so zagorele nam duše, ki vriskajo od hrepenenj, v eno se stapljata kletev in sen: v oni skrivnostni prakrik — o, kak te poznam — ti večno neutešeni kam . . . kam . .,
Iskreče se luči, dušeči dimi, kriki in viki, množic mravljišče,
vse to — ogromni kaos, ki išče, išče
česa?
In nad vsem vijoline tolaživke, spravljivke po jo.
Miran Jarc.
UMIRJENJE.
Pri oknu. Tih somrak v mladoletju Iz ulice plove rahlo šumenje . .', iz otroške sobice smeh prši . . . priproste misli se mi vijo ko svalčice dim; — večerno nebo nad strehami hiš molči ko duša pokojna; vase zamišljen zdim
in v tišino strmim . . .
Z vdanim ugodjem motrim
svalčico, ki dogoreva . . .
0, blaženost teh samotnih ur,
ko v duši odmeva le eno občutje:
živim.
Miran Jarc.
CVETJE SEM GOJILA.
Cvetje sem gojila, nagelj negovala, ali izmed cvetja samo pelin-roža zvesta mi ostala.
RAZGLED S HRIBA.
Šla pomlad je mimo, šel bohot poletja — nade so zamrle, v srcu ni radosti, ne na vasi petja.
On, ki je prepeval, v grobu zdaj sameva, in samo še solze v časi pelin-rože solnce mi ogreva.
Ioan Albreht.
Dimniki plavžev, dvigalniki, ladje v pristani,
strehe tovarn, arzenali in aeroplani
bučni nad vrvežem polnih postaj,
ceste in trgi v sprostrt naročaj,
s tiri prekrižani ozki mostovi,
nebu nasproti hlepeči stolpovi,
jabolčne kupole mnogih cerkva,
mednje raztreseni nizki šotori,
v skale izvrtani črni predori —
pisana pičica koščka sveta!
In med šotori, cerkvami, postajami,
dimniki, dimnikov črnimi sajami
stotisočero pritlikavcev gre,
stotisočero gre, stotisočero,
stotisočero zamaknjenih v vero
boljšega veka, zrelejšh sadov,
ki jih najbližnja prihodnost prinese,
da jih med vse čakajoče raztrese
in blagoslovi korake rodov,
ž njimi povzdigne priprošnje in sanje
njih, ki bolesti nosili so zanje,
da se zanjimcem preksolnčje odstre,
In med tovarnami,
in«med kasarnami
v dvomu pogledi na gore1 bežijo,
in pod mostovi
in pod stolpovi
tisoči kvišku in v daljo strmijo,
in med šotori
in med predori
mnogi hoteči utrujenci spijo, —
in pod palačami, v blesku preširnimi,
in pod jetnišnicami neizmernimi
v grobnicah pričakovanja ležijo , ..
Stano Kosovel.
133