Vinko Bitenc Pravljica o kurici® Se sama Boštečova Neža iz Loma, navzkriž, kadar se je Gertruda, po- ki mi je povedala to pravljico, ni snemajoč svojo ranjko mater, zav- vedela natanko, kdaj se je vse to zela za kmete. zgodilo. Bržkane tačas — je dejala Ob neki taki priliki se je graščak — ko jc po graščinah in gradovih Norbert tako razjezil, da je skle- tod okoli prebivak ajdovska gospo- nil drugič se ožcniti. da. To pa je bilo davno, davno... Ni poslušal svoje hčerke, ki je In potem je Neža nadaljevala: bila vzrastla v cvetočo osemnajst- Na bistriškem gradu je tedaj go- Ietno mladenko, naj ji nikar ne vo- spodaril nemški graščak Norbert, di mačehc v hišo. strašno prevzeten in neusmiljen Vse prošnje so bile zaman. človek. Njegovi valpti so s pasjimi Graščak je šel po nevesto v dalj- biči pretepavali kmete, ki so morali ne tuje kraje. Pripeljal je seboj ne- namesto konj vlačiti plug po trdih, ko ošabno ajdovsko grofico in se še nikoli izoranih travnikih. Kadar z njo oženil. so pobirali desetino, so trepetali In kakor je že navada, da mače- ljudje pred njimi kakor pred hudo he ne marajo svojih pastork, se je uro. Siro\i grajski hlapci so zahte- tudi tukaj izkazala ta žalostna res- vali od ubogega kmeta vedno več, nica. kakor je bilo predpisano. Ce pa sc Nova graščakinja je sovražila je kdo protivil in ni hotel odrajtati Gertrudo \z dna svoje nelepe duše kriviene bere, so zažvižgali nad in jo je črnila pri svojem možu, njegovim hrbtom pasji biči. njenem očetu. Še veliko slabši časi pa so se Kaj čuda, da je graščak verjel začeli za kmeta takrat, ko je gra- svoji ženi in se je njegova Ijubezen ščaku umrla žena Hildegarda, zelo do lastnega otroka od dne do dne blaga in pobožna žena. Dokler jc bolj ohlajala. živela ta, je bilo življenje tlačanov Za mlado Gertrudo so se pričeli vsaj znosno, čeprav ne dobro, za- najhujši, trpljcnja polni časi. Pa kaj gospa graščakinja je svojega tucji za kmete se je položaj še'bolj moža venomer svarila, naj aikar poslabšal, odkar je zagospodovala ne ravna z ljudmi tako, kakor da ob strani graščaka brezsrčna tujka. niso po božji podobi ustvarjena Hujskala in ščuvala je moža zo- J?.1 ., - .1 i i per liudstvo, ki ie že tako dovolj Njena svanla so vcasih zalegla, t ,o zaradi kmt ravnanja najveckrat pa tudi ne Gospa je grajskih va]ptov. trpela zarad, tefia, hirala m venela • Kadar nj b,,o moU d ¦ ma. ob neusm.ljenem mozu in slednjic fieha kar besneU nad ubo tor_ od samc zalosti in zivcmh muk ko Cestokrat je Gertruda zbežala umria. pred zlobno mačeho in se zatekla Zapustila je hcerko Gertrudo, J^ kmeto]T1 Mora se reči, da je graščak ielo Zan/e' kakor se je njena pokojna • Po Gorenjsfcem v okolici Tržiča se pnsegh mašcevanje brezsrcnemu teloh imenuje kurica .Sraščaku in njegovi ženi. 158 BHuda zima je nastopila tistoileto Oborožili so se z vilami in kosa- Bd teh krajih. Takrat so bile zime rai in prišli pred grad. Nenavadno Hpe bolj ostre kakor dandanes. Sne- prasketanje, cvilenje psov in vpitje Kj je nasulo na metre že v decem- služinčadi jih je osupnilo, ko so se Dru in je ležal vse do Velikc noči. približali gradu. Gertruda je morala po ogromnih Z grozo so opazili, da je ves grajskih sobanah kuriti pcči. Od ju- grad v plamenih. tra do večera jo je mačeha priga- Zdaj se kinetje niso več obotav- njala in vpila nad njo: ljali, nego so urno planili proti go- »Kuri, kuri, pritepenka! Zebe me, rečemu poslopju, da bi rešili ne- zebe! V kakšne kraje sem zašlaV srečno Gertrudo. Sam led in sneg! Kuri, kuri, prelepa Tedajci jim prileti nasproti gra- raoja pastorka, draga moja kurica!« ščakinja, vsa goreča kakor ena sa- Ob tej nenavadni domislici se ma živa baklja in kriči: »Uu! Uu! je mačeha naglas zasmejala. Peče! Peče! Kurica je zažgala, njo »Saj res,« se je režala. »Od primite!« zdai te bom klicala za Kurico. Dru- A kmetje so bili gluhi za njene aega imena tako nisi vredna, saj besede. Brez usmiljenja so jo napo- nisi za drugega, kakor da kuriš dili nazaj v ognjeno morje. peči.« »Kje je Gertruda? Rešite uboži- Gertruda se je zjokala in — mol- co! Gertruda, Gertruda!« so vse- čala. Če bi mačehi količkaj ugovar- prek padali glasovi. A vse zaman. jala, bi jo bila ta spodila iz hiše, v Gertrade niso priklicali. Zgorela je mraz in burjo, zato je rajši potr- z vsemi drugimi v gorečem gradu. pela, čeprav se ji je od bolesti kr- Graščak se ni več vmil. Kmetje Cilo srce. so zvedeli pozneje, da so njega in Nekega dne se je graščak od- več njegovih valptov raztrgali na pravil od doma na lov na medvede. lovu medvedje. Silen mraz je pritiskal in Gertru- Ze se je danilo, ko je okoliško da se ves božji dan še oddahniti ljudstvo še vedno stalo in stnnelo ni mogla od dela, ki ga je imela s v grozno pozorišče, iz katerega se kurjenjem peči. je samo še kadilo. Mačeha jo je srdito zmerjala. In tedaj se je iznad pogorišča »K.uri, kuri, ničvredna Kurica! dvignil bel golobček. Frfotal je ne- Zakuri tako. da bo vse žarelo, pa kaj časa v zraku in nato izginil Ce se tudi vname strop te stare, med oblake. začmele podrtije!« Nad pogorišče pa se jc vsulo Gertruda je ubogala in kurila. belo perje. In ko so drugi dan ljudjc kurila... Vse prste si je že bila brskali med začmelimi zidovi, so ožgala od tlečih ogorkov, ki so pa- našli med ožfiano travo polno belih dali iz prenapolnjenih peči na tla cvetk z zelenimi listi. Se nikoli ni in jih je morala Gertruda z golimi nobeden videl takih cvetk m :to rokami metati nazaj v ogenj. sredi najhujše zime. Zvečerilo se je že, a graščak se »Gertruda je imela belo oblekco š2 vedno ni vrnil z lova. in zelen plašček,« so govorili ljud- Kmetje, ki so vedcli, da graščaka je. »Zaradi zlobnosti mačehe je na- ni doma, so sc domenili, da v mra- šla smrt v phimenih. Imenujmo to ku mskočijo grad. Hoteli so rešiti cvetko po njej kurico.« Gcrtrudo, a mačeho, ki je bila rav- Še zdaj raste kurica pod snegom no prejšnji dan pretepla z bičem in vzbrsti takoj, ko posije toplo nekega bajtarja, ko je prišel v grad sonce. prosit žita. so nameravali spoditi Svoje ime pa je ohranila do da- v gozd, da bi tam zmrznila. našnjih dni. 159