnim sporazumevanjem bi se, skratka, morali približevati nagrajevanju po rezultatih dela, medtem ko naj bi presežno delo pomenilo ustrezne gospodarske naložbe v razširjeno reprodukcijo in v družbeni standard. S tem je povezanih veliko kadrovskih momentov, od katerih sta najbolj pomembna strokovni in socialni moment. Strokovni je bolj omejitvenega, socialni pa bolj zaščitnega značaja. V sedanji fazi moramo računati z obema. Vendar se nehote vzbujajo dileme glede možnosti delitve na podlagi takih normativnih predpostavk in gibanja cen, ko tudi določanje najnižjih osebnih dohodkov ne pokriva življenjskega minimuma in ko vemo, da dohodki niso bili doseženi na osnovi dela ali znanja. Tretjo dilemo pa pomeni možnost povečane migracije strokovnih kadrov iz Slovenije v sosednje države. Vso skrb pa bi v prihodnje morali posvetiti tudi dopolnjevanju samoupravnih sporazumov, da bi dehtev uskladili med panogami in tako v gospodarskih kot tudi v negospodarskih dejavnostih. Gospodarske organizacije različnih dejavnosti so namreč zavoljo naše gospodarske politike v zelo različnem gospodarskem položaju, kar ponekod močno vpliva na dohodek podjetij in s tem na osebne dohodke zaposlenih. Zato menim, da bi se morali sindikati bolj vztrajno zavzemati za uresničitev ustavnega načela, da so na enotnem jugoslovanskem trgu delovni ljudje in organizacije združenega dela enakopravni pri opravljanju dejavnosti in pridobivanju dohodka na podlagi za vse enotnega delovanja tržnih zakonitosti, družbenega usmerjanja gospodarstva ter družbenega razvoja na temeljih samoupravljanja. Inž. FRANC PEČOVNIK, Termoelektrarna Šoštanj: Slovensko elektrogospodarstvo kot celota ugotavlja, da posluje z izgubo, ker se stroški proizvodnje, prenosa in nakupa električne energije ne pokrivajo z denarjem odjemalcev elek- trične energije. Pri tem je znano, da kupci plačujejo električno energijo po ceni, ki jo določi Izvršni svet SR Slovenije, kar pomeni, da je dotok denarja v elektrogospodarstvo in na račun prodane energije s predpisom določen ter omejen. Posledica tega je, da smo v slovenskem elektrogospodarstvu v devetih mesecih letos imeli za 44 milijonov dinarjev izgube in da bo po zaključnem računu za leto 1971 ta izguba znašala kakih 60 milijonov dinarjev. Da bi imeli boljšo predstavo o višini že dosežene oziroma predvidene izgube, naj navedem samo podatek, da bi pri sedanjih cenah električne energije in po kritju stroškov goriva, rednega in investicijskega vzdrževanja, drugih materialnih stroškov, pogodbenih in zakonskih obveznosti elektrogospodarstvu ostalo 25,2 milijona dinarjev za nujne sklade in za razširjeno reprodukcijo v primeru, če bi vsi zaposleni brez plačila opravljali svoje delo. Podatki, ki jih navajam, torej demantirajo mišljenje o pretirano visokih osebnih dohodkih v elektrogospodarstvu, ki naj bi pomenih glavni vzrok sedanjih težav pri preskrbi z električno energijo. Resnica pa je taka, da znaša delež osebnih dohodkov v proizvodnih stroških samo 13,78 % in da so prav zaradi nizkih osebnih dohodkov v nekaterih elektrogospodarskih podjetjih v letošnjem letu začeli zapuščati delovne organizacije najboljši delavci. Tako je samo iz Termoelektrarne Šoštanj v devetih mesecih letos odšlo 24 VK in KV delavcev. To se je zgodilo v času, ko se pripravljamo na začetek obratovanja nove TE Šoštanj III. Delavci pa še odhajajo in smo se znašli pred problemom, kako pridobiti in usposobiti nove de lavce, ki bi bili sposobni oskrbovati nove naprave. Elektrarna, kakršna je TE Šoštanj III, velja danes kakih 600 milijonov dinarjev, zaposluje pa približho 75 ljudi. Na pravočasno in polno zasedbo delovnih mest, s tem pa na nemoteno obratovanje, ki bi gospodarstvu zagotovilo prepotrebno energijo, bo torej prav gotovo odločilno vplivala višina osebnih dohodkov. Iz tega, kar sem povedal, pa je razvidno, da ni prav, če krivdo zaradi težav v elektrogospo- darstvu v tolikšni meri valimo samo na prejemke zaposlenih. Poudaril sem že, da so elektrogospodarstvu s predpisi določene meje gospodarjenja in da je deficitno. Če torej želimo to gospodarsko panogo dokončno urediti in organizirati, ji moramo jasno opredehti položaj v našem gospodarstvu ter ji z zakonom predpisati take meje gospodarjenja, da bo rentabilno poslovanje - upoštevajoč zakone ekonomike - resnično možno. Vedeti moramo, da vse dotlej, dokler elektrogospodarstvo v družbi ne bo imelo jasno začrtane poti in perspektive, tudi ne bo mogoče uresničiti načel družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja. Velik problem je tudi integracija elektrogospodarstva, ki še vedno ni stekla. Prav tako še ni zadovoljivo rešeno vprašanje vrednotenja dela v hidro in termoelektrarnah. Vzrok je v tem, da so tiste elektrogospodarske grupacije, ki pozitivno poslujejo, zainteresirane, da bi še naprej zadržale sedanji način gospodarjenja in zato, razumljivo, zavlačujejo z integracijo. Druge, mislim predvsem na termoelektrarne, pa se bodo vedno bolj pogrezale v deficit, čeprav proizvajajo tako energijo, ki je kupcu na voljo v vsakem trenutku in ne samo v času obilnih voda. O teh in drugih vprašanjih se elektrogospodarska podjetja še niso uspela sporazumeti. Očitno pa je, da gre tudi za druge probleme, ki elektrogospodarstvo razdvajajo in onemogočajo integracijo. Jasno pa je, da bodo tudi vprašanja, ki zadevajo notranjo organizacijo elektrogospodarstva, morali naši oblastni in politični organi skupaj z elektrogospodarskimi podjetji čim-prej razrešiti. Pogoj za uspešno rešitev pa je, da bi ti organi vnaprej jasno opredelili položaj elektrogospodarstva v odnosih s preostalim gospodarstvom. KAREL JAKOPIČ, Iplas, Koper: Če so investicijski načrti in programi izdelani do potankosti, bi moral biti vpliv investicij na materialni položaj delavcev samo pozitiven. Delavci dobro vemo in se zavedamo, da se moramo odločati za novogradnje, modernizacijo proizvodnje in za nove tehnološke postopke, kajti vse to pomeni pot k sodobni industrijski proizvodnji in vključevanje v krog razvitih delovnih organizacij. Za vse to pa je potrebno veliko finančnih sredstev, ki pa jih večina delovnih organizacij nima in jih zato skuša zbrati na kakršenkoli način. Samoupravni organi odobravajo take težnje, odobravajo gradnjo novih objektov za proizvodnjo novih vrst izdelkov. Dogaja pa se, da finančnih sredstev zmanjka že dosti prej, preden sploh pride do poskusnega obratovanja. Ne glede na vzroke, med katerimi so nestabilnost cen, neracionalna poraba in tehnične pomanjkljivosti najbolj pogosti, se v takih primerih znajdemo pred vprašanjem, kje dobiti sredstva za dokončanje začetih investicij. Pogosti so v tem primeru predlogi, naj bi delavci v te namene prispevali tista sredstva, ki bi jih sicer lahko po zaključnem računu delili. Delavci navadno take predloge sprejmejo z razumevanjem, ker se zavedajo posledic, ki bi nastopile, če investicij ne bi dokončali. Zavedajo pa se tudi, da bo tisto, kar so vložili, čez leta prispevalo k izboljšanju standarda. Vendar pa praksa razkriva, da imajo delavci od teh sredstev malo ali nič. V novih obratih so potrebni novi kadri, ki jim je treba nuditi boljše osebne dohodke, kot pa jih imajo delavci v „stari“ proizvodnji. Novim kadrom je največkrat treba zagotoviti tudi stanovanja. Tako gredo sredstva stanovanjskega sklada za nove delavce, dolgoletni člani kolektiva pa še naprej ostajajo v neprimernih stanovanjih. Ob vsem odrekanju torej delavcem ostaja samo zavest, da so pripomogli k odpiranju novih delovnih mest. Ti delavci .sicer razumejo potrebo po solidarnosti, vedo, da so dolžni prispevati tudi v tem smislu, vendar tako ne more biti v nedogled. Zato predlagam, naj se sindikati borijo za to, da bi pri investicijah vselej predvideli in zagotovili tudi sredstva za nakup stanovanj za potrebe novih kadrov, kakor tudi to, da bi bili delavci deležni večjih pravic iz minulega dela. Želel bi tudi, da T>i sindikati bolj skrbeli za aktivno vključevanje vsega delavstva v doga- janja gospodarskih organizacij. Nikoli ne bom pozabil besed, ki jih je izrekel Mijalko Todorovič v Trbovljah, da se namreč delavec zastonj trudi in poti ob stroju, če pa se hkrati ne zanima, kako se gospodari z ustvarjenimi sredstvi. Delavci moramo biti budni, predani, ne smemo omahovati, kadar gre za izigravanje naših pravic, pa čeprav se še vedno dogaja, da so posamezniki zaradi tega preganjani na najrazličnejše načine in s takšnimi ali drugačnimi posledicami. Za vzor si vzemimo predvojne komuniste-delavce, ki so žrtvovali vse, ki so nam priborili to, kar imamo danes, čeprav se nam zdaj ni treba boriti v tistem smislu, kot so se morali oni boriti. MILAN RUKA VIN A-SAIN, predsednik centralnega odbora sindikata delavcev industrije in rudarstva Jugoslavije: Iz kongresnega gradiva so jasno razvidni rezultati, ki jih je dosegla vaša organizacija, zlasti pa so očitni rezultati v industrijskih delovnih organizacijah. Pa tudi na jugoslovanskem področju smo v času od reforme do danes dosegli pomembne rezultate. Želel bi vas spomniti, da smo ob reformi opredehli tudi nekatere cilje, ki smo jih vsem težavam navkljub vendarle dosegli. Tako smo si v prvi vrsti zadali, da je treba intenzivirati naše gospodarstvo in doseči višjo raven dohodka ter po tej poti zmanjševati zaostanek za razvitejšimi državami. V 1965: letu je Jugoslavija - upoštevaje notranjo kupno moč nacionalnih valut — za trikrat zaostajala za Zahodno Evropo, za 5,7-krat pa za ZDA. To razmerje se je v letu 1970 zmanjšalo na 2,74-krat v primerjavi z Zahodno Evropo in na 4,9-krat v primerjavi z ZDA. Zahteva po doslednem uresničevanju osnovnih ciljev reforme ob stalnem oblikovanju ustrezne socialne politike mora mobilizirati naše delovne ljudi tudi za boljše izkoriščanje razpoložljivih sredstev. Tako, na primer, po nekaterih ocenah stopnja izkoriščenosti kapacitet v industriji ne dosega niti 70 %, v poprečju pa industrija ne dela niti v poldrugi izmeni. V teh in drugih primerih tudi vidimo možnosti za učinkovitejši razvoj celotne družbe, s tem pa tudi standarda zaposlenih. Dohodek za delitev v delovni organizaciji je znašal v jugoslovanski industriji v letu 1970 le 25.741 din na delavca, v Sloveniji nekaj več - 30.865 din. To pa je premalo za naše povečane potrebe, zato moramo tudi sindikati prispevati svoj delež pri angažiranju delavcev za povečanje dohodka. Nasa aktivnost v naslednjem obdobju mora biti bolj usmerjena v dosledno uresničevanje ustavnih dopolnil, zlasti pa XXI. in XXII. amandmaja, ki urejata vprašanje združenega dela. Sindikati morajo v sedanjem trenutku razvoja družbenoekonomskih odnosov prispevati tudi k uveljavitvi ne samo temeljnih in drugih oblik združenega dela, temveč tudi naše družbe kot celote, in to na podlagi neposrednega odločanja delovnih ljudi. In zdaj še nekaj besed o predlogu srednjeročnega programa razvoja. Na predsedstvu našega sindikata smo dvakrat obravnavali osnutek in predlog srednjeročnega plana za obdobje od 1971. do 1975. leta, svoje pripombe smo posredovali Svetu ZSJ in vsem pristojnim organom V federaciji. Osebno mislim, da bo moral biti realiziran plan razvoja Jugoslavije do leta 1975, predvsem plan stabilizacije našega gospodarstva, še posebej pa industrije in rudarstva, pri čemer čakajo tako vas, kot vsako temeljno organizacijo združenega dela odgovorne naloge in dolžnosti. Naš sindikat je letos že nekajkrat opozoril, da kasnimo s sprejemanjem sistemskih rešitev, zaradi česar bo leto 1972 pomenilo le prehodno obdobje, tako da bo možno zaznati sadove stabilizacije šele v letu 1973. Upoštevaje razmere v delovnih organizacijah industrije in rudarstva Jugoslavije, ki so čedalje bolj pereče, v našem sindikatu tudi sodimo, da problemov ne bo več možno reševati s kratkoročnimi rešitvami, temveč da je potrebna načrtna in zavestna ter dolgoročna akcija. Z drugimi besedami to pomeni, da ne smemo upati v uspeh, če ne sprejmemo tako plana kot tudi najpomembnejših sistemskih rešitev, in to na področju politike cen, zunanjetrgovinskega in deviznega režima ter v kreditno-bančnem sistemu. Po našem mnenju je tesno povezano z nadaljnjim razvojem socialističnih samoupravnih odnosov vprašanje, kako pospešiti razširjeno reprodukcijo, manj pomembno tudi ni vprašanje, kako zasnovati novi davčni sistem. Zanesljivo pa je, da delavski razred ne bo sprejel nobene rešitve, ki ne bo zagotavljala, da se krepi njegova vloga v celotni družbeni reprodukciji. Zato se tudi zavzemamo za dosledno in realno možno uporabo ustavnih amandmajev, zlasti pa XXI. in XXII. ustavnega dopolnila. Da pa bi tako politiko v naslednjem obelobju tudi uresničili, se mora delavski razred v svoji akciji tudi bolje organizirati in si zlasti s pomočjo sindikatov zagotoviti dominanten položaj v razmerju sil v naši družbi - in to na vseh ravneh samoupravnega in družbenega odločanja! Dosedanja nasprotovanja razvoju samoupravljanja kot socialističnega družbenega odnosa pa tudi najnovejša nasprotovanja uresničitvi ustavnih dopolnil, zlasti tistih delavskih, so za nas zelo poučna. Poučna v tem smislu, da smo proizvajalci pri vzpostavljanju razmerja sil od temeljne organizacije združenega dela pa do najvišje ravni družbenega odločanja največkrat .potegnili ta kratko", kot pravimo. Zadostuje, ce opozorim samo na usodo presežka dela oziroma na delitev dohodka, pri kateri združeno delo odloča ali neposredno vpliva le v zelo skromnem obsegu. Tako je znašala v letu 1970 stopnja splošne aku-mulativnosti v industriji in rudarstvu Jugoslavije 11,4%, stopnja interne akumulativnosti pa samo 6,3 %. Te stopnje pa se po panogah zelo razlikujejo, saj sc gibljejo od 2,2% pa do 13,8%. V industriji in rudarstvu Jugoslavije dela kakih 108.000 delavcev manj kot 160 ur mesečno, 115.000 delavcev pa več kot 200 ur mesečno, preostalih 84,9 % delavcev pa dela nekje med obema skrajnostima. In če upoštevamo slednje, potem lahko ugotovimo, da 469.401 delavec ali 37,3 % zaposlenih prejema manj kot 1000 dinarjev osebnega dohodka mesečno. Ti podatki in številne analize, ki so nam na voljo, nedvoumno izpričujejo potrebo, da .spremenimo razmerja v globalni delitvi, da bi vsaj deloma izboljšali položaj delovno intenzivnih panog. Ob tej priložnosti tudi moram opozoriti na zgodovinski pomen uvodnega in sklepnega govora tovariša Tita na XXI. seji predsedstva ZKJ. Titov govor in soglasen sklep predsedstva pomenita najbolj uspelo interpretacijo občutkov in želja, prizadevanj in socialistične opredelitve delavskega razreda Jugoslavije. Za to ne dajemo samo podporo Titovim besedam in stališčem predsedstva, temveč jih jemljemo tudi kot lastno oceno in spoznanje ter zagotavljamo, da jih bomo dosledno uveljavljali. Titov govor pomeni sestavni del naših prizadevanj in smernik v naši akciji proti razrednemu sovražniku in vsem oblikam nacionalizma in šovinizma. ELIZABETA KODRIČ, Vozila Gorica, Nova Gorica Menim, da bi morali probleme s področja izobraževanja in strokovnima usposabljanja obravnavati tako s stališča problemov, ki obstajajo zaradi splošne nizke in neustrezne izobrazbene ravni zaposlenih, kot s stališča splošnih problemov, ki izvirajo iz neustrezne mreže srednjih, strokovnih in drugih šol II. stopnje, pa tudi z vidika problemov, ki nastajajo v zvezi j funkcionalnim in racionalnim sistemom ter organizacijo izobraževanja ob delu. Vedeti moramo, da dokončana osemletka pomeni osnovo, na kateri naj bi se razvijalo vsako nadaljnje poklicno izobraževanje oziroma dopolnilno izobraževanje. V nekaterih delovnih organizacijah so to določilo še precizirali in omejili možnost zaposlovanja novih delavcev brez končane osemletke za vsa ali pa vsaj za bolj zahtevna delovna mesta. Zato naj se osnovne sindikalne organizacije zavzemajo za splošno izobraževanje predsvem tistih članov kolektiva, ki niso dokončali osnovne šole. Iz osnovnih šol prihaja vsako leto približno 30 % mladih ljudi, ki šolanja niso zaključili z uspehom. Ob tem se zastavljata dve nalogi. Prvič gre za to, kako doseči, da bi večji odstotek mladine uspešno dokončal osemletko in si tako zagotovil možnosti za boljšo vključitev v proizvodno in družbeno delo. Drugič pa gre za to, kako zmanjšati odstotek vseh zaposlenih, predvsem mlajših, ki nimajo dokončane osnovne šole. Ne mislim samo na formalno izobrazbo, ampak na tako osnovno, splošno družbeno in strokovno izobrazbo vseh zaposlenih, kot jo zahteva sedanji in perspektivni razvoj našega gospodarstva in družbenih odnosov ter večja vloga človeka kot proizvajalca in ustvarjalca. Kar zadeva drugo skupino problemov, bi pripomnila, da v Sloveniji že nekaj let opažamo, da starši in mladina želijo, da bi se večina tistih, ki z uspehom končajo osnovno šolo, šolala naprej na šolah II. stopnje. Ob tem pa nastaja problem ustreznih in zadostnih zmogljivosti naših srednjih šol. Obstaja pa tudi problem neenakomernega razvoja šol H. stopnje oziroma neskladje med razvojem teh šol in potrebami ter perspektivami gospodarstva. Opažamo sorazmerno hitrejše povečevanje kapacitet gimnazij, ekonomskih in administrativnih šol kot pa tehniških in poklicnih šol. Če na ta vprašanja gledamo s stališča interesov delovnih organizacij, ugotovimo, da tudi njim samim manjka usklajenejši sistem vsebine izobraževanja z ene ter potreb z druge strani. Glede na to bi tudi v delovnih organizacijah morali kar najbolj razvijati možnosti izobraževanja ob delu, ki bi zaposlenim omogočalo stalno izpopolnjevanje glede na zahteve in spremembe v organizaciji in tehnologiji dela ter družbenega razvoja. Da ne bi govorila samo o prepogostem nerazumevanju za ustrezno in sistematično izobraževanje v delovnih organizacijah, si-oglejfno še drugo plat tega procesa v naši družbi, to je funkcijo izobraževalnih ustanov, ki organizirajo posamezne oblike funkcionalnega izobraževanja že zaposlenih. Dogaja se, da seminarje, posvetovanja in predavanja z enakimi vsebinskimi programi organizira v istem času po več izobraževalnih ustanov. Ali ne bi veljalo razmisliti o tem, če ni v naši republiki celo preveč ustanov, ki se ukvarjajo v glavnem s splošnim in družbenim izobraževanjem? In kar je še bolj bistveno: ali niso tudi zaradi tega cene njihovih storitev tako zelo visoke? Vprašujem se, ali nismo premalo odgovorni za tovrstno porabo sredstev, ali sploh in kako ocenjujemo kvaliteto opravljenih storitev, kdo sploh preverja kalkulacije teh storitev? Dalje: ali je prav, da plačujejo delavci, ki se izobražujejo na posameznih vrstah in stopnjah šol, delavskim univerzam ali posebnim oddelkom rednih šol tudi do 40 in več odstotkov svojega osebnega dohodka? LUCIJAN VE VER, - „Tomos“ Koper: Rad bi spregovoril o nujnosti ustanovitve sklada solidarnosti v delovnih organizacijah, ki naj bi služil za regresiranje dohodka ostarelim in oslabelim delavcem. Pred leti je bilo obalno področje pretežno kmetijsko, brez kakršnekoli industrijske tradicije. Zaradi različnih gospodarskih in političnih vzrokov je bilo treba začeti z gradnjo industrijskih in drugih objektov. Pri hitrem tempu razvoja industrije in drugih dejavnosti se je odpiralo vprašanje, kje in kako dobiti delovno silo. Dobili smo jo seveda s podeželja, vendar ne samo mladih ljudi, ampak tudi mnogo žensk in oseb, starih 40 in več let. Mnogi od njih so že desetletje in več zaposleni pri istem podjetju. Delali so in še delajo na različnih tudi zdravju škodljivih delovnih mestih. V prvih letih so ti ljudje dosegali in presegali normative. Temu primeren je bil tudi njihov osebni dohodek. Sčasoma pa je njihova delovna storilnost začela upadati. Zato, ker niso več presegab normativov, je bil njihov osebni dohodek nižji. Zaradi varnosti pri delu so bili mnogi taki delavci premeščeni na druga, slabše vrednotena delovna mesta. To se je ponovno odrazilo na višini njihovih osebnih dohodkov. Končno pa bi m noge teh delavcev zaradi navedenega vzroka sploh morali premestiti na druga delovna mesta, vendar zaradi ekonomskega položaja vztrajajo na življenjsko dobo. sedanjem delovnem mestu, zavedajoč se, da si s tem skrajšujejo Če si ogledamo današnjo strukturo zaposlenih v naši industriji in v drugih panogah gospodarstva, ugotovimo, da gre v pretežni meri za mlade ljudi, ki imajo pred seboj še celo delovno bodočnost. Prav ti mladi bi se morali zavedati, da njihovi starejši tovariši niso prispevali samo za to, da so njihovi mlajši sodelavci sploh prišli do zaposlitve, temveč so prispevali tudi za to, da so mlajši sodelavci prišli do kvalifikacij. Mislim, da bi mi vsi morali imeti več razumevanja ne samo za materialni položaj teh ljudi, ampak bi morali izražati tudi razumevanje v moralnem pomenu besede. Sodim, naj bi del skrbi in nalog s tega področja prevzel sklad za regre- siranje, iz katerega bi del svojega osebnega dohodka dobili ostareli ali oslabeli delavci. To ne bi bila socialna podpora, temveč delno povračilo tistega deleža, ki so ga vložili v deset in več letih dela v posameznem podjetju. BORUT ŠNUDERL, pomočnik republiškega sekretarja za delo: Kot član verifikacijske komisije bi želel spregovoriti nekaj besed tudi o delu tega organa. O verifikaciji ljudje pogosto takole razmišljajo: o samoupravnem sporazumu smo razpravljali v kolektivu, pripravih smo več osnutkov, dobili soglasje sindikatov - sedaj pa se je zadeva ustavila na verifikacijski komisiji. In potem: kdo pa tem ljudem daje pravico, da zadržujejo verifikacijo, kdo so, da lahko posegajo v to, o čemer smo se že sami sporazumeli. V verifikacijski komisiji pa menimo, da njena naloga ni samo potrjevati ali zavračati sporazume, temveč da je treba tudi predlagati, kaj naj bi v predlogih sporazumov še izboljšali. Menimo, da je samo tak način dela verifikacijske komisije pravilen, čeprav je seveda pogosto deležen kritike. Člani komisije .se tudi dodobra zavedamo, da nismo nezmotljivi, lahko se zmotimo, tak očitek tudi sprejmemo in smo pripravljeni zmoto popraviti, ne sprejemamo pa stališča tistih, ki ocenjujejo naše delo kot neupravičeno vmeša- vanje na področje, ki je v izključni pristojnosti podpisnikov sporazumov. O teh in drugih pogledih na postopek verifikacije bi se seveda dalo še veliko povedati. Morda pa bo bolj zanimivo vprašanje, kako daleč smo prišli pri sporazumevanju. S področja gospodarstva je bilo predloženih 36 samoupravnih sporazumov, od katerih jih je bilo 34 tudi verificiranih. Od skupnega števila samoupravnih sporazumov, ki jih je v Sloveniji 75, pa je doslej že verificiranih 70 sporazumov. Med neverificiranimi samoupravnimi sporazumi pa je sporazum panoge, ki zaposluje zelo veliko delavcev. Gre za samoupravni sporazum kovinske in elektroindustrije. Dolžan sem pojasniti, čemu prav ta sporazum še ni verificiran. Samoupravni sporazum za kovinsko in elektroindustrijo uporablja kot svoj bistveni element kalkulativne osebne dohodke, ki bistveno odstopajo od zneskov v družbenem dogovoru. Ta odstopanja naraščajo tem bolj, čim višja je kategorija. A da se ne bi napak razumeli - nihče ne nasprotuje dobremu gospodarjenju, visoki strokovnosti kadrov - vendar pa morajo tudi njihovi višji osebni dohodki temeljiti na večjih delovnih rezultatih, nikakor pa ne morejo biti vnaprej zagotovljeni. Zastavlja se tudi resno vprašanje, kaj bodo rekli vsi drugi podpisniki samoupravnih sporazumov, ki so s kalkulativnimi osebnimi dohodki ostali na ravni družbenega dogovora. Družba pa se je z družbenim dogovorom odločila o tem, kakšno naj bo medsebojno razmerje med osebnimi dohodki, zato je tudi določila tako višino kalkulativnih osebnih dohodkov. Družbeni dogovor pa je bil slednjič sklenjen tudi na temelju stališča konference slovenskih sindikatov. Zato se komisija tudi ni mogla odločiti, da bi verificirala tako zelo” neusklajen samoupravni sporazum; res pa je tudi, da ga je zelo težko zavrniti, saj bi taka odločitev prizadela kakih 80.000 zaposlenih. Kar pa zadeva očitek, češ da verifikacijska komisija zavlačuje z verifikacijo nekaterih sporazumov, naj pripomnim le to, da je komisija dobila popolne samoupravne sporazume - torej z vso predpisano dokumentacijo šele sredi novembra. In če bi se togo držali črke predpisa, bi lahko rekli, da niti tedaj še niso bili predloženi vsi potrebni podatki. Slednjič, da sklenem svojo razpravo - naj poudarim, da sprejemanje samoupravnih sporazumov ni lahka naloga. Pri dosedanjem delu je odigrala odločilno vlogo prav sindikalna organizacija. Zavedati pa se moramo, da bo uresničevanje samoupravnih sporazumov še težje, kot je bilo njihovo sprejemanje. RADO KANTUŽAR, Zasavski premogovniki Trbovlje: Vnaprej se moram opravičiti, ker s svojo razpravo ne bom bistveno posegel v dokument o programski usmeritvi našega sindikata; zato pa bom osvetlil nekatere momente, s katerimi se srečuje sindikat največje delovne organizacije v Zasavju. S svojo razpravo se želim oglasiti v imenu zasavskih rudarjev, spregovoriti-hočem o problemih v premogovništvu, ki so v Zasavju še posebno pereči. Mislim, da tudi ne kaže osvetljevati celotne problematike, saj je javnosti bolj ali manj znana. Vnovič želim opozoriti le na tisto, kar je za nas najvažnejše - to pa je predvsem perspektiva premo- govništva. To temo smo že dostikrat načenjali, na najrazličnejših ravneh in v najrazličnejših organih in organizmih našega družbenega življenja. Toda jasnega odgovora doslej še ni. Še vedno se namreč pojavljajo najrazličnejše trditve, da je premogovništvo v zatonu, da nima prihodnosti, čeprav je bilo po drugi strani že nekajkrat neizpodbitno dokazano, da energetska bilanca Slovenije vsaj v bližnji prihodnosti ne more biti popolna, če ne upoštevamo tudi premoga. Še zlasti se je to pokazalo letos. Vse to omenjam zavoljo tega, da bodo delegati in gosti na kongresu razumeh, kakšne posledice je ta nejasnost pustila v našem kolektivu, verjetno pa tudi v vseh drugih premogovnikih na Slovenskem. Zavoljo nejasne prihodnosti tudi ne more biti pravega delovnega vzdušja, saj kolektiv ne vidi pred seboj jasnega cilja in socialne varnosti za daljše obdobje. Rudarji pa vidimo svojo prihodnost v energetiki, zato tako zelo poudarjamo potrebo, da moramo pri snovanju energetske bilance za prihodnje obdobje enakopravno upoštevati vse vire. Zavoljo tega tudi rudarjem ni vseeno, kako se rešujejo problemi v našem elektrogospodarstvu, saj je razvoj in gospodarjenje v premogovništvu v mnogočem odvisen od elektrogospodarstva. In če upoštevamo še gospodarske razmere, vse spremljevalne pojave inflacije, s katero se otepamo, ki pa odločilno vplivajo na ekonomski položaj delovnih ljudi, potem je razumljivo, da je v našem kolektivu moralo priti do zborov delavcev, na katerih je članstvo energično zahtevalo od vodstva podjetja in od sindikalne organizacije, prav tako pa tudi od vseh drugih pristojnih organov, da se čimprej rešijo pereči problemi rudarjev. Delavci zahtevajo odločno akcijo, ki naj zagotovi stabilnejši položaj in izboljša standard rudarjev pa tudi drugih delavcev. Naš kolektiv hoče vedeti, koliko časa bomo še zanimivi za slovensko gospodarstvo, vedeti hoče, kakšna bo njegova usoda. Tako v predloženi programski usmeritvi našega sindikata kot tudi v referatu predsednika našega sindikata je izrečena zahteva, da moramo problem premo- govnikov reševati hkrati s problematiko celotne energetike. To je nedvomno pravilna pot in zato rudarji podpiramo ta prizadevanja. Razen vprašanja o perspektivah premogovništva sta za našo sindikalno organizacijo in samoupravne organe odločilnega pomena še dve vprašanji. Gre za cene in za kredite za modernizacijo. Kar zadeva cene, lahko rečem, da smo naše zahteve že zdavnaj posredovali pristojnim organom. Pred nedavnim je prišlo do nekaterih popravkov, vendar moram kar takoj dodati, da te, nekoliko višje cene premoga ne zagotavljajo podjetju bistveno boljšega položaja, zlasti ne, če upoštevamo napovedano revalorizacijo osnovnih sredstev! Zavedamo se tudi, da dviganje cen ni najprimernejši ukrep za reševanje naših problemov, ker ta porast cen slej ko prej povzroča porast cen vseh drugih proizvodov. — Kot rečeno, predstavljajo za nas drugi problem krediti, ki naj bi omogočili mehaniziran odkop premoga. Tudi to svojo zahtevo smo že zdavnaj predložih pristojnim organom — vendar doslej še ni bila ugodno rešena. V zadnjem času smo sicer dobili precej zagotovil, da so tako RS ZSS kot izvršni svet in drugi organi naklonjeni .našim predlogom. Upamo pa, da ne bo ostalo samo pri obljubah! Dovolite pa mi, da kongresu sporočim naslednje zahteve zasavskih rudarjev: 1. Pri uveljavljanju stabilizacijskih ukrepov je zavoljo divjanja cen zaskrbljujoče nazadoval standard zlasti delavcev z nižjimi osebnimi dohodki. Urejanje cen mora biti zato zasnovano na enakopravni podlagi, torej mora veljati tudi za premog! 2. Čimprej je treba izdelati energetsko bilanco SRS in pri tem enakopravno upoštevati vse vire. 3. Modernizacija premogovnikov je nujna, da bi le-ti lahko rentabilno poslovali. Zato je treba v letu 1972 urediti vprašanje kreditiranja modernizacije premogovništva, da bomo lahko nastopali na tržišču enakopravno z drugimi panogami industrije. 4. Pristojni organi — izvršni svet, sindikati, gospodarska zbornica in drugi - naj proučijo tudi druge možne načine reševanja problemov premogovništva, pa naj že gre za regrese ali za druge oblike pomoči. HAROLD KARNER, „Go-renje“ Velenje: Ne nameravam polemizirati o nujnosti urejanja delitve dohodka in osebnih dohodkov, ker smo o tem že vehko govorih. Opozoril bi le na nekatere teoretične nejasnosti, ki so pripeljale do nesporazumov med verifikacijsko komisijo in skupnimi komisijami delovnih organizacij.- Dejstvo je, da gospodarski sistem nima vgrajenih instrumentov, ki bi normalno stimulirali oziroma ki bi sploh urejali neko normalno delitev. Ker tega ni, sklenjeni samoupravni sporazumi pomenijo kompromis. Ker so nekateri delegati že govorih o sporazumih, bom pojasnil samo to, zakaj so kalku-lativni osebni dohodki v elektro in kovinski industriji v povprečju za 10 % višji od kategorij v družbenem dogovoru. Če pogledamo našo panogo, vidimo, da gre za poseben način dela, za delo na montažnih trakovih. Ta način dela pa zahteva zelo veliko stopnjo specializacije, ki pa onemogoča kakršnokoli ustvarjalno zadovoljstvo delavca. Tako delo že zaradi tega lahko nekaj višje ovrednotimo. Ritem tekočega traku pa terja tudi velik psihofizični napor, kar lahko ocenimo kot težje delovne razmere. Norm v naši panogi skorajda ne moremo vpeljati. S tem ne mislim reči, da jih ni, ampak hočem samo povedati, da individualno stimuliranje ne pride v poštev. Tudi to je eden vzrokov za kal-kulativne osebne dohodke, kot jih predlagamo. Verifikacijska komisija nam zdaj očita, da vse to priznavamo tudi pri višjih kategorijah. Na ta očitek odgovarjam: zaradi sorazmerja! Očitki, da stimuliramo v glavnem delavce z visoko izobrazbo, niso umestni, ker je takih delavcev v naši panogi le 3 % ali drugače rečeno: njihov delež v masi kalkulativnih osebnih dohodkov ni velik. Doktorje znanosti pa lahko v kovinski in elektroindustriji preštejemo na prste! Pri izračunu faktorja stimulacije smo skušali izbrati samosvojo pot. Tudi za tiste, ki so zasnovah formulo za izračun faktorja stimulacije. Po družbenem dogovoru nihče ne more trditi, da so našli najboljšo in v vseh primerih veljavno rešitev. Tudi naša rešitev pomeni empirično delo in bo samo čas potrdil ah pa ovrgel njeno veljavnost. MARJAN BERICIČ, Rudnik živega srebra Idrija: Najvažnejša naloga sindikalne organizacije je, da varuje delovnega človeka in njegove pravice. Dosegli smo tudi, da bomo delavcem z raznimi dodatki za nočno in nedeljsko delo priznali določene pravice zaradi posebnih delovnih razmer. Ce smo vse to uredili, pa smo na področju proučevanja vplivov dela na delovnega človeka, skratka na njegovo izčrpavanje, ostali na začetku. Ne bo odveč, če ponovim, da je rudarstvo glede na delovne razmere ena najbolj prizadetih dejavnosti. Čeprav je rudarjem priznan beneficirani delovni staž, analize povedo, da se ljudje v jami izčrpajo prej, kot pa si pridobe pravico do upokojitve z beneficiranim delovnim stažem. Odnos do delavcev v rudniku se torej izraža v reševanju njegovih socialnih problemov, ne pa v dejanskem proučevanju in analiziranju vpliva delovnih razmer ter njih izboljševanju. Zelo pozitivno se mi zdi, da smo pri samoupravnetn sporaz- umevanju le prišli iz anonimnosti in ozke podjetniške miselnosti, da smo se začeli dogovarjati znotraj panog in da se bomo sčasoma sporazumeli tudi med panogami, kako naj prav in pošteno vrednotimo vplive delovnih razmer. Po mojem vse to pomeni doslej največji dosežek samoupravnega sporazumevanja o delitvi dohodka. Deformacije naše potrošniške miselnosti izvirajo iz premalo usklajenih osebnih in družbenih interesov. Osebne interese vedno znova potiskamo v ospredje, za splošne družbene interese pa menimo, da jih smemo odložiti na čas, ko bo to nujno potrebno: o zdravstvu bomo, denimo, govorili takrat, ko bomo potrebovali zdravstveno pomoč. To sem moral povedati, da bi bilo bolj razumljivo, kako se v praksi spopadamo s problematiko vpliva delovnih razmer. Drži sicer, da jih na nek način vendarle rešujemo, saj je v delovnih normativih dejansko zajet tudi vpliv delovnih razmer. Toda kako? Za delovne razmere v našem rudniku so značilni živosrebrni hlapi, žarčenje, silikoze itd., vendar teh delovnih razmer ne analiziramo, uporabljamo le določene tabele in izkušnje iz tujine, ki najbrž sploh niso primerne za naše razmere. To vprašanje torej rešujemo z dodatki rudarjem. Pravzaprav pa to sploh niso dodatki, ampak nadomestilo za nekaj, kar rudarji izgubljajo. Izgubljajo pa - zdravje! Interes socialistične družbe pa ni v tem, da bi dajali nadomestila, temveč da odpravljamo vzroke, to je slabe delovne razmere. Sindikat ne more mimo te naloge. Takega širokega znanstvenega raziskovanja delovnih razmer, kakršno bi dejansko bilo potrebno, prav gotovo ne moremo utesniti v ozke podjetniške interese in vendar je dejstvo, da pričnemo govoriti o raziskavah šele takrat, ko nas nekdo k temu spodbudi, namesto da bi bila to stalna naloga. Decentralizacija in speciali-. zacija zahtevata vse tesnejše in bolj strokovno povezovanje vseh, ki so zainteresirani za razrešitev istih ali podobnih vprašanj. Zato moramo biti močneje organizirani v skupščinah in v različnih drugih institucijah; ti organi naj bi tudi videli tisto, česar mi izza podjetniških vrat ne vidimo. Spodbudili naj bi nas, da delamo tam in tisto, česar ne vidimo. Naša naloga je zato zagotoviti študij delovnih razmer, da bi tako vplivali na manjše fiziološko izčrpavanje človeka. Te raziskave pa nam morajo služiti kot argument, da bodo pristojne službe in organi v podjetjih pospešeno razreševali s tem povezana vprašanja in probleme. Sindikat naj bo pobudnik take akcije v republiškem in v medrepubliškem okviru. V prehodnem obdobju, dokler ne bi bila študija izdelana, dokler ne bi bistveno izboljšali delovnih razmer, pa se zavzemam za visoko vrednotenje vpliva teh razmer, kajti samo to nas bo prisililo, da bomo tudi resnično ukrepali. INŽ. RAFAEL KOPUŠAR, Tovarna usnja, Šoštanj: V prvih povojnih letih je bila usnjarsko predelovalna industrija visoko akumulativna in je zato družbi lahko dajala znatna sredstva. Zaradi tega in zavoljo zastarelosti ta industrija v kasnejših letih ni več mogla ustvarjati zadostne akumulacije, ki bi ji omogočala modernizacijo in primerne osebne dohodke. Zato lahko danes ugotavljamo žalostno resnico, da je položaj te panoge gospodarstva v Sloveniji in v Jugoslaviji zelo težak in da smo, v primerjavi z drugimi gospodarskimi panogami, v izrazito neenakopravnem položaju. Mi- nulo poslovno leto je, denimo, kar 70 % delovnih organizacij naše panoge zaključilo z negativno bilanco. Med njimi, razen ene, sicer ni bilo slovenskih usnjarn. S tem pa hočem povedati, da tudi v usnjarnah znamo in hočemo dobro gospodariti. Zanimivi so podatki o izvozu v letošnjem letu. V prvih devetih mesecih je naša panoga izvozila za 16 milijonov dolarjev izdelkov, od tega za 10 milijonov dolarjev proizvodov na konvertibilna področja. Primerjalni podatki za to obdobje hkrati povedo, da je bilo razmerje med izvozom in uvozom 3:1, medtem ko imajo kovinska, tekstilna, kemična in elektro industrija negativno zunanjetrgovinsko bilanco. Pri tem, ko usnjarska industrija dosega tako ugodno razmerje med izvozom in uvozom, mora pokrivati tudi uvoz surovih kož, saj na domačem trgu lahko dobi samo polovico potrebnih količin. Nobena zahodna država s tržnim gospodarstvom pa ne pozna carin na uvoz surovih kož, medtem ko moramo tako carino pri nas plačevati. Nasprptje z našo prakso pa končno ponazarja podatek, da v nekaterih državah celo spodbujajo usnjarne, da bi predelovale čim-več uvoženih kož! Usnjarska industrija je zelo prizadeta tudi glede plačilnih pogojev, dajatev in uvoznih predpisov. Močno nas je prizadel tudi liberaliziran uvoz usnja. Na ta način nekatere tovarne čevljev dejansko uvažajo usnje s sredstvi usnjarn. Uvoz namreč morajo plačati vnaprej, zato pa ostajajo dolžniki domačih usnjarn. V prvih devetih mesecih letos so dobile usnjarne plačila šele po 180 dneh. Z zadovoljstvom sicer ugotavljam, da to ne velja za slovensko obutveno industrijo, ki navkljub uvozu redno poravnava svoje obveznosti do usnjarn. Moti nas tudi to, da se pri uvozu usnja in čevljev premalo upoštevajo naši standardi, medtem ko morajo usnjarne v celoti proizvajati po jugoslovanskih standardih. Nismo proti kvaliteti, želimo in zahtevamo pa vsaj enakopraven položaj. Že večkrat so bile izdelane analize in predlogi za spremembo instrumentov, zlasti še kar zadeva stimulacijo izvoza na Zahod, povračila carinskih dajatev, nižje carinske stopnje za opremo iz uvoza, ki je doma ne proizvajamo ali pa ni dovolj kvalitetna, toda rezultatov doslej ni. Močno pomanjkljiv in preveč tog je zunanjetrgovinski režim pri uvozu različnih pomožnih materialov, zlasti tistih, ki jih domača kemična industrija sploh ne izdeluje. Zaradi navedenih in drugih problemov predlagam naslednje dopolnitve kongresnih dokumentov: _ 1. Poudariti moramo, da so cene izdelkov usnjarske industrije že od vsega začetka pod družbeno kontrolo, cene surovih kož in pomožnih materialov pa se oblikujejo prosto, kar je popolnoma zgrešeno. 2. Nujno je treba tudi usnjarski industriji zagotoviti primerne kredite, saj jih je v zadnjih 15 letih prejela tako malo, da se zaradi tega ni mogla razvijati tako, kot bi pravzaprav omogočal razvoj naše panoge v svetu. Krediti za uvedbo sodobne tehnologije so potrebni tudi zato, ker našo panogo zaradi sedanjih razmer in pogojev gospodarjenja zapuščajo mnogi delavci, zlasti pa strokovni kader. Ce se bo ta proces nadaljeval, bo proizvodnja usnja stagnirala ali celo nazadovala, kar pa ne bi bilo gospodarno ob tako veliki, čevljarski, galanterijski in konfekcijski industriji, ki se še vedno močno in perspektivno razvija ter bi v takem primeru morala uvažati vedno več usnja. 3. Delavci usnjarn odločno podpiramo programske usme- ritve našega sindikata, da se borimo za spremembo sedanjega sistema prispevkov in davkov, saj je prav naša industrija tista, ki ima^ največ živega dela obdavčenega po sedanjem sistemu. Tudi to je eden izmed vzrokov za neenakopraven položaj, v kakršnem se je znašla usnjarska industrija. LOJZE JANEŽIČ, Železarna Ravne na Koroškem: V programski usmeritvi za obdobje do leta 1975 je v IV. poglavju 4. točke govora tudi o nadomestilu osebnega dohodka za čas bolezenske odsotnosti z dela. Določilo petega odstavka je sicer popolnoma v skladu z veljavnim zakonom o zdravstvenem zavarovanju in o obveznih oblikah zdravstvenega varstva, sprejetega v juliju 1970. leta; trdno pa sem prepričan, da ni v skladu s hotenji sindikata, zlasti pa je v nasprotju s časom in razmerami, v katerih živimo. V zdaj veljavnem načinu obračunavanja boleznin je namreč hudo problematično določilo, da se boleznine izplačujejo v višini 80, 90 ali 100 % poprečnega osebnega dohodka v letu pred nastopom bolezni. Predno pa spregovorim o konkretnem primeru, vas moram, tovariši delegati, seznaniti z dejstvom, da so znašali življenjski stroški štiričlanske družine v ravenski občini v mesecu avgustu letos 1.586,45 din, v novembru pa že 1.746,40 din. In ker živ- Ijenjski stroški tudi v drugih občinah niso bistveno nižji, lahko naš primer posplošimo. Za primer smo vzeli dva kvalificirana rudarja, ki po kodeksu delata na istih delovnih mestih. Prvega poimenujmo delavec A, drugega pa delavec B. Delavec A je zbolel v novembru 1970 leta in je bil na bolniškem dopustu do konca oktobra letos. Delavec B pa je zbolel v aprilu letos in je bil v staležu do novembra letos. Pa poglejmo, kakšno boleznino sta prejemala oba naša delavca! Če bi šlo za poklicno bolezen, bi oba delavca po veljavni zakonodaji prejela 100 % nadomestilo osebnega dohodka. Tako bi delavec A prejel 1.243,22 din, delavec B pa 1492,26 din ali za 20 % več kot delavec A! Upoštevaje 100 % zaslužek v mesecu avgustu letos, ki je znašal 1.647.28 dinje delavec A dejansko dobil nadomestilo v višini 75.4 %, delavec B pa 90,6 % nadomestilo. Če bi šlo za drug vzrok bolezni, bi bila oba delavca za prvih 60 dni upravičena do 80 % nadomestila osebnega dohodka. Tako bi delavec A prejel 994,62 din, delavec B pa 1.193,72 din ali za 20% več kot delavec A. Za bolezen, daljšo kot 60 dni, pa bi prejemala oba delavca 90 % nadomestilo. Tako bi delavec A prejel 1.118,92 din, delavec B pa 1.343,10 din ali spet za 20 %' več kot delavec A. Tako je v primerjavi z zaslužkom v avgustu letos prejel delavec A samo 68 % nadomestilo, delavec B pa 81.5 % nadomestilo. V nobenem primeru pa delavca nista dobila 90 % nadomestila. Še poraznejša pa je primerjava s prej omenjenimi življenjskimi stroški. V tem primeru jih je delavec A s svojim nadomestilom pokril le s 70,5 %, delavec B pa s 84,6 %. Kar pa je obema skupno, je to, da sta oba naredila čudež, ker sta s takim nadomestilom sploh ohranila pri življenju sebe in družino. Zavoljo teh dejstev bi želel predlagati našemu kongresu, da zahteva spremembo zakona o odmeri boleznin. Bolniki so namreč po sedanjem obračunu boleznin preveč oškodovani, kar že omenjena primera dovolj jasno potrjujeta. Zato naj bi predlagali zakonodajalcu, naj bi se pri obračunu nadomestila upošteval popreček osebnega dohodka treh mesecev pred nastopom staleža. Za trenutek naj se povrnem k že omenjenima primeroma: očitno je, da gre za bistveno različni osnovi za obračun nadomestila; tako je bila v letu 1969 osnova 1.243,22 din, v letu 1970 pa 1.492,26 din. Če pa bi pri določitvi osnove upoštevali trimesečno poprečje pred nastopom bolezni, bi znašala ta osnova v prvem primeru 1.520,70 din, v drugem primeru pa 1.522,84 din. V tem primeru pa razlika sploh ni več omembe vredna. Predlagati pa bi morah tudi valorizacijo nadomestil osebnega dohodka iz naslova boleznin, in to na. 6 mesecev. S temi spremembami pa bi bržčas bistveno zmanjšali kršitve bolniške discipline, ljudje bi bolj pazili na svoje zdravje in zato hitreje okrevali, saj se jim med boleznijo ne bi bilo več treba pehati za dodatnim zaslužkom. Ob tem naj dodam, da bi morali urediti tudi predpise o nadomestilu pri porodniških dopustih. Slednjič naj omenim še limitiranje višine dohodkov na člana družine pri določanju cenzusa za otroški dodatek. Kljub že uveljavljanim in še napovedanim spremembam o višini otroškega dodatka, se moramo sindikati zavzeti za pravičnejše razdeljevanje tega dodatka, in to v razponu med dvema cenzusoma in seveda tudi v razhčnih višinah. Pri nas sodimo, da bi bil tak način pravičnejši, bolj human in morda celo bolj stimulativen, saj se navsezadnje resne moremo pohvaliti z kdo ve kako spodbudnim prirastkom. Če kongres sodi, da so predlagane spremembe dovolj življenjske in da jih je možno uresničiti, potem naj bi jih republiški odbor posredoval v nadaljnjo obravnavo. ŠTEFAN ŠIMUNOVIČ, Iskra, Tovarna usmerniških naprav. Novo mesto: Pri razmišlajnju o tem, kako sc lotiti uresničevanja ustavnih dopolnil, ki zadevajo poglabljanje samoupravnih odnosov v združenem delu, smo sindikati v Novem mestu prišh do spoznanja, da nam jc za politično akcijo najprej potrebna ocena sedanjih razmer. Zato smo se od- ločili, da zberemo podatke o sedanjem samoupravnem položaju delavcev v enotah združenega dela, na tej podlagi pa naj bi nato programirali svoje politično delo. V analizi smo zajeli 47 delovnih enot in ugotovili, da med njimi prevladujejo organizacije združenega dela z nekaterimi samoupravnimi pravicami. V teh enotah je vsebina samouprav-Ijavskih funkcij še precej centralizirana, kar velja zlasti za kadrovska vprašanja, za razvojno politiko in za dohodkovna razmerja. Ugotovili smo tudi, da so to enote, ki zvečine lahko realizirajo svojo vrednost na tržišču. Ugotovih smo, da so temeljna vprašanja samoupravljanja še vedno preveč zaprta v ozke kroge centralnih samoupravnih organov, kakor tudi to, da so takšne razmere bolj rezultat objektivnih družbenoekonomskih razmer kot pa subjektivnih ali ozkih interesov nekaterih struktur v delovnih organizacijah. Čeprav je veliko enot v delovnih organizacijah, ki predstavljajo delovno pa tudi ekonomsko celoto, je zavoljo zamegljenih stroškovno-dohodkov-nih odnosov le malo možnosti za uveljavljanje decentraliziranega samoupravljanja. Na podlagi razprav in podatkov smo tudi ugotovili, da so slabo razvite proizvajalne sile pogosto osnovna ovira prizadevanj za uveljavljanje samoupravnih odnosov v združenem delu. Te sile namreč v sedanjih tržnih razmerah ne pospešujejo načela delitve po delu, temveč v delovnih organizacijah motivirajo prelivanje kapitala in onemogočajo uveljavljanje čistih odnosov med enotami. Delovne organizacije sc zato vedno bolj zavedajo, da je možno razvijati samoupravljanje le ob nenehnem izpopolnjevanju tehnologije, organizacije dela itd. V sindikatu pa smo se odločili, da bomo svojo akcijo usmerili tudi na to področje, saj menimo, da je boj za samoupravljanje, za uresničevanje ustavnih dopolnil, ki zadevajo ustanavljanje temeljnih organizacij združenega dela, hkrati tudi boj za nadaljnji razvoj proizvajalnih sil. Zato sodimo, da v boju za razlaščanje v preteklosti nastalih centrov politične moči ne gre za politično kampanjo, temveč za zagotavljanje takih objektivnih pogojev, to je za ustvarjanje takšne materialne podlage samoupravljanja, ki bo sama po sebi terjala v združenem delu uveljavitev samoupravnejših odnosov. Zato povezujemo idejo o decentralizaciji samoupravnih odnosov z naraščajočo zahtevo po združevanju intelekta in kapitala. Še več, prepričani smo, da so takšni integracijski procesi objektivna nujnost in pogoj za nadaljnji napredek proizvajalnih sil, s tem pa tudi samoupravljanja, kot smo ga začrtali z enotami združenega dela. Seveda si bomo v sindikatu prizadevali, da bi se ti procesi v združenem delu gradili od temeljnih organizacij naprej, kajti vse, kar bomo reševali na katerikoli ravni združenega dela, mora biti rezultat samoupravnih odločitev delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela. V našem občinskem sindikalnem svetu tudi menimo, da so zbrane ugotovitve o samoupravnem položaju delavcev v enotah združenga dela le prvi korak k načrtnemu proučevanju samoupravnih in gospodarskih odnosov v delovnih organizacijah in v širših asociacijah. Zato smo sklenili, da v ta prizadevanja pritegnemo vse tiste delovne organizacije, ki jih vprašanje decentralizacije samoupravljanja tako ali drugače zadene. Nosilec akcije v delovnih organizacijah naj bi bile sindikalne organizacije, ki naj bi tudi predlagale samoupravnim organom, da imenujejo posebne strokovno-poltične komisije katerih naloga bi bila, da vsestransko proučijo realne možnosti za razvoj samoupravljanja in za njegovo decentralizacijo pa tudi za njegovo integracijo. V sindikatu smo prepričani, da bomo lahko le tako koristno politično delovali, da bi ustavna načela postala tudi dejanska družbena praksa delovnih ljudi v združenem delu. BOŽO TRIBUŠON, Iskra, Šempeter pri Novi Gorici Tudi v Sloveniji je vse več integriranih gospodarskih organizacij z obrati na različnih področjih v republiki, sc pravi na območju različnih občin. Mišljenja sem. da je nujno potrebno v teh veuicih integriranih organizacijah zagotoviti tudi bolj učinkovito delovanje sindikalne organizacije. Zato podpiram določbo 11. člena, zadnji odstavek predloga statuta, ki govori o organiziranju sindikata v integriranih združenih podjetjih. V teh primerih se namreč pogosto pojavljajo problemi, ki jih je treba reševati s stališča integriranega podjetja, sindikalna organizacija pa seveda mora poznati svoje mesto in vlogo pri reševanju takih problemov. Po drugi strani pa je potrebno, da tudi sindikalni organi združenega podjetja v določenih primerih pomagajo osnovnim sindikalnim organizacijam v temeljnih organizacijah združenega dela. Pravimo, da še aktivnost sindikata ne sme odražati samo v razpravah. Vemo, da nas vedno in povsod v praksi čakajo različna nedokončana dela in naloge. Vprašajmo se, kakšne pogoje in možnosti smo imeli in jih imamo za uveljavitev interesov našega članstva, ko pa je vsakomur jasno, da s tem povezanih nalog nc moremo uresničiti samo s političnim delom ali pa z občasnimi, lepo zvenečimi in dobro pripravljenimi govori. Vsebina dela osnovnih sindikalnih organizacij je zelo bogata. Ko pa skušamo uresničiti določen program, denimo denarno pomoč socialno in zdravstveno ogroženim, organizirati rekreacijo, poskrbeti za obisk kulturnih prireditev in podobno, vidimo, da nam vedno znova zmanjka finančnih sredstev. Treba jc torej angažirati večja finančna sredstva, česar pa mnoge osnovne organizacije ne zmorejo. Ponekod si sicer pomagajo tako, da zaprosijo samoupravne organe za dotacijo, ki pa ni odvisna samo od materialnega položaja "podjetja. Prav zaradi tega je zelo važno, da bi bila osnovna sindikalna organizacija materialno samostojna, neodvisna od dobre volje vodstva podjetja; samo v tem primeru bi lahko smelo in odločno terjala uresničitev svojega programa ali odpravo nerešenih problemov. Problemi financiranja sindikalnih organizacij pa so še bolj pereči v združenih gospodarskih organizacijah. Kongresu zato predlagam, naj priporoči Zvezi sindikatov Slovenije, da bi pri delu članarine, ki jo plačujejo člani sindikata v takih združenih integracijskih tvorbah, parti-cipirali tudi sindikalni organi temeljnih organizacij združenega dela in sindikalni organi na ravni integriranega podjetja. Višino te participacije naj bi določili sporazumno. Povedati moram, da tudi delavci integriranih podjetij večkrat sprašujemo, za kaj gre tisti del članarine, ki jo odvajamo višjim sindikalnim vodstvom. Dejstvo je, da osnovna sindikalna organizacija sicer dobi pomoč od višjih organov v obliki različnih nasvetov, vendar pa se mora s konkretnimi problemi spoprijemati sama. Da bi vsaj delno zagotovili materialno samostojnost osnovnih sindikalnih organizacij, zahtevamo, da se delitev članarine spremeni v prid osnovne organizacije sindikata. FRANC ŠOLAR, Obalni odbor sindikata delavcev industrije in rudarstva, Koper: Sodim, da širši krog našega članstva še ni dovolj dobro seznanjen s statuti osnovnih sindikalnih organizacij in zatorej tudi ne more poznati osnovnih nalog svojih organizacij, dolžnosti pa tudi pravic članov sindikata. Po mojem mišljenju bi moralo biti vodstvo osnovne sindikalne organizacije v neposrednih in čim pogostejših stikih z neposrednimi proizvajalci. Moralo bi imeti posluh za želje, težave in zahteve najširšega članstva, zlasti pa tistega dela z nizkimi osebnimi dohodki. Člani vodstev osnovnih sindikalnih organizacij morajo biti dobri poznavalci razmer in dogajanj v ožji in širši družbeni skupnosti, saj bodo le tako lahko zastopali prava stališča, po potrebi odgovarjali na vprašanja in tako pravočasno reagirali in uveljavljali potrebne ukrepe. Zato bi se morala sindikalna vodstva v prihodnje pogosteje udeleževati različnih izobraževalnih tečajev in si tako pridobivati potrebno znanje za svoje delo. Z druge strani menim, da bi si morali člani vodstev osnovnih sindikalnih organizacij prizadevati, da bi si pridobili večjo avtoriteto tako pri članstvu kot tudi pri vodstvih podjetij. Zelo pogosti so namreč primeri, ko mora vodstvo sindikalne organizacije nastopati kot posrednik in usklajevalec med interesi uprave podjetja in strokovnih služb na eni ter interesi neposrednih proizvajalcev na drugi strani, ki so pogosto povsem različni. V takih primerih je nujno temeljito poznavanje razmer, saj bomo le tako opravili svoje poslanstvo in dosegli rešitev, ki bo brez negativnih posledic, skladna tudi s splošnimi družbenimi interesi. Menim tudi, da mora naša organizacija kar najtesneje sodelovati z drugimi družbeno-poli-tičnimi organizacijami. Truditi se moramo, da bi z njimi izoblikovali enotna mnenja ter pri tem upoštevali vse pozitivne predloge in stališča ter na tej podlagi konkretno reševali že znane ali šele nastajajoče probleme. Niti najmanj ne dvomim, da neposredni proizvajalci in vodstva podjetij ne bi podprli uresničevanja na tej osnovi izoblikovanih predlogov in stališč. Osnovna sindikalna organizacija se tudi ne bi smela zapirati za tovarniški plot, ampak bi morala aktivno sodelovati s sindikalnimi organizacijami drugih, še zlasti sorodnih kolektivov. Na obalnem področju smo letos že imeli tako akcijo, ko smo na pobudo sindikalnih organizacij iz industrijskih delovnih organizacij sklicali sestanek s poslanci obalnega območja, na katerem smo jih seznanili s problemi in tudi s kritičnim položajem nekaterih naših podjetij. Ta skupna akcija je dosegla svoj namen, saj so poslanci lahko spoznali, da nekdo le spremlja njihovo dejavnost in zaupa vanjo. Ugotavljamo, da so se poslanci po tem sestanku zvečine začeli bolj intenzivno zanimati za problematiko svojih volilnih območij. Naj še omenim, da je bila taka akcija koristna tudi zaradi tega, ker so dali zanjo pobudo neposredni proizvajalci. Tako si je sindikalno članstvo izborilo možnost, da je o svojih problemih lahko spregovorilo neposredno in objektivno, brez vsakih pridržkov, brez ovinkarjenja, kakor se največkrat primeri na sestankih v drugačni sestavi. Zelo važno nalogo osnovnih sindikalnih organizacij prav go- tovo pomeni skrb za standard članov organizacije. S tem ne mislim zgolj na zagotavljanje boljših materialnih razmer, čeprav je tudi to važno, ampak tudi na prehrano zaposlenih, na ustrezne delovne razmere, zdravstveno varstvo pri delu, otroško varstvo, uspešno razreševanje stanovanjske politike itd. Delo osnovnih organizacij sindikata bo uspešno samo tedaj, če bo "aktivno delal celoten izvršni odbor in ne, da breme pade le na nekaj posameznikov. Če bi bilo tako, bi člani naše organizacije prav gotovo bolj podprli delo svojih izvoljenih predstavnikov, bolje bi poznali tudi svoje pravice in dolžnosti in skupaj bi se hitreje približevah tistemu, čemur pravimo „učinko-vitnet" sindikalne oraanizaciie. JOŽE STRNIŠA: „Unis“ -Rog Ljubljana: Izvršni odbor naše sindikalne organizacije se v bistvu strinja z načelom podružbljanja stanovanjske problematike, ki ga naš republiški odbor zagotavlja tudi v kongresnih dokumentih. Menimo pa, da v stališčih republiškega vodstva to načelo ni dosledno izpeljano. Za uspešno podružbljanje stanovanjske problematike je namreč treba upoštevati dve načeli. Prvič gre za to, da reševanje socialnih problemov na tem področju ne more pomeniti samo dolžnosti delovne organizacije, ampak nalogo ožje in širše družbene skupnosti, kakor bi se pač odločili. Drugič pa bi v socialistični družbi moralo obveljati načelo, da ima vsakdo, neodvisno od tega, kje je zaposlen, enake začetne možnosti za pridobitev stanovanjske pravice za najemniško ali pa za lastno stanovanje. Prvo načelo ni povsem usklajeno s stališčem našega sindikata, izraženim v kongresnih dokumentih, medtem ko kongresno gradivo o drugem načelu v tako dosledni obliki sploh molči. Poglejmo najprej, kaj pomeni prvo načelo! Predlagamo namreč, da vse delovne organizacije obvezno prispevajo svoj delež v višini določenega odstotka izplačanih osebnih dohodkov v sklad za gradnjo stanovanj, s katerim bi upravljala samoupravna skupnost, sestavljena iz predstav- nikov vlagateljev. Ta skupnost bi določila pogoje za pridobitev stanovanj in gradnjo tudi organizirala. Pri tem skladu bi se lahko vsakdo, v odvisnosti od svojega socialnega položaja in odvisnosti od tega, kje je zaposlen, potegoval za stanovanje. To pomeni, da bi tistim z nižjim družinskim osebnim dohodkom sklad omogočal nižjo lastno udeležbo, tistim z višjim dohodkom pa višjo. Pri določeni meji družbenega dohodka pa soudeležbe sklada sploh ne bi bilo. Ker pa je razumljivo, da v vsaki delovni organizaciji lahko obstajajo tudi izjemni kadrovski problemi, ki jih ni mogoče reševati s pomočjo takih, po regionalnem načelu organiziranih skladov, naj bi bilo omogočeno vsaki delovni organizaciji, da bi iz sklada skupne porabe oblikovala tudi svoj lastni stanovanjski sklad. Pri tem pa naj bi veljlo jpravilo, da ta stanovanjski sklad ne bi mogel nuditi ugodnejših pogojev, kot pa bi jih omogočal regionalni sklad. To pa že meji na drugo solidarnostno načelo, ki bi ga v bodoče morali uveljavljti. Gre namreč za to, da nihče ne bi mogel priti do stanovanja bodisi lastnega ali najemniškega, po drugi poti, kot pa je družbeno opredeljena. S tem bi namreč družbena skupnost z ene strani vplivala na stanovanjsko politiko glede tega, kolikšen del družbenih sredstev naj se pretaka v zasebno stanovanjsko gradnjo, kar je pomembno zaradi različnih socialnih, urbanističnih. ekonomskih, prostorskih in še drugih splošnih družbenih vidikov. Po drugi strani pa bi to pomenilo edini način, po katerem bi bili državljani z višjimi osebnimi dohodki objektivno prisiljeni usmerjati več sredstev za stanovanjsko gradnjo, medtem ko so zdaj pri dodeljevanju kreditov in celo stanovanj v objektivno privilegiranem položaju in lahko svoja sredstva vlagajo v druge osebne dobrine, značilne za razviti standard. Zaradi teh in drugih dejstev predlagam, naj bi dopolnili stališča našega sindikata o podruž-bljanju družbene politike ter da bi ob tem upoštevali tudi sklepe zadnje konference slovenskih komunistov o socialnem razlikovanju. Konkretno predlagam, naj bi se naš sindikat zavzel za ustanovitev družbenih skladov, o katerih sem govoril, in s pomočjo katerih bi imel vsak zaposlen državljan možnost priti do stanovanja, seveda odvisno od svojega socialnega položaja. Naš strokovni sindikat naj bi se nadalje zavzemal tudi za to, da bi določili družbene kriterije, po katerih lahko navedeni družbeni skladi, organizirani po regionalnem načelu, prav tako pa tudi stanovanjski skladi delovnih organizacij omogočajo prosilcem brez izjem, da bi prišli do lastnih oziroma najemnih stanovanj. JURIJ ŠUMEČNIK, „Gozd-no gospodarstvo" Slovenj Gradec: Imam pripombo na Vil. poglavje naše programske usmeritve, kjer se drugi stavek glasi: ,,Ob sedanjih osebnih dohodkih in cenah zavračamo zviševanje najemnin brez sočasnega sistema subvencioniranja najemnin delavcem z nižjimi osebnimi dohodki." Menim, da je ta stavek formuliran premalo akcijsko. Sindikat ne more ..zavračati zviševanja najemnin," ampak se mora odločiti, da se bo ..aktivno zavzemal za spremembo neustreznih razmer . . .“ Že leta 1965 smo ugotovili, da je treba določiti ekonomske najemnine stanovanj. Doočili smo sicer nove najemnine, , i že tedaj niso bile, danes pa sploh niso več ..ekonomske". Svojo trditev bi ponazoril na dveh pri- merih. Gre za dve stanovanji. Najemnina za prvo stanovanje je leta 1965 znašala 40 din, za drugo stanovanje pa 400 din mesečno. Družbeni regres je takrat znašal polovico celotne najemnine, torej 20 din mesečno za prvo in 200 din mesečno za drugo stanovanje. Družbena subvencija se je, kot vemo, z leti zmanjševala, dokler leta 1969 najemnine niso bile zamrznjene. Vseeno pa je nesporna ugotovitev, da je družba najemine za slaba stanovanja registrirala v enaki meri kot najemnine za dobra ali celo razkošna stanovanja. Razlikovanje pri registriranju je bilo torej ravno obratno, kot pa je predvideno z novimi ukrepi. Sedanja, v začetku omenjena formulacija, žal, dopušča misel, kot da se zavzemamo za tako stanje, kakršno je sedaj, čeprav vemo, da ni in ne more biti sprejemljivo. Še nekaj besed o tem, da naj sc v osnovnih organizacijah zavzemajo za to, da bodo delovne organizacije tudi v bodoče izločale iz osebnih dohodkov najmanj 4 % za stanovanjsko gradnjo. To zahtevo sicer podpiram, pomembnejše pa se mi zdi neko drugo vprašanje, namreč, kaj sploh je stanovanjsko vprašanje v naši družbi. Tudi o tem bi se morah v sindikatu izreči. Mislim, da je s stanovanjskim problemom soočen tisti, ki s svojimi stanovanjskimi razmerami negativno odstopa od normal v kraju, kjer živi. Praksa pa se je izrodila: tako smo glede stanovanjskih vprašanj v splošnih aktih sicer marsikaj zapisali in „uredili“, sredstva pa smo porabili za različne stvari! Doseči moramo, da bodo sredstva za stanovanjsko gradnjo uporabljena strogo namensko, torej samo za razreševanje stanovanjskih vprašanj. Sindikati pa bi se prav tako morali zavzeti, da bi v samoupravnih aktih delovnih organizacij, mislim na pravilnike o razdeljevanju stanovanj, predvideli vrstni red, ki ga zakon posebej določa. Tovariš Šaubert pravi, naj nas ne bo sram, če se zavzemamo za socialne kriterije. Zdravje, ki je v slabem stanovanju občutno prizadeto, po mojem pomeni zadostno ekonomsko kategorijo in motiv za to našo skrb, da ne govorim o drugih motivih. Vrstni red bi moral biti približno takle: - najprej bi moral dobiti stanovanje tisti, ki prebiva v takem stanovanju, ki škodljivo vpliva na zdravje otrok in mladine: - potem bi moral dobiti stanovanje tisti, ki stanuje v takem stanovanju, ki škodljivo vpliva na zdravje odraslih; - nato bi kot kriterij lahko upoštevali oddaljenost od centrov, delovnega mesta itd.; - in slednjič, upoštevali naj bi tudi poslovni interes, ki pa mora biti argumentiran. Dejstvo namreč je, da delavski sveti zelo hitro sprejmejo odločitev o tako imenovanih , .kadrovskih sta- novanjih", medtem ko niso tako zelo zavzeti, ko gre za rešitev socialnih problemov. JOŽE GLOBAČNIK, podpredsednik RS Zveze sindikatov Slovenije Prepričan sem, da bomo v sindikatih znali izkoristiti možnosti, ki so nam dane s sklepom slovenske ustavne komisije, da vnesemo v ustavna dopolnila slovenske ustave tudi poseben amandma, ki opredeljuje družbenopolitično vlogo sindikata. Ko boste prebirali besedilo tega dopolnila, bo morda kdo dejal, da gre pravzaprav za zadeve, ki smo jih že doslej izvajali v praksi. ko smo sindikat opredeljevali predvsem kot družbenopolitično silo. ki odločilno vpliva in tudi nosi odgovornost za razvijanje samoupravnih družbenoekonomskih oelnosov. To je de- loma res, saj smo si dve leti nazaj prizadevali tako opredeliti vlogo sindikatov v statutih delovnih organizacij. Toda zdaj stopamo korak dlje. Predlagani amandma namreč omogoča sindikatom, da predlagajo spremembe posameznega zakona, da lahko javno postavljajo vprašanja in da so dolžni tisti, na katere je naslovljeno vprašanje, tudi odgovoriti. Drugače povedano, mislim, da bomo mogli poslej z veliko manj formalnopravnega napora uresničevati svoje ideje in predloge. Dodati pa tudi moram, da bo taka vloga terjala od nas tudi veliko več miselnega napora. Ena od prvih možnosti, da to svojo vlogo uveljavimo, bo tedaj, ko bo treba nekaj reči glede ekonomske politike za prihodnje leto pa tudi tedaj, ko bomo razpravljali in sklepali o razvoju v naslednjem obdobju. V sindikatih bomo bržčas morali sprejeti tisto, kar sedaj, v začetnih razpravah o politiki v prihodnjem letu, nekateri predlagajo - to namreč da ni nobenega smisla tratiti sil z lepimi besedami in obljubami, temveč da je najbolje ponoviti tisto, kar smo lani zapisali, da bomo storili na področju stabilizacije. To je vsekakor realistično spoznanje. Izhodišča za ekonomski razvoj v letošnjem letu so bila optimistična in so marsikaj obljubljala, marsikaj napovedovala. Res pa je, da teh obljub ne le, da nismo uresničili, temveč se je marsikaj izteklo povsem drugače, kot je bilo predvideno. Tako smo, denimo, za letos predvidevali zaustavitev inflacije na ravni 9 %, namesto tega pa smo jo povečali na 16 %. Za gibanje osebnih dohodkov smo predvidevali 15 % porast, dosegli smo 25-odstotnega. Predvidevali smo, da bodo skupni prejemki prebivalstva za 16 r/ višji, samo v prvih desetih mesecih pa so porasli za 31 r/r. Izdatki prebivalstva so v prvih desetih mesecih porasli za 35 %, kar je seveda vplivalo na povečanje uvoza tako reprodukcijskega materiala kot tudi gotovih izdelkov. Predvidevali smo. da bomo izboljšali likvidnost gospodarstva, kar pa nam je očitno prav tako spodletelo. Bolj ali manj smo sicer uspeli obvladovati emisijo denarja, vendar pa je gospodarstvo na svojstven način reagiralo na ta ukrep, in sicer tako, da je bistveno povečalo hitrost obtoka denarja. Ker pa tudi to ni zadostovalo, je gospodarstvo samo opravilo emisijo denarja -in to tako, da so delovne organizacije druga drugi obljubljale poravnavo obveznosti, te obljube pa so bile izpolnjene v letu 1969 v poprečju v 76 dnevih, v juliju letos pa šele v 104 dnevih. Tudi nam v sindikatih ne preostane drugega, kot da hladno v. prihodnjem letu, sodim, da bi morali v sindikatih vztrajati pri konkretizaciji tistega. Pa ne samo za prihodnje leto, če si želimo postopne stabilizacije! Ko pa že govorimo o problemih, ki bodo aktualni predvsem v prihodnjem letu, sodim, da bi morali v sindikatih vztrajati pri konkretizaciji tistega kar smo se kot komunisti dogovorili v zvezi s socialnimi razlikovanji. Ne moremo pa sc zadovoljiti s tolažbo, češ da bodo že instrumenti ekonomske politike za leto 1972 upoštevali tisto, kar je rekla konferenca Zveze komunistov Slovenije. Tudi ni dovolj, če samo pasivno postavljamo tako zahtevo, kajti dolžni smo tudi sumi reči, kje in katere elemente naj bi prihodnje leto vgradili v našo ekonomsko politiko. V sindikatih se bomo morali že letos izreči o tem, kar je v predlogu izvršnega sveta poimenovano kot „sistem prelivanja in izravnave na način, ki ustreza ciljem družbenoekonomskega razvoja". Gre za zelo pomembno odločitev, kako rešiti problem prelivanja in izravnave ali kom- penzacij za nekatere živilske proizvode. Mislim, da se moramo v sindikatih sicer izreči za realne cene teh proizvodov, če hočemo narediti konec nenehnim nihanjem na tržišču. Hkrati s tem pa moramo izoblikovati socialni program ukrepov, da te višje cene ne bi še bolj prizadele standarda delovnih ljudi, saj gre za osnovne življenjske potrebščine, predvsem pa bi morali zagotoviti in rezervirati za to potrebna sredstva. Nekaj podobnega bo treba ukreniti tudi s stanovanjskimi najemninami. Vsekakor pa bodo sindikati podprli nekatere ukrepe, ki so že predvideni, in sicer: - da se poveča obseg otroškega varstva za več kot 80 %, - da se v globalu povečajo pokojnine za 21 %, - da se sredstva za izobraževanje povečajo za 18 % in drugo. To pa tudi pomeni, da smo že storili prvi korak pri snovanju našega socialnega programa. Še nekaj o tem, kako valorizirati kalkulativne osebne dohodke. Ideje o tem so zelo različne - celo take, da bi bilo treba kalkulativne osebne dohodke, valorizirati po posameznih skupinah v tem smislu, da bi nova višina predstavljala individualne pravice posameznika. Očitno pa je, da bi nas taka valorizacija privedla to tega, da bi v Sloveniji dobili enega ali dva tarifna pravilnika in tako v bistvu podrli, kar smo s težavo ustvarili v dosedanjem procesu sporazumevanja. Kar pa zadeva obračunske osebne dohodke in njihov obseg, menim, da bo treba tej masi dati tisto funkcijo, ki jo je imela doslej, to je, da ostaja obračunski element. Element sociali, ki je pri tako visoki stopnji inflacije nujen, pa bi bilo najbolje prepustiti delovnim organizacijam, kjer se bo ta politika brez modelov in predpisov zelo dobro uveljavljala ter seveda socialnemu programu izven gospodarske sfe- In ko že tukaj govorimo o tistih, ki imajo rdeče legitimacije, naj rečem, da si pri sebi približno takole, kot sem zdaj povedal, predstavljam naloge tistih, ki jih imajo. Teh legitimacij nimamo zato, da bi komurkoli kaj ukazovali, temveč jih imamo zato, da delamo tudi na takšnih kongresih, kot je današnji. To nas obvezuje, da ne ponavljamo samo tega, kar so povedali že drugi, temveč da poskušamo tudi sami iskati rešitve. ALOJZ DIKAVClC, Tovarna umetnih brusov „Swaty“, Maribor: Prva konferenca sindikata delavcev industrije in rudarstva v Mariboru je opozorila na nevzdržne razmere na področju rekreacije delavcev, zlasti v času dopustov. Zato tudi želim v svoji razpravi opozoriti na stagnacijo delavskega turizma, na nekatere vzroke za to, želim pa o tem spregovoriti tudi zavoljo tega, ker sodim, da smo v sindikatih z naraščajočimi gospodarskimi problemi postopoma prenašali težišče svojega dela na druga področja, pri čemer smo se premalo zavzeli, da bi zmanjšali, če že ne razrešili krizo, v katero je zašel naš delavski turizem. Kje so vzroki za kritične razmere na področju dopustniške rekreacije delavcev? Naj navedem samo nekatere: Naši počitniški domovi, predvsem tisti ob morju, so zvečine nastali iz stanovanjskih zgradb, gostinskih objektov in zasebnih penzionov. To pa je imelo za posledico veliko razdrobljenost kapacitet, kar nedvomno zvišuje stroške njihovega vzdrževanja. Razen redkih izjem so ti objekti dotrajani, manjkajo jim potrebne sanitarne naprave pa tudi objekti za športno rekreacijo. Poseben problem pa predstavljajo težnje turističnih središč ob Jadranu, ki želijo razvijati predvsem tujski turizem. S tem pa so pogojeni številni pritiski na delovne organizacije, naj bi jim odstopile svoje počitniške domove. Z zakonom o kategorizaciji turističnih objektov smo nedvomno zadali hud udarec nadaljnjemu razvoju počitniških domov, saj bo zavoljo ostrih normativov zelo težko zadostiti pogojem, če bo zavoljo pomanjkanja sredstev to sploh izvedljivo! Prav gotovo pa je ena glavnih ovir za razširjanje in modernizacijo počitniških domov sedanji način kreditiranja turističnih objektov. Objekti, ki povečujejo devizni priliv, so deležni dolgoročnih kreditov ob minimalni lastni udeležbi, k čemur se po navadi pridružijo tudi druge bonitete. Delavski turizem tega ni deležen, možnosti najemanja kreditov za gradnjo počitniških domov so le minimalne, kar pa že je kreditov, so vsi le kratkoročni in povezani z visoko lastno udeležbo, ki pa jo seveda zmore le malokatera delovna organizacija! Kakšna je torej perspektiva rekreacije našega delovnega človeka, kakšna je perspektiva počitniških domov delovnih kolektivov, ko pa so stroški vzdrževanja vedno višji in ko nenehno preti bojazen, da jih bodo urbanisti enostavno zbrisali, kot se je v preteklosti že dogajalo? Želim poudariti, da je nesmiselno zahtevati od delovnih organizacij, da mora postati rekreacija sestavni del poslovne politike, ter da se morajo zavzeti za povečanje kapacitet počitniških domov, saj v sedanjih razmerah vse to ni realno. Zato tudi mislim, da je naša programska osnova v tem primeru premalo dorečena. Sedanje razmere na področju oddiha in rekreacije delavcev namreč terjajo precej več, kot pa smo si zapisali v naš dokument, predvsem pa terjajo celovito akcijo sindikata za rešitev teh vprašanj. V tej aktivnosti bi morali najprej poiskati odgovor na vprašanje, na kakšen način zagotoviti delovnemu človeku možnosti, da bo resnično izkoristil dopust za svojo rekreacijo. Prepričan sem tudi, da bi delovni kolektivi ob primerno zasnovani akciji podprli gradnjo počitniških naselij, z združeva- njem sredstev delovnih organizacij pa bi lahko bistveno povečali sedanje kapacitete počitniških domov in zgradili sodobna počitniška naselja za potrebe delavskega turizma. Svojo razpravo pa naj sklenem z mislijo, da smo v sindikatih dolžni poiskati ustrezne rešitve za razvoj delavskega turizma, saj gre za zdravje in počutje delovnega človeka - ta pa je naša glavna skrb! JOŽE STANONIK, Občinski sindikalni svet Škofja Loka Problematiko počitka, rekreacije in delavskega turizma moramo obravnavati tudi s stališča produktivnosti dela, saj boljše ali slabša fizična in psihična pripravljenost zaposlenih vpliva na njihove delovne učinke. Gre torej za reproduktivno sposobnost, ki je osnova materialnega zadovoljevanja delavčevih potreb. Komisija za življenjske in delovne razmere in njena podkomisija za probleme počitka rekreacije in delavskega turizma pri RS ZSS je pri dosedanjem obravnavanju te problematike ugotovila nekatera zelo zanimiva dejstva. Kapacitete za delavski turizem se že več let občutno zmanjšujejo, posebno tiste, katerih lastniki ali najemniki so delovne organizacije. Počitniške domove podjetja odpro-dajajo ali pa jih odstopajo komercialnemu turizmu. Mnogo domov ne ustreza več zahtevnemu standardu in pristojni inšpekcijski organi zahtevajo ali sanacijo ali ukinitev. Lastniški odnosi prav tako niso urejeni v mnogih primerih in je upravičena bojazen, da se bo zaradi tega število domov še zmanjšalo. Izkoriščenost domov se giblje med 45 in 90 dnevi letno. Če naša organizacija meni. da za delavce, še posebej ljudi z nižjimi osebnimi dohodki in po navadi na težjih delovnih mestih, ni potrebno organizirati oddiha, počitka in rekreacije, pustimo razmere, kakršne so, toda vedeti moramo, da se bomo prav kmalu srečali s posledicami če pa menimo, da so oddih, rekreacija in počitek potrebni, pa z razreševanjem teh problemov nc bi smeli več odlašati niti en sam dan. Dejstvo namreč je, da se uresničujejo obširni programi turistične usmeritve nam najbližjih krajev ob zgornjem Jadranu. Le v bližini Rovinja je predvidena gradnja delavskega turističnega centra. Za ta prostor se že dogovarjajo ljubljanski sindikati. Razen sedanjih in zelo skromnih zmogljivosti pa na 32 kilometrih slovenske obale, žal, niso predvi- dene nobene možnosti za razvoj delavskega turizma. Potreba po devizah je povzročila usmeritev v komercialni turizem, ki ga podpirajo s svojim kapitalom domače in tuje banke. Ne bi razpravljal o tem, kdo je ta kapital zaslužil in tako ustvaril pogoje, da zdaj razvijamo zgolj komercialni turizem! Investicijska sredstva za komercialni turizem so srednjeročna in dolgoročna ter z beneficirano obrestno mero, delavski turizem teh ugodnosti ni deležen. Dušimo ga s kratkoročnimi krediti, če jih sploh kje dajemo. Taka diskriminacijska politika seveda meče zelo slabo luč na vsa prizadevanja, da bi domačemu delavcu zagotovili možnosti za oddih in rekreacijo. V začetku novembra smo se na sindikatih o tem in še o drugih problem ili pogovarjali s predstavniki izvršnega sveta in slovenske turistične zveze. Razgovor je potrdil, da glede razvoja domačega turizma, ki vsebuje tudi delavski turizem, nimamo izdelane nacionalne politike, da jo torej moramo šele izoblikovati. Turistična zveza Slovenije je v zvezi s tem že izoblikovala nekatera stališča. Tako meni, da je reševanje problematike domačega turizma možno predvsem z združevanjem sredstev delovnih organizacij za gradnjo novih turističnih objektov in centrov, čemur bi morali prilagoditi tudi kreditno politiko bank. Bodoči objekti domačega turizma bi morali biti povsem odprtega tipa. Zaradi diskriminacijske urbanistične politike do objektov domačega turizma bi morali poiskati primerno obliko sodelovanja z nosilci urbanističnih načrtov, saj je domači turizem za nekatere kraje ekonomsko dovolj zanimiv. In če hočemo doseči, da se bodo uslug v objektih, namenjenih domačemu turizmu, lahko posluževali tudi socialno šibkejši ljudje, bi morali razviti ..turistično varčevanje", ki bi ob sodelovanju različnih pristojnih dejavnikov v kratkem času bistveno pripomoglo k razvoju domačega turizma. Menim, da navedena stališča Turistične zveze Slovenije lahko v celoti sprejmemo. Kot najbolj množična organizacija delavskega razreda pa bi se morali ne le boriti za uveljavljanje teh stališč, ampak bi morali še posebej poudariti pomen delavskega turizma, počitka in rekreacije tako v biološkem kot v gospodarskem smislu. Določiti bi morali tudi nosilce razvoja delavskega turizma. S tem sem naštel samo nekaj vprašanj, o katerih bi po mojem prepričanju moral izreči svoje mnenje tudi naš sindikat. Ko pa že obravnavam počitek, rekreacijo in delavski turizerrfTne morem mimo dejstva, da razvojni projekti naših podjetij dosledno zanemarjajo rekreativne potrebe delavcev. Drži, da to trenutno še ne predstavlja posebnega problema, vseeno pa moramo z njim računati z vso resnostjo zaradi vedno hitrejšega zmanjševanja števila delovnih ur in uvajanja novih tehnološkDl postopkov. JOŽE JAN, Zveza izumiteljev in avtorjev tehničnih izboljšav Slovenije, Ljubljana: Če v naši samoupravni družbi danes marsikdaj govorimo o nevarnosti managerskega vodenja, pa nam organizirano spodbujana tehnična pobuda in svoboda ustvarjanja dajeta velike možnosti. da tehnologi ne bi bili več privesek managerjev, ampak da bodo lahko delovali kar najbolj ustvarjalno in učinkovito ter na samoupravni osnovi. Na ta način bodo tehnološke in reorgani-zacijske pobude, ki so zdaj v rokah managerskih struktur, prešle v druge roke. Skratka, inovacije oziroma samoupravna organizacija tehničnih investicij pomeni eno največjih možnosti za neposredno sodelovanje samoupravljavcev pri izboljšavanju in pospeševanju tako enostavne kot razširjene reprodukcije, s čimer se bo povečala tudi uspešnost našega samoupravnega sistema. Vemo_ pa, da naš samoupravni sistem zlasti v gospodarskem smislu dopušča veliko pobud, žal pa v denarju daje zelo slabe rezultate in smo torej pred zelo aktualno nalogo, da bi to spremenili na. bolje. Kakšen je obseg zadeve, o kateri govorimo? Če smo doslej pogosto govorili. da ni izumiteljstva, da ni patentov in inovacij, smo govorili o sadežih ne pa tudi o drevesu. Vse to mora imeti svojo bazo. In kje je ta baza? Sovjetska zveza, ki pomeni vodilno silo na področju tehničnih inovacij in je v tem primeru že .prekosila ZDA, ima po 120.000 izumov na leto, na tehničnih inovacijah pa je po podatkih za leto 1968 delalo 3,257.630 avtorjev. V istem letu so v 320.000 podjetjih v ZDA obravnavali več kot 3 milijone racionalizatorskih predlogov. Praksa tudi kaže, da je realno pričakovati, da bo vsak deseti delavec posredoval po en koristen predlog na leto. V Sloveniji bi torej moralo 40 do 50 tisoč avtorjev letno posredovati svoje predloge za izboljšave v tekoči ali razširjeni reprodukciji, da bi bili rezultati njegovega snovanja ne le vidni, ampak tudi uspešni za gospodarstvo. Naši državi podobne države, mislim na stopnjo razvitosti, že dosegajo tak odstotek inovacij! Gre torej za to, kaj storiti, da bi nekaj podobnega dosegli tudi pri nas, saj taka zahteva očitno ni pretirana. Mislim, da je treba začeti pri osnovi! V tem smislu je bil pri centralnem odboru Sindikata delavcev industrije in rudarstva v Jugoslaviji že ustanovljen poseben koordinacijski odbor, ki se bo izmenoma sestajal po vseh naših republikah, pripravljal različne seminarje o inovacijski dejavnosti in podobno. Tako se bodo tudi na terenu, če smem uporabiti tak izraz, začeli razčiščevati pojmi, nastajalo bo ugodnejše ozračje, v katerem se bo laže in tudi hitreje uveljavljala .misel o nujnosti kar najhitrejšega izkoriščanja zdaj povsem zanemarjene notranje rezerve, skrite za nerazumevanjem in zavistjo, s katero marsikje spremljajo aktivnost predlagateljev tehničnih izboljšav in drugih koristnih predlogov. Manjka pa nam tudi poslovnosti! Da bi jo spodbujale vsaj na tem področju, so se najbolj množične organizacije - na čelu s sindikati in SZDL - že odločile ustanoviti poseben biro, ki bo delovnim organizacijam in drugim zainteresiranim svetoval in pomagal pri poslovnih zadevah, povezanih z dejavnostjo izumiteljev in avtorjev tehničnih izboljšav. Naj sklenem: utreti bo treba nove poti tudi na tem področju; poti, ki jih jugoslovanski samoupravni sistem doslej ni poznal, čeprav to pomeni edino možnost za večjo učinkovitost in novo merjenje moči v našem samoupravnem gospodarskem sistemu. FRANJO KLJUN, Rudarski šolski center Velenje: V našem centru izobražujemo bodoče delavce — rudarje, kovinarje, električarje, tehnike, rudniške in tehnične električarje itd. V prihodnjem šolskem letu bomo področja izobraževanja razširili še na druge poklice, ker tako zahteva gospodarstvo v občini in tudi v širši regiji, tako da se bo število naših učencev še povečalo, čeprav jih že zdaj izobražujemo kakih 1000. Več udeležencev razprave je spregovorilo o težavah, ki v delovnih organizacijah nastajajo zaradi fluktuacije; govorili so kako težko je pridobiti mlade ljudi za določena dela. To velja tudi za delo v rudnikih. Trdim pa, daje najboljši način za pridobitev mladih delavcev za rudarski poklic redno izobraževanje v rudarski šoli. Upoštevaje velike potrebe Rudnika lignita Velenje in drugih rudnikov, pa se za to šolo odloča veliko premalo učencev. Kot delegat rudarskega šolskega centra Velenje prosim kongres, naj podpre prizadevanja rudarjev iz rudnikov Slovenije, ki so pri pristojnih republiških organih že vložili predlog, da bi se skrajšal kadrovski rok v JLA tistim obveznikom, ki bi se odločili za rudarski poklic in so se obvezali, da bodo v rudarstvu zaposleni najmanj do 27. leta starosti. Dobro je znano, da so poklicne šole, ki so jih v preteklosti ustanavljale gospodarske organizacije, v neenakopravnem položaju s poklicnimi šolami, ki so jih ustanovile družbenopolitične skupnosti. Neenakopravnost je v tem, da poklicne šole pri gospodarskih organizacijah le sofinanciramo, da torej dobivajo le razliko do pokritja stroškov teoretičnega dela izobraževanja. ne pa tudi stroškov za praktični del tega izobraževanja, kar prejemajo druge poklicne šole. Zavoljo tega je skupnost poklicnih šol naše republike že večkrat posredovala pri republiški izobraževalni skupnosti. Le-ta se sicer zaveda problema in je pripravljena v celoti financirati tudi strokovne šole pri gospodarskih organizacijah, vendar pa za to nima dovolj sredstev. Menimo tudi, da bi morala biti mreža srednjih šol organizirana tako, da bi šole delovale tam, kjer to narekujejo potrebe gospodarstva. Tudi študij na višjih in visokih šolah bi morah organizirati tam, kjer industrija zahteva veliko strokovnjakov. Tako mesto je lahko tudi Velenje, ki se hitro razvija in potrebuje vedno več strokovnega kadra. Dovolite mi, da posredujem še nekaj drugih predlogov, za katere bi želel, da tudi sindikat pove svoje mnenje. Pogoji gospodarjenja so v sedanjem času zelo težki, bodo pa še težji. Živimo v času, ko imamo še veliko delavcev, ki so edini hranilci družine, zaslužijo pa toliko, da komaj zagotavljajo svoj eksistenčni minumum. Zato mislim, da nikakor ne bi smeh spet ostati pri besedah, ko govorimo o socialnem razlikovanju, ampak bi morah postati bolj zainteresirani za reševanje problemov s tega področja, morali bi hitreje ukrepati in biti bolj učinkoviti. Delovni in finančni plani, ki jih pripravljamo za prihodnje leto, kažejo, da se takoj na začetku leta 1972 bržčas še ne bomo mogli odločiti za višje osebne dohodke. Ko pa se bomo odločali za njihovo zvišanje, bi le-to moralo zajeti vse kategorije zaposlenih. Da pri tem ne bi zašli v „uravnilovko“, vendar pa začeh z reševanjem problemov socialnega razlikovanja, smo se pri nas odločili za večjo solidarnost delavcev v delovnih kolektivih. Tako bomo v prihodnjem letu pričeh izplačevati interne otroške dodatke v višini 50 din mesečno za vsakega otroka. Sa-mohraniteljem bomo priznali mesečno od 40 do 50 din subvencije. Za izboljšanje prehrane delavcev med delom pa smo zagotovili tople malice vsem zaposlenim. Te malice delno re- gresiramo vsem zaposlenim, samohranilcem in delavcem z večjimi družinami pa v celoti. Na ta način smo dosegli, da je znesek za mesečno izplačilo solidarnostnih sredstev, kot temu pravimo, bistveno manjši, kot je bila masa, ki je potrebna za izplačilo povečanih osebnih dohodkov. Tako povečanje pa naše gospodarstvo lahko prenese. Čeprav je s tem navidezno porušen sistem nagrajevanja po delu, vseeno predlagam, da bi tudi v samoupravne dogovore vključili take načine sohdarnosti delavcev. Zavzemamo se tudi za to, da bi se ta sredstva obdavčevala drugače kot se obdavčujejo sredstva za osebne dohodke, morda tako, kot se obdavčujejo sredstva sklada skupne porabe ali pa še manj. Ob koncu razprave naj predlagam še dopolnitev VI. poglavja programske osnove, ki govori o stanovanjski problematiki. Zavzemam se namreč za valorizacijo kreditov za stanovanjsko izgradnjo. To je nujno, če nočemo, da bodo vsi tisti, ki sedaj varčujejo za stanovanja, izgubih voljo in veselje do varčevanja. VIKTOR SUŠIN, Steklarna Hrastnik: Spregovoriti nameravam o tistem poglavju naše programske osnove, ki govori o delovnih razmerjih in o varstvu pri delu, saj le-to pomeni za našega delavca enega najbolj pomembnih vprašanj. Na tem področju namreč nastajajo viri, oblike in, razsež nosti socialnega razlikovanja, stabilnost delovnih razmerij pa neposredno pogojuje stopnjo so-cialne varnosti. Zlasti pa želim spregovoriti o tistem vidiku socialne varnosti delovnega človeka, ki ga opredeljujejo naši predpisi na področju zdravstvenega varstva, invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Ker je bilo o odmeri nadomestil za časa bolezni na tem kongresu že govora, naj dodam samo predlog, da v programsko osnovo vnesemo naslednje dopolnilo: - Nadomestila za čas bolezni do 30 dni naj za prvih 7 dni ne bi bila nižja od 80 %, kasneje pa ne manjša od 90% poprečnega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih pred nastopom bolezni; nikakor pa ne smejo biti ta nadomestila nižja od višine kalku-lativnega osebnega dohodka. Možna pa je tudi naslednja rešitev: - Nadomestilo, odmerjeno od poprečnega osebnega dohodka v letu pred nastopom bolezni, naj se valorizira z republiškim poprečjem porasta osebnih dohodkov, vendar nadomestilo tudi v tem primem ne bi smelo biti nižje od KOD. Kar zadeva obračun nadomestila delavk, ki so na porodniškem dopustu, bi prav tako morali uporabiti enako metodo kot pri nadomestilu za bolniški stalež. To stališče zagovarjam zlasti zavoljo tega, ker nam primeri dokazujejo, da se matere, predvsem pa samohranilke - zavoljo izgube pri osebnih dohodkih - raje odločajo za polni delovni čas, kot pa da bi ostale pri otrocih. Posledice takih odločitev pa so pogosto nepopravljive. Tudi za invalide tretje kategorije, ki prejemajo nadomestilo zavoljo znižanega osebnega dohodka, se ta razlika odmerja na podlagi poprečja iz leta pred nastankom invalidnosti, upoštevaje valorizacijo in osebni dohodek, ki ga je dosegel delavec po zaključnem računu. Toda ti revalorizacijski faktorji ne dohitevajo porasta osebnih dohodkov, tako postane sčasoma nadomestilo praktično brez prave vrednosti Zato predlagam, naj sindikat zahteva spremembo veljavnih predpisov tudi v tem pri- meru. Razen tega pa bi se morali zavzeti, da bi imeli tudi invalidi tretje kategorije po razporeditvi na novo delovno mesto pravico do beneficiranega delovnega staža, če je seveda njihova invalidnost posledica vpliva težkih delovnih razmer, poklicnih bolezni ali nesreče pri delu. Kongres in širšo javnost pa sem dolžan seznaniti še z dvema problemoma, ki tareta zasavske delavce. Najprej gre za to, da pri naših občanih iz dneva v dan ugotavljamo čedalje slabše zdravstveno stanje. V naši steklarni, ki zaposluje 1800 delavcev, od tega polovico žensk, tako rekoč iz dneva v dan narašča bolniški sta-lež. Tako v steklarni dosegamo stopnjo bolniškega staleža, ki presega 10 %, medtem ko vemo, da znaša republiško poprečje le 4,3 %. Res je, da so v steklarni težke delovne razmere, ugotavljamo pa tudi, da na izredno slabo zdravstveno stanje naših delavcev in občanov nasploh odločilno vplivata žveplov dioksid in prah v ozračju. O potrebnih ukrepih so od leta 1965 dalje razpravljali že vsi oblastni in politični organi, celo sodišča, vendar so razmere iz dneva v dan slabše. Drugo vprašanje, ki nas tare, je trboveljska bolnišnica. Razmere v tej ustanovi poskušamo izboljšati s tem, da zbiramo sredstva občanov in delovnih organizacij, ne vemo pa še, ali nas bo v teh prizadevnjih podprla tudi republika. Poudariti moram, da se skorajda vsi zavarovanci iz Zasavja zdravijo v trboveljski bolnišnici, zato nas sedanja negotovost toliko bolj prizadene. To tembolj, kajti medtem ko so razmere v naši bolnišnici vedno bolj zaskrbljujoče, pa gradimo številne hotele in turistične objekte najvišjih kategorij. Ne nasprotujem sicer naložbam v turizem, sem pa hkrati za to, da vložimo več sredstev tudi v zdravstvene institucije. MAKS SAGADIN: Tovarna volnenih izdelkov Majšperk Delam v tekstilni tovarni Maj-šperk; torej v kraju, ki leži sredi nerazvitih Haloz. Že pred vojno sta bili tu tekstilna tovarna in tovarna tanina, saj so takratni lastniki lahko računali s ceneno delovno silo. Po osvoboditvi sta obe tovarni nadaljevali delo s polno zmogljivostjo. Pričakovali smo, da se bo na našem področju industrija še bolj razvila, da bodo urejene komunalne naprave in da bo urejena prometna povezava s centri. Vendar pa je bil razvoj drugačen. Pred leti smo zaprli tovarno tanina, tekstilna tovarna pa se bori z velikimi problemi, kako naj bi se modernizirala in svoje obrate razširila. Izdelali smo že razvojni program, toda ne moremo dobiti sredstev, da bi ga uresničili. Vemo pa, da drugod po Sloveniji ukinjajo obrate in izmene, ker jim primanjkuje delavcev, z našega nerazvitega področja pa morajo ljudje odhajati na delo v tujino. Število zdomcev stalno narašča; trenutno dela v tujini že 4600 ljudi z našega področja. Ne bi govoril o socialnih problemih družin naših zdomcev. Trdim pa, da stopnjevano odhajanje na delo v tujino najbolj zgovorno priča o tem, da danes vse preveč razpravljamo o problemih nerazvitih področij, namesto da bi konkretno ukrepali. Ptuj - kot središče naše občine, je denimo komaj 25 km oddaljen od industrijsko močno razvitega Maribora, vendar se gospodarsko in politično sodelovanje med njima razvija sila počasi. Sindikat delavcev industrije in rudarstva naše občine je navezal stike z mariborskim občinskim odborom tega sindikata. Sprejeli smo več sklepov o sodelovanju, ki pa jih občinski sindikalni svet v Mariboru doslej še ni dovolj podprl. Zato lahko mirno rečem, da smo laže našli možnosti sodelovanja pri sindikatih v sosednji republiki in v tujini, čeprav bi morali biti prav z najbližjimi sosedi najbolj tesno gospodarsko in politično povezani. Predvsem zaradi nelikvidnosti, vendar pa tudi zavoljo drugih vzrokov, so se na sploh vsa naša industrijska podjetja znašla v težkem položaju. Pomanjkanje sredstev za razvoj, nizka akumu-lativnost, sorazmerno visoke družbene obveznosti, stalno spreminjanje prepisov in nihanje cen onemogočajo razširjeno reprodukcijo podjetij na območju ptujske občine. Nizki osebni dohodki, ki jih prejemajo naši ljudje, pa so vzrok slabe kadrovske strukture. Znano je, da dobri kadri odhajajo na razvitejša področja ali v tujino, namesto da bi prihajali k nam. To samo še povečuje že tako velike razlike med razvitimi in nerazvitimi področji v naši republiki. Proizvodni rezultati industrije na našem območju, če ne upoštevamo rezultatov Tovarne glinice in aluminija Kidričevo, ki zaradi velikega znižanja cen na svetovnem trgu letos dosega slabše uspehe, sicer niso slabi, saj se je letos in v primerjavi z minulim letom povečala proizvodnja kar za 23 %. S tem hočem povedati, da se na našem področju trudimo izboljšati poslovne rezultate, vendar kljub temu vedno bolj zaostajamo. O tem priča tudi višina narodnega dohodka, ki je pri nas za 41 % nižji od republiškega poprečja. Na nerazvitost kaže tudi stopnja zaposlenosti. Od 67.000 prebivalcev naše občine jih je zaposlenih le 11.000 ali 16,5 %. Zaposlitev pa trenutno išče 830 ljudi, med katerimi prevladujejo ženske in mladina. Dejstva, o katerih sem govoril, jasno pričajo o potrebi, da bi na nerazvitih področjih slednjič le začeli razvijati industrijo v obliki samostojnih podjetij ali dislociranih obratov, saj za pospeševanje tega razvoja navsezadnje že obstaja v naši republiki tudi namenski sklad. Nerazvitosti pa kajpak pogojuje tudi socialno razlikovanje, o katerem zadnje čase veliko razpravljamo. To razlikovanje se začne že pri otrocih, ki zaradi neurejenih in slabo opremljenih šol ter oddaljenosti od centrov le v 50 % primerov z uspehom zaključijo obvezno osemletno šolanje. Zaradi razmer, v katerih delamo, predlagam, da bi novo izvoljeni republiški odbor eno od svojih sej posvetil zgolj problemom nerazvitih področij. Sindikalne delavce in gospodarstvenike pa v imenu vseh občanov ptujske občine pozivam, naj nam pomagajo tako, da bi tudi na našem območju, če za to seveda obstajajo možnosti, postavili kakšen svoj obrat in pokazali več zanimanja za integracijske procese z našimi podjetji. Prepričan sem namreč, da bi se tudi naš sindikat moral boriti za to, da bi se vsa območja v Sloveniji vsaj približno enako razvijala. Programska usmeritev Sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije v obdobju od 1971-75 Na osnovi razprav med članstvom in v organih sindikata o sedanjih in bodočih nalogah Sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije sprejema lil. kongres, kije zasedal 7. in 8. decembra 1971. leta v Kranju, dokument ..PROGRAMSKA USMERITEV SINDIKATA DELAVCEV INDUSTRIJE IN RUDARSTVA SLOVENIJE V OBDOBJU OD 1971. DO 1975. LETA". I. SAMOUPRAVNI POLOŽAJ DELAVCEV V ZDRUŽENEM DELU 1. Sedanja tržna gibanja, nelikvidnost, prezadolženost delovnih organizacij in drugi nestabilni pogoji gospodarjenja siromašijo materialno bazo samoupravljanja in bistveno omejujejo temeljne pra- Delegati volijo vice in dolžnosti delavcev. Zato kongres zahteva uveljavitev take gospodarske politike, ki bo krepila materialno osnovo samoupravljanja in zagotavljala samoupravne pravice delavcev. 2. Sindikat se zavzema, da se v delovnih organizacijah uveljavi takšen sistem upravljanja, v katerem bo imel vsak član delovne skupnosti možnost vplivati na uresničevanje svojih pravic in dolžnosti iz upravljanja. Pomemben pogoj temu je vsestranska obveščenost, zato bodo osnovne organizacije sindikata terjale izgrajevanje takega sistema obveščanja, ki bo omogočal aktivno vključevanje vseh članov delovne skupnosti v oblikovanje, sprejemanje, izvajanje in kontrolo samoupravnih odločitev, spodbujal nadaljnjo demokratizacijo odnosov, vplival na večjo usklajenost različnih interesov in preprečeval-konflikte ter povečeval odgovornost posameznikov, služb in organov upravljanja. Kongres nalaga organizacijam in organom sindikata, da še bolj delujejo pri uresničevanju ustavnih dopolnil o temeljnih organizacijah združenega dela, ki so bistvenega pomena za uresničitev samoupravnega položaja delavcev. V tem vidi kongres tudi enega izmed pogojev, da v nadaljnjem procesu integriranja poprej samostojni kolektivi z integracijo ne bodo razlaščeni temeljnih samoupravnih pravic in da se bodo v temeljnih organizacijah združenega dela te izvirne samoupravne pravice delavcev tudi uresničevale. 3. Kongres poudarja nujnost učinkovitejšega razvoja samoupravnih odnosov izven neposredne materialne proizvodnje, denimo v denarnih zavodih, reeksportnih podjetjih, v trgovini, socialnem zavarovanju, stanovanjskih podjetjih in drugod, s tem da se vpliv in samoupravni interes proizvajalcev odločilneje uveljavlja tudi na teh področjih. Neurejen položaj v teh dejavnostih povratno vpliva na položaj in odnose proizvodnih gospodarskih organizacij. Občinskim organizacijam sindikata in republiškemu svetu ZSS kongres predlaga, da podrobneje prouči uresničevanje samoupravnih odnosov na navedenih področjih. 4. Pomembna osnova samoupravnega položaja delavcev v organizacijah združenega dela so samoupravni akti. Kongres naroča republiškemu odboru sindikata, da si tudi v prihodnje prizadeva za izpopolnjevanje samoupravnih aktov delovnih organizacij ter za študijsko in analitično spremljanje doseženega. Osnovne organizacije pa kongres zadolžuje, da aktivno soustvarjajo, spremljajo učinkovitost in ustreznost uresničevanja ter izpolnjevanja samoupravnih aktov in se bore za tak položaj v samoupravnih odnosih, da mimo aktivnega sodelovanja sindikalne organizacije ne bo mogoče spre- jemati odločitev in sklepov. Kongres terja od organizacij in organov sindikata, da se upro slehernim poskusom omejevanja samoupravnih pravic in položaja delavcev v zakonodaji in praksi. 5. Na današnji stopnji družbenega in ekonomskega razvoja se v delovnih organizacijah uveljavljajo različni interesi, nastajajo konfliktne situacije pa tudi prekinitve dela. Kongres nalaga republiškemu odboru sindikata, da v sodelovanju z republiškim svetom ZSS in osnovnimi organizacijami vpliva, da bodo statuti delovnih organizacij predvideli tudi način ravnanja subjektov pri usklajevanju različnih interesov kot tudi pot za razreševanje prekinitev dela. Kongres sodi in se zavzema, da družbenopolitične organizacije s svojo aktivnostjo in politično oceno dogajanj pripomorejo k preprečevanju konfliktov; da se konflikti, če se že pojavijo, ne razrešujejo mimo dogovorjenih norm ravnanja; da se osnovna organizacija sindikata obvezno opredeli do vsebine konflikta. Kongres obvezuje družbenogospodarske subjekte izven podjetja, da se vključijo v krog razre-ševanja konfliktnih situacij že v času nastajanja, če so razlogi za tako stanje tudi izven delovne organizacije. »GOSPODARJENJE, DOHODEK IN OSEBNI DOHODKI 1. Različni pogoji gospodarjenja so posledica delovanja tržišča, neekonomskih vplivov in tudi razvojne politike. Neodvisno od pogojev gospodarjenja pa kongres sodi, da ni mogoče trajneje podpirati proizvodnje, ki ne zagotavlja minimalne socialne varnosti delavcev in minimalne družbene akumulacije. Terjamo tako politiko primarne in sekundarne delitve, ki bo zagotavljala socialno var-nostsdelavcev in naraščanje družbene akumulacije. 2. Družbeno načrtovanje mora zagotoviti ekonomsko in socialno stabilen in bolj usklajen družbeni razvoj kot doslej. Kongres se zavzema za polno veljavo družbenega načrtovanja, pristojni družbeni in gospodarski dejavniki pa so dolžni skrbeti ža življenjsko, pravočasno in neprekinjeno izvajanje družbenih načrtov ne gledfc na menjavanje odgovornih izvajalcev. Sindikat 'se zavzema, da družbeni načrti vsebujejo elemente socialne varnosti, ter zahteva strokovno in politično odgovornost in javnost institucij za družbeno načrtovanje. 3. Normalni spremljevalec blagovnega gospodarstva je težnja k monopolnemu dogovarjanju o trgu in cenah. Kongres nasprotuje sedanjemu načinu formiranja cen, pri katerem je vpliv končnih porabnikov premajhen; trgovine ne smatra kot predstavnika potrošnikov ali končnih porabnikov. Kongres odklanja tako imenovano ..samoupravno sporazumevanje" o cenah, ki v bistvu predstavlja monopoliziranje trga, in predlaga sprejem predpisov, ki bi preprečili monopolno dogovarjanje. 4. Sedanji sistem prispevkov in davkov prizadene zlasti panoge z velikim številom zaposlenih, ker obremenjuje predvsem živo delo. To je vzrok za neenakomerno zaostrovanje pogojev gospodarjenja. Kongres zahteva spremembo takšnega sistema. 5. Kongres sodi, da bi morali pri nadaljnjem izpopolnjevanju davčnega sistema odpraviti dosedanje različne stopnje prispevkov na osebne dohodke pri različnih vrstah dela, saj le-te stimulirajo honorarno delo, delo po pogodbah, delo na domu, provizije ipd. Republiškemu svetu ZSS kongres predlaga, da podrobneje prouči tovrstne možnosti in da predlaga davčnim organom dopolnitve in spremembe veljavnega davčnega sistema. 6. Kongres ugotavlja, da sklenjeni samoupravni sporazumi urejajo le globalno delitev dohodka in osebnih dohodkov. To pomeni, da določanje osnov in meril za delitev dohodka in osebnih dohodkov v delovnih organizacijah še naprej ostaja neokrnjena samoupravna pravica delovnih kolektivov. Kvalitetni kriteriji o udeležbi posameznika v dohodku ostajajo tudi v prihodnje zelo pomembno področje aktivnosti sindikalnih organizacij. 7. Kongres ugotavlja, da so se sindikati močno angažirali pri usmerjanju delitve dohodka in osebnih dohodkov, ter podpira prizadevanja, da se temeljni odnosi v usmerjanju dohodka in osebnih dohodkov tudi vnaprej urejujejo s samoupravnimi sporazumi. Ob tem kongres zadolžuje celotno sindikalno organizacijo, da si prizadeva čimprej uresničiti zlasti naslednja načela delitve dohodka in osebnih dohodkov: - da bodo razlike med osebnimi dohodki delavcev enakih kvalifikacij le posledica različne osebne storilnosti, različnih delovnih razmer in različnega poslovnega rezultata,.ki ga dosega delovna organizacija ali temeljna organizacija združenega dela; - da bo najnižji osebni dohodek v rednem delovnem času in ob normalnem izpolnjevanju delovnih nalog zagotavljal minimum življenjskih potrebščin, dolgoročneje gledano pa tak standard, ki bo omogočal delavcu in njegovi družini ekonomsko in socialno varno življenje; - da bo delavčev materialni in socialni položaj v delovni organizaciji odvisen od živega in minulega dela, pri čemer sije potrebno še posebej prizadevati, da se kar najbolj pravilno ovrednotijo pravice delavcev iz minulega dela; - da se sedanji razponi v osebnih dohodkih ne bodo povečevali; nasprotno, ob vse višjih poprečnih osebnih dohodkih bi se morali razponi v osebnih dohodkih v poprečju zmanjšati; - da se bodo s samoupravnimi sporazumi bolj usklajeno vrednotili tudi nekateri drugi osebni prejemki (ki pomenijo osebne dohodke), ki v prvi fazi samoupravnega sporazumevanja niso bili usklajeni; - da se bodo tudi druga področja ustvarjanja in delitve dohodka ter osebnih dohodkov, ki jih je možno in smotrno urediti, usklajeno urejevala s samoupravnimi sporazumi. 8. Kongres obvezuje republiški odbor sindikata in republiški svet ZSS, da organizirano spremljata učinkovitost in smotrnost uresničevanja samoupravnih sporazumov. Glede na to, da so samoupravni sporazumi v Sloveniji nastajali pred sprejemom ustavnih sprememb, morata biti oba organa sindikatov pobudnika in se aktivno vključiti v usklajevanje sistema samoupravnega sporazumevanja z ustavnimi dopolnili. Številne razprave so pokazale, da je potrebno nekatera določila zakona, družbenega dogovora in samoupravnih sporazumov podrobneje proučiti in izpopolniti. Pri tem bomo svoja stališča usklajevali z drugimi sindikati, podpisniki družbenega dogovora ter s podpisniki samoupravnih sporazumov. IH. IZOBRAŽEVANJE, KULTURA, KADRI 1. Kongres vidi v vse večjem znanju delavcev eno od gonilnih sil družbenega napredka ter pomembno osnovo družbenega položaja zaposlenega, zato se zavzema, da bi bilo znanje delavca vsaj tolikšno, da bo sposoben izkoriščati in osvajati novo tehnologijo in da ob tehnoloških spremembah ne bo vedno potencialno nezaposlen. Pri tem kongres še posebej poudarja potrebo, drese delavec ob delu trajno izobražuje za funkcijo dela in samoupravljanja. 2. Kongres se zavzema, da bi delavcu že obvezna šola omogočala izobrazbo za prvo zaposlitev. Delavcem, ki niso dokončali obveznega osnovnega šolanja, mora delovna organizacija omogočiti, da to šolanje dokončajo. 3. Sindikat se zavzema za takšno kadrovsko politiko v delovnih organizacijah, ki bo sposobnim delavcem omogočala sistematično napredovanje; da se bo krepila kadrovska struktura delovnih organizacij; da bodo samoupravni organi nenehno preverjali sposobnosti vodilnih delavcev, ne pa samo ob reelekciji ipd. Posebna skrb sindikata bo veljala delavski mladini, ki se pripravlja za delo ali ki prvič stopa na delo. 4. Sindikat podpira kulturno akcijo ter se zavzema za večjo kulturno raven delavcev in za različne oblike tesnejšega medsebojnega sodelovanja ■kulturnih institucij z delovnimi organizacijami. IV. DELOVNE RAZMERE IN VARSTVO PRI DELU 1. Če z modernizacijo tehnike in z novo tehno-.logijo najtežjih delovnih razmer na posameznih delovnih mestih ne bi mogli odpraviti, so pa vzrok za delovno invalidnost, se bo sindikat zavzemal za beneficiranje delovne dobe na takih delovnih mestih in za druge potrebne ukrepe. Kongres nalaga republiškemu odboru, da skrbi za čimbolj usklajeno vrednotenje posebnih delovnih razmer v posameznih samoupravnih sporazumih in med samoupravnimi sporazumi industrijskih panog kot tudi zrr^usklajevanje med področji dejavnosti, ter da da pobudo za čimprejšnjo strokovno proučitev posebnih delovnih razmer; osnovnim organizacijam sindikata pa kongres priporoča, da ob usklajevanju internih aktov s samoupravnimi sporazumi poskrbe za čim pravilnejše in objektivnejše vrednotepje posebnih delovnih razmer. 2. Kongres vztraja, da se postopoma ukine nočno delo žensk in mladine, in sodi, da je potrebna sprejeti tudi sistemske ukrepe, ki bodo delovnim organizacijam omogočali normalno ustvarjanje dohodka. To velja še posebej za tekstilno industrijo. Kongres nalaga republiškemu odboru sindikata, da sproti obravnava problematiko nočnega dela žensk in mladine, da zaostruje kriterije pri izdajanju soglasij za uvedbo nočnega dela ter da je pobudnik izdelave programov ukinjanja nočnega dela žensk in mladine. Osnovnim organizacijam sindikata pa kongres priporoča, da v svojih delovnih kolektivih spodbudijo izdelavo programov ukinjanja nočnega dela žensk in mladine. Obenem s tem, ko odTočno terja ukinjanje nočnega dela žensk in mladine, pa se kongres zavzema, da ga dotlej, dokler bo kot izjema še obstajalo, pravilno vrednotimo in ustvarjamo čim boljše delovne razmere za delavce v nočnih izmenah dela. 3. Kongres sodi, da je plačevanje dopolnilnih prispevkov za nadpoprečno število nesreč pri delu - število nesreč pa je povezano z delovnimi razmerami - v nasprotju z načeli vzajemnosti in solidarnosti. Organom sindikatov in ustreznim organom socialnega zavarovanja kongres predlaga, da z republiškimi predpisi odpravijo to anomalijo. 4. Republiški odbor sindikata je sprejel enotna izhodišča kot pogoj za dajanje soglasij k samoupravnim sporazumom s področja industrije in rudarstva. Kongres zadolžuje organizacije in organe sindikata, da bodo varovali sprejeta stališča v samoupravnih sporazumih in da si bodo prizadevali uresničiti usklajeno urejanje delovnih razmer in varstva pri delu, kot denimo: - da se bodo bolj uskladile osnove za različna nadomestila osebnih dohodkov; - da se bodo pri regresih za dopuste kot pomembni kriteriji upošteval^ solidarnostna načela, po katerih bodo delavci z nižjimi osebnimi dohodki in z večjim številom otrok prejemali višji regres; - da se pri določanju števila dni dopusta kot najpomembnejši kriteriji upoštevajo delovni pogoji, delovna doba, sociahio stanje zaposlenega in njegove družine; - da pri nadomestilih osebnega dohodka za čas bolezni do 30 dni, za trajanje bolezni do prvih 7 dni nadomestila ne bodo nižja od 80 %, od 8 do 30 dni pa ne nižja kot 90 % od osnove, to je poprečnega osebnega dohodka delavca v minulem letu; - da se bodo realneje določale osnove za obračun nadomestila osebnega dohodka tistih žensk, ki odhajajo na porodniški dopust; - da v primeru smrti delavca, katere vzrok je nesreča pri delu, delovna organizacija pomaga družini ponesrečenega; - da delavec pri odhodu v pokoj ali njegova družina v primeru smrti delavca prejme kot izraz solidarnosti kolektiva odpravnino v višini do dveh poprečnih osebnih dohodkov na zaposlenega delavca v podjetju; - da bo nadurno delo resnično izjemno ter v smislu zakonskih določil; kjer pa je potrebno, ga je treba primerno vrednotiti; - da bodo delovne organizacije organizirano razvijale rekreacijo svojih delavcev, da se bodo zavzemale za razvoj delavskega turizma ter s tem v zveži ustanavljale počitniške skupnosti, da ne bodo odprodajale svojih počitniških domov in drugih objektov za rekreacijo, da se bodo zavzemale za delavske športne igre ipd.; - da se organizira prehrana (in v ta namen zagotovijo sredstva) za vse delavce, še posebej pa za delavce, ki delajo na težkih delovnih mestih in v nočnih izmenah; da se uskladijo pravice delavcev v zvezi s prevozom na delo in z dela. V. DELOVNA RAZMERJA 1. Sindikat se bo zavzemal - zlasti pa naj bi bila to trajna naloga osnovnih organizacij sindikata - da proizvodni delavci, ki so zaradi priznanih zmanjšanih delovnih sposobnosti razporejeni na manj zahtevna delovna mesta, ohranijo nezmanjšan osebni dohodek prejšnjega delovnega mesta (tudi to je ena od oblik uresničevanja pravic delavcev iz minulega dela). 2. Kongres se odločno zavzema za javnost izplačil iz civilno-pravnih razmerij in tako imenovanega dela po pogodbah, saj so ti prejemki pogosto vir bogatenja in vzrok za socialno razlikovanje, in sicer tako, da jih plačnik izplačuje izvajalcu dela preko blagajne delovne organizacije, v kateri je delavec (izvajalec dela) redno zaposlen. Republiški odbor sindikata bo pozorneje spremljal obseg tovrstnih izplačil. 3. Kongres vztraja, da se ohrani status služb pravne pomoči pri različnih organih sindikatov ter da se pravice teh služb še razširijo, nasprotuje pa predlogom različnih profesionalnih združenj, ki se zavzemajo, naj bi službe pravne pomoči pri sindikatih ne imele več pravice zastopati delavcev v delovnih sporih pred rednim sodiščem. VI. ZAPOSLOVANJE 1. Zaposlitev predstavlja enega temeljnih elementov socialne varnosti delavcev, zato se kongres zavzema za ustvarjanje možnosti za polno zaposlitev in za stalnost zaposlitve, da bi tako čim manj naših delavcev odhajalo na delo v tujino. Kongres se tudi zavzema za zagotovitev takih pogojev, ki bi pospeših vračanje v tujini zaposlenih delavcev. Republiški odbor bo sodeloval pri obravnavanju pogojev, pod katerimi naša podjetja zaposlujejo delavce na tujem. 2. Glede na to, da so potrebe po kadrih v programih modernizacije močno zapostavljene, kongres zahteva, da delovne organizacije v programih modernizacije in razvoja zagotovijo tudi sredstva za prekvalifikacijo delavcev in za odpiranje novih delovnih mest ter tako preprečujejo „tehnološko brezposelnost". Republiški odbor srbo prizadeval, da bodo tovrstna določila vsebovala samoupravni sporazum, osnovne organizacije sindikata pa naj zagotovijo, da se bo to načelo uveljavilo v samoupravnih aktih oziroma v programih modernizacije delovnih organizacij. 3. Sindikat se zavzema za dosledno spoštovanje zakonskih določil o obveznosti programiranja kadrov v investicijskih načrtih. Da bi odpravili nesoglasja in pogosto zavoljo snubljenja ali prepla-čevanja kadrov skaljene odnose, predlaga kongres delovnim organizacijam, da z morebitnimi samoupravnimi sporazumi ali drugačnimi dogovori upo-stavijo moralne norme in načela pri zaposlovanju delavcev med delovnimi organizacijami istih grupacij ali panog. 4. Sindikat vztraja na stališču, da morajo tudi za bodoče ukinjanje rudnikov veljati enake možnosti kot za rudnike, ki so bili ukinjeni doslej (predčasna upokojitev ob določenih pogojih, organizirana prekvalifikacija). 5. V primerih nerentabilne proizvodnje se sindikat zavzema za pravočasno preusmeritev proizvodnih programov delovnih organizacij, s tem da se v ta namen bolj kot doslej izkoristijo sredstva skupnih rezerv gospodarskih organizacij. VII. STANOVANJSKA PROBLEMATIKA 1. Kongres sodi, da je potrebna takšna sočasnost v politiki prehajanja k strokovnim najemninam, ki jo bo spremljala ustrezna prerazdelitev narodnega dohodka. Ob sedanjih osebnih dohodkih in cenah zavračamo zviševanje najemnin brez sočasnega sistema subvencioniranja najemnin delavcem z nižjimi osebnimi dohodki. Sindikat bo še nadalje aktivno sodeloval pri obravnavanju in razreševanju stanovanjske problematike. 2. Sindikat se zavzema za graditev cenejših najemniških stanovanj s primernim stanovanjskim standardom. 3. Za stanovanjsko gradnjo izločena oziroma zbrana finančna sredstva je potrebno kar najracio-nalneje uporabiti. Sindikat predlaga ustanavljanje stanovanjskih interesnih skupnosti, v okviru katerih bi delovne organizacije in drugi sovlagatelji združevali in gospodarno uporabljali združena sredstva za stanovanja. Stanovanjske interesne skupnosti naj ne pomenijo enostavno odtujevanje sredstev za stanovanjsko gradnjo. Osnovni nosilci usmerjanja stanovanjske gradnje so_ vlagatelji v stanovanjske interesne skupnosti. Občinske in osnovne organizacije sindikata naj podprejo ustanavljanje stanovanjskih interesnih skupnosti. 4. Kongres z vso resnostjo opozarja, da je potrebno doseči večjo ekonomsko in pravno varnost stanovanjskih varčevalcev, da bi lahko stanovanjsko varčevanje doseglo svoj namen in postalo ena od poti za pridobitev stanovanja. Vffl. ORGANIZIRANOST SINDIKATOV 1. Kongres sodi, da se vloga in družbeni položaj sindikata kot dela samoupravnega sistema ne izražata le v delovnih skupnostih, temveč v celovitosti družbenih odnosov, zato so v družbeni vlogi in položaju sindikata potrebne jasnejše opredelitve tudi v drugi fazi ustavnih sprememb. 2. Sindikat bo snoval takšne organizacijske vezi in metode dela, ki bodo omogočale vpliv osnovnih in občinskih organizacij na politiko in aktivnost sindikalne organizacije v celoti. Republiški odbor sindikata si bo prizadeval za utrditev občinskih organizacij in za še tesnejše medsebojno sodelovanje. 3. Prizadevali si bomo, da bodo organizacijske oblike dela omogočale izražanje specifičnih interesov delov članstva sindikata in usklajevanje interesov teh delov z interesi preostalega članstva. Delo republiškega odbora bo tudi v prihodnje organizirano pretežno v svetih sorodnih panog kot organiziranih oblikah izražanja specifičnih interesov članstva. 4. Delo sindikata bomo usklajevali z delom drugih posebnih sindikatov v Sloveniji in v Zvezi sindikatov Slovenije. 5. Svojo aktivnost bomo usklajevali* z aktivnostjo sindikatov v drugih republikah in v Sindikatu delavcev industrije in rudarstva Jugoslavije. 6. Sindikat se bo zavzemal za stalno izobraževanje sindikalnih kadrov in- težil, da se kot najbolj organizirana oblika tovrstnega izobraževanja ustanovi pri republiškem svetu ZSS posebna sindikalna šola. ČLANI REPUBLIŠKEGA ODBORA SINDIKATA DELAVCEV INDUSTRIJE IN RUDARSTVA SLOVENIJE V NOVEM MANDATNEM OBDOBJU 1. Vinko BABIČ — Rudnik Kanižarica 2. Marijan BERIČ1Č — Rudnik živega srebra Idrija 3. Marjan BEZJAK - Tovarna stikalnih naprav, Maribor 4. Tone BIJOT - Tovarna „Muta“ 5. Anton BORNŠEK - „EMO“, Celje 6. Franc BUKOVO - Tekstilna tovarna „JUTEKS“, Žalec 7. Janez BUKOVEC — Gozdno gospodarstvo Novo mesto, obrat Trebnje 8. Vule CICMIL - Tovarna „SAVA“, Kranj 9. Jože ČEBELA — Iskra — Commerce, Ljubljana 10. Srečko ČERNE - Kemična tovarna Moste, Ljubljana 11. Rihard ČERPEZ — ,,Elektrokovina“, Maribor 12. Hinko DERMOL - TGO „Gorenje“, Velenje 13. Alojz DIKAVČIČ - Tovarna umetnih brusov „Swaty“, Maribor 14. Milan DEISINGER - Papirnica Količevo 15. Anton DOLENC — „TOSAMA“, Domžale 16. inž. Janez DULAR — Savske elektrarne, Ljubljana 17. Božo EBERLINC - Strojna tovarna Trbovlje 18. Ivan FARAZTN — Tovarna avtomobilov in motorjev TAM, Maribor 19. Mirko F1RER — Steklarna „Boris Kidrič", Rogaška Slatina 20. Ivan FRANGEŽ - Občinski sindikalni svet Slovenska Bistrica 21. FrancGLAZAR - Gozdno gospodarstvo Postojno 22. Jože GLOBAČNIK - RS ZSS, Ljubljana 23. Albert HE1LIGSTEIN - „LIBELA“, Celje 24. Jožica HRAST - Tovarna zdravil „KRKA“, Novo mesto 25. Jože HROVAT - „ITAS“, Kočevje 26. Olga HRVATIN - „LESONlT“, Ilirska Bistrica 27. Andrej JANC - INA, Predelava nafte, Lendava 28. Franc JEVNIKAR - „LITOSTROJ“, Ljubljana 29. Ivan KAMNIK, EGM Dravske elektrarne, HE Zlatoličje 30. Anica KAVČIČ - ..PLETENINA", Ljubljana 31. Franc KLEMENČIČ - TGA Kidričevo 32. Elizabeta KODRIČ Vozila Gorica, Nova Gorica 33. Jože KOLAR - ZGP ..Pomurski tisk". Murska Sobota ČLANI PREDSEDSTVA REPUBLIŠKEGA ODBORA SINDIKATA DELAVCEV INDUSTRIJE IN RUDARSTVA SLOVENIJE Takoj po zaključku kongresa se je sestal na prvi konstitutivni seji novi republiški odbor sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije in izvolil 19-člansko predsedstvo. Za predsednika odbora je izvolil STJEPANA ŠAUBERTA, za podpredsednika pa SREČKA MLINARIČA. V predsedstvo republiškega odbora so bili izvoljeni: Milan DEISINGER, Jožica HRAST, Olga HRVATIN, Franc JEVNIKAR, Ivo KAMNIK, Elizabeta KODRIČ, Jože KOLAR, Rudi KORTNIK, Ivan KOSIRNIK, Vida LOTRIČ, Bruno RAVNIKAR, Jože STANONIK, Vinko Šarabon, inž. Božo SARLER, Jože ŠIRCELJ, Stanko TADINA in Evgenij VALJAVEC. Člani republiškega odbora sindikata delavcev industrije in rudarstva Slovenije pa so na tej seji izvolili tudi predsednike posameznih svetov republiškega odbora. Izvoljeni so bili: - Svet za energetiko - inž. Cveto MAJDIČ - Svet za črno in barvasto metalurgijo -Ciril VIDRIH - Svet za kovinsko in elektroindustrijo - inž. Janez ZAPLOTNIK 34. Franc KOBENTAR - Železarna Jesenice 35. Rudi KORTNIK - Rudnik lignita Velenje 36. Ivan KOSIRNIK — Tovarna usnja Kamnik 37. Brane KOZAMERNIK - Gozdno gospodarstvo Kranj 38. Ivan KUGOVNIK - Železarna Ravne na Koroškem 39. Albin LAMPE - Tovarna verig, Lesce 40. Jože LAVRIČ - Lesno industrijsko podjetje Bled 41. Polde LOGONDER — Loške tovarne hladilnikov, Škofja Loka 42. Vida LOTRIČ — Republiški odbor, Ljubljana 43. Mirko LOVRAČ - Zasavski premogovniki Trbovlje, rudnik Zagorje . 44. inž. Čveto MAJDIČ - Zasavski premogovniki Trbovlje, rudnik Trbovlje 45. Ferdo MAJDIČ — Kartonažna tovarna Ljubljana 46. Janez MENCINGER — Mariborska tekstilna tovarna, Maribor 47. Srečko MLINARIČ — Republiški odbor, Ljubljana 48. Janez OSTERC - „GLIN“, Nazarje 49. Alojz OTONIČAR - „BREST“, Cerknica 50. Ivo PAVINČIČ - „TOMOS“ Koper 51. inž. Franc PEČOVNIK - Termoelektrarna Šoštanj 52. Franc POKLŠEK - Cinkarna, Celje 53. Stanko RAT - ,.METALNA", Maribor 54. Bruno RAVNIKAR - „SVILA", Maribor 55. Danilo ROBLEK — Bombažna predilnica in tkalnica, Tržič 56. Momir SAVIČ — Steklarna Hrastnik 57. Vili SKRT - „TOPER“, Celje 58. Bogomir SMODIŠ - ,.MEBLO", Nova Gorica 59. Jože STANONIK — Občinski sindikalni svet, Škofja Loka 60. inž. Branko STERGAR — Industrija usnja Vrhnika 61. Vinko ŠARABON - ,,Iskra" - Elektromehanika, Kranj 62. inž. Božo ŠARLER - Gozdno gospodarstvo, Maribor 63. Stjepan ŠAUBERT - Republiški odbor, Ljubljana 64. Jože ŠIRCELJ - ČGP „DELO“, Ljubljana 65. Štefan ŠIMUNOVIČ - ,,ISKRA", Tovarna usmerniških naprav, Novo mesto 66. Franc ŠOLAR - Mehanotehnika, Izola 67. Štefan ŠTROK - Rudnik rjavega premoga, Senovo 68. Stanko TADINA — Tovarna avtomobilov in motorjev TAM, Maribor 69. inž. Zoran TRATNIK - „EMO“, Celje 70. Evgenij VALJAVEC - „TEKSTILINDUS“, Kranj 71. Pavel WEINBERGER - „ENERGOINVEST - VARNOST", Zagorje 72. Franc WEINGERL - „TEKSTINA“, Ajdovščina 73. inž. Štefan VIDA — Industrijski kombinat ,,KONUS", Slovenske Konjice 74. Ciril VIDRIH - Rudniki svinca in topilnica, Mežica 75. Cveto VIDOVIČ - Predilnica, Litija 76. Slavko VILČNIK - Konfekcija „LISCA“, Sevnica 77. inž. Janez ZAPLOTNIK - Institut „Milana Vidmarja", Ljubljana 78. Zvone ŽAGAR - Mestni odbor sindikata delavcev industrije in rudarstva, Ljubljana - Svet za kemično industrijo, industrijo nekovin in industrijo gume — Alojz DI-KAVČIČ - Svet za gozdarstvo, lesno industrijo ter industrijo papirja in celuloze — Branko KOZAMERNIK - Svet za tekstilno, usnjarsko in obutveno industrijo - Vili SKRT - Svet za grafično industrijo in založništvo - Ferdo MAJDIČ NADZORNI ODBOR REPUBLIŠKEGA ODBORA 1. Vinko FINK - ,JCemin“, Ljubljana 2. Stane KENIG — „Hoja“, Ljubljana 3. Marjan SLAPŠAK - „Indu-plati", Jarše 4. Jože STRNIŠA, UNIŠ -ROG, Savlje, Ljubljana 5. Štefan URBANC - „RUNO“, Tržič REPUBLIŠKA DELEGACIJA ZA ZVEZNI ODBOR SINDIKATA DELAVCEV INDUSTRIJE IN RUDARSTVA JUGOSLAVIJE 1. inž. Janez BARBORIČ — Železarna Štore 2. Marjan BERIČIČ - Rudnik živega srebra, Idrija 3. Marjan ČERNE - Papirnica Količevo 4. Teodor JELEN - Rudnik lignita, Velenje 5. Vida LOTRIČ - Repubhški odbor, Ljubljana 6. Rajko OREŠNIK - „ELEK-TROKOVINA", Maribor 7. Ivica PROSEN - „LEK“, Ljubljana 8. Danilo PUGELJ — „TO-POL" Ilirska Bistrica 9. Stjepan ŠAUBERT - Republiški odbor, Ljubljana 10. Jurij ŠUMEČN1K - Gozdno gospodarstvo. Slovenj Gradec. DELAVSKA ENOTNOST - Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, izdaja ČZP DELAVSKA ENOTNOST v Ljubljani. Glavni in odgovorni urednik MILAN POGAČNIK. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 313/VI, telefon uredništva 316-672, 323-554. Rokopisov ne vračamo -Tisk ČZP Ljudska pravica, Ljubljana. Posebno izdajo pripravila MILAN GOVEKAR in BOJAN SAMARIN - Foto ANDREJ AGNIČ