Pegtalaa iMani » gotovini
žins
ilustrovami list za mesto in deželo
1
Cena 2 Cin
Izhaja ol> Četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Tyrseva (Dunajska) cesta 20/1. Poštni predal štev. 345. Itačun poštno hranilnice v Ljubljani štev. 15.393
ljuhliana, 29. novembra 1934
Naročnina za Četrt lota 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki In povsod drugod 2 dolarja
Stev. 48 Leto VI
... in Iciiz minevajo
Ni dolgo tega, kar sem govoril na ulici z neko gospodično. Z gospodično brez službe. Govorila sva o vsem mogočem, o službah in o nezaposlenosti, o dobrih in slabih ljudeh in hudih časih. Tako nekako sva govorila kakor tedaj, ko se srečata dva stara znanca in drug drugemu potožita. Razgovor sva imela pri drugi priložnosti nadaljevati, toda — da, spet ta »toda«: gospodične na dogovorjeni sestanek ni bilo.
A to me ne moti, da se ne bi ustavil pri enem izmed njenih vzdihov, pri eni njenih največjih skrbi. Problem, ki mi ga je zaupala kot dobremu prijatelju, drugače ga pa skriva na dnu svojega nepokvarjenega srca, je veliki problem sedanjega časa. Problem zakona je to.
»Težko je,< mi je rekla z otožnimi, malone vlažnimi očmi. »Težko je, če je človek brez službe. Težko je, kadar ne vež, kam bi se naslonil in oprl, in moraš z doma, da iščeš zaslombe in pomoči pri oženjeni sestri in njenem možu. Težko je, če ste komu v breme in si sami sebi očitate skorjico kruha ali žlico juhe, ki ste jo pojedli za tujo mizo in od tujega zaslužka.«
»A to še ni vse,« je nenadoma vzkliknila z nepričakovano energijo. »Veste, koliko sem 9tara? Pet in dvajset let. Že zdavnaj bi mogla biti žena in mati. Imela bi še mnogo več skrbi, mnogo več dela, neštetokrat bi si morala obrisati solze z obraza — toda bila bi srečna.
Me ženske smo ustvarjene za žene in matere, in zato smo vzlic vsem življen-skim nadlogam srečne, kadar postanemo to, za kar nas je priroda namenila. A sami veste, da je danes vse drugače, da danes mladi ljudje le težko prijadrajo v zakonski pristan. In tako ostajamo same, nesrečne in razočarane nad življenjem. In življenje gre dalje, dnevi teko in leta minevajo...«
Ponovil sem vam njene besede. Nisem si jih bil zapisal na papir, a zato so se mi bile toliko bolj vtisnile v dušo in srce. In zato sem hotel te besede ponoviti tudi vam, takšne, kakor sem jih slišal.
Govoril sem tudi z dvema ali tremi resnimi mladimi možmi. O ženskah in o ženitvi. In glej, tudi oni so mi povedali: saj bi se oženili, toda — in že spet ta »toda«: gmotno preveč slabo stojimo, pa v ženske nimamo zaupanja.
Jaz pa mislim, da je po sredi nesporazum. Oboji bi isto hoteli. Zenske si žele mirnega, dobrega in skromnega moža, domačije in otrok. Moški si žele dobre žene in skrbne gospodinje, toplega ognjišča in otrok. Ali mar ni tako? Da, tako jel slišim vaše odgovore. A kako potem, da ...?
Zato, ker vam manjka medsebojnega zaupanja. Bodoči mož nima zaupanja v bodočo ženo, oba nimnta zaupanja v skupni dom in bodočnost in vsega tega ju je strah. Življenje je danes, pravijo mladi ljudje, za samca težko, kaj šele za dva. Kdo mi je porok, da me ne bo v zakonu namestu sreče sprejela nesreča?
Drži. Toda vse vendarle ni tako črno, kakor se na prvi pogled zdi. Izberite si ženo po dobroti njenega srca, ne pa po lepoti nje'ne obleke, verujte sami v svojo srečo in žrtvujte vse zanjo, pa boste videli, da boste imeli uspeh...
Tudi pred vojno so ljudje temeljito pretehtali, preden so šli pred oltar, tudi pred vojno je bilo življenje težko — pa so so vendar ženili. A če boste vprašali, kako in kaj je z njimi, boste videli, da je večina teh zakonov kljub vsemu srečna. Res, tudi nesrečni so med njimi, a vendar jih ni niti od daleč toliko kakor med povojnimi zvezami, ustvarjenimi tja-vendan.
Sicer pa, vsak je svoje sreče kovač, vsakdo bo žel, kar bo sejal. Če ste sejali dobroto, bo prej ali slej zrasla dobrota, iz zlobe se pa tudi samo zloba rodi.
Krivo je mnenje, da bi bili ženitni pogoji danes čisto drugačni kakor pred voj-
Skrivnost morilca Matuške
Naši bralci so najbrže že iz dnevnikov izvedeli, da Je sodišče v Budimpešti obsodilo znanega atentatorja Silvestra Matuško na smrt. Da sl bodo cenj. bralci napravili vsaj približno sliko o tem skrivnostnem morilcu, o nagibih njegovih strašnih dejanj, o njegovem značaju In nastopu pred sodniki, prinašamo pričujoči članek, prirejen po poročilih v madžarskih časnikih
V	Budimpešti, konec novembra
Proces Matuška, ki je dobrih štirinajst dni držal v napetosti vso evropsko javnost, je končan: sodniki v Budimpešti so mnogokratnega morilca obsodili na smrt na vešalih.
In vendar: ali so dolgotrajne razprave pred madžarskimi sodniki vsaj malo razjasnile skrivnost, ki obdaja Matuško? Res, da razsodba na dolgo in široko utemeljuje smrtno kazen, toda kar se pravega problema, to se pravi, »Matuškove skrivnosti« tiče, nismo prišli niti korak naprej. Peštanski proces je samo vnovič potrdil staro resnico, da nekaterim zločinom še tako spretni in učeni kriminalisti ne pridejo do dna. In ker pravih, temeljnih podatkov ne morejo dognati, se morajo pač zadovoljiti z dejstvi drugega reda, ki dostikrat nič bistvenega ne povedo.
Na petnajstih razpravah Matuškovega procesa je bila zbrana vsa »smetana« pe-štanske družbe in najodličnejši poročevalci madžarskega in svetovnega tiska. Vsi so hoteli biti priče senzacionalnim razkritjem, vsi so se bali, da jim ne bi ušla le najmanjša podrobnost strašnega dvoboja med neizprosnim predsednikom in nervoznim obtožencem, ki je neprestano cepetal in bobnal s prsti po mizi in čigar obraz se je širil v odvraten režaj. Zato sta bila pa državni pravdnik in zagovornik toliko manj borbena — kakor da jima proces ne gre nič prav od srca. Sicer je bil pa zagovornik tako rekoč brez moči; ves čas Matuškovega zasliševanja — trajalo je nič manj ko štiri dni — in med delilejem prič se je predsednik ponašal skoraj kakor državni tožilec, tako odločno je nastopal zoper obtoženca.
StcaUoten Uumac
Ves Matuškov proces se je odigraval v znamenju strahotnega humorja, ki ga Nemci imenujejo »Galgenhumor«. Da ni bilo ljudem neprestano pred očmi onih 104 ranjencev od Jiilterborga in 24 mrtvih od Bia-Torbagyja,
da niso bili v dvorani pohabljenci in sorodniki nesrečnih žrtev, ki jih jo zdaj pa zdaj zvil krčevit plač — človek bi mislil, da prisostvuje filmski ali gledališki komediji. .
Ce bi bil Matuška imel namen spravljati poslušalstvo v smeh, se mu najbrže stvar ne bi bila bolje posrečila. Zločinec se je pokazal nedosegljivega porogljivca; še tako duhovit šaljivec bi kdaj pa kdaj zašel zastran primernega odgovora v večjo zadrego kakor Matuška. In pri vsem tem ni ta pošast v človeški podobi niti enkrat padla iz svoje vloge, nobena styar ni morilca spravila iz ravnotežja.
»Vaše ime?« ga je vprašal predsednik.
»Rodil sem se v hlačah,« je vljudno odgovoril Matuška.
Malo nato je predsednik rabil neki domač izraz, ki pomeni nekaj takega kakor naša »raca« v pomenu izmišljene stvari.
»Fej vas bodi, gospod predsedniki« ga je ogorčeno zavrnil Matuška. »Takšno govorjenje ni združljivo z dostojanstvenostjo vaše službe.«
no. Samo nekaj je, česar pred vojno nd bilo, vsaj toliko no: moški in ženske imajo premalo vere drug v drugega, premalo zaupanja vase in v svojo »rečno zvezdo. Med tem pa dnevi teko iu leta minevajo...	Uaka.
Pri neki drugi priliki izjavi Matuška, da je pri preiskavi obljubil povedati vse po pravici, če mu dovolijo, da izdela svoj zagovor v štirih jezikih, to se pravi v madžarščini, nemščini, francoščini in angleščini.
»Saj ne znate ne francoščine ne angleščine,« ga zavrne predsednik.
»Upal sem, da mi boste dali toliko časa, da se ju naučim, preden boste izrekli razsodbo,« odgovori Matuška z glasom odkritosrčnega obžalovanja.
Spet tretjič se je predsednik drznil podvomiti o znanju latinščine, ki se je obsojenec z njim ponašal. Tedaj je Matuška užaljeno vstal in začel s povzdignjenim glasom recitirati začetek »Zlate dobe« iz Ovidovih »Metamorfoz«, da je ves avditorij vzlic resnosti procesa prasnil v gro-hot. Prenehal je šele, ko je predsednik srdito zagrozil, da ga bo dal za teden dni zapreti ob kruhu in vodi.
SUapuU in cstoUnet...
Grohot je nastal med poslušalci tudi tedaj, ko je državni pravdnik omeujal nekatere okoliščine Matuškovih zločinov, neznatne podrobnosti sicer, Id so pa hkratu izdajale neverjetno morilčevo sti-skaštvo.
Obtoženec je bil vprav bolno zaljubljen v denar; kadar je šlo za to, da si ga pridobi ali pridobljenega ohrani, je bil zmožen najnevorjetnejših zvijač.
Matuška je bil zraven tudi velik pobož-njak. Tako je na primer nekega dne sklenil podariti svoji župni cerkvi marmor-sko skupino, predstavljajočo betlehemske jaslice. Sel je k nekemu kiparju in po dolgem barantanju se mu je posrečilo zbiti ceno s 600 šilingov na 400. Toda potrdilo je zahteval na 600 šilingov, da bi imela njegova plemenitost in radodarnost višjo ceno.
Pri neki drugi priložnosti, to je bilo po prvem izjalovljenem poskusu atentata pri Jiitlerborgu — izjalovil se je. zato, ker ni znal prav ravnati s komplicirano bombo — je prinesel aparat nazaj v skladišče, kjer ga je bil kupil, in tako dolgo silil v prodajalca, dokler mu ni vrnil kupnine.
Se tretji primer. Ko je bil v Berlinu, kjer je takisto pripravljal atentate, si je kupil staro kolo. Plačal je zanj 15 mark. Ko se je odkrižal razstreliva, se je hotel iznebiti tudi bicikla, a ne v izgubo. In kaj je napravil? Postavil se je na prvo križišče v predmestju in ponudil službujočemu stražniku kolo v nakup. Rekel mu je, da mu ga da za 15 mark, češ da je on sam dal prejšnji dan dvakrat toliko zanj. In znal je tako prepričevalno govoriti, da je stražnika .čisto »okoli prinesel«: zapustil je za trenutek svoje mesto in skočil k hišniku bližnje hiše, da si pri njem izposodi denar — tako ugodna se mu je zdela priložnost.
...•zcavtn pa dan Juan
Druga stran železniškega atentatorja, ki je postajala tem nazornejša, čim dalj je trajalo zasliševanje, je bila slika dona Juana. Pač nihče ne bi bil mislil,
da je ta solidni trgovec, ta vzorni družinski oče ženskar najhnjše vrste, ki je s svojimi sladkimi besedami premamil nekatero spodobno žensko.
Vselej kadar je Matuška odhajal z doma, bodisi da se je odpravljal na kup-
čijska pota bodisi na atentate — nikoli ni pustil vnemar ljubezenskih pustolov-ščin. Galantne doživljaje je imel na Dunaju, v Berlinu in Budimpešti; tu je imel malo pred atentatom v Bia-Torbagyju v štirih dneh nič manj kakor pet ljubezenskih dogodivščin, pa ne s pouličnicami.
Na vožnji, ko je imel v žepih in kovče-gih že pripravljenih sedem kil ekrazita za strašni atentat, je utegnil še toliko misliti na ljubavne reči, da je v vlakt premamil ženo nekega bogatega švicarskega industrijca. Čeprav je potovala z njo osemletna hčerka, ni pomišljala in jo vzela v hotelu sobo tik zraven Matuške.
2ti duU Cea"
Podatki te vrste so sicer pomembni za opis zločinčeve osebnosti. Toda po drugi strani je njih izobilje na razpravah v Budimpešti le še pripomoglo, da je pravi problem stopil v ozadje: pravi nagib Matuškovih atentatov, ki jih je zločinec tako sistematski pripravljal.	.	:
Iz razprav se nesporno vidi le to, da je železniški atentator ravnal popolnoma sam, hrez slehernega pomagača. Predsednik' mu je na vsak način hotel dokazati, da je boljševiški plačanec, in še je trudil, da bi obrnil razpravo v to smer. Tako je večkrat rabil nasproti obtožencu ogovore kakor na primer:
»Kot komunist bi morali vedeti, da. .<
Ali pa:
»Hoteli bi se kajpada kakor boljševiki kopati v krvi...«
In podobno. Toda Matuška je vselej ogorčeno protestiral in začel na dolgo in široko nastopati zoper brezbožce in Žide ter se zavzemati za Hitlerja — to je pa predsednika še bolj razsrdilo.
Na dlani je seveda, da je Matuška prav tako malo delal ntentate po nu-logu narodnih socialistov kakor ruskih boljševikov.
Toda če atentator ni delal iz političnih nagibov — iz kakšnih je pa? Po dolgem slepomišenju v začetku razprave se je Matuška naposled izgovoril in zvrnil odgovornost za svoja dejanja na nekega skrivnostnega »Leona«, svojega zlega duha, ki ga je baje srečaval v vseh mogočih postavah. Tako je bil ta Leo neki njegov sošolec, potem papež Leon XIII. in Trockij, pa tudi neki sejmski glumač, ki je umrl pred par leti.
Matuška jo tega skrivnostnega in usodnega Leona »spoznal« tudi v enem izmed svojih sodnikov in je nanj dramatsko pokazal s prstom.
Seveda si s tem ni ravno pridobil naklonjenosti dotičnega sodnika.
Toda ko je bilo treba razložiti, kak« je mogel ta »zli duh« imeti tolikšen vpliv nanj, se je Matuška začel izgubljati v prav tako nedoločne argumente kakor Gorgulov (morilec francoskega predsednika Doumerja), ko so ga pri razpravi pozvali, naj obrazloži svojo »veliko vodilno idejo«. Sicer je pa tudi Matuška iinel tako »vodilno idejo«: pri razpravi jo namreč izpovedal, da je delal svoje zločine zgolj iz verskih nagibov. Hotel jo menda ustanoviti nekako sekto cerkvo-nega kolektivizma, a ker ni imel denarja, je videl edino pot, da privabi vernike na svojo stran, v tem, da se proslavi .• atentatL
»Hotel sem izvršiti dvanajst atentator na leto; ko bi to dosegel, »em se miatH Se nadaljuje na 8. strani
Skrivnostna pisava
postopačev, beračev in ciganov
Pocestneži dajo celo izkušene diplomate v koš
> Ne mislite, da si samo državniki in diplomati dopisujejo s šiframi. 0, ne. Poznamo še neko drugo organizacijo, mno-goštevilnejšo in prav tako mednarodno: itudi njeni člani se poslužujejo, kadar hočejo drug drugemu sporočiti kako važno novico, posebnih znamenj in skrivnih šifer, za nas pravcatih hieroglifov.
Ta čudna organizacija je organizacija postopačev, ciganov, potujočih beračev in drugih delomržnežev. V primeri s skrivno pisavo diplomatov je pa njihova pisava vse prej ko sfrizirana in izumetničena: tako kratka je in jedrnata kakor misli, iki jih njihov kodeks izraža. Tudi je ne skrivajo v ognjevarne železne omare in arhive kakor gospodje diplomatje svoja dragocena pisma; ne, beračem in ciganom tega ni treba in zato razodevajo svojo tajnost vsemu svetu: vsakomur je na razpolago, kdor jo zna prebrati in razvozlati.
Profesor Streicher na Dunaju se je mnogo ukvarjal z opazovanjem in pro-učavanjem mednarodnih znamenj, s katerimi berači in zločinci vseh dežel drug
*	drugim korespondirajo, čeprav ne razumejo niti besedice tujega jezika. Z risbami in dogovorjenimi figurami, ki imajo v vseh državah en edini pomen, izmenjavajo svoje misli, se sporazumevajo, drug drugemu svetujejo in pomagajo, tako da 6e vsakdo lahko okoristi z izkustvi in opazovanji svojih tovarišev. V policijskem jeziku se ta znamenja imenujejo »cinki«, »einkirati« pa pomeni narisati »cinke« na zid, na hišna vrata, na kilometrski kamen ali kam drugam, v svarilo ali navodilo neznanemu tovarišu, ki se bo morda nekega dne izgubil v tisti kraj.
»Takih ,cinkov‘ poznamo celo vrsto,< nam je razlagal profesor Streicher. »Med nje spadajo na primer tudi znamenja, ki 6i jih tetovirajo po telesu mornarji, anarhisti in mednarodni zločinci. Motivi tetoviranja imajo skoraj zmerom neki skriven pomen. Najvažnejši »cinki« so pa kajpada pismeni, to se pravi napisana ali narisana znamenja na hišnih vratih, na naslonilih klopi v javnih parkih, na mostovih, na ograjah vrtov itd,: sama skrivna znamenja, s katerimi berači in postopači sporočajo svojim pajdašem množico drobnih reči, ki jih je treba vedeti
o	dotičnem kraju, hiši itd., in o nevarnostih, ki jih utegnejo tam čakati.
Glede izvira besede »cink« in njenih odvedenk so mnenja zelo deljena. Drži le to, da ni ta »cink« prav nič v sorodu s kovino, na katero spominja s svojim imenom. Najbrže izvira »cink« iz zastarele besede »Zinker«, ki je v stari nemščini pomenila krvnika. Saj je znano, da je spadalo njega dni med rabljeve dolžnosti tudi to, da je zločincu vžgal v telo sramotna znamenja. »Cinki«, ki jih dandanašnji uporabljajo poklicni »pocestne-ii«, so po tem takem samo nadaljevanje prakse nekdanjih »zinkerjev«.
»Cinki« beračev, postopačev in krošnjarjev služijo njihovim tovarišem za kažipot in povedo, ali je kaj upanja, da se bo tam in tam kaj dobilo za v žep ali za pod zob. Dalje povedo, ali je treba milo prositi in se morebiti sklicevati na pohabijenstvo, ali je bolje pobožno moliti, ali je pa treba energično terjati svojo »pravico«.
Evo vam nekaj takih »cinkov«!
Ce je na vratih narisan križ, pomeni: Stanovalec je pobožen. Glej, da se boš primemo obnašal. Najbolje bo, če potrkaš z rožnim vencem v roki.
Poševen križ pomeni, da nimaš česa pričakovati, ker so stanovalci siromaki, ki bi skoraj sami potrebovali vbo-gajme.
Dva križajoča se kvadrata: stanovalec |e plah človek. Zato nastopi predrzno!
Prazen krog: tu boš dobil denar.
Krog in v njem pika: tu prebiva nekdo s policije. Če boš potrkal, utegneš priti za mesec dni na ričet.
Krog s premerom: denarja ne boš 'dobil, pač pa kosilo.
Pravokotnik s piko v sredi: stanovalec |e sirovač.
Trije poševni križi drug pod drugim, traven pa puščica, ki kaže recimo na drugi, srednji križec: v drugem nadstropju desno (ali levo, na katero stran 1*8 kale puščica) je vredno potrkati.
Narisana mačka: doma je samo ženska, loda ne zaupaj jii
Narisano kladivo: dobil boš kaj za jesti, a zato boš moral prijeti za kakšno delo.
Dve prekrižani bergli: dobil boš kaj, če bodo mislili, da si pohabljenec.
Narisana rešetka: Pozori Nevarnosti (Rešetka pomeni ječo.)
Cigani se sporazumevajo še na druge načine. Tako n. pr. razporede na poseben način kamenčke ob cesti, a celo s koščki slamic se znajo sporazumeti, ki jih na poseben način zlože v špranje med opeko in kamenjem zidov ali ograj pri hišah.
--------------m	«	i
časih boste opazili takole znamenje: daljša vodoravna črta, pddnjo dve krajši navpičnici, ki se je dotikata, nšdnjo v sredi pa spet krajša navpičnica. To pomeni obtoženca na zatožni klopi in hoče reči: »Glej da boš odločno tajil in da ne boš ničesar priznal.«
Če sta pa na vodoravno črto postavljeni dve kratki navpičnici od zgoraj, pomeni, da so dokazi tako hudi, da ta-jenje nič več ne pomaga in da je vse izgubljeno.
(Po stockholmskem »Dagens-Nyhetru")
Grof
Monte
Cristo
Homan
Napisal
AteUsandec Dutnas
64. nadaljevanje
Kdor bi bil takrat videl prokuratorja vsega strtega in majhnega, bi bil prepričan, da ni Villefori niti v sanjah mislil na tak razplet stvari. Nastop njegovega očeta se mu je že zato zdel izključen, ker se staremu jakobincu nikoli ni zdelo vredno, da bi sinu pojasnil potek dogodkov; državni prokurator je zato živel v trdnem prepričanju, da je general de Quesnel padel kot žrtev zahrbtnega umora, ne pa v poštenem dvoboju.
Ta ledena odklonitev mladega moža, ki mu je dotlej izkazoval globoko spoštovanje, je Villeforta zadela na najobčutnejšem mestu: v njegovem ponosu.
Valentina je vsa srečna poljubila slabotnega starčka, ki jo je bil z eno samo besedico obvaroval osovražene ji poroke, nato se je pa hlastno poslovila in stekla ven. A ni šla v svojo sobo, temveč po stopnicah dol na vrt. Sredi vseh teh dogodkov, ki so podili drug drugega, jo je neprestano stiskal neznan strah za srce. Bala se je, da se bo zdaj zdaj prikazal Mor-rel, bled ko mrlič in grozeč.
In res je bil že skrajni čas, da je prišla k ograji. Morrel je bil namreč poln zlih slutenj sledil Francu in Villeforiu in ga zalezoval še potem, ko je mladi mož odšel od Villeforta in se vrnil z Albertom in Chauteau-Renaudom. Zdaj ni mogel več dvomiti. Odhitel je pred vrt, pripravljen na vse in trdno prepričan, da bo Valentina ob prvem prostem trenutku prihitela k njemu.
In ni se motil. Po dolgem čakanju je naposled pričakal toli z^anc mu postavo.
»Rešena!« vzklikne Valentina, komaj da ga je zagledala.
»Rešena!« ponovi nejeverno za njo Morrel. »Kdo te je rešil?«
»Moj ded. O, Maksimilijan, do smrti mu bom hvaležna!«
»A kako je to napravil?« bi rad vedel Morrel.
Valentina je že odprla usta, da bi mu vse povedala, tedaj se je pa spomnila, da nima pravice izdati dedovo skrivnost.
»Pozneje ti bom povedala,« reče po kratkem obotavljanju.
»Kdaj?«
»Ko bom tvoja žena.«
Te besede so Morrela potolažile, da ni več silil vanjo. Ko mu je še obljubila, da lahko drugi ve-
je to njegov poslednji polet. Hotel je namreč iti v smrt skupaj s svojo žrtvijo, ki je onemoglo ležala v kovinaslem kovčegu. Ko je že pustil Newyork daleč pod seboj, je na njegov pritisk udarila električna iskra in prihodnji trenutek je bilo letalo v plamenih. Nekaj sekund nato je bila strašna tragedija dopolnjena.
Dl
Dala je filmu slovo, šla v Šangaj in se poročila s kitajskim pomorskim častnikom, zdaj pa uganja morsko razbojništvo in je zadovoljna
V	Čikagu, sredi novembra.
»Chicago Tribune« prinaša nenavadno zgodbo sicer malo znane ameriške filmske igralke, ki se z lepoto ni mogla pri filmu uveljaviti, zato je pa s svojo odločnostjo in pogumom na drugem polju dosegla toliko več: postala je namreč poveljnica kitajske ladje v Tihem oceanu.
Tej igralki je ime Mae Scott. Še pred nekaj leti je bila za statistko v hollywood-skih ateljejih, nazadnje pa za plesalko pri znanem režiserju MacSennettu. Toda nekega dne ji je postalo vsega tega preveč. Naveličala se je neprestanega zvi-ranja v pisanih trikojih in razkazovanja svojih nog, ker je izprevidela, da je pri filmu pač ne čaka bogzna kakšna kariera. Slišala je, da bi laže uspela v Šangaju; tam imajo baje dobre igralke prav lepe plače. Ni dolgo pomišljala in lepega dne je sedla na ladjo in se odpeljala čez Tihi ocean.
V Šangaju, večmilijonskem velemestu, kjer počno ljudje dovoljene in prepovedane reči, trgujejo z vsem, kar jim pride pod roke, mnogo zaslužijo in zapravljajo, pred vsem se pa pode za uživanjem — tam v Šangaju je torej mlada Mae res hitro napravila kariero.
V nekem kabaretu na strehi velikega šangajskega hotela se je nekega večera seznanila z mladim kitajskim pomorskim častnikom, ki se je v plavolaso Američanko tako zaljubil, da jo je pri priči hotel imeti za ženo. In res sta se čez nekaj dni vzela.
Mož bivše filmske statistke je bil po-
veljnik kitajske torpedovke. Nekega dne, ko mu je bilo službe do vratu dovolj, je pa z vso svojo posadko zajadral med morske roparje in se jim pridružil. Njegova ladja je kmalu postala strah in trepet potnikov po vzhodnih morjih. Najrajši je mož plavolase Američanke odhajal na gusarske »odprave« na izliv Jang-tsekianga.
Mae Scott, ki so jo na Kitajskem krstili za »Sveti cvet«, je s svojim možem delila vse nevarnosti roparskega življenja. Ko so njenega moža pri nekem spopadu ubili, je zato energično vzela v svoje roke poveljstvo nad ladjo in nadaljevala početje svojega moža.
Pred kratkim je režiser MacSennett dobil od svoje bivše plesalke pismo. Pisala mu je, da ga lepo pozdravlja, da se mu za vse zahvali, kar je zanjo storil, hkratu mu pa odkrito pove, da je zanjo življenje na roparski ladji dosti zanimivejše kakor v Hotlywoodu.
MacSennett se je svoji bivši statistki zahvalil in ji želel mnogo sreče. Toda še preden je pismo prišlo v njene roke, je dobila brzojavko, ki jo je poslal ravnatelj neke druge filmske družbe. Povabil jo je v Kalifornijo z ladjo in vso njeno posadko vred in ji obljubil lep honorar, če bo igrala glavno vlogo v filmu »Gusarska kraljica«.
Kaj bo nekdanja statistka odgovorila, se še ne ve. Najbrže pa ne bo rekla ne; glavne vloge v filmu le ne kaže zavreči, pa naj bo človek v civilu še tak gusarski »suveren«...
Z letalom v samomor
Obupno dejanje zaljubljenega pilota. — Maščevanje nad osovraženim tekmecem
Delavci v kamnolomu Silviu, oddaljenem le nekaj kilometrov od Newyorka, so nenadoma pustili delo. Zagledali so namreč, kako so iz nekega letala, prav nizko letečega nad njimi, nenadoma udarili plameni. Trenutek nato je zagrmelo, da so se stresla okna okoliških barak, koj nato je pa letalo začelo padati. Delavci so planili ven, zasedli motorna kolesa in odhiteli proti kraju, kjer je letalo strmoglavilo na zemljo, da pomagajo, če se da še kaj pomagati.
Toda kdo popiše njihovo presenečenje, ko so potegnili izpod razbitega letala ko-vinast kovčeg. Pri padcu se je kovček odprl in delavci so z grozo uzrli v njem moško truplo s popolnoma zmečkano glavo. Vse je kazalo, da gre za strašen zločin.
Delavci so seveda takoj poklicali new-jorško policijo, in že čez pol ure so prihiteli trije detektivi, policijski zdravnik in letalski strokovnjak, ki so vestno pregledali razbitine letala in trupli mrtvega pilota in moža v kovčegu. Skrivnostna nesreča se je zdela skoraj nepoiasnlji-va. tedaj je pa eden izmed detektivov odkril pod zlomljenim propelerjem majhen, komaj viden predmet: dinamitno patrono.
Ta patrona je pomagala, da so prišli stvari do dna.
Policija je poklicala na zaslišanje nekega Brugga. Na komisarijatu so mu povedali, da najbolje stori, če vse po pravici prizna, zakaj policija ima na razpolago štiri priče, ki soglasno trde, da so videli njega in njegovega prijatelja Simama, kako sta nesla iz vile nekega Row-
landa v Newyorku težak kovinast kovčeg in ga natovorila na avto.
Brugg je izprevidel, da je res najbolje, če vse prizna, in je razkril nenavadno ugrabiteljsko dramo, kakršne policijska kronika doslej še ne pomni.
John Rowland, imovit trgovec, čigar truplo so našli v kovčegu pod razbitinami letala, se je pred dvema mesecema oženil z mlado vdovo. S tem si je pa nakopal smrtno sovraštvo pilota Simsona. Le-ta je bil eden izmed najsposobnejših ameriških letalcev, zadnja leta je pa imel letalsko šolo. Ena izmed njegovih učenk je bila mlada dama, ki se je poročila z Roivlandoin. Simson se je bil vanjo zaljubil in dolgo je sanjal o tem, da jo vzame za ženo. Toda ona mu je dan pred poroko dala košaro. Rekla mu je odkrito, da se bo poročila z Rovvlandom. Ta njena izjava je bila smrtna obsodba za Rowlanda.
Simsonov ded in oče sta umrla v umobolnici. V duhu dedno obremenjenega človeka se misel na maščevanje lahko razvije do strahovitih oblik. Tako je bilo tudi pri Simsonu. Dal ie svojemu prijatelju Bruggu sto dolariev in mu rekel, naj napade njegovega tekmeca, ki ga je Simson strašno mrzil. To ni bilo težko, ker je Rowland stanoval sam s hišnikom v svoji vili.
Simsonov pajdaš je svojo žrtev omamil s kloroformom, nato jo pa spravil v kovinasti kovčeg, na čigar pokrovu so bile napravljene luknjice, da je Rowland lahko dihal, nato so ga pa prepeljali na letališče.
Ko je bi! kovčeg na letalu, se je Simeon z drznim vzletom popel v zrak. Bil
čer spet pride, se je ves srečen poslovil.
Med tem je Villefortova žena, ki ji je bil mož že povedal, da se je poroka razdrla, stopila h gospodu Noirtierju. Starec jo je pogledal z mračnimi očmi kakor po navadi.
»Ne bom vam pravila, da Va-lentinine možitve ne bo,« ga ogovori mlada žena. »Vedeli ste *o prej kakor mi.«
Starec se ne zgane.
»Niste pa vedeli, da sem jaz zmerom nasprotovala tej poroki.«
Noirtier pogleda snaho kakor človek, ki pričakuje pojasnil.
»Ker iz te poroke torej nič ne bo, sem prišla k vam, da vas nečesa prosim, česar ne moreta storiti ne moj mož ne Valentina « Noirtierjeve oči jo vprašujoče pogledajo.
»Prihajam vas prosit,« povzame Villefortova žena. »da prekličete svojo oporoko in spet postavite svojo vnukinjo za glavno dedično. Jaz, ki od tega nič nimam, sem pač upravičena za takšno prošnjo.«
Noirtier nekaj časa ne ve, kaj bi. Na tihem išče nagibe snahine prošnje, pa jih ne najde.
»Ali se smem zanesti, da boste moji prošnji ustregli?«
»Da,« pritrdijo starčeve oči. »Hvala vam. Dovolite mi, da se poslovim.« S temi besedami pozdravi gospoda Noirtierja in odide.
In res je dal stari Noirtier že drugi dan poklicati notarja in napisati drugo oporoko. V njej je vse svoje premoženje zapisal Valentini — pod pogojem, da ostane do njegove smrti pri njem.
Med tem ko je šel pri Villefor-tovih nameravani zakon v kose, je obiskal Monte-Cristo, kakor je obljubil, grofa Morcerfa. l.e-ta se je koj po odhodu svojega gosta oblekel v generalsko uniformo in si obesil nanjo vsa odlikovanja in vse križce, kar jih je premogel. Nato je velel zapreči. Odpeljal se je k Danglarsu.
Bankir je ravno delal mesečni obračun. Zadnje mesece to ni bil ravno čas, ko bi ga človek dobil pri dobri volji. Ko je Danglars zagledal svojega prijatelja, je nabral obraz v resne gube in se hladno vzravnal v naslanjaču.
Morcerf, drugače tako nepristopen, je pa ravno nasprotno, toplo in orijazno pozdravil. Trdno prepričan, da ga bo bankir z veseljem sprejel, je šel brez ovinkov, kar naravnost na cilj.
»Evo me, gospod baron. 2e nekaj časa nisva govorila o ...«
Morcerf je mislil, da mu bo baron veselo planil naproti. Toda Danglars je ostal v naslanjaču, še hladnejši in nepristopnejši. Morcerf je obstal sredi stavka.
»O čem nisva govorila, gospod grof?« vpraša bankir, kakor bi si zaman prizadeval dognati, kaj ima grof v mislih.
»Saj res,« vzklikne Morcerf, »formalist ste in gledate na zunanjo obliko. Prav. Potrudil se bom, da vam ustrežem.«
S temi besedami vstane in se prisili k nasmehu. Nato se globoko prikloni in reče:
»Gospod baron, usodim se vas prositi roke vaše hčere gospo-
Se nadaljuje im i. Hrani v 4, stolpcu
Viljem n. v Monte-Carlu
London. — Dolgoletni krupje igralnice v Monte-Carlu, Paul de Reichiva po imenu, je pravkar izdal svoje spomine. Med njimi priobčuje par zelo zanimivih stvari, ki jim je bil priča za svojega dvajsetletnega službovanja v igralnici.
Tako piše, da je bivšemu nemškemu cesarju neki profesor Schott iz Heidelberga prinesel na uho, da je izumil nezmotljiv sistem, kako se da zanesljivo dobiti pri igranju v Monte-Carlu. Viljem II. je profesorju verjel — kaj mu ne bi: saj je nemški profesor najsolid-nejše bitje na zemeljski obli! — kupil njegov »patent« in se nato incognito odpravil v Monte-Carlo. Tam je pri priči preizkusil profesorjev patent in svojo srečo — in odšel iz igralnice za sto tisoč frankov ... lažji.
Nekemu angleškemu inženjerju, Jag-gers po imenu, se je pa posrečilo banko razbiti. Napravil je takole: prišel je v igralnico s celo kopo svojih ljudi in jim naročil, da morajo več dni po vrsti zapisovati vse številke, ki pridejo pri ruleti na dan. Tako je dognal, da pridejo nekatere številke pogosteje kakor druge, in nato šele je začel igrati. V treh dneh je spravil v žep tri milijone predvojnih frankov.
General Ludendorff je nekega dne dobil 150.000 frankov, zato jih je pa slavna igralka Sara Bernhardtova takisto v enem samem dnevu en Iniiijon izgubila in si je nato hotela vzeti življenje. Znani industrijec A n dre Citroen je pa nekoč trikrat po vrsti isti večer razbil banko.
Sanatorij za ptičke
Mesto Houston v Texasu (USA) se lahko ponaša, da premore bolnico za ptičke, kakršne nima nobeno drugo mesto na svetu. Ta bolnica, ki jo je ustanovila in jo vodi gospa Marjory Shear-jeva, je urejena po vzorcu najboljših klinik, s katerimi razpolagajo čioveški bolniki.
V	tej bolnici vidiš na stotine ptičkov; ene so prinesli skrbni redniki, ker so jim zboleli, druge so pa lastniki samo spravili v varstvo za nekaj dni, če so kam odpotovali.
Bolnica ima tudi operacijsko dvorano. Preden bolno živalco operirajo, jo uspavajo s primernim uspavalnim sredstvom, da ne čuti bolečin.
Nekega kanarčka, ki si je zlomil no-žico, ko je veter prevrnil njegovo kletko na tla, je gospa Shearjeva z uspehom operirala. Najprej ga je uspavala, nato mu zravnala nožico in mu jo vteknila v stekleno cevko. Čez štirinajst dni je bil ptiček zdrav.
Pri drugi priliki si je neki kanarček razklal kljunček. Gospa Shearjeva mu ga je dela v mavec in je ves teden hranila ptička s cevko, po kateri mu je spuščala pičo v kljunček.
Mnogo ptičkov morajo v tej bolnici zdraviti zaradi slabe prebave, ker jim lastniki dajejo preveč piče ali pa premalo, ali pa takšne, ki jim ne prija.
Talso je neki prekrasen črno-rumen kanarček prišel ob vse perje, ker so mu dajali preveč zanj škodljivega zrnja. Morali so mu vbrizgati posebno cepivo in mu zapisali strogo dieto.
Mnogim piicain morajo zdraviti žleze. Gospa Shearjeva je zanje odkrila poseben sirup, ki dobe od njega ptice-pevke čistejši glas.
Gospa Marjory Shearjeva sa je začutila poklicano za zdravnico živali, ko ji je bi-
lo	komaj osem let. Takrat je opazila, kako se neki piščanec duši, ker je požrl iglo. Kot osemletno dekletce ga je Mar-jory rešila na iznajdljiv način: prerezala mu je grlo, mu potegnila iglo ven, nato pa grlo spet zašila.
Banka Baruch
15, Rue Lafayette, PARIŠ Odprem)ja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najku-lantneje. — Poštni uradi v Belgiji. Franciji, Holandiji in Luksenburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune:	Belgija: št. 3064-64, Bru-
xelles; Holandija: št. 1458-60, Ded. Dienst; Francija: št. 1117-94, Pariš; Luksemburg: št. 5967, Lnxemburg.
—	Na zahtevo pošljemo brezplačno nate čekovna nakaznice,
Danes slovi gospa Shearjeva po vseh Združenih državah. Rešila je življenje že tisočem in tisočem ptičkov, naj si že bodo piščanci, ki jih avto oplazi, napačno krmljeni kanarčki ali pa ranjene lastovice.
(Po detroitskem tedniku »American Weekly“)
Z zlomljeno nogo prvi na cilju
London. — Na neki dirki v Worcestru je jockey zmagujočega konja nenadoma opazil, da žival popušča. Toda takoj se je spet opomogla, brez hibe preskočila poslednje tri zapreke in zdrvela kot zmagovalka skozi cilj — tam se je pa zgrudila na tla.
Tedaj so videli, da si je konj zlomil zadnjo nogo in dirkal dalje le še po treh nogah do cilja — vztrajajoč do smrti.
Palica mu je rešila življenje
Bombay. — V Benaresu, svetem mestu Indov, je neki Anglež stopil k odvetniku, da bi z njegovo pomočjo dobil posojilo na veliko posestvo. To posojilo je bilo za Angleža in za njegovo družino edina rešitev v stiski, v katero je bil zašel.
Toda v svojo neizmerno grozo je Anglež izvedel, da je njegovo posestvo z dolgovi že preobremenjeno in da ne more nanj dobiti niti počenega groša hipoteke.
Ta novica je spravila Angleža na rob obupa. Začele so se mu tresti roke in iz trepečoče desnice mu je padla palica na tla. Palica je imela dragoceno kljuko iz ahata; ta kljuka se je na tleh razbila na tisoč koscev, iz nje se je pa skotalilo po tleh deset prekrasnih črnih biserov. Ti biseri so bili dosli več vredni, kolikor je Anglež upal dobiti posojila na svoje posestvo. Tako je njega in njegovo družino v doslovnem pomenu rešila njegova palica.
Pridna gospodinja skrbi, da so člani njene družine vedno krepki in zdravi. Zato jim nudi za zajtrk skodelico kakava. Posebno slasten in tečen je Mirim kakao, ki ga dobite pri vsakem trgovcu. Zavitek Mirim kakava za štiri osebe velja samo Din 1-—.
Pred oltarjem pretepena
Nowyork. — Dvajsetletni študent Robert Sharker se je zaljubil v lepo in bogato Normo Bellovo, ki ji ni bilo niti šestnajst let. Vzlic temu je Robert stopil k njenima roditeljema in ju pogumno prosil za roko lepe Norme. Kajpada sta ga pri priči postavila na hladno. Ko je prišel domov, se je ogorčeno pritoževal pri svojih starših, kaj se mu je zgodilo, a tudi onadva se nista zavzeia zanj, temveč sta dala roditeljema lepe Norme popolnoma prav.
Toda mlada zaljubljenca nista odnehala. Izvedela sta, da se v državi Ne\v-Jerseyu lahko tudi mladoletni poroče brez dovoljenja svojih staršev. Tako sta nekega lepega dne naročila avto in se odpeljala v New-Jersey na poroko.
Njuni starši pa niso držali križem rok. Izvedeli so, da se je mladi par na vrat na nos odpeljal v New-Jersey — hajd, pa so še oni najeli avto in ga pognali na zasledovanje.
Toda ko so prišli v New-Jersey, je duhovnik ravno končaval poročni obred med Robertom in Normo. Ogorčeno so starši planili pred oltar in začeli prete-pavati neposlušna otroka. Robert je spravil par klofut od svojega očeta, Normina mati je pa na hrbtu svoje hčerke zlomila svoj dragoceni dežnik.
A kaj bo hoteli — poroka je bila že opravljena! Morali so vgrizniti v kislo jabolko. Po dobljenih batinah se je mladi par odpeljal a svojimi starši domov in v
Nič ji ne pomaga, če se še bolj drži in skriva — umazanost v perilu. Bela in gosta pena Zlatorog-ovega mila jo gotovo najde, raztopi in odplavi. Zato vse vpitje nič ne pomaga: Kdor hoče poceni prati in imeti belo in duhteče perilo, mora prati z Zlatorogom! V Zlatorogu tiči vsa tajna in umetnost imeti snežno belo in trdno perilo. Gospa, poskusite tudi Vi prati z Zlatorog-ovim milom in kmalu bosta ne razdražljiva prijatelja. Zlatorog-ovo milo je res dobro in domače. Zato zahtevajte pri svojem trgovcu vedno le Zlatorog-ovo milo!
Newyorku so v vsej naglici priredili že-nitovanjsko pojedino.
Zdaj mladi par z zadovoljstvom pripoveduje, da so mu »poročne batine« najlepši in najslajši spomin, ki ga bosta ohranila do konca dni.
Nezakonskega sinčka vrgla v morje
Carigrad. — Na morju blizu Carigrada se je zgodil zverinski zločin. Brez-srčna maiti je vrgla 6vojega nezakonskega sina v žrelo morskim volkovom.
Aiša — klicali so jo »lepo Aišo« —■ je bila doma iz Inebola v Mali Aziji. Spe-čala se je z nekim Hašimom in povila sinčka. Mlada zaljubljenca sta takoj po otrokovem rojstvu pobegnila v Catrigrad in si najela stanovanje ob Bosporu. Deček je rasel in zrasel v čednega dveletnega fantiča. Bil je pa nekam bolehen in je pogosto jokal. Nervozni ljubček ni mogel prenašati neprestanega otrokovega vekanja. Zaljubljenca sta se zato mnogokrat ostro sporekla. Fant je očital dekletu, da je ničvredna mati, če ne zna ule-šiti sina. Lepega dne je bilo Aiši teh hudih očitkov dovolj. Vzela je 6inčka v naročje in se odpravila k svojemu očetu.
V	krogu svojih domačih je kmalu pozabila sirovega ljubimca. Toda lahkoživa žilica ji ni dala miru. Pričela je ljubimkati z nekim Mehmedom, ki ji je celo obljubil, da se poroči z njo, če se odkriža otroka.
Aiša nii dolgo premišljevala. Lepega dne je sedla na parnik in vrgla v temi otroka čez palubo v razbesnele morske valove. Nihče ni opazil njenega zločina. Ko so se pa potniki izkrcali v končnem pristanišču, je neki gospod, ki je lepa Aiša zbudila njegovo poz»rnost, opazil, da je dekle izstopilo samo. čeprav se je točno spomnil, da se je vkrcala z otrokom vred. Stopil je k prvemu stražniku in mu izrazil svoj sum. Stražnik je dekle prijel in jo odpeljal na policijsko ravnateljstvo. Tam je h koncu hladnokrvno priznala svoj zverinski zločin.
Lepa Aiša je sedela na zatožni klopi popolnoma ravnodušno. Morilka ima komaj 18 let. Ves čas razprave ni niti trenila z očmi. Cinično je priznala vse. Niifci takrat ji ni šinila kri v glavo, ko je državni pravdnik zahteval smrt na vešalih.
Po posvetovanju sodnikov in prisedni-kov je predsednik sodišča razglasil obsodbo: Zverinska mati je dobiila zaradi mladoletnosti n a mestu vrvi okoli vratu, 24 let težke ječe.
Rossini in njegov spomenik
K klavnemu skladatelju Rossiniju je nekoč prišlo odposlanstvo njegovega rodnega kraja Pesara in mu sporočilo, da mu mislijo postaviti na glavnem trgu spomenik.
»Koliko denarja bi za to žrtvovali?« je vprašal skadatelj.
»Šest tisoč lir je določil odbor,« je odgovoril vodja odposlanstva.
»Veste kaj, spoštovani someščani? Nekaj bi vam predlagal, pa mislim, da bi bilo vam in meni v korist. Mislim, da je škoda izdati toliko denarja za kamen. Verjemite mi, res ni vredno. Zato spravite tri tisoč lir in jih porabite za drugo namene, drugih tri tisoč pa dajte meni, in se rade valje obvežem, da pridem vsako leto na semanji dan in se postavim na primeren podstavek. Tako me bo lahko vsakdo občudoval, komur so takšno reči v zabavo.«
Kadar so ienske ie vse druge igrači potrle, se spravljajo na ugonabljanje mol, 0uo Arnold.
rn$m*
Leto VI/4v.
Movgta „Draži nekega tednika**
Same ena feaplja fervi
Napisal R. T. StMMtrop
Magdalena si je česala pred zrcalom svoje dolge kostanjeve lase. V zrcalu je videla vso opremo sobe; ibila je popolnoma gladka, v modernem slogu, le posteljica v baročnem »logu je stopala iz tega okvira.
V	posteljici je ležal dojenček. Sobno okno je gledalo na jug čez vrt, kjer so cvetela oranžna drevesa, in oranžna drevesa so tudi obrobljala prostrana bombažna polja, ki so spominjala na zasneženo ravan.
Ko si je Magdalena počesala lase, je vstala. Bila je še slabotna in nekam negotova na nogah, saj je bilo eele štirinajst dni, kar je mali zagledal luč sveta. Počasi je stopila k posteljici in dvignila sinčka iz nje. Mali je le za sekundo odprl oči in jih takoj spet zaprl ter mirno in zadovoljno dalje spal.
Mlada mati ga je položila nazaj v posteljo, s svojo lepo belo roko pobožala otročička po obrazu in se zatopila v misli. Tako je stala nekaj časa in venomer je morala primerjati svojo polt z otrokovo.
Potem se je počasi obrnila in se zagledala skozi okno. Star črnec je ravno nesel vodo od vodnjaka, pred kuhinjskimi vrati je pa sedela neka stara črnka in lupila krompir. Kamorkoli je Magdalena pogledala, na polja, na vrt — povsod so sedeli črnci, sami črnci.
Solze so stopile mladi materi v oči, ko je pogledala spet k posteljici. Zdajci so se odprla vrata. Magdalena je poljubila otroka na čelo in šla svojemu možu naproti.
Julian Forgu je bil visok, močan mož z zraslimi obrvmi in črnimi za-lizci. Imel je velike temne oči.
Poljubil je svojo ženo, stopil k postelji, vprašal, kako gre otroku, in se sklonil, da bi ga poljubil. Magdalena je gledala čez njegova ramena, kako je približal roko otročičkovemu obrazu in ga pozorno opazoval.
Potlej se je pa nenadoma vzravnal in vprašal s čudno pridušenim glasom: »Magdalena, kaj se je zgodilo z najinim sinom?«
Mladi ženi je bilo, kakor da bi jo kdo stisnil za vrat. Niti toliko ni mogla, da bi ga vprašala, kaj prav za prav misli.
Julian je začel razburjeno hoditi po sobi sem in tja, potem se je pa tudi on ustavil pred oknom in zastrmel v črnce pri delu. Zdajci se je obrnil in dejal: »Jutri stopim k dr. Villerju.« S trdimi koraki je odšel iz sobe, ne da bi bil svojo ženo ali otroka le še pogledal.
Magdalena je ostala sama, vsa objokana.
Drugi dan popoldne je prišel dr. Viller. Odpeljali so ga najprej k otročičku, nato pa v Julianovo sobo. Magdalena se ni mogla premagati in je prisluškovala pri vratih.
»Moj sin je črnec, kajne, gospod doktor? Kako naj si to razložim?«
»Na Kubi ni to nič čudnega, ljubi moj Forgu,« je odgovoril zdravnik.
»Že res... toda kako naj bo moj sin črn, če pa moja žena ni...«
Zdravnik ga je presekal: »Ni vam
Knjige niso moralne ne nemoralne. Knjige so samo dobro ali slabo pisane. l\ič drugega.	Oskar	,Wilde.
treba dvomiti o svoji ženi. Povejte mi pa, kaj veste o njenem poreklu.«
»Poznal sem samo njena pokojna roditelja; oba sta bila belca.«
»Ali ni nemara kdo iz njene družine izviral od črncev?«
»Ne, ne vem.«
»Brez dvoma se je morala nekoč kri pomešati, zakaj nič nenavadnega ni, da črna polt še po treh rodovih udari v rodbini samih belcev na dan.«
»Moj Bog!« je kriknil Forgu.
»Ne jemljite si tega tako k srcu, prijatelj,« ga je skušal zdravnik potolažiti. »Kaj vam mar barva, če pa veste, da je vaš pravi, rodni sin.«
Magdalena ni mogla več prisluškovati. Vsa strta se je zgrudila ob postelji na tla. Drugo jutro ji je črna služkinja prinesla pismo od moža. Brala je:
Ljuba Magdalena!
Zdravnik mi je sicer vse pojasnil in jaz ti ničesar ne očitam, ker sem prepričan, da nisi prav nič kriva. Vzlic temu mi pa spoštovanje do moje rodbine in mojih prednikov brani priznati tega otroka za svojega.
Da bova laglje prebolela ločitev, se odpeljem v flavano. Zdravnik in odvetnik bosta vse uredila, kar je treba med nama urediti. Verjemi mi, da je tudi meni hudo, a ne morem drugače.
Julian.
Magdalena je obupno zaihtela.
*
Teden dni nato se je Julian vrnil. Zdel se je postaran za deset let. Globoke brazde so se mu bile zarezale v čelo in osivele obrvi so mu senčile oči. Govoril ni z nikomer. Le črna služkinja je imela toliko poguma, da je stopila k njemu.
»Milostljiva gospa se je odpeljala z otrokom in se nikdar več ne vrne!« je povedala.
Kmalu nato so v hiši govorili, da se misli Forgu za zmerom odpraviti s Kube in preseliti v Evropo. Te glasove so še potrjevale njegove priprave za odhod.
Ko je Julian urejal svoje stvari in jih spravljal v kovčege, je sklenil se-
žgati vse stare papirje in pisma. Sam ei je zanetil ogenj v peči, ostal do ranega jutra v svoji sobi in pregledoval papirje, ki jih je namenil ognjenim zubljem.
Prva pisma, ki so mu prišla v roke, so bila Magdalenina nanj in njegova Magdaleni. Potlej je našel sveženj starih računov, pogodb in poslovnih pisem; brez pomišljanja jih je vrgel v ogenj.
Naposled je odprl še poslednjo kaseto, ki jo je imel še od staršev. Bila je do roba polna starih, že čisto porumenelih listin in pisem. Med njimi je bil tudi svežnjič najfinejšega pisemskega papirja, še zmerom dehtečega po sivki. Julian je razmotal trak okoli svežnja in začel pisma Citati, drugo za drugim. V vseh je spoznal rokopis svojih staršev, datum na njih mu je pa pravil, da segajo trideset let nazaj.
V	enein teh pisem je našel ovenelo vrtnico. Pismo je bilo od njegove matere, ki se je takrat mudila v Evropi in je bila zelo bolna. Julian je bral:
Ljubi moj Antoni
Kako srečna bi bila, če bi mogel ti biti pri meni. Zdravnik mi je sicer prepovedal pisanje, pa ti vendarle pišem, ker je nemara to moje poslednje pismo nate. Zelo slabo se počutim in komaj držim pero v roki. Toda moram, še enkrat moram dati svojemu srcu, da izpre-govori. Popolnoma ti zaupam, da boš najinega sina dobro vzgojil, saj vem, da ga prav tako goreče ljubiš kakor jaz. Toda mirneje boin umrla, če mi pri-sežeš, da boš vse storil, da Julian nikdar ne izve skrivnosti mojega porekla. Rotim te, obljubi mi to, dragi Anton. Julian ima belo polt in je popolnoma podoben tebi. Tako mu ne bo nikdar prišla na um domneva, da je v žilah njegovega deda po materi tekla še kaplja črnske krvi...
Ko je Julian prebral dotod, mu je glava težko omahnila na mizo. Njegova kri torej in ne kri njegove uboge žene je bila pomešana s črnsko, on je pa siroto pahnil od sebe! Toda zdaj ne more več nazaj, ločitev je sodno izvršena, kocka je padla! Tako bo do smrti vlekel svojo skrivnost s seboj — — —
R O | A C
Madžarski napisal Aladar Laszlo
V	tretjem nadstropju stanovanjske hiše živi v stanovanju, sestoječem iz sobe in kuhinje, siromašen krojač. Navadno pošiljam k njemu svoje obleke likat ali pa kaj malega popravljat.
Zadnjič sem ga spet poklical, naj pride po nekaj oblek, da jih bo zlikal. Krojač je prišel in obleke skrbno zavil v papir. Radovedno sem ga opazoval. Njegove hlače so cvetele, podloga njegovega suknjiča je bila raztrgana, na levem komolcu je pa imel precejšnjo luknjo.
»Veste kaj,« sem mu rekel, »ali vas ni sram, da hodite kot krojač tako razcapani? Zakaj si pa suknjiča ne zakrpate?«
Skromno in žalostno je odgovoril:
»Gospod, tudi za krpanje je treba nekaj blaga ... Čeprav sem sam krojač, me pride tudi delo na svojih dvajset di-
narjev. Toliko si pa ne morem odtrgati.« Stisnil sem mu ‘20 Din v roko:
»Nate, prijatelj. Kupite si vse potrebno in zakrpajte si suknjič. Ne bi vas hotel še kdaj videti tako raztrganega.«
Krojač se je ganjeno zahvalil in denar spravil. Ko mi je čez dva dni prinesel zlikane obleke, sem osupnil: svoje obleke si ni bil še nič popravil. Na komolcu je še zmerom bleščala velika luknja, hlače so cvetele, podloga raztrgana — natanko tako kakor pred dvema dnevoma. Poklical sem ga na odgovor, on mi je pa mirno pojasnil:
»Veste, gospod, saj sem imel najboljšo voljo. Računal sem in meril, koliko blaga in koliko časa mi je treba za krpanje. In reči moram, da tega dela, kakor mi je žal, ne morem napraviti za dvajset Din...«
Vas privede do uspeha,
vztrajno negovanje pa do lepote.
O pravilnem negovanju obraza Vas pouči
fzuč. kozmetičarka Dsršnks Vdovic« Uubljana, GradiSE« 4
■od 10—12 in od 3—7.
GROF MONTE-CRISTO
Nadaljevanje 4 3. strani
dične Evgenije za svojega sina grofiča Alberta.«
Toda bankir ne samo ne povabi svojega gosta, naj sede, temveč še bolj naguba čelo in počasi odvrne:
»Preden vam odgovorim, gospod grof, moram premisliti.«
»Premisliti?« osupne Morcerf. »Saj ste za premislek imeli vendar dovolj časa osem let, odkar sva prvič o tem govorila.«
»Gospod grof,« odgovori Dan-glars, »dostikrat se zgodi, da mora človek kakšno stvar še v drugo premisliti.«
»Ne razumem vas, gospod baron.«
»Reči hočem, da so se razmere
v	zadnjih štirinajstih dneh ...«
»Oprostite — ali se ne greva slepe miši?«
»Zakaj?«
»Mislim, da bi bilo pametno, če bi odkrito govorila.«
»Tudi jaz tako mislim.«
»Ali poznate gospoda Monte-Crista?«
»Seveda ga poznam«, odvrne Danglars. »Saj ga štejem med svoje prijatelje.«
»Ali mu niste ondan rekli, da nekam preveč oklevam zastran te poroke?«
»Sem.«
»Nu, zato sem prišel. Kakor vidite, nisem pozabil. Prihajam vas namreč terjat, da izpolnite svojo obljubo.«
Danglars ne odgovori.
»Ali so se vaši nazori tako nenadoma izpremenili?« vpraša Morcerf. »Ali ste me pa samo zato poklicali, da bi me ponižali?«
Danglars je izprevidel, da se utegne zanj slabo končati, če bo nadaljeval razgovor v tem ionu.
»Gospod grof,« reče zato, »razumem, da vas moje vedenje čudi. Toda verjemite mi, da mi takšno vedenje nalagajo posebne okoliščine.«
»Besede brez vsebine, dragi gospod. Z njimi lahko krmite koga drugega, ne pa grofa Morcer-fa. Če pride mož,kakršen sem jaz, k drugemu možu, da ga spomni dane besede, le-ta pa te besede ne izpolni, ima vsaj pravico terjati tehtno pojasnilo.«
Danglars je bil strahopetec, a ni maral tega pokazati. Način Morcerfovega govorjenja ga je razdražil.
»Takšno pojasnilo tudi imam.«
»Govorite jasneje.«
»Imam vzrok, a ga je težko navesti.«
»Ne, s tem se ne dam odpraviti. Zaenkrat vidim samo to, da odklanjate zvezo z mojo rodbino.«
»Nikakor nel« odvrne Danglars. »Samo poslednjo besedo bi rad odložil.«
»Pa vendar ne mislite, da bom potrpežljivo čakal, kdaj se mi blagovoli vrnili vaša naklonjenost?«
»Če ne morete čakati, si pa mislite, da je najin dogovor razdrt.«
Grof se ugrizne v ustnice do krvi. Toda takoj se spomni, da bi se samo osmešil, če bi pokazal svojo užaljenost.
»Ljubi gospod Donrjlnrs,« reče riaio, »že dolgo lei se poznava
galeja Klecpalre
čudo starega veka
in zato se pač spodobi, da sva malo obzirnejša drug z drugim. Odgovor ste mi dolžni; mislim, da je pač najmanj kar morem zahtevati, da mi poveste, kateri nesreči se mora moj sin zahvaliti za izgubo vaše naklonjenosti.«
»Ne gre za vašega sina osebno
—	več vam ne morem povedati,« odgovori predrzno Danglars.
»Za koga pa?« vpraša Morcerf in vsa kri mu izgine s čela. Dan-glarsu to ni ušlo. Trdo mu pogleda
V	oči in pravi:
»Zahvalite se mi, da vam ne odgovorim jasneje.
Morcerf vztrepeta od pritajenega gneva.
»Pravico imam zahtevati od vas natančno pojasnilo. Ali imate kaj proti moji ženi? Ali vam moje premoženje ni zadosti veliko? Ali vam moja politična smer ni všeč?«
»Ne, gospod. Nikar ne izprašujte! Zadovoljite se z odgoditvi-jo. Saj se nam nikamor ne mudi.-Moji hčeri je šele sedemnajst let, vašemu sinu pa ena in dvajset. Počakajva... Čas razkrije marsikaj. Dostikrat se čez noč razprše najhujša obrekovanja.«
»Obrekovanja, ste rekli?« vzklikne Morcerf mrliško bled. »Tak me obrekujejo?«
»Pustiva to, gospod grofi«
»Torej naj mirno vzamem vašo odklonitev na znanje?«
»Verjemite mi, meni je še muč-nejša kakor vam. Svaščino z vami sem si štel v veliko čast, razdrtje poroke je pa za nevesto vselej hujša sramota kakor za ženina.«
»Prav. Pa pustiva to reč!« za-škrta Morcerf, pograbi rokavice in klobuk in odide.
Danglars je prav dobro opazil, da se Morcerf niti enkrat ni upal vprašati, ali ni morda on sam, Morcerf, vzrok razbitja poroke.
Prihodnje jutro je bilo Danglar-su prvo, da je zahteval časnike. Ko mu jih prineso, vse druge odloži in vzame v roke ,lmpartial‘, čigar urednik je bil Beauchamp.
Hlastno ga razprostre, preleti naslove člankov in se naposled ustavi pri kratki beležki, ki se )e začela z besedami: ,lz Janine nam poročajo/ Danglars se zlobno zasmeje.
»Dobro je,« reče, ko je člančič prebral, in si zadovoljno pomane roke. »Tele vrstice o polkovniku Fernandu mi bodo po vsej priliki prihranile trud, da bi mu dajal podrobna pojasnila.«
*
Nekako ob istem času, to je okoli devetih zjutraj, se je ustavil pred Monte-Crisiovo hišo na Elizejskih poljanah Albert de Morcerf. Oblečen je bil črno in videti je bil zelo razburjen.
»Gospod grof je pred kake pol ure odšel,« mu pove komornik.
»Ali mislite, da ga dolgo ne bo nazaj? Moral bi z njim govoriti zaradi zelo važne reči.«
»Mislim, da se bo kmalu vrnil, ker je naročil, naj bo zajtrk pripravljen ob desetih.«
»Dobro, bom pa stopil malo po Elizejskih poljanah in se okoli desetih vrnil. Prosim vas, sporočite gospodu grofu, ko pride, da ga prosim za sprejem.«
Albert pusti svoj voz pred grofovim stanovanjem in se odpravi na kratek sprehod.
S« nadaljuje na 6. strani v 4, stolpcu
Ena sama 6lika je več vredna od tisoč besedi — tako po vsej pravici trdi kitajski pregovor. Kako upravičen je ta pregovor, se pa posebno vidi, če govorimo o živi 6liki, to je o filmu. Tudi najbolj zgovorni popisi pogosto manj povedo od lepo predvajanega filma.
Iz popisovanja sodobnikov egiptske kraljice Kleopatre nam je znano, da je dvor v Aleksandriji silno ljubil sijaj in razkošje in da je bil rafiniran kakor je bil, pravo čudo tedanjega sveta. Posebna umetnija še za današnje pojme je bila pa Kleopatrina galeja, na kateri je velika kraljica izvojevala svojo prvo zmago (a samo z ženskim orožjem) nad sovražnikom, rimskim vojskovodjo Antoni-jem. Ta čudovita iadja, prava umetnina, je imela prostora za 4000 ljudi.
500 vesel iz čistega srebra jo je gonilo in ji podeljevalo hitrost do 5 milj na uro.
Za krmilom sta stala dva krmarja pod streho, zgrajeno v obliki slonove glave iz suhega zlata. Da so mornarji z večjim veseljem vesla-
li	in se niso tako hitro upehali, so jim pa neprestano svirale deklice na flavte in harfe.
Nenavadno mikavna, a hkratu tudi težka naloga za tistega, kdor mora obnavljati zgodovino, je oživljanje tega čarobnega okolja. Novi Paramoun-tov film »Kleopatra« je ves ta lesk in sijaj popolnoma verno podal. Za filmanje tega veličastnega dela so zgradili ladjo po zgodovinskih podatkih, sprejemna dvorana egiptske kraljice je bila prav tako izdelana m prirojena po zgodovinskih podatkih (samo za ozadje te dvorane je moralo 600 pavov dati svoje perje). Cela armada izkušenih dekoraterjev, kiparjev in slikarjev je morala vse te stvari izdelati do najmanjše podrobnosti natanko tako, kakor so delali stari egiptski umetniki. In tako je ponovno vstala prava umetnina starinskega ladjedelstva tistih Egipčanov, ki so bili pionirji ladjedelske tehnike.
Že leta 4000 pred Kristusom so Egipčani pluli po Nilu, kakih tisoč let prej kakor Asirci, Babilonci in
fitfnske tun/Lee.
Marta Eggerth je pravkar pričela fil-mati svoj najnovejši film »Njen največji uspeh«. Filin režira v Berlinu Johannes Meyer. Glasbo je zložil Walter Grothe. Martin partner je Albrecht Schonhals, ki si je priboril v svojem prvem filmu »Knez Voroncev« velike uspehe. Komično vlogo igra znani dunajski komik Leo Slezak.
Willy Fritscli se ne bo poročil s plesalko in igralko Dino Grace. Umetnica je časnikarje kar na kratko odslovila, ko so jo vprašali, kako in kaj je z Willy-jem. Dejala, je, da je tako preobložena z delom, da niti ne utegne misliti na svoje lastno zasebno življenje. Kje neki bi našla čas za življenje v dvoje 1
AnnahMIa in Jean Murat sta se v Parizu vzela. Jean Murat je slavni francoski filmski igralec. Mlada zakonca sta se
Kitajci. Od Egipčanov so se Feničani naučili gradnje ladij. Pri njih so se je naučili Kartažani, Kartagina je pa dala povod Rimljanom, ki se dotlej skoraj niso brigali za plovbo po morju, da so zgradili brodovje zoper Kartagino.
Neko kartažansko ladjo, ki je nasedla na sipino, so Rimljani porabili za vzorec in zgradili po njej v dveh mesecih mornarico 120 ladij. Bili so tako drzni, da so se s to mornarico spustili v pomorsko bitko pri Liparjih. S pomočjo tega brodovja in novega izuma — mostov, ki so jih s svojih ladij spuščali na sovražne ladje in tako izpremenili pomorsko
bitko v kopno — se je Rimljanom posrečilo nasprotnika premagati.
Po končanih punskih (kartažan-skih) vojnah je rimsko brodovje spet izginilo. Zgradili so ga ponovno šele, ko so morski roparji začeli ogražati promet med Rimljani in njihovimi prekomorskimi deželami. Julij Cezar je ustvaril takšno mornarico in porabil pri njej nov izum, orožje, s katerim so prestrigli jadra sovražnih ladij in jim onemogočili manevriranje.
Za Cezarjem je zgradil Oktavian hitre ladje in z njimi odločil bitko pri Akciju v svojo korist. Tam je zmagal nad Antonijem in postal gospodar rimskega imperija.
In to največjo pomorsko bitko starega veka, ki je tolikšnega pomena za svetovno zgodovino — to bitko je rekonstruiral režiser Cecil B. de Mille za Paramountov film »Kleopatra«. Tako je postal ta film čudovita slika starega veka na vrhuncu njegove moči, pester izraz njegovega razkošja in tedanje vojne umetnosti.
spoznala pri filmanju francoske verzije filma »Dva v enem avtomobilu«. Zdi se, da jima je bilo dejanje tega filma tako všeč, da sta ga preizkusila kar v resnici.
Ufa je dovršila filmanje »Turandota«.
Pod vodstvom Gerliarda Lamprechta so sodelovali v filmu; Katica Nagy, Willy Fritsch, Inge Lish, Paul Kemp, Leopol-dina Konstantin, Aribet Wasc.her, Ernst Bahmer in Gerhard Damami. Film so izdelali tudi v francoščini. Zamenjali so razen Katice Nagy vse igralce.
V 24 URAH
barva, plisira ln kemično čist! obleke, klobuke itd. Skrobl ln svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice i.t.d. Pere, suši, monga in lika lomače perilo
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
Nj. Vis. knez Pavle je odpotoval na poroko angleškega princa Jurija in grške princese Marine. Knez-namestnik bo v Londonu gost angleškega kralja.
Naša vlada je vložila v generalnem tajništvu Zveze narodov v Ženevi noto,.v kateri zahteva razčiščenje marsejskega atentata. Noti je priložila obširno sporne-nico z dokumentacijo o atentatorju in njegovih udeležencih. Svet Zveze narodov je sklenil razpravo o jugoslovanski noti odgoditi na januarsko zasedanj« svč-ta. Med teni je pa tudi madžarska vlada vložila noto in zahteva kot stranka, ki jo jugoslovanska vlada najbolj bremeni, takojšnjo razpravo o jugoslovanski obtožbi.
Kardinal Gasparri, bivši vatikanski
državni tajnik za zunanje zadeve, je pretekli teden umrl v Vatikanu v visoki starosti 82 let. Kot državni tajnik je uradoval od leta 1914. do 1930. Leta 1929. je s predsednikom italijanske vlade Mussolinijem podpisal v papeževem imenu lateransko pogodbo.
Philippe Bertlielot, bivši dolgoletni generalni tajnik francoskega zunanjega ministrstva in s tem tudi glavni mojster francoske zunanje politike med svetovno vojno in po njej, je umrl prejšnji teden v Parizu, star 68 let. Na vodilno mesto zunanje politike je prišel leta 1914. in je tam ostal do leta 1924. Po kratkem presledku je spet zavzel svoje mesto leta 1925. in ostal do lanskega leta, ko je dokončno odstopil zaradi bolezni.
Marconiana. Te dni je imel papež nagovor na udeležence evharističnega kongresa v Buenos-Airesu. Govoril je po radiu. Med drugim je tudi izrazil zadovoljstvo nad tem, da mu uspehi na polju radia omogočajo, da lahko govori kristjanom, ki jih deli od njega več oceanov. Ker je govoril latinski, latinščina pa kajpada še ni poznala brezžičništva, še manj pa izraz zanj, je moral papež skovati novo latinsko besedo za »radio«. Imenoval ga je »Marconiana«. Ta beseda bo torej v bodoče pomenila v latinščini »radio«.
Predor skozi Mont-Blanc. V Ženevi se je ustanovilo italijansko-francosko društvo za zgradbo 12 km dolgega predora skozi Mont-Blanc.
Zakaj se na Angleškem širi telefon. V
septembru in oktobru se je na Angleškem prijavilo 95.000 novih telefonskih naročnikov. Ponekod je prirastek v teh dveh mesecih za 50 do 90% večji kakor prej v šestih mesecih skupaj. Da vzlic gospodarski krizi število telefonskih naročnikov narašča, je vzrok v tem, ker je poštna uprava pred dvema mesecema znižala instalacijsko pristojbino in telefonsko naročnino.
V	Tirani je umrla mati albanskega kralja Zoga.
Glasbena Matica iz Ljubljane je šla pod vodstvom svojega predsednika dr. Ravniharja in opernega ravnatelja g. Poliča na turnejo po Bolgarskem. V soboto je priredila svoj prvi koncert v Sofiji in doživela velik uspeh. Iz Sofije je Matica krenila v Plovdiv.
Avstrijski begunci (hitlerjevci) v koncentracijskih taboriščih v Varaždinu, Bje-Iovaru i. dr., se te dni odpravljajo na Nemško. Pred odhodom so priredili v Varaždinu poslovilni večer s koncertnimi točkami in povabili na prireditev tudi naše ljudi.
Matuška — smrt. Pretekli torek je sodišče v Budimpešti obsodilo Silvestra Matuško, znanega atentatorja na vlak pri Bia-Torbagyju na Ogrskem, na smrt na vešalih. Matuško je že avstrijsko sodišče obsodilo zaradi podobnih hudodelstev na šest let ječe. Ogrski državni pravdnik zdaj zahteva izročitev Matuške, da bodo mogli izvršiti nad njim smrtno obsodbo, toda Avstrijci ga najbrže ne bodo še izročili, ker še ni prestal njihove kazni.
Vera pomaga. Ondan so pripeljali v užhorodsko bolnico na Češkoslovaškem neko žensko, ki je tožila o hudih bolečinah v spodnjem delu života in venomer zatrjevala, da se ji premetavajo v trebuhu žive žabe. Tedaj je nekega bolniškega zdravnika prešinila dobra misel. Poslal je po tri žive žabe, bolnico kloro-formiral in ko se je osvestila, ji je pokazal »zverine«, ki jih ji je po njeni sodbi potegnil iz trebuha. Žena se je pri priči začutila zdravo.
Se nadaljuje na 6. strani
Arhivi
pripovedujejo
Spomini dvornega norca
Grof, ki je v otroških letih pasel krave in ovce, potem pa postal norec na dvoru kralja Henrika IV. in veleugledna oseba. — Tragična smrt na cerkvenem pragu
i&Nssst
Nadaljevanje s 5. strani
Moskva ima po Štetju 1. januarja t. 1. 3,613.000 prebivalcev, t. j. 2'/2krat toliko kakor leta 1913.
Nov most žez Donavo mislijo zgraditi, in sicer pri Oršovi. Gradila bi ga neka francoska družba in bi stal 300 milijonov frankov (okoli 900 milij. Din).
Berlin najnevarnejše mesto. Nemški časniki pišejo, da postaja nemška prestolnica čedalje nevarnejša, kar se prometa tiče. Dan za dnem se v Berlinu dogaja več prometnih nesreč; če pojde tako dalje, postane Berlin kmalu najnevarnejše mesto na svetu — ugotavlja >Berliner Tageblatt«.
Novo cesto od Kamnika do planinske koče v Kamniški Bistrici so na zelo svečan način odprli preteklo nedeljo. Poslej bo mogoče priti z avtom ali motornim kolesom iz Ljubljane naravnost do planinske koče v Kamniški Bistrici.
Asfaltno cesto iz Beograda v Zagreb bodo začeli graditi prihodnjo pomlad. Vlada je v ta namen odobrila kredit 800 milijonov dinarjev. Tudi iz Beograda v Subotico mislijo zgraditi asfaltno cesto, in sicer takisto že prihodnje leto. Tako bo dobilo dela več tisoč delavcev.
V framsko posojilnico so vdrli neznani vlomilci. Odnesli so na srečo samo 2000 dinarjev.
V okolici Ljubljane zasleduje orožni-štvo neznanega moškega, ki straši ženski svet pri izletih na Sv. Katarino. Neznanec preži samo na ženske, ki prihajajo posamič; prikazuje se jim namreč v Adamovi obleki s krinko na obrazu. Oblasti mislijo, da je mož duševno bolan.
Tekstilno tovarno dobi Ptuj. Neka češka tovarna se namreč pogaja z mestno občino, da bi preuredila bivši dominikanski samostan v tekstilno tovarno. Delo bi se začelo sredi januarja prihodnjega leta, v začetku bi bilo okoli 120 delavcev. Stvar je dozorela do banske uprave, ki ima odobriti pogodbo oziroma podeliti koncesijo.
Poročili so se: prof. Franc Grafenauer, predsednik profesorskega združenja v Dravski banovini, z gdč. Lidijo Kačičevo iz odlične ljubljanske rodbine. Poročil ju je sam ljubljanski knezo-škof dr. Rožman v škofijski kapelici, za priči sta bila pa ljubljanski zdravnik dr. Sporn in državni pravdnik dr. Fellacher.
— V Beogradu sta se poročila gdč. Lju-binka Simičeva, hči upokojenega generalnega ravnatelja ministrstva za agrarno reformo, in dr. Ivo Smrečnik iz Ljubljane. Mladima paroma želimo mnogo sreče v novem življenju!
Jubilej. SOletnico starosti je slavil pretekli teden ugledni mariborski trgovec Rado L e n a r d , solastnik veletrgovine Pinter & Lenard. Čestitamo!
Diplomirali so: za inženjerje elektrotehnike na ljubljanski univerzi gg. Franc Avčin iz Ljubljane, Rihard Pompe iz Ljubljane, Milan Jenčič iz Kočevja in Ante Radišič z Visa; za inženjerja kemije na univerzi v Gradcu g. Herbert M a d e r, sin ravnatelja tovarne za dušik v Rušah; večletni asistent na rudarskem oddelku ljubljanske univerze inž. ,Viktor Kersnič je pa napravil doktorsko diplomo in postal prvi doktor-inže-njer rudarstva naše univerze. Naše čestitke !
Novi grobovi
V Ljubljani so umrli: splošno znani gostilničar Fran Kavčič, predsednik Gostilničarske zadruge in član Zbornice za TOI; ga. Marija Debeljakova, prodajalka, stara 52 let; Stanislav Javornik, pehotni poročnik, star 23 let; v bolnici: Franc Vervega, posestnik od Sv. Križa nad Jesenicami, star 61 let. —
V	Mariboru: Avgust Phillip, slikarski mojster, star 84 let; v mariborski bolnici: Kristina Petkova, 55 let stara viničarjeva vdova; zasebnica ga. Helena 'Jenčičeva, stara 61 let. — V Pekrah pri Mariboru: ugledni posestnik Štefan Brezovnik. — V Celju: Ivan Bračič, dolgoletni uradnik v odvetniški pisarni dr. Jura Hrašovca, star 71 let; ga. Antonija Urabičeva, roj. Voll-mayerjeva, železoetrugarjeva žena; v bolnici: Fran Gračner s Greta, star 77 let.
— V Gradcu: ugledni ptujski veletrgovec Egon S c h w a b. Prepeljali so ga v Ptuj.
— Pokojnikom večni mir, žalujočim naše •ožalje.
Učenjaki trde, da prebiva velika nadarjenost samo eno nadstropje više od blaznosti. To je rekel svoječas-no tudi veliki nemški mislec Scho-penhauer. Ta modrijanova trditev se pa prav tako lahko nanaša na norce kakor na norost. Tudi norec je sosed modrijana. Mnogo dvornih norcev v srednjem veku, ki so postali celo zgodovinske osebnosti, so nastopali v krinki naivnosti in beda-štva, toda za to krinko se je skrivala prava duševnost. In dvorni norci dostikrat niso bili samo odlični raz-veseljevalci kraljev, temveč pogosto tudi modri svetovalci.
Tako je bilo tudi s francoskim dvornim norcem vitezom d’Arber-tom, ki je bil za vladanja francoskega kralja Henrika IV. (1589—1610) ena izmed najbolj priljubljenih osebnosti na dvoru. Vsi so vedeli, da piše d’Arbert natančen dnevnik o dogodkih na dvoru in da zapisuje vanj tudi svoja osebna opažanja. Toda noben smrtnik, niti sam kralj ni videl tega dnevnika, ker ga je d’Arbert ljubosumno skrival.
Vitez d’Arbert je bil leta in leta eden izmed najboljših prijateljev kralja Henrika IV. Ze njegovi vrstniki so ga imeli za izrednega pamet-njaka, najnovejša zgodovinska dognanja pa potrjujejo, da ta dvorni norec ne samo ni bil norec, temveč prvi in najintimnejši kraljev svetovalec. O mnogih bitkah in važnih državnih reformah na Francoskem se je kralj Henrik poprej posvetoval s svojim dvornim norcem.
Vse do danes spominov tega dvornega norca niso mogli najti. Šele zdaj je neki francoski zgodovinar po dolgem iskanju in zbiranju starih dokumentov srečno odkril več odlomkov Arbertovih spominov in izdal knjigo, ki kaže vlado kralja Henrika IV. v čisto novi luči.
Iz gradiva, ki ga je ta zgodovinar zbral, se opaža, da je med Henrikom IV. in njegovim prvim svetovalcem res vladalo pravo prijateljstvo. Toda knjiga nam tudi pokaže v popolnoma novi luči razmere na francoskem dvoru v tistem času. Večji del Arbertovih spominov je pisec našel v arhivu pariške Narodne knjižnice. Zbrani podatki tvorijo zelo poučno knjigo, velezanimiv roman iz življenja moža, ki je igral toli pomembno vlogo na dvoru.
Po izsledkih francoskega zgodovinarja je vitez d’Arbert izviral iz siromašne kmetske rodbine. Poznejši grof in vitez je kot otrok pasel na vasi krave in ovce. Toda že takrat je menda imel skrivnostne privide. Kmetje so videli v njem pravo čudo. Mislili so, da ga neprestano obdajajo dobri in zli duhovi in da zna ozdraviti vse bolezni. Zena francoskega vojvode Charlesa je pozneje vzela malega Arberta v svojo službo kot
pažeta. Nekega dne je pa vojvodinja z grozo opazila, da zna njen paže prerokovati in da razpolaga z nadčloveškimi sposobnostmi, zakaj vse njegove prerokbe so se baje izpolnile.
Vojvoda Charles je pozneje, ves navdušen nad nenavadnim pažetom, imenoval d’Arberta za svojega dvornega norca in mu dal zelo lepo plačo. Sicer vojvoda in njegovi prijatelji niso verjeli v nadnaravne sposobnosti novega dvornega norca, toda spoznali so v njem prvi mah bistrega in modrega mladeniča. Na troške vojvode Charlesa se je d’Arbert navadil branja in pisanja in tedaj se je začel tudi baviti s pisanjem pesmi in pripovedk.
d’Arbert je že na dvoru vojvode Charlesa pisal dnevnik svojih doživljajev, nadaljeval ga je pa na dvoru kralja Henrika IV. V tisti dobi je pisal tudi majhne verske knjižice in nasvete za ljudi; takrat so take stvari zelo radi brali.
Na dvoru vojvode Charlesa za d’Arberta ni bilo dolgega obstanka. Zakaj vojvodovi prijatelji so se mu venomer rogali, ga devali v nič in ga zasmehovali, kakor da bi bil res bedak. Nekega dne je zato kratko-malo zbežal z vojvodovega dvora in se odpravil v Pariz. Tam je zahteval, da ga sprejme kralj Henrik.
Kralj je že pri prvem srečanju videl, da ima opravka z izredno bistrim človekom, in mu je rekel:
>Sprejmem vas za svojega dvornega norca, ker vam je to poklic. Toda nikdar ne bom ravnal z vami kakor z dvornim norcem.«
In kralj je besedo držal. Medtem ko so se drugi dvorjani delali norca iz d’Arberta, je kralj ravnal z njim kakor s svojim najzvestejšim in najboljšim svetovalcem. Podelil mu je viteški, nato pa še grofovski naslov in mu podaril lepo posestvo na deželi.
d’Arbert večkrat pravi v svojih spominih, da je na dvoru kralja Henrika IV. res živel dvojno življenje. Kadar je bil v družbi dvorjanov, je bil samo dvorni norec, če je bil sam s kraljem, si je pa brez domišljavosti domišljal, da je predsednik francoske vlade.
Kralj je d’Arbertu podaril razkošno palačo v Parizu, lakeje in dva zasebna tajnika. Tega ni imel še noben dvorni norec pred njim.
Toda genialni dvorni norec je svoje življenje zelo tragično končal. Ko je v Parizu divjala kuga, so ga nekega dne našli mrtvega na pragu neke cerkve. Umrl je od lakote. Bal se je namreč, da bi s hrano nalezel kugo. Deset dni ni použil niti skorjice kruha, cerkve ni pa nobeno jutro zamudil. In tam ga je nekega dne tudi dohitela smrt.
GROF MONTE-CR1STO
Nadaljevanje s S. strani
Ko stopa tako mimo Vdovskega drevoreda, se mu zazdi, kakor da bi mu bila vprega, ki |e stala pred streliščem, nekam znana. Vraga, saj to sta vendar grofova konja! Zdaj je tudi kočijaža spoznal.
»Ali je gospod grof na strelišču?« ga vpraša.
Kočijaž prikima. Morcerf stopi naprej. Na vrtu zagleda strelskega učitelja.
»Oprostite, gospod grof,« ga ogovori le-ta, »nekoliko boste morali počakati.«
»Zakaj?« se začudi Albert. Kot stalni gost ni imel navade čakati.
»Ker je gospod, ki se zdajle vadi, najel vse strelišče zase in ne mara imeti prič pri streljanju.«
»Tudi vas ne, Filip?«
»Saj vidite, da čakam tule na vrtu. Ali ga mar poznate?«
»Da, moj prijatelj je; prišel sem ponj.«
»O, potem je stvar druga. Takoj mu sporočim.«
Nekaj trenutkov nato se prikaže na pragu Monie-Cristo.
»Oprostite, moj ljubi grof, da sem prišel za vami,« ga ogovori Albert. »Verjemite mi, vaših ljudi ne zadene nikaka krivda. Prišel sem k vam, pa so mi povedali, da se vrnete šele ob desetih na zajtrk. Šel sem dotlej na sprehod, tedaj pa slučajno zagledam vaša konja.«
»Vaše besede mi dajejo upanje, da me boste počastili s svojo navzočnostjo pri zajtrku.«
»Ne, hvala lepa! Ne gre mi za zajtrk. Mogoče pozneje — toda bojim se, da mi ne bo preveč teknilo.«
»Česa ne poveste!«
»Dragi grof, dvoboj imam.«
»Res? Zakaj?«
»Častna zadeva.«
»Oho, to je pa resna stvar!«
»Tako resna, da vas prihajam prosit neke prijaznosti. Ali bi mi šli za pričo?«
»Vidim, da je stvar res važna, zato bo pač boljše, če bi se doma pogovorila. Ali, vode, da si umijem roke,«
Grof gre k umivalniku in si zaviha rokave.
»Stopite vendar bliže, gospod grof,« šepne Filip Morcerfu na uho. »Videli boste nekaj posebnega.«
Morcerf stopi v streliško dvorano. Na tarči zagleda pritrjene kvarte. Od daleč se mu je zdela kompletna garnitura, zakaj bile so vse velikosti od asa do desetice. Filip ga pelje bliže.
Albert ostrmi. Na tarči so bili pritrjeni sami asi in dvojke, +oda grofove krogle so jih preluknjale natanko na tistih mestih, kjer bi mogle biti prave pike, in tako napravile čisto pravilne trojke, petice, sedmice, osmice, deveti-ce in desetice.
»Vraga!« vzklikne mladi mož.
»Kaj hočete!« skomigne grof. in si obrise roke. »Človek si mora kako preganjati dolgčas. Zdaj pa pojdiva!«
Odšla sta v grofovo kočijo in voznik je pognal. V nekaj minutah sta bila pred grofovo hišo. Monte-Cristo odvede gosta v svoj kabinet.
Primerjajte ceno In kakovost našega blaga, odločili se boste za nakup zimskega plašča in perila pri tvrdki
Drage §crap ©
LJUBLJANA, Tyrševa cesta 14 (Dunajska cesta)
»Tako, zdaj lahko v miru govoriva. S kom se mislite bili?« »Z Beauchampom.«
»S svojim prijateljem?« »Dvobojujeino se zmerom s prijatelji.«
»Toda za to je treba vzroka.« »Ga imam. V snočnji številki njegovega časnika ... Toda najboljše bo, če sami preberete.«
Albert ponudi Monte-Cristu časnik in mu pokaže neko mesto
v	njem. Grof bere:
Iz Janine nam poročajo: Izvedeli smo nekaj, kar do zdaj široki javnosii ni bilo znano: utrdbe, ki so branile mesto, je izdal Turkom neki francoski častnik, ki je užival popolno zaupanje Alija Tependelinija. Ime mu je bilo Fernand.
»Nu,« se začudi Monte-Cristo, »in kaj potem?«
»Še vprašate?«
»Oprostite: kaj se pa vas tiče, če je neki častnik, Fernand po imenu, izdal Turkom janinske utrdbe?«
»In še kako se me tiče! Moj oče ima krstno ime Fernand.«
»Ali je služil Aliju-paši?«
»Da, boril se je za neodvisnost Grkov; zdaj menda razumete pomen tega obrekovanja.«
»Ljubi grof, govoriva pametno.«
»Saj to ravno hočem.«
»Kdo vraga na Francoskem sploh ve, da sta grof Morcerf in častnik Fernand ena in ista oseba; komu je danes sploh še mar ianinskih dogodkov, starih že svojih deset let ali še več?«
»Saj to je ravno nesramnost! Najprej puste, da preteče toliko in toliko časa, nato pa napravijo škandal, ki naj oblati uglednega moža. Toda jaz ne bom pustil, da bi ostala na očetovem imenu le senca kakšnega madeža. Beau-champov list je priobčil to vest
—	Beauchampu bom zato poslal dve priči, da pred njima vse prekliče.«
»Beauchamp ne bo preklical.« »Potem se bova pač dvoboje-vala.«
»Tudi to ne; odgovoril vam bo, da se je v grški armadi borilo morda svojih petdeset častnikov, ki jim je bilo Fernand ime.«
»Pa se bova vzlic takemu odgovoru bila. Ne, moja neizpodbitna volja je, da se ta gonja konča... Moj oče, toli plemenit vojak in toli...«
»Ali bo pa objavil: .Prepričani smo, da ni ta Fernand prav nič v zvezi z grofom Morcerfom, čigar krstno ime je takisto Fernand.'«
»Ne, s tem se ne bom zadovoljil. Preklicati bo moral popolnoma.«
»Torej mu pošljete svoji priči?« »Da.«
»Ni prav!«
»To se pravi, da nočete ustreči moji prošnji?«
»Saj poznate moje nazore o dvoboju; če se ne motim, sem vam o tem že v Rimu govoril« »Pa sem vas vzlic temu malo prej zalotil pri opravku, ki ni prav nič v skladu z vašo teorijo.«
»Prijatelj mladi, človek nikoli ne sme ničesar puščati v nemar.
K temu spada tudi dejstvo, da živimo med bedaki; takle bedak se lahko lepega dne spomni, pa mi na lepem pošlje priči ali me pa na cesti razžali, čeprav ne bi iimel za to nič več razloga kakor
S« nadaljuj* m & »Iran* * 4. itolpcu
NaSe
zdravje
Pripravimo se za zimo!
Mrzil letni čas nas ne sme dobiti nepripravljenih Nekaj nasvetov za utrditev
Še imamo jesen. Toda dolgo ne bo več. In potem pride — ul! — mrzla zima.
Marsikateri poinehkuženec, ki najrajši v sobi čepi, bi zdaj lahko s pridom izrabil poslednji repek jeseni, da se oboroži za trdo zimo. Nekoliko utrditve nikomur ne more škoditi; potem se Ra ne bo tako hitro prijel ta ali oni zimski katar, ali po kranjsko, prehlad.
A ne mislite, da vam bomo svetovali kakšno stvar z mrzlo vodo. 0, ne, ne bojte sel Počemu tudi? Saj nismo vodne živali, tudi dvoživke ne. V zraku živimo in zrak je naš element!
Zato se nikar ne bojte zraka 1 Toplo se oblecite in poskrbite, da vam bodo noge tople in suhe; toda na zrak pa le! Brž se še privadite svežemu in ostremu zraku, da vas ne bo zima našla nepripravljeinih. Toda ne ostajajte na prostem pri miru,
temveč glejtei, da se dobro pregi bate, da se vam kri ne usmradi po žilah!
Če si pa hočete še kaj dobrega napraviti, si priredite zvečer tako imenovano zračno kopel. To se pravi: preden greste zvečer v posteljo, stopite poprej nekajkrat bosi po sobi sem iin tja, pri odprtem oknu kajpada, čez nekaj dni? ko ste se temu že privadiili, si irazgalite še gornji del života za pol minute, pozneje za celo in nato za dve minuti. Dalje ni treba. Dobro je pa, če delate zraven tudi telesne vaje z ročkami ali brez njih, dia vam postane toplo. Tako so boste hitro privadili svežemu zraku.
Torej primerno obleko, tople, suhe noge, dosti gibanja na prostem, kratko zračno kopel v spalnici — to so najpreprostejši pa najpriporočljivejši nasveti za pozno jesen ko začne zima trkati na vrata.
flfec vas v nege zebe.
si jih ovijte v papir, nato šele obujte nogavice.
stran gumaste obutve
Dobra in slaba
Če smo zdravi, imamo tople in suhe noge, glavo pa hladno in bistro. Mrzle noge in vroča glava pomenijo bolezen. A kako si ohranimo noge tople in suhe?
Najpreprostejše je pač, če obložimo v stanovanjih tla s preprogami in s kožami, da se pri neprestanem sedenju noge preveč ne ohlade; v ta naimen si ljudje doma radi sesujejo čevlje, vtaknejo noge v tople brezpetnikej okoli meč si pa ogrnejo toplo odejo.
Na žalost je med nami le malo srečnežev, ki bi si mogli privoščiti takšno razkošje. Pa tudi med tistimi, ki se zaradi denarja ne morejo ravno pritoževati, je mnogo takšnih, ki zanje gornji nasvet ne bi prišel v poštev. Kaj naj n. pr. store redarji, orožniki in delavci? Za te ljudi je
velikega pomena, da imajo noge zmerom tople; saj je znano, da od toplih in suhih nog ni odvisno samo zdravje ostalega telesa, temveč tudi duhovno razpoloženje. Tem ljudem priporočamo, da noge lepo zavijejo v časopisni (ali pa svilnati) papir in šole vrh tega obujejo nogavice. Ko se papir obrabi, naj ga pa vržejo proč, saj je poceni.
Za otroke, ki morajo v šolo — zlasti na kmetih — po slabih, blatnih cestah, kjer nobeni čevlji ne drže vode, so zelo dobro sredstvo gumasti čevlji, ki obvarujejo otroke mokrote in mraza. Taki čevlji so priporočljivi tudi za odrasle ljudi. Le to napako imajo, da ne propuščajo zraka. To pa ni nič nevarnega, če pazimo, da gumaste čevlje (galoše) v sobi takoj sezujemo.
Jabolka so žlalrino sad|e,
pa tudi zdravilno. Priporočljiva so posebno za slabokrvne ljudi, za nervozne in za tiste, ki mnogo sede
Jabolka spadajo zaradi obilice vitaminov med najboljše in naj izdatnejše sadje. Sestoje iz vegetabilnih rastliinsJdh vlaken, beljakovin, sladkorja, gumija, jabolčne kisline, apna, vode in — to je posebno važno — precej fosforja. Fosfor namreč čudovito izpopolnjuje živčno materijo v možganih in hrbtenici.
Kislinski deli jabolka so posebno blagodejni za ljudi, ki mnogo sede. Zaradi obilice železa so jabolka pri poroči j iva za bledične ljudi, saj je znana resnica^ da železo kri redi. Pri boleznih živcev je jabolko na glasu pomirjevalnega sredstva.
Če ješ sirova jabolka, moraš gledati, da jih dobro prežvečiš. Kdor sirovih jabolk ne prenese, naj rajši uživa kuhana ali pa pečena. Priporočljivo je, da čežano (jabolčno kačo) steriliziraš (vkuhaš y pari))
da imaš tudi spomladi in poleti jabolka na razpolago.
Uživanje kuhanih jabolk pospešuje tudi prebavo drugih jedi, zlasti močnatih in stročnic.
Tudi posušena jabolka (krhlji) so zelo zdravilna. Najbolj zdrava so pa vendarle sirova. Kdor le more, aj jih je neolupljena, zato pa dobro oprana.
Misli o smrti
Življenje je neodvrnljiva dolžnost, smrt pa milostna nujnost. E. V. Zenker.
•
Smrt od starostne oslabelosti je naj-prirodnejša, pa tudi najredkejša.
Sonderegger.
Sleherni vzrok naravne smrti je bolezen, naj jo ie čutimo ali ne. Kant
•
Smrt ne moro biti zlo, ker je nekaj splo&nega.	Friedrich	Schiller,
HUMOR
Dober odgovor
Mlad francoski pisatelj, Cigar prvi roman je bil poln jezikovnih barbarizmov in pravopisnih napak, je dejal Andrčju Therivu, znanemu francoskemu jezikoslovcu:
»Recite kar hočete — svojo francoščino pa le dobro obvladam.«
»Brez dvoma,« mu je odgovoril Th6ri-< ve, »samo o francoščini drugih nimate pojma.«
Nič ne zahteva
Sodnik: »Tožiteljica trdi, da ste oče njenega otroka. Ali priznate?« Obtoženec: »Seveda priznam.«
Sodnik: »Kako je pa s plačilom?«
Obtoženec: »O gospod sodnik — jaz nič ne zahtevam!«
Gasilska skušnja
Višji gasilec: »Pri nas imamo samo en gasilski avto. Denimo, da nas kam pokličejo, vi pa stojite ta čas na straži Tedaj vam sporoče, da je nekje drugod začelo goreti. Kaj boste storili?«
Novinec: »Pazil bom, da ogenj tako dolgo ne poide, dokler vi ne pridete z avtom.«	(»Dublin	Opinion«)
Spremljevalec
Iz cenzurnih predpisov staroavstrijskega vrhovnega cenzorja Haegelina, ki smo jih slučajno dobili v roke:
»Cenzura mora paziti na to, da z odra nikdar ne odideta dve zaljubljeni osebi sami, temveč morata zmerom imeti spremljevalca.«
Starostna razlika
Ko se je slavni ogrski pisatelj Maurus J6kai ženil z neko sedemnajstletno, mu
je bilo že sedemdeset let. Eden izmed njegovih prijateljev se je drznil pripomniti:
»Ali si kaj pomislil: ko jih boš ti osemdeset, bo imela tvoja žena sedem in dvajset?«
V	zadregi je J6kai odgovoril: »Če ima človek ženo res rad, ga njena starost nič ne moti...«
Jed in branje
Mark Twain je ležal bolan. Dva dni ni bil že nič jedel, zdaj ga je pa začela lakota pritiskati. Njegova strežnica mu jo dala žličko konjaka. »Več vam zdaj ne smem dati,« mu je rekla.
»Že prav,« je prikimal Twain. »Zdaj bi pa rad še kaj bral. Ali imate morda kakšno znamko pri roki?«
Hans Moser in astrolog
Na natrpanem tramvajskem pločniku sta se srečala Hans Moser in njegov znanec, profesor astrologije.
Menila sta se o gneči. Tedaj pravi profesor:
»Premislite, dragi Moser, na mesecu je okoli 8000 milijonov prebivalcev. Nič kag prijetno ni tam.«
Moser je malo pomislil. »Osem tisoč milijonov pravite; seveda mislite na stanje
o	polni luni. Ob krajcu stoje ti reveži drug drugemu kar na glavah ...«
Sokrat in sodniki
Sokratova žena je prišla vsa objokana k svojemu možu v ječo in mu povedala, da ga je sodnik obsodil na smrt »Tudi sodnike je priroda obsodila na smrt,« je mirno odgovoril Sokrat.
»Toda tebe so brez vzroka obsodili!« je vzkliknila nesrečna žena.
»Ali bi rajši videla, da bi me po pravici?« je odvrnil Sokrat s trudnim na-i smehom.
Hainoveiša Škotska
Neka Škotka je pripeljala svojega sinčka v bolnico in povedala, da je fantek pogoltnil srebrn šiling. Dečka so rSntge-nizirali in ugotovili, da je srebrnik v želodcu. Zdravnik je materi zapisal dieto za sinčka in prosil, nad mu sporoči, kakšen bo uspeh, nato je pa mater in sina odpustil domov.
Minil je teden, toda o materi in sinu ni bilo glasu. Tedaj so is bolnice poslali usmiljenko na dom, da povpraša, kaj in kako.
»Veste, sem Se enkrat vse izračunala,« e odgovorila mati usmiljenki, »in na srečo se je pokazalo, da ni bil HUng, temveč samo bakren penny. Zaradi enega samega pennyja bi pa priila dieta vendarle predrago!«
Meščanska kuhinja
Kutinov narastek ž mandlji
!P o t r e b j e m o: 7 dkg sirovega tnasla, 10 dkg sladkorja, 4 rumenjake, 14 dkg pasiranih kutin, 7 dkg olupljenih in stolčenih mandljev, trd sneg' iz treh beljakov, žlico v mleku nanio-i ženili drobtinic.
Pripravimo: Maslo spenimo e sladkorjem in rumenjaki. Pasirane kutine, mandlje in drobtinice vmešamo v spenjeno maslo, li koncu pa pridenemo še trd sneg. V pernici pečemo narastek, dokler lepo ne zarumeni.	*
Gorčični zrezki
pom. Čez pol ure odlijemo vodo ter y mešam o vanjo kavno smetano, sladkamo po okusu ter serviramo.
Namestu da mandlje sesekljamo, jih lahko tudi s sladkorjem vred stol-
Odtia pza6&tj£
čemo, toda za to potrebujemo porcelanast možnar. Ljubiteljem mandljevega mleka je na ta način pripravljena pijača ljubša.
mmm- - - • v *>
i a
Izraba hrane
Stolčene, osoljene, popoprane in pomokane svinjske zrezke spečemo v vroči masti. Ko je meso porumenelo, zalijemo z juho, kisom, gorčico in smetano ter še nekaj časa dušimo. Gorčični zrezki so zelo okusni in tečni.
Vabimo Vas k nakupu v naicenejil oblaCilnlci
9. Ž**»esfeei?
<Sv. Petra cesta 24
Mandljevo mleko
Potrebujemo: Četrt litra vode, 5 dkg sladkih, in pol deke grenkih mandljev, dve do tri kock© sladkorja.
Pripravimo: Mandlje poparimo, oluščimo in jih popražimo. Na to jih sesekljamo ter polijemo s kro-
Barvanje las
n! ve6 potrebno pri strokovnjakih, ker si jih z Oro-barvo za lase. ki jo dobite v Črni, rjavi, temnorjavi. svetloriavi in plavi barvi, lahko vsakdo sain barva in je postopek zelo enostaven in stalnost barve zajamčena. 1 Garnitura z navodilom stane Din 30—. — Po pošti rnzpoSilja Glavno zastopstvo in zaloga za Dravsko banovino Henrik Breznic. Ljubljana, GleilaliSka ulica 10.
Vsega kar pojemo, nikdar popolnoma ne prebavimo in ne izrabimo. Ne glede na žlindro jedi (celuloza, kosti itd.), ki nam nič ne hasne, pride tudi od prebavljenih jedi le del v telesne sokove, večji ali manjši odstotek pa odide med blatom iz človeškega telesa, torej neizrabljen.
Nekatere jedi se bolj izrabijo, če jih uživamo v manjših količinah, kakor pa v velikih. Če n- pr. odrasel človek použije na dan 200 gr tolšče, ae od tega izrabi 97%, to se pravi, z blatom odide samo kakih 6 gr neprebavljene tolšče. Če bi pa ista oseba použila na dan 350 gramov tolšče, se izrabi samo 87%, to se pravi, v blatu bi našli okoli 45 g neizrabljene tolšče. Če bi uživanje tolšče še bolj stopnjevali, bi je še manj šlo v hasek.
Zato vam priporočamo, da razna živila med seboj pomešate, da jih boste z manjšimi količinami posameznih jedi bolje izkoristili.
Če ti ženska zlomi srce, ti ga je druga pripravljena spet zlepiti. Otto Arnold.
Izpadanje las in prhliaj
prepreči saino znano sredstvo Voda i* kopriv. Lasje postanejo spet buini. vrne ^e jim lesk in postanejo popolnoma zdravi. če jo redno dvakrat na teden uporabljate. 1 steklenica z navodilom stane Din 30'—. Po pošti razpošilja: Glavno zastopstvo in zaloga zn Dravsko banovino Henrik Rreznic, Ljubljana, Gledališka ulica 10.
Skrivnost morilca Matuške
Nadaljevanje s 1. strani
razodeti in povedati ljudstvu, kdo sem. In prepričan sem, da bi tedaj prihajali v gručah k ineni romarji z rdečimi pra-porji in padali predme na kolena.«
ilaccc ali sUnutatd ?
Takšno govorjenje je za pametnega človeka dokaz, da ima opravka z norcem. Vprašanje je le, ali je Matuška pravi norec, ali se pa samo dela? Oba psihiatra, ki sta ga preiskala, sta izjavila, da ga imata za popolnoma odgovornega za svoja dejanja,
zagovornikov izvedenec je pa trdil, da ima paranoio (kronično psihozo s halucinacijami in nezmiseluiini duševnimi predstavami).
Res je sicer, da je Matuška pri razpravi večkrat skušal simulirati, toda prav tako je res, da je tudi tedaj, kadar se ni skušal delati norca (ko je na primer dokazoval svoje teorije z neoporečno logiko), bila njegova blaznost vsemu avditoriju očitna. Dognali so, da njegovi zločini niso imeli nikakega političnega nagiba — kakšen neki naj bi bil potem razlog, ki bi ga mogel tirati v toli strašne atentate, če ne blaznost? Matuška se je posebno rad ukvarjal s tehničnimi vprašanji (izumil je nič manj ko 86 novosti); med drugim je izumil način, kako bi se dale preprečiti železniške nesreče. Ali je mar mislil, da bo s sistematskimi železniškimi atentati laže našel kupca za svoj izum?
Malo verjetno. Pa če bi bilo tako, bi to le še potrjevalo domnevo o blaznosti. Ali je bil sadističen tip po vzorcu diissel-dortskega morilca ali Jacka Razparača? Mnogo znamenj bi to potrjevalo, zlasti nekateri fiziološki momenti.
Ali se je sadizmu pridružila še verska blaznost?
Ni izključeno. Zakaj vse svoje atentate je Matuška izvršil ob sobotah, zato da bi mogel, kakor zločinec sam priznava, v nedeljo k maši.
In še en moment, ne najmanj skrivnosten: stalna periodičnost tridesetih dni — vsaj pri prvih atentatih.
Neki dunajski psihiatri trde, da bi ta periodičnost utegnila biti v zvezi s tein, da ga je njegova mati rodila šele trideset dni po prvih porodnih krčili.
Prvi krči so jo zvili v noči na Silvestrovo, zato je tudi krstila svojega sina za Silvestra, čeprav se je rodil šele mesec dni pozneje. Naj bo že kakor hoče, gotovo je le, da je Matuška dolgo časa živel dvojno življenje: en mesec v popolnoma normalnem stanju, prihodnji mesec pa v stanju nekake trajne blaznostne krize.
Bistvo blaznosti je, da pri dejanjih, ki iz nje izvirajo, zaman iščemo nagibe. In v Matuškovem primeru so nam po dveh procesih — na Dunaju in v Budimpešti
—	vzlic vsemu prizadevanju zdravnikov in sodnikov, nagibi obtoženčevih dejanj še danes ostali uganka.
Naročajte
Lepe dekliške prsi
dobi lahko vsaka žena tudi v najtežjih slučajih že v ..ratkem času. če se masira s Čudežnim eliksiriem ICau-de-Lahore. —
1	steklenica z natančnim navodilom slane Din 40'—. Po pošti razpošilja Glavno zastopstvo in zaloga za Dravsko banovino Henrik Rreznic, Ljubljana, Gledališka ulica 10.
GROF MONTE-CR1STO
Nadaljevanje s 7. strani
vi	pri Beauchampu. Nu, takšnega bedaka bi moral ubiti.«
»Torej priznate, da bi se šaini dvobojevali?«
»Menda!«
»Zakaj naj se pa jaz ne bi?«
»Ne pravim vam, da se ne bijte, pravim samo, da je dvoboj resna reč, ki jo mora človek premisliti.«
»Ali je on premislil, preden je razžalil mojega očeta?«
»Če ni premislil in vam to prizna, pač nimate vzroka, da bi se nanj srdili.«
»Ljubi grof, preveč prizaneslji-
vi	ste!«
»Vi pa prestrogi. Denimo — pravim samo, denimo — da je resnično, kar je napisal Beau-champov list.« »Sin ne sme take možnosti nikdar dopustiti, kadar gre za njegovega očeta.« »Moj Bog, danes živimo pač v času, ko moramo marsikaj dopustiti.« »To je ravno sramota sedanje dobe.« »Ali si mar domišljate, da jo boste odpravili?« »Da, vsaj kolikor se mene tiče.« »Joj, kakšen trmoglavec ste!« »Kaj hočete!« »Ali ste sprejemljivi za dober svet?« »Če mi ga da prijatelj...« »Ali me imate za prijatelja?« »Da.« »Nu, svetujem vam, preden pošljete Beauchampu svoji priči, skušajte dognati, kaj je .« stvarjo.« »Kje?« »Pri Haydeeji na primer.« »Čemu bi žensko vpletel v to stvar! Kaj mi sploh more pomagati?«
»Povedala vam bo, da je vaš oče smrti njenega očeta popolnoma nedolžen, ali pa ... dovolite ... ali pa da ni.«
»Rekel sem vam že, gospod grof, da na tako domnevo ne morem pristati.«	.	• .
tednik"!
Nepotrebnih dlačic
na obrazu, rokah, notiah. prsih itd. se z lahkoto, hitro in zanesljivo odkrižate z uporabo Erhol-praška. — To sredstvo takoj odstrani dlačice s koreninami vred in stane z navodilom Din 15-— Po pošti razpošilja Glavno zastopstvo in zaloga za Dravsko banovino Henrik Breznic, Ljubljana, Gledališka ulica štev. 10.
Dopisna šola
Nemščino, esperanto in slovenščino poučuje pismenim potom Jezikovna dopisna šola na Jesenicah (Gorenjsko). Učnina nizka>KII|BI||1|1BliBMD|—
Zahtevajte prospekt. Priložite znamko za odgovor.
Dlake, cenj.dame!
na licu itd. Vas žanirajo, kvarijo Vam lepoto, eleganco in sramežljivost.
»Venera« eliksir Vas reši v par sekundah, brez bolečin, brez opas-nosti vseh nepotrebnih dlak.
Naročite Se danes lepo dišeči »Venera« eliksir, ne bo Vam žaL Dobi se ali po pošti pošlje:
1	steki, za Din 10*- (predplačilo), na povzetje 18*—, dve Din 28’—, tri Din 88'—. •
RUDOLF toriL UubUana «11
Janševa 17 (prej Kamniška 10 a)
Din 1000‘- plačam
ako Vam »Kadio Balzam« ne odstrani kurjih očes. bradavic, trde kože. bul itd.
Že dalj časa nisem nič naročil, ker ljudje poskušajo raznovrstna sredstva, a sedaj so se prepričali. da je Vaš preparal še najboljši, in ga zopet lalitevajo Franc Maček, čevljarna. Dol. Logatec.
Zahtevajte povsod v Vašem interesu Bamo »Radio Balzam«. Dobi se ali po pošti pošlje: 1 lonček za Din 10‘-(predplačilo,. Na povzetje Din 18‘—. dva 28 —^ri Din !»•—.
RUDOLF C01K. Ljubljana VII
Janševa 87 (prej Kamniška 10 al
»Družinski
■ —IS. ■ ZZL —	^^ m ^ —-S.	""
Ob 100 letnici imena tvrdke Ant. Krisper j
dajemo v času od 22. do 30. nov. 1934 na vse naše cene poseben j
popust 10°/o
Izkoristite to priliko za Miklavžev nakup!
Mestni trg 26 Ant Krisper, ijublfana Stritarjeva ul. 1-3
Isdaja n konzorcij »D rutinskega tednika« K. BratuSa, novinar; urejuj« lo odgovarja Hugo Kern. novinar; tlaka tlakama Merkur d. d, i Ljubljani;
ta tiskarno odgovarja 0J Mihatek, val * Ljubljani,