DEMOKRACIJA
Leto XV. - Štev. 14
Trst - Gorica, 15. julija 1961
Kam bi zašel pameten človek, ki bi se spuščal v prerekanja z ljudmi, ki bruhajo svoje manjvrednostne komplekse kot golobje svoje izmečke z mestnih fasad! Golobji izmeček še nikomer ni omadeževal njegove poštenosti. IVES JEANNOTAT
Izhaja 1. in 15. v mesecu
KAKO JE Z JUGOSLOVANSKO GOSPODARSKO PRE0SN0V0
Analiza sedanjega jugosl. gospodarstva v očeh neprizadetega opazovalca
V nedeljo, 9. t.m. je beograjski dopisnik uglednega švicarskega političnogospo-darskega dnevnika »Neue Ziircher Zei-tung« objavil v svojem listu informativni članek o »Gospodarski preosnovi v Jugoslaviji«, ki ga zaradi aktualnosti prinašamo v izvlečku v vednost tudi našim čitateljem.
Kakor smo svoječasno obširno poročali je v Jugoslaviji v teku zelo pomembna preosnova celotnega gospodarstva. Trenutno se je ta razvoj pomaknil v prehodno razdobje. Učinki preosnov v zunanjetrgovinskem ustroju in v razdeljevanju dohodka podjetij tako imenovanega delavskega samoupravljanja se že očitno nakazujejo. Mnoga podjetja so bila prisiljena svojo proizvodnjo za nekaj časa skrčiti. V prvih štirih mesecih t. 1. je znašal prirastek proizvodnje 9 odsto, planiranih pa je bilo 12 odsto. V težave so zlasti zašla podjetja, ki so pred preosno-vo s pomočjo izvoznih subvencij svoje izdelke ugodino prodajala tujini. Te prednosti so z odpravo umetnih dinarskih tečajev in z uvedbo enotnega tečaja 1 dolar—750 din odpadle. Ta podjetja so primorana, da svoje obrate pomembno racionalizirajo, ali pa da svoje proizvode razpečavajo na notranjem trgu, kar pa zopet pomeni pocenitev teh proizvodov.
Poljedelski pridelki so bili vse do pre-osiriove pod ceno. Poljedelstvo je moralo graditi industrijo. Ceneni poljski pridelki so omogočali nizke delavske zaslužke. Novi zunanjetrgovinski ustroj pa odpira jugoslovanskim pridelkom znatno višje cene na svetovnih tržiščih, kar dviga cene tem pridelkom in pospešuje s tem 'jčfgoslovan-sko poljedelstvo. Na drugi strani lahko pričakujemo povečani uvoz industrijskih izdelkov in s tem padec cen potrošnega blaga. Dosedaj so se cene pridelkov občutno zvišale, niso se pa še znižale cene industrijskih izdelkov.
Preobrat spreminjajočih dinarskih tečajev. v zunanji trgovini,, uvedba carin in delna liberalizacija uvoza, vse tvori samo del zamišljenih preosnov. Samoupravljanje industrijskih obratov se je finančno povsem predrugačilo. Vse do preosnove je država odtegnila 70 odsto surovega dohodka podjetji. Od ostalih 30 odsto so nekaj prejele krajevne oblasti za kritje komunalnih potreb in samo s preostankom so razpolagali delavski sveti, ki so te zneske razdeljevali v obliki premij ali pa jih uporabljali v socialne namene. Preosnov,a prepušča državi samo 15 odsto surovega dohodka, zato pa obvezuje podjetja, da sama skrbijo za nove investicije, modernizacijo, obnovo itd. Prav tako sama podjetja skrbijo za nabavo obratnega kapitala.
Obračunavanje finnančnega donosa podjetij poteka od sedaj dalje nekako takole: Od skupnega dohodka se najprej odštejejo proizvajalni stroški (brez mezd), nato še prometni davek, katerega namen je, da posname morebitne naddobičke, in morebitni davek na izkoriščanje zemeljskih zakladov. Kar po teh odtegljajih ostane, obdavčijo s 15 odstotno državno soudeležbo. S preostankom, s čistim dohodkom razpolaga podjetje za delitev plač in mezd, za premije, za investicije in obratni kapital. Delavske plače so obremenjene z visokimi odtegljaji (42,5 odsto) v korist komunalnih potreb, za socialna zavarovanja in stanovanjske sklade. Ce si potemtakem odmerjajo delavci visoke plače, je pri tem sorazmerno visoko udeležen;) tudi skupnost.
Novi razdeljevalni ustroj ne smatra plač za proizvajalne stroške, ampak jih ocenjuje kot udeležbo na dobičku. Ta novost je za Jugoslavijo ideološko izredno pomembna. Samtrajo jo kot uresničenje čistega socializma. Delavca po teh razlagah ne izkoriščajo niti kapitalisti niti država. Po drugih komunističnih državah je država zamenjala prejšnje kapitaliste. V Jugoslaviji, tako zatrjujejo, so podjetja »družbena lastnina«, s katero upravljajo delavci. Nobenih podatkov pa še ni, ki bi dokazovali v kolikšni meri so delavski sveti zboljšali delavske prejemke in kolikšne zneske šo uporabili za lastne inve-
sticije. Investicijska delavnost se vsekakor ni zmanjšala.
Na novo pridobljene sprostitve dovoljujejo seveda boljši vpogled gospodarskih vzajemnosti. Kot državna podjetja so ti obrati prejemali iz ministrstva naročila in surovine, za prodajo izdelkov se niso zanimali. Po 1. 1951 so postopoma prejemali samostojna pooblastila in pravico svobodnega nakupovanja in določevanja cen. Sedaj obrati planirajo tudi za prihod-njost. Tu pa se pojavljajo številne motnje. Samostojnemu ukrepanju in preudarkom tržnih zghtev se bivši državni uslužbenci ne morejo prilagoditi. Jugoslovanski gospodarski eksperiment predstavlja poizkus izkoriščanja gdnilnih sil tržnega gospodarstva v 'ustrojil, ki ne pozna zasebne lastnine proizvajalnih sredstev. Pri tem nujno prihaja do sporov med tržnim gospodarstvom in planiranjem. Ti spori so tako resni, da je predsednik hrvatske-ga sabora, Bakarič, v centralnem komiteju partije izjavil med:drugim: »...če delavskega samoupravljanja ne bomo pripravili do nemotnega funkcioniranja, se bomo nujno vrnili v državni kapitalizem ali državni socializem z vsemi posledicami«.
Podobna vprašanja ie pojavljajo tudi na delovnem trgu. Povečana samostojnost in racionalno poslovanje terjata svobodo pri številčni in kvalitetni izbiri nameš-čenstva po čisto gospodarskih in social-fKonec na 4. str.)
Ob prvi
Kako hitro beži čas! 14. julija je minilo eno leto, odkar je za vedno zatisnil svoje oči dr. Josip Agneletto, prvak tržaških demo-kratičvih Slovencev, eden izmed ustanoviteljev Slovenske demo:
kratske zveze v Trstu in njen prvi dolgoletni predsednik v naj' težjem in sprememb najbolj pob nem obdobju njenega obstoja.
100LETNICA VATIKANSKEGA GLASILA. 1. julija 1861 je izšla prva številka vatikanskega glasila »Osservatore Romano«. Danes list 'prebirajo po vseh delih sveta, ne samo duhovniki in verniki, ampak po pisarnah vseh vlad na svetu, po vseh poslaništvih, knjižnicah in akademijah. Sovjeti so naročeni na 5 izvodov. In vendar znaša današnja naklada komaj 50000 izvodov. Uredništvo razpolaga s 300 priložnostnimi dopisniki po vseh svetovnih celinah. Vatikansko glasilo je nastalo kot bojni organ proti zgodovinskemu liberalizmu. Ta je danes pozabljen, zato pa se je vatikansko> glasilo razvilo v učinkovito duhovno orožje proti diktaturam v-seh vrst. In samo ta boj je danes zares aktualen.
« * *
MADŽARSKA BREZ MESA. V Budimpešti postajajo po ulicah dolge vrste ljudi pred državnimi mesnicami. Največkrat odhajajo ti ljudje praznih rok, ker so skromne zaloge že v zgodnjih jutranjih urah razprodane. Se slabši je položaj na podeželju, kjer od druge polovice aprila ni mesa na razpolago. Glavni vzrok po-
Rankouičeu poziu beguncem
Pred leti je španski diktator Franco uvedel v svoji diktatorski državi drobec demokratičnih samoumevnosti:	republi-
kanskim bojevnikom in pristašev, t. j. svojim nasprotnikom, je dovolil, da vsako leto za dobo štirih mesecev lahko obiščejo svojce v domovini pod pogojem, da se v tem času v svoji domovini ne bodo politično uveljavljali. Sedaj se je podobne pobude lotil podpredsednik jugoslovanske komunistične vlade Aleksander Rankovič.
Sopotniškemu dnevniku »Politika« je izjavil, da bo jugoslovanska vlada preučila zakonski osnutek, s katerim bodo »uredili položaj jugoslovanskih beguncev v tujini in da so že sprejeli ukrepe, ki bodo omogočili vsem, ki tega doslej še niso storili, da uredijo svoje odnose do Jugoslavije, t. j. vprašanje državljanstva, obiska družini, oziroma povratka v domovino.« Rankovič je priznal, da je jugoslovanska vlada povsem spremenila svojo dosedanjo prakso, saj zatrjuje, da tistih, ki so po vojni ostali v tujini ali so iz domovine zbežali pred komunističnim režimom, ne smatra več za sovražnike domovine. Rankovič je poudaril, »da je jugoslovanska vlada pripravljena pomagati vsem, ki žele urediti svoje odnose z Jugoslavijo, razen velikim vojnim zločincem in aktivnim udeležencem sovražnega delovanja proti Jugoslaviji.«
Tu nastaja tisto pereče vprašanje, s katerim se je »Demokracija« že neštetokrat ukvarjala v polemiki z domačini titovci. Ti naši titovci, ki so bolj titovski kot je Tito sam, so nas ob vsaki priložnosti kritiziranja današnje partijske diktature v Jugoslaviji oklevetali za sovražnike Jugoslavije. Tudi titovski intelektualci in celo pravniki so dosledno istovetili sedanji jugoslovanski režim z Jugoslavijo, pa čeprav so se zavedali, da s takim početjem postavljajo resnico na glavo in se na vse) kriplje trudijo, da bi režimske nasprotnike zbasali v skupno vrečo sovražnikov Jugoslavije, ki je v tujini precej obilna.
Ce hoče režim svoje osnovne demokratične dolžnosti pošteno in odkritosrčno
obnoviti, potem je njegova prva dolžnost, da postavi nedvomno ločnico med nasprotniki režima in sovražniki Jugoslavije. Režimska opozicija je po vseh demokratičnih državah najmanj toliko domoljubna kot so sami režimovci. S fiksno idejo režim^ država je treba dokončno prenehati.
Imamo primere primorskih ljudi, ki sa za časa bazoviškega procesa zbežali prec| fašističnimi nasilniki v Jugoslavijo s prepričanjem, da bodo narodni stvari več koristili kot svobodni bojevniki na svobodnih tleh kot pa kot zaporniki po ječah, Kar se je praktično kasneje tudi izkazalo. Zbežali so v letih 1929-30 t. j. pred 31-32 leti. In prav toliko desetletij niso več videli svojega rojstnega kraja in obiskali svojih sorodnikov. Do padca fašizma jim je to preprečevala črna diktatura,, po njem pa komunistično nasilje. Zakaj? Samo zato, ker so kljub zapeljivostim ostali dosledni demokrati in sovražniki diktatur vseh vrst. Ali so ti dosledni ljudje sovražniki Jugoslavije?
Vsekakor je bil že skrajni čas, da je, na vrhunskih mestih jugoslovanske vladavine zmagala pamet nad maščevalnostjo. Na našem področju in tudi po ostalih predelih, kjer živijo jugoslovanski begun: ci, imamo vrsto ljudi, ki so zaradi dosežene starosti in grenkega begunskega kruha onemogli; ljudi, ki se s politiko sploh ne ukvarjajo, so tujini samo v nadlego in bi doma poživljeni z novimi močmi še marsikaj koristnega storili, pa jim jugoslovanske konzularne oblasti onemogočajo povratek, čeprav so jugoslovanski državljani. Pričakujemo, da bo odslej to drugače. Predvsem pa je treba povratnike oprostiti mučnih policijskih zasliševanj in jim dcikazati, da so - čeprav drugače gledajo na svet - polnopravni in svobodni državljani. Tako postopanje bo u-trjevalo v njih čustva pripadnosti skupni domovini - in prav nobene škode ne bo, če v srcih ohranijo zvestobo veri, političnemu prepričanju in tradicijam.
Dogodki ^ [ po svetu J
manjkanja je brezgtavost agrarne politike. S kolektivizacijo. poljedelstva so oblastniki uničili v kmečkih ljudeh sleherno pobudo in veselje do &ela. Kmetje redijo samo toliko živine, kolikor jo potrebujejo za lastno uporabo. Predvsem so povsem zanemarjali kolektivno živinorejo po kolhozih. Država ne nudi sredstbiv za gradnjo modernih hlevov in je tudi z ostalimi potrebnimi ukrepi skrajno skopa. Zaradi nezadostnega veterinarskega nadzorstva se širijo med dortiačo živino kužne bolezni, ki so samo v zadnjem letu uničile 17 odsto telet. Isto velja za prašiče in perutnino. Občutno je tudi pomanjkanje krme.
* * *
POLET LONDON-AVST&ALIJA V 20 URAH. Leta 1919 se je človek prvič v zgodovini človeštva odpravil na polet iz Anglije v Avstralijo. Prelet je trajal natančno 30 dni, ob letošnjem nastopu poletja je isto pot opravilo britansko vojaško reacijsko letalo v 20 urah in 3 minutah, brez vmesnega pristanka. Zmogljivost »Vulcana«, tako se letalo imenuje, je še pomembnejša, če upoštevamo, da se reakcijsko letalo zaradi mednarodnih določil o preletu vojaških letal, ni smelo usmeriti po,.najkrajši poti.
* * *
RAC IONTR A NJE MASCOB NA KUBI. Kubanski diktator Fidel Castro je zaukazal na atoku racioniranje olja in živalskih maščob. Ta ukrep je opravičeval »z gospodarskim pritiskom Združenih držav za iztrebljenje kubanske revolucije.« Na vsako osebo bodo od 20. t.m. dalje razdeljevali po 1/2 kg olja in 1/2 kg maščob. Kuba potrebuje letno za 50 milijonov dolarjev maščob, ki jih je kupovala v Združenih državah, Sovjetija pa je obljubila le nezadosten del teh količin. Na Kubi pa primanjkuje tudi mesa, mleka in sira.
* # *
RAZBESNELOST HRUSCEVE HLADNE VOJNE. Hruščeva ofenziva hladne vojne v povezavi z berlinskim vprašanjem je v nedeljo, 9. t.m. dosegla svoj višek na letalski paradi v Moskvi. Ze v soboto, S. t.m. se je Hruščev razbesnel proti zahodnemu svetu z vrsto groženj. Povedal je da so proračun za obrambo povečali za nad 25 odsto dosedanjih izdatkov. »Ce se bo sprožila tretja svetovna vojna«, je zagrozil, »jo bodo intonirali atomski izstrelki.«
« « *
KOCA POPOVIČ V MOSKVI. Prejšnji teden, v petek je odpotoval v Moskvo jugoslovanski zunanji minister Koča Popovič. Njegov obisk je bil določen že za prve dni junija, pa ga je Moskva z neprepričljivimi izgovori preložila. Obisk pomeni zbližanje Moskve z Beogradom, kar je postalo nujno spričo ideoloških sporov Moskve do Rdeče Kitajske in Albanije.
* * *
NOVA OBOROŽEVALNA TEKMOVANJA. Svoje grožnje proti zahodnemu svetu je Nikita Hruščev podkrepil z mogočno letalsko parado in razkazovanjem najnovejših pridobitev letalstva. Ameriški predsednik Kennedp je Nikiti promplno od-
govoril. Zapovedal je revizijo vseh vrst orožja in ocenitev vojaške zmogljivosti Združenih držav. Ameriški vojni minister je napovedoval gradnjo 700 bombnikov »B-52«, ki bodo oboroženi z raketnimi strelki »Hound Dog« in »Skybold«.
* $ *
ATANTAT NA BRENNERSKI PROGI, V ponedeljek, 10. t.m. so neznanci z di-namitnimi razstrelki poškodovali brenner-sko progo na dveh mestih. Promet je bil za nekaj časa prekinjen.
Utrjeno zaupanje vladi
V četrtek, 13. t.m. je rimski parlament zaključil tridnevno razpravo o nezaupnici vladi, ki so jo parlamentu predložili Nennijevi socialisti. V razpravo so posegle vse stranke, ki sestavljajo rimski parlament. Zaključni govor predsednika vlade je trajal dve uri. Glasovalo je 599 poslancev. Za nezaupnico so se poleg socialistov izrekli komunisti in misovci, skupno 241 glasov. Proti nezaupnici so glasovali KD, PL. PR, PDSI in neodvisni monarhisti. Skupno 318 glasov. Vzdržali so se južnotirolski poslanci in PDIUM.
Izid glasovanja je brez dvoma samo utrdil dosedanjo Fanfanijevo vlado, ki se bo verjetno vzdržala na krmilu države najmanj do pozne jeseni.
Ko je bila pred letom dni sestavljena Fanfanijeva vlada, so Nennijevi socialisti oddali bele glasovnice pri glasovanju o zaupnici. Pred nekaj tedni pa so isti nen-nijevci prešli v brezpogojno opozicijo v parlamentu in sedaj predložili nezaupnico Fanfanijevi vladi.
Kakšni so vzroki, ki so Nennija pripeljali do takega preobrata? Vzroki so zasidrani v sami Nennijevi socialistični stranki. Milanski kongres meseca marca letos je zagovornikom avtonomije prizadejal občuten poraz. S tem se je sodelovanje z levičarskimi skupinami demokratičnega tabora povsem zrahljalo. Komunisti so odločeni, da z vsemi sredstvi ohranijo svoje gospodovanje nad levičarskimi socialisti. Sleherni prelom bi nennijevcem poplačali s klevetanjem in posiljevanjem. Nihče pa ne more od Nennija pričakovati, da bi neprizadeto prenesel ne samo strahovita in brezobzirna komunistična maščevanja, ampak tudi neizogibni razkol v lastnih vrstah. Nenni ima 70 let in je vse-preveč utrujen.
Nenni se je vsekakor zavedal, da bo njegova nezaupnica samo utrdila Fanfanijevo vlado. Nenni je bil očitno primoran na popuščanje nasprotnikom v lastnih vrstah, ki stremijo za iztrebljenjem vseh možnosti kakršnekoli povezave s Krščansko demokracijo in njenimi zavezniki. Niti časovnega odloga celotne akcije do jeseni mu ni uspelo doseči, potem ko ga je del najožjih prijateljev z Lombardijem na čelu pustil na cedilu. Nennijev ugled med levičarskimi socialisti se je ob zadnjih upravnih volitvah občutno zmanjšal.
Precejšnjo krivdo za tako stanje pa brez dvoma nosijo njegovi prijatelji v demokratičnem taboru s svojo očitno šibkostjo. Po kongresu v Florenci 1. 1959 je krščanska demokracija obljubljala »odprtje na levo«. Dejansko pa je prelomila svoje odnose samo z misovci; konservativne sile pa so svoje položaje ohranile neokrnjene. Vladna večina utelešuje centrum. Vsi napori republikancev in krščanskih sindikatov za naslon na levico so bili zaman.
Sorodstvo in intimni prijatelji so se na obletnico zbrali pri žalni sv. maši, ki jo je za pokojnikovo dušo daroval č. gosp. Križman v cerkvi sv. Antona Novega, or: ganizacija, ki jo je pokojnik a: stanovil in vodil, pa bo počasti: la njegov spomin s komzmoracU jo, ki bo v nedeljo 16. t.m. ob 10,30 v društvenih prostorih v ulici Macchiavelli 22Al.
Izguba, ki smo jo tržaški de: mokratični Slovenci utrpeli s smrtjo dr. Josipa Agneletta, je prevelika, da ne bi, po enem letu še vedno trpko občutili prazni: ne, ki jo jo. zapustil. Saj se nam vendar zdi, da je bilo še komaj včeraj, ko je še predsedoval na: šim sestankom in sejam, ko je med rami odzvanjala njegova moška beseda.
Dr. Josip Agneljetto je z vso avtoriteto svojih let in izkušenj, katerim je markantna postava dajala viden zunanji izraz, odlo: čilno posegal v reševanje vseh vprašanj, ki so bila na dnevnem redu. Pri tem pa je bilo zanj zna: čilno, da je vedno imel pred se: boj samo en. cilj: dosego in ure: sničenje čim večje koristi za slo: vensko skupnost, iz katere je iz: hajal in kateri je pripadal. Tega ni nikdar izgubil izpred oči. Največja politična nasprotstva, še tako zlobna podtikanja ali vroča politična polemika mu ni: so zameglili pogledov. V odločil: nih trenutkih je znal iti preko manj važnega ali začasnega, znal se je tudi dvigniti iznad poseb: nih političnih interesov skupine, kateri je načeloval ter je tako tvorno prispeval k dosegi mno: gih kompromisnih rešitev in ak: cij, kakršne so bile v danih oko: liščinah potrebne.
Dr. Josip Agneletto se je za: vedal, da je ustanovitelj gibanja, ki si je na svoj prapor zapisalo, da hoče biti nepotvorjen in re: sničen predstavnik tukajšnjih slovenskih ljudi, njihovih teženj in stremljenj, brez tujih dodat: kov in primesi. »lz naroda za na: rod!« je bilo geslo, s katerim so možje njegovih let pred prvo svetovno vojno začeli svojo pot javnega udejstvovanja, temu vo: dihi je ostati zvest do smrti. Z vsem svojim delom je to vedno na novo dokazoval.
Poleg čuta za pravilno razliko: vanje bistvenega od nebistvene: ga, bolj važnega od manj važne: ga je dr. Josip Agneletto gojil tudi velik smisel za stvarnost. Začel je svoje javno delovanje v času, ko so tržaški Slovenci u: pravičeno polagali največje nade v svojo bodočnost. Z mladeni: škim ognjem je tudi sam prispe: val k tem naporom. Toda ko je zgodovina odločila drugače, ko je nastopil fašizem, se ni razo: čaran odrekel svojemu poslan: stvu. Poprijel je za delo na no: vih popriščih, tam kjer se je pač še dalo. Po drugi svetovni vojni je do zadnjega vztrajal pri zago: varjanju v mirovni pogodbi za: jamčene ureditve tržaškega v: prašanja, ki bi bila po njegovem najboljša. Toda ko je prišlo dru: gače in je stvprnost narekovala novo zadržanje, se je brez odla: šanja prilagodil novim okolišči: nam. Postal je spoštovan zastop: nik nekomunističnih Slovencev, ki živijo v italijanskem delu Tr: žaškega ozemlja. Kot tak je zo: pet poskušal reševati, kar se je rešiti dalo; trudil se je, da bi do: segel, kar je bilo dosegljivo v mejah obstoječe ureditve in spo: štovanja nove oblasti. Republiš: ka ustava, londonska spomenica o soglasju in posebni statut sef (Nadaljevanje na 4. str.)
VESTI z GORIŠKE GA
Senatno potrdilo šolskega zakona
Pretekli teden je senatna komisija potrdila besedilo zakona za ureditev slovenskih šol na Goriškem in na Tržaškem točno kot ga je izglasovala poslanska komisija. Zakon podpiše zdaj predsednik republike in nato ga objavr uradni list. Petnajst dni po objavi stopi zakon, y veljavo. Tako lahko rečemo, da bo veljal že za prihodnje šolsko leto.
Slovenci se tega dejstva upravičeno veselimo. Čeravno pozno in samo za Goriško in Tržaško, imamo vendar šolski zakon, ki mora veljati kot temelj za nadaljne zahteve in pridobitve na šolskem področju, tako za ureditev učiteljskih in profesorskih staležev, kakor za vpeljavo slovenskih šol v Videmski pokrajini.
Veseli naš slišati, da je prosvetni minister naklonjen zahtevi profesorjev v pogledu ureditve kariere in ne dvomimo, da bo učiteljem in profesorjem, ki so utrpeli krivico zaradi fašizma, krivica sama popravljena z učinkom, kar se tiče staleža, od dneva utrpele krivice.
Vsi tisti pa ki imajo šolski naslov in ki pridejo v stalež, bi morali imeti pravico zahtevati, tako se nam zdi prav, da se jim štejejo tudi vsa prejšnja leta poučevanja na slovenski šoli, seveda pod pogojem da so imeli predpisani šolski naslov, recimo učiteljski zrelostni izpit odnosno doktorat ali vseučiliško diplomo.
Nekateri niso zadovoljni s tem zakonom, ker so želeli, da bi jim prinesel kak privilegij, recimo stalež brez šolskega naslova in brez tečaja. To pa je nemogoče, ker ustava sama predpisuje dosego službe potom tečaja, a pripustitev k tečaju je dovoljena samo pod pogojem doseženih šolskih naslovov.
Zato lahko mirne vesti rečemo, da zakon ne dela krivice nikomur. Naše šole, in ne samo naše, potrebujejo dobrih zdravih učnih moči, ki se znajo posvetiti šoli z vsem srcem in z vso pridnostjo. Vzgojitelji morajo biti v vsakem oziru na mestu, dobro podkovani v svojih predmetih in pedagoško tako izurjeni, da postane šola vabljiva, ne pa da čutijo učenci in dijaki do nje odpor in tiho sovraštvo.
Trdo ravnanje z dijaki, zlasti s tistimi, ki potrebujejo največ obzira, zastruplja ozračje, kvari ugled šole in vzgojitelja, ki se tako obnaša. To omenjamo zaradi nekega dogodka, ki se je zadnje tedne dogodil pri izpitih na neki šoli v Gorici. Lahko pa bi navedli mnogo takih dogodkov, in pri tem dostavili, da so prav taki primeri tisti, ki nas silijo, da zahtevamo brezobzirno strogo selekcijo učnih sil.
Vsi pripadniki naše jezikovne skupnosti v Italiji se moramo zavedati, da je naš obstanek in napredek odvisen od nas samih. Bodimo ljubeznivi in obzirni. Ljubeznivi in obzirni. Ljubimo svojo šolo, učenci in dijaki z vsem srcem, kakor ljubimo svojo ožjo družino, svoje lastne otroke. Žrtvujmo se nesebično in povr-pežljivo, da bo naša vest mirna, uspeh pa gotov.
Šolski zakon vsebuje taka določila, ki so dober pogoj za lepo izpolnjevanje in napredovanje naše šole. Zahtevati moramo tudi, da' ga bodo pristojna oblastva pravično izvajala, v duhu demokracije in človečanstva, ne pa ozkosrčno in s morda celo s prezirom in celo sovraštvom!
Diktatura in socializem
Zadnje čase se naši ljudje z onstran meje vedno bolj pritožujejo, da se jim. godi slabo in da ne vidijo nič dobrega za bodočnost.
Ker pa so listi jugoslovanskega komunističnega režima polni hvale, njim pa se
pridružuje »Primorski dnevnik«, ugotavljamo nekaj pritožb, ki so točne in utemeljene.
Komunistični režim sprejema otroke Alžircev in jih vzdržuje, seveda z ljudskim denarjem. Ljudstvo je celo prisiljeno dajati »prostovoljne« prispevke za alžirske otroke in begunce.
Komunistični režim vabi afriške dijake na brezplačne počitnice v Jugoslavijo in zopet poskrbi, z denarjem, ki ga daja ljudstvo, da se afriški dijaki počutijo prav dobro v blaženi deželi socializma.
Jugoslovanski starši pa često nimajo toliko, da bi oskrbeli svoje otroke z vsem potrebnim. Za jugoslovanske visokošolce, ki niso komunisti ali režimsko usmerjeni, ni nobene podpore za afriške pa velja izobilje.
Koliko jih je očetov in mater, ki prenašajo čez mejo raznovrstno blago, celo, živež, ki si ga pritržejo od ust, da le spravijo skupaj nekaj denarja za svoje otroke, ali pa že dijake.
Pustimo že Tita, ki trosi milijarde dinarjev s svojim pohajanjem po Afriki in sprejemanjem afriških in azijskih politikov. Tito se izživlja v svoji domišljavosti in uživa kot kak največji gospod tega sveta. Toda škandal socialne politike njegovega režima presega vsako mero, ko nudi vso oskrbo tujim otrokom in dijakom, na drugi strani pa jo ozkosrčno in sovražno odreka jugoslovanskim.
Prav zaradi tega se zadnje čase večajo pobegi iz Titovine. Ljudstvo je sito fra-zarjenja diktatorja, ki samo uživa in se napihuje v svoji domišljavosti, da rešuje svet in odloča o njegovi usodi. Poleg tega pa sklicuje sto in sto tisočglavo množico,
da mu ploska in da v ploskanju pozabi na denar, ki ga on razsiplje.
Vsak pameten človek ve, da tako življenje in tak način vladanja ne obetata nič dobrega.	rlr
Na Travniku še vedno ni slovenskega kaplana
Premestitev kaplana čg. Mazore s Travnika v Mačkovlje postaja z dneva v dan bolj zagonetna, ker še danes ni novega kaplana na njegovo mesto. In to, kjub ponovnim zagotovilom gospoda škofa, ,ki jih je izrekel že meseca februarja in pozneje, da pride za kaplana čg. Jericijp„Nekam čudno izgleda vsa ta zadeva in ..paši verniki postajajo precej vznemirjenj, ker sumijo, da novega kaplana ne bo, ^
Toliko bolj so slovenski verniki zaskrbljeni, ker kljub danim obljubarp očetovske ljubezni in skrbi, ni še poskrfeljeno za slovensko pridigo pri prvi, maši ob nedeljah zjutraj in za krščapski nauk popoldne. Novega voditelja Marijine kongregacije tudi še ni. Nekateri se pritožujejo, da ko po krstu na Travniku posvetijo, otroke Marijinemu Srcu, izročajo podobico samo v italijanščini in ne tudi v slovenščini, kakor je običaj v. stolpi cerkvi,
Očetovske ljubezni naj bodo vendar deležni vsi verniki, pripovedujejo" te pritožbe. Ko to poročamo, izpolnujemo le, želje mnogih vernikov. Nimamo nobenega namena polemizirati ali podtikati, kei; smatramo zadevo za resno, in smo prepričani, da so izrečene želje upravičene.
V ostalem pa so vzroki premestitve čg. Mazore še vedno nepojasnjeni in zato o-staja sum, da so za premestitev odločale razne spetke.
DROBTINICE...
Goriško uredništvo »Novega lista« kuha jezo še naprej. Boli ga zmaga »Slovenske liste« in se zato ne more sprijazniti z resnico, da bomo imeli še za nadajjna štiri leta tri pristne slovenske svetovalce v goriškem občinskem svetu. Kdor modruje z živčno jezo, ne more drugače, kot da piše krivično. Tako pravi »Novi list« od 30. junija, da so goriški slovenski občinski svetovalci vedno pripravljeni podpreti večinsko demokrščansko stranko za kake drobtinice, ki padejo z mize. Pri te misli seveda na naše svetovalce od Slovenske liste.
Zadnja štiri leta pa so se naši svetovalci držali v goriškem občinskem svetu tako pravilno, da so na primer dosegli zopetno otvoritev otroškega vrtca v ul. Ran-daccio, napeljavo vode v nekatere kraje, kjer so io naši ljudje in drugi potrebovali in prosili; potem gmotno in zdravniško pomoč mnogim našim ljudem, ki so jo tudi prav nujno potrebovali. To niso drobtinice, ampak živa dejstva, ki jih samo ozkosrčnost lahko zanika ali pa zavida.
Naši svetovalci so znali tudi lepo in pravilno ravnati in svetovati za ureditev krize v podjetju SAFOG v korist delavcev. Dali so svoj utemeljen glas za občinske proračune in obračune ter na sejah javno in jasno vedno obrazložili razloge svojega povoljnega glasu. Vedno pa so že naprej zahtevali, da pridejo v proračun postavke, ki so se jim zdele koristne za občane, s posebnim ozirom na slovenske.
Štiriletni pametni in demokratični nastopi naših svetovalcev so dosegli tudi ureditev staleža in plače kakega slovenskega nameščenca, pravilno zaščito uslužbencev urada za pobiranje trošarine in drugih.
Seja občinskega suefa o Sooodnjah
Socialkomunistični župan Ceščut predlaga ukinitev slovenske šole v Sovodnjah
V sredo 5. t.m. je imel sejo občinski, svet iz Sovodenj, na kateri so imenovali, nove člane občinske podporne ustanove, volilno komisijo, komisijo za seznam porotnikov.
Člani prve komisije so zdaj: Alojzij Butkovič, Remo Cernic, Jožef Florenin, Jožef Pipan in Leopold Ožbot; člani druge: Karol Cernic, Ivan Pete jan, Andrej Tomšič in Virgilij Černič. Njihovi namestniki pa: Niko Cevdek, Karol Košič,,, Emil Vižintin in Andrej Pipan. Tretjo komisijo sestavljata Janko Cotič in Salomon Tomšič.
Za javno razsvetljavo so odobrili nad dva milijona lir. Občino bodo zastopali v konzorciju za tajnika župan Ceščut, Franc Petejan in Janko Cotič.
Potem ko se je svet zadržal še pri nekaterih drugih postavkah dnevnega reda in jih rešil, je župan Ceščut predlagal razpravo o njegovi zamisli, da bi šolo v, Gabrijah ukinili, učence pa pošiljali raje v Rupo in v Sovodnje, češ da je petnajst otrok za obstoj šole v Gabrijah premalo. S tem bi se izboljšal pouk, občina pa bi se otresla stroškov za eno šolo. Ce pa se število otrok zviša, se bo šola zopet odprla,
Z županom Ceščut je potegnil tudi podžupan Janko Cotič.
Proti tej čudni zamisli socialkomunistič-nega župana in podžupana se je odločno postavil naš svetovalec Karol Cernic, ki je dejal, »da ga je sram slišati iz ust župana predlog za ukinitev slovenske šole
Ob zaključku šolskega leta
V šolski prostorih v ulici Randaccio so ob zaključku leta odprli običajno razstavo šolskih risb, na kateri so sodelovali s svojimi izdelki številni dijaki in dijakinje nižje srednje in strokovne šole.
V prostem risanju sta se posebno izkazala in zaslužila potemtakem prvo nagrado dijaka Edi Bertossi (nižja) in Miroslav Hgelj (trokovna), v geometrijskem risanju pa sta prekosila vse ostale dijake Zdenko Hvala na nižji in Danilo Petarin na strokovni šoli.
* * *
Lepo so se poslovili od šolskega leta tudi otroci iz Sovodenj in Gabrij, ki so v nedeljo 18. junija priredili v Sovodnjah skupno razstavo ročnih del, Srečolov in nastop s petjem, deklamacijami in šaljivimi prizori.
Zaključek izpitov
Na naših srednjih šolah so v poletnem roku izdelali naslednji dijaki in dijakinje:
Sprejemni izpit v I. LICEJ Antonija Figelj in Lucijan Pelizzon, šestero dijakov pa ima popravne izpite.
NIŽJI TEČAJNI IZPIT Bassa Boris, BERTOSSI Edi (odličnjak), KRIŽMAN Uušan (odličnak), Lakovič Branko, Le-ghissa Zvonko, Pahor Angel, Prinčič Jožef, Sosol Marjan, Valentinčič Emil, Ce-scutti Ana, Koršič Marija, Lasič Marija, Leban Maja, Mikluš Ksenija, Pacor Marija, Paulin Nataša, Quinzi Adele, Rade-tič Marija, Žnidarčič Ana.
20 dijakov ima popravne izpite, 6 pa jih je padlo.
ZAKLJUČNI IZPIT NA STROKOVNI SOLI Devetak Ludvik, Fajt Radimir, Kovic Stanislav, Lutman Dušan, Lutman Milovan, Miklus Ivan, Predan Alfred, Prinčič Viljem, Sfiligoj Radovan, Tomšič Marjan, Urdih Karel, Zezlin Viljem, Brisco Dorina, Delpin Nadja, Florenin Boža. Hlede Bogdana, Lutman Duška. Makuc Nada, Malič Bojana, MOZETIČ Sabina (odličnjakinja), Pelicon Zlatka, Petejan Milojka, Škorjanc Marija, Ziani Zdenka. Cozlovic Mira, Maraž Ana, Sturman Jelka.
15 dijakov ima popravne izpite, 1 pa je bil zavrnjen.
Komunistična demokracija
V »Primorskem dnevniku« smo nedavno brali, da je bil v Gradiški shod demokratičnih svetovalcev, izvoljenih v goriški pokrajini na zadnjih upravnih volitvah. Nam ni bilo težko ugotoviti, da je »Pr d.« govoril o shodu socialkomunistič-nih svetovalcev, toda kako naj razumejp preprosti ljudje, kaj se skriva za izrazom demokratičen, ki ga levičarski lisk tako vneto uporablja?
Pri nas delujejo na srečo razne demokratične stranke.
Zato bi bil skrajni čas, da bi vsa demokratična javnost napovedala odločen boj proti zlorabi izraza demokratičen, za katerim je do sedaj socialkomunistom vedno uspelo skriti svoje pravo lice, tako da, jih marsikdo nevede smatra kot zagovornike tiste demokracije, ki bi jo v resnici radi čimprej odpravili.
v Gabrijah, in to še preden nam je vlada dala šolski zakon, in celo iz razloga da ima^ občina preveč stroškov s šolami, medtem ko je svet ravnokar odobril nad dva milijona lir stroškov za moderno javno razsvetljavo. Ali ne bi kazalo, da porabimo ta denar raje za naše šole, ki so nam nadvse drage« je dejal g. Cernic. »Italijani«, je nadaljeval, »vzdržujejo svoje šol'* tudi z enim samim učencem, mi'pa naj bi si sami uničili šolo v Gabrijah s petnajstimi učenci, ki je bila zgrajena že pred prvo svetovno vojno. Ne bodimo sami grobokopi svojega rodu in raje poskrbimo, da bo našo šolo obiskovalo čimveč otrok. Protislovno je predstavljati se za Slovence prve vrste in celo socialno napredne, po drugi strani pa -uničevati slovensko šolo in s tem tudi večati brezposelnost slovenskih učiteljev. To ni niti narodno niti socialno«.
Tako je možato govoril g. Cernic in njegovemu odločnemu protestu so se pridružili skoro vsi drugi svetovalci, tudi tisti, ki so bili izvoljeni na županovi listi.
Svetovalec Pipan iz Gabrij je celo dodal, da se čuti užaljenega, ker se je župan sploh upal s takim predlogom na dan. Tedaj se je župan jel upravičevati, toda to izgovarjanje je še bolj potrdilo, da je bil njegov nastop proti šoli v Gabrijah dobro premišljen.
Politika narodnega odpadništva že rodi svoje sadove. Slepa predanost italijanskim socialistom in komunistom privede nujno do takih nastopov proti slovenski šoli, kot je prav predlog titovskega župana iz Sovodenj. Ali niso naši demokratični voditelji na Goriškem imeli prav, ko so se za majske volitve jasno izrekli proti sleoi predanosti titovcev italijanskim socialistom in komunistom? .Se se spominjamo tudi lažne propagande komunista Mila-dina Černeta po Sovodniah: »Gorje vam, Sovodenjci, če boste volili take kandidate, kot so oni na Slovenski listi z lipovo vejico«.
No minila nista niti dva meseca od volitev, ko titovski župan Ceščut predlaga ukinitev slovenske šole v Gabrijah. svetovalec Karol Cernic izvoljen na Slovenski listi z lipovo vejico pa obstoj slovenske šole odločno brani!
Kako dolgo bodo titovci še slepili naše ljudstvo? Krinko dol, titovci in sploh vsi narodni odpadniki! Vi delate za korist italijanske socialistične in komunistične partije, slovenska stvar pa vam je deveta briga!
ŠTEVERJAN
V soboto zvečer 8. t.m. se je sestal k seji števerjanski občinski svet, pod vodstvom župana Hermenegilda Podveršiča.
Zupan je prečita! pismo prefekta dr. Nitrija, s katerim ta zagotavlja še naprej pomoč občini, kakor je bil obljubil meseca maja pri otvoritvi dveh novih šolskih poslopij in otroškega vrtca,
Nato so izvolili nove občinske komisije, kakor sledi: Franca Korena. Antona Klanjščka, Jožefa Gravnarja, Jožefa Staniča, in Jožefa Perma za člane občinske podporne ustanove; Bogomila Mužišča, Zdenka Terčiča, Ivana Koršiča in Lucijana Vogriča za člane volilne komisije; Alojzij Mužič, Adrijan Mikluš, Valentin Klanjšček in Albin Komic pa bodo namestniki v volilni komisiji.
Odobrili so izplačilo uradnikom za nadurna dela ob volitvah. Polovico tega plača provinca, ker je delo veljalo tudi za pokrajinske volitve. Važno je, da je svet odobril načrt inž. Schiozzija za napeljavo vodovoda z Gradiškute in z Oslavja.
Z zneskom 900 tisoč lir, ki jih je občina prejela kot najemnino za čas, ko so orožniki zasedali občinski dom, je svet sklenil popraviti ta dom in še kaj novega dozidati.
Na sej so še pregledali račune raznih nakupov in govorili o načrtu in stroških za moderno opremo otroškega vrtca, ki ga bo obiskovalo kakih 30 otrok.
Znano je, da sta Steverjan in Sovodnje v konzorciju za tajnika, kakor smo s tega mesta že poročali. Svet je zdaj izvolil župana Podveršiča in odbornika Cirila Ter-pina za zastopnika števerjanske občine v tem konzorciju.
Jezikovne manjšine naj služijo potrebam režimske politike
Poročilo ministrov Popoviča in Segnija po razgovorih ki sta jih imela v Beogradu, je hudo razočaralo titovce in njihove sopotnike.
Ni razočaralo slovenskih demokratov, ki dobro vedo, kakšno je zadržanje jugoslovanskega komunističnega režima do zamejskih Slovencev.
V gori omejenem poročilu je poudarjeno, da morajo jezikovne manjšine služiti dobrim odnosom sosednih držav in izboljševanju teh odnosov.
Ta modrost izhaja iz možganov jugoslovanskih komunistov, ki so vajeni uganjati z ljudstvom, kakor z lutko. Ljudstvo ne pozna drugega izražanja kot pokorno ubogati oblastnost komunističnih samodržcev. Danes rabijo ljudstvo za zbliževanie do Italije, s katero so jim potrebni donosni trgovinski odnosi. Zato naj Slovenci v zamejstvu molčijo in ničesar ne terjajo, niti kar jim je nasvetejšega.
Jutri se ti odnosi poslabšajo (v politik' in diplomacij je to navada!), in tedaj naj Slovenci v zamejstvu uganjajo »šunder in šonder«; naj kričijo proti klerofašistič-nemu zatiranju Slovencev. To in drugo!
»Primorski dnevnik« in »Novi list«, nista zapela slave beograjskemu poročilu y oziru zaščite Slovencev v Italiji. Čudno!...
Slovenski demokrati v zamejstvu vemo, in s tega mesta smo to resnico vedno poudarjali, da nimamo upati in pričakovati nobene pomoči od nikoder, ampak da si moramo sami z lastnimi silami in z lastno pametjo iskati zaščitni zakon, kakor že šolski!
Rop sredi mesta
V torek 11. t.m. sta izvršila drzen rop sredi Gorice dva mlada jugoslovanska državljana: enaindvajsetletna Mirko Fakin in Franc Klemenc.
Mladeniča sta se oborožena vtihotapila v trgovino urarja CELLA na korzu Verdi št. 49. Neka slučainostna pasantka, je zaslišala čudne glasove v trgovini in o tem obvestila policijo, ki je prihitela na lice mesta, vdrla v trgovino in roparja prijela, ko sta že polnila vrečo z zlatnino.
Obramba pravic in koristi vsega delavnega ljudstva je bila dolžnost, ki je vedno vodila naše svetovalce.
Ob zakljčku štiriletne dobe občinske uprave so naši svetovalci dosegli velik uspeh tudi s tem, da se je, z izjemo mi-sovcev, ves občinski svet z žuapnom in odborom na čelu, glasno in jasno izrekel za uzakonitev slovenskih šol.
To niso drobtinice, gospodje okoli go-riškega uredništva »Novega lista«, to so dejstva.
Tako se imamo zahvaliti našim svetovalcem, katerim se je vedno za pravična in koristno stvar rad pridružil tudi gospod Rudi Bratuž, da je prišlo do odprave tistega težkega nesoglasja med Slovenci in Italijani v mestu, ki je trajalo ves povojni čas, v pretežni meri zaradi komunistične revolucije na tem področju, ko so se slovenski in italijanski komunisti ponašali s svojiim podvigi proti Slovencem in Italijanom.
Danes je to nesoglasje odpravljeno. In to tudi ni drobtinica. Slovenski volivci so tako zadržanje naših svetovalcev potrdili s tem, da so zaupali svoj glas Slovenski listi, proti kateri niso med volilnim bojem nastopali Italijani, pač pa tisti slovenski odpadniki, ki jih »Novi list« ne napada, ker mu morda vržejo kako drobtinico, in ki bodo vedno podpirali v prvi vrsti italijanske komuniste in socialiste, le navidezno morda tu pa tam tudi kako slovensko stvar.
Naši svetovalci ne upogibajo hrbtenic!
Vesti iz Doberdoba
V Doberdobu je bila v petek 23. junija zvečer prva seja novoizvoljenega občinskega sveta, na kateri so ponovno izvolili za župana g. Andreja Jarca, ki se je sicer prvotno nameraval temu mestu odpovedati, a se ga je sedaj le rade volje oklenil, ker mu ni uspelo priti do stolčka v pokrajinskem svetu.
V zvezi s to sejo ohčemo še pripomniti, da so jo sklicali petindvajset dni po volitvah in da se kljub temu »Primorski dnevnik«, ki je stalno kričal, kdaj bo prva seja v Gorici, ni niti zmenil, da bi od svojih tovarišev zahteval takojšnje sklicanje občinskega sveta v Doberdobu.
Da so bile v Gorici težave pri sestavi odbora, je razumljivo, ker nima tu nobene stranka večine. Cernu pa je bilo treba v Doberdobu čakati skoraj mesec dni? Pa ne da so kreganja med doberdobskimi socialkomunističnimi bratci?
In končno, ne moremo razumeti, zakaj je predsedujoči svetovalec govoril tudi v italijanščini, ko je vendar občinski svet sestavljen iz samih Slovencev. Ali je morda to v znamenju fratelance?
O razstavi slikarja Kosiča
Kakor smo že poročali v našem, listu, je prejšnji mesec razstavljal slikar Andrej Kosič, ki se je sicer že večkrat predstavil goriški publiki, a še nikoli sam.
Tudi preprost obiskovalec razstave je lahko opazil vidno razliko med starejšimi slikami in novejšimi: zadnje' namreč dokazujejo, da je umetnik začel dojemati svet okrog sebe na čisto nov način. O tej spremembi nam govorijo v prvi vrsti barve, ki so pač take, kakršne jih lahko vidi le umetniško oko.
Slike olj »Kraška pokrajina«. »Gorška pokrajina«, »Trnovska pokrajina« in druge podobne pa nam obenem kažejo, da so Kosiču priljubljeni motivi iz narave; je pa tudi nekaj takih, ki se vsebinsko od teh znatno razlikujejo. Tu lahko omenimo »Tihožitja«, »Stranski oltar«. »Semenj«, predvsem pa »Vojno, ki jo sovražim«, dela, po katerih more človek soditi, da je naš mladi slikar še vedno v razvoiu.
Naša želja je tore.i, da bi to potrdila tudi kaka nova in po možnosti skorajšnja razstava.
+ Višji sodni svetnik v pokoju dr. N. Dominko
Pretekli teden je nenadoma umrl v Gorici višji sodni svetnik v pokoju dr. Nik o Dominko, star 92 let. Rojen v Pevmi pri Gorici, je bil eden najbolj nadarjenih sodnikov v Avstriji. In po prvi svetovni vojni pa v Jugoslaviji. Komunistična Jugoslavija mu je plačevala komaj kakih 16 tisoč dinarjev mesečne pokojnine, tako da je zadnja leta živel precej siromašno. Pokopali so ga v Pevmi ob veliki udeležbi domačinov.
Smrt dobre matere
V torek 20. junija se je poslovila od tega sveta v petinsedemdesetem letu starosti gospa Katarina Peršolja mati našega prijatelja in sodelavca gospoda Lojzeta. Pokopali so jo na pevmsko pokopališče, kjer počivajo tudi drugi njeni dragi.
Gospodu Lojzetu ter ostalim sorodnikom izrekajo globoko sožalje prijatelji in člani SDZ.
DAROVI
Za sklad »Demokracije« sta darovaly: g. France Terpin iz Steverjana, Bukovje L. 2000.-; g. Jožef Perin iz Steverjana, Dvor L. 1000,-
Rešitev berlinshega vprašanja
Zvezni prometni koridor med zahodnim Berlinom in zahodno Nemčijo
Pred skoraj tremi leti je Hruščev prvič postavil ultimat za režitev berlinskega v-prašanja, in vse kaže, da bo v naslednjih mesecih ta pritisk še povečal.
Založnik Churchillovih del in njegov osebni pri;atelj Emery Reves, je pred kratkim izdal knjigo »The Anatomy of Peace« (Anatomija miru), ki je v Združenih državah izzvala veliko pozornost.	•
Med drugim pisatelj ugotavlja, da je bil sporazum o Berlinu 1. 1945 s stališča zahodnih velesil ena izmed najnesrččnej-ših rešitev. Kako je prišlo do te rešitve, je še danes skrivnost.
Vprašanje, ki se je v takratnih časih pojavilo, je bilo naslednje: Poraz skupnega sovražnika je bil pred vrati, im zavezniki so se dogovorili, da bodo zasedbo dežele in tudi glavno mesto razdelili na štiri cone. To bi se lahko zgodilo tako. da bi izbrali središče v samem Berlinu in od tega središča razdelili deželo na štiri odseke; postopali pa so drugače. Na eni strani so razdelili deželo na štiri odseke, nato pa na prav toliko odsekov tudi samo prestolnico. Kdo je bil zgsnovatelj dvotirne zasedbe, ne pove nobena knjga o drugi svetovni vojni. Pisatelj Emery Reves se je trudil, da bi tej zadevi prišel do dna, pa se mu to docela ni posrečilo. Ugotovil je le, da je bila razdelitev zaupana »Posvetovalnemu odboru za evropske zadeve« (European Advisory Committee). Ta odbor so sestavljali poslanik Združenih držav, Winant, poslanik Sovjetske zveze Gusev in Sir William Strang, poslanik Velike Britanije. Svoje predloge naj bi odobrila Roosevelt in Church Vprašanje je bilo na dnevnem redu konference v Quebecu, kjer so razpravljali o zadnjih strategičnih vprašanjih za izkrcanje v Normandiji.
Vojaška vprašanja pa so bila tako obsežna in tako dalekosežna, da konferenca vseh vprašanj ni mogla rešiti. Predloge za razdelitev Nemčije so zato odložili na kasneje. Vojaški dogodki pa so se tako hitro razvijali, da zavežniško vodstvo ni prišlo do razpravljanja o Nemčiji po ko čani vojni. Tako se je Stalinu v Jalti posrečilo prepričati zahodne zaveznike, da so predlogi »Posvetovalnega odbora« že bili sprejeti i-n odobreni.
V poslovnem življenju, naglaša pisatelj, je v veliki zmoti tisti, ki misli, da pomeni partnerjev dobiček izgubo za drugega partnerja. Dejansko sta napredek in blaginja zasnovana na poslovnih vezeh, ki obema partnerjema prinašajo koristi. Na žalost v politiki še nismo tako daleč, ampak radi zapadamo v zmoto, da pri vsaki politični pogodbi eden izmed udeležencev potegne kratko bilko.
S svojo ofenzivo zasleduje Hruščev dva povsem različna cilja: 1) zavzema se za to, da bi Nemčija dokončno ostala razdeljena v dve ločeni državi in zahteva od Zahoda,da prizna Vzhodno Nemčijo za suvereno državo. 2) Zahod bi moral Zahodni Berlin zapustiti, iz česar bi nastalo »svobodno mesto«, kar bi praktično pomenilo postaviti Berlin v ječo. Očitno pa je, da Sovjeti obe vprašanji ne ocenjujejo enakovredno. Dosežek prvega cilja je bistveno vprašanje sovjetske politike in ■od tega se Sovjeti očitno ne bodo odmaknili. Povsem drugačen je njihov drugi cilj: proglasitev Berlina za svobodno mesto.
amiiiittiiiiiuiiiiuii!uii!iiiuiwiimiiiiiiiiiiiiHiMi[iiiiiiiiiiuuiiiiiiiiiiiHi|HmiiiiiiHHiuuii]iiiiiiiuiuuiiuiiiiiiiiHiiHmHuiiim
POD ČRTO
Od absolutizma do dvodomnega parlamenta
PRIROČNIK DEMOKRACIJE 10.
^ ODSTOTNA KLAVZULA. V izogib nevarnosti, da se parlamentarna učinkovitost ne razprši z vstopom prevelikega števila majhnih strank v parlament, kar se večkrat dogaja pri proporcionalnem volilnem ustroju, vsebujejo ustavna določila nekaterih držav (Zahodna Nemčija) odstotno klavzulo, ki pravi, da je stranka v parlamentu lahko zastopana samo, če je na volitvah dosegla minimalni odstotek vseh oddanih glasov na državnem ozemlju (V zahodni Nemčiji 5 odsto), ali če je pri večinskem volilnem ustroju prejela vsaj tri neposredne mandate. Namen odstotne klavzule je stremljenje po zmanjšanju števila strank na volitvah kot se je to za zelo koristno izkazalo v Veliki Britaniji in Združenih državah.
OPOZICIA. Tudi če opozicija, nasprotovanje, ni uravnovešena in konstruktivna, je za demokracijo temeljno važna ustanova. Opozicija predstavlja alternativo proti vladajoči vladi in vladni stranki; alternativo, ki proži volitvam (glej geslo!) smisel in stvarnost ter sili vladajočo stranko in vlado, da stalno razmišljata o vsem, kar jima opozicija lahko o-čita. Na ta način si opozicija kuje volilno politični kapital za nove volitve. Opozicija sili oblastnike, da upoštevajo javna mnenja in kritike.
To seveda lahko vodi v nevarnosti, da vlada ne izvede ukrepov, ki so potrebni, pa so nepopularni v zavesti, da bi tako izvedbo zlorabila opozicija. Pod določenimi okološčinami ostaja na ta način nezadostno energična vlada orodje v rokah demagoško zapeljanih ljudskih množic. Ta, priložnostna škoda pa gotovo ne odtehta koristi in volilne alternative, ki jo nudi
To je zadeva, o kateri bi se s Sovjeti verjetno dalo govoriti.
Pisatelj je prepričan, da ne bi bilo proti koristim zahodnjakov, vključno Zahodne Nemčije, če bi Sovjetom predlagali, da so Zahodnjaki pripravljeni diplomatsko priznati Vzhodno Nemčijo pod pogojem, da ostane, Zahodni Berlin tudi v naprej pod zahotjnim nadzorstvom, povezan z ameriško, britansko in francosko cono s 40 km širojdm koridorjem pod zahodnim nadzorstvom (glej skico!). S tem bi bila prometna vprašanja z Zahodnim Berlinom rešena.
Morda, pravi pisatelj, je označba koridor nerodna. Spominja na poljski koridor za časa gdanske krize. Vendar je med enim in drugim velika razlika. Gdanski koridor je ločil del Vzhodne Nemčije od ostale države, medtem ko bi koridor med Zahodnim Berlinom in Zahodno Nemčijo združeval dva zahodna sektorja, pri čemer bi tako Zahodna kot Vzhodna Nemčija postali dve neločljivi enoti.
Tak sporazum bi obema partnerjema na dostojen način prinesel pomembne koristi. Sovjetska zveza bi dosegla višek svoje povojne politike:	priznanje razdelitve
Nemčije in konsolidacijo svojih osvajanj v Vzhodni Evropi. Tak diplomatski uspeh bi Sovjetom pomenil toliko, da bi bili pripravljeni odpovedati se zasedbi Zahodnega Berlina in odstopiti nekaj ozemlja za koridor. To bi bila gotovo visoka cena. Sovjeti pa ne morejo pričakovati, da bodo zahodni zavezniki enostavno kapitulirali in brez protivrednosti priznali Vzhodno Nemčijo.
Za zahodni svet bi tak kompromis pomenil priznanje njihovih pravic v Zahodnem Berlinu in svobodne prometne zveze z njim.
Kakšni bi bili lahko ugovori proti takemu sporazumu? S sovjetske strani bi bila prepustitev zveznega koridorja med Zahodnim Berlinom in Zahodno Nemčijo pomembna uslužnost. Odstopljeno področje predstavlja manj kot en odsto ozemlja, ki so si ga Sovjeti po vojni osvojili. Taka cena ne bi bila pretirana za Sovjete, ki bi s tako rešitvijo utrdili svoja mogočno razširjena področja.
S stališča zahodnega sveta, pravi pisatelj, gre predvsem za priznanje ali ne-priznanje Vzhodne Nemčije kot samostoj-
ne države. To čisto legalistično vprašanje je po 16 letih postalo že precej nepomembno. Vzhodna Nemčija je pač postala država, in na tem dejstvu ne more Zahod ničesar spremeniti, če te države ne priznava. Se nikoli v zgodovini ni prineslo nepriznavanje1 zaradi vladne oblike kakih korteti. Prej ali slej se je treba pred dejstvi upogniti.
Se najbolj se bo temu predlogu upirala Zahodna Nemčija, pravi pisatelj, in določeni zahodni krogi verjetno ne bodo ostali gluhi. Zopetna združitev Nemčije je za nemški narod že nekaka dogma. V politiki pa je vsako dogmatiziranje izredno nevarno. Razumljivo je, da si Zahodni Nemci resno in odkritosrčno želijo združitev, ali upoštevati morajo, da je taka združitev mogoča samo po sovjetskem vojaškem porazu. Trmasto vztrajati na dosegi takega Mija, je pod sedanjimi okoliščinami nestvarno sanjarenje.
Zojj^tno združitev obeh Nemčij je z mirnimi sredstvi mogoče doseči pod popolnoma drugačnimi razmerami, kakršna pa šo‘danes in tudi v popolnoma drugač-nejrp mednarodnem vzdušju. Zato, pravi pisatelj, se je treba truditi, da se napetost med Vzhodom in Zahodom zmanjša, kar pa se najbolje stori z zboljšanjem položaja v Berlinu.
Samostojna slikarska razstava Klavdija Palčiča
Univerzitetni krožek za umetnost je zadnje čase zelo aktiven. Pred kratkim smo lahko gledali razstavo tržaških slikarskih mojstrov v »Častniškem krožku«. V soboto 8. julija pa je isti krožek pripravil razstavo slovenskega akademika Klavdija Palčiča v baru Moncenisio.
Palčič, ki je maturiral na slovenski realni gimnaziji pred tremi leti, prihaja iz šole prof. Černigoja. To se mu pozna v tehniki in stilu, ki ju mladi umetnik uporablja.
Razstavljenih je sedem slik v pastelno-tempera tehniki ter pet linorezov. Med slikami je najbolj privlačna »Kraške žene«, medtem ko je med linorezi majbo-ljša »Kmetica«.
Umrl je Ernest HeminQway
Sloviti ameriški pisatelj Ernest Heming-way je umrl 2. t.m. v Sun Valleyu (Idaho), star 62 let. Umrl je pri čiščenju orožja -po nesreči ali hote to vprašanje je ostalo odprto.
Milijoni svetovnih prebivalcev vseh jezikov, obeh spolov, vseh družbenih plasti poznajo to veliko ime, napisano pod znamenitimi deli svetovne literature; »The Sun Also Rises«, »Men without Women«, »Farewell to Arms«, »Death in the After-noon«, »Green Hills od Afrika«, »To Have and Have Not«, »For Whom the Bell Tolls«, »Across the River and Into the Trees«, »The Old Man and the Sea« itd.
Ruševec in lisica
Lev Tolstoj
Na drevesu je sedel ruševec. Približala se mu je lisica in dejala: »Dober dan. dragi ruševec, prijateljček! Kakor hitro sem zaslišala tvoj glas, sem se namenila, da te obiščem.«
»Iskrena hvala za tvojo prijazno pozornost«, je odgovoril ruševec.
Lisica se je delala, ko da odgovora n; razumela, in je dejala: »Kaj praviš? Nisem te dobro razumela. Pridi vendar dol, dragi ruševec,prijateljček, na majhen sprehod po travi, da se kaj pomeniva. Z drevesa te dobro ne čujem!«
Ruševec pa je odvrnil: »Trave me je strah. Za naš ptičji rod so tla nevarna.«
»Pa vendar se ne bojiš mene?« je spraševala lisica.
»Ce se že tebe ne bojim, pa me je strah drugih živali«, je dejal ruševec. »Na svetu so vsakovrstne živali.«
»Ne, dragi ruševec, prijateljček, dane^ so razglasili ukaz, po katerem mora po vsem svetu zavladati mir. Od danes naprej se nobeni živali ne sme storiti nič hudega.«
»To je vse lepo in prav«, je dejal ruševec, »doli na polju vidim prihajati pse, če bi bilo po starem, bi ti morala bežati; sedaj ti seveda tega ni treba.«
Kakor hitro je lisica zaslišala nekaj o psih, je postrigla z uhlji in hotela zbežati.
»Kam pa«, je spraševal ruševec. »Od danes naprej imamo vendar ukaz; psi ti ne bodo storili nič hudega.«
»Kdo bi vedel, kaj jim brenči po glavi«, je dejala lisica. »Morda pa o ukazu š§ nič ne vedo.« Nato je zbežala.
Wolfsbur&
tiraunschivaa
HELMSTEDT
MAGDEBURG
11
Avtocesta
Žclezuka,
\H E [ATA
O letaUsce
Ernest Hemingway je bil roien 21. julija ib!>8 v Oak Parku (Illinois). O*" ji bil zdravnik, mati pa pevka. V epskih letih se je posebno zanimal za Doks. Pri nekem nastopu si ;,e okt terko poškodoval in je moral nositi naočnike. V prvi svetovni vojni je bil šofeV Rdečega križa- na italijanskcfi bojišču. B’l je ranjen in večkrat odliko ai.
Po prvi svetovni vojni se je posvetil časnikarstvu in v tem času pričenja tudi njegovo pesniško ustvarjanje. Prvo njegovo delo je izšlo v Parizu 1. 1923, kjer je preživel nekaj let.
Leta 1926 se je vrnil v New York, kjer je objavil svoj roman »The Sun Also Rises«, s katerim se je uveljavil. Vojni roman »A Farevvell to Arms« mu je zagotovil svetovni sloves.
Pred vstopom Združenih držav v drugo svetovno vojno se je Hemingway zadrževal na kitajskih bojiščih, odtam pa je odšel v Havano. Ko je izbruhnila vojna, se je s svojo predelano jahto uvrstil v flo-tiljo lovcev na podmornice. Za časa invazije v Normandiji je služil pri tretji ameriški armadi.
Hemingway je ustanovil lastno filmsko družbo, za katero je napisal nekaj del. Januarja 1954 sta se on in njegova žena izgubila pri neki letalski nesreči na nedostopnem področju Vzhodne Afrike. Le s težavo so ju rešili.
Novembra 1954 je Hemingway prejel Nobelovo nagrado za literaturo.
Prgišče zemlje
'Kot zadnjo primiero letošnje sezone je Slovensko gledališče uprizorilo Lukeše-vega dramskega prvenca »Prgišče zemlje«. Dejanje je ambieintirano na tržaškem podeželju ter obravnava tematiko slovenskega domačina v boju s svojo lastno zemljo. V kratkem stavku bi jo lahko zgostili v stavek: »Ali se splača ostati na kmetih ter se boriti za obstanek?«.
Kot vidimo tematika ni nova, saj jo najdemo pri mnogih naših pisateljih. Lahko pa trdimo, da ji je Lukeš umel vdahniti nekaj novosti, kljub temu, da se delu pozna, da je prvenec.
Kdor se še spominja Levstikove »Ka-stelke«, ki jo je uprizorilo lansko sezono isto gledališče, bo lahko uočil umetniško razliko med obema deloma.
S svojim delom,- je avtor dokazal svoje sposobnosti v stvaritvah dramskih del. Odpraviti pa bo moral nekatere nedostat-ke v dejanju in slogu.
Med izvajalci je bila najboljša Leli Na-krstova v vlogi gospodinje Marije. Pohvaliti pa je treba tudi sceno Joieta Cesarja in glasbeno opremo Ubalda Vrabca.
Moja pomlad
V založbi revije »Mladika« je pred kratkim izšla drobna knjižica pesmi Brune Pertotove. Ta književni dogodek moramo pozdraviti z velikim veseljem, kajti v zadnjih letih je na Tržaškem izšla samo še ena pesniška zbirka.
Mlada pesnica izhaja iz pokolenja, ki je pripomoglo, da se je dijaška revija »Literarne vaje« dvignila na precej visoko kulturno stopnjo.
Knjiga je v prodaji v vseh slovenskih knjigarnah v Trstu in Gorici ter stane 350 Jir.
!!ll!!i]|||l!il!ll!i:i!lli:illlllil!li.:‘ IIIUII!IIIII1IIIINNI!I!I!I!IIIIWII!IIIIIIII]IIIIINII!IIIIIIIII]IIIII!UIIIMII!II]III]II1IIII]IHUI]IM^^
opozicija. V Veliki Britaniji je prav zato opozicija skoraj prav tako »sveta« ustanova kot vlada sama. Zato tam ne govorijo samo o »vladi Njenega Veličanstva«, ampak tudi o »opoziciji Njenega Veličanstva«. Tudi opozicijska stranka razpolaga zato z »vlado v senci«, z ministrskim predsednikom, zunanjim in finančnim ministrom itd.
Kjer ni opozicije ali vsaj nobene demokratične opozicije, ampak se košati načelno nedemokratična opozicija (komunistična ali fašistična), je demokracija stalno v smrtni nevarnosti. Na vseh koncih in krajih prežijo samolastnosti, zlorabe in korupcija v vladi in upravi. Tam. kjer opozicijo zatira policija, nreneha demokracija in jo spodrine totalitarna vladavina, ki sili opozicijo v ilegalnost zarot, in revolucionarnega nasilja (glej uporniško pravo!)
PACIFIZEM. Pacifisti se zavzemajo za odpravo vojne kot sredstva za reševanje, mednarodnih sporov, za mednarodno razorožitev, za reševanje mednarodnih sporov s posredovanjem mednarodnih razsodišč in za morebitno ustanovitev svetovne federacije.
PARLAMENT, poslanska zbornica, narodna skupščina i. p. Parlamentarec ie zastopnik pri pogajanjih za premirje ali za sklenitev miru. Prvotno je bil parlament zastopstvo določene ljudske skupnosti, ki je zaradi nastalih sporov prihajalo, na pogajanja z gosposko - navadno s kraljem. V teku razvoja demokracije pa se je parlament kot liudsko zastopstvo čeda-l;e bolj uveljavljal kot politična oblast, ki sicer sama ne vlada, zato pa določa vlado oziroma je vlada v svojih sklepih povsem odvisna od privoljenja parlamenta. Prvotno parlament ni predstavljal zastopstva vsega ljudstva. Tako je bilo n. pr. nekdaj na Angleškem, kjer so parlament sestavljali zastopniki plemstva in duhovščine. Tega zastopstva ni izvolilo ljudstvo, ampak neznatna priviligirana plast volilnih upravičencev.
Danes, ko je tudi volilna pravica demokratizirana, t. j. raztegnila se je na vse polnoletne državljane, je parlament instrument demokracije, sredstvo, s katerim ljudstvo določa zakonodajo, »legisla-
tivo« (glej geslo!) in nadzira vlado. Pogoj so seveda ne samo pomembna ustavna parlamentarna pooblastila, ampak tudi popolna volilna svoboda, t. j. neomejen^ možnost za vse stranke in tisk, da vladi v mejah zakona ugovarjajo in kljubujejo ter se povsem enakopravno udeležujejo volilnega tekmovanja. Kjer te svobode za opozicijo (glej geslo!) ni, pa čeprav deluje nekak namišljeni parlament (po raznih diktaturah z Jugoslavijo vred) so taki parlamenti vse prej kot demokratični organi ljudske volje, ampak so zgolj uporabno diktatorsko orodje. Skupek plačanih režimskih kimavcev.
►J PARLAMENTARNO BRANJE. Ce ie bil parlamentu predložen zakonski osnutek ali mednarodna pogodba po izvršenih posvetovanjih v komisijah (glej geslo!), v »plenumu« (glej geslo!) parlamenta oziroma zbornicah, potem se o njem razpravlja in končno glasuje z odobritvijo ali odklonitvijo. Po mnogih deželah se tej postopek pri vseh ali pri določeni vrsti posebno važnih zakonov večkrat (navadne/ trikrat) ponovi. To se pravi, da se o zakonskem osnutku po preteku določenega časovnega razdobja po večkrat razpravlja in pozitivno ali negativno odloča. Ce je bil predlog že pri prvem branju odklonjen, ne prihaja za nadaljna razpravljanja in glasovanja več v poštev. Zato tudi pravimo, da je bil zakonski predlog ali dogovor sprejet pri prvem branju, veljaven pa bo, če bo po preteku predpisanega časa sprejet tudi pri tretjem branju. Ta ustavna določila silijo parlamentarce, da dokončni sklep temeljito premislijo, da upoštevajo in preudarijo vsa tista mnenja, pomisleke in sodbe, ki so se med tem časom pojavile v tisku, v strokovnih organizacijah in drugih zvočilih javnega mnenja.
PLEBISCIT imenujemo ljudstko glasovanje, ki z »da« ali »ne« odloča o nekem predlogu. Navadno pa ta izraz uporabljamo takrat, kadar si neka vlada pusti potrditi kup zakonov in ukrepov, ne da bi dopustila kakršnokoli drugo izbiro, Take »plebiscite« opravljajo diktatorske vladavine, ki z vsem psihološkopropagan-dističnim pritiskom onemogočajo sleherno odklonitev.
PLENUM. Zbornici demokratičnega parlamenta se navadno razvrščata v frakcije (glej geslo!) zastopanih strank in v komisije (glej geslo!) za posebno obdelavo določenih področij. Plenum je skupek nedeljive celote parlamenta ali tudi ene same izmed obeh zbornic. Prav tako pa govorimo tudi o plenumih strank in drugih organizacij z razliko od zasedanja osrednjega odbora, kateremu pripada samo vodilna plast stranke oziroma organizacije.
PLUTOKRACIJA imenujemo gospodovanje bogatašev. Izraz uporabljamo v glavnem v socialnem in gospodarskem smislu, ne pa v političnem pomenu kot sta oligarhija (glej geslo!) ali aristokracija (glej geslo!).
POLITIKA je znanost ali umetnost vladanja. S to besedo označujemo celotna stremljenja družbene organizacije. »Politika je postopek, s katerim ljudska skupnost sproti rešuje pojavljajoča se vprašanja. Ustanova, v okviru katere se ta postopek opravlja, je država. Podobno vlogo so nekdaj opravljale tudi verske, plemenske ali gospodarske skupnosti. Vlada je naziv za aparat in metode, ki jih država uporablja pri izvrševanju svojega delovanja. Vsakemu političnemu položaju, v-saki vrsti države in sleherni obliki vladavine se postavljajo ista osnovna vprašanja, ki jih je treba rešiti. Ker pa je mogoče določeno vprašanje rešiti na več načinov, se država in njihove vladavine pri izbiri ustreznih rešitev medsebojno razlikujejo. Prav tako se razlikujejo tudi po načinih, kalco naj se določene zamisli v življenju uveljavljajo. (L. Lipton).
POLITIČNA STRANKA. Tako imenujemo skupino pristašev, ki so združeni in organizirani v politični skupnosti za zaščito skupnih koristi in za izvedbo določenih političnih zamisli. Pri tem se zavzemajo, da bi za izpolnitev svojih ciljev dosegli oblast nad državno upravo. Edina razlika med nekim združenjem in politično stranko je razen v ciljih - prevzem oblasti, zaradi uveljavljanja določenih političnih ciljev. Obstojajo pa tudi politične stranke in organizacije, ki po svoji številčni moči in v okoliščinah, v katerih živijo, ne morejo stremeti po politični
oblasti, ampak propagirajo politične zamisli, teorije, dogme, doktrine i. p., da na ta način vplivajo in usmerjajo javno mnenje.
Vloga političnih strank je v demokratičnih državah v glavnem dvojna:
D Aktivno sodelovanje pri razpravah o različnih kratkoročnih ali dolgoročnih političnih vprašanjih ter vplivanje na sprejem končnih odločitev; 2) upravljanje dr žave odnosno pri tistih strankah, ki niso stranke, kakor tudi organizacije, ki nimajo političnega značaja ter politično ne odvisni in neorganizirani posamezniki. Ljudje, ki so prepričani, da je demokratsko življenje nemogoče brez političnih strank, večkrat zatrjujejo, da imajo edinole politične stranke pravico razpravljanja o političnih vprašanjih in da se morajo vsi ostali, ki bi se takega razpravljanja radi udeležili, priključiti najprei eni ali drugi politični stranki ali ustanoviti svojo lastno politično organizacijo. Dejstvo pa je, da je možno prvo nalogo opravljati neglede na to, ali stranke obstojajo ali ne, medtem ko drugo nalogo lahko izpolnjujemo v demokratičnih deželah samo v okviru obstoječih strank Boljšega načina za enkrat še ne poznamo.
Enostrankarski državni ustroj je nesmisel. V vsaki demokratski državi obstoja toliko političnih strank, kolikor je različnih mišljenj o najvažnejših življenjskih vprašanjih. Več strank s podobnimi pogledi se pogosto združi v eno samo stranko, kar vpliva tudi na ostale stranke, da se med seboj povežejo. Tako prihaja do obstoja dveh velikih političnih strank, poleg manjših. Ti dve vodilni stranki se izmenično uveljavljata pri upravljanju države v skladu z željo volivcev, kar omogoča stabilno politično življenje v deželi.
Politične stranke vplivajo v teku razpravljanj druga na drugo (ki so prav tako pod vplivom političnih organizacij in posameznikov), tako da je možno izgla-diti številne razlike. Kjer pa so stranke zasnovane na izključno nacionalnih, socialnih ali verskih razlikah, ki jih zaradi načelnosti ni mogoče spreminjati, prihaja pogosto do brezplodnih razprav, ki otež-kočajo ali celo onemogočajo resnično demokratsko življenje.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Segnijev obisk Jugoslaviji
TRŽAŠKI PREPIHI
Ob koncu prejšnjega meseca je italijanski zunanji minister Segni uradno obiskal Jugoslavijo. Kakšni so bili raz^gi,. ki so napotili italijanskega zunanjega nji-nistra v jugoslovansko prestolnico, in aji in v koliko so bili postavljeni cilji doseženi? To vprašanje ne zanima samo jugoslovanske in italijanske javnosti, ampak tudi ostali svet. Beograjski obisk ministra Segnija je vsaj formalno odgovor na obisk jugoslovanskega zunanjega ministra Popoviča Italiji lanskega decembra.' .Segnijev obisk je tudi prvi uradni obisk italijanskega zunanjega ministra Jugoslaviji od končane vojne dalje. Pobuda za - ‘tir obisk je bila spočeta na italijanski strani. Očitno so Italiji v tem trenutku dobri po-litičhi odnosi s svojo vzhodno sosedo dragoceni. V ta namen so na tapetu še na-daljni obiski. Koncem poletja bo odšel v Beograd ministrski predsednik Fanfani. V načrtu je tudi državni obisk predsednika Gronchija, kateremu naj bi sledil uradni obisk Tita v Rimu. Obstoječi živahni blagovni promet med obema državama naj bi se v prihodnje še bolj okrepil. Predvsem pa želita obe deželi - in to so v Beogradu posebno poudarjali - tesneje sodelovati na področju mednarodne politike za dosego boljših odnosov med Vzhodom in Zahodom in za ohranitev miru v svetu.
Medtem ko so se odnosi med Italijo in Avstrijo v zadnjem času zaradi južnoti-rolskega spora močno poslabšali, je med Jugoslavijo in Italijo prišlo do še večjega zbliževanja. To dejstvo so prav posebno podčrtali skoraj vsi italijanski listi. Tudi v svojih beograjskih govorih je minister Segni s poudarkom naglašal zboljšanja odnosov med Italijo in Jugosla\iijo in pri tem ni pozabil omenjati istočasnega poslabšanja odnosov med Italijo in Avstrijo. Ta dejstva so prihajala do izraza med beograjskimi razgovori tako pogosto, da se ni mogoče znebiti občutka določene diplomatske preračunjenosti. Govorniki so naglašali prijateljsko ozračje na italijansko-jugoslovanski meji v nasprotju z napetostmi na italijansko-avstrij-ski meji. Povzdigovali so pravice in svoboščine, ki jih uživajo zastopniki slovenske narodne manjšine v Italiji in zastopniki italijanske manjšine v Jugoslaviji. Naglašali so, da tukajšnja in tamkajšnja narodna manjšina »ne smeta biti ognjišča sporov, pač pa elementa medsebojnega zbliževanja in razumevanja«. Vsi govori pa so izzveneli v soglasje, da Italija in Jugoslavija, kljub obstoječim razlikam »predstavljata posnemanja vreden primer mirne koeksistence dveh sosednih narodov«.
Dobršen del vseh teh zatrjevanj in zdravic je bil očitno spočet na račun dunajske vlade.
Del beograjskih razgovorov med Segni-jem in Popovičem se je nanašal na italijansko-jugoslovansko blagovno izmenjavo, ki se je v zadnjih letih močno povečala in ki naj bi se v bodoče še bolj okrepila. Italija je za Jugoslavijo gospodarsko gotovo najvažnejša dežela. Italija izvaža iz Jugoslavije meso, les, rude in druge surovine, dobavlja pa Jugoslaviji stroje, avtomobile, tekstilije in tovarniške izdelke vseh vrst. Izvoz pospešujeta obe državi s pomočjo državnih kreditov,j -pri čemer je Italija v glavnem dobaviteljica, Jugoslavija prejemnica. Italija je doslej dovolila Jugoslaviji izvoznih kreditov za (>63 milijonov dolarjev. S pred kratkim obnovljeno trgovsko pogodbo naj bi se ta kredit povečal za nadaljnih 50 milijonov
(Konec s prve strani)
nih kriterijih. To načelo pa je v protislovju z zajamčeno pravico do dela. To vprašanje za sedaj ni pereče, ker povečana gospodarska delavnost sproti pobira delovno ponudbo. Ce pa pride do stagnacije, bo postalo vprašanje zelo resen problem.
Sedanje jugoslovansko gospodarstvo se je le pogojno izvleklo iz spon splošnega planiranja. Država si je pridržala celo vrsto ukrepov vodljivega gospodarstva. Petletka je še vedno v veljavi. Najvažnejši vodljivi organ je podeljevanje kreditov. Osrednja investicijska banka še vedno podeljuje kredite po zahtevah planiranja. Investicijskim skladom pritekajo sredstva iz obresti in odplačil izdanih kreditov, iz davčnih sredstev in s podporami iz tujine. Krediti iz investicijskih skladov se podeljujejo samo podjetjem državne' centralne važnosti. Pobude podjetniških u-prav ovirajo številni birokratski predpisi. Obsežna in hudo zamotana zakonodaja urejuje celotno gospodarsko delovanje, zato se razraščajo nezakonite transakcije, prikrivanja dobičkov in podobne manipulacije. Crna in siva borza sta še vedno pri življenju.
Pri takem stanju gospodarstva je morala vsemogočna partija v ozadje. Partijski zaupniki po tovarnah so se morali u-makniti strokovnjakom. To pa se ne dogaja brez resnih trenj. Zaslužnim partijcem in bivšim partizanom, t.j. državljanom I. kategorije, se zdijo te preosnove prava anarhija, ker je njihova prepotenca zbledela. Zaradi tega so postali deloma »menefregisti« ali pa se preosnovam upirajo z vsemi mogočimi tehničnimi argumenti. Z vsemi silami poskušajrt ohrafiitF nekdanji ustroj. »Borba« je celo napisala, da hočejo svoje poklicne nesposobnosti
dolarjev. To je vsekakor tudi za Italijo spoštljiva vsota.
Najbolj zanimivo in pomembno dejstvo italijansko-jugoslovanskega zbliževanja pa je vsekakor zunanjepolitično sodelovanje obeh dežel. Med Segnijevim beograjskim obiskom je v odnosnih med Italijo in Jugoslavijo prvič zazvenela beseda »prijateljstvo«. Pri tem se je pojavilo besedo-^oVje »sredozemsko sorodstvo« in podobno izražanje: zvoki, ki jih tudi najstarejši ljudje v Italiji in Jugoslaviji ne pomnijo. Italija in Jugoslavija pripadata političnim ustrojem, ki se razlikujejo kot dan in noč in sta v svetovno političnih vprašanjih povsem različnih gledanj. V enem izmed dvojih govorov je n. pr. zunanji minister, Popovič pripomnil, da se Jugoslavija poteguje za takojšnji, sprejem Rdeče Kitaj-. Ske v OZN. Poleg tega so med Segnijevim obiskom v Beogradu mnogo govorili o bližnji konferenci »nevtralističnih« dežel v Beogradu, katere naj bi se udeležili Nehru, Naser, Kasem i. dr. in ki se bo zavzemala za politiko, od katere je Italija kot članica atlantskega spo-
Na seji, ki se je vršila 27. pr. m. je podžupan poročal, da je tehnični urad pokrajine zagotovil asfaltiranje pokrajinske ceste Salež-Sempolaj. Zaradi odpustitve kvalificiranih delavcev pri SELAD-u je občinski svet naročil odboru naj pismeno predlaga komisariatu preklic ukrepa, ker bo drugače ostalo več koristnih del neiz-vršenih. Obč. svet je nato odobril nekatere spremembe pravilnika za upravo Kraškega vodovoda ter pooblastil odbor, da razpiše dražbo za dobavo gradiva za stavbo Urada za delo. Svetovalci so za tem odobrili prodajo nekaterih stavbišč.
Pred zaključkom seje je podžupan pre-, bral pismo župana Dušana Furlana v zadevi gradnje novih stanovanj za begunce. V tem pismu župan zanika, da bi on naprosil oblasti, da se zgradijo nova naselja za begunce ter poziva svet. Lenarduz-zi-ja, da svojo izjavo prekliče, ali pa dokaže nasprotno.
Svoje stališče glede gradnje novega bloka za begunce v Sesljanu je župan obširno obrazložil v posebnem pismu, ki bi gr, podžupan moral prebrati že na izredni se-
prikriti s politično oblastnostjo. To so spoznanja, ki jih je Djilas odkril že 1. 1953.
Dejstvo je, zaključuje svojo gospodarsko analizo švicarski dopisnik, da je pozornost vladajoče plasti danes osredotočena na gospodarskih vprašanjih in ne več na vprašanjih partijske oblastnosti. Odločilno za bližnjo prihodmjost bo, ali bo vladi uspelo, da do gotove meje vskla-
Izlet pevskega društva „A. Tance“ Nabrežina
V NEDELJO DNE 30. JULIJA 1961 \as bo letos pot peljala čez ČEDAD, KOBARID, BOVEC, TRENTO, VRSIC, KRANJSKO GORO, PODKOREN, TRBIŽ, PONTEBO, UDINE.
Stroški za izlet znašajo Lir 1.900.— na osebo, pri čemer je všteta vožnja z avtobusom in kosilo v Kranjski gori.
Za prehod meje je za vsakega izletnika potrebna veljavna prepustnica.
Prijave se sprejemajo pri odbornikih društva in v trgovini Terčon v Nabrežini tel. št. 20-122.
di v notranjosti države potrošnjo s proizvodnjo, ali se ji bo posrečilo izvajanje racionalne investicijske politike in uravnotežiti visok primanjklaj v plačilni bilanci. Sihka letošnja žitna letina bo zahtevala nepredvidene uvoze žitaric, ki jih bo treba plačati z inozemskimi krediti. Samopreskrbe s poljedelskimi pridelki Titova Jugoslavija še ni dosegla, To pa je prvi pogoj za uravnotežnje plačilne bilance. Močno forsiranje poljedelskih investicij z določenim političnim ciljem, ki naj bi pospešil prostovoljno kolektivizacijo, se doslej ni izplačalo in se v prihodnjih letih tudi ne bo.
razuma precej oddaljena. Na drugi strani pa tudi ni mogoče prezreti dejstva, da sta se prav v trenutku, ko je Hruščev sprožil eno največjih mednarodnih kriz v povojni dobi, našli dve najpomembnejši dežeili na jugovzhodu Evrope, ki sta odločeni, da sodelujeta za ohranitev "miru na svetu. Ta sklep, katerega veljavnost!.'še, bo pokazala po povratku Popoviča iž Sfciš-kve, prihaja na tapet v trenutku, ko Moskva resno ograža mir v svetu. Zato tudi nakazuje prej odpor kot pa^zbližanje z Moskvo. Ce so bile besede v Beogradu iskrene in če bodo potrdile tudi ,Jv ‘'bližnji bodočnosti vso svojo doslednost, bo Segnijev obisk Beogradu važen mejnik sodobne svetovne politike.
V tem primeru se bodo morale lepe besede, izgovorjene v Beogradu glede narodnih manjšin spremeniti v dejanja- tudi zato, da se odstranijo vse tiste - bviTbp'ki šele ustvarjajo praktično in iskreri#upri-jateljstvo. Takega razvoja in take bodočnosti se demokratični Slovenni^j/ .Italiji lahko samo veselimo.	L
ji, pa menda tega ni smatral za umestno Zato ga je prebral na tej seji. Iz pisma je razvidno, ,da je tudi župan soglasen z ostalimi svetovalci večine, da se gradbeno dovoljenje ne izda in to iz razlogov, ki so jih svetovalci že omenili na izredni seji.
Po prečitanju pisma se je oglasil, k besedi svet. Lenprduzzi, ki je izjavil,, da vztraja pri svoji prvotni trditvi z dodatkom, da je župan v svojem pismu zaprosil za nove stanovanjske ihše za begunce, ki imajo v naši občini stalno bivališče. S tem je bila seja*zlključena, prihodnja bo sklicana pismeno.
f Celestin Radovič in Pino Basile
Preteklo nedeljo, , 9. t.m. je Nabrežina preživljala splošno sočustvovanje spričo strašne cestne nesreče, ki se je pripetila tekom noči na cesti Opčine-Nabrežina.
Po tej cesti je vozil okrog ene ure ponoči naš domačin, stavbeni podjetnik Celestin Radovič s svojim FIAT 600 proti mestu. Razen njega so bili v vozilu še trije njegov.i prijatelji: Pino Basile, Leopold Gruden, oba iz Nabrežine in Alojz Milič iz Repniča. Na ovinku gostilne »Ca-scina delle Rose« je avto 600 še iž neznanih vzrokov trčil v drugi večji*'avto, ki je vozil v nasprotni smeri. Udarec je bil strahoten. Na cesti je ostal kup zmečkane ploščevine, iz katerega so doneli o-bupni klici na pomoč. 2e kmalu je bil na licu mesta avto »Rdečega križa« in drugi avtomobili, ki so ponesrečence prepeljali v bolnišnico. Pirio Basile, star 33 let, je izdihnil že med vožnjo, medtem kto - je Radovič podlegel ranam okrog 4 ure zjutraj. Ostala potnika se bosta morata- zdre-viti približno dva meseca. Od potnikov v drugem avtu sta bila dva težjg in dva lažje ranjena.	,
Celestin Radovič je bil splošno zhtan po vsej okolici, saj je zgradil večje število hiš’ vil in hotelov, posebno v SesljdnU in Devinu. Kljub svoji mladosti, imel je 28 let, je užival sloves enega najboljših stavbenikov.
Druga žrtev Basile Pino je bil lastnik avtoprevoznega podjetja in dobro znan po vsem Krasu. Medtem ko Celestin Radovič zapušča mater brate in sestro, je bil Basile poročen. Poleg vdove zapušča še dva mala otroka.	n	.
Pogreb obeh žrtev je bil v torek',-1 11. t. m. ob 18. Bil je prava veličanstna žitna manifestacija Nabrežine in okolice. Tud;j najstarejši ljudje ne pomnijo takega pogreba. Z obema družinama sočustvuje vsa Nabrežina. Pred petimi leti se je smrtno ponesrečil na delu Celestinov brat Marijo.
Obema družinama, obitelji Radovič in Basile naše globoko sočustvovanje!
ŠOLSKE VESTI
, Ravnateljstvo Nižje trgovske strokovne šole pri Sv. Ivanu obvešča učence V. r. osnovne šole, ki so opravili uspešno izpit, da traja vpisovanje za I. r. do 25. julija 1961, vsak delavnik od 10 do 12 ure.
Koritarji
Pod zemeljskim površjem arabske kneževine Kuveit je po cenitvah strokovnjakov shranjenih 20 odsto svetovnih petrolejskih zalog. Letni dohodek kuveitskegp, šeika cenijo na 425 milijonov dolarjev v-letu 19B1. Z razliko sosednih petrolejskih dežel. Iraka in Saudske, Arabije uživa 250000 prebivalcev Kuveita zavidljivo socialno raven. Po čigavi zaslugi? V prvi vrsti je to neizpodbitna zasluga britanskega proktetorata, ki je prenehal 19. "junija letos. Britanski svetovalec vladarja, John Richmond, ki deluje v novi neodvisni'kneževini kot britanski generalni konzul, "je v tej mali puščavski državici uveljavil solidno upravo in zdrave finance.
Tako smo spet enkrat postavljeni pred vrsto resnic, ki jih propagandistični and-, kolonializem komunistov in njihovih sopotnikov ne more zbrisati s sveta: 1) Kljub naravnost pravljičnim dohodkom imamo na svetu državne tvorbe, kjer je vse zaostalo in nerazvito, razen vreče denarja, ki pripada tanki plasti bogatašev.
2)	Kuveit je šele pred nekaj tedni dosegel svojo neodvisnost, to je ob času, ko je po treznih človeških in gospodarskih presojevanjih za neodvisnost tudi dozorel. In prav tej okoliščini se mala državica lahko zahvali za veliko socialno prednost pred ostalimi svojimi sosedi. 3) Komaj se je Kuveit osamosvojil, so že zalajale puščavske hijene, ki bi mu rade pogoltnile vse tisto, kar si je sam ustvaril. 4) Iraški diktator je vse doslej pošiljal v OZN najbolj kričave govornike, ki so grmeli proti imperializmu izkoriščevalskega kolonializma in hripavo prepevali popevke o svobodi. 5) Kljub vsemu temu najdemo tudi med nami prostodušneže, ki še do danes niso- doumeli, kdo pravzaprav z lažnjivim jezikom vara svet. Se pred kratkim sta bila iraški Kasem in alžirski Belkasem Krim junaka svobode: oba pa sta se razgalila za navadna zemljana, katerima petrolej neprimerno bolj diši kot pa svoboda puščavskih narodov.
Irak obtožuje Veliko Britanijo, da s svojim ekspedicijskih zborom ograža svetovni mir v Kuveitu. Ta obtožba je bila v začetku neprijetna za arabsko bratovšči-
Učenci morajo pri vpisu predložiti naslednje dokumente:
1) Rojstni list anagrafskega urada;
2) potrdilo o precepi jen ju;
3) potrdilo o zdravih očeh;
4) zadnje šolsko spričevalo.
Vsa druga pojasnila se dobijo na tajništvu šole.
# «= *
Ravnatelji vseh nižjih srednih šol obveščajo starše, da je rok za vpisovanje V I. RAZRED Državne srednje šole, Industrijske in Trgovske šole ter vseh strokovnih tečajev do 25. JULIJA, za učence, ki so izdelali V. razred osnovne šole.
* # *
Nižji tečajni izpit Drž, nižje industrijske strokovne šole s slovenskim učnim jezikom v Trstu (Rojan) so v poletnem roku 1961 opravili naslednji kandidati:
a)' PRRED IZPITNO KOMISIJO
, V TRSTU Josip Antonič (odlično), Bogdan Bogateč, Vojko Bucavelli, Davorin Ciacchi, Marijan Cuk, Rado Danieli, Edvin Glavi-na, Silvan Krašovec, Ivan Kocman, Radoslav Nabergoj (odlično), Vojko Pahor. Aleksander Škerlj, Mihael Skerk, Just Skrij Edvard Terčič, Gvido Žerjal. E-mil Ferfoglia, Edvin Gregori, Boris Husu, Julij Kravos, Pavel Mahnič, Ivan Mi-cheli, Vojko Sossi, Edvard Stokelj, Bruno Tomasetig, Franko Volpi;
Sonja Božič, Miranda Brataševec, Emilija Černigoj, Cvetka Cettul, Nadja Coret-ti, Rožica Giacomini, Nadja Kozina (odlično), Nada Poclen, Darija Poles, Valda Rizzotti, Ana Marija Serli, Modra Stefani, Nadja Trobec, Nadja Žagar; Marija Cetin, Vojmira Gregori, Silvana Hrvatin, Ana Marija Opara, Nadja Pichel, Lavra Pisani (odlično), Sonja Salvi, Nadja Vodopivec« Cvetka Žerjal, Ana Žnidarčič (odlično), Mirjan Ceodek (privatistka).
b) PRED IZPITNO KOMISIJO
NA OPČINAH:
Vladimir Colzi, Mirian Carli, Franc Komar (odlično), Danilo Križmančič, Henrik Mulič, Dušan Raseni, Milan Zuc-chi, Albin Cesar (privatist);
Aleksander Cergol (odlično), Se,rgij Mahnič, Aleksander Kramar. Leopold Skerlavaj, Stojan Sossi I., Stajan Sossi II., Vojko Vičič, Alojzij Vidali (odlično).
Elizabeta Ban (oSlično), Ernesta Bre-sciani, Livija Carli, Gracijela Ferluga, Zvonimira Guštin, Roža Križmančič, Marija Lavrenčič;
Sonja Hrovatin, Marta Sossi, Aleksandra Stopar, Marta Skerlavaj.
c) PRED IZPITNO KOMISIJO
V NABREZINI-SV. KRIŽU: Bogdan Cante, Ladislav Kobau, Ladislav Sardoč, Rudolf Stanissa. Boris Zac-caria, Vojko Sirk.
Marta Busan, Vera Carli (odlično), Katjuša Pernarčič, Majda Cossuta, Sonja Cossuta (odlično).
č) PRED IZPITNO KOMISIJO
V DOLINI:
Nevo Corbatti, Vladimir Furlan, Branko Santi (odlično).
Majda Jercog (odlično), Neva Cosina, Slavica Lovriha, Sonja Ota, Ksenija Smotlak.
no in tudi za Moskvo, ki Kasemovih požrešnosti pri vsej svoji dialektiki niso mogli zagovarjati, britanskih rešiteljev male, komaj spočete državice pa tudi niso smeli hvaliti. V zadnji fazi kuveitske zadeve pa se je zadržanje Moskve in a-rabske bratovščine spremenilo. Irak je neprimerno večja država od Kuveita, zato je tudi praVica na strani požeruha...
Spet' lahko poslušamo hinavska zavijanja v debatah Varnostnega sveta OZN, Velika Britanija je vsekakor klasična kolonialna država, ki pa je 75 odsto svojega kolonialnega imperija prostovoljno osvobodila in ustvarila vrsto samostojnih dr žav, ki se v miru in svobodi razvijajo. Razumljivo je, da so novi koritarji neprimerno požre^nejši od starih, ne samo po-komunističnili državah, ampak tudi na Bližnjem vzhodu. Takšna je pač narava tistega stvarstva, ki se imenuje človek.
Zlagano amaterstvo
Na svojem zadnjem zasedanju je Mednarodni olimpijski odbor spet mlatil prazno slamo. Izglašovali so namreč nov statut za amaterje: V njem je rečeno, da mora biti afndter zaposlen v praktičnem poklicu, ki mu- jamči življenjski obstoj tako v sedanjosti kot v bodoče. V nobenem primeru ne' sme prejemati nagrad za svoje sodelovanje na športnih tekmah. Pokoriti se mora določilom mednarodnih strokovnih zvez kakor tudi uradnim tolmačenjem statuta.
In vendar je pojem olimpijskega amaterstva že dav.no zastarel, in vse dežele našega planeta se ga spretno izogibajo. Ali je to prav ali ne, ni važno-. Stvarnost je takšna in amen. Novi statut samo še podpira vladajočo zlaganost. Komunističnega športnika vendar ne plačujejo zaradi njegovega športnega udejstvovanja, on je enostavno državni nameščenec, u-radnik ali častnik. Pri nas bi bili vrhunski atleti lahko karabinijerji ali gasilci -in zato so tudi plačani... Francoz je pripadnik armade, Američan je študent. Delo vseh teh ljudi pa je treniranje. To enostavno zato, ker drugače vrhunskih zmogljivosti ni mogoče doseči.
Kdor se v to zlaganost ne mara spuščati, bo pač prikrajšan. Nova pravila nimajo nobenega opravka s športnim dostojanstvom, zato je najbolje, da pojem amater-^, stva izbrišemo iz športne govorice o mednarodnih tekmah.
ZG’	Športnik
Ob prvi obletnici
(Nadaljevanje s 1. str.)
postale osnovne listine, na katere se je skliceval pri svojih zah; ievah, prošnjah in korakih za uveljavljenje pravic tržaških Slo, vencev.
Na nas, ki srno ostali, je, da nadaljujemo njegovo delo. Za; vedamo se, da nam ni dano, da bi doživljali enako pot kot jo je on. Ni tistih velikih možnosti, s kakršnimi se je srečal dr. Josip Agneletto ob začetku svojega udejstvovanja. Poprijeti je treba pač tam, kjer je on končal. Veliko energij bo nujno potrošenih za dosego čisto drobnih doseže kov. Toda tako pač je in se ne da spremeniti. Stvarnost, ki ji je pokojnik sledil in zagovarjal, nam narekuje, da se s tem pač sprijaznimo. Podrejevanje poseb, nih interesov skupnim, ocenjevan nje položaja slovenske manjšine na Tržaškem z zgodovinske ne pa strankarske perspektive, s čet mer bomo zopet sledili vzoru dr. Josipa Agneletta, pa nam bo to delo olajšalo in mu dalo globlji smisel.
Slovenska demokratska zveza v Trstu in »Demokracija« sta že v preteklem letu po svojih najt boljših močeh hodili po tej poti in ob prvi obletnici smrti svojega prvega predsednika obljubljata, da bosta to delo nadaljevali tudi v bodoče.
darovi
K Ob prvi obletnici smrti g. dr. Josipa Agneletta daruje vdova, ga Nina Agneletto:
Za. SDZ lir 5000,- in za SDL lir 5000,-
Iskrena hvala!
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Trstu
Uredništvo ' n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-H, - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka L 30,—
Naročnina: mesečno L* 50. ■ letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.	~ letno L 1000.—
Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223
KAKO JE Z JUGOSLOVANSKO GOSPODARSKO PRE0SN0V0
SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA	”b
V TRSTU	V	Trstu,	14.	julija	Ml.
VJJ- 33
Spoštovani rojaki in rojakinje!	...	jcc	r/;-
Na današnji dan, pred letom dni, nas je zapustil eden najpomembnejših Slovencev na Tržaškem v povojni dobi,
dr. JOSIP AGNELETTO	4
ustanovitelj in dosmrtni predsednik SDZ, voditelj slovenskega demokratičnega gibanja in človek, ki je s svojim delom, požrtvovalnostjo, politično razgledanostjo in ugledom užival priznanje in spoštovanje ne samo med lastnimi pristaši in rojaki, temveč tudi v vrstah idejnih in narodnih nasprotnikov. S temi svojimi vrlinami je izdatno utrjeval ugled tržaških Slovencev.
V počastitev spomina tega zaslužnega Slovenca Vas vljudno vabimo na ŽALNO SVEČANOST OBLETNICE NJEGOVE PREZGODNJE SMRTI ki bo v nedeljo, 16. julija 1961, ob 10,30 v prostorih SDZ v ul. Machiavelli 22/11.
Prosimo Vas, da s svojo prisotnostjo, v spremstvu prijateljev in znancev, pripomorete k dolžni krepitvi vzorov našega naroda na tem ozemlju.
Z narodnim pozdravom	OŽJI	ODBOR
SLOVENSKE DEMOKRATSKE ZVEZE V TRSTU
Seja nabrežinskega občinskega speta