45 Lilijana Žnidaršič Golec NOVO O PRIMOŽU TRUBARJU IN TRŽAŠKEM ŠKOFU PETRU BONOMU V NOTARSKI LISTINI IZ SREDE JUNIJA 1541 Čeprav je bilo tako Primožu Trubarju (ok. 1508–1586) kot Petru Bonomu (1458–1546) posvečene že razmeroma veliko raziskovalne po- zornosti (Brazzano 2005; Cavazza 2007; Jerše 2009),1 je preučevalcem njunega življenja ostajala nepoznana notarska listina, izdana v Trstu 15. junija 1541. Da so raziskovalci listino spregledali – njen prepis hrani tržaš ki škofijski arhiv,2 utegnili pa bi jo najti tudi kje drugje –, je mogo- če sklepati na podlagi dejstva, da o njej molčijo vidnejša biografska dela o Trubarju in Bonomu (Rupel 1962; Rajhman 1982;3 Brazzano 2005). Do zdaj širši javnosti znani podatki o vezeh med Trubarjem in Bonomom sicer niso maloštevilni, nekateri od njih se povrhu tega nanašajo prav na leto 1541. Kar zadeva Trubarjevo navzočnost na Bonomovem dvoru v Trstu, je ta prvič izpričana poldrugo desetletje prej, 7. marca 1526 (Golec 2008a, 26). Tega dne je mladi Trubar skupaj s petimi drugimi osebami iz kroga škofa Bonoma, večinoma tržaškimi duhovniki, nastopil kot priča pri zapisu oporoke škofovega bratranca Lenarta Bonoma, »doktorja obo- jega prava, tržaškega [stolnega] dekana in kanonika«. Zapis je na stal v hiši vicedomina (notarja) Janeza Krstnika Peterlina, pri čemer naj pou- darim, da je bila druga priča s priimkom Peterlin, Peter Peterlin, v drugi 1 Omenjam le nekaj del iz obdobja zadnjih dveh desetletij. Prim. Rajšp 2018. 2 Archivio storico diocesano di Trieste, Carteggio Miscellaneo (1406–1802), busta 1. 3 Prim. objavo Rajhmanovega biografskega članka na spletni strani http://www.slo- venska-biografija.si/oseba/sbi729148/#slovenski-biografski-leksikon, dostop 16. no vem bra 2019. Stati in obstati 15(2019): 45-51 https://doi.org/10.26493/2590-9754.15(30)45-51 46 RAZPRAVE, ŠTUDIJE polovici štiridesetih let 16. stoletja podobno kot Trubar tarča obtožb za- radi izražanja protestantskih stališč. Od Trubarja nekaj let starejši Peter, najverjetneje sin vicedomina Janeza Krstnika in pozneje tržaški stolni kanonik, se je moral v začetku leta 1548 zagovarjati zaradi vere kot edini klerik na sodnem procesu v Trstu (Cavazza 2006, 102; Žnidaršič Golec 2019a, 413–14). Oporoka škofovega bratranca Lenarta, ob kateri sta se 7. marca 1526 Trubar in Peter Peterlin morda videla prvič, pa je za nas za- nimiva tudi z vsebinskega vidika. Razkriva namreč, da je imel umira- joči Lenart na ožjem Kranjskem župnijo Ig, kjer je vsaj občasno živel, kar nam lahko pomaga pri iskanju pravega odgovora na vprašanje, kako je Trubar sploh prišel v stik s škofom Bonomom (Golec 2008b, 13–14). Toda vrnimo se k letnici 1541 in si najprej poglejmo že dolgo znane vire iz tega leta. Pred 135 leti, leta 1884, je bralcem Ljubljanskega zvona veči- no teh kratko predstavil Lovro Žvab, opirajoč se pri tem na zapise tržaš- kih vicedominov in izpise tržaškega arhivarja, knjižničarja in zgodovi- narja Luigija de Jennerja (1803–1868) (Žvab 1884). V gradivu, ki ga je povzel Žvab, Trubarja srečamo štirikrat: prvič 29. aprila 1541 v vlogi priče v véliki dvorani tržaške škofijske palače pri naku- pu hiše »za Pasquo« (hčer Nikolaja iz Portogruara); drugič 1. junija 1541 kot »upravnika bratoma Ivanu in Jeronimu Brati«, fevdnikoma tržaš kim škofom pripadajoče posesti v Kastelcu pri Socerbu – tej sta se zdaj odpo- vedala v korist skrbnika Bonomovih mladoletnih vnukov Antonia Della Spade; tretjič 13. junija 1541 v vlogi priče pri formalni izročitvi kastelske posesti Della Spadi; četrtič 9. avgusta 1541, znova v vlogi priče pri izsta- vitvi listine, zadevajoče posest omenjene gospe Pasque (Žvab 1884). Da se je Trubar v Trstu zadrževal že pred 29. aprilom 1541, po drugi strani izvemo iz pisma zdravnika Melhiorja Cerronija avguštinskemu patru Giuliu Della Roveri z dne 7. aprila 1541. V pismu verskemu somišljeni- ku Della Roveri, ki mu je bila tedaj že tesno za petami beneška inkvi- zicija, Cerroni omenja kontakt z »duhovnikom Primožem« (Brazzano 2005, 323). Kot zaupnika škofa Bonoma (familiar) je Trubarja na enem od zaslišanj inkvizicijskega sodišča v Benetkah zgodaj poleti 1541 ozna- čil tudi sam Della Rovere, vendar naj ga ne bi poznal osebno (Cavazza 2006, 95, 97). Če ta trditev drži, potem si moramo pač na novo postavi- 47 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC ti vprašanje, ali se je Trubarjevo drugo nedvoumno dokumentirano bi- vanje v Trstu v resnici začelo med adventom 1540 (ali kaj prej). Težko si namreč predstavljamo, da bi se Della Rovere, ki je tega leta na povabi- lo škofa Bonoma v Trstu prevzel adventno pridiganje v italijanščini, ne srečal s Trubarjem, Bonomovim zaupnikom in za »evangeljsko stvar« vnetim pridigarjem slovenskega jezika. Bolj kot s časovnega vidika je nov premislek sicer potreben z vidika okoliščin, ki so Trubarja prived- le k temu, da je zapustil Ljubljano (in službo ljubljanskega stolnega pri- digarja) ter se podal k škofu Bonomu v Trst. Nobenega dvoma vsekakor ni, da je Bonomo Trubarju zaupal razne naloge spomladi in poleti 1541. Kot smo videli zgoraj, se v virih »prve roke« Trubarjevo ime pojavlja od 7. aprila do 9. avgusta, pri čemer je vir, o katerem bo v nadaljevanju tekla beseda, nastal sredi junija 1541. Gre, kot rečeno, za prepis notarskega instrumenta, ki sem ga 16. maja 2014 našla med evidentiranjem arhivskega gradiva v Škofijskem zgodo- vinskem arhivu v Trstu (Žnidaršič Golec in Volčjak 2015, 7). Sistematično iskanje, izpisovanje in objavljanje podatkov iz gradiva, »pomembne- ga za Slovenijo in Slovence v tujih arhivih«, poteka že vrsto let, najdba pa potrjuje, da si projekt evidentiranja, ki ga izvajajo Arhiv Republike Slovenije in drugi slovenski arhivi, zasluži širšo pozornost in podporo.4 Notarski zapis, na katerega sem naletela v navedenem arhivu, je del prve- ga fascik la fonda oziroma zbirke »Carteggio Miscellaneo« (Razna kore- spondenca). Zapis v latinskem jeziku naznanja, da je v sredo, 15. junija 1541, Peter Bonomo, po božji milosti tržaški škof in grof, v stolni cerkvi sv. Justa Trubarja imenoval za svojega pravega in zakonitega zastopni- ka, odposlanca in posebnega pooblaščenca. Za »suum verum, certum, legitimum, et indubitatum, procuratorem, nuncium, et commissum spe- cialem« Bonomo svojega kaplana Primoža Trubarja slovesno postavlja zato, da bi Trubar pred kraljevim veličanstvom – Ferdinandom I. (kralj 1526–1556, cesar 1556–1564) – in kraljevimi svétniki na Dunaju škofa za- stopal v sporu z Martinom Kusmanom (Cusman). Kusman, kastelan gradu Socerb, in (drugi) socerbski oskrbniki naj bi se namreč polasti- li škofovih desetin, dohodkov in pravic. Trubar naj bi pri kralju in nje- 4 O (pred)zgodovini tega dolgoročnega projekta Šmid 2009. 48 RAZPRAVE, ŠTUDIJE govih svétnikih dosegel dvoje: dokazal naj bi, da ti dohodki in pravi- ce pripadajo tržaškim škofom, kot nične pa izpodbil dokaze, ki bi jih predstavila Kusmanova stran. Čeprav bi to zahtevalo širša pooblasti- la, bi Trubar kralja ali njegov svèt lahko zaprosil za potrdila o pravi- cah in svoboščinah, ki so jih pridobili in se ravnali po njih Bonomovi predhodniki ali Bonomo sam. Škof Trubarju nazadnje podeli še pravi- co do imenovanja in odpoklica enega ali več nadomestnih zastopnikov z enakimi ali omejenimi pristojnostmi, kot jih z listino prejema Trubar. Pri overovitvi zapisa navzoči priči sta bila kanonik tržaškega stolnega kapitlja Jakob de Mirissa in kaplan ter zakristan tržaške stolne cerkve Frančišek de Rubeis. Vsebina tega v več pogledih zgovornega dokumenta sproža vsaj dve pomembni vprašanji, nanašajoči se na ozadje Bonomove izbire Trubarja in na uspešnost Trubarjevega angažmaja na Dunaju. Odgovor na vpra- šanje, zakaj je Bonomo za reševanje nelahke posestnopravne zadeve po- oblastil ravno Trubarja, se zdi na dlani. Še zlasti če pomislimo, da je Bonomo Trubarju nalagal različne opravke že v Trubarjevih mladih le- tih ter ga – očitno zelo zadovoljen s svojim mladim »služabnikom« in (nekdanjim) pevcem – gmotno in drugače podpiral na nadaljnji živ- ljenjski poti. Kot bodoči duhovnik Trubar ni bil deležen le pouka na Bonomovem tržaškem dvoru, temveč mu je škof gmotno omogočil ali olajšal tudi študij na univerzi na Dunaju, po mašniškem posvečenju pa mu je zagotovil mesti vikarja v Loki pri Zidanem Mostu in župnika ozi- roma župnijskega vikarja v ugledni župniji Laško. Na obeh dušnopas- tirskih postojankah se je Trubar izkazal kot spreten, zaupanja vreden gospodar (Žnidaršič Golec 2019b, 387). Po drugi strani je na Bonomovo odločitev za Trubarja zagotovo vplivalo dejstvo, da posestna razmerja na območju Socerba in bližnjega Kastelca, kjer so imeli svoje podlož- nike tudi tržaški škofje, Trubarju niso bila neznana; navsezadnje je v zvezi s kastelsko posestjo malo prej zastopal brata iz koprske patricij- ske družine Brati (Žvab 1884, 43–44). Precej bolj hipotetičen je za zdaj naš odgovor na vprašanje, ali je Trubar škofova pričakovanja izpolnil. Domnevi, da se je dobro lotil naloge in jo srečno pripeljal h koncu, lah- ko opremo na dva podatka, tj. da je Trubar tisti čas od Bonoma do- 49 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC Prva stran prepisa notarske listine z dne 15. junija 1541, izsek (Archivio storico diocesano di Trieste, Carteggio Miscellaneo, busta 1). Tržaški škof Peter Bonomo imenuje Primoža Trubarja za zastopnika v sporu s socerbskim kastelanom Martinom Kusmanom. 50 RAZPRAVE, ŠTUDIJE bil razmeroma donosen beneficij sv. Maksimilijana v Celju in da je z Bonomovo pomočjo pred jesenjo 1543 zasedel še kanonikat stolnega ka- pitlja v Ljubljani (Žnidaršič Golec 2019b, 387–88). Da bi domnevi pos- tavili na trdnejše temelje, bi bilo seveda treba izpeljati širše zastavljeno raziskavo. Ta bi morala poleg tržaških arhivov vključevati tudi arhivsko gradivo na Dunaju, kjer je imel sedež »Reichshofrat«, cesarski (državni) dvorni svet, kot zadnja pritožbena instanca v tako imenovanih komor- nih zadevah (Žnidaršič Golec 2019b, 387). Notarska listina iz srede junija 1541, katere prepis ni povsem popoln – manjka notarjevo (vicedominovo) ime –, o Trubarju in Bonomu ne prinaša česa revolucionarno novega, kljub temu pa sta njeno odkritje in objava dragoceni.5 In to ne samo zato, ker ima velik zgodovinopisni po- men pravzaprav vse, kar je bilo o Trubarju in Bonomu zapisanega še v času njunega življenja. Čeprav gre za drobec v vrsti drugih virov, kon- tekstualni pretres listine dodatno osvetljuje odnos med Bonomom in pol stoletja mlajšim Trubarjem. Poleg novih podatkov in, posledično, novih poudarkov pa so dragocena tudi vprašanja, na katera bodo odgovarjale, kot je upati, prihodnje raziskave. viri in literatura vir Prepis notarske listine z dne 15. junija 1541. V Archivio storico diocesano di Trieste, Carteggio Miscellaneo (1406–1802), busta 1. literatura Brazzano, Stefano. 2005. Pietro Bonomo (1458–1546), diplomatico, umanista e vescovo di Trieste: La vita e l'opera letteraria. Trieste: Parnaso. 5 Objavo transkripcije tega vira pa tudi njegovo podrobnejšo obravnavo najdemo v Žnidaršič Golec 2019b, 386–87, 391. Vsebina listine je sicer doživela ustno predsta- vitev že na predavanju, ki ga je 8. junija 2015 organiziralo Društvo slovenskih izo- bražencev v Trstu. Prim. Trubar 2015, obj. na spletni strani https://www.noviglas. eu/trubar-in-njegov-trst/, dostop 17. novembra 2019. 51 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC Cavazza, Silvano. 2006. »Bonomo, Vergerio, Trubar. Propaganda protestante per ter- re di frontiera.« V »La gloria del Signore«: la riforma protestante nell'Italia nord- -orientale, ur. Gianfranco Hofer, 90–157. Mariano del Friuli (GO): Edizioni del- la Laguna. –––. 2007. »Bonomo, Vergerij, Trubar.« Stati inu obstati: revija za vprašanja protestan- tizma 7 (5-6): 62–81. Golec, Boris. 2008a. »Najzgodnejša pričevanja o Primožu Trubarju: Omembe, podpi- si in pečati med letoma 1526 in 1545.« Časopis za zgodovino in narodopisje 79 = n. v. 44 (3-4): 24–41. –––. 2008b. »Trubarjeve prve šole.« Šolska kronika 17 (41) (1): 7–27. Jerše, Sašo, ur. 2009. Vera in hotenja. Študije o Primožu Trubarju in njegovem času. Ljubljana: Slovenska matica. Rajhman, Jože. 1982. »Trubar, Primož (med 1507 in 1509–1586).« V Slovenski biografski leksikon 13 (Trubar – Vodaine), ur. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè. Lju- bljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.  Rajšp, Vincenc. 2018. »Die Wahrnehmung des Reformators Primus Truber zu Lebzei- ten und danach.« Württembergisch Franken Jahrbuch 102, 19–44. Schwäbisch Hall: Historischer Verein für Württembergisch Franken. Šmid, Gašper. 2009. »Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini.« Arhivi 32 (1): 85–93. Trubar 2015. »Trubar in njegov Trst.« Novi glas, 23. junij 2015, https://www.noviglas. eu/trubar-in-njegov-trst. Žnidaršič Golec, Lilijana. 2019a. »Konfesionalna mobilnost na Slovenskem v zgo- dnjem novem veku: Katoličani, luterani, kalvinci, judje.« V Družbena in identite- tna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem, ur. Boris Golec, 407–45. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. –––. 2019b. »Primož Trubar – servitor in commissus specialis tržaškega škofa Petra Bo- noma: Prispevek k Trubarjevi biografiji.« Kronika 67 (3), 383–94. Žnidaršič Golec, Lilijana, in Jure Volčjak. 2015. »Trst, Italija.« V Evidentiranje ar- hivskega gradiva v tujini. V letu 2014 zbrana dokumentacija o arhivskem gradivu v tujini, ki se nanaša na Slovenijo in Slovence 11 (1), ur. Gašper Šmid, 7. Ljubljana: Ar- hiv Republike Slovenije. Žvab, Lovro. 1884. »Črtica o Primoži Trubarji.« Ljubljanski zvon 4 (1): 41–45.