Izhaja vsak četrtek in velja g poštnino vred in v Maribora ■ polivanjem na dom M oelo let« K 5.— m |Ml leta „ 2.60 m četrt leta „ 1.30 »■ Haroinina se pošilja ■pravnlitva t tiskani *r. Cirila, koroška «lic« Mtv. t. Liat m palica <*o odpovedi. — BaMbuki katol. tia-tovaega društva da-ttnge liat brez pa-rnkaa naročam«. SLOVENSKI List ljudstvu v pouk in zabavo. Štev. 28. Shod v Št. Petru pod sv. gorami. (Izvirni dopis). Ob ugodnem vremenu, ogromni udeležbi, bilo jih je 7—800 mož, mej gromenjem to-pičev ter vihranjem narodnih zastav se je vršil v nedeljo v Št. Petru shod «kat. polit, društva za kozjanski okraj.» Kaj tacega nismo pričakovali. Št. Peter se je praznično oblekel. Vrli župan, Ferd. Kunej, z občinskim zastopom je storil vse, da je povzdignil to narodno slavlje. Raz vsako hišo so plapolale zastave. Zborovalni prostor je bil mično okrašen. Ko odbije ura štiri, nastopi zaslužni vodja kozjanskih Slovencev, načelnik okrajnega zastopa, župnik pilštanjski, ter pozdravi kot predsednik društva ogromno množico ljudstva, pozdravi in predstavi državnega poslanca viteza Berksa, ki je vrlo zastopal svoj volilni okraj v državnem zboru; razloži namen ustanovitve «kat. polit, društva,» namreč da društvo brani slovenskemu narodu sv. vero in materino besedo; potem pa podeli g. poslancu besedo. Gospod poslanec presenečen in ginjen, da ima pred seboj toliko volilcev, izrazi posebno veselje še nad tem, da ga je bilo povabilo «katol. polit, društvo.» Da, pravi poslanec, politika naj se zvršuje na katoliški podlagi. Duhovniki so vodili naš narod in s pomočjo duhovnikov in po katoliški poti je dosegel, kar je dosegel. Zato izražam željo, naj se povsodi snujejo «katoliško-politična društva». Nadrobno poroča sedaj o državnem zboru; omenja neznosno in pogubonosno ob-strukcijo, ki že traja celi mesec; govori o V Mariboru, dne 14. julija 1898. dosedanji krivični nagodbi z Ogrsko; obsoja Nemcev zahtevo, da bi naj bila nemščina državni jezik. V zbornici nisem dosegel ničesar, pravi poslanec, a dosegel sem nekaj po drugih, tihih potih, — hodil sem namreč od ministra do ministra. Pri tem omenja celjsko slovensko gimnazijo, za katere obstanek se je potegoval. Prosil je pa tudi ministra, naj nastavi na slovenski gimnaziji kot ravnatelja moža, ki ima srce za šolo in narod, kar se mu je obljubilo. Predlagal je, naj dado nekaterim spodnještajarskim trgom volilno pravico v mestni volilni skupini. Interpeloval je vlado zaradi vojniških krivih volilnih imenikov, ki so sedaj vsi ovrženi. Ko so šta-jarski Nemci v Gradcu sklenili velemodri sklep, isti je veleposestnik, ki ima veliko hiš, ne oni, ki ima veliko posestvo, se je takoj obrnil do ministerstva, in ta sklep ni od cesarja potrjen. Predlagal je, naj imajo Mažari svojo banko, mi pa svojo, avstro-ogrska banka je nam v škodo. Potegoval še je za nemško slovenske poštne pečate, zahteval, naj se pokličejo naši vojaki s Krete domu. Zastran "živinske bolezni zahteval je, naj se v takih glavarstvih, kjer je kužna bolezen in so sejmi zaprti, ne terjajo davki mej tem časom, ravno tako je zahteval naj se cena soli zniža. To je velik greh, da vlada dobiva od dohodkov soli 90%- Ko se je jelo uvažati sadje, zlasti jabelka iz Amerike, je jela padati cena naših jabelk. Predlagal je ministru, naj vpelje visoki tarif za uvažanje, kar pa ni bilo vsprejeto. Ko se je pa prikazala na teh ameriških jabelkah takozvane Paaamazal Hat) daM aa v tiskarni ia pri gospoda Novak-a aa velikem trga pa M fc —f~ Rakoplsl se na w»r 6%jo, neplačani 1M M ne sprejanajo. ♦ Za oznanila se plačaj« «d navadne vrsti««, če se natisne enkrat, po 12A, dvakrat»*, trikrat 24 h. -— Tečaj XXXII. Jose-uš, predlagal je, naj se uvažanje sploh prepove, da se naše sadje ne naleze pogubnega mrčesa. Tudi je bil odločno proti ponarejanju vina ter omenil, da izda vlada postavo, ki bo prepovedovala delati umetno vino ter prodajati. Vlada ima dobro voljo, to je pokazala v jezikovnih naredbah in v predlogu, ko hoče premeniti desetek, tako da do 2500 ne bi bilo treba plačevati de-setka. Od 10.000 gld. bi prišlo komaj 1% za plačati. «Ker ima torej vlada dobro voljo, zato jo hočemo podpirati. Tako sem delal doslej, tako bom delal odslej.» S tem konča g. poslanec nad jedno uro trajajoče poročilo, kateremu je sledilo burno odobravanje. Zahvaljujoč se g. poslancu, prebere g. predsednik nekoliko resolucij, katere, potrjene od zborovalcev, se izročajo g. posl. Resolucije zadevajo 1) vseučilišče v Ljubljani, 2) nad-sodišče v Ljubljani, 3) nastavljanje nemških uradnikov po Slovenskem, 4) naj se Št. Peter uvrsti med trge, 5) vravnanje Sotle, ki pou-zročuje vsako leto neizmerno škodo, 6) resolucija za poldnevni šolski poduk v Št. Petru. Druga točka dnevnega reda je bila: «Kaj hočejo socijalni demokratje? Izvrstno je rešil g. govornik (J. G.) svojo nalogo. Beseda mu je tekla gladko, prepričevalno ter glasno in razumljivo. Z vso resnobo je opozarjal, kako preti pogin sv. veri, katoliški cerkvi, državi in obstoječemu družabnemu redu od strani socij. demokratov. 14 poslancev so si pridobili pri lanskih volitvah, 65 socij. demokratičnih časopisov imamo v Avstriji. Demo-kratizem se torej vedno bolj širi. Oziraje se na vse to, moramo napeti vse sile ter z Listek. Mar on, mladi spoznovalec z Libanona. (Povest. — Prevel A. J.) (Dalje.) «Mladenič,» reče udova drže ga za roko, «žal mi je, da se zaradi nas podajate v nevarnost. Ako Turki zvedo, da ste kristjanom prijazni, vas gotovo umorijo. In to mi dela dvojno bolečino, ker niste krščeni in ne morete kot kristjan umreti.» «Ne bodite v skrbi zaradi mene,» odgovori Ali. «Ime mojega očeta in moja obleka me varuje. Pa molite zame!» Zadnje besede je Ali govoril tiho in počasi. Nato poda Maronu roko, ki ga še spremi skozi dvorišče v neko stransko ulico. Predno se poslovi, reče Maronu: «Maron, ako bodete morali bežati, tedaj bodem tudi jaz bežal, ker jaz nimam več očetovske hiše». S temi besedami odide v glavne mestne ulice, od koder je še vedno donel strašen hrup. Maron se žalosten vrne k svoji materi in sestri in zopet poklekne ž njima pred podobo žalostne Matere božje. Vsi trije molijo skupno, da bi Bog odvrnil pretečo nevarno st in da bi jim dal moč, da ostanejo do konca stanovitni, ako bodo morali za Kristusa celo umreti. Zdaj moramo za nekaj časa zapustiti udovo in njena otroka ter razložiti, zakaj da je v Siriji izbruhnilo tako krvavo preganjanje krščanskih Maronitov. 2. Maroniti in Druži. Na severni strani svete dežele se razteza mogočno gorovje Libanona. V dolinah in po bregovih tega gorovja živi dvojno, popolnoma različno ljudstvo, in sicer krščanski Maroniti in pa na pol poganski Druži. Med tema narodoma že vlada 800 let smrtno sovraštvo in vedna vojska. Poprej tega ni bilo. Maroniti, ki so že davno vsprejeli katoliško vero, so bili jedini gospodarji v Libanonu. Bili so goreči kristjani in so vkljub krutemu preganjanju in zapeljevanju od Turkov in Arabcev svojo vero ohranilo čisto do današnjega dne. Tudi h grški cerkvi niso hoteli pristopiti, temveč so ostali zvesti rimskemu papežu. Za to stanovitnost se morajo zahvaliti posebno sv. puščavniku Maronu, ki je okoli leta 420 po Kr. živel v neki votlini na Libanonu. Ta sv. mož je utrdil svoje ljudstvo v veri po svojih gorečih pridigah, po svoji pobožni molitvi in lepem vzgledu. Od sv. Marona so dobili tudi ime Maroniti. Do leta 1000 so mirno živeli po svojem strmem hribovju. Takrat pa se naselijo v Libanonu arabski Druži, divji, roparski in krvoločni mohamedani iz Egipta. Druži, da-siravno po številu v majšini, so vendar po svoji okrutnosti zdaj vladali, stiskali in preganjali miroljubne Maronite. Čez Druze in Maronite objednem so v zadnjem stoletju gospodovali knezi ali emiri iz arabske družine Šebab. Najgrozovitejši teh mohamedan-skih knezov je bil emir Bešir. Da bi dobil denar in da bi utrdil svoje gospodstvo nad Maroniti, je dal ta okrutnež mnogim svojim nasprotnikom in celo udom svoje družine oči iztakniti in roke posekati. S tako grozovit-nostjo je vladal od 1. 1800 do 1840. Ubogi Maroniti so se večkrat uprli in svoje zatiralce pognali v beg. Pa vedno zopet so bili podjarmljeni in so morali vedno večje davke plačevati. Konečno pridejo leta 1840 Angleži in Avstrijanci z ladijami in vojaki Maronitom na pomoč in osvobodijo deželo. Emir Bešir je bil vjet in Angleži so ga vzeli s seboj. Vendar Maroniti niso dobili prostosti, kajti deželo so dobili Turki, ki sicer z Maroniti niso ravnali tako okrutno, pa jih tudi niso mogli zadostno braniti pred napadi divjih Druzov. Maroniti prosijo zato na Francoskem pomoči in jo tudi dobijo. Turki in Druži so radi tega postali nezaupni in so se bali, da si bodo Fran- vsemi dovoljenimi pomočki na podlagi krščanskih načel delovati proti socijalnim demokratom za narod naš, kateri naj se skrbno varuje teh krivih prerokov v ovčji obleki. Tretji govornik je odgovarjal na vprašanje: Kaj pa hočemo mi? Mi pa hočemo, pravi govornik, v vas zbujati katoliško in narodno zavest, mi hočemo braniti vaše verske, narodne in državljanske pravice, mi pa hočemo vas poučevati v političnih, soci-jalnih in gospodarskih razmerah in razširjati med vami katoliško - slovensko avstrijskega duha. Na podlagi teh odgovorov razvija g. govornik le z njemu dano zgovornostjo v poljudni in razumljivi besedi, dolžnosti, ki jih imamo do cerkve, naroda in cesarja. Posebno natanko je odkrival kričeče krivice, ki se nam godijo od strani raznih oblastev: od glavarstev, sodnij, davkarij, notarijata itd. ter povsod navajal žalostne vzglede kot dokaze bodi iz lastne skušnje ali jih je povzel iz časnikov. Nemško je vse, nemško se nam vsiljuje vse — na našo škodo. Tujci nevešči našega jezika sedijo po pisarnah ter oholo prezirajo naše pravice misleč, da smo mi zavoljo njih, ne pa oni zavoljo nas. Mi jim režemo kruha, oni nam pa dajajo kamen-palico. Terjajte torej vsepovsod vse slovenski in izginili bodo kmalu tujci, njih mesta pa zasedli našinci. Govornik je s svojimi ognjevitimi besedami na stotine pričujočo množico tako navdušil, da mu je slovesno večkrat obljubila držati se zvesto, verno in vedno cerkve, naroda in cesarja. Slednjič se zahvali g. predsednik vsem zborovalcem, zlasti šentpeterskemu občinsk. zastopu, Brežčanom, Bizeljčanom in bratom Hrovatom za njih obisk ter zaključi shod z običajnimi trikratnimi živijo-klici na sv. očeta in presvitlega cesarja. Shod je bil velikansk, a tudi upamo, da je vspeh — sad velik! Kako je doli pri kmetu? Iz savinjske doline. Ce kak grof ali knez ob gotovem času ne more tako jesti ali piti kakor po navadi, že se poroča po vseh časopisih: ta in ta je bolan, ne more jesti, ima mrzlico itd. Če se take neznatne nezgode javljajo časopisom, zakaj bi pa jaz ne smel poročati o velikih nezgodah in nesrečah, katere dan za dnevom zadevajo našega kmeta ? Pač res, ubogi kmet! Letošnjo pomlad je bilo vse veselo, vse je upalo dobre letine, dobre košnje in bogate žetve. No slabo vreme meseca cozi osvojili celo Palestino in jo obdržali za sebe. Zatorej sklenejo Turki vse kristjane po Siriji pomoriti. Turški paša v Bajrutu da na tihem Druzom povelje, naj začnejo Maronite v Libanonu moriti. In turškim namestnikom je bilo prepovedano braniti kristjane. V maj-niku 1. 1860. se je začelo nečloveško klanje kristjanov. Druži planejo na Maronite, požgejo njihove vasi in pomorijo prebivalce. O tem krvavem preganjanju, ki je trajalo tri mesece, govori prvo poglavje naše povesti. Vrnimo se zdaj zopet v Sidon k svojim znancem, ki smo jih zapustili v velikem strahu in žalosti. 3. Beg. Ko se je Ali poslovil od svojega prijatelja Marona, se je naglo napotil po najbližjem potu v hišo svojega očeta. Naenkrat na potu prestrašen obstoji. Pred njim je ležal kup mrličev na cesti. Ali stopi bliže in gleda, če bi še bil kateri živ, da bi mu pomagal. Pa z grozo zapazi, da so bile vsem mrtvecem odsekane glave, roke in noge. Med mrliči spozna tudi maronitskega duhovnika, katerega je mnogokrat videl pri Maronu, in strah ga prešine pri misli, da taka usoda čaka tudi njegove krščanske prijatelje. Ravno hoče oditi, ko dva Arabca priskočita iz ozke ulice z ostrimi bodali in ga zgrabita. «Ti si krščanski pes,» kričita na vso moč, «zato moraš umreti!» junija in začetkom julija je to upanje zelo, zelo zmanjšalo. Seno se je sicer večinoma spravilo, toda kakšno! Ob silnih nalivih so narastle razne vode, preplavile so travnike, onesnažile travo ter pustile cele kupe peska in kamenja. Veliko ravno dokošene trave je voda odnesla, nekaj je je segnilo na polju ali se je pokvarila radi neprestanega deževja. Podobno je na žitnem polju. Viharji in deževje je vrglo žito večinoma na tla, da se bo dobilo le malo zrnja in že na pol strohnela slama. Razven tega se pozna še zlasti na pšenici grda rja in pri vsem tem smo še v vednem strahu, da morda „Ledeno zrnje v setve vsi\je Oblak teman — Tudi turšica in krompir sta na bolj vlažnih krajih slaba; tu in tam sta bila celo pod vodo. Na drugih krajih je zopet voda odnesla z njiv veliko množino najboljše prsti. Pač žalosten pogled na nekatere njive! Tako se godi pri nas tu spodaj delavnemu slovenskemu ljudstvu, ki ne dela velike politike. Seveda visoki gospodje se za nas malo brigajo, ker vlečejo vsejedno svoje plače, čeprav bi nam še tako slabo šlo. A za nas je drugače. Naj pridejo še take nesreče, treba je le davke plačati, doma vse oskrbeti in še milošnje dajati raznim ljudem, ki nas nadlegujejo od vseh strani. Ker smo kmetje v vedni nevarnosti, da bi prišla nesreča čez nas, za-to ne uganjamo takih bedastoč kakor lahkoživi mestni gospodje, katerim se ni bati, da bi jim toča kaj pobila. Tudi v politiki smo bolj jasne pameti kot segreti nemški gospodje, ki mislijo, da bi nas »nemški državni jezik« rešil vsega hudega. Živo obžalujemo nam neumevno ravnanje naših uradnikov, ki slovenskemu kmetu pošiljajo nemške dopise. Vsak izmed nas ve, da če se gosti ni učil, gosti ne zna. Nemška gospoda bi morala v svoji omiki tudi že tako daleč priti, da bi vedela, da kdor se nemški ni učil, tudi nemški ne zna. Mi Slovenci smo ljudje, po božji podobi ustvarjeni kot drugi narodi in zahtevamo pravico na vseh straneh. 0 vi višji gospodje, skrbite za razvoj kmetijstva, olajšajte davčno breme, dajte nam varstvenih postav, a prizanašajte nam s svojimi nemškimi dopisi! Politični ogled. Avstrijske dežele. Dunaj. Grof Thun je pozval tudi zaupne može levičarske državno-zborske manjšine k sebi, da se posvetuje ž njimi o re- «Nikakor, jaz nisem kristjan,» odgovori Ali in se skuša osvoboditi. «Zakaj si pa tedaj tako skrbno preiskoval te mrliče in zraven glasno stokal?» rečeta porogljivo Arabca. Ali ne ve nobenega odgovora. Eden Arabec pa pravi svojemu tovarišu : «Ta fant ima turško obleko, zato mu ne smeva nič žalega storiti, dokler nisva o stvari čisto prepričana.» «Dobro,» reče zdaj Arabec in spusti Alija. «Zdaj pokaži, da si mohamedan in reci: «Bog je Bog in Mohamed je njegov prerok.» Ali izgovori te besede, pa tiho in nerazločno, tako da se Arabcema znovič vzbudi sum, in eden reče: «To si tako slabo povedal, kakor da bi ne bil navdušen mohamedan, ampak strahopeten krščanski odpadnik. Zakaj si tukaj pri mrličih stokal in kaj si iskal? Znabiti svoje sorodnike?» Zdaj pride Aliju dober izgovor in on reče pogumno: «Bojim se kristjanov, ker nimam orožja, in mislil sem, da pri teh mrtvecih najdem vsaj kak nož.» «To je tedaj vzrok?» odgovori Arabec smeje se. «Tu imaš nož! Zdaj pa pojdi z nama šitvi jezikovnega vprašanja. Prišli so sicer, a odklonili so vsak razgovor z ministerskim predsednikom. Kaj bo sedaj ukrenil grof Thun, se ne ve. Nižje-Avstrijsko. Sklep deželnega zbora, po katerem se določuje nemški jezik za Nižje Avstrijsko kot deželni jezik, ni dobil cesarjevega potrjenja. Na Nižjem Avstrijskem je mnogo okrajev popolnoma čeških. Cesar torej noče, da se slovenske manjšine zatirajo. — V Hohenavi so imeli Čehi zborovanje. Nemci so došle goste jako neolikano pozdravljali. Češko. Razgrajač Jurij Schonerer je za minolo nedeljo sklical ljudski shod v Hebu kot spomin na jednaki shod lanskega leta. Toda videlo se je, da navdušenje za Jurija in njegove burke pojema, kajti došlo je mnogo manj ljudi kot lani. Po dovršenem vsporedu so šli zborovalci preko meje na Nemško. Da bi Slovani hodili tako preko meje na Rusko, kako kričanje bi nastalo. Toda Nemci vse smejo! Štajarsko. Graški krščanski socijalisti so sklenili pri mestnih volitvah postaviti lastne kandidate kot avstrijska domoljubna ljudska stranka. Konservativci so se jim pridružili. Koroško. V Medgorjah je pri občinski volitvi zmagala slovenska stranka. Nasprotniki so hudo pritiskali na volilce, toda s slabim vspehom. Volitev je trajala od 9. ure zjntraj do pozne noči. Kranjsko. Državni poslanec dr. Žitnik je imel na Blokah preteklo nedeljo vo-lilski shod, ki je bil dobro obiskan. Sklenilo se je, zahtevati v vseh javnih zastopih slovensko vseučilišče in slovensko nadsodišče v Ljubljani. — Pogačnik in dr. Krek pa bosta sedaj v nedeljo poročala o svojem delovanju v državnem zboru. Primorsko. Krščanski socijalisti na Primorskem so se začeli pridno organizovati proti kapitalizmu in socijalni demokraciji. Neutrudno prirejajo shode ter poučujejo na njih ljudstvo o sedanjih družabnih razmerah. Ljudstvo jih rado posluša, ker spoznava v njih svoje prijatelje. Na zadnjem shodu v Dolini je bilo do 3000 udeležencev. Tudi shod v Pevmi je bil dobro obiskovan. Vnanje države. Vojska. Mesto Santiago še se vedno brani proti napadom Amerikancev in se noče udati. Toda dolgo se ne bode moglo ustavljati [ameriški premoči. Španjsko brodovje pred Kubo je res uničeno in poveljnik Cer-vera ujet. Veliko se govori sedaj o sklepanju in pomagaj kristjane moriti kot pravi navdušen mohamedan.» In Arabca vzameta Alija na sredo ip ga vlečeta s seboj naglavni trg, od koder je prihajala svitloba. Ali mora z njima, dasiravno nerad. Srčno obžaluje svoj lažnjivi izgovor, ki ga je spravil še v večjo zadrego, kajti kristjanov noče moriti za noben denar. V svojem strahu začne na tihem moliti, kakor je kratko poprej slišal svoje krščanske znance: «Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime! Reši me! Ne daj, da bi postal morilec! Oče naš! Daj nam danes naš vsakdanji kruh! Oče, reši me vsega hudega in teh dveh Arabcev!» Tako je molil v strahu in zmešnjavi. Pa ljubi Bog je razumel njegovo molitev in mu pomagal. Kajti, ko pridejo na trg, je divja množica ravno napadala neko krščansko hišo. Nekateri Arabci in Druži so nosili oropane reči iz hiše, drugi pa so jo zažigali. Grabežljivost se polasti tudi teh dveh Arabcev, ki sta še vedno držala Alija. Zato ga spustita in se pridružita drugim roparskim četam, da tudi kaj ugrabita. Ta ugodni trenotek porabi Ali — zgine med množico in zbeži. Ravno ko hoče zapustiti trg, zasliši zopet za seboj oni strašni glas, ki je ta dan že dvakrat globoko užalil njegovo srce. Ali se ozre in zagleda svojega očeta, ki besnečo miru. Amerikanci neki zahtevajo, da se jim prepusti Kuba, Portoriko, jeden zaliv na kap-verdskih otokih in tako dolgo filipinski otoki, dokler ne plačajo vojne odškodnine. To so velikanske zahteve, v katere bodo Španjci pač težko privolili. Srbsko. Skupštini se je predložil nov tiskovni zakon, ki pa je tako neugoden za hitro izdajanje časopisov, da ga vse stranke obsojajo. — Da se zapreči veliko število gimnazijcev, hoče vlada tudi izdati poseben zakon. Gotovo ubožnejšemu prebivalstvu ne bo v hasek. Vidi se, da že veje Milanov duh na Srbskem. Cerkvene zadeve. Zlata sv. maša na Dobrni. Cesar smo se že dolgo veselili, to smo 6. julija srečno dočakali. Naš preč. g. župnik in častni kanonik, Karol Gajšek, so ta dan prav slovesno peli svojo zlato sv. mašo, obdani od 19 čč. gg. mašnikov, obdani od le-ptga venca belo oblečenih družic in drugih odličnih gostov. Praznično okinčana cerkev je bila prenapolnjena vernega ljudstva, ki je privrelo, dasi v delavnik, da se udeleži te redke in za naš kraj še nove svečanosti. Mlada požarna straža dobrnska je skrbela vzgledno za lep red, da se vkljub veliki gnječi ni pripetila nobena nesreča. Bodi ji zato zaslužena zahvala! Ona je pa tudi že na predvečer priredila našemu zlatomašniku lepo bakljado, katero je kot častni načelnik in kot slavnostni govornik spremljal tudi ravnatelj tukajšnjih toplic, dr. Kumpf. Načelnik požarni straži, Franjo Orosel, pa je v imenu društva poklonil zlatomašniku lavorov venec. Topliška godba je bila priredila pod-oknico, godba požarne brambe pa sinoči mirozov. V nedeljo zjutraj pa že ob 4ih bud-nico. Da se je zvonilo in streljalo, da so goreli kresi, pač ni treba posebič omenjati, a umetnega ognja, kakoršen se je sinoči tukaj žgal, na dveh, treh krajih, takšnih lampijonov, kakoršni so nam sinoči svetili, takšnih transparentov ali z lučmi razsvetljenih napisov, kakoršne smo tukaj brali, ne najdeš kjersibodi. Vedi, da ne samo domačini, tudi topli-čarji-ptujci so sinoči bogato razsvetlili okna, obrnjena proti cerkvi ali proti župnišču. — Vreme sicer ni bilo ugodno, a tudi še obilnejši dež bi ne mogel ustaviti teh svetlih dokazov srčne udanosti in verne zvestobe tukajšnjih faranov do svojega blizo 301etnega farnega predstojnika. množico navdušuje, da pokolje kristjane, ki so jih prignali iz goreče hiše. Ali je mislil očeta kleče prositi, naj vendar ne oskruni svojih rok s krvjo nedolžnih kristjanov. A zdaj je uvidel, da bi bile vse prošnje zastonj. Napoti se proti domu in misli le še na rešitev svojega prijatelja Marona, njegove matere in sestre. Zato je bil že skrajni čas, ker krščanski del mesta je že gorel na mnogih krajih. Med potjo si dela načrte za srečno rešitev. Vsakega mimogredočega mohamedana se močno prestraši. Ker pa ima v roki krvav nož, ki ga je od Arabca dobil, se Turki in Arabci zanj ne brigajo, da še celo hvalijo njegovo junaštvo. Pri tem spozna Ali, da ga imajo zarad njegovega krvavega noža za morilca kristjanov, in načrt je kmalo napravljen. Sklene namreč svojim prijateljem priskrbeti turško obleko in krvavo orožje ter jih tako rešiti iz mesta. Domov prišedši ne najde nikogar. Urno stopi v svojo sobo in vzame iz omare turško obleko za Marona. S seboj vzame tudi ves denar, kar ga je imel in vse zlate prstane in dragocenosti, katere je dobil po svoji rajni materi. Pa kje naj dobi obleko za Maronovo mater in sestro, kajti v svoji maronitski obleki se nista smeli pokazati na ulici. Ali premišljuje, kako bi se rešil iz zadrege. Zdaj mu pride na misel, da še znabiti najde kako obleko svoje rajne Ta čutila so razodeli tudi] zastopniki občine pod vodstvom svojega župana, gosp. Koka, ta čutila so izrazili šolarji pod vodstvom svojih skrbnih učiteljev, ta čutila so dokazali farani skozi usta cerkvenih ključarjev. Da so od raznih stranij in krajev došla preč. gsp. zlatomašniku prisrčna voščila in pomenljiva darila, ni dvomiti, saj smo videli našega listonošo nositi v župnišče cele pesti brzojavk, pisem in poštnih spremnic. Ena častitka pa ni veljala samo našemu slavljencu, ona je veljala tudi nam vsem, ki smo se bili te zlate sv. maše udeležili. Došla je bila od našega prem. kneza in škofa iz Maribora. Preč. g. opat Ogradi, ki so prav ginljivo govorili o naši dolžnosti, se Bogu za vse, tudi za križe skazovati hvaležnim, so nam v začetku svojega govora to škofijsko pismo prav razločno prečitali. Nadpastir slavijo v njem vseskozi vzornega zlatomašnika ter ga zahvaljujejo za njegov neumorni in požrtovalni trud. Pismo se bo prepisalo v spominsko knjigo fare dobrnske. Cerkveni pevski zbor pod vodstvom tukajšnjega nadučitelja Voglar-ja, si je tudi pošteno prizadeval, da je to redko svečanost povzdignil z lepim cerkvenim petjem. Menim, da ne bom zgrešil in nikogar žalil, če rečem, da je bila tukajšna ljudska špla skoro najlepše razsvetljena. Njena vrstnica pa je bilo zdravišče za bolne duhovnike lavantinske škofije, za katero so si bili stekli naš zlato-mašnik posebnih zaslug. Končno naj še omenim, da so sedanji dekan novocerkevski, preč. g. dr. Lavoslav Gregorec, v imenu čast. duhovščine dekanije novocerkevške zlatomašniku kot dosluženemu dekanu tega dekanata podarili lepo mašno knjigo, č. gosp. župnik Karba pa v imenu gg. kapelanov dobrnskih krasno štolo in neka gospa topli-čarica je poklonila hromemu zlatomašniku še dragoceno palico. Eno kakor drugo, vse se je rabilo pri tej zlati sv. maši. Mi dostavljamo le to srčno željo, da bi se naš preč. gospod zlatomašnik še prav dolgo posluževal teh očitnih spričeval našega spoštovanja in naše iskrene ljubezni. Gospodarske stvari. XXI. obč. zbor društva „Kmetovalec" v Gotovljah. Mnogo že imamo društev po Slovenskem, ali malokatero tako čilo deluje, kakor ravno društvo «Kmetovalec.» V kratkem svojem obstanku 8 let, doživelo je že svoj XXI. občni matere v hiši. Naglo gre v zapuščeno sobo, odpre omaro in res najde, česar je iskal. Hitro si poišče obleke za udovo in Judito in jo zveže v culico. Pa zdajci se spomni svoje matere, ki je nekdaj nosila to obleko. Težko mu postane pri srcu. Vse vrže od sebe, solze mu stopijo v oči in kleče reče: «Mati, mati, odpusti mi, da zapustim svojega očeta. Mati, jaz moram bežati, ker hočejo iz mene storiti morilca. Jaz moram rešiti svoje prijatelje, to bi mi tudi ti zapo-vedala. Mati, pomagaj mi in prosi za-me.» Potem tiho vstane in zapusti z obleko očetovo hišo. Po ovinkih srečno dosp6 v ozko ulico, v kateri je stanovala udova s svojima otrokoma; rahlo potrka in pokliče Marona. Maron se oglasi: «Kdo si?» ♦ Ali, tvoj prijatelj, odpri naglo!» Duri se odpro in Ali vstopi. Udova prestrašena stopi od Alija, ko vidi v njegovi roki krvavo orožje. «Kaj,» reče mati, «zarad nas ste umorili kakega človeka?» «Ne, ne,» jo pomiri Ali, «ta nož mi je dal nek Arabec. Ta krvavi nož me je varoval na potu domov in k vam in bode zdaj tudi vas varoval. «Čegava kri pa je?» vpraša Maron. Ali pogleda orožje in reče nemirno: zbor, ki se je vršil dne 3. julija t. 1. ob 4. uri popoldne. Ljudstva se je prav obilno, kakor vselej zbralo. Po običajnem predsednikovem pozdravu otvorilo se je zborovanje. Najprej je poročal tajnik o živahnem gibanju našega društva. Za društvenim poročilom pa, ker je bil za prvo napovedani govornik, g. Mrt. Jelovšek, deželni potovalni učitelj, službeno zadržan, prešlo se je takoj k 2. govoru gsp. Fr. Pra-protnika, ki je temeljito razpravljal o ravnanju in nasajanju vinogradov z ameriško trto. Ljudstvo je z zanimanjem sledilo njegovemu govoru in si gotovo mnogo v svojo korist zapomnilo. Pri tej priliki omenjamo z njegovim dovoljenjem, da je g. Fr. Praprotnik z veseljem pripravljen, kjerkoli govoriti, posebno o sadjarstvu in trtoreji in za svoj trud ničesar ne zahteva, samo da se mu vozni stroški povrnejo. Po govoru slišali smo navdušeno deklamacijo 71etnega Tineta Vizovišeka. Čudili smo se, kako krepko je naglašal Gregorčičevo «Domovini» in še druge deklamacije. Potem pa je bilo vpisovanje udov in volitev novega odbora. Izvolil se je z vsklikom vnovič stari odbor, ki je porok vztrajnega delovanja. Že pri XX. občnemu zboru društva «Kmetovalec» se je sklenilo prirediti to leto kot jubilejno leto vladanja Njeg. Vel. cesarja sadno razstavo; in letos se je dodalo še samo toliko, da se ta razstava priredi s po-razumljenjem «Kmetijske zadruge v Žalcu» in «Cesarjevič Rudolfovega sadjerej. društva» v celjskem Narodnem domu in se ob enem skliče tudi shod vseh spodnještajarskih sadjarjev. Okrajni odbor je v ta namen že 500 gld. kredita dovolil. Tako je zopet minil občni zbor društva «Kmetovalec»; zabavali smo se še raznovrstno nekoliko časa, potem se pa zadovoljni razšli z nado, da se skoraj zopet snidemo. Razstava goveje živine v Šmarju. Prošnji okraj, odbora v Šmarju z dne 18. januvarija 1.1. je ugodil vis. deželni odbor. Sklenjeno je torej, da bode v tekočem letu za šmarski okraj v trgu Šmarje razstava goveje živine. Namen take razstave je, kazati živinorejcem celoten pregled govede ednega okraja, oziroma ker se bodo take razstave v določenih obrokih (presledkih) ponavljale, dati živinorejcem in splošnemu občinstvu priliko opazovati, v kolikor živinoreja ednega okraja napreduje — mogoče pa tudi stoji, ali pa še celo nazaduje. Pri takih razstavah se premirajo razun «Mislim, da je kristjanska kri.» «Kristjanska kri!» zakliče udova in vzame Aliju nož iz rok rekoč: «Ljubi otroci, čujte, to je kristjanska kri, mučeniška kri!» Nato poklekne pred križem, vzdigne krvavi nož in moli: «O moj Odrešenik, poglej kri svojih otrok, svojih bratov. Jaz ti jo darujem; in darujem ti tudi svojo kri in kri svojih otrok. O moj Zveličar, krepčaj Das v smrtnem boju!» Potem vstane stara udova in spoštljivo ogleduje krvavo orožje, pomoči svoj prst v napol strdeno kri in zaznamuje z njo svoje čelo in čelo svojih otrok rekoč: «Otroka, to je kri mučenikov; naj meni in vama podeli moč za Kristusa umreti.» Začudeno je gledal Ali srčno mater, ker si ni znal razložiti, od kod prihaja njena želja po mučeniški smrti; njemu je bila smrt nekaj strašnega. Zdaj ga vpraša udova rekoč: «In kaj naj zdaj storimo? Bežimo ali ostanemo?» Ali kratko pove, kako je v mestu, da bodo že najbrž v malo urah vse kristjanske hiše v ognju. Zato je treba naglo zapustiti mesto. Da jim turško obleko in pomaga Marona spremeniti v mladega Turka. Udova in Judita pa sta zvezali vse dragocenosti in se preoblekli po turško. Že so hoteli zapustiti hišo, ko jih še Judita opomni: «Kam plemenskih bikov tudi plemenske krave in telice, ter se bode pri razstavi v Šmarju, ki se bode vršila meseca septembra t. 1., razdelilo 900 do 1000 kron državnih in deželnih premij, ter do 500 kron od okraja Šmarje. Tudi vse občine šmarskega okraja so pozvane, da k tej, za šmarski okraj tako važni zadevi darujejo izdatne zneske za obdarovanje vrednih živinorejcev lastne občine, O dolžnostih lastnikov premirane govede pouči vsakega načelnik živinorejskega okroga in sicer so za občine trg Šmarje, okolica Šmarje in Sv. Vid g. Fr. Adrinek, župan v Šmarju; Ponikva, Sladkagora in Lemberg g. Fr. Podgoršek, veleposestnik na Ponikvi; Sv. Peter na Medvedjemselu, Nezbiše, Sv. Hema, Roginska gora in Zibika g. Jože Kregar, župan pri Sv. Petru na Medvedjem selu; Sv. Štefan, Slivnica, Žusem in Tinsko gsp. Franc Pim-garšek, posestnik pri Sv. Štefanu. Živinorejci! poživljamo Vas torej da se pripravljate že sedaj na to važno razstavo govedi t. j., da če ste v posesti lepih plemenskih bikov, krav ali telic, istih ne oddajate, marveč redite, ter s posebno pozornostjo in marljivostjo pripravljate za razstavo, da se bo smel naš okraj s celotnim vtisom svoje govedoreje ponašati. Ne mala Vaša korist bodo pa tudi razdeljene premije, katerih namen ni samo pridnega živinorejca pred drugimi odlikovati, ampak tudi druge vspodbujati, da pridne posnemajo. Kateri dan v mesecu septembru 1.1. da se bode razstava vršila, naznanilo se bode še posebej vsem občinam lastnega okraja, kakor tudi po časnikih pravočasno. Okrajni odbor Šmarje, dne 9. julija 1898. Načelnikov namestnik: Adrinek m. p. Sejmi. Dne 16. julija v Poljčanah, Dobju, Brežičah. Dne 18. pri Sv. Barbari pri Konjicah, Sv. Ani na Krembergu, Št. Filipu pri Kozjem, na Muti. Dne 20. v Vitanju, Arnovžu pri Sv. Marjeti na Pesnici, Sv. Marjeti na dravskem polju, v Imenem. Dne 21. v Turniščah, Bučah in na Vrenski gori. Dopisi. Iz Slovenskih goric. (Razno.) Na mariborskem kolodvoru sem skočil v nerodni poštni voz, ki je v par trenotkih začel škripati ter se pomikati proti Št. Lenartu v Slov. goricah. Bil sem truden, izmučen od dolgega pota, zato sem kmalu zaspal. Šele v trgu sem se vzbudil in vzdignil sem svojega rojstva bodemo bežali? Ali ne potrebujemo nič živeža na pot?» «Saj res,» pravi mati, «na to te je spomnil tvoj angelj. Najbrž bodemo imeli dolgo pot čez bregove, predno najdemo zavetje. Maron, prinesi iz kleti ves kruh in nekaj zadelanih vrčev vina. To bodemo vzeli s seboj.» Maron stori, kakor mu je bilo rečeno. Potem še enkrat pokleknejo pred križ in pred Mater božjo, proseči jo za varstvo in se poslovijo od hišice, katere ne bodo več videli. _ Smešnice. Učitelj: »Koliko ur ima dan?« Učenec: »Sedaj dva in dvajset.« Učitelj: »Kako to, da sedaj dva in dvajset?« Učenec: »Mati so rekli, da je sedaj dan dve uri krajši!« Zobozdravnik: »Ali lahko z milostivo gospo govorim?« Hišna, ki ni poznala zobozdravnika: »Ne, gospo bolijo zobje«. Zobozdravnik: Kako jo naj bolijo zobje, ko pa sem ji jaz še le sedaj prinesel umetno zobovje. kosti, jih položil polagoma na prosto ter jih začel oprezno prestavljati proti bližnji gostilni, kjer se mi je postreglo z dobrim, svežim pivom. Ko sem se nekoliko pokrepčal, sem jo mahnil gor po trgu. «Vse pri starem, a še slabše kot prej!» sem vzdihnil. Nemški napisi se ti režijo povsod nasproti ter se ti smejijo v obraz, češ: «Glej, kako je slovensko ljudstvo zavedno! Njegov jezik zametujemo, zaničujemo, a vendar nas podpira...» Brr! «Heil, heil...» mi je zadonelo od nekod na uho; sem po cesti pa je prijadrala gospa z balonskimi rokavi in fantastično nakin-čanim klobukom ter z — modrižem v nedrih. «Torej že tudi tukaj veje oni duh, proti-avstrijski, izdajalski duh kričavega Wolf a ...» Ni čuda, da se Št. Lenarčani sramujejo imena — Slov. gorice, ni čuda, da so se prekrstili v «St. Leonhard in Steiermark,» ko že častijo celö Wolfa. No, vsi še niso zabredli tako daleč; tudi nekaj slovenskih napisov sem zagledal. V misel mi je tudi prišlo, ko sem tako korakal po «kerndeutsch» Št. Lenartu, nekaj o konzumnem društvu. Poklicani faktorji, mislite o tem! Slovensko ljudstvo, ti pa glej, koga podpiraš ter se ne daj zaničevati! No, da bi ne dobil kakih jajčjih spominov v hrbet, kakor se mi je zgodilo nekoč med viteškimi, junaškimi Celjani, sem jo pobrisal kmalu iz trga.. Taki spomini so sicer trajni, a vendar precej neljubi; torej sem se jih bal, zlasti, ker sem imel slučajno novo suknjo, kar, mimogrede povedano, ni moja navada. Krenil sem jo prišedši na konec trga na desno, proti Sv. Ropertu, da bi obiskal svojega prijatelja. V nos mi je udaril zopern duh iz blatnih travnikov, ki jih je zadnja povoden skoro uničila, v oči pa me je zbodel nemški napis na nekem mlinu: Sollag — Müller (!!) No, no, pamet, pamet!. . . Kako sem se pa še-le začudil, ko sem prišel do cerkve Sv. Roperta. Tam na neki hiši sem bral: «Ludwig Solak's Gasthaus» in pa «Fleischhauerei» na drugi pa Franc (!) Höchtl's Hafnerei.» «Koliko Nemcev pa stanuje tukaj?» sem vprašal pozneje svojega prijatelja. «Nič!» mi je odgovoril prijatelj smeje se. «Govori se pač mnogo nemški, posebno se odlikujejo v tem naši učitelji, a Nemcev, pri nas ni.» Če je tako, kaj torej pomenijo nemški napisi. Ali slovensko ljudstvo to trpi? Ali nimate dobrega vrlega gostilničarja Majhena, če sem prav izvedel? — Tudi narodnega trgovca imate, če se ne motim. No upamo, da se bo tudi g. Seljak poboljšal; upamo, da bo tudi g. Kranjc pokazal očitno, da je Slovenec, da je naš. No in ti, dragi lončar, za koga pa delaš ti svoje lonce, ali za same Nemce? Presneto malo bi od njih skupil. Vemo, da si drugače dober mož, vemo, da bo kmalu izginil oni napis. Kaj ne? Bralno društvo baje tudi spi. Čas bi bil, da bi se vzdramilo. Prijatelj moj mi je pri kupici vina pravil čudne reči. Trdil je, da uradujejo vse občine tam okoli nemški, da imajo razun jedne vse samo nemške pečate itd. Zlasti sem se čudil, ko mi je pravil, da uraduje župan Sp. Voličine, ki je zmožen slovenščine v pismu, nemški, a poleg tega bi mu lahko šel tudi njegov sin na roko. Čudno, jako čudno! Če bi me prijatelj moj ne obdržal s svojo šaljivostjo pri dobri volji, bi se poslavljal od sv. Roperta s prav žalostnimi spomini. — O svojem daljnem potovanju po Slov. goricah bom poročal drugič, če bo drago Vam, g. urednik, in pa cenjenim bralcem. Od Sv. Tomaža blizu Velikenedelje. (B a u e r n v e r e i n.) Gospod urednik! Pred nekolimi tedni poročal vam je vaš savski dopisnik o nekem «Bauernvereinu» pri Svet. Tomažu in je imenoval ustanovnike ničle. Temu pa ni tako. Niso ničle. Gospod «ob-man» je visoko učeni mož, kajti kot korporal pri vojakih in doma od svoje žene se je naučil toliko nemškega, da zna sedaj nemščino izborno pačiti, in kadar mu kdo narekuje, celo nemško pisati, če tudi ne brez kozlov. Tudi po svojem delovanju ni ničla. Da bi svoje rojake osrečil, odločil se je ustanoviti Bauernverein, kateremu se je kot «obman» postavil na čelo. Za «kasirja» imenoval je kar dva možiceljna, ki sta obadva pevca in godca, prvi že doslužen, drugi pa še le začetnik. Za ude je vjel le jednega čednega kmeta in tri hišne posestnike, kateri pa so slovesno obljubili, da pridejo k pauern-puntarskim veselicam vselej le v bregušah in brez mošnje. Zakaj neki ta obljuba ? Ljudje pravijo, da so jim pridne žene za veselice zagrozile, da jim bodo vsakokrat hlača slekle in mošnje odvzele. Obman ima društvo, ima kasirja, ima ude in sedaj bi rad imel tudi veselico. Pri Sv. Tomažu so trije gostilničarji, pa — čast njim bodi — nobeden noče pauern-puntarjem prepustiti svojih prostorov za ustanovno veselico, če ravno bi ta neki veliko nesla. Ker pa ni veselice, užaljeni so vsi udje tako močno, da sedaj terjajo svoje darovane krone nazaj in izstopajo iz društva. Le prvi «kasir» je ostal še zvest svojemu «obmanu,» kateri se prav kislo drži in hoče s svojim društvom pobegnoti od nehvaležnih Tomaževčanov nekam med kimovce in hu-barje. Srečno pot! Le pojdita, saj pri Sv. Tomažu ni prostora za zloglasno pauern-puntarsko društvo. v Žvabski. Iz slovensk. Štajarja. (Slovenski trgovski pomočniki!) Vsi rokodelci in kmetje praznujejo Gospodov dan t. j. nedeljo, da si odpočijejo in se njih duh malo razvedri. Samo v vašem stanu je ravno obratno. Celi teden od ranega jutra do poznega večera ste vpreženi v delo, v nedeljo pa, ki je od nekdaj za posvečevanje odločena, pa še morate veliko bolj delati. Le proti večeru imate sedaj par uric prosto, kadar že nedelja itak nima več svojega polnega pomena. Dragi slov. trgovski pomočniki! Če vam je na praznovanju nedelje kaj ležeče, potegujte se za nedeljski počitek z vsemi močmi! Naj se izda odlok, da bi bile vse prodajal-nice v nedeljo celi dan zaprte, kakor so že na Dunaju. Zato je treba v vsakem okraju, kjer so zavedni trgovski pomočniki, da se s pismeno prošnjo in s podpisi vseh trgovskih pomočnikov obrnejo v tej zadevi do trgovinskega ministra ali državnega zbora na Dunaju. Gotovo se ne bodo zgoraj vašemu blagemu namenu veliko protivili, vaše želje se bodo prej ali slej izpolnile. Mislim, da se bo našel v vsakem kraju tudi kak dobrotljiv poma-galec, ki bo pomagal vašemu načrtu. Brzo se tedaj postavite nav noge! Št. Jurij ob Ščavnici. (Narodno življenje.) Pri nas se je zopet začelo nemškutariti. V sredini lepe jurijevške okolice (Videm) bi tujec niti ne spoznal, da je v slovenski vasi, ker mu zmiraj le nemške besede na ušesa udarjajo. A upamo, da bode drugače. Z veseljem opazujemo, da je mladina začela pridno čitalnico obiskovati, in nasledki se že poznajo. Poglejmo v Selišče! Fantje so se tam zavezali, da se ne bodo nobenega pijančevanja in ponočevanja udeleževali, se zmiraj lepe slovenščine vadili in si za geslo izvolili: Bog in narod. Sprosili so si tudi od vaščanov dovoljenje, da smejo sredi vasi lipo vsaditi, da bi se tako tudi potomci spominjali petdesetletnice sedanjega cesarja. A žal, našel se je zločinec, kateri jo je zlomil in nadpis odstranil. Tukaj imamo tudi tamburaše, ki obiskujejo prav pridno svoje vaje. Le tako naprej! Vsaki glas tam-burice naj vzbuja v Vas večji pogum, večjo ljubezen do naroda, kateri imenuje to godbo svojo in Vaše srce bode blago in vsprejem-ljivo za blage vzvišene smotre. Vsi Jurijevčani pa se držite gesla: Bodimo narodni! Izbacnite vse, kar ima nem-škutarski duh. Delujte tudi na to, da se nemško povelje pri gasilcih odpravi, in ako se to ne da, osnujte slovensko gasilno društvo. Naprej zastava Slave! Iz Šentilja. (Cesarska slavnost.) Slovenci so udani svojemu cesarju. Dokazov udanosti je nebroj. Sedanji cesar vladajo Slovence že petdeset let. Cesarski prestol so namreč zasedli 2. decembra 1848. Tekom teh let — ali so se kdaj Slovenci z najmanjšo stvarjo pogrešili proti zvestobi svojemu vladarju ? Protivniki slovenskega naroda povejte! Vi molčite? Tudi mi Šentiljčani smo dokazali dne 10. julija 1.1. svojo udanost do presvitlega cesarja. Predragi Slovenci izven Šentilja, poslušajte kako! Da se proslavi dostojno petdesetletnica, so skrbeli tukajšni Slovenci močno. Nikdo jih ni oviral, pač jeden jih je oviral, sicer ničla, pa ničla se je vendar hotela postaviti vbran proti pripravam Slovencev. V znamenje, da Slovenci slavijo cesarsko slavnost, so razobesili slovenske zastave. Proti temu se vendar ne bo nikdo protivil. Počasi! Protivil se je jeden, namreč Pistor. Tudi ob cesarski slavnosti s slovenskimi zastavami doli! Tako se je glasil njegov ukaz. Celzer in Lorberca, ta sta jih razobesila, ugovarjata z odločnem ne. »S slovenskimi zastavami doli!« govori Pistor! Gospod, zakaj se bojite teh zastav tako? Slovenska in cesarska zastava sta že od nekdaj v jako ozki zvezi, s kakoršno se ne more ponašati frankfurterica. Pistor bo dobro skrbel, da ne bo pustil frankfurtaric nikdar v Šentilju, najmanj ob 501etnici cesarjevi, ajakoslabo, če bo prepovedal razobesiti slovenske trobojnice. Slovenci se zato niso tudi upognoli prepovedi Pistorjevi, temuč so se ravnali, kakor se je strinjalo z njihovim prepričanjem. Čast onim, ki so že branili ob pripravah čast in ugled slovenskega naroda! Udeležilo se je cesarske slavnosti v Šentilju mnogo domačinov, mnogo šentiljskih kmetov. Prihiteli so radi semkaj, da pokažejo na ta način svojo udanost svitlemu vladarju. Slava jim! Udeležilo se je cesarske slavnosti mnogo tudi mariborskih gospodov. Udje dveh društev so se je udeležili, namreč udje slovanske čitalnice in pevskega delavskega društva. Njihova udeležba je jako dobro vplivala na nas, kajti dokler nas podpirajo ob naših slav-nostih tako odlični gospodje, znamo, da smo na pravem potu. Pistor bojda hoče tudi slaviti petdesetletnico. »Gospodar« je že poročal o tem. Mogoče, da zna kaj skupaj spraviti, če tudi ne tako, kakor so Slovenci. Tako morejo slaviti le Slovenci, navdušeni za svojega vladarja, pripravljeni preliti svojo kri za vladarja, žrtvovati zadnji novčič zanj, pa to znamo, tako odlične gospode gotovo ne bo poleg. Šentiljčani smo veseli, da smo slavili petdesetletnico, posebno še veseli, da smo jo slavili s tako odličnimi gosti. (Dalje prihodnjič.) Razne stvari. Domače. (M i 1. k n e z i n škof) se vrnejo v nedeljo, 17. julija, z birmovanja po ljutomerski dekaniji zopet domov v Maribor. (V celjsko nemško šolo) zahajajo tudi slovenski otroci iz dežele. Kako malo omike poznajo ravno ti otroci, čeprav se likajo z blaženo nemščino, vidi se tudi pri pozdravljanju. Otroci slov. šol uljudno pozdravljajo, a otroci nemških šol hodijo mimo ljudi kakor štorovi. Ko se je pred kratkim nek deček opozoril, naj pozdravi, se je glasno odrezal: »Kaj? Jaz bi se še svojemu kate-hetu ne odkril, ako bi prišel sedaj mimo!« V nemških šolah se otroci pač lepih naukov učijo! (Od Sv. B o 1 f a n k a v Slov. gor.) vozi šestkrat v tednu vozna pošta v Ptuj in k Sv. Andražu. (V Marijino Celje) bode vozil vlak za Slovence 10. avgusta. Ob 6. uri zvečer bodo romarji že v Marijinem Celju, kjer bo po slovesnem vhodu pridiga, večernice in izpovedovanje. Drugi dan 11. avg. izpovedovanje, okoli 8. ure pridiga in slovesna sv. maša. Popoldne prosti izlet in počitek. Okoli | 5. ure pridiga, večernice in izpovedovanje. Okoli pol 9. ure velikanski vrtec. Tretji dan, 12. avg. zarano sv. maše, potem povrnitev na dom. Da ne bode v Kapfenbergu nikakih sitnosti zaradi premalo pripravljenih vagonov, treba se je udeležencem pravočasno oglasiti, da se izve vsaj približno število romarjev. Vlak bo priredil zopet blagi in nesebični gospod Ferdo Ivanuš v Poljčanah, ki je že moral v ta namen položiti 1000 gld. pri že-lezničnem vodstvu. (Odvetniški izpit) je napravil z izvrstnim uspehom v Gradcu dr. Franč. Majer, odvetniški kandidat v Celju. Svojo pisarno namerava odpreti v Šoštanju. (Naša cesarica) je obolela na živcih in pojavilo se je razširjenje srca. Zdravit se je šla v Namheim pri Wiesbadenu na Nemškem. (Častnim občanom) je imenoval občinski odbor Dol svojega prejšnega kaplana, č. g. Antona Šebata, sedaj kapelana v Poljčanah, zaradi njegovih velikih zaslug za on-dotno občino. (V Ptuju) so slavili v nedeljo tamošnji Nemci otvoritev nemške gostilne v prostorih nekdanje kazine. Kakor piše poročevalec nekega graškega nemškega lista, bila je slavnost vseskozi nemška. V nemški gostilni so se videla nemška znamenja in nemški pregovori na steni, v nemških prostorih so se sukale nemške gospe, gospice, gospodje in gospodiči (deca), slišale so se nemške pesmi in nemški govori, vladalo je nemško veselje in nemška živahnost, torej je bilo res vse nemški. Kakor da bi kdo pričakoval kaj slovenskega pri taki slavnosti!? Mi k poročilu le dostavljamo, da iz poročila odseva tudi nedosežna nemška — nespamet. (Za romarje v Marijino Celje) se tiska v naši tiskarni lepa knjiga. Naslov ji je: V Marijinem Celju. Zgodovinske in potopisne črtice. Spisal in izdal s pridigami, katere je imel v Marijinem Celju dr. Anton Medved, c. kr. profesor v Mariboru. (Iz Rajhenburga.) Zlato poroko so v nedeljo obhajali Habinčevi stariši. (Šmartno za Dreto.) Požar smo imeli od nedelje na ponedeljek prav v sredi vasi; sreča velika, da se je ogenj omejil na eno streho. (Pri Sv. Frančišku v gornji savinjski dolini) so morali zgodovinsko vrlo zanimiv zvonik nad zakristijo podreti, ker je bila nevarnost, da se sam poruši. (V Mozirju) imamo vse živo letovi-čarjev, ki so iz zaduhlega mestnega zidovja prihiteli v sveži planinski zrak. Mej gosti omeniti nam je češkega rojaka g. dr. Rezeka, sekcijskega načelnika v učnem ministerstvu ter g. dvornega svetnika, Fr. Šukljeta. (Iz Šmihela nad Mozirjem.) Laški zapeljivci neprestano begajo naše kmete z vabilom v Ameriko. Nebroj pisem poslal je neki Nodari iz Vidma že v naše gore, kjer vabi z zlatimi obljubami ljudi v Newyork, za pot račund le 69 gld. Ker predobro vemo, kaj čaka naše ljudi v Ameriki, opozarjamo slavno oblast na židovsko-lahonsko tvrdko Nodari v Vidmu, via Aquileja 29. (Na Peki) nastal je v nedeljo med fanti pretep in konec žaloigre je bil uboj. Mladini vode pa ne vina! (V Letušu pri Braslovčah) poskušali so v nedeljo možnarje zoper točo. Okolica si naroči več komadov, ker so se poskusi dobro obnesli. (Iz N a z a r e t a.) Tovarno za barve pri Vrbovcu prevzame bojda g. J. Podbregar iz Tuhinja. Podjetnik je znan strokovnjak ter mu bode lahko z drugimi tekmovati. (I z Š m a r t n a p r i Slov. Gradcu.) Čudno se nam je zdelo nekaj dne 3. julija, ko je g. Jožef Rotovnik p. d. Plesnik napravil tombolo v svojih prostorih. Ker je poprej vabila razglasil v slovenskem jeziku, mislili smo, da bo zabava slovenska. Toda ko pridemo k njemu, se je slišala iz njegovih ust le nemška beseda in tudi njegovi ljudje, ki so mu pomagali, kričali so le v nemščini. Bog nas varuj, da bi še večkrat šli na slovensko zabavo, a prišli na nemško! (Vpisovanje na slov. gimnaziji v Celju.) Učenci, kateri hočejo vstopiti v prvi samostojni gimnazijski razred z nemško-slovenskim učnim jezikom v Celju, vpisujejo se prvič 15. julija t. 1. in drugič 16. septembra t. 1., obakrat od 8. do 12. ure v vodjevi pisarni, v šolski ulici št. 21. Vsprejemni izpiti vršijo se na dan vpisanja ob dveh popoldan. Sprejemnina in učni prispevek znašata 3 fl. 10 kr. Vsak učenec naj pride spremljan od svojih starišev ali njih namestnikov in naj prinese s seboj krstni list in predpisano spričevalo ljudske šole. (Občina Sopote) v Olimjem je je-dina v kozjanskem okraju, ki je sklenila slovenski uradovati ter svoj sklep že naznanila raznim oblastim. Naj bi jo posnemale vse druge občine kozjanskega okraja in kmalu bodo izginili nemški notarji, davkarji, zdravniki, kancelisti itd. ter njih mesta zasedli domačini. (Kresovi) na čast sv. Cirilu in Metodu žareli so po kozjanskem okraju v tolikem številu, da jih ni bilo možno prešteti. Bistriška dolina od Pilštanja do Kozjega je bila ob sicer temni noči popolno razsvetljena od bliščobe po bližnjih bregovih gorečih kresov. Vrhu tega se je razlegal neprenehoma strel za strelom skoro do polnoči ter so se slišale mične narodne pesmi. (Kragora — na cedilu.) Strelce nemške je povabil oskrbnik kozjanski, Kragora, od vseh koncev in kotov ono nedeljo v Kozje, da zravna z njih pomočjo krive in že kruljeve noge naših Nemcev. Naznanil je v gostilni, da jih pride kakih 30 gotovo, naj se torej vse dobro zanje poskrbi. Še zastave bi bil rad imel na gostilni, a gostilničarka ga pošteno zavrne. Ves ljubi dan ropotajo ono nedeljo vozovi, na katerih pa ni bilo strelcev, temveč naši narodni učitelji, ki so imeli takrat v Kozjem zborovanje. Kje so pa strelci ? Nikdo jih ni prav videl, a to je gotovo, da jih je bilo velikansko število, namreč — pet. Vsi so se pripeljali in odpeljial na enem vozu. Za Kragora že pač nikdo več ne mara, kakor ne domači Nemci, tako tudi tujci ne. V nedeljo ga je zadela ta nesreča, drugi dan pa je bil obsojen v Celju na občutno kazen, ker je nekemu gospodu v Kozjem grozil brez povoda z zaušnicami. Ti, »bougi« Kragora! (Novi zvon) se je potegnil v nedeljo v zvonik podružne cerkvice Sv. Eme na pokopališču v Kozjem. (Toča se je vsul a) dne 8. julija ob 8 uri zvečer, kakor grah debela, na Zdolah pri Kozjem. Hvala Bogu, škode velike ni povzročila. (O d Sv. Š t e f a n a p r i Š m a r j u) nam pišejo: Na predvečer sv. Cirila in Metoda se je pri nas žgalo precejšno število kresov na čast slovanskima apostoloma. — Naša volitev občinskega odbora je vendar potrjena, čeprav so ugovor skovale učene glave. — 10. julija je umrl tukaj vsestransko priljubljen mož, Andreje po imenu. Srčna kap mu je naglo prestrigla nit življenja. (Magistrat deželnega stolnega mesta ljubljanskega) je tako vsiljiv s svojo nemščino, kakor nekateri slovenski vojaki na prvem dopustu. Od Sv. Štefana pri Šmarju smo dobili namreč zopet pritožbo, da mu magistrat pošilja nemški naslovljena pisma. Ne sprejmite pisem, ampak vrnite mu jih z napisom: Se ne vsprejme! (Nova sv. maša.) V Majšbergu bo 24. julija pel novo sv. mašo tamošnji rojak, o. Frančišek Blanko Zagadin, frančiškan. Posvečen bode 16. julija v Solnogradu. Pri-diguje mu č. g. župnik studeniški, Martin Žekar. (Nedeljski počitek pri mariborskem okrajnem glavarstvu.) Od 3. julija 1898 zanaprej bo pri c. k. okrajnem glavarstvu v Mariboru ob vseh nedeljah, potem na božični dan, na novega leta dan in na praznik sv. Rešnjega Telesa službovanje mirovalo in bodejo uradniki in služabniki od službovanja oproščeni. Zategadelj se ne bode ob imenovanih dnevih z nikakovimi oblast-nijami ali strankami občevalo. Za oskrbovanje neodložljivega posla, posebno, kjer se tiče hudodelstva, varnosti življenja in lastnine, bode ob imenovanih dnevih jeden uradnik s potrebnimi pomočniki oskrboval omejeno nadzorno službo. (Nagla smrt.) 501etni hlapec Jožef Podlesek iz Veternika pri Kozjem je kosil oni dan na travniku. Kar mu začne prihajati slabo, ljudje ga odnesejo domu, kjer je v par trenotkih bil mrtev, zadela ga je kap. Več ko 20 let je služil enega gospodarja prav zvesto, -zvesto pa služil tudi Bogu, zato upamo usmiljenja božjega. (Razveljavljena kazenska razsodba.) Dne 26. marcija 1898 se je vršila proti Andreju Belšaku iz Št. Miklavža pri c. kr. okrožni sodniji v Mariboru porotna obravnava, ker je bil sumen, da je v noči od 14. do 15. decembra 1897 zasmodil zraven koče svoje žene stoječi hlev z namenom, da bi si prisvojil dotično zavarovalnino. Porotniki so ga spoznali krivega in Andrej Belšak je bil obsojen zaradi hudodelstva in goljufije na 12 let težke ječe. Takoj po razglašeni razsodbi se je govorilo med ljudmi, da je Belšak nedolžen. Njegovemu zagovorniku g. dr. F. Do-minkušu posrečilo se je poizvediti in dokazati okolščine, ki pri glavni obravnavi niso bile znane in iz katerih je možno sklepati, da požar ni nastal vsled zažiga, ampak po neprevidnosti. Na podlagi dotičnih poizvedovanj se je dovolila obnoviten kazenskega postopanja ; c. kr. državno pravdništvo je od tožbe odstopilo in Belšaka so izpustili iz zapora. (Na Slatino) sta minolo soboto, dne 9. julija došla Nj. ekseelenca škof Josip Juraj Strossmayer in prem. nadškof barski, msgr. Simeon Milinovič. V ponedeljek se je sveto-kriška duhovščina udano poklonila visokima cerkvenima dostojanstvenikoma, ki sta včeraj dopoldne izkazala izredno čast svetokriškemu g. nadžupniku, da sta ga milostno obiskala. Pri tej priliki je prevzvišeni škof Strossmayer s posebnim povdarkom spregovoril svetokriškemu nadžupniku te-le znamenite besede: »Vaš blagopokojni predčastnik bijaše vrijedan svečenik i dobar Slovenac — i ja ne smatram nijednoga svečenika za valjanoga, koji ne spaja u sebi ljubavi prama Bogu, crkvi i domovini — i koji u tome duhu ne djeluje.« (Ukraden plug) je bil v noči od 9. do 10. julija pri posestniku Jakobu Zemljiču v Kraljevcih župnije Št. Jurija ob Ščavnici: Dva kraljevska fanta, ki sta se z zidarije vračala domov, sta tatova srečela v župniji Sv. Antona v Slov. gor., toda poznala jih nista, in tudi nista znala, da ukradeni plug neseta. Sedaj c. kr. orožniki že tatova zasledujejo, ako bo njih mogoče dobiti. (Shod vseh slovenskih župa-n o v.) Dne 16. in 17. avgusta se bo vršil v Ljubljani shod vseh slovenskih županov v proslavo petdeset letnice cesarjeve. Prihodnjič bomo spregovorili več o tem važnem shodu. (»Domoljubna« šolska veselica v Celju.) Pretekli ponedeljek vršila se je v našem mestu šolska veselica mestne ljudske šole. Vodstvo te šole imenovalo je to veselico domoljubno (patriotisches Schulfest). Kolikor pa smo jo imeli priliko opazovati, bila je vse drugo prej nego domoljubna. Vkljub prepovedi deželnega šolskega sveta, da ne smejo nositi otroci nikakega narodnega znamenja, zaukazalo je vodstvo tega velikonemškega odgojevališča šolarjem, da ima vsak prinesti seboj hrastovo listje. Tako je prišlo, da je imel vsak otrok pri slavnosti hrastove liste za klobukom in — sramota za Avstrijo! — tudi izdajskih plavic se ni manjkalo. Kaj neki razume to šolsko vodstvo pod domoljubjem. Vprašamo, je li to domoljubno, ako se otroci hujskajo, da pri šolski veselici nosijo proti avstrijska znamenja? (Umrl) je dne 9. t. m. v graški bolnišnici Ognjeslav Vogrinec iz Kamenščaka pri Ljutomeru, petošolec v Varaždinu, nadobuden in naroden slov. mladenič. N. v m. p.! (Občina S e 1 a) pri Brežicah je dala napraviti na svoje stroške lepo kapelico. Ta čin je znamenje vrlo krščanskega mišljenja ondotne občine in njenega zaslužnega gosp. župana. (Iz Ž e t a 1) dobili smo poročilo, ki nam pravi, da se tudi tam jame veselo gibati. Na predvečer sv. Cirila in Metoda so zakurili vrli slovenski fantje 28 kresov. Bog je živi! Kaj, ko bi ustanovili tam tudi bralno društvo ? (Iz Veternika.) Ne samo na predvečer sv. Cirila in Metoda, ampak tudi na predvečer sv. Mohorja in Fortunata so se videli kresi, mogočno plamteči po Veterniku in Merčniseli. Tudi v teh hribovitih krajih bivajo goreči Slovenci. (Ogenj je uničil) pretekli teden hišo in gospodarsko poslopje posestniku M. Kuneju v Križah, kozjanskega okraja. (Iz Kaple pri Arvežu.) V Dravi pri pri Kamci je utonil naš občespoštovani občinski predstojnik Jurij Vollmeier, brat luč-kega gosp. dekana. Mrtvo truplo, katero so našli v nekem tolmunu blizu sv. Marka pri Ptuju, so prepeljali domu in je bil pogreb 2. julija t. 1. jako sijajen. Mnogo gospode iz Arveža in sam gospod okrajni glavar iz Lip-nice skazala so mu osebno zadnjo čast. Žalovanje po blagem, značajnem možu je bilo splošno! N. m. p.! (Veselica v Jarenini.) V nedeljo bo Ciril-Metodova slavnost v Jarenini pri g. Cvilaku. Ne dvomimo, da se bo te veselice udeležilo mnogo domačega in sosednega občinstva. Kajti v naših krajih se nam še treba bolj kot drugod skupno vspodbujati in navduševati, da se krepko oklepamo katoliških in slovenskih načel. Bratje Slovenci, pridite k nam na mejo! (Kresovi v ormoškem okraju.) V predvečer sv. Cirila in Metoda so se njima v čast po celem ormoškem okraju na več krajih prižgali kresovi. Najbolj imenitni so bili v Središču, Hardeku pri Ormožu in Jeruzalemu. Tudi streljalo se je posebno na Hardeku (100 krat) — dalje na Humu, na Runeču, pri Sv. Bolfanku, v Cvetkovcih, Ša-lovcih itd. Živeli prireditelji! (Roparji.) V noči od 10. do 11. jul. so roparji v Št. Lenartu pri Mislinji vdrli v hiši Štrajherjevi v štacuno; trgovec Dobov-šek je spal v sobi poleg štacune, gre gledat, a roparji so ga zabodli v prsa, trebuh in pleča, da je sedaj v veliki nevarnosti. Zločin se je zgodil najbrž po uplivu nekaterih delavcev Italjanov, ki v bližini delajo predor za železnico. (VTrbonjah priVuzenici) se je v zadnjem deževji plaz potegnil proti cerkvi, da je cerkev v nevarnosti. (Iz Prekmurskega) nam piše vrl rodoljub: Prekmurski slovenski luterani vsak-čas pristopajo h katoliški veri. Ako bi se po katoliških farah obhajali ljudski misijoni, bi se za prekmurske Slovence v verskem oziru kmalu zboljšale razmere, število luteranov bi se gotovo kmalu za polovico zmanjšalo. Veliko luteranov že sedaj poizveduje po pravi veri, mnogo jih hodi le v katoliške cerkve k službi božji. — Najbolj probujeni so ogrski Slovenci v belotinski fari, ker je tam najbolj razširjena Mohorjeva družba. (Slovenskim abiturijentom.) Vsa slovenska vseučiliščna društva vabijo že sedaj slovenske abiturijente, da vstopijo v njih krog, ako se mislijo posvetiti vseuči-liščnim študijam. Mi opozarjamo posebno na krasen poziv vrle dunajske «Danice». To društvo vabi abiturijente k sebi, razlagajoč jim svoj program: «Mi priznavamo svoja katoliška načela kakor doma, ko se vlegamo spavat in v cerkvi, ko zadoščamo zapovedim sv. cerkve, tako tudi dosledno v javnosti, ko se gre za blaginjo človeštva, za narod . . . Zavedamo se slovenskega pokolenja, . . . . ljudstvu hočemo pomagati do sreče s tem, da se pripravljamo vsestransko za bodoče delovanje. Mi smo dobri katoličani, Slovenci in demokratje!» — Stariši so lahko brez strahu, ako vedo, da so njih sinovi v tujini v tako dobrem društvu! (Z G o m i 1 s k e g a.) Pred nekaj tedni je mlada dekla porodila nezakonskega otroka, katerega je umorila in ga po noči nesla v nizko grmičevje pri reki Boljski. Ostalo je tajno. Okrog štirinajst dni pozneje so pa za Boljsko kosili. Ker se je ondi razširjal silni smrad, začeli so kosci iskati in so našli že na pol segnito dete. Mlada hudodelka je priznala svoj strašni zločin. Gnali so jo na Vransko in potem v Celje, kjer jo bo kaznovala človeška pravica. — Med tem, ko se te strašne reči godé, nas pa Bog hudo tepe. Imeli smo silne nalive in povodenj, kakoršno pomni malokdo pri nas. Reka Boljska je stopila čez travnike ter je vse preplavila. Odnesla je veliko trave, drugo je pa blatno, kar je ostalo. Društvene. (Posvetovanje ustanovitve »Šaleškega sokola«) se bo vršilo v nedeljo, dne 17. julija 1898 v hotélu »Avstrija« v Šoštanju. O tej priliki se priredi tudi veselica s sledečim vsporedom: 1. Sokolske vaje in skupine. 2. Petje. 3. Tamburanje. 4. Bengaličen ogenj. 5. Ples. Vstopnina 30 kr. za osebo. Preplačila se hvaležno vsprejemajo. Ko ustanovimo društvo »Šaleškega sokola«, vabimo v svoj bratovski krog vse tiste, ki se zanimajo za vzvišeno misel sokolsko. Ne samo telesna krepost in čilost, ampak tudi dušna, nravna moč in nevpogljivost so našim geslom; v svojih vrstah hočemo odgojevati može, narodnjake, značaje! Na podlagi sokolske kreposti in odločne narodne zavesti naj cvete naše društvo ! Vi pa vsi, ki z nami enako čutite, pridite in bodite pozdravljeni z bratovskim sokolskim »na zdar« ! (»Slovensko pevsko društvo v P t u j i«) prosi dotična društva in posameznike, ki še niso dobili za dne 14. avgusta v Celju vršeči se veliki koncert določenih skla-deb, in se koncerta nameravajo udeležiti, da po dopisnici naznanijo, koliko komadov potrebujejo. Odbor. (Katoliško delavsko društvo) priredi v nedeljo izlet v Marijo Puščavo ob vsakem vremenu. — Izletniki se odpeljejo ob pol dveh popoldne. (Konjerejci pozor!) Da se tudi konjerejcem ponudi prilika, pokazati, koliko smo napredovali v konjarstvu, je v proslavo 50Ietnice vladanja našega presvitlega cesarja odločilo c. kr. društvo za konjerejo ogledovanje konj tudi v Središču in to na dan 23. julija 1898. Z ogledovanjem konj zvezano je premiranje žrebet, žrebic in kobil, ter je v to svrho določenih veliko lepih in znatnih daril. Podrobna pojasnila daje Ivan Kočevar v Središču. (Novo društvo.) C. kr. štajarsko na-mestništvo je dovolilo, da se ustanovi po predloženih pravilih v Zrečah «Slovensko gospodarsko-politično društvo Straža.» - («Katoliško podporno društvo v Celju) priredi v nedeljo, dne 17. julija občno zborovanje in tombolo ob pol 4. uri popoludne v prostorih «Narodnega doma.» Iz prijaznosti sodeluje slav. «Celjsko pevsko društvo.» K obilni udeležbi vabi odbor. (Odbor «Slovenskega pevskega društva s sedežem v Ptuju) sklenil je prirediti letošnjo pevsko slavnost v Celju v nedeljo, dne 14. avgusta, in določil sledeče skladbe: 1. «Jadransko morje,» moški zbor,. Hajdrih. 2. «Pozdrav,» mešan zbor, Foerster. 3. «Križati na morji,» mešan zbor, Bendl. 4. «Ave Marija,» šesteroglasen mešan zbor s spremljevanjem orkestra, Foerster. 5. «Domovini,» moški zbor, F. S. Vilhar: «novost, od društva s častnim darilom nagrajena skladba». 6. «Domovini,» mešan zbor, L. Pahor;, «novost, od društva s častnim darilom nagrajena skladba.» Odbor je storil s tem svojo dolžnost; priskrbel je za koncert dve novi skladbi s svoječasnim razpisom dveh častnih daril, izbral za veliki koncert v vsakem obziru ugoden kraj, in odredil koncert v olajšanje oddaljenim gostom na jako priličen dan. — Tudi občinstvo naj stori svojo dolžnost ter se slavnosti udeleži v preobilnem številu. (V e s e 1 i c a v H o č a h), ki jo je priredilo tamošnjo bralno društvo v proslavo cesarjeve petdesetletnice, se je prav dobro obnesla. Občinstva je bilo vse polno od blizu in daleč. Slovenci okoli mariborskega mesta so se začeli živahno gibati. Slavnostni govor je govoril učni prefekt A. P. Korošec, v katerem je naglašal pomen petdesetletnega cesarjevega vladanja za nas Slovence. O sadja-rejstvu je prednašal g. nadučitelj Paulšek. Poznalo se je, da govori strokovnjak. Veliko smeha in veselja je naredila igra »Bob iz Kranja«. Igralci so izborno igrali svoje uloge. Za petje so skrbeli pevci in pevke iz Slatine. Občinstvo je burno pozdravljalo in zahvaljevalo dobro izvežbani pevski zbor. Živelo zavedno slovensko ljudstvo! (Podružnica sv. Cirila in Metoda v Bistrici) priredi v nedeljo dne 24. julija t. 1. svoje letno zborovanje v prostorih g. Petra Novaka. Igrala se bode veseloigra: «Bob iz Kranja.» Prijatelje vele-važne družbe vabi k obilni udeležbi odbor. (K «Delavskemu podpornemu društvu v Celju») so pristopili s 25 gld. kot ustanovni udi: Mil. g. Franc Ogradi, opat v Celju; č. g. Josip Kržišnik, kapelan na Teharjih; č. gosp. Josip Potovšek, nemški propovednik v Celju; č. g. Ivan Krančič, kapelan v Celju in g. Josip Kosem, tajnik občin, in okrajnega zastopa v Celju. — Kot podporni udi pristopili so sledeči gg.: Iv. Rebek, društv. predsednik, J. Omladič, društv. blag., M. Zabukošek, društv. tajnik, Ferd. Gologranc, zidarski mojster, Fr. Lipovšek, posestnik 1 gl., M. Kmecl, krojač gld. 1-20, Fran Šribar, klobučar, gld. 1-20, V. Pegan, jurist 10 kr., Št. Boucon, stolar 30 kr., dr. Al. Brenčič, odvet. gld. 120, A. Rančigaj, vikarij gld. 120, Ivan Krušic, prof. v pok. gld. 120, R. Janežič, kap. gld. 1 20, M. Primožič, knjigov. 10 kr., Štef. Strašek, čevljar gld. 120, Kardinar, kapelan gld 1'20, M. Sinkovič, mizar 60 kr., vsi v Celju. (Konec prih.) Listnica uredništva. Svoje tako marljive gospode dopisnike prosimo, da nam pošljejo vsakokrat prej ko mogoče dopise in notice, ako žele, da jih objavimo takoj v prihodnji številki. — Navadno še jih dobimo le v torek popoldne ali v sredo ali pa v četrtek zjutraj. A takrat ne moremo več vseh dati staviti, ker ne dobimo najedenkrat toliko stavcev, in zato moramo marsikaj izpustiti ali okrajšati, kar je nam in dopisnikom neljubo. — Prosimo torej za vsaki list rane pošiljatve. Iskren pozdrav vsem našim dopisnikarjem in prijateljem! Da ste nam naklonjeni in prijazni! Loterij ne številke. Gradec 9. julija 1898: 34, 69, 30, 29, 27 Dunaj » » 1, 67, 3, 33, 11 Hennebergova svila meter 45 kr. do 14 gld. 65 kr., pristna le tedaj, ako se naroči naravnost v moji tovarni; črna, bela in barvana ; tkanine, barve in vzorci po najnovejši šegi. Zasebnikom poštnine in carine prosto na dom. Vzorci obratno. G. Henneberg-ova tovarna za svilo (c. in kr. dvorni zalagatelj) v Ziirichu. Zahvala. Na sejmi pri Sv. Bolfanki v Slov. gor. je našel S. Hamerščak od Sv. Urbana lepo svoto denarja, katerega je tamkaj v župnišču izročil; lastnik Mih. Lovrenčič od Sv. Jurja v Slov. gor. je vesel prišel po svoj denar, ter pustivši postavne odstotke se poštenjaku H. prav prisrčno zahvaljuje. Čast Hamerščaku! Služba organista se takoj odda. Prednost ima cecilijanec, posebno, če je tudi kak rokodelec. Cerkveno predstojništvo v Rajhenburgu ob Savi. Jakob Mere, župnik. NazntiniMo. Pred več tedni se je ena taška našla in se v njej nahaja cerkvena mešna kapa, ki jo je mogel gotovo kak mašnik zgubiti. Fr. Topoloušek na Pečici. Lična prodajalnica na jako dobrem prostoru, znotrajno že prirejena, dobi se že 1. avgustom pod zelo ugodnimi pogoji v najem. Več pove S. Marin, Bahnhofstrasse 2, II. nadstr. v Mariboru. Nora hiša, z desetimi stanovanji in vrtom, na prav zdravem in prijetnem kraju v Mariboru, se takoj proda po prav ugodnih plačilnih pogojih. Vknjiženih ostane 7500 gold. Kapital se prav dobro obrestuje. Več pri lastniku Francu Popič, Weinbaugasse 7. v Mariboru. 2-3 Zobozdravniško naznanilo. Dr. J. Riebl ordinira vsak dan za zobo-bolne v lastni hiši: vrtna ulica (Gartengasse) št. 9 v Celji. Plombira in ustavlja umetne zobe in zobovje z zlatom itd., tudi brez potrebe izjemanja, ne ovira žvečenja, ne govoijenja, garan-tuje za najpopolnejšo izvršitev, enako najboljšim dunajskim delom. Iz dira zobe brez bolečin v plinovi veselni narkozi, pa odstrani zobne bolečine tudi brez izdiranja. 8-12 xxxxxxxxxx: Edini narodni sladčičar T Podpisani usoja si naznaniti slavnemu občinstvu ter veleča-stiti duhovščini, da je otvoril v četrtek, 19. majnika t. 1., v „Narodnem domu" v Celji svojo sladčičarno, kjer bode imel razen sladčic v zalogi tudi razne likerje po nizkih cenali. Zlasti za godove, za veselice in nove maše se vsa potrebna naročila hitro izvrše. Zagotavljajoč ceno in točno postrežbo znamenuje z najodličnejim spoštovanjem Ivan Vrečko, 6-8 sladčičar. ! X5ttOOOOOO