197
Zabavne stvari.
Blag spomin na Hercegovino.
Kar Vam tu pripovedujem, dragi „Novičarji", godilo se je 1. 1878., ko je naša slavna armada posedla Bosno in Hercegovino.
Preteklo je še le nekoliko tednov, kar so ,,Novice" prinesle jako zanimiv spis o letošnjem dalmatinskem in hercegovskem uporu, katerega je moj prijatelj J. V. prav lepo popisal. Ce prav ni še dokončan, vendar me je spodbudil, da primem za pero in vam napišem sledeče:
Vrgorac je trg, pa ne z obilno obrtnijo kakor naš Tržič; tudi ne leži na Gorenjskem ampak ravno na meji dalmatinski in hercegovinski. Pod njim proti Hercegovini razprostira se prijazna planjava, katera rodi obilo sladkih fig, mnogo kislega grozdja in rumene koruze. Po njej vije se klavrno plitvi potok, tu malo hitreje, tam pa zopet tako počasno, da bi človek kmalu obupal, ako priteče ta vodica kedaj v isto reko, katera se imenuje Neretva.
Imć potosa, čegar počasni tek Vam tu popisujem, všlo mi je iz spomina, kajti pretekla so uže štiri za-me
198
jako viharna leta, kar sem ae v Bvoji neizrekljivi sreči kot novorojeni rezervni in v Hercegovino prepeljani častnik sprehajal po močvirnatih njegovih livadah. Na drugi strani te planjave, to je, trgu Vrgoracu ravno nasproti dviguje se sivo skalnato in robato robovje precej dolgočasno proti nebu. Na najvišem vrhu stoji mala trdnjava, pod njo pa hercegovsko mesto Ljubuska.
Ako hočemo to trdnjavo imenovati trdnjavo Lju-buško, omeniti moramo takoj, da ona ni bila več trdna, ampak uže precej razdrta. Od 15. avgusta do 15. septembra 1. 1878. bil sem namreč poveljnik tej trdnjavi. Zapovedoval sem 60 pešcev , oaem topničarjev in eno dalmatinsko mulo , katera je imela častno nalogo, da nam je iz meBta donašala vode in druge raznovrstne stvari, ki so tam doli življenju človeškemu neobhodno potrebne, kakor: kruh, meso in stupo zoper bolhe.
Trdnjava Ljubuska znamenita in očitna je samo od daleč; ako bi jo pa, dragi „Novičar", pogledal blizo, bal bi se gotovo, da jo sv. Medarda dež spere v dolino. Isto tako bil je tudi nje notranji drob uže ves razjeden in zamotan. Prostori te trdnjave vgajali bi gotovo bolj tistim domačim živalim v stanovanje, katere imajo namesto dlake ščetine, namesto gobcev rilce ter pri nas po stari navadi v svinjakih stanujejo. Kot poveljnik izbral sem si v svojem stanovanji najlepši prostor za svoje ležišče, na katerega sem po lestvici, kakor kokoši, plezal. Vojaki prenočevali so pa najraje pod milim ne bom, kajti tožili so, da jih v istih sobah vso noč po životu nekako čudno ščiplje in grize, kar so, kakor se je pozneje natančno dokazalo, provzročile male šesto-nožne živalice, katere pri nas preganjamo navadno s štupo in žavbo.
25. dan avgusta bil je jako soparen dan. Sivi oblaki podili so se od severa proti jugu, kakor bi se jim mudilo, da preje pridejo iz te žalostne in puste dežele, katera je nerodovitnejša nego naš Kras.
Proti večeru prenehala je vročina uže toliko, da bi nam bil toplomer, ako bi ga ravno bili pri rokah imeli, pokazal v senci samo kakih 24 stopinj toplote.
Ura bila je ravno pet, ko pripiha v eni sapi, kakor kovašk meh, iz mesta gor vojak , ki mi izroči list papirja. Prečitam urno; v pismu stalo je napisano sledeče: ,,Ravno sem poizvedel, da nameravajo Turki še to noč napasti trdnjavo ter se polastiti v nji nakopičenega orožja in smodnika.*'
Dragi bralec, verjemi mi, ko sem te vrstice pre-čital, bilo mi je tako čudno pri srcu, da mi je, sam ne vem, zgolj poguma ali bojazljivosti, kar zastajala sapa. Da ne pozabim , omeniti moram , da mi je te vrstice pisal moj poveljnik, precej visok častnik z zlatim ovratnikom, srebrnimi zvezdami in rudeČim nosom. Povedal mi je v istem listu dalje, da moram biti se svojimi vojaki pripravljen vsak trenutek na boj. To pa ni mala stvar! Zato sem brez zamude sklenil, braniti domovino proti turškemu vragu do zadnje kapljice krvi, ter se podal k svojim vojakom.
„Vojaki, velika nevarnost nam preti!" S temi besedami pričel sem namreč svoj govor, v katerem sem jim natanko razložil, kaj ima vsak storiti, ako bi nas ponoči napadli Turki.
Bilo je uže pozno; ves truden se vležem na pare trpin, to je, na svoje ležišče. Sabljico položim na levo, revolver pa na desno stran postelje , spravim Malovr-hove „poezije" pod zglavje (takrat bil sem namreč zaljubljen in sem te pesmi, ker „Haderlapova ljubljanska pisma" še niso izšla, jako pridno prebiral) ter zaspim, pa ne zarad poezij, ampak zarad vtrujenja.
Pa glej! kar čujem klic: „Halt, wer da!" „Halt, wer da!" — Memo okna se zabliska — bum!
Kakor bi trenil, planem kviško, zgrabim sabljo in
dirjam po stopnicah dol, kjer mi uže Bluga nasproti prileti in komaj jeclja: „Turki so tukaj" ter se trese kakor šiba na vodi.
To pa ni „špas" — sem si mislil in se naravnost podal k straži, katera je vstreliia in je stala tik mojega stanovanja. Kaj je? Straža mi odgovori, da je dobro videla, da se je nekdo bližal trdnjavi, samo razločiti ni mogla, kedo. Klicala je toraj trikrat „Halt, wer da!", ker se pa nikdo oglasil ni, je strelila.
Kedo bi si ne mislil, da se je hotel kak Turek pri-lazati trdnjavi? Vojaki posedli so v trenutku vse zi-dovje, potem je bilo vse tiho in mirno.
Bleda luna skrila se je za sive oblake, kakor bi ne hotela pričati bližajočemu se krvavemu prizoru, kajti pričakovali smo, da bodonas vsak trenutek napadli Turki. Čakali smo; vsem je bilo nekako čudno pri srcu. Od daleč zaslišalo se je Čudno stokanje, morda stokanje istega predrznega nesrečneža, ki se je približal trdnjavi in ga je morda zadela krogla. Potem je bilo zopet vse tiho; le netopirji frfetali so sem ter tje in iz daljave slišalo se je zdaj in zdaj enoglasno, ponoči jako neprijetno petje slovanskega, v teh krajih pa uže poturče-nega čuka.
Turkov pa le še ni bilo. Skoraj se je jelo uže daniti in Čakali smo jih še vedno, kajti trdnjavinih vrat nismo smeli odpreti, da bi pogledali, kaj tam stoče. Saj bi bila to tudi lahko kaka zvijača, da bi nas zajeli, in to smo dobro vedeli, da je Turek ves pasji in zvit kot kozji rog. Boljše je toraj nekoliko potrpeti in počakati, kaj nam pokaže beli dan.
Na skali sede premišljujem, kako bi bilo lepo, če bi nas Turki napadli; mi bi jih pretepli, gotovo bi kmalu kinčal zlati križec moje prsi. V tem premišljevanji sem zadremal, kar me pokliče moj sluga in mi pokaže stvar, katera je zunaj trdnjave, kakih štirideset korakov od zidovja ležala v svoji krvi na tleh.
Pa kaj je to? Ali je to isti izdajalec, ki nas je hotel zalaziti in katerega je krogla v istem trenutku zadela, ko se je prikradel do trdnjavinih vrat ? Pogledamo natančneje.
Pa vsaj ! To ni Turek, ki tam leži v svoji krvi, stoka in brca z nogo, to ni naš sovražnik, to še človek ni, ampak — osel.
V Hercegovini se namreč živina pase vse noči, ker ljudem primanjkuje hlevov in krme. Nedolžni osliček, nadejaje se nič hudega, prikoračii je ponoči do trdnjave, da bi si tu poiskal kake skorjice kruha ali kak drug jedljiv ostanek Straža, katera ga v temi li spoznala, zakričala je nad njim: „Halt, wer da!" Revež se je prestrašil, in ker ni bilo mogoče, da bi v enem mesecu zatrosili v Hercegovini toliko kulture, da bi vsak osel razumel nemški, se je spustil v tek, straža, katera ga ni poznala, vstreliia je za njim ter ga zadela skozi zadnjo desno nogo v trebuh. Ko smo ga zagledali ležati v krvi, hiteli smo k njemu; revež pogledal nas je še enkrat prav milo, pobrcal z levo nogo in izdihnil svojo oslovsko dušo za zmiraj kot žrtva nemške kulture!                                                                     E. K.