Štev, 20. v JMar-iboi-ii 15. oktobra l©7i5. Tečaj IY. Preg^Iei!. Poezija: Razlika. Dvoja doba. Kako, si se izdal. Moja sreča. — Malomeska piigudbica. — Michel Angelo Buona-rotti. — Ustanek Srbov 1. 1804 pod Čruim Jurijem. — Grozd. — Listnica. — Razlika. p. D. Hakó svetlo Življenje temu se dozdeva, Ki svest si je, da ga obseva Ljubezni žari — Kako temno. Življenje temu so dozdeva. Ki nikedar ga ne ogreva Ljubezni čar ! — Sladko zaspi, Kdor svest si je, da srce jedno Po noči ko po dnevi vedno Le za-nj bedi. — Oko rosi Večer se vsak naj temu redno. Ki ve, da, oj I srce nijedno Ga ne želi! — Dvoja doba. p. D. Srce človeku v prvič ko se vname, Prečudno njemu svet se premeni: Život njeg'iv navade prejšnje sname, Oskrunjati notranjost se boji; Um domišljija mu tako prevzame. Na zemlji ne, da v zvezdah le živi. Srce človeku ko se v drugič vname, Prečudno njemu se odpró oči; Več domišljija v mreža ga ne vjame, In nad (.'blake duh mu ne zleti, Prevdarjali življenja pota jame, In združen biti je, kar si želi. Kako si se izda!. p. D. Besede sladke: ljubim te, Od tebe nijsem cula jaz, In čuvstva tvoja tajna je Mi vedno skrival tvoj obraz. Dejanje svoje si vravnal. Kot tujec bi neznan mi bil; Boje, da srce bi izdal. Si vedno meni se tajil. A temno svoje ko oko Uprl si ljubeznivo v mé. Tedaj ljubezen svojo vso Nehteč odkrilo je srce! — Moja sreča. Bedének. Kdo srečneji je od mene — ker me or,a ljubi! Kdo je bogateji, vprašam — ker me ona ljubi! Nimam je skrbi na svetu, sej sem vse dosegel, Kar srce je le želelo — ker me ona ljubi! Nje oči, tak rajsko mile, biseri so meni, Ki svet nima za-nj e cene, — ker me ona ljubi! Nje srce, ah vir ljubezni, ki nikdar no vsahne. Je posest popolna moja — ker me ona ljubi! Ko me zjutraj zarja zlata 'z sladkih sanj prodrami. Že poljiib sladak poda mi ona — ker me ljubi! In ko beli dan večeru s poti se umakne, Spet poljube sladke pijem njene — ker me ljubi! Kdo srečneji, bogateji, vprašam, je, povejte! Kakor jaz na njeni strani — ker me ona ljubi! Današnjej ,,Zori" je 6. štev. „Vestiil!ta" za njega naročnike priložena. 20 156 Malomeska prigodbica. Spisal Ogrinec. V sredi manjšega slovenskega mesta stoji lepa, velika hiša, kateri je že na gladko obrisanem licu jasno vtisneno, da je v njej doma blagostanje. In vendar — notri ob hvitlem oknu sedeva mlada dekle, kateri bridka otožnost neprestano počiva na milem obrazu. Kakor poljska cvetlica za mirnega mračenja vklanjajoča se k rosnim tlom, tako medli Majda povešaje glavico v svoje pletenje med snežnobelimi prsti. Le časi pa časi, kakor bi hud trn dirnol jo v srce, strepete na celem telesi, pogleda ven, in vidi se jej, kakor bi vsega sveta gorje težilo na njo. Nij davno, ko je Majda še brezskrbna veselo živela. Mlada, zdrava, hči preveljavnega meščana, ki tisočev šteje na sto, in petero svojih hiš v mestu, imela je vse, kar je poželevalo nedolžno njeno srce. Tudi bolj ali menj izobraženi mladi gospodje, ki so kot gostje vsaki dan dohajali v gostilno njenega očeta, iskali so dalje časa že njene prijaznosti. Toda zastonj ! Domorodni duh, ki je prešinjal Maj-dinega očeta celo družino, vnel je tudi v njej ogenj ljubezni vzlasti le do slovenskega slovstva. Ona je od prvega razvoja svojega deklištva iskala in nahajala najdražjo zabavo v prebiranju slovenskih pesnikov, kakor tudi narodnih povestij. In to jej je omehčalo vse njeno čutjenje, vplemenilo jej srce in v duhu kmalu potem vstvarilo jej njenemu oblaženemu mišljenju poseben, soroden vzor o mladenču, kakoršnega edino bi moglo objeti njeno na enkrat vzhrepenelo srce. Ali takega poznavati do sedaj nij še imela priložnosti. Pač je morebiti kak mladeneč, ki so jej družbovali, vreden bil njenega nag-nenja ; ali bili so jej prenavadni, prevsakdanji : zato nij nobeden nase obračal tiste njene pozornosti, katera bi jej sta-novitneje topila srce. Med gosti, katere je navadno vsakega večera videla Majda, nahajal se je tudi sin revnega meščana, zdaj neznaten uradnik pri okrajni sodniji, Belan po imenu. Bil je to lep, visok, čvrst mladeneč, rudečih lic, gostih rumenih las, zalo kodrajočih se mu okolo visokega, jasnega čela. Bil je vedno vesel, poln duhovitosti iu ves navdušen rodoljubnega ognja. Njegovi starisi nijso imeli dostojnih pripomočkov, niti najmanje volje, da bi po njegovih izvrstno dovršenih ljudskih šolah poslali ga v daljno šolanje. Ali on, ves željen po znanju in nadarjen nenavadno, je zasebno marljivo nadopolnjeval vednosti svoje. Zlasti je veselila ga lepoznanost. Na pamet je znal že pesmotvore slovenske vse lepše, pa tudi odličneje nemške. V večernih družtvih je potem rad deklamoval tako gladko, tako spretno naglaševaje in tako vešče izraževaje podtaknene čute, da so poslušalci strmeli. Taki prizori bili so Majdi preugodna zabava. Sedeč mirno kje na strani, poslušala ga je z očmi in z duhom vsa zamaknena v ponosnega govornika. Radost jej je igrala v srcu, ako je njegovega deklamovanja predmet bil vesel; ako žalosten, čutila je globoko se gineno. Vselej pak je z obzirom na revnostni stališ Belanov sočutno pomilovala, da previdnost tako odličnemu mladenču nij naklonila boljše, zaslužene osode. Tudi Belan nikakor nij preziral, da Majda njegovim nastopom privošča toliko pozornosti. To je marveč jako in čedalje bolj ogrevalo in navduševalo ga. In enkrat, ko je bil baš skončal balado o „mladi Bredi", hitel je od stola, pomudil se kakor slučajno pri njej ter stisnovši jej gorko roke izustil z naglasom njeno ime, brž potem pa vsklonivši se tiho pošeptaljej na uho: „Majda, ali smem ljubiti vas?" Na to je ne pričakovaje njenega odgovora, hitro zopet pridružil se svojim tovarišem, ponašaje se, kakor bi čisto nič ne bilo dogodilo se. „Ali smem ljubiti vas?" Te mirne, nedolžne besedice pa so Majdi pale globoko v srce in storile jo nesrečno, nesrečno neskončno ! Od pomilovanja do ljubezni je samo en korak. Majda sama sicer nij še najmanje skušala, kako pelja svet, vendar je dobivala že dovolj prilike opazovati ljubezni nasledke, in to samo hude! Njena stareja sestra je namreč dalje časa že za svoje sladko čutjenje točila le grenke solze, ker je njene ljubezni vzor, v nikakorsnem omeru z odločenim jej premoženjem, nahajal najtrše opreke od strani njenih bogatih sta-rišev. Z obzirom na to je Majda zdaj tem bolj razumevala svoje osodopolno trenotje, ker je s svojim osemnajstim letom tudi dovolj že zavedala se preresne stopinje v svojem deviškem življenju. Zato je Belanov nežni nagovor hudo pretresal jo, ali na skoro tudi že, kakor jutranje solnce svoje tople žarke preko mlade livade, lil je preugodna čutila v srce. Ali bi ljubila, ali ne? -— Da Belan zares čuti, kar jej je izrekel, o tem najmanje in nič več ne more dvomiti ! Ali bi torej on, ta blagi, pomilovanja vredni mladeneč ne zasluževal njene ljubezni? V takem in enakem vgibanju pa je Majdino srce že plamenom gorelo za njega, kljubu bodočim, nemilim nasledkom, katere je v duhu že videla grozeče. Zbog pre-navadne vsakdanjosti njeno prečutljivo srce nij moglo več pogrešati že davno vstvarjenega si uzora; in zdaj, ko ga je našla, nahaja o sladki skrivnosti v svojih deviških prsih predosta odškodovanja za strah pred bodočim. Kakor mladi, nepopačeni ljudje zaljubivši se nahajajo rajsko srečo že v povračevani piotiljubezni, tako zdaj tudi Majda. Na večer, ko doma v gostilni sedeva, ziblje se v nadzemskih sanjah, kedarkoli srečuje Belanov skrivni pogled. Po dnevu, kedar izide in se jej Belan kakor slučajno pridruži za spremstvo, stopa molče srečna zraven njega, povešaje oči sramežljivo v tla. Po noči prebira Belanove, njej zložene, drobne pesmice pa tudi sama poskuša že svoja čutila vpletati v nežne vrstice. Skrb, da bi starisi ne zasledili njene sladke skrivnosti, ta je edina, ki skuša nekaj kaliti jasno obzorje nje sreče. A ta mala bojazen je kakor meglica, ki ležeč preko solnca vzročuje, da obsevana okolica žari le v toliko še čarobnejem blišču. Vendar meglica — kako naglo narašča v oblak ter grozeč se potemni celo obzorje! Nežno sporazumljevanje zlasti imenitnejih osob ne da se dolgo prikrivati posebno ne v manjših mestih, kjer stare, nevoščljive device za vsemi oglovi nastavljajo svoje prežeče oči in široka ušesa. Tako je tudi Majdina skrivnost že romala od praga do praga. In nekega jutra, ko je Majda odpravila se v cerkev, stopi stara služkinja k materi, potegne jih za ognjišče ter s čudno, pomenljivo nagrbanim obrazom začne: „Mati! sej Bog varuj, da bi kaj hudega mislila — pa ker mi je sveta dolžnost, da pazim na vse, kar je naši hiši na blagor — : ali .še ne veste —?" 157 „Kaj?" praša gospodinja prestrašena. „Belan, tisti vbogi — sili za našo Majdo", razodene dekla, in potem zgovorno pove vse, kar je slišala in videla že o tej zadevi. Mati, takoj polna skrbij za svoje hčere osodo, sklene brez odloga ž njo natanje pozmeniti se o tem. Vendar le rahlo hoče poprijeti njeno srce, svesta si, da ostrost proti njeni, znani jej občutljivosti, utegnila bi povoditi nevarne nasledke. Ko torej Majda pride domov, obišče jo mati v njeni sobi, prime jo prijazno za roko in pravi : „Sej ne vem, ali je kaj, ali nič, kar ljudje govore, pa vprašati te hočem — Majda! ali hodi res Belan za teboj?" Majdo spreleti rdečica. Močno osupnena jedva pride do besede, da reče : „Kaj mislite vendar, mati ?" „1 nu", meni mati rahlo „ničesar hudega. Prepričati sem se samo hotela, koliko je resnice na tem. Ti že veš!" „0j, kaj menite vi? Ne vem — " vzdihne Majda polu-glasno, in oklenivši se maternih rok pa sramežljivo zakrivaje svoj obraz va-nje, začne milo ihteti. „Ne, jokati zato ti nij treba, Majda. Ali to sama lehko spoznaš, da taka govorica bi ne bila lepa za nas. In gorje, ako bi on zvedel to ! Zato, če vidiš, da Belan misli na té, varuj se, ne daj mu prijaznega očesa, ko veš, da iz tega ne more biti nič! Sej si že odrastla in pametna: veš, kdo smo mi! Lehko ti dobomo ženina, ki bo kaj veljal. S takimi znanji pa bi ti hudo omadeževala si svoje in vse naše hiše staro, častno ime. Previdna bodi torej, da ne boš kriva, da bi nam grenke ure v hišo prišle tudi še zaradi tebe." Ko mati odide, polasti se neizmerna otožnost bridko zadete Majde. Kakor obupana povesi se preko postelje in toči vroče solze. Sprevida sicer, da materini nazori so resnični, vsega premisleka in spoštovanja vredni, ter da proti njim ne mogla bi najti opravičevalnega ugovora ; ali da tako trdo, tako neusmiljeno obsojujejo Belana samo zato, ker nima veljavnejega stališa: to strašno žali Majdo. Zakaj, vzdihuje, moram biti bogatih starišev otrok? Zakaj nijsem revna, da bi smela brez straha, brez žalosti misliti na njega! Ko se nekaj pomiri, začne premišljevati, kaj naj bi počela pa zdaj : ali zatrla nesrečno ljubezen, ali nasprotno živela v razporu se starisi. Hudo, hudo in pregrešno se jej zdi, da bi bridkostila svoje dobre stariše, katere mora vendar tolikanj ljubiti; pa še hujše jej trga srce misel, da bi mogla prezirati Belana. Da, ako bi iq celo nič ne kazalo, da bi on kedaj mogel vzeti jo, potem, pa samo potem pristala bi na to pregrozno žrtev: ker dobro razumeva, da v takem slučaju bi sila njenih družinskih razmer bila nepremagljiva in njej pogubonosna za celo življenje. Ali temu nasproti jej kakor izza temnih oblakov prisije tolažljiva zvezdica, toliko jasna, da Majda oziraje za na-njo meni po nekem posredovalnem potu morebiti vendar-le dospeti do edino zaželjenega smotra. Spominja se namreč, kako je njen oče izrazil se bil o priliki, ko je njena stareja, zdaj omožena že sestra pred dvema letoma nahajala se v zdaj njeni enaki razmeri. Rekel je tačas, da on sicer nikedar niti mislil nij, da bi katero svojih hčera kedaj dal kakemu ženinu, ki nima nobenega svojega lastnega prenočišča; vendar, pristavil je, ako bi že drugače ne dalo se ogniti najhujši nepriliki, pustil bi svojo hčer tudi uradniku, ki bi vsaj petsto goldinarjev služil zagotovljene plače na leto. Da bode pa Belan dognal do tolike službe, to njemu, tako nadarjenemu in porabljivemu mladenču mora ona verjeti. Z obzirom na to sklene kar najtajneje mogoče se na dalje gojiti ljubezen do njega: tako meni vstrezati svojemu srcu in nasprotno ne starišem dajati povoda za nevoljno pritoževanje. Tako si Majda v mislih naravna pot do boljše prihodnosti. Da ne bi najmanjšega suma budila na svojo skrivnost vede se v vsem svojem dejanju in nehanju, kar najoprezneje. Vesela sicer nij nikoli, vendar ima skrivno tolažnico v svoji ljubljeni, mlajši sestri, katero je že sprva seznanila se svojo ljubeznijo. Belanu pa je bila naročila, naj redkeje prihaja v hišo ter da naj skuša na videz, kar najravnodušneje ponašati se proti njej. V taki stiski Majda tedaj živi dosta žalostne dni. A za-duševana ljubezen, mesto da bi vgaševala jej, plapola v njenih oteževanih nedrih s toliko burnejšim ognjem. Grenka čaša življenja, ako se človeku enkrat nastavi ob ustne, ne odvzame se mu, dokler nij izpita do dna. Majdin oče dozdaj nij ničesar zasledil še o njeni ljubezni, Vendar bilo je naravno, da taka novica, trošena že po celem mestecu, mora tudi njemu skoraj dospeti na ušesa. In tako se zgodi. Necega večera kot občinski starosta poklican na posvetovanje zaradi šolskih, zlasti nravnosti tičečih se zadev, izrazi neko menenje, katero ostro pobija drug, veljaven someščan, gorek mu posebno zaradi prevladajočega vpliva pri meščanih. Prepir med njima se vnema vse huje, dokler mu poslednji ves togoten z žaljivimi izrazi očita znanje njegove hčere. — Kake pol ure pozneje Majdin oče hudo razdražen prisopiha domov. In nesrečeu slučaj je hotel, da stopivši v polumračno vežo naleti baš na Belana, ko ravno nekaj sladkih besedic prišepetuje ljubljeni Majdi. Zdaj je ogenj v strehi. Oče, ki svojemu protivniku nij mogel verjeti tako poniževalne spozabljivosti hčerine, pobesni kar, ko vidi grenko očitovanje resnično. V divjem naskoku polasti se Belana, porine ga čez prag grozeč se za njim : naj za boga nikedar več ne osodi se priti mu v hišo. Med tem je bila Majda hitro ubežala v sobo gostilno ter od straha pred očetovo jezo skoraj brez zavesti zgrudjena medlela za mizo pri materi. Naglo za njo vstopi oče, zelen od togote. Kakor strele iz gromonosnega oblaka švigajo njegove oči. Samo obzir na pričujoče goste ga zadržuje, da z vso silo ne trešči na trepetajočo, polumrtvo Majdo. Kmalu potem vstane Majda. Gredoč mimo očeta pogleda ga milo-proseče, vošči mu lahko noč, kar najprijazneje sicer, vendar s čutom prebridkim, ker jej očita vest, da to, kar mu želi, le po njeni krivdi pač ne bode zgodilo se mu. Prišedši v spalnico ne zmeni se za posteljo, katera je tolikrat že hude bojazni zazibavala jej v kratko nesvest ; skloni se marveč preko blazinjače in v nepopisljivem strahu pričakuje nevihte, ki ima vsaki čas pridreti nad njo. O vsakem zunanjem koraku se zgane od groze, kri jej zastaja v srcu, da prehaja v medlevice. Vendar tako mine ura za uro, da se ne vresniči njena bojazen. Nij hudega očeta, ne matere. (Dalje pride.) 20* 158 Michel Angelo Buonarotti. M. Vambergar. (Dalje.) Leta 1504 šlo je za predstvo v kartonih z Leonardom da Vinci ; kako sovremeniki sode, nij Michel Angelo delj časa kaj čisto dovršenega proizvel. Sploh je vse podobe preživahno v gibanju predstavljal, ter posebno golosti z redko veščino risal. Kako tudi ne bi bil v tem mojster ! Sej ga je uže sama narava razsipno nadarila z velikimi dušnimi sposobnostmi in zraven tega se je tudi 12 let v samostanu Spirito anatomije učil. Slava umetnika rasla je tako naglo in orjaško, da je papež Julij II. zaželel, da mu ta roka postavi nadgrobni spomenik. Tako pojde Michel Angelo v Rim, kateri bi imel biti pozorišče zmožnosti njegovega duha. Njega načrt za spomenik bil je velikanski in papež ga je odobril. Polnih 8 mesecev mudil se je Michel Angelo v kamenarnici Carrara, da izbere potrebno mramorno kamenje, in tukaj mu šine titanska misel v glavo, namreč, celo pečino bi rad spremenil v nadgrobni spomenik, ter se tako ovekovečil. Sploh je Michel Angelo koprneval za orjaškimi in nemogočimi stvarmi in po pravici se imenuje umetnik največe mere. Nadgrobja med tem nij dovršil, kar je pa papež sam kriv, kateri ga je vedno na druga dela klical. Mojstersko delo, katero so stari in novejši umetniki težavno dosegli a kamor prekosili, je mramorni kip Mojzesa. Vasari sodi o njem tako le: „Prelepo obličje je živi in resnični izraz svetega in mogočnega kneza; če ga opazuješ, zdi se ti, da zahteva pajčolan, s katerim bi si svoje jasno sijajoče lice zastrl, tako je v njem zvesto izražena lepota in veli-častvo, katero je Bog vtisnol v poteze tega proroka. Vrh tega je odeja krasno nagibančena in umetno zrezana ; ramene mišice, ročne kosti in žile tako lepe in dovršene, golenice, kolena in noge s svojo priležno obleko, da, vsi členi života tako izredno popolni, da se še le zdaj sme Mojzes po pravici imenovati ljubimec božji, ker mu je telo z umetniško roko Michel An-gelovo storil pripravno za vstajenje, in Židi naj vedno in vsak večer hode k njemu na božji pot, ker ne molijo človeško, nego božje delo." — Najmlajši životopisec velicega mojstra pa pravi o Mojzesu tako : „Neka visokost navdaja to podobo, zavest in čuvstvo, kakor da bi temu možu nebesni gromovi pokorni bili, katere on kroti, pričakujoč, da-li se bodo sovražniki, katere hoče ugonobiti, vzdignoli nanj. Mojzes je krona novega podobarstva, ne samo po misli nego tudi, kar se dela tiče, ker to je tako mojstersko dovršeno, da dalje misel ne seže. Kakšna ramena, kaka roka, kakošno obličje! Čelo je preteče nabrano, pogled ukazovalen, kateri preletuje neizmerno ravan polno ljudstva, ter mu daje stroge naloge. Že pri samem pogledu čutiš orjaško moč ročnih mišic. Kaj je neki Michel Angelo v to podobo vdolbil? Sebe samega in Julija II.: oba sta v njej. Vso moč, ki jo je imel Michel Angelo, in katere svet nij poznal, pokazal je on v teh udih in demonično hrumečo silovitost papeževo v tem obličju." Med tem, ko je Michel Angelo dletvil nadgrobni spomenik, hotel je necega dne iti pred papeža, kar se mu pa nij dovolilo. Umeteljni njegov duh na to vzkipi in poln plemenitega ponosa reče vratarju : „Ako bi njegova svetost za-me vprašala, povej samo, da sem drugam odišel;" — in še tisto noč zapu-stil je Rim, ter se napotil v Florenco. Zastonj je pošiljal papež prošnje in pisma za njim, on je vztrajal v ponosnem svojem sklepu, da se več ne povrne, ker je bil za svojo čisto udanost tako grdo nadarjen. Takrat je mislil na poziv velicega sultana iti v Carigrad, da mu izdela most od Pere v Carigrad, kakoršnega si je sam želel. Stolna cerkev sv. Petra in slikarije Sixtinske kapele bi po takem za človeštvo bile izostale. Papež je končno energično od republike zahteval, da mu se begunec izroči, kar se je tudi zgodilo, ker je republika imela strah pred nasiljem. Sederini je nagovoril Michel Angela, da je šel kot poslanec k papežu v Bolonjo. Michel Angelo se je bal goropadnosti in razburjenosti papeževe, ali zastonj, ker Julij II. ga je sprijel z besedami ; „mesto da prideš k nam, čakaš, da mi idemo k tebi." Michel Angelo spusti se na koleno, ter se opravičuje, veleč, da je od srda zanesen tako ravnal. Papež ga je na to pomilostil in bogato nadaril tsr si naročil pet laktov visok lasten kip iz broasa za Bolonjo. V 16 mesecih bilo je — mojstersko delo — končano. Desnica bila je tako veličastno povzdignena, da je sam papež vprašal, da-li deli blagoslov ali proklestvo. Umeteljnik odgovori, da opominja ljudstvo bolojnsko, da bi bilo pametno, in ko je dalje vprašal papeža, ne bi li mu v levo roko bukve dal, odgovori Julij II. : „meč jej pritisni v pest, jaz nijsem učen mož." — Leta 1508 bil je kip postavljen, a 1511 so ga privrženiki Bentivoglijevi razdejali, ter ga v top prelili. Zavidniki videči, kako Michel Angelo orjaško korači po poti slave in da mu bodo kmalu vile umetnice ovile božansko čelo se zeleno lovoriko, delali so na vso moč, da se Michel Angelo ne vzdigne previsoko! Tako so vedno papeža nagovarjali, da mu se nebi delal nadgrobni spomenik, dok živi, ker je to zlo znamenje, katero le smrt pospešuje; Michel Angelo naj bi pustil to delo, ter rajši Sixtino boljše oslikal. Mislili so namreč, da v slikanju „al fresco" Michel Angelo nij tako izkušen in tedaj tudi nič dovršenega storil ne bode. Julij II. naloži res Michel Angelu, da položi dleto iz rok, ter prime za čopič. Michel Angelo se je upiral, ter predlagal Rafaela, ali zastonj. Čem bolj se je branil, tem žešce je papež zahteval; in da ga znova ne razsrdi, loti se dela, za katero je bilo 15.000 zlatov kot darilo namenjeno. Težavnost in dvom o njegovi zmožnosti spodbode Michel Angela na delo, ter vzbudi njegov genij, da pokaže svojo največo moč. Iz Florence poklical je slikarje, da mu pomagajo v fresko. Ker se mu pa njih delo nij dopadlo, vrže vse ob tla, ter je delal vse sam, celo steno belil in barve tri. V 22 mesecih bilo je stropje Sixtinino se sijajnimi slikami nadičeno, ali oko umeteljnikovo od vednega ležanja v znak in gledanja na kvišku tako izvrneno, da je moral čitajoč bukve ali list držati visoko nad očesom. Ko je bila 1. novembra 1512 Sixtina odprta, privre silna množica ljudstva, iz katerega ust je zadonel kakor iz zvonika don, glas občudovanja nedosežne zmožnosti umetnikove. In kakor je Jupiter titane, ko so se zoper njega vzdignoli, se strelami pogubil, baš tako je Michel Angelo s tem mojsterskim delom ošinol svoje zavidnike, ker ti so mu le priložnost dali, da se je njegov genij v žaru neginoče slave tako jasno zabliščal! Oduševljen kliče Vasari: „Da, bilo je in bode to delo svetilnica umetnosti, katera je slikarstvu ravno tako luči in pomoči prinesla, koliko svetu omike, kateri je stoletja taval po temi neizobraženosti. Nobenemu slikarju 159 nij se treba več skrbeti, kje bi glede iznajdbe, postave in obleke podob kaj novega videl, kje novoto in krepkost glede izraza in različnosti predstavljanja našel, ker vse te dovršenosti, katere se s pomočjo umetnosti kakemu delu dati za-morejo, zapustil je Michel Angelo v Sixtini." — Vendar Vasari omenja večidel le obličij, a ravno tako znamenit je vzorni zadržek teh slik. Gibbon pravi: ,,Tudi najsrčnejši čopič mora zatrepetati pri drznem pokusu, da z obliko in bojo oriše neskončni duh, večnega očeta, kateri vesvoljni svet prešvignje." In baš to je bilo veselje in slast te titanske moči, da se vedno giblje le na skrajnih mejah umetnije, ter se bori s strašnim in nedosežnim. Tako je slikal on Boga očeta, in ta slika ostala je do današnjega dne vzor, ki ga je sam Raphael poprijel. Sej je pa tudi visi, kakor Fidijev ideal Zevsa : ta sicer vlada mirno in jasno nad bogovi in ljudstvom, ali je sam podvržen osodi. Pri Michel Angelu je pa vesvoljni oče, kateri z eno roko solnce ravna, a z drugo luno giblje, vsemogoč, ljubezni poln in blažen, — jasni Bog, kateri vse razvezuje, kateri veličastno po neizmernem prostoru plava, iz katerega prstov teče življenje v človeka, ki še le bode stvarjen. Michel Angelo posebno veličastvo in resnost, Raphael pa blagost povišuje. Zato pravi Schlegel o našem umetniku : Nach Michael, der einst von Muth befliigelt, Sieghaft den Drachen in die Tiefe warf, Wird jener heissen, den die Furoht nie zugelt, Und dessen Geist, wie Blitze, rasch und soharf; Durch seines Pinsels Zuge wird entsiegelt, Was bange Sterblichkeit kaum ahnen darf: Des Heilands Kunst, die weckenden Posaunen Des Todes Tod, und der Natur Erstaunen. Kako lepo se stiče v stropni sliki zgodba geneze s podobo božanstva, kako jasno je predstavljeno bitje duha, ki je vse stvaril! Kako globoka misel, in kaka srčnost, dati njej izraz ! K vsemu temu še proroki in sibyle na svodnih obronkih! Ta je otožen in zamišljen, onaj jasen in nadepoln za bodočnost, vsi pa duhoviti, tako, da človek čuti, kako Bog govori iz njihovih ust. Groza božjih skrivnostij te sprele-tuje. Siečen vek, piše neki pisatelj tistega časa, in blaženi umetniki, ki vam je dano iz tako jasnega vrela zajemati luč, kateri vidite čudovitega mojstra gladiti vam pot! — Leta 1513 umre Julij II. in Leo X., vrstnik mladosti, zasede stolico. Ta naloži Michel Angelu, da prednjo stran cerkve San Lorenzo izdela, če tudi bi rad grob Julijev dovršil. Nerad se je lotil tega dela, ker najljubše mu je bilo, ako je čutil dleto v roki. Smrt Leva X. da mu zopet podpoluo umetniško svobodo. Klement VII. želel je, da mu izdolbe družinsko pokopališče v Fiorenci in nadgrobni spomin za Lorenza in Guiliana Medicejca. Oba kipa sta mojstersko delo in ravno tako tudi podobe, ki jih je nad sarkofagom naredil, namreč noč in dan, jutro in somrak. Posebno je bila noč občudovana, ker v njej se je spoznal mir spečega ter bol in žalost tistega, kateri je največi in sveti zaklad izgubil. Nij se po krivem sklepalo iz tega, da je Michel Angelo, ko je delal grob Medicejcev, po pravici izdeloval v mislih nadgrobje florentinske svobode, katero je on, kakor tudi domovino zvesto in čisto ljubil. Že kot mladeneč je marljivo poslušal Savonarola. Govori tega proroka, Dantejeva „božanska komedija" in biblija bilo mu je takrat, ko je s trudom slikal stropje v Sikstovi kapeli in sodni dan, njegovo edino dušno počitje. Kot pravi in zvesti sin florentinski nij se nikdar odtezal sveti službi za domovino, in ko je bila v revah in nadlogah, podaril jej je umetniško roko in plemenito srce v bran! Ker je pa v znotranjosti duše čutil neko borbo, ker se je na vlado desetorice pritoževati moral, in ker mu je neka grenka sumnja kot črni oblak mra-čila čisto dušno obzorje, uteče 28. julija 1529 na tihoma v Benetke. Florentinci, na katere je sovražnik vedno bolj in bolj pritiskal, pošiljali so vroče prošnje za njim, da bi se povrnol, ter zopet hrambo tožnega mesta prevzel. Prošnje ga ganejo. On se povrne , prevzame vodstvo in ravno on je obranil turenj Miniato oškodovanjo, da si tudi je bil glavni cilj neprijateljskega topništva. Mesto se vendar nij moglo obraniti. Florenca se je podala in Michel Angelo, kateri je republiko z denarjem zalagal, kateri se je najtrdo-vratneje zoper sovražnika boril, bal se je maščevanja zmagovalca. Da se prva razkačenost poleže, skril se je v hiši nekega prijatelja. Klement VIL vendar, videči v njem edino umetnika, pokliče ga zopet v svetišče umetnosti, kjer je, dobivajoč pravilno svojo plačo, nadaljeval mojsterska dela. (Konec prih.) Ustanek SrlDOV I 1804. pod Črnim Jurijem. Po Dr. N. Krsticu Fr. Jaroslav. Po kosovskej bitvi so Srbi obdržali še nekoliko samo-stalnosti za nekaj časa. Znamenita srbska despota : veledušni Štefan, sin kneza Lazara, in modri Jurij, Štefanov naslednik, sin Vuka Brankoviéa, trudila sta se na vso moč, da Srbiji ohranita nekako samostalnost, da od Srbije odstranita turško gospodarstvo, da nad Srbi obdržita svojo oblast. Neumorno delovanje despota Jurija nij sicer moglo Srbije toliko okrepiti, da bi se bila mogla upreti rastočej turskej sili, še manj zlomiti jo, ali učinil je vsaj toliko, da Turki niso dobili pretežne nad-moči nad Srbi, zadržujoč turške sultane, da niso napadali brezozirno srbske zemlje. A vsi ti trudi niso odstranili nevarnosti, ki je Srbiji zagrozila bila pod Vukašinom, in po kosovskej bitvi ; kajti kmalu po smrti despota Jurija, naziva-nega Smederevca, Turki navale z veliko silo na Srbijo, osvoje Niš, Prizren, Pristino, Kruševac in znatne rudokope v Novem Brdu, in kmalu potem tudi Smederevo, ter tako postanejo gospodarji cele Srbije, katerej vzamejo vsako samostalnost, in provincijo. Srbsko trpljenje započeto mahoma po kosovskej bitvi, trajalo je nekoliko stoletij. Srbi, ne mogši prenašati raznega nasilja svojih gospodarjev Turkov, pogosto so se selili v sosedno Ogersko, kjer so radostno sprejemali srbske junake, kateri so bili vrla podpora v vsakej vojski, ki se je od polovice petnajstega veka kedarkoli vzdigala proti Turkom. Avstrijski cesarji kot kralji ogerski podarivali so Srbom razne pravice in posestva, več potov jih klicali na Ogersko, da morejo brezskrbneje živeti; one pa, kateri niso hoteli zapustiti svoje domovine, v katerej so se bili naredili, pozivali so na orožje proti Turkom. Srbi od Turkov silno ugnjetavani, primorani so bili več potov se seliti iz svoje očevine, iskati zavetja v tujih zemljah, ali odtegniti se v gore, in tu v zavetju gor iskati 160 hrambe proti turškemu nasilju. Takrat so se opustile srbske zemlje, po srbskih mestih so se nastanili tuji prišleci iz Ma-čedonije in Rumelije; srbske vasi so ostale prazne, in obdelana zemlja se je obrastla s travo, trnjem in mladim lesom. Je-li tedaj Čudo, če so Srbi z veseljem pozdravljali vsako priliko, ki se jim je ponujala, da se vzdignejo na Turke? Prešlo je bilo že nad 300 let