Poštnina plačana v gotovini Sped. ir abbon. postale - II Gruppo Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 1.500 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . . . L 3.000 PODUREDNIŠTVO : Letna inozemstvo . . . . . L 4.000 34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun : štev. 24/12410 L Leto XXII. - Štev. 16 (1096) Gorica - četrtek, 16. aprila 1970 - Trst Posamezna številka L 70 Kakšna«verska svabada v Sloveniji Drugi vatikanski koncil je v Izjavi o verski svobodi postavil tudi naslednje ugotovitve: »K verski svobodi spada še to, da verskim skupnostim ni zabranjeno svobodno opozarjati na posebno učinkovitost svojega nauka za urejanje družbe in zg oživljanje celotne človeške dejavnosti. Končno pa iz človekove družbene narave in iz samega značaja vernosti izhaja pravica, da se morejo ljudje po nagibih svojega verskega čuta svobodno shajati in ustanavljati vzgojna, kulturna, dobrodelna in socialna združenja« (Dignitatis huma-nae št. 4). ALI SME ŽUPNIK REŽIRATI IGRO? To, kar je koncil izjavil za vsa verstva, velja pač tudi za katoličane, tudi ti imajo pravico ustanavljati vzgojna, kulturna, dobrodelna in socialna združenja. To pravico jim priznavajo povsod tam, kjer uživajo resnično svobodo. Tako imamo napr. pri nas v Italiji Slovenci svoje katoliške vzgojne zavode, kulturna društva in pevske zbore, dobrodelne in socialne organizacije, v katerih se nemoteno zbiramo in s tem utrjujemo poleg verske tudi narodno zavest. Kaj pa v Sloveniji, kjer tudi trdijo, da verske skupnosti uživajo svobodo? Kakšna je ta svoboda nam priča odgovor, ki ga je dal Lev Modic, rektor ljubljanske univerze, v Delu dne 27. marca. Tam nekdo vprašuje, ali je prav, da režira igro župnik, ko tega nočejo delati učitelji, mladina pa bi rada igrala. Na to vprašanje odgovarja omenjeni partijski voditelj med dnigim takole: »Področje delovanja cerkvene organizacije je pri nas določeno z zakonom, ne zajema pa kulturne, športne in podobne dejavnosti. Ne sme jih torej opravljati. Posameznik pa mora za vsak primer takega delovanja dobiti dovoljenje po presoji njegove sposobnosti in moralnopolitičnih kvalifikacij.« Iz tega sledi: I. Z zakonom je v Jugoslaviji kršena tista verska svoboda, ki jo koncil priznava vsem verskim skupnostim, saj v Jugoslaviji cerkvene organizacije ne morejo segati na polje kulture, športa in podobnih dejavnosti. 2. Izjemo lahko tvorijo tisti zastopniki cerkvene organizacije, ki imajo potrebne moralnopolitične kvalifikacije, to sc pravi, ki uživajo zaupanje partije. IDEALIZEM DUHOVNIKOV JIH BOLI Potem nadaljuje isti avtor: »Necerkvena dejavnost duhovščine na Slovenskem se množi in posega na vsa področja: kulturno, športno, socialno itd. ... V njej ne vidimo religiozne, marveč politično voljo.~< Torej slovenska Cerkev, ki sledi nauku koncila o verski svobodi, uganja politiko. Tako vsaj menijo slovenski partijci. Zato zaključuje Lev Modic svoje modrovanje: »Pri oceni te izvencerkvene dejavnosti nasploh ne moremo mimo nekaterih dejstev, kot so: oficialna Cerkev na Slovenskem še ni obsodila belogardističnega izdajstva in duhovnikov, ki so ga zagrešili, marveč vzdržuje zvezo z njimi in jim daje celo visoke položaje (npr. Kunstelj). V laičnih apostolatih se marsikje združujejo ljudje, pri katerih zapažamo manj verske in več politične zavzetosti. Za verski tisk na Slovenskem bi težko rekli, da je resnično verski, vse bolj poskuša izražati svoja posebna stališča mimo in proti humanističnim težnjam naše družbe v domači in mednarodni politiki.« NEKAJ VPRAŠANJ Slovenska Cerkev nuj torej obsodi »belogardizem«. Toda ali bi ne bilo to vmešavanje v politiko? In kje naj bi začeli? Mar pri Jožetu Javoršku in raznih partizanskih komisarjih, ki so jih obsodili v Sloveniji v dobi stalinizma? Ali pri Kocbeku in tovariših, ki so padli v partijsko nemilost? Ali pri nadškofu Vovku, ki so ga komunisti v Novem mestu hoteli zažgati? Mar pri nadškofu Pogačniku in njegovem pomožnem škofu Leniču, ki sta oba presedela več let na prisilnem delu7 Ali pri tistih desetih tisočih neoboroženih domo- brancev, ki so jih v juniju 1945 pobili širom po Sloveniji? Ali bi ne bilo za slovenske komuniste najbolje, da se v to dobo ne vračajo? Slovenski verski tisk je »proti humanističnim težnjam naše družbe«. Morda takrat, ko obsoja kontracepcijo in splave, kar vse ogroža sam biološki obstoj slovenskega naroda? Saj danes pišejo o tem bolj strogo kot Družina komunisti sami. Ali mar zato, ker svari mladino pred raz-vratnostjo, samomori, literarno plažo? Saj so o tem razpravljali v samem slovenskem parlamentu, da ne omenjamo slovenske televizije in raznih člankov v revijah. Človek ima vtis, da slični očitki zoper slovensko Cerkev skrivajo le nemoč slovenskih komunistov spričo težkih mladinskih in moralnih problemov, ki so se zgrnili na sedanjo slovensko družbo in ki jim komunisti niso več kos. Na deželi zamira nekoč tako cvetoče kulturno življenje, mladina postaja zmeraj bolj nihilistična, družinsko življenje se drobi in krha. Moralna podoba Slovenije je iz leta v leto bolj temna. Vse se peha le za življenjski standard in za oblast. Tisti idealisti, ki bi radi kot kaplan Čedeimac kaj naredili za slovensko mladino in za slovensko kulturo na deželi, ne smejo, ker nimajo »moralnopolitičnih kvalifikacij«. Ali bo zato kaplan Čedermac moral še enkrat na kvesturo, toda ne v Videm, ampak v Ljubljano? Kaplan Miklavž Božič Dramatična pot na Luno Preteklo soboto, 11. aprila ob 20.13 so Amerikanci izstrelili s Cape Kennedyja na polotoku Florida svojo tretjo vesoljsko raketo, ki naj bi ponesla pogumne kozmonavte na Luno. So to James Lovell, star 42 let, poveljnik odprave, ki je že bil v vesolju, Fred Haise, star 36 let in John Swigert, star 38 -let. Swigert je bil na nenavaden način vključen v vesoljsko posadko. Na njegovem mestu bi moral biti Tom Mattingly, pa je bil v zadnjih dneh pred poletom izločen, ker je obstajala nevarnost, da se je okužil z rdečko. Ostala je le izbira: ali prestaviti izstrelitev na 8. maj, kar bi pomenilo 375 milijonov dolarjev novih stroškov ali pa se zateči k Mattingyjevemu namestniku Swigertu. Poveljnik vesoljske ladje Lovell ni bil za zamenjavo nič kaj navdušen, a ko so v naglici Svvigerta še enkrat preizkusili, so se odločili za odhod. Toda težav s tem še ni bilo konec. Vreme se je začelo slabšati in že je kazalo, da bo ob uri izstrelitve nevihta, kot pri prejšnji raketi »Apollo 12«. Tedaj je strela udarila v vesoljsko ladjo, brez posledic sicer, a to pot organizatorji Nova vlada se je predstavila Ta toden se bo, kot vse kaže, zaključila v rimskem parlamentu razprava o programu nove vlade. Šele 'tedaj, ko bo nova vlada iprejela zaupnico tudi v spodnji zbornici, se bo mogla učinkovito lotiti svojega dela. Razprava se je 7. aprila začela najprej v 'senatu. Naravno je bilo, da so predsednika vlade Rumorja kritizirali vsi, ki so v opoziciji: komunisti, socialprolelarci, liberalci, monarhisti in neofašisti. V petek 10. t. -m. je senat glasoval o zaupnici. Za vlado je oddalo glas 167 senatorjev, 117 jih je bilo proti. Dva južnotirolska senatorja sta bila odsotna. Rumor je podčrtali, 'da je vlada 'trdno odločena uveljaviti deželno ureditev 'države. V ta namen bo pravočasno sprejet zakon o finansiranju dežel. Da bi deilo deželnih zborov čimprej steklo, bodo volitve vanje že 7. junija letos. Vzporedno z njimi se bodo vršile tudi volitve v pokrajinske in občinske odbore. Te volitve bodo zanimive tudi za našo narodno skupnost na Tržaškem in Goriškem, saj bo treba izvoliti oblasti v obeh pokrajinah ter občinske odbore v mestu Gorici in na podeželju. Na Goriškem pridejo v poštev slovenske občine Števorjan, Sovodnje in Doberdob, na Tržaškem pa Devin-Nabrežina, Zgonik, Repentabor in Dolina. Rumor je tudi govoril o potrebi reforme osrednje državne uprave, kot je npr. revizija sedanjega kazenskega zakonika, reforma sodnij stva, šolstva, univerz 'in družinskih zakonov. Obljubil je, da 'bo vlada predlagala amnestijo, ki naj bi vključila tudi prekrške, do katerih je prišlo med sindikalnimi nastopi lansko .jesen. Rumor upravičeno pričakuje, da bo ta amnestija pripomogla k družbenemu pomirjen ju in ustvarila ozračje razumevanja ter zaupanja med državljani. Zelo obširno je Rumor razpravljal o gospodarski politiki, pri čemer naj bi se zavarovali zadnji dosežki delavcev in zagotovila stabilnost lire, pa se istočasno proizvodnemu sistemu dal nov razmah. Glede odnosov do komunistov je bil ministrski predsednik odločen. Dejal je, da ni mogoče misliti na paktiranje s komunistično partijo, iker obstajajo med njo in vlado različna stališča glede osnovnih vrednot demokratičnega življenja in mednarodne povezave. Obširno je Rumor razpravljal o položaju v Sredozemlju (navzočnost sovjetskih vojnih ladij, ižraelsko-arabski spopadi, izganjanje Italijanov iz Libije), kjer dma Italija posebne 'interese in so razlogi za resno zasrkhljenost. Italija meni, da je treba iskati 'rešitev za vse spore, ki grozijo mednarodnemu miru, v okviru Organizacije Združenih narodov. V tej organizaciji naj bi bilo mesto za vse države sveta, zato bo Italija priznala tudi komunistično Kitajsko 'ter vzpostavila z njo normalne diplomatske odnose. V teku so že ustrezni stika. Zadnje poglavje svojega govora je Ru-mar posvetil ločitvi zakona :in vatikanski noti, ki opozarja, da nameravana razveza krši konkordat med Italijo in Sv. Sedežem. Rumor je ugotovil: italijanska vlada mora slediti sklepom parlamenta; pred glasovanjem v senatu bo navezala stike z Vatikanom in razpravljala o njegovi noti, pri čemer se bo poslužila ministrov za sodstvo in zunanje zadeve; poslanci bodo ukrepali na podlagi prejetih podatkov samostojno, brez kake obveze z ozirom na vladno koalicijo; sprejema se obveza o referendumu, ki bo prvič prišel v poštev ravno v primeru zakona o zakonski razveljavitvi; stranke vladne koalicije se obvezujejo, da bodo ustrezni zakonski osnutek v kratkem predložile. Končno je Rumor opozoril, da se je nova vlada porodila iz 'krize, ki je pomenila eno izmed najhujših preizkušenj za italijansko demokracijo. Tega koalicijske stranke ne smejo niti za trenutek izgubiti izpred oči in se morajo nenehno zavedati velike odgovornosti ter težkih nalog, kii stoje pred njimi. Rumor je omenil, da sc nekateri novo vlado že vnaprej krstili za »vlado stotih dni« in pristavil, da ne podcenjuje opozicijskih sil. Toda vlada je trdno odločena opravljati svoje dolžnosti ter v vsakem primeru braniti demokratični red in svobodo političnega življenja v Italiji. Sv. oče bo obiskal Sardinijo 24. aprila bo sv. oče Pavel VI. obiskal Sardinijo. Udeležil se bo namreč proslav za 600-letnico Marijinega svetišča Bonaria pri mestu Cagliari. Obisk bo trajal en dan. niso hoteli posadke izpostaviti podobnemu naključju. Vendar se je vse srečno izteklo. Vremenske prilike so bile zadovoljive in tako je šlo vse po načrtu. Ves polet je bil programiran za deset dni. Če bi bilo šlo vse po sreči, je bil določen pristanek na Luni za ta četrtek, naslednji dan še en sprehod po njeni površini, povratek pa bi se zaključil v torek na Indijskem oceanu ob 21,16. Zadnji vesoljski program je imel tri novosti: matična ladja se bi tokrat približala Luni na razdaljo 15.000 km, kar bi bilo zelo nevaren manever, kajti celotna kompozicija bi strmoglavila na Lunino površje, če bi raketni motor deloval le za eno sekundo predolgo; druga novost je bila odstranitev tretje stopnje nosilne rakete, ki bi povzročila doslej najmočnejši u-metni potres na našem naravnem satelitu z močjo eksplozije enajstih ton tritola; tretja novost je bil pristanek Lovella in Haiseja z vesoljskim pajkom, »Vodnar« imenovanim, na gorskem pobočju pogorja Fra Mauro. Ta redovnik je živel 34 let pred odkritjem Amerike (1492) precej časa v samostanu na otoku sv. Mihaela v Benetkah ter se bavil z označevanjem zemljepisnih kart, vnašajoč vanje novo odkrita morja in novo poznane zemlje. PA JE VSE PRIŠLO DRUGAČE Ves program tega tretjega poleta človeka na Luno pa se je sprevrgel na glavo, ko je v torek, 14. t. m. ob treh zjutraj nenadoma prišlo v vesoljski ladji »Apollo 13« do okvare v dveh od treh električnih generatorjev, ki oskrbujejo vozilo s tokom. Da bi bila nesreča še večja, je počila ena izmed komor. Hipoma se je znašla posadka brez elektrike in v kabini je začelo primanjkovati kisika. K sreči se je kasneje zračni sistem nekoliko ustalil. Dva od astronavtov, Lovell in Haise, sta se nato zatekla v mese^ čevo kabino, tj. ladjico LEM, s katero bi morala pristati na Luni. To lunino vozilo ima svojo samostojno aparaturo tako glede elektrike kot glede kisika, a njegove zaloge zadoščajo le za 48 ur. Vodstvo vesoljskih poletov v Houstonu je seveda takoj dalo vesoljcem potrebne napotke. Ker je pristanek na Luni postal nemogoč, je bilo treba misliti na čimprejšnji povratek. Vesoljska ladja pa ne more kar tako ubrati nove smeri kot ladja na morju. Morala se je približati Luni na razdaljo sto kilometrov, jo obkrožiti in se nato usmeriti proti Zemlji. Ta manever, ki je bil odločilnega pomena za rešitev vesoljcev, je bil uspešno izveden v zgodnjih jutranjih urah v sredo, 15. aprila. Ko je vesoljska ladja začela krožiti okoli Lune, se je od nje odtrgal tretji del nosilne rakete ter treščil na lunina tla. Zaradi tega je tam nastal močan potres, ki so ga aparati takoj zaznamovali. To je bila edina točka programa, ki je bila s polnim uspehom izvedena. Sedaj se torej »Apollo 13« vrača na Zemljo. Ves svet trepeta za življenje pogumnih vesoljcev in napeto posluša vesti, ki jih oddajajo radijske postaje in televizija. V vesoljski kabini primanjkuje vode in elektrike; ogljikovega dvokisa je vedno več. Če bi prevladal, bi kozmonavti umrli zaradi zadušitve. Ko se bo »Apollo 13« približal zemeljski atmosferi, bo odstranjeno še lunarno vozilo LEM. Ker ni zaščiteno proti trenju zračnih plasti, bo zgorelo v vesolju. Ameriški kongres je pozval vse prebivalce ZDA, naj molijo za rešitev vesoljcev. V torek ob devetih zvečer so povsod prekinili z delom ter se posvetili molitvi. V katoliški katedrali sv. Patricka v New Yorku se vrstijo maše druga za drugo v isti namen. Posebna sv. maša bo brana ta petek eno uro pred programiranim pristankom, ki je predviden za šesto uro popoldne na valovih Tihega oceana. Pristanek bo težaven, ker bo divjala na tistem področju po napovedih vremenoslovcev močna nevihta. Zal bo naš list izšel, preden bo znan zaključek tega dramatičnega poleta na Luno. Seveda bomo upali skupaj z vsem človeštvom do konca, da se bo vse srečno izteklo in da bo izostala kakšna nepopravljiva tragedija. Ta petek bomo že vsi vedeli za odgovor na to neznanko. Razpelo v košu Tole se je te dni pripetilo na tržaški univerzi, na matematičnem inštitutu: skupina akademikov je vdrla v inštitut in ga zasedla (to je danes prišlo že v meso to kri določenim 'krogom študentov in zgleda, da jih ta akcija nemalo zabava, tudi takrat morda, ko je zasedba upravičena zaradi ravnanja akademskih oblasti. S tem pa, da se študentje spravijo za vsak nič na zasedbo, žal ošiibijo svoje tehtne in upravičene akcije. Tega 'bi se morali vendarle zavedati!). Pri 'teh zasedbah ne poteka vedno vse v redu: večkrat pride do pretepov med prenapeteža, nemalokdaj hočejo komunistično usmerjeni mladinci izigrati hotenja in akcije akademikov v svoje politične cilje, da ne govorimo seveda o maoistih in drugih. Toda na tržaški univerzi se je zgodilo nekaj resnično podlega in vandalskega: skupina akademikov je ob zasedbi napravila določeno čistko v točtitutu: znesla se je nad Križanim to ga vrgla med smeti! Pomazala je še nekaj drugih predmetov in dokumentov. Pravilno, da so akademske oblasti strogo reagirale na ta dejanja in nepridiprave prijavile sodišču. Toda pri vsem tem nam silijo razna vprašanja na dan: kam hoče del današnje mladine, tudi akademske? Misli mar reševati socialne probleme z raznimi ne vedno upravičenimi zasedbami in izgredi? Kaj ni to večkrat le navadna buržuijska domišljavost mladeničev finih 'družin, ki jim ne manjka prav ničesar v udobnem življenju, od tega, da se na lekcije pripeljejo z avtomobili (‘tudi večjih od navadnega 500) do tega, da zanje sploh ne obstaja problem finance? Kaj ni morda v tem njihovem materialnem udobju, v določeni presnasičenosti (ne spomnijo se ne vojne ne lakote, in namesto da bi bili za to hvaležni, čutijo v sebi praznino to naveličanost) iskati vzroka njihovemu početju? Naj bo kak or kol i že, eno je gotovo: mladina vse bolj politizira in postaja orodje v rokah določenih strank. S tem pa se oddaljuje od svojih 'pristojnosti to dolžnosti! Ce hoče mladina resnično izobrazbo družbe to pravično socialno reformo, naj se zaveda, da slednja ne obstoji ne v raznih nasilnih dejanjih to še manj v metanju razpela v koš! Obstoji predvsem v njihovem znanju in temeljiti pripravi na življenje! In še nekaj: 'takšna vandalska dejanja so gotovo sad nekaterih prenape-težev, ekstremistov ter veri sovražnih ljudi. Toda če ostali akademiki nočejo, da pade senca na celotno študentovsko gibanje, morajo taka dejanja javno in odločno obsoditi. Stran 2 Življenjski pomen duhovništva Novi krstni obred j s tržaškega Center za raziskovanje javnega mnenja v Ljubljani je 1. 1968 izdal poročilo o tem, kako v Sloveniji ljudje vrednotijo razne poklice. Po odgovorih je omenjeni center sestavil lestvico najbolj cenjenih poklicev. Na prvem mestu je bil zdravnik, na drugem univerzitetni profesor, na tretjem mestu direktor, takoj za njimi pa duhovnik. Ta visoka uvrstitev duhovništva preseneča, ker niso glasovali v prvi vrsti praktični verniki, ampak predvsem brezverni in versko brezbrižni. Kaj ti ljudje vidijo in slutijo v duhovniku, da so ga postavili pred inženirja, učitelja, poklicnega politika, oficirja? Odgovor nam nudi poznanje človeške narave. Vsak človek ima razne potrebe. Ko so mu jih pomagali izpolniti zdravnik, profesor, inženir in vzgojitelj, ugoto- vi v sebi težnjo po neskončnosti in večnosti. Z drugo besedo: pojavi se težnja po Bogu. In tedaj začuti potrebo po rokah, ki ga bodo podprle na poti v ta skrivnostni svet. Potrebuje vodnika, ki se bolj kot on spozna po teh neznanih pokrajinah. Potrebuje srca, ki je že utripalo ob tajin-stvenih globinah onostranstva. Potrebuje poklicnega duhovnika. KAJ JE DUHOVNIK? Brez dvoma skrivnost. Iz mesa in krvi jo kot vsak človek, nevednež med nevednimi, slabič med slabotnimi. Pa vendar: zaupano mu je bilo od Kristusa poslanstvo, da oznanja evangelij, deli milost in vodi duše. V tej dvojnosti je duhovnikova skrivnost in problematika. Kot človek je vreden toliko, kolikor je vredna njegova osebnost, kot duhovnik pa je dvignjen tako visoko kot nihče drugi. Le on lahko zajema iz božjih studencev milosti. Z obema nogama stoji v blatu sveta, z roko pa se dotika najsvetejših opravil. Od kod vse to? Kdor bi rad našel odgovor, naj se spoprime z vsemogočnim Bogom! On je izbral ta način reševanja in posvečevanja človeka. Kristus je prišel na svet, da nam postane v vseh stvareh enak razen v grehu. Toda svoje delo je preložil pred svojim odhodom k Očetu na ramena mož, ki so tudi v grehu ljudem enaki. Zato morajo najprej zase dvigati roke in prositi odpuščanja. Svet se veseli njih grešnosti in s porogom ter zadovoljstvom kaže na njih padce. Prezre pa pri tem božjo resnico, da ti slabotneži prinašajo odrešenje. Prav zaradi svoje slabosti razumejo človekovo revščino. V moči zakramentalnega posvečenja nosijo težo svojega duhovnega poslanstva skozi notranje in zunanje stiske, skozi vsa nerazumevanja in obrekovanja, skozi časti in sramotenja v zavesti, da se bo tudi njim skrivnostnost njihovega poslanstva razodela šele na sodni dan. Iz negotovosti v negotovost, iz dvoma v dvom, skozi tisoč razočaranj, tisoč oskrunjenih misli in hrepenenj valovi človeška usoda. In kdo naj bi ozdravil to tolikokrat utrujeno človeško naravo kakor tisti, ki oznanja besede večnega življenja z močjo, podarjeno od zgoraj, z močjo, ki je neuničljiva in nikdar varljiva. Nekega dne človek vznikne v življenje, s svojim jokom vzradosti okolico, s prvimi prebranimi stavki zareže pot svojim mislim in spoznanjem mladosti, zraste v ženo ali moža, stopi v življenje ter snuje in ustvarja do poslednjega dne, ko spet ob joku svojih bližnjih odide. In kdo naj bo tisti, ki bo posvetil to njegovo pot? Dokler bo človeško življenje takšno, da bo povezano z rojstvom in smrtjo, dokler bo takšno, da mu bo srce hrepenelo po večnem in božjem, življenje pa ga vodilo proč od takšne poti, vse dotlej bo človek, ki bo hotel živeti neko resničnost, življenju pa dati neko polnost, potreboval duhovnika — človeka, ki prepleta človeško z božjim, ki čas druži z večnostjo in večnost z brezčasnostjo. Da je duhovnik drugi Kristus, ni torej prazna beseda, terja pa celega človeka. Biti in ostati mora svoboden kot Kristus, ki Je lahko le popolnoma svoboden sprejel križ nase in se podal z njim na Kalvarijo. Zato je primerno, da ostane neporočen. Ce hoče v polni meri uresničiti svoje poslanstvo in se mu prepustiti z vso zavzetostjo in celotno osebo, potem mora ostati oprt predvsem na Kristusa. V njega se mora poglobiti In osvojiti si mora vsebino evangelija. Ne sme se pred svetom zapreti ali se čutiti od njega ogrože nega, temveč svetu se mora približati, pa ne s tem, tla se mu čim bolj priliči, da začne živeti družinsko življenje, da se gre sindakalista, politika, delavca ali protestnika po ulicah, da se odreče svojemu bistvu In vsebini duhovništva, temveč da vzame svoj poklic čim bolj dosledno in zavzeto. Današnji duhovnik lahko uspešno prihaja v svet, če je poln Kristusa, poln razumevanja in dobrote, poln resnice, oplemenitene z ljubeznijo. SV. OČE ZAUPA V IDEALNOST MLADINE V zvezi s tem je sv. oče Pavel VI. za letošnji svetovni molitveni dan za duhovniške in redovniške poklice — obhajal se bo to nedeljo, 19. aprila — v posebnem pismu med drugim izrekel sledeče misli: »Plemenitost današnje mladine ni nič manjša kot včeraj, akoravno včasih nastopa v obliki protestov in oporekanja. Imam veliko zaupanje v današnjo mladino, ki je tako odprta za velike ideale, ki je tako pristna in vedno razpoložena darovati se za bližnjega. Prepričan sem, da je še mnogo mladih duš, ki so pripravljene odzvati se velikodušno božjemu klicu. Vendar se opaža po svetu veliko upadanje poklicev. Vzroki so različni. Predvsem so to veliki pretresi, ki danes preizkušajo Cerkev in so pravzaprav samo odmevi velikih pretresov in naglih sprememb v družbi. Noben kristjan ob tem ne sme ostati neprizadet. Če poklicev ni, moramo vzroke iskati v sebi. če milost poklica ne dospe do cilja, je to zato, ker manjkajo ugodni pogoji v mladih dušah, v družini, v domovih, v krščanskem občestvu. Do učinkovitega razgovora med Bogom in mladim človekom more priti le v ugodnem družinskem okolju, kjer je ozračje prepojeno z ljubeznijo in vero. Poleg tega se razvijajo duhovni poklici tam, kjer so krščanska občestva živa in dejavna, ko vsi njihovi člani pomagajo ustvarjati ozračje vere, molitve in odpovedi. Prav nič ne smemo biti črnogledi, saj vemo, da je skrivnost poklica božja zadeva in nikakor ne smemo dvomiti, da Bog ne bo poskrbel za svojo Cerkev, kateri je obljubil varstvo in pomoč do konca sveta. Zato naj bo dan duhovniških poklicev predvsem dan zaupne molitve.« -j k Z letošnjo veliko nočjo smo dobili v slovenskem prevodu nov krstni obred. Od dosedanjega se razlikuje posebej zato, ker daje prednost vlogi staršev pred vlogo botrov. Zakrament kršita more priti do polne uresničitve šele, če starši otroke do vere pripeljejo. Za to /veliko nalogo morajo vedeti že ob otrokovem rojstvu. Zato bodo od sedaj naprej h krstu vedno povabljeni tudi otrokovi starši. Novi obred podčrtuje tudi vrednost in pomembnost, 'ki jo krst ima za vso župnijo. Zato priporoča krst v nedeljo vpričo vernikov (po možnosti tudi med mašo), tako da bo res vidna povezava med krstom in mašo, evharistijo. Starši bodo po novem javno prosili za otrokov krst, otroka pokrižali in izpovedali vero, med krstom otroka držali, sprejeli prižgano svečo in nazadnje poseben blagoslov. Vloga botrov se je tako pomaknila na manj pomembno mesto, a s .starši pri krstu sodelujejo. Novi obred krščevanja bo bolj ustrezal sodobnemu življenju in razmeram, ko postaja vera vedno manj na tradicijo in podedovane navade vezano dejanje in vedno bolj zavestna, osebna odločitev. L. Š. IZ ŽIVLJENJA |\| ASIH LJUDI Umrla je Jožica Čotar V nedeljo, 12. aprila so na rupenskem pokopališču položili k večnemu počitku Jožico čotar iz ugledne Čotarjeve družine iz Rupe. Po dolgi in muke polni bolezni je preminila v goriški bolnišnici. Pokojna Jožica 'je bila splošno znana ne samo v svojem rojstnem kraju v Rupi temveč tudi v Gorici, kjer je skupaj z bratom vodila trgovino obutve v Raštelu. Poznali smo jo kot prijazno, veselo dekle, vedno uslužno in pripravljeno vsem pomagati. Misli hitijo nazaj v dobo njene mlado- milimi umni ALBERT MIKLAVEC Prošnja za jutri Prav za letošnjo veliko noč smo dobili Slovenci v založbi tržaške revije »Mladika« novo pesniško zbirko pod naslovom »Prošnja za jutri«. Gre za 42 pesmi, ki so dozorele v dobrem desetletju v duši duhovnika, župnika na Katinari nad Trstom Alberta Miklavca, kateri nam je bil do sedaj poznan iz »Mladike« le pod skromnim pesniškim vzdevkom Slavko. Prednost Miklavčevih pesmi je preprost jezik in velika razumljivost, kar bo gotovo pripomoglo, da bo zbirka našla širok krog bralcev vseh starosti in slojev tudi med tistimi, ki drugače pesniških izdani ne kupujejo. Zlasti pa bo gotovo Miklavčeva zbirka všeč vernim ljudem. Miklavec namreč v vsakem verzu nevsiljivo razkriva svojo duhovniško bit. Vsepovsod je čutiti, da mu je duhovništvo vsebina življenja, da iz njega živi in da po njem gradi most med seboj in naravo, med seboj in Bogom ter svojim bližnjim. S tem je že dana tudi osnova za tri dele, v katere je zbirka razdeljena. Prvi je izražen z mottom: »Vriskajte Bogu vse dežele, opevajte 9lavo njegovega imena, dajajte mu krasno hvalo!« (Ps 65, 2). Miklavec se v njem kot pravi samorastnik — rodil se je leta 1928 v Tomaju na Krasu, kjer je bil doma tudi pesnik kraških borov Srečko Kosovel — sreča s kraško gmajno in jo doživlja v krogu letnih časov. To doživljanje je osebno prizadeto, sočno, dostikrat melanholično, istočasno pa umirjeno, enostavno in razumsko. Drugi del pod geslom »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem« (Mt 22, 37) razkriva pesnikovo soočenje z Bogom. Temu Bogu, brez katerega mu je duša »nemirna kot potepuški pes«, se Miklavec bliža predvsem preko božjega stvarstva. Po njem izpričuje svojo vernost in izraža svoje dojemanje nadnaravnega sveta. Tretji del je posvečen bližnjemu. To po-\e že motto: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe« (Mt 22, 39). Tu pride njegovo duhovništvo najbolj do izraza. Rad bi pomagal sodobnemu človeku, ki je tako plitev, notranje razdvojen in vsega dobrega presit. Zato se spusti na pozornico življenja, išče ljudi, jim govori in ponuja bogastvo Kristusovo. Sam je sicer praznih rok, a kot božji poslanec je bogat in mu je zato hudo, da stoji med njimi dostikrat nezaznaven, prezrt in preslišan. Pa saj je to doživljal že Kristus; more potem njegov glasnik kaj drugega pričakovati? Tako Albert Miklavec zaključi svojo zbirko s prošnjo za jutri: »Posveti v izbo mojega življenja: da vedel bom, kje sem, in uvidel, kam naj grem.« Zbirka je prikupna tudi na pogled. Opremil jo je z originalnimi jedkanicami Marijan Kravos, naš rojak, ki študira na Likovni akademiji v Ljubljani. Ima 60 strani umetniškega formata in je na voljo po vseh slovenskih knjigarnah. Izšla je v 600 izvodih. Prav bi bilo, da bi si jo nabavilo mnogo naših rojakov, saj bodo v njej našli obilo globokih misli za svoje duhovno življenje ter pobud za dejavno krščanstvo. Josip Dolenc sti med obema vojnama. Takrat je kulturno življenje v Rupi in Mirnu bilo na višku in te bujne kulturne pomladi se je z vso dušo udeleževala tudi Jožica. Navdušena je bila za vse lepo in dobro, za petje, igre in izlete v naše gore, o katerih je tako rada pripovedovala. Njen pogreb je bil najlepši dokaz, 'kako zelo je bila priljubljena. Ne samo vaščani, od rvseh strani so prihiteli ljudje, da se poslovijo od priljubljene Jožice. Pogrebno mašo je opravil mpenski dušni pastir prof. Butkovič ob asistenci še treh drugih duhovnikov. Rupenski pevski zbor je pod vodstvom dirigenta Zdravka Klanjščka pel Jožici v slovo, prav 'tako se je isti zbor poslovil od nje pred hišo žalosti in ob odprtem grobu na pokopališču. Naj ji bo lahka domača gruda, ‘ki 'jo je tako ljubila in naj ji ljubi Bog obilo poplača njeno zgledno življenje in veliko trpljenje. Preostalima sestrama, bratu in ostalim sorodnikom izrekamo iskreno sožalje. Slovenci v Milanu Letošnja velika noč je bila za Slovence v Milanu še posebno vesela. Msgr. Ignacij Kunstelj je bil spat med nami. K velikonočni sv. maši, opravljeni v slovenskem jeziku, se nas je zbralo isto število kot zadnjič, dasi so mnogi odšli na obiske k sorodnikom, kar pomeni, da so se nam pridružili še novi prijatelji. Bogoslužje v našem materinskem jeziku in tople besede msgr. Kunstlja so naše velikonočno razpoloženje močno poživile. Na prvo nedeljo v maju, dne 3. majnika, se bomo spet zbrali k slovenski sv. maši na istem prostoru. Maša bo ob petih popoldne. Pred mašo bomo imeli slovenske šmarnice s petimi litanijami Matere božje in prelepimi šmarničnimi pesmimi. Šmar-nična pobožnost bo tik pred sv. mašo in sicer že ob 16.30. Zato lepo prosimo naše milanske Slovence, da bi prišli v cerkev k šmarnicam že ob 16.30. Pri maši na veliko noč smo slišali v oznanilu, da je popoldne istega dne preminila gospa Sandra Dnufuka Ceppi, ki so jo pokopali potem 31. aprila na milanskem pokopališču. Zapustila je moža, sina, 'ki je inženir, hčerki Marijo Silvijo, ki je doktorica, in Pavlo. Pred dobrim letom je umrla mati Marija Drufuika Ibou-nig v starosti 82 let, rojema v Rožaku na Koroškem. Zapustila je sinove