315
so ga nekoliko izstradali, in hrano je dobival samo od   sokolnika.   Da   so   ga  ukrotili,  so  ga obesili v prosto viseč  okvir in mu tri dni zabranjevali, da ni mogel spati. Pozneje so ga pustili, da je v sobi lovil golobe, a jih je moral izročati gospodarju. Glavo so mu zakrivali s Čepico,  in nosili so ga na pesti, katero so proti njegovim krempljem zavarovali z usnjem. Ko so ga  navadili, da je  tudi  zunaj lovil določene živali, zlasti tiče, in jih izročal lovcu, je bil sokol »izšolan".  Na lov so ga jemali vedno z zakrito glavo, da ni  nič videl.  Ko so psi našli  divjačino, so mu hitro sneli   čepico in ga vrgli proti živali.   Sokol se dvigne,   leti  najprej v krogu  okoli  in se potem po bliskovo spusti na divjačino. Med tem izpuste še drugega, in zdaj se oba, vsak od ene  strani, zaganjata v žival, dokler je ne umorita s kljuni in kremplji in ne prineseta lovcem. Taka je bila »sokolinaja ohota" tudi  pri Rusih.  Ko so začeli streljati s puškami, je ta lov seveda prenehal. — Crnčiceva slika „Ob morskem obrežju (str. 296.) nam pa kaže veličastni, tisočletni, a vendar vsak hip novi prizor, ko se valovi zaganjajo ob skale na obrežju, se razbijajo ob njih, šume in pene in vedno iznova zopet butajo ob trdno obrežje. Prizor je vzet iz Kvarnerskega zaliva. — Nadškofovsko   semenišče in gimnazija v Travniku.   Največje  in najlepše poslopje v Travniku, kjer so še do 1.1850. stolovali bosenski veziri, je katoliška gimnazija. Njena zgodovina je kratko ta-le: Ko so po okupaciji Bosne in Hercegovine ustanovili cerkveno hierarhijo, je odločil novi nadškof presvetli g. dr. Josip Stadler, da se za izobrazbo duhovnikov v Travniku ustanovr semenišče s celo gimnazijo. Upravo gimnazije je izročil goreči nadpastir z dovoljenjem papeža in cesarja »Družbi Jezusovi". L. 1882. so začeli semenišče zidati od temelja; ob enem so pa začeli jezuitje v najeti hiši poučevati prve dijake, med katerimi je bil tudi preč. g. dr. Ivan Šarič, sedaj vrh-bosenski kanonik in hrvaški pisatelj. Novo poslopje, ki ima v sredini lepo cerkev, so dozidali 1.1888.; leto pozneje so pa otvorili osmi razred. V začetku je bilo s  semeniščem  zedinjeno  bogoslovje;  1. 1893. so se pa bogoslovci preselili v Sarajevo v novo krasno poslopje.   Zdaj stanuje v hiši okoli 140 dijakov;   večinoma  so semeniščniki iz Bosne in Hercegovine,  ki dobivajo vse brezplačno;  drugi so internisti iz različnih   zemlja.   Poleg  tega  obiskuje gimnazijo okoli 70 zunanjih dijakov, katoličanov, razkolnikov, Židov in mohamedanov. Dijaki so sinovi najrazličnejših narodov,  — tudi Slovencev ne manjka med njimi, — torej je v gimnaziji res zanimiva družba. Sedanji rektor je Slovenec Aleksander Hoffer D. J.;  profesorjev in prefektov je pa dvajset. Maturo, ki velja v celi monarhiji, delajo dijaki pred vladno komisijo.   Sploh se drži gimnazija avstrijskega šolskega načrta,   pri tem pa ne zanemarja  starih   tradicij »Družbe Jezusove".
Stritarjeva petdesetletnica.
Letošnjega majnika je petdeset let, odkar je obelodanil naš pesnik Jožef Stritar svoje prve pesmi. Bili so to štirje soneti v proslavo Marije, majniške Kraljice, priobčeni v Jeranovi »Zgodnji Danici", v 21. listu (VI. tečaja), ki je izšel v četrtek 26. maja 1853. — Vsekako je zanimivo, kakšni so bili prvenci Stritarjeve Muze, pa jih zato le-tu po črkici ponatiskujemo iz »Zgodnje Danice":
Luna.
K pokoju se podala je narava
Noč tamnokrila trudno zemljo krije, Molčijo gaja sladke melodije,
Počiva v miru gora in planjava:
In zdaj na nebu luna gor priplava. Glej jo, kak milo, ljubeznjivo sije, Nebeški mir na trudno zemljo lije,
Da tako mirno, tako sladko spava.
Očara, Luna! tvoja me svitloba:
Al' bolj je sladka, bolj je ljubeznjiva, Marie, ktero ljubim jaz, miloba.
Kadar mi serce černa tuga kriva, In sil sovražnih me zatira zloba, Mi rajski mir u bolno serce vliva.
Danica.
Nebeški mir livado trudno krije, Spod neba rosica sreberna pada, Prijetniga nje veseli se hlada
Cvetica žejna, in jo željno pije.
Na nebu pa Danica zdaj prisije! — Glej, lepa je kakor nevesta mlada, Bledijo od izhoda do zapada
Vse zvezde o svitu njene lepotije.
Res lepa si Ti, dneva porodnica!
Med vsimi zvezdami si Ti mi draga, Al' vender lepši je Maria d'vica.
Le Tebe ljubil bom, o mati blaga, Ti bodeš serca mojiga kraljica, Teb' bila bo kervi poslednja sraga! —
Zora.
U miru jutranjem še spava gora, Že zvezda se za zvezdo pomikuje, Danica sama še na jasnim nebu čuje, Zdaj vrata se odpro nebeška dv6ra:
In prijadra ven zlatokrila zora.
Kak' milo zemljo svojo poljubuje! Čez daljno nebo žarke svoje suje In probudi k življenju se natora,
316
Zemljo so greha tmine pokrvale, Težko jo terla je sovražna sila, Pod težo nje so ljudstva zdihovale.
In lepa Zarja, lej, je prisvetila — Maria — černe tmine so zbežale, Ker sonce naše ona je rodila.
M ar i i.
Sim vidil, ko se Zora.zlatokrila Izza gora je sinjih dvigovala, Na nebu Luna bleda je sijala, nebeški mir na trudno zemljo lila.
.   In vidil sim, ko je Danica mila,
Na modro nebo lahno prijadrala,
V  lepoti rajski mirno je migljala, Noči megle je tamne prepodila.
Navda čutilo dušo mi neznano, Ljubezni pšica mi serce presune In vseka mi sladko-skeleče rano.
Pri svitu žarnih zvezd in blede Lune, Z boječo roko primem liro vbrano In posvetim Marii mlade strune.
Sonetje so podpisani zapored s šiframi: J. S.. —tr—, —it —, —ar, kar zbereš skupaj v J. Stritar. Vsekako so napovedovali že ti prvi poizkusi poznejšega mojstra v pesniškem jeziku in obliki. Sotrudnik „Daničin", gosp. Marn, se je tako razveselil novega pevca, da mu je v 23. številki istega letnika (z dne 9. junija) zapel naslednji sonet, podpisan s šifro M:
Pevcu štirih sonetov v 21. listu »Zgodnje Danice".
Veselja nam srce si vplamenila, Ti lira nova, ki nam lepotije Nad zvezde, lune, zore si Marije
V  Danici tak plameče poslovila.
Obdarovala očitno pevska Vila
Bogato z mikam vsim Te harmonije; Na nebezu pesniškem v Teb' zašije Nam zvezda nova; naj bi dolg' svetila.
O de pogostoma bi lesketala
Ti zvezdica se nam v Marije slavo, In vedno za lepote nje gorela!
De mnogokrat bi svoje strune vbrala Ti mlada lira in harmonija pravo Le glasov domorodnih nam donela!
DomaČa umetnost. Gdčna I. Kobilca je naslikala za mestno dvorano alegorijo »Slovenija se klanja Ljubljani". Predmet je jako pripraven za namen, ki ga ima ta slika. Saj vidimo tudi po drugih mestih, da s sličnimi alegorijami krase svoje mestne hiše. Razveselilo nas je tudi, da moremo med novim slovenskim slikarstvom pozdraviti snov, katera se po vsebini dviga nad navadno pokrajinsko tvarino, katera je skoro popolnoma prevladala in zadušila druge stroke. Alegorija gdčne Kobilce je jako realistično zamišljena. Pod košatim drevesom sedi „Ljubljana" kot mlada kraljična na prestolu, in poleg nje zapisuje „ Povest" njeno zgodbo. Slovenija se klanja svojemu glavnemu mestu v podobi zastopnikov svojega prebivalstva, kateri prinašajo Ljubljani sadove svojega truda. Značaj ljudstva je skoro vseskozi poljedelski. V ozadju se vidi ljubljanski grad. Slika je izdelana z jako svežimi, krepkimi barvami. — G. Rudolf Maister je razstavil sliko večerne krajine, g. Srečko Magolič pa štiri manjše pokrajinske slike.
Društvo za krščansko umetnost v Ljubljani je razposlalo svojim udom tretje „Izvestje". To „Iz-vestje" poroča na 36 straneh, kaj in kako je odbor deloval v svoji stroki, kaj se je obravnavalo v od-borovih in odsekovih sejah, ter našteva in kratko ocenjuje knjige, ki jih društvo hrani in izposoja. Tem oddelkom sledi pregled predmetov društvenega muzeja, imenik udov, računski sklep in pravila. Izvestje završuje spis prerano umrlega dekana Mateja Sitarja: „Podružnica sv. Ahacija pri Turjaku in nekatere druge naše cerkve z nalomljeno ali razmaknjeno osjo" (stran 31—36). Ta spis pojasnjujejo tudi podobe. Društvo je imelo dohodkov 2883-03 K in stroškov 1340-48 K, torej ostane v blagajni 1542-45 K. Ustanovnikov je 16, udov 120.
Ivan Safer„ Skromen, v domovini skoro nepoznan učenjak je umrl dne 17. aprila — župnik Ivan Šafer v Dupljah pri Tržiču. Pokojnik je bil rojen v Mekinjah 21. oktobra 1838 in v mašnika posvečen 1. avgusta 1863. Kot kapelan je služil do 1. 1868. v Metliki, do 1. 1874. na Vrhniki, kot župni upravitelj in župnik na Selu pri Kamniku do 1. 1883., kot župnik v Grahovem do 1. 1893., odslej do svoje smrti v Dupljah. Letos je prosil za pokojnino, ki mu je bila tudi že obljubljena; toda preden je mogel stopiti v pokoj, se je nevarno prehladil in po kratki bolezni umrl. Pokojnik je bil vnet duhovnik in velik učenjak. Govoril je tudi laško in francosko; bil je temeljito izobražen zgodovinar in znan strokovnjak v prirodo-slovju. Njegove zbirke rastlin in raznih denarjev imajo veliko vrednost.
Hrvaške umetniške razstave. V Zagrebu je nedavno „ Društvo za umjetnost i umjetni obrt" razstavilo mnogo predmetov. Potem je razstavil mladi slikar J. B u ž a n več impresionističnih