S4   134   1=3
Lenčica in Ožbalt,
Povest. Spisal Juli; Slapšak.
fo dolgern času je prišla ubogega ribiča drobna LenCica zopel enkrat v šolo. Radost se je brala na njenem obličju, ko je prestopila šolski prag; oh, sa) je (ako rada hodila v šolo! Pa ludi neka otožnost ji je sevala raz njeni upadli; bledi ličeci, iz njenih milih, nedolžnih očesec. ,Sirolka, pač si morala biti hudo bolna!" je vzkliknila sama zase gospodična učiteljica, sočutno in usmiljeno, ko \e zagledala nje izhujšani, drobni obrazek.
Seveda, kakšno vreme pa je bilo takral in kako nenadoma se je bilo izpremenilo! Čez noč je nastala iz mile in tople jeseni ostra, mrzla zima. Včeraj še soln-čen dan, topel in mehak kakor v maju, da }e mardnček: priskakal iz groblje in se solnčil ler plezal po zidu, danes pa je ze brila ledena burja; in kadar je potihnila, je kar curkoma lil debel, težek dcž. vmes pa so nale-tavale prvc snežinke. — ln Lenčica, slabotno dekletce, večkrat lačno kot siio, je bila takrat borno, le za silo oblečena. Kaj čuda torej, da je podleglo njeno rahlo telesce, ki ni bilo kos nenadni in nenavadno ostri vremenski jzpremembi. Prehladila se je bila namreč tedaj Lenčica tako zelo, da je morala v postelj. In umreti bi morala. da je ni čuvala tako materinsko, da ji ni stregla lako skrbno nje dobra sestrica — matere sirolka ni fmela ve{' In ko je bila tako zelo bolna, %'»/«., 'ivii, 'ataati iii f&vik/la. v.t %k)k,, 'aitsi, ivit «rt. <jt •učila in hodila v šolo I V poslelji, na smr! bolna, je veSkrat tožila: ,Oh, da še nisem zdrava in moram biti še vedno v postelji; kako rada bi že šla v šolo!" Potem pa je sklenila svoji drobni ročici, uprla oči na križ ler prosila in vzdihovala: „0 Jezuščck moj. daj, da kmalu ozdravim in bom mogla zopel iti v šolo'" Angelčku varihu pa, kalcrega podoba je vlsela na sleni nad njeno posteljco, je naročevala proseče in zaupljivo: ,,O Ijubi angelček varih, prosi še ti Jezuščka pa Mamko božjo. da kmalu okrevam in bom mogla zopct hoditi v Solo."
3H   135   R3                         .    ^^|
Po dolgem času pa je vendar Lenčica okrevala in danes je prišla zopet v šolo. Radost sc jl bere na njenem obličju, pa tudi neka otožnost ji seva raz upadli, bledi ličeci, iz njenih milih, nedolžnih očesec.
Ko je stopila gospodična učiteljica v šolo, jc dahnila radost srca prijazen smehljaj dekietcu na ličeci in ustna so se ji zazibala, kakor da bi šepetala: ,O, dolgo se že nisva videli. dobra moja učiteljica; ali jaz sem mislila na vas ludi v bolczni; zakaj rada vas imam kakor svojo seslrico doma, ali kakor sem Ijubila svojo mater, ki počiva že dvc leti v grobu." Čuteča in usmiljena uči-teljica pa se je prestrašila, ko je zagiedala Lenčice obrazek, ves izhujšan in droben . ..
Pri molitvi pred poukom je sklenila Lenčica drobni ročici, milo gledala na sveti križ in prisr^no molila. Nato pa jc mirno stopila prcd gospodično učiteljico ler uljudno opravičila zamujene poldni. A tista radost, ki se je prej družila z otožnosljo, ji sedaj popolnoma izgine z drobnega obrazka. Da, čisto otožna in žalostna poslane naenkrat Lenčica, ter gleda gospodično učiteljico s tistimi otožnimi, milimj očesci, proseče in zaupljivo.kakor da pričakuje pomoči od nje, kakor da ji boče zaupati neko skrivnost, a beseda ji ne gre z ustnic.
Modra učiteljica je poznala otroško du5o kot malokdo. Vedela je dobro, da nekaj (cži drobno srčece male deklice; da ji hoče Lenčica nekaj razodeti, nekaj zaupati, kar pa ji ne gre z uslnic. Poboža \o ledaj Ijubeče kot dobra mati, ji pogleda sočutno v oči ter )i re"ce: ^azofierii, 'ijJdo beie: 'k«) ima^ na srcu, fia si tako žalostna in pobita?"
Zdaj sc Lenčica ohrabri. Pokaže z roko doli v zadnjo klop na Hudetovega Ožbalta, ki je pri tej priCi začel kar grdo gledali, pa nekaj momljatj in z nogami mencati, ler reče : ,Oh, oni-le Hudclov Ožbalt, ki je lako hud in močan, mi ne da miru po poti in luča kamenje v me. Prosila sem ga, naj miruje, a ni odnehal; celo zagrozil mi je, da me bo še nagnal s kamenjem, ko pojdemo iz šole. Oh, in tega sc jaz tako bojim!"
Sl   136  E3
Tako je izpovedala Lenčica med jokom, jecljaje. Skoro vsako besedo je morala skrbna in modra uči-teljica izvabiti iz nje. Videti je bilo, kako težko dene Lenčici, da mora tožiti . . .
Preko srca dobre učiteljice gre vprašanje: Ali more kdo lo drobno, nežno stvarco, komaj okreva-jočo, žaliti ali ji kaj žalega slorili ? Ali je prav slišala ?
S solzami v očeh ponovi Lenčica na uCiteljičin poziv zatožbo. Ožbali je še vedno gledal v tla ter nekaj momljal in tnenca! v kfopi •. -
Ožbalt na poti v šolo.
Učiteljica zagleda zdajci krvavcf o buško na Len-čini glavi: „Jeli to od kamena?" vpraša. Lenčica prikima ter prislavi: »Pa Ožbalt je rekel, da ga ni vrgel zanalašč."
Zdajci vstane gospodiCna učiteljica. Obraz se ji rresni. Videli jeužaljenavdnoduše. Pogledadolivzadnjo klop. Na Hudelovem Ožbaltu ji zaslane pogled, srp in mrk, v srce prodirajoC, da ga je kar zazeblo in pretreslo.
V prvi osuplosti Ožbalt prcbledi in si ne upa besedice  ziniti.  Toda  kmalu  se zopet  ohrabri,  pre-
KJ   137   PS
drzno pogleda učiteljici v obraz ter rcče: ,To ni res! Jaz ne lučam v Lenčico kamenjal" In ko lo izreče, obrne pogled zopet v klop in molče pričakuje, kaj bo. A dobro je vedel, dobro je iutil, da ga gospo-dična učiteljica še vcdno opazuje s krvavečim srcem. In tega Ožbait ni mogel prenesti. nNaj se zgodi, kar se hoLe,° si misli hudobnež, pogleda zdaj na Lenčico, ki je stala tam pred klopmi in si brisala s predpas-nikom oči, se posmehne prisiljeno in hinavsko ter zatrdi znova: ,,To ni res, jaz ne lučam v Lenčico, ka-menja ; ampak nekaj drugega je res; ona, ona meče kamenje; v mene ga meče prav zares!" . . .
To je bilo za predobro učiteljico preveč'.
»Molči, paglavec, dokler ti ne velim govoriti!" zavpije srdito nad njim. Bila je uverjena, da se hoče Ožbalt izmazali iz zadrege tudi danes, kakor vedno, po stari svoji prelkanosti: tožnika obdolžiti pregrehe, ki se njemu očila. Se mu ie že moralo kdaj posrečiti, da se je opral na ta način, da še vedno tako dela; a danes ga ne bo rešila nobena taka grda in hudobna zvijačnost in prekanjenost, to stoji, kakor pribito! ...
Milo se je storilo odkrilosrčni Lenčici, in solze žalosti zaradi hudobnega součenca so ji kar oblivale bledi in upadli ličeci. In hudo ji je bilo pri srcu: oh, morda je pa le kdo v šoli, ki bi utegnil dvomiti o resničnosti njene izpovedi, o njeni popolni nedolž-nosti, in bi mcnil, da je morda le tudi ona vsaj ne-koliko kriva; oh, morda misli celo gospodična uči-telfica tako I
Učitelijca i^e vedela., kai, se g,Qd.i zdai, v Lcnčični du^i, kake misli delajo žalost njenemu srcu; zato je hotela, da obstane, da izprijeni Hudetov Ožbalt, ki je bil pri lujih Ijudeh v izreji in ves zanemarjen, sam ob-slane in prizna krivico. Pokliče ga torej k sebi ler mu naglo zastavi vprašanje: ..Ožbalt, pokaži takoj, s katero roko si lučal kamenje?"
Na tako vprašanje Ožball ni bil pripravljen. Vroče mu je priliajalo in v prvem trenulku je bil ves zmcšan. Naglo je bilo ireba pokazali roko, s kalero je lučal kamenje. Pogleda tedaj na roki. Katero naj pokaže?   Krivi sla pač obe,   to dobro ve, a pokazali
S4   138  FS
mu je samo eno. Že je hotel dvignili levico, češ, s to se manj vrže, bo torej tudi manjša kazen. A zdaj se šele spomni, da ne sme pokazati nobene roke, ako se noče izdati sam in sam priznati zločina. — Potisne lorej levico, ki jo je bil že nekoliko privzdignil, krepko dol ob hlačnici ter se odreže giasno, da bi zadušil notranji nemir: „1, kako naj pokažem roko, s katero sem lučal kamenjc, ko pa nisetn lučat kamenja!"
O, ko bi sc pri nas doma kaj takega pripetilo, in bi vedeli oče o meni tako dobro. da sem kriv, kakor ufiteljica o Ožbaltu, o, nič ne bi premišljali, ampak kar segli bi po brezovko in mi pošleno od-mctili zasluieno plačilo. V tem Irenuiku smo tudi mi šolarji mislili: ,Zdaj-lc bo, kar bo!" In jaz scm sam pri scbi modroval: ,,Zdaj pa mora treščiti in tudi bo , treščilo !'•
|          A  še  ni  Ireščilo, kakor sem modroval sam pri
Isebi  jaz,  se  šc  ni zgodilo,  kakor so priiakovali vst drugi! Kaj pa je slorila naža blaga ufiteljica ?
Nekaj časa je molče slala ter žalosmo pogle-dovala zdaj Ožballa, zdaj Lenčico in nas. Slrme smo gledali na resno gospodično učiteljico in komaj smo si upali sopsli; tiho je bilo v šoli kakor v grobu. Ta tišina in ta molk s(a še name vplivala tako ču-dovito, da mi je začelo srce bolj naglo utripati in tako krepko }e bilo. da sem utrip prav dobro slišal.
Zdajci pokaže resna in žalostna učiteljica gor na sleno, na sveti križ ler reče resno, žalostno: .Po-glejte Jezusa na križu!"
Pogledali smo vsi na Jezusa, ki je visel razpet na knzu, in zalrepetala so nam srca in skoro slrah nas je bilo .. . Lenčica je iznova zajokala na glas ter si brisala s predpasnikom oLi: Ožbalt pa je zopet gledal v lla in uprt bi imel pogled vedno dol, ko bi smel.
»Poglejte Jezusa na križul" reče iznova učit^-Ijica žalostno, z vso resnobo. Po kratkem premolku pa vzklikne z izpremenjenim, tresočim se glasom, ka-zaje na sveti križ: .Glejte, Jezus je vide), da ste me-tali karnenje!" . . .
SI   139   VS
Vse je strmelo in osuplo gledalo na križ, na trpečega Krislusa, ki je videl kamenjanje ...
,,Jezus je vidcl, da ste metali kamenje", je po-novila sama zase Lenčica. Zdaj se še-le zave, kaj te besede pomenijo . .. Jojmene kaj res misli gospo-dična, da sem tudi jaz metala kamenje?" . , . Deklici zakrvavi srce v prebridki boli ob tcj misli ter se pre-straši tako močno, da se ji kar črno stori pred očmi; z obema rokama se je morala oprijeti klopi, sicer bi omahnila in padla na tla. Odprla je tedaj Lenčica usta. da bi povedala še enkrat resnico, a usta so ji ostala odprla, besede pa ni bilo iz njih; le nekak nerazumljiv zamolkel glas začudenja in strahu se je začul. Kar trda je začela postajatj sirotka in gledala je debelo in prestraSeno, kakor da je obsojena na vislice . ..
Učiteljica vidi, kaj se godi z Lenčico. Ni se mogla več premagovati. Solze ji zaigrajo v očeh. .Lenčica, moja Ijuba Lenčica!" ji zakliče z Ijubečim materinskim glasom, jo boža po objokanih licih ter ji zre ljubezni polno in lako zaupljivo v mile njene oči. da je deklica kinalu zopet zaihtela na ves gias in potok solz se ji je ulil po bledih licih. ln ko se je izjokala, ji je odleglo . . .
Zdaj sklene Lcnčica drobni ročici, pogleda za-upno in proseče na Kristusa, ki je visel razpet na križu, in nekaj kakor vroča prošnja. goreja molitev se ji zaziblje na ustnih. Potem pa prime gospodično učiteljico, ki jo je Se vedno božala, za roko ter ji pogleda vprašujoče v oči. Ta pogled je vpra-šeVal, la pogled je klical: ,,Oospodična, rekli ste: Jezus je videl, da ste metali kamenje. Ali res mislite, da sem tudi jaz metala?" — Toda ni si upala tega vprašati tudi z bcsedo. In stori se ji milo pri srcu; pa vendar povzdignc srce in ročici proti nebesom rer izreče otožno skoro v joku, toda nežno in milo te-le besede, ki so ji kakor iz srca privrele: ^Oh, gospodična, saj me je tudi Jezus videl, da nisem metala kamenja!"   — — —
Jaz sem takrat zaihte]. Pa da bi nihfe ne videl mojih solz,  sem   naglo   potegnil z rokavom   preko   oči.   A
Lenčica zopet srečna .. .
st 14! va ^^^^^^^^^^B
opazil sem tedaj, da imajo ludi drugi učenci solzne oči, cclo Ožbali, zatoženec se je brisal . . .
Gospodična učiteljica poljubi nedolžnega angelca, drohno Lenčico, na čelo in ji reče: ,,Da, da, Lenčica, Jezus je videl. da nisi mctala kamenja."
Lenčica je zdaj oJ veselja zajokala . . .
Ožbaltovo Irdo in zakrknjeno srce je bilo v tem hipu popolnoma omehčano. Priznal je sam, da je edino on mHal kamenje; z obema rokama je vrgel več kamenov. Na vprašanje: zakaj? — je odgovoril: flZalo, ker se je Lenčica tako bala, da je kar bežala. — Ampak v Lenčico bi nikdar ne vrgel kamena," je za-trdil. ,Tisti, ki ji jc naredil buško, je res le po ne-sreči priletei na glavo."
To zadnje ni bilo kaj verjelno, to je Cutil sam. O,   lažnivcu   se   ne   verjame,   četudj   resnico  govori?
Da bi tolažil na vse strani. je rekel tako; ,,Kar scm zdaj povedal, jc čista resnica. Ampak te ne ver-jamete, poslej se ne boste mogli prepričali o tem; zakaj jaz ne primem nobcnega kamena več v roke. da bi ga zalučil bodisi zares ali za šalo n: v LenCico ne v koga drugega." In ko je to izrekel. je zaihtel na ves glas . . .
Oospodična učileijica je rekia: BGlejtc, otroci, Ožball je priznal svojo pregreho, solze njegove go-vorijo dosli jasno, da jo tudi obžaluje; njegove bc-sede pak pričajo. da je danes trdo sklenil, kaj takega več ne slorili. Upanjejc lorej, da se poboljša. Vnebesih je, kakor sc bere v sv. pismu, večje veselje nad enim krivičnikom, ki se izpreobrne, kakor nad devet-mdevcldesel pravičnimi, ki pokore ne potrcbujcjo. Trdno nado imam, da nam bo delal poslej Ožbalt vcliko veselje."
Kakor Lenčica takp se je zdaj tudi Ožbalt od veselja solzil. Ne zaradi tega, ker se mu je počleno zazlužena ostra kazen na prošnjo blage Lenčice znižala skoro na nič, ampak ker vidi, da se mu je odprla z današnjim dnem doba lepSe in boljše bodočnosli . ..