ISSN 1821-1070 Letnik XX. št. 77-78 E-mail: pisarna@kredarica.org Novi Sad, januar-junij 2020 20 LET MEŠANI PEVSKI ZBOR V PRILOGI: LITERARNI NATECAJ DS KREDARICA V CASU COVID-19 Foto: Đorde Veselinov RUBRIKA 2 / Kredarica OBISK DELEGACIJE SRECANJE V NACIONALNEM SVETU V petek 17. januarja 2020 je bilo v prostorih Nacionalnega sveta slovenske manjšine v Srbiji srecanje z visokimi predstavniki Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS, in sicer z Romanom Grudnom, podpredsednikom odbora za izobraževanje in Markom Koprivcem, svetovalcem in poslancem Državnega zbora ter direktorjem Zavoda za šolstvo RS, Vinkom Logajem, s svetovalko za kulturo in medije Veleposlaništva Republike Slovenije Ireno Herak, s predsednikom Nacionalnega sveta slovenske manjšine v Srbiji Sašo Verbicem in glavno sekretarko Nacionalnega sveta slovenske manjšine v Srbiji Tanjo Tomazin ter predstavniki Odbora za izobraževanje Nacionalnega sveta slovenske manjšine v Srbiji Majo Đukanovic predsednico, Elzo Ajdukovic, Nino Stanimirov Veriš clanicama odbora, z uciteljicama Dopolnilnega pouka slovenskega jezika Rut Zlobec in Tatjano Bukvic in predsednikoma najstarejšega in najmlajšega Društva Slovencev v Srbiji Đordetom Veselinovim in Ikonijo Luknar Popovic. Tema je bila pregled dosedanjega in smernice za prihodnje delovanje pri negovanju slovenskega jezika, ki je najpomembnejši steber krepitve slovenske identitete pri slovenskih potomcih izven domovine in možnosti nadaljevanja izobraževanja v Sloveniji. Besedilo: Elza Ajdukovic Foto: Đorde Veselinov VPIS V POSEBNI IMENIK SLOVENSKE NARODNE MANJŠINE V SRBIJI Zakon o nacionalnih svetih narodnih manjšin v Republiki Srbiji iz leta 2009 omogoca vpis v Posebni volilni imenik slovenske narodne manjšine v Srbiji. Obrazec za vpis lahko prevzamete na zahtev_ pbs_upis_slovenacki[1]. Na podlagi Zakona o varovanju osebnih podatkov, ki velja od 1. 1. 2009, lahko izpolnjen obrazec za vpis v posebni volilni imenik osebno dostavite pristojni obcinski upravi, kjer imate prijavljeno prebivališce – ob predložitvi osebne izkaznice ali pa ga skupaj s fotokopijo osebne izkaznice pošljete priporoceno na naslov vaše pristojne obcinske uprave. Pristojna obcinska uprava bo na vaš naslov v 15 dneh poslala Odlocbo o vpisu v posebni volilni imenik. Vpis v posebni volilni imenik je oprošcen placila administrativnih stroškov. Z vpisom v posebni volilni imenik se ne izgubijo druge volilne pravice. Z Odlocbo o vpisu v posebni volilni imenik slovenske narodne manjšine se pridobi pravica do udeležbe na neposrednih volitvah Slovenskega nacionalnega sveta. SLOVENIJA IMA NOVO VLADO Državni zbor je 13. marca 2020 z 52 glasovi za in 31 proti potrdil sestavo nove vlade, ki jo bo vodil predsednik SDS Janeza Janša. Vseh 16 ministrov nove vlade je pred državnim zborom zapriseglo k spoštovanju ustavnega redu, ravnanju po svoji vesti in z vsemi svojimi mocmi k delovanju za blaginjo Slovenije. Državni zbor je potrdil 14. vlado v zgodovini samostojne države in tretjo vlado pod vodstvom Janeza Janše, ki je novo koalicijsko vecino oblikoval po odstopu Marjana Šarca z mesta predsednika vlade. Janez Janša je 3. marca v Državnem zboru dobil mandat za sestavo vlade. Nova vlada je novi mandat zacela v izrednih razmerah spopadanja z epidemijo virusa Kovid – 19. Vlada Republike Slovenije predstavlja izvršilno oblast. Izvaja zakone in druge predpise, ki jih sprejema Državni zbor in skrbi za delovanje državne uprave. Kot najvišji organ državne uprave vlada izdaja predpise in sprejema pravne, politicne, ekonomske, financne, organizacijske in druge ukrepe, ki so potrebni za razvoj države in za urejenost razmer na vseh podrocjih v pristojnosti države. Vlado sestavljajo predsednik vlade in ministri. Vlada Republike Slovenije izvaja številne aktivnosti, katerih cilj je povecanje obcutljivosti zaposlenih v državnih organih in organih samoupravnih lokalnih skupnosti na pojav korupcije oziroma ravnanj, ki niso skladna z eticnimi, moralnimi in pravnimi normami s podrocja preprecevanja in omejevanja korupcijskih tveganj. Vir: Vlada Republike Slovenije Priredila: Elza Ajdukovic Kredarica / 3 IZ DOMOVINE MINISTRICA DR. HELENA JAKLITSCH PREVZELA POSLE NA URADU VLADE RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU Helena Jaklitsch, ministrica brez resorja, pristojna za podrocje odnosov med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu. Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch je 14. marca 2020 prevzela posle od dosedanjega ministra Petra Cesnika. Ob primopredaji sta bila prisotna tudi novi državni sekretar dr. Dejan Valentincic in dosedanja državna sekretarka Olga Belec. Ministrica se je zahvalila dosedanjemu ministru Cesniku za opravljeno delo in poudarila, da se zaveda odgovorne naloge, ki ji je zaupana, ter izzivov, ki jih prinaša podrocje. Društvo Slovencev Kredarica se zahvaljuje za sodelovanje dosedanjima predstavnikoma Urada in cestita novoizvoljeni ministrici in državnemu sekretarju. Vir: Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Priredila: Elza Ajdukovic PISMO URADA ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU Spoštovani Slovenci v zamejstvu in širom sveta! Cel svet zadnjih nekaj tednov pretresa pandemija koronavirusa, ki je do temeljev spremenila naša življenja. Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu pozorno spremlja dogajanje v vseh državah, kjer, dragi rojaki, živite. Vsi upamo, da se bodo razmere kmalu umirile in bodo naša življenja zopet v obicajnih tirnicah. Ta pretres pa je hkrati priložnost, da se še bolj ozremo na stvari, ki so najpomembnejše – predvsem cas z našimi najbližjimi. V sodobnem casu veckrat tehnologijo vidimo kot nekaj negativnega, te dni pa nam kaže svojo pozitivnejšo plat. Tako v Sloveniji kot v številnih drugih državah se je obicajno javno življenje ustavilo, prav prek tehnologije pa ostajamo povezani in prek nje lahko pošiljamo našo prošnjo in poziv vsem vam. Slovenija pandemijo korona virusa za zdaj dobro obvladuje. Sprejeti so bili vsi potrebni varnostni ukrepi, s katerimi upamo, da se okužba ne bo prevec širila, seveda pa se moramo v skladu z nacelom previdnosti pripravljati na razlicne mogoce scenarije. Lahko se bo situacija tudi še poslabšala in bomo potrebovali dodatne ukrepe, predvsem pa dodatno znanje in dodatno cloveško pomoc. Zato vas vljudno vabimo in prosimo vse, ki imate kakršno koli znanje zdravstvene in drugih strok oz. s podrocij, na katera bo trenutna situacija vplivala (varovanje javnega zdravja, ekonomija, sociala itd.), ali ce poznate kogarkoli, ki ta znanja ima in bi lahko priskocil Sloveniji na pomoc, cetudi samo z nasveti na daljavo in izmenjavo mnenj, da se nam oglasite na naslov urad.slovenci@gov.si. Ce poznate kakršnekoli možnosti, kje in kako bi Slovenija lahko dobila oz. kupila zdravstveno opremo, ki je nujno potrebna za zašcito zdravih in lajšanje zdravljenja tistih, ki so zboleli zaradi koronavirusa , se prav tako priporocamo. Za vsako vašo pomoc se vam že sedaj iskreno zahvaljujemo, predvsem pa želimo vam in vašim domacim vse dobro v teh izjemno zahtevnih casih. Ostanite zdravi. dr. Helena Jaklitsch, ministrica dr. Dejan Valentincic, državni sekretar Kredarica / 5 PREDAVANJE O ŠTUDIJU V SLOVENIJI V Društvu Slovencev Kredarica Novi Sad je bilo predavanje na temo Študij v Sloveniji. Predsednik Društva Đorde Veselinov je v uvodu opisal najpomembnejše aktivnosti in dosežene rezultate v 23 letih obstoja društva v katere spada pomoc pri uresnicevanju vse vecjega zanimanja mladih clanov društva za nadaljevanje izobraževanja v domovini svojih prednikov. V nadaljevanju je spregovoril o možnostih študija in o pogojih vpisa ter dodal, da visokošolsko izobraževanje v Sloveniji poteka po bolonjskem procesu, to se pravi da dodiplomski študij traja 3 leta, podiplomski 2, obstajajo tudi enoviti magistrski študijski programi kot so medicina, stomatologija, pravo… v trajanju od 4-6 let. Po zakljucenem dodiplomskem študiju se lahko študenti vpišejo na doktorski študij. V Sloveniji obstaja 5 univerz, 48 samostojnih visokošolskih inštitucij ali 46 višjih šol. Slovenska univerzitetna mesta so Ljubljana, Maribor, Koper in Nova Gorica, Novo mesto. Nekatere višje šole se nahajajo tudi v Celju, Velenju, Murski Soboti, Piranu, Brežicah. Vsi študijski programi imajo akreditacije Ministrstva za visoko školstvo, znanost in tehnologijo in so pred zakonom enakovredni. Diploma pridobljena na slovenskih univerzah je priznana v Evropski uniji in skoraj v vseh državah sveta, vkljucujoc ZDA, Kanado in Australijo. Prisotne je še povabil, naj se udeležijo strokovne ekskurzije v Slovenijo na Informativne dneve, ki jo vsako leto organizira DS Kredarica. Odziv na predavanje je bil izredno velik in po uradnem delu so še udeleženci dobili odgovore na mnoga vprašanja. Besedilo in foto: Đorde Veselinov STROKOVNO INFORMATIVNI DNEVI 2020 Društvo Slovencev Kredarica je od 13. do 15. februarja 2020 organiziralo strokovno ekskurzijo z odhodom na Informativne dneve na Univerzi v Ljubljani. Mladi clani slovenskih društev iz Srbije so obiskali fakultete, da bi se seznanili z informacijami o nadaljevanju izobraževanja v domovini Sloveniji. Spremljali so jih predstavniki Društva Slovencev Kredarica iz Novega Sada, ki je bilo v imenu vseh slovenskih društev v Srbiji tudi letos organizator obiska v Sloveniji. Namen strokovne ekskurzije je približevanje možnosti za nadaljevanje izobraževanja v domovini, kar predstavlja velik pomen v negovanju slovenskega jezika ter priložnost za ohranjanje slovenske identitete skozi pridobivanje izobrazbe, druženje s slovenskimi rojaki, spoznavanje kulture. Takoj po prihodu v Ljubljano v cetrtek so se ucenci udeležili gledališke predstave Razbiti vrc* v Slovenskem narodnem gledališcu. Naslednji dan v petek so obiskali fakultete in si nabirali informacije v zvezi s pogoji vpisa, študijskimi programi in možnostmi nastanitve v študentskih domovih ter štipendijah za Slovence po svetu. V soboto so se ucenci po obisku fakultet v popoldanskih urah odpravili proti domu, med potjo pa so se pogovarjali o informacijah, ki so jih izvedeli in navdušeni pohvalil organizacijo predstavitev na fakultetah. Vsi so bili mnenja, da jim je obisk Ljubljane, fakultet in raznih kulturnozgodovinskih znamenitosti, ki jih ne manjka v glavnem mestu Slovenije, še bolj utrdil željo nadaljevati študij v Sloveniji. Cilj projekta, ki je imel namen predstaviti slovenskim potomcem v Srbiji možnosti in pogoje za nadaljevanje izobraževanja v maticni domovini in nadaljevati povezovanje mladih v Sloveniji in v slovenskih društvih v Srbiji, je uspel. Projekt je podprl Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu ter Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Srbiji. Besedilo: Elza Ajdukovic Foto: Đorde Veselinov ORGANIZIRALI SMO RAZBITI VRC VESELOIGRA Avtor Heinrich von Kleist Režiser Vito Taufer Igrajo • Branko Šturbej Valter, sodni svetnik • Jurij Zrnec Adam, vaški sodnik • Marko Mandic Svit, pisar • Polona Juh, Gospa Marjeta Rul • Maruša Majer Eva, Marjetina hci • Bojan Emeršic/Valter Dragan, Vid Timpel, kotlar • Timon Šturbej Rupert, Vidov sin • Vanja Plut, Gospa Brigita • Matija Rozman Hanfrid, sodni sluga • Zvezdana Mlakar Meta, dekla Vecplastna komedija Razbiti vrc (krstno uprizorjena 1808, objavljena 1811) je ena najznamenitejših iger Heinricha von Kleista in obenem kánonsko delo nemške romantike. Kleistov Razbiti vrc je nastal le nekoliko zatem, ko se je z Linhartovima veseloigrama rodilo slovensko sodobno gledališce. Pri Razbitem vrcu ravno tako gre za razkrinkavanje necednih eroticnih namenov moškega, ki ima družbeno moc. Vplivni in ugledni gospodje, ki si proti njihovi volji želijo telesne intimnosti s socialno nižje stojecimi lepimi mladimi dekleti, so bili svetu komedije namrec znani že davno pred škandali, ki so lani zatresli Hollywood. Vendar pri Razbitem vrcu žrtev pohote sodnika Adama ni mlada Evica, ampak njena mati, ki ji je sodnik med nocnim izletom razbil vrc. Posebnost Kleistove veseloigre je predvsem v tem, da mora vaški sodnik odkriti in obsoditi storilca dejanja, za katerega je gledalcu že od samega zacetka jasno, da je bil to on sam. In ker gre za »jezicnega dohtarja«, je prav v besednih igrah, s katerimi se sodnik Adam izmika resnici, in v njegovem neumornem trudu, da bi se neizprosnim dejstvom navkljub izvil iz primeža resnice, najvecji šarm tega besedila. A ceprav je vsej njegovi oziroma Kleistovi jezikovni spretnosti navkljub krivec na koncu razkrinkan, žrtvi njegovega dejanja to ne pomaga in bo morala za razbiti vrc iskati zadošcenje na višji sodni instanci. S tem pa je za naš današnji svet ta komedija aktualna tudi na nek cisto konkreten in družbeno realen nacin. Beseda prevajalca iz izvirnika: Andrej Rozman Roza Vir: SNG Drama Ljubljana REDNA DELEGATSKA SKUPŠCINA V prostorih društva so se v soboto 27. 06. 2020 ob 18h na Redni delegatski skupšcini zbrali delegati in clani Društva Slovencev Kredarica. Dnevni red: 1. Izvolitev delovnega predsedstva v sestavi predsednik in dva clana ter zapisnikar 2. Porocilo o delovanju DS Kredarica v letu 2019 in sprejetje porocila 3. Izvolitev nove sestave Nadzornega odbora – predsednika in 2 clanov 4. Program delovanja DS Kredarica za leto 2020 5. Razno Predsednik Društva Slovencev Kredarica Đorde Veselinov je pozdravil prisotne in se zahvalil za odziv kljub neugodnim razmeram v zvezi z nevarnostjo okužbe svetovnih razmer z virusom Kovid-19. Predsednica Upravnega odbora Elza Ajdukovic je predlagala dnevni red, s katerim so se prisotni strinjali in izvolili delovno predsedstvo v sestavi: predsednica Marija Lovric in clana Dušan Vujoševic in Luka Maletin, zapisnik je vodila Elza Ajdukovic, Nina Stanimirov Veriš in Jasmina Veselinov pa sta overili zapisnik. Nadaljevanje seje je vodila predsednica delovnega predsedstva Marija Lovric, ki je odprla drugo tocko. Porocila so podali: Predsednik društva Đorde Veselinov - Financno porocilo, Predsednica Nadzornega odbora in urednica Biltena Kredarica Marija Lovric - Porocilo o delu Nadzornega odbora in Uredniškega odbora Predsednica Upravnega odbora Elza Ajdukovic - Vsebinsko porocilo rednega delovanja in projektov oz. programov. Po razpravi so porocila enoglasno sprejeta. Predsednica Nadzornega odbora Marija Lovric je potem še seznanila prisotne, da je z letom 2019 potekel mandat clanom Nadzornega odbora in kot predsednica delovnega predsedstva predlagala razrešitev dosedanje sestave: Marijo Lovric predsednico ter clana Antonijo Molnar in dr. Aleksandra Cvejica. Predsednica Nadzornega odbora Marija Lovric je seznanila prisotne, da je Upravni odbor na 3. redni seji predlagal izvolitev novih clanov Nadzornega odbora: za predsednika dr. Milana Breberino, za clana pa Andelko Ivošev in Dušana Vujoševica. Upravni odbor je potem še predlagal razrešene clane Milana Bireša, Antonijo Molnar in dr. Aleksandra Cvejica za delegate delegatske skupšcine. Potem je predsedujoca otvorila razpravo, na kateri so se prisotni zahvalili dosedanji predsednici in clanoma Nadzornega odbora na delu, po koncani razpravi pa dala na glasovanje razrešitev dosedanje predsednice in clanov Nadzornega odbora ter clanov Upravnega odbora in dala na glasovanje predlog za izvolitev predsednika in clanov za Nadzornega odbora in treh clanov za izvolitev za delegate delegatske skupšcine. Predsednik Đorde Veselinov je govoril o rednem delovanju in projektih oz. programih za leto 2020, kjer je izpostavil da so razmere zaskrbljujoce glede na Kovid-19 ter je vprašanje, kako bo izgledala realizacija delovanja in projektov do konca leta. Povedal je tudi, da bi morali aktivnosti omejiti na manjše število ljudi, kar pomeni da so za to bolj ustrezna kakšna predavanja, literarni natecaji ali delavnice. V razpravi so clani delegatske skupšcine Dr. Svetlana Momcilovic, Slavko Cernivec in drugi predlagali, da se organizirajo srecanja na prostem, npr. planinarjenje in izleti. V tocki razno se je diskusija nadaljevala o predstojecem popisu prebivalstva v Srbiji v letu 2021, kjer je predsednica Upravnega odbora govorila o pomenu opredelitve pripadnikov slovenske narodne manjšine v Srbiji. Ko so bile izcrpane vse teme je bila seja uradno zakljucena ob 20h. Prisotni so se še nekaj casa družili in se pogovarjali ob pogostitvi. Foto: Đorde Veselinov Besedilo: Elza Ajdukovic PREDSTAVILI SMO SE MEDNARODNI SEJEM KNJIG 2020 V NOVEM SADU Na Novosadskem sejmu je bil od 3. do 9. marca 2020 Mednarodni sejem knjig, 26 po vrsti. Istocasno je bila v avli Master centra umetniška razstava Art Expo, od 4. do 5. marca pa je bil tudi Sejem izobraževanja Kažipoti-putokazi. Mednarodni sejem knjig se je odvijal v osrednji dvorani sejma v Master centru, že tradicionalno pa je sodelovalo tudi Društvo Slovencev Kredarica. Sodelovali smo na skupni stojnici Pokrajinskega sekretariata za izobraževanje, predpise, upravo in nacionalne manjšine-nacionalne skupnosti ter Pokrajinskega sekretariata za kulturo, javno obvešcanje in odnose z verskimi skupnostmi, Izvršnega sveta Avtonomne pokrajine Vojvodine. Na tej stojnici so bili izdelki založništva v jezikih nacionalnih manjšin v programu in številne predstavitve ali promocije inštitucij in posameznikov v založniški produkciji. Razstavili smo naše izdelke založništva v slovenskem jeziku: Biltene Kredarica, poleg njih je bila razstavljena knjiga za otroke Galeb avtorice Marije Lovric. Izdaje so izzvale veliko zanimanja. Mednarodni sejem knjig je najvecja književna manifestacija v Avtonomni pokrajini Vojvodini na kateri so nastopili tudi posebni gostje – znani pisci. Ekskluzivna gostja je bila Tracy Chevalier. To leto je bilo opazno vec razstavljavcev in sicer 175, kar je 15 odstotkov vec glede na prejšnje leto, prihajajo pa iz osmih držav. Kot vedno so bili veliki sejemski popusti za nakup knjig. Vstop je bil prost. Foto: M.G. Besedilo: Marija Lovric VELIKONOCNO SPOROCILO 12. april 2020 Draga Katarina! Zajcek me je prosil, naj te pozdravim, saj on letos ne more priti zaradi virusa korona. Ponoci je v veljavi prepoved gibanja. Pošilja ti tole kuverto, ki jo bom izpustila pod okno med rože. Jaz sem zgodaj zbudila babico, naj po cenejši elektriki pobarva jajca in pripravi kakšno darilo. Rada te ima pticka Kupuj kruh (imenujejo me tudi grlica, turška ali divja grlica) DIPLOMANTA IZ DS KREDARICA LUKA MALETIN Rojen 20. julija 1995 v Novem Sadu, Slovenec po materi Zdenki Maletin, roj. Kolman in državljan Republike Slovenije. Osnovno šolo obiskoval v OŠ Dušan Radovic prvih 6 razredov, 7. in 8. razred pa v vzorcnem matematicnem oddelku Gimnazije Jovan Jovanovic Zmaj v Novem Sadu. Prejemnik Vukove diplome. Srednjo ekonomsko šolo Svetozar Miletic vpisal 2010 v Novem Sadu, smer ekonomski tehnik. Na Ekonomsko fakulteto v Novem Sadu se je vpisal 2014, smer Evropska in mednarodna ekonomija in biznis, po dveh uspešno koncanih letnikih pa se je prepisal na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, smer International Business. Diplomo diplomiranega ekonomista si je pridobil leta 2018 s povprecno oceno 7,97. Po koncani fakulteti 2018 se je vrnil v Novi Sad in se zaposlil v Knjigovodski Agenciji TIM SJ, kjer še danes dela. Govori srbski, slovenski, angleški, razume nemški jezik. Pridobljeni strokovni naziv: Diplomirani ekonomist Študijski program: Mednarodno poslovanje Zaposlitev: Knjigovodska Agencija TIM SJ Novi Sad Luka: Študiranje v Sloveniji je bila velika izkušnja zame. Poleg tega, da sem se osamosvojil, sem glede na to, da je na moji smeri bilo veliko študentov na izmenjavi Erasmus, spoznal razlicne ljudi, bodisi iz Slovenije, bodisi z vseh strani sveta. Študij sem spremljal v angleškem jeziku, kar mi je v veliki meri pomagalo, da utrdim znanje tega jezika, ceprav sem že imel FCE diplomo iz anglešcine. Poleg študiranja v Ljubljani, sem takoj po dveh tednih zacel s študentskim delom, kar mi je omogocilo, da sem postal financno neodvisen od staršev. Kasneje sem prejemal štipendijo Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Lahko bi rekel, da je bila to velika življenjska prelomnica zame. Pred koncem študija sem zacel razmišljati o svoji prihodnosti v Sloveniji, o vseh prednostih ali pomanjkljivostih te države in se odlocil, da se vrnem v Srbijo. Po prihodu v Novi Sad sem 2019 izvoljen za clana delegatske skupšcine DS Kredarica. VLADKA AJDUKOVIC Rojena 7. julija 1993 v Novem Sadu, Slovenka po materi Elzi Ajdukovic roj. Üllen in državljanka Republike Slovenije. Osnovno šolo OŠ Vere Pavlovic v Novem Sadu je koncala leta 2008, Srednjo ekonomsko šolo Svetozar Miletic v Novem Sadu pa 2012. Leta 2012 se je vpisala na Ekonomsko fakulteto v Novem Sadu in koncala prvi letnik, potem pa na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani v drugi letnik, kjer je 2015 diplomirala. Takoj se je vpisala na podiplomski študij na isti fakulteti in prvi letnik magistrskega študija koncala 2016 na izmenjavi Erasmus na BI Norwegian Business School v Oslu na Norveškem, drugi letnik pa 2018 na maticni fakulteti v Ljubljani. Magistrirala 1. junija 2020 na Ekonomski fakulteti v Ljubljani z oceno 10. Govori srbski, slovenski, angleški, španski, razume nemški in norveški jezik. Pridobljeni strokovni naziv: Magistrica poslovnih ved Študijski program: Mednarodno poslovanje Naslov magistrske naloge: Krepiti pomembnost blagovnih znamk za Generacijo Z. Zaposlena v globalnem svetovalnem podjetju Kearney, v Ljubljani kot poslovna svetovalka. Vladka: Za študij v Sloveniji sem se odlocila že pred vpisom na Ekonomsko fakulteto v Novem Sadu, vendar sem potrebovala nekaj casa za uskladitev vseh podrobnosti v zvezi z odhodom, tako da sem se po koncanem prvem letniku v Novem Sadu, takoj vpisala v drugi letnik v Ljubljani. Sam odhod v Ljubljano mi ni predstavljal prevelikih težav, saj sem od zgodnjega otroštva obiskovala pouk slovenšcine v DS Kredarica ter preživljala pocitnice in praznike v Sloveniji pri maminih starših, tetah in svakih ter bratrancih in sestricnah v Prekmurju. Prva dva meseca pa sem le potrebovala, da se navadim. Študijski program v Ljubljani je na zelo visoki ravni z veliko prakticnih predavanj in soocanj z resnicnimi prime ri v razlicnih panogah ekonomije, tako da mi pridobljeno znanje veliko pomaga pri sedanjem delu. Velik izziv mi je bil tudi, ko sem bila eno leto na izmenjavi v Oslu na prestižni fakulteti. Norveška mi je ostala tudi v cudovitem spominu, saj sem stanovala pri ocetovih sorodnikih, ki živijo tam. Med študijem sem opravljala razlicna študentska dela, poleg tega sem na prvi stopnji prejemala štipendijo Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Trenutno ne razmišljam o vrnitvi v Novi Sad, saj sem zadovoljna v Sloveniji. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali. (M. L. uredn.) AKADEMSKE NOVICE ORGANIZIRALI SMO 20. OBLETNICA MEŠANI PEVSKI ZBOR DS KREDARICA Društvo Slovenaca „KREDARICA” – Novi SadPoziva Vas na KONCERT Povodom 20 godina postojanja Mešovitog hora „KREDARICA” Dirigent: Dunja HuzjanGosti: Muška pevacka grupa „FANTJE” i Vokalni sastav „RES MIRANDA” Subota, 14. 03. 2020. u 19 h - Gradska kuca, Novi SadUlaz slobodan Mešani pevski zbor DS Kredarica je ustanovljen leta 2000 z namenom ohraniti nacionalno identiteto Slovencev in njihovih potomcev, ki danes živijo v Vojvodini, prav tako pa tudi seznaniti domaco publiko s slovensko kulturno dedišcino in bogato tradicijo zborovskega petja. Ustanoviteljica zbora je clanica DS Kredarica Katja Juršic Huzjan. Dirigenti zbora so bili dr. Bogdan Đakovic, mag. Fedor Prodanov, od 2002 do 2012 pa Suzana Gros-Markovic, s katero je zbor obvladal zajeten in raznovrsten repertoar, posnel dve zgošcenki in imel številne uspešne nastope po Srbiji in Sloveniji. Od 2013 zbor vodi mlada in perspektivna dirigentka slovenskega porekla Dunja Huzjan, profesorica glasbene pedagogike, ki je v delo z zborom prinesla novo energijo in svoje bogate pevske izkušnje. Mešani zbor izvaja svetovno in duhovno glasbo slovenskih in svetovno znanih avtorjev ter pesmi drugih narodov, ki živijo tukaj, s posebno pozornostjo pa neguje slovenske ljudske pesmi prirejene za mešani zbor. V zadnjem casu je repertoar popestren in osvežen z zvoki slovenske pop glasbe iz sedemdesetih let XX. stoletja. Nacrtovani koncert ob jubileju je bil prestavljen za nedolocen cas zaradi ukrepov proti zajezitvi širjenja virusa Covid-19. Cestitke ob jubileju! Foto: Đorde Veselinov Besedilo: Elza Ajdukovic „TAKRAT SMO BILI OTROCI, KI SMO IMELI SONCE V OCEH“ ZA PESEM – ZGODBO – ESEJ OB 70-LETNICI SMRTI SLOVENSKEGA PISATELJA PREŽIHOVEGA VORANCA Kredarica 11 LITERARNI NATECAJ 2020 PREŽIHOV VORANC – LOVRO KUHAR Prežihov Voranc se je rodil kot Lovro Kuhar 10. avgusta 1893 v Podgori pri Kotljah, kjer je koncal osnovno šolo. Ob materinih pripovedih se je oblikoval njegov pripovedniški dar. Ker so bili starši revni, niso mogli šolati dveh otrok, zato so na gimnazijo poslali brata Lojzeta, Lovro pa je ostal doma za pomoc na kmetiji. Zaradi tega se je izobraževal sam. Leta 1919 se je zaposlil kot delavec, nato kot uradnik v jeklarni na Ravnah. Ker je aktivno deloval v ilegalni KPJ, je moral leta 1930 v emigracijo, živel je na Dunaju, v Parizu in Moskvi. Kot agent kominterne je potoval po Evropi, zaradi komunisticne dejavnosti je bil tudi veckrat zaprt. Scasoma je postal eden vodilnih mož (clan politbiroja CK) KPJ. Po sporu z Josipom Brozom Titom se je leta 1939 ilegalno vrnil v Slovenijo in skrivaj bival v Ljubljani. Do aprila 1941, zacetka druge svetovne vojne v Jugoslaviji, se je umaknil iz politike in se posvetil pisanju. Po ustanovitvi OF se je ponovno aktiviral v partijskih organih in v razlicnih komisijah OF. V zacetku leta 1943 so ga aretirali pripadniki MVAC (Milizia volontaria anticomunista – Prostovoljna protikomunisticna milica, paravojaška organizacija med drugo svetovno vojno) in ga predali Italijanom. Po kapitulaciji Italije so ga Nemci odpeljali v zapor v Begunje in nato na nadaljnja zasliševanja na sedež gestapa v Berlin. Nemci so mu med zasliševanji ponudili predsedniško mesto slovenske marionetne države, ki bi jo poleg Ljubljanske pokrajine in Primorske sestavljali tudi Gorenjska in Štajerska, a je ponudbo odklonil. Nato so ga poslali v koncentracijsko taborišce Sachsenhausen in januarja 1945 v Mauthausen, od koder se je po vojni vrnil v domaci kraj. Postal je tudi predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Prežihov Voranc je umrl v Mariboru 18. februarja 1950. Prežihov Voranc je bil pisatelj samouk. Ustvarjati je zacel leta 1909 s crticami iz delavskega, kmeckega in potepuškega življenja. Zbrane so v knjigi Povesti, ki jo je izdal pod svojim pravim imenom Lovro Kuhar. Sledijo njegove najbolj znane novele o življenju preprostih ljudi, kot sta Boj na Požiralniku in Odpustki, v katerih je opisal izjemne posameznike, ki so v sporu z okoljem. Osrednji pripovednik socialnega realizma je postal z romanom Požganica, v katerem je upodobil boj za svobodo Koroške, z vojnim romanom Doberdob in romanom Jamnica pa je prikazal podobo življenja v rodnih Kotljah. Zadnji umetniški vrh so avtobiografske crtice Solzice, ena najlepših slovenskih mladinskih knjig. Pisal je tudi potopise (Od Kotelj do Belih Vod, Borba na tujih tleh) ter zgodovinsko- politicne brošure in clanke. Prežihovo literarno ustvarjanje spada v obdobje socialnega realizma na Slovenskem, ki je trajal od leta 1930 do leta 1941 in spada v obdobje književnosti 20. stoletja. Dela Prežihovega Voranca so zajeta v ucno snov srednjih šol, kjer obravnavajo novelo Samorastniki in Boj na požiralniku, v osnovni šoli pa so v ucno snov zajete Ajdovo strnišce, Potolceni kramoh, Prvo pismo, Solzice in odlomek iz romana Doberdob. Pisal je tudi za radio Kricac in sodeloval pri uredništvu Slovenskega zbornika. Mladinska dela so še crtice Solzice, Kanjuh iz Zagate in zgodbe Cez goro k ocetu, Prvi maj, Levi devžej, Tisoc in en dan. Prežihov Voranc je za crtico Solzice prejel zvezno in Prešernovo nagrado (1950), leta 1949 pa je prejel tudi Levstikovo nagrado, ki so jo takrat prvic podelili. Po Prežihu nosijo ime šole na Jesenicah, v Srednji 12 Kredarica Bistrici, v Ljubljani, v Dolini pri Trstu, v Doberdobu, v Mariboru ter na Ravnah na Koroškem. Na Prevaljah je bila ustanovljena prva bralna znacka v Sloveniji – Prežihova bralna znacka, ki so ji potem sledile še druge. V Koroški Knjižnici dr. Franca Sušnika je Prežihova spominska soba. Tam so zbrane vse njegove knjige in prevodi njegovih del v tuje jezike. V njej so shranjeni tudi rokopisi nekaterih njegovih povesti in romanov. Po njem se imenuje tudi Knjižnica Prežihov Voranc (Ljubljana). Nad Kotljami je na Preškem Vrhu Prežihova bajta, ki je Kuharjevi družini pomenila prvi lastni dom. Prislonjena je ob soncno reber Preškega vrha, od koder je lep razgled na Kotlje ter hotuljsko kotlino na vzhodni in košato Uršljo goro na južni strani. Notranja razporeditev prostorov hiše in »štiblca« je znacilna za tip hiš s crno kuhinjo. Skupaj s hlevom bajta predstavlja vzporedni tip kmeckega doma, stanovanjski in gospodarski objekti pa so prilagojeni velikosti zemljišca. Prežihovo bajto so Kuharjevi kupili leta 1911. Od tod je odhajal mladi Voranc v svet in se vracal. Tu se je skrival s svojimi somišljeniki med svetovnima vojnama in sem so v letih diktature in vojn romale njegove misli, ko je moral biti brezdomec v mnogih tujih deželah. Tu so svoja mladostna leta preživeli tudi njegovi bratje Alojz, Ivan in Avgust. Prežihova bajta je odprta od leta 1979 za javnost kot spominski muzej, posvecen pisatelju Lovru Kuharju – Prežihovemu Vorancu. Pri Prežihovi bajti nad Kotljami vsako leto 10. avgusta na obletnico rojstva, poteka spominsko srecanje. Letošnja tema bo koroški plebiscit, ki je 10. oktobra 1920 dolocil državno mejo med leta 1918 ustanovljeno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Jugoslavijo) in Avstrijo po 1. svetovni vojni, o katerem je Voranc pisal v Požganici. vir: z Wikipedije, proste enciklopedije Besedilo zbrala in priredila: Elza Ajdukovic REZULTATI LITERARNEGA NATECAJA Literarni natecaj je bil objavljen 15. 05. 2020, rok za oddajo zapisov pa je bil 31. 07. 2020. 1. Sodelovali so lahko clani slovenskih društev in ucenci DPS v Srbiji. 2. Zapis je moral biti v slovenskem jeziku. 3. Zapis naj bi bil na najmanj eni ali najvec na dveh tipkanih straneh (od 1200 do 2400 znakov s presledki). 4. Pisava: Times New Roman 12 5. Naslov zapisa je dolocil avtor sam. 6. Zapis doslej ni smel biti javno objavljen. Udeležencem natecaja se ne placajo avtorske pravice a zapisi se ne vracajo. 7. Zapis je moral biti oznacen s šifro, ki jo avtor doloci sam. Zapis opremljen s šifro in podatki o avtorju je bilo potrebno poslati (ime, priimek, kontakt) po e-pošti na: pisarna@kredarica.org in sicer mail z locenima priponkama v Wordu: v prvi je zapis podpisan s šifro, v drugi pa rešitev šifre. Rok za oddajo je bil do 31. 07. 2020 V veljavnem roku je prispelo 10 zapisov od posameznikov iz slovenskih društev v Srbiji. Prejete zapise je obravnavala strokovna komisija: 1. predsednik komisije: Roman Vehovec - publicist 2. clanica komisije: Nina Stanimirov Veriš - profesorica razrednega pouka 3. clan komisije: Bojan Samson – književnik in izbrala najboljše zapise. Nagrajeni udeleženci: 1. mesto si delita: ”Stari dobri casi” Ksenija Golubovic, DS Kredarica Novi Sad ”Na vasi” Dimitrije Đuricin, DS Planika Zrenjanin 2. mesto: ”Narocje polno pišcancev” Jasna Kartalovic, DS Kredarica Novi Sad 3. mesto: ”Igra” Tatjana Zagoricnik, DS Kredarica Novi Sad Ostali udeleženci natecaja: Cvetka Vuckovic, DS Kula Vršac Vukica Jovicic, DS Emona Ruma Tanja Kovacevic, DS Emona Ruma Marija Lovric, DS Kredarica Novi Sad Svetlana Momcilovic, DS Kredarica Novi Sad Kredarica 13 Tretji po vrsti literarni natecaj je kljub izrednim razmeram uspešno zakljucen. Pomen natecaja je v negovanju slovenskega jezika in kulture v pisni obliki pri slovenskih potomcih izven domovine Slovenije, ki pridno obiskujejo pouk slovenskega jezika. Njihova poezija in proza predstavljata pomemben prispevek h kulturni dedišcini slovenskega jezika v slovenskih društvih v Srbiji. Cestitke in zahvala avtorjem, ki so proglašeni za najboljše in zahvala vsem ostalim avtorjem, ki so s svojimi literarnimi prispevki sodelovali na natecaju! Zahvala tudi uciteljem slovenskega jezika Rut Zlobec, Mileni Spremo, Tatjani Bukvic, Zoranu Jovicicu in komisiji Romanu Vehovcu, Nini Stanimi- rov Veriš in Bojanu Samsonu za vso strokovno pomoc! Prispevki vseh avtorjev, ki so sodelovali na literarnem natecaju so objavljeni v nadaljevanju. Slavnostna predstavitev nagrajenih zapisov in podelitev priznanj nagrajenim avtorjem bo na manifestaciji VIII. Dnevi slovenske kulture novembra 2020. LITERARNI NATECAJ 2020 PRVONAGRAJENI ZAPISI STARI, DOBRI CASI Minil je cas ko je petnajst glasov zvonilo kot eno, Ko me je jutro spremljalo domov Iz noci polne smeha. Lastna soba mi je bila najvecji tujec, A tuje stene drugi dom. Minil je cas skupnih vecerij, Ko je ljubezen strujala skozi želodce Zalita z vinom in božicnimi filmi, ko se je živeti dalo od objemov. Kakor gozd po tihem požaru, Razredcile so se roke, Vsako telo je postalo drevo zase, Krošnje se niso vec prepletale, Sramežljive in razgaljene od listja Posekane do zadnje veje, Ni jim bilo mar za ponovne dotike. Doživeli smo usodo topolov iz našega parka, Ki posekani že leta ne zelenijo, Veliko vej smo odžagali sami, Ostale pa je življenje zlomilo, Ne rekoc nam kako se zacelijo. Minil je cas ko smo pušcali korenine v neznano zemljo, Ne vedoc da podnjo leži mocna stena Hladna in kruta kot samota. Minil je cas ko so ramena bila dovolj trdna opora Sidra za vse naše skrbi, Zagrebli smo naše skrivnosti drug drugemu pod jezike In verjeli da bodo varne tam ostale. Minil je cas lovljenja tujih resnic, Medtem ko brez sramu pozabljamo svojo. Igranja po tuji volji Iz strahu od zapušcanja. Zdaj moram vse znova, Ustvarjati med štirimi stenami pocasi, Graditi mocnejše kosti in bolj trdo kožo, Dokler me ne sprejme lastno telo ponovno Samo in samozadostno, In dopusti mi neopazno vtihotapiti se vanj Kot da nikjer niti bila nisem. Ksenija Golubovic, DS Kredarica Novi Sad 14 Kredarica NA VASI Nekoc je ob vijugasti reki stala vas z dvema cerkvenima stolpoma, ki sta bila vidna že od dalec. Vas, ki je bila bitko s casom, je imela svoj utrip, pozimi nekoliko upocasnjen v pricakovanju pomladi, ko se je razmahala in razigrala. Imela je svoj nenapisan dnevni razpored, po katerem so se ravnali vsi, tako ljudje kot živali. S prvo zoro se je prebujalo življenje po dvorišcih, skednjih, hlevih, hišah, da bi nato vznemirjeno planilo ven in se razlilo kot poplavni val nad njivami in pašniki. Ko so bili vašcani odpremili živino, so v naglici pripravili še torbo: kos kruha, košcek slanine, sol in glavico cebule, vpregli konje ter v voz naložili orodje, odeje in pletenko z vodo. Odprla so se vrata na ograji in ob ropotu koles je pridni živelj odšel iz vasi na polja. Zvecer se bodo vrnili. V vasi so ostali stari, bolni in otroci. Najmlajši so prespali jutranjo živost, potocili nekaj solz za mamico in ockom, babica pa jih je potolažila in jim pripravila zajtrk. Spet me niso vzeli s seboj, rekli so mi, obljubili so, da me jutri obvezno, zagotovo odpeljejo na polje. Jutri je že danes, razen ce je jutri vedno jutri? Mucim se z zajtrkom. Ne ve se, kdo koga je, on mene ali jaz njega. Tudi sam moram nekaj poceti. Pokukati v vodnjak, da vidim, koliko je danes globok in kje je ta voda? Naj nekaj vržem notri, da zaslišim pljusk? Vedno so me pretepali zaradi tega, zame pa je bilo to vendarle vprašanje casti. Pa, prepovedano orodje: sekira, žaga, kladivo, vile... zdaj leži prosto na razpolago, osamljeno in pozabljeno. Ni dolgo zanimivo. Kuža je spet stekel za vozom in pobegnil. Ce bi bil tukaj, bi se lahko igrala. Zdaj preganja hrcke in miši po ledini ali pa laja na divje race in druge ptice ob kanalu. Muce imajo grdo naravo, nocejo se igrati z mano, ce jih prevec stisnem, znajo ogrebsti in ugrizniti. Razlil bi vodo kokoškam, ampak tam je petelin. Ne boli me to, da skoci name, me kavsne, udari s svojimi krili, temvec to, da jocem, on pa se šopiri in kikirika. Podstrešje, na podstrešju pa tema, prah in pajcevina, strašen dimnik in pehtra. Soncni žarki se prebijajo skozi polomljene strešnike, predmeti v boju med žarki svetlobe in temo postanejo strašljivi v sijocem prahu, vendar pogumno nadaljujem naprej. Rad se usedem na podstrešna vrata, spustim noge, pogledam na dvorišce, na cerkveni zvonik, pocakam, da zvonovi zazvonijo, jata divjih golobov vzleti iz cerkvenega stolpa in se izgubi v modrini. Lacen sem. Spust s podstrešja gre nekoliko težje, vendar se vsekakor spustim na tla. Kruh, mast, sol, paprika; kruh, mast, sladkor; kruh, voda, sladkor. Pazim, da kosa kruha ne spustim iz roke v prašino. Tele, božam ga, previden sem, da me ne stisne ob jasli, kaj ono ve, majhno je, tudi sam sem majhen. Zdaj že utrujen se povzpnem v prazno »kotarico «, nekakšno vrsto banatskega kozolca, v kateri se na sredini razprostira stara odeja. Ležem nanjo. Diši po prahu. Na drevesu gruli grlica. Vrabci priletavajo, prhutajo nad mojo glavo in naglo, tako kot so prileteli, zletijo ven. Tu me prevlada sen. Zdaj lahko le cakam, da se vrnejo. Da se vsi vrnejo. Da pade mrak, da se umijemo, vecerjamo, gremo spat! Povratek s polja je imel svoj poseben ritual, še posebej v hišah, kjer so bili majhni otroci. Po dolgem dnevu, prežetim s težaškim delom, so si starši zaželeli svojih otrok in otroci svojih staršev, še posebej najmlajši. Odrasli so imeli doma še veliko opravil, ki jih je bilo treba narediti pred temo, napojiti, nakrmiti, pomolsti in preskrbeti. Ta kratek cas, prežet z utrujenostjo, hitenjem, hrupom, smehom in kletvicami, je bil edini del dneva, ki so ga lahko najmlajši delili s starši, preden jih je pokosila utrujenost in so zaspali, morda že kar med vecerjo za mizo. Zatohel, težak zrak, poln drobnega prahu, ki so ga dvigali za sabo tako ljudje kot živina, utrujeno blag, zlat, vecerni soncni žarek. Najprej je zalajal kuža, ki vedno ve, prvi namrec sliši voz in ga prepozna, nato se je pojavil sam voz v ulici, zatem pa zaslišal gospodarjev glas, ki krici “Odpri vrata!” Stari so hiteli odpirat, malcki pa so tekli pred vozom. Oce je stal s konji nekoliko dlje od hiše, nalašc, da bi trajalo vec casa, otroci pa so veseli tekali z iztegnjenimi rokami pred vozom in starši. Potem jih je oce dvignil na voz, položil na sedež ali v narocje, jim dal v roke vajeti ter bic, Prežihova bajta Kredarica 15 in tako so vsi skupaj, veselo in nasmejano, vstopili na dvorišce. Oce je zategnil vajeti tako mocno, da so se konji povzpeli na zadnje noge, grdo zazijali, pena pa jim tekla iz ust niz brzdo. In tako vsak vecer. Še posebej, ce so imeli pri hiši fantka Mita, je bila to dobra priložnost za parado, da se pokaže celi vasi, da imajo sina naslednika. Stekel sem, oce, tudi sam pred tvoj voz. Oce, ni me bilo strah niti Zvezdane niti Šarca niti žrebeta, kopit, oje ali koles. Kaj mi pa morejo?! Jaz, oce, se ne bojim ne vil ne motike ne pluga ne kose, stekel sem, oce, z iztegnjenimi rokami, stekel pred tabo, da bi me dvignil na voz, da bi mi dal vajeti v roke, da bi mi dal bic, da bi me posadil na sedež, med tabo in mamico, da bi švignil z bicem, da bi potegnil vajeti, da bi zavriskal na ves glas: “Jiha Zvezdana, jiha Šarec!”, da bi voz odpeljal skozi vrata na dvorišce, da bi me videla mamica, da bi me videla babica, da bi me videla cela ulica, da bi me videla cela vas. Da bi me videl cel svet. Da bi me videl ti, oce moj! Proc od voza! Pojdi stran! Pojdi stran! Ne, oce! Ne pretepaj otroka! Ni me, oce, bolel tvoj bic. Nisem jokal takrat zaradi tega ob nagnjenem plotu. Z gosmi! Zakaj mi, oce moj, ne dovoliš biti moški?! Dimitrije Đuricin, DS Planika Zrenjanin NAROCJE POLNO PIŠCANCEV To zgodbo, svoje sanje, nam je mama povedala šele štirideset dni po ocetovem vecnem odhodu. Sanjala je, kako sama sedi na leseni klopi perona železniške postaje in v nedrju drži veliko majhnih, rumenih pišcanckov, niti bela peresca jim še niso zrasla. Skrbno prilagaja svoje narocje, da kateri od pišcanckov ne bi izpadel. In med pozornim strmenjem v pišcance jo je presunil žvižg lokomotive. Pogledala je in nemocno opazila našega oceta, kakor hitro se vzpenja na vlak, ki odhaja. Odšel je, brez nje, brez nas, sam, niti pomahal ji ni. Kriknila je: - Joja! S težavo jo je oce zbudil in jo vso objokano tolažil. Ni imela moci, da bi mu povedala o sanjah, bala se je slutnje ... Naslednjo noc je oce zaspal v vecne sanje. Izmuznil se iz življenja, svojega, maminega, našega. To je bilo tako znacilno zanj. Še kot otrok se spominjam poletja, ko nas je oce med šolskimi pocitnicami odpeljal v Liko k babici in dedku z obljubo, da bo ostal z nami. Medtem ko sem se s sestrami igrala na skladovnici drv pod jablano, je oce z dedkom krenil na pot proti mestu in nas zapustil z besedami: „Kmalu se vrnem, samo da nekaj kupim”. Kot na skrivnostni namig sem ujela njegov nemirni pogled cez ramo, ko je odhajal, pogled poln žalosti, pogled hrepenenja. Izmuznil se. Dedek se je vrnil sam. Že po desetih dnevih je oce pridrvel s prvim vlakom. Mama je potem bila jezna na mene, ker sem kmalu po ocetovem „Kmalu se vrnem …”, na skrivaj, da babica ni mogla videti, poslala pismo. Napisano z otroško roko ter prav tako polno žalosti je prispelo na ocetovo ime. S pismom v žepu, v delavski obleki, je oce prišel po nas. V ovalu spomina še ena podoba: poletje, dom mojih staršev, dvorišcna steza obdana s hortenzijami, na stezi stojita mama in oce, mama s košarico jabolk »petrovac«, oce z orglicami, jaz v narocju držim svojega malega sina, spremljata naju na pot. Oce joce, orglice kot da same igrajo. Razjezim se in recem: - Ampak zakaj, oce?! Saj se bova vrnila! - Nic. Kar tako … Vrnila sva se. Oce naju ni cakal. Izmuznil se je, zaspal v vecnih sanjah. Mama je ostala sama. Spomnim se njenega zadnjega poletja: v dvorišcu sedi na prucki, stolcku, ki ga je oce naredil za našo najmlajšo sestro, a zdaj kot da je bilo narejeno zanjo. Anci. Zmanjšala se, nekako je skopnela v letih samote. S težavo pomika prucko po dvorišcu, premešca jo od enega šopa trave do drugega, puli plevel, ki je zrasel med betonskimi plošcami. Belolasa glava rahlo miglja kot brezov list na vetrcku. Nad njo brajda s težkim vonjem napaja zrak. Tudi sedaj vidim njene sklenjene roke v praznem narocju, slišim vzdih in vprašanje, naslovljeno nekomu nevidnemu: - Zakaj nimam moci, tako težko jih dvignem? Odpotovala je tisto poletje, z nasmehom in s toplim: „Hvala”. Dvorišce je ostalo tiho, tu in tam je ostal šop trave, ki ga ni dosegla. Vcasih pokukam v odprtino svoje duše, da cutim toplino otroštva, da najdem zrnca srece in neunicljivo LITERARNI NATECAJ 2020 16 Kredarica sled gravirano z ljubeznijo do pišcanckov, ki jim bela peresca dovolj trdna za samoto, zdi se, nikdar ne zrastejo, in sled hrepenenja, ki je kanila iz pogleda: - Kmalu se vrnem! Tu sonce mojega otroštva neprekinjeno sije in odmeva veseli smeh mojih sester. Tiho jim sledim s svojim dihom. Jasna Kartalovic, DS Kredarica Novi Sad IGRA Zima je pocasi umirala. Ostal je le kup snega na suhi travi ob potoku. Bilo je zgodnje popoldne. Naša mala družba v gumijastih škornjih in kratkih plašcih, vecinoma podedovanih od starejših, se je pogumno odpravila na potep, da bi raziskovala dolino okoli potoka. Ostro zimsko sonce nam je ogorelo lica, zardela od hoje in navdušenja. Vsak izmed nas, starih od osem do deset let, je vzel s seboj mlajšega brata ali sestro, za katerega naj bi skrbel, medtem ko so starši zaposleni z vsakodnevnimi opravili. Veselo smo hodili in s palicami udarjali po grmovju v upanju, da bomo tokrat našli nekaj, cesar še nismo, ceprav nismo imeli pojma, kaj bi to lahko bilo. Starejši fantje so upali, da bodo našli vsaj nekaj, kar bi prestrašilo deklice, morda žabo, kaco ali kakšno mrtvo ptico. Držala sem toplo, mehko roko svojega petletnega brata in se veselila pustolovšcine. Nenadoma je potegnil roko iz moje in se napotil proti potoku. Do trenutka, ko sem zakricala, je že bil do kolen v vodi. Stojan in Marko sta stekla in ga zlahka potegnila ven. Samo nagajivo se je smejal, sploh se ni prestrašil. Z olajšanjem sem ga objela in mu takoj ocitala, da morava zdaj domov, medtem ko se bodo ostali otroci še naprej igrali ob potoku. Za naju je igre konec. Toda še huje od tega je bilo tisto, cesar nisem izrekla – zavedanje, da ga nisem dobro varovala, da nisem dobro opravila naloge, ki mi je bila zaupana, mi je padlo na glavo z vso težo. Kako bom mamo in oceta pogledala v oci? Na poti domov sva šla mimo cerkvenega dvorišca, ki je bilo veliko in ograjeno. Prešinila me je rešilna misel! Vstopila bova in se malo poigrala, dokler se moj majhen brat ne bo posušil in nato odšla do- mov. Nihce ne bo nicesar opazil in jaz pa se bom izognila kazni. Bil je debelušen vesel fant, nasmejan, vedno pripravljen na igro in takoj mu je bila všec ideja, da bi se tam malo poigrala. Ni niti kihnil niti se pritoževal, da mu je hladno, pomembno je bilo, da se starejša sestra igra z njim. Cas je hitro minil. Še tisto malo zimskega sonca je kmalu zašlo in postajalo je vse bolj hladno. Vlaga iz njegovih volnenih hlac ni izhlapela, nasprotno, dvignila se je še višje in segala do pasu. Obupana sem spoznala, da morava domov. Že od dalec sem videla mamo, ki stoji na ulici in se v strahu obzira okoli. Otroka bi se morala že zdavnaj vrniti domov, a ju ni bilo od nikoder. Ko naju je zagledala, je stekla k nama, jaz pa sem se obstala okamnela od strahu. V nekaj nepovezanih stavki sem s tresocim glasom skušala razložiti, kaj se je zgodilo. Mama je bila zelo jezna. Kregala me je in ni mogla razumeti, kako sem lahko pri svojih ”velikih” osmih letih mislila, da se mu bo obleka posušila, kako nisem prišla takoj z njim domov in kako lahko zdaj dobi pljucnico, ker nisem vedela, kaj bi morala storiti. Vzela je brata v narocje in ga krcevito poljubljala. Kmalu je bil skopan, nahranjen in ob nežnih objemih položen v toplo posteljo. Zaprl je oci in takoj zaspal. V drugi postelji sem ležala jaz – krivec. S solznimi ocmi sem gledala mojega uspavanega brata, njegove rožnata lica in svetle kodraste lase. Kako zelo ga imam rada! Zaradi vrtincastih custev, lastne krivde in zavedanja, da bi mu lahko nehote škodovala, dolgo nisem mogla zaspati. Zjutraj se je bratec zbudil prvi, splazil se je pod mojo odejo, me je objel in vprašal: ”Sestrica, kaj se bova danes igrala?” Gledal me je s toplimi ocmi, polnimi zaupanja in ljubezni. Tatjana Zagoricnik, DS Kredarica Novi Sad Odlomek iz filma Boj na požiralniku Kredarica 17 LITERARNI NATECAJ 2020 OSTALI ZAPISI BOSONOGI SPOMINI Moji spomini segajo dalec v preteklost, v cas, ko sem bila še srecen otrok. Najlepše je bilo obdobje, ko so bili moji starši še živi. Posebno svetel je spomin na mamo in kako sva skupaj za mizo mesili kruh. Vedno sem jo prosila, naj mi da malo testa, da bi še jaz naredila hlebcek. Nismo imeli veliko, a imeli smo toliko, da nismo bili lacni. Naša družina je bila velika, bilo nas je pet otrok, štiri sestrice in brat. Oce in mama sta bila zelo pridna, a ko smo prispeli v Banat, nismo imeli nicesar. Tisto, kar je mama v Sloveniji spravila v skrinjo, da bi imeli na poti kaj jesti, smo hitro porabili, saj smo dolgo potovali z nekim starim vlakom, ki se je ustavil pri vsaki hruški. Ko smo prispeli v Gudurico, smo vsi prišleki dobivali enako hrano, ki so jo kuhale ženske iz taborišca – logorja. To so bile Nemke, ,,Švabice” iz Gudurice, ki so jih partizani osvobodili, da so lahko kuhale za nas. A to ni trajalo dolgo, ker smo se kmalu naselili v hiše pregnanih Nemcev. Dobili smo tudi zemljo in zaceli smo skrbeti sami zase. Otroci smo hodili bosi, samo za zimo nam je oce priskrbel obutev, ko je prodal vino v oddaljeni vasi, kamor je hodil tudi v mlin, da bi priskrbel moko za zimo. Tudi mama je bila zelo pridna in skrbna. Obdelovala je vrt, da smo imeli dovolj krompirja in koruze in smo se lahko prehranili cez zimo. Imeli smo sreco, ker je bila naša teta v Ameriki in nam je enkrat na leto poslala paket z oblacili, mama jih je predelala, tako da smo dobili oblacila tudi mi, otroci. Moja mama je bila šivilja, sicer samouka, a je znala vse sama ukrojiti in sešiti. Tako je bilo – dokler so bili starši živi, nam je bilo dobro, pa saj za boljše tudi vedeli nismo. Jedli smo tisto, kar smo sami pridelali. Zato smo delali vsi, tudi mi, otroci. Bila sem stara devet let, ko sem morala ocetu cel dan voditi konja na njivi s koruzo. Njiva je bila zelo dolga, zagotovo tisoc metrov. Ko smo prišli od enega do drugega konca – oce, konj in jaz – si je oce zavil cigareto, jaz pa sem legla kar na zemljo in takoj zaspala. Bila sem utrujena, poleti sem vedno zelo zgodaj vstajala, že okoli 4h zjutraj. Z delom smo zaceli zgodaj, dokler še ni bilo vroce. Bosa sem hodila po tisti trdi zemlji in enkrat mi je konj stopil na nogo. In danes se sprašujem, od cesa me bolijo noge... Celo življenje sem trdo delala, a od tega ni bilo dobicka. Bilo pa je poštenje, iskrenost in smeh, veliko smeha in petja. Kadar koli smo imeli priložnost, smo peli slovenske pesmi. Tudi mi, otroci. Zato še danes znam veliko slovenskih ljudskih pesmi pa tudi Avsenikove, Slakove in tudi slovenske popevke. V otroških letih ni bilo veliko veselja, a tisto, ki smo si ga znali sami narediti, nas je napolnilo in nam dalo moci. In ceprav moje življenje tudi danes ni lahko, me pridnost, iznajdljivost, veselje in pesmi moje mame še naprej spremljajo. Kadar pojem, imam sonce otroštva v oceh. Cvetka Vuckovic, DS Kula Vršac DOBROTA SPREMINJA LJUDI IN SVET Velike crne oci so molce strmele, cuden in debel obraz deklice mi je plesal nad glavo. Bila je višja in vecja od mene. Iz polnih rdecih ustnic ji je tekla slina, na katero nisem bil pozoren. Oci so se mi razširile in napolnile s solzami. Obupno sem jih skušal zadržati. Stal sem nemocno. Prestrašil sem se sošolke. Bal sem se, da bom zajokal. Bal sem se posmeha in norcevanja otrok, ki so se zbrali okoli naju. Želel sem na glas povedati, da prihajam iz vasi, moje vasi, iz Dobre doline, in da je moj prvi dan v šoli. Ni bilo glasu. Želel sem si, da bi zatisnil oci in da bi, ko bi jih spet odprl, vse te grozote izginile. V glavi ni bilo misli. Blokiral jih je strah. V paniki sem ponavljal: ,,Pustite me, nicesar nisem storil ...” Strah me je ohromil. Stal sem kot 18 Kredarica vkopan, medtem ko se mi je celo telo treslo. Vsi so se zaceli smejati, glasno in kazati s prstom name. Najglasnejša je bila debela, bojevita deklica nad mojo glavo. Zmedel sem se. Nisem videl, kaj me caka. Z grozo sem se sprehajal po tistih cudnih otroških glavah, ki jih je prevzel nenadzorovani in neskoncen smeh. Mahali so z rokami in se držali za trebuhe in v nekem trenutku so zbežali in se usedli v kopi. Sam sem stal sredi ucilnice. V široko odprtih oceh sem z velikimi težavami zadrževal solze. Nenadoma me je stresel zvonki glas uciteljice: ,,Na svoja mesta”. V ucilnici je zavladala tišina. Obrnil sem se, pogledal v uciteljico, naredil majhen obrat, da bi kot ostali sedel v prazno klop. Ob obratu mi je spodrsnilo, padel sem. V ucilnici je izbruhnil gromki smeh. Z velikim hrupom so vsi vstali, spet kazali s prstom name in skozi smeh govorili nekaj nerazumljivega. Uciteljica je pristopila k meni in glasno zavpila: ,,Tišina!” Pomagala mi je vstati. Ko me je dvignila, se je glasno vprašala: ,,Kaj je… mokro?” in na pol stavka je ugotovila, da sem se od strahu polulal. Dodala mi je torbo in rekla, da grem lahko domov. Moj prvi dan v šoli. Sploh ga nisem hotel. Nisem hotel priti sem, zapustiti svoje vasi, dedka, moje ovce Blejke. Tu mi ni nic všec, niti to, da je toliko otrok okoli mene. Dedek mi je dovolj. Želim se vrniti, in jutri, ne, zagotovo nikoli vec ne bom prišel v to šolo. Doma me niso spraševali. Dejstvo, da sem se predcasno vrnil iz šole z mokrimi hlacami jim je povedalo vse. Bili so tihi kot jaz. Mama je molcala, umivala, sušila in likala hlace. Pripravila jih je in me zjutraj odpeljala v šolo, ne da bi rekla besedo. Trdno me je držala za roko in me je skoraj vlekla. Molcala sva, sledil sem ji s težkimi koraki. Zaustavil sem se, hotel reci, da hocem v dedkovo hišo, ampak ostal sem brez besed ali zvoka, usta, roke, glava in noge so izgubile moc, vedel sem, da mi nic ne bo pomagalo. Zbral sem se, namršcen sem se spet boril, da mi solze ne bi zalile oci. Bil sem nemocen in ubog, a nisem smel nicesar reci. Mama je bila odlocena, da me pelje v šolo. Premagala me je. Pocutil sem se bedno in mocno stisnil materino roko, v strahu, da me bo izpustila. V tišini sva prišla do ucilnice. Od strahu sem se zakopal pred vrata in nisem mogel narediti nobenega koraka vec. Mama me je mocno potegnila, vendar se moje noge niso premaknile. Pustila me je. Rahlo se je obrnila k meni, strah me je premagal. Mislil sem, da bom doživel enako dobrodošlico kot prejšnji dan. Bil sem tiho, oci so se razširile, moja ušesa so se zamašila. Vse v meni se je ustavilo, samo moje telo se je odzvalo. Brez besed ali zvoka so se moje roke, glava in noge stresle od mocne sile. Kolena so se med seboj tako mocno udarila, da je mama slišala ta zvok. Pocepnila je, me objela , poljubila na moja hladna lica in zašepetala: ,,Ne boj se. Mati je s tabo. Nikomur te ne bom dala. Ne boj se, zdaj te ne bom pustila tukaj.” Vrata ucilnice so se odprla in mocno sem objel mamo. Privil sem se k njej in z nezaupanjem gledal na uciteljico, ki se mi je približala. Nasmehnila se je, me pobožala po obrazu in tiho zašepetala: ,,Dobrodošel!” Pogledal sem jo z manj strahu, nato pa sem se v najmocnejšem krcu prijel za mamo. Hotel sem pobegniti, ker sem videl debel, rdec obraz, ki me je prestrašil. Pocasi in previdno se je približala meni, se nasmehnila, se nekoliko pripognila in iztegnila roko, v kateri je držala bonbon: ,,Vzemi ga,” je rekla in se smejala. Vsi otroci so se ji približali, mi dali bombone, se nasmehnili in povedali svoje ime. Nisem se spomnil nobenega od njih, bilo jih je veliko. Spomnil sem se le, da so bile moje roke polne bombonckov. Moja mama je stala ob strani in se smehljala, tudi uciteljica, na obrazu vseh ucencev pa je bilo nekaj veselega. Zdaj vem, da sem lahko prebral ponos in sreco, da so spremenili svoje vedenje do mene. Še vedno sem se oklepal svoje mame, samo veliko bolj umirjen in srecnejši. Nabral sem si moci, da sem pogledal svoje prijatelje, sramežljivo, izpod obrvi. Bomboni so mi zaceli padati iz rok in otroci so se pripogibali, da bi jih pobrali in mi jih znova polagali v odprte dlani. Bili so prijazni in veseli, iskreno zadovoljni, tako da je njihova radost unicila moj strah in nelagodnost, in mi dala moc, da jih pogledam. Nežni pogledi mojih novih prijateljev so mi vlili zaupanje. Zdaj so bili njihovi obrazi lepi, nasmejani in sijoci od topline, iz oci je lila nežnost kot topli soncni žarki. Moj strah je izginil. Zavil se je v spomin. To nežnost in sonce v oceh tovarišev nosim v svojih mislih in ob vsaki neprijetnosti ju išcem v oceh drugih ljudi. Išcem tisti sijaj, ki ima moc, da popravi vse slabo in pomaga. Je iskra, ki spreminja svet in ga polepša. Blagoslovljen sem s pridobljeno izkušnjo in prijatelji, ki so imeli za trenutek sonce v oceh, in ga vtisnili vame tako globoko, da me spremlja skozi življenje. Vukica Jovicic, DS Emona Ruma TA CUDOVITI CVET Kako lepo smo se igrali... Bili smo otroci. Kolesarili smo med stavbami, ob Ljubljanici, se igrali z gumitvistom, s kolebnico... Pa frnikole, ah, te lepe pisane frnikole. Ni bilo pomembno, ce znaš frnikolati, ampak kakšne frnikole imaš. Navadne, kot macje oko, modre kot mesec ali pa velike mlecne. Vsak je Kredarica 19 bil dober v neki igri. Ce se pa nismo igrali, potem pa smo gledali, kako se igrajo starejši. Vecinoma so igrali šah ali pa karte. Tudi v šoli je bilo tako, vsak je bil dober pri nekem predmetu. Nic posebnega. Ko smo bili v nižjih razredih, smo bili enotni kot skupina. Ko smo odrašcali in hodili v višje razrede, smo se nekako oddaljili drug od drugega. To je naravni del odrašcanja. Zaceli smo se oblikovati kot osebnosti. Z novimi predmeti v šoli smo se zaceli zanimati za nove stvari. Prišli so tudi novi hobiji. Toda naenkrat nas je ena stvar združila. Ena rastlina, en carobni cvet. To je bilo v cetrtem razredu. Nekega dne, ko smo imeli na urniku spoznavanje narave, je uciteljica prinesla semena razlicnih rastlin. Semena so bila zavita v papirnati robcek. Semena je postavila na kateder. Rekla je, naj vsak vzame eno seme. Jaz sem po naravi zelo mirna in sramežljiva. Nisem se prerivala. Do mize sem prišla zadnja. Ostala je samo eno seme. Ostali sošolci so vzeli semena najbolj eksoticnih vrst. Meni pa je ostalo seme buce. Na pouku je vsak posadil svoje seme v jogurtov loncek. Loncke smo postavili na okensko polico. To je bilo veliko okno, veliko kolikor je bila dolga ucilnica. In tako so dnevi minevali. Moja buca je prva kalila. Potem je zacela rasti. Iz dneva v dan je postajala vse vecja. Druga semena še zmerom niso skalila. Vsi smo zaceli negovati mojo buco. Tako je zrasla, da je skoraj pokrila celotno okensko polico. Pravi velikan. S svojimi velikimi listi in viticami je krasila našo ucilnico. Nekega jutra se je pojavil prvi cvet. Velik oranžno- rumen cvet. Preprost velik cvet. Žarec kot sonce. Vsi smo ga zacudeno opazovali. Ocaral nas je. Ne, ne, zacaral nas je. Naslednje jutro smo buco našli malo poškodovano. Nekdo iz razreda popoldanske izmene, ki je uporabljala isto ucilnico, je zlomil eno vejico. Vsi smo bili jezni. Od tega trenutka moja buca ni bila vec samo moja buca, ampak naša buca. Zaradi buce smo se skupaj borili proti popoldanskim razredom. Rastlino smo sanirali in jo naprej ohranjevali, varovali. Buca nas je razveseljevala s svojimi velikim, žarecim cvetom in z viticami, kot da bi nas hotela ujeti in objeti. Ob buci smo se naucili, kako se poraja življenje, od zarodka do prvih listov, prek cvetov do ploda, v katerem se nahaja novo seme. Naucili smo negovati in cuvati to nežno bitje. Bili smo prica celemu življenjskemu krogu, ki je trajal samo nekaj mesecev. Toda podobo žarecega rumenega cveta, ki nas spominja na srecno otroštvo, povezanost in prijateljstvo, še vedno nosimo v sebi. Tanja Kovacevic, DS Emona Ruma KLIC Danes so moji lasje postali tema, in oci - dve žarišci dobrote, moje roke so onemogle pticje peruti, ki bi umrle ce nocoj ne bi mogle vzleteti. Vas moja je dalec. Veliko dolin je in veliko hribov. Ata je že utrujen; roka njegova je topla in trda. Otroci, kdo gre z menoj? Stisnit roko mojega ata; dal nam bo dva divja žerjava, da se vozimo od jutra do mraka! A ko se utrudimo tu je še stara mati, precej osivela in malce ovela…. Ona zna lepo pripovedovati, ne bajke le to, kar je sama doživela. Sneg vztrajno naletava in cez polja veter tuli jezen. Kar naj! Pojdimo! Skrajni je cas! Dolga nas caka še pot! Marija Lovric, DS Kredarica Novi Sad LITERARNI NATECAJ 2020 20 Kredarica PRVI SNEG Kako nas je samo prevaral sinoci! Medtem ko so vsi otroci spali, se je pritihotapil v mesto – po prstih! In nihce ga ni videl, in nihce ga ni slišal. Prvošolcki so že zdavnaj sanjali grah. Tisti malo starejši so sanjali poštevanko, oni še starejši pa pisne naloge. In ena muca na topli peci, zahvaljujoc Brankinim solzam, sanjala je najlepše sanje – eno celo mišje mesto, v katero je zašla. Sanjale so tudi mame in ocki. Le ena zacetnica ni sanjala nic. Prosto, preprosto ni imela nicesar sanjati, saj zacetnice zares vse vejo, in sedaj je mirno spala pod Brankino glavo. Spale so strehe, spala so okna in hiše. Spala je ulica, drevored in celo mesto. Celo rdeci žar v peci je pocasi zaspal. Samo ena poljska stezica se je pred spanjem pretegovala, pretegovala… pretegovala do predmestja, do prve mestne ulice, v tej ulici povsem zaspan je mežikalo majhno okno. Bilo je to edino budno okno v celem mestu! - Le zakaj ne spi? – mislila je stezica. Le kdo je tako priden? Da ni morda kdo bolan? Ali je kdo pozabil ugasniti luc? Potem se je noc zgostila, nagnilo nebo in nagnil veliki oblak, in vse je skrbelo zakaj ne spi okno, vsi so ugibali kaj se le v sobi dogaja? Oblak pa, ki je drugace nebeška torba, v katerem je zima imela vse bele plašce za polja, bunde, kucme, rokavice in šale za strehe, bregove in jelke v gozdicku, bil je najbolj radoveden. Toliko se je nagnil nad strehe, da se je spotaknil ob neki visoki dimnik in malce raztrgal torbo iz katere poleti nekoliko snežink. Najprej so zatrepetale v ulici v predmestju nad strehami. Nato so še same hotele pokukati kaj se dogaja izza budnega okna. Zatrepetale so pocasi in tiho, tiho, niti mravlja ne bi slišala. Pokukale so skozi okno, potrkale nanj, se nasmehnile šeleste in zbežale. Igrali so se ”ti loviš” in skrivalnice v temi, pa so omagane same padale na tla, vse bolj in gosteje. Izgledalo je da budno okno vse bolj mežika, vse mocneje namiguje in prvi sneg se vse slajše smeje, vse bolj topota. Okno je bilo še vedno budno, luc je še vedno v noci. Ob topli peci, nad odprto knjigo in eno pesmico je sedel Miha. Evo, tako je prvi sneg prišel v naše mesto, tiho po prstih, nihce ga ni ne videl ne slišal. A Miha? Evo niti on, saj je še pred vecerjo nad knjigo zaspal. Marija Lovric, DS Kredarica Novi Sad TAKRAT SMO BILI OTROCI, KI SMO IMELI SONCE V OCEH Jutranji casopis z intervjujem generala JLA, narodnega heroja, stoji na mizi pred njo. Sto let življenja praznuje general in mu je intervju napolnjen s pricevanji o partizanski junaški preteklosti in pogledu na sedanjost iz mehkega udobja beograjske vile. Ona bere in pod prahom casa oživlja grenki spomin. Nekaj se ji je pomešalo v duši. Clovek je grešno bitje. Sijaj Reda herojstva zasenci grehe, pravijo. Nekateri grobovi z grobo prekinjeno mladostjo in življenji pa ostanejo za vedno. V senci pod lipo, v kotu vaškega pokopališca stoji spomenik, zarašcen s travo. Na zbledeli sliki fant z otroškim pogledom strmi v blage modre obrise gora. Po toliko letih nihce vec ne obišce groba. Njegova mati do smrti v crni obleki in ruti je že zdavnaj umrla. Tistega leta 1942 je odšel v partizanski odred, obseden z ognjevitimi govori starih komunistov. Da bi branil ljudi pred tirani, je šel golorok proti neznancu, ne da bi pri tem varceval z življenjem. Mladost nosi sonce v oceh. Mladost ima ognjeno srce in goreco kri. Sedemnajstletnik je v partizanskem odredu srecal oci deklice in se prvic v življenju zaljubil. Gledala sta drug drugega in se vcasih držala za roke. Poljubila se nista niti enkrat. Sredi krvave vojne, kamor so vsak dan prihajale grozne novice, jima dvema je zrasel najlepši rdeci cvet, mlada ljubezen. To so komunisti strogo prepovedali. Neki puritanski idealist ju je izdal komisarju. Sodišce komunisticne partije ju je obsodilo na smrt in oba sta brez usmiljenja ustreljena. General, takratni poveljnik, je izrekel tis Kredarica 21 to razsodbo. Kot primer ostalim, so na pobocju gore posekali dve mladi zeleni travi... Nepopustljiv greh je sijaj ljubezni v otrocjih oceh... Ko dalje bere intervju, ona živcno zgrabi cigareto iz škatle, prižge jo in skozi njen moder dim vidi pred seboj sotesko na hribu zunaj vasi, kjer so bili ustreljeni šestintrideseterica talcev vašcanov v mašcevanju. General je takrat na cesti izvedel akcijo reševanja svojega brata, ki so ga žandarji pospremili v zapor v veliko mesto. Bila je zima, velik sneg, prevažali so jih na saneh s konji. Pri tem je ubil dva žandarja. Naslednji dan je v vasi prišlo do racije. Aretirani so bili ugledni ljudje iz vasi, študentje, dijaki, ucitelj, zdravnik, moški, ženske, bilo jih je 36. Mucili so jih v zaporu in obsodili na smrt. Med njimi sta bili njeni prijateljici, sosedje, predvsem mladostniki. Tistega dne, ko so jih streljali, se je odmev rafalov s hriba zabadal v srca vašcanov kot noži. Cigan šintar, ki so mu narocili trupla pokopati, je znorel po groznem dejanju. Govoril je o tem, kako se je zemlja še tresla nad še živecimi ljudmi, ko jih je pokrival z zemljo... Bodoci general je po streljanju nadaljeval boj, hvaljen za akcijo. Skrival se je cez poletje s partizani po vinogradniških kocah. Tam so se, ko niso vojskovali, fotografirali goli do pasu, s vrstami nabojev cez prsi, nasmejani, veseli. Filme na razvijanje in izdelavo slik v veliko mesto je morala nositi ona, srednješolka, skozi stroge nadzore policistov na vhodu v kraj. V šolski torbi mladega dekleta fotografije partizanov. Ni je bilo strah, saj ga mlada leta ne poznajo. Morala se je izkazati. To je bil pogoj, da jo sprejmejo v SKOJ, saj je bila hci premožnega cloveka in general ji ni zaupal. Mlad clovek, otrok, je naiven, življenje mu pomeni toliko, kot lep, svetel dan, okopan v soncu. Dan ugasne s soncnim zahodom in zjutraj se znova rodi nov dan. Ko enkrat ugasne, se življenje medtem ne rodi nikoli vec, toda tega otrok ne ve. Mladost se trudi biti dobra, pogumna, vestna, da se dokaže starejšim. Mlado srce se zlahka vname z ognjem, upira se kakršnikoli tiraniji, odvzemu svobode. Ko še starejši vržejo iskro v njegovo srce, modro in zvito, mlad clovek se ne premišlja dokazati pogum. Dati življenje ideji je junaštvo. Eh, mlade oci polne nebeškega spokojstva! Po krvavih vojnah pa nekateri redki dobijo medalje in slavo, crno obleko in limuzino, voznika, ki se globoko klanja in vilo. Vojne pušcajo za seboj slavo vešcih vojnih voditeljev in široka polja pokošene nedolžne mladine. Cigareta je zgorela v pepelniku, v prsih pa ji je ostal krc. Svetlana Momcilovic, DS Kredarica Novi Sad Foto: Đorde Veselinov in internet LITERARNI NATECAJ 2020 22 Kredarica TATJANA ZAGORICNIK, dipl. ing. arhitekture Clani Društva Slovencev Kredarica so kot Slovenci nasploh pridni in kreativni. To vedno daje rezultate. Pred kratkim nas je razveselila novica, da je naša clanica Tatjana Zagoricnik, dipl. ing. arhitekture skupaj s sodelavko prejela Letno nagrado Društva konzervatorjev Srbije v letu 2020. Cestitamo! Tatjana obiskuje tudi DPS v društvu. Pred eno uro pouka sva se srecali. Imam priložnost da vam jo predstavim. Ali bi mi, prosim, povedali nekaj o sebi? Rojena sem 19. 09. 1957 v Rumi. Odrasla sem ob starših, prosvetnih delavcih v družini s tremi otroki z veliko družinskega sožitja in ljubezni. Obdobja otroštva in odrašcanja v Rumi se zelo rada spominjam. Tu sem koncala osnovno šolo in gimnazijo, potem pa sem vpisala študij arhitekture na Arhitektonski fakulteti v Beogradu. Študij arhitekture je zahteval resno delo, prinesel pa mi je veliko veselja pri pridobivanju novega znanja, inženirskih vešcin, predvsem pa razvijanja lastne kreativnosti. Diplomirala sem 1982 pod mentorstvom profesorja doktorja Ranka Radovica, ki je bil na tej fakulteti velik navdih za študente vrsto generacij. Od takrat sem bila zaposlena na razlicnih nalogah v stroki in sicer pri nadzoru izvajanja del, v gradbeni inšpekciji, kot profesorica v gradbeni šoli, v urbanizmu, najdlje pa v projektiranju. V Novi Sad sem se priselila s svojima dvema hcerkama 2001. Kako je potekalo Vaše delo? S prihodom v Novi Sad sem se zaposlila na Zavodu za spomeniško varstvo kulture Mesta Novi Sad, kjer delam še danes. Na Zavodu sem šla skozi postopek strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja na podrocju proucevanja, konzervacije, restavracije in varnosti kulturne dedišcine, ki se ne dobiva pri samem študiju arhitekture in si pridobila naslov arhitekta konzervatorja - višjega strokovnega sodelavca. Ob redni službi na Zavodu sva se skupaj s koleginico Natašo Šijan v zadnjih 6 letih ukvarjali z raziskovanjem, proucevanjem in vrednotenjem graditeljske dedišcine Almaškega kraja v Novem Sadu. Povejte nam nekaj o tem! Naseljevanje Almaškega kraja se je odigralo od 1716-1718, ko so prebivalci tedanje vasi Almaš (ki se je nahajala med Sirigom, Srbobranom in Temerinom) zapustili svoje naselje in se nastanili v Petrovaradinskem šancu. Podrocje na katerega so se naseljevali je bilo mocvirno, prepleteno z barji in pritoki Donave. Zato je ta kraj znacilen po spletu ovinkastih in ozkih ulic, razlicnih in pogosto spremenljivih širin, nastalih z gradnjo hiš na suhih ‘’gredah’’ med vodnimi tokovi, barji in pritoki. Najvecje število hiš pripada obdobju druge polovice XIX. in prvih desetletij XX. stoletja. Zgrajene so na mestu prvih hiš ruralnega tipa na že utrjeni parceli, pa so tudi tlorisi hiš nepravilnih oblik. To so parterne in visoko parterne hiše razlicnih velikosti, kakovosti in nacina izdelave. V organizacijskem smislu skoraj da ni razlik. Vedno so glavne in gostinske sobe postavljene proti ulici, kuhinja in pomožni prostori pa v dvorišcnem krilu. Kletni prostori so z obokanim stropom. Bogatejše hiše so zidane z opeko in okrašene na fasadi, bolj revne pa so v zgornji coni pogosto zidane z zemljo. Strešna konstrukcija je lesena, na dve vodi, pokrita z opeko. Slojevita graditeljska dedišcina iz razlicnih obdobij gradnje (18., 19. in 20. stoletje) je zaznamovana s stilskimi lastnostmi istorizma, romantizma, Matica srbska secesije, modernizma, socialisticnega realizma in sodobne arhitekture. V tem kraju nastajajo pogoni tovarn in delavnic od katerih še obstajata objekta nekdanje ”Svilarne’’ in nasproti nje ”Usnjarne’’, ki danes imata drugo funkcijo. Osnovno svojstvo tega kraja predstavlja predvsem do danes ohranjeno, izrazito nepravilno strukturo ulicne mreže, nastalo spremljajoc konfiguracijo terena. Mreža ovinkastih ulic pogosto spremenljivih širin skupaj z raznolikim graditeljskim fondom predstavlja Almaški kraj edinstvenim na mapi mesta in kaže na njegove urbanisticne in arhitektonske vrednosti. Kako je zaznamovano 200 let obstoja Almaškega kraja? Kaj je predhodilo temu? Kot rezultat ”investitorskega urbanizma’’ je prišlo ob koncu 20. stoletja do resnega unicevanja ambientalnih vrednosti kraja z gradnjo objektov vecdružinskih stanovanj, ki so neprimerni tako z arhitekturo kot tudi z nadstropnostjo. Postalo je jasno, da se lahko edino z obravnavanjem celote pod zakonsko varnost lahko ohranijo vrednosti kraja. Hkrati je dozorela tudi zavest o tem, kako zelo pomembno je delati na afirmaciji in prezentaciji tega urbano-socialnega fenomena, pa je Zavodu za spomeniško varstvo Mesta uspelo združiti posameznike, kulturne ustanove, nevladin sektor, izobraževalne in znanstvene inštitucije ter lokalno upravo, da bi se z vrsto aktivnosti in manifestacij od 2016-2018 zaznamovalo 200 let obstoja Almaškega kraja. Organizirajo se razstave, strokovna vodenja po kraju ter vrsta znanstvenih in strokovnih srecanj, na katerih se govori o izzivih ohranjanja, revitalizacije in afirmacije vrednosti tega kraja. Tako so se iskristalizirale vrednosti in se je ustvarila ugodna klima za stavljanje celine pod zaštitu zakona. Raziskovanje in valorizacijo prostora kot tudi opredelitev varnostnih ukrepov vodiva moja kolegica Nataša Šijan in jaz – arhitektki konzervatorki na Zavodu za spomeniško varnost Mesta Novi Sad. Soocajoc se s problemom narušenog ambienta v nekaterih delih kraja kot tudi valorizacije posameznih objektov, raziskovanje in proucevanje bo veckrat zastalo, zahtevalo bo nova preverjanja in spremembe mej celotnega kraja. Kompleksno raziskovalno delo in Študijo zaštite dokoncujemo in oblikujemo Predlog za dolocitev Almaškega kraja v Novem Sadu na zacetku 2019. Pošiljava ga v nadaljni PREDSTAVLJAMO NAŠE CLANE ZAKAJ JE POMEMBEN ALMAŠKI KRAJ? Z vsem še povedanim je treba povdariti tudi, da se v okviru te celote nahajata tudi dva zelo vredna kulturna spomenika: Almaška cerkev zgrajena 1797 – kulturni spomenik izrednega pomena in zgradba Matice srbske, zgrajena 1912 po projektu arhitekta Momcila Tapavice – prav tako kulturni spomenik izrednega pomena. V Almaškem kraju so živele mnoge pomembne osebnosti, ki so prispevale k razvoju znanosti, kulture in umetnosti; slikarji, kiparji, igralci, književniki in znanstveniki; Arsenije Teodorovic, Petar Dobrovic, Isidor Bajic, Pera Dobrinovic, Marko Nešic, Milan in Radivoj Kašanin, pa tudi organizatorji družabnega življenja in politiki Ignjat Pavlas, Kosta Hadži, Svetozar Markovic, veliki župan Bela Aladar, dva mestna župana, veliko število duhovnikov, gimnazijskih profesorjev, zdravnikov, novinarjev in drugih. Almaški kraj v Novem Sadu je pomemben zaradi ohranjene celovitosti zgodovinskourbane matrice, dokumentiranja arhitektonskih in zgodovinsko- umetniških vrednosti slojevite graditeljske dedišcine razlicnih stilskih in oblikovnih odlik, ohranjene kontiniuitete nastajanja, gospodarskega, znanstvenega, kulturnega, duhovnega in družbenega življenja v Vojvodini. Loncarska ulica postopek sprejemanja preko Republiškega zavoda za spomeniško varnost in Ministrstva Kulture Republike Srbije do Vlade Republike Srbija, ki sprejema odlocbo o dolocitvi Almaškega kraja za prostorno kulturnozgodovinsko celoto – kulturno dobrino sprejema 27. junija 2019. S tem so se ustvarili zakonski okviri za spomeniško varnost tega kraja. Društvo konzervatorjev Srbije in sicer Odbor za podelitev nagrad je na svojem sestanku 8. februarja 2020 od prispelih kandidatov za letno nagrado Društva izbral mojo nalogo smatrajoc jo za izreden prispevek v raziskovanju, proucevanju in vrednotenju graditeljske dedišcine. Kot je odbor ocenil, je vrednost te naloge, po kateri je bila boljša od ostalih, tudi v tem, da je v procesu raziskovanja uspela združiti in animirati razlicne udeležence lokalne skupnosti, s katerimi je prispevala k edukaciji in dvigu zavesti o vrednosti kulturne dedišcine in pomenu njene ohranitve, brez katere ni prave in ucinkovite zašcite. Nagrada nama je vrocena 24. 02. 2020 na svecanosti ob Dnevu Društva konzervatorjev Srbije. Vaše vezi s slovenstvom? Moj oce Franc Zagoricnik se je rodil v Teharju pri Celju 1927. Njegov oce, moj ded Franc je bil fotograf. Pri iskanju dela sta dedek Franc in babica Katarina- Katica roj. Turnšek iz Teharj s svojimi tremi otroki pršla najprej v Novi Sad 1931, potem pa sta, ko so v Irigu bila potrebovali za fotografa, kupila hišo in se nastanila v centru Iriga. Posel je šel dobro, pecat obrtništva ’’Foto Zagoricnik’’ pa se lahko najde še danes na starih družinskih fotografijah mnogih iz teh krajev. Po koncani drugi svetovni vojni je moj oce hodil v Gimnazijo v Rumi. Tu je v istem razredu mešane gimnazije spoznal mojo mamo Jeleno, roj. Pejakovic, in kmalu se je med njima razvnela prava gimnazijska ljubezen. Porocila sta se takoj po koncani šoli. Potem sta koncala uciteljsko akademijo, oce pa kasneje še višjo šolo ter delala v prosveti, mama kot uciteljica, oce pa kot profesor matematike v Rumi. Moj starejši brat dr. medicine, Boris Zagoricnik je znan novosadski abdominalni kirurg, mlajši brat Vladimir pa živi in dela v Švici. Na žalost sem oceta izgubila precej zgodaj, on je imel komaj 45 let, ko je preminil od posledic prometne nesrece. Jaz sem tedaj imela samo 15 let. Lep dogodek u Vašem življenju? Bez rezerve sta najlepša dogodka v mojem življenju rojstvi mojih dveh hcera, Sonje in Dunje. Obe sta sedaj odrasli. Sonja je arhitektka, Dunja pa je profesorica nemškega jezika. Kot vsakega cloveka, ki pridno dela, pa so me seveda razveselile tudi nagrade in priznanja, ki so prihajale, najljubši sta nagradi Društva konzervatorjev Srbije, prva ‘’Zlatna mistrija’’ – za najboljši projekt 2012 in druga 2020, letna nagrada za raziskovalno delo na podrocju kulturne dedišcine. Nam lahko poveste kakšno zanimivost? Zelo dobro se spominjam svojega prvega profesionalnega odhoda v Slovenijo. Kot predstavniki vseh Zavodov za spomeniško varstvo Srbije smo 2006 obiskali nekoliko mest v Sloveniji (Ljubljano, Maribor, Ptuj), da bi se seznanili z njihovimi izkušnjami v spomeniškem varstvu. Spominjam se, da smo bili navdušeni nad njihovo dobro prakso. DS Kredarica in Vi? Mojega dragega oceta, ki sem ga prezgodaj izgubila, pogrešam vse svoje življenje. Skozi svoje clanstvo v Kredarici, ucenje slovenskega jezika in kulture ter spoznavajoc Slovenijo, imam vtis kot da sem ponovo s svojim ocetom. To je sedaj moj stik z njim. Clanica društva Kredarica sem skupaj s svojima hcerkama od 2015. Glede na to, da sem poklicno zelo zasedena, ne uspevam, da se v DS Kredarica angažiram kolikor bi želela, vedar pa upam, da se mi bo po odhodu v pokoj sprostilo vec prostega casa za vecji angažma. Kaj bi sporocili clanom društva? Vsem clanom društva, zlasti mladim bi sporocila, naj se aktivno vkljucijo v delovanje društva. Le to jim nudi velike možnosti spoznati Slovenijo na vseh nivojih, potovati in jo obiskati, kot tudi šolati se v Sloveniji v slovenskem jeziku. Prav tako vabim vse tiste, ki so naši clani in ki imajo kakšne zanimive aktivnosti ali dosežke, naj jih prikažejo v našem casopisu, da bi se bolje spoznavali. Pogovor vodila: Marija Lovric Foto: Tatjana Zagoricnik O NAS SKLADATELJI SO VSE ŽIVLJENJE V KARANTENI Krška vas 10. 6. 2020 V Srbiji od Leskovca do Subotice deluje štirinajst društev Slovencev in v njih poucujejo slovenski jezik. Pouk obiskuje vec kot 500 ucencev, starih od tri do 80 let, vecina med njimi je že cetrta generacija Slovencev. Clan Društva Slovencev Kredarica Novi Sad je tudi uveljavljeni glasbenik Fedor Vrtacnik, ki je v Novem Sadu obiskoval pouk slovenšcine pri Rut Zlobec, uciteljici iz Osnovne šole Maksa Pleteršnika Pišece, ki je v tem mestu zacela poucevati slovenšcino jeseni 2007. Vsaj dve sta podrobnosti, s katerima je Fedor Vrtacnik tesno povezan z našimi kraji. Ena od teh se nanaša na novejšo zgodovino nekdanje Jugoslavije, pri drugi ni mogoce dolociti ne casa na prostora. Pred dnevi je obiskal med drugim Krško vas in Ljubljano, kar je bilo ob že omenjenem dodaten razlog, da smo se pogovarjali z glasbenikom. V društvo Kredarica so ga kot Srba pripeljale njegove slovenske korenine. Pradedek Ciril Vrtacnik se je rodil leta 1908 v Loški vasi pri Dolenjskih Toplicah. Bil je cetrti od štirinajstih otrok. Ob zacetku vojne, 15. aprila 1941, so ga ujeli in internirali v Nemcijo. Po vojni se je vrnil v Jugoslavijo, kjer je v Sremski Mitrovici spoznal Fedorjevo prababico Ano, in tu se zacenja zgodba o družini Vrtacnik v Vojvodini. Kljub življenju v neslovenskem okolju so pri Vrtacnikovih ohranili slovenšcino. Fedor se v njej sporazumeva zelo dobro. Slovenski jezik je po njegovih jezikovnih izkušnjah zelo »muzikalen« in se ga da zelo hitro nauciti. Je sicer mocno podoben srbšcini in drugim slovanskim jezikom, s tem da je v srbskem jeziku na primer polno turških in nemških besed. Slovenski jezik vedno znova obnavlja tudi skozi obiskovanje Slovenije. Sem pride pogosto. V Sloveniji ima sorodnike v Ljubljani in veliko prijateljev v Brežicah, ki mu pomagajo pri njegovem delu. V Sloveniji spoznava, kot pravi, to cudovito deželo in obcuduje naravne lepote vsake regije, obožuje vse dele Slovenije, Dolenjska mu je zaradi prednikov seveda še posebej v srcu. Ko je nedavno spet obiskal rojstno deželo pradeda, ga je kot državljana Srbije doletela karantena. Toda to obdobje (samo)izolacije je preživel izjemno ustvarjalno. ”Vse je v Sloveniji fantasticno dobro organizirano. V tem casu sem naredil pet ali šest simfonicnih aranžmajev. Sicer pa, komponisti in aranžerji so vse življenje v karanteni”, je pojasnilo o svojem tokratnem neobicajnim bivanju v Sloveniji prepletel s humorjem. Ob tokratnem obisku je z veseljem napovedal koncert, ki naj bi ga izvedli 25. oktobra v Cankarjevem domu v Ljubljani. To bi bila Rock opera, ki jo izvajajo z zborom in orkestrom Srbskega narodnega gledališca iz Novega Sada in Novosadskim big bandom. Glasbeni dogodek, ki ga tako napoveduje umetnik, je v domacem okolju v Srbiji že dosegel izjemen odziv obcinstva in ne gre dvomiti, da je ta spektakel simfo-rok uspešnica. ”Ni bilo lahko združiti zbor in orkester Srbskega narodnega gledališca in Novosadski big band ter predstaviti nekaj, cesar še nismo videli v našem prostoru – rock opero! Diri 26 gent Fedor Vrtacnik je to uspel in ustvaril repertoar z dvajsetimi antologijskimi glasbenimi hiti rokovskih skupin”, je porocala spletna stran Espreso, ko so Rock opero novembra 2018 prvic izvedli v Novem Sadu. ”Vrtacnik je s tem glasbenim projektom dokazal, da se da spojiti ti dve, po prepricanju mnogih popolnoma razlicni glasbeni smeri in na koncertu narediti atmosfero, ki jo doživite samo na rok koncertih”, je še zapisala spletna stran Espreso. Kaj ob takih odzivih na svoje delo pravi skladatelj, dirigent in aranžer Fedor Vrtacnik? ”Rock opera je zelo kompleksen projekt. Vsi igralci, glasbeniki na odru, zacutimo duha rokovske uspešnice, zacutimo, kako jih igrati: z veliko energije in z zelo razgibanim glasbenim izražanjem. Zelo sem ponosen na ta projekt in veseli me, da so ga prepoznali kot zelo dobrega”, pravi glasbenik, dirigent Novosadskega big banda in avtor številnih znanih filmskih skladb Fedor Vrtacnik. Poklicno je v glasbi že vec kot trideset let. Zelo rad dela z big bandom, saj, kot pravi, v teh zasedbah praviloma igrajo najboljši in najbolj ustvarjalni glasbeniki z odlicnimi zamislimi. Glasbeno izražanje je seveda široko, kot je veliko razlicnih glasbenih instrumentov za podporo ustvarjanju v glasbi. Slovenija spada med obmocja, kjer je priljubljena glasba, v kateri nastopi solo diatonicna harmonika. Kako Vrtacnik gleda na tako imenovano narodnozabavno glasbo in na instrumente, kot so omenjena harmonika in njeni ekvivalenti, med »narodom« v srbskem kulturnem okolju? ”Slovenska narodna pesem je naša pesem in je namenjena vsem nam in našim naslednikom. Ni pomembno, ali jo igramo na klarinetu, trobenti ali harmoniki, pomembno je, da je del vseh nas in del naše tradicije, zgodovine in kulture. Moramo jo ohraniti za naslednje rodove. V Vojvodini je podoben primer s tamburico, a tudi s harmoniko. Ohraniti moramo vsako tradicijo, ker je to kulturni temelj vsakega naroda”, pravi in se pri tem povsem strinja z enim od znanih izrekov, povezanih z glasbo: ”Glasba ne pozna meja in jezikovnih ovir, je univerzalni jezik – jezik ljubezni. Jezik glasbe je nekaj splošnega, in ce v tej glasbi obstajajo custva in dober ritem, potem ni pomembno, v katerem jeziku ali na kateri celini jo izvajate. To je element, ki povezuje vse ljudi na planetu, ne glede na njihov izvor, in ne morejo ga ustaviti meje ali predsodki. Zdi se celo, da je ustvarjanje glasbe eden osnovnih cloveških nagonov. Navsezadnje boste našli glasbo kjer koli – od tropskih gozdov do najvecjih mest na svetu, od Grenlandije do Jamajke, celo v Nedodiji (Nije). Glasba presega vse meje, notranje in zunanje, vidne in nevidne”, pravi skladatelj, dirigent Novosadskega big banda, avtor številnih znanih filmskih skladb in aranžer srbski Slovenec in slovenski Srb maestro Fedor Vrtacnik. ”Zdi se celo, da je ustvarjanje glasbe eden osnovnih cloveških nagonov”. Foto: Đorde Veselinov VIR: Objavljeno v 23. št. Dolenjskega lista 4. 6. 2020 27 DOPOLNILNI POUK V CASU COVID-19 ZAHVALA Uciteljica slovenšcine Rut Zlobec, ki je vrsto let poucevala slovenšcino na OŠ Maksa Pleteršnika Pišece, zdaj pa že nekaj let uci slovenšcino clane Društva Slovencev Kredarica iz Novega Sada, se rada vraca domov, vedno pa zavije tudi v pišeško šolo na kratek klepet ali obisk. Tokrat je presenetila gospo ravnateljico Nuško Ogorevc s posebno zahvalo. Ob tem pa zapisala naslednje: ”Najprej se v imenu mojih ucencev, udeležencev iz Društva Slovencev Kredarica Novi Sad, Srbija, in v svojem imenu zahvaljujem za gostoljubnost, lepa doživetja in možnost, da so naši rojaki lahko obcutili utrip slovenske šole in kraja na taboru Premikamo meje. Odprtost in povezovalnost naše šole sta med Slovenci v Srbiji znani že vec let, letos se zanju posebej zahvaljuje Društvo Slovencev Kredarica Novi Sad - poslalo je zahvalo naši dragi Nuški Ogorevc, ki vedno z veseljem in nesebicno pomaga rojakom iz tujine. Najlepša vam hvala tudi za vso pomoc in podporo pri dop. pouku slovenšcine na daljavo za ucence v Srbiji. Veliko mi je pomenil šolski modem za internet, ki mi je omogocil kakovostno povezavo in spremljanje video konferenc naše šole prek Zooma. Zavedanje, da v posebnih okolišcinah nisem ostala sama, mi je res veliko pomenilo. Ceprav smo si ucitelji iz tujine pomagali z gradivi, je bila vaša pomoc, pomoc domace šole neprecenljiva. Za moje ucence je bila zelo spodbudna ideja Urške Tomše ob Noci knjige z zbiranjem lepih misli – z veseljem so zapise vrstnikov iz Panceva prevedli v slovenšcino, misli udeležencev iz Pišec pa v srbšcino. Zame osebno pa je bila posebno bogata izkušnja video literarnega vecera ob Noci knjige z OŠ iz Panceva in gosti in zanjo sem posebno hvaležna Davidu Križmanu in Tanji Plevnik. Hvala tudi Matjažu Vrešaku za hitro odzivnost in pomoc pri povezovanju v Zoomu in Teamsu, ter vsem sodelavkam in sodelavcem za vse primere dobre prakse. Dragi vsi, HVALA VAM še za polno drugih stvari, s katerimi ste me obogatili in sem delcke tega lahko prenesla svojim ucencem - otrokom, mladostnikom in odraslim. Ostanite tako srcni, uspešni in povezani. In kot sem enkrat napisala Nuški – dalec sijete. Pa spocijte se. Lep pozdrav, hvaležna Rut”. A tudi Rut ni odšla praznih rok od nas, gospa ravnateljica Nuška Ogorevc ji je namrec podarila nekaj izvodov Maksovih novic, našega šolskega glasila, na katerega smo zelo ponosni, zelo pa nas veseli, da bodo o nas brali v slovenskem jeziku tudi njeni ucenci v Srbiji. Foto: OŠ Maksa Pleteršnika Pišece Besedilo: Novinarski krožek OŠ Maksa Pleteršnika Pišece VESELI PUST V DS Kredarica potekajo glasbene delavnice za mlajše ucence, ki so se zacele s pustnim rajanjem. V pomoc je priskocil tudi Branislav Rosic, tukaj zelo znan avtor TV oddaj za otroke in mladino ter glasbenik s pesmicami iz zbirke Leteca kitara, ki jih je prevedla uciteljica Rut Zlobec v slovenski jezik. Ali poznate koga na sliki? Upajmo da ne, ker smo se lepo našemili. Nadaljevali bomo do Miklavža, ko se bomo ob miklavževanju spet videli. BORIS PAHOR – 107 LET Berem pocasi »Nekropolo« Borisa Pahorja. Pocasi kajti njegovo osebno doživetje grozljivih slik iz romana je izjemno bolece. Mislim o pisatelju… Kakšno bogastvo modrosti si nabere clovek v stoletnem trnovem življenju? Kolikšnim sunkom in zanicevanju se ne izogne cez hude izkušnje z ljudmi? Tudi, kako cudovito je po prehodu vseh kalvarij, enako mladostno toplo, odprte duše spremljati cloveštvo naprej v prihodnost? Samo velikim ljudem je to dano. Boris Pahor je najvecji sodobni slovenski pisatelj, mislec in vecen borec za pravico cloveka. Svetlana Momcilovic Boris Pahor – življenjski optimist, ki je preživel koncentracijska taborišca. V sklopu 31. Tržaškega filmskega festivala 23. januarja je bil na ogled v gledališcu Miela v Trstu dokumentarni film o Borisu Pahorju. Film z naslovom Clovek, ki je videl prevec ni prvi film o tem slovenskem pisatelju, je pa prvi v angleškem jeziku.. Boris Pahor je najbolj znan po svojih srcnih opisih življenja pripadnika slovenske manjšine v drugi svetovni vojni v takratni fašisticni Italiji in tudi po preživelih nacisticnih koncentracijskih taborišcih. O tem casu pricata deli Nekropola in Spopad s pomladjo kjer so opisane strahote Natzweiler – Struthofa in drugih taborišc v katerih je prebival. Danes, pri 106 letih, najstarejši je živi preživeli holokavsta. Boris Pahor je eden od najbolj prevajanih slovenskih avtorjev. Dobitnik je Prešernove nagrade in odlikovan je s castnim znakom svobode Republike Slovenije. Francoska vlada mu je posvetila posebno pozornost, ko mu je leta 2007 podelila naslov Vitez legije casti. Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga predlaga za Nobelovo nagrado za literaturo. Zoran in Ljubica Stankovic Prica stoletja – pisatelj Boris Pahor. Jeruzalem je bil letos 23. januarja mesto zaznamovanja 75. obletnice od osvoboditve nacisticnega koncentracijskega taborišca Auschwitz-Birkeman (Poljska), v katerem je stradalo vec od milijon ljudi - vecinoma Židov. Dogodek se imenuje Svetovni forum o holokavstu in je bil prirejen petic. Obstajajo še žive price. Ena od njih je tudi Slovenec Boris Pahor. Rojen je v Trstu 26. avgusta 1913 materi Mariji Ambrožic iz Materije in ocetu Francu iz Kostanjevice na Krasu. Italijanske oblasti so v tistem casu prepovedale uporabo slovenšcine v šolah in v javnosti nasploh, slovenska imena in priimke pa italijanizirale. Dogodek, ko je kot decek leta 1920 gledal, kako gori slovenski Narodni dom v Trstu, je zaznamoval Pahorjevo literarno pot še v otroštvu. Življenjska pot – Po osnovni šoli nadaljuje šolanje na italijanski semeniški gimnaziji v Kopru in je 1935 maturiral. Študij teologije je kmalu opustil. Leta 1940 je bil poslan v Abesinijo in je bil prevajalec v taborišcu za ujete jugoslovanske casnike, hkrati pa je na padovski univerzi študiral italijansko književnost. Kasneje leta 1947 je tam tudi doktoriral s tezo o liriki Edvarda Kocbeka. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Trst in se pridružil osvobodilni fronti. Leta 1944 je aretiran in predan gestapu. Ta ga je poslal v vec taborišc med drugimi tudi v Dachau, Struthof in Bergen – Belsen. Po koncu vojne se je za posledicami internacije zdravil v francoskem sanatoriju Natzweile – Struthof je bilo francosko taborišce v katerem je tudi bil. Po vojni je izdajal revijo Zaliv v kateri objavljajo slovenski oporecniki. Edvard Kocbek je obsodil povojne poboje. Pahorju so prepovedali vstop v takratno Jugoslavijo. Napisal je dela: Nekropola, Spomlad s pomladjo, Vila ob jezeru, V labirintu, Trg Oberdan, Knjiga o Radi. Pahor sledi Sartrovo in Camusovo idejo – idejo angažiranega pisatelja. Z osamosvojitvijo Slovenije doživi Pahor tudi priznanje za svoje delo in moralno držo. Leto 1992 mu je prineslo Prešernovo nagrado. Odlikovan je s castnim znakom svobodne Republike Slovenije. Uradna priznanja prihajajo iz Italije, Avstrije, Francije, ki mu je leta 2007 podelila odlikovanje z nazivom vitez legije casti. Svetovno znanega pisatelja zadnja leta vedno znova predlagajo za Nobelovo nagrado za literaturo. Marija Lovric vir: MMC, RTV SLO radijska oddaja CESTITKA Marija Lovric, ucenka DPS in clanica DS Kredarica Novi Sad je osvojila drugo mesto v kategoriji PESMI O NARAVI – INTERMEZZO na pesniškem natecaju Šinkovcevi dnevi poezije 2020 v organizaciji JSKD Idrija! DOPOLNILNI POUK V CASU COVID-19 ZAKLJUCEK POUKA 2019/20 Dragi ucenci, spoštovani starši, z vašo pomocjo, prizadevnostjo, trudom in sodelovanjem smo uspeli tudi to šolsko leto pripeljati h koncu. Hvala vsem, ki ste nam pošiljali odzive, naloge, dobre želje in pozdrave. Vemo, da ste bili nekateri tako zaposleni, da niste uspeli spremljati pouka na daljavo. Seveda tudi to popolnoma razumemo. Ko so se razmere izboljšale smo nadaljevali s poukom v živo in ga junija uspešno zakljucili. Ob pregledu map z ucnimi listi so mlajši ucenci v DS Kredarica Novi Sad povedali, kaj jim je bilo pri pouku najbolj zanimivo: Nikola – Cici Vesela šola; Dora, Anja, Vuk, David – Ko smo spoznavali Prešerna; Luka - Prevajanje v slovenšcino; Anthea, Anja – Leteca vrecka Barbare Hanuš; Marko – Svetovni dan cebel. Vsi so dobil potrdila in pohvale za reševanje Cici Vesele šole, 13 map in potrdil pa bo pocakalo na ucence do jeseni. Ob zakljucku pouka v DS Kredarica NS smo tudi poslušali del prve oddaje slovenskega ”radia” – podcasta v Srbiji, ki ga ureja Nacionalni svet slovenske manjšine v Srbiji. Potrdila o obiskovanju pouka je prejelo tudi 19 odraslih in 6 najstnikov (10 potrdil za odrasle in 6 za najstnike pa še caka). Najstniki so prejeli tudi vabilo k sodelovanju v slovenski bralni akciji za mlade Poletavci in Najpoletavci. Verjamem, da bodo tudi letos uživali v branju slovenskih knjig. Hvala vsem za sodelovanje in ustvarjalnost. Lepo poletje želimo in se vidimo septembra, ko bo imeli pouk ob ponedeljkih in petkih. Na koncu so ucenci so ob zakljucku prejeli še darilo - slovenski prevod slikanice Galeb avtorice Marije Lovric, clanice DS Kredarica. Upamo, da bomo jeseni lahko nadaljevali tam, kjer so nas posebne razmere ustavile. Ostanite zdravi, lepe pocitnice vam želimo in se veselimo novih srecanj v septembru. Hvala staršem za podporo in sodelovanje, vsem želimo prijetno poletje. Rut Zlobec, uciteljica in Đorde Veselinov, predsednik DS Kredarica IN MEMORIAM V 56. letu starosti nas je 8. januarja 2020 veliko prezgodaj zapustila Nina Karanovic Krunic iz Odžakov, dolgoletna clanica Društva Slovencev Kredarica. Nina je bila vedrega duha in vedno pripravljena pomagati. Rada je obiskovala prireditve, ekskurzije in druženja v Kredarici in nas vse prevzela s svojim optimizmom in vedno nasmejanim obrazom. Nina je ponosno izražala slovensko pripadnost in tik pred slovesom se ji je izpolnila velika želja da postane slovenska državljanka. Za njo je ostala velika praznina in žalujoca družina, sin Dimitrije in sestra Tamara z družino ter prijatelji in znanci. Slava ji! Nikoli te ne bomo pozabili in pocivaj v miru draga Nina! Društvo se za vsestransko podporo zahvaljuje castnemu predsedniku društva Ivanu Zavrtaniku z družino, družini Veselinov, Kekic, Veriš, Maletin, Ajdukovic, Juršic-Huzjan, Mariji Lovric in vsem drugim clanom društva, ucencem dopolnilnega pouka, pevcem obeh pevskih skupin in clanom ansambla, uciteljici Rut Zlobec, Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Združenju slovenska izseljenska matica v Sloveniji, Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport ter Zavodu za šolstvo Republike Slovenije, in v Srbiji, Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu in castnemu konzulu Republike Slovenije v Vojvodini Rajku Maricu, metropolitu msgr. Stanislavu Hocevarju, Nacionalnemu svetu slovenske nacionalne manjšine v Srbiji, Pokrajinski Vladi in Pokrajinskemu sekretariatu za izobraževanje, predpise, upravo in nacionalne manjšine – nacionalne skupnosti in Pokrainskemu sekretariatu za kulturo, javno obvešcanje ter odnose z verkimi skupnostmi Izvršnega sveta Avtonomne pokraine Vojvodine, Mestni upravi Novi Sad, Mestnemu odboru za kulturom, Kulturnemu centru Novi Sad, Židovski obcini, Baletni šoli in Glasbeni mladini Novega Sada, Mestni knjižnici Novi Sad in drugim. Bilten “Kredarica”. Izhaja tromesecno. Uredniški odbor: Marija Lovric - urednica, clani Elza Ajdukovic, Nevena Belic, Jasmina Veselinov, Nina Stanimirov-Veriš in Đorde Veselinov. Aleksandar Jovanovic – tehnicni urednik in priprava za tisk. Tisk: Simbol - Petrovaradin. Naklada: 300 izvodov. Izvod brezplacen. Naslov uredništva: Društvo Slovencev “Kredarica”, 21000 Novi Sad, Trg slobode 3. Telefon 021/427-106. E-mail: pisarna@kredarica.org . Rešenjem Sekretariata za informiranje štev.: 105/651-00104/2002-01 od 19. novembra 2002. Bilten “Kredarica” vpisan v Register sredstev informiranja. Izhajanje te številke je omogocil Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu in Pokrainski sekretariat za izobraževanje, predpise, upravo in nacionalne manjšine – nacionalne skupnosti. CIP-Katalogizacija u publikaciji Biblioteka Matice srpske, Novi Sad 061.237 (497.113 Novi Sad) KREDARICA: bilten Društva Slovencev v Novem Sadu / urednica Marija Lovric.- Let.1, št.1(marec 2001)-Novi Sad : Društvo Slovencev “Kredarica”, 2001 - Ilustr. ; 30 cm - 2001- Ilustr.; 30cm Tromesecno COBISS.SR-ID 223277807 ISSN1821-1070