Svidenje
fjfja na okno, na prozorno                  Kaj, če morebiti mrtvi
Veze cvetke rezki miaz,                        V tujem, daljnem svetu spe..?
A od strehe, zmrzle strehe                    Kaj, če zabili . . ne, mehko
Sveč visi ledenih kras.                           Vsi imeli so srce . .
V  izbi, tam ob motni luči,                    V motni luči čudapolno Stara mamica sedi,                                Božja slika tiepeta,
V  noči pozni, v noči hudi                     Starka moli pred podobo, Spanec ji beži z oči.                              Ura v drugič je pošla   .
Molk otožni okrog nje je . .                  Čuj, kako zdaj tuli zunaj,
Zdaj pa zdaj le kak šepet,                     V okno droben sneg prši,
Tja na sveto Porodnico                         Glej, kako cvetk čarnih vrsta
Vpira starka svoj pogled —                  Že na steklu se blišči . .
Ah, ah tu najlepše pestni                      A naenkrat, kaj je čuti!
Detetom zapela je,                                Zvončka to je jasni glas ?
Ah, slovo od njih čez leta                     Kdo v saneh pač zdaj se pelje
Tu, prav tukaj vzela je . .                      Mrzli ta, polnočni čas?
Šli so drug za drugim                           Vedno bližje in jasneje
Tja za kruhom v daljni svet,                 Glas prihaja čist: cin, cin . .
šli so in po dolgetn času                       Starki srce polje, polje . .
Niso se vrnili spet. .                             Oh, pred majko stopi — sin ..
Lucijan
slika:
I