62 2014 2 KRONIKA 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929Koman M. 305-055.2(497.1)"193" Prejeto: 12. 11. 2013 Mateja Ratej dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, Novi trg 2, SI—1000 Ljubljana E-pošta: mratej@zrc-sazu.si Samotarka Manica Koman - javna podoba slovenske pisateljice, pesnice in publicistke v tridesetih letih 20. stoletja IZVLEČEK Avtorica se v prispevku ukvarja z javno podobo slovenske pisateljice, pesnice in publicistke Manice Koman, ki je bila v tridesetih letih 20. stoletja prepoznaven obraz med avtorji slovenske pisane besede. Pri tem ugotavlja, da so glavne takte pisateljičine uveljavitve tedaj dajale tiste slovenske ženske, ki so svoja imena zastavile za doseganje ženske enakopravnosti, hkrati pa seje podoba Manice Koman prilegala tudi patriarhalnemu modelu zveste, preproste in neambiciozne ženske. Kot vrh kanonizacije pisateljičinega imena lahko štejemo uvrstitev v Slovenski biografski leksikon, tudi zato, ker je geslo zanj napisal moški. Po drugi svetovni vojni, ko so bile ženske v Sloveniji pravno izenačene z moškimi, za ženski simbolsamoniklosti, kakršnega je utelešalo življenje Manice Koman, ni bilo več potrebe. KLJUČNE BESEDE Kraljevina Jugoslavija, Manica Koman, biografije, zgodovina mentalitet, študije spolov ABSTRACT MANICA KOMAN, THE ANCHORESS - THE PUBLIC IMAGE OF A SLOVENIAN WRITER, POETESS AND PUBLICIST IN THE 1930S The authoress of this paper focuses on the public image of the Slovenian writer, poetess and publicist Manica Koman, a recognisable face among Slovenian writers in the 1930s. In doing so, she concludes that the writer's recognition rested firmly on Slovenian women who staked their names on the accomplishment of women's equality. On the other hand, the image ofManica Koman also fitted the patriarchal model of a loyal, modest and humble woman. The peak of Koman's canonisation may be represented by her inclusion in the Slovenian Biographical Lexicon, also because the entry pertaining to her was written by a man. After the Second World War, when women in Slovenia became legally equal to men, the symbol of women's originality embodied in the life of Manica Koman was no longer required. KEYWORDS Kingdom ofYugoslavia, Manica Koman, biographies, history of mentalities, gender studies 289 2 KRONIKA_62 MATEJA RATEJ: SAMOTARKA MANICA KOMAN - JAVNA PODOBA SLOVENSKE PISATELJICE, PESNICE IN PUBLICISTKE ..., 289-294 2014 Manica Koman leta 1927 (vir: dLib.si, Digitalna knjižnica Slovenije). Manica Koman se je rodila 4. avgusta 1880 kmečkim staršem v Vižmarjah pri Ljubljani. Po končanih štirih razredih ljudske šole v Šentvidu pri Ljubljani je po očetovi volji ostala na domači kmetiji, četudi se je navduševala nad književnostjo.1 Ze v šoli je učitelj Janko Zirovnik opazil njeno nadarjenost, sama pa je bila prepričana, da se je njena pesniška in pisateljska pot začela, ko je bila kot dekle priča mlekarski stavki v svoji vasi. Kmetje niso želeli ubogati dekreta ljubljanskega župana Ivana Hribarja o cenah mleka, zato so zaprli poti z vasi v mesto, a so hkrati v strahu, da se jim mleko ne skisa, z njim skrivaj pošiljali dekle v mesto. Manici se je zdel to sijajen dramaturški zaplet, sestavila je zabavljivo pesem, ki so jo kmalu poznali tako na vasi kot v mestu. Svoj nagajivi smisel za humor, ki je kazal na njeno prirojeno inteligenco, je pokazala še večkrat, denimo leta 1904, ko se je želela omožiti in je ženina iskala tako, da mu je na vaškem razpotju nastavila past. Vanjo se je ujel dihur, Manica pa je prigodo v prvi osebi ednine opisala v burki Kako bi se rada omožila.2 Zatrta sla po izobrazbi jo je osebno zaznamovala za vse življenje, hkrati pa je postalo ustvarjalno sa-morastništvo in samotarstvo temeljna premisa njene javne podobe v tridesetih letih 20. stoletja. Leta 1918 je takšno dikcijo začrtala sama, ko je izdala spomine na svoja mlada leta in jih naslovila Šopek samotarke. Vendar je v njih bolj kot o sebi pisala o ljudeh, ki so ji v otroštvu in mladosti križali pot. Jasno je pokazala, kakšen položaj namerava zavzemati kot opazovalka sočasnih ljudi, odnosov med njimi, običajev ipd.: sočuten in rahločuten, a vendar odmaknjen. S kirurško natančnostjo se je poglabljala v čutenja, hotenja, stiske in veselja ljudi, ki so jo obkrožali, ker se ni zmogla, znala ali hotela v svoja lastna. A vendar se je težko znebiti občutka, da je opisala prav svoj odnos z očetom, ko je opisovala ženitovanje sosedove Urške in razmislek njenega očeta: »Na drugi strani ga je pa zopet skrbelo, da bi mu Urška ne 'ostala', kar bi bilo za njega, uglednega kmeta, zelo neprijetno. Na kmetih dekle 'tako' ostati — ej, ljubi moji — to vam je sramota, prava sramotaI«3 Kot kaže, se Manica Koman po tistem dihurskem ženinu ni več skušala poročiti. Bila je obremenjena z »usodo kmečkega dekleta«, ki se je bilo prisiljeno možiti po očetovi volji glede na ženinov materialni in socialni položaj.4 Prve sledi besedne nadarjenosti Manice Koman pa so se začele kazati že veliko prej, preden je izdala Šopek samotarke. V prvem desetletju novega stoletja je začela objavljati pesmi in črtice v Slovenski gospodinji, nato je pred prvo svetovno vojno objavljala še v Slovenskem narodu, Domovini, Slovenskem domu, Grudi, Kmetijskem listu, Slovenskem braniku, Ženskem svetu itd.5 Tedanjo samopodobo Manice Koman, ki je nihala med osebnim ponosom in pogumom ter podrejanjem družbenim konvencijam, nekoliko ilustrira prispevek v Slovenski gospodinji iz leta 1909, ko je kot skoraj tridesetletna opisovala svoj in prijateljičin prvi obisk ljubljanske kavarne. Sama se je ob bolj izobraženi in lepše opravljeni ter bolj »fini« prijateljici čutila manjvredno, a se vsiljenim družbenim predsodkom le ni uklonila, temveč je pogumno zakorakala skozi vrata uglednega mestnega stičišča. Tam je iz natakarja celo brila norce in jo nato skupaj s prijateljico popihala pred morebitnim policijskim zaslišanjem.6 Kaj si je mislila o očetovi odločitvi o opustitvi hčerinega izobraževanja, je izrazila v daljšem uvodniku Slovenske gospodinje marca 1911, ko je svoje jasno politično stališče povzela v retoričnem naslovu Ali kmetski ženi res ni treba izobrazbe? in nato nadaljevala v nič manj žarečem tonu: »Kdor ti bo, slovenska žena, zinil kako tako budalost, da tebi izobrazbe ni treba, vedi, daje bedak ali pa tvoj sovražnik. /.../ Svet gre naprej in s svetom moraš napredovati tudi ti, ako hočeš da ne boš postala usmiljenja vredna reva. /.../ Ako pa si sama pri sebi že zamudila, ne zamudi tega vsaj pri svojih otrocih, pri svojih hčerkahI Ne odteguj jih pred časom šolskemu podukuI«7 1 Slovenska žena, str. 101—102. 2 Lah, Obrazi in duše, str. 162—163. Koman, Šopek samotarke, str. 5. Prav tam, str. 3-7, 168-169. Naša Manica pri Abrahamu, Slovenski narod, 7. 8. 1930, str. 2. Manica Koman, Prvič v kavarni, Slovenska gospodinja, 26. 6. 1909, str. 46-47. Manica Koman, Ali kmetski ženi res ni treba izobrazbe?, Slovenska gospodinja, 18. 3. 1911, str. 33-35. 7 290 2 KRONIKA 62 MATEJA RATEJ: SAMOTARKA MANICA KOMAN - JAVNA PODOBA SLOVENSKE PISATELJICE, PESNICE IN PUBLICISTKE ..., 289-294 2014 ŠOPEK SAMOTARKE Mj-plsala MANICA KOMANQVA. m w ¥ v i.j(,h],3„i, Maj I^i^li m uUinlb ILIIiiilu. Manica Koman, Šopek samotarke, 1918. Do leta 1911 je Manica Koman živela pri starših, selitev z doma pa ji je v prvih letih povzročala veliko bolečine, še zlasti ločitev od matere, na katero je bila močno navezana.8 Ženska figura, ki je tedaj preusmerila Maničino življenjsko pot, je bila Franja Tavčar, soproga pisatelja Ivana Tavčarja, ki mu je bila »naša Manca«, kakor ji je pravil, očetovsko pri srcu. Po Franjinem posredovanju je Manica dobila službo pri upravi Slovenskega naroda, kjer je ostala do leta 1916, nato pa je postala uradnica na ljubljanskem magistratu.9 Za Manico je bila to nenavadna sreča, saj je bilo mesto arhivarja na magistratu nekdanje delovno mesto njenega pesniškega mentorja Antona Aškerca. Sredi tridesetih let 20. stoletja je o njunem odnosu javno spregovorila v krajšem spominskem zapisu, kjer je priznala, da je Aškercu že kot mlada kmečka mlekarica nosila v branje svoje pesniške prvence na ljubljanski rotovž, kjer jo je pesniški mogotec zmeraj pričakal z besedami: »No, kaj ste pa danes prinesla?«« Četudi je bil njegov glas raskav in zadirčen, Manice to ni motilo, saj je lačno vpijala povratne informacije, ki ji jih je bil pripravljen dati o njenem delu. Zvesto je upoštevala pesnikova navodila in se vračala k njemu s popravljenimi besedili. Kot arhivska pomočnica je kasneje na ljubljanskem magistratu prebila sedemnajst let, pesnikova življenjska pot se je med- 8 Koman, Šopek samotarke, str. 63—65, 95—99. 9 Slovenska žena, str. 102. tem iztekla (leta 1912), Manico pa sta nanj še zmeraj spominjala starinski fotelj in pisalna miza, ki si ju je izprosila po njegovi smrti. Da je Aškerc Manici Koman v nekem smislu nadomestil intelektualno nedoraslega očeta, dajejo slutiti sklepne besede zapisa: »Kadarkoli se zazrem v to pošteno, dobrodušno in bradato obličje, ki me spominja na nekakšnega slovenskega Tolstoja, pa šepnem v duši: 'Ako bi ti, očka naš, zdaj še hodil po tej božji zemlji, kaj vse in koliko bi se danes midva pomenila. «10 Pomemben mejnik, s katerim je Manica Koman pričela vstopati v polje nacionalnega kanona, je bilo leto 1926, ko je Splošno žensko društvo ob razstavi Slovenska žena na ljubljanskem velesejmu izdalo istoimensko knjigo. Urednica Minka Govekar je vanjo uvrstila tudi Manico Koman; nič čudnega, saj je bila prav ona urednica Slovenske gospodinje v času, ko je vanjo pričela pisati Manica Koman. Avtorica zapisa, študentka filozofije Vida Horvat, je poudarila močno odvisnost Maničinega otroštva in mladosti od očetovih smernic, ki so ji onemogočile izobraževanje, po katerem je hlepela. Kot samouka upornica, ki je skrivaj brala knjige in se urila v slovenskem pravopisu, je bila tako Manica Koman ponujena kot simbol mentalne polnokrvnosti za vse tiste slovenske ženske, ki so se mogle poistovetiti z njeno življenjsko zgodbo.11 A hkrati s pogostostjo pojavljanja imena Manice Koman v javnosti se je utrjevala njena podoba ženske kot nosilke vrednot, ki ne le, da niso bile vrednote ženske politične emancipacije, temveč so, nasprotno, dodatno utrjevale ustoličeni patriarhat: preprostost, marljivost, samotarstvo, neizumetničenost, samou-čenje, zvestoba, dobrosrčnost, ponižnost, skromnost, ki noče zavzemati vodilnih mest v družbi ipd., so bile vrednote, ki so se Manice Koman trdno drža-le.12 Sklepamo lahko, da so bile to tiste vrednote in moralne kvalitete, ki so določale položaj ženske v slovenski družbi tridesetih let 20. stoletja, sprejemati pa so ga morale tudi tiste slovenske ženske, ki so se borile za enakopravnost spolov. Obenem so bile to bržkone vrednote, ki so jih Slovenci negovali tudi kot skupnost v okviru večnacionalne države, Kraljevine Jugoslavije. Uspešen prodor Manice Koman na slovenski Parnas se je nadaljeval, ko je pisatelj, publicist, prevajalec in gimnazijski profesor Ivan Lah leta 1929 v junijski številki ženske revije Ženski svet sestavil daljši zapis o njej. Tekstu je botrovala uspešna gledališka uprizoritev igre v štirih dejanjih Prisega o polnoči na več kot sedemdesetih slovenskih odrih. Zgodba, ki jo je Manici pripovedoval oče, je govorila o premožni in 10 Manica Koman, Spominček na Aškerca, Slovenski narod, 8. 1. 1936, str. 4. 11 Slovenska žena, str. 101—102. 12 Naša Manica pri Abrahamu, Slovenski narod, 7. 8. 1930, str. 2; Manica Komanova je naložila sedmi križ, Jutro, 4. 8. 1940, str. 3. 291 2 KRONIKA MATEJA RATEJ: SAMOTARKA MANICA KOMAN - JAVNA PODOBA SLOVENSKE PISATELJICE, PESNICE IN PUBLICISTKE ..., 289-294 62 2014 lepi Anki, ki je postala nezakonska mati, potem ko se je zapletla v ljubezenski odnos s postavnim Markom, čigar karavana se je kratek čas mudila v njeni vasi.13 Tudi Ivan Lah se v omenjeni recenziji ni mogel (ali hotel) izogniti naštevanju pisateljičinih kvalitet ljudske pripovednice, ki so omogočile vidnost njenega ustvarjanja. Dodal je, da je njena osebnost rasla iz tistega narodnega ozračja, ki ga je konec 19. stoletja ustvarjalo narodnoobrambno gibanje. Pojasnil je še, da je leposlovno polje pri vsakem narodu obsežna greda, na kateri uspevajo tako preproste cvetlice, kakršna je po njegovem Manica Koman, kot »visoko-dehteče« lilije in krizanteme. Čeprav so se slovenska gledališča takrat že ponašala z zahtevnimi dramskimi uprizoritvami, je moral Ivan Lah priznati, da množičnosti obiska Maničine predstave niso dosegala: »Z visoko kritičnega stališča bi se reklo, da so to koncesije publiki, kije zaostala za časom. Toda ta publika je še tu in bo še dolgo vkljub našemu obširnemu prosvetnemu delu. To je ona široka plast naroda, ki raste vedno iz nova in se drži svoje grude in starih sporočil.««1 A medtem ko je Ivan Lah naravnost zapisal, da lik Manice Koman ni lik »bojevnice za kake nove velike ideje«1 so bile sodelavke ženskega mesečnika Žena in dom, ki ga je urejala Marija Podkrajšek, leto zatem drugačnega mnenja. V majski številki revije leta 1930 so ob stopetdeseti predstavi Prisege o polnoči zapisale: »Zgledna pridnost Manice Komanove, ki je rastla sama in iz sebe ter si priborila tolikanj lepe uspehe, naj bo v opombo vsem domačim o šibkosti nežnega spola. Življenjska pot in razvoj Manice jih bosta prepričala o nasprotnem.«« V nasprotju z Lahovo degradacijo pisateljice na tako rekoč bukovniško vlogo je omenjeni zapis poudarjal pisateljičin pripovedni dar, njeno karizmo, preudarno besedo in zdravo ve-drost ter jo slednjič imenoval za glasnico gorenjske folklore; njen pisateljski uspeh je uspeh prizadevanj »slovenskega ženstva««, ki jih je Manica Koman zmeraj »krepko in možato«« podpirala.16 Da je položaj interpreta glede na spol očitno tista premisa, ki jo je treba upoštevati, ko govorimo o javni podobi Manice Koman v tridesetih letih 20. stoletja, je kmalu potrdil še en mejnik v oblikovanju njene pisateljske figure. Ko je namreč Manica Koman kot »ljudska pisateljica« slednjič dobila sorazmerno obsežno geslo v Slovenskem biografskem leksikonu, je bilo to po eni strani priznanje za avtoričino dolgoletno prisotnost na polju slovenske knjige in publicistike, a ji je po drugi strani v začetku tridesetih let 20. stoletja natančno in dokončno odmerilo mesto v slovenskem javnem prostoru, kjer resnično ni bilo sledu »velikih idej« . Avtor gesla je bil pisatelj, urednik in publicist Ferdo Kozak, prispevek o Manici Koman 13 Koman, Šopek samotarke, str. 104—122. 14 Lah, Obrazi in duše, str. 161—166. 15 Prav tam, str. 166. 16 Manica Komanova, Žena in dom, maj 1930, str. 166. pa je bil edini njegov prispevek k obsežni knjigi, ki je nastajala v letih 1925-1932.17 Kozak je zapisal, da je poglavitna moč literarnega ustvarjanja Manice Koman kratka povest, pisana v poljudnem slogu s preprostim romantičnim prizvokom, in pripovedovanje pravljic. Dela, ki so jo ob Šopku samotarke umeščala v nacionalni kanon, so bila po Kozakovem mnenju: Narodne pravljice in legende (1923), zbirka povesti iz svetovne vojne Pod mečem (1926) in črtic Na Gorenščem je fle-tno (1928); nadalje: »ljudska«« štiridejanka Prisega o polnoči (1929), »narodna«« trodejanka Krst Jugovičev (1931) ter »mladinski«« igri Sestrin varuh in Čarobna košara (1931).18 Zbirka črtic Manice Koman Na Gorenščem je fletno, v kateri je opisala šege in navade gorenjskega kmeta, ni ostala neopažena niti v akademskih krogih, kjer je bila že v začetku tridesetih let umeščena med relevantno etnografsko gradivo. Delo je ocenil direktor Etnografskega muzeja Niko Zupanič, ki je zapisal, da Manica Koman ne sodi med poklicne folkloriste oziroma etnologe, zato njeno pisanje ne nosi pečata brezkrvnosti in dolgočasnosti znanstvenih del. Kot posebno dodano vrednost opisov sicer večinoma znanih običajev je Zupanič videl v tem, da je avtorica vse, kar je zapisala, tudi sama videla, slišala in doživela: »Knjižico Manice Koman /.../bo rada či-tala naša šolska mladina in tudi etnografi bodo segli po njej, ker so šege in navade gorenjskega kmeta podane v izvestni celini in živi besedi.««1 *** Novembra 1934 je Manica Koman zapisala, da si želi tako močan glas, da bi ga bilo slišati po vsem svetu. Nenavadno željo je takoj zatem pojasnila: »Vi vsi, ki odločujete o usodi narodov, vi, ki se pravdate za dežele in države s krvjo in življenjem nedolžnih, vi, ki prizadevate toliko gorja, izcivilizirajte in izkultivirajte vaša pravdna sredstva, da bodo vredna človeka, da bodo dostojna in primerna za sedanji, toliko hvalisani 'pro-svetljeni' vek!««2 Vendar Manici Koman vojna ni bila prihranjena. V začetku septembra 1942 sta jo v njenem ljubljanskem stanovanju pričakala fašista. Stara je bila dvainšestdeset let. Aretirana je bila poslana v koncentracijsko taborišče na otoku Rabu, kjer je bila podvržena skrajnim življenjskim razmeram in priča strahotnim človeškim stiskam; nikoli več ni mogla izbrisati spomina na izžeto obličje mlade slovenske matere, ki je trupelce svojega preminulega šestmesečnega dojenčka skrivala pri sebi teden dni, da bi lahko hrano, ki mu je bila namenjena, razdelila med 17 Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1925-1932, splet s 29. 5. 2014: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi285676/. 18 Prav tam. 19 Županič, Na Gorenščem je fletno, str. 242-243. 20 Manica Koman, V spomin mučenici, Žena in dom, 1. 1. 1934, str. 399. 242 2 KRONIKA 62 MATEJA RATEJ: SAMOTARKA MANICA KOMAN - JAVNA PODOBA SLOVENSKE PISATELJICE, PESNICE IN PUBLICISTKE ..., 289-294 2014 ,,-V j -v* J. ^ , MANICA KOMANOVA POD MEČEM ČkTICEi JJliBlJAHA \