CEZ  STO  LET ...
IVAN    ALBREHT
Čez sto let, čez dolgih sto let, kdo te bo ljubil, žemljica naša, kdo te bo ljubil in negoval? Ali ti rod naš še zvest bo ostal, ko je tako omahljiv ves ta svet? Ali boš tujcu prodana že paša, zemlja slovenska, žemljica naša čez brzo minulih, kratkih sto let?
O, da bi mogel, vate zaklet, vso tvojo tajno v dušo zajeti, vse bolečine, muke, radosti le v eni sami pesmi izpeti tvoji dobroti, lepoti na čast! Da bi v združitve božji skrivnosti v večnost razširil vso tvojo rast.
Ali joj, — jutri že, žemljica naša,
kdo te bo ljubil in negoval? ...
Le razdejanje vsak hip nam prinaša,
eden v dar — tihih grobov nam bo dal...
O, teh sto let, predolgih sto let! —
Zemlja slovenska, nebeški cvet,
naj bom vsaj v grobu — vate zaklet!
M LAD I   D NEVI
Pela bom, pela ptičicam, ljubemu peti me je sram; ptičke po polju naj mu pojo, kako ga ljubim, ljubim zvesto!
Rože na gredi plela bom,
dragega v mislih imela bom:
Rože dehtele,
mu razodele,
kje naj potrka in kam naj gre,
da ga bo srečalo moje srce.