Danes na 5. strani: TEDEN IMA ZDAJ DVE NEDELJI Sobota, 20. julija 1963 St. 28, leto XXI NAČELA IN METODOLOGIJA PLANIRANJA V OBČINSKIH STATUTIH — - ■ v PRAVILNA ODLOČITEV: VEČKRATNA IZMENJAVA MNENJ Praksa nas opozarja, da pogostokrat vznika dvoje različnih mnenj in teženj, kadar gre za razmerja po posamičnih zadevah med občino in delovno organizacijo in obratno. Pogostokrat se je dogajalo (in se še dogodi), da v delovni organizaciji pojmujejo samostojnost samoupravne organizacije tako, kot da so izolirana celica brez kakršnihkoli vezi z drugimi delovnimi organizacijami v komuni, brez odgovornosti in obveznosti do komune in širših družbenopolitičnih skupnosti. Na to nujno in logično povezanost se v takšni delovni organizaciji »spomnijo« takrat, ko zaidejo v težave, ko jim je na primer potrebna garancija občine za najetje kredita, da t lahko nadaljevali z nesmotrno proizvodnjo in izdelovanjem blaga, ki ga trg že več kot očitno zavrača. Nič manj redki pa niso primeri, ko si občinski organi laste tolikšne pristojnosti, da z njimi očitno krše samostojnost kolektiva, krnijo njihovo samoupravnost in eko-nomsko-pravno individualnost. Ta krnitev se izraža v različnih inačicah, na primer, da skličejo na občino direktorje in jim predpišejo razdelilnik, koliko sredstev mora kateri zbrati; da Za neposredno spodbujanje delovnih kolektivov, da smotrno gospodarijo s sredstvi zdravstvenega zavarovanja, je pomemben tudi predpis zakona o Organizaciji in financiranju socialnega zavarovanja, po katerem komunalne skupnosti zavarovancev odstopajo delovnim organizacijam del prispevka za zdravstveno zavarovanje. Iz teh sredstev delovne organizacije Vplačujejo svojim delavcem nadomestilo osebnega dohodka za Prvih 30 oziroma 7 dni bolezenskega dopusta. Razen tega dajejo organizacije iz tega dela sredstev povračilo za izostanke zaradi nege obolelega ožjega družinskega člana in plačujejo tudi skladu zdravstvenega žalovanja vse.stroške, ki nastanejo pri zdravljenju delavcev, Ponesrečenih pri delu, ali obolelih za poklicno boleznijo. Obveznosti je torej dovolj, povolj pa je. tudi možnosti, da kolektiv del teh sredstev prihrani, če zajezi nepotrebno izostajanje z dela, zlasti pa če zmanj-SB obratne nesreče na minimum, pasprotno pa se kaj lahko zgodi, da se dajatve za zdravstveno Zavarovanje »zarežejo« v osebne dohodke ali pa jih je treba ■kriti iz sklada skupne porabe. Prav gotovo je tako obračunavanje stimulativno za dobro Gospodarjenje s sredstvi zdravstvenega zavarovanja, in tak je n>l tudi namen zakonodajalca. Stimulativno pa lahko ta pred-Pjs vpliva le, če je del sredstev, k* jih odstopajo komunalne kupnosti zavarovancev delov-un organizacijam, določen v Pravi meri' in na podlagi presušenih in čimbolj objektivnih hierii , 1 , Praksa (čeprav še dokaj krat-Pri odstopanju dela sred- ■ i* zdravstvenega zavarova- jim vsilijo investicijska sredstva za novogradnje, ter tako kolektiv obremene z breiheni, ki niso v skladu z njegovo poznejšo finančno zmogljivostjo in, zaide delovna organizacija v težave ali pa je tik pred likvidacijo. Vsekakor je zanimivo, kako se takšne različne težnje zrcalijo v osnutkih občinskih statutov, predvsem v poglavjih in členih, ki govore o planiranju in sredstvih občine. Povsem slučajno se je dogodilo, da so pred nami razgr- • njeni osnutki statutov štirih občin iz različnih krajev v naši ' republiki. Razumljivo je, da statuti v svojih podrobnostih ne morejo biti povsem enaki, to je, da na enak način obravnavajo na primer področje planiranja. Toda tolikšne razlike in tolikšne skrajnosti opozarjajo na eno izmed prej omenjenih različnih mnenj in teženj. Osnutek enega izmed teh statutov pravi, »da sestavi uprava občinske skupščine osnutek družbenega plana na podlagi mnenj in potreb, ki jih dajo k osnovnim tezam zbori občanov in krajevne skupnosti. Potrebe, mnenja in. pripombe delovnih organizacij so torej pri sestavljanju osnutka prezrte. Prav nja delovnim organizacijam pa je pokazala, daje prav objektivna merila, kolikšen naj bo ta del sredstev, težko dobiti. Nekaj krivde je v določbah zakona samega. Ta namreč določa, da mora odstopljeni del prispevka ustrezati povprečnim izdatkom za obveznosti organizacij v posamezni panogi, skupini oziroma podskupini na območju ene komunalne skupnosti. Sestavljavci zakona so ob tem določilu najbrž pričakovali, da bo na območju ene komunalne skupnosti vrsta organizacij iste tako je v omenjenem členu prezrta tudi možnost in obveznost, dax bi samoupravni organi delovnih organizacij »lahko« razpravljali o osnutku družbenega plana občine. Krnitev samostojnosti in ekonomsko-pravne individualnosti deloVne organizacije pa je razvidna iz naslednjega člena, ki pravi, da delovne organizacije sprejemajo povsem samostojno letne in perspektivne plane razvoja, naslednji odstavek člena pa pravi: »Plani delovnih organizacij morajo biti v skladu s smernicami družbenega plana občine ...« Naslednja dva osnutka občinskega statuta sicer govorita, da temelji družbeni načrt občine na načrtih delovnih organizacij, krajevnih skupnosti in drugih samoupravnih organizacij v občini. Razlika v načelih, ali bolje rečeno v metodologiji planiranja je le v tem, da je v enem osnutku predvideno, da dobe vse delovne organizacije v razpravo osnutek letnega in perspektivnega občinskega plana, da občinska skupščina razpravlja o pripombah, mnenjih in predlogih delovnih organizacij, v drugem osnutku statuta pa o' tem ni zapisano niti besedice. panoge, skupine oziroma podskupine. V resnici pa so redki primeri, da sta v eni komunalni skupnosti zavarovancev po dve organizaciji iste panoge, še teže pa je dobiti dve organizaciji iste skupine ali podskupine. Tako po teh merilih povprečja ni bilo mogoče določati in praksa sama je pokazala, da bo nujno potrebno vzeti širše območje od komunalne skupiiosti (morda okraj ali pa tudi vso republiko), če bomo hoteli dobiti res objek-(Nadaljevanje na 3. strani) Četrti izmed obravnavanih osnutkov statutov je glede družbenega načrtovanja v občini vsekakor najpopolnejši. Njegova popolnost je razvidna ne samo iz tega, da je družbenemu načrtovanju namenjeno posebno poglavje, temveč da je zelo podrobno razčlenjena tako metodologija planiranja, kot so tudi podrobno rszčlenjena načela planiranja. Posamezni členi omenjenega osnutka na primer določajo, da izdela občinska skupščina (oziroma njen Upravni organ) najprej teze o razvoju občine. Teze so potlej v javni razpravi ne samo na zborih volivcev in zborih članov delovnih skupnosti, temveč so še posebej predložene v razpravo samoupravnim organom delovnih organizacij. Na osnovi dobljenih mnenj ih predlogov šele sprejme občinska skupščina smernice za razvoj občine in jih sporoči delovnim organizacijam in krajevnim skupščinam, ki izdelajo svoje programe razvoja. •Na temelju programov razvoja ■delovnih organizacij in drugih • organizmov je potlej sestavljen družbeni plan občine in občinska skupščina le-tega znova pošlje v razpravo vsem .-tistim, ki so dotlej sodelovali pri pripravah za družbeno načrtovanje v občini. Ob takšni metodologiji planiranja so nedvomno lahko uresničena načela obč. skupščine, ki s svojim planom: • usmerja in vsklajuje razvoj produkcijskih sil, družbenih služb in zaposlovanja; • določa sredstva, s katerimi bo občina razpolagala in opravi njihovo temeljno razporeditev; • določi ukrepe za razvoj gospodarstva in družbenih služb na območju občine itd. Takšna načela in metodologija planiranja v občitii jksno pove, da nastaja družbeni načrt občine organsko na temelju programov razvoja in načrtov delovnih organizacij in na osnovi vsestranskih ter večkratnih razprav in izmenjav mnenj ter predlogov* Nedvomno je sprejemljiva in edino pravilna takšna odločitev, ko družbeni načrt občine organsko raste iz načrtov delovnih organizacij in se tako tudi delovne organizacije s svojimi plani organsko vklapljajo v družbeni plan komune. PETER DORNIK PRIHRANJENA SREDSTVA ZA ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE NAJ OSTANEJO PODJETJU UGOTOVITVE OB PRVIH OBRAČUNIH V OKVIRU V potrošnikov prid naj bi bila pot sleherne dobrine od proizvajalca do konsumenta čim krajša. Odvečni posredniki in odvečni transporti namreč bremenijo detajli-stične cene in seveda preko teh potrošnike. Pri domačih proizvodih, zlasti če jih trg zaradi obilja težko absorbira, smo se že otresli nepotrebnih posrednikov. Iz konkurenčnih razlogov številne tovarne odpirajo celo lastne prodajalne in se tako izogibajo grosistov in grosističnih marž, ki di .žijo blago. Ta vsesplošni interes po racioniranju posredniških stroškov vnaša novosti tudi v grosistične trgovine: vedno več trgovinskih podjetij na debelo organizira lastno prodajno omrežje na drobno ter s tem zmanjšuje poslovne stroške in detajlistične cene. Ob vsem tem se človek sprašuje, zakaj teh teženj po pocenitvi trgovanja ne uveljavimo tudi pri uvoženem blagu? Zakaj so šli pred nedavnim uvoženi češki pralniki s centrifugo »Alba Cignus« najprej v Beograd, potem v Postojno in od tam med drugim nazaj v Srbijo? In zakaj so potovali likalniki z regulacijo iz Vzhodne Nemčije najprej v Skopje, potem pa v ljubljansko podjetje Astra, ki prodaja izdelke iz gume in plastične mase, in preko tega v specializirano trgovino za elektrotehnične izdelke »Elektrotehna«? Nekaj je jasno: če bi uvozna podjetja razpolagala z zadostnimi devizami, bi to trgovanje na dolge steze, kakor mu pravijo trgovci, samo po sebi odpadlo. Tako kakor se je končalo pri domačih suficitnih proizvodih. Vsak uvoznik bi se založil z vsem, kar potrebuje in zahteva ožje DOLGE STEZE tržišče, hkrati pa bi poskušal z nižanjem cen na račun smotrnega poslovanja povečati svoj krog odjemalcev v drugih republikah. Razvila bi se zdrava medsebojna konkurenca, ki bi koristila tudi potrošnikom. Naša zunanjetrgovinska bilanca pa, žal, še ni takšna, da nam ne bi bilo varčevati z devizami, posebno s čvrsto valuto. Od tod tudi razne omejitve pri uvozu blaga za široko potrošnjo, kolikor je ne narekuje že skrb za plasma podobnih domačih izdelkov. Manjša ponudba od povpraševanja ustvarja' ugodna tla za nepotrebno prekupčevanje z uvoženimi izdelki, ker v tem primeru neupravičeno višanje cen ne zmanjša prodaje in ne ovira prizadevanj trgovcev, da bi čimvečkrat obrnili svoja obratna sredstva. Razen tega pa trgovanje na dolge steze omogoča in spodbuja tudi samododeljevanje deviz za prosti in kontingentirani uvoz. V skladu z načelom o ekonomizaciji trgovinskega posredovanja bi pričakovali, da bi banke upoštevale potrošnjo v posameznih republikah in z devizno politiko podprle družbena prizadevanja po pocenitvi trgovinskih manipulacij. Praksa pa kaže drugače. V centrali Jugobanke so menda odkrito priznali, da dajo devize tistim, ki jih najbolj nadlegujejo zanje. To velja za prost uvoz. Kontigentirani uvoz pa prevzame podjetje, ki prvo zve za razpis razpoložljivih deviz in prvo dobi na zvezni gospodarski zbornici dovoljenje za zaklju-čitev poslov. Sodeč po nedavnem uvozu likalnikov, tudi ni važno, ali je podjetje specializirano za uvoz posameznega blaga ali ne — likalnike sta namreč uvozili podjetji, ki nista specializirani za to (makedonski uvoznik pa jih je vrhu tega v Sloveniji prodal Astri — podjetju, ki nima nič skupnega s prodajo elektrotehničnega materiala). — Razumljivo, da potem slovenski uvozniki ne morejo priti na vrsto pri kontigentiranem uvozu, četudi gre za gospodinjske aparate, ki jih Slovenija največ pokupi. Trgovanje na dolge steze je potemtakem skorajda neizbežno. Nepravilna delitev deviz pa ima razen nepotrebnih prevozov in posrednikov še druge posledice: namesto zdrave medsebojne konkurence v cenah si nekateri uvozniki ustvarjajo monopolni položaj, ki jim dopušča, da uvoženo blago tudi neupravičeno podražujejo, s preprodajami in odvečnimi transporti prihajajo izdelki kasneje v potrošnikove roke, največkrat pa so tudi tržišča, kjer je večje povpraševanje, najbolj desortirana, če so uvozniki v drugih republikah. Oskrbo z uvoženim blagom otežkočajo nekateri uvozniki še tako, da na podlagi fiktivnih trgovinskih zaključkov dobe devizna sredstva, ki jih potem prepočasi izkoriščajo. Letos je na primer za uvoz blaga za široko potrošnjo namenjenih 3 milijone dolarjev. Razmeroma velika vsota. Izkoriščeno pa je samo 25 odstotkov. In vendar na primer Elektrotehna, ki je že porabila odobreno devizno kvoto, ne more več ničesar dobiti, ker so si ostale devize že zagotovila druga uvozna podjetja, samo izkoristila jih še niso. Se pravi: devize za uvoz so in jih obenem ni. Ni pa tudi blaga, za katero so namenjene ... Zaradi vseh teh nerodnosti, do katerih prihaja tudi zato, ker v bankah največkrat en sam človek odloča o dodeljevanju deviz in ker verjetno tudi na zvezni gospodarski zbornici preveč formalistično pojmujejo dovoljevanje uvoza, se večina uvoznih podjetij spet poteguje za to, da bi sredstva za kontigentirani uvoz spet delili po republikah, kakor v preteklih letih, uvoznike pa naj bi določile republiške gospodarske zbornice, ki poznajo usposobljenost in poslovno solidnost vseh uvoznikov na svojem območju. V prid smotrnejšega izkoriščanja deviz pa so uvozna podjetja še predlagala, naj bi penalizirali vse tiste uvoznike, ki ne bi v dogovorjenem roku izkoristili deviz oziroma, ki bi si izposlovali tujo valuto na podlagi fiktivnih zaključkov in s tem resnejšim reflektantom onemogočili uvažanje in zalaganje detajlističnih trgovin z iskanimi tujimi izdelki. Naši zvezni organi teh predlogov ne bodo mogli obiti, če naj tudi pri uvoženem blagu velja načelo o ekonomizaciji posredovanja oziroma o odpravi vseh nepotrebnih stroškov na poti proizvajalec — kupec. K. ENOVITA RAST statuta in drugih samoupravnih aktov V delovnih organizacijah se različno lotevajo izdelave statutov. Ponekod so delavski sveti zaupali to dolžnost samo eni komisiji, drugod so razen te osnovali še podkomisije'v delovnih enotah, svojevrstno pa so se lotili izdelave statuta v ljubljanskem gradbenem podjetju »Tehnika«. Delavski svet je sicer zaupal to nalogo eni sami komisiji. Toda ta je- razširila krog svojih sodelavcev in imenovala sprva osem posebnih komisij, na poznejših zasedanjih pa še nadaljujejo, tako da deluje sedaj v tem podjetju trinajst posebnih komisij. Te proučujejo in dopolnjujejo ter tudi izdelujejo posamezne pravilnike in poslovnike in hkrati s tem prispevajo svoj delež k celovitemu oblikovanju' statuta. Zakaj so se v »Tehniki« odločili za takšen način? Pravijo, da je ta zamisel vzniknila ob odločitvi, naj statut sicer uzakoni del obstoječega stanja, toda hkrati naj obsega načela o perspektivnem razvoju (s področja organizacije podjetja, prehoda na industrijski način dela, nadaljnje decentralizacije samoupravljanja oziroma snovanja delovnih enot, oblikovanja in delitve sredstev itd.). Skladno s to načelno usmeritvijo so prišli do sklepa, da je treba najprej proučiti vse pravilnike in poslovnike. Tega pa seveda ne bi zmogla ena komisija sama. Zato je komisija za izdelavo statuta imenovala na prvi seji osem podkomisij. Ena izmed podkomisij naj bi na primer proučila sedanji sistem oblikovanja in delitve čistega dohodka, ugotovila dosedanje pomanjkljivosti in predlagala morebitne potrebne spremembe in dopolnitve. Ta naj bi hkrati proučila, ali ustrezajo dosedanji pravilniki trenutnemu in perspektivnemu stanju, in sicer tisti, ki ob ravnavajo podrobneje, kako ustanavljati ekonomske enote in kako naj le-te poslujejo, kakšen je način obračunavanja del v enotah, ali sedanji način ustreza perspektivnemu razvoju, kakšne pomanjkljivosti, so opazili glede delitve osebnih dohodkov in dela 'po učinku. Druga podkomisija naj bi na primer proučila poslovnik podjetja, in sicer del, ki ureja organizacijo podjetja in no-trajno komercialno, finančno in administrativno službo. Predlagala naj bi ustrezne spremembe. Skratka, vsaki podkomisiji je bilo določeno področje dela in hkrati tudi določen rok, do kdaj naj posreduje svoje predloge in mnenja osrednji komisiji za izdelavo statuta. Podrobno proučevanje in dopolnjevanje dosedanjih samoupravnih aktov pa jih je opozorilo, da kaže izdelati razen veljavnih pravilnikov in poslovnikov še nekatere nove, in sicer za področja oziroma zadeve, ki so jih doslej urejali samo na podlagi posameznih sklepov osrednjega delavskega sveta. Tako so na primer prišli do sklepa, da je treba osnovati novo komisijo, ki naj izdela pravilnik o strokovnem izobraževanju kadrov, nadalje pravilnik o poslovanju počitniških domov, samskih domov, naselij in menz itd. Takšno podrobno proučevanje in dopolnjevanje dosedanjih samoupravnih aktov je torej terjalo postavitev trinajstih komisij, ki izdelujejo oziroma dopolnjujejo posamezne pravilnike in poslovnike. Najobsežnejše in hkrati tudi najpomembnejše področje dela ima komisija za izdelavo poslovnika podjetja, predvsem v tem, da predlaga, kakšna naj bi bila v bližnji perspektivi organizacija podjetja. Organizacijo podjetja, in skladno s tem notranje, komercialno, fiariančno, ekonomsko in administrativno poslovanje ter snovanje in delo, pristojnosti ter dolžnosti delovnih enot in podobno, postavljajo namreč na povsem drugačne temelje, kot je zasnovana sedaj. Gre za prehod od sedanje klasične obrt-niško-industrijske organizacije poslovanja in dela na izrazito industrijski način dela, in sicer z ustanavljanjem specializiranih obratov ter specializiranih skupin za posamezna dela. Izkušnje, ki so si jih pridobili s postavitvijo specializiranega železokrivskega obrata (ko že nekaj časa prek zime pripravljajo prav za vsa gradbena dela profile v tem pokritem obratu za mesece vnaprej!? žele porabiti pri organiziranju podobnih specializiranih obratov, na primer opažarskega in drugih. Takšen način dela pa seveda terja reorganizacijo poslovanja tako s komercialno finačnega in. tehničnega področja kot tudi odnosov med enotami in podobno. Posamezne komisije sestavljajo strokovnjaki za posamezna področja. Te so v nenehnem stiku s komisijo za izdelavo statuta. Izmenjujejo svoja mnenja in predloge. Tako nastajajo organsko in enovito ne samo statut, temveč hkrati tudi vsi drugi samoupravni akti, pravilniki in poslovniki, ki bodo podrobno in konkretno razčlenjevali njegova načelna določila. PETER DORNIK RAZPIS DOPISNA ŠOU LJUBLJANA, PARMOVA 39 (telefon 36-043, 32-141) razpisuje vpis v naslednje šolske oddelke: 1. I,—III. LETNIK TEHNIŠKE ŠOLE STROJNE, ELEKTRIŠKE, LESNOINDUSTRIJSKE ALI KEMIJSKE SMERI 2. I.—IV. LETNIK EKONOMSKE ŠOLE 3. DVOLETNA ADMINISTRATIVNA ŠOLA 4. STROJEPISNI TEČAJ 5. JEZIKOVNI TEČAJ ZA NEMŠKI IN ITALIJANSKI JEZIK (v štirih stopnjah) Prospekt, prijavo in pojasnila dobite na šoli (prospekt stane 100 din), prav tako se obračajte za pojasnila glede vpisa na občinske odbore ZB NOV in sindikalne podružnice Prijave sprejemamo do 10. septembra 1963 Tudi taborjenje je vse bolj mikavna oblika preživljanja letnega oddiha. Nekateri postavljajo svoje platnene strehe na zelenih jasah ob gorskih potokih, drugi pa-najdejo več užitka ob morju. Kjerkoli že, dopust je treba prijetno izkoristiti RAČUNI BREZ KRČMARJA Po triletni dosledni delitvi čistega dohodka v sorazmerju 70 :30 za osebne dohodke in sklade je vodstvo Kartonažne tovarne v Ljubljani kapituliralo pred internimi predpisi in se sprijaznilo s tem, da bo za sklade ostalo samo 20 %. Za delovni kolektiv, ki je z lastnimi sredstvi zgradil nov, obsežen in moderen trakt tovarne, ta kapitulacija ni bila lahka, zlasti, ker je v papirni industriji vedno večja konkurenca in bodo v težavni tržni situaciji brez hujših težav zvozila samo tista podjetja, ki bodo v proizvodnji imele moderne stroje in sodobne tehnološke postopke. Za to pa je potreben denar in zopet denar... Dobro namero, da bi tudi letos odvedli za modernizacijo proizvodnje tolikšen del čistega dohodka kakor v prejšnjih letih, sta jim prekrižali dve nepričakovani (in nezaželeni) novosti: prvič podražitev kartona — njihove glavne surovine — za petnajst dinarjev pri kili in novi predpis, ki jih obvezuje, da morajo svoje izdelke prodajati po cenah, veljavnih letos V aprilu. Hočeš nočeš so se znašli pred dejstvom, da se jih1 bodo proizvodni stroški brez lastne krivde povečali za 40 milijonov dinarjev oziroma da se bo čisti dohodek zmanjšal za to vsoto. Da je smola še večja, so pred tem še sami z novo oceno delovnih mest in s spodbudnej-šo delitvijo osebnih dohodkov po delu omogočili vsem članom kolektiva večje mesečne dohodke. Predvidoma bodo letos skupno za okoli 50 milijonov večji kot lani. Povišanja osnov za 10 % in izpopolnitve nagra-jevalnega sistema si ne očitajo, saj je prvo utemeljeno s povečanjem življenjskih stroškov, drugo pa družbeni imperativ, kljub temu pa ... ustvariti morajo poleg teh dodatnih 50 milijonov za osebne dohodke še 40 milijonov za kritje povečanih materialnih stroškov na račun dražjih kartonov. Skupno torej več ko 100 milijonov večji dohodek (upoštevajoč amortizacijo in vse družbene dajatve), da bi dosegli planirane sklade. ■ ni Čudno, da je TOLIKO NESREČ To pa je iluzorno, kakor je centralni delavski svet ugotovil po večkratnem razpravljanju in iskanju izhoda, četudi Je upošteval, da se da povečati produktivnost z boljšim izkoriščanjem strojev in z boljšo organizacijo dela ter z večjo osebno prizadevnostjo proizvajalcev. Inšpektorat dela občinske skupščine- Trbovlje je zbral podatke o dejavnosti v letošnjem prvem polletju. V šestih organizacijah družbenega sektorja in v 24 zasebnih obrtnih obratih je inšpektorat' ugotovil vrsto pomanjkljivosti. Ni čudno, da je toliko nesreč, saj so bile ugotovljene tele pomanjkljivosti, ki ogrožajo življenje in zdravje zaposlenih v podjetju: — v prenekateri delovni organizaciji žarnice niso zavarovane s senčniki. Priključne doze niso pokrite. V vlažnih prostorih je elektro napeljava — stikala, vtične doze — tako pomanjkljivo urejena, da se kaj lahko primeri smrtna nezgoda. Razdelilne omarice so bile marsikje odprte, varovalke so bile brez zaščitnih stekel in — nikjer opozorila ali napisa, da lahko samo majhen dotik povzroči smrt. Inšpektorat je pregledal pred izdajo uporabnega dovoljenja 40 strojev in naprav. Pri tem pregledu je ugotovil, da so predvsem nezavarovana razna zobata kolesa, koluti, transmi- sije, klinasti jermeni in sicer pri strojih za obdelavo kovin in lesa.. Posebno veliko nevarnost pomenijo razni rezkarji in krožne žage. Pomanjkljiva zavarovanja cirkulark, predvsem zaščitnih kap, razpornih klinov itd. resno ogroža zaposleno osebje. In še nekaj, pri strojih niso predvidene naprave za od-sesavanje prahu oziroma .kovinskih delcev. Poseben, problem zavarovanja raznih gradbenih strojev, dvigal, mešalcev itd. Pri kon-zolnih dvigalih so .manjkale "spodaj v prostoru za nakladanje bremena predpisane ograje., Osebje ne nosi zaščitnih čelad. Tudi etaže so brez zaščitnih ograj. Delavec, ki upravlja z dvigalom, nima varnostnega pasu in kavlja za pritegovanje bremen. Pristojni sodnik ,za prekrške bo razsojal v 17 primerih. Krivci bodo kaznovani, toda kaj, če bi med tem koga ubilo, če bi mu odrezalo roko, če... ? Ali je res potrebno, da inšpektorat dela predlaga kaznovanje in da tisti, ki bi morali po službeni dolžnosti nenehno skrbeti za varnost, mimo preidejo preko takšnih hudih in očitnih pomanjkljivosti? V minulem prvem polletju je občinska komisija za higi-ensko-tehnično varnost pri delu obravnavala, kako je z nezgodami in bolezenskimi izostanki v delovnih organizacijah. Svetovala je, naj o tem razpravljajo tudi ustrezne komisije v delovnih organizacijah, naj opravijo temeljit pregled delovnih prostorov in naprav, posredujejo svoje ugotovitve ne samo tehničnemu vodstvu podjetja, temveč tudi organom samoupravljanja. Razen tega je komisija svetovala, naj bi v delovnih organizacijah pregledali vsa prevozna sredstva, s katerimi se vozijo delavci na delo in z dela. Upamo lahko, da bodo komisije v delovnih organizacijah, tehnična vodstva in samo-' upravni organi v bodoče bolj skrbeli za higiensko in tehnično varnost vseh zaposlenih. J. J. Očitno tare isti problem vse predelovalce kartona, papirja in lepenke, kajti skupno so ž® zahtevali, naj se ukine odlok o maksimiranju cen pri finalnih izdelkih ali pa naj se maksimirajo oziroma določajo al1 kontrolirajo tudi cene surovin in pomožnega materiala, češ da administrativni posegi v politiko cen samo pri finalnih izdelkih spravlja kupce surovin iA polfabrikatov v neenakopraven položaj v primerjavi z dobavitelji, jim onemogoča dobro gospodarjenje in podira gospodarske načrte, zlasti če se surovine podražijo med letom, istočasno pa uvede kontrola nad prodajnimi cenami. O upravičenosti tega zahtevka naj sodijo tisti, ki imajo boljši pregled nad profitno stopnjo pri izdelovalcih pomožnega materiala, surovin in polfabrikatov in pri finalistih. C® med njimi ni večjih razlik, potem finalisti dejansko lahk° zahtevajo enake trž,ne pogoj®- Onega dne so odkrili, da je v podjetju »Bunkovc« nekaj narobe, To so namreč odkrili po direktorjevi novi limuzini, ki jo je sprejel iz tujine kot priznanje tamkajšnjih poslovnih partnerjev za svoje poslovne sposobnosti. Občinski možje so bili sprva nad tem navdušeni, kajti tudi sami so imeli dobro mišljenje o sposobnostih direktorja. Potem pa se jim je le zazdelo .čudno, kako to, da zasebniki, ki so razen tega še celo kapitalisti, tako visoko cenijo njihovega človeka, ki niti ni podjetnik, marveč direktor socialističnega podjetja. No, ko so že ugotoviti, da je v tem nekaj narobe, so se za zadevo pozani-. mali in odkriti, da je ta srečnik sicer uspel prodati v tujino nekaj vagonov ponarejenega bunkovca za pristni bun-kovec, kar je res podjetnost, da pa -je hkrati doma prodal vlake takega bunkovca, kar pa je nemoralno. Razen tega so ugotoviti, da so za večino v tujino prodanega bunkovca izdane le fakture, kar pa nima nobene zveze s plačilom. Takoj nato so ugotoviti še to, da bodo izstavljene fakture najbrž ostale samo ■ izstavljene, ker ni znakov, da bi jih kdo sploh hotel poravnati. Presodili so torej, da pomeni to za podjetje najbrž čisto izgubo, kar bo slabo vplivalo na čisti dohodek, ki bo nemara zaradi tega manjši. Potem so podrobno pregledati letno bilanco podjetja in spoznati, da obračun izkazuje izgubo v višini ca. 3 milijonov dinarjev. Računovodja je bil nad takšnim očitkom ogorčen in je na ves glas protestiral, »Dokazal bom,*1 je de jaif, »da. ni res, da imamo tri milijone dinarjev izgube, kajti glede na dobro gospodarjenje našega direktorja to sploh ni mogoče!« In je tudi dokazal. Po večtedenskem preverjanju podatkov je odkril, da je lIllllIlllllIllIlllllllllllllllllllllllilllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllEIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMllIlIlilllllllllllllllllllll izgube natanko 43,721.650 dinarjev ali ca 43 milijončkov. S to ugotovitvijo pa se niso strinjali člani prisilne uprave, ki jo je med tem imenovala občina. Kategorično so trditi, da je to samo premeten poskus prikrivanja resnice. Ponovno so pregledali gospodarjenje podjetja »Bunkovc« in obelodanili ugotovitev, da je Izguba v resnici še večja, več ko 103 milijone dinarjev. Se večja bi namreč bila, kolikor bi še bolj dvomiti v izterljivost dolgov in vrednost zalog. Tako pa bi lahko prišteli še kakih dvajset milijončkov izgube. ŽALOSTNA ZGODBA Pa se s tem ni strinjal delovmi kolektiv in tudi občina ne. Zlasti bivši direktor je zatrjeval, da gre za zlobno pretiravanje, ki je posledica želje prisilnega upravnika, da bi se na račun preteklosti podjetja izkazal in si tako — kdo ve — v prihodnosti zagotovil mesto direktorja. Občina, revna, kot pač more biti revna pasivna občina, pa se je te neznanske številke ustrašila. Bila je prepričana, da je taka izguba izključena in da je slej ko prej posledica pristranskega ocenjevanja gospodarskega položaja podjetja. Zato je zaupala pregled poslovanja v podjetju nevtralni osebi, strokovnjaku, ki ni imel znancev ne v podjetju ne na občini. Po vestnem in samostojnem delu je nevtralni strokovnjak uspel dokazati, da nihče od njegovih predhodnikov ni imel prav, ker je izgube več ko 183 milijonov dinarjev in da ni izključeno, če se ne bo še povečala, kar pa je odvisno od tega, kako dolgo jo bodo še ugotavljali oziroma... Teh dejstev pa so se občinski možje še bolj ustrašili in želeli od strokovnjaka, naj v interesu nadaljnjega gospodarjenja podjetja »Bunkovc« in komuna — molči: Najbolj iznajdljivi gospodarstveniki občine so namreč ugotoviti, da je izhod za podjetje »Bunkovc« integracija s kakšnim sorodnim podjetjem, ki pa . seveda v integracijo ne bo privolilo, če bo zvedelo vse to, kar ve njihov ne-vralni strokovnjak. Spomnili so se torej direktorjevega odgovora na očitek, zakaj je prikrival občini razmere v gospodarjenju podjetja. Pojasnil je namreč, da je ves čas delal v interesu nadaljnjega gospodarjenja podjetja: če bi namreč občini zaupal, da so knjigovodski računi dvomljivi, potem ne bi mogla več najemati kreditov, ki so mu bili za nadaljnje gospodarjenje potrebni. Kreditov pa ne bi mogel najemati pač zategadelj, ker občina ne bi izdajala garancij podjetju, po predpisih pa brez garancij ni kreditov ... Da, če ne bi bilo tistega obžalovanju vrednega podatka, da ima podjetje 3 milijone dinarjev izgube, bi vse teklo nemoteno naprej: podjetje bi najemalo kredite, občina bi dajala garancije, podjetje bi z novimi krediti odplačevalo stare dolgove in banka ne bi imelo vzroka, da terja dolgove podjetja od občine ... V interesu nadaljnjega gospodarjenja »Bunkovc« in komune je torej ob" čina sklenila, da ne bodo več razpravljali o izgubah tega podjetja, temveč samo še o integraciji. V. S. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiie I ^ J I , i i (Nadaljevanje s 1. strani) livna merila za določitev odstopljenega dela prispevka. Naloge komunalnih skupnosti Pri določanju meril tega povsem novega finančnega instrumenta tako niso bile lahke. Sam odstotek odsotnosti z dela zaradi bolezni in poškodb in posebej odstotek nesreč pri delu in izostankov zaradi poklicnih obolenj nista mogla biti podlaga za določitev odstopljenega dela Prispevka. Celo v organizacijah z enakimi ali podobnimi pogoji so v koledarskem letu izdatki za nadomestilo osebnega dohodka za prvih trideset koledarskih dni zelo različni. Tam na primer, kjer imajo več kroničnih bolnikov, bodo izdatki za nadomestila za prvih trideset dni v koledarskem letu precej nižji kot v organizaciji, v kateri ima-lo več bolnikov, ki izostanejo Zaradi bolezni krajši čas. To Pomeni, da so izdatki za nadomestila za prvih trideset dni bolniških izostankov odvisni tudi od strukture obolenj v delovni organizaciji, ne pa samo °d števila dni bolniških izostankov. Izdatki za zdravljenje poškodb in poklicnih obolenj pa so odvisni od števila in teže nesreč pri delu in poklicnih bolezni. Izdatki za zdravljenje lažjih in srednjih nesreč pri delu bodo večinoma v celoti zajeti v prvih tridesetih koledarskih dneh, izdatki za zdravljenje hujših in hudih nesreč pa bodo od 31. dneva dalje bremenili sklad zdravstvenega zavarovanja. Komunalne skupnosti zavarovancev so morale odločiti tudi o tem, katerim delovnim organizacijam bodo prepustile obveznosti iz zdravstvenega zavarovanja samo za prvih sedem koledarskih dni, katerim pa za trideset dni izostanka. Nekatere skupnosti se pooblastila, da lahko plačujejo delovne organizacije nadomestilo le za prvih sedem koledarskih dni izostankov, niso poslužile. Tako so v nekaterih skupnostih prevzele vse delovne organizacije plačevanje bolniških izostankov za vseh trideset dni, v nekaterih komunalnih skupnostih pa plačujejo za prvih sedem dni bolniške izostanke le organizacije, ki imajo do petdeset zaposlenih. Na Jesenicah so to mejo postavili do trideset zaposlenih v delovni organizaciji, v Kranju pa so izplačilo nadomestila osebnega dohodka za prvih sedem dni prepustili organizacijam, ki imajo deset ali manj delavcev, stroške zdravljenja poškodb in poklicnih obolenj pa bodo plačevala podjetja za prvih sedem dni, če imajo zaposlenih manj kot petdeset delavcev. Večina teh sklepov je bila sprejetih y aprilu in maju 1963 in so šele pred kratkim začeli komunalni zavodi za socialno zavarovanje obračunavati te obveznosti z delovnimi organizaci- jami. Že prvi pokazatelji pa dajo v mnogih primerih slutiti, da so bili odstotki sredstev, ki. so bila odstopljena delovnim organizacijam iz zdravstvenega zavarovanja, resnično prenizki. Če računamo, da znaša v republiški skupnosti SRS povprečje nadomestil za bolniške izostanke do 30 dni 60,80 %, nadomestil osebnega dohodka nad 30 dni pa 39,20 %, nam primerjava po nekaterih komunalnih skupnostih zavarovancev kaže, da bo treba razmerja izdatkov za nadomestilo osebnega dohodka in nad trideset dni popraviti. Zlasti velja to za komunalne skupnosti Koper, Postojna in Ljubljana-Center, kjer je namenjenih za nadomestilo do trideset dni manj kot 50 % vseh izdatkov za nadomestila. Razmeroma nizek odstotek nadomestil do 30 dni imajo tudi v komunalnih skupnostih Domžale, v Kamniku in v Kranju, ker so to industrijsko razvita območja, v industriji pa je struktura odsotnosti z dela takšna, da odpade pretežni dei te odsotnosti na prvih 30 dni. Iz ankete, ki jo je organiziral Republiški zavod za socialno zavarovanje, da bi dobil točne podatke o tem, kako deluje novi instrument financiranja zdravstvenega zavarovanja, povzemam odgovore nekaterih delovnih organizacij: Železarna Jesenice je v prvih treh mesecih tega leta izplačala za nadomestila za bolniške izostanke za prvih 30 koledarskih dni 22 milijonov 552 tisoč dinarjev. Odstopljeni' del prispevka pa znaša za to obdobje 22 milijonov 395 tisoč dinarjev. Zmanjkalo jim je torej 157 tisoč dinarjev v treh mesecih. V Železarni menijo, da bi bilo treba odstotek odstopljenih sredstev nekoliko dvigniti, če ,bodo hoteli kriti izdatke, obenem pa pripominjajo, da bodo organizacije varčevale s temi sredstvi le, če jim komunalne skupnosti ne bodo jemale sredstev, ki si jih bodo pridobili z znižanjem bolniškega sta-leža. Le taka bo mogoče zbolj-ševati delovne pogoje in nuditi uspešno zdravstveno varstvo delavcem. V tovarni obutve Peko v Tržiču so v prvih treh mesecih izplačali za nadomestila 1,554.000 dinarjev, odstopljena sredstva zdravstvenega zavarovanja pa znašajo za ta čas 1,620.000 dinarjev. Kljub malenkostnemu »prebitku« sodijo, da je višina odstopljenega prispevka za povračilo osebnega dohodka za bolniške izostanke do 30 dni določena prenizko, ker nikakor ne bodo mogli zbrati sredstev za kakršnokoli preventivno zdravstveno delo v podjetju. V »Tekstilindusu« Kranj so v prvih treh mesecih letos pri obračunu nadomestil do 30 dni prihranili 880 tisoč dinarjev. Menijo, da jim bodo ta sredstva tudi v bodoče zadoščala. Podjetje »Delamaris« Izola pa je s prispevkom komunalne skupnosti krilo komaj polovico izdatkov. Računajo, da bodo morali v enem letu dodati iz osebnih dohodkov kakih 10 milijonov dinarjev in jim je zaradi tega seveda odstopljeni del sredstev očitno prenizek. Ža prve tri mesece letos so izplačali za 664.000 dinarjev nadomestil več, kot so jih dobili, tudi v Tobačni tovarni v Ljubljani. Kaže pa, da ponekod 'niso vzrok primanjkljajev samo prenizko odmerjena sredstva za _°Pališča so v teh vročih poletnih dneh nabito polna kopalcev. *°da vstopnina je cesto previsoka, zlasti še za najmlajše, ki ranljivo največkrat nimajo denarja. Zato si r pač pomagajo po ^toji iznajdljivosti. Kar poglejte jih, ko ptiči v gnezdu sede v tojUhnem vodometu, drugi pa so si raje izbrali okrasno jezerce. » posnetka je ujel naš fotoreporter v Bloudkovem parku v lubljani. Foto M. Šparovec UGOTOVITVE OB PIVIH OBRAČUNIH Primer Ljubljanskih opekarn ni zanimiv samo zato, ker to podjetje kot' prvo prelamlja s tradicionalno opekarniško proizvodnjo in mentaliteto. Dosti zanimivejše so pobude, ki so vplivale na tako rešitev. Začelo in zataknilo se je pri kadrih! Se pred leti so imele opekarne široko zaledje delavcev, ki bi se radi tudi za stalno zaposlili, če bi dobili tako delo. Z razvojem delovnih organizacij v bližnji okolici opekarn pa so se ti delavci začeli zaposlovati v teh podjetjih, kjer imajo lažje delovne pogoje, možnost izobraževanja, stalno delo, bolj ali manj stalne osebne dohodke in še perspektivo, da bodo dočakali stanovanja. Ljubljanske opekarne so se tako znašle v položaju, da jim v sezoni manjka nekvalificiranih delavcev. Začeli so zaposlovati »prave-« sezonce, ki pa tudi v sezoni ostajajo pri podjetju le dotlej, dokler ne poiščejo ugodnejših delovnih pogojev in seveda tudi boljšega zaslužka pri gradbenih in drugih podjetjih. Povprečno se sezonci, ki pomenijo eno tretjino vseh zaposlenih, čez poletje kar dvakrat zamenjajo. Ob vsem tem pa so začeli iz podjetja odhajati tudi »stalni« delavci, ki si tudi želijo lažjih delovnih pogojev, boli ustaljenih dohodkov, sta- nadomestila, marveč da je treba marsikje tudi »pomesti pred svojim pragom«, se pravi, narediti vse, da število bolniških izostankov ne bo tako visoko. Tako mnenje nujno izhaja iz primerjave odstotka, staleža nekaterih organizacij z Železarno Store. Število nezgod v Železarni Štore je na enega zaposlenega med vsemi jugoslovanskimi železarnami najnižje. Če kdo, potem lahko štorski železarji upravičeno zahtevajo, naj odstopljeni del prispevka ne bi bil tako »stisnjen«, ' da podjetje kljub prizadevanjem ne bi moglo doseči aktivnih rezultatov. V’ prvih treh mesecih jim je namreč kljub najnižjemu povprečju zmanjkalo za izplačilo nadomestil 113.000 dinarjev. Tudi v Rudniku svinca in topilnice Mežica so izplačali več, kot jim je bilo odstopljeno, in primanjkljaja ne bodo mogli zmanjšati, če ne bodo dobili večjega odstotka prispevka za zdravstveno zavarovanje, čeprav se trudijo znižati bolniške izostanke. Teh nekaj primerov za ilustracijo kaže, da bo treba popraviti napake, ki jih bo še odkrila praksa, če bomo hoteli doseči, da bodo delovni kolektivi imeli interes dobro gospodariti tudi s sredstvi zdravstvenega zavarovanja. Seveda pa bo treba te stvari reševati individualno. V delovnih organizacijah pa je treba imeti nenehno pred očmi tudi drugo plat medalje, bolniške izostanke in vzroke. Nagel dvig teh izostankov je v prvi polovici minulega leta močno .povečal izdatke zdravstvenega zavarovanja in čeprav je odstotek izostankov proti koncu leta padel, je še vedno marsikje previsok. Na to naj organizacije posebej mislijo. Pa ne šele takrat, ko bo potrebno kriti primanjkljaje iz osebnih dohodkov. N. L. LJUBLJANSKE OPEKARNE NA POTI DO KONTINUIRANE PROIZVODNJE Zadnjič »sezona« Mlllllllllllllllllllllliniiliiiiiiiiiilllllilillllllllllllllllllllllimil« .. Sezonska proizvodnja je še vedno eno najbolj značil- 1 g nih obeležij naše opekarske industrije. To je tradicija, ki 1 §g je še nikjer niso zlomili, ker je tudi poskušali niso! Tako g 1. opekarne v povprečju obratujejo šest do sedem mesecev jj g v letu; stalno zaposleni delavci precej časa presedijo do- H U ma na neplačanih ali do 50 % plačanih dopustih; vsako 8 p leto je treba zaposlovati sezonske delavce itd. Posledica B g tega so visoki proizvodni stroški, nizka akumulativnost jj jj podjetij in velika fluktuacija. V Ljubljanskih opekarnah menijo, da so našli pot iz 1 jj vseh teh in ge drugih težav. Po njihovem je letošnje g H leto zadnje, H je še značilno po sezonski proizvodnji. Že j jj prihodnje letu pa bo proizvodnja nepretrgoma tekla vsaj 1 jj 10 do 11 mesecev v dveh, če že ne treh izmed štirih g g obratov tega podjetja. jj liiiBmiiniiniiiiiiniiiiiiiiiiiiniiiiiHiimninniiiniiiinfflniffluiiiioiiniiiiiiiinnniiiiuiiiiHimiiiniiiiiiianiiiniiHiiimniiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiniiHiiiniiimiiniiiafimrimitHiiiimriti, novanj... Odhajajo tako tisti, ki so zares »stalni«; iz uprave in vzdrževalnih služb in tisti, ki pri podjetju prezimujejo ob polovičnih osebnih dohodkih. Samo v letošnji zimi je to zneslo nad 20 milijonov dinarjev. V Ljubljanskih opekarnah so se torej znašli pod dvojnim udarom ekonomike. Zaradi tradicionalne organizacije proizvodnje razpoložljive zmogljivosti niso izkoriščene in zato podjetje ne ustvarja dovolj akumulacije. Prav od tega pa je odvisno, kako bodo nagrajevali delavce, kakšne delovne in življenjske pogoje jim bodo nudili, kako bodo skrbeli za stanovanja, da bi si zagotovili stalnejši kader. (V povojnih letih niso zgradili niti enega stanovanja, pač pa so jih nekaj adaptirali.) Ob takih razmerah so začeli premišljevati, kaj naj bi storili, da bi bolje izkoriščali razpoložljive zmogljivosti. V podjetju imajo dva do polovice rekonstruirana obrata in dva obrata, v katera zadnjih deset let niso nič vlagali. S sredstvi, ki jih imajo, so že usposobili enega izmed obratov za zimsko proizvodnjo, medtem ko drugega pripravljajo. Gre predvsem za to, da bodo pokrili glino-kope, s čimer bo omogočeno delo tudi v slabših vremenskih razmerah. Z dodatnim segreva- njem prostorov za surovo oblikovanje opeke bo mogoča proizvodnja najmanj deset mesecev v letu. Z dodatnim ogrevanjem umetnih sušilnic pa se je povečala njihova zmogljivost. Tako so zadeli več muh na mah: potrebno količino surove opeke bodo izdelali z manjšim številom zaposlenih, ki pa bodo bolj in enakomerneje zaposleni skozi vse leto, zato Pa bodo tudi bolje zaslužili. Olajšani pa bodo tudi delovni pogoji, ker odpada pretirano garanje v poletnih mesecih. V pečeh namreč žgejo opeko povprečno 9 do 10 mesecev. Potrebno zalogo surove opeke pa morajo pripraviti v 6 mesecih. O teh in še drugih možnostih za boljše gospodarjenje pa so napravili tudi izračune. Vedo, da je zaradi večjih proizvodnih stroškov zimska proizvodnja za približno 20 odstotkov dražja in da jo dodatno bremenijo še stroški skladiščenja. Vendar ta negativna razli- v v bistvu pomeni aktivo, če preračunajo polno lastno ceno na enoto proizvoda glede na nove pogoje poslovanja. Z njimi namreč pridobijo dva do tri mesece dlje trajajočo surovo proizvodnjo in 5 do 6 tednov podaljšano obratovanje v žgani’ proizvodnji. Boljše izkoriščanje zmogljivosti pa po teh izračunih opozarja, da bodo lahko anuitete odplačevali iz čistega dohodka namesto iz amortizacije in še za stanovanja bo nekaj ostalo. Sproščena sredstva amortizacije bodo torej ostala na razpolago za nadaljnje izboljšanje in modernizacijo ostalih dveh obratov, kjer bodo uredili umetne sušilnice. S tem pa bo tudi v teh dveh obratih podaljšano obratovanje. Takšna je pot, po kateri Ljubljanske opekarne lomijo tradicionalno sezonsko opekarniško proizvodnjo in tudi mentaliteto, da drugače, kot je, tudi biti ne more. Ob tem pa opozarjajo, da bo njihov trud brezploden, če se ne bomo dokopali do dolgoročnejših programov gospodarskih in negospodarskih investicij. -mg OB DNEVU VSTAJE SLOVENSKEGA NARODA POŠILJA VSEM BORCEM IN BORKAM KOT TUDI OSTALIM ČLANOM KOLEKTIVOV GOSPODARSKIH ORGANIZACIJ, USTANOV IN ZAVODOV, S KATERIMI IMA NASA TOVARNA POSLOVNE IN PRIJATELJSKE VEZI, NAJTOPLEJŠE BORBENE POZDRAVE. Kolektiv tovarne elektrotehničnih in finomehaničnih izdelkov ISKRA Kranj BILA SEM POSLANEC NAŠEGA PRVEGA PARLAMENTA Iz spominov Tončke Majcnove Bila je otrok, med proletarskimi otroki in življenje ji nikoli ni kazalo svoje čedne stranic Delala je kot služkinja in kuharica v Ljubljani in Zagrebu in spoznavala, kaj je revščina in kaj je bogastvo. Služila je Jugoslaviji bogatašev, ki je bila lačna zlata, in bila je člen v nepretrgani verigi Jugoslovanov, ki so bili zavoljo svoje revščine in brezpravja lačni kruha. Tako je živela, dokler ni s pomočjo svojih bratov, skojevcev in partijcev — spoznala. In potlej je začela razdajati vse, kar je bilo in je v njej — za našo stvar. V narodnoosvobodilni boj se je vključila — ena izmed prvih. Ob 22. obletnici vstaje slovenskega naroda objavljamo nekaj njenih spominov na dni, ko je naše osvobodilno gibanje ustanavljalo narodnoosvobodilne odbore, ki so bili prvi organi naše ljudske oblasti. Iz njenih spominov je tudi moč razbrati, kako se je razvijala ter napredovala dejavnost teh odborov, na podlagi katere smo oktobra 1943 ustanovili Slovenski narodnoosvobodilni svet kot najvišji predstavniški organ ljudske revolucije. Prepustimo besedo tovarišici Tončki Majcen. ~w ^ ebruarja 1942 sem se vrnila iz Zagreba ■j v svoj domači kraj na Dolenjskem. Brat ■ > me je takoj vključil v delo OF. Spomi-njam se, da so mi najprej naročili, naj zbiram hrano; že v zgodnji spomladi 1942 pa sva z bratom organizirala skladišče hrane pri kmetu Francu Redek. ■ " - ližii ' % j Naši borci pomagajo pri žetvi Takole so v vojni dneh — v srcu zasužnjene Evrope\ — prihajali naši ljudje na osvobojeno ozemlje na volišča, da bi izvolili predstavnike v prve resnično svoje organe oblasti V tem času so že delovali naši zaupniki v vaseh. Prvo srečanje s partizani sem doživela marca 1942. Kakih trideset partizanov je prišlo podnevi čez Klenovik v Zagradec. Želela sem, da bi jih videla čimpj-ej. Odšla sem na studenec po vodo in med potjo srečala štiri partizane, ki so spraševali za mojega brata, akivista. Že zvečer sva sklicala z bratom sestanek, na katerega je prišlo nekaj zaupnih tovarišev iz vasi, in razpravljali smo o političnih razmerah na terenu in o prizadevanjih novih simpatizerjev OF, o izbiranju orožja in hrane. Partizanska enota se je zadrževala v našem mestu nekaj dni. Zanjo sem pekla kruh in prala perilo. Razen tega, da smo zbirali orožje, mobilizirali kmečke fante in se ukvarjali z obveščevalno službo, smo tudi zbirali po vaseh živilske karte in ko smo jih nabrali večjo količino, smo se pomenili s kmetom — našim simpatizerjem — ki je odšel v Škocjan po hrano. V tem času je bila prava hajka za O tej nalogi smo govorili na vseh sestankih, min jam se, da so bili prvi borci zelo slabo čeni in včasih jih je bilo več kot polovica, ki niso imeli orožja. Nekateri so imeli lovske puške ali pa samo pištole. Spominjam se celo, da je v teh dneh neki terenski aktivist prinesel k nam puško in da jo je partizan, ki jo je dobil, poljubil od veselja. Marca ali prve dni aprila 1942. leta sem šla z bratom na Krsinj vrh, kjer sva organizirala terenski odbor Osvobodilne fronte. Takrat je namreč šlo za to, da od zaupniškega sistema preidemo k formiranju narodnoosvobodilnih odborov. Odbore smo ustanavljali le v naših vaseh. Tiste dni so partizanske enote kontrolirale ves naš teren in stalno napadale Italijane ter jim preprečevale sleherni premik na naše ozemlje. Italijani so zapustili postojanki v Skocijanu in Tržišču in tako smo dobili prvo osvobojeno ozemlje. Naši nasprotniki pa so se potuhnili. Ob nedeljah smo hodili v gostilno Tomažič, kamor so prihajali člani naše organizacije in simpatizerji iz postojank. Tako smo organizirali zbiranje hrane, denarja, sanitetnega materiala, dobivali smo obveščevalne podatke in mobilizirali nove borce. Ljudje iz italijanskih postojank se nikakor niso mogli načuditi, da je pri nas že svoboda. Takrat je bilo sklenjeno, da moramo organizirati tudi Narodno zaščito, ki naj bi preprečila nenadne napade okupatorja. Na Malkovcu je bila organizirana že ob koncu aprila 1942. V Narodno zaščito so bila vključena tudi dekleta. Narodna zaščita je bila zarodek naše ljudske oblasti. Razen tega, da so njeni člani stražili podnevi in ponoči, prekopavali ceste in še drugače ovirali gibanje okupatorja, so se tudi zanimali za potovanja prebivalcev, aretirali sumljive osebe, izdajali dovolilnice ljudem, ki so hoteli potovati izven osvobojenega območja in ki so bili naši obveščevalci. S tem smo zagotovili, da ne bi prišlo do nepričakovanih vdorov sovražnika, kmetom pa, da so lahko nemoteno obdelovali zemljo. Razen Narodne zaščite in mladinske organizacije smo v juliju 1942 organizirali tudi odbore Osvobodilne fronte v vaseh. Spominjam se naslednjih: Zagrad, Klenovik, Velike in Male Poljane, Goriška vas itd. V Klevevžu pri Šmarjeti je bila graščina z mnogo zemlje — last graščaka Ulma, ki je pred narodnoosvobodilnim gibanjem pobegnil v začetku leta 1942. Graščak je bil med ljudstvom osovražen, saj je izžemal okoliške bajtarje, da so mu delalali za spolovino, in to boljše njemu, slabše pa je ostalo dninarju. Treba je bilo, da se zemlja čimprej razdeli bajtarjem. Rajonski odbor OF Šmarjeta je sklical sestanek, na katerem so naredili skupni načrt za delitev zemlje. Bilo pa je tudi več množičnih sestankov. Spominjam se množičnega sestanka, ki je bil 4. junija 1942 v Slapah. Vodil ga je neki Gašper, priimka ne vem. Na sestanku je bilo precej ljudi iz bližnje in daljne okolice, ki so izvolili svoje odbornike. Le-ti so sestavili listo interesentov, ki pridejo v poštev za delitev zemlje. Spominjam se, da smo upošteval socialno najbolj šibke in njihovo pripadnost osvobodilnemu gibanju. Pri razdelitvi zemlje smo bili navzoči: član rajonskega odbora OF Šmarjeta Karlovšek, Pepi Blatnik Partizanska šivalnica perila v Črnomlju ln jaz. Zemlje je bilo — namenjene za razdelitev — kakih 85 hektarov, njiv in travnikov. Razdelili smo jih na 300 interesentov. Dodeljevali smo nekaj arov njiv in nekaj arov travnikov. Interesentom, ki so bili revni, in našim, smo dodeljevali njive, na katerih je bilo že zrelo žito. Pri razdeljevanju je bilo zelo živahno, bile so številne pripombe, češ »ta ni potreben« in »ta ni naš« ali pa celo »naj se mu dodeli, saj mora zboljšati svoje razmere« in »tega nam nikoli ne bi dala gospoda«. V juniju in juliju 1942 smo imel večkrat množične sestanke v Zagradu, Klenoviku, .Otavniku; Pod Telčami, Krsinj vrhu in 'Goriški vasi. Pripravljali smo se na volitve v narodnoosvobodilne odbore, ki so bile zadnje dni julija in prve dni avgusta. Volitev se je udeležila vsaka hiša, prišlo pa je tudi mnogo žena, ki so izjavljale: »To je res fejst, da nas končno tudi upoštevajo; doslej nas niso še nikoli, čeprav nosi žena glavno breme.« Kandidacijska komisija — bila je izvoljena — je pripravila svoje predloge, vendar niso vsi obveljali, kajti volivci so predlagali še nekaj kandidatov. Spominjam se, da smo imeli odborniki NOO Klenovik dve seji. Na teh smo razpravljali, da mora biti obdelana vsa zemlja, razen tega Pa smo govorili še o medsebojni pomoči pri obdelovanju zemlje. Prepovedali smo, da bi kmetje prodajali pridelke v sovražne postojanke, določili in pobirali davke ter zbirali hrano. Na pobudo političnega aktiva sta se NOO Zagrad in Klenovik sporazumela, da zgradimo v vasi Zagrad večjo sušilnico za sadje. Sušilnico smo zgradili-Leta 1942 je bila bogata sadna letina. Kmetje so prej imeli navado, da iz vsakega sadja kuhajo žganje. Takrat pa smo propagirali, da boljše sadje posuše, iz slabšega pa kuhajo žganje. Ob koncu julija 1942 smo sprejeli sporočilo od Okrožnega komiteja Novo mesto, da Italijani pripravljajo ofenzivo. Nekaj dni kasneje je okrog 300 Italijanov napadlo Malkovec in Pavlo vas in tamkajšnji prebivalci so doživeli strahoten dan. Italijani so požgali 42 hiš in gospodarskih poslopij ter ustrelili šest ljudi. Po ofenzivi smo odšli na Gretež, kjer se je takrat zadrževala druga četa ZDU. V četi je bila za bolničarko Justi Drčar, zelo korajžna partizanka in priljubljena med borci. Na hitro je obvezala lažje ranjence. Ranjenega Teropšiča Pa je morala pri umiku podpirati, nosila je tudi njegovo puško in gredoč, sta se prepirala, kdo bo streljal. Justi je samozavestno rekla: »Streljala bom jaz!« Pozimi leta 1943 sva se s tovarišico Mico udeležili partijske konference v Knežiji, kjer je tovariš Strmecki govoril o pomenu prvega zasedanja AVNOJ v Bihaču. Nekaj mesecev kasneje pa so nama naročili, da je treba vključiti v organizacijo čimveč žena, in tedaj smo jih vključevali v odbore OF, kajti posebne ženske organizacije, razen v Zagradu, takrat še ni bilo. Žene 'so delale rezance, pecivo, potice, zbrale so precej suhega mesa, razne čaje, sanitetni material in vse, kar je prišlo prav našim bolnišnicam. V aprilu in maju 1943 sva se z Mico udeležili tudi prvega zbora naših aktivistov na Pugledu. Takrat sem prvič videla naše vodilne tovariše: Kardelja, Kidriča, Leskoška in druge. Spomladi 1943 sva z Mico tudi pobirali davke od prodanega vina in mesarjev. Zaupniki iz vasi so nam javljali, kdo je prodal vino in kdaj pride kupec. Davek je znašal od litra vina 50 centesimov, prav toliko pa od kilograma mesa. Med kupci je bilo tudi nekaj takšnih, ki so dali več — s pripombo »saj gre v dobre namene«. 22. julija 1943 sem bila imenovana za članico Okrožnega odbora OF in Komiteja ter za okrožno sekretarko SPŽZ. Istega dne, ko sem odšla na Novo goro, je brat odšel k Jožetu Jer-mančiču. Sestanek sta imela pod Telčami na travniku Jermančevih. Zaradi izdaje pa so ju belogardisti ujeli. Pri sebi sta imela spiske naših nasprotnikov in kakih 60.000 lir od pobranih davkov in prispevkov za OF. Belogardisti so mojega brata in Jermančiča odpeljali preko TelČ, kjer so se ustavili pri Jermančičevi hiši. Jer-mančič je prosil svojo 68 let staro mamo, naj mu da vode, vodja belogardistične patrole pa je dejal: »On vode ne rabi več.« Mati je prinesla sinu vodo in dejala: »Le korajžen bodi, danes oni vas, jutri pa bomo mi njih in to dokončno.« Potlej so brata in Jermančiča odpeljali v Tržišče, kjer so ju zasliševali, in ker nista nič povedala, so ju še isti dan v gozdu nad Tržiščem potolkli s puškinimi kopiti. Ob kapitulaciji Italije je razen osvobojenega ozemlja dobila naša vojska tudi mnogo raznovrstnega orožja. Nekateri naši borci so nosi1' kar dve puški. Takoj ko je prišlo okrožno, partizansko vodstvo v Novo mesto, smo. imeli številne množične sestanke, med drugimi v Škocjanu, Beli cerkvi, Šmarjeti, Šempetru pri Novem mestu, Mokronogu, Trebnjem itd. Ker so ponekod odbornik' NOO ob italijanski ofenzivi odšli v belo gardo ali zaradi strahu postali neaktivni, smo kadrovsko izpopolnjevali narodnoosvobodilne odbore oziroma so delo oblasti prevzemali odbori Osvobodilne fronte. litve v Zbor odposlancev slovenskega naroda. O teh volitvah smo razpravljali na številnih sestankih, na katerih smo volili delegate. Direktiva partijskega vodstva je bila, naj izvolimo več ljudi s terena. Kot aktivista sta bila izvoljena v šmarješkem podokrožju Jože Kačar-Kan-tor v Beli cerkvi, jaz pa v domači vasi Zagrad jn še za vasi Klenovik, Velike in Male Poljan6’ kjer sem bila izvoljena z večino — 53 gla5°^' Nadalje sem bila zadolžena za izvedbo v vase« Jeperjek, Telče in Otavnik. Sestanek je bil na Jeperjeku pri Erženu, ki je bila naša zavedna družina. Z veliko večino je bila izvoljena km6Č' ko dekle Nežka Eržen. Njo So leta 1944 ustrelili Nemci. Sodelovala sem pri volitvah v Krsin.1 skem vrhu, kjer j$ bila izvoljena Tončka Rešeta. Za vasi Malkovec in Pavla vas bi mora biti izvoljena Rezka Udovč, ki je delala za že od 1941. Ker je imela malega otroka-dojen ka, ni mogla na pot, in zato je bil izvoljen n ' mesto nje Tone Borštnar-starejši. Okrožnemu k miteju je bilo naročeno, da pripravi delegate Kočevski zbor. Tako je bil sestanek delegat® novomeškega okrožja v gozdu nad Muhaberi6' Vodil ga je okrožni sekretar Klemen. Na Kočevskem zboru, ki mi bo za vedno ostaj v spominu, sem bila izvoljena v prvi slovens parlament. V LITOSTROJU SO UVEDLI SKRAJŠANI DELOVNI ČAS Dog ovor... H Zadnje dni v aprilu je delav-ski svet v Litostroju razpisal re-ferendum. DA ali NE na glaso-valnih lističih naj bi odločila, ali ^ bo imel poslej teden dve nedelji H ali pa še naprej eno samo. Ko so Ul komisije preštele odgovore, so H sporočile: odločen DA. Ustavno ^ določilo o dvainštirideseturnem tednu je tako postalo aktualna ^5 stvarnost. j~e so tudi sicer prvi, ne vem, da pa so jpd prvimi redkimi pogumneži, je zagotovo. £a tri tedne v mesecu so izbrisi iz koledarja dan, ki mu pravimo °bota in tako uveljavili, kot oni praho, dvainštiridesetu.rni teden. Analize Pa so pokazale, da se je s tem zmanjka za kolektiv delovna obveznost šari10 v tem prvem mesecu za nič manj za 74.661 delovnih ur. , Pa kaj bi drug drugemu tajili: tako vzbuja po eni strani skrajševanje Potrebnega delovnega časa optimizem n odobravanje, tako po drugi strani ni možno zanikati nekaterih pomislekov. Gre namreč za tistih »izgub-ionih« šest ur v tednu, ki pomenijo na Primer v kolektivu, kot je Litostroj, več ?°t 74.500 delovnih ur na mesec, in ki "h je treba po vrhu vsega pomnožiti še dvanajst, da pač dobimo kolikor toliko ®=dno predstavo. Teoretično vzeto bi to jPoralo neizbežno pomeniti tudi za to-in toliko manjšo proizvodnjo, za ®liko in toliko manjšo realizacijo, za ve koliko odstotkov manjše sklade, m?je osebne dohodke in seveda tudi m^jo življenjsko raven proizvajalcev. In rzčas prav zaradi tega pogosti potniški v gospodarskih organizacijah: ali /š bi bil nekoliko dvorezen ali vsaj Preuranjen sklep o skrajšanju delovne-8a časa? V Litostroju pravijo, da se niso prenaglili. Da o tem razmišljajo že dobri ;Ve leti. Sef tehnološko analitičnega odlika Marjan Žugelj pravi, da so že ,®ckrat pripravljali analize za skrajšan 96l°vni čas. „ V letu 1961 pa niso niti rezultati 8°sPodarjenja niti splošna organizacijama sestava omogočali, da bi lahko brez lp°de skrajšali delovni čas. Že v tem 6 tu pa je delitev dela na ekonomske Ppte dala rezultate, ki so nam bistveno ina žali to možnost, saj se je samo to«18 v realizaciji za prvi kvartal le-i,,njcga leta povečal v primerjavi z ribrh obdobjem leta 1960 na 311. Po-v °ne številke pa bi lahko lahko na-J~°li tudi za povečanje bruto produkta, Kšdov in osebnih dohodkov. Sprva smo sicer mislili skrajšati vlovni čas na 45-urni teden, pripovedu-st Predsednik upravnega odbora v Lito-^oju Rudi Jesenšek, ko pa je Ustava Jakonila možnost 42-urnega tedna, smo K^da začeli razmišljati o tem. Rezul-{J1 analiz so bili ugodni, seveda pa ne Povečane intenzivnosti vsakega po-^dteznika in brez sprostitev nekaterih tranjih rezerv. j Predsednik sindikata Vinko Kožuh ^ Pripoveduje, da so družbeno-politič-»0r6anizacije v celoti podprle ta pred-8 samoupravnih organov: 10. Proizvodnja pa ob skraišanem de-g Pem času seveda ne bi smela haza-t^V^ti, pripoveduje predsednik sindikata Kožuh. V krajšem delovnem času bi Pfa ali narediti toliko kot prej, pravza-$JV še več, da bi lahko obdržali do-jeTnii ritem v razvoju podjetja. To pa "krati precejšnja obveznost kot tudi tari obremenitev zaposlenih. Navse-tQ je le treba v petih dneh narediti kar prej v šestih. Zato naj bi šele kov i praven družben dogovor vseh čla-keLkolektiva odločil o uvedbi skrajšala delovnega časa. Šele absolutna ve-Pritrdilnih odgovorov na referen-g.Qt ‘u je po našem mnenju mogla za-w°Vlti temu sklepu tudi družbeno kr Uničenost. Je pač tako, da ta nova l6L,.lca nalaga slehernemu članu ko-v6 in kolektivu kot celoti tudi no-it) -°bveznosti do samega sebe, do ožje ^rše družbene skupnosti. la Po sebi še ne zagotavlja tudi ena-a" večje proizvodnje, storilnosti, Vi, prhičnosti in rentabilnosti posloma- Kot je sicer po drugi strani res, da je bržčas vredno iskati to možnost in skleniti tak dogovor, seveda na realni osnovi. V akcijo... Dogovor o skrajšanem delov-=== nem času je bil sklenjen zadnje ==== dni aprila. Proizvajalci v Lito-H!§ stroju so s 96,8 °/o pritrdilnih od-govorov potrdili dvainštirideset-g| urni delavnik. Tri mesece naj bi ||E trajalo poizkusno obdobje. S tem se je začela akcija: v petih dne-==j= vih narediti to, kar so prej v =i šestih. Menda v gospodarskih organizacijah ni bolj deljenih mnenj od tega, kolikšne so notranje rezerve. Odgovori na taka in podobna vprašanja so si po svoji vsebini celo povsem nasprotni. Od tega, da notranjih rezerv ni več veliko, do tega, da jih je še ogromno, in spet, da se skrivajo predvsem v boljši organizaciji proizvodnega procesa, ter po drugačnem mnenju, da so znatne tudi v večji individualni intenzivnosti dela ... Resnica pa je bržčas nekje na sredi, vsekakor pa v odgovoru: Nekje pač večje v povečanju intenzivnosti dela, drugje spet v sodobnejši tehnologiji in boljši organizaciji proizvodnje, oboje pa zagotovo v vsakem delovnem kolektivu. Ne kaže sicer litostrojskih izkušenj v celoti posploševati, ocenjevati možnost zmanjševanja potrebnega delovnega časa samo z njihovimi rezultati. Res pa je to — o čemer pripovedujejo, najmanj — kar je zanimivo. — Analize so razkrile, da se giblje neizkoriščen čas v delovnih urah tam nekje okoli 15 ali 20 °/o, pripoveduje predsednik upravnega odbora Jesenšek. Vsak odstotek, za katerega bi zmanjšali ta »mrtvi čas«, 6i ob 14 milijardah bruto produkta pomenil težke milijone. S krajševanjem delovnega časa pa je boj za te odstotke še posebno aktualen. Boljša organizacija proizvodnje lahko seveda najbolj občutno vpliva na efekt v izplenu. Vendar tega ni vselej možno uresničiti preko noči, tovrstne notranje rezerve je treba šele odkrivati, jih analizirati, zato smO to področje označili v samoupravnih organih kot perspektivne ukrepe. S tem pa seveda še ni rečeno, da ne bi mogli poiskati notranjih rezerv v povečani intenzivnosti dela že takoj v prvih dneh. tiden izmed takih ukrepov pa je bilo skrajšanje odmora in zaostritev discipline. Pravijo, da ni bilo prej v Litostroju nič drugače kot v mnogih drugih delovnih organizacijah. Zamude, zasebni opravki, odhodi iz podjetja s- takšnimi in drugačnimi vzroki in opravičili, včasih so se začeli stroji vrteti petnajst, dvajset ali celo trideset minut po šesti uri in se Spet ustavili petnajst, dvajset ali trideset minut pred drugo. — Vsak delavec mora zdaj ob šesti uri že v delovni obleki žigosati svoj karton in potem ob dveh prav tako še v delovni obleki, pripoveduje o disciplinskih ukrepih predsednik delavskega sveta v ekonomski enoti strojev in naprav inženir Peter Vogrič. Deset minut zamude pomeni odtegljaj polurnega zaslužka, kar pa je več, odtegljaj za vso uro. Tudi vsa zasedanja samoupravnih ' organpv ali družbeno političnih organizacij smo premaknili v prosti čas, službene opravke in izostanke pa omejili na minimum. Te ukrepe pa so v Litostroju dokumentirali tudi z nekaterimi zelo zgovornimi podatki. Tako so pripovedovali, da se je indeks zamud v letošnjem maju zmanjšal v primerjavi z istim mese-i, cem minulega leta na 55, opravičenih plačanih izhodov celo na 5,7, opravičenih neplačanih izhodov na 3,8 in službenih izhodov iz podjetja na 6,4. In medtem ko so pomenile še v lanskem letu izpadle delovne ure 1,09 %> od celotnega števila efektivnih ur, pa so bile v letošnjem maju še samo 0,06 %>. Vodja ekonomske enote hidravlični stroji inž. Kosta Da Damos takole komentira te številke: — Mislim, da zdaj že lahko naredimo v dvainštiridesetih urah toliko, kot prej v oseminštiridesetih. V čem je potemtakem ta »litostroj-ski čudež«? Ce so v povprečju prihranili z disciplinskimi ukrepi deset minut zjutraj in deset minut ob koncu delov-1 ne izmene, je to na teden že 100 minut prihranjenega efektivnega časa na zaposlenega. Če k temu prištejemo še petkrat po 15 minut z odmori prihranjenega časa, je to novih 75 minut, ali pa skupaj natanko pet. minut manj kot tri ure. Do sem pa ni Litostroj ne v privi- legiraneih ne v kakršnem koli drugačnem položaju. Toliko ali pa celo več »čudeža« bi si bržčas lahko privoščili v večini delovnih organizacij. Tako postaja tista teza, češ da intenzivnosti dela ni več možno bistveno povečati, čedalje bolj sumljiva. A za prehod na dvainštirideseturni delavnik je bilo treba odkriti notranje rezerve še za približno tri ure in pet minut. Ali pa se lahko za toliko še poveča individualna intenzivnost dela? — Ja, ,samo malce bolj je treba poprijeti, pravi Lado Kuntner iz oskrbovalnih obratov. Rezultati... = Analiza prvega meseca s tremi |gg prostimi sobotami jle optimistič-|=g na. Številke dokazujejo, da je sa-mo poostrena delovna disciplina =ee| in večja intenzivnost dela posa-==5 meznih članov kolektiva v celoti fžiš nadomestila, kar bi izgubili s =§§ skrajšanim delovnim časom. — Mesec je prekratka doba, da bi lahko govorili o zanesljivih pokazateljih bodisi za produktivnost bodisi za ekonomičnost ali rentabilnost, pripoveduje šef tehnološko analitičnega oddelka Žugelj. Po drugi strani pa je spet res, da so ti podatki, čeprav pomanjkljivi, dokaj izpodbudni.. Skorajda ni mogoče verjeti, da sev taki, navsezadnje malenkostni ukrepi, dali tolikšne rezultate. A številke so vendarle številke. Analiza za prvi mesec obratovanja v krajšem delovnem času namreč razkriva, da so litostroj-čani uspeli: samo s poostreno disciplino in večjo individualno intenzivnostjo dela so nadomestili izpad tistih 47.661 ur. In čeprav se je indeks efektivnega delovnega časa v primerjavi z majem minulega leta zmanjšal na 90,1, se je proizvodnja po vrednosti povečala za 0,6 %>, na 1 uro vloženega delovnega časa pa za 10,4 %>. Količinska proizvodnja se je povečala za 6,4%, na 1. vloženo uro pa za 14,3 %. Rezultat pa je še bolj zgovoren, ker so analize pred prehodom na tri proste sobote razkrivale, da bi za-, dostovalo samo približno 12% povečanje. V primerjavi z majem minulega leta se je dvignil proizvodni rezultat z ozirom pa vrednost za 41,4 %, na 1 uro efektivnega dela pa za 41%. Večji obseg je dosegla tudi količinska proizvodnja, v celoti za 3,3%, na 1 uro efektivnega časa pa za 4,2 %. Ti indikatorji se seveda lahko v prihodnje še bistveno spremenijo bodisi v dobro, bodisi v slabo. V celoti pa jih le ne kaže negirati. Morda bo kdo pripomnil, kaj pa so v prejšnjih letih počenjali v Litostroju? Povsod bržčas r$s ne bodo mogli iskati tolikšnih rezultatov samo v povečani intenzivnosti dela, nekoliko pa vsekakor in marsikje celo več. Sicer pa ostane ob prehodu na skrajšani delovni čas še druga pot: z boljšo organizacijo do novih notranjih rezerv. V prihodnje... --- Proizvodni program za prihod- r= nje leto že pretresajo samoupraven ni organi. Samo ekonomska enota Uš hidravlični stroji naj bi dosegla HH tak bruto produkt, kot ga je še HH leta 1959 imel ves Litostroj. Za HH podjetje pa veljajo tile podatki: =i= z letošnjih štirinajst milijard naj gn bi se prihodnje leto povečala §Hj vrednost proizvodnje na 17 mili-f=== jard. —• Brez problemov pa seveda ni ta prehod na krajši delovni čas, pripoveduje predsednik upravnega odbora Jesenšek. Zaradi ozkih grl in premajhnega dotoka kadrov smo morali obdržati nadurno delo. Indeks je celo višji v primerjavi z minulim letom, dosegel je 117,4, pri čemer pa seveda treba upoštevati, da smo realizirali plan dotoka kadrov samo z 20 % in da je letošnji plan proizvodnje za 2 milijardi večji od lanske realizacije. Pa niti to ne kali optimizma v Litostroju. Proizvodni program povečujejo v prihodnjem letu za tri milijarde, čeprav bo pripravljen na 42-urnem tednu. Pravijo, da naj bi ga uresničili predvsem z notranjimi rezervami. Tehnični. direktor inž. Vinko čižman pravi, da so ti ukrepi usmerjeni predvsem v to, kako' bi z boljšo organizacijo proizvodnje zmanjšali odstotek mrtvega delovnega časa. — Še vedno je prevelik, pripoveduje inž. Čižman. Zato smo se resno lotili izboljšanja organizacije dela in tehnologije nasploh. Konkretnih ukrepov je cela kopica. Od tega, da si prizadevamo izboljšati dokumentacijsko službo, službo priprave orodja in notranji transport, do tega, da smo zaostrili disciplino pri dobavah med posameznimi proizvodnimi enotami. Skupina dvajsetih strokovnjakov je začela pripravljati predlog za skupinsko tehnologijo, da bi tako uved- li, kjer bo seveda možno, namesto individualne maloserijsko, namesto te serijsko in morda tudi veliko serijsko proizvodnjo. Precejšnje notranje rezerve nam bo bržčas razkrila tudi interna specializacija proizvodnih enot. Resneje pa smo začeli razmišljati tudi o ustanovitvi centralne plansko terminske službe, da bi tako zagotovili enotnost vodenja tehnološkega procesa in se izognili pogostim zastojem in zamudam in s tem izgubam v dohodku. Seznam izboljšav v organizaciji in modernizaciji proizvodnje pa najbrž s tem še ni izčrpan. Za tri milijarde večji bruto produkt bo treba odkriti precej notranjih rezerv. Morda bo ta vsota nižja, lahko tudi višja, kdo bi mogel to zdaj zatrditi. Velja si pa iz litostrojskih izkušenj izluščiti predvsem eno misel: da je vredno bezati v te skrite rezerve in naložiti v) njihovo odkrivanje nekaj sredstev. Pogosto je namreč to bolj ekonomično kot marsikatera naložba v nova osnovna sredstva. Predvsem najbrž ne bo držala tista misel, da je treba najprej vse stare stroje zamenjati z novimi in šele potem začeti misliti o skrajšanem delovnem času. Spremembe... =H V Litostroju zatrjujejo, da ni ||i naključje, ker so bili prav v ma-s ju in ob skrajšanem delovnem času najvišji osebni dohodki. Pra-!H! vijo, da se jim pozna, ker ima š= mesec eno samo soboto. Na osem-inštirideseturni teden pa noče =§§ nihče niti pomisliti. Sami pravijo, Hi da. bi to. pomenilo precejšen korak Ess nazaj. Težko je presojati, ali je ta litostroj-ski optimizem V vseh 100-odstotkih zasnovan na realnih osnovah ali pa samo v 99 %. So optimisti, pa pika. Tudi to je bržčas res, da bi marsikje precej bolj škripalo ob prehodu na skrajšan delovni čas, čeprav bi bili morda še bolj prizadevni kot pri njih. Kljub vsemu pa bi bil lahko ta optimizem le nekoliko bolj nalezljiv. Navsezadnje samo prerekanje 0 tem, ali je možno povečati intenzivnost dela ali ne, ali so notranje rezerve samo v boljši in modernejši organizaciji proizvodnje ali pa celo stokanje, da jih sploh ni — bržčas ne bo nikoli približalo 42-urnega tednika. Treba bo malce več. Pravijo pa v Litostroju, da se je od maja marsikaj spremenilo. Nekdo pripoveduje, da je s tem tako: v petek popoldne je vredno za soboto in nedeljo zginiti iz mesta. To pa seveda spet po svoje pritisne na družinski proračun, zato je' treba zgubo nadomestiti takoj naslednje dni na delovnem rpestu. Drugi spet pravijo, da se zdaj lahko v nedeljo vsaj. odpočijejo. Mojster v obratu 1 v enoti oskrbovalnih obratov pripoveduje, da dosegajo delavci v ponedeljkih naj večje učinke, medtem ko je bil prej, po produktivnosti sodeč, najslabši dan. In ne primeri se redko, da katerega izmed zaposlenih v obratu noče sprejeti medse nobena brigada, češ da jim preveč kvari skupinsko normo in zaradi tega preveč posega v, njihove kuverte ob koncu meseca. — Mislim, da se je prav s skrajšanim delovnim časom bistveno spremenil odnos do dela, pripoveduje vodja ekonomske enote hidravlični stroji inž. Da Damos. Pa ne mislite, da idealiziram. Ta sprememba ima namreč zelo realno osnovo. Kdor noče imeti manjših osebnih dohodkov, mora narediti toliko kot prej. Ali so to- vse pozitivne spremembe ali pa so jih še polovico pozabili povedati, to je navsezadnje za zdaj vseeno. Bržčas bodo tudi morali v Litostroju še marsikaj spremeniti, kar se morda danes zdi dobro. Le malo verjetna bi bila misel, da so dosegli že vse, kar bi lahko. Sicer pa kali za, zdaj optimizem le to, ker je zaradi poletnih dopustov prezasedena koča na Sorški planini, tako da jo morajo več ali manj črtati iz seznama svojih vikendov. Morda tudi to, da se športno društvo ni pravočasno preusmerilo v drugačen tip rekreacije in da so zaradi tega šotori, badmington in žoge nenehno izposojeni in da vsem že nekaj časa ne morejo ugoditi. Iznajdljivejši si zato pomagajo s tekmo na hoduljah ob Sori in s piknikom, ja, zakaj pa ne na Jeprci, ob odojku na žaru. Pravijo pa, da poguma niso izgubili, čeprav so menda res prvi, ki imajo izkušnje samo z eno soboto v mesecu. BOJAN SAMARIN rani e« V razvitih državasi imajo knjižnice do 60 odstotkov izobraževalne literature, pri nas največ 15 odstotkov © Ali so naše knjižnice res samo za »penzioniste«? ® V dveh letih po sprejetju zakona je od 26 občin ljubljanskega okraja le 9 občin imenovalo matične knjižnice Naše knjižnice širom po Sloveniji so pretežno še vedno bolj »knjižnice za branje«. Knjiga pa ni le sredstvo razvedrila, ni le sredstvo oblikovanja estetskih in etičnih vrednot, postati bi morala vsekakor bolj kot doslej vsakodnevno sredstvo dopolnilnega individualnega izobraževanja, splošnega, strokovnega, družbeno-ekonomskega, sredstvo vplivanja na družbeno-politično zavest. Te zadnje naštete funkcije knjige v rokah posameznika narekujejo vedno večje potrebe po izobraženem kadru na vseh področjih javnega in gospodarskega življenja, narekuje naša družbena usmeritev, naš družbeni , sistem, ki se bo težko realiziral, če pri ljudeh ne bomo kakorkoli, tudi s knjigo, razvijali sposobnost mišljenja, pospeševali njihov umski in duhovni razvoj.' To se sliši dokaj načelno. A za ilustracijo podatek, ki govori o tem, da v civiliziranem svetu te izobraževalne funkcije knjige ne podcenjujejo in niso več načelnost, temveč spoznanje nuje razvoja in napredka. V knjižnicah mnogih razvitih dežela__doseže procent izobraževalne literature do 60%>, medtem ko pri nas komaj največ 15 %>. Verjetno je v taki strukturi knjižnega fonda tudi delni vzrok, da se, v svetu moderni knjižni fond obrača vsake tri leta, pri nas pa komaj vsakih deset let. Ob razpravah o tako zastarelem konceptu naših knjižnic slišimo včasih misel, ki izzveni kot očitek, češ lahko je to • tako v Sovjetski zvezi, pa npr. v Ameriki, kjer je ta skrb za razvoj knjižnic organizirana in vodena strok&vno nekako od zgoraj, od ljudi, ki imajo sodoben knjižničarski koncept. Drugače pa da je to pri nas, ko smo vse knjižničarstvo tako rekoč prepustili komunam, zdaj pa je od njih volje odvisen koncept, včasih pa sploh obstoj ali propad kakršneže-bodi knjižnice. To seveda ni povsem res. Številni napori osrednjih institucij, forumov, združenj in društev so vendarle v tem, da slede in analizirajo naš knjižničarski razvoj, opozarjajo na slabosti. To torej ni prepuščanje stvari stihiji razvoja, temveč koristna in učinkovita družbena akcija. Če pa na drugi strani terjamo, naj knjižnica postane kulturna institucija komune, ne torej nekaj vsiljenega iz prepričanja od zgoraj, temveč nekaj, kar naj se razvija ob potrebah občanov, to tudi ne pomeni, da lahko knjižnico prepustimo stihiji rasti potreb občanov, temveč da mora najti svoje mesto v izdelani izobraževalni in kulturni politiki nekega kraja, postati torej skrb družbeno-političnih organizacij, izobraževalnih institucij, samouprave občanov v komuni. Menda smo tretja republika v Jugoslaviji, ki je pred dvema letoma dobila svoj prvi Zakon o knjižnicah. V teh dveh letih je vendarle vedno več razumevanja za knjižnice tam, kjer so Zakon pravilno razumeli. Kjer so dojeli, da je občinski knjižničarski matični center lahko tisto akcijsko središče, preko katerega se bo lahko učinkovito izvajal program modernizacije knjižničarstva. Tak svetel primer je vsekakor občina Kranj, ki je bila za vzgled mnogim občinam na Gorenjskem. Pri tem seveda ne gre le za modernizacijo funkcioniranja oziroma poslovanja knjižnice, za uvajanje cenejšega in boljšega decimalnega klasifikacijskega sistema ureditve knjižnice, za prosti pristop do knjige, za strokovne kadre, za ločene oddelke itd. Gre tudi za tisto modernizacijo knjižničarstva, ki bo dala slovo čitalništvu, ki bo realizirala funkcijo izobraževalne knjige v rokah posameznika, proizvajalca in upravljalca, gre za iskanje novih prijemov popularizacije te knjige itd. Knjižničarski sosvet Okrajnega sveta Svobod in prosvetnih društev okraja Ljubljana je izdelal analizo (pred kratkim jo je predložil v razpravo tudi plenumu), ki kaže, da je od 26 občin tega okraja doslej le 9 občin imenovalo svojo matično knjižnico. Najmanj spodbudni so rezultati na teritoriju starega ljubljanskega okraja, saj je tu cela vrsta občin, kjer ni skoraj nobenih pogojev za razvoj knjižničarske matične službe. Osnovna nit problema, kot ugotavljajo, je v tem, da občinski družbeno-politič-ni in samoupravni forumi niso še pokazali zanimanja za ta problem. Tako v Cerknici, Litiji, Trebnjah, Hrastniku, Kamniku, Mostah, nimajo pogojev niti za najosnovnejšo izposojo knjig. Kako tu izvajati sodobnejši koncept knjižničarstva, je res težko odgovoriti, -dokler same občine ne bodo ustvarile vsaj najosnovnejših pogojev za delo. A verjetno pri tem ne gre le za slabše materialne pogoje občin. Tu so kot ovira na poti še razna pojmovanja o knjižnicah, ki gotovo njihov razvoj zavirajo. Mnogi npr. še vedno trde, da so knjižnice potrebne le ljudem, ki irrfajo dovolj prostega časa, da še čitajo. Potemtakem, nekakšne »penzionistovske ustanove«. Seveda tako mnenje nosi v sebi svojo lastno logiko. Če domača knjižnica ne premore drugega kot nekaj zastarele beletristike, od nje res ni kaj pričakovati. Toda to nit je treba enkrat pretrgati! Le z razumevanjem in družbeno akcijo bodo take knjižnice lahko spremenili v koristne družbene izobraževalno kulturne institucije.. Ali drugo pojmovanje: pred vojno, pravijo nekateri, ko imele knjižnice poleg čitalništva vsaj še svoj politično strankarski koncept. Tako napredne knjižnice torej podoben koncept kot npr. amatersko gibanje Svobod pred vojno. In kaj danes? To je odpadlo, torej ni ostalo nič. Takšno, sila primitivno gledanje na funkcijo knjižnice kaže, da o njeni novi usmeritvi, ki bi bila tudi danes družbeno pogojena, res marsikje družbeno politični činitelji v komunah premalo razmišljajo. Zato v to »mrtvo vejo« tudi vlagajo tako pičla sredstva. Ne da' bi tokrat podrobneje obravnavali nekatere zelo zanimive pokazatelje iz analize razvoja knjižničarstva v ljubljanskem okraju, bi kazalo vendarle ob tem osnovnem vprašanju, vprašanju koncepta naših knjižnic, ob koncu zastaviti si nekaj vprašanj: Kdo naj predvsem uveljavlja novo družbeno koncepcijo knjižničarstva v komuni? Kdo naj predvsem uveljavlja vlogo knjižničarstva v celoviti izobraževalni in kulturni politiki nekega kraja? Kdo naj predvsem vpliva, da bo položaj in mesto knjižničarstva v naših statutih komun dobilo primerno družbeno veljavo? Prav in zelo koristno je, da organizacije Svobod oziroma njihovi občinski sveti še naprej utrjujejo svoje knjižničarske svete, kot so to poudarili na zadnjem plenumu. Knjižničarski sveti ne bi smeli videti svoje domene le v lastnih volonterskih društvenih knjižnicah, tudi knjižnice, ki so ali pa postajajo poklicne kulturne ustanove s strokovnimi in plačanimi knjižničarji, pa šolske, strokovne in druge knjižnice, so še vedno prav tako domena njihovega družbenega presojanja in usmerjanja, domena njihovih sugestij, pomoči itd. Zanimati pa bi jih morali tudi proble- mi prodaje knjig v domačih knjigarnah, razširjenost tiska v domačem kraju, zamisel in organizacija prireditev za popularizacijo knjige v sodelovanju z ostalimi institucijami, šolo, klubom itd. Toda za uveljavitev nove koncepcije knjižničarstva bi morali tudi več storiti družbeni organi, knjižničarski sveti pri samih knjižnicah. Le-ti se žal vse prepočasi uveljavljajo, prepočasi odpravljamo znane »otroške bolezni samoupravljanja«. Še vse preveč imamo v teh organih ljudi, ki so ali pasivni ali nezainteresirani, ali le formalno zadoste svoji družbeni funkciji, vse preveč improvizirajo svoje delo. Morda je od vsega tega osnovno še najbolj to, da smo izbirali ljudi za take organe preveč le kot »predstavnike nekoga«, premalo pa izbrali res tiste, ki bi se resnično z interesom in odgovornostjo lotili niza osnovnih in konkretnih vprašanj, ki zadevajo koncepcijo našega knjižničarstva: nabavne politike, pogodbenih odnosov s skladom ali proračunom občine, preko katerih bi morali doseči, da bi bolj stimulirali popularizacijo in izposojo izobraževalne knjige, da bi stimulirali različne oblike kulturne dejavnosti v zvezi s knjigo poleg same izposoje knjig, da bi skupno z izobraževalnimi ustanovami razvijali večje individualno poseganje po strokovni literaturi itd. Verjetno je to tista pot, po kateri bodo potrošniki knjige sami najprej dojeli veliko koristnost vlaganja skupnih družbenih sredstev v nadaljnji razvoj naših knjižnic. S. G. Ob piranski obali Foto Milan Šparove« na investicija? Izbor kandidatov za letošnje seminarje Zveze Svobod ni bil najbolj skrben © Le dosedanje praktično delo in uspehi lahko zagotavljajo smiselnost, kontinuiranost in rentabilnost nadaljnjega izobraževanju Tik pred durmi poletja, tistega poletja počitnic in odmora, je poskrbel republiški Svet Svobod in prosvetnih društev za nekaj seminarjev. Praksa zadnjih štirih, petih let. Seminar za režiserje in deloma tudi za igralce amaterje je bil v slovenskem primorju — v Kopru, seminarja za organizatorje klubskega življenja pa prav v nasprotnem koncu — v Radovljici. .Naj je bilo delo vseh treh skupin še tako resno in prizadevno, povsod je vladalo ono prijetno, sproščeno vzdušje, ki ga povzročijo lepo vreme, krajevna sprememba, predvsem pa druščina kolegov z enakimi ali podobnimi interesi. Gotovo prispeva svoje tudi neuradni del takih seminarjev in prav je, če ga mimogrede omenimo. Teden ali deset dni spanja v soseščini, posedanje za isto mizo pri kozarcu vina ali ledene kave, osebna izmenjava mnenj, izkušenj in znanja so sicer drobna, vendar zdrava osnova za vse seminariste, ki se bodo po povratku domov lotili dela v skupnosti svojega kraja. Če bi potegnili na skupni imenovalec oba radovljiška seminarja za organizatorje klubskega življenja in koprskega za režiserje amaterje, bi videli, da so imeli kljub povsem različnim te- m m OCANA k*: INFORMACIJAM. Po opernem delu ljubljanskega festivala so prišli na vrsto nastopi folklornih glasbenih ansamblov iz raznih dežel. V torek je gostovala sovjetska plesna ekipa »Lezgin-ka«. Sovjetski plesalci uživajo povsod velik ugled, »Lezginka« pa je med najznamenitejšimi folklornimi skupinami v Sovjetski zvezi in jo poznajo' tudi drugod (pred kratkim smo videli dve točki iz njihovega repertoarja tudi v filmu. Zato ni čudno, če je vladalo za njen nastop tudi pri nas izredno za- TUJI GOSTI LJUBLJANSKIH71/™"^ in ^il° število obiskovalcev menda rekordno, tako da je ozko grlo vhodnih vrat v Križanke povzročilo neprijetno zamudo dvajsetih mi- PLESI LJUDSTEV IZPOD KAVKAZA illiliiiliiiiiiiiniiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinmiiiBiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiniKi POLETNIH PRIREDITEV nut in je gledalce na stojišču stalno motilo skakanje »slepih potnikov« čez zidove. Repertoar ansambla črpa iz bogastva plesov narodov, ki živijo v današnji Dagestanski sovjetski republiki. Kljub številnim narodnim skupinam pa sta struktura plesnih gibov in glasba sama pokazali precejšnjo enotnost, glavno razliko smo lahko opazili pri nošah. Slovanski element v glasbi ni prišel bistveno do izraza in najdemo pri le tej značilnosti vzhodnih ljudstev, pa vendarle tudi z mnogimi samostojnimi potezami in tipičnostjo. Najprej .je zelo zanimiv instrumentalni part s stalno se ponavljajočimi melodičnimi vzor- ci in razborito ritmiko. Posebno pozornost so vzbudili pihalni instrumenti, od katerih je posebno neka vrsta oboe imela za nas povsem nenavadno in novo barvo. Ne vem, če sta se obedve harmoniki s tipičnostjo te glasbe najbolj skladali. Atraktivni virtuozni nastopi so seveda kot po navadi zaslužili vihamo odobravanje. Zelo značilna je razlika med sproščenostjo, bleščečimi, razbrzdanimi nastopi posameznikov moške skitpine in med zamišljenostjo, zadržanostjo, krhko nežnostjo ženskih plesnih gibov. Posebno impresivno je delovala točka, kjer možje v dopetnih ovčjih plaščih kot črni kipi plavajo čez oder. P. K. jcene kritike informacije ocene kritike Informacije ocene kritike Informacije ocene kritike informacije ocene kritike informacije ocene matskim področjem vendarle enake pomanjkljivosti in težave, pa seveda tudi dobre strani. Letos je šepala udeležba. Ne, da bi ne prišlo dovolj udeležencev, da bi v Sloveniji manjkalo režiserjev amaterjev ali celo vodij klubov! Tokrat so prvič poslali svoje predstavnike v Koper in Radovljico okrajpi Sveti Svobod sami in so se izkazali kot prilično slabi organizatorji. Če pozabimo, da so prijavili svoje ljudi štirinajst ali celo teden dni pred pričetkom seminarja, čeprav je razpis Republiškega sveta Svobod'in prosvetnih društev popotoval na teren že v zgodnji pomladi, je pomisleka vreden še zlasti izbor udeležencev. Res, okraji so postali razsežnejši, morda so trenutno še ponekod malce nepregledni in vendar bi ne bilo tako težko, če bi se okrajni, predvsem pa občinski sveti Svobod bolje pozanimali za svoj domači kader in ga poslali na seminar z ozirom na njegovo dosedanje delo, sposobnost in perspektive. Tako se je pač moralo, zgoditi, da so posedali tako v Kopru kot v Radovljici tudi ljudje, ki so komaj imeli kontakt z delom na terenu ali pa so bili celo pravi začetniki. « Res, enkrat je treba začeti. Seveda. Toda lep načrt v letošnjem letu, ki pa se je, vrag vedi zakaj, izjalovil, je bil, da bodo okrajni sveti Svobod sami pripravili začetne seminarje za vodje klubskega življenja in režiserje amaterje. Republiški seminarji so postali od letos naprej namreč že neka višja stopnja »■šolanja«, če lahko tako rečemo, in zahtevajo od udeleženca določeno osnovno znanje (predvsem velja to za Koper). Če še omenimo, da so občinski in okrajni sveti Svobod tokrat tudi sami financirali svoje predstavnike, pa je še teže umljivo, kako obračajo tako mimogrede in morebiti le zaradi reda volje svoja, nikakor ne velika finančna sredstva. Znanje, tisto osnovno, je prestavljalo nemalo ovir na seminarju v Kopru. Gledališče, poklicno ali amatersko, so pač kulturna in literarna zgodovina, dramaturgija ... in povsem izoblikovani pojjni, ki jih čas le dopolnjuje z novim, nikakor pa ne išče več njegovih osnovnih oblik in načinov, kot je to še pri naših klubih. Republiški seminar za režiserje amaterje je bil letos že peti po številu in je imel tri skupine. Najpomembnejša, tretja ali C skupina, bi naj pomenila letos prvo stopnjo za večletni nadaljevalni študij. Semkaj bi se naj bili vpisali režiserji z večletno prakso ali vsaj ljudje z delnim poznavanjem dramatike, dramaturgije in režije. In prav v tej skupini je prišlo do hudih nasprotij. En samcat režiser amater iz bivšega novomeškega okraja se je udeležil koprskega seminarja že petič in je, vsaj formalno, če bi že ne bilo drugače, zadostil pričakovanemu in zaželenemu nivoju. Pre-mnogokrat se je dogajalo, da semina-risti niso poznali niti osnovne terminologije, kaj šele kaj več. m'" p da bi moral Republiški svet Svobod f bodoče spremljati delo vsaj tistih reži' serjev, ki bi s svojim delom kakorkol v javnosti upravičili svoj uspeh in sposobnost in bi torej prišli v poštev z® C skupino. Lepo — vendar težavno, p1' cer pa lahko prav v zvezi s to skupin° najbolj resno razmišljamo o naši am3' terski odrski dejavnosti. Da jo imamo, drži. Tudi živa je; če pa bomo pomaga' režiserjem amaterjem samo z vsa^ letnim desetdnevnim seminarjem, bo pomenilo v petih letih praktično le dva' in pol meseca rednega šolanja. Zato s je tovariš Mirko Zupančič vpraševal n seminarju v Kopru, če bi ne kazalo " šiiti na bolj redno šolanje, na bolj . goste seminarje, morda celo od časa d časa na eno celo šolsko leto. Mirku ž.u pančiču se zdi namreč trenutni progr3_ slovenskih amaterskih skupin za čas poleg tega vidi v njem še premalo Pr® ve teatrske ustvarjalnosti. Igralce in / . žiserje pa imamo. Vsepovsod se nek J giblje. Tako je torej zgolj problem strokovni pomoči tem ljudem in še m3 ne v spodbujanju in organiziranju. To trditev podpre tudi sama sestav® letošnjih seminaristov v Kopru, če J . pogledamo zdaj še z druge plati- K so pred leti prevladovali na njem sK raj izključno pedagoški delavci, tako se ga pravkar udeležili ljudje iz najra ličnejših poklicev. Če se spomnimo vsega, kar smo ^ povedali o obeh seminarjih za org317, za tor j e klubskega življenja v Rado vi J ci (od 1. VII. do 7. VII. in od 24. VI- “ 30.VI.), ko smo pisali o skupnih Pote70 letošnjih republiških seminarjev, n ostane pravzaprav le še nekaj besed- v Dolgoletno iskanje oblik življenj3 , klubih je organizatorja — Svet Svo in prosvetnih društev Slovenije —' P 6_ peljal že do bolj ali manj določene v binske in organizacijske podobe 1 življenja. Zato je zajemal program nimanja konkretne primere liter31 j.„ zgodovinskih, filmskih, glasbenih in -kovnih večerov in se pomudil ob SP fičnih oblikah dela z našimi nainl ,-ja širni, s pionirji. V tem delu sfm o/i' so sodelovali predstavniki Društva P jateljev mladine, zacijskih vprašanjih klubov in Predavanja o org .j, njin°v -min1., programov so se letos skrčila na mum, pa pa so jih udeleženci sK v0ri reševati v popoldanskih urah s P°®°icm- in nekakim pravim seminarskim °e ■ Razdelili so še v več skupin, tako ^a„ ena pretresala značilnost klubov na si, druga v mestu .,.. .jj Anketa o klubih, ki so jo radovljiški seminaristi ob koncu s n ja, je pokazala, da so klubi le še zne redkimi izjemami samostojne dim -j0 enote določenega kraja. Vendar in postajajo sčasoma v okvirih s možnosti to, kar si od njih želimo- ala I Imeti je morala največ dvajset let, bila je srčkana, otroškega pbrazka in prijetno poudarjeiih telesni oblin. Obleko je že odložila. Zdaj si je sezuvala čevlje. V Schulzevih zameglenih možganih so se pričele urejati misli. Da je bil Martin Schulz Casanova, je vedelo vse mesto. Po navadi so bile poznane tudi njegove prijateljice. Te mlade stvarce pa Schulz še ni videl nikoli. Presneto srčana, že mora priznati, in njegovega občudovanja ni zmanjšala okoliščina, da jo je presenetil v svetlikajoči, beli spodnjici, za družbo komaj primernem oblačilu. Končno je star vojak in nič ženskega mu ni ostalo tuje. Tovarišu Hirschu lahko torej za novo pridobitev samo čestita. Dekle je med tem odložila tudi nogavice. Malce zdolgočaseno je vstala s stola, se odmajala proti vratom in prižgala luč. 11 »Morebiti želite k meni?« se je pozanimal Schulz in se muzal. Videl je še, kako se je prestrašila, potem je v sobi ponovno zavladala tema. Skoraj otroški glasek je vprašal: »Kaj pa vi počnete tukaj?« »Prav to sem hotel tudi jaz vprašati vas,« je odvrnil Schulz s poudarjeno vedrino. »Sicer pa, nikar se ne sramujte! Mirno se lahko pokažete!« »Pa ne vsakomur!« »Jaz nisem vsakdo! Razumem se na ženske.« »Ne na vse!« »Razen tega sem prijatelj Martina Hir-scha.« »Že mogoče! Prav zagotovo pa niste moj tip.« »Se mar to ne da preizkusiti?« Schulz se je pripravljal, da bi vstal, ko je odločno zazvenelo izza vrat: »Če se dvignete, vam na buči raibijem vrnega škrata!« Nemočno se je pogreznil nazaj v blazine. V istem trenutku se je v sosednji sobi prikazal Martin Hirsch, vitek, velik, kot vselej nemiren, za njim pa natakar s pladnjem, na katerem sta se svetlikala dva srebrna kavina vrčka. »Upam, da si situacije ne razlagaš napak!« mu je Karl Schulz zaklical naproti iz spalnice. »To mi je še manjkalo!« je z grozo dejal Hirsch, ko je ugledal dekle. Bliskovito hitro je odvzel natakarju pladenj in ga potisnil skozi vrata. Za to je potreboval štiri sekunde — in tri so bile preveč. Natakar je videl Vse. »Dovoli!« je mukoma pričel Schulz. »Na žalost ne vem, kako sem prišel semkaj — bi naju ne bil seznanil?« Mlado dekle je polno pričakovanja pogledalo Martina Hirscha. Hirsch ji je vrgel neko pregrinjalo: »Obleci se in izgini!« Nato je nalil Schul-zu kavo. »Najprej pij, potem bova govorila naprej.« Prižgal je luč, se vrnil v dnevno sobo in zaprl za sabo vrata. Schulz je popil požirek kave. Glava ga je bolela. Napravil je še drugi, požirek, ne da bi spremaknil glavo. Pogled se mu je ustavil na neumnem vrtnem škratu, ki je vzbujal vtis, ko bi se hudobno nasmihal. Schulzove oči so popotovale k fotografiji na steni. In v hipu mu je bilo pri duši, kot da se bodo stene, ki ga obdajajo, sesedle — padle so, razstreljene z dinamitom in se sesule v prah. V tem hipu se je povsem iztreznil. Zakaj to, kar je videl na skupinskem posnetku, je obraz za avtobusnim oknom, Tovariši 12 prekleti obraz moža, ki je pravzaprav mrtev, edini izmed njegove šesterice, ki se ni vrnil z vojne ... Ali pa se je vendarle vrnil? Schulz si je ukazal, da mora vstati. Zdaj je šlo ... Dvignil se je s postelje, se postavil na noge in se, sicer opotekaje, pomaknil proti steni, na kateri je visela fotografija. Obe roki je položil na njen okvir, se sklonil naprej in iskal obličje ... Tako ga je par minut kasneje našel Martin Hirsch. »Prilično pijan — kaj?« »Pijan sploh ni pravi izraz.«. Schulz se se vzravnal in negotovo premeril Hirscha. »In najbrž te uničuje pogled na našo lepo tovariško skupino? Kopica ovc pred klavnico »Izpolnili smo le svojo dolžnost in obveznost.« »No, lepo, končno je lahko dolžnost in obveznost ovc, da se pustijo klati. Niksi se ne prepirajva. O dekletu bi se rad pomenil s teboj. Prosim, pozabi, da si jo srečal pri meni.« »Zakaj? Takšno poznanstvo ti je samo v .čast! Saj je vendar sladek keberček!« Martin Hirsch. je zgrbančil čelo. »Med njo in mano ni bilo nikoli niti najmanjše reči!« »Zato najbrž njeno svojevrstno obnašanje!« »Neumnost! Doma se je sprla z očetom in je hotela na skrivaj prespati pri meni. Gotovo bi se ji prav nič ne zgodilo.« »Poznam te!« je rekel Schulz in mežikal z očmi. »Ti si pravi kavalir.« Hirsch je sedel na posteljo. »Veš, človek bi lahko dejal o ta mali, da je pokvarjeno bitje. Nočem trditi, da je propala. Pra- vim samo: ni ravno tisto, čemur bi rekle naše matere krepostnost.« »Imam tudi tak vtis.« »Rad jo imam... ne tajim. Toda ne ljubim je.« »Ni treba, da je vedno velika ljubezen.« "" »Sele pred kratkim se je povrnila v. Rheine-Bergen, kjer je doma. In takoj se mi je obesila! Baje me ljubi... vendar si te ljubezni ne morem privoščiti iz več tehtnih razlogov. S tem bi skalil prijateljstvo med staro klapo. Zadostuje?« »In če!« ' »Dobro,« je odvrnil Martin Hirsch. Oddahnil si je. »Govoriva torej o drugih rečeh.« »Tudi morava!« Schulz je ‘globoko vzdihnil. »Sicer, zakaj sploh misliš, da sem tukaj?« »Vtis imam, da prespiš svojo okaje-nost.« Schulz je dvignil roki, ko bi se branil. »Prišel sem, da bi govoril z Giseniusom! In tudi s teboj! Nekaj strašnega se je zgodilo, vznemirljivega! Kaj praviš, koga sem videl danes zvečer? Na svoji bencinski črpalki?« i »No — koga le?« »Michaela Meinersa!« Hirsch je strmel vanj, kot bi strmel črnec, če bi zagledal pred svojo kočo sedečega severnega medveda. Potem je dejal: »V resnici si moral biti totalno pijan.« »Pa to je bilo vendar pred tem!« »Pijan si bil!« ga je zadirčno zavrnil Hirsch. »Meiners je mrtev! Konec, končano, mrtev in pokopan! Ali pa si si izmislil zgodbico v opravičilo za nocojšnjo pijanost?« ! ' ■v- »Ne!« je kričal Schulz. »Razumi me vendar. Resnično sem ga videl! V avtobusu! Hočem Giseniusa! Moram mu povedati ...« Tovariši 13 »No dobro,« je popustil Hirsch, »saj bova itak prisiljena govoriti z njim. Morda je eden, ki lahko spravi v red tvojo reč s policijo. Torej, prosil ga bom, naj pride gor. Sedi na enem svojih običajnih sestankov. Mogoče ga tvoja grozljiva zgodbice) malce poživi.« »Na žalost imam le zelo mala časa.« Komaj je Gisenius prestopil Hirschovo stanovanje, že je pogledal na uro. »Pravkar je seja socialnega odbora stranke.« »Žal mi je, da te motim,« je rekel Schulz. »Vendar je prekleto važno,« Gisenius je nagnil svoj ozki obraz — kar naj bi pomenilo: poslušam te. Njegove oči so izžarevale dobroto in prizanesljivost hkrati. Ni bil le prvovrstni pravnik, temveč tudi dober poznavalec ljudi. »Sedimo vendar!« Vabeče je stegnil roko, ko bi stal v svojem lastnem domu. »Čeprav se mi mudi — moji stari prijatelji so vselej prvi.« »Torej,« je pričel Hirsch. »Na kratko: naš prijatelj Schulz je videl danes Meinersa.« »Koga?! Michaela Meinersa?!« »Da, Michaela Meinersa!« »Kdaj in kje?« Giseniusov glas je zvenel trdo. »Danes zvečer,« je odvrnil Schulz. »Na svoji bencinski črpalki! Sedel je v avtobusu, ki je pripeljal iz Bebenburga.« »In si trdno prepričan, da si ga videl?« »Pa ja!« »To - se pravi: stoodstotno prepričan nisi?« »Stoodstotno seveda ne. Temnilo se je že ... Deževalo je v potokih. Poleg tega je odpovedala neonska razsvetljava ...« Mar ni prijeten takle izlet v dvoje? Zdaj, ko je TOMOSOV COLIBRI postal vozilo za dva. si še vi lahko privoščite tak užitek. Ne pozabite: tudi COLIBRI je ena tistih trdnih vezi, ki druži dva prijatelja! TOVARNA MOTORNIH VOZIL TOMOS - KOPER Gisenius se je oddahnjen naslonil. »Dragi Schulz,« je spregovoril preudarno.« Ti potem takem samo predevidevaš! Z drugimi besedami: pred sodnikom bi ne mogel priseči! Je tako?« »Da — najbrž je tako.« »Videl si obraz, ki te je spomnil Michaela Meinersa in poleg tega še pri slabi razsvetljavi. Dobro ... Zgodi se včasih, da so si tuji ljudje presenetljivo podobni. Zgodi se tudi, da kakršnekoli misli, , ali spomini v podzavesti zavedejo človeka do najbolj zanimivih čutnih prevar. In, dragi prijatelj, ne pozabimo vendar: šestnajst let je dolga doba.« Karla Schulza je prevzel občutek, kot bi ga bili pravkar osvobodili bremena, ki ga je komajda prenašal. Zato se je sprijaznil, da bo veljal odslej za slabega opazovalca. »Meiners je mrtev!» je zatrdil Gisenius z vso odločnostjo, ki jo je premogel. »In mi bi lahko enkrat že, in za vse večne čase, pozabili one nesrečne okoliščine, ki so ga privedle v smrt! To je edino pametno, kar lahko rečem k stvari.« »In tudi najbolj udobno,« je pristavil Hirsch. Gisenius je zmigal s svojo drobno glavo. »Pusti že končno mrtve spati! In tudi spomine! Niso koristni!« Dostojanstveno je vstal. »Gotovo imaš prav,« je rekel Karl Schulz. »Vsekakor, dragi Schulz, hvala za zaupanje. Odkrita beseda tovariša tovarišu že sama na sebi spravi v red najbolj zamotane zadeve.« Se dvakratni stisk rok in že je bil zunaj. Socialni odbor je čakal. Hirsch je zbruhnil v doneči smeh. »Če bi možakar vedel, da te je napojila njegova soproga ... potem bi bistveno izgubil na svojem vedenju.« Tovariši 14 »Neumnost,« ga je zavrnil Schulz. »Naj pride, kar hoče — na našega Giseniusa se človek lahko zanese.« »Nekaterim ja ne preostane ničesar drugega,« je menil Hirsch, »zakaj kot nasprotnika si ga ne morejo privoščiti.« »Dragi Martin Hirsch« je razlagal Schulz, »vemo, da ti ni nič sveto. Kljub temu pa si naš tovariš.« »Celo to prenesem!« se je smejal Martin Hirsch. »Schulz, pridi — pojdiva in popijva kozarček!« Ta pa je odklonil. »Ne popijem niti kapljice več ... vsekakor, danes ne.« Če bi bil vedel, kako pravilno je videl, ko je stal umazani avtobus pred njegovo bencinsko črpalko in je sam le malce zaslutil skušnjave in tesnobo, ki jih bo v njem in njegovih tovariših povzročila vrnitev Michaela Meinersa — bi se bil gotovo z obupa prepustil alkoholu. Ko je Willy Kerze postal s svojim Mercedesom 300 pred bencinsko črpalko svojega prijatelja Schulza, je takoj opazil, da tu nekaj ni v redu. Steklena hišica, v kateri je običajno ob blagajni sedel Schulz, je bila prazna, priskočil ni nobeden izmed pomočnikov na črpalki in Kerze je moral dvakrat zatrobiti preden se je Schulz pojavil na vratih delavnice. Toda kakšen Schulz! Velik, širokopleč mož j§ hodil sključeno, pod njegovimi očmi so ležale globoke sence. Ves obraz, ki je sicer izžareval zadovoljstvo in življenjsko silo, je bil prsten in neprespan. Kerze je spustil avtomobilsko okence. »Človek... kakšen pa si? Včeraj si ga 'gotovo preveč zvrnil?« »Tudi to. Najprej pri gospe Gisenius in potem pri Hirschu.« Shulz se je skušal smehljati, pa mu ni povsem uspelo. »Kaj si le Iskal pri gospe Gisenius? In pri Hirschu, temu razuzdanemu ptiču?« »Pri gospe Gisenius sem iskal njenega moža. In ker ga ni bilo, me je tolažila s francoskim konjakom.« »Lepe reči počenjaš!« Pri Hirschu je bilo še vse lepše. Pri njem sem namreč prespal svojo okajenost. In kot je tako pri Hirschu... naenkrat je stala v sobi punca, sladek keberček. Toda... To še ni nič.« »Kaj pa potem?« »Včeraj zvečer se je na moji bencinski črpalki pojavil Meiners.« »Meiners? Saj ta je ja mrtev!« »Ne, mrtev ta ni bil! Tam, kjer zdaj stoji tvoj Mercedes, je včeraj zvečer stal Bennickenov avtobus. In pri zadnjem oknu je sedel Meiners ... Meiners, živ in zdrav.« »Ti... mislim, da si še danes pijan!« Kerze — zal, močan in visok — je prebledel. Hotel je nekaj reči, toda v tistem trenutku je eden izmed Schulzevih pomočnikov pristopil k svojemu gospodarju: »Gospod Schulz, neki zastopnik avtomatov za cigarete. Bi hoteli govoriti z njim?« Schulz je nejevoljno zamahnil: »Ne zdaj, gromska strela! Naj počaka, ali pa pride pozneje. Zdaj nimam časa.« Pomočnik je skomignil z rameni in odšel. Kerze je bil videti, kot da premišlja: * »Poslušaj, Schulz,« je nato hlastno rekel, »tukaj v tvoji prodajalni tako in tako ne moreva govoriti o teh rečeh! Pridi, sedi v moj voz. Popeljeva se k meni na dom. Tam sva nemotena.« Kerze je vodil Schulza v bar, ki si ga uredil v kletnih prostorih svoje vile. Ljubil je to hišo, zgovorni dokaz svojega vzpona. Del le-te si je izključno re- 1'ova riši 1$ zerviral zase: svetlo spalnico, oblačilnico iste barve, potem z zelenimi ploščicami obloženo kopalnico, dnevno sobo v angleškem stilu, seveda z kaminom in bifejem, pa priljubljeno zajtrkovalnico, katere steklena vrata so vodila naravnost na vrt. Da je manjkala v vili legitimna gospodarica, Kerzeja ni motila. Od žene se je pred leti ločil. In ni je pogrešal. K vragu z njo! Samo sled, ki jo je zapustila njegovemu življenju: mu je . povzročala skrbi. Ta sled se je imenovala Karin, zdaj je bila stara devetnajst let, lepa kot podoba kot edina močno razvajena in na žalost prav toliko lahke nravi. Trenutno je Kerzeja' manj vznemirja! problem Karin kot pa problem Meiners »Torej, stari... res misliš, da je vstal mrtvi Meiners s skupnega groba, da bi nas vse uničil?« Porinil je pred Schulza enega izmed stolov iz limbovega lesa, postavil na mizo steklenico Schwarzwaldskega višnjevca in napolnil z . njim dva oglata kozarca. »Dovoli... Gisenius je vendar'pameten mož. Kot praviš, te od vsega začetka ni hotel osvoboditi tega od mrtvih vstalega Meinersa! Nato ši sam postal negotov in si malo popustil. In zdaj, naenkrat, si spet pri starem?« »Da ... in ostanem,« je odvrnil Schulz po'kratkem obotavljanju. »Že drži, Gisenius me je včeraj omajal. Takrat Sem bil skorajda pijan.« »In danes, z jasno glavo?« »Si spet domišljam, da je bil Meiners!« »In to prav zdaj, ko bo v dveh urah otvoritev mojega sejma gradbeništva ...« IZ DELOVNIH ORGANIZACIJ IN KOMUN • IZ DELOVNIH ORGANIZACIJ IN KOMUN nniimmniiimnniiinmiinnnnnmflmnmiinnniinninHiiniminnBmiiniflnnmimmm lll!llll!llll!llll!lllll!lll! Na dnevnem redu: statuti • SPLOŠNO TRGOVSKO PODJETJE POSTOJNA: Teze so izdelane Samoupravni organi Splošnega trgovskega podjetja g g Postojna so letos januarja izvolili 11-člansko komisijo za g g izdelavo statuta. Komisija je sedaj izdelala teze za sta- §§ g tut in v nekaj dneh bo začel o tezah razpravljati ves §§ j kolektiv. Kolektiv pričakuje, da bodo v statutu oprede- g E Ijena načela glede delitve čistega in osebnega dohodka g g in bolje urejene pristojnosti in pravice ekonomskih ozi- g g roma obračunskih enot. ' E. P. g | • KRANJ | Seminarji tudi za druge panoge § Delavska univerza v Kranju je začela prirejati šemi- g U narje, kjer bodo predavatelji posredovali udeležencem jj g napotila za izdelavo statutov. Prvi seminarji za izdelavo h H statutov v delovnih organizacijah so v teku. Univerza g g pa pripravlja gradivo in potreben kader za podobne se- g g minarje, in sicer sprva za zdravstvene ustanove, pozneje 1 g pa mislijo prirediti seminarje tudi za šolstvo, gostinstvo H m in druge dejavnosti. K E | • TOVARNA EMAJLIRANE POSODE V CELJU: , Osnutek statuta je izdelan J Komisija, ki jo je imenoval upravni odbor in ji za- jj m upal nalogo, da izdela osnutek statuta podjetja, je zaklju- g g čila svoje delo. Te dni bo o osnutku razpravljal upravni m E odbor, potlej pa bodo o njem razpravljali vsi člani ko- g g lektiva. Komisija želi, da bi hkrati ob razpravi o osnut- g g ku statuta člani kolektiva primerjali načela statuta in jj g doslej veljavne samoupravne predpise, to je različne pra- g g vilnike in poslovnike. Obeta si, da bo tako delo bolj g g plodno in da bo mogoče izdelati čim boljši statut. j | • MARIBOR: Nikar prepisovati statutov! Na plenumu OSS Maribor so udeleženci razpravljali jj g predvsem o statutih delovnih organizacij in o nekaterih g jj kadrovskih spremembah. Ugotovljeno je bilo, da izdelave statutov v večjih go- m 1 spodarskih organizacijah dobro napredujejo, medtem ko gj g se v manjših gospodarskih *organizacijah (to velja pred- g m . vsem za šolstvo, kmetijske zadruge, gostinstvo in podob- g g no) še niso z vso resnostjo lotili dela. Do sedaj je sicer g g že več kot 80 % delovnih organizacij imenovalo komisije g g za izdelavo statutov, žal pa je mogoče ugotoviti, da mno- g g ge imenovane komisije še niso pričele z delom. Na ple- 1 g numu so pohvalili delo komisije sveta v občini Sloven- g g ska Bistrica. Tako so v tej občini imeli do sedaj že tri g g seminarje, ki se jih je udeležilo več kot 130 članov ko- g g misij za izdelavo statutov iz delovnih organizacij. g Zato, da bi •imele komisije strokovno oporo pri svo- g g jem delu, se je okrajni sindikalni svet povezal z društ- g g vom pravnikov, ekonomistov, inženirjev in tehnikov. Čla- jj g ni teh. društev naj bi nudili organizacijam pomoč pri iz- g g delavi statutov. jj Udeleženci so opozorili, naj se v gospodarskih orga- m g nizacijah bore proti izdelavi vzorčnih statutov in prepi- j§ g sovanju. Ugotavljajo tudi, da v nekaterih gospodarskih g g organizacijah v statutih preveč zapostavljajo vprašanje g g proizvodnje. Zato so poudarili, da je treba v statutih jj g zagotoviti, da se bodo delovne organizacije organizirale jj jj tako, da bodo rezultati gospodarjenja čim boljši. V razpravi so še poudarili, da mora biti izdelava sta- jj g tufa delovne organizacije delo vseh političnih sil in ne g g le posameznikov iz komisij. L. Z. Illl!lll!lllll!ll!IIIIIIIIIII!!!ll!!lll!!llllllllllllll!:!ll!llll!llll!!llillll!lllll!ll!!!llll!lll!lllll!lllllllllllllll!!lll!llll!!lll!ll!llllll!llll!llll!llll!llll!llll!llllllll!lllll!!llllllllll!!lllllll!IIIIIIIIIllllll!!llS ' ■illillllllElig • IGA KIDRIČEVO: Nova elektroliza pričela obratovati V preteklem mesecu je pričela z 'obratovanjem nova elektroliza v Tovarni glinice in alu-1 miniija v Kidričevem. V dvorani, ki je dolga okoli 500 metrov, je prostora za 160 novih peči, ki jih bodo' montirali do konca leta. Toda že zdaj je v pogonu 48 novih peči. Iz teh peči bodo dobili okoli 400 ton aluminija na mesec, ko bo elektroliza dokončno v pogonu, pa bo njena mesečna zmogljivost do 1700 ton mesečno. Tako bo nova elektroliza skupno z dosedanjo staro dosegla v prihodnjem letu kar 40.000 ton kovine. Hkrati se približujejo zaključku tudi dela pri avtomatizaciji obrata glinice. Ta bo začel čez dobra dva meseca obratovati po novem tehhološkem postopku. V začetni fazi bodo tu proizvedli 60.000 ton glinice, pozneje 90.000, po končani celotni rekonstrukciji pa bo proizvodnja enkrat večja. -ce Prodajni servis Ljubljana — Cigaletova ulica ZADNJE MODNE NOVOSTI ZA SPOMLAD IN POLETJE SI OGLEJTE V MODNI HIŠI • »MOTVOZ IN PLATNO« GROSUPLJE: Zaradi neustreznega voznega reda primanjkuje delavcev Tudi na Dolenjskem, .kjer so še do nedavnega ljudje iskali delo, je sedaj že težko dobiti nekvalificirane delavce. Tako se na primer podjetje »Motvoz in platno« iz Grosuplja pritožuje, da mu primanjkuje delavcev. To pomanjkanje še povečuje neustrezen vozni red na železnici. Zlasti so prizadeti delavci, ki se vozijo od daleč. Ker izgube mnogo časa zaradi čakanja na vlak, zlasti po končanem delu, se rajši odločijo za zaposlitev v ljubljanski industriji, kjer je v neredkih primerih tudi prejemek boljši kot v podjetjih na Dolenjskem. Pomanjkanje delavcev v ■ podjetju »Motvoz in platno« ter v nekaterih drugih delovnih organizacijah na Dolenjskem vsekakor terja popravek voznega reda na železnici oziroma njegovo prilagoditev delovnemu času v podjetjih. Zato naj bi železnica v prihodnje v večji meri upoštevala želje industrijskih delavcev in jim s tem omogočila, da bodo svoj prosti čas lahko uporabili za namene, ki so koristnejši od potikanja po kolodvorskih čakalnicah. N. Z. • »MODELIT«, KAMNIK: Vedno pomembnejša elementa - kakovost in nižji stroški V kamniškem podjetju »Mo-delit« si že dalj časa prizadevajo, da bi osebne dohodke v čim večji meri prilagodili rezultatom gospodarjenja in vloženemu delu posameznega člana kolektiva. Dosedanji pravilnik je sicer težil k temu, vendar je bilo v njem še precej ostankov administrativnega razdeljevanja prejemkov. Samoupravni organi so skupno s sindikalno podružnico prišli do zaključka, da je nujno potrebno te elemente toge delitve izločiti in jih nadomestiti s spodbudne jŠimi merili. Dosedanje izkušnje in tesno sodelovanje kolektiva je pripomoglo, da bodo v »Modelitu« za mesec junij obračunali osebne dohod- ke zaposlenih po novih kriterijih. Delavski svet je namreč že sprejel nov izpopolnjen pravilnik o delitvi osebnih dohodkov. V njerii so zlasti poudarjena merila, ki odločajo o kvaliteti in porabi surovin za posamezne izdelke. Vedno bolj je pomembna, pravijo v »Modelitu«, ne samo količina izdelkov, pač pa predvsem njihova kvaliteta in proizvodni stroški. Prav upoštevanje teh kriterijev pa je prednost novega pravilnika pred dosedanjim. F. S. • LESNO INDUSTRIJSKO PODJETJE ZAGORJE OB SAVI: 9 °/o več zaposlenih in 90%> večja proizvodnja Kolektiv Lesno industrijskega podjetja Zagorje ob Savi je ta mesec z dograditvijo skla^ diščnih prostorov, prostorov za jedilnico in upravo slavil desetletnico obstoja. Lesno industrijsko podjetje se je razvilo iz majhnega obrtnega podjetja, sedaj pa je v njem zaposlenih že 120 delavcev in bo — po sedanji dinamiki — doseglo letos predvidoma že 480 milijonov dinarjev družbenega bruto produkta. Do polletja so dosegli že 70 % predvidenega družbenega bruto produkta (340 milijonov dinarjev). V primerjavi z lanskim letom je bila v prvih šestih mesecih letos proizvodnja pri Lesno industrijskem podjetju v Zagorju ob Savi večja za okoli 90 % pri 9-odstotni večji zaposlitvi. Tu že nekaj časa razpravljajo o razvoju delovne organizacije v prihodnje. Po doslej sprejetih načelih v prihodnje žagarske proizvodnje ne bodo več razvijali. Izpopolniti in mehanizirati mislijo le žagarski obrat Jesenovo, na obratu v Zagorju pa mislijo opustiti proizvodnjo. V prihodnje mislijo predvsem modernizirati mizarski obrat, v katerem izdelujejo SVEA kuhinjske elemente. Te lahko prodajo, saj imajo na primer za del te proizvodnje sklenjene pogodbe že za leto 1964. -k- • SPLOŠNO TRGOVSKO PODJETJE, POSTOJNA: Uspehi, doseženi v letu dni ' Pred letom dni, to je 1. julija lani, so se združila tri trgovska podjetja, in sicer »Preskrba«, »Mestne trgovine« in »Javornik« Pivka v novo »Splošno trgovsko podjetje Postojna«. To podjetje ima v svojem sestavu 46 poslovalnic. Kakorkoli so nekateri v začetku zmajevali z glavami ob takšni odločitvi, doseženi uspehi prepričljivo govore zanjo. Sredstva prejšnjih treh podjetij, namenjena za investicije, so bila v tem letu smotrno izkoriščena. Tako je sedaj dokončno zgrajen sodoben preskrbovalni center, za katerega je podjetje uporabilo 57 milijonov dinarjev, od tega 20 milijonov dinarjev lastnih sredstev. Zgrajena je sodobna trgovina na Baču, adaptirani so še drugi trgovski lokali v Postojni, Pivki in drugod. Sedaj je v načrtu obnova trgovine s pohištvom, drogerija in obnova manjših trgovskih lokalov v okolici Postojne. Podjetje je v tem času skrbelo tudi za gradnjo stanovanj, kolikor so bila seveda na razpolago sredstva. E. P. IIIIIIIIIIIIIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM »POZABLJENE« DRUGE IN TRETJE IZMENE 6 »POZABLJENE« DRUGE IN TRETJE IZMENE • »POZABLJENE« • »LESONIT«, ILIRSKA BISTRICA: Kaj so pridobili s četrto izmeno V Tovarni lesovinskih plošč v ilirskobistriški komuni so pred časom po sklepu samoupravnih organov uvedli četrto izmeno in s tem prešli na 42-urni tednik. Kakšne rezultate so doslej dosegli, povedo naslednji podatki: Pri obratovanju v treh izmenah je bilo razpoložljivih proizvodnih ■ 280 delovnih dni (nedelje z državnimi prazniki in 24-dnevni remont). Z uveljavljanjem četrte izmene je za proizvodnjo na razpolago skupaj 312 delovnih dni ali pridobitev novih 31 proizvodnih dni. Drugi podatek pove, da je v terh času proizvodnja narasla za 2080 ton ali za 13,94 odstotka. Z uvedbo četrte izmene pa je število zaposlenih večje za 25,71 odstotka. Pred temi ukrepi so razna čiščenja v tovarni opravljali izključno v nadurnem delu ob nedeljah, sedaj pa le-ta opravljajo v rednem delovnem času, po dekadah. Tako so, po podatkih predstavnikov podjetja, poprej letno izplačevali nad 19.100 nadur s 50-odstotnim poviškom. Če bi te spremenili v redne ure, bi znašalo skupaj 28.665 delovnih ur, ki naj bi jih opravilo 13,5 % zaposlenih. Tako bi na podlagi teh izračunov znašalo efektivno povečanje zaposlenih (z odbitjem poprej izplačanih nadur) v resnici le 11,39 odstotka, hkrati ob tem je, kot rečeno, proizvodnja večja za nad 13 odstotkov. In kot zadnja pozitivna ugotovitev sedanjega poskusa je tudi znižanje fiksnih stroškov na enoto. Po planu so za leto 1963 predvideli 596,345.000 dinarjev fiksnih stroškov. S povečano proizvodnjo so stroški nižji za 4874 dinarjev na tono ali po dosedanjih izračunih manjši nad 82 milijonov dinarjev, bruto produkt pa bo nara-stel za nad 155 milijonov dinarjev. Prve izkušnje in pozitivni rezultati so spodbudili tudi druge kolektive k proučevanju, kako preiti na večizmensko delo. Pri nekaterih bo postopek verjetno nekoliko težavnejši, ker še nimajo tako v podrobnostih pro- učenih podatkov, kot na primer v podjetju »Lesonit«. Toda najbrž ne bodo odlašali, kajti dosedanji pokazatelji so opravičili zamisel kolektiva »Lesonit«, kar se kaže v povečanju proizvodnje brez kakršnihkoli motenj. jk • ZASAVJE: Nadurno delo ob polovičnem izkoriščanju strojev v eni izmeni Ob tem, ko so nekatere zasavske delovne organizacije v zadnjem času 'v želji, da bi še naprej povečevale proizvodnjo, pripravljale podrobnejše predloge o investicijah za nove prostore in nove stroje, so marsikje ugotovili, da obratujejo le v eni izmeni — se pravi v dopoldanski izmeni. V zadnjem času delovne organizacije — z nekaj redkimi izjemami — pravzaprav nimajo problemov s prodajo proizvodnje, ki je — kot vse kaže — za tržišče nadvse zanimiva. In v mnogih primerih jo je .še premalo in bi kupci pokupili še vse Za praznik ob dnevu vstaje bodo v Mariboru v neposredni bližini železniške postaje odkrili spomenik Borisu Kidriču. Spomenik Jc izdelal akademski kipar Stojan Batič. Foto Milan Šparovec tisto, kar bi se dalo proizvesti dodatno. Dodatna proizvodnja pa je v mnogih delovnih organizacijah možna, saj niso ponekod stroji izkoriščeni niti do 40 odstokov v — eni izmeni. Pohvalno je, da so sedaj v posameznih delovnih organizacijah začeli podrobneje proučevati možnosti za uvedbo novih izmen. Ponekod ugotavljajo, da ob uvedbi novih izmen ne bi potrebovali mnogo novih delavcev, ker bi bilo mogoče ob temeljiti proučitvi delovnih mest zmanjšati število zaposlenih v eni izmeni — brez škode za proizvodnjo in varnost ter zaščito zaposlenih — ki bi jih lahko zaposlili v drugi izmeni. V zagorski TEVE-VARNOST je na primer vrednost osnovnih sredstev precejšnja, vrednost ustvarjenega bruto produkta na enoto osnovnih sredstev pa majhna. Tu v glavnem delajo samo v eni delovni izmeni, medtem ko opravljajo v »drugi« iz-m®n* — in to samo na posameznih skupinah strojev — precej dela le v nadurah. Podobna ugotovitev velja še za nekatere večje in manjše delovne organizacije. .k_ Varčevanje na nepravem mestu **'«<*? kakor koristi Pa vendar zaradi zanemarjanja razsvetljave neodgovorno zapravljamo na tisoče delavcem vid, eno najdragocenejših dobrin. ELICO svetilko za vsak in za vsak prostor Koristite brezplačne usluge: nasvete, ponudbe in projekte naših strokovnjakov za razsvetljavo. Sporočite nam svoje želje in težave. Skupno bomo laže hitro rešili vsak problem razsvetljave. ELEKTROKOVINA M A R I BOR / mmmmmmm KOLEKTIV »TKANINA« LJUBLJANA O USPEHIH IN TEŽAVAH PRI DELU r ■ POTROŠNIK NAJ PRESODI Na Miklošičevi cesti v Ljubljani je kolektiv »Tkanine« pred kratkim odprl novo poslovalnico — prvi lastni lokal tega podjetja. Kupca pritegne že njegova zunanjost. Ko pa stopiš v trgovino, si še bolj presenečen. Ne le zavoljo bogate izbire, saj razen tega, kar sodi med moško modno konfekcijo in modne dodatke, prodajajo še metrski tekstil in v kletnih prostorih tudi dekorativno blago: preproge, zavese in podobno. Pozornost vzbuja tudi lična in sodobna oprema, izdelana po načrtih inž. arh. Ifrižaja. Poznavalci trdijo, da se prav zavoljo opreme in urejenosti ta trgovina uvršča med najuglednejše prodajalne,v državi, če ji celo ne pripada prvo mesto. Trgovina posluje po načelu samoizbire. Kupec si sam in od blizu ogleda in izbira vse, kar je razstavljeno na 250 m2 prodajnega prostora. Prodajalec nastopa samo v vlogi svetovalca, če kupec seveda želi. Prodajalna na Miklošičevi cesti je že druga trgovina »Tkanine«, kjer je uvedena samoizbira. Najprej §o namreč tako prodajo vpeljali v tr- govini »Pasaža«, ki jo poznajo zlasti zahtevnejši kupci. 2e te podrobnosti kažejo, da si kolektiv »Tkanine« zares prizadeva, da bi čimbolje ter kar najbolj kulturno in sodobno postregel potrošnika. Številen obisk v prodajalnah tega podjetja (razen - omenjenih dveh še v »Tkanini« v Nazorjevi ulici in »Pri Janezu« na Vodnikovem trgu) kaže, da je potrošniku tak način poslovanja po volji in všeč. Dosedanji uspehi »Tkanine« pa so toliko pomembnejši, če hkrati opozorimo, ob kakšnih pogojih so jih dosegli. Prav »Tkanina« je namreč eden tistih kolektivov, ki je bil zavoljo urejanja mestnega središča najbolj prizadet. Tako so morali poiskati nove prostore za priljubljeno trgovino »Pri Janezu«, saj so stari lokal pod semeniščem podrli zavoljo urejanja pokrite tržnice. Zaradi »Modne hiše« je prodajalna v Nazorjevi ulici izgubila dve tretjini prodajnega prostora in seveda tudi znaten del prometa. Ko se je ponudila priložnost, so razširili prodajalno »Pasaža« do Cankarjeve ulice, s čimer je ta lokal — razen vsega drugega — pridobil tudi prepotrebno dnevno svetlobo. Temu pa je sledila še ureditev lokala v novi stavbi na Miklošičevi cesti. Vse te adaptacije in novogradnje je kolektiv »Tkanine« skoraj v celoti financiral z lastnimi sredstvi. Samo za' preureditev prodajalne »Pasaža«, ki je stala 40 milijonov, so dobili 5 milijonov dinarjev kredita. Kot pomoč pri gradnji lokala na Miklošičevi cesti, kjer so nastopili kot soinvestitor, jim je obč. ljudski odbor Ljubijana-Center sicer obljubil 30-milijonski kredit — toda za zdaj obljube še ni- so izpolnjene, čeprav trgovina posluje že tretji mesec. V podjetju prav zato poudarjajo, da bi kazalo bolj z dejanji in manj z obljubljanjem podpreti razvoj trgovine, zlasti še trgovine na drobno. To velja tako za investicijska sredstva kot za obratne kredite. Konec koncev trgovina plačuje visoke najemnine (10.000 din za kvadratni meter) in je bilo ob zadnjem povišanju najemnin rečeno, da se bodo ta sredstva zbirala v posebnem namenskem skladu za kreditiranje adaptacij in novogradenj trgovskih lokalov. Doslej pa niso bili deležni zadostne družbene pomoči. Razumejo sicer, da so potrebne in nujne tudi velike trgovske hiše, saj mnogi v njih radi kupujejo. Potrebni pa so tudi manjši, delno ali v celoti specializirani lokali, ki popestrijo videz mesta in potroš- nikom tudi nudijo izbiro. Da so taki lokali res potrebni, končno kažejo tudi podatki o splošnem naraščanju prometa v takih trgovinah. Gre torej za razumevanje problemov trgovine (glede tega se v »Tkanini« ne pritožujejo) ter za smotrnejšo politiko in konkretnejšo pomoč pri njenem razvoju. Tako lahko ugotovimo, da je »Tkanina« doslej pokazala veliko prizadevnost, vnemo in prav trmasto žilavost, da bi vzdržala konkurenčno tekmo in čimbolje postregla potrošnikom. Kaj je dosegla z lastnimi močmi, je očitno, kaj pa bi še lahko uresničila, če bi bila deležna Večje pomoči, si po omenjenem ni težko predstavljati. TA PROSTOR SMO ODSTOPILI PODJETJU »TKANINA« LJUBLJANA | ■ E !!!lllllllllllllllllllllllllli!!lll!!lllllllllll!!llll!l!lllll!ll!l!!l!llllll!!llll!IIIIIIIIIII!llll!lllllll!lllllll!lll!lll!llllll!H OBISK V PODJETJU »JAVNA RAZSVETLJAVA« LJUBLJANA i, ■ S g S Ljubljanska »Javna razsvetljava« je specializirano podjetje za projektiranje, vzdrževanje in postavljanje vseh vrst razsvetljave. Tako skrbi za vse tisto, kar pojmujemo kot javno razsvetljavo: razsvetljavo cesta in ulic, športnih in rekreacijskih prostorov, letališč itd. To razsvetljavo dopolnjujejo stalne in začasne osvetlitve večjih objektov, javnih zgradb, kulturnih in zgodovinskih spomenikov, Poleg vsega tega in bolj ali manj osvetljenih izložbenih oken pa nočno podobo Ljubljane dopolnjujejo še svetlobne reklame, svetlobni stožci in svetleči prometni znaki. Tudi za to skrbi kolektiv tega podjetja. »Javna razsvetljava« je bila ustanovljena kot zavod pred 11 leti. Takrat je zaposlovala le 7 delavcev. V svojo skrb pa so prevzeli dotrajalo omrežje ljubljanske javne razsvetljave, ki je tedaj obsegalo približno 1.800 svetlobnih mest v klasični izvedbi in s slabo svetilnostjo. Zdaj po ljubljanskih cestah in ulicah gori več ko 5000 lu ■ či. V teh letih je bilo več ali manj obnovljeno in razširjeno celotno omrežje javne razsvetljave v Ljubljani ter izboljšana povprečna osvetljenost ulic. Važnejše ceste, zlasti v središču mesta, so bile večkrat modernizirane. Toda pustimo zgodovino. Kaj vse se je spremenilo pri osvetlitvi mesta Ljubljane, sami vidimo, V mestu gori s‘ko-raj trikrat več luči, kot jih je bilo ob ustanovitvi podjetja. Na boljšo in lepšo razsvetljavo in osvetlitev opozarjajo v di osvetlitve gradu, Križank, univerze, novega poslopja Ljudske skupščine, ljubljanskega prometnega vozlišča, drugih kulturnih in zgodovinskih spomenikov, pomenu, nejših javnih zgradb... Kaj vse pa bi bilo treba še storiti, da bi Ljubljana čim-prej dobila še svetlejšo in privlačnejšo podobo v nočnih urah? V »Javni razsvetljavi« radi opozorijo na. nekatere probleme in pobude ter predloge; sicer že neštetokrat po- novljene, vendar še vedno aktualne. Predvsem menijo, da bi z razpoložljivimi sredstvi lahko naredili še več ali pa bi delo bolje opravili, če bi bolj programsko načrtovali razsvetljavo in osvetlitev v Ljubljani in če bi prizadevanja za izboljšanje razsvetljave tudi bolj koordinirali. Samo nekaj primerov. Z razdelitvijo mesta Ljubljane na občine je nastala vrsta težav, ki še zdaj niso urejene. Prenos večjih pravic in odgovornosti na obč. skupščine je sicer v komunah sprožil veliko razumevanje in tu- di prizadevanje za ureditev razsvetljave, vendar javno razsvetljavo za vsako komuno načrtujemo posebej, čeprav Ljubljana tudi glede urejanja, krmiljenja, vzdrževanja in postavljanja razsvetljave pomeni nedvomno zaokroženo celoto. Tako se je zgodilo, da so nekatere obrobne ulice dobile boljšo razsvetljavo kot ulice v mestnem 'središču, ki so bile v temi. Ljubljanske občine namreč gospodarsko niso enako trdne in ne morejo dajati za javno razsvetljavo toliko sredstev, da bi lahko skladno izboljševali rasvetlja-vo na vsem mestnem območju po prioritetnem redu. Če bi bilo tako, bi tudi glavne vpadnice verjetno že dobile ustrezno razsvetljavo, ki bi tudi po svetlobnem spektru opozarjala na značaj teh cest. Nastopajo tudi težave, ker »Javna razsvetljava« zelo neredno dobiva od občin pogodbeno dogovorjena sredstva. Se zdaj, v juliju, podjetje na primer ne ve, koliko sredstev bodo vse občine letos odmerile za javno razsvetljavo. Mesto pa je in tudi mora biti osvetljeno! Zaradi prepoznega dotoka sredstev pa seveda marsikdaj trpi kakovost dela, ustreznost razsvetljave in tudi planiranje del znotraj podjetja je zelo otežkočeno. Razvoj javne razsvetljave v Ljubljani je precej odvisen tudi od urbanistične ureditve mesta. Gre namreč za opredelitev kriterijev o kvaliteti razsvetljave, za razjasnjevanje problemov v zvezi z napajanjem in krmiljenjem javne razsvetljave. Urejeni urbanistični programi ter bolj vsklajena prizadevanja bi nedvomno vplivali na boljšo, pravilnejšo osvetlitev Ljubljane ob nižjih stroških. Naposled pa je že čas, ko bi morali doseči tudi koordinacijo vseh drugih prizadevanj za razsvetljavo mesta. Dogaja se namreč, da troje ali več projektantov in izvajalcev neodvisno drug od drugega opravljajo dela, od katerih sta odvisna razsvetljava in nočna podoba Ljubljane. »Javna razsvetljava« na prjmer projek- tira in postavlja javno razsvetljavo ter osvetljuje javne spomenike, zgradbe in podobno. Neodvisno od nje. pa drugi poskrbe za ureditev izložbenih oken, tretji pa za reklamne napise. V »Javni razsvetljavi«' ne nasprotujejo temu, da bi omenjena dela izvrševala tudi druga podjetja. Toda vsa dela bi bilo treba opraviti tako, da bo z njimi dosežen najboljši končni učinek. Stritarjeva ulica s križiščem z Mestnim trgom in Robbovim vodnjakom je na primer prav značilen primer nevsklajene osvetlitve. Logično in prav bi bilo, če bi z osvetlitvijo najbolj prišel do izraza Robbov vodnjak kot znana mestna in zgodovinska znamenitost. Blišč izložbenih oken in reklamnih napisov pa povzročata, da je vodnjak najmanj opazen. To, kar smo zapisali, so le nekateri problemi, s katerimi se srečuje kolektiv »Javne razsvetljave«. Delavci tega podjetja namreč • tudi sicer opravljajo svoje naloge ob težkih delovnih pogojih: izpostavljeni vremenu in stalni nevarnosti. Srečujejo se z višino, vidimo jih na visokih lestvah, pod njimi pa sta živahen promet in električno omrežje pod napetostjo. Pa vendar se zavoljo težkih, delovnih pogojev ne pritožujejo. Taka je pač narava njihovega dela in pomoči skoraj ni. Edino, kar jim lahko olajša delo, je skrbnost in prizadevnost pri delu, ki jo izpričujejo že ves čas poslovanja podjetja. Primeri so navadno najbolj zgovorni, zato naj spet pobrskamo po kroniki podjetja! Marsikatere težave sploh ne bi bilo, če bi v Ljubljani na primer imeli dokumentacijo o vseh izvršenih javnih instalacijah. »Javna razsvetljava« je eno redkih komunalnih podjetij, ki že ima urejeno dokumentacijo. Za podjetja, ki opravljajo sorodna dela, izmenjava izkušenj veliko pomeni. »Javna razsvetljava« Ljubljana, ki pri uvajanju sodobnih načinov in sredstev razsvetljave prednjači pred drugimi našimi podjetji, izkušnje iz dosedanjega dela rada posreduje tudi drugim izvajalcem. Ta izmenjava izkušenj je predvsem preventivnega pomena, da pri razsvetljavah in osvetlitvah ne bi prevečkrat ponavljali napak, ki sicer spremljajo vsako delo. Seveda pa tako sodelovanje vpliva tudi na prizadevanja za pravilno, to je nebleščečo, enakomerno ter značaju ceste, zgradbe itd. ustrezno razsvetljavo oziroma osvetlitev. Prizadevanja za boljšo, pravilnejšo in ekonomičnejšo razsvetljavo pa se kažejo tudi v pobudah, ki jih je »Javna razsvetljava« posredovala proizvajalcem svetlobnih teles in žarnic. Na njeno pobudo in po njenih zamislih so razni proizvajalci, med njimi »Elek-trokovina« iz Maribora ter »Sikič« iz Zagreba, začeli izdelovati nove vrste neblešče- KO SE PRIŽIGAJO LUČI ^“iiunuiiiiiiiiiiiiiiiii.... ■MUIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIM llllllllllllliliilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllillllllllllillllllllllllllllM^ čih svetilk; TEŽ je začel izdelovati živosrebrne žarnice s fluorescenčno oblogo, ki omogočajo bolj ekonomično razsvetljavo itd. Dejavnost »Javne razsvetljave« pa opredeljuje še dvoje: kvaliteta in ekspeditivnost pri delu. Podjetje, ki se uveljavlja tudi v drugih slovenskih in jugoslovanskih. mestih, je namreč dokazalo, da je lahko uspešno tudi v mednarodni konkurenci. Pred časom so namreč Philipsovi strokovnjaki osvetlili zgodovinsko mesto Jajce, medtem ko je »Javna razsvetljava« osvetlila trdnjave in več drugih zahtevnih objektov v Travniku v Bosni. Požela je priznanje, da njena izvedba učinkuje bolj celovito in efektno, saj sta arhitektura in plastičnost omenjenih objektov šele z osvetlitvijo prišli docela do izraza. To je nedvomno lepo priznanje sposobnostim kolektiva »Javne razsvetljave«. Hitrost, s katero »Javna razsvetljava« opravlja svoje delo, prav tako preseneča. Navzlic vsem težavam so npr. v treh mesecih projektirali in izvedli celotno osvetlitev ljubljanskega železniškega vozlišča. V tem času so, razen drugega, postavili 118 nosilnih drogov za svetilke ter vse semaforje in svetlobne stožce. Pravijo pa, da bi delo opravili še bolje, če bi od dobaviteljev dobili pravilne tehnične podatke, da bi tako lahko pripravili še bolj učinkovito osvetlitev. Ko so prevzeli osvetlitev motela v Mednem je bilo na splošno presenečenje, zlasti še inozemskih gostov, delo končano v enem dnevu. Podobno pohitijo vselej, kadar je potrebno. Ob času novoletne jelke je na primer treba v nekaj dneh in ob najtežjih pogojih priključiti okoli 15.000 žarnic. Ko smo praznovali dvajsetletnico ljudske vstaje, je za osvetlitev cen- tralnega in drugih slavnost- 1 nih prostorov skoraj v celoti s poskrbela »Javna razsvetlja- jj va«. Takrat je v Ljubljani — 1 razen drugega — zasvetilo več | kot 700 žarometov, dosti več gj žarnic kot običajno in precej g svetlobnih efektov. Za vse take in podobne pri- jj ložnosti je torej potrebno pre- jj cej materiala (ki bremeni jj sredstva podjetja), ustrezna 1 mehanizacija in še posebej jj prizadeven kader. »Javna raz- jj svetljava« se je v skladu s g svojimi potrebami opremila z jj najsodobnejšo mehanizacijo in jj drugimi sredstvi, kar vse ji jj omogoča hitrejše delo pri g vzdrževanju in novogradnjah g javne razsvetljave ter pri iz- jj vajanju osvetlitev in drugih jj naročil. Zdaj osemedesetčlan- jj ski kolektiv vključuje tudi H potrebne inženirsko tehnične jj strokovne kadre. V teh letih jj so si s prostovoljnim delom jj uredili svoje delovne prostore. jj Razen drugega so skrbeli za g izboljševanje delovnih pogo- S jev in za življenjski standard jj zaposlenih. Tako so poskrbeli jj tudi za deset stanovanj, od gj katerih jih je nekaj že vselje- g nih, druga pa še gradijo. To g za »majhno« podjetje nedvom- gj no precej pomeni. Skrb za urejanje vseh vrst g razsvetljave v Ljubljani je g torei v rokah prizadevnega g kolektiva, ki si razen vsega j omenjenega želi predvsem še g dvoje: uveljavljeno naj bi bi- g lo načelo javnosti ponudb pri g pogodbah, od česar investi- jj tor ji dostikrat odstopajo. In g drugič: čas bi že bil, da bi jj naša industrija poskrbela za jj zadostno, bolj kvalitetno in jj za dovolj raznovrstno proiz- g vodnjo svetlobno tehničnega jj materiala, zlasti še svetilk in jj žarnic. TA PROSTOR SMO OD- | STOPILI PODJETJU »JAV- | NA RAZSVETLJAVA« LJUB- j LJANA. l!lllllllllllllllllll!llll!llllllllllll!l!lll!!!ni!llll!!lllllllllllll!!llll!!lll!!!lll!!lll!lll!!!!ll!!!!l!IUII!!!!llllI TRGOVSKO PODJETJE NA DEBELO IN DROBNO T U J S pridobitvijo najmodernejšega avtomatskega stroja za izdelovanje lepenke smo podvojili proizvodnjo in izboljšali kvaliteto! Izdelujemo v poljubnih formatih: • SIVO STROJNO LEPENKO • SIVO ROČNO LEPENKO • RJAVO ROČNO LEPENKO • LEPENKO ZA KOVČKE » CERILIT LEPENKO ZA MAPE IN • SPECIALNE LEPENKE PO POSEBNEM DOGOVORU Za cenjena naročila se priporoča kolektiv Tovarna lesovine in lepenke CERŠAK ® Šentilj Gozdno gospodarstvo Maribor — Tyrševa ulica z GOZDNIMI OBRATI: Ruše, Lovrenc na Pohorju, Podvelka, Slovenska Bistrica in Oplotnica. OBRATOM ZA GRADNJE, OBRATOM ZA UREJANJE GOZDOV in OBRATOM ZA LOV IN RIBOLOV Ureja, neguje, vzgaja in gospodari z gozdovi SLP, samostojno gradi gozdne komunikacije in gozdarske stavbe, ureja lovišče na Pohorju, goji divjad in izvaja lovski in ribolovni turizem. TOVARNA USNJA UTOK K A M NI K ČESTITA VSEM DELOVNIM KOLEKTIVOM OB OBČINSKEM PRAZNIKU 27. JULIJU IN JIM ŽELI, DA TUDI V BODOČE DOSEGAJO NOVE DELOVNE ZMAGE OB VELIKEM PRAZNIKU SLOVENSKEGA LJUDSTVA ŽELIMO VSEM KOLEKTIVOM, ' POSEBNO PA ŽELEZARJEM SE MNOGO DELOVNIH USPEHOV ELEZARNA JESENICE JESENICE NA GORENJSKEM e* mmm mmm ! GRADBENO PODJETJE ME G RAD LJUBLJANA COLOR tovarna barv in lakov MEDVODE VEL Veletrgovina s prehrambenim in industrijskim blagom VINA ZA CENJENA NAROČILA SE PRIPOROČA KOLEKTIV MARIBOR — Gorkega ulica 34 NUDIMO V SVOJIH PRODAJALNAH VSE PREHRAMBENO IN OSTALO BLAGO PO ZMERNIH CENAH ScUHt TOVARNA GUMIJEVIH IZDELKOV - KRANJ avtoplašče — moped plašče — plašče za kolesa — gumi preproge za Fiat 600 — tehnične izdelke — jermena — klinasta jermena — transportne trakove — prevleke v®1i®v — prevleke koles — podplate — podpetnike — podplatne plošče — blago za dežne plašče — lepila — ležalne blazine — potovalne torbe PROIZVODNO PODJETJE Elektrarna Sora Kranj proizvaja v svojih obratih: HE SORA Kiranj — HE KOKRA Kranj — HE SORA Fužine HE SORA Škofja Loka — HE PRISTAVA Tržič — HE RUDNO IN HE CERKLJE električno energijo za industrijo in široko potrošnjo. Remontna delavnica podjetja prevzame vsa vzdrževalna dela elektrostrojne stroke ter izvaja revizije vseh elektrostrojnih naprav v in izven elektrogospodarstva. PAPIRNICA KOLIČEVO Količevo — p. Domžale LESNO INDUSTRIJSKO PODJETJE Radomlje TOVARNA LESOVINE IN LEPENKE Podvelka čestita vsem obiskovalcem in vsem delovnim ljudem ob velikem prazniku slovenskega ljudstva. Za obisk se priporoča kolektiv mmmrnmimmismm TRGOVSKO PODJETJA NA VELIKO IN MALO Potrošnik MURSKA SOBTA vam nudi v svojih poslovalnicah in centralnem skladišču vse vrste tekstilnega, galanterijskega ' in gradbenega materiala po dnevnih konkurenčnih cenah. Elektrarna Medvode Medvode TRGOVSKO PODJETJE NA DEBELO IN DROBNO USNJE - Celje se priporoča za cenjena naročila, ki jih bo izvršilo hitro in solidno. VELETRGOVINA LOKA ŠKOFJA LOKA Z VSEMI SVOJIMI POSLOVALNICAMI ZA SOLIDNO IN HITRO POSTREŽBO BO POSKRBEL KOLEKTIV TOVARNA V CELJU SE PRIPOROČA S SVOJIMI KVALITETNIMI IZDELKI IN ČESTITA VSEM DELOVNIM LJUDEM OB DNEVU VSTAJE KOLEKTIV TOVARNE »AERO«, CELJE Ptuj Občinski ljudski odbor Občinski odbor SZDL' Občinski komite LMS Občinski sindikalni svet Občinski odbor ZVVI , f Občinski odbor ZB Občinski komite ZK Občinski odbor ZROP in ostale množične organizacije Industrija platnenih izdelkov Induplati Jarše, p. Domžale Naši izdelki »BELA IN SIVA LEPENKA« so znani po izredno dobri kvaliteti in zelo nizkih cenah. Za cenjena naročila se ‘priporoča' kolektiv Občinski sindikalni svet Kamnik Commerce ZASTOPSTVO INOZEMSKIH TVRDK LESNA INDUSTRIJA Ljubljana, Titova 3 — tel. št. 32-802 Zastopamo renomirane firme, ki oskrbujejo našo kemično, tekstilno, papirno, gradbeno in druge industrije s surovinami, stroji in orodji ter naše kmetijstvo z. zaščitnimi sredstvi za rastlinstvo javor; Vse izdelke podjetja JAVOR lahko dobite v vseh prodajalnah podjetja »SLOVENIJALES« in v poslovalnicah JAVOR Pivka ZAHTEVAJTE KATALOG IN CENIK PODJETJA VELEBLAGOVNICA LJUBLJANA DELOVNI KOLEKTIV OPEKARNE PRAGERSKO PRAGERSKO Čestita VSEM SVOJIM POSLOVNIM PRIJATELJEM TER OSTALIM DELOVNIM LJUDEM Priporoča svoje nove artikle: novi stropni elementi, vertikalni bloki, dimne tuljave, ventilacijske tuljave in ostali opečni asortimenti MESNA INDUSTRIJA EMONA ZALOG - LJUBLJANA > ^AAAAAAAAAAAA/7WVWWWWWWWW^CA/^AACAA✓7W^AAAAAAAA/^ J INDUSTRIJSKI KOMBINAT SVIT KAMNIK Za solidno izdelavo raznih konstrukcij, rezervoarjev, stopniščnih in balkonskih ograi ter z uslugami varjenja vseh vrst kovin se priporoča delovni kolektiv KOVINSKEGA PODJETJA ATMOS želi novih uspehov vsem delovnim ljudem in jim hkrati iskreno čestita Maribor — Šentiljska 42 — Strossmayerjeva 3 TOVARNA UMETNIH BRUSOV Kovinsko podjetje MARIBOR — TRŽAŠKA C. 60 s svojimi proizvodi: 'V KERAMIČNEM AL UMI N IN smolnem VEZIVU Za cenjena naročila se priporoča kolektiv C O SMOS inozemska zastopstva LJUBLJANA, Celovška 34 KMETIJSKA ZADRUGA t/t/rn/a- radiana PARTIZANSKA CESTA 6 I Slikarsko, pleskarsko in antikorozij-sko podjetje PTUJ — HEROJA LACKA 5 $ VWWWWVWWy ACVWWWNAA/VWVWS/NAACyWW\rv%AAA/W7WVW\ l G O Z D N O GOSPODARSTVO POSTOJNA TOVARNA AVTOOPREME PTUJ TESNILKA TOVARNA TESNIL IN PLASTIČNIH MAS MEDVODE PRIPOROČA SVOJE PROIZVODE: parolit plošče v kvalitetah: PAROLIT 10 PAROLIT 20 PAROLIT 25 ; t PAROLIT 40 PAROLIT OILIT PAROLIT ACIDIC PAROLIT ARMIRANI plastične mase: IZOTEKST in IZOKART v vseh kvalitetah NOVI IZDELEK JE IZOKART ZA BAKRENO FOLIJO Tovarna Tesnilka ima kooperacijske pogodbe z vso našo industrijo motorjev in motornih vozil Za cenjena naročila se priporoča kolektiv . .1 Okrajni . sindikalni . svet Maribor MAISTROVA ULICA 5 NUDI KORISTNIKOM MOTORNIH VOZIL VSE DELE KAROSERIJSKE OPREME NAJSODOBNEJŠIH OBLIK TER PRVOVRSTNE KVALITETE. NA ZALOGI SO VEDNO POTREBNI REZERVNI DELI 4xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx^xxxxxxxxxn