Glas vpijočega v zadevah vinstva našega.
Koliko koristno podučivnega so nam že naše „Novice" od vinstva povedale, da človeka stud pretrese, ako pomisli, da se bob v steno luča in da je zaman vse vpiranje za srečo domovine.    Navada je strašna železna srajca.
Letos je vinstvo na našem Dolenskem sploh, z malim izjemkom, se tako dobro vspešilo, da ne moremo si boljšega želeti, in ko bi, kakor lani in vselej samogoltnih drist za tergatev ne bilo , bi lahko prav dobro kapljico pili, ne pa (izvzemši dobre pridelke, kterim radi vso čast in hvalo damo) „čvička matička", ki kozi za rog vlit, krik napravi, človeku pa červičje v trebuh nažene, in mu želodec v gube zvleče. — Tudi, ako bi naši vinorejci modro ravnali, bi ga lahko za drage dnarce prodali, in bi naši mestnjani ne kupovali za svoje suhe gerla tako naglo Estrajha, Ogra ali Horvata. Vreme se je letos našemu vinstvu tako urilo, da si boljšega misliti ne moremo.
Letošnjo   spomlad je res terta pozno cvesti pričela, in o lepi godi, kakor si je vinorejci sami žele, in pozneja gor-kota je tertje lepo zgodila, tako, da h koncu velikega ser-patja /fi  v pričeikd kimovca   se je grojzd dobil,   da   ga  j človek z veseljem obral pa še perste za njim oblizal.
Pa kaj , ker mnogi naših Dolencov si dar Božji sami pokaže, in dobrotljivega Stvarnika po rokah bijejo. Kva-terni teden v jeseni, to je, po mali maši, vse sploh in na mah v nograde seže; je že grojzdje zrelo ali ne, je vse eno! Pri grojzdji je takrat še veliko jagod terdih, ko kost, se morajo tedaj z batico stleči, — al jesenske „kvatre katre" se vse, tudi posiljeno in griževo, lepo gladko pozori in je za jerhasto gerlo medica. Samogoltnost in strah, da bi kaki memogredoči človek ktere jagode ne pozobal, to prerano dristanje napravlja, človeku pa, ki griževo godlo pije, v trebuh kvisk in vrisk nažene, da je joj.
Kaj tedaj je vzrok, da pri nas na Krajnskem skorej vsako leto, maloktero bi mogel izvzeti, namesto dobrega, sladkega vinca, toliko „čvička matička" popijemo? Obnebje (klima), zemljina itd. — boš djal — vzrokuje, da mi ne moremo sploh takošne kapljice pridelati, kakor jo Štajarci, Horvatje, Ogri ali tudi Estrajhi pridelajo. Res je to, ne bom ti te odbijal; ali verjemi mi, prijatel, da je grozno veliko na tem ležeče: kakošno tersje se zaredi in kdaj se tergat gre. Verjemite mi, vinorejci, da vaše „kvatre katre" čisto nič ne vedo, in vam vašo vinsko kapljico skorej vsako leto, več ali manj, pohabijo. Da toplo obnebje na Laškem, Dalmatinskem, Ogerskem itd. in zemljinske zadeve veliko k dobri kapljici pripomorejo, je gola resnica; al za-sadba v enakem času zorečih plemen, in po mogočosti tudi tergatev o pravi dobi, neizrečeno veliko storiti za-morejo.
Ne morem reči, da naši vinorejci lenega pasejo, in da bi bili v zanikernost utopljeni. Ne, ne! — in to še stokrat rečem — da ne. Kar je hvale pri vas vredno, se hvaliti mora, in rad očitno hvalim. Ze pozimi, če kolikaj vreme pripusti, začno naši vinorejci za nograd skerbeti, kole sekati, beliti ali skubljati jih, si jih za spomladansko natiko pripravljati. Cele rajde vozov s količi sem mnogokrat srečal na cesti, in se jim ogibati mogel,   in to pozimi, kadar
je dober sninec bil. Tudi za gnoj se pridno skerbi, in kadar doba za delo pride, vso hišno družino sami nogradi požro, tako, da je ni skorej žive duše doma. Le toliko kdo (kaka babura ali otrok} doma ostane, da živino opravi, se ve da tako, da se Bogu usmili. (Ako bi tukajšni kmet le polovico toliko za siromašno živino pozimi storil, kakor za nograd, kterega si v jeseni pohabi, bi lahko mož bil perve verste, tako je pa siromak na cente. Ko bi sirotna živina kakor človek na sodni dan iz grobov zlezla, bi marsikteremu zanikernemu gospodarju za herbtom stala in na glas ve-kala: „zakaj nisi za-me tako kakor za nograd skerbel"?)— Tudi okopani in opleti so naši nogradi na Dolenskem tako, da jih je veselje viditi. Pa še tudi za sv. maše naš vino-rejec skerbi, da bi mu Bog nograd hude ure občuval, in če vidi, da se ob času cvetja in pri poletni rasti terti po volji godi, veselja poskakuje in se že naprej raduje, kako ga bo žulil in kerhal v jeseni. Al kaj! Kadar svoje ne-godne „kvatre katre" na tertji zapazi, pozabi vse in si neučakano celotni pridelk sam shabi.
Da delaš in se svojega pridelka veseliš, prijatel, je prav, ker nihče ti tega zameriti ne more. Al delati, se potiti, naposled pa si delo z nogami potaptati, nezrelo grojzdje tergati in si grižovca — cvička — pridelati, o tem zaslužiš, da bi se ti na čeli pušalo. Ce si delal pa skerbel, se potil pa vkvarjal, pusti terto vendar vsaj še nektere dneve na miru, da grojzdje do dobrega dozori in se za vsacega poštenega človeka dogodi. Ne glej tedaj na svoje „kvatre", ampak na to, ali so pri grojzdji že repulje (peceljni) vele ali suhljate; to, dragi moj, je znamenje, da so zemeljni sokovi terto že zapustili, da je tedaj zrela, in ti še le sedaj s perstom kaže, da je čas tergat ve prišel. Ce pa tergaš pred tem časom, posebno, če ti vreme ne nagaja, vedi, da dobrotljivi natori v lase segaš in se grozno nad njo pregrešaš. Zapazivši tedaj, da so pri grojzdji repulice vele, suhljate, idi z Bogom tergat grojzdje, in če boš tudi kak bokal mošta manj pridelal, bo pa kapljica veliko veliko bolja in jo boš veliko dražje prodal, ne boš tedaj čisto nič zgubil. Se boš pa ti po svoji nespametni navadi vselej le „kvaternega tedna" deržal, brez premislika, da so leta zavoljo dozora razne, bodo naši Krajnci na Gorensko in Notranjsko, kadar bomo železnice na vse strani dobili, v hlaponih po druge vina ne pa po tvojega „cvička matička" hodili. Zapameti si to dobro, moj Dolenec! da železnice predelujejo svet, da svet se po njih krajša, da po njih ni deleč nikamor po blago in tudi vožnja ni predraga. Že ko je ogerska meja padla in ž njo dacija za vino, je potreslo to vinsko kupčijo; železnice bojo drugi potres. Namesto da bi dobro kapljo (in taka je vaš„marun", če je dobro gleštan) lahko prodajali, bote „cvička" sami pili, da vam bo presedal. Res, da so naši dolenski kraji za vinorejstvo včasih enmalo prepozni, — da v jeseni dostikrat ravno ob tergatvi dež tako natiskati prične, da se grojzdje razpoka in se ga gnjiloba polasti, da potem ni druzega pripomočka, ako vinorejec za svoje dela kaj hoče imeti, da nograd obere, če mu tudi še veliko do dozora manjka. Ta za vinogradnike živa nadloga letos ne nagaja; kdor bo tedaj letos griževca pridelal, je sam sebi hudoba.    (Konec sledi.)
List  80.
Glas vpijočega v zadevah vinstva našega.
(Konec.)
Moram tudi povedati, da so nekteri vinorejci vsega spoštovanja vredni, in da za sleherni poduk odperte ušesa Imajo; al kaj povedo, kedar se jim kaka resnica razlaga? ^Pustim naj nograd do časa dozora, mi ga ne bo treba oberati, ker tatovi bi mi vse do jagode obrali , jez bi pa pri vsi svoji skerbi naposled se s prihodnjim upom tolažil. Drugim potepuhom in lenuhom pa delati nimam nobenega veselja". In res je to. Še se dobi kaki mejaš, ki bi s ter-gatvijo rad še nektere dni poterpel, pa tatinska roka ga straši. Če kdo z drugimi vred svojega nograda ne obere in grojzdje še kaj časa, da bi boljo kapljico dobil, goditi pusti, tatje res po njem šinejo in mu pridelek pobcro, tako, da naposled komaj še polovico dobi.
Bi se pa mar takošnim tatinskim volkorijam ne dalo v okom priti? Jez rečem, da. Naj bi soseske s sosesko skupaj stopile in se pri svoji gosposki resno zavoljo tatinstva pritožile, gotovo bi jim gosposke pomoči ne odrekle. Pa tudi bi imele soseske kakor v drugih vinskih deželah dobre čuvaje čez nograde postaviti, ki bi noč in dan nograde varovali, zasačenega tatu pa gosposki izročili; po živi, skleči šibi se tatii gotovo ne bo poljubilo več krasti. Letos ko vlani je černomeljska gosposka za vso tisto okolico pod kaznijo zgube vsega, kar bi kdo prevred natergal, preklicala. Pri vsem tem je pa vendar prevred vse tergano bilo, ker nihče prave resnobe nima, se za dobro potegniti. Kaj pomaga prepoved, če se ne stopi krivičnemu na bovd!
V bolj merzlih krajih bi se dozorje nogradov tudi en-malo posiliti dalo, in kako, kaj neki mislite? V nekterih krajih po Štajarskem, kader vidijo, da se že grojzdje mehča, perje ali listje okrog grojzdov posnamejo in potergajo, da grojzd iz sence na sonce pride in se laglej godi. To sem jez našim nogradnikom že na uhe štel, pa tudi zastonj. Slišal sem za svoje napenjanje tele besede: „{Si še več dela v nogradu nakopovati, kakor ga že imam, ne utegnem; imam še več opravil pri domu kakor samo z vinorejo". Nimaš laza (časa), ne utegneš? — Od kod pa, prijatelji, to razvado imate, si svetkov ali sopraznikov v celem poletji nakopavati? Imate „Ivanovo", „Vidovo4', „Ahacijevo", poljske, gorske maše, in kaj Bog ve vse. Take dni ne delate celo nič kakor ob nedeljah. Kdaj vam je mati katoliška cerkev te svetke poterdila? Kako ste se prederznili brez cerkve sopraznikov nakopavati si, da take dni na kaki klopi pred hišo celi dan presedite in s kakim sosedom prekramljate! Mislite mar, da ima Bogv nad vašo lenobo veliko dopadajenje? Kako se goljufate! Ce si že obljubo storil skozi poletje nektere sopraznike obhajati, pridi tedaj k sv. maši in opravi službo Božjo; po maši pa idi v nograd listje tergat in okoli grojzdov ga osmukat, ali pa kam drugam, kjer kaj posebnega opraviti imaš. „Moli in delaj!" je naj lepše vodilo vsakega človeka.
Še nekaj prav zarobljenega sem od nekterih vinorejcov slišal, ki je nove zaveze in vredna, da se v večen spominek zapiše: „Kaj nismo sedaj, ko ste desetina in tlaka preč, kmetje prostovoljni gospodarji? Nimamo mar pravice delati s svojim blagom, kar se nam poljubi?   Nimam mar pravice
svojih pridelkov iz zemlje po volji jemati, grojzdje tergati itd., kedar se nam zdi? svoje reči dobro shraniti ali pa jih v graben pometati? Kaj komu kaj zato?" O predragi moj, kako vendar čudno govoriš! Ko si prost desetine in tlake, si mar s tem vse zapone, s kterimi si v zavezi z družtvom človeškim, iz sebe pometal. Nismo mar vsi za enega, in eden za vse. Ce misliš le zato na svetu biti, da bi le samega sebe molil in hranil, ne umeš, kaj je človeško družtvo. Ne prodajaš mar svojih pridelkov drugim? Ni mar dolžnost, da ti za dobre dnarce tudi dobro blago bližnjemu za vžitek prodajaš? Ali ni tvoj lastni dobiček, ako si napraviš bolje blago, da več za-nj skupiš?
Al takim ljudem, kterim je vsak dober nauk le bob v steno, tudi ne mislim tukaj nauka dajati, ker tak i le sami sebi verjamejo in nikomur drugemu ne. Saj vem, če kdo med takimi kako pametno zine, že deset bedakov na boben udari, da se čisto lepo nobena beseda ne razume. Moj glas je tedaj le namenjen pametnim možakom, kterim je mar vinorejo boljšati, ker zapopadejo, da tako ne more vinoreja ostati kakor je ob Noetovih časih bila in da sto in sto novih in gotovih skušinj poslednjih časov tudi naši vinorejci ne smejo prezreti.
Poslušajte tedaj, kar sem že zgoraj povedal, pa še enkrat povem, da bodo časi prišli in so že tukaj, da bote do-lenski vinorejci posiljeni, bolj na vinstvo paziti, kakor ste dosedaj pazili. Pomislimo, da že blizo nas železnice vse križem švigajo in vina iz tujih krajev bomo kmali na sile imeli; ti pa s svojim „cvičkom matičkom" pojdeš nazaj v klet in ga boš sam žuliti posiljen, in ne cempera ne boš za-nj dobil. Še enkrat rečem : čas je prišel, da se pri nas bolj na vinstvo gleda kakor dosedaj; s staro navado pa kakor s staro obleko bo treba v kot, kdor bo živeti hotel. Na noge tedaj, ljubi Dolenec, daj se iz spanja in terme zbuditi, in vedi, da napredovanja je sedaj treba, in z drugimi narodi vedno kviško se kopati!                         J. M.
List 81.