34 J. Kersnik: "testament. Testament. Povest. Spisal Janko Kersnik. I. b veliki cesarski cesti, ki teče iz Ljubljane proti Celju, stoji v mali vasi že blizu kranjsko-štajerske meje velika dvenadstropna hiša, v katero se menda oko vsacega potovalca, ki prihaja mimo, ozira z nekakim začudenjem, češ, kaj hoče ta obširna stavba v samotni, divji dolini ? Dandanes poslopje tudi v istini nima nobenega pomena na tem mestu. Ves promet se je preselil na železno cesto v Savski dolini, in ko bi vsako leto proti jeseni ne prihajalo po stari cesti nekoliko vojaških čet, ki menjavajo garnizije svoje, ne vedeli bi ljudje, čemu je cesta ostala še državna. Domače industrije ali razširjenih obrtov, ki bi potrebavali večjih prometnih sredstev, tukaj ni, in visoko gorovje, ki spremlja cesto ob obeh straneh, priča s svojim sivim skalnatim pobočjem, da je zadnji važni del premoženja prebivalcev te doline, gozd in les, že romal iž nje. Pol streljaja od ceste teče v jedni vrsti ž njo majhen potok, ob suši neznaten in komaj tolik, da premice tu in tam na primernem mestu jedno ali dve mlinski kolesi, ob deževji pa silen hudournik, ki pustoši vso dolino, z gorovja in z nižjih brd pa splavlja zadnje ostanke rodovite zemlje. S prometom in z lesom je izginilo tudi blagostanje prebivalstva ob cesti; koder se stavi nova hiša, vedno je le borna koča, in malo je boljših izjem med njimi; stare stavbe pa so ali bodo v malo letih le razvaline, tožne priče vedno veljavnega zakona, da se mora mali klanjati velikašu, da mali lokalni ali zasobni interes izginja pred velikim, splošnim interesom. Ono poslopje, o katerem smo zgoraj izpregovorili, je taka priča. V dve nadstropji je zidano in z opeko krito. A danes na slemeni ni več robnikov, pod kapom je odpal ves omet in široke vlažne lise, ki se kažejo na čelu in nad oboki, pričajo jasno, da sedanjemu gospodarju ni moči ali ni več za to, primerno vzdržavati poslopja. V drugem nadstropji so okna večinoma pobita, in leseni okviri so trohli; tam gori očitno nihče ne stanuje; v prvem pa je videti nekoliko novih popravil, toda vse le tako surovo, slabo tesano, ali na debelo ometano, da mora vsakdo soditi, da se je zgodilo le, ker je bila skrajna sila in potreba, in da se je žrtvovalo le, kar najmenj je bilo moči. J. Kersnik: Testament. & Na dvorišči pred hišo stojita dve lipi, v sredi med njima pa ka-menita miza, nagnena na stran, tako da ni moči kozarca postaviti nanjo, da ne bi zdrknil na tla. Lipi sta stari in ravni, in ko bi ne bili tako neusmiljeno obsekani, da sta slični cvetno-nedeljskima butarama, delali bi krasno senco. Pa saj ni nikogar, da bi se senčil pod njima. Celo trudni popotnik, ki pride mimo, krene dalje; kraj je prepust in presamoten, in celo gosta, temnozelena trava, krijoča široko, do ceste sezajoče dvorišče, in ki raste rada na starem tlaku, katerega je ugla-dila in potem zapustila človeška noga, privabiti ne more nikogar, da bi zleknil na nji trudne ude. Tako je dandanes! Pred štiridesetimi leti pa je bilo drugače. Stransko gorovje po vsi dolini je bilo temno zarasteno s smreko in borovjem, potok Ra-domlja je jednakomerneje tekal po globoki strugi, ki mu ni dala duška ven na zeleno trato, po veliki cesti pa se je culo dan na dan, uro za uro ropotanje težkih tovornih voz, kričanje voznikov in vesel glas roga, katerega rdeče opravljeni postiljon ni dal od ust, češ: »Pošta je prva, ogni se s tira!« Pa tudi poslopje, o katerem smo gori pripovedovali, in lipi pred njim, dvorišče in vse krog, vse je kazalo drugo lice. Tedaj je bila tu velika krčma, kjer so zlasti tržaški vozniki radi nočevali. Hiša sama je bila v najboljšem stanu, na desni in levi širnega dvorišča so se raztezali prostorni hlevi, spodaj ob cesti pa lepo ograjen vrt; pod košatima lipama pred hišo krog široke kamenite mize pa so sedali ob vročih poletnih dnevih vozniki, potniki in trgovci ter krepčali se pri dobri kapljici, ki jo je točil bogati, vsem voznikom od Trsta do Dunaja najbolj poznati in od vseh čislani krčmar Topolščak. Vedeli so, da je tam vse dobro spravljeno, ljudje in živina, in da tudi konečni račun ni prehud. Gospodar sam je imel okoli petdeset let, bil je širo-kopleč, srednje, skoraj bolj majhne postave, okroglega, rdečeličnega obraza, vedno do čistega obrit, opravljen na pol gosposko, na pol kmetsko, in v vsem svojem ravnanji gibčen in uren, kakor mladenič dvajsetih let. Miklavž Topolščak, ali »gospod Topolščak«, kakor so ga nazi-vali vsi tujci in tudi gospoda iz bližnjih uradov, dasiravno so ga domači kmetje, ki so ga poznali od mladih nog, vedno le tikali, bil je vdovec. V mladih letih je bil prehodil nekoliko sveta, priučil se nemščini in laščini za silo, po očetovi smrti prevzel domače posestvo, oženil se in po svoji pridnosti in sreči postal kmalu jeden najimovitejših posestnikov okraja svojega. Od otrok ostal mu je j edini sin, drugi trije 3* 3^ Jf. Kersnik : Testament. so bili pomrli, in pred malo leti še žena. Odslej mu je pomagala sestra, tudi že priletna, pri gospodinjstvu, sin Andrej pa je obiskoval že višje šole v Ljubljani. Bilo je lepega poletnega popoludne, ko je zadonel od zahodnje strani doline, po kateri se vije velika cesta mimo Topolščaka, tenek glas poštnega rogu, naznanjujoč ob tem nenavadnem času, da se bliža poseben voz ali »extra-pošta«, kakor so dejali domačini. Krčmar To-polščak je bil tega glasu vedno vesel, kajti znal je, da od potnikov, ki se poslužujejo tega pomočka, tudi zanj odpade kaj več, in zato je tudi danes pritekel na dvorišče in čakal pod lipama, kaj mu pripelje naznanjeni voz. Bil je še doli pod klancem, preko katerega ni mogoče drugače, nego korakoma. »Bode pa že spet kaj — zate, Miklavž!« oglasi se jeden izza mize, kjer so sedeli trije pivci, očitno domačini. Govornik je bil majhen, suh možic, zarjavelega, skoraj črnikastega obraza in že postaren, a izpod košatih obrvij mu je zrlo dvoje malih svetlih očij tako živo in zvito tja v beli svet, da sta dajali neznatni osebi lastnika svojega nekaj čisto posebnega. »Ej, Tomaž, saj tudi tebi časih kaj pripade!« zavrnil je krčmar malo porogljivo. »Kako pa je bilo tedaj, ko si onemu pozabljivemu Francozu toliko časa roko pod nos molil, da si imel kmalu več v mošnji, nego on.« »Tebi pa ni treba rok moliti, Miklavž; ti kar pišeš, prijatelj, pišeš s kredo na mizo, pa ti lete dvajsetice nanjo, in še mari ti ni, se li Francoz ali Tržačan, ali naj si bo, kdor hoče, kislo drži ali ne! No, le čakaj, Topolščak! V par letih, pravijo, bo železna cesta tam doli za Savo gotova, potem boš pa vesel, če bo Piškurjev Janika vsake kvatre dal pri tebi za polič tepkovca.« »Ti boš pa hodil za bobom, kakor kobila za deteljo!« zagodr-njal je krčmar malo nejevoljno. Opomin na železno cesto mu ni bil prijeten. V tem je že pridrdral težki poštni voz, katerega so vlekli štirje konji; prvi par je vodil jahač, ki je sedel na vajetnem konji, druzega pa postiljon z visocega sedeža; le-ta je že od daleč migal z bičem v znamenje, da se voz tu ustavi. Topolščak je hitel k vratom, da pomaga prišlecem izstopiti; a poštni spremljevalec, ki je sedel v vozu, mignil mu je, naj počaka. »Bolnika imamo, ne vem, kaj bo ž njim!« je pristavil. J. Kersnik: Testament. 37 Krčmar pokliče sestro Uršo, in tudi Tomaž, ki je doslej le radovedno gledal semkaj izpod lipe, pridružil se je onim. Vzdignili so iz voza postarnega, bledega gospoda in ga odnesli v vežo. Bolnik je bil tako slaboten, da ni mogel stati niti sam sedeti ter je v jednomer pokašljeval in tiščal robec na usta. Rdeče lise na robci so pričale, da se mu je bila ulila kri. »Po gospoda pošljimo, po gospoda —• umrl bo!« stokala je Urša »Molči, molči!« zavrnil je Topolščak; »počakaj, ga bo li hotel, — gospoda, ali ne!« Hotel je še nekaj pristaviti, toda pogled na prestrašeno lice tujčevo mu je udal misel, da oni morda ume slovensko. In ni se bil zmotil. »Po zdravnika pošljite!« šepnil je le-ta šiloma, »in postelj —¦ postelj mi pripravite.« Po zdravnika, poslati ni bila tako mala stvar. Na Vranjskem in na Prevojah —¦ povsod je stanoval po jeden, toda na obe strani je bilo z vozom skoro poldrugo uro. Pa Topolščak ni dolgo premišljeval. Z vranjskim padarjem — kakor so ga imenovali po dolini — bila sta prijatelja; poslal je takoj hlapca z urnim konjičem tja. V tem pa so bolnika spravili v čedno sobo v drugem nadstropji in postiljon je prinesel več težkih kovčegov za njim. Tomaž mu je pomagal. »Brez groša pa ni ta dedec,« šepnil je na stopnicah, »ker vozi toliko s seboj; pa še tako težko je vse, tako polno; od kod pa je?« »Vrag ga vedi!« sopihal je postiljon. »V Ljubljani je bil še zdrav, tudi v Podpeči je še jel in pil, a tu v Grabnu mu je zdajci jelo slabo prihajati. Mislili smo, da bo v vozu umrl.« Bolnik je navzlic svoji slabosti skrbno pazil, da mu prineso vso prtljago v sobo. Potem pa je želel, naj ga puste v miru; samo jeden naj pri njem ostane. Čutil se je nekoliko krepkejšega. Krčmar je ukazal sestri Urši, naj pazi na tujca, sam pa je odšel k poštnim ljudem, ki so se po kratkem počitku odpravljali nazaj v Ljubljano. Na spodnjih stopnicah je stal Tomaž. »Ti — Miklavž! S tem tam gori ne bo nič! Deset padarjev in pa še Ostriženec po vrhu — mu ne pomaga!« dejal je potihoma. Topolščak je potegnil dvakrat zaporedom rame kvišku. »Pa veliko ima s seboj! To so težki kovčegi!« 3« J. Kersnik : Testament. Krčmar je odgovoril z ramami, kakor prej, potem pa pristavil: »Pojdi, pojdi v hlev, pa poglej malo po živini, dokler se hlapec ne vrne!« Omahnetov Tomaž — to je bil njegov priimek — stisnil je oči za trenotek, in iz njegovega grla se je culo nekaj, kakor zatrti kašelj, a obrnil se je in odšel v hlev. Bil je to bližnji sosed Topolščakov, stanujoč v na pol podrti koči pod klancem. Druzega posestva ni imel, zaslužil si je pa živež, in časih tudi še kaj več, s tem, da je pri Topolščaku, kadar je bil večji promet, opravljal službo druzega hlapca, točaja, ali sploh kar je bilo treba. Zaslužek njegov pa je vedno ostal tudi pri Topolščaku, kajti Tomaž ni mogel videti ali čutiti kaj okroglega v žepu, nego je s potoma vse zapil tam, kjer se mu je dalo. Ljudje so o njem časih čudno govorili ter pripovedovali, da je še staremu Topolščaku, Miklavževemu očetu, pomagal ubežne Francoze moriti, in kako je bil komaj ušel, da ga niso z drugimi vred ustrelili tam za sv. Krištofa zidom pred Ljubljano. Tomaž sam pa ob 6nih časih ni rad kaj zinil. Proti noči se je pripeljal zdravnik z Vranjskega. Mali okroglolični in trebušni možic se je malo dalje mudil pri bolniku, kakor je bila sicer pri druzih njegova navada, ukazal pokladati mu mokre rute na glavo, in dal mu nekoliko kapljic črne tekočine, katero je bil prinesel s seboj. Bolniku je bilo nekoliko odleglo in hotel je zaspati. Doktor pa je obljubil, da se drugi dan zopet vrne. Ostal je še pozno v noč v krčmi, odhajaje pa omenil, kar je bil prej že stokrat ponovil: »Slab je, slab, pa mi ga spravimo na noge!« Kmalu po polunoči je prišla Urša klicat gospodarja, ki je po odhodu gostov legel spat. Tujec se je bil vzbudil in jel vnovič kri blju" vati. Topolščak in njegova sestra sta ravnala, kakor je bil zdravnik ukazal za take slučaje, in bolniku je vnovič odleglo, da je zaspal; sedaj je Miklavž ostal pri njem ter poslal sestro spat. Ta se je v malo trenotkih vrnila, in stoječa med vrati migala bratu, naj pride k nji; bila je vsa zasopena in tresla se je, kakor trepetlika v vetru. Bolnik je zopet dremal. »Kaj ti je?« vpraša krčmar malo nejevoljno ter stopi k vratom. »Spomin, Miklavž, spomin je bil to! Umrl bo, umrl!« »Beži, beži, šalobarda! Kaj pa si videla?« »Ko sem šla po st6pnicah doli, smuknilo je nekaj velicega, črnega pred menoj čez stopnice — človek ni mogel biti, ker je bilo to tako naglo in tako tiho; — svetilka mi je pala iz rok, in ne vem, kako sem sel vrnila I« ] »So li hišna vrata zaklenena?« J. Kersnik: Testament. 39 »Če jih nisi ti zaprl, gotovo niso.« »Ej, vrag, pa že blodi kdo tu okoli!« Rekši je užgal gospodar drugo svetilnico ter šel po hiši gledat, je Ti vse zakleneno in zaprto. Duri v veži so bile sicer priprte, a zapah je bil odrinen. Krčmar je svetil po vseh kotih, celo doli v klet, potem pa porinil veljk zapah za vezna vrata in se vrnil gori k bolniku. Akoravno je bil pogumen mož, brez vraž in jednacega strahu, vendar mu je bilo nekako neprijetno pri srci, ko je gledal in stikal po temnih kotih in mu je razgreta domišljavost vzbujala razne misli. Vrhu tega mu bolni tujec in njegovi težki kovčegi niso hoteli iz glave. Poslal je vnovič sestro strani in sam sedel k bolnikovi postelji. »Pošljimo po gospoda!« šepnila je Urša še jedenkrat pred vrati. »Ej, saj je dejal doktor, da se ni bati! Kdo ga bo sedaj budil in trudil ? Jutri pa se lehko zgodi, če bo temu prav!« odgovoril je brat. Krčmar je ostal sam pri tujci. Akoravno je bil truden, vendar ga spanec ni mogel premotiti. Nekaj čudnega, nenavadnega mu je vrelo, po glavi. On je bil pošten in vesten mož, in zaradi tega čislan od vseh, čeravno ni mogel prikriti neke odurnosti ali surovosti, ki se je kazala zlasti, kadar ga je kdo izmed podložnih ali sovrstnikov ujezil. Bil je tudi, kakor so dejali sosedje in ž njimi ves Graben, to je, vse občine po dolini, bogat, in dolžnikov svojih ni neusmiljeno, terjal, ali morda celo rubil. V istini pa Miklavž Topolčak ni bil več tako premožen, ko pred malo leti, ali vsaj kakor so mislili drugi ljudje. Zakopal je bil nekoliko tisočakov, ko ga je bil nedavno pregovoril inženir, ki je nadzoroval pripravljanje hrastovih blazin, katere so rabili za železnico ob Savi, in tesali po gozdih krog Trojan in onokraj Učaka, da sta jela v bregu ob Radomlji kopati rudo - - svinec, kakor je trdil inženir. Izkopali so nekaj podobnega, toda ker je le veljalo in veljalo, spečalo se pa ni ničesar, ustavila sta naposled delo, in Topolščak je bil ob svoj denar. Ljudje so sicer mnogo govorili o tem, toda pravega ni nihče znal, in Miklavž sam tudi ni črhnil besede, da je s to špekulacijo zapravil mnogo, mnogo prihranjenega denarja. Sedaj je bilo treba hraniti, zlasti ko je sin Andrej, učeč se v Ljubljani, tudi več potreboval, in ko je moral stari misliti, kaj bo dalje s sinom. Dvojil sicer ni, da bo Andrej — gospod, kakor si ga je mislil vedno, namreč duhovni gospod-a tudi takemu nasproti v svoji prirojeni oholosti ni hotel biti — premalo, preubožen. Pa pri vsi varčnosti vendar ni mogel prav kvišku. Danes pa mu je nekaj čudnega zvenelo po višesih. Ta bolni gospod, pri katerega ležišči je že stala smrt, in pa njegovi težki kovčegi, o katerih je bil izpregovoril prej Tomaž! Kdo je ta mož, od kodi 4<> J. Kersnik: Testament. je, kdo ga pozna? Nihče, tukaj gotovo nihče, in tudi poštni ljudje ga niso poznali! Ko bi umrl, tukaj pri njem umrl, sedaj —• po noči, ko nihče ne ve o njem, o kovčegih njegovih, o njegovem bogastvu, katero vozi gotovo s seTjoj ?« Mraz je stresel Topolščaka, akoravno je bilo vlažno, gorko v sobi, in tudi južni veter, ki je pihljal skozi odprto okno, ni dajal nobenega hladu. Čez nekoliko časa se je tujec prebudil; zahteval je mrzle vode, potem pa dolgo časa molčeč zrl v svojega varuha, ki mu je prigovarjal, naj poskuša zopet zaspati. »Sedite bliže k meni,« šepetal je 6ni, »jaz ne morem glasneje govoriti.« Krčmar je ubogal. »Jaz mislim, da ste pošten mož!« nadaljeval je bolnik, in njegovo žareče oko se je s čudno silo uprlo v Miklavža, ki je mirno prebil ta pogled. »Dajte mi oni mali zaboj, z železnim okovom!« velel je oni, in segel po ključih, ki so ležali na mizici poleg vzglavja ter jih dal krč-marju. »Odprite!« Bolnik je segel sam v skrinjico in izvlekel neznaten zavitek iž nje, »Jaz ne vem, kaj bo z menoj! Pa to je moj testament. Hranite ga, in ko bi jaz umrl — morda še ne bom nocoj — pa tako čudno mi je — izročite ga takoj sodišču. To pa, kar je denarja v skrinjici — to je vse Vaše, za Vaš trud.« Topolščaku je kri silila v glavo; skrinjica je bila težka, silo težka in vedel ni, kaj bi odgovoril. »Saj ne boste umrli,« dejal je nap6sled glasno. Bolnika je posilil zopet hud kašelj. »Ali imate duhovnika blizu?« »Jedno uro daleč! Ali naj pošljem p6nj?« Tujec je ležal nekoliko trenotkov molčeč in zrl srpo v zrak. »Sedaj mi je zopet bolje! Jutri, jutri, če bo treba!« šepetal je potem. Dolgo časa je bilo vse tiho v sobi, samo glas tujčeve ure, ki je ležala na mizici, in pa cvrčanje murinov zunaj na polji, katero je nosil lehak veter v sobo, zvonelo je Miklavžu na uho. Čez nekoliko časa je bolnik vnovič mignil krčmarju, naj prisede bliže* »Ali poznate Vi Brnotove v St. Gotardu?« vprašal je s srpim pogledom. J. Kersnik : Testament. 41 »Kaj bi ne? Saj smo si še malo v sorodu!« vskliknil je Topolščak. »Ali nimajo tam male rejenke, šestnajst let stare ?« »Metko!« pristavil je oni. »Imajo, Metko — ki so jo iz Trsta prinesli!« »Seveda!« »Jaz sem njen oče!« dejal je tujec. Miklavž ni vedel, kaj bi zinil, tako ga je vse iznenadilo. »In testament?« vsklikne čez nekoliko trenotkov skoraj nehote. »Ona je dedič moj. Jaz imam več posestev v Primorji, in vse, vse je njeno! Ali ne morete ponjo poslati? Jaz bi tako rad —« Zdajci se vlije tujcu zopet kri iz grla. Miklavž se prestraši, skoči po kozarec vode ter privzdigne bolnika. A sedaj je bila vsa pomoč zaman. Čez malo hipov je bil tujec mrtev, in 6ni ga prestrašen izpusti iz rok, da omahne na blazino. Krčmar je obstal pred posteljo. Slabe živce je imel, in sedaj so mu tudi že druge misli šinile v glavo. Pretipal je še jedenkrat mrtveca po prsih in rokah in se prepričal, da mu žila ne utriplje več. Nato ga je lepo zagrnil. Potem je vzel skrinjico, ki jo je bil malo prej kraj postelje postavil in jo odprl. V lepih zavitkih je bilo tu zlat6, samo zlato in poleg več bankovcev. Vse to je bilo njegovo, saj mu je vse tujec sam volil. Utegnil ni, da bi štel denar — nego spravil je vse v širok robec — nekoliko zlata, pa je vendar pustil v skrinjici, češ, to bodo preiskavah, in če jim tudi tisočkrat povem, da je tujec to meni dal, vendar mi ne bodo verjeli. »A — testament, kaj pa ta testament!« S tem vprašanjem na ustnih obstal je -zdajci Miklavž sredi sobe. Premišljal pa ni dolgo, ampak zasvit v njegovih sivih očeh je pričal, da se je odločil. Vzel je s stola jedno tujčevih sukenj, in zavitek, v katerem je bila izročena mu oporoka, vteknil v širok stranski žep. Nato je odnesel robec z denarjem tiho na drugo stran hiše, kjer je imel svojo sobo, in ga spravil v skrinjo. Vrnivši se, povezal je suknjo, v katero je bil vtaknil 6ni zavitek, s tenkim konopcem, potem sezul čevlje, vzel luč in šel tiho, kakor mu je bilo moči pod streho. Vrat ni zaprl za sabo, ker se je bal, da bi preveč vriščale in tako je storil tudi pri podstrešnih durih. Gori si ni mislil, da bi ga kdo čul, kajti vsi domač1 so spali pri tleh. V zadnjem konci podstrešja je odmeknil velik prazen zaboj, in pod njim privzdignil veliko ploščo opeke, s kakeršno je bil sploh ves tlak tu gori pokrit. Odprl je tu širno in globoko luknjo, kamor je potisnil tujčevo suknjo z zavitkom vred, ki ga mu je bil 6ni izročil 4* Benečija Sloveniji. Nato je položil opeko nazaj na prejšnji prostor, porinil vrhu nje zaboj in hotel oditi. Toda v tem trenotku se mu je zdelo, kakor bi bil čui tih korak na stopnicah, ne bližajoč se, nego bežeč navzdol. Pogumen, kakor je bil vedno, plane k vratom. A doli je bilo že zopet vse tiho in mirno. »Podgane skačejo okoli!« šepnil je poluglasno, potegnil duri za seboj in lezel tiho po stopnicah navzdol. Vrat zaklepati se mu ni zdelo potrebno. Stopil je v mrtvečevo sobo, obul škornje, prižgal še jedno luč in potem šel klicat sestro Uršo. To je bil joj in jok, ko je ona s kravjo deklo vred —- sama se je bala — prisopihala gori v sobo. Poklicali so tudi hlapca iz hleva, ter deli gori v sobi vse v red, kolikor je bilo mogoče in navada ob tacih slučajih. Miklavž je rekel, da gre spat; ukazal je hlapcu, naj se pelje na vse v zgodaj v St. Ožbolt k župniku naznanit tujčevo smrt, in potem se je zaprl v sobo svojo. A spati vendar ni mogel. Vzel je oni robec z denarjem m jel šteti in šteti. In čim dalje je štel, tem bolj so se mu tresle roke in šepetal je: »Oh — pa kaj bo še, kaj mora še biti!« Urša in dekla sta molili pri mrtveci. Jedenkrat se jima je zazdelo, da lazi nekaj nad njihovima glavama, gori pod streho semtertja, čuli sta nekako premikanje, in silna groza se ju je polastila. »Oh, le moli, moli«!« ukazala je Urša. »Saj sem vedela — to je bil prej spomin — spomin — in po gospoda tudi nismo poslali!« A kmalu je tudi pod streho vse potihnilo, in skozi odprto okno je zadonel prvi klic kosov iz brinjevega grmovja, rastočega po bližnjem bregu. Na odprti vzhodni strani doline pa se je zarilo nebo. Benečija Sloveniji. i. Zdrava, srčna majka! Hčerka izgubljena Tukaj se pred taboj Mečem na kolena. V tvoje se zatekam Zaželeno krilo, Da bi tuje sile Enkrat me rešilo. Grenke sem po tebi Solzice točila Ko me tuja roka V lance je vklenila! 2. Glej, zvenelo lice, Glej, roke žuljave, Strgano obleko I noge krvave! V Laškem Vidmu 1886. Tepli me nemilo, Jesti ne dajali, Meni so in tebi Tujci se smijali! ->&L& K tebi zdaj se vračam, Da obraz ti mili Zopet zrem "i v tvojem Se razjokam krili! D. J. T. J. Kersnik: Testament. 107 Testament. Povest. Spisal Janko Kersnik. II. ¦ ekoliko dnij pozneje je bil v Št. Gotardu letni sejm. Prijazna vas leži na visokem robu, kateri veže goro Učak s Cemšeniško planino ter odpada strmo na južni strani proti Mediji in Zagorju, na severu pa bolj polagoma v Babo, kakor se imenuje dolga soteska med Trojanami in Vranskim. Akoravno to selišče ni ob veliki prometni cesti, vendar so bili že od nekdaj tamošnji sejmi dobro obiskovani in zlasti kupčija s težkimi, koščenimi pogorskimi voli in s kozliči je bila od nekdaj živahna. Kupci so prihajali iz daljnih krajev in vse pogorje od Tuhinja doli do onkraj Save je pošiljalo tja svojo živino. Ni čuda, da je bil semanji dan tudi vsem domačim ljudem velik praznik. v Onkraj vasi, ob cesti proti Cemšeniku, stala je pritlična, a vendar obširno zidana hiša z lepim gospodarskim poslopjem in velikim sadnim vrtom objeta, katere zunanje lice je že pričalo, da biva v nji trden gospodar. Na semanji dan je bilo široko dvorišče polno raznih vozov in vsakovrstne živine ; pod velikim, košatim brstovcem onkraj hleva pa je bila postavljena prostorna koliba za goste in pivce, katerim je ob takih prilikah točil Brno t — tako se je po domače reklo gospodarju — dobro štajersko vino. Stalne krčme tu ni bilo; samo ob sem-njih ali ob »žegnanji« je imel Brnot pravico točiti, in tedaj je bilo vselej mnogo posla. Zaklal je po dve teleti in po več koštrunov, pozimi pa toliko prašičev, ali koncem je bilo vedno vsega premalo. Tudi danes je bil prostor pretesen za živino in goste. Prva je tulila, mukala in meketala po dvoru in vrtu, drugi pa so se stiskali in vpili okoli surovo obtesanih sedežev in miz pod senčnatim brstovcem. Brnot, velik, širokopleč mož, star dobrih petdeset let, stal je pri sodu pod kolibo, žena njegova je ukazovala v kuhinji, od tamo do kolibe in do drugih miz na vrtu so tekale z jedili po tri ali štiri dekleta, v hlevu pa sta dva hlapca z domačim sinom, s šepavim Gotardom, oskrbovala konje, in urejala vozove po dvorišči. Starec se ni genil izpod kolibe, a vendar je vse nadzoroval in- sedaj zakričal tja na dvorišče, naj odmaknejo voz, ali privežejo voliča, ki si je bil snel verigo, sedaj zopet kregal deklo, da ni pravega prinesla. Pri vsem tem pa je imel ves račun za vsacega gosta v glavi, in nikomur ni bilo treba na- ioS J. Kersnik: Testament. števati, kaj je pil ali jel; Brnot je to najbolje vedel, in redek je bil slučaj, da bi bil kateri ugovarjal, ko mu je kratko in navadno s kakim dovtipom naznanil račun. Zato so pa ljudje tudi radi ostajali tu. Bilo je že okoli poludne, ko se pripelje po cesti pod hišo na lehkem voziči, katerega je vlekla velika kobila, nov gost, Miklavž Topolščak. Vrgel je vajeti Gotardu. »Kaj pa Vi, strijc?« nazival ga je le-ta. »V semenj, kaj pak!« odgovoril je oni. »Pa bo prepozno!« »Oh — še se kupi, še!« smijal seje Miklavž ter šel počasi proti kolibi pozdravit Brnota. Oba moža sta si segla v roke in od vseh sosednih miz so klicali prišleca, naj pride pit. Odzdravil je vsem in da ni bil vajen tacih pozdravov, kajti izpiti je moral povsodi, gotovo v malo trenutkih ne bi bil stal več trdno. Pa njemu je bila to malenkost. Poklical je še bokal zase in sedel blizu Brnotovega soda. Nekoliko znancev ga je takoj obsulo. »Kaj pa je bilo vendar z onim tujcem, ki je umrl pri tebi?« vprašal ga je prvi, in videti je bilo, da ima sleharni to vprašanje na jeziku. »I, kaj, umrl je, ker živeti ni mogel!« zavrnil je s smehom Topolščak. »Ste ga li že: pokopali?« hitel je drugi. »Predvčerajšnjim! Dobro zdravje, Brnot!« Rekši je nalil kozarec in ga s pestjo porinil na konec mize proti nazivanemu. »Pravijo, daje imel velikodenarja!« omenil je zopet jeden sosedov. »Jaz ga nisem videl veliko. Sodišče je vse spravilo. Kar sobo so mi zaklenili in zapečatili, tisto, kjer je umrl, tako, da sam ne morem vanjo. Pravijo, da bodo čakali dedičev, ki se imajo oglasiti.« »No, Jurij, ali ne boš pil?« Ogovorjeni, mlad kmet, segel je po kozarci. »Pa od kodi je bil oni gospod?« silil je še jeden radovednežev. »Pravijo, da tam iz Trsta ali okolice, Bog si ga vedi, jaz si nisem zapomnil. Že še zvemo.« »Aj, pa težak je bil, težak; to Vam pravim!« oglasi se nekdo za Topolščakovim hrbtom. »Jaz sem mu nosil kovčege in skrinjice gori po stopnicah. Rajši nesem dve teleti ob jednem!« »Ti si, Tomaž?« zinil je Miklavž malo osorno. »Potem bo pa dobra zate; le glej, da ti pošteno plačajo — kolikorkrat si stopil po J. Kersnik: Testament. 109 stopnicah. Pa kaj — te li še danes niso nabili tu v sejmi? Nisi li še nič mešetaril?« Okoli stoječi so se grohotali. Tudi Omahnetov Tomaž je raztegnil ustni, pa iz njegovih malih, na pol zakritih očij mu je šinil zloben pogled. »Morda boš ti kaj kupoval, Miklavž, potem me vzemi za me-šetarja; pa glej, da ne prideš prepozno!« Topolščaka je nekaj neprijetno preletelo; rad bi se bil ozrl v onega ter mu ujel iz očij, kaj hoče s to govorico, toda oni je stal tik za njim. »Saj bo res semenj kmalu pri kraji,« zinil je potem — »pa jaz nisem mogel prej z doma.« Pog6vor se je zasuknil na ceno živine in druzega blaga, na letino in vreme in pivci so zapored odhajali ter novi prihajali. Miklavž je bil slučajno nekoliko trenutkov sam. Tu je prihitela vitka, morda šestnajst ali sedemnajstletna deklica mimo, stopila k staremu Brnotu in šepnila mu nekaj na uho. »Takoj pridem,« dejal je oni; »pa ti ostani tukaj!« »Ej, Metka«, oglasil se je Topolščak, »ali ne boš pila?« »Dober dan, strijc!« Rekši je pokusila vino. »Dolgo Vas ni bilo pri nas!« »Dolgo, dolgo — pa vsak čas mine! Tudi dolg čas!« »Se ve — pri nas ga pa danes nič ni!" nasmeje se dekle. „Nikoli, nikoli!" pritrdi Miklavž; „tudi pri nas ga ni! Pa bi prišla kdaj pogledat doli — k nam!" „Zakaj ne? Oče vedno govore o tem, a kadar gredo — gredo vedno sami!" »No, le čakaj — govoril bom z očetom!« V tem se je vrnil gospodar in deklica je odšla po svojih opravkih. Miklavž je bil malo rdeč v lice in je izpil hitro svoj kozarec. Potem ga je vrtil nekoliko trenutkov med prsti, postavil ga trdo na mizo in se naglo obrnil k Brnotu. «Janez,« dejal je, »kaj pa misliš z dekletom?« »S katerim?« »Z Metko.« »Zakaj?« »Omožiti jo boš moral!« »Ej, pojdi, pojdi I Premlada je!« »Kaj, premlada? Da le prestara ni!« no J. Kersnik: Testament. Ker že ni bilo mnogo gostov na vrtu, prisedel je Brnot k To-polščaku, in ta mu je napolnil kozarec. »Jaz ti pravim, da ni premlada; omoži jo!« Brnot je bil danes veliko skupil in zato jako dobre volje. »Kam jo čem možiti ? Svoje dote nima, tržaška rejenka je, kakor sam veš — jaz ji bom moral doto šteti. In Bog ga vedi — kam pride?« »Gotard bo pa doma!« omeni Miklavž. »Seve, sev6, ko bi bil za delo, za težko delo! Pa fant ne more s svojo šepavo nogo! Jaz pravim, da bi ga tu pustil — doma, in izgovoril bi mu, da bo imel dovolj za živež, in potrebo, in svoj kot; ženiti pa se mu ni treba 1 »Kaj pa z Metko?« hitel je Topolščak. »Njo bom pa tukaj omožil, na svojem domu, če dobim pametnega fanta. Pa sedaj je še premlada! In radi jo imamo!« Rekši je nalil jedini kozarec, ki je stal med njima, in ga porinil pred Miklavža. Ta ga je prijel in vrtil v novic med prsti. »Meni jo daj, Brnot!« vzklikne zdajci, »slabo ji nebo!« Janez Brn6t, ki je bil sicer že mnogo pil danes, a vendar še prav trdno sedel za mizo, odprl je usta na široko, in nekaj, kakor —-»k-a-a-aj ?« zadonelo mu je iz grla. »Tako je — Janez! Meni jo daj! Jaz potrebujem žene! Sam sem! Urša ne zmore vsega, ljudje me goljufajo — saj si pameten in veš, kako gre, kadar ni žene v hiši.« V Brnotovi glavi se je čudno vrtelo. Na jedni strani ta nenadna snubitev bogatega bratranca, ki je bila očitna sreča za rejenko; na drugi strani pa misel, ki se mu je bila že za več let ukoreninila, namreč misel, da omoži Metko doma, sinu, šepavemu Gotardu, pa izgovori primeren živež in kot na očetovem domu — vse to si je nasprotovalo, zdaj ni vedel, kam bi se obrnil. Topolščak je čutil, kaj se godi v onem. »Svojemu sinu boš vendar privoščil dom?« dejal je poluglasno. «In kaj, če je slab in šepav? Ce ne more naložiti štirih mernikov pšenice, ali prevaliti hrastovega hloda ? Toliko mu boš pa vendar pustil, da bo plačal hlapce, kakor ti ? Jaz pa nečem ničesar — vedi, ničesar — še postelje ne, niti skrinje!« »No, postelj in skrinjo bo Brnot tudi lehko dal!« deje oni. »Vem, da jo lehko daš! Se dve ali deset, kakor hočeš! Pa to se le tako govori, — brez zamere, Janezi« J. Kersnik: Testament. III »Pa ti bi lehko drugod pogledal!« »Kaj pogledal? Kravo pogledaš in vola, kadar kupiš; žene ni treba, žena se potem sama stori'.« »To pa ti pravim, Topolščak, da je ne dobiš boljše od Metke, v vsem Grabnu ne, niti ne daleč na okoli!« »Zato te pa vprašam, Janez! Ali hočeš?« Oni se je ozrl tja po skoro praznem dvorišči, ker je Gotard ravno v tem trenutku uprezal velicega, iskrega konja, ki ni hotel ubogati. A fant ga je s spretno roko potisnil k vozu, pripel komat ob vojnice in ga prepeljal nekoliko korakov naprej, šepav sin, a vendar pripraven in uren v vsem svojem ravnanji. »Pa praviš, da ni za gospodarja! Le poglej ga!« rekel je Miklavž. »No, dobro je, Topolščak! Tvoja naj velja!« pritrdil je Brnot. »Pa ne mudi se ti vendar ne?« »Cim prej, tem bolje!« »Tudi tako je prav!« Segla sta si preko mize v roke in Janez je natočil brž drugi bokal ter ga postavil med-nja. Dogovarjala sta se še dolgo, in ko je Topolščak odhajal, iz Gotardovih rok vzel vajati in s težkim bičem udaril po kobili, videlo se je, kako ga razvnemata vino in veselje, da mu grč vse tako po volji. Z Metko pa niti govoril ni. — Baš v istem času, ko je Miklavž snubil Brn6tovo rejenko, trčil je Omahnetov Tomaž v mali žganjariji na drugem konci vasi ob velicega, krepkega moža, čigar belolični, inteligentni obraz je bil v čudnem nasprotji z razcapano ali le za silo zakrpano obleko, s katero je opravljen. V roki je držal dolgo drenovo palico, kakor vsi meše-tarji, in sicer tako, da mu je na gorenjem konci še za dobre tri prste molela iz pesti, ako jo je z na pol raztegneno roko postavil pred sč. »Joj, Klander, duša kosmata, kje se pa ti klatiš, da te človek ne vidi več na nobenem semnji, v nobeni krčmi?« vpil je Tomaž na ves glas. »Danes me vidiš, prijatelj, in če si tega tako vesel, pa daj tule za malo žganega. Borovničevec se dobi — izvrsten borovničevec!« Tomaž ni mogel prikriti veselja, da je dobil onega, in je tudi takoj naročil, kar je Klander svetoval. Temu se je ta nenadna Tomaževa prijaznost zdela malo sumnjiva in sklenil je opazovati. Razgovor jima je tekel o mešetariji in kupčiji in Klander je pripovedoval, da je bil nedavno po Ogrskem in Hrvaškem, da se pa tam ne da toliko prislužiti nego doma. 112 J. Kersnik: Testament. »Ti pač ti!« omenil je Tomaž, »ti lehko hodiš po svetu, ki znaš brati in pisati, pa mi smo doma priklenem.« »Tudi s tem ni nič, Tomaž! Srečo mora imeti človek, srečo ti pravim, potem z vinarjem obogati, če je še tako neumen, kakor — krompir!« Klander bi morda ne bil končal svojega govora s tako čudno primero., toda v tem trenutku je bila dekla prinesla gostu pri sosedni mizi veliko skledo z dobro dišečimi ocvirki posutega krompirja in ta duh mu je vplival tudi na jezik. Tomaž je to opazil. »Ali bi jedel?« vpraša poluglasno. »Zakaj ne! Danes nisem ničesar zaslužil.« »O, jaz pač! Pa jejva!« Klandru je bila Tomaževa radodarnost vedno bolj neumljiva, toda pil in jedel je z veseljem in z izvrstno slastjo. Sobica je bila že skoro prazna, ko pokliče Tomaž še žganja. Oba moža sta bila že nekoliko pijana. »Ej, Klander, skoro bi bi bil pozabil! Gledi, gledi, sinoči sem našel kos papirja tam doli ob cesti in nekaj je bilo pisanega gori. v Skoda, da nimam papirja tu, doma sem ga pustil. Pa čakaj, samo nekaj čeček je bilo, blizu tako-le. Saj veš, da sem nekdaj črke poznal pa zdaj jih nič več ne zmagam.« Rekoč je izkušal z raztegnenim kazalcem pisati po mizi. »Vidiš, tako je postavljen jeden steber, in gori na vrhu jeden počez, kakor križ v kozolci, — tako-le!« »I, to je morda »t«, veliki, začetni »T«. . ' »V začetku stoji^ pač, saj sem prav obrnil, ker je zadaj tista čečka, pika se ji menda pravi. Ej, jaz tudi nekaj poznam. Vidiš, za tem križem pa pride »e«, to dobro vem, ker je podoben čevljarskemu krivcu, kateremu se ročaj navzgor zavije. To so ranjki šentožboltski gospod pripovedovali, in dobro je bilo, kajti še sedaj pomnim. Za tem nekaj okroglega, zavitega, kakor slepec, če ga čez sredo stisneš. To je pa »s«, ne li?« « Seveda!« »Potem pa spet takšen križ, ki ga ne poznam! Tako je.« Rekši je zopet vlekel s prstom po mizi. »To je »t», mali »t«, deje oni, ki je bil tudi jako pozoren postal, kajti sodil je navzlic pijanosti svoji, da utegne sedaj ugeniti, od kodi ta radodarnost Tomaževa. J. Kersnik: Testament. tl3 »Kaj pa bo to? To se pravi do sedaj »test«, kaj ne, »test«, in zatem pride zopet nekaj okroglega?« »Morda »o« — potem je »testo«; morebiti je kaka baba, ki se je vozila po pošti, testo zavila v tisti papir,« zasmeje se Klander na ves glas. A Tomaž je v tem trenutku stisnil jezik med zobe tako, da je nekoliko še ven pomolil, razširil je oči, in potem tanko med zobmi zabrlizgal. »Kaj ti je, Tomaž? Kaj si ugenil?« A Tomaž je bil že zopet prejšnji. »Spomnil sem se, da moram Topolščakovi Urši nekaj trakov kupiti. Naročila mi je.« »Zakaj ni Miklavžu naročila?« »Ne vem.« Klander je spoznal, da se oni laže in da je v tistem pisanji zvedel ali ugenil, česar je prej želel. Pa kaj bi bilo to ? Zakaj bi tudi on, Klander, tega ne mogel ugeniti ? Vrhu vsega pa je tukaj šlo gotovo za imenitno stvar. Praznih umazanih papirjev tudi Tomaž ne bo ob cesti pobiral. Vse to je brodilo Klandru po glavi in silil je še nekoliko v onega, ali zaman. Ce je Klander govoril o papirji, odgovarjal je Tomaž ob Uršinih trakovih; če je oni zinil o pisanji, povedal je Tomaž nekaj o debelih Topolščakovih kravah. Naposled je pijanost premagala Klandra, glava mu je omahnila na mizo in zaspal je mirno. Tomaža pa je bila tista nenadna rešitev pisane uganke popolnoma iztreznila. Plačal je in krenil proti domu; zunaj pa je že mrak legal na zemljo. »To je nekaj posebnega — nekaj posebnega!« govoril je s seboj. »Da je »testament«, o tem ni dvojiti, pa kaj je notri, da ga To-polščak skriva? In pokazati ga ne smem nikomur! Da bi znal brati! Pa — počakajmo, videti hočemo, kaj bo Topolščak ukrenil. Oj, Miklavž — Miklavž!« Mel si je roke ter urno stopal navzdol po klanci čez Učak. — Isti večer je Brnot povedal svoji ženi, da snubi bratranec njijino rejenko. Tudi mati je bila vesela te nenadne sreče, kakor se je izrazila. Po večerji pa je povedal oče Metki, da se bo možila. Vprašal je ni, ji je li prav tako, ali ne; on je zmatral stvar z njegovo besedo za do-gnano. Niti zapazil ni, kako je deklica prebledela, in da se je s tresočo roko uprla ob klop pri peči. Noge so se ji šibile in beseda ji ni hotela iz ust. 8 114 Fr. Cucek: Prilika. »Kaj si se ustrašila, kaj?« vprašala je mati; »spat pojdi, spat; pa vesela bodi, da se ti tako dobro ponuja!« S poluglasnim »lehko noč!« odšla je Metka in stara dva sta tudi legla spat. Okoli polunoči pa je stala črna postava pod nizkim okencem v ,zadnjem konci hiše, nema in nepremakljiva, kakor steber, z okna pa se je culo tiho ihtenje, bridek, zatrt jok. »Ubil ga bom, ubil, če je tudi strijc moj — ta norec stari; kaj hoče s teboj ?« Tako se je rotil oni pod oknom. »Oh, Gotard, kako je meni hudo!« zajeknila je deklica. In tako sta ostala še dolgo, dolgo; —¦ vedela si nista pomoči, niti tolažbe. In pri vsi bolesti — kako sladko, kako krasno je bilo to, ko sta si mogla podati roke in časih kak tih poljub! »Z materjo bom govoril!« rekel je Gotard. »Oh — vse je zaman!« Ko je petelin zapel na skednji, nista bila še gotova, kaj jima je storiti. (Dalje prihodnjič.) Prilika. ^v) ečernica mila prisveti * Na nebu tem&tnem, visokem, Nje vidimo ogenj blesteti Na jezera dnu se globokem. In skoraj v valovja zrcali Pri zvezdi se zvezda svetlika; Katero naj človek polivali, Da trumi je čarovni dika? VečeVnica nam prisvetila Kraljica v blestečo je družbo, In zvezde so krog brez števila Družice na samo ji službo. Naj tudi povodna globina Vseh sester odseva lepoto, Večernica zvezda jedina Srce" nam prešinja s krasoto. In v srci se mojem takisto Premnoga zrcali krasota, A pravo veselje in čisto Budi mi le tvoja lepota! — Fran Čuček. &* 164 J. Kersnik: Testament. Testament. Povest. Spisal Janko Kersnik. III. reba je poseči za celih petindvajset let nazaj. Splošne razmere v dolini, kjer se vrše ravno povedani dogodki, bile so tedaj slične sedaj omenjenim; samo drugi ljudje so gospodarili tam. Topolščakovo domačijo je oskrboval Miklavžev oče, stari, osorni Ožbold, in tudi po druzih kmetijah so orali, sejali in se potili predniki sedanjim ratarjem. Po veliki cesti pa so ravno tako v jednomer drdrali poštni vozovi in se pomikali težki pa-rizarji s tržaškim blagom; promet se ne meni za nikogar; naj biva ob cesti ta ali ta, vsak mora ž njim ali za njim; on ne hodi za ljudmi. Pa še nekaj se v teku vseh petindvajsetih let ni bilo znatno iz-premenilo. Tomaža Omahneta koča doli pod klancem je bila skoro vedno jednaka. Streha je kazala svoja rebra, in trte, ki so še za silo držale gabrove preklje ob strešnicah, molele so s svojimi konci prav tako v zrak, kakor danes; Bog, da je prerastel mah trohnelo slamo in da je na severni strani natrst širila sočnato perje po goleh. Tudi gospodar Tomaž — tedaj morda štiridesetleten — ni kazal druzega lica, nego danes, akopram je bil čvrst in krepak. Že takrat je bil vdovec. In vendar njegova koča ni bila povse taka, kakor sedaj, ko zamazana, tu in tam pobita ali pa s starim popirjem zalepljena okna tako čudno pričajo o svojem gospodarji. Tedaj so bila — zlasti v gorenjem konci, snažna in svetla, in spredaj so v čednih lončkih rastli košati žeravec (roženkravt) in temnordeči nageljni; v tesnem vrtci na južnem konci koče je bilo vse polno pisanega cvetja, in to, kakor belo posuta stezica, ki je vodila z bližnje ceste do kočinih vrat, svedočilo je, da Omahnetov Tomaž ne prebiva sam pod to streho. Imel je pri sebi šestnajstletno hčerko Jerico —jedinega otroka, ki mu je bil ostal iz kratkega zakona. Kaj bi jo opisovali? Kadar ob praznikih in nedeljah stoje fantje v gostih gručah nekoliko korakov pred velikimi cerkvenimi vrati in mimo njih hite s po-vešenimi očmi dekleta iz vse fare, pade marsikaka ostra, dovtipna beseda, ki se pa skoro nikdar ne tiče lepote tega ali onega lica, izvzemši da isto sam6 ob sebi terja zlobno oceno; saj je vendar osebna lepota J. Kersnik: Testament. 165 * popolnoma relativna z ozirom na ukus opazovalčev. Dvoje zrcal ne kaže istega lica, in dvoje očes ne vidi jednako. Kadar je šla Jerica mimo, ni bilo čuti opazk, ki bi kaj posebnega nameravale. Vedeli so vsi, da je »kajžarjeva«, pa četudi Omahneta niso imeli v posebnih čislih, vendar o hčeri ni zinil nihče zlobne besede. Dekle je bilo lepo. „Kako grel" šepnil je zdaj jeden iz tolpe. „To je še otrok!" zavrnil je osorno Piškurjev Janika, ki je bil že tedaj glavni vodja vseh fantov iz Grabna, katerega besedi in pesti se je klanjal sleharn. Bilo je jeseni, ko so v Grabnu praznovali cerkveno žegnanje. Gori pri Topolščaku se je gnetlo vse polno pivcev pod košatima lipama, itak so bili zasedeni vsi spodnji prostori v hiši. Na bližnjem podu pa je plesala mladež po čudnih glasovih, katere sta dajala dva štajerska godca od svojih skromnih instrumentov. Jeden je tolkel z lesenimi kladvici po strunah, napetih preko široke deske — igral je na pentek, kakor so to imenovali — drugi pa je piskal na kratko piščal, kateri ni bilo moči izvabiti več zvenkov, nego jih šteje jedna oktava. A zato je tem bolj brlizgal in mladi in stari svet je bil zadovoljen, če je bilo moči prav rezko udariti s peto ob gladki, zvočeči pod. Letos je celo stari, resni Ožbold gledal svoje goste malo pri-jazneje, nego je bila sicer njegova navada, in vsak je vedel zakaj: v pred malo dnevi se je bil sin Miklavž vrnil z gorenjega Stajerja, kamor ga je bil stari pred leti poslal služit samo zato, da se priuči nemščini. Vrnil se je zdrav in krepak in štajersko nemščino je tudi znal, več pa stari Topolščak ni zahteval; in ker mu je bil sin tako pogodil, zato se tudi ni zmenil, da Miklavžu danes —- izpolnil je komaj štiriindvajset let — ni bilo mnogo do tega, da bi pomagal v hiši in v kleti ter da se je mudil več na podu med plesalci; tam se je ponašal plešoč po štajersko, ali pa med fanti pod lipo, kjer je dajal za vino. „Dobrega sina imaš, Ožbold," klicali so kmetje staremu, če se je prikazal ob kateri mizi, „ vesel si ga lehko!" „Piti zna, piti in pete brusiti," godrnjal je stari, a videlo se je da mu je hvala po volji. Miklavž je hotel ravno iz goste družbe pod lipo stopiti tja na plesišče, ko zadene ob Omahnetovega Tomaža. „Hoj, Tomaž — glej ga no! Kod pa hodiš, da te še nisem ujel ?" „Povsod, Povsod! Pa, da me še poznaš ?" „1, kaj bi te ne! Pit pojdi semkaj! Kaj pa ta — kaj, si li ti, Jerica ? Kako si —!" Končal ni vsklika, nego čudeč in z veseljem ozirajoč se v deklico, obstal pred njo. ibto J. Kersnik: Testament; „Pa ti, ti! Spoznala sem te komaj," zavrnila je ona, vsa rdeča v lice. „Tri leta se nisva videla!" / „Da, tri leta," ponavljal je oni, držeč in tresoč njeno rjavo desnico. Natočil je polno kupo belega Štajerca in nazdravil Tomažu in hčerki njegovi. „Plesala boš pa vendar ?" vprašal je takoj. „Saj ne znam!" „0, le pojdi!" „Ko pa ne znam, res ne znam!" „Naučim te že jaz !" Prijel jo je brez drugih ovinkov za obe roki, in vlekel — kajti na pol se je branila in ustavljala — proti podu. „Hal6 — jedno štajersko!" zavpil je in vrgel dve svetli dvaj-setici godcu na pentek. Deklica je v njegovih spretnih rokah plesala bolje, nego je sama mislila, in v gosti tolpi, ki ja je obstajala, zarilo se je marsikatero ok6 od zavisti in slabo prikrite jeze. Ko sta se vrnila pod lipo, natakal ji je Miklavž novic in Omah-netovemu Tomažu se je širilo lice, ko je oni tudi njemu v jednomer pomikal polni kozarec pod roko. Miklavž se je vse popoludne bavil največ z Jerico. To tudi menj bistrim očem, kakor jih imajo naši ljudje v jednacih stvareh, ni moglo prikrito ostati, in zlasti med fanti, ki so bili že dokaj vinjeni, cula se je marsikaka pikra beseda, ki je postajala vedno glasnejša. v ,,Cuj, Tomaž," dejal je zdajci Cehtanov Jurijca ter se razkoračil pred mizo, „zakaj pa otrok doma ne zapiraš ?" Omahneta so po stari navadi vsi tikali. „Ka-aj ?" jecal je ta; bil je že vinjen. „Otroke doma zapiraj, če jih imaš več! Ce imaš pa samo to-le rjavo punico, pa še sam doma ostajaj, in jo straži — pravim ti!" Tomaž se je zleknil počasi čez ogel mize, prejel s koščenimi pestmi onega ob ramah za hodno srajco, da se je debela tkanina udajala pod prsti. Pijanost ga je minila. „Ka-aj — ti kurji meh gorpanski — ti boš zabavljal? — Čakaj, jaz te bom stražil!" Stresel je Jurijco, da so mu zobje šklepetali. Oni je izkušal Tomaža ujeti za vrat ali lase, pa zaman. Ta mož je imel daljše roke. Naposled privzdigne nogo, da bi ga pehnil od sebe. Vtem trenutku prihitita Jerica in za njo Miklavž s poda v gručo, ki se je bila na mah zagozdila okoli onih dveh. Deklica je klicala na J. Kersnik: Testament. 167 pomoč, ter se oklenila očeta, Jurijčo pa je Miklavž prijel okoli pasa. Kričalo je vse križem. V tem poseže zdajci orjaška pest Piškurjevega Janike med bojevnike in na mah so bili narazen. »Mirujte!« vpil je s silnim glasom; „tukaj se ne bo nihče pretepal, dokler sem jaz tu I Nihče se ne bo —-pravim!" Fantje so se umeknili, le Tomaž je kričal: »Kaj zabavlja ta mčh gorjanski!« »Molči!« ukazal je Janika. »Ti si začel, Jurij ca !< obrnil se je k temu, katerega je držal krepko za debelo sviljeno ruto pod ovratnikom. »Čakaj, ti pritlikavec, mi te že naučimo prepirati in tepsti se ob belem dnevi!« Zasukal ga je z levico kakor svedrec, z desnico pa segel mu zadaj na hrbtišči pod rob irhastih hlač, in ga dvignil kvišku. Nad njim, toliko, da jo je mogel doseči, štrlela je iz lipovega debla močna, na-pošev odsekana veja, in nanjo je nateknil Jurijce hlače in ž njimi seveda ubogega lastnika, da je visel sedem čevljev nad zemljo, otepajoč in mahajoč z vsemi štirimi po zraku. Prizor je bil tako smešen, da je glasen grohot zavladal ter je bil pozabljen takoj ves prepir. Jurijca je jel klicati na pomoč, pa sodnik Janika je bil neusmiljen. Toda mehka lipova veja ni mogla dolgo nositi teže; čez malo trenutkov se je ulomila z glasnim treskom in fant je telebil na obraz. Hudega se mu ni pripetilo; pobral se je naglo, kakor je bilo moči ter še kaj hujšega sluteč, popihal jo po cesti. Omahne je bil potolažen, in vina je imel tudi že dovolj. Odšel je v mraku s hčerko domov. Opomnje in opazke, ki so se cule istega pop61udne o Miklavži in Jerici, bile so sicer kmalu pozabljene. A ne dolgo. Prišla je zima in tedaj so pripovedovali ljudje, da kaže debel sneg shojeno gaz do onega okna v Omahnetovi koči, kjer so se zibali po leti rudeči nageljni njegove hčere, in da stopinje v snegu pričajo, da jih ni utisnil navaden, na kveder šivan čevelj, nego tak, prav tak, kakor ga obuva in nosi Topolščakov Miklavž. Slabega ali hudega pa ljudje vendar niso vedeli niti culi. Pomladi je umrl stari Ožbold in Miklavž je bil njegov dedič. »No, sedaj bo pa Omahnetova pela!« govorili so po vsem Grabnu. Tudi Tomaž je čul časih to govorico in si zadovoljno mel roki. Proti hčeri ni zinil nikdar besedice. Po Veliki noči pa je hipno silna novica pretresla vso dolino. To-polščak se je ženil. 168 J. Kersnik: Testament. To bi sicer ne bilo nič posebnega; ali ženil se ni- tam, kjer so v ljudje pričakovali, in o čemer so že tako dolgo govoričili. Sel si je iskat neveste doli na ravno polje, v prijazni Mengiš, k bogatemu Vah-tarju, in vse se je tako hitro godilo in vršilo, da nihče ni slutil o tem prej, nego da so Topolščaka prvič oklicali pri zgodnji maši v Št. Ožbaltu. Jerice ni bilo v cerkvi, a doli blizu velikih vrat je stal Omahne v Čutil je, da se zdajci pri oklici pol cerkve obrača proti njemu, pogledal ni niti na desno, nI na levo; predse je zrl in dvakrat ali trikrat po-kimal z glavo. Sam ni vedel, kaj hoče s tem, toda zdelo se mu je, da mora pritrditi, češ: — prav tako, saj sem že znal! A debele jagode ob rožnem venci, ki ga je imel ovitega okoli leve roke, sklenene z desnico pod klobukom, poveznenim nanjo, rožljale so od krčevitega stiskanja obeh pestij. Domdv prišedšemu prinese hčer zajutrek, ali on je odrinil skledo od sebe. »Kaj Vam je oče?« vprašala je deklica ter postala plaha sredi izbe. »Pospravi! Jaz ne bom jel« Storila je, kakor je velel. Ko se je vrnila, slonel je Tomaž ob mizi in podpiral glavo z obema rokama. »Ti, deklina,» dejal je osorno in se pospel kvišku, »kaj pa imaš ti z Miklavžem? Vprašal te nisem do sedaj, pa danes te vprašam — imaš li kaj na vesti?« Deklica je prebledela in se zardela; a koncem je dejala skoro s smehom: »Ničesar nimam!« »Lažeš !« »No — rada se imava!« »In nič druzega? Deklina — govori! Nič druzega?« Deklica je uprla svoj jasen, poln pogled v očeta. »Kaj hočete druzega? Nič druzega ni! Pa kaj tako izprašujete ?« Tomaž je zvedel, kar je hotel zvedeti. A sedaj mu je nekaj stisnilo srce. Ko bi bil hčerin odgovor drugačen, ko bi bil tak, kaker-šnega se je on prej bal, potem bi bil ohladil svoj srd s povestjo o tem, kar je čul v cerkvi; toda sedaj, ko je bil v svesti hčerine nedolžnosti, sedaj mu ni moglo iz ust to, kar je pač morala zvedeti. »Kaj se je zgodilo?« vprašala je novic in sedaj s-tresočim glasom. Omahne je odprl vrata in na pol obrnen nazaj v sobo dejal s hri-pavim glasom: »Miklavža so danes oklicali. Tam v Mengši se ženi!« J. Kersnik: Testament. 169 Nato je zaprl duri za seboj in odšel gori čez hrib; — kam, ni znal — jedino to je želel, da bi nikogar ne srečal. Štirinajst dnij s hčerjo nista izpregovorila besede. On se ni upal ozreti v nje bledi obraz, ona se je ogibala njegovega lica. Bližal se je dan Miklavževe poroke. Mehka majnikova noč je legala na zemljo, ko se je vračal Omahne iz Blagovice, kjer je delal dninar ob cesti. Doma ga je čakala borna večerja, in tudi to sta po-užila z Jerico molče, kakor je bilo zadnje tedne navada. Tomaž je hotel takoj potem leči spat, a tu se vrne deklica še jeden pot v izbo. »Oče,« dejala je poluglasno, »prosim Vas, pustite me strani!« »I, kam boš Šla, za božjo voljo!« zavrnil je on, skoro prestrašeno. »Strani — služit! Kaj hočem druzega?« »Služit? Kam pač?« »V Ljubljano — ali pa še dalje; saj gredo tudi druge. Doma ne morem biti, ne morem več — saj veste!« Zajokala je na glas. »Za pot še denarja nimaš! In jaz — —« »Vi ga nimate. Pa jaz imam še tisti tolar od ranjke tete.« Omahne je malo premišljeval. Zanj je bilo pač vse jedno, če je hčer pri njem ali ne. On je ves dan zunaj na dnini, in tisti krompir zjutraj in zvečer si skuha sam. Vrhu tega — kdo ve, koliko si Jerica lehko prihrani v službi; doma itak ne more na veke ostati. »Pojdi, če hočeš,« dejal je mirno; »pa kdaj? Jutri vendar še ne?« v »Cim prej, tem rajši!« Dva dni pozneje je Jerica zapustila očetovo kočo. Odhajajoči je Tomaž še stisnil dvajsetico v roke, prisluženo zadnji teden. »Z Bogom, oče!« »Z Bogom! Pa pridna bodi!« Tako sta se ločila. Poljubov ti ljudje v takih slučajih ne poznajo. Odslej je ostal Omahne — sam. Zvedel je sicer, da je Jerica služila nekoliko časa v Ljubljani, da je šla potem s svojimi gospodarji v Primorje; ali pozneje ni bilo več sledu o nji — nikdar več. Tomaž se je lehko privadil samskemu življenju. Saj je ostalo vse pri starem, samo nageljni po oknih so se posušili, cvetje v malem vr-tiči so zadušile koprive in osat in steza od koče do ceste je bila ob deževji podobna jarku, katerega izpira hudournik. Jedenkrat — že več let po Jeričinem odhodu —¦ ogovoril ga je To-polščak, naj pride k njemu na delo. Tomaž je nekaj zagodrnjal in iz njegovih malih svetlih očij je švignil čuden plamen, tako da Miklavž ni 170 J. Apih : Plemstvo in niCrodni razvoj. v drugič vprašal. Pa Omahne je le prišel in ostal delavec in tamo smo ga našli, ko smo pričeli povest. IV. Miklavžu se je z novo ženitvijo silno mudilo. Domačim nasproti o svoji nameri ni zinil besedice, niti sestri ne, ampak skrbel je, da se jc vršil že prvo nedeljo po njegovi snubitvi cerkveni oklic. Ljudje po cerkvi so kar usta odpirali, ko je oznanjal župnik, da se bo Topolščak poročil z Brnotovo rejenko, in sami svojemu sluhu niso verjeli. Tudi Tomaž je stal na svojem starem prostoru blizu velikih vrat. Zazdelo se mu je skoro kakor pred petindvajsetimi leti, ko je cul z leče Topolščakovo ime, da se obračajo ženske zvedavo proti njemu, a danes vendar ni bilo tako, nego sam bi se bil najrajši obrnil k bližnjemu sosedu ter povprašal, kaj in kako, ko bi mu neka čudna, nenadna slutnja ne bila šinila v glavo. Zakaj se ženi Topolščak ? In tako naglo — na vrat na nos — — kaj, ko bi to bilo v zvezi z onim — ? Pa kako bi to bilo mogoče? Gotovo je le, da Omahne pri tej maši svojega rožnega venca ni zmolil. Po glavi mu je brodil jedino le Topolščak in njegova ženitev in skrivnost, ki ga je mučila vse zadnje dni. Ko je bila služba božja končana, bil je med prvimi, ki so silili iz cerkve. Trpelo ga ni tukaj, kakor tedaj pred petindvajsetimi leti ne. Pred cerkvijo ga potiplje nekdo po rami. Klander je stal za njim. (Dalje prihodnjič.) Plemstvo in narodni razvoj, Spisal Jos. Apih, I. ko primerjamo zapadno-evropske države med sabo kar se tiče stopinje, katero so dosegle v industriji, moramo odkazati Nemčiji šele četrto mesto; stoprav za Nemčijo nastopa Av-stro-Ogerska. Narodno-gospodarske razmere so jako različne pri nas in v Nemčiji, a glavna proga narodno-gospodarskega značaja je ista pri obeh: za obe je jednake važnosti kmetovalstvo v najširšem pomenu. To je statistična istina; ali ravno taka istina je, da je tu in tam industrija neobhodno potrebna, in da bi sosebno na Nemškem J. Kersnik: Testament. 241 Testament. Povest. Spisal Janko Kersnik. IV. (Dalje.) li te je Topolščak za starejšino izvolil, kaj li, da si tako one-gav, tako moški, in še besede ne zineš o pravem času ? Nisi li mogel ust odpreti zadnjič, ko sva pila v Št. Gotardu?« Tako je kregal Klander tovariša, ko sta krenila po cesti proti Tomaževemu domu. Večje in manjše gruče ljudij so hitele mimo njiju in v vseh je tekel razgovor le o najnovejši novici, ki je bila oglašena raz lečo. »Sem li znal?« zavrnil je Omahne. »Beži, beži! Ti bi ne znal? Ti in pa Topolščak, — saj sta si vendar kakor —« Klander je rabil tu primero, katere iz ozirov najna-vadnejše dostojnosti ne smemo ponoviti, a po trenutnem odmoru in ko Tomaž ni črhnil besedice, pristavil je malo zlobno: »No, pa saj — da bi bil ti res njegov tast, kakor si jedenkrat hotel.« Tomaž danes ni bil dobre volje; postal je s srditim pogledom. »Molči, prismoda! Ali pa sam hodi, spredaj ali zadaj!« »No, vidiš, brate,« menil je Klander s smehom, »kaj nisem dejal, da si prokleto moški? Sedaj te je pač sram z menoj hoditi! No, le čakaj — če bo zdajle kupčija boljša, tam na Štajerskem, potem ti pa vrnem tiste groše, ki sva jih zadnjič zapila, da ne porečeš, da sem ti kaj dolžan!« Korakala sta nekoliko časa molče drug poleg druzega, le Klan-drovo bistro oko je časih skrivaj zablisnilo po Tomaži; videti je bilo, da mož nekaj namerava, pa ne ve, kako bi pričel. »Na Štajersko pojdeš?« vprašal je prvi zopet Omahne. »Takoj, še danes!« Prispela sta počasi do Tomaževe koče. »Pa dobro opravi!« godrnjal je le-ta in hotel kreniti s ceste v mali breg proti svoji podrtini. A Klander je imel dovolj mešetarske nravi, da se ni dal lehko odpraviti. Vrhu posebnih namenov, ki jih je danes gojil, bil je tudi zopet silno lačen; v takem slučaji pa ni poznal dne skrajne sramežljivosti, ali, recimo, onega tihega, skritega ponosa, kateri znači navadnega, najubožnejšega kmeta, ki ne bo zlepo prosil jesti, dokler imenuje le ped zemlje svojo last; prosi stoprav popotni berač! Izjeme so silno redke. 10 242 J. Kersnik: Testament. Klander pa je bil mešetar in — potepuh. Ozrl se je sicer naglo po cesti gori in doli, da li ni nikogar blizu, ki bi ga utegnil slišati, in potem je stopil za Omahnetom. »Ali imaš kaj gorkega?« vprašal je nekoliko korakov pred kočo. »Kdo mi bo skuhal, če si ne sam?« »Pa skuhaj!« Tomaž je molče segel pod tnalo pri veznih durih, izvlekel velik železen čavelj, uteknil ga v široko luknjo v vratih in privzdignil zapah, s katerim so bila zaprta od znotraj. »Tatov se ne bojiš,« omenil je Klander. »Kaj mi bodo ukrali?« »I, križavce, ki jih služiš pri Topolščaku.« Sedel je na klop, ki je oklepala veliko, razpokano peč, Tomaž pa je odprl malo omaro v veži ter prinesel skledo, napolnjeno s kuhanim sočivjem, in dve leseni žlici. Prvo je del sredi mize, postavljene v kot nasproti peči, žlici pa je položil poleg na desno in levo. Nato je prinesel še cel hleb črnega kruha, kakor ga je dobival vsako soboto pri Topolščaku, sedel za mizo in odmolii glasno očenaš. Med molitvijo je porinil tudi Klander, zapazivši dve žlici na mizi, svoje veliko telo v ozki prostor med mizo in klop ob steni. V skledi so bile kuhane mlade nati, a mrzle, z jesihom okisanc in na debelo s poprom posute. Jed je šla Klandru v slast; zadnji je odložil žlico in se tudi proti staremu zakonu kmetske etikete, pustiti namreč vedno nekoliko na dnu sklede, ni pregrešil. A hudomušnost ga navzlic Tomaževi gostoljubnosti ni pustila. »Pri tebi je menda vsak svetek — petek, prijatelj! V delavnikih se ti pri Miklavži dobro godi, ko delaš gori, v nedeljo pa doma lc-nušiš, črn kruh ješ in vodo piješ.« »No, vedi, ti capa neumna, večkrat imam vina v kozarci ali pa kaj žganega, nego ti!« »Ne bodi, ne bodi — Tomaž! Ne jezi se! Saj kadar imaš kaj več vina v kozarci, tedaj pa domov grede cunje in popirje pobiraš ob cesti, he, he — kam pa si dejal tisto pisanje, ki te je še na stare dni učilo brati?« »Ne vem, kam sem je vrgel,« odgovoril je oni navidezno malomarno, a na tihem si je mislil: »Kaj, ko bi mu vendar pokazal zavitek? Seve, tistega ne pokažem, kar je notri, predno sam ne vem, kaj je! Pa samo zavitek — morda vendar ni to — kar mislim.« J. Kersniki: Testalnent. M3 Klander je videl, da Tomaž nekaj ugiblje, in kakor prekanjen diplomat ga ni hotel oplašiti z novim vprašanjem. v Izvlekel je malo pipo iz žepa in le dejal: »Skoda!« »Zakaj ?« »I, časih tiči kaj v tacih pisanjih — kar je mnogo vredno, mnogo; pa je vržemo strani.« »Če ga nisem pomašil kam med smeti?« zamrmra Tomaž polu-glasno in licemersko namišljen. Klander zajame vodo iz škafa in pivši vtakne vso glavo v velik korec. Oni pa v tem stopi iz sobe in zapre duri za seboj. »Aha!« sikne Klander za njim in se splazi k vratom poslušat, kje išče Tomaž popir. Slišal je, da oni vrata v hram zapira za seboj, na kar le-ta naglo svoja na pol odpre. Lehko je čul, kako je zaškripal pokrov Tomaževe skrinje, katerega je bil ta glasno in z ropotom privzdignil. »Da le vem, kam devaš svojo skrivnost,« šepnil je Klander, in z zadovoljnim licem zaprl zopet vrata ter sedel na staro mesto. Omahne pa ni bil tako neumen, kakor si je domišljal mešetar. Prišedši v hram je res z glasnim hrušem odprl skrinjo, zajedno pa se nasmehnil zvito in pest pomolil nazaj proti vratom. »Saj vem, da poslušaš; le vleči na uho!« mrmral je in iz glo-bocega žepa, ušitega v telovnik prav pod pazduho, potegnil v zamazan robec zavita pisma. Svojo skrivnost je nosil vedno seboj. Odvzel je samo širok popir, očividno prejšnji zavitek, drugo pa spravil zopet v žep; potem je glasno zaprl pokrov skrinji in se vrnil h Klandru. Spotoma je list še dvakrat trdo stisnil v pesti in tako zgubano in na pol raztrgano kepo podal tovarišu. »To-le je menda!« »He, he — veliko ni videti,« menil je oni in pazno razgrinjal in gladil list ter obračal ga na vse strani. »Aha, tu je nekaj pisanega!« Rekši je tiho čital besedo »testament,« ki je bila z velikimi, raz-tegnenimi in ne posebno razločnimi črkami pisana na sredi zavitka. Tudi njemu se je zablisnilo v glavi, pa izdati se ni hotel, zlasti ker ga je Tomaž gledal tako pazno in neprenehoma. »In notri ni bilo ničesar?« »Nič, prav nič!« »Ej, torej je kak čevljar ali krojač, popotni, seveda, vrgel to strani. Prijatelj, kar je tu pisano, pomenja »attestato«, »testimonianza,« to je laški in se pravi po naše »izpričevalo«. Ce te kdo nabije, ali vsaj 10* 244 J.Kersnik: Testament. udari, da se ti pokaže črna lisa ob koži, ali pa malo krvi, potem greš k padarju po »testat«; glej, takšni »testati«, ali če ne takšni, pa drugi — morda kakšen potni list — kaj jednacega je bilo tu notri. Ali ni bilo?« »Ne, pravim, nič, prav nič ni bilo,« de 6ni, pa tako nemirno, negotovo, da bi bil tudi drug, nego Klander, spoznal, da Tomaž laže. Nemiren, iznenaden pa je bil, ker so se mu pri Klandrovih besedah, katerim povse vendar ni hotel, ni mogel prav verjeti, jele podirati razne nakane, ki jih je gojil vse zadnje dni. »To ni za nič!« rekel je mešetar hladnokrvno, stisnil popir v kepo in ga vtaknil v žep. »Kos klobase bom zavil vanj, če jo dobim pri Topolščaku.« »Ne, daj sem! Jaz tudi lehko kaj vanj zavijem,« vskriknil je jezno Omahne. «Če pa ne dam?« »Daj sem, pravim!« »Ne dam!» Kresal je v tem gobo ter jo tlačil v pipo. Tomaž pa je v svoji jezi zagrabil težak stolec in ga zavihtel nad Klandrom. »Se jedenkrat ti pravim, daj sem!« kričal je na ves glas. Klander je bil sicer močnejši od Omahneta, toda sedel je na klopi pri peči in nobenega orodja niti orožja ni bilo blizu. Z zlobnim nasmehom je segel v žep, izvlekel kepo in jo vrgel v kot za mizo. »Si li zblaznel, ali kaj? Menda si ukral tisti popir in kar je bilo v njem, ali si pa koga oropal ? No — čakaj — mrcina! —« Rekši je zaloputnil duri, odšel in grozil še s ceste s pestjo; tako je plačal Tomažu gostoljubnost in zajutrek. V. »Pražnjega prta ne žabi, Urša, in srebrne žlice, one težke, položi na mizo; vina pa natoči v tisto laško majoliko!« Tako je ukazoval Topolščak sestri, ki je pripravljala v jedni gorenjih sob obširne domače hiše mizo k slovesnemu obedu. Ker se je bil Miklavžev oklic z Brnotovo Metko tako hitro zvršil, le-ta in njeni redniki niti utegnili niso priti jedenkrat na ogledi, kakor veleva to potrebni in spoštovani običaj; a sredi prvega tedna po oklici se je namenil Brnot z ženo in rejenko v Ljubljano kupovat, kolikor niso doma imeli potrebnega za balo in svatovanje. Napovedali pa so se ženinu, da se pri vrnitvi oglasijo pri njem, in temu pohodu so veljale gori omenjene priprave v Topolščakovi hiši. J". Kersnik: Testameut. 245 Tujih ljudij danes ni bilo mnogo in zato je Urša tem lože pripravljala obed; za silo pa sta bila Tomaž in dekla tu. Prvi je nosil sicer čuden obraz, kakor bi mu ne bilo vse to po volji. A kdo se je zmenil zanj ? Proti poludne so se pripeljali napovedani gostje. Stari Brnot je vodil sam težkega, nizkega konja, kakor jih od nekdaj prirejajo in rabijo v teh krajih; za njim na vzvišenem, rdeče prekritem sedeži pa sta sedeli žena in rejenka. Prihod in vsprejem je bil hladen. Brnot je pomagal konja izpreči, Miklavž je oblastno kričal za hlapcem, ženski pa sta stali molče ob strani. Šele Urša, ki je, opravljena z novim predpasnikom, obrobljenim z belimi, malimi čipkami, prihitela iz hiše, provzročila je gorkejši razgovor. »Dolgo ste se mudili, dolgo,« klicala je že v veži, »jaz sem skoro mislila, da tudi danes ostanete še v mestu. No, to je lepo, mati Brno-tova, da prihajate jedenkrat k nam; pa ti Metka, saj te komaj poznam, tako dolgo te nisem videla. Kje imate pa Gotarda, zakaj ni prišel? Prišel bi Vam lehko naproti!« Tako je tekel curek besedij iz Uršinih ust, ko je pozdravljala goste. Brnotovka se je prijazno smehljala in odgovarjala v naglici, Metka je le molče stisnila roko teti Urši; lehka rdečica ji je pa vendar silila v lice. — »To bom še letos strani vrgel,« govoril je glasno Miklavž, kažoč na leseno kolibo poleg hleva, kjer so hranili drva; »napoti nam je tukaj, in novo drvarnico napravim zadaj za hišo, na kamenitih stebrih in z opeko krito.» Brn6t je pazno ogledaval prostor. »Da, da, potem bo lepše tukaj!« pritrdil je Miklavžu. »In ta-le svinjak tudi prestavim! Sedaj imajo že zidane, in pravijo, da so boljši. Zidanega bom del tja na konec hleva.« »Oj, nikari, nikari, Miklavž,« oglasi se Brnotovka, »leseni so boljši; le starega se drži! V zidanih ti bodo uročni, in če ne boš imel bri-njevega porezanca pod njimi, ne pomore ti ni oglje, ni ogljena voda.« »Jaz sem tudi čul, da se v zidanih ne rede!« dejal je Brnot. »Ne vem — pa kaj tudi; poskusiti se mora,« menil je Miklavž in z levico, katero je tiščal v žepu, rožljal po srebrnjakih, da se je culo. Prišli so do hlevnih vrat, katera je Topolščak odprl naglo na iztezaj ter potem razkazoval svojo živino, govedino in teleta in v spodnjem konci konje in dvoje žrcbet, ki sta stali v posebnih, z deskami obitih hlevcih. Tudi na drugo stran širokega dvorišča je vedel družbo, v 246 lepo urejeni vrtič, pod košato, že z zorečim sadjem napolnjeno drevje; spodaj pod bregom pa je. stala lepa, zidana sušilnica. Vse je bilo videti v dobrem redu in Brnot je le prikimoval z glavo, Brnotovka pa tudi ni več oporekalo tej ali oni nameri, katero je izustil gostobesedni Topolščak. Jedina Metka je molčala. A kdo se je brigal za njo! »Ali gremo malo po polji?« vprašal je ženin. »Vroče je,« menila je Brnotovka. »Kaj boste hodili?« pristavila je Urša, »saj je pozneje še čas, sedaj si malo odpočijte!« Vsa družba se vrne proti hiši. Sedaj stoprav je Miklavž prvič ogovoril svojo nevesto. »Ti bo li povseči?« Na prvi hip ni odgovorila. »Veliko je!« dejala je potem poluglasno in ne da bi se ozrla v ženina. »Pa se zmaguje!« pristavil je Miklavž. Odidejo takoj v gorenjo sobo, kjer je bila miza že popolnoma pripravljena za obed. Miklavž je, ne po kmetski navadi — saj se je imel sam za pol gospoda — uredil hitro sedeže, ukazoval Urši in dekli, ki sta nosili jedi, in Tomažu, ki je prinašal vino. Vse se je moralo naglo vršiti, ne da bi čakali po pol ure med posameznimi vrstami jedil. Brn6tu ni bilo prav povšeči, pač pa ženi njegovi, kateri se je zdelo to nekako gosposko.. A nihče ni storil opazke. Konečno se je družba prav oveselila. Moža sta se pri vinu razgo-varjala o letini, kupčiji, prometu, živini in celo o železnici, o kateri pa nobeden ni imel prijaznih mislij; Brnotovka in Urša, ki je bila tudi pri-sedla k mizi, pa sta razpravljali domače dogodke; tudi o tujem gospodu, ki je tu umrl, bilo je mnogo razgovora. Metka je izginila iz sobe. ne da bi bil kdo zapazil. Sla je iz hiše mimo radovedne dčkle, katera ni vedela, bi li prihodnji gospodinji rekla »ti« ali »Vi«, in krenila proti vrtu, kjer se je ob njegovi severni strani raztezal visok, gosto zasajen gabrov plot. Tam, skoro sredi brega širil se je v prostorno senčnato lopo, kjer je popotna gospoda, čakaje, da se okrepčajo konji, rada posedala ali obedovala. Danes ni bilo nikogar. Metka je sedla na klop, v tem ji je omahnila glava na mizo, in dekle je zajokalo tiho in bridko. Revše je bilo neznosno nesrečno, pa mehka nrav in vsa njena vzgoja ji nista mogli dati poguma, upreti se trdovratno tej možitvi. Klanjala se je očetovemu povelju, kakor neizogibni usodi, in tudi ljubi njen, šepavi Gotard, ni imel do sedaj po- J. Kersnik: Testament. J. Kersnik: Testament. 247 guma, odkriti roditeljem njijine razmere. Opravljala sta doma svoj posel, kakor sicer, ali govorila sta malo med seboj, samo po noči pri oknu, z drugimi pa kolikor je bilo najnujnejše. Mati Brnotovka je dejala, da je to navada vseh nevest, da je bila tudi ona taka. Gotarda pa je stari samo jedenkrat malo osorno pogledal, ko na vprašanje, je li živina opravljena, ni bilo naglega odgovora. O ženitvi se je govorilo, kakor o drugem važnem podjetji; o tem pa, kaj pravi nevesta, je li zadovoljna ali ne, ni bilo besede. Tako je potekal dan za dnevom. Ko so se namenili v Ljubljano, ukazal je Brnot Gotardu, naj se pelje ž njimi; ta je molčal, in ko so zjutraj zgodaj sedali na voz, ni bilo Gotarda nikjer; stari je klical nekoliko časa po hlevu in skednji, a naposled je nejevoljno sedel na voz in pognal konja. »Naj pa doma ostane!« godrnjal je glasno. Potem Gotarda nihče več ni omenjal. Deklica je dolgo slonela ob mizi; bolesti, ki jo je težila, trebalo je duška, in jok, ta bridki jok bil je pravi dušek. Čuda ni, da je za-hrščal težak korak po peščeni stezi šele, ko je nekdo postal pred njo; privzdignila je glavo. Tomaž je bil ter začujeno gledal mlado objokano nevesto. Dekla ga je bila poslala na vrt po pelin — stari Brnot je koncem obeda jako čislal vršiček pelina v vinu — in mimo lope grede je zapazil Metko. Nekako čudno ga je izpreletelo, ko je pogledal starec v to objokano lice. »Nisem li videl že tega obraza?« To vprašanje se mu je vsililo. Metko je poznal že dolgo, ali to lice, katero je sedaj videl pred seboj, to ni bilo Metkino, ne — to je bilo drugo —¦ a kdaj je je že videl —¦ kdaj — ? Potegnil je s svojo žuljavo roko preko očij, ali ni vedel, kaj bi dejal. »Gori te čakajo,« zinil je potem naglo, vedoč, da se laže, in odšel proti hiši. Metka ni mogla hitro za njim; vstala pa je počasi. Doli po cesti pod vrtom je v tem pridrdral dvouprežen koleselj in se ustavil na Topolščakovem dvorišči. Izstopita dva gospoda. Metka sedaj celo ni hotela gori v hišo. Miklavž pa je takoj cul zopet ropot voza oknom in hitel gledat. »Aj, naš sodnik« — vskliknil je proti Bernotu, »kaj pa ta hoče?« Hitel je po stopnicah gospodoma naproti. . Tudi Urša je šla za njim, Brnotova pa sta radovedno stopila k oknu. V tem je Topolščak pripeljal oba gospoda, sodnika in njegovega pisarja v sobo ter jima uslužno ponujal sedežev in vina. 248 J. Kersnik: Testament. »Le počasi, le počasi, gospod Topolščak«, sopihal je sodnik, debel, sivobradat mož, oblastnega obraza, iz katerega je molel velik in malo rdečkast nos. »Najprej to, kar je treba, uradne reči, potem šele se okrepčamo. Kaj pa imate ? Imate li kaj rakov ? Izvrstne rake ste imeli časih.« »Imamo, imamo,« hitel je Miklavž. »Torej — rake, pa le veliko soli v krop! In jesih, je li hud?« »O, da, da, pravi vinski jesih!« »Rakom ni nikdar dovolj soli in nikdar prehud jesih — to Vam pravim, gospod Topolščak! Pa najprej uradne reči!« Miklavž je hotel povprašati, kaj ima gospod sodnik uradnega pri njem, a oni v tem ugleda Brnota ter ga pozdravi. Služboval je že več let v tem kraji, in poznal skoro vse ljudi. »Kaj pa praznujete danes?« povprašal je veselo. »Na ogledih smo, na ogledih!« In potem so razložili drugi svojo namero. »Saj pridemo še doli k Vam, gospod sodnik! Vi morate še dovoliti, saj ste Vi najvišji varuh; —¦ dekle je rejenka, tržaška rejenka!« — dejal je Brnot. »Tako, tako ! No, le pridite, pa krstnega lista ne pozabite, bomo naredili, bomo! Rakom pa malo česna, gospod Topolščak; ne pozabite — prav svež mora biti, sicer me bo zgaga pekla! Sedaj pa uradno!« »I kaj pa je vendar?« hitel je Miklavž, ki ni mogel prej vriniti vprašanja, »Pri Vas je umrl nekov Tržačan — ne li, gospod Topolščak? Zapečatilo se je, kar je pripeljal s seboj; zvedeli smo tudi, kdo je bil in od kodi; brat njegov živi v Ljubljani, in ta se je oglasil za dediča, in sedaj moramo pregledati to, kar smo pri Vas zapečatili — saj je zapečačeno, naš kancelist je pečatil, ali ne? — No — in ceniti moramo, kar je imel, in pogledati, ni li pustil kaj pisanega, kaj testamenta! Ali je kaj pustil?« »Jaz ne vem«, dejal je Miklavž, a vse se je treslo v njem; toda znal se je zatajevati. »Pokažite torej tiste reči! Vi ste sami priseženi zvedenec, in — no, to je dobro, Brnot tudi; treba ni druzega — hitro opravimo; posebnega itak ne bo. Pa čujte, gospod Topolščak, rakom nikar kumina ne pridevati, jaz ga ne maram. Samo česna — pa malo, in — še jeclen-krat: svež, mlad, mora biti!« J. Kersnik: Testament. 249 Zapovedi o rakih je cula samo Urša, ki je pazno poslušala med vrati. Sodnik s pisarjem, Brn6t in Miklavž so šli v drugo stran po ozkem hodniku, kjer je gospodar odprl sobo, v kateri je ležal in umrl oni tujec. Njegova ostalina je bila v velikem zaboji sredi sobe spravljena, zaboj pa s sodnim pečatom zapečačen. Pisar odpre zaboj in potem so počasi iz kovčegov vlekli obleko in drugo drobnjav. Tudi denarja so našli — bankovce, zlate in srebr-njake. Sodnik je vse vestno zabeleževal. Bili so že skoro gotovi, ko je jel sodnik zmajevati z glavo. »Čudno, čudno; — pa iščite vendar po žepih, dali ni kaj notri. Tisti brat ranjcega iz Ljubljane je govoril o testamentu, toda ni ga nikjer; morda tiči v kaki suknji.« A vse iskanje je bilo zaman. Miklavž je stal ob strani in ugibal. Nihče družili se ni zmenil zanj. »Če ni, pa ni — meni nič mati I Sedaj sklenemo zapisnik. Vedel sem, da bomo kmalu gotovi! Pa bogat je bil ta mož, bogat!« »Bogat?« vpraša Brnot. »Odkodi pa je bil.« »Iz Primorja..Velika posestva ima; no, brat se bo veselil! Mi pa tudi, sedaj ko smo gotovi — da bodo le rakci dobri! Miklavž, gospod Miklavž, Vi ste odgovorni!« Ta se je počasi približal. Bil je še vedno negotov, kaj mu je storiti. Ako sedaj pokaže testament — kako lehko mu izmuzne Metka; — po poroki bi ne bilo več nevarnosti. Toda — ko bi bilo potem zamujeno ? Pravna stran mu ni bila toliko znana. Moral je povprašati. »Kaj pa, če se testament pozneje najde?« Rekel je to navidezno malomarno v tem, ko je zapiral zaboj. »Oh, potem so pa sitnosti, silne sitnosti — pravda je gotova, oh, bolje vse pustiti —Vam pravim,« besedoval je debeli sodnik. »Oh, to niso prijetne reči.« »Ste li sklenili zapisnik?« Pri zadnjih besedah se je obrnil k pisarju. Miklavž pa je bil tudi s svojim sklepom gotov. »Brnotovo besedo imam,« dejal je sam pri sebi, »on je ne bo snedel! Torej —« »Potrpite, gospod sodnik,« rekel je glasno, »še jedno suknjo imam tam v svoji sobi; »ta Tržačan jo je slekel, ko je legel v postelj. Pogledal je nisern, morda je v nji kaj pisanega!« »Dobro, prinesite jo; pa saj tudi tam ne bo ničesar; škoda, da čakamo! Toda prinesite, prinesite!« 250 J. Kersnik: Testament. Sodnik je bil malo nejevoljen. Topolščak pa je stopil urno ven, čez hodnik v podstrešje. Od-meknil je v kotu, kamor je bil onokrat skril tujčev testament, prazni zaboj, privzdignil ploščo opeke in izvlekel zaprašeno suknjo. Hitel je ž njo doli ter spotoma otrkaval prah raz njo, toda v žep ni segel. V sobo prišedši jo je dal sodniku. Ta jo je skrbno preobrnil, potem pa potipal žepe od zunaj, in ker ni nikjer čutil ničesar, segel v vsacega posamič. »Nič! Tudi tu ni ničesar!« deje potem in vrže suknjo na bližnji stol. »Ničesar?« zakriči Miklavž, da se zdajci vsi ozro vanj. Zgrabil je suknjo in krčevito stiskal žepe in podlogo. »Nič! Nič!« ponovil je nehote in še jedenkrat preobrnil suknjo. Drugi so strmeli vanj. »Kaj Vam je, gospod Topolščak?« dejal je plaho debeli sodnik; usiljevala se mu je slutnja, da je Miklavž zblaznel. Oh — vrag vedi, — da ni nič,« dejal je ta, težko premaguje razburjenost. »Mislil sem res — ker ste tako govorili — pa nič ni, nič!« V tem je vrgel suknjo na zaboj. »Raki so gotovi, gospod sodnik,« oglasi se Urša med vrati. »Dobro, dobro, sedaj le pojdimo! Stojte, da denarjev ne pozabim! Saj vem, da se nisem zastonj vozil sem gori! A16, sedaj pa rakce, rakce! Ali znate, kako se raki jedo?« Z zadnjimi besedami se je obrnil k pisarju, ki je stopal z Brno-tom vred počasi za njim po hodniku. Topolščak je ostal v sobi, zaprl duri, vzdignil še jedenkrat tujčevo suknjo in jo pretipal in preobrnil. »Nič! Nič! Kdo je ukral — kdo mi je ukral?« sikal je med zobmi. Kmalu popoludne so odhajali Brnotovi. Slovo ni bilo gorko; Brnot je bil sicer malo vinjen in gostobeseden, Miklavž pa ni govoril veliko. Tomaž je upregel konja in ga držal za brzdi ves čas, ko so oni sedali na voz; nihče ni zapazil, kako zlobno-zadovoljen smehljaj se mu je kazal na ustnih, ko ga je Topolščak osorno opozoril, naj se urno suče. (Dalje prihodnjič.) 4