sLovenska International Vouth Vear 1985 ■ I Annec internatkmaie I de b jeunesse ] 1985 i Volume - Letnik XXXVI. APRIL 1985 .Noj4_ 19 4 5 19 8 5 Motto: Zdaj vidim: Treba je mimo vseh postaj, skozi december ko skozi maj! Vinko Beiičič 1945 — Za tiste med nami, ki so takrat cveteli svoj življenski maj ali pastaliževzenituzrelih dni , imata letnica, trdnozapi-sana, poseben blišč in nepričakovano jasen zven, čeprav so od tedaj že stekla desetljetja. Rodovi teh, ki so pozneje na obzorju našega izgnanstva vzšli, morda' ne bodo usodne veličine tega leta nikdar v polnosti umeli. A slutnja jim z gotovostjo veleva, da je bilo dejanj, krivic, grozot in strašnih smrti polno in pomembno leto! Bilo je leto prodaje, izdaje in pokola slovenske domobranske vojske! V verižnem naletu modernih dni, ko se dogodek za dogodkom kopiči in se le-ti burno prehitevajo ali preraščajo v svoji strastni naglici, bi moralo leto petinštirideseto, po naravnih in poznanih zakonih - čas celi vse rane in jih žene v pozabo! - že davno ugasniti v spominu in biti ob komaj še vredno veljavo. Če smo danes priča, kako se iz molka Velika petka in obupajočega vzklika „Oče, zakaj si nas zapustil!" stresa in prebuja v bobnenju bližajočega se nedeljskega jutra uspavana in dozdevno zmehanizirana vest pogumnih poedincev in rado-znalih skupin v zdajšnji matični generaciji, se ni čuditi, da nas je veliko, ki vsak dan bolj verujemo v čudežno moč prelite krvi slovenskih in krščanskih mučencev. V štirih, kratko zapisanih številkah - 1 9 4 5 - nam blestezdaj zgoščena imena prvih, najboljših, najudarnejšin, do konca zvestih, padlih in pomorjenih Slovencev že v preludijskih letih 41, 42, 43 in 44, skupaj z imeni tesno ramo ob rami stoječih bataljonov in žrtvovanih v „velikem finalu" leta 1945, pa tudi z imeni še tistih mnogoštevilnih, katerih smrtnim krikom natrpano leto 1945 že ni več moglo dati odmeva. 1985 — Beseda posvečena tebi, ki te je mati nosila ali pa že vodila čez ljubeljski klanec; tebi, ki si živel detinska leta lačen kruha in doma v begunskih barakah, a vendar tešen z besedo in ljubeznijo matere-begunke; tebi, ki so ti, izgnancu v domovini svojega očeta domobranca, vbijali „tujo učenost" v glavo; pa tudi tebi, ki zdajle morda le še nosiš slovensko ime in ti neznano še ni govoriti po naše; in vam vsem, dedičem velikega poslanstva iz I. 1945 - beseda pesnika iz bele, Bele krajine. „Bor ob navalu se zdrzne, zasope: nič več. Temnozelen, jeklenih korenin veruje v ažurni, spokojni blišč neba. Ve: obstane le, kdor je močan za dva!" Obstal bo le, kdor bo močan za dva! Po dolgi dobi štiridesetih let zdomski trdoživi rod predaja svojim sveti blišč neba in moč iz globokih naših korenin, da ne ugasne vere luč v Boga in ne usahne list, ki še zelen brsti iz stebla zdomskega. In jim pove z besedami zamejskega pisatelja v trdi, rezki, ostri prozi: „Koliko jaz mislim ostati Slovenec, mislim ostati Slovenec, ne glede na to, da se ves svet pogrezne. To ni stvar neke izbire, ki bi naprimer meni prijala... ki bi mi takorekoč olajšala moj vsakdan. To je neka kozmična danost, kot sem bil rojen kot moški in ne kot ženska. Jaz se zaradi tega ne bom kregal z usodo, da me je naredila moškega, ne bom se kregal z usodo, da me je naredila Slovenca. To je absolutno izven vsake debate, moja pripadnost slovenstvu je absolutno brez vsake debate... In mene je zelo pretreslo, ko sem pred časom slišal, da prihaja pri nekaterih naših mladih do identitetnih problemov, problemov njihove slovenske identitete. Za mene so to popolnoma ir-realni problemi, irealna vprašanja, bolestna vprašanja sama na sebi. Zvestoba slovenstvu se tukaj postavlja izven vsakega debatiranja, ne glede na to, koliko nas je in kam gremo!... Nimam namena oznanjati kakšno katastrofo, ampak bi samo to rad poudaril, da zvestoba narodu ni stvar politike, ne stvar ekonomije, niti stvar sociologije, temveč je predvsem moralno vprašanje!" Slovenec doma, na Koroškem Slovenec, Slovenec v Primorju, zdomski Slovenec, zdržal bo le, kdor je močan za dva! Poguma za to naj nam da obletnica tale: 1945 — 1985! Glas s Pristave - glasilo društva Slovenska Pristava v predmestju Castelar - Buenos Aires, je v številki 38. petega letnika, za april 1985 prineslo naslednji članek, ki ga zaradi letošnje 40. obleti^e&jslovenske tragedije v celoti objavljamo. A? Uredništvo S. D. (S ^ S. i Uo^ si Dachauski procesi ki predstavljajo komaj eno promilo slovenskega holo-causta iz junija 1945 še vedno razburjajo duhove. (Frankf. Zaitung, 9. 2. 85). Vprašanje je, zakaj se je nekai takega zgodilo prav v Sloveniji? Milic, eden izmed o obtoženih v Beogradu je novembra 1984 izjavil, da je Josip Broz poskušal prikriti zadevo. M. Ribičič priznava, da so se takrat v njegovem re-sorju (OZNA) zgodile napake! Civilizirani svet dejstvo pravnega umora in predhodnega nečloveškega mučenja ne imenuje napako! Spomenka Hribar: Zanimiva oseba. V Sloveniji je danes verjetno najbolj in pogumna v svobodnem izražanju. Izjavila je v Delu (22. XI. 84): „Kako se more likvidacija tisočev po vojni, brez procesa, imenovati drugače kot ma-saker.Hribarjeva ve za realnost in prido bitve revolucije ko še pravi: "Tudi jaz se bojim za moje delo in še bolj za mojo svobodo". Silno zanimivo je njeno stališče, zakaj se je začel upor proti KPS: Narod je bil soočen z okupacijo ali sovjetizacijo. Tu seveda Hribarjeva ni točna: narod, ki se je uprl ni maral niti okupacije niti sovjetizacije. Direktni povod za upor pa je seveda bil teror. Z uporom so čakali vse do julija 1942, ko je že bilo pod zemljo 1500 nasprotnikov revolucije. ZU Bazilika Matere milosti v Mariboru, kjer je bil Slomškov grob od 1941—1978. Še o Kočevskem rogu Mladika - Trst, št. 10/84, Tržaška revija Mladika je v decembru 1984 objavila zanimiv resume politične polemike med kulturniki v Ljubljani, v katero je posegel celo „Zeus" slovenskih knjižnevni-kov Josip Vidmar (Delo 6-9, 1984) sam. Josipa Vidmarja namreč skrbi, da bi nekateri literati naredili iz Kocbeka svetnika, njega (Vidmarja) pa za enega izmed sokrivcev krvave revolucije v Sloveniji. V članku „Naša nova svetnika" (Kocbek in Vitomil Župan) namreč skuša dokazati, da je bil med revolucijo Edvvard Kocbek bolj krut kot Vidmar sam, ko trdi, da „si je Kocbek še v ljubljanski ilegali na dan likvidacije Avgusta Praprotnika, ki me je (Vidmarja) nenava-jenega teh obračunov vendarle pretresla, zapisal besede „da so pa že Irci drugačni možje od nas. Nobeden od njih niti ne trzne (menda trene) z obrazom, ko zve, daje IRA nekoga likvidirala." Tudi Vidmar očita Kocbeku, da če je res zaradi pomora belogra-distov v Kočevskem Rogu že zdavnaj hotel odložiti vse svoje politične funkcije, zakaj se v letu 1952, šest let po tem, ko je za stvar zvedel, „zagrizeno bori za svoj položaj in izjavlja, da ni imel nobenega namena dati povod za politično razhajanje, kar mene (Vidmarja) predvsem prepričuje, da ga roške žrtve nikakor niso prizadele tako globoko, kakor trdi". To so Vidmarjeve besede, čeprav vemo, da Vidmar ni bil ravno „by-stander" v revoluciji. Ta aktualen članek iz Mladike ponatisnujemo v celoti, v upanju, da bo doprinesel k razčiščenju usodnih dogodkov med in takoj po vojni. V slovenskem časopisju se dušijo odmevi na Vidmarjev obračun s Kocbekom in z vprašanjem množičnih pokolov vrnjenih domobrancev leta 1945, o čemer smo poročali v prejšnji številki Mladike. Sam Josip Vidmar se je ponovno o-glasil in zadnje tedne objavlja v Književnih listih Dela poglavje o Edvardu Kocbeku za novo, dopolnjeno izdajo spominske knjige Obrazi. V njem se dotika svojega in Kocbekovega odnosa do likvidacij, do vodilne vloge komunistov, Kocbekove odstranitve ipd., predvsem pa potrjuje svojo gluhoto za vprašanje Absolutnega. ŠTIHOVO UPANJE Pri vsej polemiki teh tednov se je sprostil plaz vprašanj, ki izzivajo k sproščeni razpravi, a če naj ostanemo pri naslovu tega sestavka, pri vprašanju današnjih občutkov ob pokolih leta 1945, lahko omenimo, da se jih je dotaknil tudi književnik Bojan Stih. Problematično, iskreno na glas razmišlja o nasilju in se opredeljuje za upanje, da je mogoče počlovečiti človeka, narod in svet. Stih se tako vprašuje: »Kaj je z Ga-vrilom Principom, ko razmišljamo o likvidaciji Indire Gandhi. In kaj je s Hlapcem Jernejem? To niso retorična, tem- več esencialna vprašanja, ki so onstran pragmatične in strankarske politike, ki nima v sodobnem svetu prav nobene zveze več s človeškimi upanji in hrepenenji. Ni naprednega in reakcionarnega nasilja. Nasilje je le eno samo, in če je smrt finale nekega nasilnega dejanja, potem je to dejanje tudi zločin proti 'božji' naravi človeka. Toda postaviti enačaj med osvajalcem in narodom, ki je izgubil svobodo in neodvisnost, je dokaz enačenja med, recimo, zločincem in nedolžno žrtvijo. Enačenje je pot, ki ne pelje nikamor, če pa že kam pelje, potem moramo vedeti, da nas bo pripeljala v nova nasilja, nesporazume in končno tudi v nove kršitve in oskrumbe človekovega dostojanstva.« Pozneje še dodaja: »Nikoli v preteklosti pa ni bilo takšnih razmer, da se posameznik ne bi mogel proste volje odločiti za suženjstvo ali svobodo, za teror ali demokracijo, za sovraštvo ali ljubezen.« Ob svoji zavezanosti lastnim izbiram pa pribije: »Res pa je še nekaj. Noben in nikakršen zločin ne more in ne sme biti opravičilo ali pa motiv za nove zločine. Zato je strahovlada J. V. Stalina reakcionarno dejanje. Je zločin proti človeku in človeštvu, nikakor pa to ni napredno dejanje tako imenovane diktature proletariata. Na tem svetu, ki je majhen planet in ne kozmos, nima- mo druge možnosti, da kot Antigona pokopljemo 'nepokopane mrtvece', če si sposodimo metaforo pri Jeanu-Paukt Sartru. Nimamo nobene druge možnosti, kakor da odpremo vrata ječ in zaporov in da z avtentičnimi demokratičnimi metodami trasiramo pot v svobodo, ki bo prav tako svoboda enega kakor vseh, zlasti pa tistih, ki mislijo po svoje in drugače, kot pa misli neosve-ščena, neopredeljena in nezavedna molčeča večina, ki jih desne in leve, legalne in ilegalne nomenklature manipulirajo sem in tja.« (Ljubljanski dnevnik, 17. nov. 1984) OGLASI SE RIBIČIČ Istočasno pa se začenja tudi že konec sproščene Izmenjave misli o tej dosedanji »tabu temi«. Na 12. plenumu kulturnih delavcev OF v Dolenjskih Toplicah je Mitja Ribičič 16. novembra 1984 med drugim dejal: »V posttitovskih letih je tudi znova oživela vsakršna emigrantska aktivnost četnikov, ustašev, balistov in belogardistov. Ob štiridesetletnici partizanske zmage, s katero je bila glavnina belogaidističnega oficirskega kadra fizično likvidirana in ko smo z jugoslovanske zemlje počistili uvožene slovenska i DRŽAVA FOR A FREE SLOVENIA Subscription rates $12.00 per year $1 00 single issue Ul mmm Advertising 1 column x 1"$4.20 Published monthly by Slovenian National Federation of Canada 646 Euclid Avenue, Toronto. Ont. M6G 2T5 SLOVENSKA DRŽAVA izhaja prvega v mesecu Glavni urednik: Vladimir Mauko Urednik za Argentino. Martin Duh Letna naročnina znaša: Za ZDA in Kanado $12, za Argentino in Brazilijo po dogovoru. Anglija. Avstrija, Avstralija, Francija, Italija in druge države $12 US. Po letalski pošti po dogovoru. Za podpisane članke odgovarja pisec. Ni nujno, da bi se avtorjeva naziranja morala skladati v celoti z mišljenjem uredništva in izdajatelja Toronto Prvi sestanek kluba „Sloven- Čudodelno svetinjo, na 739 ski parlamentarci" bo v sredo, Brown's line, Etobicoke. Vab-dne 1. maja ob 7:30 uri zvečer, v Ijeni ste vsi, mladi in stari, ki se mali dvorani pri župniji Marije s za tečaj zanimate! Resnici na ljubo ' -4 J V SPOMIN VMM UOVhNa« KI SO «TWVAU I "S«^« NA SLOVENSKEM IN MEMOR Y 01 ALI SL0VLNIANS WH0 SACHINCED 1HLIK LIVLS AND HAVE SUPfERED MIK lhtlk FAITH AND H0MELAND DUMNCTHl PtlflOD 0f COMMUNISTIC "VOLIITION 1941-1945 AND IN THE "E 01 COMMUNISTIC PERSECUTION IN SLOVENIA ^ A'1/ A SI oVI NSJUtt • ntniius.iiHiMv«,Mirtv m Brošura Utrinki duhovne rasti, ki jo je za 30 letnico župnije Marije Pomagaj v Torontu izdal Uredniški odbor (župnijskega pastoralnega sveta?), na strani 59 Kronike za dan 26. okt. 1958 omenja „spo minsko ploščo v spomin svem, ki so med vojno trpeli in umirali". Da bo opis plošče ostal zgodovinsko točen, objavljamo fotografijo te plošče z razlago o nje pomenu, kot jo je objavil v Ameriški Domovini dopisnik P. M. dne 12. februarja 1985 pod naslovom: še za osvežitev spomina. 26. oktobra vzidajo v cerkveno vežo spominsko ploščo v spomin svem, ki so med vojno trpeli in umirali. Ploščo blagoslovi dr. Jakob Kolarič CM. SE ZA OSVEŽITEV SPOMINA Bilo je v letu 1958. Bližala se je 15-letnica padca Turjaka in Grčaric. Bivši slovenski proti-komunistični borci - tedaj še kot en mož - so premišljali, kako bi dostojno počastili spomin na to 15-letnico in sploh, kaj bi vsem žrtvam, ki jih je komunizem povzročil na Slovenskem, naredili v trajen spomin. Prišli so na originalno misel: Zberimo denarni sklad, ki naj bi letno donašal obresti. Te naj bi služile v ta namen, da bi se v novi cerkvi Marije Pomagaj v Torontu brale sv. maše - vsak mesec ena - za duše vseh, ki jih je komunizem pokončal v Sloveniji. V cer- kveni veži pa naj se vzida marmornata plošča tistim, ki doma v Sloveniji še dostojnega groba nimajo. In so šli na delo. Duša in gibalo vsega tega je bil pok. Janez Muhič. Zbrali so denarni sklad in ga naložili na delnice v župnijski Hranilnici in Posojilnici. Sklad teh večnih maš nosi številko 177 in trenutno izkazuje $1523.25. Plošča je bila odkrita in blagoslovljena v nedeljo, 26. oktobra 1958. Pri odkritju so bili navzoči bivši borci s predsednikom g. Cirilom Prežljem. Blagoslovitev je opravil župnik dr. Jakob Kolarič na praznik Kristusa Kralja. P.M. Ameriška domovina PROF. I. DOLENC, SODELAVEC Naših Nov in radikalnega komunističnega tednika v Toronto se 14. marca 1985 pritožuje, da morajo slovenske knjige iz Avstrije čakati po več mesecev za .Jugoslovanski vizum". Ker gre za Dravo, tiskarno, ki jo vodita glavno sodelavca Ljubljane Lojze in Peter Wieser predlaga selektivne predpise na „naše". Z drugimi besedami Mohorjeva naj ne dobi vizuma, druge knjige naj čakajo po več mesecev, Drava, ki je „naša" pa naj bo pripuščena takoj. Posebna vrsta enakosti, mora pač biti kaka demokracija samoupravne vsebine, ki javnosti še ni poznana. PROBLEM VOJNIH ZLOČINCEV zadnje čase razburja kanadsko javnost. Do kakih konkretnih akcij bo komaj prišlo. Kanadska vlada je namreč toliko uvidevna, da zahteve vzhodnih režimov komaj upošteva, ker so te zahteve večinoma napravljene z vidika partijske politike. Zapadna Nemčija, Francija in druge zapadne europske države pa le težko spravijo skupaj zadostne dokaze za učinkovito sodnijsko razpravo. Tudi v USA ni dosti drugače, ako izvzamemo slučaj Artu-koviča A., kjer je velik pritisk s strani Izraelcev, da končno Z. D. A. kaj podvzame. Zdravstveno stanje G. Artukoviča pa je tako, da če pride do procesa v Zagrebu, bo to že po tej liniji velik škandal. Ko človek celo danes po 40 let ne more odkloniti kaznovanje vojnih zločincev, še vedno čakamo na prvi proces vojnih zločincev iz tabora zmagovalcev. Nemci pravijo, da so tudi zavezniki pobili nekaj vojnih ujetnikov. Eden največjih zločinov je zadnje vojne: prisilno vračanje Rusov, Ukrajincev, sovjetskih državljanov različnih narodnosti, Slovencev, Hrvatov in Srbov ni dosegel niti fazo sodnijske preiskave. Madžarski in italijanski vojni zločinci niso bili nikdar klicani na zagovor. V konretno slovenskem primeru je bilo v Kanadi glede zločincev, povezanih z dogajanji v slovenski revoluciji dokaj mirno. SFRJ je začela zbirati doma dokazni materjal proti dvema našim rojakom. Dalje ta zadeva ni prišla. Po drugi strani smo imeli ali imamo v Kanadi ljudi, ki so bili zapleteni na strani KPS v krvavi revoluciji, tragičnih junijskih dogodkih, nekaj častnikov OZNE, vsi so na en ali drug način razočarani nad režimom, ki so ga pomagali dvigniti. Ni znano, da bi bila zapo-četa proti njim kaka akcija; kot zgleda ni prišlo do srečanja med žrtvami v kolikor so ostale žive in so v Kanadi in med preganjalci, ki v glavnem žive sami izven slovenske skupnosti. NAŠ UREDNIK G. VLADIMIR Mauko je 14. aprila 1985 v nedeljo v Sheraton Hotelu sprejel zlato značko za 35 letno prostovoljno delo med etničnimi skupinami v Ontario. Minister za državljanstvo in kulturo ontarijske vlade je osebno izročila to odlikovanje v veliku plesni dvorani omenjenega hotela. TUDI G. LUDVIK JAMNIK JE dobil slično značko za njegovo prostovoljno delo med Slovenci in med drugimi narodnostmi. Tako veljajo tudi njemu čestitke za zasluženo priznanje. Buenos Aires člani društva „Zednjena Slovenija" so na občnem zboru izvolili novega predsednika g. Lojzeta Rezelja. Čestitamo in mu želimo mnogo uspeha pri njegovem delu za zdomsko občestvo! Benenčičeva mama, gospa Jožefa rog. Dobinšek, vdova po pokojnem Lojzetu, zvestim članom S. D. G. v Argentini, jev družbi svojih dragih proslavila svojo devetdesetletnico! Bog naj jo ohrani še mnoga leta! Čestitamo! Zadruga „Sloga je imela svoj redni letni občni zbor. Za poslovno dobo 1985 je bil izvoljen odbor s predsednikom dr. Šimencem na čelu. 10. marca je bila v cerkvi Marije Pomagaj začetna sv. maša 11. osnovnih šol v Argentini. Šole bo obiskovalo nad 500 slovenskih otrok, srednješolske tečaje 215 dijakov in dijakinj. Visokošolski tečaj bo pričel po Veliki noči. Na tem se zbira lepo število slovenskih vi-sokošolcev. Mnogo uspeha! V krogu svoje družine in prijateljev je praznoval sedemdesetletnico ugledni slovenski rojak, Ivan Rode. Bog Vas živi! Na državni fakulteti v B. Aire-su je diplomiral ing. Stanko Smole. Čestitamo! Oj Triglav, moj Dom... Obveščevalne Naše vesti - organ Slovensko-jugoslovanske zadruge v M. Porcel de Peralta 1458, Bs. Aires, poročajo o novem, 21 članskem odboru s predsednikom A. Tavčerjem na čelu. Članstvo je na volitvah postavilo dve listi, zmagala je večinska slovenska skupina z 227 glasovi proti manjšinski z 187. Glasovanja so se vzdržali le 4 člani. Triglav je zabotišče jugoslovanskih diplomatov v ' Argentini. Naskok na Ande... Januarja so prispeli v Mendozo v Argentini smučarji macedonskega društva iz Skopja: sodnik VI. Radočevič, časnikar Daneilov-ski Mirče, trgovec Todor Moja in ing. Stojan Trpkovski. Za naskok na Aconcaguo so se okrepčali v slovenskem Triglavu v Bs. Airesu. Blizu 100 tisoč žrtev. Bs. Ai- reško Oznanilo je priobčilo 10. marca naslednje poročilo iz Slovenije: ..Osrednje razmišljanje na srečanju sodelavcev pri verskem tisku v Cerkvi na Sloven- skem, katerega se je udeležil tudi nadškof dr. Šuštar, je bilo predavanje prof. dr. Andreja Capudra. Med drugim je dejal: „V tisočletni zgodovini (Cerkev na Slovenskem) še ni bila na tako kritičnem obratu. Katoliški krvni davek zadnjih petdesetih let je nenavadno velik: Skupaj s padlimi in pobitimi med vojno in njej: z ekonomsko in drugo emigracijo - se krepko približuje številki stotisoč. Če ji dodamo usihanje na račun potrošniške miselnosti, novega razsvetljenstva in režimov-skega prilagajanja, dobimo na-daljne stotisoče ovac, ki bi morda ob drugačnih časih polnile katoliško stajo." Dodajamo: Junaškemu slovenskemu izobražencu se za izjavo zahvaljujemo tudi zdomci. Le tako z resnico naprej, mladina jo potrebuje! Treba jo je obvarovati pred lažnivio, rdečo propagando! Odsotnost slovenske drž. misli v prevratu leta 1918 je bila že pred desetletji tema pisanja in predavanja slovenskega zgodovinarja Fr. Dolinarja. Prebrati bi jo morali vsi kulturni in politični Slovenci. Veliko prednost dajejo tej razpravi novi, kritični pogledi, ki so prosti vsakega mita ..jugoslo-vanstva". Ob branju Dolinarje-ve študije se zavemo, koliko nam je še nepoznanega in neodkritega o ljudeh in dogodkih iz te tako usodne dobe slovenske preteklosti. F. Dolinar nam v razpravi razkrije, kakšna zmešnjava pojmov je vladala med tedanjimi politiki. ..Namesto da bi kulturno slovenstvo navdihovalo politične odločitve Slovencev v smeri političnega naroda, se pravi slovenske države, so zastopniki slovenskega kulturnega ustvarjanja spričo uspehov političnega jugoslovanstva začeli dvomiti celo o tem, ali smo Slovenci narod... Istovetnost države z narodom. „lz številnih pričevanj nam je znano, kako vprašanje pojava Slovencev v zgodovini zanima naše ljudi. Ugovor, tistih, ki pravijo, da je omenjeno vprašanje brez pomena in da je le država tisto, ki piše zgodovino, bi dokazal kvečjemu to, da je istovetnost države z narodom osnovni pogoj za njen trajni obstanek. Iz poznavanja lastne preteklosti, kot starodavni narod, lahko tudi Slovenci črpamo svojo samozavest, narodni ponos ter zaupanje v prihodnosti. (Dir. Ivan Tomažič, Dunaj). Research Center for Slovenian Culture naznanja da bo v kratkem izšla v angleščini knjiga z naslovom SLOVENIJA — LAND OF COOPERATORS ki jo je pripravil dr. Rudolf čuješ, profesor na St. Francis Xavier Univerzi v Antigonishu v Novi Škotski. Knjiga v glavnem popisuje zgodovino naše hranilnice in posojilnice J. Ev. Kreka in zgodovino zadružništva v Sloveniji pred zadnjo svetovno vojno. Priporočamo jo vsem, zlasti doraščajoči mladini v Kanadi in USA. Vsi, ki so stari od 14-18 let v Kanadi jo dobijo brezplačno, če pišejo na naslov R. C. or S. C. P. O. Box 393, Stn. A Willowdale, Ont. M2N 5T1 Za vse druge bo cena objavljena v naslednji številki S.D. t/ic Ve