SPOMINI
Potrkavanje na Polici
Zahotelo se tni je, ko sem se spomnil, kako je ob sobotah popoldne potrkavalo pri svetem Pavlu.
Te Cankaijeve besede me spremljajo, odkar sem jih pred davnimi leti prvič prebral. Tudi jaz sem namreč zvonjenje ob sobotnih popoldnevih podobno občutil, v tistih odmaknjenih letih mladosti, ki sem jih preživljal doma, na deželi, še posebno sprejemljivo in prisrčno. Madostna doživetja, organsko pove-zana z vsem nadaljnjim življenjem, odločilno vplivajo na ves človekov razvoj, tako močno, da se na stara leta še posebno rad miselno vrača v tisti »nikoli več.«
Kakor mi od časa do časa v ušesih zazveni Ipavčev Iz stolpa se mi zvon doni ali ljudska Pa zagorski zvonovi prav milo pojo, tako ne morem preslišati sobotnih potrkavanj na Polici, kajti vsakdo domala enako ali vsaj posebno oziroma po svoje spre-jema lepoto ne glede na kraj in čas oddajanja in sprejemanja.
Zame je bilo tako pred sedmimi desetletji, takrat, ko je vladala drugačna miselnost, takrat, ko smo bili, posebno kmečki otroci drugače vzgajani, ko je bila naša duša (oh, ta duša!) sprejemjjiva za lepoto, ki je danes bolj ali manj presliševana, da ne rečem odtujevana ali celo osovražena.
Stopite z menoj petdeset, šestdeset in več let nazaj v za marsi-koga ali večino sivo preteklost, na deželo, dobro uro hoda od Grosupljega proti vzhodu. V hribe tako rekoč, kakor so tedaj rekli dolinci. To je vas, ki je imela v moji mladosti okoli petdeset hiš, a precej več prebivalcev kot danes. Tu štejem le prave poliške hiše od nekdaj, ne pa številnih vikendov, ki se danes vse bolj bohotijo po zemlji naših takratnih Poličanov oziroma njiho-vih potomcev. Takrat so ta prostor polnili ko mravije pridni ljudje, Ijubezen, ki pozna predvsem seve. Iskre koniiče. pohlevne voliče je zamenjal vsemogočni, žal, brezčutni traktor. Toda menda smo zahtevali napredek, napredek za vsako ceno, ali ne? No, zdaj ga imamo.
Pa le stopimo tja gor in uživajmo, kakor sem jaz takrat. Sobotno popoldne pod Gorifcanami. Oče kosi inkamatko, močno dišečo rdečo deteljo, ki tako lepo, prijetno diši. Jaz grabim za ryim. Črni hrusta, se otepa obadov in od časa do časa pogleda proli nama ali nazaj proti vozti. Cerkvena ura odbije štiri popoldne. Še preden me spreleti pomisel, da bo zdaj zdaj zazvonilo v oznanilo praznika oziroma nedelje, se že oglasi mehko potrkavarije na veliki zvon. Komaj zaznaven veter pihlja in v rahlih valovih donaša in odnaša prijetne glasove, da priha-jajo do ušes zdaj močneje zdaj šibkeje, kot bi jih nevidna roka z ogromno vevnico odvzemala in sipala na vse strani. Nežno ubrano se v enakomernem ritmu ponavljajo doni bronastih zvonov, ki uhajajo skozi štiri visoke line na majsko dehtečo in drhtečo pokrajino: do-don-don... tin-ton, tin-ton, tingltongl-tongl-tongl... Doživetje, ki mu ni para.
Igraje delam in se samo bojim, da ne bo prekmalu nehalo tam gori v zvoniku. Z očetom se sijajno razumneva, pa topot ne govoriva. Gotovo tudi on uživa z menoj... In najine besede bi samo motile to svečanost. Poletno topel pomladanski dan je sredi maja. Zaščebeta ptica, ki se proti nji zakadi ujeda. Miška steče pred plazilko, ki se ustraši mene. Drugič ne bo ne mene ne mojih grabelj in tedaj bo kača požrla miško in prepelica bo postala plen močnokljune ujede. Vmes pa zvoni in potrkava, življenje cvete in umira: medtem ko eni uživamo, drugi padajo. In življerije teče svojo pot in se ne zmeni za »malenkosti«, kot se ne zmeni veseli potok, če nekaj kamenčkov pusti ob strugi, neznatno droben pesek in mivko pa nosi daleč daleč.
Med skošnikoma stoji konj, vprežen v samec, in enakomerno hrusta sočno deteljo, ki tako lepo diši po svojem značilnem soku in eteričnih oljih trav, pomešanih mediye. Od časa do časa dvigne glavo, zahrza in zaprha, se otrese obadov in muh, pogleda nazaj proti vozu, kot bi hoteli videti, če je že naložen, nato spet seže z gobcem v red. Medtem ko grabim okoli njega in mečem krmo na voz, me vse pogosteje pogleduje, češ da naj ne hitim, saj tudi on čuti spremembo, to prazničnost pred počitkov-nim dnen. Zdi se, da uživa v detelji kakor jaz v zvonjenju in potrkavanju.
Oče neha kositi, jaz kmalu za njim grabiti. Do konca naložim, a na tleh ostane še toliko detejje, da moram zlesti na voz in pošteno potlačiti, preden utegnem potem na tleh vso košnjo zmetati, kamor spada. Poženem in konj komaj premakne pezo. Do kraja pograbim, zmečem na voz, zasadim koso v vrh ogrom-nega kupa, položim grablje poleg in skoznje zapičim vile.
•Greste na voz?« vprašam očeta.
»Ne, ne!« mi prijazno odgovori. »Spotoma bom pogledal, kako raste v zelniku.« Obrzdam Črnega, odvežem vajeti, držeč jih v roki, zlezem na visoki kup in ubogjjiva žival premakne težo, ne da bi čakala, da se udobno namestim in rečem: »Hi, Črni!«
Po krajšem presledku se spet oglasi veliki zvon, vmes_ pa potrkavanje ki me spremlja do doma.              VID AMBROŽIČ