SLAPE
Današnja Zaloška cesta, ki pelje od splošne bolnice do Zaloga in je dolga okoli osem kilometrov, je zelo ravna in da jo prevozimo od enega do dru-gega konca potrebujemo manj kot de-set minut. Včasih ni bilo tako, čeprav je bila cesta v času, ko je bil Zalog veliko rečno pristanišče s številnimi skladišči in deponvjami, med najbolj prometnimi na Kranjskem, tekla pa je iz Zaloga skozi Kašelj, Vevče, Slape, zaobšla Auspergov živalski vrt in rib-nike ter mimo fužinskega gradu vo-dila v Ljubljano. Danes so Slape od cestnega prometa odmaknjene, kar je velika prednost. saj si gostega pro-meta skozi naselje ne želi nihče. Tako so Slape skoraj pozabljena vas med Zaloško cesto in Ljubljanico.
Po odhodu Francozov in po novi razdelitvi Kranjske ter Ilirskih pro-vinc leta 1817 so Slape postale podob-čina, vanjo pa so sodile še Fužine in tudi Studenec s samostojno katastr-sko občino. To imajo še danes, čeprav nima nobene pristojnosti več. Dru-gače pa so sodile Slape pod Okrajno glavarstvo št. 2, ki je združevalo Združeno državno posestvo Turn in Fužine.
Vas tudi danes nima veliko prebi-valcev, saj se zaradi kmetijskih povr-šin ni razširila na sever. na jugu pa jo je omejevala Ljubljanica, ici se pov-sem približa vasi in pa sige. ki so še danes ob vsakem večjem deževju po-plavljene in uporabne le za travnike. Leta 1869 so Slape štele 200, leta 1966 pa le še 141 prebivalcev. Šele pozneje sc je njihovo število povečalo, tako zaradi gradnje stanovanjskih blokov za potrebe Psihiatrične bolnice, kakor tudi zaradi individualnih gradenj na zahodnem delu vasi.
Pod vasjo je bila Ljubljanica včasih s fašinami urejena tako, da je lahko poganjala mline in stope. Tako se mlin omenja že leta 1433, leto poz-neje pa tudi stope, ki so mlele za ljubljanske trgovce. Mlini se ome-njajo še večkrat, nazadnje le še kot opuščen mlin v Slapah. Speljava Ljubljanice na mline, ki so stali ob vasi, pa je pozneje imela velike posle-dice na južni strani vasi, saj je voda začela vdirati v vas in ponekod celo spodjedati hiše, da so se morali stano-valci preseliti. Zaradi nevarnosti, da bo Ljubljanica načela celotno vas, so avstrijske oblasti med prvo svetovno
nična cerkev sv. Petra v Ljubljani in je bila posvečena sv. Jakobu, zaščitniku kmetov, kateremu so se priporočali za dobro letino. V zvezi s sv. Jako-bom so na Slovenskem živi številni pregovori in navade, ki spominjajo na kmečko delo, tudi prvim zrelim jabol-kom pravimo jakobčki, ker so zreli ravno okoli 25. julija, za god sv. Ja-koba. Na Slovenskem je temu svet-niku posvečeno 60 župnijskih in po-družničnih cerkva. Cerkev v Slapah so leta 1789 podrli, ker je bila dotra-jana pa tudi z novo župnijo v Polju (1783) in priljubljenostjo tamkajšnje cerkve ni mogla več tekmovati. Da-
vojno začele brežine pod vasjo utrje-vati s traverzami in železniškimi tra-movi, ki so jih pripeljali iz Zaloga. Utrjevalna dela so opravljali ruski. romunski in srbski vojni ujetniki pod vodstvom madžarskih delovodij.
S tem so Ljubljanico v glavnem umirili, ob večjih povodnjih pa se kljub temu vasi zelo približa. Ime je vas gotovo dobila po slapovih, bodisi tistih, ki so bili tu. ali pa po slapovih, ki so bili malo višje, tam, kjer so slapovi današnje hidrocentrale Papir-nice Vevče.
Vas je pred dvetna stoletjema imela tudi svojo cerkev. To je bila podruž-
nes stoji v vasi le lepo urejena kape-lica, posvečena Devici Mariji v ne-besa vzeti.
Sprva so bili kot deželni glavarji lastniki celotnega vzhodnega dela Ljubljane in s tem tudi Slap Spanhe-imi (okoli leta 1230), ki pa so posest dajali   v   upravljanje   ministerialom.
S podelitvami in dedovanjem so se začele posesti drobiti in tudi tukajšnji podložniki so prišli pod različna nova gospostva, sprva najbrž pod gospo-stvo Hrušica. Kot lastniki posesti in hub (kmetij) se omenjajo nemški vite-ški red, mestni kapitelj, samostan Ple-terje, leta 1524 pa Jošt Jožef Moscon.
Leta 1530 je kot lastnik treh tukajš-njih ladijskih mlinov omenjen Vid Khisel, ki je tedaj sodil med največje avstrijske podjetnike. Kot lastnik tu-kajšnih posesti je leta 1572 omenjen tudi ljubljanski škofijski dvorec, leta 1592 pa tudi deželno glavarstvo, ki je imelo tu poleg posesti še opuščen mlin. Po urbarju iz leta 1723 je imel tu svoje posesti tudi meščanski špital, ki pa jih je tega leta prodal lastniku ižan-skega gospostva Ivanu Erazmu Ott-haimbu. Eno hubo pa je tu imela tudi cerkev Device Marije iz Polja. Vse do zemljiške odveze leta 1848 so tukajš-nji kmetje pripadali različnim lastni-kom z različnimi dajatvami, četudi so imeli enake možnosti za obdelovanje zemlje.
Veliki potres leta 1895 je močno zamajal tudi Slape in očividci so znali povedati, da se ni obdržal skoraj no-ben dimnik in tudi hiše so bile močno poškodovane, tako da sprva v nekate-rih sploh ni bilo moč stanovati. Tako so vojaki na.vrtovih postavili šotore, v katerih so stanovale družine na ve-liko veselje otrok. Po potresu pa vse do prve svetovne vojne se je iz Slap v Ameriko izselilo zelo veliko ljudi. od nekaterih hiš tudi do polovica.
V osemdesetih letih prejšnega sto-letja pa vse do prve svetovnevojne je tu obstajala velika mizarska delavnica in pogrebni zavod Janeza Svetka, ki sta bila največja vse od Domžal do Šmarja na Dolenjskem. Lastnik je bil po ustanovitvi vevške godbe velik podpornik le-te in ko ta ni imela pro-stora za godbene vaje, so te bile kar v njegovi delavnici, saj so tudi trije njegovi sinovi igrali v njej. Eden od njih, Feliks, ima gotovo največje za-
sluge zanjo, saj je bil njen kapelnik več kot štirideset let. Njegov brat Jože pa je bil na izbirnem tekmovanju v orodni telovadbi Kranjske leta 1912 v Trbovljah izbran v avstrijsko repre-zentanco za olimpiado v Stockholmu, ki pa se je pozneje ni udeležil. Iz tega posestva in delavnice je med obema vojnama nastala gostilna, ki pa je bila po vojni ukinjena in tako so Slapani (zafrkljivo ime za vaščane) ostali brez zabave v svoji vasi. Leta 1948 so zgra-dili gasilski dom. pred nekaj leti pa je zasebnik postavil tu veliko igrišče za balinanje in tukajšnji igralci so se pro-slavili že na številnih tekmovanjih v tujini in doma.
V vasi živi 86 letna Francka Maček, ki je pravi živi leksikon tega kraja. Ne samo da veliko ve in da se spominja še grajskih z gradu Fužine, tudi poimen-sko, temveč se spominja tudi toplih vrelcev, ki so bili ob poti ob Ljublja-nici, ki je peljala v Slape. Spominja se zidanih barak, ki so bile namenjene za preoblačenje in kamnitih miz, pri katerih so posedali in jedli. Ko ni bilo več grajskih. tudi ni bilo več zanima-nja za tople vrelce in tako je paviljon propadel in toplice so šle v pozabo. Francka Maček zna zanimivo pripo-vedovati in nihče ji ne bi prisodil 86 let, saj sama živi v veliki hiši in okoli nje vse postori sama. Pravi. da za starost nima časa.
Ljudje   tu   še   kmetujejo,   pravih
kmetov pa je le še za vzorec. Drugi so
zaposleni v Papirnici Vevče in okoli-
ški industriji. največ pa jih hodi na
delo v Ljubljano. Največji družabni
dogodek v letu je v Slapah gasilska
veselica, ki jo redno zalije sv. Florjan.
(se nadaljuje)
Edvard Svetek